Sarah Steele: Manjkajoči delčki Nancy Moon

	Naslov izvirnika: The missing pieces of Nancy Moon

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Sarah Steele, 2020

	© za Slovenijo: Lynx, 2022

	Elektronska izdaja.

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134582

	Cena: 17,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 114898435

ISBN 978-961-7134-58-2 (ePUB)





	»Živijo, Nancy,« je šepnila in s palcem poravnala

	vogal porumenelega papirja.

	»Zakaj nisem še nikoli slišala zate?«





	Posvečeno spominu na mojo ljubo in izjemno teto Pam





	PROLOG

	Večina potovanj se začne s slovesom: od prijatelja ali ljubljene osebe, pogosto ljubimca, včasih tudi kraja. Slovo izostri čute, opomni nas, kaj bi lahko bilo in nas navdihne ob misli, kaj še bo. V sebi nosi malce nostalgije, morda nekaj krivde in obžalovanja, upanja mogoče, ali celo olajšanja. Nekatera slovesa trajalo le nekaj ur, nekatera pa bodo morala trajati vse življenje.

	Bil je soparen večer, ko so se zbrali ob zadnjem slovesu, eden tistih vročih in neprijetnih dni, ko mestni prebivalci komaj čakajo, da pridejo domov in strgajo s sebe kravate in nogavice, si odpnejo ovratnike in razrahljajo oprijeta oblačila ter po tleh vržejo visoke pete, odprejo okna svojih stanovanj in poslušajo zvoke razkritega mesta, končno osvobojenega groznega zimskega smoga.

	Kdo bi si mislil, da je mogoče zvečer stopiti na vlak v Waterlooju in že naslednje jutro prispeti v Francijo? Od Wandswortha do Pariza, kar tako. Preverila je – bilo je samo štiristo petdeset kilometrov, kot od Wandswortha do Newcastla – čeprav so jo že pred nekaj dnevi pred Piccadilly Circusom ustavili neki Tynesidčani in jo vprašali za smer; in pomislila je, da bo dobila dobro priložnost za izboljšanje razumevanja francoščine. Le za dva meseca, si je dopovedovala. Ko se bo vrnila, bo London še vedno tukaj.

	Na postaji je vladala kaotična zmeda potnikov in poslavljajočih se – družine so se stiskale v tesne objeme, da se ne bi kateri od mlajših izgubil, zaljubljenci so se še zadnjič poljubili – resnobni podjetniki so marširali proti svojim vagonom, da so dolgi plašči vihrali za njimi, klobuke pa so imeli poveznjene na oči. V svoji doma narejeni obleki se je nenadoma počutila zelo neuglajeno in angleško, ko je opazovala Francozinjo, ki je na vitkih, škarjam podobnih nogah švignila mimo nje, z dolgim ustnikom za cigarete v eni roki in majhnim kužkom pod drugo, oblečeno v zvonast plašč, postrešček pa je hitel za njo s prtljago z njenim monogramom. Nekajkrat se ji je kar zavrtelo, ko so ljudje hiteli sem in tja in iskali svoje sedeže, a tega skorajda ni opazila ob miljeju in delčkih slovesov poslavljajoče se konvencije, ki se je premikala sem in tja med njenimi in Peggyjinimi usti, čeprav skozi predelno steno. Za besede, ki sta jih obe resnično želeli izreči, na tem javnem mestu ni bilo prostora, skupaj z Dorothy in Phyllis ob sebi. Namesto tega sta si izmenjali le nekaj floskul, zadnje minute pa zapolnili s kramljanjem. Hrumenje dizelskega motorja v daljavi ni preprečilo pogovora, tudi takrat ne, ko ni bilo ničesar za povedati – pogrešala je piskanje parne lokomotive, ki se je ogrevala za odhod, dim, ki se je valil v zrak, kajti to bi bil popoln izgovor za solzne oči. Namesto tega je umaknila pogled in odstranila neviden madež na rokavu.

	Verjetno je skrivaj upala, da jo bosta starša pospremila in četudi ni bila presenečena, ker ju ni bilo, si ni mogla kaj, da ne bi občutila razočaranja, ko je zdaj pomislila na očeta, ki je na novem televizorju gledal Z Cars, medtem ko je mama pomivala krožnike od jajčk s krompirčkom, ki so jih malicali vsak ponedeljek. Bila je vesela, da je prišla Peggy, čeprav je sumila, da deloma zato, da bi se prepričala, da bo res šla na vlak in si ne bo premislila.

	»Vkrcajte se, dame in gospodje, še zadnji potniki za vlak do Pariza.« Uniformirani paznik se je prerival po postaji in priganjal še zadnje omahljivce.

	»No, potem pa grem,« je rekla Peggy in zdelo se je, da so se tudi njej orosile oči. »Bolje, da se vrnem k Donaldu in …« Glas jo je zapustil. »No, saj veš.«

	»Vem.« Poskusila se je nasmehniti, a ubogala je ni nobena za to potrebna mišica.

	Peggy je oklevala, potem pa ji je na lice stisnila hiter poljub, dišala je po parfumu Nine Ricci. »Nič ne skrbi. Lepo se imej. In pazi se Francozov, prav?«

	Morala se je zasmejati. »Zveniš kot oče. Zdaj pa le pojdi. Na vlak moram.«

	»Sovražim slovesa. Želim si, da ti ne bi bilo treba iti. Tako zelo te bom pogrešala.«

	Še preden je Peggy lahko segla v žep, se je prikazala Phyllis z robcem, Peggy pa je glasno pihnila vanj. »Izvoli, Peg. Takšne te Donald ne sme videti. Le kaj si bo mislil?«

	»Pojdi domov, lutka. S Phyl ji bova pomahali v slovo.« Trudila se je, da ne bi zaihtela, ko jo je Dorothy objela okoli ramen in močno stisnila.

	Peggy ni mogla skriti olajšanja. »Si prepričana? Najbrž bi res morala nazaj – Maddie je ta teden zelo nemirna, ne bi je smela pustiti same z Donaldom.«

	»V redu je,« je rekla. »Pojdi, Peg. Punci me bosta pospremili.«

	»Pohiti,« jo je prijazno priganjala Dorothy. »Midve bova poskrbeli zanjo.«

	»Joj, počakaj!« je zavpila Phyllis. »Fotografirati bi se morale, vse skupaj. Kje imaš fotoaparat? Saj si ga vzela s seboj, kajne?«

	»Tukaj nekje.« Iz torbe je potegnila rjav usnjeni etui in ga odprla.

	»Hej, ti,« je rekla Dorothy in zgrabila mladeniča, ki je hitel na vlak. »Nas lahko slikaš, prosim?«

	Videlo se je, da bi najraje rekel ne, ko pa je Dorothy nagnila glavo na stran in se našobila, se je vdal. »Lahko, a na hitro,« je povedal z odporom.

	»Punce, hitro na kup,« je dejala Dorothy in k sebi potegnila tri dekleta.

	En bliskovit nasmešek in že je bilo končano. Moški jim je vrnil fotoaparat in pohitel naprej, ustavil se je le toliko, da je še enkrat hitro pogledal Dorothy.

	»Tudi jaz se moram odpraviti,« je nadaljevala in pospravila fotoaparat. »No, se vidiva, Peg.«

	Prijeli sta se za roke in iskali besede, toda našli jih nista. Peggy ji je še enkrat stisnila dlani, potem pa hitro odšla po peronu. Do takrat, ko bo odpeljal vlak, bo že na busu 44 na poti domov. Ko je Peggy izginila v množici, sta ji Phyllis in Dorothy stopili vsaka na eno stran. Pomislila je, da so prav gotovo videti smešne. Dorothy se je na visokih petah in v visoko spetih blond laseh dvigala kot stolp, drobna, a prsata Phyllis v pusti sivi obleki pa je spominjala na goloba, ko se je nemirno prestopala in so ji oči nemirno švigale naokrog.

	»Ne skrbi,« je pripomnila Dorothy. »Peggy bo v redu. Obe bosta v redu. Ti se osredotoči na svoj fantastičen izlet. Želim si, da bi bila na tvojem mestu, srečna krava.« Igrivo jo je dregnila, a smeha, ki se ga je nadejala, ni požela. »Daj no, dekle. Držiš se, kot da greš v delavnico, ne pa za vse poletje na celino na oddih.«

	Phyllis je začela brskati po torbici, pri sebi si je nekaj mrmrala.

	»Phyl, kaj pa počneš? Saj si kot kak terier, ki lovi zajca.« Dorothy je zavzdihnila in naveličano potegnila iz cigarete.

	Phyllis je izvlekla majhno pločevinko in zavojček polnjenih piškotov. »Izvoli,« je dejala, »morda ti bodo prišli prav. Če boš lačna.«

	»Tam imajo hrano, veš,« je rekla Dorothy in zavila z očmi. »Jedla bo najboljše polže, ne pa preklete žilave govedine. Je tako?« je dodala in se zasmejala. »Šment, pa saj si bela kot stena, dragica!« Dorothy je odprla torbico, obešeno čez ramo, in iz nje potegnila napol prazno škatlico Pall Malla, prijateljici je ponudila cigareto. »Tako,« je rekla, škatlico spravila v žep in glasno zaprla torbico. »To je že bolje.«

	»Čez dve minuti je odhod, madam. Bolje, da pohitite. Saj nočete zamuditi, kajne?« Čeden mlad postrešček je vzel njen kovček in ga dvignil na voziček, pomignil ji je, naj mu sledi.

	»Pridi, dekle,« ji je nežno prigovarjala Dorothy, cigareto je odvrgla na tla in jo pohodila s konico črnega čevlja, »spravimo te na vlak.« Prijela jo je za roko in jo potegnila za seboj, da se je kar naenkrat znašla v ritmu prijateljičine pozibavajoče se hoje. Phyllis jima je s svojimi drobnimi koraki sledila tik za petami.

	Skoraj se je spotaknila, ko se je ozrla in pogledala, ali Peggy morda čaka, da ji še zadnjič pomaha. Ampak mesto, kjer je stala, so že preplavili drugi potniki, ki so naglo iskali svojo prtljago. Prav tako ni bilo ne duha ne sluha o Peggyjinem olivno zelenem poletnem klobučku in jagodno blond laseh.

	Je bil kje v gneči tisti drugi obraz, se je prišel poslovit ali jo prosit, naj ostane? Morda pa je pomešal dneve. Morda mu je sporočila napačen datum.

	»Nobenega oziranja več,« je velela Dorothy, ki ji je prebrala misli. »Le strumno naprej, prav?« Odmaknila je postreščkovo roko, hotel ji je pomagati stopiti na vlak, in se pred njo zrinila po stopnicah navzgor.

	»Le strumno naprej,« je ponovila in jo pogledala z vrha stopnic. Niti to staro reklo ni izvabilo nasmeška, ki si ga je tako zelo želela.

	»Si prepričana, da te bo na drugem koncu nekdo čakal?« je vprašala Phyllis in si zaskrbljeno grizla ustnico.

	»Ja, Phyllis, že stotič, prišli me bodo iskat na postajo.«

	Paznik se je že prebijal vzdolž dolgega vlaka in s treskom zapiral vrata vagonov. Spremljevalce je odganjal stran od roba perona. »No, potem pa adijo,« je rekla in eno za drugo prijela prijateljici za roke. Phyllis se je glasno useknila in tudi Dorothy je imela nekaj v očeh.

	Žvižga je zažvižgala in težak vlak se je premaknil. Phyllis je tekla ob njem in divje mahala, dokler je ni Dorothy ujela in je potegnila nazaj. Še je čas, da si premislim, je pomislila, ko je gledala podobi prijateljic, ki sta postajali vse manjši. Vlak se je premikal zelo počasi in če bi z njega skočila zdaj, bi na koncu perona pristala le rdeča v obraz in morda z obtolčenim kolenom.

	Potem pa je bilo prepozno. Izginil je še zadnji delček perona, vlak je vozil vse hitreje. To bo morala prebroditi, druge možnosti ni imela.

	»Umaknite se, prosim, gospodična,« je slišala reči sprevodnika, ki ji je pomignil, naj stopi proč, in zaprl okno. »Nesreče pa res ne potrebujemo. V katerem vagonu ste?«

	Vozovnico je še vedno stiskala v dlani. Sedaj jo je poravnala in mu jo pokazala.

	Skozi polkrožna očala jo je pogledal, potem pa z roko pokazal naprej po hodniku. »Takoj na levi. Nekdo bo kmalu prišel in vam prinesel nekaj osvežilnega.«

	S tal je pobrala torbo in odšla v nakazani smeri. Odprla je težka drsna vrata vagona številka 17, kjer jo je že čakal kovček. Vagon z lesenim opažem, sijočo medenino in precej obrabljenim usnjem je izžareval glamur. Ena izmed sodelavk ji je povedala, da sta s tem nočnim vlakom običajno potovala vojvoda in vojvodinja Windsorska, kadar sta potovala v Pariz ali se vračala v London.

	Zaslišalo se je nežno trkanje in skozi vrata je pokukal strežaj v lepi uniformi, kazal ni več kot šestnajst let. Vprašal jo je, ali želi večerjati v jedilnem vagonu ali ji pred spanjem prinese pijačo. Majhnih odločitev ni bila nikoli sposobna sprejemati. Večerjo je zavrnila in zaprosila za gin tonik in vročo čokolado, da bi zadovoljila vse čute. Strežaj je prikimal, da se mu je eleganten klobuček na povoskanih laseh zanihal naprej in nazaj.

	Čez kakšno minuto ali dve je stopila iz vagona in za seboj tiho zaprla vrata. Odšla je po hodniku, zaradi pozibavanja in mimo brzeče južnoangleške pokrajine se ji je malce vrtelo, ko se je spraševala, kdo je za zaprtimi vrati kupejev z zastrtimi zavesami in pridušenimi, v pozvanjanju vlaka komaj slišnimi glasovi z obeh strani Kanala. Vlak je drvel proti Dovru in trajektu, ki ga bo odpeljal do Dunkerqua, od tam pa bo vlak nadaljeval pot do postaje Pariz-Nord. Prepričala se je, da sprevodnika ni v bližini, potem pa je odprla okno na koncu hodnika in skozenj v vroč zrak pomolila glavo. Na drag šampon, zanj je plačala pravo malo bogastvo, je čisto pozabila, ko je opazovala kilometre angleškega podeželja, ki so neumorno izginjali v črnem večeru.

	Za hip se ni mogla spomniti, kateri kupe je njen. Ob pogledu na dolgo vrsto identičnih vrat jo je zgrabila panika, potem pa se je spomnila številke na vozovnici. Medtem ko je ni bilo, so ji pripravili posteljo, postlano s snežno belo rjuho, napeto in lepo poravnano, in mehko karirasto odejo. Tudi sijoče luči na stropu so zamenjale nočne, ki so svetile mehkeje. Na dušek je izpraznila gin tonik, ki jo je čakal na debelem podstavku z logotipom železniškega podjetja, in se hitro preoblekla v pižamo. Potem je snela širok satenast trak in si počesala od vetra razmršene lase, preden se je namestila na ozkem pogradu.

	Iznenada je postala strašno lačna. Spomnila se je na sendviče s sirom, ki ji jih je Peggy pripravila za pot. Enega za drugim je pojedla vse štiri in poplaknila z gostim in sladkim čokoladnim napitkom, šele potem je pomislila, ali se bo sploh lahko olajšala na majhnem stranišču na vlaku. Še nikoli ni bila na ladji, le lansko poletje je veslala na Serpentinu, in niti sanjalo se ji ni, ali bo plovbo prenesla. No, kmalu bo izvedela.

	To je bilo torej to. Bila je na poti, s seboj je vzela oblačila in stvari, ki jih bo potrebovala naslednjih nekaj mesecev. S seboj je vzela celo ovoje s kroji, vedno je imela neke vrste ritual, ko je zbirala spomine na svoje najljubše trenutke, ko je nosila določeno obleko, zato jih je hranila v originalni embalaži. Mama ji je očitala, da trapasto kopiči reči, ampak to ni bilo kopičenje – bolj je bilo podobno dnevniku, in ko bo nekega dne pregledovala te pakete in njihovo vsebino, se bo tega potovanja spomnila veliko jasneje kot s pomočjo kakršnekoli fotografije.

	Vrnitve ni bilo. Vsaj nekaj tednov ne. Dobila je čudovito priložnost, da si na stroške nekoga drugega ogleda košček sveta. V pravem hotelu je bila le enkrat. V majhnem B&B-ju v Hastingsu, v katerem so teden dni bivali vsako poletje, si je moral vsak sam pospraviti posteljo in za seboj počistiti skupno kopalnico. Ni si mogla predstavljati, da bi Francozi ali Italijani koga takoj po zajtrku in ne glede na vreme napodili iz sobe, noter pa te pustili šele popoldan, ko je bil čas za čaj.

	Lase si je zvila v figo in jih pokrila z mehko mrežico, potem pa vsa izčrpana legla na ozko posteljo. Čeprav je njeno telo hrepenelo po spancu, so ji misli skakale od ene podobe do druge, niso se hotele umiriti. Ampak sčasoma se še tako silna utrujenost vda pozibavanju drvečega vlaka, medtem ko prepeva svojo kovinsko uspavanko, in tako je svoj kratek čas potovanja po angleški zemlji prespala kot dojenček.





I.

	BRIGHTON

	1

	Flo je s krpo znamke Fountains Abbey obrisala še zadnjo babičino čajno skodelico in jo odložila k ostalim v skrajno desni zgornji element. Ne v sredinskega, ta je bil namenjen posodi za vsakodnevno uporabo. Zgornji skrajno desni element je bil namenjen obiskovalcem. In današnji obiskovalci so prišli bedet. Peggy bi se zgrozila, če bi njena vnukinja prav danes postregla čaj v lončkih in podstavkih iz supermarketa. Namesto tega je Flo obrisala prah s seta Royal Doulton in pazila, da sta na pladnju ob skodelicah stala ujemajoča se sladkornica in vrček z mlekom, skupaj z najboljšimi posrebrenimi čajnimi žličkami. Ni mogla razumeti, zakaj je Peggy potrebovala dvajset kosov vsega – edina druga priložnost je verjetno bil Flojin krst, domnevala je, da je zanj poskrbela babica, medtem ko je bila mama na enem izmed svojih dolgih izletov.

	Splaknila je krpo in z njo obrisala mizo, drgnila je delček posušenega jajca, ki ga prej ni opazila. Ne samo da je pozabila zamenjati zbledel maščen prt z zlikanim in obrobljenim platnenim, temveč je pustila ostanke verjetno zadnjega Peggyjinega zajtrka doma, da so jih videli vsi sosedje. Če babičino šibko srce ne bi že predalo boja, bi prav gotovo umrla od sramu zaradi te nedopustnosti. Še zadnjič je obrisala maščeni prt, da so rumene marjetice za hip zasijale, potem pa so se spet zlile z obledelim ozadjem.

	Kar poskočila je, ko je na rami občutila roko. Obrnila se je in zagledala Seamusa, ki je stal tik ob njej.

	»No, Flossie, grem, dva stara kolega peljem domov. Saj boš v redu?«

	Flo je prešinilo: Seamus je bil na pogrebih zelo sproščen in tudi sicer so mu Peggyjini prijatelji jedli iz roke, saj je imel v sebi popolno kombinacijo sočutja, humorja in irske nagajivosti, in pa seveda ubijalske mehke črne lase in modre oči.

	Stisnil jo je za ramo, a roko je umaknil, takoj ko se je zdrznila. »Čez pol ure se vrnem, če me ne bosta ugrabila in zaprla v omaro.«

	»Seamus?«

	Na pragu se je ustavil. »Ja, ljubica?«

	»V redu je, ni ti treba hoditi nazaj. Zakaj ne bi šel domov? Tukaj mi ne moreš veliko pomagati, razen če boš pazil, da se Dorothy ne približa preveč omarici s pijačo.«

	Zaslišala je šepet komaj zaznavno prikritega olajšanja. »Si prepričana? Če je tako, nama bom po poti nazaj kupil steklenico vina. Če boš imela srečo, ti bom še kopel pripravil.«

	Želela si je, da se ne bi tako prekleto trudil. Ves dan je bil izjemno pozoren in več si ne bi mogla želeti, toda zelo težko je bila še naprej jezna nanj. »Pravzaprav bom nocoj morda ostala tukaj.«

	»A res? Zakaj pa?«

	Ni se ji ljubilo pojasnjevati; dejansko ji je zmanjkalo besed. »Samo zadnjo noč bi rada preživela tukaj, da se poslovim, najbrž.« In zato, ker se ne morem primorati, da bi šla domov. Ne k tebi.

	Resničen razlog je poznal, pogledal je v tla. »Floss …«

	»Se vidiva jutri, Seamus.« Ko se je obrnila h koritu in začela loščiti kozarec, je vedela, da je še vedno tam, da jo opazuje in upa, da ga bo spet pogledala. Čez nekaj trenutkov pa ga je vendarle zaslišala vzdihniti, potem je odšel.

	Poslušala je, ko se je glasno, a prijazno poslovil od ljudi in pospremil čebljavi tovor skozi vrata in v avto.

	Razen kramljanja še zadnjih povabljencev je v hiši spet zavladala tišina, vse zvoke so pridušile debele preproge. Flo se ni mogla spomniti, da bi bilo v tej hiši kdaj glasno – Peggy in Donald sta bila nežna človeka, govorila sta mehko, in v vseh letih, ki jih je preživela z njima, nista nikoli povzdignila glasu, niti ko sta se hihitala ob The Morecambe & Wise showu ali je Donald povedal katero izmed šal, ki jih je slišal od kolegov v službi. Ob mnogih priložnostih, ko se je mama s Flo, majhnim kovčkom in kratkim pojasnilom prikazala na pragu, preden je izginila na letališče in na drug kontinent, ni bilo vpitja. Vsakič sta jo tiho vzela k sebi, Donald je njene reči odnesel v majhno dodatno spalnico, ki je čez čas, ko sta nekega dne spoznala, da se Maddie ne bo nikoli vrnila ponjo, postala njena.

	In tako je Flo odraščala v zaspanem obalnem mestecu, v katerem povprečna starost ni nikoli padla pod petinšestdeset let, niti po še posebej mrzli zimi ne, in ki je ostalo brezbrižno do glasnega soseda Londona-on-Sea, kjer je bil zdaj njen dom. Peggy in Donald sta živela na vrhnji izmed mnogih ulic identičnih pritličnih hiš, ki so se vile okrog po obrobju mesteca in širile njegove meje. Skozi mrežaste zavese je videla majhno zelenico, postavljeno za igranje otrok, zdaj pa je postala dom nekaj sprehajalcev yorkshirskih terierjev, občasno tudi postarani dami ali dvema, ki sta si izmenjevali novice. Iztegnila je vrat, da bi za televizijskimi antenami in satelitskimi krožniki videla obris morja, lenobne kavarnice in prodnato obalo. Danes se je na morski gladini iskrilo sonce, prebivalce tega dom starostnikov mesta je opominjalo, zakaj so raje prišli sem preživet svoje zadnje dni, kot pa da bi izstopali v večno spreminjajočem se in vedno dražjem obrobju mesta, ki ga skorajda niso več prepoznali in tudi ne razumeli.

	»Lahko storim še kaj, dragica?«

	Spet je poskočila in potrebovala je sekundo, da je prepoznala staro babičino prijateljico, ki je stala na pragu. »V redu je, Phyllis, hvala. Že tako si mi veliko pomagala.«

	»Oh, no, ne vem. Zdi se mi, da sem pretežni del dneva držala Dorothy proč od šerija.«

	»Verjemi mi, to je veliko.«

	Ženski sta se nasmehnili druga drugi. V daljavi sta zaslišali Dorothyjin zveneči glas, s katerim je z neko nedvomno robato zgodbico iz mladosti zabavala občinstvo.

	»Očitno mi je spodletelo.«

	»Ne skrbi. Z njo sta le še Marco in tetka Bean.«

	Phyllis je zavzdihnila. »Oh, tvoj Seamus je zelo prijeten moški, Flo. Danes je bil pravi balzam. Pa tako zabaven je. Res je nekaj na Ircih, kaj?«

	»Morala bi živeti z njim, Phyllis. Potem morda ne bi tako mislila.«

	Phyllis si je z dlanjo pokrila usta in se zahihitala, Flojino opazko je zmotno vzela kot šalo. Flo je razumela, zakaj sta bili s Peggy prijateljici – v mnogih ozirih sta si bili zelo podobni. »To prav gotovo ni res. Tako prijazen in pozoren moški je – tvoja babi ga je oboževala.«

	Flo je pomislila, le kaj bi si mislila Peggy, če bi vedela, kako naveličanja poln je postal njen zakon. Toda ni se ji zdelo pošteno, da bi starko še bolj obremenjevala. Vsi so se znašli v težkih trenutkih, tako ali drugače.

	Ovedela se je, da Phyllis pretirano zaskrbljeno strmi vanjo. Flo, kako se mi smiliš pogovora si resnično ni želela – Peggyjine prijateljice so bile del njenega otroštva in s temi starimi pticami ni bilo šale. Vedro se je nasmehnila. »Kakorkoli, čas je, da spraviva Dorothy na postajo, kajne? Da ne bo prepozno prišla v London. Ob večerih je še vedno zelo temno.« Sicer je menila, da bi bila Dorothy kljub zgodnjim osemdesetim letom še vedno kos večini samozavestnih tatičev, ampak bojevita stara kraljica Wandswortha ji je bila kot del družine, zato ne bo dovolila, da bi domov prišla prepozno za večerni kozarček pred EastEnderji.

	Phyllis si je potegnila rokav jopice čez zajetno zapestje in pogledala na majhno zlato uro. Vedno je nosila čedne dragocenosti, imela je drobne dlani in lepe poteze – ki so bile povsem v nasprotju z obsegom njenega pasu, ki je sčasoma dohitel obseg prsi in se skozi leta raztezal skupaj z njeno neomajno ljubeznijo do sladoleda, ki ga je njena družina prodajala, in knjižico sladkih receptov, ki jo je dobila od svoje italijanske tašče. Iz Dolly Parton do Hattie Jaques se je spremenila hitreje, kot rečemo tiramisu. »Oh, res je že pozno. Z Marcom jo lahko spotoma peljeva. Morda pa se tudi tetka Bean vrača v London – vprašali jo bova.«

	»Hvala, Phyllis. Zelo sem ti hvaležna. Zagotovo si izčrpana.«

	Kar zadeva Flo: nenadoma jo je preplavila močna želja po tišini in samoti, in po prazni hiši. Izmed vseh dni bi lahko danes tukaj upravičeno preživela nekaj časa sama, preden zaklene majhno pritlično hišo in se odpravi na nekaj kilometrov oddaljeno obalo poslušat glasbo.

	Iz ozkega hodnika se je zaslišal Dorothyjin hijenski smeh. Flo se je nasmehnila. »Resnično je skrajni čas, da jo spravimo domov! Pridi, Phyllis, za danes je dovolj. Niti Peggy ne bi mogla najti še ene reči, potrebne pomivanja in brisanja.« In res je bilo tako – vse je bilo na svojem mestu. Krpa je čedno zložena visela na robu korita, prtički na gumijastih obešalkah, Peggyjin predpasnik pa za kuhinjskimi vrati.

	Phyllis si je črn pulover potegnila čez tesno poliestrsko krilo, vanj je stresla nekaj drobtin od klobasic v testu. »Prav imaš, draga. Si prepričana, da ni več ničesar, kar še lahko storim?«

	»Ne, res ste bili vsi zelo prijazni in v veliko pomoč. No, Dorothy morda ne, ampak ona ni ravno ustvarjena za delo.«

	»Mislim, da se v življenju ni nikoli pretegnila bolj kot med piljenjem odlomljenega nohta. Ampak radi jo imamo zaradi drugih razlogov. Naša Dot bi za družino in prijatelje naredila vse.« Phyllis je žalostno pogledala Peggyjin viseči predpasnik. »Si vedela, da smo se me štiri poznale celo večnost? Odkar smo bile dojenčice, potem deklice in mladenke in nato poročene ženske, ja.«

	Flo je znova in znova slišala stare prijateljice govoriti o otroških podvigih na ulicah južnega Londona, a nikoli se ni naveličala poslušati zgodbic o Londonu, ki danes skorajda ni več obstajal. Šla je k Phyllis in jo objela, zavohala je koktajl laka za lase Silvikrien in dezodoranta Charlie, ki jo je popeljal naravnost k nedovoljenim sladolednim kornetom po šoli.

	Phyllis je pobožala Flo po licu. »Dobro dekle si. Vedno si bila. Peggy te je imela rada kot svojo lastno hčer. Kakšna škoda za tvojo mamo. V sebi je imela nekaj divjega – nemogoče jo je bilo privezati. Vse nas je spravljala ob pamet.«

	Flo je zaslutila, da se bliža ena od Phyllisinih vedno-na-vidiku solznih epizod. »Imela sem srečo. Na koncu sem imela dve mami. No, štiri, če štejem še vaju z Dorothy. Pet s tetko Bean.«

	Phyllisina z breskovim pudrom naličena lica so zasijala, ko je iz rokava potegnila robec in si popivnala oči. »No, ljubica, zdaj pa le vzemi svoje stvari in tudi ti pojdi domov. Z nami bo vse v redu.«

	»Mislim, da bom nocoj ostala tukaj,« je rekla Flo. »Zadnjo noč bi rada preživela v tej hiški.«

	»Si prepričana? Zna biti precej samotno. Se bo Seamus vrnil in ostal s tabo?«

	»Morda,« je odvrnila in se prisilila k neprepričljivemu nasmešku.

	V majhni dnevni sobi je Marco zleknjen sedel v Donaldovem fotelju. Glavo z osivelimi kodri je naslanjal na izvezeno zaščitno pregrinjalo in med rahlim smrčanjem kazal porumenele zobe. Uspavala ga je kombinacija zadušljive toplote in Donaldovega najboljšega viskija. Nenehnega glasnega čebljanja, ki je prihajalo s troseda nasproti njega, se sploh ni zavedal. Ovratnik je imel razpet in kravato zrahljano, da se je videl šop skodranih sivih dlačic, ujemajočih se s tistimi na glavi.

	Tetka Bean si je že oblekla plašč, potrpežljivo je čakala pri vratih. Videla je Flo in ji pomežiknila, obe sta se tiho in neopazno nasmehnili, Dorothy pa je vztrajno nadaljevala monolog. Flo je imela rada tetko Bean – v šestdesetih, ko je bila študentka, je bila najemnica pri Peggyjinih starših, na koncu pa je postala prijateljica male mreže wandswortskih družin. Govorilo se je, da je aristokratske krvi, vendar Flo ni bila prepričana o tem – pod prefinjenim izražanjem je bila prizemljena ženska, priljubljena med ljudmi, ki niso ločili luksuznega Barbourja od navadnih gojzarjev, še posebej ne v severozahodnem Londonu, ki mu je skupaj s svojimi raznoraznimi psi pravila dom.

	Vročina plinskega kamina je na Dorothyjina lica izvabila rdečico, ki se je ujemala s temno rdečo šminko nenehno premikajočih se ustnic in nalakiranih nohtov, s katerimi je gestikulirala spečemu Marcu. Nikoli ni bila tista, ki utihne samo zato, ker njen sogovornik spi – poleg tega pa so vsi vedeli, da se zna Marco, kadar mu to ustreza, mojstrsko pretvarjati, da spi. Preveč hrupnih žensk je v njegovem življenju, je vedno pravila Phyllis. To je bil najbrž razlog, da si je izbral najmilejšo in najtišjo nevesto, ki jo je lahko našel.

	Dorothy se je spravila na noge in iztegnila roke. »Pridi sem, punca, naj te objamem.« Flo se je zrinila mimo Ercolove kavne mizice, ki je zasedala skoraj ves prostor, da jo je Dorothy objela. Zlati obeski na zapestnici so ji zažvenketali v uho, na licu je začutila velik zlat obroček, ti so vedno viseli z Dorothyjinih ušes. »Ne pozabi, da še vedno imaš nas, ljubica. Kot hči si mi, kot moji lastni otroci. Prekleto nekoristni so, ti povem. Nikoli me ne obiščejo, razen če potrebujejo hrano ali denar ali streho nad glavo, da se za dan ali dva pritajijo. Ampak ti me boš kmalu obiskala, kajne?«

	»Seveda te bom. Prepričana sem, da bom kmalu spet v Londonu. Javila ti bom, ti pa mi lahko spečeš torto.«

	Dorothy se je zasmejala. »Ta bo pa težka. Lahko dobiš kupljeno, kot vsi drugi. Morda pa se bo našla kakšna steklenica za posebne priložnosti.«

	V Florenceini družini je bilo dobro znano, da greš k Phyllis, da te spravi v posteljo, k Dorothy pa, da te napoji. »Perfektno. Prinesla bom limono.«

	Dorothy jo je uščipnila v lice, kot je to počela, ko je bila Flo še majhna deklica. »To je moja punca!« Poravnala si je ozko čipkasto črno obleko in si znova oblekla z diamanti posuto jopico. Elegance ni zanemarila niti pri osemdesetih. Ko je bila Flo otrok, je mislila, da je Dorothy nekakšna filmska zvezda – Rita Hayworth iz Wandswortha, tako ponosno držo je imela in platinasto blond lase, ki so bili sedaj bolj nikotinsko rumeni in umetno pobeljeni in so kljubovali desetletjem gina in cigaret, ki se jim ni mogla upreti. »No, mladi Marco, bom ta vlak ujela ali ne?«

	Marco jo je kljub navidezno globokemu spanju očitno slišal, skočil je pokonci in v sekundi pretegnil svojih sto petinpetdeset centimetrov. Pocingljal je z avtomobilskimi ključi v žepu. »Dame, pripravljen sem.«

	»Jaz te bom peljala, Dot,« se je oglasila tetka Bean in si s ponošenega plašča pobrala pasjo dlako. »Spotoma.«

	»'dijo, tetka Bean,« je rekla Flo in jo objela. Pomislila je, ali bi ji morala omeniti, da ima staro črno jopico že ves dan narobe zapeto. Vse je na moč zabavalo, da nekdo, ki je v svojem življenju tako kaotičen, kot ura natančno vodi bolnišnični oddelek in pri svojih medicinskih sestrah ne trpi niti pošvedranih čevljev.

	»Pazi nase, dragica,« je dejala tetka Bean in Flo toplo stisnila k sebi. »Boš tega svojega moža kmalu pripeljala na kosilo?« Flo je neobvezujoče prikimala, skupinica pa je iz majhne dnevne sobe stopila v noč, dišečo po soli.

	»Mimogrede,« je rekla Flo in potegnila Phyllis na stran, ko so drugi posedali v avtomobile. »Ko sva bili v kuhinji, si omenila, da ste bile štiri. Ne tri – Peggy, ti in Dorothy. Rekla si, da se poznate od malega, tetko Bean pa ste spoznale šele, ko je bila študentka.«

	Phyllis se je namrščila, Flo pa je opazila, da se je rdečica, ki je sicer vedno krasila njena lica, rahlo poglobila. »Dvomim, draga. Vedno smo bile tri. Le zakaj bi rekla štiri?«

	»Zagotovo si rekla štiri. Jasno se spomnim.«

	Phyllis ji je stisnila roko. »Narobe si slišala, tepka. Kar me sploh ne preseneča – danes si vendar pokopala svojo babico. Najbrž si čisto iz sebe.«

	Flo ni bila tako prepričana, a je kljub temu prikimala. »Verjetno imaš prav.« Phyllis je cmoknila na lice in nase potegnila malce močno dišečega pudra.

	»Torej, si prepričana, da boš lahko nocoj tukaj sama? Ne boš pozabila vsega izklopiti, ko boš odšla? Boš preverila, ali je peč ugasnjena? Peggy je rada hranila ključ v košari za kruh.«

	»Z mano bo vse v redu. Do konca bom spila šeri in pojedla ostanke, privoščila si bom miren večer. Lepo bo imeti nekaj časa, da se od nje poslovim na svoj način.«

	Marco je glasno plosknil. »Gremo, pozno je. Marco potrebuje počitek.« Flo je navrgel poljubček, ko je svojo ženo pospremil po dovozu in ji pomagal v staro lancio.

	Flo je najprej pomahala golfu tetke Bean, ko je odpeljal, potem pa še Marcovemu poskočnemu avtu, ki je odskakljal po hribu navzdol. Končno je zaprla vrata in na dolgo izdihnila.

	2

	Hiša na Seaview Avenue 23 je bila vedno simbol za brezhibno zelenico in zloščeno vratno tolkalo. Pobeljeno pročelje pritlične hiše je kljubovalo bičanju zimskih neviht, ki so besnele ob starem pomolu in se vile ob zdaj precej zapuščeni promenadi, mimo dvorane za bingo in prodajalnic fish & chips, preden so si izborile pot skozi stare viktorijanske, kasneje edvardijanske ulice in po hribu navzgor, dokler niso dosegle periferije mesteca iz 60. let dvajsetega stoletja.

	Peggy in Donald sta bungalov kupila veliko prej, kot so to zahtevala njuna kolena – pričakovano upokojitev sta načrtovala kot previdna kustosa. Ko sta končno postala naj-mlajša prebivalca niza vrstnih hišk, sta v tem mirnem kotičku na južni obali, pozabljenem od vseh razen vreščečih galebov in nenavadno visokim številom pogrebnikov per capita, preživela rekordno število let.

	Veliko najstnikov, ki so jih poslali živet sem, bi si želelo, da jih raje žive pokopljejo, toda Florence se je počutila, kot da je prišla domov. Pravzaprav se je tukaj počutila bolj doma kot kjerkoli drugje, kjer je živela enajst kaotičnih let. Vsakič je potrpežljivo čakala, da se bo njena mati naveličala vlačiti otroka po Maroku ali Indiji in jo bo dala na letalo in poslala nazaj v Anglijo, potem ko bo hipijem ali falirancem, za katerih stvar se je ogrela, dokazala, da je sposoben starš. Včasih je šlo za mirovni tabor, poln žensk, ki so častile mater naravo, niso pa bile povsem prepričane, da se deklica sklada z njihovimi načrti za ohranitev planeta za otroke prihodnosti; včasih pa se je znašla v ašramu, kjer se je z drugimi otroki, ki so med seboj govorili različne jezike, a so se najraje sporazumevali z univerzalnim jezikom igre, predajala lovu na ščurke.

	Rutina je bila vedno enaka: Donald jo je čakal na letališču, ji mršil lase, ko sta hodila proti staremu roverju, potem pa jo je vozil skozi South Downs in si vso pot žvižgal Perryja Coma. Peggy je odprla vhodna vrata in na plano spustila vonj po pečenih klobasicah in krompirčku, vedela je, da je to Florenceina najljubša jed, potem pa si je vnukinjo stisnila k prsim v objem, za katerega si je Florence želela, da se ne bi nikoli končal.

	Takoj ko je bila Flo v postelji in je Peggy dala vsa njena oblačila prekuhavati, ju je skozi kot papir tanke stene slišala šepetati, vsakič bolj zaskrbljeno. Njuna vprašanja so se dotikala njenih lastnih strahov: hodijo dekleta njenih let v šolo? Se bo mama kdaj ustavila in našla kraj, kjer bosta živeli? Ko ji je Peggy pripravila dolgo vročo kopel, se je pogledala v ovalno ogledalo, videla je divje bitje z umazanimi nohti in zavozlanimi lasmi. Mama se je vedno zasmejala, ko je Flo prosila za šampon ali krtačo ali zgolj strmela v lepe lasne sponke, nakit in bale kot pav sijočih tkanin na sukih ali uličnih tržnicah, in jo potegnila proč, rekoč, naj ne bo tako buržujska, karkoli je že to pomenilo. Zdelo se ji je, da to pomeni, da ji je babica dovolila iz kataloga naročiti, karkoli si je želela, in da jo je Donald peljal v Brighton kupit majice z lesketajočimi se samorogi ali na sladoledno kupo, ki so jo jedli na visokih barskih stolčkih, nakupovalne vrečke pa odložili k nogam. Ko se je mama sčasoma vrnila in odpeljala Flo v naslednji tabor ali karavano ali na medcelinski izlet, so najbolj izstopajoče stvari skrili v predale, ki so neuradno postali Flojini. Peggy je vedno kupila tudi nekaj preprostih stvari, ki so prestale Maddiejin radar, da je imela njena vnukinja vsaj spodobno perilo in oblačila, ki so ji bila prav, dokler ni spet pristala na pragu hiše številka 23.

	Najhujši trenutek, ko je bila stara okrog osem ali devet let, je bil, ko jo je babi posedla na kavč in ji rekla, da je utrujena in da si želi, da bi ji Flo prebrala delček Millsa & Boona. Flo je vzela v plastičen ovoj zavito knjigo iz knjižnice in jo odprla na strani, označeni z usnjeno spominsko kazalko, ki sta jo kupili na enem izmed dobrodelnih dogodkov za ohranitev zgodovinske dediščine. Strmela je v zanimiv vzorec črt in krivulj, mrzlično je poskušala uganiti, kaj si želi Peggy slišati, kaj se skriva za temi šiframi. Vedela je, da ji ne bo uspelo. Vsa obupana je pogledala babico, lica so ji zažarela od groze, ker je babico tako zelo razočarala, da jo je spravila v jok.

	Naslednji dan točno ob desetih in vsak naslednji dan se je na pragu prikazala svetlooka ženska s sovjimi očali in knjig polnim kovčkom. Skupaj sta tri ure sedeli za mizo v jedilnici, dokler se ni po nekaj tednih črna zmeda na straneh Peggyjinih knjig zjasnila v črke, nato v besede in naposled v skrivni jezik, za katerega je vedno verjela, da je tam. Nekaj prijaznejših ljudi, s katerimi je skupaj vandrala po svetu, ji je hotelo ta jezik razkriti, ampak Maddie je v hipu naredila konec vsemu, kar je izzivalo njene materinske spretnosti.

	In vse to je bilo še vedno tukaj: učilnica z jedilniško mizo, bakelitno rjava žametna zofa, po kateri si lahko s prstom risal črte, tiktakajoča babičina ura na hodniku, barometer ob plinskem kaminu, darilo Donaldu za več kot štirideset let dela v tiskarni, kjer je začel kot vajenec, majhna kotna mizica s srebrnim pladnjem s steklenicami viskija in šerija in kristalnimi kozarci.

	Flo je odtavala v majhno dodatno spalnico s kot penice roza pregrinjalom, katerega rob je imela navado gnesti s palcem, preden je s polnim želodčkom zaspala in ji je v ušesih odmevala pravljica, nežne roke pa so jo božale, dokler ni zaspala. »Mamica te ima zelo rada, pupika. Resnično te ima. Ve, da si tukaj z nama, zato se je tokrat odločila ostati malce dlje. Zdaj le zapri oči, jutri pa se bova domislili, kaj lepega bova počeli skupaj.« In res je zaspala, na stran je odrinila občutek krivde, ker bi mamico morala pogrešati. Spraševala se je, kje je, in k sebi močno stisnila roza medvedka, ki ga je imela od rojstva in je še vedno sedel na njeni blazini, sicer brez enega očesa in s skoraj povsem oguljeno mehko šapo, s katero se je božala in se uspavala.

	Seveda je bilo sčasoma odločeno, da ji bo bolje, če tukaj ostane za stalno. Maddiejin zadnji projekt, delo v radžastanski sirotišnici, je bil daleč prepomemben, da bi se mu odrekla – kdo bi sicer skrbel za vse tiste uboge otroke? Čez čas sta Peggy in Donald začela iskati šolo za svojo vnukinjo. Medtem ko sta jo učila lepega vedenja, gospodična Jones pa jo je učila brati, sta opravljala odlično delo, a to ni bilo pošteno do nesrečne majhne deklice, kot je nekega večera, ko se je po prstih vrnila iz kopalnice, slišala tiho pripomniti Donalda. Potrebovala je stabilnost in če ji je ne bosta dala onadva, je ne bo dobila nikjer.

	Naslednje jutro pri zajtrku sta bila njena stara starša videti zelo zaskrbljena, ko sta ji poskušala karseda obzirno pojasniti svoj načrt, Flo pa se je trudila, da jima ne bi hvaležno skočila v objem. Nikoli več si ni želela prespati v umazanem hostlu ali v šotoru blizu vojaškega oporišča. Želela si je kečap, gledati Blue Petra, imeti šolske čevlje, svojo peresnico in svojo sobo.

	Da bi se počutila kot doma, ji je Donald kupil belo toaletno mizico s pozlačeno obrobo in z roza žametom prevlečeno pručko. Flo je rada sedela na njej in okrog ogledala pritrjevala materine razglednice skupaj s trakovi rojstnodnevnih daril, kino vstopnicami, čez čas tudi s črno-belimi fotografijami sebe s prijateljicami, ki jih je naposled našla. In vse je ostalo tam točno tako, kot je bilo tisti dan, ko si je Donald nadel svojo najboljšo kravato in ji pomagal zložiti torbe v prtljažnik starega roverja, preden jo je odpeljal v najtemnejši Midlands, kjer je začela svoje študentsko življenje.

	Med zaprašenimi stekleničkami Anaïs Anaïs in sijočimi črnimi škatlicami senčila za veke No. 7 je sedela punčka iz blaga. Flo je prepričala babico, da ji jo je dala, še vedno je nosila modro bluzo in krilo, ki ji ju je sešila, volnene lase pa je imela s trakom povezane v dva toga čopka. Flo jo je našla zadaj v omari, zavito v papirnato brisačo in brez vsakršne packe, kakršna je bila tisti dan, ko je bila narejena. Pokazala jo je babici, ki ji je povedala, da je bila nekoč mamina, naredila ji jo je družinska prijateljica. Maddie za punčke ni bilo nikoli mar, toda Peggy jo je shranila.

	Zdaj je Flo gledala oči iz črnih gumbov in lepo izvezena rdeča usta, pomislila je na prijateljico, ki je toliko ljubečih ur šivala punčko. Vedno si je predstavljala, da se bo s to njej tako ljubo staro smešno stvarco nekoč igrala njena hčerka. V kotičkih oči so se ji nabrale žgoče slane solze, potlačila jih je. Danes je bila pomembna Peggy in ne tista druga duša, ki jo je poznala samo za hip.

	Šivati se je naučila, ko je šivala oblekice za to punčko. Peggy je prosila, ali lahko varčuje za šivalni stroj, še preden se je Donald spomnil, da ima enega starega nekje v lopi. »Te starine ne more uporabljati,« je ugovarjala Peggy, ko se je nekega dne prikazal pri zadnjih vratih z lesenim zabojem z ročaji in ga odložil na mizo. Nekdo je na zaboj vgraviral začetnici imen, druga črka je bila povsem zabrisana, za prvo pa ni bila prepričana, ali je N ali V. Ko je Donald dvignil in odstranil pokrov in je Flo zagledala čudovit pozlačen napis, zavrtela leseno ročico sijočega, nekoliko togega kolesa in pogladila umetelno usnje in srebrn šivalni pribor, ju Peggy ni mogla več ločiti. Naslednja dva dni je Donald namenil šivalnemu stroju. Vzel ga je narazen, ga oljil in loščil, dokler ni igla gladko in skoraj neslišno poskakovala gor in dol, sukanec pa se je veselo vrtel, ko je Flo obračala ročico.

	Najbrž je tisti dan ugotovila, da si želi izdelovati stvari. Začela je varčevati denar, da bi si kupila kartončke z iglami s sijočimi steklenimi glavicami, mavrično prejo, spleteno v široke in tanke kite, in kose blaga, ki so se spremenili v novo punčkino garderobo. Peggy šivanje ni zanimalo – neprestano je pletla, pa če so nove pletenine potrebovali ali ne, zato se je Flo morala znajti sama. Sčasoma, ko je prerasla staro pločevinasto škatlo za kekse, v kateri je hranila šivalni pribor, ji je Donald kupil večdelni zložljiv zaboj, da je lahko svojo galanterijo zložila na pladnje, ki so se odpirali levo in desno, ko je odprla zaboj. Na enega je zložila igle in bucike, poleg njih škarje in naprstnike, na naslednje gumbe in sponke, čedno zvite trakove, zanke, sukance, široko tkano blago in delčke krzna, ostanke blaga pa je lepo zložila na dno zaboja.

	Vsebino zaboja je več ur zlagala in prerazporejala, toda zdaj se ni mogla spomniti, kako je lahko iz njenega življenja izginilo nekaj nekoč tako zelo pomembnega. Ko je šla študirat, v majceni sobici najbrž ni imela prostora, morda pa je hotela, da ostane, kjer je bil, za čas počitnic. Več let ni pomislila na ta zaboj, sedaj pa si ga je želela odpreti, da bi podoživela srečne spomine, ki bi ji pomagali prebroditi žalost prazne hiše.

