/. 2 . po Božjim usmiljenji in po milosti apostoljskiga sedeža škof ljubljanski, dohtar svetiga pisma, vsim vernim po škofii zveličanje in blagoslov v Gospodu! Iz dveh skrivnostnih korenin raste prelepo drevo. Mogočno je njegovo deblo, njegove veje so sočnate in čverste, perje je zeleno in mlado, povsod poganja prijetno cvetje, in zravno cvetja se kaže preobilno nar slajiga sada. Skozi njegove šibke vejice pihlja mir Božji, in šumljanje njegoviga perja je podobno angeljskimu petju, ki z nebes na zemljo doni. Korenini tega prečudniga drevesa ste sicer na zemlji, akoravno niste pognale iz pozemeljskiga semena, ali verh njegov sega v nebeške višave; zakaj le od zgorej dobiva rast, in njegov sad je sad večniga življenja. Naj teko stoletja memo tega drevesa, ono je zmiram mlado in močno; naj divjajo silni viharji okoli njega, v njegovih vejicah pihlja nebeški mir; pod tem drevesam se prebiva brez strahu in v miru. Ena korenina tega drevesa sega v pretekle čase, in si živež dobiva iz dogodeb, ki so se že zdavnej zgodile; ena pa sega v prihodnost, in obljube, ki se bodo še le v daljnim času spolnile, jo delajo močno in cversto; iz tesniga zedinjenja teh obeh korenin raste drevo, veličastno za zdej in vekomej. To drevo ne raste v daljni deželi, ampak povsod, kjer Duh Kristusov rodi otroke Božje, ki prebiva v njih sercih; zakaj to drevo jc keršanska ljubezen. Vera in tipanje ste njegove korenini. Vera gleda v pretekle čase, in se v njih oživlja. Kar se je imenitniga zgodilo od stvarjenja sveta, do nar novejših časov, daje živež in rast korenini svete vere; zgodbe namreč, ktere nam pripovedujejo, kako je Bog očake poklical in vodil; kako je izraelsko ljudstvo izvolil, vladal, poveličal in zavergel, kaj je oznanoval po prerokih; dalje zgodbe od rojstva, življenja in smerti našiga Gospoda Jezusa Kristusa, od njegoviga vstajenja in vnebohoda, od prihoda svetiga Duha; tudi zgodbe, ktere nam pripovedujejo, kako so aposteljni sveti evangeli povsod oznanovali, kako je bila keršanska cerkev čudno ustanovljena in razširjana; in poslednjič prelepi zgledi, ki nam jih daje neizrečeno veliko svetih priče- vavcov in spoznovavcov vsaciga stanu, vsaciga spola in vsake starosti, — vse to je nebeška hrana, ktera redi korenino svete vere. Te Veličastne dela, ki jih je predobrotljivi Bog po svojini neskončnim usmiljenji delal v odrejo, rešenje in zveličanje ljudi, vero obujajo, poterdujejo, razsvetlujejo in ohranujejo. Prav poje kraljevi prerok David: ,,Nebesa pripovedujejo Božjo slavo, in dela njegovih rok oznanuje nebez. Dan dopoveduje dnevu, in noč daje noči na znanje. Gospod, naš Gospod! kako čudovitnb je tvoje ime po vsi zemlji; ker tvoje veličastvo je zvikšano nad nebesa “ (p s . 18 .