2017/1-2 93 UDK: 351.82:338.465 Strokovni članek Ureditev lokalnih gospodarskih javnih služb in njihovo financiranje* Irena Prodan** 1. Uvod Po Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS)1 občina samostojno opravlja lokal- ne zadeve javnega pomena, ki jih določi s splošnim aktom (odlokom) ali pa so te določene z zakonom. Pri tem občina kot temeljna lokalna samoupravna skupnost za zadovoljevanje potreb prebivalcev med drugim opravlja nasled- nje naloge:2 – v okviru svojih pristojnosti ureja, upravlja in skrbi za lokalne gospodar- ske javne službe; – skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbira- nje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja; – ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne objekte; – gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine; – organizira komunalno-redarsko službo in skrbi za red v občini; 1 Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10 in 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO in 76/16 – odl. US. 2 Člen 21 ZLS. * Članek je posodobljena različica prispevka Irena Prodan: Gospodarske javne službe v občini, v: Podjetje in delo, št. 3-4/2015, str. 613. ** Irena Prodan, magistrica upravnih znanosti, višja svetovalka II v občinski upravi Občine Izola. 2017/1-2 94 Ureditev lokalnih gospodarskih javnih služb in njihovo financiranje – skrbi za požarno varnost in organizira reševalno pomoč; – organizira upravljanje pokopališke in pogrebne službe. Glede na to lahko občina skrbi za gospodarske javne službe, ki so določene z zakoni, lahko pa sama določi, da se na njenem območju izvajajo tudi druge – izbirne gospodarske javne službe. Pri tem pa ne sme kršiti ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude in omejevati konkurence. 2. Vrste javnih služb Javne službe bom razčlenila, da bo jasno razvidno, kam so lokalne gospo- darske javne službe umeščene. 2.1. DRŽAVNE GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE Pri teh službah je pomembno, da je za njihovo zagotavljanje odgovorna država, delijo pa se na gospodarske in negospodarske ter so določene s posa- meznimi področnimi zakoni. Ključen za negospodarske javne službe je Zakon o zavodih (ZZ),3 ki med drugim določa, da se te službe izvajajo v obliki javnih zavodov, pristojno ministrstvo pa lahko na podlagi področnih zakonov podeli tudi koncesijo. Negospodarske javne službe so uveljavljene na področjih vzgo- je in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva in socialnega zavarovanja. Za gospodarske javne službe pa je najpomembnejši Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS),4 ki ga bom podrobneje predsta- vila v nadaljevanju. Slednji določa načine izvajanja gospodarskih javnih služb, ki jih opredeli vlada. Gospodarske javne službe delujejo na področjih energe- tike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva, gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter na drugih področjih gospodarske infrastrukture. 2.2. LOKALNE GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE Za zagotavljanje teh služb so po ZLS odgovorne lokalne skupnosti. Enako kot državne gospodarske javne službe se tudi lokalne delijo na gospodarske in negospodarske. Načini izvajanja teh so enaki prej omenjenim, drugače od dr- žavnih javnih služb pa se lokalne gospodarske javne službe delijo na obvezne in izbirne. 3 Uradni list RS, št. 12/91, 8/96, 36/00 – ZPDZC in 127/06 – ZJZP. 4 Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN in 57/11 – ORZGJS40. 