5LOVEN5KE KULTURNE AKCI3 E
Leto IV - 17 VOCKRO DE LA CULTURA E SLO VEN A 15.9.1958
KONCERT FRANJE GOLOB
V koncertu Franje Golobove se strnejo; prizadevanje Kulturne akcije, da uvrsti večer slavne rojakinje med svoje prireditve; dolžnost, da se na tak učinkovit način — da damo peto besedo njej sami — spomnimo, da je pred 25 leti kot učenka konservatorija debitirala v ljubljanski Operi v operi Rimskii-Korsakova “Snegoručki”; želje umetnice, da nastopi pred Slovenci in v prvi vrsti za Slovence. Saj je res, da v številnih nastopih njene bogate izvajalske poti (samostojni koncerti, solistični parti v kantatah, religioznih in svetnih oratorijih, operne vloge), ki jo je že pred 1. 1945 vodila po glasbenih središčih v Jugoslaviji in sosednjih državah, nato pa še dlje z emigracijskim tokom, gotovo nikjer ni med poslušalci manjkalo Slovencev; ni pa dvoma, da pogrešamo tega posebnega stika, ki bo navezal na velike dogodke njenih koncertov doma, obenem pa predstavil Golobovo na višku ustvarjalne moči, po zmagovitih spoprijemih s svetovnim občinstvom in kritiko in po nenehnem prodiranju v skrivnosti glasbene umetnosti in njenega poklica.
Prvi del septenuberskega koncerta povezuje tri italijanske avtorje —• ki so umetnici posebno pri srcu —, dve stari francoski pesmi in Beethovnov spev upanju s petorico novejših slovenskih sdaklateljev. Dva sta še iz čete Novih akordov; prisrčni Pavčič je Gregorčiču kaj soroden; Adamičeva “Kot iz tihe, zaljubljene kapele” je verjetno njegov najboljši samospev in eden uspelih poskusov v stilno kozmopolitski smeri. Škerjančeva harmonično nasičena samospeva sta iz tiste dobe po prvi svetovni vojni, ko se nova romantika, impresionizem in ekspresionizem v komponistu še iskali sožitja in ravnotežja. Osterčeve pesmi na Gradnikovo besedilo so izrazito delo doslednega borca proti romantiki in sentimentalizmu in iskalca novih, čisto glasbenih možnosti. Napisane so bile prav za Golobovo in so njej, avtorju in novi slovenski glasbi prinesle velike uspehe v tujini. Osana je eden tistih Osterčevih učencev, ki v iskanju čisto glasbenih možnosti niso sprejeli atonalistične dogme, marveč je Skušal zajeti navdihe tam, kjer je glasba ob velikih prelomnicah odpirala vse polno smeri, pa je splošni tok izbral eno, dve (koral, začetki polifonije, Bach).
Drugi del ima dve težišči: romantično “pesem” (Lied) in slovenske narodne v priredbah Pavčiča in Štritofa.
Posebej je opozoriti na tenkočutno pažnjo, ki jo Golobova posveča besedilu; na prednost, ki jo daje čutno ne preobteženim skladbam; na njeno izogibanje zunanjim učinkovitostim, — kar vse so pojavi umetniške globine, poštenosti in usmerjenosti v poduhovljenost, v novo prečiščeno dobo kulture, ki slutimo, da se bliža.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Glasbeni odsek
V soboto dne 27. septembra 1958 točno ob 18. uri v dvorani na Charcas 1155, Capital
KONCERT FRANJE GOLOB
Na sporedu so dela skladateljev:
Rosa, P. Caccini, Bottegari, Beethoven, Pavčič, Adamič, Damič, Osana, Osterc, Škerjanc, Schumann, Schubert, Respighi, Lopez Buchardo, Borodin in slovenske narodne.
