634 Književnost. Sbirka" svetuje, naj bi svoje verze še bolj pilil, pri mladem pesniku ni nič čudnega. Narodna meteorologija. Sbirka ot bolgarski narodni pogovorki, poslovici, pravili i predskazanija za vremeto. Sthkmil Spas Vacov. Sofija. Cena 70 st. Str. 79+ X. - Vacova „Meteorologija" je proizvod narodnega duha in plod vsakdanjega opazovanja atmosferskih pojavov. Kdor se bavi z narodopisom, bo šele prav cenil to zbirko. Knjiga podaje občinstvu narodne pregovore, opazke, prorokovanja itd. o vremenu. — Prav bi bilo, ako bi se začeli tudi drugi bolgarski narodni umotvori nabirati, zakaj v tem pogledu ne zaostajejo Bolgari za drugimi evropskimi narodi. S tem bi se zelo povzdignila bolgarska jezikoslovna in narodopisna književnost. D. V. Hranov: Spomeni za generala Gurko ot vremeto na osvoboditelnata vojna. S portreta mu. Sofija. 1902. Str. 108. Cena 80 st. — Bolgari imajo še prav malo spisov, v katerih bi bila opisana rusko-turška vojna, tisti veliki junaški boj, ki je Bolgarom prinesel svobodo in njihovo domovino prebudil k novemu, samostalnemu življenju. Dozdaj so sicer izdali nekoliko spominov, a ti so bili nepopolni. V knjigi Hranova pa imamo celotno sliko one velike in slavne dobe. Hranov se je sam udeleževal one vojne od začetka do konca, zato je njegovo pripovedovanje tem živahnejše in zanimivejše. Kdor se zanima za to dobo v bolgarski zgodovini, temu Hranovo knjigo toplo priporočamo. Fr. Štingl. Češka književnost. J an R okyta: Videl jsem duši ženy... Basne (1898-1901). V Praze. Nakladem spi-sovatelovym. Str. 144 -f 2. Cena K 150. — Le-ta knjiga je zanimiv pojav resnične nadarjenosti in duše z globokimi čuti. Pesnik J. Ro-kyta (A. Černy, urednik „Slovanskega Pre-hleda") kaže v ti svoji zbirki, ki hrani prave bisere češkega pesništva, izredno poznanje ženske duše, katero nam tu predstavlja z vsem njenim čuvstvovanjem in hrepenenjem. V 70 daljših in krajših pesmih se bavi pesnik z večno novim in večno hvaležnim predmetom poezije, ki je navduševal pesnike vseh stoletij in vseh narodov in ki navzlic moderni emancipačni struji ostane vedno še vir prave poezije. Nova zbirka Rokvtova je knjiga ljubezni, ljubezni spiritualne, ki nima v sebi ničesar pozemeljskega. To je pesem hrepenenja po žarno-krasnem fantomu, katerega snežnobele peroti izginjajo v sinjih nebnih višavah. Našemu pesniku je ljubljeno žensko bitje vedno le vzor, nikoli ženska v navadnem pomenu besede. Žensko bitje ni pesniku ljubljenka, temveč beli labud, bela breza, bela golobica, duša lilijina, čista in žarna. Tega ženskega bitja, ki ga gleda naš pesnik, nič ne teži, nič ga ne vznemirja. Venomer je „bila, usmevna a mila" in njena naloga je, tolažiti moža, preganjati mu žalostne misli in lajšati težave življenja. Knjiga, ki je že izšla v drugi izdaji, bode gotovo zelo ugajala ženskemu spolu, zakaj v nji najde odmev svojih lastnih čuvstev. V zadnjem času je izšlo še nekoliko čeških pesniških zbirk, kakor n. pr. H. Jelinkov „Konec karnevalu", K. Tomanov „Torso života", L.Arlethove „Pisne Miriaminy" in druge, ki vse spadajo k „ slovstveni anarhiji". Kake so sedaj razmere na češkem pesniškem polju po več nego desetletnem negovanju „visoke" moderne umetnosti, o tem je napisal že lani uničevalno obsodbo sam njen prejšnji zagovornik Fr. Krejči. V nekem listu pravi namreč, da je 10 let za resnični slovstveni napredek popolnoma izgubljenih in da je moderna struja, katere samovlado so nekateri naivni in pretirani ljudje povzdigovali s takšnim navdušenjem, že dovolj pokazala svojo popolno nezmožnost, da bi ustvarila kaj drugega nego smešne posnetke prečudnih pesniških žonglerjev. Večji del le-te eksotične „poezije" bi spadal po pravici samo v humo-ristične časnike. Zel6 dobro je to „slovstveno anarhijo" ocenil tudi slovstveni poročevavec „Lumira" v njegovi 24. št. Ocenjujoč najnovejšo zbirko pesmi „Srdcove eso", ki jo je izdal neki „0.", pravi med drugim:*) „Pri knjigi g. O. bi hotel biti filozof. Imel bi vsaj priložnost premišljevati o tem, kako je mogoče, da je tako slaba knjiga, kakor je „Srdcove eso" našla pri nas toliko zanimanja, simpatičnega in antipatičnega. In vendar se razen dveh ocenjavcev strinjajo vsi v tem, da je „Srdcove eso", popolnoma ponesrečena knjiga. A piše se o nji, mnogo se o nji piše. Iz tega uvi-devamo, kako smo se že naveličali v resnici umetniških knjig, ker potrebujemo že gnilih citron, če hočemo podražiti svoj okus. Čudne razmere! Napiši zbirko najboljših verzov, in ako bi vse pesmi bile sami biseri, knjigo ti bodo prezirali. Toda vrzi na papir karkoli, hlini velike strasti, pljuj kolofonijevo žveplo in ogenj, posnemaj kretanje govornikov iz malopridnih družb, zbujaj vtis, kakor da bi pisal v morfinističnem ali alkoholnem deliriju !) Te besede tu navajam zbok tega, ker so poučne tudi za moderne pesnike slovenske. Književnost. 