2017/1-2 95 Irena Prodan 2.3. OBVEZNE GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE Država lahko z zakonom nekatere gospodarske javne službe opredeli kot obvezne in jih morajo zato vse občine zagotavljati. Za obvezne lokalne gospo- darske javne službe velja, da jih je oblast zavezana zagotavljati, ker so življenj- skega pomena za delovanje gospodarstva in družbe in ne smejo biti podreje- ne tržnim zakonitostim.5 ZZ ne govori o obveznih in izbirnih javnih službah, vendar je na podlagi nekaterih področnih zakonov lokalna skupnost zavezana k izvajanju določene negospodarske javne službe. 2.4. IZBIRNE GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE Občine lahko nekatere javne službe izvajajo kot izbirne, torej ni nujno, da jih zagotavljajo. Izbirne gospodarske javne službe so opredeljene z različnimi področnimi zakoni, načine in pogoje izvajanja pa občine predpišejo same z odloki. Teh služb je bistveno več kot obveznih. 3. Načini izvajanja lokalnih gospodarskih javnih služb V kakšni obliki se bodo izvajale v posamezni občini, je precej odvisno od organizacijske oblike njenih izvajalcev. Različnost oblik in načini izvajanja pa so poleg tega odvisni še od števila in obsega gospodarske javne službe, na- ravnih in zgodovinskih danosti občin, tehnologije izvajanja storitev in drugih okoliščin. Gospodarske javne službe se lahko izvajajo le v zakonsko določenih obli- kah, določenih v 6. členu ZGJS in 153. členu Zakona o javno-zasebnem par- tnerstvu (ZJZP),6 in so: – režijski obrat, – javni gospodarski zavod, – javno podjetje in – koncesija. 5 Zagotavljanje lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja – to so: oskrba s pitno vodo, od- vajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranje določenih vrst komunalnih odpad- kov, obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov ter urejanje in čiščenje javnih površin (prvi odstavek 149. člena ZVO-1) – spada med najpomembnejše naloge občine, čeprav dejansko nekatere od teh služb niso v vseh občinah v celoti zagotovljene, ker na primer še vedno nimajo zgrajenega celotnega kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav, jih pa pospešeno gradijo zaradi doseganja standardov EU. 6 Uradni list RS, št. 127/06. 2017/1-2 96 Ureditev lokalnih gospodarskih javnih služb in njihovo financiranje Bistvena razlika med oblikami možnih pravnih statusov izvajalcev gospo- darskih javnih služb je7 v usposobljenosti občinskih uprav in zmožnostih finan- ciranja poslovanja teh pravnih oseb na eni strani ter v regulaciji posameznih gospodarskih javnih služb na drugi strani. Izvajanje gospodarske javne službe v režijskem obratu zahteva na primer visoko strokovno in operativno usposo- bljenost občinskih uprav ter manjšo regulacijo. Bolj ko se pomikamo proti dru- gim naštetim oblikam, bolj se manjša potreba po usposobljenosti, povečuje pa se potreba po regulaciji. 3.1. REŽIJSKI OBRAT Režijski obrat se organizira, kadar bi bilo zaradi majhnega obsega ali značil- nosti službe negospodarno ustanoviti javno podjetje ali podeliti koncesijo. Po predpisih, ki urejajo upravo oziroma službe občin, se organizira kot nesamo- stojen ali samostojen režijski obrat, ki ni pravna oseba, zato se v pravnih poslih pojavlja občina. Glede na to, da je režijski obrat organizacijski del občinske uprave, veljajo za računovodsko obravnavanje poslovnih dogodkov oziroma prihodkov in odhodkov, ki jih doseže, pravila, ki veljajo pri vodenju poslovnih knjig in izkazovanju poslovnih dogodkov za druge uporabnike enotnega kon- tnega načrta. Pravzaprav je režijski obrat