Ob klavirju: Jože Osana
“Domača družba nam v tujini nekoliko nadomesti to, kar imenujemo domovina. Srečavanje z znanci in prijatelji iz domače dežele, njih izražanje in obnašanje po ‘naše’, slovenska dovorica in še mnogo drugega, nam na tujem lajšajo domotožje. Domača družba obvaruje marsikaterega izseljenca, da se ne utopi v nemoralnem močvirju tujega velemesta. Drži ga pokonci in podpira.
Že- .takrat, kadar domača družba ni nič več kakor le domača zabava, je koristna.
Pomen domače družbe v tujini je velik. Tega pač na splošno nihče ne taji. Dobe se sicer poedinci, ki se dobro počutijo v tujem okolju in ne iščejo domače družbe. Vprašanje pa je, ali ni taka odtrganost od domače družbe tudi njim v veliko duhovno škodo. A pustimo to vprašanje ob strani. Če trdijo, da njim nima dati slovenska družba ničesar, da jim je le v breme in da se prav dobro počutijo zunaj nje in brez vsake zveze z njo, se pač ne moremo z njimi prerekati. Ljudje smo različni. Za velikansko večino izseljencev pa je njihova domača družba v tujini koristna in v mnogih ozirih potrebna. To velja o izseljencih vseh narodov, in tudi o nas Slovencih...”
Dr. Alojzij Odar | VEČNOST IN ČAS
Slovenska kulturna akcija Glasbeni odsek
Sobota 27. septembra točno ob 18. uri v dvorani na Charcas 1155, Capital KONCERT FRANJE .GOLOB
Vse udeležence koncerta prosimo, da zasedejo svoja mesta v dvorani pred 18. uro. Koncert se bo začel točno, ker je ob 20. uri v isti dvorani še drugi koncert.
Dvanajsti kultnimi večer Sobota 11. oktobra ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41, Cap. V okviru zgodovinskega odseka
SLOVENSKE MEJE NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI DETA 1919
Predavanje akad. Frana Erjavca
naši večeri
SVOBODA V DIALEKTIČNEM MATERIALIZMU
Na desetem kulturnem večeru je predaval doktor Pavel Krajnik o svobodi v dialektičnem materializmu. Sodobni dialektični materialisti obravnavajo svobodo v zvezi z “bistvenimi potezami” ali “kategorijami” materije: nujnosti in slučajnosti. Marx je trdil, da je v kapitalističnem družbenem redu ekonomija in zato vse človeško življenje podrejeno stihij-nim zakonom, narave. Komunizem bo človeka osvobodil teh zakonov. Za Marxom je učil Engels, da ni svoboda v sanjani neodvisnosti od naravnih zakonov. Temveč v spoznanju in načrtnem izrabljanju teh zakonov. Skok iz carstva nujnosti v carstvo svobode bo storjen, ko bo človek sam zavestno ustvarjal svojo zgodovino. K tej, predvsem tehnično pojmovani svobodi, dodaja Plehanov psihološko - hegeljansko razlago svobode v smislu “zavestne nujnosti”. Pri Heglu je ta “nujnost” duhovne narave; v dilaktič-nem materializmu pa pomeni le priznanje vsesplošnega determinizma zakonov materije in totalitarnosti komunistične partije, kateri je v kolektivističnih državah žrtvovana individualna svoboda človeka, ne samo teoretično, marveč predvsem praktično.