	Menila je, da bo uživala v tem zadnjem večeru tukaj, obkrožena z vsem, kar ji je pomenilo dom takrat, ko ga je tako nujno potrebovala. Ampak ob vsakem porcelanastem okrasku Capodimonte, vsakem romanu Lena Deightona v majhni knjižni omari, ob obešalu za plašče, na katerem so še vedno visela ogrinjala starih staršev, se je počutila tako osamljeno kot že dolgo ne. Tisti hip, ko sta to hiško zapustila Peggy in Donald, je prenehala biti dom, postala je zgolj muzej o njunih petdesetih skupnih letih. Dolga leta so minila, odkar je Donald s križankami in pipo sedel pred plinskim kaminom in precej časa je že minilo, odkar je Peggy s svojimi artritičnimi rokami še lahko vrtela igle, kovinski klik-klak je posnemal možev 'c-c-c', kadar je napisal napačen odgovor ali negodoval zaradi nesposobnosti takratne vlade. Vsi zvoki, ki so predstavljali nežno dihanje tega doma, so zdaj umolknili. Tudi velika ura na hodniku se je ustavila, ker ni bilo nikogar, ki bi skrbel za njen srčni utrip.

	Flo je dobro poznala osamljenost: med leti potovanj, ko se je počutila kot materin dodatek in se je morala preseliti vsakič, ko je končno našla sorodno dušico, ki je enako začudeno gledala na svet okoli sebe, v času šolanja, ko so drugi otroci strmeli v čudno deklico, ki je s težavo brala in pisala, v času strašljive srednješolske mrzlice izmuzljivih prijateljstev in kasneje v udobni praznini dela doma, kjer je ustvarjala online linijo oblačil, ne da bi ji bilo treba hoditi na srečanja ali jesti kosilo v drugih ljudi polni pisarni. Toda nič se ni moglo primerjati z osamljenostjo, ki jo je poznala zadnjih dvanajst mesecev, še vedno pa je lahko prišla sem, kjer ni nihče postavljal vprašanj, in vsaj za kratek čas pozabila, ko so pristavili kotliček za čaj, narezali torto dundee in se pogovarjali o vremenu ali sosedovi hčerki, ki je zadela na lotu.

	Flo je sumila, da je Peggy točno vedela, kaj njeno vnukinjo vse pogosteje vodi k vhodnim vratom, polne vrečke nepotrebnih nakupov je niso zavedle. Peggy je vedela tudi, da Flo nima smisla siliti k pogovoru, če si sama tega ni želela, čeprav je na trenutke babici hotela povedati, kako nesrečna je, kako pust je njen zakon ali se pogovoriti o drobceni osebici, ki naj bi vse izboljšala, a ji ni nikoli uspelo priti v lepo zeleno sobico v sladkorno roza hiši, ki je hrepenela po družini, ki bi jo napolnila.

	Telefon, brezobzirni opomnik enaindvajsetega stoletja, je Flo zdramil iz razmišljanja o preteklih desetletjih.

	Seamus ji je poslal sliko peneče kopeli, obkrožene s svečkami. Kopel te čaka. Pridi domov, Flossie. X

	Prst je oklevajoče podržala nad zaslonom, potem je telefon odložila z licem navzdol. Zaradi preskokov v času, ki jih je podoživljala v pritlični hiši, je v njej težko prepoznala dom, čeprav je nagonsko čutila, da to je. Del nje je hotel skočiti v avto in pohiteti domov k Seamusu – staremu Seamusu in ne temu iz zadnjih dvanajstih mesecev, v katerega se je spremenil moški, ki ga je poznala in ljubila in ki je raztreščil še njene zadnje delčke; v stari dom s podobami desetletnega zakona in ne v opomnik, kaj vse ne more biti.

	Vedela je, da ga kaznuje in da bo stvari samo še poslabšala, če mu ne bo odgovorila – Seamus je sovražil poigravanje. On je vztrajal, da se pogovorita o stvareh, jih obelodanita, prisilil jo je, da mu je izlila dušo, medtem ko si je zadnje leto želela samo zavleči se v kakšen kot in ujčkati bolečino, ki jo je razžirala. Vzela je telefon. Nocoj bom ostala tukaj. Pospraviti moram in utrujena sem. Se vidiva jutri.

	Po kratkem premisleku je dodala še majhen x in pritisnila pošlji.

	Bilo je pozno in čeprav je vedela, da bi se morala naspati, je bila od dogajanja čez dan še vedno vsa vznemirjena. V ušesih so ji pozvanjali glasovi mnogih, od ostrih londonskih do mehkejših južnejših naglasov. Še vedno je videla mlade in stare obraze, vsak mogoč odtenek črne. Še več hrupa si ni želela, zato je odmislila vzgib, da bi prižgala televizor in se zleknila na kavč. Hiša je bila čista, zbirka broširanih knjig starih staršev je ni pritegnila. Morda pa bi navsezadnje le šla domov, je pomislila, pa četudi samo zato, ker ni imela za početi ničesar drugega.

	Poskusila je ujeti konce misli, preden jo je prekinilo Seamusovo sporočilo. Ko je obnovila spomine na stari šivalni stroj, je iznenada vedela, kaj želi storiti. Zagotovo je še vedno nekje v hiši, mest, kamor bi ga Peggy lahko spravila, ni bilo na pretek.

	Hitro je izčrpala vsa skrivališča v svoji sobi – v majhni omari in pod divanom je bilo premalo prostora. Hodniška omara je bila polna metel in omel, police so se šibile pod čistili. Razen lope ob hiši ji je preostala samo še Peggyjina in Daltonova spalnica. Ob misli, da bo prestopila prag večno zasebnega teritorija, ji je srce začelo biti močneje. Tja je vstopila le, kadar je bila povabljena ali ko je sredi noči rahlo potrkala na vrata, ker se je hotela otresti nočne more.

	Odprla je vrata. Presenetilo jo je, da prostor s svetlo roza tapetami in s pregrinjalom čedno postlano posteljo še premore toliko nekdanje intime. Ker sta njena stara starša zelo preudarno nabavljala reči, sta v majhni hiški potrebovala majhno shrambo, in obstajal je samo en prostor, dovolj velik za precej veliko reč, kot je šivalni stroj. Zrinila se je skozi ozko odprtino med toaletno mizico in posteljo, znašla se je pred nizom vrat vgradnih omar, ki jih je pred tridesetimi leti izdelal Donald. Če je šivalni stroj v hiši, je za enimi izmed teh vrat.

	3

	Peggyjine in Donaldove omare so bile testament čisti hiši in urejenemu zakonu. Nevidna črta je ločevala nekaj obešalnikov z Donaldovo poročno in delovno obleko od oblek in halj umirjenih barv, enostavnih za vzdrževanje, ki so Peggy služile desetletja. Flo je z dlanjo podrsala po dedkovem tankem sijočem tvidu in od starosti porumenelih srajcah, ki jih je Peggy likala vse do konca, potem pa se je nagnila naprej in zaprla oči, ko je vdihnila vonj po pipi in kovini. Nič čudnega, da se njena babica ni mogla znebiti teh oblačil – morda si je tudi ona želela, da bi ji ta oblačila vrnila njenega prijaznega starca.

	Peggyjine plašče in obleke je potisnila na stran, za hip je uzrla obris lesene škatle na koncu omare. Vsako oblačilo je pripovedovalo zgodbo svojega desetletja, dolga krila so zamenjala krajša, ovratniki so se širili in ožili, pasovi so se spreminjali od tankih do elastičnih. Nobenega dvoma ni bilo, da je Peggy dobro vedela, kaj ji je všeč. Flo je pogled zastal na košarici pisanih kroglic, šalov in ogrinjal, ki ji jih je s svojih potovanj prinesla Maddie. Peggy se ji je vedno vljudno zahvalila, preden je zadnji dodatek pospravila k prejšnjim, ne da bi ga kdaj nosila. »Hranila ga bom za najboljšo priložnost,« je vedno rekla.

	Flo je prešinilo, da so zdaj te reči najbrž njene. Dvomila je, da se bo Maddie kdaj vrnila, pa tudi predstavljati si ni mogla, da bi njeno mater zanimalo karkoli od skromnega imetja gospoda in gospe Fielding. Maddie je potrebovala več dni, da je poslala kratko sporočilo s pojasnilom, da ne more priti na pogreb, da pa Flo lahko doda njeno ime na katerekoli rože po svoji izbiri.

	Izvlekla je ogrlico iz kroglic kričečih barv in se spomnila materinega agresivnega barantanja zanjo na maroškem suku, za Flo, ki si je želela srebrn obroček, se sploh ni zmenila. Flo je celo vedela, da Peggy ogrlica ne bo všeč, zato je Maddie prosila za denar, da bi lahko babici kupila nekaj, kar ji bo všeč. Še zdaj se je spomnila, kako se je zdrznila, ko se je Maddie obrnila in jo nahrulila. Obroček je vrnila, čutila je, da ji žarijo lica, dobrodušen možakar pa se ji je prijazno nasmehnil in ji podal svetel barvni obroček za ključe, ko je Maddie z ogrlico v torbi odkorakala proč. Flo ni imela želje obdržati ničesar iz te košare – poslala jo bo v dobrodelno prodajalno, morda bodo te stvari koristile komu drugemu.

	Z roko je oplazila vrečo na zadrgo in postala radovedna. Hotela je videti, katero reč je njena babica tako skrbno hranila. Počasi je odprla zadrgo – seveda, Peggyjina poročna obleka. Dobro jo je poznala s fotografij na polici nad kaminom, ampak v živo je ni videla še nikoli – domnevala je, da se je je Peggy, ki ni bila nikoli sentimentalna glede takšnih reči, znebila. Večno praktična je njena babica izbrala obleko iz volnene bouclé tkanine nežno karamelne barve, ki bi jo lahko nosila tudi ob drugih priložnostih, ampak videti je bila kot nova, zato je Flo ugibala, da je tudi zanjo veljalo, da jo je čuvala 'za najboljšo priložnost'.

	Zagledala je verjetno najelegantnejšo stvar, kar jih je Peggy kdajkoli nosila. Rokavi so bili dolgi le tri četrtine dolžine, tanek ovratnik je imel širok izrez, ozek pas je obdajal naborek, krilo je segalo do tal. Flo ni mogla verjeti, da je za tako izjemno obleko najbrž potrošila več mesečnih plač. Bila je iz svile, dveh breskovih odtenkov in zelene, imela je oblazinjene gumbe in pentljo v enaki barvi, klobuček s tančico, ki je diskretno čepel v škatli, obdani s svilo. Nič čudnega, da se je s starega srebrnega okvirja tako sijoče smehljala, ko se je z eno roko oklepala Donaldove, v drugi pa držala šopek šmarnic. Lahko bi bila filmska zvezda – no, morda bolj za Ealing Studios kot Hollywood, a lepša najbrž ni bila videti nikoli.

	Flo je iskala etiketo, spraševala se je, kje točno je Peggy kupila to kukavičjo obleko, ki nikakor ni sodila med vsakdanja, veliko bolj praktična oblačila. Našla ni ničesar. Pogledala je še v suknjič, kjer je na všitku z lepo zavitimi izvezenimi črkami pisalo Nancy.

	Nič pametnejša je zapela gumbe na suknjiču in zaprla zadrgo na vreči. Zatrla je željo, da bi se znebila svojih žalnih oblačil in poskusila tole. Karkoli že se bo zgodilo z ostalimi rečmi v hiši, to družinsko nasledstvo bo zagotovo obdržala, čeprav si ni mogla predstavljati dneva, ko ne bo preveč žalostna, da bi jo nosila.

	Za škatlami s čevlji je opazila nekaj skritega, spominjalo je na temen les šivalnega stroja in takoj je postala boljše volje. Škatle s čevlji je potegnila ven in skozi zaveso iz poliestra segla v mračno nišo. Na otip oblika ni bila prava – namesto zaobljenega trikotnega pokrova šivalnega stroja so njene roke zatipale ostre robove in gladko golo površino, kjer naj bi bila z usnjem prekrita ročica. Nikoli ni smela brskati po Peggyjinih stvareh – to je bila ena od redkih stvari, glede katerih je bila njena babica odločna in neomajna – in spet je občutila krivdo, a v nekem trenutku bo nekdo moral izprazniti omare, si je dopovedovala.

	Zaboj je potegnila k sebi, prazne obešalnike in prašne robce je potisnila proč, da je naredila prostor, in čez mehanizem drsnih vrat na debelo ovčjo kožo.

	Lesen zaboj ni bil nič posebnega, najbrž je bil narejen iz borovega lesa, toda patina in praske so sporočale, da ga je nekdo pogosto uporabljal. Bil je le malo večji od običajne škatle za čevlje, morda nekoliko višji, s pokrovom in ukrivljenimi odprtinami ob straneh. Dvignila ga je in odnesla v svojo sobo. Odložila ga je na posteljo, opazoval jo je le zdelan roza medvedek, potem je splezala na posteljo k zaboju in spodvila noge.

	Odstranila je pokrov. Notri je bil, kot v glasbeni trgovini rumeni ovoji za plošče, niz lepo poravnanih pravokotnih porumenelih ovojnih kartonov. Nobenega dvoma ni bilo, kaj so, tudi Flo jih je imela polno polico, a ne takšnih, in nobeden ni bil starejši od njenih najzgodnejših poskusov izdelovanja oblačil.

	Srce ji je začelo biti hitreje, ko je izvlekla prvi ovoj in poslušala njegovo šelestenje, ko je podrsal po sosednjem.

	McCall's 6673: damska dnevna obleka.

	Na prvi strani je bila skicirana povsem oblečena ženska s pretirano dolgim vratom, komolca in zapestji je držala pod ostrim kotom, dlani v belih rokavicah pa stegovala predse in poudarjala izjemno ozek pas na svoji obleki brez ovratnika, segala ji je do ramen. Tik za njo je njena svetlolasa prijateljica nosila enako obleko, le krilo je bilo veliko ožje in iz temno modre tkanine, roke je imela uperjene v boke in ošabno je dvigala brado.

	Na sprednji strani so bile pripisane tudi opombe – vzemi 4 cm od dolžine trupa, od pasa do roba 61 cm – in še nekaj načečkanih številk. Kartonček je obrnila in preletela tabelo z merami in seznam opomnikov – zadrga 54 cm, kaveljček za zapiranje, podložke. Sicer so bile številke zapisane v imperialnem sistemu, a bile so ji znane, hitro jih je preračunala in ugotovila, da se obleka ujema z njenimi merami, če zanemari veliko ožji pas. Zanimivo, na dodatnem lističu je pisalo: iz Londona v Pariz.

	Dvignila je zavihek ovoja in začela ven jemati koščke mehkega papirja, ključne pri spreminjanju blaga v čudovito obleko. Vsak je bil izrezan natančno po linijah vodilnih pik velikosti 34 in skrbno zložen.

	Ovoj je obrnila na glavo in ga rahlo stresla, da je iz njega padlo še nekaj ujetih delčkov. Skupaj s papirjem za krojenje in še nekaj drugimi rečmi je na posteljo padel še kos rumene bombažne tkanine z lepim vzorcem zelenih listov in spominčic, sijočih in čistih kot prvi dan.

	Skupaj z vzorci sta izpadli tudi dve fotografiji, črno-beli s širokim nazobčanim robom. Prva je prikazovala štiri mlade ženske na železniškem peronu. Dve sta bili na robu solz, ena si je drgnila madež na obleki, četrta pa je stala malce proč, kot bi za objektivom stal kak modni fotograf. Je ta na sredini Peggy? Drugi dve sta zagotovo Dorothy in Phyllis, prepoznala jih je z mladostniških podob na drugih fotografijah vseh treh, ki so se skozi leta nabirale na polici nad kaminom. Ampak kdo je četrta, ki nosi rumeno obleko z rožicami, podobno tej na prvi strani ovoja? Čeprav je stala malce proč od ostalih treh, je Flo prepoznala tkanino s čudovitim listjem, katere vzorec je držala v rokah.

	Na drugi fotografiji je ista ženska v isti obleki s cvetovi stala na mostu z lepo kovinsko ograjo. Bujne lase je imela s širokim satenastim trakom poravnane nazaj, konce traku pa zvezane v mašno, in se zmedeno smehljala. Flo si je fotografijo ogledala pobliže in opazila, da ima ženska obut le en čevelj, drugega je držala v roki, in zdelo se ji je, da ima obtolčena kolena. Na zadnji strani je bilo s kemičnim svinčnikom pripisano: 4. junij 1962 – prvi dan. Bolj kot je Flo gledala obe fotografiji, bolj znana se ji je zdela ženska, a umestiti je ni znala, stare fotografije namreč sporočajo več o času, v katerem so bile posnete, kot o resničnih ljudeh na njih.

	Pobrskala je med ostalimi deli kroja in našla kartonasto podložko z logotipom in razglednico, naslovljeno z 'Gospa P. Fielding'. S čudovito zavito pisavo je pisalo:

	Najdražja Peg,

	mon dieu, kot rečejo tukaj. Uspelo mi je. Četudi mi je bilo na ladji tako slabo, da sem mislila, da bom morala poslati po mornarico, da me odpelje domov. Pariz je božanski in doslej se še nisem izgubila, čeprav sem imela pri iskanju hiše kar nekaj težav – ne bi mi verjela, kako sem prišla sem. Daj Maddie ogromen poljubček namesto mene. Vse vas močno pogrešam.

	Kmalu ti bom spet pisala,

	Nancy

	Flo je obrnila razglednico in zagledala sijočo barvno fotografijo Tuilerijske palače v Parizu, spominjala je na kader iz Truffautevega filma, na cesti pred njo je bilo tako malo avtomobilov, da je bila skoraj neprepoznavna. Dobro jo je poznala, v Parizu je kot študentka na izmenjavi delala v ateljeju, tam je preživela nekaj najnesrečnejših mesecev življenja. Nekaj, kaj, ni mogla ugotoviti, ji ni dalo miru, se je pa nasmehnila ob misli, da bi kdorkoli dal Maddie ogromen poljub – mama ni nikoli marala razkazovanja čustev.

	Vsebino je skrbno pospravila nazaj v ovoj in pokukala v naslednjega – v njem je bil kroj obleke z rokavi. Tudi v tem je bil spravljen delček tkanine skupaj s krojem in tudi v tem je bila fotografija istega dekleta, tokrat v pariški kavarni na pločniku. Še naslednji kroj je bil za kopalke, na priloženi fotografiji je bilo dekle na krovu ogromne jahte skupaj z mlajšo deklico, ki ji je veter z rahlo zagorelega obraza pihljal blond lase. V ozadju sta stala porjavela belolasa moška v kratkih hlačah in do pasu razpetih srajcah, smejala sta se. Na zadnji strani je pisalo: Nancy in Pea. In tudi tukaj je bila razglednica, tokrat s Caprija.

	Kot bi bila soočena z goro slaščic, si je Flo obupano želela odpreti vse ovoje, hkrati pa je čutila tudi odpor zaradi strahu, da se bo prenasitila. Nekaj naslednjih ovojev si je samo ogledala. Dnevne obleke, večerne obleke, kopalke, vsak paket, zloženi so bili po vrstnem redu glede na datum na hrbtni strani, je vseboval spomine na poletno potovanje.

	Ko je prišla na konec niza, je bila že v južni Franciji, na otoku Capriju, v Benetkah, ki se sploh niso zavedale, kakšne posledice bodo utrpele zaradi svoje lepote; videla je fotografije čudovitih ljudi v čudovitih oblačilih na čudovitih krajih, v osrčju vsega pa je bila Nancy.

	Vrnila se je k fotografiji dekleta na železniški postaji, obkroženi s prijateljicami. Zdelo se je, da bo njen nasmeh skočil s slike, Flo je prisilil, da se je še sama nasmehnila, kot bi stali druga poleg druge. Brskala je po spominu, poskušala je ugotoviti, zakaj ji je ime Nancy tako znano, potem pa se je spomnila všitka na Peggyjini poročni obleki. Je Nancy izdelala to prekrasno dvodelno obleko, v kateri se je Peggy poročila z Donaldom? Prav gotovo je roka, ki je sešila obleko, uredila tudi to zbirko oblačil iz 60-ih let 19. stoletja, ki je prepotovala celino.

	Ko je v zaboj vrnila še zadnji ovoj, je na dnu pod njimi opazila še eno večjo fotografijo, z licem obrnjeno navzdol. Žig na hrbtni strani je oglaševal naslov v južnem Londonu. Nežno, da je ne bi poškodovala, jo je izvlekla in obrnila. V trenutku jo je prepoznala.

	Tudi v črno-beli izvedbi je bila karamelna obleka nezamenljiva, enako je veljalo za žareča obraza novoporočenih starih staršev. Fotografija je bila skoraj identična tisti, ki je v srebrnem okvirju že skoraj petdeset let stala na polički nad kaminom, le da so bile na tej še tri nasmejane družice. Ena je bila drobcena in videti nervozna, druga je bila visoka in postavna – to sta lahko bili le Phyllis in Dorothy, a videti sta bili nekoliko mlajši kot na fotografiji s postaje. Čeprav sta nosili enaki satenasti obleki z nabranim krilom do kolen, je ena spominjala na maturantko, druga pa na holivudsko zvezdo na rdeči preprogi. Tretje dekle je stalo najbliže nevesti, njuni lici sta se stikali, ko sta se smejali v kamero. Flo ni podvomila, kako ji je ime.

	»Živijo, Nancy,« je šepnila in s palcem poravnala vogal porumenelega papirja. »Zakaj nisem še nikoli slišala zate?«

	4

	Naslednji dan je bil že skoraj večer, ko je Flo zaključila s čiščenjem hiške na Seaview Avenue in spravila na sovoznikov sedež svojega minija zaboj s kroji in šivalni stroj, ki ga je naposled globoko zakopanega le našla v omari. Odšla je po kratki potki do vrtne hiše z rožnato fasado in odklenila vrata, pripravila se je na moževo dobrodošlico. Takoj ko je odprla vrata, ji je v nos udaril vonj po kuhanju, ob misli na obrok sprave jo je takoj minilo veselje.

	»Seamus?« je zaklicala, a odgovora ni dobila. Nesramno, a po tihem je upala, da je zgolj sebi pripravil zgodnje kosilo in šel ven.

	Ko je ob vznožju stopnic odložila torbo, jo je obšla mačkasta utrujenost, čeprav sinoči ni spila ničesar – portovec in šeri, ki ju je kupila za goste, sta pošla že davno prej, kot so se poslovili še zadnji obotavljavci, Marco pa je pridno praznil Donaldov viski. Spala je nemirno, a za nočjo pride nov dan in upala je, da bo jutri spet vse v redu. Verjetno sta minili dve desetletji in pol, odkar je zadnjič spala v ozki postelji na Seaview Avenue. Počutila se je kot Zlatolaska, ko je kolebala med strahom, da bo padla na tla, in napol sanjavo montažo sijočih s soncem obsijanih podob žensk z ozkim pasom in polakirani lasmi.

	Hripavo mijavkanje je oznanilo črno mačko, ki se je prikradla za njo. Že davno se je nehala pretvarjati, da mara ta redek ostanek iz Seamusovega pred-Flo življenja. Imeli sta dogovor, da bosta v Seamusovi prisotnosti strpni druga z drugo, kadar pa ga ni bilo, sta sneli rokavice. Mačka jo je motrila z zdravim očesom, z drugim je razvodenelo strmela v mačji pekel, ki prav gotovo ni bil več daleč, medtem ko je tehtala, ali bi se polulala na preprogo ali se z zadnjico podrgnila po njenih novih Wolfordovih nogavicah. Katera mačka sploh doseže starost devetnajst let? Flo ni videla nobenega smisla v evtanaziji, če je ta kosmata vreča bolh še vedno lahko šepala po planetu. »Spelji se,« je prhnila in jo dregnila z nogo, za hropeče pihanje se sploh ni zmenila.

	Še vedno je imela oblečeno črno obleko in ujemajoč se plašč, ki ju je nosila na pogrebu. Čeprav sta ji bila star kroj in brezčasen stil všeč, je komaj čakala, da se sleče, poleg tega pa se tem oblačilom pritiče lepša pričeska od njene današnje. Včerajšnja čedna francoska kita se je spremenila v skuštrano blond kaskado.

	V zraku je dišalo po pomladi, zato je na široko odprla spalnično okno in noter spustila vreščanje galebov, ven pa zatohlost moškega spanca – Flo in Seamus v vseh skupnih letih nista našla kompromisa med nasprotujočimi si predstavami o temperaturi v nočnem ambientu. Prižgala je lepo ukrivljeno francosko lučko s podolgovatim senčilom marelične barve in postlala posteljo, preden je s tal pobrala knjige in jih zložila na kup na mahagonijevo mizico ob Seamusovi strani postelje. James Joyce. Čudilo jo je, zakaj pri tej preprosto ne prizna poraza – samo zato, ker je Irec, še ne pomeni, da ima razumevanje Uliksesa v krvi. Pod knjigami Colma Tóibína in Edne O'Brien je našla knjigo Kate Mosse. Le kaj bi si o tem mislili njegovi študenti?

	Med po tleh nametanimi nogavicami in majicami si je utrla pot in odprla vrata omare. Izvlekla je z oblekami nagneteno obešalo, rokavi so rahlo zaplesali v vetriču, ki je zavel skozi okno. Na enem koncu se je tkanina s cvetočim vzorcem igrivo stiskala k svili z bleščicami in broderie anglaise, na drugem koncu pa sta se Harrisov tvid in žamet mešala v jesenski paleti, ki so jo spretni prsti ustvarili še pred Flojinim rojstvom. Prvič po nekaj mesecih je segla po poletnem delu garderobe in ven potegnila turkizno bombažno pinafore obleko, ki z debelimi nogavicami in jopico ne bo videti preveč neskladna z letnim časom.

	Kot ji je prišlo v zadnjih mesecih v navado, je šla mimo vrat ob spalničnih, ne da bi jih pogledala, pa tudi mačka, ki ji je na vrhu stopnic postavil zasedo, je prestopila.

	Vstopila je v kuhinjo in stisnilo jo je pri srcu, ko je zagledala mizo, pogrnjeno za dva, na sredini je stala porcelanasta vaza z roza vrtnicami. Sicer ni ravno dosegel najvišjega standarda, a skoraj vsak nož s koščenim ročajem in posrebrene vilice, ki sta jih imela, so bili razvrščeni v formacijo, ki je nakazovala na večerjo iz več hodov – potemtakem se ne bo mogla izogniti ne hrani ne Seamusu. Na pladnju so čakali pretirano zaviti trakci dimljenega lososa, okrašeni z izrezljanimi koščki limone in oblački iz vodne kreše, ki so jih ustvarile lopataste roke njenega moža.

	Vhodna vrata so se odprla in zaprla, Seamus se je prikazal z dvema steklenicama vina v rokah. »Chablis,« je pripomnil in ju podržal, da bi preverila, preden je dal eno v hladilnik, drugo pa odčepil. »Tvoje najljubše vino.«

	»Hvala,« je odvrnila in vzela lično izrezljan kozarec.

	»No, pa na zdravje,« je rekel. Medtem ko je pil in izpraznil kozarec, jo je z modrimi očmi previdno opazoval. »Ti majhni kozarci so trapasti,« je dodal in si znova napolnil. »Sedi, hrana je pripravljena.«

	Hitro se je obrnil, v vrč nalil vodo, vzel sol in poper, nato pa v napravo vtaknil CD-plošček in pritisnil play.

	»Ne tega,« se je hitro oglasila, ko so zvoki Divine Comedy napolnili majhno kuhinjo s spomini na njun prvi spodoben zmenek pred toliko leti.

	»Oh,« je dahnil, »oprosti, mislil sem …«

	»Vem. Ničesar nočem poslušati, če ti je prav.«

	Videti je bil užaljen in vedela je, da je pokvarila trenutek, ki ga je načrtoval, ker je hotel stvari popraviti, jih izboljšati.

	»Samo jejva, prav?« je predlagala, želela si je, da bi bila obrok in neizogibni pogovor čim prej mimo.

	Ta hiša je bila že dvanajst let njun dom, a nenadoma se je v njej počutila kot tujka, ki je sedela za mizo s še enim tujcem. Med srkanjem ohlajenega vina se je spraševala, kaj bi si mislila o Seamusu, če bi nasproti njega sedela na nekakšnem zmenku na slepo. Neubogljivi skodrani lasje, ki kljubujejo vsakršnim frizerskim škarjam, zdelan in ponošen učiteljski suknjič in zbledela majica s skupino iz sedemdesetih; čeden, prijazne oči z brazgotinami njune skupne bolečine bi stopile srce vsaki ženski, ki bi slišala njegovo zgodbo. Vsaj del do pred šestimi tedni.

	Posnemala ga je, kozarec je izpraznila in ga znova napolnila do roba.

	V tišini kuhinje se je odkašljal. »Flossie, vem, kaj …«

	»To je odlično,« ga je prekinila in razvila trak lososa in si ga z vilicami stlačila v suha usta, po grlu ga je spravila s še malce vina.

	Zavzdihnil je. Skorajda se ji je smilil – pripravljanje jedi za Seamusa ni bilo enostavno, bil je otrok matriarhinje iz okrožja Wicklow, matere sedmih sinov, nobeden pa ni bil zmožen česa več od vezanja vezalk ali priprave sendviča s kuhano šunko. Za to pojedino je najbrž več dni guglal o sestavinah, za katere najbrž sploh še ni slišal. Ostanke prvega hoda je odnesel in prinesel sijoč nadevan žepek na krožniku, iz katerega se je rožnat sok stekal v temno omako bisto.

	»Takole,« je rekel in ji podal krožnik grudastega pireja. »Pečenka Wellington je, da boš vedela.«

	Z nožem je dregnila želatinasto zmes na sredini krožnika. Še dobro, da ji je povedal, kaj ima pred seboj. Pogledala ga je in ko je videla, kako mukoma požira prvi grižljaj, se je nehote skoraj zasmejala.

	»Jezus, tole je zanič.« Nož in vilice je spustil na krožnik, da je omaka oškropila mizo in sprednji del njegove majice. »Ni ti treba jesti, če nočeš.«

	Hvaležno je odložila pribor. »Oprosti … hočem reči, hvala, da si se potrudil.«

	»Nama grem kupit pečen krompirček?«

	»V redu je, pravzaprav sploh nisem lačna.« Krožnik je potisnila karseda proč, čisto do roba majhne mize Formica.

	»Floss, rad bi …«

	Oh, bog, pogovor bo vendarle sledil. Zakaj se je poročila z Ircem, ki je vztrajno vlačil na plano umazano perilo, četudi ni bil pralni dan? Zakaj ni izbrala kakšnega zategnjenca iz javne šole, ki bi ostanke zakona prepustil tišini in bi bili terapevtska hrana?

	»Seamus, zdaj ni pravi čas. Šele včeraj smo pokopali babi.«

	Nagnil se je naprej in jo prijel za roke. »Vem, ljubica, in vem tudi, da bi si tvoja babi želela, da tole razčistiva. Želela bi si, da si srečna.«

	Roki mu je odtegnila, stisnjene pesti si je položila v naročje. »Srečna? Ti misliš, da za tole obstaja srečen konec?«

	»Naredil sem napako. Neumno napako. Kdaj pa kdaj vsi naredimo napako. Tudi ti, Floss.«

	»Ja, mogoče, ampak jaz kupim napačno mleko ali tankam dizel v bencinski avto. To so majhne napake, sicer prekleto nadležne, a dejansko ne prizadenejo nikogar. Tako da ja, vsi delamo majhne napake, Seamus, včasih celo srednje velike. Ampak vsi ne naredijo grozne velike blondinka napake. Ta napaka je tvoja posebnost. In napaka vsakega drugega moškega v krizi srednjih let, ki mora iti korak dlje od motorja ali preklete kitare.«

	Seamus je zaprl oči, grizel si je spodnjo ustnico. V tišini je Flo slišala, kako ji v ušesih razbija srce. Roke so se ji rahlo tresle, bila je osupla nad tem verjetno najbolj gostobesednim izbruhom v svojem umirjenem življenju. Nalila si je še en kozarec vina in ga na dušek izpila. Zaradi količine alkohola, ki ga je tako hitro zaužila, se ji je rahlo vrtelo, prav gotovo pa se je odprl nov nivo sporazumevanja, ki ga njun zakon ni poznal.

	Naposled jo je le pogledal in v predaji dvignil roke. »Prav imaš. Za to, kar sem storil, ni opravičila, ni razloga, razen osamljenosti in priložnosti, in nikoli več se ne bo ponovilo. Ampak bila je samo ena noč, Floss. Samo ena prekleto neumna noč.«

	»Tvoja študentka je bila, Seamus.«

	»No, na podiplomskem študiju in tehnično …« je začel in skoraj v hipu utihnil.

	»Ne morem ti oprostiti, Seamus. Nočem ti oprostiti. Oklepati se hočem sovraštva, ki ga čutim do tebe v tem trenutku, ker ti nikoli ne želim oprostiti, kar si mi storil. Nama. Po vsem, kar sem prestala.«

	Zagrenjeno se je zasmejal. »A vidiš? To je točno to. Vse, kar si ti prestala. Ne midva. Ne jaz. Ti. Samo ti. Uboga Florence.«

	»Ne spomnim se, da bi ti ležal tam in trpel muke med potiskanjem, in za kaj?« Zavedala se je, da joče, a ustaviti se ni mogla.

	»Bila je tudi moja hčerka,« je mirno rekel. »Pa mi nisi nikoli pustila žalovati.«

	Strmela je vanj. Kako more? Medtem ko je narava počasi popravljala njeno telo, je potrebovala prostor, da se je privadila težkih, bolečih prsi, ki so točile grenke kapljice nepopitega mleka, na trebuh, ki se je z vsakim dnem nekoliko sploščil, dokler ni bil nekega dne spet raven in je na njem ostalo le nekaj bledih strij, ki so jo opominjale na dragoceni tovor, ki ga je nosila sedem kratkih mesecev. Kdo bi jo lahko krivil, če si je želela biti sama in ni bila svojega zdelanega telesa pripravljena deliti z njim? Če bi le počakal, bi bila sčasoma spet pripravljena.

	»Rad bi, da tole prebrodiva, Floss. Z vsem srcem. Želim si te nazaj. Želim si naju. Nikoli več te ne bom prizadel. Prosim, verjemi mi. Sem idiot, nisem pa neumen.«

	V njegovih očeh je zagledala solze, želela si je popustiti in odpustiti, da bi spet občutila objem njegovih medvedjih šap, a vedela je, da jo bo duh čedne blondinke preganjal do konca življenja. In mogoče nekega dne duh rjavolaske. Kdo bi vedel?

	»Žal mi je, Seamus, preprosto ne morem.«

	»Ampak mislil sem, da sva tisto noč …«

	Čutila je, kako ji je chablis pognal kri v lica, zardela je. Vse od tiste noči ni hotela niti pomisliti, da se je zgodila, ko so ji popustile zavore in ga je pozabila sovražiti. »To je bil zgolj nostalgičen seks. Bila sem vznemirjena zaradi babice in preveč sem popila.«

	»Nostalgičen seks? To ti je pomenil?« Z roko si je šel skozi lase. »Jezus, Floss. Jaz pa sem mislil, da sva poročen par, ki si izkazuje ljubezen in tolaži drug drugega.« Globoko je zavzdihnil. »Morda bi res bilo bolje, da o tem ne bi spregovorila. Vsaj jaz bi se lahko nekoliko dlje pretvarjal.«

	Ničesar ni bilo, kar bi lahko rekla. V zadnjih petih minutah je povedala več kot v zadnjih devetih mesecih, bila je izčrpana.

	Izpraznil je kozarec in globoko vdihnil, preden je nadaljeval. »Tega nocoj sicer nisem hotel omenjati, ker sem upal, da bova našla način, kako rešiti to klinčevo nočno moro.«

	»Česa?« Zagotovo ne še kakšnega razodetja – tega resnično ne bi prenesla.

	»Ne skrbi,« je rekel in dvignil roko. »Nič takšnega. Za službeno reč gre.«

	»Kaj, a te bodo odpustili, ker si nategnil študentko?«

	»Avč. Hvala, Floss, ampak ne. Ponudili so mi študijski dopust. Bil bi nor, če priložnosti ne bi izkoristil, vendar sem jim rekel, da moram razmisliti in se pogovoriti s tabo.«

	»Kakšno priložnost?«

	»Daleč je. Pravzaprav zelo daleč.« Odhrkal se je. »Ponudili so mi, da bi za šest mesecev odpotoval na Columbio.«

	»Kolumbijo v Južni Ameriki ali na Columbio v New Yorku?«

	»V New Yorku. Predavatelj sem, ne mamilarski baron, Floss.«

	Nekaj trenutkov sta strmela drug v drugega, potem pa Floss tega ni več prenesla. »Vedno sva pravila, da bova nekoč šla skupaj v New York.« Bilo je eno tistih potovanj, s katerim sta odlašala – čakala sta, da bosta imela dovolj denarja, da si bosta lahko privoščila potovanje v stilu, čakala sta na izvide zadnjih preiskav, čakala sta na pomlad, čakala sta, da bo padla vrednost dolarja. »Kdaj pa?«

	»V bistvu čim prej. Glede na to, kako stojijo stvari v službi, po …« Pomolčal je. »No, saj veš. Naslednji teden, če želim.«

	»Naslednji teden? Pa saj to bo takoj.« Zgrabila jo je panika. Pričakovala je razhod, ki se bo vlekel v neskončnost, ko si bosta razdelila CD-ploščke in foto albume, ne pa, da bo on že čez nekaj dni na drugi strani Atlantika.

	Opazil je njen odziv, postal je nekoliko boljše volje. »Kakorkoli, nameraval sem odkloniti. To še vedno hočem, a samo, če si to želiš tudi ti.«

	Strmela je vanj, jezno, ker jo je tiščal v kot. Jo je vprašal, ali lahko ima afero? Kako to, da je njeno mnenje kar naenkrat tako važno? »Kaj, a ti moram jaz reči, ali pojdi ali ne?«

	Roke je položil na mizo in jo pogledal naravnost v oči. Prešinilo jo je, da ga tako žalostnega ni videla še nikoli. »Ne, Flossie. Ti mi moraš povedati, ali si želiš, da ostanem.«

	5

	»Tako torej?« Jemima je prenehala z napeljevanjem niti v iglo, s čimer se je ukvarjala zadnjih pet minut, in se zastrmela v Flo.

	»Najbrž že.«

	»Seamus odhaja v New York brez tebe?«

	»Kot sem povedala, Jem.« Ta dopoldan se je Flo naprezala, da je ostajala mirna. Prvo uro je pospravljala ostanke lososa in chablisa, v prodajalni pa je bila zgolj zahvaljujoč ogromni dozi Nurofena in vitamina C.

	»Poslušaj, lahko mi rečeš, da me nič ne briga …«

	»Te nič ne briga.«

	»… ampak vedi, ko bo enkrat tam, se morda ne bo več vrnil. Takšne stvari se zgodijo.«

	»Ja, vem.« Flo je iz vrečke dvignila pomečkano flanelasto srajco. Poduhala je in se spačila. »Kdo nosi takšne stvari?« je vprašala.

	»Najstniki, ljubica moja. Cunja, s katero nekdo briše prah, se nekomu drugemu zdi najbolj kul stvar na svetu. In njegovi starši jo bodo pošteno preplačali.« Jem je z glavo pomignila v smeri kupa smrdljivih oblačil v kotu trgovine. »V pranje, ne v smeti.«

	Flo je srajco držala s palcem in kazalcem in jo previdno spustila na kup oblačil, ki so čakala na pošteno pranje. »Zdi se, da je neka omara doživela odrešitev,« je pripomnila in pokukala v vrečko, preden je segla po naslednji kos.

	»In kaj, če se ne vrne?« je zamomljala Jem, iz ust so ji molele bucike s sijočimi glavicami. Eno za drugo je jemala iz ust in jih zabadala v krilo, razprostrto na kolenih.

	»Glej, saj ni važno. Prišla sva na konec poti. Najin zakon je končan.«

	Flo je iz vrečke dvignila strgane legice Lerux. Jem se je spačila in pomignila proti košu. Znala je prepoznati starinska oblačila in Queen of Vintage je slovela po zalogi brezčasnih oblačilih mojstrskih krojačev in šivilj, od čipkastih edvardijanskih posteljnih pregrinjal do klasičnih halj z geometričnimi liki iz sedemdesetih. Stojalo s flanelo in džinsom je bilo tam samo zato, da si je Jemimina glavnina strank krajšala čas, medtem ko je njihov podmladek pilil umazan izgled.

	»Sranje. Prekleta reč.« Jemima je zavzdihnila in krilo jezno počila na pult. »Vdam se.«

	»Ti pomagam? Z zadrgami se kar dobro znajdem.«

	»A bi?« Flo je prišla bliže, Jemima pa je smuknila izza pulta in se posvetila do tal dolgi rumeno-modri tafetni obleki, ki je visela na obešalu v garderobi. V iskanju madežev in luknjic je razprla gube obleke in z dlanjo drsela po njej. S forenzično natančnostjo je iskala dokaze davnih zabav.

	Flo je razparala neenakomerne šive, ki jih je Jemima naredila na debeli tkanini. Nit okoli zadrge je narahljala toliko, da je sprostila zadrgo in naravnala toge kovinske zobce, potem jo je s črnimi šivi skrbno in neopazno spet prišila.

	»Škoda te je, veš, tukaj le izgubljaš čas,« je pripomnila Jemima, snela obleko in jo podržala pred Flo, da bi ocenila njeno velikost. »Kadar dobiš v roke iglo, delaš čudeže. Resnično bi se morala spet lotiti lastnega posla. Ne boš se mogla večno skrivati v tej starinski podrtiji.«

	Flo ji je vzel obleko iz rok in odšla k ogledalu, zgornji del obleke si je pritisnila ob trup in se obračala sem in tja, opazovala je obleko, ki jo je počasi posnemala. »Čudovita je,« je rekla, ne da bi se zmenila za Jemimine besede.

	»Ustvarjena je zate.«

	»Mislim, da si želim življenje, ki se pritiče takšne obleke.«

	»Potem pa ga boš tudi imela. Ampak ne s tem, kar ti plačam za dva dni na teden.«

	Obleko je vrnila na obešalo. »Pa tudi ob polovici velike hipoteke ne. Verjetno bova morala hišo prodati. To se zgodi, ko se ljudje ločijo, kajne?«

	»Kdo je omenil kakšno ločitev? Oba bi morala na tole gledati kot na oddih – prostor zase. Čez šest mesecev boš morda drugače razmišljala. To je veliko časa.«

	»Mislim, da ne. Kar je storjeno, se ne da spremeniti, in nisem prepričana, da bi mu lahko še kdaj zaupala.«

	Presenetilo jo je, da se Jem ni takoj strinjala z njo. Seamus in Jem sta v zadnjih nekaj mesecih šla nekajkrat na pijačo, postala sta celo neke vrste prijatelja, potem ko jo je Seamus prenehal dražiti. Čeprav nobeden od njiju v svoje debate ni vključil Flo, se je zdaj zavedala, da se je oklepal rešilne bilke, ker je prosil Jem, naj mu pomaga rešiti zakon.

	»Ne delaj prehitrih zaključkov,« je mirno odvrnila Jem, kar je Flo še bolj presenetilo. »Nedavno si dala veliko skozi in ob sebi potrebuješ svoje ljudi, ne pa da jih pošiljaš na drugo stran sveta.«

	»Prepozno. Naslednji teden ga ne bo več.« Flo je v roke vzela staro Hermesovo ruto in si podrobno ogledovala njen rob, upala je, da bo tako ustavila solze, ki so grozile, da ji bodo vsak čas spolzele po licih.

	»No, morda pa je to zakriti blagoslov.«

	»Kako si pa to pogruntala?«

	»Poslušaj, ljubica,« je veselo rekla Jem. »Takšne stvari se dogajajo. Poglej mene: z moškimi sem zaključila in sem si našla dobro žensko.«

	»Nočem dobre ženske. Hočem …« Utihnila je. Iznenada se je vprašala, kaj si sploh želi. Zadnje mesece se je počutila, kot bi nosila napačna oblačila – Flo mati, Flo žena, Flo poslovnica – zdaj ko jih je izgubila, pa se je počutila golo.

	Ob zvenu zvončkov nad vrati sta obe poskočili, ko je stranka odprla vrata in v zatohlo prodajalno spustila val hladnega zraka, ki je za hip razredčil osladen oblak starega parfuma in naftalina. Mladenka z mavričnimi lasmi in v strganih nogavicah je zaskrbljeno gledala obe. »Živijo.« Kot oglje črne oči so se ji razširile, ko je opazila, da ženski buljita vanjo. »Zanima me, ali imate kaj srajc. Podobnih tartanu? Saj veste, kaj mislim?« Utihnila je in togo obstala, pripravljena na pobeg.

	»Žal mi je, ljubica, zaprto je. Čez pol ure odpremo.« Jemima je roke uprla v zajetne boke, češ, tako je in pika.

	»Oh, OK,« je odvrnilo dekle in se obrnilo k vratom, da bi odšlo. »Kul,« je še šepnila.

	Tik preden so se za njo zaprla vrata, je Jemima zaklicala: »Počakaj!« S kupa cunj za pranje je vzela eno in jo vrgla dekletu. »Izvoli, hiša časti. Potrebna je pranja.« Pogledala je dekletovo zanikrno majico in strgane kratke kavbojke. »Ali pa tudi ne – uživaj.« Zaprla je vrata in umirila set zvončkov nad njimi. »Torej, kje sva ostali? Kaj pa, če ti pripravim skodelico čaja, da boš lažje razmišljala?«

	Medtem ko je Jemima zganjala hrup v majhni kuhinji za prodajalno, je Flo odsotno zlagala čevlje po velikosti. Po parih je čedno uredila številko 37,5 in izvlekla par mehkih bež usnjenih čevljev. Bili so skoraj kot novi, pete in usnjeni podplati le rahlo obrabljeni. Izdelano v Italiji. Poskusila si je predstavljati delavnico, v kateri so bili narejeni, v eni od družinskih čevljarn, in od dela utrjeno roko, ki je nežno izoblikovala popolno konico. Ti čevlji niso bili namenjeni kupovanju rib na tržnici ali obešanju perila. Namenjeni so bili debitantkam in damam.

	»Pomeri jih, če želiš.« Jemima se je vrnila z dvema različnima skodelicama in krožničkoma na pladnju.

	»Ah, ne, ne da se mi sezuvati,« je odvrnila Flo in s pogledom ošinila svoje zdelane škornje, ki jih je nosila vso zimo.

	»No, srček, kaj bova naredili?« Jemima je odložila pladenj na pult in umaknila kup puloverjev z zofe, sicer namenjene partnerjem strank, a se je na njej večno nahajala gora cunj, ki jih je bilo treba razvrstiti in obesiti. »Pridi, sedi.«

	Flo je sedla in globoko zavzdihnila. »Nimam pojma.«

	Jem ji je podala skodelico in krožniček. »Dodatno sem ga sladkala. Zdi se, da potrebuješ sladkor.«

	»Hvala.« Flo je na pultu naredila prostor in odložila skodelico, potem pa je opazovala Jem, ki si je pred velikim ogledalom popravljala stilsko naglavno rutico Land Girl. »Kaj bo z mano? Nimam ničesar razen šivalnega stroja in minija, težav z zaposlitvijo in polovico hiše na napačnem koncu mesta, vredna pa je najbrž manj kot moja garderoba.«

	Okrog prsta je vrtela pramen las, pogled pa ji je odtaval k oknu, zunaj na pločniku je slišala glasove. Mimo je šla mlada mamica z vozičkom in majhnim fantkom, njegovo roko je spustila, ko je popravljala odejico. Ustavila se je, da bi voziček potisnila na pločnik, pazila je na luknje in robnike, ko je opazila, da je korak ali dva naredila brez dečka, on pa se je zapodil proti njenim nogam. Vzela ga je v naročje in poljubila, preden ga je postavila nazaj na tla, mu zmršila lase in ga znova prijela za roko.

	»Si v redu?« je previdno vprašala Jem, Flo pa je še naprej opazovala družinski prizor pred oknom.

	»Hm?« Obrnila se je k prijateljici. »Ja, seveda.« Iznenada jo je nepričakovano zvilo v želodcu, naval solz jo je ujel nepripravljeno. Čaj je pljusknil čez rob skodelice na krožniček, od tam pa v njeno naročje in ustvaril moker madež na žametnem krilu.