najpreprostejša oblika izvajanja gospodarskih javnih služb. Pri nas je bil v prvih letih veljavnosti ZGJS redka oblika izvaja- nja gospodarskih javnih služb, razen v manjših občinah. Poleg tega se režij- ski obrati pojavljajo tudi kot protiutež koncesijam oziroma tedaj, ko obstajajo pomisleki o smiselnosti njihovega podeljevanja. Kot primer lahko navedemo vzdrževanje javnih cest, ki se bolj ali manj v celoti financira iz občinskega pro- računa.8 3.2. JAVNI GOSPODARSKI ZAVOD Javni gospodarski zavod je pravna oseba, ki je ustanovljena na podlagi ZZ in kot nepridobitno dejavnost opravlja gospodarsko dejavnost, za izvajanje katere se zahteva samostojno organizacijo zunaj države ali občine. Ustano- vljen je, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb, ki jih zaradi njihove narave ni mogoče opravljati kot pridobitne oziroma to ni njihov cilj. Kot določa 24. člen ZGJS, se za vprašanja, ki se nanašajo na ustanovitev jav- nega gospodarskega zavoda, njegovo ime in sedež, dejavnost, splošne akte, organizacijo, sredstva za delo in odgovornost za obveznosti, nadzor, statusne spremembe, povezovanje ter njegovo prenehanje in vpis v sodni register, upo- 7 S. Kulašič, nav. delo, str. 29. 8 S. Jereb, nav. delo (2004), str. 5. 2017/1-2 97 Irena Prodan rabljajo določbe ZZ. Za to obliko je značilno, da so lahko soustanovitelji javne- ga gospodarskega zavoda tudi druge pravne in fizične osebe, z omejitvijo, da njihovi ustanoviteljski deleži skupaj ne presegajo 49 odstotkov. 3.3. JAVNO PODJETJE V praksi lokalnih gospodarskih javnih služb je javno podjetje najpogostejša oblika njihovega izvajanja in glede na dediščino izvajanja tako imenovane de- javnosti posebnega družbenega pomena je to popolnoma razumljivo. Javna podjetja izvajajo zlasti gospodarske javne službe varstva okolja. ZGJS v 6. členu določa, da se gospodarska javna služba izvaja v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki jo je mogoče opravljati kot prido- bitno. V 28. členu ZGJS pa je določeno, da se javno podjetje, ne glede na to, da gre za pravno osebo javnega prava, ustanovi v eni od organizacijskih oblik gospodarskih družb. Po ZGJS prideta v poštev samo dve pravnoorganizacijski obliki, in sicer družba z omejeno odgovornostjo ter delniška družba. Lokalno javno podjetje ustanovi lokalna skupnost ali več lokalnih skupnosti. Kot družbeniki oziroma delničarji so lahko vključene tudi druge osebe javnega prava (na primer javna podjetja) in osebe zasebnega prava (druga komunalna podjetja), njihov kapitalski delež pa ni omejen. Javno podjetje je torej teore- tično lahko v večinski zasebni lasti, pa ima še vedno status javnega podjetja.9 Gospodarska javna služba se v javnem podjetju izvaja, kadar gre za opra- vljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to na- rekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba. Gre za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot pridobitno, pri tem pa velja poudariti tri lastnosti, ki so značilne za javna podjetja. Prva je, da so za njihovo tehnologijo potrebne velike investicije, druga, da so za tehnologijo, ki jo uporabljajo, značilne ekonomije obsega (angl. economies of scale) in ekono- mije povezanosti (angl. economies of scope), ter tretja, da imajo njihovi izdelki in storitve širok krog uporabnikov. 3.4. KONCESIJA OSEB ZASEBNEGA PRAVA Koncesionirano gospodarsko javno službo opravlja koncesionar (oseba za- sebnega prava, ki izvaja gospodarsko javno službo) v svojem imenu in za svoj račun na podlagi pooblastila koncedenta (tistega, ki podeli koncesijo – torej države ali občine). Taka pravna oseba je ustanovljena v skladu z Zakonom o 9 G. Virant, nav. delo, str. 138. 