Venceslav
Otroci s črne ceste
4. Križ so našli.
|aj je bil iu je solnce klicalo iz barak.
Blizu tovarn, tam, kjer so se nehale barake, je stala I visoka Mša. Bila je siva in teinna, morda zarto, ker je Ibila ravno med tovarno in barakami. Okna so ji bila [sicer visoka, pa so se od daleč videla čma in brez sijaja |in zamrežena. Blizu tiste hiše je bila globoka jama, sme-tišče prav za prav, pa le za večje reči.
Našli so otroci že čudnih reči na tisteiii smetišču. Polomljene okvire, ogledala, kose železa, da niso vedeli, kam spadajo, še celo raztrgane knjige so ležale v tisti jami in nekoč so našli ondi tudi polomljen stol.
Tisti dan so spe>t hodili otroci tam okrog.
»Saj ni nič novega,« se je jezil Matevž.
»Kaj hoče biti!« je skomignil Tonček. »Čuvajte se, da se kdo ne zbode. Rjavi žeblji so na tej deski.«
Oprezno so hodili otroci po deski in železju. Zvesto so gledali1 po kupu, da bi odkrili kaj zlatega, velikega. Pa ni bilo drugega ko rjavo železje.
»Nič ni pravega,« je dejal Matevž in se spravljal iz jame.
»Kaj bi pa prav za prav rad?« je vprašal Tonček.
»Sam   ne   vem,«   je   razlagal   Matevž  in   se   razkoračil   na   robu   jame. »Nekaj bi rad, da bi bilo vsem všeč.«.
»Polno mošnjo denarja,« ga je prekinil nekdo izmed išoočih.
»To pojdi  iskat na gosposko ulico,«   ga je zavruil Matevž,   »tukaj  ue boš nič našel.«
»Kaj bi pa rad?«
»Rad bi,« se je trudil Matevž, »rad bi kaj takega, da bi zaradi tistega šli vsi za meiioj, da bi bilo vsem v veselje.«
»Kaj sanjaš?«  je bil  jezen Francek in  lezel  iz jame.  »Samo:  Rad  bi, rad bi... Tudi jaz bi rad, pa če ni, ne moreš iiz zemljc izkopati.«
Počasi so otroci zlezli iz jame in začeli odhajati.
»Kaj pa Jurij še brska?« je vprašal Tonček.
Ozrli so se v jamo. V kotu nekje je bil sklonjen Jurij nad železjem in vlekel nekaj iz kupa.
»Kaj pa ti, Jurij?« je kričal Maitevž. >->Pojdi hitro, mi gremo.«
»Nekaj sem našel, pa ne morem iizvleči,« je sopihal Jurij.
»Kaj si našel?« so bili radovedni otroci. In tisti, ki so že odšli, so se vrnili.
»Gledat pojdite!« je sopel Jurij v jami.
Vsi so se vsuli k njemu in ga obkolili.
»Kaj imaš?«
»Križ je tukaj spodaj. Železen križ!« je dejal Jurij zasopljen.
»Križ?« so se začudili,
;>In kaj ti bo križ?« je dejal eden.
»Bog je na križu,« je povedal skrivnostno Jurij.
»Bog?« so pomislili  otroci. »Potein ne smemo križa pustiti v smetišču. Greh bi bil. Saj je tudi tisti greli naredil, ki ga je sem vrgel.«
»Potem raoramo križ vzeti,« je odločil Matevž.
»Tezko bo šlo. Treba odmetati te obrače in pločevino,« je razlagal Jurij.
»Dajmo!« je hitel Tonček. »Le, da se kdo ne obreže.«
»Dajmo!« so planili vsi.
Dvajset rok je vzdignilo železje in Jurij je izvlekel izpod njega križ. Pobožno ga je dvignil in otroci so s stralioan pristopili.
Križ je bil star in črn. Kristus je bil nekdaj zlat, zdaj pa že odrgnjen in zarjavel. Desnica mu je bila zlomljeiia in tudi na levici jo manjkalo prstov. Pa otrok to ni motilo. S križa je gledalo saiuo eno: obraz božji. In tisti obraz je bil tako svečan in žaloslen, da so otroci začeli govorciti iiho, šepetaje.
Pred ujiuii je rasel Boig, kakor so ga v šoli spoznali. Velik, silen Sodnik. Visako na nebu biva iii čuva zemljo. Za vsakega človeka, za vsako drevo in žival ve. Za vse poti ve in za vsa dela. Velik je, da sklone človek glavo in pade pred njim.                       l!rI •'''
Tiho so siali otroci. Kristus Da križu je bil žalosten in zdelo se je otrokoin, da bi roke razpel in stopil s križa, če bi mogel.
»Kdo ga je vrgel v jamo?« je očital nekdo.
»Iz tovarne kdo,« so mislili nekaieri.
»In roke so mu polomili!« je dejal Francek.
»Očistili ga bomo.«
Jurij je dvignil križ visoko in šli so z njim počasi iz jame. Kakor pro-cesija so šli. Spredaj Jurij in za njim drugi. Blizu barak so se ustavili. Jurij je naslonil križ na steno.