V razgovoru, ki je sledil predavanju, se je predavatelj ustavil še ob nekaterih splošnih vprašanjih o komunizmu in nakazal različne stopnje in vrste svobode, ki izvirajo iz različnega pojmovanja človeka^
OB KONCERTU FRANJE GOLOBOVE
Franja Golobova je v soboto dne 23. avgusta priredila samostojen koncert v La Plati. Med poslušalci je bil tudi Juan Manuel PUente. eden najbolj znanih opernih kritikov v Teatro Colon in v Buenos Airesu. “Svobodna Slovenija” je prinesla njegovo kritiko o koncertu Golobove in iz nje posnemamo:
“Treba je predvsem priznati, da že dolgo ni bilo vokalnega koncerta, ki bi nam prožil vso lestvico močnih čustev, kakor nam je bilo pri tem koncertu slovenske kontraaltistke Franje Golobove... Toda niti akustični činitelji. . . ne bi veliko dali navzočemu občinstvu, ko ne bi bili v službi tako izredne izvajalke in njenega prigodnega repertoireja. Že začetni takti pesmi ‘An die Hoffnung' so z vso gotovostjo ustvarili čudovito vzdušje, ki je trajalo prav do končnega akorda ‘Liederkreis*.. . Neizmerni Beethovnov Lied se je v tej interpretaciji - ne pomišljamo se nazvati jo kot najbolj posrečeno in najpopolnejšo, kar smo jo kdaj čuli - spremenil v nekakšno dramatsko zgostitev, zanosite in napeto, a istočasno veličastno izrazito...	.
Seveda bi bilo težko določiti, kateri so bili viški tako kvalitetnega vokalnega koncerta. Tako težko kot identificirati vršace mogočne Himalaje. A to naj nas ne ovira, da ne bi na hitro podčrtali trenutkov ki so se nam ob poslušanju zazdeli vrhunski: neverjetna pogoditev ‘Doppelgangerja‘.. . In še bi mogli nadaljevati, čeprav se nam zdaj zde vsi pridevniki nezadostni, in delni spomini bi se razblinili spričo celotnega spomina na enovito kvaliteto pregleda romantične pesmi, ki nam ji je bilo dano prisluhniti v tisti nepopisni poldrugi uri. Odveč bi bilo pripominjati, da je tak obširen spored zahteval od izvajalke mimo skoraj nadčloveške sile v dramatski napetosti, celokupnost glasovnih virov in fizične odpornosti, kakršne je moglo garantirati samo perfektno upravljanje vseh Sposobnosti. Tudi v tem smislu je bil nastop Franje Golobove izkustvo, kot ga samo redkokdaj nahajamo v umetniških spominih, ki jih radi shranimo za zmeraj. Nepogrešljiva glasovna preciznost je nudila nenehen užitek; nudili so ga čudoviti ‘appianati*, lahni kot angelski dih; muzikalna in disciplinirana intenzivnost glasu; trdni nizki toni, primerno zastrti, da so Se oddaljili skušnjavi . in tveganju - odprtih tonov; visoki ‘squillanti‘, zadeti z vso točnostjo. Vse to pa ob plemenitem in enovitem gla-
obrazi in obzorja
AVGUŠTINOV ENCHIRIDION V SLOVENŠČINI
Med Avguštinovimi spisi je za “Izpovedmi” in “Božjo državo” bil največkrat prevajan njegov dogmatični priročnik “Knjiga o veri, upanju in ljubezni"
(Enchiridion).
Sedemdesetletni hiponski škof je ta kompendij sestavil na prošnjo laika Lav-rencija. O Lavrenciju z gotovostjo vemo le, da je bil brat Dulcicija, ki je prišel v Afriko kot “izvševalec cesarskih u-kazov zoper donatiste”. Bil je tedaj iz u-gledne rimske družine. Točne določitve njegove službe v poznejših rokopisih so le ugibanja. Enhiridij je Avguštin napisal konec leta 424.
Ugotovitev kronologije Priročnika je odvisna od nastanka spisa De oeto Dul-citii questionibus, v katerem Avguštin navaja dve poglavji iz “Knjige o veri, upanju in ljubezni”. V uvodu svojega odgovora Avguštin omenja, da je Dulci-cijeva vprašanja prejel o velikonočnih praznikih, ko je bila nedelja tretji dan pred aprilskimi kalendami. Toda ta datum rokopisne tradicije je gotovo napačen. Že Mavrinci so ta III. popravljali s paleografskimi ugibanji. Razrešitvi problema je dal novo smer prelat Lukman, ki si je zastavil vprašanje, čemu Avguštin tako povdarja, kdaj je on praznoval Veliko noč. Odgovor je v časovno različnem praznovanju Gospodovega vstajenja, ki je 425. seglo celo v afriško cerkev. Če je Avguštin svoj spis za Dulcicija napisal poleti 425., moremo Enhiridij postaviti na konec leta 424. Ves dokaz je profesor Lukman razvil v obravnavi “Kdaj je Avguštin napisal svoj En-chiridion ? ”, ki je leta 1956’ izšla pri SAZU v II. zvezku Razprav razreda za filološke in literarne vede.