— 8 .). Delo hvali mojstra. „Kar je nevid/jiviga na Bogu, se od stvarjenja sveta sem po tem, kar je stvarjeniga, spozna in vidi ; tudi njegova večna moč in Božestvo u (Rim. t.), namreč njegova večna Božja vsiga- mogočnost, ktera je nespremenljiva pri vsim spreminjanji vstvarjenih reči. Torej nima izgovora, kdor ne spozna Boga po tem, kar je vstvaril. Ravno tako tudi nima izgovora, kdor razodenja Božjiga ne spozna iz mnozih in čudnih dogodeb preteklih časov. Sveti apostelj Pavel v listu do Hebrejcov našteva veliko njih, kteri so terdfno in zvesto verovali v besedo Božjo, in po tem po pravici govori: „ Torej tudi mi, ker imamo tolik oblak prič okoli sebe, odložimo vso težo iti greh, kteri se nas derži, in v polerpljenji tecimo k boju, kteri nam je postavljen; in glejmo na začetnika in dokončavca vere, na Jezusa, kteri jc za veselje, ktero je bilo pred-nj postavljeno, križ preterpel, in ni maral za zasramovanje , in sedi na desnici sedeža Božjiga “ (Hebr. 12.). Vera gleda v pretekle čase, posebno na Jezusa, dokončavca naše vere, na Jezusa, kteri je terpel in umeri, zato pa tudi povišan bil, in sedi na desnici Boga Očeta, de se v imenu Jezusovim pripogujejo vse kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Ako gledamo na veličastvo povišaniga Jezusa Kristusa, vidimo drugo korenino keršanske ljubezni, namreč upanje. V podučenje, rešenje in posvečenje ljudi je Bog toliko čudežev storil, in tolike priprave naredil, de se sinemo z nar terdnejšim zaupanjem izročiti njegovi očetovski skerbi, in de smemo svesto pričakovati, de nas bo dobri Oče tudi po britki smerti pripeljal v boljši življenje, in kakor je vdeležii svojiga edinorojeniga Sina vsih naših slabost zunaj greha, bo tudi nas vdeležii veličastva našiga Gospoda in Zveličarja, kteri sedi na njegovi desnici. Upanje gleda v prihodnje čase. Upanje ne obsega sedanjih dobrot, ampak prihodnje. Kdor upa, še ni dobil, po čemur hrepeni; ali prejete dobrote mu upanje poterdujejo, de bo prejel darove kterih želi. Otrok, kteriga so starši vselej varovali in mu pomagali, se v slednji potrebi k njim zateče, in pri njih pomoči iše. Skušnja mu redi in poterduje zaupanje, ktero po vsaki vnovič prejeti dobroti v stanovitnosti raste. Bog je večen in nespremenljiv: ker se nas je tolikrat usmilil in nam toliko dobrot dal se ne smemo nikdar bati, de bi nas zapustil. V severnih krajih se je nekdaj peljala v zavetje ladija, kteri je strašni vihar vse jadrila polomil, vse jadra raztergal in sicer silno škodo napravil. Med njimi, kteri so se v ladii peljali, je bil mož z dvema otrokama, eden je bil star sedem, eden pa pet let, oba sta bila hudo zdelana, na pol naga in le še na pol živa. Ker vihar čezdalje bolj divja, in nevarnost ter sila do verha prikipi, pravi poveljnik na ladii ves v trepetu: „Poginili bomo. Naš Bog je umeri. “ Večji otrok mu seže v besedo in reče: „Ni umeri ne, le spi, pa se bo o pravim času zopet zbudil. a Kinalo po tem silni vihar ladijo tako nagne, de je bolj pod vodo kakor nad njo. Poveljnik kliče vsiin v ladii: ,.Pripravite se zasmert- tukaj bomo pokopani. u Otrok mu zopet seže v besedo in pravi: „0 ne, tako huda še ni, Jezus je še pri nas.“ Zdajci val ladijo vzdigne in srečno v zavetje prižene. — Misel tega otroka naj tudi nas vse in vselej poživlja in vodi. Življenje na tem svetu se večkrat primerja'z vožnjo po morji. Mornarji imajo mirne, tihe dni ladija hitro plava po gladkim morji. Ali močno bi se motil, kdor bi zaupal tej tihoti. Nenadama se prikaže deleč na nebu majhen oblak, morje je že nepokojno. Kmalo pokrivajo černi oblaki vse nebo vihar buči, valovi se penijo, ladija poka, in strašno brezno žuga požreti uboge mornarje. Kdo pomaga v taki sili? Kdo more oteti pogina? Le zaupanje, de Bog ni umeri, de je Jezus v ladii, če tudi ravno zdej spi. Le k njemu stopimo in prosimo ga: „ Gospod! otmi nas; poginjamo .