>Kaj bomo z njim?«
»V cerkev ga nesimo!« je dejal najmlajši.
Zamišljeno so odkimali drugi. Cerkev je velika isa gosposka. Polno slik in krdžev je že v njej, pa so vsi zlati in bleščeči kot samo božje solnce. In če bi še ta križ nesli tja, saj bi ga morebiti ne vzeli. Star je že in polomljeu.
»Ne bomo ga v cerkev,« so dejali starejši.
»V barakah ga bomo pustili,« je dejal Matevž.
Ozrli so se po črni ulici. V nedosegljivo daljino so rasle barake z nizkimi in črnimi strehami. Vse je bilo kakor mrtvo. Samo na sredini, kakor otok v črni putstimji, je zelenel rnlad kostanj.
»Na kostanj ga postaTimo!«  te bruhnil nekdo.
»Na kostanj?«
Oči so zastrmele v zelenju sredi barak. Veter je rahlo zamajal kostanjev vrh, kot da drevo pozdravlja Boga.
»Dobro, na kostanj!« je kot v sanjah pritrdil Jurij.
»Potem bomo pa tam molili,« je spregovoril najinlajši.
Otroci so najmlajšega pogledali, potem so se zamislili. Kakor varuh bo Krisius sredi barak. Na živem drevesu bo visel in vetrovi mu bodo peli. Solnce mu bo pošiljalo prvi in zadnji žarek. Ponoči bo zvezdam vladal in luni. Kdor bo šel minio, ise bo odkril. Dvakrat odkril. Enkrat Bogu, ki čuva barake, in drugič drevesu, ki je povišano, da nosi križ. Vse je usahnilo na črni cesti, samo to drevo ne. Že od davno mu je bilo namenjeno, da bo nosilo križ. In kadar bo v mestu v zvonikih zapelo večemico, bo v barakah utihnil prepir in kletev. Bog bo b]izu. Zunaj na cesti Bog visi — bodo rekli ljudje in se bodo odkrili in molili. In počasi bo zginila kletev in prepira ne bo več.
»Zelenja ho treba okoli križa,«  je vstal Francek  iz zamišJjenosti.
»Kje bi ga dobili?« so bili dragi v skrbeh.
»Vse pride,« je tolažil  Jurij.
»Gremo naiprej?«
»Pojdimo h koslanju!« je vztlignil  Jurij križ.
Šli so ab gasposki ulici. Jurij je visoko nosil križ, drugi za njim so šli resno in slovesno. Emil in Albert sta stala pred trgovino. Ko sta zagledala barakarske, sia se začudena približala.
»Kakšen križ pa nesete?« je dejal Einil.
Jurij se je ustavil, spustil križ na tla in dejal:
»Našli snio ga.«
Rjav je in polomljen,« se je smejal Albert.
»Bog visi na njem!« je dejal mirno Tonček.
Emil in Albert sta gledala križ. Reven je bil kakor otroci okoli njega. V cerkvah so vse drugačni. Zlali so in veliki.
»Na kostanj ga obesimo in bo tam visel dan in noč,« je razlagal Jurij. Dmgi so s kimanjein pritrdili.
»Kje ste ga našli?«
»Pri tovarni. V jami.«
»V smeteh!« se je namrdnil Albert.
»Med železjem je bil.«
»V smeiteh,« je ponovil Albert. »Uh ste ga pa ukradli?«
»Pa naj bo v snieteh!« je bil hud Matevž. »Zato ni nič manj vreden.«
»Kako da ne? Če bi bil še kaj vreden, bi ga ne zavrgli.«
»Misliš?« je dejal Jurij.
»Seveda!« je pritrdil Albert.
»Saj ni tako!« je dejal Matevž. »Križ je dober in je še veliko vreden; le tisti Ijudje niso, ki so ga poprej imeli. Če bi bili kaj vredni, bi ga ne bili vpgli v jamo.«
Otroci so umolknili. Čez nekaj časa je dvignil Emil  glavo in vprašal:
»Pa bodo pustili, da ga obesite na kostanj?«
>K<do bi ne pustil?« so se čudili otroci.
»Tisti, ki je kostanj njegov. Škoda je morda drevesa.«
»Kosianj je naš. Nihče niina posebnih pravic do njega. Tn križ bo tudi za vse. \'si ga bomo imeli,« je govoril Tonček.
»V cerkvi so lepši,« je rekel Albert čez nekaj časa.
»Zlati so. Pa je tutli cerkev lepa. Barake so pa onie. zato bo tudii križ čra in siromašen,« je mislil Jurij.
»Pojdimo!« se je zganil Matevž. »Obesiti ga moramo še do večera.«
»Do večera mora biti!« so pritrjevali dmgi in Jurij je vzflignil križ. Zavili so med barake.