2017/1-2 98 Ureditev lokalnih gospodarskih javnih služb in njihovo financiranje gospodarskih družbah (ZGD-1).10 S koncesijo država oziroma občina javnemu podjetju podeli izključno pravico za opravljanje gospodarske dejavnosti na podlagi ekskluzivnosti, s čimer tako podjetje pridobi prevladujoč položaj. Če pa je dana pravica več konkurenčnim podjetjem na enem območju, ne govo- rimo več o izključni, temveč o posebni pravici. Koncesijsko razmerje je meša- no razmerje, saj se v njem prepletajo elementi javnega in zasebnega prava.11 Pravno se ta mešana narava razmerja kaže s tem, da je javni interes zaščiten z javnopravnimi akti, koncesionarjev pa s pogodbo, ki zavezuje obe strani, tudi koncendenta. Koncedent se za podelitev koncesije odloči največkrat, ko oceni, da bo z vzpostavitvijo konkurence v fazi izbire koncesionarja mogoče zagotoviti ce- nejše in kakovostnejše izvajanje gospodarske javne službe kot v javnem pod- jetju ali lastni režiji. Pogost razlog za tako izbiro je tudi pomanjkanje proračun- skih sredstev za investicije v gospodarsko javno infrastrukturo. V tem primeru je namen koncedenta, da pridobi nekoga, ki bo v infrastrukturo vložil lastna sredstva, pri tem pa slednji pričakuje, da se mu bo vložek investicije z zaraču- navanjem storitev uporabnikom javne infrastrukture v določenem času popla- čal. V Sloveniji se koncesijske pogodbe za izvajanje gospodarske javne službe največkrat sklepajo zaradi oddajanja posameznih gospodarskih javnih služb v izvajanje le v primerih, ko za njihovo izvajanje ni potrebna infrastruktura ali pa je ta že zgrajena.12 Redkejši so primeri koncesijskih pogodb za izvajanje gospo- darske javne službe, ko je treba infrastrukturo šele zgraditi. 3.5. JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO Javno-zasebno partnerstvo je na področju gospodarskih javnih služb če- dalje pomembnejše in označeno kot oblika posredovanja med javno oblastjo in podjetji iz zasebnega sektorja, katerega cilj je zagotavljanje tako infrastruk- turnih projektov kakor tudi javnih storitev.13 Po ugotovitvah strokovne javnosti se model javno-zasebnega partnerstva v praksi uporablja čedalje pogosteje.14 Pri tem so oblike sodelovanja javnega in zasebnega sektorja različne, njihov namen pa je financiranje, upravljanje, vzpostavitev, gradnja, prenova, vodenje ali vzdrževanje javne infrastrukture oziroma izvajanje dejavnosti javnih služb. Medsebojna razmerja med javnim in zasebnim partnerjem so uspešna tak- rat, kadar partnerski dogovori temeljijo na pozitivnih lastnostih, ki jih javno- 10 Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13 in 55/15. 11 M. Aljančič, nav. delo, str. 94. 12 M. Lozej, nav. delo, str. 56. 13 C. Bovis, nav. delo, str. 381. 14 S. Plavšić, nav. delo, str. 33. 2017/1-2 99 Irena Prodan zasebno partnerstvo prinaša obema.15 Sodelovanje med javnim in zasebnim partnerjem mora prinašati koristi, ki omogočajo izvajanje takih projektov, ki zagotavljajo nižje stroške, izpolnjujejo cilje javnega interesa in omogočajo do- dano vrednost. Odnos med javnim in zasebnim partnerjem je natančneje opi- san kot odnos med principalom in agentom, pri čemer ima javni partner vlogo principala, ki prenaša svoja pooblastila na zasebnega pogodbenega partnerja oziroma agenta.16 Pri tem se morata oba partnerja zavedati, da končno odgo- vornost nosi principal, to je javni partner. Država oziroma občina model javno-zasebnega partnerstva