	Jemima je pohitela k njej, skodelico ji je vzela iz rok. »Poslušaj, vem, da ti je hudo. In da se počutiš usrano. Ampak morda boš čez čas gledala na to kot na novo priložnost.«

	»Jem, stara sem osemintrideset let. Za nekatere priložnosti je skoraj prepozno.«

	»Ni nujno. Poglej mene in Clare. Pred tremi leti sem bila poročena z gospodom Drekačem, zdaj pa živim z žensko, ki jo ljubim, in njenima čudovitima otrokoma. Tudi takšne stvari se lahko zgodijo.«

	»Kličeta te očka, Jem. In za hrbtom se norčujeta iz tebe.«

	»A na ljubezniv način. Najstniški humor.«

	Flo se ni hotela spuščati v debato, nagnila se je za stol in segla po svoji torbici. »Kje imam preklete robčke?«

	Jemima jo je pogledala in se nasmehnila. »Vse bo v redu, Flo. Poglej se: celo s sijočim rdečim nosom in razmazano maskaro si ljubka. In to brez svojih prekrasnih oči … na tebi še najlonke M&S iz sedemdesetih in kričeče hlače Lionela Blaira izgledajo stilsko.«

	Flo jo je namrgodeno pogledala.

	»No, najlonke morda res ne. Ampak saj veš, kaj mislim.« Nagnila se je k njej in jo pobožala po rami. »Prava bejba si in četudi je Seamus preteklost – mimogrede, o čemer nisem prepričana – bo s tabo vse v redu.«

	Flo je pogledala prijateljico, nekoliko v skrbeh, če bo morala odsloviti še eno stranko, in sprevidela, da že predolgo zahteva preveč. Jem je bila njena prijateljica, ne terapevtka, in morala je voditi posel.

	»Veš kaj?« je nadaljevala Jemima, Flo pa se je zdrznila, ko jo je prešinilo, da strmi v scefran konec prijateljičinega pasu. »Vem, da je vse to eno veliko sranje in vem, da te je prizadel. Ampak prenehaj se smiliti sama sebi in naredi nekaj konstruktivnega, punca.«

	In to je bilo to. Flo so prijateljičine besede za hip pretresle. Zadnje leto je poznala le pomirjujočo sočutnost, ljudje so bili zadržani, z njo so delali v rokavicah. Uboga Flo: najprej otrok, potem ta njen mož, nato še Peggy …

	Očitno v skrbeh, da je povedala preveč, je Jem blebetala naprej: »Oprosti, Flo, malce sem nervozna. K nam so prišli prekleti gradbinci, pravijo, da je v zgradbi azbest in da se bomo morali izseliti. In pastorka številka dve so ujeli med krajo. In nenehno me poliva. Premlada sem, prijateljica moja, premlada.«

	»Res sem slaba prijateljica, Jem. Kdaj sem te zadnjič vprašala, kako si?«

	»Eh, pozabi … saj bo minilo.«

	»Saj veš, da lahko vsi skupaj pridete k meni, če bo treba?«

	»Kaj, tudi mali godzili?«

	»Seveda,« je negotovo rekla Flo.

	»No,« je nadaljevala Jem, »upala sem, da mi boš omogočila vpogled v Peggyjino garderobo. Stavim, da ni nikoli ničesar zavrgla. Njena hiška rahlo spominja na muzej.«

	Flo se je hipoma vzravnala. »Ja ljubi bog, le kako sem lahko pozabila?«

	»Pozabila kaj?«

	Iz torbice je previdno potegnila majhno rjavo ovojnico. »Tole.« Vstala je in odrinila skodelici na pultu. »Poglej, našla sem jo pri babi.«

	Izvlekla je očuvano črno-belo fotografijo, bila je jasna in brezhibna kot tisti dan, ko je bila narejena. Jem si jo je pobliže ogledala.

	»To je tvoja babi, kajne?« je rekla in pokazala na eno od družic.

	»Ne, babi je nevesta.«

	»No, podobni sta si. Kdo so pa ostale?«

	»To je Phyllis in to je Dorothy.«

	Jem je prhnila. »Lahko bi si mislila. Dorothy bi še nevesto zasenčila.« Fotografijo si je ogledala še bolj natančno. »Podobna je Diani Dors. Nisem vedela, da je bila tako čedna.«

	»Svojčas je bila naša Dot prava Marilyn. Prestavljaj si, da vstopiš na avtobus številka 77, ona ti pa preluknja vozovnico.«

	»Dot je delala na avtobusu?«

	»Tako je spoznala svojega moža. Ampak mislim, da takrat ni bila samo to,« je pripomnila Flo in obe sta se zasmejali.

	Jem je vzela sliko in si jo podrobno ogledovala. »To je torej Phyllis – ni mi jasno, kako te ženske ne pobere. Kdo pa je ta ob nevesti?«

	Flo ji je vzela fotografijo in se zastrmela v nasmejano dekle ob babici. »To,« je spregovorila, »je Nancy.«

	»Katera Nancy?«

	»Niti sanja se mi ne, razen da je po vsej verjetnosti babici naredila poročno obleko.«

	»Resno? Kolikor vidim, se je zelo dobro odrezala. Potem je najbrž obleke naredila tudi za družice. Poglej ju, očitno sta si bili s tvojo babi zelo blizu. Kako to, da ne veš, kdo je?«

	Flo je pospravila fotografijo nazaj v ovojnico. »Točno to se sprašujem tudi sama.« Pogledala je na uro. »Poslušaj, vem, da sem komaj prišla, a bi te motilo, če bi danes odšla prej?«

	Jem je sicer zaigrala nejevoljnost, toda Flo je videla, da ji je pravzaprav odleglo – njena prijateljica si ni mogla privoščiti odslavljanja strank, Flo pa ji trenutno ni prav nič koristila. »Ne, draga, kar pojdi. Stori, kar moraš narediti.« Z obešala je vzela Flojin plašč in ji ga pridržala. »Kaj točno pa moraš storiti?«

	»V Wandsworth moram,« je odvrnila Flo in si ogrnila star plašč iz tvida. Prvič po nekaj mesecih je občutila mravljince pričakovanja. »Upam, da bo Dot pristavila kotliček.«

	6

	Flo je pozvonila in se nasmehnila. Obdan z obrezanimi štirikotnimi živimi mejami, belim kamenjem pred hišo in celotno barvno lestvico je Dorothyjin delček Victoria Streeta pomenil iskren doprinos k imenitnosti tega kotička južnega Londona. PVC-vrata in nabrane mrežaste zavese so predstavljali popolno ozadje zbirki palčkov, ki so obkrožali majhen ribnik, izpopolnjen z zidanim nizozemskim mlinom. Zvoki Big Bena še niso niti odzvonili, ko so se vrata odprla in se je na pragu pojavila Dorothy v mehkih copatih in popolnim bojnim make-upom.

	»Ja to pa je lepo presenečenje. Vstopi, lutkica,« je rekla z od kajenja zahripanim glasom. Flo je spustila na teman hodnik in jo odpeljala mimo majhne sprednje sobe, kjer je eden od njenih vnukov igral PlayStation, spominjal je na zombija. »Ne meni se za Parkerja,« je rekla. »Njegova mama je v službi, zato ga je pripeljala sem. Greva v kuhinjo, prav?«

	Flo se je poskušala spomniti, kateri od treh Dorothyjinih hčera pripada Parker. Ali je morda sinov? Dorothyjino družinsko drevo je bilo veliko in zapleteno, nenehno je raslo, za dodatno zmedo pa je poskrbelo še to, da so vsi vnuki imeli za imena priimke: je bil Parker Taylorin brat? Ali je bila Taylor Jacksonova sestra? Resnično ni več vedela. Nagnetene uokvirjene šolske fotografije na polici ji niso bile v pomoč, oblačno ozadje in identične uniforme so se zlili v velik nasmeh z razmikom med zobmi, amalgam Dorothyjine DNK. Flo je pomolila glavo v sobico in veselo pozdravila, toda ob hrupu sekajoče mačete in ropotanju brzostrelke je ostala neslišana.

	»Čaj?« je vprašal Dorothy in napolnila kotliček.

	»Sem že mislila, da me ne boš nikoli vprašala,« je odvrnila Flo, slekla plašč in ga obesila na hrbtišče stola.

	Dorothy se je mudila s pripravljanjem čaja. Iz pločevinske s srebrnim jubilejem je z žličko zajemala čajne lističe in jih dajal v star rjav čajnik, ki se ga je Flo spominjala iz otroških obiskov stare babičine soseske, na krožnik pa stresla figove štrudlje.

	Flo se je ozrla po majhni temačni kuhinji in pomislila, kako to, da se je to popoldne znašla tukaj. Seamus je doma v nekaj kovčkov pakiral življenje in namesto da bi ga ustavila, je odšla v Wandsworth iskat nemogoče, da bi se zamotila.

	»Takole.« Dorothy je napolnila dva velika lončka in iz steklenice prilila mleko, potem pa je enega podala Flo, iz drugega pa srknila.

	»Nikoli nisem izvedela, kako ti to uspe.«

	»Kaj pa?«

	»Da lahko piješ vrel čaj. Zagotovo imaš azbestna usta.«

	Dorothy se je zasmejala. »To je tudi tvoja babi vedno pravila.« Nasmehnila se je. »Za to mizo sva popili kar nekaj čaja. No, seveda nama ga je takrat pripravljala moja mama. Miza je sicer nova in za njo sedi Peggyjina vnukinja, ampak mamin stari čajnik pa se še kar drži.«

	»Verjetno si edina, ki se še oklepaš starih dni.«

	»Najbrž res. Danes se tod naokrog vse vrti okrog jeklenih konjičkov, otroške joge in barve-za-petdeset-funtov-na-pločevinko. Tvoja pradedek in prababica soseske sploh ne bi prepoznala. Naj počivata v miru.«

	Legendarna Stanleyja in Beryl Moon ni Flo nikoli poznala, je pa skozi leta o njima slišala kup zgodbic: kako je Stanley z zvitim časopisom lovil Peggy po stopnicah, kadar je prišla pozno domov, in kako sta Beryl in Phyllisina mama čiščenje vhodnih stopnic dvignili na povsem nov nivo. Njune fotografije je seveda videla, Beryl v hišni halji je roke vedno držala odločno prekrižane, tudi držala se je enako odločno, Stanley pa za debelimi očali ni mogel skriti hudomušnosti, ki ga je spravila skozi prvo svetovno vojno in petdesetletni zakon z Beryl in plinarno Nine Elms.

	»Če me ne mamijo nepremičninski agenti, da bi hišo prodala, pa me moji lastni otroci. Povem ti, da se bodo za to posest še pošteno prepirali, ko mene več ne bo.«

	Flo ji je hotela ugovarjati, ampak Dorothy se je znala hudo razjeziti že zaradi malenkosti. Ta hiša je v minulih letih slišala več psovk kot povprečen boksarski klub v East Endu, od nikotina umazane kuhinjske stene pa so nosile znamenja, ki so se ujemala z večino loncev in ponev, ki so viseli nad štedilnikom.

	Dorothy si je prižgala elektronsko cigareto v dolgem črnem plastičnem ustniku, posutem z majhnimi diamanti, ki so se ujemali s tistimi na ovratniku puhastega črnega puloverja. Od borovničevo-vaniljevega vonja je Flo postalo malce slabo, vsekakor pa je bil boljši od Bensona & Hedgesa, ki je bil petdeset let Dorothyjina cigaretna znamka.

	»Nisem vedela, da si nehala,« je rekla in zadrževala kašelj.

	»Naš Mikey mi jo je kupil pred nekaj dnevi. Grozna reč, ampak obljubila sem, da bom poskusila. Ne vidim smisla, da bi se v svojih letih odpovedala kajenju.«

	Flo je pomislila, da bo napravica do konca tedna že v smeteh. »Morda, je pa zagotovo bolje za vnuke, kajne?«

	Dorothy je prhnila. »Če verjameš vsemu, kar prebereš v časopisu.«

	Flo se je spraševala, kakšen pekel prestaja Dorothy vsakič, ko vstopi v ordinacijo osebnega zdravnika. Tega zago-tovo ne odtehta noben zdravstveni dodatek k pokojnini.

	»Kakorkoli, dragica. Kako si ti? Si po pogrebu vse počistila? Oprosti, ker nisem mogla ostati in ti pomagati – bila sem muhasta. Saj me poznaš.«

	Flo je zelo dobro vedela, kakšna je Dot, a se je samo nasmehnila. »Ne skrbi, nisem potrebovala dolgo.«

	Dorothy je potegnila iz palčke in pogledala Flo. »Se ti je ta tvoja mati že kaj oglasila?«

	Flo se je nenehno zavedala Dorothyjinih in Phyllisinih neizrečenih občutkih v zvezi s svojo materjo. Zdaj ko Peggy ni bilo več, je ostala edina Maddiejina branilka, a se je tudi sama približevala skrajni meji. »Pred dvema dnevoma sva se na dolgo pogovorili,« se je zlagala.

	Dorothy je privzdignila obrv. »Aja? Bo prišla na branje oporoke?«

	»Ne bodi takšna, Dot. Resnično je bila potrta, ker ni mogla priti na pogreb.« Flo je razumela – zakaj niso mogli tudi vsi drugi? Njena mama je ljubila ašram in prav vsaka ženska, ki ji je pomagala naučiti se brati, je dobila priložnost, da spremeni svoje življenje. To je bilo osupljivo. Resnično. »Babi si ne bi nikoli želela, da bi prepotovala tako dolgo pot samo zato, da bi sedela v vežici ali postopala naokrog in jedla kruhke s sirom in kislimi kumaricami. Dot, ljudem resnično spreminja življenje.«

	»Seveda. Poslušaj, pred mano ti je ni treba braniti. Tvoja mama je in rada jo imaš, zagotovo. In zdaj ko tvoje babi ni več, je vse, kar imaš, zato upam, da boš lahko nekaj časa preživela z njo. Sploh ne ve, kako srečna je, ker ima dekle, kot si ti. Dve svoji bi zamenjala zate, res bi, kadarkoli.«

	»Ne bodi smešna.«

	»Misliš, da se šalim?« Dorothy se je glasno zakrohotala in potegnila iz dolge, pisalu podobne palčke.

	»In ni vse, kar imam. Imam tebe. In Phyllis. In tetko Bean.«

	»Ne pozabi svojega ljubega.«

	»Nisem ga pozabila,« je tiho pripomnila Flo.

	Dorothy jo je prijela za roko in ji jo stisnila, nohte je imela rdeče in zelo dolge, skoraj krempljaste. Flo je pogledala nabrekle žile in velike belkaste madeže na nagubani koži, poskusila jih je povezati z blond bejbo, ki je pred več kot petimi desetletji zasenčila nevesto.

	»Poslušaj, Dot, nekaj sem te hotela vprašati.«

	»Kaj, ljubica?« je odvrnila Dorothy in si čajnik prislonila k licu, da bi preverila, ali je dovolj vroč, potem pa je obema dolila gosto temno tekočino – dovolj močno, da bi še žlico postavila pokonci, kot je imel navado reči Donald. Flo je prednjo položila rjavo ovojnico. »Ne reci, da mi je Peggy zapustila svoj bungalov? Vedno si je želela, da bi se preselila tja.« Stresla se je. »Ni šans. Preveč prekletih vreščečih galebov in penzionistov.«

	Flo je počasi izvlekla fotografijo in jo obrnila proti starejši ženski. Sama ni gledala fotografije, imela je vžgano v spominu. Hotela je videti Dorothyjin odziv.

	Dorothy je odložila lonček in prijela fotografijo. Flo je opazovala niz izrazov, ki so ji spreleteli obraz, od rahlega nasmeška do otrplosti s stisnjenimi ustnicami.

	»Pa saj ne morem verjeti,« je tiho pripomnila in pogledala Flo. »Pozabila sem, kako krasen dan je bil to. Sploh se nisem postarala.« Sliko je vrnila in s pogledom ošinila stensko uro. »Našemu Parkerju moram nekaj pripraviti za pod zob. Morala mi boš oprostiti, mlada Florence.«

	Začela je vstajati s stola, toda Flo jo je ustavila. »Počakaj. Samo minutko. Prosim. Nisem te še vprašala, kar me zanima.«

	Dorothy je utrujeno zavzdihnila in spet sedla, svojo gostjo je čez mizo pogledala naravnost v oči. »Rada bi vedela, kdo je, kajne?«

	V življenju vsakogar so trenutki, ki za večno spremenijo stvari. Lahko gre za zamujeni vlak, človek pa se potem znajde na naslednjem in sede nasproti ženske ali moškega, s katerim se bo nekega dne poročil. Lahko gre za oglas za službo, ki te odpelje v novo deželo, ki postane tvoj dom in se naučiš novega jezika. Morda naročiš rdečega hlastača iz posebne ponudbe, da ti vrne ugriz in se dušiš pod mizo, medtem ko se maitre d' trudi spomniti tečaja prve pomoči.

	Trenutek, ko je Dorothy prelomila petinšestdesetletni molk in pripeljala Nancy Moon nazaj v družinski krog, je bil eden takšnih.

	Flo je stala na pločniku na drugi strani ceste, gledala je hišo številka 75 in jo poskušala vrniti v preteklost. Je bila to Peggy, ki je v dokolenkah s težavo odpirala vrata in se šibila pod težo šolske torbe? Je Beryl s časopisom in kisom drgnila sprednje okno, dokler ni v njem uzrla svojega zgaranega obraza? Sta Phyllis in Dorothy s prašno kredo risali aviončka na tleh? In kdo je dekle, ki je lezlo s sovoznikovega sedeža sijočega novega športnega avtomobila, ki se je svetil kot Big Ben ponoči, medtem ko jo je z zgornjega okna opazoval njen zaskrbljeni oče in se spraševal, ali je prevelika, da bi jo dal čez kolena?

	Skoraj nemogoče je bilo izbrisati vrvico z barvnimi zastavicami, napeljano počez na notranji strani okna in okrasnih drevesc, ki sta pokončno stali na vsaki strani sivih vhodnih vrat; odmisliti golfe in druge avtomobile in sijoče motorje, da bi bila cesta prazna za nogomet in ti loviš, za vrste vrvi s perilom, ki so v vetriču, ki je vel s Temze, in razpete med strehe po vsem labirintu pravokotne ulice plesale kot razigrane Tiller Girls.

	Flo je vedela, da ji Dorothy ni povedala vsega, ji je pa povedala dovolj.

	Dekle je pomahalo vozniku avtomobila, do komolca segajoča bela rokavica je na pusti sivi in umazani londonski ulici kar zasijala. Poravnala si je gube na zlati satenasti obleki in si okrog golih ramen ogrnila prevelik večerni suknjič, medtem pa si je potiho mrmrala refren Frankieja Vaughana. Tik preden je vtaknila ključ v ključavnico, se je obrnila, pritegnilo jo je nekaj na drugi strani ulice, Flo pa je v hipu prepoznala družico, ki je svoje lice tako ljubeče stiskala k nevestinemu. »Živijo, Nancy Moon,« je potiho rekla.

	Večer je bil mrzel, zato si je tesneje ogrnila plašč in se odpravila nazaj proti avtobusom, zastavljalnicam, halal mesarjem in celonočnim prodajalcem ter sijočim belim avtomobilom, iz katerih je odmeval drum & bass. V svojih mislih je bila tako izgubljena, ujeta v prostranstvu med desetletji, da sploh ni opazila, kdaj je prepotovala pot od Wandswortha do Victorie, ali hitro opuščenih poskusov pogovora Uberjevega voznika. Njene misli so bile prikovane na žensko, katere obstoj je več kot pol stoletja ostal skrivnost.





II.

	LONDON IN BRIGHTON

	7

	Nancy Moon je začela bežati tisti dan, ko je shodila. Vsi na Victoria Streetu so poznali svetlolaso malčico z rožnatimi lički in nasmeškom, ki je stopil srce tudi najbolj zategnjenim sitnežem, in če ni iz hiše in po ulici navzgor za njo pritekla še njena velika sestra, je bila tam vedno kakšna soseda, ki ji je dala piškot in jo odpeljala domov. Beryl je rekla, da ne pozna otroka, ki bi tako hitro obrabil čevlje ali kakšen par, ki mu ni bil všeč, tako hitro izgubil. Glede na to, da je Nancy večino čevljev dobila od svoje sestre ali katere druge deklice, ki so odraščale v tej ulici, je bilo skozi leta veliko več čevljev izgubljenih kot obrabljenih, in še dolgo zatem ko je ni bilo več, so starcu stopile v oči solze, ko je Stanley podrl vrtno lopo za premog in našel zalogo dekliških čevljev, od drobnih Mary Janes do elegantnih šolskih z vezalkami. Skriti so bili med lopo in opečnatim zidom, ki je delil dvorišči hiš številka 73 in 75.

	Nancy je že zelo zgodaj spoznala, da življenje ponuja veliko več od udobnega sveta, v katerem so živele njene prijateljice in družina. Kmalu je nehala šteti, kolikokrat se je iz šole vrnila domov objokana, a kljubovalna, ker jih je zaradi strmenja skozi okno z ravnilom dobila po prstih. Učitelji so jo obtoževali, da je neumna ali nesramna, nekateri so celo namignili, da z njo ni vse v redu, a so se vsi motili. Le dolgočasila se je. Če je hotela, je lahko poštevanko zrecitirala v obratni smeri, navedla glavno mesto katerekoli države, brezhibno spregala latinski glagol, ampak to je preprosto ni zanimalo. Imela je veliko boljših stvari, o katerih je razmišljala.

	Torej, o čem je Nancy razmišljala med neskončnimi učnimi urami? V kaj je strmela, če ne v visoko opečnato obzidje okrog šolskega igrišča in košček sivega londonskega neba nad njim? Kje je bila Nancy, medtem ko so vsi drugi učenci v razredu grizljali konec svinčnika in si poskušali zapomniti kronologijo angleških monarhov?

	Nancy je bila daleč proč od spraskanih lesenih klopi z madeži od črnila in vrezanimi začetnicami imen; od fantov, ki so punce vlekli za čopke, one pa so se pretvarjale, da to sovražijo; od učiteljev očalarjev, ki so se spraševali, kako jih je univerzitetna izobrazba pripeljala v ta brlog nehvaležnih, na informacije odpornih otročajev, ki so komaj čakali, da zazvoni zvonec, da se bodo lahko prekopicevali čez slamnate bunkerje ali potrošili nekaj penijev za peščico slaščic.

	Sama sebe si je predstavljala na straneh ene izmed Dorothyjinih revij – kako hodi po rdeči preprogi, se sonči na jahti, opazuje princese med igranjem pola. Kraj ni bil pomemben, prav tako ne, s kom je bila – misli ji je polnilo tisto, kar je imela oblečeno. Takoj ko je sestrina prijateljica zaključila z vsakomesečnimi novimi prispevki in si je zapomnila vse nedavne dodatke Marilynine garderobe, je revijo dala Nancy, ki je ure in ure presedela na zidni ograji pred hišo. Podrobno si je ogledala vsako fotografijo, da bi videla, do kod je ta mesec segal Audreyjin rob krila, kako je Grace uspelo spremeniti preprost kos svile v vsestransko uporaben in eleganten dodatek ali kako je Sophia črna sončna očala spremenila v orožje.

	Kdo ne bi pomiloval staršev, gojilcev velikih upov, bistre deklice, ki se niso menili za njen dar in niso sprevideli odgovornosti, ki jo je nosila? In ko so se tako drugi njeni manj sposobni sošolci znašli katapultirani v osnovni šoli, je Nancy sledila starejši sestri v temačne hodnike sodobne srednje šole, brez vsakršnih pričakovanj in izzivov, kvadratne enačbe pa so ji za večno ostale uganka. Ni bilo važno, v kateri kot igrišča se je z revijo zavlekla med vsakim odmorom, dokler je imela mir.

	Je pa bilo pomembno tisto, kar se je zgodilo drugi teden v novi šoli. Zvonec je oznanil konec odmora in Nancy je zvila revijo in jo vtaknila v notranji žep plašča, obešenega v garderobi, potem pa je sledila ostalim puncam v učilnico z mizami namesto klopi in učiteljico sijočega pogleda, ki je bila videti komaj kaj starejša od učenk in ki je zamenjala tvid in jopice drugih učiteljev za lepe obleke z ujemajočimi se čevlji in satenastimi trakovi za lase.

	Če se ni Nancy takoj na prvi pogled zaljubila v gospodično Nightingale in njeno garderobo, ki je spominjala na cvetličarno, pa je izgubila srce tisti trenutek, ko je na koncu učilnice zagledala dolgo klop s šivalnimi stroji, podobnimi delovnim konjem. Vsak teden se je veselila učnih ur o šivanju – krpanja, vezenja in robljenja – in željno je vadila, kadarkoli je prepričala Beryl, da ji je dala iglo in sukanec, in potrpežljivo je opazovala šivalne stroje. Le dekleta, ki so že dosegla trinajsti rojstni dan, so se jim smela približati, in tako je Nancy preostali del svojega enajstega leta in celotno dvanajsto do virtuoznih standardov izpopolnjevala svoje spretnosti z iglo – niti gospodična Nightingale ni mogla najti skritih šivov na kombineži, ki jo je sešila doma. In celo njena mati, ki sicer ni izražala ničesar razen izčrpanosti, je navdušeno vzkliknila, ko je uzrla čedno zakrpane Stanleyjeve nogavice.

	In tako je nekaj tednov pred njenim rojstnim dnevom gospodična Nightingale med poukom zaklicala Nancy, naj odloži obroč za vezenje, in jo odpeljala v zadnji del učilnice. Nancy je posedla za enega od strojev, sama pa je počepnila ob njej in ji pokazala, kako napeljati nit skozi cilinder in namestiti kolut. Nato je nit speljala skozi kaveljčke in vzvode, naposled še skozi uho igle. Nato ji je pokazala, kako mora nit držati pri prvem obratu kolesa, da jo je šivanka pravilno potegnila. Preostanek življenja je vonj Blue Grassa Elizabeth Arden Nancy vedno popeljal nazaj v to vznemirljivo in pričakovanja polno popoldne.

	Nancy je bila pripravljena. Po nekaj poskusih na ostankih blaga je šivala čudovite ravne linije, izjemno natančno je znala presoditi, kdaj mora počasneje vrteti kolo, da je lepo zavila ali zamenjala smer. Zdaj med malico ni več imela časa za revije, vse odmore je preživela v šivalnici in gospodični Nightingale pomagala pri pospravljanju kolutov in škatlic bucik v zameno za dodaten čas za šivalnim strojem.

	Dva meseca po seznanitvi s šivalnim strojem je Nancy svoji mami za rojstni dan poklonila preprosto obleko iz zelenega bombaža, ki ji ga je dala gospodična Nightingale. Beryl je vedno nosila samo rjava oblačila in čeprav je ustregla svoji hčerki in novo obleko nosila med rojstnodnevno pojedino, ji je zvečer rekla, da jo bo hranila za najboljše priložnosti. Ker pa pri Moonovih ni bilo najboljših priložnosti, jo je Peggy našla očuvano kot novo viseti v omari nedolgo zatem, ko Beryl ni več imela nobene potrebe po oblekah.

	Ko je Peggy zaključila šolanje in se zaposlila v čistilnici na wandsworthskem High Streetu, je Nancy opazila priložnost. Moonova nista mogla storiti veliko, da bi sestrama preprečila, da bi v soboto popoldan sedli na avtobus do West Enda, še posebej ker je Peggy za vozovnici plačala z denarjem od plače. Nancy ni zdržala doma, razen če jo je čakal kup oblačil, ki jih je bilo treba zakrpati, Beryl in Stanley pa sta olajšano zadihala, ko sta punci z umitim obrazom in počesani odšli po Victoria Streetu. Nancy se je zavedala, da sta v plaščih, ki sta v Wandsworthu veljala za imenitna, videti staromodni že v sosednji ulici Bond Street, polni trgovinic z elegantnimi oblekami in krznom, a za to ji ni bilo nikoli mar. S seboj je nosila majhen risalni blok in vanj skicirala obleke in klobuke, ki jih je videla v Fenwickovi izložbi, medtem ko se je Peggy ob njej samozavestno prestopala in v nedogled spraševala, kdaj bosta šli v Lyons na skodelico čaja.

	Ko je za Nancy napočil čas, da se poslovi od šole, je že vedela, kakšno kariero si želi – hotela je postati modna oblikovalka z lastno prodajalno. O tem je obvestila družino, ko so nekega večera sedeli in poslušali radio. Stanley je odložil časopis in se glasno zasmejal, Beryl pa je pripomnila, da česa tako smešnega ni slišala še nikoli. Samo Peggy je vedela, kako zelo je bila Nancy prizadeta – ta pogumen obraz je pogosto videla na šolskih hodnikih, ko so drugi otroci nadlegovali njeno sestro. Nancy se je morda res pretvarjala, da ji je vseeno, a bila je zlomljena.

	Takoj naslednji dan je Beryl svojo mlajšo hčer pospremila v tovarno spodnjic naprej po ulici in rekla, da želi govoriti z direktorjem. Gospod Watkins je v hipu opazil dekletove radovedne poglede, ko se je ozirala po šivalnih strojih in kupih ob steni zloženih tkanin, in dobro je vedel, da ni tako neumna, kot se je trudila biti – kratki enozložni odgovori so bili bolj namenjeni materi, s katero zaradi užaljenosti ni hotela govoriti, kot pa njemu.

	Šivanje spodnjih hlačk ni bilo del Nancyjinega življenjskega načrta, a je kljub temu delala – bo vsaj dobila izkušnje, prav tako pa tega ne bo večno počela.

	Vsak dan je odšla na delo, dokler se ni nekega večera leto dni kasneje na pragu prikazal gospod Watkins. Zakaj ni prišla v tovarno? Skrbelo jo je zanj. Bila je dobra delavka in nikoli mu ni povzročala težav. Videl je ni že ves teden, domneval je, da je bolna. Ji lahko kako pomaga? Morda družina potrebuje denar za zdravnika?

	Če je obstajal način, kako vznemiriti blagodejnega Stanleyja, je bil to napad na njegov ponos. Ko je tisti večer Nancy prišla domov, je v kuhinji sedel za mizo in jo čakal. »Kje si bila? Sploh se ne trudi reči, da v službi, ker vem, da te tam ni bilo,« je povedal z izjemno mirnim glasom, ki ga je hranil za najbolj jezne trenutke. Iz njegovega pogleda je Nancy razbrala, da ni ne prevelika ne prestara, da jo da čez kolena.

	Izkazalo se je, da je Nancy bila v službi, le da ne v tisti, ki ji jo je določila Beryl.

	Ni bilo to, da ji služba ne bi bila všeč – gospod Watkins je bil prijazen šef, z dekleti je lepo ravnal in nikoli jih ni nadlegoval, kot so jo posvarile prijateljice, ki so delale v podobnem okolju. In pod mentorstvom Madge, vodje prodaje, je v rekordnem času osvojila delo na velikih industrijskih strojih in bila skoraj dvakrat učinkovitejša od nekaterih počasnejših deklet. Ne, to leto je bilo koristno, čeprav tega Beryl ne bi nikoli priznala, in privarčevala je dovolj denarja, da si je kupila svoj lastni šivalni stroj z lesenim kovčkom, v katerega je Stanley izrezljal začetnici njenega imena.

	Ampak Nancyjin življenjski načrt ni vključeval dekade izdelovanja spodnjic za široko potrošnjo, dokler je ne bi eden od okoliških fantov zakopal v grozen zakon. Zato je nekega jutra oblekla svojo najboljšo obleko s tričetrtinskimi rokavi in majhnim 'peter pan' ovratnikom, na katerega je pritrdila ogromno broško, ki si jo je sposodila od babice. Takoj ko je zavila za vogal, je slekla svoj vsakdanji plašč in iz vrečke iz rafije izvlekla par bež čevljev z oblečeno peto, ki ji jih je podarila gospodična Nightingale, svoje sandale in plašč pa je stlačila v vrečko. Ko je na Oxford Streetu stopila z avtobusa številka 22, je imela ustnice naličene z rdečo šminko, lase pa spete, kot jo je naučila Dorothy.

	Vrečko je skrila za škatlasto živo mejo ob sijočih črnih vhodnih vratih in odkorakala naravnost k pisarnam Victorja Belgrava, lahko bi bila stranka ali nadobudna zaposlena. Izčrpala je vse svoje sposobnosti prepričevanja in izvežbanega govorništva, da je bistro mladenko v sprejemni pisarni prepričala, naj jo predstavi pomočniku gospoda Belgrava, nadvse resnobnega Francoza z okroglimi očali s črnim okvirjem in telovnikom s satenastim hrbtom, ki ga je nosil čez krem majico s polo ovratnikom, spetim s sponko s steklenim vrhom. Nancy je v roki držala življenjepis in mirno stala, medtem ko je on s prstom drsel po zgornjem šivu na ovratniku njene obleke, jo prosil, naj dvigne roko, da si je ogledal, kako so bili prišiti rokavi. Niti trenila ni, ko je počepnil in si ogledal obrobo na krilu, obrnil rob z nevidnimi šivi.

	Imela je srečo. Ena od deklet je zbolela, do popoldneva pa so morali pripraviti obleko za pomerjanje. Lahko ostane in pomaga?

	Lahko. Ko je videl, kako lepo se je ujela z drugimi šiviljami, kako spretno je opravila vse, kar jo je prosil, kako je ohranila mirno roko, tudi ko se je njemu zatresla, ji je konec dne monsieur Jacques ponudil službo.

	Nancy je končno našla, kar je iskala. Z brezhibnim delom in pridnostjo tudi pri še tako nezanimivih opravilih si je pridobila spoštovanje in prijateljstvo ostalih deklet v studiu. Kmalu je napredovala od pometanja tal do šivanja ogrinjal do zvonastih in večernih oblek znamke House of Belgrave.

	Bila je srečna. Rada je imela delo in nove prijateljice. Konec vsake sezone so smela dekleta domov odnesti osta-nke tkanin in Nancyjina majhna garderoba je bila kmalu polna satenastih oblekic, svilenih dnevnih oblek in volnenih kril, vse pa je na kuhinjski mizi sešila s svojim šivalnim strojem.

	Seveda je potrebovala tudi podoben življenjski slog. Prijateljstvo v službi se je krepilo, lepa in večno radostna Nancy pa se je znašla na samem vrhu seznamov povabljenih na zabave, ob koncih tednov v podeželskih hišah in na zasebnih srečanjih v zakajenih klubih. Veliko deklet je prihajalo iz delov Londona, ki jih je, če sploh, videla le z avtobusa – Chelsea, Kensington in celo boemsko obrobje severnega Londona – a medse so jo sprejele kot eno od svojih, z njo so delile razmetana stanovanja, ki so jih plačevali njihovi starši, in leporečne mladeniče z obilico prostega časa, ki so se motovili okrog njih.

	Beryl in Stanley sta opazovala Nancy, ko je v velikem hodniškem ogledalu preverjala make-up in si popravljala pričesko, ko je čakala na prevoz niza mladeničev s športnimi jopiči čez dan in v tesnih suknjičih zvečer; nista si mogla kaj, da ju ne bi skrbelo. To ni bil njun svet, teh ljudi nista razumela in razen da bi svojo hčer zaprla v hišo in ji prepovedala izhod, nista vedela, kako naj jo zaščitita. V najboljšem primeru bo postala žena moškega, ki ji bo nudil boljše življenje, kot ga Peggy lahko pričakuje kdajkoli, zdaj ko je poročena s tem Donaldom iz tiskarne na Putney High Streetu. V najslabšem pa …

	Stanley je bil zaskrbljen. Kot prvo je bila tukaj Peggy – težko je razvozlal Beryline namerno nerazumne in posredne namige, a vedel je, da nekaj v zvezi z otroki ni bilo v redu – še tepec bi se po treh letih zakona vprašal, zakaj v majhni otroški sobici, ki jo je Donald pomagal opremiti, še ni dojenčka. Iz Peggy je izvlekel komajda kakšno besedo in iskreno rečeno tudi ni vedel, kaj vprašati. To ni bilo njegovo področje, zato sta se zet in Donald pogovarjala o nogometu ali kdo je bil prejšnji večer v Legionu.

	In zdaj, četudi Nancy noben večer, ko je prišla domov, ni mogla prenehati govoriti, pa če sta Beryl in Stanley premogla energijo, da sta jo poslušala, ali ne, se je bal, da bo izgubil še mlajšo hčer. Še vedno je več ur skupaj sedela za tem svojim šivalnim strojem in lastnoročno sešila vsako obleko, ki jo je nosila. Kot je stvari videl on, ni bila še nikoli bliže usodi Peggy in drugih okoliških punc, ki so se obešale na vsako njeno besedo, nosile podstavke iz Ritza ali pa vžigalice iz Savoy Grilla. Še vedno je bila njuna Nancy, ni bila bahava ali ošabna, le drugačno življenje od njih je živela, ko je zaprla vrata številke 75.

	Čez nekaj tednov je opazil, da jo vedno pride iskat isti avtomobil – sijoč novi jaguar z značilno hrumečim zvokom, ki ga je prepoznal takoj, ko je zapeljal pred hišo in sosednje moške privabil k vratom, medtem ko so ženske diskretno kukale skozi mrežaste zavese. Razen Phyllisinega postaranega očeta, ki je bil lastnik delavnice in je kot prvi v ulici imel novega Morrisa 1100, so v južnem Londonu le redki imeli avto, prav gotovo pa ne takšnega.

	Voznika je srečal samo enkrat. Nancy je bila ponavadi že pripravljena in je kot puščica švignila skozi vrata takoj, ko je prispel, tokrat pa je bila pozna, ker se je zadržala pri Peggy. Vrata je odprl visokemu mladeniču, kot bi prišel naravnost s plakata z oglasom za cigarete Bristol, ki ga je videl na oglasni deski v Nine Elmsu, skupaj s čednim Sean Connery izgledom, urejeno bradico in drago kolonjsko. Izmenjala sta si le nekaj vljudnih besed, že je Nancy priskakljala po ulici in poljubila starega očeta na lice, preden je izginila v londonsko noč.

	Stanleyja je upravičeno skrbelo. Nekaj tednov kasneje se avtomobili niso več ustavljali na dvorišču, ni bilo nobenih zabav več, nič več vihravih prijateljic. Ko je začelo v londonskih parkih rumeneti listje in so ljudje ob večerih vse bolj zgodaj zastirali zavese, je skoraj čez noč izginil žar, ki je vabil ljudi, da so plesali okrog Nancy.

	8

	»Nancy, jaz sem.«

	 Peggy je nalahno potrkala na vrata sestrine spalnice, a odgovora ni bilo. Nancy je bila že pet dni zaprta v svoji sobi, nihče je ni mogel izvabiti ven. Zavese so ostajale zagrnjene, pladnji hrane, ki jih je mama puščala na hodniku, so ostajali nedotaknjeni, dokler se niso sendviči posušili, zrezki zakrknili v lastnem soku, na pudingu pa se je naredila skorja. Hrano je potrebovala, a nič od ponujenega ni prišlo skozi zaklenjena vrata.

	Iskreno rečeno ni nihče vedel, kaj naj stori. Grozne praznine, ki jo je za seboj pustila njena odsotnost zadnjih nekaj mesecev, ni zapolnila zgolj lupina nekdanje Nancy, ki je pred nekaj dnevi prispela na postajo Paddington. Stanley, ki je vedno razdajal objeme, prihranjene za svoji punci, jo je na postaji v pozdrav samo oklevajoče potrepljal po rami, preden je pobral njen svetlo moder kovček in prvič v življenju ustavil taksi. Beryl bo besna, tega se je zavedal, toda tega bledikavega in bolehnega dekleta ni mogel peljati na avtobus, kjer bi jo vsi videli. Zdelo se je, da te geste sploh ni opazila, skozi okno avtomobila je zgolj prazno strmela nekam v daljavo. Ko pa je Stanley odprl vrata hiše številka 75, je odšla naravnost po stopnicah navzgor v svojo sobo in za seboj zaprla vrata.

	Ta so ostala zaprta. Beryl je vsak večer izpred vrat pospravila revije, ki jih je prinesla Dorothy, in kovinske škatle piškotov in marmeladnih kolačkov, ki jih je vsak dan pekla Phyllis.

	Peggy je pobrala pladenj z nedotaknjenim zajtrkom, prešinilo jo je, da bi skrila kuhano jajce, ki je še vedno sedelo v modro-beli črtasti skodelici. Mama je postajala vse bolj huda, ker je šla hrana v nič, Peggy pa se je bala, da družini zmanjkuje potrpljenja do najmlajše članice. Beryl svojih hčerk ni nikoli ujčkala, najsi je šlo za prehlad ali ošpice. Svojo materinsko ljubezen je izražala s tremi obroki na dan in vsak teden čisto posteljnino. Potrpežljivost jo je minevala.

	Peggy je pladenj odložila na kuhinjsko mizo in se vrnila na hodnik. V velikanskem vozičku se je drobna štručka v roza kvačkanem kokonu začela premikati. Zdaj je bila stara tri mesece, njen obrazek se je že povsem zgladil, spominjal je na breskvico. Peggy se je dotaknila rožnatega lička, skrbelo jo je, da ji je pretoplo. Pomlad je bila topla, njena hitro učeča se, a prestrašena mama pa ni bila prepričana, ali tvega, da se bo podhladila ali zadušila. Beryl ni mogla razumeti, zakaj je preprosto ne pokrije z odejico in je pusti v vozičku na dvorišču – njima to ni škodilo, prav tako pa vsakdo ve, da svež zrak pomaga dojenčku zaspati. Toda ta dojenček je bil dragocen – Peggy ga je dolgo čakala in popolnoma oboževala, nikoli ga ni spustila izpred oči.

	Morda pa male Maddie ne bi smela pripeljati sem, ampak oče in mama sta bila oba zunaj, Nancy pa ni mogla pustiti same, četudi ni hotela priti iz svoje sobe. Mali sveženj je vzela v naročje in ga pozibavala ob rami, da ne bi stokanje preraslo v jok, ki bi našel pot pod Nancyjinimi vrati.

	Na poti v kuhinjo je otročička pomirila. Z eno roko je dala ponev z vodo na štedilnik, ko je zavrela, je vanjo nežno spustila stekleničko z gumijasto dudo. Zazdelo se ji je, da je zgoraj slišala premikanje talnih desk, a prepričana ni bila, ker ji je dojenčica nekaj momljala v uho. Še vedno jo je zibala in si dala nekaj kapljic mleka na hrbtišče dlani. Ni še dovolj toplo, še ima čas, da pohiti gor v novo kopalnico. Vedela je namreč, da hranjenje pri Maddie lahko traja celo uro, tega pa Peggyjin mehur ne bo zdržal.

	Dojenčico je položila nazaj v voziček in pohitela po stopnicah, preskakovala je po dve naenkrat. Oh, kakšno olajšanje – zdelo se ji je nemogoče, da je samo dve leti nazaj sedela na mrzli deski na koncu dvorišča in si umivala roke pod zunanjo pipo, zdaj pa je stala na Marleyjevih ploščicah, ki jih je Stanley položil sam, in čakala, da se topla voda prebije skozi sistem in si z njo z rok splakne Pearsovo milo. Voda je naposled le pritekla in pohitela je nazaj dol na hodnik, naravnost odleglo ji je, ker je Maddie molčala.

	»No, pridi, ljubica,« ji je rekla, ko se je približala vozičku na ogromnih kolesih, »nahranili te bova.«

	Sklonila se je k vozičku, da bi deklico dvignila, a zagledala je rahlo pomečkano mehko odejico. Peggy je začelo srce divje biti. Je pustila vrata odprta? Je kdo prišel v hišo in jo odnesel? Morda pa se je Beryl prej vrnila iz službe v pekarni. Misli, Peggy, misli. Kri ji je tako silno šinila v glavo in srce ji je tako močno razbijalo, da sprva sploh ni slišala tihega petja na drugem koncu hodnika.

	Počasi je odšla proti kuhinji. Tam je za mizo sedela Nancy z dojenčico v rokah, mala Maddie pa jo je gledala, medtem ko je požrešno sesala stekleničko.

	»Oh, Nancy,« je dahnila Peggy. Počasi je odšla k njej in počepnila, otroka ji je vzela iz rok. »Žal mi je.« Sestri sta se objeli in medse stisnili drobno deklico.



	Medtem ko so se dnevi daljšali in je ptičje petje tekmovalo s hrupom vlakov, avtobusov in mestnih tramvajev, je Nancy postopoma vse več časa preživljala izven svoje sobice. Pogosto je zavita v odejo sedela na kavču in brala knjigo ali se prebijala skozi Berylino košaro krpanja potrebnih oblačil, dokler ni v njej ostala več nobena nogavica ali kaj drugega z luknjico. Beryl je bila potihem zadovoljna, ker so ob večerih spet skupaj sedeli za mizo s furnirno ploščo, tisti čas, ko pa je ni bilo, je skrivaj pogrešala nenehno čebljanje mlajše hčerke. Spraševala se je, zakaj ji je vedno tako hitro rekla, naj molči, medtem ko so jedli. To še ni bila stara Nancy in ni imela zbirke zgodbic, ki jih je hotela deliti z njimi. Toda bila je vsaj z njimi in počasi se ji je vračala barva v lica. Beryl se je pretvarjala, da ne opazi, da so njene porcije vsak večer nekoliko večje in da na krožniku več ne ostaja hrana, ki bi jo bilo treba zavreči, Stanley pa se je pretvarjal, da ne opazi ženinega olajšanja.

	Opazil je tudi, da na petdeset metrov široko dvorišče okoli hiše niso več zahajali obiskovalci. Sijočih mladih stvarc v bleščečih se draguljih in krznu v avtih z odprto streho, ki so se smejale in vpijoče priganjale njegovo hčer, naj pohiti, ni bilo na spregled. Ni bil jezen – daleč od tega. Hvala bogu, kar je zadevalo njega. Njegova Nancy je bila doma, čeprav ni nihče vedel, kako dolgo bo ostala.

	Peggy in punci pa so bile drugačna zgodba. Vsak dan so se prikazale s kakšno novičko, knjigo iz knjižnice ali vrečko žele bonbonov. Stanley je po službi sedel v svojem fotelju in se skrit za razganjenim časopisom nasmihal ob smehu in pridušenem kramljanju, ki se je slišalo izza kuhinjske mize. Bilo je kot nekoč in celo Beryl jih je raje pustila kot napodila iz hiše. Tiho je sedela nasproti moža in pletla neskončne jopice ali nogavičke za otroka. Kako lahko tako majhen človeček nosi toliko klobk volne, je presegalo njegove zmožnosti dojemanja. Začudeno je opazoval Beryl, kako je neko preraslo oblačilo razparala in jo s pomočjo nekakšne alkimije spremenila v povsem novo reč.

	Vsi so se spraševali, kako se bo Nancy znašla z novim dojenčkom, a pozabljali so, kako zelo si je želela, da bi bila njena sestra srečna. Čeprav se razen tisti prvikrat Maddie ni znova približala, ni bilo nobenega razloga, da bi mislili, da je kaj drugega kot vesela za ponosna nova starša. Čez čas bo morda našla novo zaposlitev – v Belgrave se očitno ne bo vrnila, so pa bile bliže doma manjše delavnice, kjer ni Nancy nihče poznal, a bi jo zaradi izkušenj takoj pograbili. In tako so vsi čakali.



	»No, Nance, kaj boš naredila?«

	Dorothy je bila tista, ki je tako naravnost ustrelila vprašanje, ki so se ga zadnjih šest tednov vsi izogibali.

	Nancy je utrgala marjetico, jo vrtela med prsti, potem ji je začela trgati cvetne liste.

	»Tja raje ne hodi, ljubica,« je rekla njena prijateljica, Nancy pa je ostanke rože vrgla v travo tik ob robu odeje.

	V parku je bila gneča, polovica južnega Londona se je na ta poznopomladni dan odločila iti na zrak. Štiri dekleta so poiskale tih kotiček pod drevesom, da je bil voziček v senci in da tudi same niso bile na soncu. Phyllis so se na vratu naredile rdeče lise že med potjo in je že paničarila, kje bo v nedeljo kupila hladilno mazilo. Dorothy, sedaj je bila zaljubljena v Brigit Bardot, si je privzdignila krilo, da bi imela porjavele noge v stilu francoske riviere. Človek nikoli ne ve, komu bo preluknjal avtobusno vozovnico, zato želi biti pripravljena.