Enchiridion je bil tako napisan v veliki dobi, ko so bila glavna Avguštinova dela že izročena javnosti, in v času, ko ga je kontroverza s pelagijanci na posebno ozek način držala v stiku z velikimi problemi padca, milosti in naprej-šnje določbe. Tako delce izraža ali odseva značilne teze njegove zrele dobe.
Glede na izvirni naslov “De fide, spe et charitate” bi mogli pričakovati trodc-len spis v bolj ali manj sorazmernih delih. V resnici pa o upanju in ljubezni razpravlja na koncu knjige v nekaj paragrafih (114 - 121) brez posebnega pri-dviga. Veliki del je namenjen prikazu vere.
V podajanju Avguštin sledi red zahodnega simbola, vendar ne obravnava vseh členov veroizpovedi enakomerno. Sicer nobenega ne opusti, vendar le na hitro obdela tiste, ki se nanašajo na Trojico in celo na Učlovečenje. Cbrpus dela se nam predstavlja . ako vzamemo to bese-
do v najširšem pc^u - kot razsežna teologija Odrešenj
Vsekakor obsegj^dro dogmatike in osnove moralke. Parjenje, prvotno stanje človeka, ai^ in demoni, odrešilna oseba in žrb Kristusova, opravičenje, cerkev, svev'a krsta in pokore, sodba, čistilišne ifl^tajenje so iz prve, iz druge pa psihoza, nravnega dejanja, teorija krepi? 'n grehov, molitve in dobrih del. O t Sličnih točkah, ki jih ali nadrobno Dihava, ali le v poglavitnih črtah o!^6* Enhiridij na nekaj straneh nudi ^stet dolgih traktatov.
Toda največ selstavlja ob velikih vprašanjih, ki nis^ala mučiti Avguštinovega duha, uj i'h je pelagijan-ska kontroverza <f‘‘a Pred njegovimi očmi. Problem zl^tova in nastopki izvirnega padca,	milosti, skriv-
nost naprejšnje (U'.)e in pogoji odrešenja so mu navdN> najbolj globoke religiozne spoznav* katerimi je obogatil katoliško dedrt0’ pa tudi osebne poglede, o katerM® možna razprava. Z obojimi je Enc^j0« dajal teologiji prihodnjih stoletij ni pečat.
Mali kompendij! Slično otorej razodeti značaj svo|a uuktorja. Avguštin ni apologetik'Polemik, niti učen dialektik in sistei.1*, je marveč čist teolog, ki se z vsru«o potaplja v vire razodetja, zroč jir “očmi vere”, spoštujoč božje skrivtl> vedoč za meje človeškega spoznat’ ves čas v živem stiku s Pismom, p ^o s Pavlom.
Zato nikogar nj^Pne velika cena, ki jo delce ima v	dogemskih zgo-
dovinarjev. Znani Fdiški ipisec dogem-
sko - zgodovinske^bUročnika J- Tixe-
ront ga imenuje	et prečiš de
la doctrine chret>f® . Eden najboljših poznavalcev Aj stina asumpcionist F. Cayre sodi: “T.	peut - etre
saint Augustin fj leux condense sa doctrine, ni surbj^dei« marque sa methode.” Prote? *ka zgodovinarja Hamack in Scebel^Javljata v svojih priročnikih dolge j ^ Enhiridija.