najpogosteje uporabi, kadar je njen namen prikrito zadolževanje, saj se v tem primeru na- mesto nje zadolži zasebni partner. Pri tem velja opozoriti, da je investicija, če se izpelje kot javno-zasebno partnerstvo, že v samem začetku za 20 odstotkov dražja.17 Po enem od načel Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)18 mora odločitev javne oblasti o obliki javnega in zasebnega izvajanja storitev temeljiti predvsem na analizi stroškovne učinkovitosti, pri čemer mora preučiti vse alternativne možnosti izvajanja storitve, celoten sistem zagotavlja- nja infrastrukture ter predvidene stroške in koristi skozi celoten življenjski cikel projekta. V slovenski zakonodaji je razmerje javno-zasebnega partnerstva urejeno z ZJZP, ki v 23. členu določa, da se javno-zasebno partnerstvo lahko izvaja kot: – razmerje pogodbenega partnerstva, – razmerje statusnega (institucionalnega, angl. equity) partnerstva. 4. Financiranje gospodarskih javnih služb Pri virih financiranja gospodarskih javnih služb je pomembno, da razlikuje- mo: – izvajanje gospodarskih javnih služb in – investiranje v infrastrukturo. Glede izvajanja gospodarskih javnih služb je pomemben ZGJS, saj ureja fi- nanciranje javnih služb glede na njihov pomen. Če gre za državne gospodar- ske javne službe, jih po zakonu v celoti financira država. V primerih lokalnih gospodarskih javnih služb pa je njihovo financiranje odvisno od tega, ali gre za obvezne ali izbirne gospodarske javne službe. Za izbirne je določeno, da jih 15 N. Tecco, nav. delo, str. 138. 16 J. A. Beecher, nav. delo, str. 786. 17 S. Plavšić, nav. delo, str. 33. 18 Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, nav. delo, str. 12. 2017/1-2 100 Ureditev lokalnih gospodarskih javnih služb in njihovo financiranje občina financira sama, za obvezne pa velja, da se njihovo proračunsko financi- ranje razdeli med občino in državo tako, kot določa zakon. Sicer naj bi se gospodarske javne službe financirale z zaračunavanjem sto- ritev, ki jih plačujejo uporabniki na podlagi vnaprej določenih tarif, taks, na- domestil ali povračil. Pri tem velja poudariti, da se cene oblikujejo na način in po postopku, ki ju določa zakon ali odlok lokalne skupnosti, in ne na podlagi tržnih pogojev. Cene se lahko tudi subvencionirajo, lokalna skupnost pa lahko za financiranje gospodarskih javnih služb predpiše tudi poseben davek. Možni viri financiranja investicij v infrastrukturne objekte pa so poleg pro- računskih sredstev RS ter občinskih proračunskih sredstev tudi sredstva, ki jih vložijo tuje osebe, ter tuja mednarodna posojila. Gre za načelno možnost ozi- roma obliko, ki jo dovoljuje zakon, pogoji za konkretna vlaganja in posojila pa morajo biti določeni s posebnim zakonom. Pri tem mislim na nepovratna sredstva EU, ki so namenjena članicam za implementacijo evropske zakonoda- je.19 Kot možen vir financiranja naj omenim tudi kredite Eko sklada ter sredstva, zbrana iz naslova okoljske dajatve za obremenjevanje vode. Cene gospodarskih javnih služb bi morale biti glavni vir financiranja gospo- darskih javnih služb, dejansko pa so precej nižje od stroškov njihovega izvaja- nja. Zato se je uveljavilo zaračunavanje nekaterih storitev in so bile uvedene druge oblike financiranja (razne takse). Država izvajanja gospodarskih javnih služb, ki spadajo v pristojnost lokalne samouprave, običajno ne subvencionira. V primerih, ko izvajalec gospodarske javne službe z njenim izvajanjem ustvarja izgubo, bi to morala pokriti občina, saj ta določa pogoje izvajanja gospodarskih javnih