	Nedaleč proč sta očeta s svojimi fanti igrala nogomet. Rokave sta si zavihala in se rahlo potila v debelih pletenih puloverjih. V tem delu južnega Londona je bilo še vedno dobro znano, da lahko tudi v tem času leta stakneš smrt. Težka usnjena žoga je poletela proti dekletom, da je Peggy kar poskočila k vozičku, sledil ji je deček z blatnimi koleni v kratkih hlačah in besno zardel, ko se je Dorothy pretvarjala, da bo žogo obdržala. Potem jo je presenetljivo močno in natančno vrgla proti očetoma, ki sta se vsaj navidez veliko bolj zanimala zanjo kot za žogo.

	Phyllis je pobrskala po torbici in izvlekla majhno papirnato vrečko. Pomolila jo je Nancy. »Žele bonbonček?«

	Dorothy in Peggy sta se spogledali, potem pa ji je Dorothy iztrgala vrečko iz rok.

	»Hej!« je ugovarjala Phyllis.

	»Nancy teh ne mara.«

	»Od kdaj?«

	»Odkar jaz pravim tako,« je odvrnila Dorothy.

	Phyllis je skomignila. S prijateljico se ni želela prepirati, sploh pa ne zaradi tako trapaste reči, kot so žele bonboni.

	Dorothy si je kar tri naenkrat stlačila v usta in vrečko vrnila Phyllis. »Ti jih sploh ne bi smela jesti. Pazi na te svoje boke, Phil, sicer ne boš nikoli našla moža.«

	Phyllis je takoj umaknila roko iz vrečke, zmečkala jo je in vrgla v bližnje grmovje. »Nesramna si, Dorothy. Sovražim te.«

	»Dovolj,« je rekla Peggy. Sedela je na odeji in potiskala voziček naprej in nazaj. »Sem smo prišle, da bi razvedrile Nancy, ne pa poslušat vaju, kako se prepirata.«

	»Je že v redu,« je rekla Nancy. »Lepo je biti tukaj z vsemi vami. Pogrešala sem vas.«

	»Tudi me smo te pogrešale,« je povedala Phyllis. »Še vedno ne morem verjeti, da si zamudila Maddiejino rojstvo.«

	»Saj vem. Takšno srečo imam.«

	»Tako razburljivo je bilo, Nance. Želim si, da bi bila tukaj. Donald je bil kot deček, ki praznuje vse rojstne dneve hkrati. Oče je povedal, da je v Legionu vsem častil rundo, potem ko se je vrnil iz bolnišnice. Dokler ni prišla domov, je nismo smeli videti, ko pa smo jo, oh, bila je preprosto ljubka. Prebrisana stara Peg, kaj?« Phyllis je igrivo dregnila Peggy v koleno.

	Peggy je v zadregi nekaj zamomljala, iznenada jo je zelo zanimal bel pleteni klobuček, ki ga je držala v roki.

	Nancy je pogledala sijočo prijateljico. Mož in otrok sta bila vse, o čemer je Phyllis sanjala, odkar je bila deklica, zato ji je bilo še toliko prijetneje videti, da je iskreno vesela, ker prijateljica živi njene sanje.

	Punce so utihnile, ko je mimo prišla gospa Barrett s hčerko Betty iz številke 6, v imenitnem zimskem plašču in debelih nogavicah, čeprav je bilo toplo. Korak je nekoliko upočasnila in strmela v Nancy, dregnila je Betty in ji šepnila nekaj zbadljivega, če sodimo, kako je debelo pogledala in nekoliko užaljeno nagnila glavo, ko je odkorakala proč od skupinice pod drevesom.

	»Kravi ošabni,« je nekoliko preglasno pripomnila Dorothy. »Ne vem, zakaj se tako nosita. Moja mama bi znala povedati zgodbico ali dve o času, ko sta bili mladi.«

	»Ne meni se zanju,« je rekla Nancy, čeprav je morala priznati, da se ji je bilo, potem ko je prišla iz hibernacije, težko soočiti s kamnitimi obrazi matriarhinj Victoria Streeta in nasmeški njihovih mož. Dorothy ji je povedala tudi, da so Beryl ogovarjali v mesnici in tudi v garderobi v službi. Sovražila je misel na to, da je svojima staršema nakopala sramoto. Morda bi bilo resnično najbolje, zdaj ko si je nabrala moči, da izgine in jih pusti živeti svoje življenje.

	»Kako je bilo? Nikoli nam nisi povedala,« je vprašala Phyllis. »V sanatoriju,« je še dodala, ker jo je Nancy prazno pogledala. »So tudi vsi ostali imeli tuberkulozo? Si smela s kom govoriti? Zagotovo si bila zelo osamljena.«

	Dorothy je privzdignila obrvi. »Nancy o tem noče govoriti, je tako, Nancy?«

	Nancy je odkimala. »V bistvu res ne. Raje bi pozabila, če nisi jezna, Phyl.«

	Phyllis se je namrščila. Te dni je hitro izrekla napačne besede, vse bolj je postajala prepričana, da ji ostale nekaj prikrivajo.

	Nancy je prijateljico pobožala po kolenu. »Le strumno naprej in vse to, a ne?«

	»Strumno naprej. Lepo je, ker si spet z nami.« Phyllis se je veselo nasmehnila. »No, a se ti je ta tvoj prima fant kaj oglasil, odkar si se vrnila? Mama pravi, da je podoben Gregoryju Pecku.«

	Dorothy je v Phyllis vrgla jopico. »Za božjo voljo, Phyl. Kaj je narobe s tabo?«

	Phyllis je bila na robu solz, zato je Nancy vskočila. »Saj je OK, Dorothy, ni ti me treba ščititi. Z njim se ne bom več videvala, Phyl. Ali s katerim drugim.«

	»Kaj pa tvoja služba? Tvoje tamkajšnje prijateljice?«

	»S tem je konec. Ko sem zbolela, so me odslovili.«

	Phyllis je bila ogorčena. »Pa saj to je grozno. Ne morejo te odpustiti samo zato, ker si zbolela. Odlična šivilja si.«

	»Lahko in tudi so. Očitno bom morala najti neko drugo delo, v katerem bom dobra.«

	Peggy je pogledala svojo sestro. Kako pogumna je bila – zase je vedela, da ne bi nikoli mogla iti čez to, kar je prestala Nancy, in ostati živa. Že tako je mislila, da ne bo preživela ob vseh svojih tragedijah v zadnjih treh letih. V Maddiejino mehko plenico iz muslina je potisnila nos in vdihnila omamen vonj po hčerki, svojem malem čudežu.

	Odprla je oči in opazila, da jo Nancy gleda. Hitro je pogledala proč.

	»Hej, Dorothy!«

	Dorothy je olajšano pomahala moškemu, ki je šel mimo. Jakno je nosil čez ramo, zavihani rokavi so razkrivali miši-časte roke. »Kako si, rožica?« je radostno nadaljeval z ljubkim karibskim naglasom.

	Če Nancy ne bi bolje poznala Dorothy, bi se ji zdel njen nasmešek spogledljiv. Je tudi rahlo zardela?

	»Enkrat bova pa res morala iti na pijačo, dekle,« je nadaljeval in sramežljivo nagibal glavo.

	»Mogoče pa res. Zdaj pa nas pusti same,« je odvrnila Dorothy. Širok nasmešek na njenem obrazu se nikakor ni skladal z zamahom roke, ki ga je odganjal. »Pogovoriti se moramo o ženskih zadevah.«

	»Če je tako, vas ne bom motil. Lep dan vam želim, dame.«

	Rahlo se je priklonil in s plešočimi koraki odšel naprej po potki.

	»Dorothy?« je šepnila Phyllis in dregnila prijateljico.

	»Ja?«

	»Kdo je to?«

	»Denzel? Eden od voznikov, sodelavec. Lahko ti povem, da v uniformi dobro izgleda.«

	Phyllis si je grizla ustnico. »Saj ne boš šla z njim na pijačo, a ne?«

	Dorothy jo je osuplo pogledala. »In zakaj ne bi šla?«

	Phyllis je pogledala Nancy in Peggy, iskala je podporo. »No, on je … saj veš, on je …«

	»On je kaj? Lušten? Gospodič?«

	»Ne, on je … Mislim, kaj bi rekla tvoja mama?« Nagnila se je bliže k njej. »Ven boš šla s črncem?« ji je prišepnila.

	Dorothy je vedela, kaj točno bi rekla njena mama – jaz sem naslednja. »Patetična si, Phyllis. Se tega zavedaš? Zveniš kot tvoja mama.«

	»No, moja mama vsaj ne …«

	»Phyllis ne misli nič slabega. Je tako, Phyl?« se je pomenljivo oglasila Nancy. Vedela je, da bo pogovor eskaliral, če ne bodo previdne. V preteklih nekaj letih se je sprlo veliko prijateljev in družin, ker so nekateri težko sprejeli spremembe v mestu, drugi pa so pozdravljali nove kulture, ki so povojnim londonskim ulicam dale sveže življenje.

	Phyllis je samo skomignila z rameni in začela delati kupček trave na odeji.

	»Kakorkoli, pogovarjale smo se o Nancy, je tako?« je pripomnila Peggy, zložila plenico iz muslina in si jo pritisnila na prsi.

	Dorothy si je prižgala novo cigareto in pihnila oblaček dima proti Phyllis, ki ga je užaljeno razpihala z roko. »Tako je, Peg.« Nancy je nalahno udarila po nogi. »Kaj bomo s tabo, dekle? Najti ti moramo službo. Kaj, če bi spet delala v tovarni spodnjic?«

	Nancy se je zasmejala. »Mislim, da ne. Tam sem zapravila priložnost. Pa tudi preblizu doma je.« Opazila je, da jo Peggy zaskrbljeno motri. »Karkoli že bom počela, bo moralo biti daleč od tod.«

	»Bo spet na drugi strani reke?« je vprašala Phyllis, ki se ji je celo Peckham zdel neskončno daleč.

	»Ne,« je rekla Nancy, »verjetno bo najbolje, da resnično odidem.«

	»Iz Londona?« Phyllis je zazevala.

	»Phyllis, pravkar so poslali človeka na Luno, mislim, da bom nekaj časa zmogla živeti izven Londona.«

	»Peggy, tega ji ne smeš dovoliti!«

	Peggy se je delala, kot da pogovora ne posluša, popolnoma je bila zatopljena v potiskanje vozička naprej in nazaj.

	»Tukaj ni zame ničesar – razen vas, seveda,« je hitro dodala Nancy, ko je zagledala Phyllisin užaljeni obraz. »Ne moreš mi dati službe in novega življenja, ali pač? Potrebujem spremembo okolja.«

	»Se strinjam, lutka.« Dorothy je iz škatlice Pall Malla, ki je ležala ob njej, vzela cigareto in jo prižgala, močno je vlekla iz nje, dokler ni zažarela in zaprasketala, potem je glavo nagnila vznak in na dolgo izdihnila dim, ki se je porazgubil med vejami nad njimi. Gledala je Peggy, ki je vstala in iz vozička vzela dojenčico. Nancy je imela pogled prilepljen nanju. »Čim dlje, toliko bolje,« je tiho pripomnila.

	9

	Nancy je čez mizo potisnila revijo. »Kaj misliš o tem?«

	Peggy je prenehala praskati posušen madež prepečenca Farley's Rusk, potem pa je revijo obrnila k sebi in pogledala oglas.

	»'Gospodinja, Škotska',« je prebrala in pogledala izza očal. »Ves čas boš pripravljala jelenje meso in čistila ribe.« Stresla se je. »In deset mesecev na leto bo mrzlo. Mraz sovražiš.«

	»Hmm, najbrž res. Je pa zelo daleč,« je odvrnila Nancy in obrnila stran.

	Peggy je opazila sestrine spiljene in s prozornim lakom nalakirane nohte. To je bil dober znak, četudi so bile zato njene roke, suhe in pordele od ročnega pranja plenic, videti več kot le pet let starejše, kolikor je bilo razlike med sestrama. »Ni ti treba iti na Škotsko, veš.«

	»Tam vsaj ne bo nihče buljil vame in ne bo mi treba …«

	»Poglej,« jo je veselo prekinila Peggy, »kaj pa tale? 'Iščemo družabnico starejše gospe, okolica Londona.' Zveni obetavno. Stavim, da ne bo naporna in mogoče ti bo v oporoki zapustila vse svoje imetje.«

	Nancy je prhnila. »Stavim, da je sitna, inkontinentna stara sova, ki je v oporoki že vse zapustila mačjemu zavetišču. Hvala, Peg, ampak to ni zame.«

	»Katera revija sploh je to?« je zanimalo Peggy. Pogledala je prvo stran. »The Lady? Prvič slišim. Kje pa si jo dobila?«

	»Od Phyllis, seveda. Njena mama jo kupuje, ker ji išče službo. Toliko denarja so plačali za fensi tečaj sekretarke, ona pa hoče delati samo za gospoda Harrisa v predelovalnici lesa na koncu ulice.«

	Obe sta se zasmejali. Nesrečna Phyllis, bila je popolnoma neuglašena z materinimi željami. Še nikoli ni bil nihče tako srečen, da je lahko vse življenje preživel med desetimi ulicami, kjer je bil rojen.

	Nancy je vzela revijo nazaj. »Hej, tole zveni zanimivo.«

	Peggy je vzela lonček čaja in ga držala z obema rokama. »Nadaljuj.«

	»Si prepričana, da imaš čas, Peg? Nočem te zadrževati, če moraš Donaldu pripraviti malico ali kaj drugega.« Mama in oče sta šla v kino, zato je izgubila občutek za čas. Stanley se je že veselil novega filma o Arabcih – rekel je, da ga bo spomnil na njegove dneve med puščavskimi podganami. Beryl ni bila navdušena, vendar je šla za družbo z njim, jo je pa Nancy videla, ko si je v njeni reviji ogledovala Petra O'Toola in sumila je, da je imela svoje razloge za ogled filma.

	»Ne skrbi. Ima kruh in marmelado, da bo preživel, pa tudi Maddie sem nahranila. Mislim, da mu je prav všeč, kadar jo ima le zase. Dokler ji ni treba zamenjati plenic.« Peggy se je zasmejala in srknila požirek medlega čaja, spomin na leta racionalizacije. »Oprosti, Nance. Nadaljuj.«

	Nancy je dvignila revijo in glasno prebrala: »'Pomočnica družine na dvomesečni poletni turneji po Evropi. Hči stara sedemnajst let. Izkušnje niso potrebne. Pričetek junija.' Kaj meniš?«

	»O Evropi? No, verjetno zna biti zanimivo.«

	Nancy je videla, da si grize ustnico. »Kaj? Ni ti všeč.«

	»Le to je … si resnično želiš vse poletje paziti otroke?«

	»Samo ena je, že skoraj odrasla. Le osem let je mlajša od mene.«

	»Potem pa že.« Peggy ni zvenela prepričano.

	»Junija,« je zamišljeno dejala Nancy. »To je že čez nekaj tednov.« Spet je pogledala oglas. »Naveden je poštni predal. Peg, mislim, da se bom prijavila. Piše, da izkušnje niso potrebne, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi dobila službe.«

	»Seveda jo boš dobila. Vzljubili te bodo. Vsi te.« Peggy je pogledala svojo sestro – celo v stari mornarsko modri vsakdanji obleki, ki si jo je sešila pred nekaj leti, in v čop spetimi blond lasmi je bila Nancy kot dekle za milijon dolarjev. Z velikimi modrimi očmi, smetanasto poltjo in dolgimi nogami, ustvarjenimi za ples, ne pa za prinašanje premoga z dvorišča, je bila kot rajska ptica v gnezdu vrabcev. Peggy ni prenesla misli na življenje brez Nancy, ki ga je poživljala, ampak tako ni šlo več naprej. Nancy si je zaslužila oditi proč in znova uživati življenje, četudi bi oče raje imel, dokler bi lahko, svojo hčerko nekje zaklenjeno in ločeno od preostalega sveta.

	»No, potem pa moram poskusiti. Zabavno bo in ti veš, da sem si vedno želela potovati.«

	»Uspelo ti bo, sestra. Strumno naprej?«

	Sestri sta trknili z lončkoma z zbledelim motivom Hornseaja.

	»Strumno naprej. Zdaj pa, kje oče hrani papir?«



	Nancy je smrdela, kot bi bila vso noč v Red Lionu. Avtobus je bil nagneten s potniki, ki so z verižnim kajenjem zabijali čas do svojih miz in prodajnih pultov. Nancy ni preostalo nič drugega, kot da je pustila dimu, da se ji je zažrl v lase in platneno obleko. Medtem ko je ni bilo, je Beryl njene obleke za zabave podarila v dobrodelne namene, a preprosta svetlo modra obleka in ujemajoči se suknjič s tričetrtinskimi rokavi sta preživela, kot odlična kombinacija za razgovor. Peggy je vedno pravila, da je v njej kot blond Jackie Kennedy, a danes je morda pretiravala – iskali so osebo, ki bo opravljala vsakodnevne dolgočasne naloge, ne pa prve dame, zato je, takoj ko je zavila za vogal, snela broško z diamantnim cvetom in jo vtaknila v žep.

	Carlton Row je bila lepa polkrožna ulica trinadstropnih hiš, ki so se skrivale za višjimi, nekoliko modernejšimi sosednjimi zgradbami. Široki pločniki so bili posejani z lepimi drevesi, cvetovi so se že umikali bujnemu zelenju. Nancy je bila prepričana, da je v svojem kratkem nekdanjem življenju ta del Kensingtona nekoč že obiskala – morda je šla na zabavo ali pa so prišli iskat prijateljico. Ni se mogla spomniti – to je bilo že davno, minila je cela kratka večnost.

	Hodila je po ulici mimo identičnih belih pročelij, dokler ni našla hiše Cavendishevih. Številka 20 je izstopala, ker so bili okrog stopnic z železno ograjo še vedno vlažni ostanki odpadlega jesenskega listja. Tudi okna so bila prašna, zavese pa zagrnjene, kot bi bila noč. Medtem ko so bila vrata vseh drugih hiš na Carlton Rowu sijoča kot ogledalo, kot bi jih polakirali v Rolls-Roycevi delavnici, so bila vrata številke 20 tako razpokana in zdelana od sonca, da je Nancy z medeninastim tolkalom precej obotavljajoče potrkala po njih. Skoraj oddahnila si je, ko ni bilo nobenega odgovora – morda se je zmotila v naslovu. Ta hiša ni bila podobna takšni, ki bi nekoga zaposlila. Iz torbe je potegnila pismo in že sedemnajstič preverila napotke, ko so se odprla vrata in je ob nejevoljnem 'Ja?' presenečeno dvignila glavo.

	Na pragu je stal visok moški. Iz ust mu je visela pipa, roki je držal prekrižani čez srajco z razpetim ovratnikom. Gledal jo je in mežikal v bleščečem spomladanskem soncu. Peščeno blond lasje so mu nepočesani padali na čelo, na golih podlakteh in za nohti je opazila barvo.

	»Oprostite,« je rekla, »mislim, da imam napačen naslov.« Očitno se je družina odselila in hišo prenavljajo. »Priti bi morala na razgovor.«

	»Naj vidim,« je rekel, ji vzel pismo iz rok in iz naprsnega žepa potegnil očala z okvirjem iz želvovine.

	Nancy je skrbelo, da bo zamudila na razgovor. Razpeta je bila med tem, da moškega, čigar naglas nikakor ni bil delavski in se je zdelo, da je v teh oblačilih spal, na hitro odpravi ali pa tvega, da ne bo prišla na razgovor.

	Pismo ji je vrnil, se zasukal na petah in zavpil v temen hodnik. »Caro, zate je.« Stopil je stran in na široko odprl vrata. »Vstopite. Moja žena vas pričakuje.«

	Ni še bilo prepozno, da se obrne in steče po stopnicah; da se izgovori na nenadno slabost, na bolnega sorodnika, vlak, ki ga ne sme zamuditi, toda čemu? Če ji ne bo uspelo, bo morala poiskati nekaj drugega. Najhuje, kar se ji lahko zgodi, je to, da ji služba ne bo všeč; v najboljšem primeru jo lahko preseneti. Globoko je vdihnila in vstopila v hišo.

	Pospremil jo je v temačen dnevni prostor in ji nakazal, naj se počuti kot doma. Nancy je počakala, da je slišala njegove korake na stopnišču, potem pa je odgrnila zavese. Snop medle svetlobe je razkril sobo z visokimi stropi, natrpano s starim majavim pohištvom, ki je preživelo več generacij. Stene so bile polne oljnih slik vseh velikosti in starosti, temni in resnobni portreti so viseli med barvitimi krajinami in brutalnimi, nepredstavljivimi abstraktnimi prizori. Družina Moon bi se sramovala oguljenih naslonjal na kavču in golih zaplat na orientalski preprogi, a tukaj je imela njihova patina tih pridih preteklosti.

	Nancy je v roke vzela črno-belo fotografijo v obrabljenem srebrnem okvirju, na mizi iz mahagonija je ostal ozek pravokotnik. S fotografije jo je gledalo ducat izklesanih obrazov, polni kozarci šampanjca, beli metuljčki in popolni zobje, ki so se lesketali kot diamanti, ter bele rokavice, ki so krasile njihove partnerke. Če je sodila po ogledalih na stenah in lestencih, je bila fotografija posneta na neki zabavi, je razmišljala, medtem ko se je trudila razločiti podrobnosti na oblekah dam.

	»Savoy. Pred desetimi leti.«

	Sliko je hitro odložila na njeno mesto in se obrnila. »Se opravičujem,« je rekla. »Nisem hotela biti radovedna.«

	Ženska je za seboj zaprla vrata, stala je in gledala Nancy. Roke je držala na ozkih bokih, oprijete črne hlače in prevelik pulover iz kašmira so jih še dodatno poudarili. S kavne mizice je vzela srebrno cigaretnico, eno je vzela ven in jih ponudila Nancy.

	Nancy je odkimala, ženska pa je skomignila. »Kakor želiš.«

	Nancy je počakala, da je njena gostiteljica sedla, potem jo je posnemala in sedla v fotelj.

	»Mojega moža si že spoznala.« Pomignila je proti fotografiji. »Seveda v sakoju izgleda drugače. In verjetno smo se od takrat vsi malce spremenili.«

	Nancy si ni mogla predstavljati, da bi lahko bila popolna koža ženske nasproti nje kdajkoli starikava. Prešinilo jo je, da bi se znašla v zagati, če bi morala oceniti, koliko je stara – lahko bi bila petindvajset ali petinštirideset.

	»Ah, ja. Ko sem prispela, nisem bila prepričana …« O čem? Ali je vaš mož delavec? Ali so se v hiši naselili brezdomci? Nancy stavka raje ni končala.

	»Moraš mu oprostiti. Umetnik je – družbene vljudnosti mu ne gredo najbolje od rok,« je pojasnila ženska, Nancy pa je zaznala naglas, ki je namigoval na čezatlantske korenine, a umestiti ga ni mogla.

	»Seveda,« je odvrnila Nancy, čeprav ni najbolje vedela, o čem govori. Poznala ni nobenega umetnika in niti sanjalo se ji ni, kaj je normalo in kaj zgolj nesramno.

	»Kakorkoli, zakaj ne bi kar začeli? Jaz sem Caro.« Ženska se ji je nasmehnila in ji ponudila vitko roko, polno nakita, spominjala je na Avonov oglas za kremo za roke.

	»Nancy,« je odvrnila in stresla ponujeno roko.

	Caro se je naslonila nazaj in si šla s prsti skozi temne sijoče lase ter spodvila noge na kavču. »Oprosti nam, novo pomočnico iščemo.«

	»Zato sem tukaj?«

	»Zato si tukaj.« Nagnila se je naprej in si z velikim vžigalnikom mother-of-pearl, sicer tudi obtežilnikom za kup pisem in računov na mizi, prižgala cigareto. »Torej, Nancy, čaka nas dolgo potovanje. Za Petra zelo pomembno. Srečal se bo z veliko ljudmi, ki bodo morda želeli kupiti katero od njegovih slik ali kakšno naročiti. Seveda bova s seboj vzela tudi svojo hčer, ampak Peter želi nemoteno nadaljevati s svojim delom. Potrebujemo osebo, ki jo bo zaposlila, hkrati pa se mora vključiti v družino in se razumeti z našimi prijatelji čez lužo. Ta oseba bo Pamelo morda morala dopoldan odpeljati na plažo, kasneje isti dan pa jo pospremiti na koktajl zabavo. Se razumeva?«

	»Absolutno. Potrebujete vsestransko osebo.«

	Caro je s prstom pokazala proti njej in zožila pogled. »Točno.« Odobravajoče si je ogledovala Nancyjino obleko. »In nekoga, ki ne bo izstopal na zabavah. Že vidim, da ta pogoj izpolnjuješ.«

	Torej je bila modra obleka navsezadnje le dobra izbira.

	Caro je iz žepa potegnila pismo, ki ji ga je pred nekaj dnevi poslala Nancy. Na kratko ga je preletela, preden je spet pogledala Nancy. »In zdi se, da si se znebila južnolondonskega naglasa. Pridna punca. Iskreno mislim, da regionalni naglas ljudi razočara.«

	Nancy ni bila najbolj prepričana, kaj naj odgovori, je pa sumila, da je Caro vložila ogromno truda v svoj naglas.

	»Iz tvojega pisma se spomnim, da si pred časom delala pri Balgravu, je tako?«

	»Tako je.«

	»In kako se ima dragi Jacques?«

	Nancy nekdanjega gostobesednega in izbruhov polnega delodajalca nikakor ni videla kot 'dragega', a se je nasmehnila in rekla:

	»Mislim, da dobro.«

	»Odlično. Vedno sem menila, da je zagotovo zelo zaba-vno delati z rokami.«

	Nancy se je dozdevalo, da Caro ni delala niti en dan v svojem življenju, potem pa jo je presenetila. Segla je po reviji na oddaljenem koncu kavča. »In to počnem jaz,« je pripomnila in star Vogue odprla na strani z zavihanim koncem lista.

	Nancy je pogledala preprosto črno-belo fotografijo čedne manekenke v Givenchyjevi poročni obleki.

	»To ste vi,« je dahnila.

	»Pred nekaj leti. Dandanes seveda ne delam več veliko.« Nancy je posumila, da se za Carojinim brezskrbnim skomigom skriva zagrenjena bitka z neverjetno mladimi manekenkami, ki so bile dandanes povsod. »V življenju je preveč vsega.«

	»Lahko si predstavljam, da vam starševstvo vzame veliko časa,« je pripomnila Nancy, ker pa se je Caro namrščila, je kot prava poslovnica zamenjala temo. »Povejte mi kaj več o izletu.«

	Caro je na dolgo potegnila iz cigarete in počasi izpihnila dim, med sabo in Nancy je ustvarila megleno tančico, slabotno osvetljeno z žarki, ki so sijali skozi zaprašena okna.

	»Obiskali bomo Pariz, južno Francijo in Italijo, bivali pa bomo pri različnih družinskih prijateljih po poti. Nekaj časa bo z nami Petrov prijatelj – tam ima veliko zvez in poznanstev, in s Petrom se resnično dobro razumeta.«

	»In vaša hči? Jo bom danes spoznala?«

	»Pamelo? Ljubi bog, ne. Do naslednjega meseca je v šoli.« Caro se je zasmejala, ko je uzrla Nancyjin presenečeni izraz na obrazu. »Ne meni se zame,« je nadaljevala, »ljudem se včasih zdim preveč neposredna. Najbrž je kriva divja Američanka v meni.«

	»Meni se zdite čisto v redu, zares. Povejte mi kaj o njej. O svoji hčerki.«

	»Pamela jih ima šestnajst. Ali že sedemnajst? Leta se nenehno spreminjajo, težko jih dohajam. Morala bi dodati, da pravzaprav ni moja hči.«

	»Oh.«

	»Moja pastorka je. S Petrom sva se poročila, ko je bila stara dve leti. Njena mama je umrla in za nesrečno punčko je v ogromni hiši skrbela očetova stara varuška. Pravi čudež, da ni deklica v tisti plesnivi stari hiši umrla za jetiko.«

	»Kako strašno. Lepo, da je spoznal vas,« je še dodala Nancy.

	Caro se je nasmehnila. »Pamela je precej tiha, tako kot njen oče. Je pa srdita kot njena babica – bila je sufražetka. Ni še povsem zacvetela, a mislim, da nam bo uspelo iz nje nekaj narediti. Najbrž sploh ni veliko mlajša od tebe. Morda bosta celo postali prijateljici.«

	»Oh, zvenite, kot da sem dobila službo.«

	»Pa res, kajne? Veš, Nancy, takoj vem, ali mi je nekdo všeč ali ne, in občutek imam, da se bova midve odlično razumeli.« Dokler bom vedela, kje mi je mesto in ne bom poskušala tekmovati s tabo, je pikro pomislila Nancy.

	»No, si jo želiš?«

	Nancy je v enem ušesu lahko slišala očeta, kako jo svari, naj se najprej prepriča, da se ne bo kam prehitro zaletela. »Seveda, a dobro bi bilo slišati pogoje, preden v karkoli privolim,« je odvrnila in pomislila, ali bo to prefinjeno bitje užaljeno zaradi tako vulgarnega obnašanja.

	»Pošteno. S Pamelo bomo odpotovali naprej, dobili se bomo v Parizu. Rezervirali ti bomo prevoz z vlakom, tudi vstopnice boš dobila – na določen dan se boš morala samo prikazati v Waterlooju, Peter pa te bo prišel iskat na postajo v Parizu. Predlagam, da s seboj vzameš vsaj tri večerne obleke, pa tudi ene ali dvoje kopalke za južno Francijo. Razen če si preveč sramežljiva glede takšnih stvari?«

	Nancy je živahno odkimala – Carojin hudomušen izraz na obrazu ji je povedal, da jo samo preizkuša. V naslednjih tednih se bo morala odpovedati sladkim kolačem, a njena postava je bila pripravljena na kopalke v hipu, ko je pomislila nanje.

	»Krasno. V Parizu boš najbrž morala iti po nekaj oblek zame. Sodelovala sem s tamkajšnjimi velikimi znamkami in ponavadi mi prihranijo nekaj kosov. Razen tega, kaj še moraš vedeti? Za hrano in namestitev je poskrbljeno. Jedla boš z nami, živela boš z nami, del družine boš, le da boš dobila plačilo pet funtov na teden.«

	V primerjavi s tistim, kar je zaslužila pri Belgravu, ni zvenelo veliko, toda imela ne bo nobenih stroškov, nobene najemnine, nobene hrane ji ne bo treba kupovati. Bila bi nora, če bi odklonila.

	Caro je v marmornem pepelniku ugasnila cigareto. »Torej, kako si se odločila?«

	Nancy se je nasmehnila. »Sprejmem.«

	»Če je tako, dobrodošla v družini, Nancy Moon.«

	10

	»Seamus?«

	Flo je na obešalnik na hodniku obesila plašč in odšla v kuhinjo, torbico je odložila na mizo. Nobenih znakov o kulinaričnih aktivnostih, hvala bogu, čeprav je bilo vse neobičajno čisto. Oddahnila si je, ker ji vsaj enkrat ni bilo treba prvih dvajset minut nameniti čiščenju ostankov Seamusovega kuharskega dne. Nikjer ni bilo niti umazanega lončka.

	»Seamus?« je spet zaklicala in se naslonila na omaro, če bi opazila kakšno premikanje v nadstropju.

	Verjetno je bil še vedno v službi, še veliko stvari je moral dokončati, saj prihodnji teden odhaja. Označiti odprte stvari, pospraviti mizo, se posloviti … Okrcala se je – čemu bi ga kaznovala zdaj? Odhaja. Pa-pa, deset let zakona.

	Pravo olajšanje je bilo hišo imeti le zase. V tem majhnem delčku Willow Terracea je že nekaj zadnjih mesecev naraščal pritisk, zdaj ko je Seamus končno opustil vsakršen up na pomiritev in začel pomenljivo in hrupno polniti kovčke za novo življenje v Združenih državah, pa je pokrov odneslo.

	Pristavila je kotliček in odšla gor odpret pipo za kopel. Prekrita je bila s filmom londonske umazanije in vse jo je bolelo od ure in pol čepenja v hrupnem kubičnem metru prostora na peklenskih avtobusih. V deročo vročo vodo je zlila tekoči jasmin, potem pa se je spomnila na nesramno draga esencialna olja, ki jih je Seamus v zadnjem hipu kupil na postaji Victoria kot nisem-pozabil-na-tvoj-rojstni-dan darilo. Odprla je kopalniško omarico, da bi jih poiskala. Presenečena je opazila lepljive obročke, kjer so ponavadi stale Seamusove redko uporabljane stekleničke kolonjske in pene za britje. Njena zbirka kremic proti gubicam in staranju se je stiskala na drugem koncu napol prazne omarice, kot bi se skrivala pred nevidnim sovražnikom. Potem je hitro opazila še osamljeno zobno ščetko v lončku in pomanjkanje čtiva na dosegu roke do straniščne školjke.

	Zaprla je vodo in odšla v spalnico. Garderobna omara je zevala vanjo, razkazovala je niz ponošenih jaken in neprivlačnih bluz s cvetličnim motivom. Njena kolekcija nekoč stisnjenih oblačil je svobodno dihala ves prostor. Čeprav je nekaj nogavic zašlo in pristalo na tleh, so bili predali, v katerih je Seamus hranil najintimnejša oblačila, prazni, prav tako v predalu nočne omarice ni bilo kovancev, zavojčka tobaka in papirčkov za nujne primere. Vse, kar je ostalo od njegove ogromne prisotnosti, je bil Ulikses.

	Na njeni blazini je ležal preganjen list papirja z njenim imenom, takoj je prepoznala Seamusovo nezamenljivo in s črnim črnilom načečkano pisavo.

	Flossie,

	mislim, da je najbolje, da grem. To je najdaljše, najbolj grozno slovo v mojem življenju in moram proč, preden se mi srce do konca razpoči.

	Upam, da boš našla nekaj ali nekoga, ki te bo osrečil. Želim si, da bi to lahko bil jaz.

	Vedno te bom ljubil, skodranka.

	Seamus, x

	Kot bi vanjo butnila parna lokomotiva, jo je preplavila žalost, ko si je sporočilo stisnila k prsim. Po licu in vratu so ji stekle žareče, žgoče solze, zmočile so ji ovratnik. Slišala se je zatuliti, živalski zvok, za katerega sploh ni vedela, da ga ima v svojem repertoarju in ki je mesece čakal, da plane iz njenih stoično stisnjenih ustnic.

	Ni vedela, kako dolgo je ležala zvita v klobčič na postelji in k sebi stiskala Seamusovo blazino. A sčasoma se je njeno telo utrudilo, dihanje se je umirilo, spet se je zavedala sveta okoli sebe – ptic, ki so prepevale ob mraku, parkirajočih avtomobilov in medsosedskega kramljanja. Vse je teklo normalno naprej, kot bi bil konec Flojinega sveta le kratkotrajna epizoda zapletene limonadnice življenja. In nekako bo tudi ona mogla najti način, da bo normalno živela naprej, potem ko bo ugotovila, kaj novo normalno sploh je.

	Zaslišala je hripav grlen glas, sedla je pokonci in zagledala mačka, ki se je prizibal skozi vrata spalnice. Odpiral je brezzoba usta in tarnal, ponujal ji je nov začetek, in sicer tako, da ga nahrani.

	»Super,« je rekla Flo, »še vedno imam tebe. Hvala, Seamus.«



	Dnevi so se daljšali in pomlad se je spreminjala v poletje, Flo pa se je znašla v vicah. Svet okoli nje je postajal vse manjši, dokler se ni skrčil na službo in supermarket. Povabila prijateljic na pijačo ali v kino je zavračala, občasno je videvala le Jem in Clare, ki sta prespali pri njej, kadar so v njuni stavbi potekala največja gradbena dela. Telefonski pogovori z Dorothy in Phyllis so bili karseda kratki, njune zaskrbljenosti se je otepala z izmuzljivimi odgovori, da je v redu, da lažje diha, bla bla bla. Prepričala ju ni nič bolj kot sebe in še naprej sta ji pretili, da jo bosta obiskali, če potrebuje pomoč.

	Živela je skoraj izključno na kavču in se predajala užitkom okrasja iz praznih vrečk čipsa in miniaturnih ostankov na tleh, ki so jo bodli v bose podplate; porjavelih ogrizkov jabolk na mizici in umazanih žličk v praznih embalažah sladoleda. Kako se je lahko toliko let razburjala zaradi čistoče v majhni hišici, ki je bila sedaj zgolj opečnata škatla, polna tkanin, lesa in preprog?

	Je pogrešala Seamusa? Morda, ampak mučeniška samota ji je trenutno ustrezala. Sicer je pogrešala njegove zadušljive objeme, kako jo je z že rahlo privzdignjenimi obrvmi spravil v smeh, ni pa pogrešala tega, kar sta postala. Celo mačjo družbo je imela raje kot ledeno praznino, ki je nobeden od njiju ni imel več moči prečkati.



	Po dveh ali treh tednih izgona po lastni izbiri je tičala v oblazinjenem gnezdu v dnevni sobi, zavita v star kimono, in praskala še zadnje ostanke Waitrosove cvetače s sirom iz embalaže, pogrete v mikrovalovni pečici. Gledala je serijo The Crown, ki si jo je obljubila. Ko se je vrnila domov, je bil večer prijeten. Po vsej hiši je odprla okna in dopustila vetriču, da je v majhno hiško prinesel ptičje petje in v mački predramil prvinski nagon, da je hodila po okenskih policah in iskala plen. Da bi preglasila ponavljajoče se udarjanje vrat zgoraj, je Flo dala televizor bolj na glas, a kljub temu je nadležen zvok vztrajal.

	Glasno je zavzdihnila in se odpravila po stopnicah navzgor in po hodniku mimo spalnice do sosednjih vrat, ki jih ni odprla že več mesecev. Naravnost pred seboj je zagledala krivca za hrup, ki je neumorno udarjal v podboj. Flo je odšla naprej, da bi zaprla vrata majhne sobice s pogledom na žepni vrt, ki je bila njeno zatočišče – popolnoma urejena delavnica, kjer se je izgubila v balah barvitega blaga, kot mavrica razporejenega na vrtljivem stojalu, škatlicah gumbov, kolutov in obrobnih trakov.

	V sobici je bilo zatohlo. Odprla je okno, v prepihu so zatrepetale zavese, revije in kroji na prašni mizi so zašelesteli. V roke je vzela enega od čedno izrezanih delčkov kot trobentica rumenega blaga, kot sestavljanka zloženih na mizi, pripravljenih na šivanje. Majčken medvedek z mašno se ji je smehljal, nekaj minut je strmela vanj, preden je delčke blaga zgrnila na kup in jih pospravila v enega izmed predalov z ostanki tkanin.

	Ozrla se je po sobi. Več mesecev je minilo, odkar je bila resnično tukaj. Prevleka za blazino je ujeta pod zobmi šivalnega stroja še vedno čakala, da jo dokonča. Nehote je občutila pomirjujočo mirnost, ki jo je napolnila vedno, ko je delala tukaj, kjer so ure minevale kot minute in kjer je njena lutka za pomerjanje v enem vikendu dobila novo obleko.

	Njena šivalnica bi zadovoljila vsako poklicno šiviljo – čedni predalniki, polne police lepo zloženih in z barvnimi kodami označenih tkanih, ki jih je zbirala leta. Nekatere so bile iz škatel ostankov iz Liberty, nekatere so bile del nedokončanih projektov, nekaj jih je dobila, nekaj pa kupila na razprodajah. Čeprav je v preostalem življenju večno bíla bitko s kaosom, je v tem prostoru vladal tih red podjetnosti, spoštovanje do obrti, ki so ji ga vcepili v glavo že med šolanjem.

	Pobrala je kupček revij in jih poravnala, preden bi jih odložila na knjižno omarico, kjer so živele, ko pa se je obrnila, je z golim palcem v nekaj boleče zadela. Poznala je vsak centimeter sobice, zato je bila še toliko bolj presenečena in razdražena, ko je na tleh ob mizici zagledala škatlo.

	Sklonila se je. Seveda. Nancyjina škatla. Vse odkar jo je po Peggyjinem pogrebu odložila sem, si je nameravala ponovno ogledati kroje, toda po Seamusovem odhodu je bila v popolni megli, nosil jo je cunami nesreče. Skoncentrirati se ni mogla na nič, v službi pa je Jem spravljala ob živce, ker je iz dneva v dan drsela kot mesečnica – bilo je skoraj tako kot tisti grozni čas pred vsemi minulimi meseci, le da je zdaj izgubila še Seamusa. Pogledala je škatlo, ni mogla verjeti, da je nekaj, česar se je ob odkritju skrivnostne Nancy tako vznemirjeno veselila, popolnoma zasenčila žalost. Zdaj se je po več tednih žalosten teman oblak končno nekoliko razkadil in v njenem umu sprostil Seamusa osvobojeni delček, da jo je lahko spet zanimalo še kaj drugega.

	Zdelo se ji je, da so minili meseci in ne tedni, odkar si je ogledovala vzorce. Imela je občutek, da škatlo odpira prvič in ko je izvlekla prvi ovoj, jo je preplavilo enako vznemirjenje kot prvikrat. Vstala je in paket odložila na delovni pult. Izvlekla je čedno izrezljane kose papirja za krojenje in jih razganila. Potem je vzela fotografijo Nancy in njenih prijateljic ter jo pritrdila na zadnji del mize.

	Medtem ko je poravnavala posamezne kose, je opazila s svinčnikom narejene opombe – puščica je označevala razširitev ali zoženje, tako da se je obleka zagotovo popolnoma prilegala. S prstom je drsela po s pikami označenih linijah sprednjega dela. Čeprav sta z Nancy obe nosili konfekcijsko številko 34, se ji je dozdevalo, da je imela Nancy ožji pas. Še prevečkrat je pomerila kakšno staro obleko svoje velikosti in ugotovila veliko razliko v proporcih žensk, ki so bile petdeset let narazen – slaba prehrana, je trdila Jem, a Flo ni bila najbolj prepričana, o katerem časovnem okviru govori.

	Zavoj ji je povedal, da je za obleko potrebnih skoraj pet metrov bombažnega blaga, pol metra podloge, 56 centi-metrov dolga zadrga in kaveljček z gumbom. Za slednje je vedela, da jih nekje ima. S pogledom je preletela police blaga, priloženi vzorec je držala med palcem in kazalcem in ga primerjala z lastno zbirko. Eno jo je pritegnilo. Sicer ni bilo ravno enako, je pa bilo lepo, s stilskimi cvetovi španskega bezga na posteljici iz kot limeta zelenih listov, pa tudi staro je bilo najbrž toliko kot vzorec. Sveženj je izvlekla in ga razvila, nato je vzela merilni trak in ga položila po robu tkanine. Štiri metre in osemdeset centimetrov. Kot naročeno. Zdelo se ji je veliko, ko pa je znova pogledala skico na sprednji strani, je opazila, kako polno je krilo. Tkanino je razprostrla po dolgi mizi in z dlanjo poravnala vse gube, nato je začela nanj polagati posamezne delčke kroja, pri tem pa pazila, da je vzorec ves čas tekel v pravilni smeri.

	Že dolgo je bilo, odkar je čutila mravljince, ko je likala ostre robove krojev, skozi papir in blago nežno potiskala bucike in med izrezovanjem poslušala raskav zvok škarij. Srce ji je bílo nekoliko hitreje, čeprav je vedela, da je dvakrat preverila pozicijo vsakega kosa. Obseg pasu je povečala za nekaj centimetrov, zgornji del je malce prikrojila, da bo prav njeni sodobnejši postavi. Z lahkoto se bo poigrala z nabranim krilom in komaj je že čakala, da bo obe polovici obleke sešila skupaj.

	Skozi iglo šivalnega stroja je napeljala lila sukanec in delčki obleke so se eden za drugim združili v celoto. Flo je vsak zaključen šiv razprla in zlikala, preden je nadaljevala s šivanjem naslednjega kosa obleke. Njena lutka je bila narejena po Flojinih merah in lahko je sproti preverila in popravila mesto šiva. Zgornji del je bil kmalu končan, lutki se je popolnoma prilegal, ramena so bila poravnana. Previdno je poravnala kratka rokava, ju nežno pripela in preverila, ali sta skladna, preden ju je prišila.

	V primerjavi z zgornjim delom je bilo krilo preprosto – skozi šest kosov blaga z dolgim stranskim šivom je šivalni stroj prehrumel z lahkoto. Širok tunel iz blaga je zbrala na enem koncu z ujemajočim se lepim šivom in poravnala naborke.

	Za lahko mijavkanje se ni menila, sploh ni vedela, kdaj je prižgala luč, zanemarila je ropotanje svojega želodca, ki je že prebavil davno zaužito hrano in je zahteval novo. Spomnila se je zagrniti zavese, a le zato, ker ji je v oči bleščal odsev luči v šipi.

	Ko je prišila trup in krilo ter krilo zarobila, je cerkvena ura na koncu ulice že pozvanjala ob zori. Do zaključka jo je ločevalo le še dvajset minut dela, da všije zadrgo in kaveljček z gumbom.

	Slekla je kimono in stopila v obleko. Previdno jo je potegnila navzgor, če bi kje ostala še kakšna bucika, in počasi zaprla zadrgo. Obleka se ji je popolnoma prilegala – zgoraj ji je bila sicer nekoliko tesna, a prostora za dihanje in gibanje je imela dovolj. Pas je tekel le centimeter nad popkom, bujno krilo pa je šelestelo, medtem ko se je obračala. Pogledala je sliko Nancy v izvirni obleki. Morda je bila res dolgo budna, a zdelo se ji je, da se prateta smehlja njej in ne neznanemu fotografu.

	Odšla je k velikemu ogledalu. In tam je bilo, kljub skuštranim lasem in pomanjkanju podpornega spodnjega perila, dekle s fotografije. Z malce domišljije, krtačo za lase in čednim Doris Day pažem bi lahko v majhni sobici na Willow Terrace 12 stala Nancy.



	»Prekrasna si.«

	»A res?«

	»Seveda. Praviš, da si jo sešila včeraj ponoči?« Jem je zmajala z glavo. »Ne razumem, kako lahko od čipsa na kavču v hipu preskočiš na takšen dinamo.«

	Flo se je zavrtela, da je krilo zaplapolalo, pograbila širok pas iz košare ob pultu in si ga zapela. »Hmm, preveč?«

	»Popolno.« Jem se je nasmehnila. »Punca, končno ti spet žarijo lica in si polna veselja. Mislila sem že, da ta dan ne bo prišel nikoli več. To je torej slavna obleka?«

	»Prva. Iz Londona v Pariz. Iz leta 1962.«

	»’62? To je bilo dobro leto. Vse se je začelo spreminjati, a ključna je bila eleganca Grace Kelly. Tistega leta je umrla Marilyn in so se rodili Beatlesi, če se ne motim.«

	»Tistega leta je Nancy Moon odpotovala.« Flo je Jem pokazala sliko s postaje.

	»Zelo ti je podobna. Tudi tvojo babico vidim. Čudovito.« Fotografijo je vrnila Flo. »In nikoli se ni vrnila?«

	»Kolikor vem, ne.«

	»Vau. Prav tako se niso obleke, domnevam?«

	»Jaz ti pripovedujem o zgodovini svoje družine, ti pa misliš na posel.«

	Jemima je skomignila in ji ponudila zavojček piškotov. »Ne smeš mi zameriti,« je odvrnila, vzela piškot in ga dala narazen, da se je pokazala kremasta sredica, potem si je obe polovici stlačila v usta. »Torej, kaj se je zgodilo z njo?«

	Flo si je nataknila bež čevlje, za katere ni še nobena stranka zbrala poguma, da bi jih kupila. Pomislila je, da bi se počastila z njimi. K obleki so se izjemno podali.

	»Ne vem. Mislim, da tudi Dorothy in Phyllis ne vesta. Po koncu tiste poletne turneje sledi slepa ulica.«

	»Za koga je delala?«

	»Dorothy se ne spomni imena. Vem le to, da je bil priznan umetnik, poročen z nekdanjo manekenko, in da je Nancy šla z njimi, da bi delala družbo njuni hčerki.«

	»Je to vse, kar veš?« Jemima se je namrščila. »Po vojni so se mnogi naselili v južni Franciji. Mitfordi, Churchillovi in pa seveda holivudska gneča. O tem je napisanih na kupe knjig, morda lahko v njih najdeš še kaj.«

	To bi vsekakor bil projekt, je pomislila Flo.