Mogoče bi bile ,a 1 Enhiridiju v zgodovini krščanS ^ mišljenja in teologije. Iz začetko',, bnjeveške teologije v tako imenovf *atolinški renesan-Enhiridija, delo ir-
je ohranjen
tega meniha, ri . i sentencah 85 krt1’ ‘Hra. Prva gene
svojih
seiitencčui oo	~ ~
racija protestant^. imela za izraz čistega evangelij^, e‘'alni protestantizem, je pa v njert ™ elemente “vulgarnega katolici*1’,,;. Noi>eno Avguštinovo delo ni bil0^, izrabljano od janzenistov. MnotL } >cani sa zategadelj reagirali z 'a
Danes je mog4. J vedra in uravnovešena sodba. &	' 'J °bsega nauk
Cerkve, ki ga rt* eden njenih naj-
odličnejših učiteljev v prikazu, ki je vkljub vsej skrčenosti dovolj popoln, podstaten in živ, ki mu ni enakega v antiki. Obsega pa tudi posebnosti Avguštinovega religioznega genija. Njegove intuicije o najbolj globokih krščanskih skrivnostih, posebno o stanju grešnega človeštva in dejavi božje milosti, zapo-padajo dosti v obliki in vsebini zanj karakterističnih črt, o katerih ni le poznejša teologija uveljavila svojo svobodno presojo, ampak je tudi cerkveno učeni-štvo drugače razsodilo.
Naravno, da je Enchiridion doživel polno posebnih izdaj. Nahajamo ga že med inkunabulami: Koln okoli 1467; dve tri izdaje so izšle neposredno po 1515. Za protestante je imel dolgo največjo veljavo komentar, ki ga je napisal kal-vinec Lambert Danee (Ženeva 1579). Med katoliškimi je klasični komentar napisal jezuit J. B. Faure (Rim 1755). Po tem je prevzel svoje opombe p. Hurter S.J. za svoju, tudi v naših krajih dobro znano izdajo (Innsbruck 1831, 1895). Med prvimi prevodi je nemški Casparja Hediona iz 1533. Francozi so v naslednjem stoletju dobili dva, posebno slavna je bila prestava velikega janzenista Antoina Arnauda (1648), ki je izšla v šestih izdajali.
Prvi, ki je prevedel v naš jezik Avguštinov priročnik, je bil zaslužni pobu-ditelj slovenskega preroda, avguštinski diskalceat p. Marko Pohlin. V času, ko je bil subprior samostana na ljubljanski Ajdovščini, je poslovenil Avguštinovo delo v tradiciji svojega reda, ki je hi-ponskega škofa čislal za svojega redovnega teologa, hotel pa je s tem prevodom predvsem izkazati akademijsko u-sposobljenost naše materinščine. Isto leto, ko je prevajal - 1781 - je namreč bila obnovljena v Ljubljani Akademija ope-rozov, ki ji je bil p. Pohlin član - “lub-lanske teh delovneh Modrine tovarsh” -pod imenom Novus. Rokopis ni ohranjen, izpričan pa je v Pohlinovi Bibliotheca Carniolae - tprvi slovenski bibliografiji, če odštejemo Trubarjev Register (Tii-hingen 1561) - z zapisom: S. Aur. Au-gustina Enchiridion, za eno skushno koku se puste nauki visoke.h shol po krayn-sku dopovedati, v lejtu 1781 na Krayn-ske jesik iperstavlen. Db tem primeru moremo ,premišljevati v kolikšno škodo slovenski kulturi je bil jožefinski zator avguštincev v Ljubljani..
Vsaj nekaj odlomkov iz Knjige o veri, upanju in ljubezni je prinesla v prvih letnikih Zgodnja Danica (od 1849). Tako se - upam, da prav - spominjam iz časov, ko sem dvakrat Danico pregledal iščoč gradivo za svetosavski nalogi p Jeranu in o vplivu sv. Alfonza Liguorija na slovensko duhovnost.