služb tako glede izvajanja kot tudi glede cene, ki se lahko zaračunava uporabnikom storitev gospodar- skih javnih služb. Pri tem pa velja opozoriti, da se občine za subvencioniranje izvajanja teh služb odločajo šele v primerih, ko izguba pri dejavnosti presega obračunano amortizacijo infrastrukture.20 Kot vir za financiranje infrastrukture se trenutno obračunavata dve taksi oziroma dajatvi, in sicer okoljska dajatev za obremenjevanje vode ter taksa za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov. Gre za presežek, ki se uporabnikom gospodarskih javnih služb zaračunava ob ceni. Niti izvajalec niti občina pa s temi sredstvi ne moreta prosto razpolagati, ker so ta sredstva na- menjena samo za investicije v infrastrukturo, ki omogoča zmanjšanje obreme- nitev okolja. 19 Velja tudi v novi finančni perspektivi EU za obdobje 2014–2020. 20 S. Jereb, nav. delo (2004), str. 24. 2017/1-2 101 Irena Prodan 5. Dogovor glede določanja cene storitev gospodarskih javnih služb Podlaga za določanje in zaračunavanje cene letnega najema infrastrukture, potrebne za izvajanje gospodarskih javnih služb, je od občinskega sveta po- trjen elaborat cene. Poleg osnutka elaborata cene morajo izvajalci teh služb najpozneje do 31. marca tekočega leta občini predložiti tudi poročilo o izva- janju gospodarske javne službe za preteklo leto. Poročilo mora vsebovati opis stanja, pomembne medletne dogodke, povezane z izvajanjem gospodarske javne službe, podatke o finančnih kazalnikih izvajanja posamezne gospodar- ske javne službe, stanje vzdrževalnih del in obnovitvenih investicij, navedbo pomanjkljivosti ter predloge za izboljšanje delovanja sistema.21 Med določili v pogodbi o najemu je tudi to, da ceno omrežnine, ki jo naje- mnik plačuje za najem javne infrastrukture, najemodajalec zaračuna v mesecu, ko se vračuna v ceno, ki jo plačujejo končni uporabniki po uveljavitvi cene ko- munalnih storitev. 6. Sklep Pravna ureditev gospodarskih javnih služb je pomanjkljiva in nenatančna. RS bo morala natančneje opredeliti položaj in status javnih podjetij, morala bo slediti tudi svetovnim težnjam glede liberalizacije gospodarskih javnih služb, kar pomeni širitev konkurence in uveljavljanje privatizacije ter uvajanje par- tnerskih odnosov med družbo in državo. Morda je ZJZP iz maja 2006 pravi ko- rak v to smer. Cilj tega zakona je zagotoviti racionalno izvajanje gospodarskih javnih služb ter drugim omogočiti učinkovito porabo javnih dobrin in vlaganje zasebnih sredstev v gradnjo objektov, katerih izvajanje je v javnem interesu. Čas bo pokazal, ali je dejansko dosegel svoje številne dobre namene in vsaj delno popravil trenutno stanje na področju gospodarskih javnih služb pri nas.22 21 Primer slabe prakse pri tem je projekt sistema pomurskega vodovoda, ki bi ga že morala prevzeti javna podjetja. Ker občinski sveti vseh 12 sodelujočih občin prek elaboratov še vedno niso sprejeli enot- nih tarif za vse odjemalce, jim grozi vračanje evropskega denarja. Tudi zadnji poskus, da bi se sodelujoče občine dogovorile o upravljanju sistema B tako imenovanega pomurskega vodovoda, ki so ga zgradili z evropskim denarjem, ni bil uspešen (T. B., nav. delo; B. Peček, nav. delo). 22 V Sloveniji imamo za vsako gospodarsko javno službo varstva okolja 60 do 100 izvajalcev, zaradi spora med občinami pa prihaja do nadaljnjih delitev (na primer Pomurski vodovod). Podjetja so orga- nizirana horizontalno – eno podjetje za več gospodarskih javnih služb (pri tem se poraja vprašanje, ali so strokovno usposobljeni za izvajanje vseh služb). Zakaj se ne organizirajo po vzoru energetike v nekaj specializiranih, učinkovitih in strokovno usposobljenih izvajalcev za posamezne gospodarske javne službe (S. Jereb, nav. delo (2015))? 