	Jem je v roke vzela zavoj s krojem, ki ga je Flo prinesla s seboj, da bi ji ga pokazala. »Tudi ta bi ti odlično pristajala,« je pripomnila med ogledovanjem skice dolgonogega dekleta v poletni oblekici, ki ji je segala do kolen.

	Imela je prav. Če bi Flo imela takšno obleko, bi živela v njej.

	»Kaj pa je tole?« je vprašala Jem, ko je izvlekla razglednico.

	»V vsakem zavoju je ena.« Flo se je nagnila bliže in si ogledala sliko s soncem obsijanega Trga svetega Marka.

	Jem jo je pogledala. »To je to. Sešiti moraš to obleko in jo nositi v Benetkah.«

	Flo se je zasmejala. »Pa saj to je noro. Le kaj bi počela v Benetkah?«

	»Ne vem. Iskala Nancy? Izvedela, za koga je delala?«

	»Ne bodi neumna.«

	»Saj nisem.« Jemima se ji je nasmehnila. »Poslušaj, nočem se te znebiti ali kaj podobnega, ampak resno, morala bi nekam proč. Potrebuješ oddih. In Benetke bi bile popolne.«

	»Kaj pa hiša? In prekleti maček?«

	»S Clare lahko paziva na hišo. Mesec dni bo trajalo, da iz naše zgradbe odstranijo ves azbest, tako da se bova morali za ta čas izseliti. Tole je kot naročeno.«

	Flo je pomislila, kako se bo maček sprijaznil, da si dom deli z dvema najstnikoma. Morda pa bo zbežal. Načrt ji je postajal vse bolj všeč.

	»Daj no, čas je, da narediš nekaj novega. Si spet pridobiš samozavest.«

	»Kaj pa denar?«

	Jem je prhnila. »Kolikor poznam tvojo babico, sem prepričana, da je zate dala nekaj na stran.«

	Flo ni vedela, kaj naj reče. Peggyjine zadeve je prepustila odvetniku in o tem ni več razmišljala, a po vsej verjetnosti bo res nekaj podedovala, imela pa je tudi nekaj prihrankov.

	»Čas je, da postaneš bolj podobna Nancy. Naredi korak iz tega neumnega mesta in si oglej delček sveta.« Nenadoma je utihnila. »Ljubi bog, točno!« Flo je gledala naravnost v oči.

	»Kaj?«

	»Obleke, potovanje, Nancy … Vse moraš poustvariti. Začni na začetku in prepotuj njeno pot.«

	»V tej obleki?« Flo je pogledala cvetove majnika.

	»Ah, ne,« je odvrnila Jemima, v obraz je žarela in se široko smehljala, da je Flo videla ostanke šminke na njenih sprednjih zobeh. »Vse te obleke boš nosila. Vse po vrsti boš sešila in jih nosila tam, kjer jih je nosila Nancy.«

	»Prosim? A sama?«

	»Sama.« Dvignila je roke, ko je videla, da hoče Flo ugovarjati. »Saj vem, vendar se boš navadila – včasih se prileže potovati sam.«

	»Morda tebi …«

	»Vem, da je to gromozanski korak, ljubica, ampak kaj se lahko zgodi v najslabšem primeru? Dobila boš domotožje in skočila na naslednji Ryanair do Stansteada?«

	»Mogoče …« Flo je zatrepetalo srce, ali zaradi živcev ali zaradi navdušenja, ni vedela. To je bila blazno nora zamisel. Brez Seamusa ali matere ni bila še nikoli nikjer. Ni bila popotnica po naravi, kljub temu ali pa ravno zato, ker je kot deklica preživela leta na poti.

	»A nisi rekla, da je prva postaja Pariz? Tam imam znanca. Seznanila vaju bom in tako boš imela nekoga, s komer boš lahko šla na pijačo. Je bivši fant moje sestre Mel, ampak tega mu ne smeš zameriti.«

	Flo se je zasmejala. Svoje dni je glamurozna Melanie dala skozi kar nekaj brezupnih zvez, preden je vse presenetila in se ustalila s finančno spretnim Derekom in poporodnimi hlačami. »Mislim, da mi je že sedaj všeč!«

	»Pravzaprav je tisti, ki ga je pustila pred oltarjem – dobesedno. Se spomniš?«

	»Joj, pa res. Ubožec.« Flo se je res spomnila, bilo je grozno. Mel si je preprosto premislila in izginila z nekim bivšim, ki se je prikazal pred tednom dni.

	Jem je zmajala z glavo. »Kakšna sramota. Ben je prijeten fant, vse, kar si je želel, je bila poroka – no, priganjala ga je tudi njegova prekleta mati. Mislim, da zdaj ne razmišlja več tako.«

	»Ni spoznal nobene druge?« je zanimalo Flo.

	Jem se je zazrla v strop. »Naj pomislim. Imel je eno tepko, ki je pod posteljo hranila poročno obleko, za vsak slučaj … spoznal jo je na karaokah, končala pa je na Z Faktorju ali nečem podobnem in ga pustila zaradi nekega igralca iz žajfnic …«

	Flo se je zdrznila. »OK, razumem. Obljubim, da bom prijazna z njim, če se bova srečala.«

	»Njegovi mami pa le ne povej, da greš z njim na pijačo, sicer bo šla kupit prekleti klobuk.«

	Flo se je zasmejala. »Ne skrbi, z mano bo na varnem. Novih obveznosti resnično ne potrebujem. In mimogrede, nisem rekla, da sploh kam grem.«

	»Eh, daj no,« je odvrnila Jem. »Enkratno bo ta oblačila odpeljati nazaj v času. Pariz, južna Francija …«

	»Kaj, kot bi šlo za nekakšno Nancyjino romanje?« Flo se je tudi sama pozabavala z mislijo, kako bi bilo stopiti v pratetine čevlje.

	»Točno tako, Nancyjino romanje.« Jem je položila roke na Flojina ramena in jo gledala naravnost v oči. Čez obraz se ji je razlezel širok nasmešek. »Stori to, prijateljica moja, in sledi velikemu potovanju Nancy Moon.«





III.

	PARIZ

	11

	McCalls's 6673: damska dnevna obleka



	Nancy se je prepustila, da jo je gneča na postaji odnesla s seboj. Čudila se je, kako sta si štiristo petdeset kilometrov oddaljeni postaji in reka podobni, le da je tukaj nista čakali ne Peggy ne Dorothy. Prostran obok iz stekla in jekla je bil enak, vreščeče piščalke paznikov so zvenele enako, ljudje so si prav tako enako hitro želeli priti na cilj s čim manj telesnimi stiki, revije na stojnicah pa so prikazovale enake obraze: Marilyn, Jackie, Brigitte. Razlika je bila v podrobnostih: veliki naslovi so sporočali enako novico, le v drugem jeziku; krila so bila nekoliko ožja in krajša, lasje bolj ravni, klobuki nekoliko večji, glasne najave vlakov enako nadležne, četudi nerazumljive, uniforme osebja bolj ostre in sijoče, bolj podobne vojaškim.

	Iznenada se je ovedela svoje doma narejene obleke, njenih modro-belih spominčic, ki so sredi črne in sive, ki so ju nosili vsi ostali, spominjale na tapete – črni plašči, črni čevlji, črne torbice na zapestjih v dolgih črnih rokavicah, črni klobuki, prav vsaka ženska pa se je skrivala za črnimi sončnimi očali. Bilo je, kot bi sončen pariški dan, ki se je skušal prebiti skozi stekleno streho, pogoltnil najbolj glamurozen pogreb na svetu. Njena obleka je spominjala na poročni šopek namesto na venec.

	Ustavila se je pred veliko kavarno. Vonj po pečenih štručkah je predramil željo po skodelici 'smrdljive tuje brozge', kot je kavo označila Beryl. Na pragu je oklevajoče postala, a eden od moških ob dolgem kovinskem pultu z majhnimi skodelicami kave in šilci žganja pred seboj se je obrnil, ji pomežiknil in jo z robatim glasom pozdravil. V preteklih tednih se je naučila malo francoščine, a zdelo se ji je, da je njegov besednjak dokaj drugačen od besednjaka, ki se ga je učila v večerni šoli na Wandsworth High Streetu.

	V zadregi se je sklonila, pobrala kovček s tal in počasi odšla naprej. Iskala je glavni izhod. Skoraj je izgubila ravnotežje, ko se je vanjo zaletel dolgonogi mladenič v frfotajočem podaljšanem suknjiču, nekaj jezno zamomljal in zamahnil z roko.

	Kako težko pa je lahko? Le izhod mora najti in sesti v avto, ki jo že čaka. Z roko si je pogladila lase in popravila gube na krilu, potem pa dvignila brado in sledila toku ljudi, ki so vsi očitno vedeli, kam gredo.

	Zmogla bo. Izbire ni imela: doma ji ne bo nič lepše kot kjerkoli drugje.

	Nehote se ji je pred očmi odvrtel prizor s piknika na rečnem obrežju daleč stran od Londona, strah in razočaranje v njegovih sivih očeh, ko je spregovorila besede, za katere je vedela, da ji bodo za večno spremenile življenje.

	V sedanjost se je vrnila sunkoma, ko je mimo nje zaprhutal golob in le za centimeter zgrešil njeno lice, ji je pa zmršil lase. Ugotovila je, da se je še vedno le za slabih sto metrov oddaljila od vlaka, s katerega je stopila.

	Zunaj je bila dolga kolona avtomobilov, eni so prihajali, drugi odhajali. Sonce jo je zaslepilo, zato si je nadela sončna očala in se razgledala po sijočih črnih avtomobilih s kot češnja rdečimi strehami in taksi znaki, ki so se prižigali in ugašali, medtem ko so ljudje lezli vanje ali iz njih.

	Avta, ki so ji ga opisali, ni bilo na spregled. Morda pa je pomešala datume. Ampak to je bilo nemogoče – vožnja z vlakom je potekala nemoteno in povsod jo je čakal rezerviran kupe. Morda je promet pregost, morda se je avto pokvaril. Morda pa so nanjo pozabili.

	Njena samozavest je splahnela. Podoba Nancy – izkušene popotnice se sesula v kupček, ne veliko drugačen od tistega, ki ga je na pločniku pustil velik pudelj, potem ko ga lastnik povlekel za seboj.

	Čakala je in čakala. Sedla je na kovček in prekrižala noge v upanju, da daje videz točno-tukaj-si-želim-sedeti. Iz torbice je vzela Carojino potrditveno pismo in ga že tisočič prebrala. Nobenega dvoma ni bilo: Peter te bo čakal pred glavnim vhodom na postajo.

	Ob misli na avtomobilsko vožnjo skupaj z mrkim možakarjem, ki je njenemu hrbtu odprl vrata v Kensingtonu, je bila nervozna, ampak zdaj bi se z njim z veseljem peljala od Land's Enda do John O'Groatsa, če bi se le prikazal.

	Zapestna ura s tankim usnjenim trakcem ji je povedala, da se je polurno čakanje že raztegnilo v enourno. Morda pa ne bo nikogar. Mogoče pa bi morala vzeti taksi. Ampak niti sanjalo se ji ni, koliko bi to stalo in ali sploh ima s seboj dovolj frankov, in če jih res nima dovolj, kdo bo poravnal njen račun na naslovu v Maraisu?

	Pomislila je na prijateljice doma in kako se sprašujejo, kako glamurozen je njen prvi dan. Nobena ne bi niti pomislila, da sedi na kovčku in preganja golobe, da ji ne bi ponečedili novih čevljev, medtem ko klateži umazanih obrazov strmijo vanjo.

	Nenadoma jo je premagala utrujenost. Bilo ji je vroče, skrbelo jo je in nujno bi morala izprazniti mehur. Do pred letom dni je bila vedno Nancy tista, ki je imela vse pod nadzorom, ki je skakljala skozi življenje in vlekla druge za seboj. Kje je bilo dekle, ki je prikorakalo v Belgrave in zahtevalo službo? Dekle, ki je pilo aperitive pri Claridgeu in vroče napitke za lahko noč ob zori? Ki je spalo na zofah Chelsea in so ji moški jedli z dlani?

	Snela je sončna očala in si obrisala nezaželeno solzo. Hiter pogled v priročno ogledalce jo je pomiril, da škoda ni velika, po tihem se je novi Yardleyjevi maskari zahvalila za obstojnost. Malce si je napudrala nos in osvežila rožnato šminko na ustnicah, potem pa je ogledalce zaprla in ga spustila v torbico. Urejeno. Nancy je spet nazaj.

	Zdaj pa se mora odločiti, kaj bi bilo najbolje storiti. Če je ne bodo prišli iskat in če ne more najeti taksija, potem nima druge izbire, kot da pešači. V torbici je imela majhen vodič po Parizu in zemljevid, tako da ji iskanje poti ne bi smelo vzeti veliko časa.

	»Strumno naprej,« si je tiho pripomnila, si spet nataknila sončna očala na nos in vstala. Ko je prišla na konec postaje, je imela hrbet že premočen. Podplati v novih čevljih so jo boleli, a je hodila dalje ob široki tripasovnici, ki je vodila proti jugu, kovček pa je ropotal za njo, ko je hodila mimo v pogovor zatopljenih ljudi za majhnimi mizicami na pločniku, natakarji z belimi predpasniki, metuljčki in telovniki pa so se s pladnji na konicah prstov elegantno smukali med stoli iz ratana. Izogibala se je pogledom Alžircev, ki so jo radovedno opazovali, ona pa si je skrivoma ogledovala dolge obrobljene halje, ki so jim frfotale okrog nog. Pazila je, da se ni preveč približala robu pločnika, saj so se avtomobili zastrašujoče blizu vozili mimo, in to v napačni smeri.

	Zagotovo je že blizu. Zdelo se je, da cesta teče v nedogled, počutila se je kot v neskončnem tunelu visokih pročelij z balkoni. Ozračje se je mešalo z vonjem po pranju in kuhanju, le tu in tam je zaduhala svež vonj vrtnic, nagnetenih v vedrih pred cvetličarno. Pred eno od teh dišečih oaz se je hotela ustaviti in si ogledati šopek nepredstavljivo lepih roza-zelenih cvetov, a njen spodnji del telesa se ni ustavil z njo. Čutila je boleč poteg v kolenu, s peto se je namreč zataknila v kovinsko rešetko. Izgubila je ravnotežje in se v hipu preveč zbližala z razgretim, umazanim pariškim pločnikom.

	»Hej, gospodična, ste OK?«

	Tik ob njej je ustavil dolg sijoč avtomobil s spuščeno streho. Motor je tiho brnel, voznik pa je na brezmadežno čista modra vrata naslonil roko in pogledal kup iz dekleta, blaga in prtljage na pločniku, ki je odseval v njegovih sončnih očalih, le-ta pa so skrivala njegove oči.

	»Vse je v redu,« je rekla, čeprav ni bilo res. Niti približno. Peta se je zlomila, dlani in kolena je imela obtolčena in umazana, raje sploh ni pomislila, kaj vse je še narobe.

	»Zdi se že ne tako, srček.«

	Kdo bi si mislil, da bo prvi pogovor v Parizu imela z Američanom. In to precej gizdalinskim. Vstala je in si očistila umazanijo s kolen in obleke. »Res, v redu sem.«

	»Angležinja, kaj?«

	»Dobro opažaš,« je rekla in si želela, da bi jo pustil samo v tem ponižanju. Že tako se je nekaj pešcev ustavilo ob pogledu na ta naravnost-iz-salona avtomobil, ona pa se je spreminjala v protagonistko drame, katere del sploh ni hotela biti.

	»Te kam zapeljem?«

	»Ne, hvala.« Zbrala je svoje reči in odkrevsala naprej, on pa je počasi speljal in vozil ob njej.

	»Si prepričana?« se je zasmejal, ko se je znova spotaknila in se skoraj prevrnila.

	Ni bila več tako zelo prepričana. Postalo ji je jasno, da v enem in pol čevlju ne bo prišla do Maraisa.

	Skočil je iz avtomobila in vzel njen kovček. »Pridi, srček, saj ne grizem. Takoj bova tam in potem me ne boš videla nikoli več.« Prisrčno se ji je nasmehnil, tako da ji ni preostalo drugega, kot da mu je nasmeh vrnila.

	Olajšano je zavzdihnila, ko je kovček spravil v prtljažnik in ji pridržal vrata na sopotnikovi strani. Zdel se je spodoben, njegov čist in razkošen videz jo je spominjal na album Kennedyjevih na družinskih počitnicah na Cape Codu. Zdaj ko si ga je bolje ogledala, ni bil veliko mlajši od očeta. Postalo ji je žal, ker je bila nesramna. Le pomagati ji je hotel, ona pa ga je odganjala. Na zemljevidu mu je pokazala naslov Cavendishevih, on pa je hitro preračunal in obrnil avto, potem pa se napotil južno po bulvarju.

	»In, kaj počne Američan v Parizu?«

	Zasmejal se je. »Lepa, dama.«

	Ni točno vedela, kaj takšnega je rekla, on pa se je še naprej smehljal. »Glasbenik sem.«

	»Očitno dober, če voziš tak avto.«

	»Oh, to ni moj avto. Za nekaj dni, dokler bom tukaj, sem si ga sposodil.« Iz škatlice na armaturni plošči je vzel vžigalico in jo začel žvečiti.

	»Kakšen glasbenik si?« je vprašala in se trudila videti skozi sončna očala, če bi ga morda prepoznala, a videla je zgolj odsev pariških ulic.

	»Lahko bi rekel, da sem pevec,« je povedal skozi stisnjene zobe in po ustih premikal vžigalico. Prižgal je avtoradio in v ritmu z roko tapkal po vratih. S prijetnim glasom si je mrmral poskočno melodijo.

	Nancy se je prepustila toplemu zraku, ki jo je božal po licih. Obrnila je glavo in gledala četico otrok, ki sta jo vodili učiteljici v lepih modrih oblekah in ujemajočih se čevljih s petkami. Deklice so nosile očarljive slamnike, dečki pa široke hlače in metuljčke. Zdelo se je, da se vsi vsakomur nasmihajo, si mahajo, ni važno, ali na kolesu ali iz številnih prodajaln rož in časopisov. Medtem ko je opazovala mlad par, ki se je objemal pred kinom, je pomislila, da mesto resnično upravičuje svoj sloves.

	»Si prvič v Parizu?« je zanimalo njenega rešitelja in zavrtel je velik, z usnjem prevlečen volan ter ostro zavil v desno.

	»A ni očitno?« Zavedala se je, da je prav gotovo videti kot otrok, ki prvič vstopi v prodajalno slaščic, ko se je nenehno ozirala naokrog, ko sta se peljala mimo kakšne znamenitosti.

	»Poslušaj, deklica,« je rekel. »Lahko mi rečeš, naj se speljem, ampak kaj, če bi ti pokazal svoj najljubši delček mesta? Le nekaj minutk je do tja in zdi se mi, da ti bo všeč.«

	V tujčev avto je že sedla, zato ne bi imelo smisla, da postane previdna zdaj. Poleg tega ji je bil všeč. Zdel se ji je nekako znan in celo domačen, čeprav ga ni mogla videti v oči. »Prav, ampak potem moram takoj v stanovanje, sicer bodo mislili, da se mi je nekaj zgodilo.«

	»Tole ne bo trajalo dolgo, princeska,« je povedal, in ko sta zavila za vogal, je prvič uzrla Seno. Vozil je še kakšnih petsto metrov, ves čas ob reki, potem pa je ustavil na drugi strani ceste. »Takole, deklica. Zdaj pa mi povej, ali nisi vesela, ker si privolila?« Skočil je iz avta in ji odprl vrata. »Imaš fotoaparat?«

	Nagnila se je proti zadnjemu sedežu, odprla zaponke na kovčku in brskala po njem, dokler ni našla Box Brownieja, ki ji ga je podaril oče.

	Lepšega mosta ni videla še nikoli. Reka se je peneče lomila na širokih stebrih, kovana ograja je bila popolnoma enakomerna, z nje so se dvigale ulične svetilke. Na obeh straneh se je Sena izgubljala v daljavi, ob njej so se dvigale visoke hiše.

	Na enem koncu mosta je sključen nad harmoniko sedel mlad fant, iz nje je stiskal esenco Pariza, mešanico pozabljenih ljubezenskih pesmi in starinskih polk. Ko je šla Nancy mimo, je v črno baretko ob njegovih nogah spustila nekaj centov, on pa se ji je z bežnim priklonom zahvalil in nemoteno igral naprej.

	Nagnila se je čez umetelno kovano ograjo, opazovala je majhen vlačilec, ki je počasi hrumel proti mostu. Mornarju je pomahala, on pa je privzdignil čepico in se ji nasmehnil, preden ga je zakril most in je izginil pod njim.

	»Daj mi fotoaparat,« je rekel Američan in ji ga vzel. »Fotografiral te bom.«

	Nancy se je naslonila na ograjo. Vdihnila je pariški zrak in ni se mogla upreti nasmešku. Slišala je klik fotoaparata. Harmonika je prenehala igrati, mladenič pa je debelo gledal, ko jo je Američan pospremil čez cesto in v sijoč avtomobil.

	Le nekaj minut kasneje sta bila na pločniku pred stanovanjem Cavendishevih. »Se vidiva, deklica,« ji je rekel in ji podal kovček, sam pa je sedel nazaj v avto in zagnal motor. Sončna očala si je dal na glavo in se ji nasmehnil, končno je videla ves njegov obraz.

	Kako ni tega že prej opazila? Ko se ji je s prebadajoče modrimi očmi nasmehnil, so se na svoje mesto postavile tudi ostale poteze obraza z ene od Stanleyjevih dragocenih LP-plošč.

	»Hej, pa saj ti si …« je začela, a je že speljal. »Mimogrede, jaz sem Nancy,« je zaklicala za njim, ko je ob cviljenju gum izginjal po cesti in ji pomahal. Kako za vraga naj puncam pove, kaj se ji je zgodilo? Nobena ne bi verjela, kdo je pravkar domov pripeljal njihovo Nancy Moon.



	V majhni podstrešni sobici je sedela na postelji in skozi majčkeno ovalno okno gledala nočno nebo. Zdelo se ji je, da so že tedni in ne nekaj ur minili od tresenja vlaka in neskončne vožnje s trajektom. Evforija dopoldneva se je pretopila v izčrpanost. Zdaj je bila bolj zdolgočasena kot zaskrb-ljena, stanovanje je namreč našla prazno, njeni novi delodajalci se še vedno niso prikazali. Iz knjige, ki ji jo je posodila Peggy, ni mogla izmolsti ničesar več. Le nekaj dni nazaj jo je Marniejina zgodba posrkala vase, a nocoj je ni niti malo zanimalo, ali se je junakinja poročila z junakom ali če je junakinja sploh bila junakinja. Bila je preprosto utrujena.

	Misli so ji odtavale nazaj v London, spraševala se je, kaj pravkar počnejo. Mama in oče dremata med poslušanjem večerne radijske igre, mami pletenje počasi drsi iz rok, očetu pa se počasi zapirajo oči, ko se trudi izpolniti stavne lističe. Nekaj ulic proč pred novim črno-belim televizorjem, ki ga je kupil Donald, sedita s Peggy, ki z enim ušesom budno posluša, ali bo zaslišala Maddiejin jok. Maddie je že v posteljici, po vsej verjetnosti spi, morda celo pod odejico iz različnih kosov blaga, ki ji jo je sešila Nancy, ali pa zavita v eno od majhnih belih srajčk, obrobljenih s spominčicami in roza vrtnicami.

	Vstala je in se pretegnila. S tal je pobrala obleko in jo obesila na obešalnik v omaro. Z dlanjo je zdrsela po nizu oblek in pomislila, katero bo nosila naslednji dan in kaj bo katera videla. Ustavila se je pri preprosti bež obleki z rokavi, ozkim zavihanim ovratnikom in oblazinjenimi gumbi, segala je do kolen – primerna za jutri. Ni pretirano imenitna, odvisno od priložnosti jo lahko popestri še z dodatki. Medtem ko jo je šivala, je šivalni stroj zamalo vrgla skozi okno, ker se je šivalni mehanizem nenehno zatikal, kadarkoli je prišla do še posebej zahtevnega šiva, dokler ni imel oče psovanja vrh glave in je stroj ponovno naoljil, da je v hiši spet zavladal mir in se je lahko nemoteno posvečal časopisu.

	Sedla je h kovčku in brskala med zavoji s kroji, dokler ni našla kroja za današnjo obleko s polnim krilom in brez ovratnika. McCall's 6673.

	V ovoj je vtaknila vozovnico, skupaj z razglednico, ki jo je kupila zjutraj, a je ni poslala. To bo storila jutri, ko bo našla znamko. Ko bo dala razviti film, lahko doda še sliko s postaje Waterloo in tisto, ki je bila posneta na mostu. Ovoj je obrnila in na vrh pripisala: Od Londona do Pariza.

	12

	Butterick 2237: damska poletna bluzna obleka



	»Mimogrede, žal mi je za včeraj.« Caro je izpila še zadnje kapljice črne kave in skodelico odložila na mizo z zajtrkom. Glavo je nagnila na stran, Nancy pa ni bila prepričana, ali gib sporoča, da iskreno obžaluje ali jo izziva. Potrebovala bo nekaj časa, da bo pogruntala svojo novo šefico.

	»Ne skrbite, zdaj sem tukaj.« Stanovanja z visokimi stropi, ki bo njihova baza nekaj prihodnjih dni, se je že privadila. Bilo je last Carojinega prijatelja iz manekenskih dni in zdelo se ji je najčudovitejši dom, kar jih je kdaj videla. Stanovanje je bilo polno starin in dragocenosti, ogledal, ki so segala od tal do stropa, dišalo je po talnem vosku in svežih lilijah.

	»Prišli so prijatelji in nas zvlekli ven,« je nadaljevala Caro. »Saj veš, kako to gre. Kosilo se prevesi v večerjo in še preden smo se ovedeli, kako pozno je, si ti že spala.«

	Nancy je res bila v postelji, a daleč od tega, da bi spala. Več ur je ležala med hladnimi platnenimi rjuhami in se izogibala pogledu na ogromno živobarvno sliko Marije, ki je visela na steni nasproti nje. Žalostno je zrla v oblačno nebo, otrokova glavica pa je visela pod kotom, ki bi še dr. Spocka navdahnil z grozo. Spodaj je slišala glasove, vedela je, da jih bo sporočilo, ki ga je pustila na mizi, pomirilo, da je varno prispela.

	Še sama je do konca popila kavo, njen učinek na utrujeno presnovo ji je bil všeč, in se poigravala z mislijo, da bi si postregla še z enim francoskim rogljičkom. Še vedno je bila lačna, včeraj pravzaprav sploh ni jedla. Služabnica jo je sicer spustila v stanovanje, toda čas za obroke je bil že mimo, zato je zgolj negotovo čakala na svoje delodajalce. Bila je preutrujena, da bi se v iskanju hrane podala na ulice, pa tudi skrbelo jo je, da se ne bo mogla vrniti v stanovanje, zato je dan preživela v sobi. Preden je služabnica odšla, je na mizi v kuhinji pustila hladno večerjo, ampak takrat Nancy hrana ni več dišala, ob klobasicah, ki so močno zaudarjale po česnu, ji je postalo celo slabo. Ni si mislila, da ji bodo Phyllisini polnjeni piškoti prišli tako prav in v mislih jo je blagoslovila, ko je sedela na robu ozke postelje in pospravila polovico zavoja.

	»Drugi na ustnicah …« je pripomnila Caro, ki je opazila, da si ogleduje košarico z maslenimi slaščicami.

	»… za vse življenje na bokih,« je Pamela dokončala materin stavek in se žalostno nasmehnila Nancy.

	»Točno tako, Pamela.« Caro je vstala in poravnala gube na svetlomodri oblekici. »Punci, zdaj pa vaju puščam sami, da se bolje spoznata.« Odšla je okrog mize in Pameli pritisnila poljub na teme. »Prijazna bodi, ljubica. Opravke imam, pa tudi Peter danes dela in potrebuje mir. Pravzaprav se zamotita do jutrišnjega večera, ko gremo vsi skupaj na večerjo – a ne bo to zabavno?« Pogledala je Pamelo. »Lahko posnemaš Nancy,« je pripomnila in pohvalno gledala Nancyjino srajčno obleko s teliranim trupom in ozkim ovratnikom ter mehke gube nabranega krila pod ozkim pasom. »Morda lahko skupaj najdeta kaj za Pamelo za jutrišnji dogodek? Mogoče brez ozkega pasu.« Nancy je podala zapečateno ovojnico. »Nekaj spodobnih poletnih oblačil bi ji prišlo prav. Vzemi tole – frankov bi moralo biti dovolj, da vama ne bo nič manjkalo.«

	Nancy je pogledala proč, ko je sicer na videz brezbrižno dekle močno zardelo, in opazovala Caro, ki je z mize vzela francoski Vogue, si ogrnila jopico iz kašmira in po mačje odšla proti vratom.

	»Želite, da še vam kaj prinesem?« je za njo zaklicala Nancy, ki je iskala priložnost, da bi pokukala skozi vrata velikega pariškega ateljeja.

	Caro je nagubala čelo. »Na primer?«

	»Rekli ste, da bom tudi za vas šla iskat nekaj oblačil.«

	»Ne, nisem,« je odrezala.

	»Ampak …« Nancy je utihnila. Bila je zbegana, a spomina nove delodajalke ni hotela izzvati.

	»Ukvarjaj se s Pamelo. Za to te plačujemo.«

	Vrata so zaloputnila, v tišini sta poslušali zven pet, ki se je oddaljeval po hodniku.

	»No, lepo, da sva se končno le spoznali.« Nancy je pogledala Pamelo, ki si je grizla noht, in se ji nasmehnila.

	Dekle je zamahnilo z roko. »Ne potrebujem varuške, veš. Niti sanja se mi ne, zakaj si tukaj.« Jezno je pogledala Nancy, potem pa dalje grizla noht.

	To pa ne bo preprosto. Nancy je zavzdihnila. »Tvoja starša sta me najela, zato sem tukaj.«

	»Moja starša sta idiota.«

	»Prepričana sem, da nista.«

	»Pa sta. No, vsaj oče je. Večinoma. Zloben je. In ona ni moja mama. Moja mama je mrtva.«

	Nancy ni vedela, kaj naj reče. Če je sodila po njunih dveh srečanjih, je morala priznati, da z njo ni bilo lahko shajati; glede Petra pa ji je bilo še vedno nerodno, ker ga je zamenjala za delavca, in si o njem še ni izoblikovala mnenja. Vendar pa še nikoli ni nikogar slišala tako govoriti o svojih starših, ne da bi jih dobil po hrbtu.

	»Mimogrede, včeraj nismo bili s prijatelji. Pozabila je, da prideš.« Ko je sprevidela, da iz Nancy ne bo dobila želenega odziva, je še malo dodala na ogenj. »V bistvu smo vsi.«

	Nancy jo je s široko razprtimi očmi blagohotno gledala. Punca se je očitno nadejala, da bo novo pomočnico spravila na kolena, a ni obvladala mačehine sposobnosti razoroževanja, prav tako ni premogla telesne moči, da bi ji lahko uspelo. Bledikav aristokratski videz je podedovala po očetu, rdečkasta polt, ki je bila na njem dokaj očarljiva, je v kombinaciji s problematično kožo in tankimi kodri ustvarila neprivlačen izgled, prevelik in ponošen pleten pulover in nabrano krilo pa ji nista pomagala. Nancy se je dozdevalo, da je namen celotnega izgleda jeziti Caro – in to ji je uspevalo.

	V zadnjem letu je Nancy dopustila, da jo potiskajo naokrog in pestovala zlomljeno srce, a čeprav ji je bila zaposlitev všeč, se ji bo prej odpovedala kot pustila, da jo nadleguje ta razvajena, hormonsko neuravnovešena punčara. Tole mora v kali zatreti in si hitro ustvariti avtoriteto, sicer bodo prihodnji tedni nevzdržni.

	»Poslušaj, Pamela, če ti je všeč ali ne, nekaj časa bom tukaj. Ne pričakujem, da bom postala tvoja najboljša prijateljica, vsekakor ne pričakujem, da boš ti postala moja; ker pa sva obtičali druga z drugo, mislim, da bova zmogli, se strinjaš?« Pogledala je proti vratom. »Sprijazni se, na izbiro imaš mene ali pa Caro. Ne moreš vedeti, a morda ti bom postala všeč. In občutek imam, da si pod to nergavo zunanjostjo prav prijetno dekle. Kaj meniš?« Segla je proti košari z rogljički, enega je vzela in pošteno zagrizla vanj, potem je košarico ponudila Pameli. Sprva je oklevala, nato pa je vzela rogljiček, ga zavila v prtiček in spravila v žep krila.

	»No, to je torej urejeno,« je rekla Nancy in si z ust obrisala drobtine. »Ven greva.« Vstala je in pod mizo potisnila stol z umetelnim hrbtiščem. »Iskat grem svoje stvari in čez deset minut se dobiva tukaj.«

	»Prav, ampak nakupovat ne grem,« je za njo zavpila Pamela.



	S pomočjo Nancyjinega vodiča sta hodili po z drevesi obdanih parkih, kjer so se okrog kamnitih klopi pod košatimi krošnjami zbirale skupinice postaranih moških v baretkah, drug drugega so opazovali med metanjem sijočih kovinskih krogel po prodnatih tleh. Prišli sta do Sene in se sprehajali ob njej. Nancy se je tu in tam ustavila in uživala v razgledu, medtem ko je čakala, da jo Pamela dohiti. Očitno je bilo dekle odločeno, da bo hodilo vsaj deset korakov za njo, Nancy pa je sklenila, da ji ne bo oporekala. Tako se ji vsaj ni bilo treba pogovarjati in prerekati. Naposled je Pamela le slekla grozni pulover in čeprav se je zdelo, da nosi šolsko telovadno majico, je bila glede na vreme nekoliko preveč oblečena.

	Šli sta mimo mosta, h kateremu jo je peljal Američan, in v navzgor obrnjen klobuk pri nogah mladega harmonikarja je spet vrgla nekaj centov. Prepoznal jo je in nekaj hitro zažlobudral.

	»Kaj pa je bilo tole?« je vprašala Pamela, ki je za hip pozabila, da je sitna, in je pohitela, da bi dohitela Nancy, ki je mladeniču pomahala in odšla naprej.

	»Spomni se me od včeraj. Ker ni nihče prišel pome na postajo, mi je neki Američan ponudil prevoz in pripeljal me je sem.«

	»Američan? Nič mi nisi povedala.« Zvenela je skoraj navdušeno.

	»Nisi vprašala.«

	Pamela je smrknila, potem pa iz žepa potegnila robec in si hrupno obrisala nos. »Kdo pa je bil?«

	»Neki pevec.« Nesmiselno bi bilo povedati več, punca ji tako ali tako ne bi verjela.

	Pamela se je očitno znašla razpeta med odločenostjo, da ji Nancy ni všeč, in otroško radovednostjo. Nancy je ugibala, da je pretežen del otroštva najbrž preživela za vrati kakšnega susseškega internata, kjer so tedne in tedne krožili trači o Američanih s fensi avtomobili. Ampak trma je zmagala, tako da sta naprej hodili molče, témo pa zaenkrat opustili.

	Prečkali sta reko, na mostu sta se ustavili in pod njim opazovali turistične barke s potniki, ki so se prerivali med seboj, da bi posneli čudovit Notre-Dame, potem pa sta se sprehodili okrog cvetlične tržnice v senci velike katedrale.

	»Lačna sem,« je rekla Pamela in zdolgočaseno pokala cvetove fuksije, medtem ko je Nancy tiščala nos v velike cvetove vrtnic.

	»Potem pa poiščiva nekaj za pod zob.« Nancy je dovolj pogosto pazila na otročičke Renee Walker s številke 17, da je vedela, kako ravnati z utrujenim in kljubovalnim otrokom, pa tudi dozdevalo se ji je, da se bo Pamela odzvala enako. Hodila je naprej, čeprav se ji ni niti sanjalo, kam gre ali kaj za božjo voljo jima bo sploh uspela najti za kosilo.

	Ko sta zakorakali globlje v majhne ulice za katedralo, je bilo, kot bi prišli v povsem drugačno mesto. Ozka krila in visoke pete so izginili, namesto njih so ženske imele kratke pričeske in nizke čevlje, kljub vročini pa so prevladovale črne unisex polo majice.

	Kmalu sta na vogalu ulice zagledali prijetno kavarno v zavetju dreves. Klientelo so predstavljali kadilci Gauloisesa akademskega videza, zatopljeni v živahne pogovore, ali pa so tiščali nos v knjigo. Natakar jima je pridržal stol, da sta sedli za majhno okroglo mizico, in ju pustil sami z jedilnikoma.

	»Torej, česa si želiš?«

	Pamela se je ukvarjala s fotoaparatom, ki ga je potegnila iz torbice, za Nancy se ni zmenila. Nancy je pogledala naokrog, kaj jedo drugi. Zdelo se je, da vsi živijo od kave, vina in učenih pogovorov. Preletela je meni, če bi kakšno jed prepoznala.

	Znova se je prikazal natakar in nestrpno držal pisalo nad beležko, ko je čakal, da bo Nancy naročila.

	»Em, bonjour,« je rekla in prešinilo jo je, da je tokrat prvič javno preizkusila svoje osnovno znanje francoščine. Ali je ni razumel ali se mu ni dalo odzdraviti, ni vedela, le glavo je nagnil, se mrščil in jo neučakano gledal. Pojma ni imela, kaj naj naroči, zato je pomignila proti kozarcema z mlečnim napitkom na sosednji mizi in pokazala na meniju edino jed, za katero je upala, da je pravilno uganila, kaj je. Kako zelo pa se lahko zmotiš, če naročiš solato? Po minuti ali dveh natakarjevega naveličanega zatrjevanja, da je ne razume, si je naposled le zabeležil naročilo.

	»Deux Pernods et deux salades de gésiers?« je vprašal.

	Pogledala je Pamelo, ki se sploh ni trudila skriti, kako zelo se zabava ob Nancyjini zadregi. »Oui?« je tiho odvrnila.

	Pamela je zavzdihnila in ji vzela jedilnik iz rok. V tekoči francoščini je naročila hrano, natakar je prikimal in se ji nasmehnil, celo pošalil se je z njo – Nancy je vedela, da na njen račun – preden je odšel k naslednji mizi.

	»Francosko govoriš. Zakaj si dopustila, da izpadem tako bedasto?«

	»Ker si mi pravkar naročila solato z želodčki.«

	Pamela se je spet igračkala s fotoaparatom, Nancy pa je opazovala ljudi, ki so hodili mimo kavarne: v glavnem študente s kupi knjig pod roko. Vse punce so nosile tričetrtinske hlače in imele skuštrane kratke lase, medtem ko se je zdelo, da si fantje puščajo dolge, nekaterim so segali do ramen.

	Ob glasnem kliku se je obrnila, še ravno pravi čas, da je ujela Pamelo, ki jo je slikala.

	»Pamela! Prenehaj! Ne moreš kar tako fotografirati ljudi.«

	Dekle je samo skomignilo.

	Natakar se je vrnil s pladnjem z dvema kozarcema stisnjenega limoninega soka, vrčem vode in skodelico sladkorja, ki ga je spretno odložil na mizo, in z dvema krožnikoma v drugi roki.

	»Solata Niçoise,« je povedala Pamela in gledala, kako je Nancy z vilicami dregala olive in surovo čebulo, ki so krasile narezane liste zelene solate. »Zelo francoska. Bi zraven malo kečapa?« je zajedljivo dodala. V kozarec si je nalila vodo, dodala žličko sladkorja in živahno mešala.

	Nancy jo je posnemala, a po prvem požirku je dodala še malo sladkorja. »Kje si se naučila tako dobro govoriti francosko?« je vprašala in počasi mešala napitek.

	Pamela je skomignila. »Vsake poletne počitnice me pošljejo v Švico. Skupaj z vsemi drugimi premožnimi otroki, katerih starši imajo drugačne načrte.«

	»Oh, žal mi je.«

	»Naj ti ne bo. Mi vsaj nikoli ne bo treba jesti solate z želodčki.«

	Nancy se je nehote morala zasmejati in za trenutek se je zasmejala tudi Pamela, dokler se ni spomnila, da se ne sme zabavati. Kljubovalno je prekrižala roke na prsih.

	»Veš, ne boš me prepričala, da bi šli po nakupih.«





13

	Vogue 5752: večerna obleka z dekoltejem in pasom

	»Takole. Izgledaš popolno.«

	Nancy je Pameli spela lase z diamantno broško in stopila korak nazaj, da se je lahko pogledala v veliko ogledalo.

	Dve najbolj mučni uri njenega življenja sta se izplačali, bežen Pamelin presenečen izraz ji je povedal, da se je potihem strinjala z njo.

	V drugačnih okoliščinah bi Nancy z veseljem raziskovala veleblagovnico, v primerjavi s katero je bila Fenwickova na Wandsworth High Streetu kot skladišče. Tukajšnje stranke so nosile elegantno telirane plašče, bluze s širokimi ovratniki in obleke z ozkimi krili v sladoledno pastelnih barvah. In kakšne klobuke: visoke, nizke, celo turbane, uravnotežene z ogromnimi torbicami, v katerih bi lahko nosile dodaten par čevljev, liter Chanela No. 5 in pol ducata parov nogavic. Veleblagovnica jo je bolj spominjala na gledališče kot na prodajalno in Nancy je pričakovala, da se bo vsak hip izza vogala prikazal orkester s pevskim zborom in da bo zagledala pladnje razkošnih slaščic.

	Pamela je bila manj navdušena. Nenehno je spraševala, kje je toaleta in ali lahko gresta ter se izmikala brezizraznim črnim insektom, ki so jo poskušali odišaviti s parfumom.

	Potrpežljivost mlade ženske, ki jima je nosila elegantne oblekice s kratkimi rokavi v vseh odtenkih, je bila nepredstavljiva. Nancy ji je poskušala pojasniti, Pamela je namreč kar naenkrat pozabila francosko, da je bila njena varovanka utrujena, lačna, bolna. Ko sta odhajali iz trgovine, bi se Nancy najraje vrgla pod giljotino.

	Obleka je Pameli lepo pristajala, četudi jo je za kakšnih pet let postarala. Breskovo roza obleka z rahlo nabranim krilom se ji je lepo prilegala in Nancy je bila presenečena nad lepo postavo, skrito pod oklepom aertexa in tvida.

	»Ne razumem, zakaj moram imeti oblečeno to.« Pamela se je obrnila na eno stran, potem še na drugo, in si ogledovala neznano podobo v ogledalu. »Saj sem kot pravljična vila. Pravzaprav, ne vem, zakaj bi sploh kam šla. Ne morem ostati tukaj?«

	»Ampak lepo bo preživeti večer s staršema.«

	»Nočem iti v neki bedast nočni klub. Rada bi šla …« Oklevala je.

	»Kam?« je vprašala Nancy in poravnala francosko kito, v katero ji je uspelo izoblikovati Pameline sveže oprane lase.

	Pamela je s konico novega čevlja podrgnila po preprogi pred Nancyjino posteljo. »Nikamor,« je tiho odvrnila.

	Nancy jo je prijela za gola ramena in jo pogledala v oči. »Vem, da pogrešaš prijateljice iz šole, že čez nekaj tednov se boš vrnila k njim. Samo pomisli na zgodbice, ki jim jih boš lahko povedala.«

	Pamela se je otresla njenega prijema. »Ne razumeš, kaj? Vzela sta me iz šole in nikoli več ne bom videla svojih prijateljic.« V oči so ji stopile solze, grozile so, da bodo uničile maskaro. Nancy se je pošteno namučila, da je Pamelo prepričala, da jo je uporabila.

	»Ne trapaj,« je mirno dejala Nancy. »Seveda jih boš spet videla. Tukaj pa boš s svojima staršema, prav?«

	»Nič ne trapam.« Pamela je zvenela rahlo histerično. »Kaj pa ti veš o moji družini? Niti malo ni podobna tvoji bedasto dolgočasni, ki te bo čakala v majhni bedasti vrstni hišici, ko se boš vrnila, v upanju, da jim boš prinesla sladkorno paličico z Eifflovega stolpa. Najbrž te čaka tudi bedasto dolgočasen fant …«

	»Dovolj,« je rekla Nancy. »O meni ne veš ničesar. Ali o moji družini.« Zavedala se je, da Pamela zgolj jezika, a spregovorila je strogo. Lepo ji je uspevalo držati vse na vajetih, da se je osredotočila na delo in ne na dom. Nesramnosti te razvajene punčare res ni potrebovala. Iz torbe je vzela pudrnico in Pameli še dodatno napudrala razgreta lica, v oči je ni hotela pogledati. »O tem nočem več slišati niti besede, prav? Jaz do tvoje družine ne bom žaljiva, če boš ti pustila mojo pri miru.« Odmaknila se je in si jo ogledala. »Zdaj pa pojdi in jim pokaži, kako očarljiva mladenka si. Kmalu se ti bom pridružila.«

	Pamela ji je pokazala jezik, potem pa je molče vzela večerno torbico, si ogrnila jakno in odšla iz majhne podstrešne sobice.

	Nancy se je sesedla na posteljo. Daj no, se je bodrila. V Parizu si, da uživaš. Srečnica. Veliko imaš.

	Pogledala se je v ogledalo in se vzravnala. In kaj ima? Čeden izgled in oko za lepe obleke? Je enakovredna? Že res, da so se vsa dekleta južnega Londona obračala za njo, ampak svila v barvi šampanjca in dolge bele rokavice, brezhibne pričeske in popolna koža jih niso zavedli. Morda je izgledala kot one, a iz grenke izkušnje je vedela, da ne bo nikoli ena izmed njih. Vedela je, kaj pomeni pristati na hladnem.

	Kaj zdaj počne? je pomislila. Katero vozi okrog po mestu?

	Tebe ne, Nancy. Tebe ne.



	Vstala je in se še zadnjič pogledala v ogledalo. Pogladila si je nabran ovratnik na obleki in široko pentljo na boku, traka je poravnala, da sta bila enako dolga. Nadela si je še težke in hladne viseče biserne uhane, ki so jo tapkali po golem vratu, potem se je nagnila naprej in si naličila ustnice z novo šminko, s katero se je počastila danes popoldan. Našobila se je in si med ustnici pritisnila papirnati robček, da se je temno rdeča nekoliko omehčala.

	»Strumno naprej, Nancy,« si je rekla.



	Iz taksija so stopili na od dežja moker pločnik, ki se je iskril v odsevu tisočih luči, izmenično belih, zlatih in rdečih, ki so osvetljevale tablo nad neobetajočim vhodom sredi Elizejskih poljan. Še preden bi ena sama dežna kaplja zmočila eleganten suknjič ali nalakirane lase, so se prikazali vratarji z dežniki in jih po rdeči preprogi pospremili skozi vrata Lida de Paris.

	»No, moram reči, da sem pravi srečnež, ker me nocoj spremljajo tri tako čudovite ženske,« je pripomnil Peter, ko so prišli noter. Prisiljeno laskanje mu je šlo približno tako dobro od rok, kot se je dobro počutil v dokaj slabo ukrojeni obleki. Bilo je kristalno jasno, kdo je poskrbel za Pamelino obleko. »Pamela, izgledaš kot prava mlada dama,« je rekel in jo pobožal pod brado, ne da bi se zmenil, da se je v zadregi obrnila proč od njega. »Ob tebi se počutiva grozno postarana, kajne, Caro?«

	Caro je privzdignila perfektno naličene obrvi. »Ljubi bog, Peter, pa saj ni stara dvanajst let.« Obrnila se je, da ji je s koščenih ram slekel kratko krzneno jakno, in razkrila prekrasno črno obleko brez naramnic z večplastnim bujnim mrežastim krilom. Nancy je bila prepričana, da jo je pred nekaj leti videla v Diorjevem katalogu. V Nancyjinem svetu bi ob lopaticah, s katerimi bi lahko rezal nedeljsko pečenko, in hrbtenici, na katero bi lahko igral kot na ksilofon, zdravniki vpili zaradi pomanjkljive prehrane. Čeprav se je zdelo, da vse ženske v prostoru živijo le od cigaret in vonjanja parfumov, je bila ob pogledu na tako razgaljeno Carojino okostje presunjena. Že ogrlica iz velikih biserov, ki jo je nosila okrog vratu, bi jo lahko zlomila.