Emil in Alfoert sta ostala na cesti. Ko so prišli barakarski že precej daleč, je zaprosil Emil:
»Ali smeva z vami?«
Otroci so se ustavili in nekateri so že hoteli zasmehljivo zaklicati, na.i ostaneta kar na gosposki cesti, pa jih je prehitel Jurij. Visoko je dvignil križ in dejal močno:
»Kar pojdita! Nas bo več!«
Kot da se jima je odprla pot r raj, sta poskočila Eniil in Albert čez cesto in se pridružila barakarskim.
Procesija je šla med barakami. Prvi Jurij z visoko dvignjenim črnim železnim križem, za njim drugi. Glave so povesili, kot bi molili. Na ustnih jim je bil nasmeh, kot da neso rešenje med barake. Emil in Albert sta šla poslednja in nič zlobe ni bilo več v njunih srcih, in šla sta, kot da gTesta domov.
Iz bajrak so prihajali ljudje in se Čudili. Tuintam se je kdo zasmejal, pa je hipoma umolknil in se zresnil. Kdor je bil na cesti, se je tiho umaknil,
in starček, ki je v solncu pred barako štel dneve svoje zaduje poinladi, se je odkril in prekrižal — — -—
Igrali so se otroci na pragu ali na cesti, pa ko so zagledali križ, so akoeili kvišlku, nevede spustili igrače iz rok in stopili k procesiji. \ rsta za križem je rasla in rasla. Vsi barakareki so šli za njo in ined njiini tudi Emil in Albert.
Pri zadnji baraki, že blizu kostanja, sta se prepirala deček in deklica. S kratko palico je tepel deček deklico po hrbtu, glavi, povsod, da je glasno jokala. Ko je pa prišel mimo Jurij s križem, sta otroka obstala in zastrmela. Deklica je pozabila na solze, deček na sovražnosti: prijel je deklico mehko za roko in pridružila sta se.
Prad kostanjem, ki je šumel v vetru, so se ustavili. Jurij je naslonil križ na drevo in otroci so ga obstopili. Bilo jih je polno, kakor da jih je veliki zvou privabil. Pa ni bilo zvona in še zakričal ni nihče. Sam molčeči križ je klical.
»Kako ga obesimo?« je vprašal Tonček.
»Žeblje in kladivo prinesem,« je dejal Matevž in zginil.
Z drugega konca je prišel Miha, najstarejŠi izmed barakarskih. Leno je požvižgaval in se preril skozi gručo.
»Kaj pa imale?«  je vprašal oblastno.
»Križ bomo obesili,« je povedal Jurij,
»Križ boste obesili?« se je zasmejal Miha. > Kje so ga vam pa dali?«
»Našli smo ga,« so se branili otroci.
»Kje?«
»V jami pred tovamo,«
»V smeteh! In zdaj ga boste obesili na drevo? PojdMe no!«
In Miha se je zasukal in udaril z uogo po križu, da se je zrušil po tleh. KTik je zaoril med otroki.
»Ti!« je vzrasel Jurij in vzdigiiil težko roko. Obraz mu je zagorel v silni rdečici in oči so mu plaantele.
»Kaj hočeš?« je pobledel Miha.
»Udaril te bom,« je povedal Jurij. »Jaz sein križ našel in sem prinesel. In udaril ie bom, če ga takoj ne pobereš!«
Rake so se dvignile na vseh siraneh in zardeli obrazi so bili razsrjeni.-Počasi se je skloiiil Miha in pobral križ in ga naslonil na drevo. Nafo se je obrnil. Otroci so se razmakuiri in Miha je odšel s povešeno glavo po cesti. Za bližnjo barako se je ustavil in gledal, kako so otroci križ obesili na drevo.
Matevž se je vrnil z žeblji in kladivom in v par mmutab. je bilo delo izvršeno. Križ je visel na drevesu trdno, otrakoni se je zdel veličastnejši in svetejši.
»Dobro bo!« je bil zadovoljen  Jurij.
Tudi drugi so bili zadovol.jni. Le pačasi so se poslovili od križa.
Ko je zazvonilo v mestu večernico. so prišli otroci z vseh strani. Zrušili so se pred križem na kolena. Matevž se je nerodno prekrižal in začel: »Oče naš, kateri si v nebesih ...«
Ko so prenehali, se je Jurij zagledal v križ in dejal: »Še rož bi bilo treba ...« »Rož!« je zaskrbelo \"se. »Kje bi jih dobili?« »Jaz jih prinesem,« je planil Emil. »Ti?« so se začudili barakarski.
Odhitel je in prinesel rož polno naročje —------
Ko so se vračali v svoje domove, je bil že mrak. Pa kot bi od križa svetila luč čez vso cesto: smejali so se, peli in se držali za roke.
Križ pa je stal sredi barak na živem drevesu in veter je šepetal okoli njega in rože so dehtele, rože z gosposke nlifce na barakarekem križu----------
Od takrat je v barakah lepo.
Ni  več prepira in tepeža in tudi ua  gosposki  ulici  je mir.  Kadar  se dva razljulita in hočeta zakričati, stopi med nju tretji: »Bog je zunaj!«