Ohranjen je rokopis poslovenjenega Priročnika, prevod prizadevnega mariborskega arheologa in zgodovinarja dr.'Avguština'Stegenška (umrl 1920). Rokopis se je še med drugo veliko vojsko nahajal v večji Stegenškov! mapi med knjigami patristične-ga oddelka v knjižnici teološke fakultete, kakor vem iz let, ko sem bil pomočnik tedanjega knjižničarja, profesorja Jožeta Turka.
Tako ima prevajanje Enhiridija med Slovenci že nekaj zgodovine. V knjižni obliki ibo pa prvi izšel prevod, ki ga je ‘za “Cerkvenih očetov izbrana dela” oskrbel dejanski utemeljitelj slovenske patristike, prelat Fran Ks. Lukman. Naš prvi patrolog mu je napisal tudi potrebni uvod in opombe. Založbi Slovenske kulturne akcije je v veliko ččast, da more izdati ta lepi in znanstveni prevod te “zlate knjige, ki jo je vsak čas treba imeti v rokah”, kot pravijo nje mavrinski editorji (“opus vere aureum noeturna et diurna manu versandum”, PL t. XL, col. 9/10). Ako je Sovretov prevod Izpovedi, s katerim smo najbolj počastili 1500 letnico Avguštinove smrti (430), leta 1932 prebil led glede prevajanja Očetov v slovenščino, naj bi bila objava Avguštinovega Enhiridija, s katero moremo - zamuda, ki je v naših razmerah delno opravičljiva - proslaviti 1600 letnico Avguštinovega rojstva (354), zagotovilo za nadaljevanje patrističnih prevodov med Slovenci.
FRANCE DOLINAR
su, enako lepem in prijetnem v srednjih kot v nizkih in visokih legah.
Naj bralec nikar ne misli, da samo za pičico pretiravamo, zaneseni od kakršnekoli simpatije. Franja Golob nam je ob tej priložnosti obudila prelepe spomine, ki so nam ostali potem, ko smo jo dvakrat prej slišali... In ob koncu tega izkustva je ostala v nas nujna želja: naj se ta vzorni in nepozabni koncert kaj kmalu ponovi v kaki dvorani naše prestolnice. Vodi nas samoljubno upanje, da bomo mogli' tako obnoviti užitek pa tudi namen, da bi ga še drugi številni poslušalci, ki hlepe po dobri glasbi, mogli biti deležni. ”
odmevi
“Katoliški glas”, goriški tednik, objavlja v štv. X - 30 z dne 24. julija kritično poročilo o Rude Jur-čeca Ljubljanskem triptihu. Med drugim pravi:
“Kakor Zorko Simčič v svojem človeku na obeh straneh stene, tako je tudi Jurčec izbral snov za svoj roman v povojnih letih Ljubljane s perspektivo 'za dvajset let nazaj... Jurčecev slog je bogat, izbrušen kakor najlepše umetnine. Njegov Ljubljanski triptih je delo, kateremu se pozna, da ga je spisal zrel človek, ki je vse te slike morda že dolgo nosil v sebi in jih v danem trenutku z lahkoto vrgel na papir. Motil bi se človek, ki bi v tem delu iskal zabavno, lahkotno snov. V njem so globine, ki jih do dna razume le umetnik sam.. . ,Ljubijanski triptih je živa podoba modernega človeka, kakor ga predstavljata Simona in Helena, predvsem pa Janez v bistvu dober, a negotov v dejanjih in besedah. Pater Robert je v tej knjigi edina oseba, ki je gotova svoje poti, ki določno, a nevsiljivo kaže ljudem pot navzgor, ki resnično živi za svoje poslanstvo: reševati duše za Kristusa. .Ljubljanski triptih' je ena najlepših knjig modeme slovenske literature,„ zato je naša želja, da bi nam Jurčec dal še drugih.”