	»Slabo mi je,« je rekla Pamela, čeprav je bila videti zdrava kot dren. »Domov bi rada šla.«

	»Ne bodi neumna.« Caro je iz torbice potegnila cigareto in si jo pridržala pred usti, čakala je, da Peter iz naprsnega žepa izvleče tanek zlat vžigalnik. Dim je izpihnila na stran, proč od drugih. »Nič ti ne manjka in le glej, da boš s Hendersonovima prijazna. Slišala sem, da imata očarljivega vnuka.«

	»Daj mi plašč,« se je oglasil Peter.

	»To lahko uredi Nancy.« Caro se je zdolgočaseno ozirala po velikem prostoru in opazovala ljudi pod lestencem, spominjali so na čebele v panju.

	»Je že v redu, draga, saj lahko jaz.«

	Ampak Nancy mu je že vzela iz rok Carojino krzno in je zdaj čakala Pamelo, da sleče do bokov segajočo zlato jakno. Njena varovanka je bila povsem odločena, da je ne bo slekla, celo roke je prekrižala.

	»No, prav,« je rekla Nancy, ki se ni hotela prepirati. Pamelo je pustila zavito v vrhnje oblačilo. »Konec koncev sem tukaj, da pomagam.«

	Odpravila se je čez prostrano avlo. Ozirala se je naokrog, opazovala diamante in krzno in se čudila mnogim zdolgočasenim obrazom. Morda pa v tem mestu izkazovanje navdušenja ni bilo kul, kot je slišala doma govoriti mladino. Niti na Bond Streetu in na nekaterih zelo prefinjenih zabavah ni nikoli videla tako rahločutnega, a hkrati ravnodušnega raz-kazovanja denarja. Po marmornih tleh ni hodil niti en par čevljev, ki ne bi stal vsaj mesečne plače v Belgravu, Peggy in Donald pa bi verjetno lahko kupila svojo hiško z zbirko nakita, ki jo je nosila ženska, ki se je pri glavnem sprejemnem pultu prerekala z nekim mladeničem. Prav tako si ni nikoli predstavljala, da so premožneži tako nesrečni – niti ena prekrasno oblečena gostja se ni niti nasmehnila, medtem ko je lačno kadila cigareto.

	Nancy je videla, da se Caro pogovarja z moškim kratko pristriženih brčic v elegantnem suknjiču in zavedala se je, da jo opazuje. Hitro se je obrnila in pohitela proti garderobi.

	»Oh, oprostite, gospa.«

	En trenutek je plašče držala v rokah, naslednji hip so bili na tleh in lahko je videla le teme moškega s sijočimi gladkimi lasmi, ki se je sklonil, da bi jih pobral.

	Pogledal jo je. »Za sekundo nisem bil pozoren, kje hodim. Verjetno je kriva trema pred nastopom.« Vzravnal se je. »Hej, tebe pa poznam, kajne?«

	Svojega viteza iz sijoče pločevine bi prepoznala kjerkoli.

	»Včeraj si me rešil,« je rekla in pogledala rahlo obtolčena kolena.

	Zasmejal se je. »Angleška damica v stiski.«

	Nancy se je ovedela, da ljudje strmijo vanju, vključno s Caro, njen pogled je bil še bolj prebadajoč kot prej. »Iti moram. Tele moram odnesti …«

	»Si boš ogledala predstavo?«

	»Ja, če me ne bodo prej odpustili.«

	Zasmejal se je. »Če je tako, pa te bom poiskal v občinstvu. Hej, deklica, kako si rekla, da ti je ime?«

	»Nancy.«

	»Nancy,« je počasi ponovil in prikimal. »Lepo ime. Imam hčerko, ki ji je ime Nancy. No, grem. Lepo te je bilo videti.« Podal ji je plašče in jo na hitro poljubil na lice. »Se vidiva, deklica.«

	Ob bliskavici in kliku je kar poskočila. Obrnila se je in zagledala fotografa, ki ju je slikal, potem pa se obrnil, da bi ujel še druge goste, ki so se gnetli v avli.

	V skrbeh, da ne bi družine pustila predolgo čakati, je pohitela v garderobo in hitro, kolikor je deček za pultom to zmogel, oddala plašče. Lahko bi bil še šolarček, komaj je gledal izza pulta, pa je kljub temu z odprtimi usti strmel v Nancy.

	»Se opravičujem za tole,« je rekla, ko se je končno vrnila, toda Peter in Caro sta bila brez besed. Enako kot deček za pultom sta samo zvedavo strmela vanjo, moški, ki se jim je pridružil, pa je komajda zadrževal smeh.

	»Ga poznaš?« je nejeverno rekla Caro, njen naglas pa je nenadoma odpotoval daleč zahodno od Atlantika.

	»Seveda. No, malce. Včeraj me je pripeljal.«

	»On te je pripeljal?« Peter se je nasmehnil, prvič, odkar ga je poznala.

	»Moram reči, da vidva res znata izbrati varuško,« je rekel njihov prijatelj in pohvalno pogledal Nancy. »Peter, prijatelj stari, mene sploh ne potrebuješ. Ta mlada dama ima boljše zveze od mene.«

	»Ni moja varuška.«

	»Oh, molči že, Pamela.«

	Mlademu dekletu je takoj postalo jasno, da ni pravi trenutek, da jezi Caro. Namuljeno je utihnila.

	Moški ji je ponudil roko. »Tony Scott. Me veseli, da sva se spoznala, Nancy. Moraš me predstaviti svojemu prijatelju.«

	»Oh, saj ni …« Nancy je iztegnila orokavičeno roko. Njegov stisk je bil čvrst, oči so se mu iskrile, spominjale so jo na oči Davida Nivena, četudi se ji je zdelo, da se ji posmehujejo.

	Spustil je njeno roko in dvignil svojo. »Pojasnilo ni potrebno. Dekle ima pravico do diskretnosti. Še posebej takšnega videza.«

	»Nancy, Tony je star družinski prijatelj,« je hitro pojasnil Peter in si prislužil Nancyjino hvaležnost, ker ji je v zadregi priskočil na pomoč. »Skupaj sva hodila v šolo. Ne meni se zanj.«

	Njuno prijateljstvo se je zdelo nenavadno: Peter je bil zadržan in skoraj puščavniški, medtem ko je Tony znal vzbuditi pozornost in v njej uživati, kar se je pokazalo celo med tem kratkim pogovorom.

	»Bojim se, da se me boš moral privaditi, to poletje me boš pogosto videval.« Tony je dregnil Petra. »In upam, Nancy, da bom tudi tebe videl pogosto. A ne, Peter?«

	Peter je bil toliko spodoben, da se za opazko ni zmenil, ampak Nancy je poznala ta pogled, še prevečkrat ga je bila deležna od enako trapastih moških. Ob Tonyjevem pogledu ji je bilo neprijetno, pa tudi Caro jo je obsojajoče gledala. Želela si je, da bi nekdo spremenil temo.

	»Pri Tonyju bomo stanovali v … kje že? V Antibesu? Tega kraja si nikoli ne zapomnim.« Peter je mrščil obrvi.

	»Zato ker nikoli nisi pozoren, ko sva tam, dragi,« je pripomnila Caro in z dlanjo, odeto v črno rokavico, pobožala Petra po roki. »Vedno si preveč zaposlen s prekletim slikanjem.«

	»Morda pa boš zdaj, ko imaš tole za petami, več z nami, kaj?« je rekel Tony in pomignil proti Nancy, ki se je začela spraševati, ali bi se zgledovala po Pameli in potarnala, da ji je slabo. Kakorkoli, če bo še dolgo gledala ostanek večerje v levem kotu Tonyjevih pajkastih brčic, ji slabosti ne bo treba hliniti.

	»Tony, grozen si in sovražim te.«

	»Ne, pa me ne, Caro. Rada me imaš.« Caro je zgrabil za roko in jo poljubil na lice. Nancy je presenetilo, da je njena delodajalka tako dekliško zardela, potem pa je Tony drugo roko ponudil Pameli. »Pridi, knedeljček,« je rekel. »Čas je za zabavo.«

	»Ne kliči me tako,« je zamrmrala Pamela, ponujene roke ni sprejela.

	»Ne meni se za Tonyja,« je Peter rekel Nancy, ko sta jim sledila proti vhodu, obdanemu z zlatimi zavesami, v osrednji del nočnega kluba, kjer je že čakala vrsta uslužbencev, da bi klientelo Lida pospremila k mizam. »Dober prijatelj je, le včasih je preveč neotesan. Navadila se ga boš.«

	Nancy je upala, da se ga ne bo.



	Ko so se vrnili v stanovanje, je bilo že zgodnje jutro.

	»Bi kdo kozarček pred spanjem?« je vprašal Peter in se odpravil naravnost k steklenici viskija in si natočil dobršno mero.

	»Jaz grem v posteljo,« je rekla Caro, si sezula čevlje s paskom in vrgla jakno na kavč, preden je izginila skozi umetelno izrezljana vrata glavne spalnice.

	»Jaz tudi.« Pravzaprav se je videlo, da je Pameli zdaj resnično slabo, spila je tri kozarce šampanjca, ki ji jih je vsilil Tony.

	»Morda bo bolje, če nocoj spim v tvoji sobi, Pamela,« je predlagala Nancy, zaskrbljena, da se bo šampanjec ponoči ponovno prikazal. Da bi Caro čakala pripravljena z vedrom, si ni mogla predstavljati.

	Pamela je samo skomignila. »Če hočeš.«

	»Le svoje stvari grem iskat.« Nancy ji je sledila proti stopnicam, ki so vodile v majhno podstrešno sobico.

	»Ostani in spij pijačo z mano,« je za njo zaklical Peter. »Imaš rada viski?«

	Oklevala je, ampak Pamela je že odšla naprej in najbrž ji ne bo všeč, če jo bo motila med slačenjem.

	»Ja, včasih.«

	Peter je nalil pijačo v kozarec in ji ga ponudil.

	Verjetno ne more škoditi, je pomislila. »Hvala,« je odvrnila in vzela kozarec.

	Pomignil je proti zofi, povabil jo je, naj sede, sam pa je sedel nasproti v fotelj.

	»Sploh se še nisva dobro pogovorila, kajne?« Kristalni kozarec je vrtel med prsti. »Bojim se, da sem bil rahlo nesramen, ko sva se prvič srečala. Tak postanem, kadar delam. Nič osebnega, saj razumeš?«

	Nancy se je nasmehnila in srknila požirek motne tekočine. Donald je bil pristaš viskija in jo je pregovarjal skozi začetni odpor do jantarne tekočine, dokler ni spremenila mnenja in ga začela celo oboževati, kar je presenečalo tiste, ki so pričakovali, da mlade dame prej posežejo po šeriju kot tako močni zadevi. »Seveda. Ti nisi vedel, kdo sem jaz, jaz pa ne, kdo si ti.«

	»Zelo prijazna si.« Nagnil je glavo in se nasmehnil. »No, povej, si uživala v predstavi?«

	Nancy takšne predstave ni videla še nikoli: plesalke, plešoči psi in pa seveda glavno dejanje. Prav vsi gostje so vstali izza miz, obsijanih s svečkami, in mu ploskali, Nancy pa bi se najraje pogreznila v tla, ko je eno od pesmi zapel neposredno njej.

	Peter se je zasmejal. »Še vedno ne morem verjeti, kako si ga spoznala.«

	Nancy je začela počasi presedati pozornost, ki jo je izzvala njena mala dogodivščina, zato je vprašala: »In kako je bil tebi všeč večer?«

	Zagodrnjal je. »Raje bi nekje v miru večerjal, ampak Tony se je potrudil in nam priskrbel vstopnice.«

	»Lepo je bilo spoznati vaša prijatelja.«

	»Ah, Hendersonova. V bistva sta precej grozna, še posebej žena. Ampak želi, da naslikam njen portret, tako da se jo bom najbrž moral navaditi gledati. In pogruntati, kako naj tisti njen nos naslikam manjši. Caro si je vtepla v glavo, da se bo Pamela dobro razumela z njunim vnukom, a slišal sem, da je precej dolgočasen.«

	»Zelo dobro si se pretvarjal, da sta ti všeč.« Nancy se je nasmehnila.

	»Bojim se, da je to del službe, čeprav se mi zdi, da zadnje dni nisem s srcem pri stvari.« Odšel je k steklenici in napolnil kozarec. »Ti dolijem?«

	Odkimala je, on pa se je vrnil. »Caro mi je povedala, da si bila šivilja. Čudovito mora biti iz delčkov materiala ustvariti nekaj novega.«

	»Lahko bi se reklo, da tudi ti to počneš.«

	»Najbrž res. Na neki način. Ampak prekleti portret nikomur resnično ne koristi, a ne? Razen kot ogledalo posameznikovi nečimrnosti.«

	Zasmejala se je in prešinilo jo je, da je prvič spet sproščena v družbi moškega. »Z veseljem bi si kdaj ogledala tvoja dela, če lahko.«

	Obraz mu je zažarel. »Resno? V tem trenutku imam s sabo le skicirko, ko pa bomo prišli v Benetke, boš na razstavi videla nekaj mojih slik. In seveda tudi v ateljeju.« Zasmejal se je. »Oprosti, ampak navajen sem, da se Caro in Pea na smrt dolgočasita, kadar govorim o svojem delu.«

	»Obljubim, da se ne bom dolgočasila.« In mislila je resno: vedno si je želela dopolniti svoje pičlo znanje o umetnosti, vse od izletov v londonske galerije – zdelo se ji je, da je od takrat minila že cela večnost – kjer je občudovala spreminjajoče se barve Moneta ali resnobno lepoto nizozemskih miniatur. Pravzaprav o njih ni vedela ničesar, zdaj pa je imela priložnost, da se nauči kaj več.

	S kozarcem je zamahnil proti njeni obleki. »Domnevam, da boš rekla, da si jo sama sešila?«

	Skromno je nagnila glavo in se nasmehnila. »Ja, v bistvu res.«

	»Bistro dekle. Upam, da ti ni preveč odveč, ker si tukaj z nami. To zate najbrž ni izziv.«

	»Sploh ne. Potrebujem spremembo.«

	»Ne bom vprašal, zakaj, sem pa vesel, da je tako, in upam, da ne bomo prenaporni. Mislim, da boš dobro vplivala na Pamelo. Zdi se, da si ji všeč.«

	Nancy so te besede presenetile. Spraševala se je, le kako se Pamela obnaša do tistih, ki jih ne mara. »In meni je všeč ona.« Je lagala? Pravzaprav je mislila, da ne. Nekaj časa bo potrebovala, da odstrani zunanjo plast, a je sumila, da se pod njo skriva prav prijetno dekle.

	»Ni ji lahko, zgodaj je izgubila mater in veliko časa je zdoma, v šoli.«

	Nancy je poznala nekaj delčkov zgodbe o nesrečni Alice Cavendish, ki si po težkem porodu ni opomogla. Ljubečega moža in novorojenčico je zapustila le nekaj dni zatem, ko se je družinica izoblikovala. Na pomoč so priskočili Petrovi starši in zaposlili staro varuško, da se je Peter lahko vrnil v London in delal, ne da bi ga skrbelo za drobno deklico, ki mu je zlomila srce vsakič, ko jo je obiskal v Sunberry Parku. Ko je spoznal Caro in vzel k sebi svojo dveletno hčerko, je v hiši v Kensingtonu vpila na vse grlo in zahtevala svojo varuško, ki se je po hitrem postopku naselila na podstrešju, v hiši pa je spet zavladal mir.

	»Kadar se ne pači in ne jezi Caro, je zelo prijetna. In bojim se, da nisem bil najboljši oče. Prezaposlen sem, veš.« Pošteno je srknil viski in se obrisal okrog ust. »Nisem prepričan, da je bilo dobro, da sva jo poslala proč, ko se naju je končno malce privadila, ampak Caro ve, kakšna so mlada dekleta. Doma se je na smrt dolgočasila.«

	»No, to poletje boste lahko veliko skupaj.«

	»Takšen je načrt. Čeprav po tem …« Zamišljeno je tapkal po kozarcu. »No, bomo videli. Kakorkoli, domnevam, da prav gotovo pogrešaš svojo družino?«

	Kot bi mi nekdo odrezal desno nogo. Kot bi mi nekdo iztrgal srce, ga dal v papirnato vrečko in pustil na postaji Waterloo. »Malce.«

	Kombinacija šampanjca in viskija, pozne ure in navdušenje večera so jo premagovali. Zbala se je, da bo storila kaj nespametnega, mu na primer povedala svojo življenjsko zgodbo. »Najbolje, da preverim, ali je s Pamelo vse v redu in grem v posteljo. Prav?«

	»Odlična zamisel,« je odvrnil. »Čez dan ali dva odpotujemo. Pot do tja dol je precej dolga, zato se le naspi, dokler se lahko.«

	Vstala je in se za hip zagledala vanj. Strmel je v kozarec in dajal videz, kot da stoji na robu prepada in bo vsak čas zgrmel vanj. Bolje, da ga prepusti svojim mislim in ga pusti pri miru, kot si je to želela tudi sama.

	Le bežno je zaznal, da je odložila kozarec poleg njegovega in po prstih odšla. Za seboj je tiho zaprla vrata.

	14

	Torej je vendarle tukaj. Flo se je razgledovala po Gare de Nordu, manj romantičen prihod na celino bi si težko predstavljala. Ozirala se je po vrstah klepetavih učencev poletnih šol in ljudi, ki so hiteli v službo in se glasno pogovarjali po telefonu. Pogledala je madež od čokolade na cvetu majnika na svoji obleki. Vsi okoli nje so bili oblečeni v črno – anoraki, debele jakne, kavbojke, gojzarji, celo veliki psi na povodcih so bili črni – in na tej Doris Day sceni se je počutila odveč.

	Kako drugače je bilo tukaj leta 1962, ko je Nancy stala pred to postajo? Flo si je velik javni prostor predstavljala v barvah, brez dizelskih avtomobilov, s privlačno oblečenimi ljudmi, ki so hiteli po opravkih po čudovitem Parizu, ki ga že dolgo ni bilo več, v resnici pa se je na moč trudila, da ji pogled ni zastajal na usmiljenja vrednih dušah, ki so spale v vlažnih vrečah pred vhodi, zanikrnih hotelskih tablah in nizu prodajaln s hitro hrano ob široki ulici pred seboj.

	Njen hotel ni bil daleč stran, toda bila je izčrpana in tudi neroden kovček se je izkazal za naporno breme. Pomahala je taksiju in si privoščila približno deset minut razkošja. Upala je, da si bo med vožnjo lahko ogledala mesto, ampak voznik je očitno mislil, da je v Le Mansu in ne na pariških ulicah, zato je pred skorajšnjimi trki in prestrašenimi pogledi pešcev oči raje zaprla.

	Mislim je pustila, da so odtavale nazaj k potovanju, ki jo je pripeljalo sem. Nikogar ni bilo, ki bi ji pri St. Pancrasu pomahal v slovo, zato je umaknila pogled s kipa. Razdraženo je pomislila, da si želi, da bi bil Seamus z njo in bi med iskanjem njenega vlaka živahno korakal sem in tja.

	Na vlaku se je znašla stisnjena za mizico skupaj z mlado mamico – njena hčerka je na iPadu neprestano gledala risanke, bratec pa je Flo vso pot do Lilla občasno brcnil v golenico. Mamica se je samo smejala, ko je polila milkšejk in ko jo je sin vprašal, ali je ta teta alkoholičarka, ko se je iz vagona s kavarno vrnila z gin tonikom. Še nikoli ni vožnja z vlakom minevala počasneje, naposled pa so dnevni žarki le posvetili skozi okna in prispeli so na drugi konec tunela.

	Pred hotelom je taksist sunkovito ustavil. »Ici,« je rekel voznik in ji odprl vrata, potem pa pokazal na kovček v odprtem prtljažniku.

	»Ga moram sama nesti?« je vprašala in si prisegla, da mu ne bodala napitnine, ko se je samo brezbrižno naslonil na avto, potem pa mu je vendarle plačala pet evrov več.

	Hotel ni bil ravno takšen, kot je izgledal na spletu, a potrebovala je zgolj streho nad glavo, kjer bo lahko ponoči spala. Ko je vstopila v vežo, polno molčečih moških, ki so se samo za hip odtrgali od pametnih telefonov in jo pogledali, je pomislila, da je sobo rezervirala v pisarni taksistov, ki je bila zgolj krinka za bordel. Že jo je hotela popihati, potem pa se je za pultom prikazala visoka Vzhodnoevropejka in ji pomignila, naj pride bliže. Flo je oklevala, a umakniti se ni imela časa, kajti ženska ji je že potisnila ključ v roko in pokazala proti vratom, ki so vodila proti sobam za goste.

	Zakaj nisem potrošila malce več? je pomislila, ko je s svinčnikom drezala v lase v umivalniku in očistila stare drobtine s fotelja, preden je nanj odložila kovček. Za le nekaj evrov več bi lahko stanovala v hotelu nekaj ulic južneje, z dobrodošlim barom in starinskim pohištvom, namesto da je tukaj, kjer oddajajo sobe po urah, poliestra pa je toliko, da bi se lahko zadušila.

	Odprla je kovček in izvlekla prvi ovoj, brskala je po njem, dokler ni našla fotografije Nancy na mostu. Kdo jo je posnel? se je vprašala. Meglen črn prstni odtis v vogalu slike ji ni povedal ničesar, na desni pa je lahko videla nekakšen stol in del glasbila, medtem ko je Nancy stala na mostu in se smehljala, vetrič pa ji je rahlo privzdignil krilo in razkril znamenja na kolenih. Število mostov čez Seno je bilo znano, zato tega ne bi smelo biti težko najti.

	Listala je vodič in si ogledala vsak odsek s fotografijami, dokler ni našla fotografije, kot bi bila naravnost iz kataloga za mladoporočence. Skozi umetelno ograjo je videla Seno, koničast otok Ile de Cite jo je delil na dva kraka, osvetljeno z nizom svetilk na vsaki strani. Čeprav je bila fotografija posneta ponoči, ni bilo nobenega dvoma – to je bil most, na katerem se je Nancy srečno nasmihala neznanemu fotografu.

	*

	Vročina pariškega popoldneva je popuščala, ko je prispela do Pont des Artsa, vetrc, ki je vel z reke, je blažil prihajajoč glavobol. Za hip je postala in prisluhnila mladeniču, ki je stal na vogalu in turistom, ki so se zgrinjali na most, prepeval operne arije. Njegovo spremljavo so preglasili promet in odmevajoči komentarji ljudi na turističnih ladjicah, ki so plule gor in dol po reki.

	Torej je bila tukaj, nosila je obleko številka ena, čeprav je bila od poti čez Kanal že nekoliko zdelana. Obzirno je rinila skozi gnečo najstniških parov, ki so pozirali za selfije, dokler se ni znašla ob ograji. Vendar pa ni bila takšna, kot jo je poznala Nancy – polna je bila ključavnic, kot kak kovinski rak so zasedale vsak prosti centimeter prelepe ograje in s tisoči obljubami zaljubljencev, ki so jih najbrž preživele, obteževale most.

	Nagnila se je nad vodo in vase srkala razgled. Prav gotovo se je veliko spremenilo, odkar je tukaj stala Nancy: na levi se je nad temno sivimi strehami dvigal Eifflov stolp, v daljavi pa je videla Sacré-Coeur, belo liso na vrhu Montmartra.

	Pevec je zdaj že pospravljal svoje reči, šele ob tišini, ki je nastala, se je ovedela glasbe, ki je igrala v ozadju. Na skrajnem koncu mosta je zgrbljeno sedel starec, star skoraj toliko kot stol, in iz glasbila z ogromnim mehom in rumenimi tipkami izvabljal esenco Pariza. Nancyjino fotografijo je vzela iz torbice in si jo natančno ogledala. Zdaj je vedela, kaj išče, na fotografiji je prepoznala harmoniko.

	»Oprostite, monsieur,« je ogovorila postaranega moža.

	Počasi, podobno kot želva, je dvignil glavo in pomežiknil zaradi zahajajočega sonca. Zviti artritični prsti so mu zastali nad sijočimi gumbki in obrabljenimi tipkami. Bil je iskreno presenečen, ker ga je ogovorila.

	Pokazala mu je fotografijo. »Ma tante. La reconnaissez vous? Se je spomnite? Tukaj je bila leta 1962.« Številko mu je pokazala še s prsti, da bi mu pomagala razumeti, o katerem letu govori.

	Vzel je fotografijo in se praskal po osiveli bradi, medtem ko si jo je ogledoval. Iznenada se je zahihital in pokazal na harmoniko. »C'est la mienne!«

	»Ja, sem si mislila, da je. Et la femme?«

	Pogledal jo je. »C'est vous, n'est-ce pas? C'est la même robe, non?« Pokazal je na njeno obleko.

	»Ne, to nisem jaz. Obleka pa je skoraj enaka. To je moja teta. Ma tante?«

	Nasmehnil se je. »Ah, je me souviens. La belle dame et la chanteur.«

	»Chanteur?« Flo je začelo srce biti hitreje. »Kateri pevec?«

	Možakar ji je pomignil, naj pride bliže. »Americain.« Počakal je, da se mu je približala na nekaj centimetrov, v njegovi sapi je zaduhala sladkoben vonj po pijači Ricard, potem pa se je nagnil vznak in se zasmejal. In smejal. Flo je pomislila, da bo padel s stola.

	Jezus. Iz njega ne bo izvlekla ničesar. Slepa ulica.

	Vzravnala se je in se mu zahvalila, on pa se je spet posvetil instrumentu in zaigral melanholično verzijo My way, prej je zvenela samomorilsko kot zmagoslavno. Kaj pa je pričakovala? Možakar sedi tukaj že več kot pol stoletja, po žilah pa mu najbrž teče več alkohola kot krvi.

	Zavzdihnila je. Začetek ni bil ravno najboljši, a bila je tukaj. Odpravila se je nazaj proti hotelu, ustavila se je v supermarketu in si kupila hladno večerjo, da bi jo pojedla v sobi. Privoščila si bo miren večer in pustila, da dober spanec naredi čudeže.



	Flo se ni zbudila, bolj se je vdala dejstvu, da je že jutro in konec verjetno najbolj grozne noči v njenem življenju. Čeprav je imela sobo v četrtem nadstropju, to ni pomenilo nobene zaščite pred hrupnim nočnim življenjem, bojnim razpoloženjem na ulicah in mačjim vreščanjem, ob zori pa so se jim pridružili še mestni smetarji.

	Bila je utrujena, brez energije in lačna, še enega dne v mestu si ni želela. Daj no, Flo, se je bodrila. Obleci se, pojej zajtrk in pojdi ven.

	Posnemala je Nancy in izvlekla srajčno obleko iz poplina, ki jo je stala pravo malo premoženje. Usmilila se je razbolelih nog in obula najljubše conversice. Upala je, da bo z debelim usnjenim pasom in Jemimino rdečo šminko nekoliko ublažila 'nori' videz, čeprav ni bila prepričana, da bo v Parizu delovalo, kar je delovalo v Brightonu.

	Obleko je podržala pred seboj: zavihki so pravzaprav izgledali dobro. Je Nancy svojo obleko skoraj strgala, ker ji je povzročala toliko preglavic? Je parala šive, robila in likala mečkavo podlogo, dokler ni skoraj zajokala? Smuknila je v obleko in previdno zapela gumbe, ki so tekli po vsej dolžini. Bila je vesela, da ji je uspelo najti starinske, ki so nekoliko omilili nov izgled. Potem se je pogledala v ogledalo. Presenečeno in olajšano je opazila, da se ozek ovratnik lepo prilega ramenom, V-izrez je bil enako stilski kot takrat, ko je obleko nosila Nancy, v pasu zoženo krilo pa ji je lepo padalo na kolena. Flo je uspelo najti skoraj enak smetanov odtenek poplina, kot ga je našla zraven kroja, dozdevalo pa se ji je, da je bila Nancy veliko bolj prefinjena, kar je zadevalo obutev, in je k obleki verjetno nosila bolj ženstvene čevlje. Njeni bujni svetli kodri leta 1962 zagotovo niso bili in, ampak saj vendar ni prišla na šov Mad Man.

	Bila je pripravljena na najhujše, kar ji lahko ponudi celinski zajtrk. Ravno je hotela oditi iz sobe, ko ji je zapiskal telefon. Jem.

	Pošiljam ti Benovo telefonsko. Pričakuje tvoj klic. Malo je hecen, a dober za družbo. Za moškega. Pazi le, da njegova mama ne bo izvedela, da se dobita.

	Flo je zavzdihnila. Zmenek na slepo je zadnje, kar potrebuje, toda prijetno bi bilo z nekom spiti pijačo, kajti pitje cenenega rdečega vina ni bilo ravno v stilu Pariza, kot ga je načrtovala.



	No, naučila se je še ene lekcije, in sicer da na celini ne sme nikoli naročiti čaja in da se še tako nizka pričakovanja lahko izkažejo za previsoka. S polovičko gumijastega rog-ljička in kozarcem soka čudne barve v sebi je bila priprav-ljena na odhod. Paket številka dve je vseboval sliko Nancy v kavarni na pločniku. Na hrbtni strani ni pisalo nič, a na podlagi logotipa na priloženem zavojčku vžigalic je domnevala, da je bila posneta v znani kavarni na levem obrežju, v katero so nekoč zahajali pariški intelektualci.

	S seboj je vzela majhen zemljevid mesta in se odpravila južno proti reki. Nenehno se je umikala najetim motorjem in kolesom in za seboj puščala servisne prodajalne telefonov in z neonskimi lučmi razsvetljene manikirne salone. V nasprotju z njimi so za pročelji zgradb iz belle époque precej diskretno domovali emporiumi, v svojih izložbah so stavbe ponujale celotno barvno paleto od slonokoščene do sivo-rjave. Izložbe na drugi strani reke so bile polne v celofan zavitih knjig s trdimi platnicami in črno-belih slik resnobnih starcev v enako resnobnih oblačilih. Ustavila se je pred slaščičarno, pritegnile so jo steklene sklede sijočih jagod in breskev ter nizi čokoladnih slaščic v papirnatih skledicah.

	Sčasoma se je znašla nasproti Café de Flore. Imela je okna z zeleno-belo tendo in okrog vogala razporejene mize in stole, prizor je bil kot izrezan iz francoske romantične komedije.

	Sedla je za zunanjo mizico in naročila kavo. Iznenada jo je prevel čuden občutek, ker je sedela tako sama, zato je iz torbe potegnila v usnje vezan rokovnik. Tehtala je, ali bi jo sploh vzela s seboj, a bila ni nič večja od večje denarnice. Svinčnik ji je za hip zastal nad listom, pogledala je naokrog in opazila mlado mamico v oprijetih hlačah in zelo razvlečeni majici s kratkimi rokavi. V le nekaj potezah je narisala gube majice in brado ženske. Kar tako je dodala še čez ramo poveznjeno jakno. Kar naenkrat je bila spet v šoli, skicirala žive modele ali pa s pladnjem temper in čopičev v svojem studiu. Zanimivo, da človek tega nikoli ne pozabi, je pomislila, dvignila skico in si jo kritiško ogledovala.

	»Espresso?« Natakar se je vrnil in s pladnja dvignil maj-hno skodelico na krožničku, dodal je še kozarec vode.

	»Merci.« Rokovnik je zaprla in ga pospravila v torbo, ko je opazila vogal ovoja od obleke, molel je ven, in iz njega potegnila Nancyjino sliko pred kavarno. »Monsieur?« je rekla, ko je oddrsel proč, a se je že posvečal drugemu naročilu, radar zanjo je izklopil. Flo ni vedela, kaj pričakuje, da ji lahko pove. Njegovi starši leta 1962 najbrž še rojeni niso bili in nobenega razloga ni, da bi mu slika Nancy kaj pomenila. Po vsej verjetnosti med tem postankom ne bo izvedela ničesar, je pa vsaj dobila skodelico spodobne kave, odkar je odšla od doma.

	Misli so ji odtavale k naslednji Nancyjini obleki – koktajl obleki iz šantung svile. Flo se je v svoji dnevni obleki počutila nadvse srečno, ko je tavala naokrog, ampak koktajl obleka je zahtevala večerno sceno, in družbo.

	Vzela je telefon in poskrolala med sporočili, žalostna je opazila, da je bilo Seamusovo sporočilo na zadnjem mestu. Do zdaj se je že namestil in bil preveč zaposlen s svojim novim življenjem, da bi jo pogrešal. Upala je, da je srečen – no, vsaj malo.

	Jem je poslala kratek odgovor, zahvalila se ji je za številko, potem pa je razmišljala, kakšno sporočilo naj pošlje popolnemu tujcu. Kaj pa lahko izgubi, razen dostojanstva, če bo vsa opicanjena sama sedela v nekem imenitnem lokalu?

	Živijo, sem Flo, je natipkala z enim prstom, Jemina prijateljica v Parizu. Si za pijačo?

	Izpila je kavo in jo poplaknila s kozarcem hladne vode z okusom, na krožničku z računom je pustila nekaj drobiža. Pred seboj je imela ves popoldan – morda bo šla po nakupih. Do galerije Lafayette je prijeten sprehod in že leta ni bila tam. Morda pa si bo privoščila novo šminko.



	»Ti prinesem še enega?«

	Flo je izpila še zadnje kapljice cosmopolitana in kozarec potisnila proti njemu. »Zakaj pa ne?« Čeprav je koktajl stal petnajst evrov, je imela vse razloge, da si privošči še enega. Bil je njen zadnji večer v Parizu, častil je on in škoda bi bilo, da bi prav prijeten večer skazila z merico zdravega razuma. Kljub zadržanosti, ker se je sestala s popolnim neznancem, se je imela presenetljivo lepo. Ben je premogel veliko več, kot je menila Jem, in skorajda mu je odpustila rahlo Top Gear jakno in kavbojke.

	V usta si je vtaknila nekaj slanih mandljev in ga opazo-vala, ko se je zasukal na stolu in pomignil natakarju, naj jima prinese novo rundo.

	»Torej si star Jemin prijatelj?« je vprašala, a precej glasno, da je preglasila hreščanje lomečega ledu. Zakaj je vsak moški mislil, da je Tom Cruise, takoj ko je v roke dobil mešalnik za koktajle?

	Namrščil se je. »Veš, da sem pred leti hodil z njeno sestro Mel? No, minila je že cela večnost,« je hitro dodal, čeprav je Flo pod navidezno brezbrižnostjo lahko opazila bolečino, ki ga je še vedno pestila. »Pravzaprav mi je bila Jem vedno bolj všeč in vesel sem, da sva ohranila stike.«

	Flo je Melanie nekajkrat srečala in utrujene in prekomerno težke matere treh majhnih otrok si ni mogla ravno predstavljati s tem prijetnim in ja, čednim moškim. Definitivno je Ben pripadal mlajši Mel, ki je moške hrustala za zajtrk. Kolikor je videla ona, je bila na slabšem Mel in ne on.

	»Si že dolgo v Parizu?« jo je zanimalo, ko je naredila novi požirek pijače v barvi brusnic s tanko spiralo iz olupka pomaranče na paličici, pritrjenem na osoljeni rob kozarca.

	»Dve leti bo. Potreboval sem nov začetek, saj razumeš?«

	Prikimala je in strmela v svojo pijačo in kot igla tanko palčko. »Pohvale vredno. Verjetno se ni preprosto preseliti v tuje mesto?«

	Skomignil je. »Sprva ne, a sem izpopolnil svojo francoščino, se primoral, da sem hodil ven in si pridobil nekaj prijateljev. V redu je. Na splošno mi je všeč, mogoče pa bom storil korak naprej in spet malce potoval. Človek se še preveč zlahka ustali, kajne?«

	Flo se je zasmejala. »Mislim, da sem jaz opravila s potovanji – no, razen tega izleta, očitno. Morda ti bom nekoč povedala zgodbo o svojem otroštvu.«

	Poln upanja jo je pogledal. »To bi mi bilo všeč.«

	»Vidim, da si se podomačil.« Pokazala je na škatlico Gauloisesa, ki mu je molela iz žepa na jakni.

	»Kadar si v Rimu …« Skomignil je, da ni povsem posnemal galske verzije giba. S svetlimi lasmi in modrimi očmi se ne bi mogel nikoli povsem zliti v okolje. »V tej obleki bi te zagotovo imeli za Parižanko,« je pripomnil. »Daleč preveč šik je, da bi bila angleška. Pravzaprav rock šik.« Zaznala je, da je svoje besede obžaloval skoraj takoj, ko jih je izrekel. Močno rdečico je poskusil zakriti s kozarcem, ko je naredil požirek.

	Flo je odrinila nagonsko željo, da se ne bi zmenila za njegov kompliment, odločila se je, da bo uživala v vznemirjenju – zdelo se ji je, da je že leta ni nihče opazil. Vsaj en večer ne bo prevarana žena ali prodajalka ali solzna ženska na oddelku s plenicami v Tescu. Nasmehnila se je. »Hvala.« V zadovoljstvo ji je bilo, ko mu je odleglo.

	Šik je morda zvenelo nekoliko pretirano, a Flo je morala priznati, da je bila z lepo obleko, ki se ji je popolnoma prilegala, zadovoljna. Medtem ko je zadnjih nekaj mesecev izgubljala težo, se je izogibala pogledom na telo, ki jo je tako grdo pustilo na cedilu. Toda nocoj je dejansko uživala, da je lepo oblečena in všeč ji je bil širok izrez – ko ga je izrezala, se ji je zdel nenavaden – ki je nabrano padal in se lepo skladal s preostalim trupom. Ker ni nikoli uživala koktajla življenjskega stila, jo je skombinirala s staro oguljeno telirano usnjeno jakno. Še najmanj si je želela biti podobna Audrey Hepburn, prav tako pa ni bila prepričana, da ji ustreza rock šik. Z izraza na Benovem obrazu, kukal jo je izza svojega cosma, z nazaj počesanimi lasmi v stilu Stinga iz okrog leta 1988 in nekaj dni staro brado, se je zdelo, da je to bolj njegov stil.

	»In, kaj počneš tukaj?« Do vrha poln kozarec si je previdno ponesla k ustom in srknila grenko-sladko tekočino.

	»Novinar sem,« je rekel precej brezbrižno. »Ni tako glamurozno, kot zveni. Razen če vprašaš mojo mamo,« je še dodal in zavil z očmi. »Potem sem John Simpson. Mi o volku …« Zapiskal mu je telefon. Izvlekel ga je iz žepa, prebral sporočilo in zavzdihnil. »Oprosti, ona je. Spet.«

	Flo se je nasmehnila. »Lepo, da kaže zanimanje.«

	»Verjemi,« je odvrnil, »da resnično ni.«

	»No, če tvoja mama nima nič proti, mi lahko pomagaš,« je nadaljevala. »John Simpson.«

	Oči so se mu zaiskrile in v hipu je videla, kako zlahka so ženske izkoristile njegovo odkritost in psičkovemu podobno navdušenje. »Z veseljem,« je rekel, potem pa nekoliko umiril glas in z običajnim baritonom dodal: »Kaj lahko storim?«

	»Ugotoviti poskušam, kaj se je zgodilo moji prateti. Tukaj je bila leta 1962 – no, bila je na veliko krajih – jaz pa zdaj nekako sledim njeni poti. Zagotovo tukaj poznaš veliko ljudi.«

	Njegovo navdušenje je nekoliko uplahnilo, tudi pomembna drža, Flo pa je bil ta dokaj vsakdanji moški, ki se je skrival za hordo novinarjev, še malce bolj všeč.

	»Nisem prepričan, da bodo lahko veliko pomagali,« je negotovo povedal. »Sem bolj v nepremičninskih vodah, lahko pa preverim.«

	Flo se je nasmehnila – imela je občutek, da ni ravno Reutersov poročevalec.

	Čas je mineval hitro kot njuna pijača, ko je Flo pojasnjevala svoje romanje, točaj pa jima je znova napolnil kozarce. Iz torbe je potegnila precej zdelan program iz tretjega ovoja in ga odložila na pult. Sicer je na sredini manjkalo nekaj strani, a kljub temu je bil zanimiv artefakt.

	»Vau,« je rekel. Program je obračal v roki in si ogledoval rdeč trak, s katerim je bil zvezan majhen zvežčič. Elegantnim risbam plesalk z nemogoče dolgimi nogami in ogromnimi kostumi sta se smejala, tudi črno-belim fotografijam v stilu Busbyja Berkeleyja. »Kdaj je bilo to?«

	»5. junija 1962,« je odvrnila. »Moja teta je bila tisto noč tam.«

	»A res?« Izvlekel je fotografijo. »Katera je?«

	»Hudiča. Sploh nisem vedela, da je notri.« Flo je zgrabila fotografijo, ni mogla verjeti, da jo je spregledala. Očitno jo je posnel uradni Lidov fotograf, prikazovala pa je mizo, okrog katere so sedeli gospodje z metuljčki in dame z veliko dragulji. Prvič je videla tudi svojo obleko, enako razkošno kot vse druge, in uglajeno Nancy s popolno francosko kito, dolgimi belimi rokavicam in prefinjenim nasmeškom. »To je ona?« je vprašal in se sklonil bliže. »Čudovita je. Očitno imate to v genih,« je še dodal in se odkašljal, da bi skril zadrego.

	Na Nancyjini levi je sedelo šestnajst- ali sedemnajstletno dekle, Flo je domnevala, da je tetina varovanka. Obraza ni mogla jasno videti, bil je delno zakrit, s komolci je slonela na mizi in držala glavo med dlanmi. Dolgočasila se je, o tem ni bilo nobenega dvoma, vsi so lahko videli, da je bila Nancy soočena s precejšnjim izzivom. Na dekletovi levi je sedel svetlolas moški, držal se je, kot bi ga lastni metuljček dušil, in se čudaško nasmihal kameri. Na njegovi levi pa je sedela čudovita vitka ženska, ki mu je obračala hrbet, medtem ko se je smehljala moškemu z brčicami in polizanimi lasmi naravnost iz črno-belega vojnega filma, ki ji je nekaj šepetal na uho. Še zadnja večerna tovariša sta bila postaran par, ki sta se držala kot toga pokeraša na večerni zabavi v podeželski hiši v tridesetih.

	Flo je obrnila fotografijo in našla diagram imen, ki se je ujemal s pozicijami gostov okrog mize: polkovnik Henderson, gospa Henderson, Tony, Caro, Peter, Pamela, Nancy.

	Pamela. To je bila torej slikarjeva hči, za katero je skrbela Nancy. Odkritje je bilo velikansko, eden od mlajših moških in ženska sta očitna bila Pamelina starša. Priimkov ni bilo, razen Hendersonovih, ki sta bila daleč prestara, da bi imela najstniško hčer. Torej so ostali le Tony in Caro, zaljubljeni par ob njej in moški s peščenimi lasmi.

	Pogledala je Bena. »Popij. Zdi se, da greva v Lido.« Malce je postala. »No, hočem reči, če imaš čas. Moraš iti kam drugam?«

	A še preden je stavek dokončala, je že skočil z barskega stola, pripravljen na odhod.

	Ko je taksi ustavil na Elizejskih poljanah, je že začelo deževati. Ben je Flo nad glavo pridržal jakno, ko sta stekla čez pločnik in skozi vrata nočnega kluba.

	»Predstava se je že začela. Žal,« jima je povedal uniformiran moški v veži; hitro je dojel, da sta Angleža, ko je Ben stresel dežne kapljice z jakne.

	»Še hvala bogu,« je pripomnil Ben, ko je našel bilten in pokazal Flo cene vstopnic. »Za ta denar jem ves mesec.«

	»Nič hudega, nisva prišla na predstavo. Zanima naju šov izpred nekaj let.«

	Moški je skomignil. »Bosta vprašala na recepciji?«

	Flo se je odpravila k pultu, ki se je bleščal v tisoč zlatih ploščkih, ki so zaradi močne klime plapolali.

	»Bonsoir,« ju je pozdravilo dekle z robotskim nasmeškom in popolnimi belimi zobmi.

	»Je hologram?« je Ben šepnil Flo v uho.

	»Bonsoir. Upala sem, da mi boste lahko povedali kaj o šovu izpred let.«

	»Bojim se, da se je predstava že začela. Želite kupiti vstopnice za jutri?« je vprašalo dekle, naglas je imelo zelo močan.

	»Ne, zanima me šov iz leta 1962.«

	»Za jutrišnjo predstavo so prosti sedeži na galeriji. Bi vas zanimalo, madame?«

	»Hvala, a ne želim vstopnic za jutrišnjo predstavo. Ali katero naslednjo. Informacije iščem.«

	»Za naslednji teden še nismo preveč zasedeni. Bi vam bolj ustrezalo popoldan ali zvečer?« Glavo je nagnila na stran, sijoča temna paž čelada se je nagnila z njo.

	Od arktičnega mraza v veži je Flo že zeblo do kosti, pojemajoči topel žar vodke in cointreauja je dokončno izginil skupaj s potrpežljivostjo.

	Ben se je nagnil čez pult in se nasmehnil mladi ženski.

	»Nekomu bi želela postaviti nekaj vprašanj, če je to mogoče, prosim?« je prijazno vprašal.

	Dekle je spet vzravnalo glavo. »Seveda, monsieur,« je rekla, pozvonila, potem pa se nepremično zazrla v glavna vrata.

	»Kako to sovražim,« je besno prhnila Flo. To se ji je vedno dogajalo, ko je šla ven s Seamusom, ob njegovem šarmu in očarljivem nasmešku je za druge ženske postala nevidna. Ben sicer ni bil v Seamusovi ligi, je pa zasenčil Flo.

	»Pozabi,« je navrgel. »No, morda pa boš imela srečo. Ta tip izgleda star vsaj toliko kot tvoj program.«

	Na skrajnem koncu pulta so se odprla vrata, prikazal se je postaran gospod v večernem suknjiču in metuljčku. »Vama lahko kako pomagam?« je vprašal z močnim pariškim naglasom.

	Flo se je uprla želji, da bi se sklonila k majhnemu možicu in ga ogovorila, namesto tega je iz torbice skupaj s fotografijo potegnila program in mu ga podala. »To je moja prateta,« je rekla, »tukaj je bila 5. junija 1962.«

	Vzel je sliko, se mrščil in molče premikal ustnice, medtem ko si jo je ogledoval.

	»Veste, kdo so ti ljudje?« je zanimalo Flo.

	Odkimal je.

	»Veliko let sem že tukaj in videl sem ogromno ljudi. Preden sem postal direktor, sem že kot deček delal v garderobi in sprejemal plašče,« je povedal s ponosom.

	Flo je v sebi zavzdihnila. Čeprav je bila novica fascinantna, ni izvedela ničesar novega. Upala je preveč, če je mislila, da se bo kdo po vseh teh letih spomnil Nancy.

	»Počakajte,« se je oglasil možakar, grizel si je ustnico. »5. junija 1962 ste rekli?«

	»Ja. Zakaj?«

	Vrnil ji je program in se zasmejal. »Počakajta tukaj, prosim, madame, monsieur,« je še povedal in hitro izginil skozi vrata.

	Ben jo je dregnil. »A vidiš?«

	Starec se je vrnil in na majhno kavno mizico odložil staro spominsko knjigo. »Pridita, sedita,« ju je povabil, da se mu pridružita na razkošno oblazinjenih foteljih.

	Album je bil v precej slabem stanju, a pozlačena številka na prvi strani je bila 1962.

	»Imam ga že, odkar sem še kot majhen deček delal tukaj,« je pojasnil in pazljivo odprl knjigo. Ob kakšni fotografiji ali podpisanem biltenu se je zahihital. »Leta 1962 sem imel petnajst let. Si lahko predstavljata?« Nehal je listati. »Poglejte,« je rekel, obrnil album in ga potisnil proti Flo.

	Flo je album vzela v roke in si ogledala porumenel časopisni odrezek in zrnasto fotografijo lepe svetlolaske, ki jo je na lice poljubil starejši moški. Qui Estelle? se je glasil naslov, z Benovo pomočjo je prevedla besedilo pod njim.

	Lidovi gostje so se razveselili, ko so za hip uzrli gospoda Sinatro, ko se je pred sinočnjim nastopom sprehodil skozi množico. In zdi se, da je ameriški zvezdi padla v oko prav posebna dama! Stare Modre oči so včeraj uprizorile vznemirljiv šov, občinstvo je z nasmeškom spremljalo vsem najljubše stare popevke, nastop pa je zaključil z ganljivo priredbo Nancy (with a laughing face). Je bila posvečena njegovi hčerki ali skrivnostni dami med občinstvom? Ne vemo. Vendar pazite, gospa Sinatra!

	Flo in Ben sta se spogledala.