“ Kakor nekdaj na galilejskim morji, bo Jezus tudi zapovedal viharju našiga življenja, zlasti viharju v našim sercu, in bode velika tihota. Desiravno je to, kar upamo, na unim svetu, desiravno naše upanje zlasti v prihodnost sega, nam vender za to življenje daje nar veči tolažbo in pomoč; zakaj če le gledamo na dokončavca naše vere Jezusa Kristusa in na veličastvo, kteriga bomo tam ž njim vred deležni, nas serčnost navdaja, vse težave tega sveta voljno prenašati, in vse svoje dolžnosti na tanko spolnovati. V veri in upanji razumeva človek pretečenost in prihodnost, in je tudi v tem podoba Božja, pred čigar očmi so pretekle in prihodnje stoletja vedno pričujoče, med tem ko neumna žival le za ta trenutek živi. Vera in upanje spremljate človeka v tem življenji kakor prijazna angelja varha, in vera in upanje ste le pozemeljskimu življenju lastne; zakaj kar tukaj verujemo, bomo tam gledali, in kar tukaj upamo, bomo tam vživali, ali velikoveč obe, vera in upanje, se boste tam spremenile v tisto gledanje obličja Božjiga, ktero spoznavanje in vživanje ob enim v sebi ima, in ktero je večno plačilo za vse pametne stvari. iz vere in upanja izhaja ljubezen , ktera ne mara za to, kar je že bilo in kar še le bo, ktera vsa zveličana počiva pri Ijubijočiin sercu večniga Očeta, ne gleda ne nazaj ne naprej, ampak v preljubeznjiviga Boga vsa zamaknjena serčno hrepeni njegovo voljo spolniti. „Ti si moj, in jez sim tvoja, in vekomej te ne izpustim,“ govori ljubezen svojimu Stvarniku in Odrešeniku. Ali to zvesto nespremenljivo ljubezen imajo na tem svetu le maloktere posebno oblagodarjene duše, še le v nebesih bo taka ljubezen plačilo vsiin zveličanim. Drevo se posuši, ako je korenina poškodovana; tudi ljubezen omerzne, ako vera in upanje oslabite. Resnice, ki jih vera sprejme, so nespremenljive, dobrote, ki jih upanje pričakuje, so neminljive; ali naše serce se guglje in giblje, vre in kipi, raste in upada, se maje in omahuje na vse strani. Ker je tedaj naše serce nestanovitno, smo zdej veseli zdej žalostni, zdej to zdej unoterdimo, se poganjamo zdej za to zdej za uno reč, oslabi ali celo ugasne v nas ogenj nebeške ljubezni. Kristus ni dans „tako' je“ in jutri „ni tako',“ ampak pri njem je „takd je“ in „amen“ vekomej, človek pa je kakor pleve, ki se veter ž njimi igra. Kdor koli je dobro premislil in razumel, čemu je na tem svetu, se mora tej nestanovitnosti svojiga serca upirati, svoje pota po Božji volji uravnavati, in nikoli ne pozabiti, de je za Boga vstvarjen. Tako terdno in zvesto verovati in upati se pravi po svetim pismu iz vere živeti , in to življenje iz vere ima pravični, kteri ravno zato, ker iz vere živi, zmirant raste v pravičnosti. Kdor ima to skerb, ohrani v vedni lepoti in prijetnosti drevo keršanske ljubezni, pravo drevo življenja, ki mu je bilo uno drevo v raji le predpodoba. To skerb nam priporoča Jezus Kristus, ker nas opominja čuti in moliti, de v skušnjavi ne pademo. Zato tudi piše sveti apostelj Pavel: „Ponovite