“Ameriška domovina” (št. LVIl, z dne 17. julija 1958) prinaša kritiko knjige Ljubljanski triptih, ki jo je napisal pisatelj Karel Mauser . Med drugim pravi:
“Ruda Jurčeca kot pisatelja doslej nismo pognali. V emigraciji po eni sami daljši črtici. Vse doslej smo ga poznali bolj kot esejista, kot dobrega razčlenjevale a posebno fracoske literiture. Zdaj je stopil pred nas z delom, ki je novo po vsebini in po obliki. Formalno opredeliti Ljubljanski triptih je težko. Ni to pravi roman in ne novela. Najbolj bi še eadeli, če bi rekli, da je psihološko razčlenjena balada, pomaknjena v svet filozofije, ki se dotika tal samo tam, kjer se nujno mora. V tem pogledu je šel Jurc ec celo dlje kot Simčič, čeprav oba ta avantgardna pisatelja loči - poetičnost. Simčič je hladen razumar in se ogne čustvu, če se mu le more; Jurčec je pol poeta, pol filozofa...
... Ljubljanski triptih ni povest za ljudi, ki bi radi samo zgodbo. Sam zase Občutim, da je ta zgodba kakor lepa zračna ladja, ki plava nad menoj v dosegu oči, da morem natančno razločiti vse, kar je na njej, toda zemlje se dotakne samo toliko, da moreš uganiti, kaj se je zgodilo danes in kaj včeraj. Vse je krhko, ubrano na meditacijo in vendarle je to kos resničnega življenja z globoko etično vsebino. In to je tisti plus.. .
.. .Ruda Jurčec je poet psihologije, je pisatelj, ki je naredil smel korak in treba je priznati, da je smelosti vreden. Kdor se bo v knjigo poglobil, komur ne bo šlo za zgodbo, temu bo knjiga odkritje in je ne bo bral samo enkrat. Globoka etičnost, lepa in krhka poezija, deber jezik in fina psihološka razčlenjenost so vrednote, ki jih nima vsaka knjiga. Z Ljubljanskim triptihom se je Jurčec uvrstil med najboljše pisatelje, kar jih danes zmore naša emigracija.
Zelo okusno je opremil knjigo slikar Milan Vo-lovšek. Tisk in papir sta odlična. Kulturna akcija, ki je knjigo izdala, je z njo prispevala v naš kulturni zaklad lep biser... Sezite po knjigi in berite jo s, srcem in pametjo.”
RAZPIS LITERARNEGA NATEČAJA
Društvo Slovencev v Buenos Airesu razpisuje za leto 1959 v spomin padlih protikomunističnih žrtev leposlovne spominske nagrade
v skupnem znesku 5.000.- argentinskih pesov, za odrsko delo (drama, spevoigra ali podobno) ki naj bo primerno za izvajanje na letni spominski proslavi. Izvedba dela mora trajati vsaj eno uro.
Nagradi sta dve in sicer 3.000,- in 2.000,- argentinskih pesov.
Poslana dela morajo biti izvirna, ki še niso bila objavljena ali izvajana.
Rokopisi v 2 izvodih, pisanih na stroj, morajo biti do 1. 4. 1959. poslani na naslov: Društvo Slovencev, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. Pravo ime je treba poslati v rokopisu priloženi kuverti, ki nosi isto otenako kot rokopis. Kuverte se odpro na dan razglasitve nagrad, t. j. na dan spominske proslave. Objavljena bodo samo imena nagrajenih avtorjev. Ostali rokopisi ostanejo na uporabo piscem. Uprava Društva pa lahko v dogovoru z avtorjem uprizori tudi nenagrajeno delo.
Razsodišče sestavljajo gg. Ruda Jurčec, dr. Jože Krivec, dr. Branko Rozman, Marijan Willenpart in kulturni referent Društva. Glasovanje razsodišča je tajno.
Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu.