	»Strela,« je pripomnil čez nekaj trenutkov, »mislim, da si našla svojo teto.«

	»Mislim, da sva jo oba, gospod Simpson.«



	Medtem ko je Flo v kovček spravljala svoje stvari, jo je prešinilo, kako hitro so minili ti prvi trije dnevi. Boleči podplati so izdajali, da je veliko prehodila po pariških ulicah, hitro kopneča zaloga evrov pa, da mora nekoliko zategniti vajeti – potrošila je že dobršen del dvotedenske plače. Srce ji je sporočalo, da so minili že trije meseci, odkar je zadnjič videla Seamusa. Razum ji je pravil, da je že preveč časa preživela z Benom in da mora naslednji korak narediti sama.

	Oba z Benom sta se strinjala, potem ko sta nekaj časa vneto guglala po Benovem telefonu, da je bil pevec res izjemno privlačen in zanimiv, a tudi srečno poročen in v zakulisju ni bilo nobenega nezakonskega otroka, zato je Flo to smer iskanja hitro opustila.

	Prav tako sta se strinjala, da sta Pamelina starša in Nancyjina delodajalca Tony in Caro, naslednji korak pa je bil poiskati njihov priimek.

	Napočil je trenutek, da se odpravi naprej. Veselila se je že odhoda s postaje Gare de Lyon in da bo za seboj pustila mesto, ko se bo odpravila na jug proti naslednji postojanki svojega potovanja in naslednji fazi Nancyjine garderobe.

	Prav tako se je veselila, da bo za seboj pustila zadrego ob bežnih poljubih na lice v taksiju ob koncu večera. Iskreno rečeno, izgubiti ni imela ničesar in morda bo nekoč o nekom razmišljala drugače, a nekaj časa prav gotovo ne. Niti približno še ni bila na točki, da bi komurkoli dovolila nadomestiti Seamusa. Ben je bil prikupen in v njegovi lahkotni družbi je uživala, a bil je skoraj tako krhek kot ona in zlomljenega srca si nikakor ni želela imeti na vesti. Je pa privolila, da lahko razišče ostale člane skupinice – ob šolskem navdušenju in sposobnosti, da jo spravi v smeh, ga bo čez nekaj dni lepo slišati.

	V tem trenutku si je želela osredotočiti se na iskanje Nancy in izvedeti več o umetniku Tonyju. Ni vedela, kaj lahko pričakuje, da bo izvedela, ampak sled je bila dokaj kratka. Začela se je tukaj v Parizu in se končala med kanali v Benetkah.

	»Takole, Nancy,« je dahnila, zapela zadrgo na kovčku in si čez ramo poveznila torbo. »Pa poglejmo, kaj še skrivaš.«





IV.

	ANTIBES, CÔTE D'AZUR

	15

	McCall's 6372: kopalke in obleka za na plažo



	Nancy je zaprla oči in se prepustila toploti sonca, ki ji je grela gole noge. Na zložljivem stolu se je spustila še niže in prste na nogah zakopala v pesek. Pesek je bil tukaj vroč, prijeten in bel, povsem drugačen od mrzlih morilskih kamnov v Eastbournu, na katerih si si hitro zvil gleženj in so tiščali v hrbet, če si bil dovolj nespameten, da si legel nanje. Tukaj si moral paziti le, da si nisi opekel podplatov, in Nancy je hitro postalo jasno, zakaj toliko ljudi nosi espadrile iz blaga in vrvi, ki jih je bilo za nekaj frankov mogoče kupiti povsod v mestu.

	Nežen vetrič je vzvaloval obrobo na dežniku, ki ji je pred žgočim soncem ščitil preostalo telo. Odprla je oči in opazovala bele cofke, ki so se iskrili in zibali na modrem nebu brez oblačka. Nič čudnega, da se je obala imenovala Côte d'Azur – angleško nebo ni bilo še nikoli tako zelo modro, čeprav je živo turkizno morje veliko prispevalo k imenu te zavite obale s plažami v obliki lokov in visokimi pečinami.

	Skoraj je že zadremala, toda ni mogla povsem izklopiti kramljanja sokopalcev, zvok njihovega smeha in govorjenja je rasel in padal skupaj z nežnim podrsavanjem valov po peščeni plaži. Vsake toliko je mimo nje stekel otrok in se glasno smejal, ker ga starš ni dohiteval, ali pa je iz tranzistorja zavela melodija Charlesa Aznavourja ali Rickyja Nelsona.

	»A lahko greva?«

	Nancy je privzdignila glavo in pogledala naokrog. Pamela je sedela na pesku ob njej, s paličico je risala kroge in jih spet brisala.

	»Šele prišli sva.«

	Pamela je zavzdihnila. »Dolgčas mi je.«

	Torej jo čaka spet eden tistih dni. Nancy se je pripravila na ponovitev vožnje iz Pariza, med katero je vso pot po Franciji vsakih deset minut odgovarjala na 'Kdaj bomo prispeli?', Pamela pa je morala nenehno nekaj grizljati, da je preganjala dolgčas. Nancy si je želela, da bi bilo za dekle dovolj prostora v kupeju staršev in da bi imela sama vsaj malo miru in bi lahko uživala v pogledu na čudovita polja neskončnih sončnic, ki so se spremenila v prosojne planjave sivke, medtem ko je vlak skozi Provanso drvel proti obali. Prav tako bi zmogla brez nenehnega opravičevanja sopotnikom, ker je Pamela vsakih deset minut vstajala in se kot medved v kletki motovilila po kupeju.

	Sprva so nameravali potovati z letalom, toda Peter je spremenil načrt, potem ko je nekaj dni pred Nancyjinim prihodom v Pariz na letališču Orly strmoglavilo letalo. Deset dni kasneje so strahotne fotografije nesreče še vedno prevladovale na naslovnicah časopisov, kamorkoli je pogledala – sprevidela je, da se ujetost z zdolgočaseno najstnico na vlaku ne more primerjati z grozo, ki so jo prestali nekateri drugi ljudje.

	»In prevroče je,« je dodala Pamela, ker se Nancy ni odzvala. Brisačo si je tesneje ogrnila okrog ramen.

	Nancy je potrepljala prazen stol ob svojem. »Zakaj ne sedeš sem? V senci je veliko prijetneje.«

	»Nočem sedeti tukaj. Rada bi šla nazaj.«

	»In kaj boš tam počela?«

	Pamela je skomignila. »Brala knjigo?«

	Nancy je dvomila, da jo bo res.

	»Zagotovo si utrujena. Lezi in počivaj.«

	»Nisem utrujena.«

	Seveda ni utrujena.

	»Zakaj ne vzameš tega svojega fotoaparata in se razgledaš naokrog? Lahko se sprehodiva ob obali.«

	»Nočem na sprehod.«

	»Hudiča, Pamela!« Sedla je pokonci in se obrnila, ko je zagledala proti sebi obrnjen fotoaparat in zaslišala klik – razdražena Nancy je bila ovekovečena.

	»Rekla si, naj fotografiram,« je odvrnila Pamela in se sarkastično smehljala, ko je previjala film.

	Nancy je nekaj zagodrnjala proti njej, potem pa sta v slepeči tišini nekaj trenutkov molčali, dokler ni Pamela tiho vstala in legla poleg Nancy, kar je slednjo močno presenetilo.

	Nancy ni imela nič proti, za seboj je imela slabo noč in bila je na robu z živci. S Pamelo sta dobili služabničino hiško na posestvu vile na hribu in medtem ko je glavna hiša imela klimo, je bilo v njunem škatli podobnem domovanju zlovešče vroče. Izbira med vročino in komarji je bila težka, na koncu pa so zmagali Pamelini izbruhi nad mučitelji in se je Nancy dušila v spanju, ko je njena družabnica spala kot dojenček.

	Pogledala je rdeče in bele bulice na Pamelinih nogah in preplavilo jo je sočutje do dekleta, ki se je skrivalo pod veliko brisačo – želela si je samo, da bi šla s svojimi prijateljicami v konjeniški klub ali tekati po igrišču za lacrosse. Nancy je lahko videla, kako neprijetno se počuti tukaj, obdana z visokimi vitkimi telesi, ki so samo še poudarila okroglost in angleškost njene postave, ki se je šele oblikovala. Tudi Nancyjina polt je bila zelo bleda, a v kombinaciji z višino in vitkim stasom je to prej pomenilo dodaten plus kot minus, pa tudi praske pariških pločnikov so že skoraj povsem zbledele.

	»Izvoli, tole si ogrni,« ji je ponudila lepo ogrinjalo brez rokavov, ki se je lepo podalo njenim kopalkam.

	Pamela je najprej negotovo pogledala, potem pa vzela rahlo prosojno in do bokov segajočo tkanino. Zapela je štiri prevelike gumbe, ki so se ujemali z jajčno rumeno obleko iz gingama. Pogledala se je. »Tole je resnično lepo. Kje si ga dobila?«

	»Nisem ga dobila. Sama sem ga naredila.«

	Pamela jo je pogledala. »Ti si ga naredila? Kako?«

	»Škarje, sukanec, šivalni stroj, čarobni šivalni škratje …«

	Pamela je proti Nancyjinim stegnom vrgla pest peska. »Ne, resno mislim.«

	»Saj ni težko,« je rekla Nancy in si z nog otresala pesek, ki se je prijel kreme za sončenje. »Le vedeti moraš, kaj počneš.«

	»Si tudi kopalke sešila sama?«

	Nancy je pogledala svoje bele enodelne kopalke, ki so kot po čudežu sploščile še zadnje obrise ohlapnega trebuščka v ozek spodnji del, ki je zaokrožil njene boke, skril grde strije in ji povrnil petinsedemdeset centimetrov okrog pasu, majhno ceno pa je plačevala s plitkejšim dihanjem. »Ja,« je odvrnila, »pravzaprav sem si sešila vsa oblačila za to potovanje.«

	Za nekaj trenutkov je Pamela ostala brez besed, občudujoče je strmela v svojo družabnico. »Bi nekoč sešila tudi nekaj zame?«

	»Če želiš.«

	Prikimala je. »Hvala.«

	»Lahko ti tudi pokažem, kako lahko sama kaj sešiješ.«

	»A res? No, saj v šoli sem poskusila. Šivali smo predpasnike. Pa tudi vezli smo, vendar mi ni šlo dobro od rok.«

	»V čem pa si dobra?« Nancy je zaprla oči, upala je, da bo zaigrano nezanimanje zganilo dekle.

	»Jaz? V ničemer pravzaprav. Ne znam slikati, ne znam šivati, ne znam igrati klavirja.«

	»Ampak zagotovo je kaj, kar rada počneš. Vsakdo ima nekaj.«

	»Ko sem bila majhna, sem imela ponija. Pri babici in dedku. Kadar sem bila pri njima na počitnicah, sem lahko sama jezdila naokrog po posestvu, če sem se le pravočasno vrnila na večerjo. Ježo imam rada, toda zdaj nimam več priložnosti.«

	»Zakaj ne?«

	»No, umrla sta in potem je posestvo prevzel stric Cecil, a je bil precej brezupen. In ko je umrl še on, so morali vse prodati. Tudi Fudgea.«

	»Žal mi je.«

	Pamela je skomignila. »Strica Cecila nisem nikoli marala. Vedno je smrdel po viskiju.«

	»Srečala sem že nekaj takšnih,« je rekla Nancy in izmenjali sta si bežen nasmešek. »Torej, če ne moreš biti vrhunska preskakovalka ovir, kaj boš počela?«

	»Jaz?«

	»Ne, tisti natakar s pladnjem tam.«

	»Hmm.« Pamela se je igračkala z nitko na ležalniku. »Mama misli, da bi se morala poročiti, takoj ko bom dovolj stara.«

	»Pa saj jih imaš komaj sedemnajst.« Nancy je sedla pokonci in se obrnila k njej. »Resno?«

	Pamela je zavzdihnila. »Najbrž bi se res morala. In pravzaprav jih imam skoraj osemnajst. Babi se je poročila, ko je bila stara devetnajst let. Kakorkoli, za kaj drugega niti nisem dobra.«

	»Ne govori neumnosti, vsak je za nekaj dober. Kaj bi počela, če bi lahko izbrala karkoli?«

	»Karkoli?« Pamela se je zagledala na morje. »Imela me boš za noro, če ti povem.«

	»Ne, ne bom,« ji je zatrdila Nancy, si stisnila nekaj kreme na noge in podala tubo Pameli, ki jo je povohala in privihala nos.

	»No, prav, ampak atu in mami ne smeš povedati.«

	»Obljubim.«

	Globoko je zajela sapo. »Bila bi medicinska sestra.«

	No, tega pa ni pričakovala. In tudi manj primerno vedenje okrog postelje bi težko našla.

	»Smešno se ti zdi.« Pamela jo je jezno motrila.

	»Ne, ni res. Mislim, da je občudovanja vredno. Le presenečena sem.« Pamela je zardela, zato je hitro dodala: »Pravzaprav mislim, da bi bila odlična medicinska sestra.«

	»Ne, pa ne. Sem bolj prijazna, kot si misliš, le da me ne poznaš.«

	»Ne mislim, da si neprijazna. Nisem pa prepričana, da ti bo mama dovolila skrbeti za množico povsem vsakdanjih ljudi. Si ji povedala?«

	»Enkrat.« Nancy ni bilo treba vprašati – izraz na dekletovem obrazu je povedal vse. »Morala sem obljubiti, da tega ne bom omenila nikoli več. Saj ji ne boš povedala, da sem ti kaj rekla?«

	Njuno pozornost je zmotil hrup malo naprej po plaži. Lepa, močno zagorela blondinka v ozkih bikinkah se je spustila po stopnicah in hodila ob vrsti ležalnikov in kot morska trava zelenih dežnikov, košat šop na temenu pa ji je poskakoval sem in tja. Sledila ji je skupina moških s fotoaparati, vpili so, naj se nasmehne, naredi pozo, se našobi.

	»Si videla, kdo je bila?« je vprašal moški glas v bližini.

	Obe sta se obrnili in zagledali obris v bleščečem soncu, belo platneno srajco je nosil razpeto zraven kopalnih kratkih hlač.

	»Ne bodi tako provincialen, Tony.« Ob njem se je pojavila Caro, črne bikinke z visokim pasom so samo še poudarile pretirano koščeno postavo. »Človek bi pomislil, da nisi še nikoli videl igralke.« Pogledala je Nancy. »Domnevam, da boš rekla, da je tudi ona tvoja prijateljica?«

	»Zakaj si pa ti tukaj?« je Pamela vprašala Tonyja, čigar nasmešek pod tanko črto brčic je izginil. »Mislila sem, da bomo imele danes ženski dopoldan.«

	»Ne bodi nesramna, dragica,« je zasikala Caro.

	»Kje je oče?«

	»Šel je na sprehod, da bo lahko slikal. Hotel je mir in tišino, zato sva prišla sem, je tako, Tony?«

	»Seveda. Torej,« je rekel, si podrgnil dlani in slekel srajco, »katera gre plavat s stricem Tonyjem? Nancy? A ni škoda, da se takšne kopalke skrivajo pod marelo?«

	»Oh, v redu je tako. Hvala, vseeno.« Ob Tonyju je imela čuden občutek, najraje bi si nadela več oblačil, poleg tega pa je od Caro dobivala močne nevidne signale.

	»Pamela?« je Caro poskusila pridobiti hčerino pozornost. »Zakaj ti ne bi šla plavat? Da se pred jutrišnjo zabavo znebiš nekaj te otroške maščobe.«

	»Ne maram plavanja.«

	»Ne bodi trapasta. Vsakdo mara plavanje.«

	»Zakaj pa potem ne greš ti?«

	Zdelo se je, kot bi vsa plaža obnemela, medtem ko je Caro tuhtala, kako naj se odzove na hčerino žalitev, preden je sklenila, da bo to prihranila za neko drugo, manj javno priložnost.

	Pamela, ki je sprevidela, da je šla predaleč, je zaznala možnost za pobeg. Snela je Nancyjino ogrinjalo in pustila, da jo je Tony za roko odpeljal proti vodi in zavpil: »Zadnji v vodi je cmok!«

	»To dekle je brezupno,« je pripomnila Caro, se spustila na Pamelin ležalnik in si postregla z losjonom.

	»Le malce utrujena je. Zadnjih nekaj dni je bilo napornih.«

	»Ne opravičuj je, Nancy. Ne more se večno vesti kot otrok.«

	Nancy je prešinilo, da Pamela v svojih sedemnajstih letih najbrž ni imela veliko priložnosti, da bi se lahko vedla kot otrok. »Kaj je narobe? Držiš se, kot bi izgubila evro, našla pa cent.«

	»Nič. Tudi jaz sem nekoliko utrujena.«

	»A nismo vsi, dragica?« Caro se je zleknila in zaprla oči. Eno nogo je pokrčila in jo naslonila na drugo.

	Nancy je opazovala jambore, ki so se pozibavali na iskrečem se morju, gliserji so brzeli sem in tja okrog rtiča, preraslega z borovci, do naslednje plaže ali nove zabave. Za njimi so palme obdajale srednjeveška obzidja lepega mesteca in šelestele v toplem sredozemskem vetriču.

	»No,« je začela Caro, »midve pa še nisva imeli priložnosti pokramljati, kaj?«

	»Menda res ne.«

	»Zagotovo pogrešaš dom.«

	Nancy je oklevala. Niti pod razno ne bo spregovorila o grozni noči, ki jo je preživela, ko jo je celotno telo bolelo od želje, da bi bila spet v Wandsworthu; da jo je zvijalo v želodcu in da so jo pod lahko nočno srajčko bolele prsi. Ali da bi ji povedala, kako malo je manjkalo, da ni pobrala svojih stvari in odpešačila na najbližje letališče, ni važno, kako daleč, ali kako zelo jo je bilo strah letenja.

	»Ne zelo.«

	»Te v Londonu ne čaka noben mladenič?« jo je podražila Caro. »Takšna lepotica ima prav gotovo nekaj oboževalcev.«

	»Nekoč je nekdo bil, a zdaj ga ni več.«

	»V morju je še veliko rib,« je odvrnila Caro in jo po-trepljala po roki. Nancy je na bleščavem obzorju spremljala Pamelin obris. S prekrižanimi rokami je stala v vodi in strmela na morje, sploh se ni zavedala otrok, ki so se škropili okrog nje, in zagorelih poklicnih sprehajalcev po plaži, ki so se razkazovali v kopalkah, ki se ne bodo nikoli zmočile. Tony se je sprehajal med njimi, pozdravil nekaj žensk in kramljal z moškimi. Zdelo se je, da večno išče nova znanstva in Nancy je čudilo, da je nekdo tako družaben lahko prijatelj tako zadržanega in tihega Petra.

	»Ena sama briga je,« je pripomnila Caro in prekinila niz Nancyjinih misli.

	»Pamela? Ne vem. Glavo ima na pravem mestu.«

	»Morda. Nisem ravno prepričana – verjetno je bila predolgo zdoma, ampak tukaj se počuti kot riba na suhem. Upala sem, da se bo vklopila, spoznala ljudi, dobila kakšno idejo, kaj želi početi v življenju …« Caro je zavzdihnila. »Resnično je izrezan oče. Morda ji bova res morala poiskati nekega kmeta. Nekoga s konji, ki mu ne bo mar, da se njegova žena oblači kot hlapec.«

	Nancy se je zasmejala, vendar je zaznala razočaranje, ki je velo iz nasmeška starejše ženske. Pamela in Caro si resnično ne bi mogli biti bolj različni.

	»Si morda kaj razmišljala o tem, da bi si poiskala službo ali šla na fakulteto?« je omahljivo vprašala.

	Caro jo je pogledala iznad sončnih očal. »Pamela? Intelektualka?« Odkimala je. »Nobena od najinih družin ni ravno akademska. Razen Petra, najbrž, če Slade sploh šteje. Po več generacijah je prvi Cavendish, ki dejansko dela za preživetje. Svoja starša je naravnost šokiral.«

	»Pamela mi je povedala, da sta umrla. In potem še njen stric? Žal mi je. Prav gotovo ji je bilo težko. Očitno ju je imela zelo rada.«

	Caro je našobila ustnice. »Dve leti je, odkar je umrl Cecil, le leto dni za svojima staršema. Vsa modra kri sveta ni mogla rešiti te družine ali njihove od boga pozabljene gnijoče dediščine. Cecil je bil pijanec in kockar, zato jaz za njim ne bi točila solz. Nesrečni Peter – v tem gnezdu pokvarjencev je edini normalen.« Segla je po torbo. »Mene so prenašali samo zato, ker so mislili, da bom čez lužo prinesla čarobno skledo, polno dolarjev. Da se z baronetovim sinom poroči Američanka? Grozljivo! Še malo, pa se bomo infiltrirale v dragoceno kraljevo družino.« Zasmejala se je in si prižgala cigareto, plamen vžigalnika je morala zaščititi pred vetričem, ki je vel z morja. »Ampak ne Peter. On ne bi razločil med skledo zlata in krožnikom juhe. Hvala bogu. Dober človek je, imela sem srečo.« Obrnila se je k Nancy. »Torej, od enega izobčenca do drugega, kako se znajdeš z vašimi britanskimi razrednimi stvarmi? Ker si delavka in vse to. Verjetno se je težko vklopiti.«

	Nancy je pogledala Caro, ni vedela, ali jo njena delodajalka namerno spravlja v zadrego ali je samo radovedna. Dokler ni izrekla teh besed, ni Nancy niti enkrat pomislila na razlike med svojim ozadjem in ozadjem Cavendishevih. Bila je zgolj Nancy. Kjerkoli je že bila, povsod se je počutila doma, čeprav se je zavedala, da se za kuhinjsko mizo na Victoria Streetu pogovarja drugače kot na drugi strani reke. Vedela je, da je oče bolj tradicionalen – odločno je verjel, da se morajo ljudje držati svojega mesta v svetu; če poskušaš biti nekaj, kar nisi, si na koncu samo nesrečen. Ima prav? Prepričana ni bila, a oče je imel modrost, ki je ne more kupiti nobena izobrazba, pa je bil kljub temu vedno na dnu. Če bi se držala ljudi svoje vrste, bi se stvari zagotovo razpletle drugače. Mogoče pa si je samo zakrivala oči in je bila v tem svetu že ves čas izobčenka.

	Ampak stvari so se spreminjale, o tem je bila prepričana – mladost in nadarjenost sta postajali nova aristokracija, uspel je lahko vsakdo. Dekleta, kot je sama, imajo priložnosti, o katerih je Berylina generacija samo sanjala.

	Bežno se je nasmehnila. »Ne bi vedela. Če lahko delavke in Američanke v južni Franciji skupaj sedijo na plaži, potem svet najbrž res gre naprej.«

	»Upajmo, da res, ljubica.«

	Nancy je vstala in se pretegnila. »Mislim, da bom Pamelo odpeljala nazaj v hišo, preden jo opeče.«

	»Dobra zamisel,« je rekla Caro. »Saj ne želiva, da bi bila na zabavi rdeča kot rak, kajne?«

	Nancy je začela pospravljati stvari v torbo za na plažo, s tal je pobrala tudi Pameline sandale in brisačo, potem pa ji je pomahala. Ko jo je Pamela opazila in se po pesku počasi odpravila k njej, se je Nancy obrnila, da bi se poslovila od Caro, toda Caro se je že prestavila z ležalnika na brisačo na pesku. Naoljen obraz ji je osvetljeval odsev aluminijaste pahljače, nameščene pod brado, oči je imela zaprte. Nancy je dobro vedela, da je spečega leva najbolje pustiti pri miru, sumila je, da bi se dotični lahko kosal z rotvajlerjem, če bi ga zmotila, zato je tiho vzela torbo in se odpravila po vročem zbadajočem pesku.

	16

	McCall's 6571: damska koktajl obleka



	Ko je avto zapeljal na prodnat privoz in svoje potnike odložil pod nadstreškom iz palm, je večerni vetrc prinesel zvoke glasbe in pridušenega smeha, ki so prelomili šumenje nenehno udarjajočih valov ob skale spodaj.

	Napetost med Caro in Pamelo, ki je težila celotno potovanje po ozki ovinkasti obalni cesti, je bila začasno pozabljena ob pogledu na čudovito roza miniaturno palačo, iz arabskega Kasbaha do Cap d'Antibesa jo je prenesel roman F. Scotta Fitzgeralda. Barva pročelja z balkoni je postala temnejša, ko se je sonce začelo spuščati za pečine. Škržati so zapeli v pozdrav večeru, še zadnji sončni žarki so pobožali bele obrobe strehe vile. Počasi se je približeval vrhunec poletja, noči so minevale, kot bi trenil z očmi, Nancy pa je hrepenela po temi in počitku od večno razsvetljenega neba nad riviero.

	Skupaj z drugimi je sledila z baklami osvetljeni poti, vodila je na teraso, okrašeno s papirnatimi lampijoni.

	»Peter, prijatelj stari,« je zaslišala nekoga reči, ko so na zabavo prispeli Cavendishevi. Starejši možakar v belem sakoju je Petru segel v roko in ga potrepljal po rami, potem pa je poljubil še prste na Carojini orokavičeni roki.

	Ta večer je Caro presegla samo sebe, kljub skoraj usodnemu odkritju v garderobi, in v obleki iz šifona iz Givenchyjevega kataloga, narejeni v grškem stilu in barvi ostrig, je bila krasna. Nihče ne bi uganil, da je le dve uri nazaj izbruhnila kriza mednarodnih razsežnosti, ko je na zgornjem delu obleke brez naramnic odkrila raztrganino – malce prej tisti dan se je vanjo skrivaj stlačila Pamela, česar občutljiva tkanina ni vzdržala. Veljala je za uničeno, potem pa si je Nancy prislužila večno hvaležnost svoje delodajalke, ko je tik pred zdajci s pomočjo šivalnega pribora in traka blaga luknjo spremenila v križni ovratnik, ki je tekel do pasu in okrog in se s pentljo zaključil na spodnjem delu Carojinega golega zagorelega hrbta.

	»Bo tam hrana?«

	»Mislim, da bo, Pamela,« je odvrnila Nancy.

	Pamela se je držala zadaj, Nancy pa je na vrhu stopnic čakala, da jo dohiti. Zagotovo je lačna, ker ni smela večerjati z njimi, pa tudi obloženih kruhkov, ki ji jih je Nancy pritihotapila v majhno hiško, ni hotela pojesti.

	»Bodi vljudna in pozdravi gostitelja, potem pa bova poiskali nekaj za pod zob.«

	Pamela je zavzdihnila in se pustila odpeljati na teraso, kjer so vsi vzklikali, kako zelo je zrasla, kako zelo je podobna svoji babici in ali jih resnično ima že sedemnajst. Ja, ljubi bog, zdaj je pravi čas za razmislek o prihodnosti. Res bi morala spoznati njunega vnuka. Ga morda že pozna? Čeden je in v mestu počne čudovite stvari. Ja, ko bomo spet doma v Londonu, bomo za vse pripravili zabavo. Kako zelo zabavno bo.

	Nancy je preprosto morala občudovati Pamelo, ki se je smehljala in se vzravnano držala.

	»Torej, Pamela, želim, da se nocoj lepo obnašaš,« je rekla Caro, ko ju je odpeljala proč. »Veliko možnosti je, da bo očka nocoj srečal kakšnega potencialnega kupca. In,« je še dodala in s pogledom ošvrknila Pamelo, »če se ne motim, je nocoj nekdo dobil povabilo na večerjo.« Za Pamelino zavijanje z očmi se ni zmenila in pomahala je skupinici ljudi ob bazenu. »Moram jih pozdraviti. Boš zmogla trenutek brez mene?«

	»Pojdi,« se je oglasil Peter in se obrnil k Pameli, ko je Caro odšla. »Žal mi je za tole, Pea. Le najboljše ti želi.«

	»Samo znebiti se me hoče.«

	»Morda pa ji bo uspelo iztržiti kakšno naročilo,« je Nancy ogovorila Petra, da bi zamenjala temo pogovora.

	Zavzdihnil je in pomežiknil, opazila je že, da to počne, kadar je nervozen. »Želim si, da bi s tem počasi odnehala. Resno, kdo si pa danes še želi portret? Samo poglej tega novega prijatelja princese Margarete. Na to padajo – na lepe črno-bele fotografije, ne pa na toga olja na platno.«

	»Prepričana sem, da ni tako.«

	»Želim si, da ne bi bilo, Nancy, ampak takšna so dejstva.«

	»Ampak ti si dober, oči,« je rekla Pamela in se naslonila na njegovo roko.

	Nasmehnil se je. »Hvala, Pea, ampak ti ne boš naročila portreta, kajne?«

	»Če bi imela kaj svojega denarja, bi ga.«

	»In če bi jaz imel kaj denarja, ga zagotovo ne bi!« Malce si je zrahljal metuljčka in se spačil. »Le kdo za vraga pričakuje, da bomo to prekleto reč nosili v takšni vročini? Grem iskat nekaj za pit.«

	Pamela ga je zgrabila za roko, Nancy pa je stisnilo pri srcu, ko je videla, kako srečna je bila ob očetovi pozornosti in kako lahkotno sta se ujela, kadar sta bila sama. Prekletstvo višjega sloja je bilo, da svojih otrok ni videl odraščati. Imela je občutek, da je Peter zamudil več, kot bi si želel ali izbral.

	»Jaz bom ostala tukaj,« je rekla, da bi jima dala nekaj časa zase. »Malce svežega zraka mi bo dobro delo. Kmalu vaju poiščem.«

	»Si prepričana?« Ampak Pamela ga je že vlekla proč in ob njem veselo poskakovala, da ji je lepa pikčasta podloga kukala izpod modre obleke s tankimi črtami. Lasje, ki jih je Nancy urejala dobre pol ure, so se ji že razpuščali in padali na ramena.

	Nancy ni bila razpoložena za zabavo in tudi zaradi pogovora s Caro na plaži se ni počutila kot popolna gostja. Domišljala si je, da jo je Caro zaposlila, ker se bo lepo ujela z drugimi, morda pa, kot ji je Pamela nekega jutra, ko ji je Nancy hotela počesati lase, razdraženo bleknila, samo zato, ker nihče drug ni tako obupan, da bi sprejel miloščino za plačilo. Bila je poceni – to je vse.

	Sklenila se je odmakniti od glavnine povabljenih – razen svojih delodajalcev ni poznala nikogar. S pladnja mimoidočega natakarja je vzela kozarec šampanjca, izogibala se je vsem pogledom gostov, ki so bili razporejeni po vsej dolžini bazena, in odtavala na spodnjo teraso z brezmejnim razgledom na škrlatno obrobljeno morje.

	Naslonila se je na nizko kamnito ograjo in srkala hladen šampanjec, razmišljala je o pismu od doma, ki je danes našlo pot do nje. Človek se je lahko zanesel na Dorothy, da bo še tako nemogočo situacijo prikazala kot normalno in preprosto. Za žensko, ki je trdila, da je bila zadnja v šoli, je znala biti neverjetno bistra. Nancy je zagotovila, da je vse v najlepšem redu, ne da bi ji sploh omenila podrobnosti, ki bi jo mučile. Tudi nasmejala se je ob zgodbici, kako je šla Phyllis na zmenek s fantom, ki je delal v špeceriji, in da je njena mama čisto znorela, ko je izvedela. Nesrečna Phyllis – sploh ji ni bilo mar, od kod izvira njen mož, želela si je le, da bi ji dal prstan in otroke.

	Nancy je mučilo domotožje. Takšna je bila resnica. Ena nezadovoljna najstnica ni mogla odtehtati družbe njenih prijateljic, četudi je Pamelo vzljubila. Želela si je, da bi bila Dorothy tukaj z njo, da bi se skupaj smejali tem brezveznim ljudem z imenitnimi avtomobili in dragulji, moškim, ki so jo s pogledom merili od glave do peta, in ženskam z radarji, ki so v njej videle vsiljivko – Dorothy bi jim takoj dala vedeti, kje jim je mesto. Pogrešala je Phyllis, njeno čebljanje in nerganje, ker jo je Dorothy nenehno zbadala in dražila. Pogrešala je Peggy in trenutke, ko sta za kuhinjsko mizo skupaj pili čaj ali pekli marmeladne kolačke, trenutke, ko je sedela na pručki v očetovi majhni lopi, medtem ko se je on ubadal s staro uro ali radiem Bakelite in jo prosil, naj mu iz niza orodja na steni poda izvijač. Preproste stvari. Stvari, za katere se je bala, da v njih ne bo mogla nikoli več uživati. In pogrešala je Maddie, njena rožnata lička, vonj po mleku.

	Za njenim hrbtom je začela igrati skupina, nežen jazz komad, nekoč bi nanj prav gotovo zaplesala in mislila, da bo to počela večno. Prijetna, žalostna melodija je zaplavala mimo cipres in čez skalnate vrhove pečin. Prešinilo jo je, ali glasbo slišijo tudi na jahtah v daljavi, njihove luči so dvojno odsevale na gladini; in ali bo neki moški na palubi zaprosil neko žensko za ples, jo prijel okrog pasu in zazibal v ritmu drobcev refrena stare ljubezenske pesmi.

	Zaprla je oči in začela tiho mrmrati: I've got you under my skin …

	To melodijo je zamenjala bolj poskočna, predramila jo je iz zamišljenosti. Zavedala se je, da se ne more večno skrivati tu zunaj, zato si je z odporom zbistrila misli in odtavala nazaj h gostom, ustavila se je le toliko, da je poduhala oleander in prisluhnila zadnjim čivkom poznih ptic. Opazovala je gnečo na terasi, spraševala se je, kateri so bankirji, pisatelji, grofice, naftni tajkuni, resnični ali napihnjeni, a v resnici jo je bolj zanimalo primerjanje med vzorci blaga, nazaj počesanimi lasmi in pažem, medtem ko so si ženske prizadevale pridobiti pozornost izbranih zagorelih gospodov vseh višin in starosti. Nancy je sumila, da je njihova privlačnost pogojena z njihovimi zvezami in bančnimi računi.

	»Hej, Nancy,« je zaklical glas, »pridruži se nam.«

	Obrnila se je in zagledala Tonyja v družbi ženske v črni obleki brez rokavov in diamantno ogrlico, ki ji je ohlapno visela na zgubanem vratu, in ujemajočo se zapestnico kraljevskih proporcev, da je spominjala na babico Holly Golightly. Nancy si je ogledala od nog do glave, z rahlim, komaj opaznim dvigom ene tanke obrvi je nakazala, da ji motnjo zameri. Vidno je bila razočarana, ker na Schiaparellijini roza svileni obleki z nujnim krilom do kolen, širokim V-izrezom in ozkimi naramnicami ne najde nobene napake. Ob njej je stala njena mlajša, vsa polikana verzija v A-line obleki, segajoči do stegen, ki je razkrivala suhe mišičaste noge, kot bi prišla naravnost iz hleva dirkalnih kobil. Za razliko od svoje matere se za Nancy sploh ni zmenila, oči je imela prikovane na Tonyja in tako si je Nancy lahko nemoteno ogledovala zapleten vzorec pobeljenih kodrov in kit na njenem temenu.

	Tony je objel Nancy okrog pasu. »Nancy, naj te predstavim gospe Devere in njeni hčerki Barbari. Ta damica pomaga Petru in Caro preživeti poletje,« je pojasnil. Starejša ženska je ostala popolnoma brezbrižna, druga pa je rahlo nejevoljno odmaknila pogled s Tonyja in se počasi obrnila k Nancy. »Kako prijazno.«

	»Res. Kako zanimivo,« je z resnobnim teksaškim naglasom pripomnila starejša ženska in na tla ob Nancyjinih nogah nonšalantno otresla pepel cigarete.

	Njena družabnica je samo brezizrazno gledala.

	»A ni kot lutka?« Tony je Nancy požgečkal za pasom, njej pa se je uspelo z vljudnim smehom odmakniti od njega.

	Gospa Devere je pretegnila kotičke tankih temno rdečih ustnic v približek nasmeha. »Prava mala Barbie,« je pripomnila.

	»Prava barbika, mati,« je kot papiga ponovilo dekle.

	Starejša ženska se je hitro obrnil k mlajši in siknila: »Ne kliči me tako. Dragica.«

	»Z gospo Devere sva se pogovarjala o poslu. Rad bi jo prepričal, da bi sodelovala pri mojem novem filmu. Vem, da dela in zabave ne bi smel mešati, ampak midva sva stara prijatelja, kajne?«

	Nancy je presenečeno opazila, da se je ženskin izraz nekoliko omehčal. »Tony, prosim, ne reci mi tako,« je skoraj spogledljivo rekla, »počutim se kot moja tretja pokojna tašča. Naj počiva v miru, duša zmedena. Dolores sem.« Gospa Devere je Tonyja pobožala po roki, Nancy pa je prešinilo, kakšen odnos imata ta moški, najbrž dvajset let starejši od nje, in Američanka, ki bi mu lahko bila mama. Barbari je bilo vidno nelagodno, zato jo je Nancy zarotniško pogledala, a debelo namazane trepalnice niso niti trznile v odziv.

	»V tej fazi še ne morem veliko povedati, a pogodbo smo podpisali s precej slavnim imenom.« Tony se je nasmehnil in pogledal naokrog.

	»Bister si, Tony. Poznaš pravzaprav vsakogar.«

	Rahlo je nagnil glavo. »Posluješ s pravim človekom, Dolores.«

	Vsi so kar poskočili, ko je prednje skočil fotograf, da bi naredil posnetek. Prvič se je Barbarin obraz avtomatično razvlekel v naučen nasmešek, Tony pa je k sebi potegnil Nancy. Možakar je iz fotoaparata potegnil polaroidno fotografijo in jo ponudil skupini. Deverovi ženski sta jo na hitro pogledali, a očitno s svojo podobo nista bili zadovoljni in sta sliko podali naprej Tonyju.

	»Ti jo vzemi, Nancy,« je rekel, »da boš imel lep spomin.«

	»Oh, res, nisem prepričana …« je odvrnila in na sliki gledala Tonyjevo roko, s katero jo je objemal.

	Tony je iz žepa potegnil tanko cigareto in še naprej brskal po žepu, ko mu je Dolores ponudila majhen zlat vžigalnik, katerega plamen je plapolal v vetriču. Tony ga je objel z dlanmi, se nagnil naprej in cigareti vdihnil življenje.

	Nancy je vzdihnila in vtaknila fotografijo v torbico. »No, lepo vaju je bilo spoznati, a se moram posloviti in poiskati Pamelo,« je rekla bolj iz vljudnosti, da bi pobegnila čudaški druščini, kot pa iz iskrene želje, da bi poiskala svojo varovanko.

	»Kasneje te bom poiskal za ples,« je za njo zaklical Tony, ko se je obrnila in odšla. Pretvarjala se je, da ga ne sliši.

	»Nancy! Nancy!«

	Pamela je stala na verandi in ji mahala. V bližini hiše je bila gneča veliko večja in Nancy se je morala zvijati levo in desno, da se je prebila skoznjo. Naposled je le prišla do Pamele, ki je komaj čakala, da ji pove novico. Caro in Peter sta stala ob njej.

	»Nikoli ne boš uganila, kaj se je zgodilo.«

	»Prav imaš, nikoli ne bi uganila.«

	»No, pravzaprav se je zgodilo dvoje. Oči, najprej ti povej svojo novico.«

	Peter je skromno nagnil glavo.

	»No, dokler ne bo dokončno, še ni prava novica. Saj veš, ne hvali dneva pred nočjo.«

	»Madona, Peter, imej vsaj malo zaupanja.« Caro si je prižgala cigareto, globoko vdihnila in izdihnila oblaček dima, ki se je v svetlobi lampijonov za hip zaiskril, preden se je razpršil v nočno nebo. »Tonyja grem poiskat,« je rekla, »vi pa se pomenkujte.«

	Pamela je pogledala na drugo stran privoza, kjer je sijoč črn avtomobil še zadnjič zavil, preden je izginil. »Privolil je.«

	»Rekel je mogoče,« je dodal Peter.

	»Prijatelj strica Douglasa je,« je nadaljevala Pamela. »Dela na ambasadi v Parizu, tukaj pa je na dopustu.«

	»Če je tako, potem se iz te moke lahko nadejamo kruha. Zagotovo,« je pripomnila Nancy, Peter pa je samo obupano zmajal z glavo. »Zelo sem vesela zate. In kakšna je druga novica?«

	»Oh, ta je še boljša!«

	»Princesa Grace te je povabila na čaj?«

	Pamela se je zasmejala. Lica je imela pordela in Nancy se je vprašala, koliko šampanjca je popila. Glede na to, da dekle že več ur ni jedlo, je upala, da je ne čaka še ena dolga in naporna noč.

	»Ne bodi neumna. Še boljše od tega. V Capriju nas bo obiskal bratranec Charles.«

	»No, to je pa res čudovito.«

	»Še drugim grem povedat,« je dahnila Pamela in izginila v množici, namenila se je h Caro in Tonyju, ki sta blizu skupaj, a skoraj neopazna stala na drugem koncu bazena.

	Peter je otožno gledal za njo. »Ljuba Pamela. Charlieja obožuje. Vedno je bil prijazen in prizanesljiv do dokaj nadležne deklice. Kot veliki brat ji je.«

	Nancy se je dozdevalo, da Pamela ni bila toliko nadležna, kolikor si je prizadevala pritegniti pozornost, a se je samo nasmehnila. »Je potemtakem veliko starejši od nje?«

	Peter je nagubal čelo in iz žepa potegnil pipo. Stresel jo je, nato pa napolnil s sladkobno dišečim tobakom. »Ne spomnim se, koliko je starejši, a najbrž je star približno toliko, kot si ti. Mogoče pa se bosta dobro ujela. Lepše ti bo, če boš imela ob sebi nekoga svojih let, ne pa samo nas starcev.«

	Gledala ga je, kako je s priprtimi očmi skozi dim in trakove lantern iskal svojo ženo.

	»Torej, kdo je bratranec Charlie?« je vprašala in srknila požirek zdaj že toplega šampanjca.

	Spet se je obrnil k njej. »Charlie? No, v resnici ni bratranec. Je sin mojega prijatelja, očetovega odvetnika. Mislim, da se nadeja, da se bo pridružil družinskemu podjetju, ampak on ima drugačne zamisli. Želi postati pisatelj,« je rekel in se zasmejal. »Prepričan sem, da ga bo minilo.«

	Nancy je v grlu občutila cmok, s težavo je pogoltnila šampanjec. »A res?« je tiho odvrnila. »Kako pa se piše? Morda ga že poznam.«

	In ko je Peter izustil poznano besedo, so Nancy zatrepetala kolena, skrbno zgrajeni zidovi okoli nje so se porušili.

	17

	London, 1960

	Bil je Dianin rojstni dan. Po službi sta nameravali iti v njeno stanovanje na Chayne Walku, spiti kozarec šampanjca in si pripraviti špagete, potem pa si na debelo s kremo namazati obraz in gledati serijo Maščevalci. »Absolutno nobenih fantov,« je rekla Diana, ko sta odšli iz delavnice in sedli v avtomobil, parkiran na ulici pred Belgravom, bil je vsakoletno darilo staršev.

	Nancy je to več kot samo ustrezalo – ta teden sta bili z Dianinim bratom in njegovimi prijatelji že dvakrat zunaj – in čeprav je nočno mestno življenje občudovala, je potrebovala malce miru. Prijetno bo, čisto sami bosta – Diana je bila zabavna, včasih sicer nekoliko vzvišena, v službi je znala v dobro voljo spraviti prav vsakogar. Monsieurja Jaquesa je znala tako dobro posnemati, da je ena od novink mislila, da ji je izza predelne stene resnično on naročil, naj gre in nabavi sukanec za tartan.

	Nocoj bi resnično morala domov, tega se je zavedala. Ta teden je na Dianinem kavču prespala večkrat kot doma. Očetove šale o porednih 'nočnih postankih' so postale manj šaljive vsakič, ko je obrnila ključ v vratih številke 75, mama pa je godrnjavi stavek 'ta hiša ni hotel' že davno zamenjala z molkom.

	Jutri bo šla domov, morda bo vsem kupila fish & chips in nekaj steklenic očetovega najljubšega piva. Mogoče se jim bosta pridružila tudi Peggy in Donald, če bo njena sestra pri volji. Bi morala s Peggy preživeti več časa? Težko je vedeti, kje je meja med biti v oporo in v napoto, in niti sanjalo se ji ni, kako naj tolaži sestro z zlomljenim srcem in tihega stoičnega svaka. Nihče ni resnično vedel, kaj spet prestajata. V mislih si je naredila opomnik, da mora Peggy kupiti šopek. Preden bo šla po hrano. In pijačo.

	Po stopnicah sta odštorkljali do stanovanja, plašča sta odvrgli na kavč, čevlje pa po tleh, preden je Diana odšla v kuhinjo po dva zamaščena kozarca in ju napolnila z vinom iz hladilnika. Na steklenici se je v hipu nabrala rosa, da ji je skoraj zdrsnila iz rok. Nancy je bila vedno znova presenečena nad vsebino Dianinega hladilnika, razmerje med šampanjcem in skisanim mlekom je bilo vsaj šest proti ena, edina hrana pa so bile posušene polovičke limon in Gentleman's Relish, namaz iz inčunov.

	»Na zdravje,« je rekla in Nancy podala kozarec. »Si lačna? Greva v Stockpot?«

	»Zaprt je že.«

	»Pa res. Pa tudi rahlo delavski je, a ne? Vse tiste musake. Kot bi bila spet v internatu.« Stresla se je. »Pozabila sem iti v trgovino in bojim se, da nimam veliko za ponuditi.«

	Nancy se je spraševala, ali Diana sploh kdaj je. Svoje prijateljice ni še nikoli videla pojesti česa več od solate iz sendviča ali limone iz gin tonika.

	»Nama grem iskat krompirček?« se je ponudila, čeprav je dvomila, da ga v Chelseaju sploh prodajajo.

	»Krompirček?« Diana se je zasmejala in prijateljico nalahno udarila po stegnu. »Oh, včasih si tako zelo staromodna, Nancy. Resnično te obožujem.«

	Nancy se je nasmehnila, željo, da bi prijateljici vrnila udarec, je potlačila. Včasih je imela občutek, da je zgolj Dianin ljubljenček iz delavskega sveta, Diana pa se je tudi znala ponorčevati iz Nancyjinega južnolondonskega naglasa. Sta se družili samo zato, da je Diana lahko še bolj poudarjala svoj družbeni status in da bi lažje pozabila na nizkoten vir ogromnega družinskega premoženja? Pripadnosti razredu nisi mogel kupiti, to je Nancy vedela, se je pa spraševala, koliko generacij bo moralo umreti, da bo zamrl tudi posmeh.

	Zunaj na ulici je zazvenela avtomobilska hupa in obe sta pohiteli odpirat umazano staro okno.

	Spodaj na pločniku sta stala mladeniča v večernih suknjičih in gledala gor. »Vse najboljše,« je zavpil eden, Nancy je v njem prepoznala prijatelja Dianinega brata.

	Diana si je hitro poravnala sijoč kostanjev paž in mu rekla, naj odide.

	»Daj no. Te lahko vsaj s pijačo počastim za rojstni dan?« je zastokal.

	Odmaknila se je od okna. »Kaj misliš, Nancy? Greva?«

	Nancy ni bila prepričana. Morda bi morala Diani pustiti, da gre, sama pa se vrniti v Wandsworth. Pri Dorothy bi se lahko oglasila na čaj in povprašala, kako ji je všeč nova služba na avtobusih. Ali pomagala mami pri krpanju oblačil.

	Diana je pomežiknila s čokoladno rjavimi očmi, gledala jo je kot psiček. »Daj no, zabavno bo. Rojstni dan imam. Poleg tega pa sama ne morem iti. Henry je s seboj pripeljal Charlieja; če grem sama, mu bo neprijetno.«

	Nancy je sprevidela, da se ne bo zlahka izmuznila, čeprav si večera resnično ni želela preživeti s še enim zdolgočasenim šolarčkom, ki je nenehno razpredal o svoji mamici. »OK. Ampak ničesar nimam za obleči.«

	»Ja, pa imaš. Pred dvema tednoma si tukaj pustila tisto zlato obleko, čevlje pa si lahko sposodiš moje.« Diana je izginila v spalnico, Nancy pa jo je gledala, kako premetava oblačila, ki so ležala na tleh.

	Torej je bila zlata obleka tukaj. Nancy jo je oboževala. Iz dveh metrov satena – tako dragega, da ti solze stopijo v oči – ostanka bale, ki ji ga je monsieur Jaques dovolil vzeti, je sešila popolno kopijo Givenchyjeve obleke, ki jo je pred nekaj meseci nosila Audrey Hepburn. Upala je, da ni dva tedna pomečkana ležala v kupu umazanih nogavic.