se v duhu u (Efež. 4, 23.); zato se sliši v sveti cerkvi vsako leto glas: ,, Pripravite pot Gospodu , ravne storite njegove steze. u Skušnja namreč le preobilno poterduje žalostno resnico, de vnemarniga človeka nar imenitniši zadeve njegoviga življenja nič ne skerbe, če ga nihče neprenehama ne drami in ne budi. Vidne reči imajo tako moč do našiga duha, de nebeške resnice le prehitro zginejo iz našiga spomina, če jih večkrat ne pre¬ mišljujemo. Tej človeški slabosti, tej raztresenosti naših misel v okom priti, nam sveta cerkev od leta do leta v godovih pred oči stavi vse dogodbe, na ktere se opira in ktere obsega naša vera in naše upanje, de nam kakor svetla luč kažejo pot, po kterim moramo hoditi, de voljo nebeškiga Očeta dopolnimo. Veliko jih je, ki so že večkrat slišali glas: „Pripravite pot Gospoda, ravne storite njegove steze , u ali ta glas jih ne presune in jim ne pride do serca, ker je njih serce s posvetnimi rečmi pre¬ napolnjeno in nima prostora za glas tistiga govornika, kteri k pokori budi. Gospod Bog je pa priza- našljiv in njegovo usmiljenje je neskončno , kar se vidi iz prilike v evangelii od figoviga drevesa, ktero je bilo nerodovitno. „Nekdo je imel figovo drevo zasajeno v svojim vinogradu, in je prišel sadu na njem iskat, in ga ni našel. Rekel je pa gorniku: Glej! tri leta je, kar hodim iskat sadu na tem figovim drevesu, in ga ne najdem; posekaj ga tedaj! Čemu še prostor jemlje? On pa je odgovoril in mu rekel: Gospod! še to leto ga pusti, de ga okopljem in mu pognojim, če kje sad obrodi, če pa ne, ga boš potlej posekal^ (Luk. 13.). Tako sveta cerkev neprenehama oznanuje besedo Božjo, in nepre¬ nehama moli za spreobernjenje grešnikov in za stanovitnost pravičnih, de, če se Božja beseda v imenu Jezusovim oznanovana dans ali jutri sere ne prime, se to vender pozneje utegne zgoditi, in de tako' ona ni kriva, ako se kdo izmed njih pogubi, za ktere je umeri naš Gospod Jezus Kristus na svetim križu. Gnada dela včasi hitro, včasi pa počasi, pri nekterim človeku še le v poznih letih ; zato sveta cerkev nikoli ne sme nehati prositi, opominjati, svariti, de, ako gnada Božja serce omeči in rodovitni zemlji podobno stori, tudi dobriga semena ne manjka. Pod cesarjem Julijanam odpadnikam, kteri je malo časa vladal, je živel zelo učen mož, Fabi Mari Viktor in po imenu, kteri se je bil še le v starosti spreobernil k sveti keršanski veri. Preden se je bil spreobernil, je bil nar močnejši podpornik nekeršanske vere. Ali v sivi starosti se je vender v njem zbudilo serčno hrepenenje resnico spoznati. Prebiral je sveto pismo in skerbno premišljeval njegove nauke. Prepričan, de je Jezusov nauk čista resnica, reče duhovnu Simplicijanu v Milanu natihama, de je v sercu kristijan. Duhoven mu odgovori, de tega ne verjame, dokler ga ne vidi v keršanski cerkvi. Viktorin na to pravi: ,,Je li zidovje kristijan?