2017/1-2 102 Ureditev lokalnih gospodarskih javnih služb in njihovo financiranje LITERATURA Mojca Aljančič: Neposredna podelitev koncesije preoblikovanemu javnemu pod- jetju, v: Prenos javne infrastrukture v knjige občin in izvajanje gospodarskih jav- nih služb v letu 2010 seminarsko gradivo LM Veritas, Ljubljana 2009, str. 93–105. T. B.: Projektu pomurskega vodovoda grozi vračanje evropskega denarja, v: MMC RTV, (6. 12. 2016). Janice A. Beecher: Private Water and Economic Regulation in the United States, v: Andreas Bausch, Burkhard Schwenker (ur.): Handbook Utility management. Springer, Berlin in Heidelberg 2009, str. 779–801. Christopher Bovis: Public-private Partnerships in the 21st Century. ERA Forum 11(3), Springer, Berlin in Heidelberg 2010, str. 379–398. Stanka Cerkvenik: Lastniška razmerja v zvezi z javno infrastrukturo v državah Evropske unije, v: zbornik referatov XI. posvetovanja Računovodstvo v javnih podjetjih, LM Veritas, Ljubljana 2008, str. 5–18. Scott Hinds, Nicholas Sanchez, David Schap: Public Enterprise: Retrospective Revi- ew and Prospective Theory, v: Jürgen Georg Backhaus, Richard E. Wagner (ur.): Handbook of Public Finance. Springer, 2005, str. 277–300. Nevenka Hrovatin: Regulacija lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja v državah Evropske unije z aplikacijo na razmere v Sloveniji, v: Strokovni posvet o uresničevanju državnega programa Republike Slovenije za prevzem pravne- ga reda EU na področju varstva okolja, prostorskega in regionalnega razvoja ter gospodarskih javnih služb – zbornik referatov, Svetovalni center, Ljubljana 2002, str. 111–129. Samo Jereb: Sistemi financiranja komunalnega gospodarstva. Gradivo za predmet. Izraz, Ljubljana 2004. Samo Jereb: Gradivo za seminar Javna podjetja in javno naročanje, Nebra, 7. okto- ber 2015, Ljubljana. Sašo Kulašič: Preoblikovanje javnih podjetij – prilika za povečanje učinkovitosti izvajanja GJS, v: X. posvetovanje Računovodstvo v javnih podjetjih, zbornik re- feratov, LM Veritas. Ljubljana 2007, str. 23–42. Marko Lozej: Ekonomski in računovodski vidik izvajanja gospodarske javne službe na podlagi pogodbe o poslovnem najemu infrastrukture, v: IX. posvetovanje Računovodstvo v javnih podjetjih, zbornik referatov, LM Veritas, Ljubljana 2006, str. 53–68. Bojan Peček: Prekmurske občine ostajajo skregane glede upravljanja novozgrajene- ga vodovoda, v: MMC RTV, (6. 12. 2016). Principles for Private Sector Participation in Infrastructure. Organizacija za gospodar- sko sodelovanje in razvoj (OECD), 2007, (29. 8. 2014). Siniša Plavšić: Javno-zasebno partnerstvo v praksi, v: Časopis Skupnosti občin Slo- venije, št. 64-65/2009, str. 33. Pablo T. Spiller, Mariano Tommasi: The Institutions of Regulation: An Application to Public Utilities, v: Claude Menard, Mary M. Shirley (ur.): Handbook of New Institutional Economics. Springer 2005, str. 515–843. Nadia Tecco: Financially sustainable investments in developing countries water sectors: what conditions could promote private sector involvement?, v: Inter- national Environmental Agreements: Politics, Law and Economics, 8 (2008) 2, str. 129–142. Gorazd Trpin: Nekateri problemi pravne ureditve gospodarskih javnih služb v Slo- veniji, v: Javna uprava, št. 2/1994, str. 141–149. Gregor Virant: Pravna ureditev javne uprave. Visoka upravna šola, Ljubljana 1998.