Uprava Društva Slovencev ima pravico proglasiti kakšno nagrado za nedoseženo, če razsodišče smatra, da predložena dela ne ustrezajo potrebnemu merilu kakovosti. Prav tako si pridržuje pravico združiti obe nagradi in ju razdeliti.
Buenos Aires, 30. avgusta 1958.
Društvo Slovencev
kronika
— Vrstni red kulturnih večerov smo morali nekoliko spremeniti. Tako bo dvanajsti kulturni večer v soboto dne 11. oktobra ob 19. uri v dvorani Bullrich. Prebrano bo predavanje ak. Frana Erjavca iz Pariza: Slovenske meje na pariški mirovni konferenci leta 1919. - Druga prireditev v oktobru bo uprizoritev Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi in sicer Kot slavnostna predstava za proslavo štiridesete obletnice 29. oktobra. — Prvo soboto v novembru (8. novembra) bo 14. kulturni večer ob sedemdesetletnici pisatelja Stanka Majcna.
— Neimenovani podpornik je nakazal vsoto 50.- pesov za sklad izdaje Dantejevega prevoda, ki ga pripravlja Tine Debeljak. Doslej se je prijavilo že 100 prednaroč-nikov; brž ko bo primemo število doseženo, gre knjiga v tisk.
»
doma in po svetu
• šesti mednarodni festival je bil v Ljubljani od 28. junija do 20. julija. Mariborska opera je nastopila 'z Verdijevo opero Aida, ljubljanska pa s Prodano nevesto. Nastopila je tudi argentinska pevka Helda Marino. Balet je izvajal Čajkovskega Labodje jezero.
•	Cankarjeva založba je izdala zbirko povesti Danila Lokarja “Sodni dan na vasi”. Danilo Lokar je zdravnik na Vipavskem in je bil do svojih poznih let neznan kot slovenski pisatelj.
•	Anketo o sodobnem slovenskem pripovedništvu objavlja v julijski številki ljubljanska revija Naša sodobnost. Daljše članke objavljajo o tem Drago Šega, .Tuš Kozak, Alojzij Rebula in Mitja Mejak. Anketa razlaga krizo v sodobnem slovenskem pripovedništvu.
•	Mladi slovenski pisatelji v Trstu pripravljajo Antologijo novel rodu, ki je izšel iz Literarnih vaj. Marsikateri izmed njih je že prodrl v revije, 'zlasti v Mladiko.
•	Ljubljanska opera je gostovala v Gradcu in žela velik uspeh s Prokofieva opero Zaljubljen v tii oranže.
•	Tržaški slovenski dramatik Josip Tavčar je napisal novo delo, komedijo Ivan in Ivanka. Delo bo najprej izvajano v tržaškem radiu.
VAŽNO OPOZORILO NAROČNIKOM!
Sporočamo Vam, da je oziroma bo rok za plačilo prvotne naročnine, (kakor napovedano, potekel zadnjega avgusta v Argentini in zadnjega septembra izven Argentine in je oziroma bo odslej naročnina za leto 1958 višja za okrog 30%. Naročnina je oz. bo odslej sledeča;
V	Argentini ........................pesov
Drugod v J. Ameriki ............... pesov
V	Avstriji .................... šilingov
V	Italiji in Slov. Primorju ........ Lir
V	Angliji in Avstraliji ......... funtov
V	ZDA in Kanadi ............... dolarjev
broširana
300.—
380,—
300.—
7.500.—
7.50
20.—
vezana 380.— 440.— 380. -8.400.— 9.— 23.—
Kakor smo že pred meseci abrazložili, smo mogli nuditi naročnino po starih cenah le tistim, ki so jo poravnali naprej do gori navedenega roka. Prosimo vse, ki se te ugodnosti niso mogli poslužiti, da jih nova povišana naročnina ne odvrne od naročbe, ampak da nam z razumevanjem ostanejo zvesti.
Uprava SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramo« Mejia, FCNDFS, Buenos Aires, Argentina. Ureja uredniSki zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320 Buenos Airea