“ Res mu je pa še veliko manjkalo, de bi bil kristijan: njegovo serce je bilo še preveč na posvetno navezano, in ni bilo še pripravljeno vsiga Bogu darovati; zavoljo tega še ni imel volje očitno spoznati, de je kristijan. Bal se je imenitnih Rimljanov, gorečih ajdov, kteri so bili njegovi učenci in pri kterih je imel veliko veljavo. Ko mu je pa beseda Božja globokeje v serce segla, mu vest ni dala miru, dokler ni očitno spoznal keršanske vere; on sam je hotel, de so ga prav očitno sprejeli v sveto cerkev, ko so mu cerkveni predniki hotli nekoliko prizanašati. Sedaj se mu tudi ni težavno zdelo popustiti svojo službo; bil je namreč doslej sloviti učenik zgovornosti. ,,Koliko moramo hvaliti čudeže tvoje milosti,“ kliče sveti Avguštin, ,,de se ta silno učeni in v vsili vednostih zelo izurjeni starček ni sramoval biti otrok tvojiga Kristusa, dojenec tvojiga studenca, in svoj vrat pripogniti za jarem ponižnosti, in svoje čelo krotiti za sramotni križ! Kaj je to, Gospod, moj Bog! de — ko si sam sebi večno veselje in se nektere tvoje stvari zmiram okoli tebe vesele, — ta del tvojiga stvarjenja, namreč ljudje, se vedno spreminja, ker odjema in dojema, žali in se mirno spravlja? O, kako neizrečeno visok si v višavah, in kako globok v globočinah! In od nikodar ne greš, in vender se komaj vernemo k tebi ! u Zakaj se pa tako težko vračamo k Bogu, kteri nas je vender za se vstvaril? Zakaj tako lahko zapušamo studenec žive vode in si kopljemo jame, ktere ne derže vode? Zakaj išemo sreče po vsili višavah in globočinah, le ne pri Gospodu, kteri je neskončno zveličanje? Zakaj tolikrat zakerkujemo svoje serca in zaklepamo svoje ušesa, kadar nam nebeški Oče z milim glasam govori: „Mo/ sin! ne pozabi moje postave , in tvoje serce naj ohrani moje zapovedi; zakaj dolgo življenje , dobre leta in pokoj ti bodo prinesle. Usmiljenje in resnica naj te ne zapustite; na vrat si ji obesi , in na tablo svojiga serca ji zapiši: in našel boš milost in prijaznost pri Bogu in pri ljudeh u ? (Preg. 3.) Zopet se bliža tisti prelepi čas cerkveniga leta, kteri nas spominja, kako je človek padel in zopet povišan bil. Spominja nas ta sveti čas, kako je človek padel, de se varujemo vsiga napuha, ker smo sami iz sebe le otroci jeze Božje, le deležniki večniga pogubljenja; spominja nas ta sveti čas, kako je bil človek povišan, de se veselimo, ker smo po Jezusu Kristusu otroci Božji, deležniki večniga življenja. Z drago ceno smo rešeni večniga pogubljenja; skerbtmo tedaj, de se zavoljo minljiviga, pre- grešniga veselja zopet ne pahnemo v oblast hudobniga duha. Močno smo povišani, ker smo bratje Sinu Božjiga; nikar te časti ne oskrunjajmo s pregrešnim življenjem! V začetku postniga časa nas pelje sveta cerkev k našimu Zveličarju v pušavo, kjer se je popolnama zderževal telesne jedi in se tako pripravljal, spraviti z Bogam grešne ljudi. Kristus sicer ni potreboval tega pripravljanja; ali, ker nam je hotel v vsih rečeh zgled biti, nam je hotel s poštam v pušavi pokazati, kako potrebno je za naše posvečenje, posvetni hrup zapustiti, in iti v tihi hram, če ne svoje hiše, pa vsaj svojiga serca, in tukaj Bogu reči: ^Govori , Gospod! ker tvoj hlapec posluša. u Duhovna samota je polje, kjer cveto lilije prelepe čistosti, žare rože svete ljubezni, diše vijolice prijetne ponižnosti, se proti nebu vzdiguje kadilo serčne molitve in se vidi Jakopova lestvica, po kteri Božji angelji k človeku prihajajo. V duhovni samoti se duša opočije, ki se je utrudila v posvetnim šumu. se tolaži, ker jo