635 — in takoj se najdejo ljudje, ki bodo videli v ti absolutni praznoti dalekosežne simbole. Ako kdo hoče danes na pesniškem polju „pro-dreti", tukaj ima najboljši recept za uspeh: „Sleparstvo in mazaštvo na vsak način, in čim malopridnejše mazaštvo, tem boljše; zapomni si, mladenič, da nikoli ne boš imeniten pesnik, ako se ne naučiš narečja gostilnic in kretanja pijancev ..." Žalostne besede, a resnično označujejo velik del novejšega „leposlovja"! Zikmund Winter: Stare listy. Histo-ricke novellv a studie. V Praze. Nakladatel I. Otto. 1902. (Salonni bibliotheky č. 106.) -Za pisatelja, ki bo pisal zgodovino češke književnosti iz druge polovice 19. stoletja, bode Z. Winter eden izmed najbolj zanimivih književnikov. Uvedel je v češko slovstvo svojo posebno, individualno pisavo in zlasti je zanimiv zavoljo tega, ker se v njegovi duši dozdaj bojujeta kulturni zgodovinar in povest-ničar. Ta boj traja že dolgo in še ni končan. Včasih zmaga povestničar, včasih pa zgodovinar. A zmaga ni nikoli popolna. V Winter-jevih povestih bogato kulturno-zgodovinsko gradivo udušuje prav cesto novelistično snov, in v njegovih znanstvenih delih zopet moti večkrat vednostno resnost beletrističen odstavek ali šaljiva opazka. To nasprotje opazujemo nekoliko tudi še v novi knjigi Winterjevi. Zlasti prva slika v zbirki „Kratky jeho svet" je že lepa povest. Pisatelj v nji podaja odlomek iz staročeškega življenja, preprosto žaloigro, pri kateri ljubosumnost in gnev žaljenega soproga zahtevata kot žrtev življenje čisto nedolžnega človeka; ta je hotel ženo svojega bližnjega odvrniti od gnusnega greha. Druga povest „Proti panum" je izdelana neenakomerno. Izprva je pisatelj preobširen, h koncu pa malo-beseden. Razen teh dveh povesti so tu še tri kulturno-zgodovinske študije. Knjiga ima vse prednosti Winterjevih spisov: zdrav, malo okoren ali iskren humor, individualno pisavo in precej arhaizmov. K. V. Rais: Na lepšim. Podhorsky obraz. V Praze 1902. Nakladelstvi Fr. Šimačka. Cena K 5*60. — Vsebina nove Raisove knjige je kratka. Kočar Voral si s svojo pridnostjo pridela toliko premoženja, da si more kupiti večje po- sestvo. Kot velik posestnik začne posnemati šege, navade ter tudi razvade svojih bogatih sosedov. Akotudi je „na lepšim" (na boljšem), vendar ni zadovoljen, zlasti ne s svojo preprosto zakonsko ženo. Vsled tega krene malo na stransko pot, toda zopet se vrne. Boj, katerega bojuje njegova duša, ko se mu srce odvrača od zakonske žene in se naklanja k drugi, je mojstrsko orisan, z živahnostjo, katere smo vajeni od Bourgetovega peresa. Knjiga ima 540 strani, a prepričan sem, da jo vsak čitatelj prečita v eni sapi, četudi vsebina ni bogve kako zanimiva in mikavna. Rais je tako srečen, da se mu ni treba preveč truditi, da bi napisal umetniško delo. Njemu se tvarina nekako sama ponuja, in ni mu je treba šele iskati v potu obraza; v njegovih delih vladata milina in sreča neprisiljenosti. Delo ,Na lepšim' je sicer zelo mično, a vendar ne dosega cene Raisovih prejšnjih del: „Zapadli vlastenci" in „Zapad". Fr. Štingl. Iz drugih književnosti. Slavische Chrestomathie mit Glos-saren. Von dr. Erich Berneker. Strassburg. Verlag K. Trubner. 80. IX, 484. - V tej knjigi je urednik, profesor na nemškem vseučilišču v Pragi, hotel podati nemškim dijakom-slavi-stom pripomoček, s katerim morejo dobiti pregled čez zgodovinski razvoj slovanskih jezikov in njih sedanje etnografsko razširjenje. Zato je sprejel v knjigo ne le zglede iz živih literarnih slovanskih narečij, ampak tudi iz onih, ki so že izumrla: iz staroslovenskega in po-labskega. Tu najdemo „Brižinske spomenike" in Prešernovo „Zdravilo ljubezni". Ta „Cvetnik" podaje seveda bolj znanstveni zgodovinsko-jezikoslovni vpogled v slavistiko, kakor pa celoten pojem o sedanjem visokem razvoju slovanskih literatur. Zgledom iz vsakega jezika je dodal urednik slovarček dotičnih besedi. S tem je dijakom jako olajšal učenje, ker jim ni treba iskati besed po velikih in večinoma jako dragih slovarjih. Večina tekstov ima tudi naglase, kar je velike važnosti za dijake. Vse-kako je ta knjiga jako praktična in se bo naj-brže tudi pridno rabila. S. V.