Odgovornost
Velikokrat smo že na lastn] nežni koži preizkusili, da tiste besede, kl jih naši »zlati go> vorniki« najraje vzneseno po-navljajo, njim sam»m veliko-krat najmanj pomenijo. Vča. sih pa to velja kar za vse nas.
Reoimo, o vprašanju vzgoj«. še posebej kulturne, naše »zla-te mladine«. Vrsto let smo ku-hali kašo pedagoške učenosti, ki naj bd ugotovila najboljše prijeme oz. kot je danes mo-derno reči, sistemske rešitve. Pri tem pa je celotna vrsta izvedencev dostikrat v zboru vzdihovala o pomanjkljivosti knjižne kulture že najbolj ze-lene mladeži.
Rešitev teh težav, vsaj delna, niti ni tako daleč. Na Komen-skega ulici stoji že več let Pionirska knjižnica. Morda se res ne ukvarja toliko s tem, da bi posamezni člani zavze-mali različna stališča o vzgojj in se srdito zmerjali preko vseh sredstev obveščanja; raje delajo. Namesto da bi imeli iz meseca v mesec večjo izgu-bo, raje prenehajo kupovati knjige, čeprav jih to omeji v dejavnosti. Takih »napak« ima ta ustanova še več: namesto da bi postala odprto pismo mestu Ljubljani, Sloveniji, Ju-goslaviji, EGS in Združenim narodom, raje odpira nove od-delke, kjer lahko otroci uži-vajo ob najlepših pripovedih iz književnosti vseh narodov.
Seveda pa ima vsako ome-jevanje mero, kjer celo »ome-jenci« spoznajo, da je ni pa-metno prestopiti. Tako je Pio-nirska knjižnica omejila ozi-roma prenehala nakupovati no-
ve knjige, kar pomeni počas-no smrt za vsako knjižnico — ker ni bilo sredstev. Tako ni možnosti za vzgojo glasbene kulture — ker ni sredstev. Ta-ko starih knjig raje ne obno-vijo — ker ni sredstev. V ob-ctobju stabilizacije so tudi ta-ko ostri ukrepi morda upravi-čeni, toda vprašanje pa je, kam sodijo — dimniki. Kot ima vsaka zgradba nek namen — ima tudi vsaka hiša dimnik. Dimnik je sezidan običajno iz opeke. In dimnik naše knjiž-nice za malčke je — dotrajan. Trije dopisi so bili poslani v širne daljave našega samo-upravnega in kulturnega življe-nja. Tovariši inšpektorji in ga-silci so bobnali o nevarnosti, da se lahko dimnik zruši. Ta-ke lekoije iz arhdtekture si svojim otrokom nihče ne želi. In ravno to oznanja tretji do-pis, da kolektiv odklanja vsa-ko odgovornost za posledice, ki jih lahko povzroči »dobri, stari dimnik«. Sredstva mora namreč odobriti Ljubljanska kulturna skupnost, ki pa, zdi se, raje čaka na kričeč primer, da bo lahko s hitro interven-cijo   upravičila   svoj   obstoj.
Seveda se pri takih zgodbah navadno prepozno začnemo spraševati — kdo je kriv; vi pa, dragi starši, uživajte ob napeti igri, kdaj se bo dim-nik zrušil v bližino vaših po-tomcev. In namesto grba na-še mladinske kulturne vzgoje bomo imeli dimnik, iz katere-ga se bo sukljal dim z zlato obrobljenim napisom — odgo-vornost.
Borut Slokan