je svet zaničeval, si celi rane, ki jih je v skušnjavah dobila, se očišuje madežev iz posvetniga hrupa, in se vnovič zaroči' z Božjim ženinam človeških duš, z Jezusam Kristusam. Ko bi večkrat šli k Jezusu v pušavo, koliko bolj bi bilo potem naše vsakdanje življenje podobno cvetečimu vertu! O ko bi vender spoznali, kaj nam je v zveličanje! S štirdesetdanskim poštam se pripravlja Jezus za odrešenje, in tako razdere dela hudobniga duha. Kakor včlovečeni Bog, kteri je nepopačeno človeško natoro vzel iz prečiste Device Marije, ni potreboval te vaje v zderžnosti ali posta, pa nam je hotel zgled dati, de, če se iz proste volje ne zderžujemo pripušenih reči' in se tako ne vadimo sami sebe premagovati, tudi ne smemo upati, de bomo premagali skušnjave poželjiviga mesa, zapeljiviga sveta in prekanljiviga satana, in de bomo s palmovo vejico v rokah — znamnjem srečne zmage — enkrat stali pred sedežem Božjim. Pravi nasledovavci našiga Gospoda in Zveličarja so se vselej radi in z veseljem postili; skusili so, de jim post moči ni oslabil, ampak pokrepčal, de jih je vse nekako poživil; s poštam so dosegli pravo prostost, ker so se navadili, grešnimu poželenju zapovedovati, in so zato svojiga duha višje cenili, kakor tudi življenje svojiga telesa. Za to so bili tudi pravi kristijani vselej pripravljeni, za svojo vero v Jezusa Kristusa vsaktero zasramovanje in preganjanje, vsaktero terpljenje in še celo smert preterpeti. Kadar začno ljudstva posvetno razveseljevanje in telesno slast za nar veči dobroto imeti, je to gotovo znamnje njih pogina, v resnici sloveči možje zginjajo, na mesto slavnih del stopi nečimerna baharija. Cerkvena zapoved, ktera nam post zapoveduje, skerbi za moč naše duše in našiga telesa, za našo čast in slavo. O ko bi vsi spoznali, kaj nam je v zveličanje! Marsikomu se dozdeva, de je beseda od posta terda. Tudi Jezusove nar imenitniki besede so terde imenovali vsi tisti, kteri se niso bili navzeli Kristusoviga duha. Vsitn pa, kteri so bili iz vsiga serca Jezusovi učenci, so bile tudi Jezusove besede duh in življenje. Kdor pa Kristusa, svojiga Gospoda in Zveličarja, ljubi in moli, bode tudi glas njegove neveste, svete cerkve, rad poslušal in spolnoval, bo torej tudi spoznal, de beseda od cerkveniga posta, ki nam je v zveličanje, ni preterda. Pi ■avi katoliški kristijani dobro vedo, ktere postne dni in kako se morajo postiti, in kaj je polajšaniga zastran mesnih jedi; torej zastran teh reči ni treba posebniga oznanovanja. Kdor potrebuje obširnišiga polajšanja, naj poprosi svojiga duhovniga pastirja ali pa svojiga spovednika, kterim se s tem oblast da, po vestnim pretehtanji tistih vzrokov, na ktere se prošnja opira, obširniši polajšanje podeliti. Vsak, kteri se ob zapovedanih postnih dneh podeljeniga polajšanja poprime, naj moli tri oce- naše in tri češenamarije vsaki zapovedani postni dan, ob kterim se poprime polajšanja, bodi si to polajšanje veči ali manjši, kakor v namestilo za pomanjšano ostrost postne zapovedi. Namesto te molitve se sme tudi ubogim dar dati s tem namenam, de se zadosti postni zapovedi. Dano s škofijskiga sedeža v Ljubljani 8. svečana 1862. r Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.