	Diana se je vrnila z obleko in parom svetlo bež čevljev s paščkom. »Tako,« je izjavila. »Nobenih izgovorov.«

	»Hvala.« Nancy je vzela pomečkano obleko in takoj opazila nekaj madežev, ki jih ni bilo, ko jo je zadnjič nosila.

	»Zadnja plača rundo,« je veselo rekla Diana in se zaklenila v kopalnico.

	Prav smešno je, da sem vedno zadnja, je pomislila Nancy, in da tisti z najglobljimi žepi nikoli ne sežejo vanje.

	*

	Sedela je na enem koncu polkrožne oblazinjene klopi in opazovala Dianino in Henryjevo predstavo telesne predigre, medtem ko je natakarica nosila steklenico za steklenico in so živahno glasbo nadomestili čas-je-za-odhod ritmi. Če se bo Diana še enkrat poigrala z njegovim metuljčkom, mu ga bo Nancy strgala z vratu in ga ovila okrog tankega Dianinega. Ja, Henry je bil čeden – celo najbolj estetsko prikrajšani so dobro izgledali v elegantnih oblačilih – a bil je tako domišljav, da je Nancy na smrt dolgočasil. Ni ji bilo jasno, kako lahko Diana kaže tako zanimanje za njegove veslaške podvige in lovske dogodivščine. Skorajda je bila hvaležna za nenehno dviganje kozarcev, ko so že neštetič burno nazdravili Dianinemu rojstnemu dnevu.

	»Zdi se, da se grozno dolgočasiš.«

	Izklopila se je do mere, da je povsem pozabila na Charlieja, četrtega člana njihove družbe, svetloba v njihovem separeju pa je bila tako pičla, da je bilo težko razločiti ljudi za mizo.

	Obrnila se je. »Je tako očitno?«

	Charlie je skomignil. »Če ti je kaj v tolažbo, bi si tudi sam najraje grizel nogo.«

	Zasmejala se je. Postalo ji je žal, ker se sploh ni zmenila zanj, odkar so prišli v majhen zasebni klub v Sohu. »Vem, kako se počutiš. Tudi sama sem si že ogledovala roko.«

	Nasmehnil se ji je, ko je natakarica prinesla nove sveče. Ko so vzplamenele, si ga je bolje ogledala. Imel je najbolj svetlo sive oči, kar jih je kdaj videla, še toliko bolj so prišle do izraza ob črnih laseh, ki so na vse pretege kljubovali bri-ljantini. Kot bi gledala mlajšega brata Tonyja Curtisa – še malo, pa se bo prikazal Jack Lemmon v flapper obleki.

	»Nancy?« jo je ogovoril Charlie. »Kaj, če bi midva tadva pustila tukaj in šla na pijačo nekam drugam? Mislim, da sploh ne bosta opazila, pa ti?«

	Nancy je pogledala Henryja, ki je grizljal konice Dianinih prstov, in hitro pograbila torbico. »Kaj še čakava?« je odvrnila. Smuknila sta izza mize, ne bi ju njuna prijatelja sploh pogledala.

	Hodila sta po ulicah Soha, Charlie ji je okrog ramen ogrnil svojo jakno. V novembrskem hladu jo je v obleki brez rokavov hladilo, da se je tresla. Klepetala sta o tem in onem, Nancy pa se je smejala, ko ji je opisoval, kako je Diana obdelala skoraj vse bratove sošolce.

	Charlie je pred dvema letoma prišel iz Oxforda v London, želel si je postati pisatelj, če bi mu le uspelo prepričati starše, da se odpovejo želji, da postane pravnik. Nancy ni še nikoli srečala pisatelja – moški, ob katerih je odraščala, so delali z rokami, za tiste, ki so se družili z Diano, pa se je zdelo, da niso še nikoli delali, tega jim tudi ni bilo treba. Postala je radovedna. Po le dveh skupaj prehojenih ulicah je čisto pozabila, da je bila še pred kratkim pripravljena sesti na avtobus in se odpeljati domov.

	»Torej, Nancy, povej mi kaj o sebi,« je rekel, ko je utrujena natakarica prednju postavila vročo čokolado in godrnjavo zavzdihnila, ker je morala tako pozno streči ljudem.

	»O sebi?« je ponovila in mešala gosto rjavo tekočino. »Oh, jaz nisem nič kaj zanimiva.«

	Nasmehnil se ji je, deško je žarel, da je prenehala mešati. Seveda je srečala že veliko mladih moških in kaj hitro jih je odslovila, ko so prestopili mejo, a še nobeden je ni pritegnil kot ta, prav tako ni izzval rdečice, ki se ji je zdaj prikradla po vratu navzgor, ko jo je gledal s temi svojimi velikimi očmi. Ji je zaradi vročega napitka začelo srce biti hitreje? Ali je bila kriva pesem Frankieja Vaughana, ki se je predvajala na radiu majhne kavarnice?

	»Ne verjamem,« je potiho rekel. »Meni se zdi, da si pravzaprav zelo zanimiva. In morda mi boš nekoč, ko se boš prepričala, da nisem neki seks manijak ali pošasten nizkotnež, dovolila, da te peljem na večerjo, da bom lahko izvedel več o tebi.«

	Kasneje, ko jo je odložil na Victoria Streetu, se je spraševala, ali ga bo še kdaj videla. Fantje Charliejevega kova niso hodili ven z dekleti iz Wandswortha in tudi dejstvo, da je polovica ulice kukala izza mrežastih zaves, ko je lezla iz njegovega avtomobila, je bilo dokaz, kako različna sta njuna svetova. Za roko jo je prijel, ravno ko je hotela oditi, in jo pobožal po beli, do komolca segajoči rokavici, potem pa jo je spustil in odhrumel v noč. Zdelo se ji je, da sliši Big Benove zadnje polnočne zvoke, navzgor se je ozrla še pravočasno, da je videla, kako je oče stopil stran od okna. Ceno za tole bo plačala zjutraj.

	Iz torbice je potegnila ključ, mrmrala si je melodijo, potem pa je postala. Začutila je, da jo z druge strani ceste nekdo opazuje. Za trenutek je počakala, a bila je zgolj senca. V ključavnici je počasi obrnila ključ in neslišno smuknila skozi vhodna vrata.

	*

	Dva večera kasneje jo je čakal pred hišo številka 75. Motor je brnel in na avtoradiu je pela Petula Clarke, medtem ko se je pogovarjal z Geoffom s številke 56 in Dougom s številke 71. Slednji se je motovilil okrog avta, ogledal si je kolesa in si ogledoval sijočo rdečo barvo, dokler ju nista njuni ženi poklicali v hišo, Nancy pa je preskakljala nekaj metrov med vhodnimi in sopotnikovimi vrati.

	Štiri večere kasneje se je vrnil. In tudi peti.

	»V redu je, očka, ne skrbi,« je rekla Nancy, si pred hodniškim ogledalom popravila pričesko in poljubila Stanleyja na lice. »Pridi ven in ga spoznaj. Saj ne grize.«

	»Ne bojim se ga, dekle moje. Le zate me skrbi.«

	»No, pa ti ni treba skrbeti. Pravi gospodič je in tudi tebi bi bil všeč, če bi se toliko potrudil, da bi ga spoznal.«

	Stanley je odkimal, Nancy pa je ob pogledu na njegove žalostne oči zapekla vest. »V redu sem, očka. Resno,« je dejala in mu znova dala poljubček.

	In res je bila – pravzaprav se tako lepo ni imela še nikoli. S Charliejem sta bila nerazdružljiva, pa če sta se sprehajala po Narodni galeriji ali plesala v Flamingu ali ležala pod drevesom v Green Parku, on pa ji je bral svojo najnovejšo prozo.

	Še nikoli ni bila srečnejša: imela je službo, družino, prijatelje in moškega, ki ga je oboževala.



	Nancy je poslušala ritmično valjenje valov. Vrata med svojo in Pamelino sobo je pustila odprta, jasno je slišala njeno smrčanje. Ko je začelo zmanjkovati šampanjca, se je prijateljski večer hitro prevesil v zlovoljnega in neprijaznega, pa tudi s Pamelo se je precej namučila, da jo je spravila iz svoje postelje, v kateri je hotela spati. Podobno kot zaspi psiček po preteku nekaj norih minut, se je Pamela spremenila iz naporne v nezavestno v trenutku, ko je položila glavo na blazino. Nancy je nekaj časa sedela zraven nje in ji s pegastega lica popravljala lase, medtem ko je poslušala dekletovo vse globlje dihanje in pod zaprtimi vekami opazovala mig-ljaje oči.

	Jutri odhajajo. Čas je, da spet spakira stvari, zato je izpod postelje potegnila kovček. Najbolje, da izkoristi čas, tako bo zjutraj prosta in bo lahko pomagala Pameli.

	Capri. Morala bi biti čisto iz sebe od navdušenja – bil je igrišče milijarderjev, filmskih zvezd in predsednikov. Peter in Caro prav gotovo nista sodila v to ligo, a zdelo se je, da poznata vsakogar, kogar pa nista poznala onadva, je poznal Tony. To trojno prijateljstvo jo je begalo. Tony je bil popolnoma drugačen od Petra in ni si mogla predstavljati, kako sta se sploh lahko spoprijateljila, toda to so bili ljudje, ki so cenili korenine in bili zvesti zgodovini svojih družin. Morda pa ima Tony plat, ki je še ne pozna, a na podlagi tega, kar je videla doslej, je premogel manj elegance kot povprečen eastendovski kolarjev sin. In imela je občutek, da je Peter čutil zadrego ob Tonyjevih poskusih, da bi ljudi prepričal, naj finančno podprejo njegov film. In potem je bila tukaj Caro. Zdelo se je, da več časa preživi s Tonyjem kot pa s svojim možem. Nancy so se ob njem ježile kocine, nikakor ni mogla razumeti, zakaj si je Caro želela biti blizu njega. Petra to ni motilo? Je sploh opazil? Imela je občutek, da je zaznal, videla ga je že, ko ju je opazoval, z žalostnim izrazom na obrazu. Prešinilo jo je, ali bo sploh kdaj razumela te ljudi, ki so kljub vsemu svojemu glamurju imeli zelo čudaški sistem vrednot.

	In zdaj je bil na vrsti Capri.

	In Charlie.

	Odprla je kovček in izvlekla čisto na dnu skrito platneno vrečko. Zrahljala je vrvico, segla v vrečko in ven potegnila satenasto šatuljico za nakit. S tresočimi se prsti je razvezala pentljo in počasi razprostrla tkanino. Prvič po petih mesecih je pogledala skrito reč. Srce ji je močno razbijalo, ko je vzela ven vsebino, jo povohala, potem pa si jo je prižela k prsim. Vedela je, da se jim bo morala odpovedati, a vedela je tudi, da se od njih ne bi mogla nikoli ločiti. Bili so vse, kar je imela zdaj.

	Oblak je zasenčil mesec, skozi okno je posvetila modra svetloba in obsijala Nancy. Kot majhna deklica je s sklonjeno glavo sedela na mrzlih tleh.

	18

	OK, tole ji je torej spodletelo. No, roko na srce, nikoli se ni rada razkazovala in kljub vsej dobri volji na svetu Flo ni imela nobenega namena sešiti si kopalke. Da bi jih lahko sešila, bi si jih resnično morala želeti nositi, pa smo tam.

	»Saj vendar ne moreš iti v južno Francijo brez kopalk,« je komentirala Jem. »Si zmešana? Kaj, a boš na plaži sedela v bluzi in krilu? Zakaj ne kar v tvidastem plašču?«

	Iskreno rečeno, Flo je v vsem svojem življenju le redko oblekla kopalke. Oh, plavati je znala, v tem ni bila težava; naučila se je že zelo majhna, ko se je neki mladenič v njihovem hostlu zagrel, da jo bo naučil. Njena mati ju je opazovala, ko jo je vedno znova metal v reko in jo iz nje izvlekel vsakič, ko se je nevarno potopila pod gladino umazane, s pijavkami preplavljene vode, dokler ni v spremstvu vzklikov in ploskanja gledalcev sčasoma splavala ter utrujena in prestrašena sama splezala na rečni breg. In to je bilo verjetno zadnjič, da se je v kaj potopila, razen v vročo kopel. Peggy in Donald sta se jo trudila premamiti v ledeno vodo angleškega kanala, a se ni premaknila. Nepremično je stala, niti v plitvino ni stopila, tako da sta vedno popustila in jo raje peljala na sladoled.

	Da Seamus ni znal plavati, ji je pomagalo. Ob spominu na trenutke, ko ga je dražila, naj ji dokaže, da se ne boji vode, se je nasmehnila. Gledala je, kako je ves bled in vreščav po polžje bredel po mrzli sivi vodi, dokler se ga ni usmilila in mu dovolila, da se vrne na obalo. Da ji je odpustil, jo je stalo vroče dišeče kopeli, steklenice rioja in masaže.

	Poleg tega pa moraš imeti svoje telo resnično rad, da oblečeš kopalke. Flo in njeno telo pa še nista bila na tej točki. Lahko sta skupaj pila kavo in preganjala čas, a to je bilo tudi vse. Flojino telo je prestalo več od večine drugih in vso pravico je imela zameriti kombinaciji mesa in kosti, ki so venomer sodelovali, da so ji odrekali edino stvar, ki si je je izmed vseh najbolj želela.

	Tako da ne, kopalk ne bo oblekla. Popolnoma oblečena bo sedela na ležalniku in se počasi kuhala do smrti, čeprav je za ta privilegij pravkar plačala 17 evrov.

	Bila je utrujena, spala je slabo, bila je žrtev porcije školjk, ki jih je povečerjala v majhni restavraciji z razgledom na pristanišče, glavo pa je imela polno sličic Côte d'Azura z letakov, ki jih je našla v Airbnbju – bleščečih fotografij politikov, princev, holivudskih zvezd in predsednikov, vsi so se izjemno zabavali na delčku kopnega, ki ga je pred vsemi temi leti obiskala Nancy. Enkrat se je prebudila, ravno ko ji je Wallis Simpson podala tesno zvito odejo, sprejela jo je in odkrila, da je v njej ugnezden ogromen francoski rogljiček.

	Čeprav mnogih slavnih imen iz časov, ko sta tukaj bili Nancy in Pamela, ni bilo več med živimi, je njihova zapuščina živela dalje. Ko se je Flo v Nici vkrcala na dvonadstropni vlak, je poskrbela, da je sedela v zgornjem nadstropju ob oknu kupeja, da je med premagovanjem poti ujela obrise kot kreda belih vil, zgrajenih v pečinah, z bazeni, ki so bili nekoč med davnimi zabavami polni parfumov in šampanjca. Kdo je lastnik teh posesti, se je spraševala, zdaj ko so bližnjevzhodni princi, ruski oligarhi in kitajski poslovneži zamenjali boeme in baronete?

	Nenadoma se je spomnila na lonček sladoleda, še vedno ga je držala v rokah. Stal jo je skoraj toliko kot steklenica vina Tesco in hitro se je spreminjal v oranžno želatinasto brozgo. Ampak bila je izčrpana in lačna, zato se je prisilila in ga pojedla, čeprav je bila po petih dneh ogljikovih hidratov in po dolgi vožnji z vlakom že pošteno napihnjena. Ker ni imela kopalk, se je vrnila k prvi obleki – upala je, da bi Nancy razumela in da ji prevara ne bo prinesla smole. Obleka je bila narejena po njenih merah, a nedavna dieta francoskih rogljičkov je terjala svoj davek in čutila je, da so šivi rahlo napeti.

	Bila je izčrpana in pregreta, počutila se je grozno. Pariško navdušenje se je prevesilo v hudega mačka in nenehno se je bojevala z idejo, da bi se oglasila Seamusu. Mučila se je z namišljenimi prizori njegovega novega življenja. Joj, tam ga bodo oboževali – Irca, poosebljeno življenje in duša, intelekt in čeden videz. Ženske bodo kar planile nadenj. Flo bo postala zgolj epizoda življenja – nanjo bo pozabil, sicer bo v DNK-ju novih poglavij, a del njih ne bo.

	Zaprla je oči in se trudila odmisliti njegov nežno prigovarjajoč glas, raje se je osredotočila na vik in smeh po plaži, glasen hrup najstniških fantov, ki so preganjali dekleta kostanjevih las, mešanico glasbe radiev, ki so tekmovali med seboj, in seveda neskončne sredozemske valove na mehkem belem pesku.

	Ko se ji je um umiril, se je prepustila užitku ležanja pod širokim dežnikom iz rafije, nežen vetrič pa ji je gubal obrobo krila. Začutila je, da ji bo v tem delu potovanja, ko bo nekoliko globlje posegla vanj, dobila priložnost, da se okrepi in si opomore po petih dnevih v mestu.

	Kaj se je nadejala, da bo našla v Antibesu? Ni vedela. Vsebina naslednjega ovoja je bila pičla – običajna razglednica, tokrat je prikazovala pristanišče, polno elegantnih plovil, a precej drugačnih od sodobnih večnadstropnih lebdečih hotelov, ki so zakrivali razgled čez obalo do monaških gora; in fotografija, za katero jo je presenečalo, da jo je Nancy obdržala. Objektiv je njeno prateto ujel, ko se je obrnila na črtastem ležalniku. Četudi je bila fotografija črno-

	-bela, je Flo razločila rahlo porjavelo polt v kontrastu z belimi kopalkami s tankimi naramnicami in blond lasmi, spetimi v ohlapen vozel na temenu. Očitno je bil trenutek neprimeren in kamera je na videz večno umirjeno Nancy ujela jezno. Jezni izraz je bil ujet na posnetku, a tovarištvo s fotografinjo je obstajalo še desetletja kasneje.

	Sliko je obrnila. Plaža v Antibesu: Pea me spravlja ob pamet!

	Kdo je Pea? Spomnila se je fotografije, posnete v Lidu, in na seznam imen, načečkanih na hrbtni strani.

	Pea … Zagotovo je vzdevek. Izvlekla je telefon in opazila še en Benov sms, zadnjo od mnogih obljub o prihajajočih informacijah. Resnično je bil prijazen, toda biti mora previdna – Jem ji je poslala sporočilo, pošalila se je, da je njen prijatelj v rožicah, le kaj mu je Flo naredila? Tega v njenem načrtu izleta ni bilo in ostati je morala osredotočena. Kljub čustvom do Seamusa in dejstvu, da je vsako jutro in vsak večer najprej pomislila nanj, se je v njej nekaj zganilo vsakič, ko se ji je oglasil. Morda je bilo krivo zgolj to, da se je nedavno prizadet ego odzival na vznemirjenje ob njegovem vse bolj očitnem zanimanju zanjo; morda pa si je majčkeno želela vrniti milo za drago, a o tem ni smela razmišljati. Ta izlet je bil posvečen Nancy, ne Seamusu ne Benu ali komurkoli drugemu. Tokrat bo sebična.

	Odmislila je Bena in brskala med fotografijami, dokler ni našla kopije posnetka v Lidu. Oči je priprla, da je ob močni sončni bleščavi lahko sploh kaj razločila. Polkovnik Henderson, Tony, Caro, Peter, Pamela, Nancy.

	Pea … mogoče Peter? Povečala je sliko moškega na sredini posnetka. Zdel se je prijazen, umetniški in malce aristokratski; najbrž je bil v poznih štiridesetih. Dovolj črno-

	-belih filmov je že videla, da je vedela, da je težko razločiti med dvajset- in štiridesetletnikom iz tistega obdobja. Zagotovo pa ni bil podoben 'Pei', prav tako se je zdelo malo verjetno, da bi mu Nancy že po enem skupnem tednu potovanja dala ljubkovalen vzdevek.

	Premaknila se je desno na fotografiji, k dekletu ob Nancy.

	Pamela. P kot Pamela. To bo to.

	V želodcu jo je stisnilo, ko je spet pogledala Nancyjin jezni obraz, kar videla je lahko smejočo Pamelo, ker jo je presenetila. Šele zdaj je prvič začutila vez med Nancy in njeno varovanko. To je bila Nancy s Peggyjinih fotografij in ne Grace Kelly podobna lutka s prvih posnetkov, pač pa resnična oseba, ki se je znala smejati in jeziti. To je bilo dekle, ki je na sestrin poročni dan svoje lice pritiskalo ob njeno; ki je s celonočnim šivanjem ob pamet spravljalo svojega očeta, utripajoče srce četverice prijateljic, ki je zatem, ko so jo pospremile na vlak do Francije, niso nikoli več videle.

	Flo je vedela, da bo dognala, kaj se je zgodilo z njeno prateto, če bo prišla do dna, kdo sta bila Pamela in slikar Tony.

	Nobenega smisla ni bilo, da bi še naprej vztrajala na plaži samo zato, ker je plačala 17 evrov. Spakirala je svoje stvari, potrošila še nekaj evrov za sladoled na nagnetenem mestnem trgu in opazovala zagorele sezonske pomorščake in pomočnike, ki so si na kopnem pretegovali noge. Jutri bo nov dan, prinesel bo nov zavoj in nove namige.



	Flo je preživela miren popoldan, pripravljala se je na sprehod na hrib do Ville du Cap Blue, v kateri se je Nancy nekoč zabavala in je bila za vedno ujeta v fotografiji. Flo si jo je še enkrat ogledala, na hrbtni strani sta bila z Nancyjino lepo elegantno pisavo zapisana datum in kraj, kjer je prvič nosila krasno roza obleko. Zdaj je bil tukaj hotel, a v šestdesetih je vila pripadala priseljencema Douglasu in Cynthii Aston in pod njunim pokroviteljstvom je bila vila prizorišče zabave z obilico šampanjca. Seveda ju je poguglala in našla napol aristokratsko družino, nagnjeno k umetnosti in z zvezami, ki so se raztezale od Westminstra do Hollywooda, njihov adresar pa je spominjal na Debrett'sov popis britanskega plemstva.

	Če že kaj drugega ne, se je veselila, da bo oblekla osupljivo živo roza svileno obleko, ki jo je nadvse previdno razpakirala in pazljivo obesila v svojem Airbnbju. Z izmuzljivo tkanino je dobro opravila – ujemajoča se podloga se je popolnoma in brez vsakršne gubice prilegala trupu, tanki naramnici sta bili povsem enaki. Naborek okrog pasu je bil enakomeren in lepo poravnan, Flo pa si je sešila še mrežasto kombinežo z nabranim robom, da se je krilo balerina odpiralo kot razcvetela fuksija. Ta obleka je bila namenjena zmenkom, občudovanju in da si se v njej počutil ljubljenega.

	Nehaj, Flo, si je rekla, ko je začutila, da se vanjo plazi nepovabljeno samopomilovanje. Vzela je telefon in odprla svojo Facebook stran. Prešinilo jo je, ali je zgolj preverjanje, ali je z njim vse OK, že zalezovanje? Bila je dovolj dostojanstvena, da z sms-i ni prekinila njegovega digitalnega molka, je pa imela pravico, da se na druge načine prepriča, ali je z njim vse v redu. Ali pač?

	Srce ji je začelo biti nekoliko hitreje, če bo slučajno našla kaj, česar ni hotela videti. Skrivaj je upala, da bo, karkoli bo že našla na njegovi strani, videla nesrečnega Seamusa, ki ga muči domotožje. Hitro je kliknila na njegov profil, a bil je zablokiran, ona pa ni bila več njegova prijateljica. Karkoli je to pomenilo. Facebooka ni nikoli uporabljal, kako jo je potem znal izločiti?

	Kaj te moti? se je vprašala, vsa besna. Sama je dopustila, da je odšel. Morala bi biti srečna, ker ji je pomagal pretrgati vezi.

	Zapiskal ji je telefon, hitro ga je pograbila in preverila pasico, ki je sporočala, da je dobila nov sms.

	Hej, Ben tukaj.

	Nasmehnila se je. Ben je pisalo tudi tik nad sporočilom.

	Prebrala je, da bo imel nekajdnevni dopust in če želi, lahko rezervira let in pride že zvečer na obalo. Nič hudega, če si ne. Lahko pa pride. Lahko pa se dobita v Capriju. Ali Benetkah. Kaj bi bilo bolje? In tudi nekaj informacij ima, ki bi jo morda utegnile zanimati. A raje bi ji jih predal iz prve roke …

	Oh, Ben. Prisilila se je, da je prebrala še naslednje štiri odstavke. Kako lahko ima novinar tako malo uredniških sposobnosti? je pomislila in oklevala z odgovorom. Lepo bi bilo ob sebi imeti Bena, ampak zaradi Jeminega sporočila je bila nervozna. Niti najmanj si ga ni želela zavajati in v tem trenutku mu razen svoje družbe ni mogla ponuditi ničesar. Toda, če bi mu to dala jasno vedeti, bi bilo narobe, če bi še nekaj dni preživela skupaj? Še vedno je bila poročena ženska in on je še vedno bil prijateljičin prijatelj. In nobenega dvoma ni bilo, da sta v Parizu v družbi drug drugega uživala.

	Prav.

	Prav kaj? ji je takoj odpisal.

	Capri. Canzone del Mare, tri dni. Se vidiva tam, gospod Simpson.

	Tako. Urejeno. S tem se ji ni treba več obremenjevati.



	Ni pozabila na cene v majhnih barih na ozkih uličicah starega mesta, ob katerih so ji stopile solze v oči, zato je Flo v neprekosljivi roza obleki povečerjala kar v apartmaju z osupljivim razgledom na rt s svetilnikom nad gozdnatim pobočjem. Lakomno je pospravila bageto in krožnik dišečih breskev z gorskim sirom in pršutom, ki ju je zjutraj, preden se je odpravila ven, kupila na pokriti provansalski tržnici. Nad svojo lakoto je bila presenečena.

	Po angleških standardih je bilo zdaj že zelo pozno, toda majhno mestece se je šele začelo prebujati iz popoldanske hibernacije. Jahte v pristaniščih so se počasi praznile, bari in restavracije pa so se polnili z zbirko nezaslišano dragih torbic, brezdelnežev in faceliftingov. Ozke ulice okrog obzidja in glavni trg so se spremenili na nenehno premikajočo se procesijo ležernih po zadnji modi oblečenih družin in parov, vse mesto pa se je kopalo v premočnih parfumih.

	Štiridesetminutna hoja čez rtič do hotela v bež čevljih, ki ji jih je ob slovesu podarila Jema – v zameno za obljubo, da bo na Instagramu objavila njihovo sliko 'v mestu' (karkoli je to pomenilo) – ni prišla v poštev, zato je v pristanišču vzela taksi. Med množico jahtarjev v majicah s kratkimi rokavi, v deck čevljih in odsevnih sončnih očalih se je v obleki počutila zelo samozavestno.

	Avto se je vzpenjal po ozki ovinkasti cesti in izginil pod gostimi krošnjami platan, dokler se ni nenadoma razprostrl razgled na lesketajoč se sončni zahod na mirni morski gladini. V hipu je postala zvezda vseh riviera filmov, kar jih je kdaj videla – postala je Grace Kelly, Audrey Hepburn, Jean Seberg, čeprav taksist zagotovo ni bil noben Cary Grant, ko je zgrbljen kot šimpanz sedel za volanom in v ritmu komaj slišne evropske popevke na avtoradiu pozvanjal s svojo protezo.

	Čez čas je zapeljal skozi vrata kovane ograje in po prodnatem drevoredu. Flo je skoraj glasno zajela sapo, ko se je zelenje pred njo razprlo in razkrilo čudovito roza vilo z elegantno izrezljanimi stebri, razgibanim obzidjem in umetelnim okovjem. Česa takšnega ni videla še nikoli in prešinilo jo je, le kakšna se je pred toliko leti zdela Nancy – verjetno je pomislila, da je zakorakala naravnost v Arabske noči.

	Voznik je upočasnil in ustavil, da je lahko izstopila, vzel dvajset evrov in odpeljal, še preden bi lahko zahtevala drobiž. Takoj je k njej priskočil mladenič v brezhibno čisti beli polo majici in belih hlačah s popolno črto. Ko mu je povedala, da je prišla samo na pijačo, ni njegova vljudnost zbledela niti za odtenek.

	»Seveda, madame. Bi želeli sedeti v baru ali na terasi?«

	Ozrla se je naokrog. Čeprav si je zelo želela videti notranjost hotela, je bil večer krasen, daleč preljubek, da bi sedela notri, pa tudi prijeten vetrc je blažil neznosno vročino. »Na terasi. Hvala.«

	»Izvolite. Tista miza bo kot nalašč za vas. Ponuja krasen razgled na pristanišče.«

	Zahvalila se mu je in naročila aperol spritz, potem ko je odšel, pa se je počasi sprehodila po terasi. Prijetno dišeče ozračje so polnili črikanje škržatov in zvoki diskretnih pogovorov. Ljudje so mirno sedeli v senci okrog majhnih mizic, osvetljenih z utripajočimi lanternami, poti in meje hotela so označevale čajne lučke. To je bil pravi denar, ki se je držal za zaprtimi vrati. Potrošiti denar, ki bi zadoščal za celotedenski nakup živil za eno družino, za steklenico vina, ni bilo omembe vredno.

	Ustavila se je in se nagnila čez ograjni zid, segajoč do pasu, nad smaragdno zelenim bazenom, gladkim kot steklo. Na gladini so se poigravale sence žarkov potopnih luči.

	Zakaj je Nancyjina družina prišla v to vilo? Je bila prijateljica Astonovih? Zveni verjetno, čeprav je prebrala, da mnogi gostitelji zabav na tem delu obale pogosto niso poznali pomembnih in uspešnih gostov, ki so oboževali njihove zabave. Ob prigrizku ali koktajlu se je lahko prikazal vsakdo, princ, igralka ali wallstreetski bančnik, dokler je bil pogovor zanimiv in družba čudovita.

	Najbrž sta bila Tony in Caro, ki sta prav gotovo izgledala zanimiva in čudovita, prijatelja Astonovih in Tony je verjetno naslikal enega od njiju ali celo oba.

	Flo je na spletu našla malo znani portret Cynthie Aston, slika je skoraj impresionistična, akvilskemu nosu in visokim ličnicam slikar ni prizanesel. A podpisan ni bil nihče, zato ni bila nič pametnejša. Morda pa je Tony upal, da bo med zvezdniškimi gosti našel morebitnega naročnika.

	Rahlo pozvanjanje ledenih kock je napovedalo prihod pijače, ki je na mizici pristala v družbi skodelice kot limeta zelenih oliv in računa v usnjeni mapici.

	»Excusez moi,« je zaklicala natakarju, ki se je v mehkih mokasinkah že umaknil. Ljubi bog, imela je kratke majice, ki so bile starejše od tega mladega Adonisa. »Oui, madame?«

	V polomljeni francoščini ga je hotela vprašati, ali v hotelu morda dela kdo, ki je vedel karkoli o tem, kako je bilo tukaj leta 1962. Poskuša izslediti sorodnico, ki je bila gostja v tej vili, je pojasnila.

	»V redu je, Šved sem,« je odvrnil. »Angleško razumem. Vendar pa ne vem, ali vam lahko pomagam. Tukaj sem šele nekaj tednov.«

	»Oh.« Počutila se je neumno. Le zakaj je pričakovala, da bo preprosto? V Lidu je imela srečo, a polovica preteklega stoletja je izbrisala veliko ljudi, ki bi ji lahko pomagali in bi se spomnili česarkoli o čudoviti mladenki, ki se je tukaj zabavala z bogatimi in slavnimi.

	Zaznal je njeno razočaranje. »Če želite, lahko vprašam direktorja. Star prav gotovo ni toliko, da bi bil takrat tu, morda pa ve kaj, kar bi vam lahko pomagalo. Tod naokrog pozna vsakogar.«

	Nasmehnila se je. »To bi mi neizmerno pomagalo. Hvala vam.«

	Nagnil je glavo. »Pomeniti vam mora resnično nekaj posebnega, da ste prišli tako daleč in po tolikšnem času poizvedovat o njej.«

	Flo je počasi prikimala. »Spoznavam, da je res tako.«

	S pladnjem pod roko se je obrnil, že naslednji hip je spet pogledal Flo.

	»Mimogrede, čudovito obleko imate,« je rekel. »Želim si, da bi več žensk vedelo, kako se obleči.«

	Flo je v zadregi zamomljala zahvalo in se pogledala. Obleka je resnično bila prečudovita, popolnoma se ji je prilegala, in tako ženstveno se že zelo dolgo ni počutila. Morda pa bo, ko bo spet doma, našla več izgovorov, da se lepo obleče – počutila se je dobro in v svojem življenju je zagotovo potrebovala več dobrega počutja.

	Medtem ko je čakala, je iz torbice potegnila polaroidno fotografijo. Čeprav je ob močni svetlobi bliskavice zamižala, nasmešek na Nancyjinem obrazu ni bil enak nasmešku dekleta, ki je svoje lice pritiskalo ob sestrino na njen poročni dan ali poziralo na Ponts des Artsu. Ravno nasprotno, odpor, ki ga je čutila do roke, ki jo je objemala okoli ramen, je bil očiten – le kdo bi ji lahko zameril ob prežečem izrazu na obrazu moškega, ki mu je roka pripadala? Tonyjeve ozke brčice, spominjale so na žuželkine tipalke, bi prepoznala kjerkoli. Tokrat sta bila v družbi dveh žensk, ki sta se čudaško smehljali in si bili osupljivo podobni, le da je bila ena okrog štirideset let starejša od druge. Najbrž sta bili gostji na zabavi. O Caro in Pameli tokrat ni bilo ne duha ne sluha. Prav tako ne o svetlolasem Petru, s katerim so se morda srečali le tisti večer v Parizu. Tudi Hendersonovih, kdorkoli že sta bila, ni bilo. Flo je videla obrise ljudi za Nancyjino druščino, a na zbledelem polaroidnem papirju je bilo nemogoče razločiti obraze.

	»Vam lahko pomagam, madame?«

	Ob nežnem zvoku francoskega glasu je dvignila glavo in zagledala visokega moškega približno svojih let. Oblečen v brezhibno belo srajco in telovnik je stal ob njej in si popravil do ovratnika segajoče temne lase. Zavzdihnila je. Nekdo bi moral odpreti stilsko šolo za angleške moške – ta moški bi bil perfekten učitelj. »Upam,« je odvrnila in mu podala fotografijo. »Rada bi izvedela, kaj se je zgodilo z eno izmed žensk na fotografiji.«

	»Smem?« je vprašal in pokazal na stol ob njej, ona pa mu je pomignila, naj prisede. Pozorno si je ogledal zbledelo fotografijo. »Posneta je bila tukaj, v hotelu?« ga je zanimalo.

	»Ja, junija 1962.« Nagnila se je bliže k njemu in vdihnila vabljiv oblaček drage kolonjske vodice. »To je moja prateta,« je rekla in pokazala na Nancy. »In to je njen delodajalec. Umetnik, ime mu je Tony. Ju prepoznate? Oziroma ali morda veste kaj o zabavi, ki sta jo tisti večer tukaj pripravila Astonova?«

	Počasi je odkimal. »Astonova seveda poznam, dolgo sta živela tukaj. Vsi, ki so kot jaz odraščali v Antibesu, vedo zanju. Ampak od teh dveh pa ne poznam nobenega. Žal mi je. Vaša prateta je zelo lepa – če bi kdaj vedel, kdo je, bi se je zagotovo spomnil.«

	Flo je zavzdihnila. To bo očitno zelo draga slepa ulica, vključno z vožnjo s taksijem domov. »Škoda. Hvala vam, da ste si vzeli čas.«

	Ko mu je hotela vzeti fotografijo, jo je zadržal. »Počakajte,« je pripomnil.

	»Ja? Ste se česa spomnili?«

	Zmajal je z glavo. »Ne, toda mislim, da morda vem, kdo je tale.« Nasmehnil se je in pokazal na mlajšo od žensk, ki sta stali ob Nancy.

	Flo si je pobliže ogledala fotografijo. »A res? Kdo pa je?«

	Zasmejal se je. »Če se ne motim, je to madame Devere. Mislim, da ji je ime Barbara. No, seveda več ne izgleda tako, ampak v Antibesu je dobro znana in nekoč je pogosto prihajala sem. Svojčas je veljala za pomembno žensko. Ameriška dedinja s toliko ločitvami, da je na koncu v izogib zmedi raje uporabljala dekliški priimek. Večina mojega moškega osebja se je je bala. Veste, mlade moške je hitro opazila.«

	»Pravite, da je prihajala sem? Zdaj ne več?«

	»Že kar nekaj časa ne. Dandanes je že pošteno v letih.«

	»Potemtakem je še živa?« Flo je občutila iskrico upanja – morda pa bi lahko ta anonimna gostja na davni zabavi nekoliko osvetlila Nancyjino zgodbo.

	»Prepričan nisem, mislim pa, da je. Zadnje, kar sem slišal o njej, je, da biva v nekem zasebnem maison de retraite, neke vrste bolnišnici za ostarele. Na žalost se je eden mojih nekdanjih uslužbencev z njo spoprijateljil in morali smo ga odpustiti. Zadeva je bila zelo neprijetna – izkoristil je staro damo in tudi zelo cenjeno stranko. A to se dogaja, še posebej tod naokrog. Blizu Antibesa sta le eden ali dva tovrstna domova, najbrž je ne bo težko najti.« Skomignil je. »Ne vem. Morda pa res ni več živa. Vedno je govorila, da se bo odpovedala življenju, ko ne bo mogla več vstati, da bi si privoščila koktajl.«

	»Veste, zakaj je živela tukaj, v Franciji? Rekli ste, da je Američanka.«

	»Oui, iz Teksasa, se mi zdi.« Nasmehnil se je, okrog oči so se mu naredile drobne gubice. »Mislim, da se veliko žensk, ki so bile nekoč lepe, oklepa trenutka, ko so bile na vrhuncu. Verjetno je tudi madame Barbara ena izmed njih.« Potapkal je po fotografiji. »In nihče ne more oporekati, da je bila takrat lepotica.«

	Flo je pomislila, ali se tudi postarana Nancy nekje oklepa duha čudovite mladenke s fotografij. Lahko je le upala. »V veliko pomoč ste mi bili,« je rekla, »hvala vam.«

	Direktor je vstal in počasi prikimal. »Z veseljem. Želim si le, da bi vam lahko povedal več.«

	»Povedali ste mi več, kot sem se nadejala. Hvala. Vzemite.« Izvlekla je denarnico, iz nje pa dvajsetaka. Preganila ga je in ga potisnila v usnjeno mapico z računom na mizi, ampak možakar je dvignil roko.

	»Ne, madame. Čudovito se mi zdi, da ste prišli tako daleč, da bi našli svojo sorodnico. Prosim, uživajte v pijači, hiša časti.«

	Nasmehnila se je in se mu zahvalila. Odšel je, ona pa je srknila požirek. Pijača je nenadoma postala veliko okusnejša.



	Bilo je sredi dopoldneva, ko je Flo premagala strm vzpon. Dvignila se je nad staro mesto in pred njo se je z vsakim korakom odpiral jasnejši pogled na obalo proti Monaku, na oddaljene zasnežene gorske vrhove in na jahte v modrem zalivu. Direktor hotela je imel prav: v bližini sta res bila samo dva oskrbovana domova, po nekaj precej zapletenih telefonskih klicih ji je naposled le uspelo najti ostarelo Američanko. Flo ji je napisala kratko sporočilo, v njem ji je pojasnila, da upa, da bi se lahko sestali in pogovorili o poletju 1962, in zdaj se je odzivala na povabilo stare dame v belo pobarvani betonski stavbi, zgrajeni v Corbusierovem slogu. Stala je na robu hriba med Antibesom in Juan les Pinsom.

	Ko so se brezhibno čista steklena vrata s komaj slišnim šepetom avtomatsko odprla, ni bila prepričana, ali je vstopila v francosko podružnico NASE ali v prodajni salon švicarske kozmetike za nego kože. Nežna glasba je diskretno igrala, medtem ko je osebje v belih haljah skrbno urejene varovance vozilo sem in tja po zloščenih betonskih tleh in okrog starinskih usnjenih zof z lesenim podnožjem in steklenih mizic, ki so ječale pod težo velikih cvetličnih aranžmajev.

	Flo je strašno šik receptorki pojasnila, da je prišla obiskat madame Devere, in prejela napotek, naj gre v dnevni prostor na koncu dolgega hodnika, kjer jo madame že čaka.

	Prostor je obsegal celoten vogal stavbe, dve steni sta bili iz velikih steklenih oken, skozi katera se je ponujal modrozelen razgled, spominjal je na sijoča Chagallova dela. Fotelji so bili razporejeni okrog majhnih mizic s šopki rož, knjigami in revijami, duhovno hrano za vse, od mornarja do dizajnerja. Flo je takoj opazila, da v dnevnem prostoru manjka televizor, ki je prevladoval v domu, kjer je v njegovih zadnjih tednih redno obiskovala Donalda – le kdo potrebuje potvorjene podobe, če ima tik pred nosom vse razkošje Côte d'Azura?

	Edina oseba v sobi je ob oknu sedela v invalidskem vozičku, klimatizirano tišino je občasno zmotilo le klikanje kisikovega aparata ob njej.

	»Gospa Devere?« je tiho vprašala Flo, bala se je, da jo moti pri dopoldanskem dremežu.

	»Kdo je to?« je grleno po teksaško zategnila ženska, ne da bi obrnila glavo.

	Flo je stopila bliže. »Florence. Pisala sem vam in prijazno ste me povabili na obisk.«

	Zverižen prst je pritisnil na gumb na naslonjalu stola, ki se je počasi sukal, dokler ni njegova lastnica videla Flo v obraz.

	»Ah, Angležinja,« je počasi dejala in skozi v nos speljano cevko, pritrjeno na velik aparat ob sebi, plitko vdihnila kisik.

	Flo je sprejela ponujeno suhceno roko, takoj ji je v nos udaril oblak dišave Dior Passion, in trudila se je skriti presenečenje ob pogledu na haljo iz živahno vzorčastega šifona, naravnost iz garderobe Elizabeth Taylor iz sedemdesetih, ki se je lepo ujemala z bujno blond lasuljo.

	»Flo,« je rekla. »Najlepša hvala, ker ste privolili v najino srečanje.«

	Barbarino fotografijo si je ogledala zelo natančno, ampak podobe dolgonoge dedinje in sključene starke v invalidskem vozičku pred seboj ni mogla povezati.

	»Sedi,« je rekla stara dama in pomahala proti stolu. »Počutim se kot kaka prekleta kraljica.«

	Flo je primaknila stol in sedla, trudila se je, da ne bi strmela v povešeno čeljust obraza, ki je v ohranjanju mladosti posrkal bogastvo, udarec kapi pa je izničil desetletja operacij.

	»Torej, kaj te zanima?« je vprašala Barbara. Roke je položila v naročje in nemirno prepletala prste z rdeče polakiranimi nohti.

	Flo ji je povedala za svojo prateto in da sta bili leta 1962 skupaj v Villi de Cap Blue. Obraz postarane ženske se je sprostil v hipu, ki jo je ponesel pol stoletja nazaj.

	»1962, ljubica, kakšni časi so bili to.« Izustila je ritmičen zvok, nekaj med smrtnim rožljanjem in smehom, Flo pa se je čudila ironiji, da se neprizadeti obraz nenavadno gladkega obličja sploh ni premaknil – zaradi lepotnih posegov ni mogla primerno odpirati ust, močno pordele koščene ličnice so ostale negibne. Ko se je napad kašlja polegel, je nadaljevala: »To je bilo moje prvo poletje tam. Mati me je pripeljala. Mislim, da mi je hotela najti milijonarja.«

	»Pa vam ga je?« je zanimalo Flo.

	»Ne, ni. Dve leti kasneje sem ga našla sama, v Teksasu.« Z motnim modrim očesom je poskusila pomežikniti Flo. »Ne, tisto poletje sem se zabavala po svoje. Ljubi bog, mama bi me ubila, če bi vedela.«

	Flo se je nagnila bliže k njej, bila ji je tako blizu, da je lahko razločila črne packe make-upa in kot nit tanke ru-meno-sive lase, ki so kukali izpod nekoliko postrani stkane podloge lasulje. »Je bil zelo neprimeren?« je vprašala in se zarotniško nasmehnila.

	Barbara je odmahnila z roko. »Najslabši, svoji mami je kradel denar od jajc. Ampak vsi moramo nekje začeti, a ne? Še dobro, da moja mama ni nikoli izvedela za to – mislim, da ji je ta kar prirasel k srcu, čeprav ji na koncu to ni veliko pomagalo.« Na stolu se je naslonila nazaj in se z revmatičnimi očmi zastrmela v Flo. »No,« je nadaljevala, »vprašaj, kaj te zanima, jaz pa ti bom odgovorila, če bom lahko.«

	Flo ji je pojasnila, da jo zanima zabava, povedala je datum in da je bila Nancy tam z umetnikovo družino.

	Barbara je zožila pogled. »Desetega junija, praviš? Takrat sem imela rojstni dan, tako da bi se morala spomniti. Ja, bila sem tam. Nosila sem čudovito belo obleko, mama mi jo je kupila in stala je celo premoženje. Delo Yvesa Saint Laurenta, če se ne motim. Joj, kako si želim, da bi jo še vedno imela. Bila sem kot princeska.« Zmajala je z glavo, kot bi za nečim brskala po spominu, a zaman. »Na nekoga me spominjaš,« je dodala in si pozorno ogledovala Flo, potem pa je z mislimi odtavala, da jo je morala Flo spodbuditi, da je nadaljevala.

	»Ste spoznali umetnika, ki je bil tisti večer na zabavi?«

	»Umetnika?« Starka se je namrščila.

	»Ja, tisti, za katerega je delala moja prateta.«

	Barbaro je spet popadel kašelj, Flo pa ji je iz vrča na mizi nalila kozarec vode in ji ga nežno pridržala pred usti, da je lahko srknila požirek, potem pa je stari dami še zelo obzirno z robčkom popivnala brado.

	»Ste ga srečali? Umetnika?« je ponovila Flo, ko se je prepričala, da starka lahko spet govori. »Ali njegovo družino? Ime mu je bilo Tony.«

	Barbara je nagubala narisane obrvi. »Si prepričana?«

	»Seveda sem. Zakaj?«

	Odkimala je. »Tony je res bil na zabavi, ampak on ni tisti, ki ga iščeš. Bil je moj – kako naj se izrazim? – zabaval me je. Vozil me je v kazino ali na izlet s svojim čolnom in … no …«

	Flo se je nasmehnila. »Je že v redu, svojih skrivnosti vam ni treba razkriti.« Segla je v torbico. »Poglejte, iz tistega večera imam fotografijo. In mislim, da ste na njej vi.«

	»Ja, ljubica?« se je zahihitala Barbara.

	»Poglejte, morda vam bo v pomoč.« Izvlekla je polaroidno fotografijo in jo pridržala starki pred očmi. Počasi ji jo je približevala, da se je postarani dami dovolj izostril pogled.

	»Ja naj me strela udari, če to nisem jaz,« je čez nekaj trenutkov pripomnila Barbara in pokazala na dekle v beli obleki v desnem delu fotografije. V očeh se ji je zaiskrila žalost. »In to je mama, drži se, kot da je pogoltnila osje gnezdo.« Zavzdihnila je. »Kar smili se mi. Tisto poletje je izgubila svoje imetje in hčerko, vse to zaradi istega moškega.« Potem je pogledala Nancy. »In to je tvoja prateta. Marička, kako sta si podobni. No, le nekoliko mlajša je. In vitkejša.«

	Flo se je odločila, da bo te besede raje preslišala in pokazala je na Tonyja, ki je z roko objemal Nancy. »In to je umetnik. Tony. Se ga spomnite?«

	Barbara ji je pomignila, naj ji približa sliko. Pozorno si jo je ogledala in si nekaj zamrmrala, potem pa zmajala z glavo. »No, če to ni sam hudič. Drži, to je Tony,« je rekla, »moj Tony. Ampak on prav gotovo ni bil noben umetnik – vsekakor ne takšen, kot misliš ti. In tudi materina banka ti lahko to pove.« Pogledala je Flo. »Upam, da ne nameravaš poiskati njega.« Počasi je skimavala z glavo, da so ji zaplesali dolgi uhani z dragulji.

	»No,« je odvrnila Flo, »veliko časa je minilo. Verjetno je že mrtev.«

	Barbara se je zasmejala. »Že? Draga moja deklica, Tony je bil mrtev dva tedna zatem, ko je nastala ta fotografija.« Ker se Flo ni z ničimer odzvala, je nadaljevala. »Letalska nesreča, kot se je zgodilo vsem tedanjim najboljšim ljudem.«

	»Njegovega priimka se najbrž ne spomnite, kajne? Bil bi mi v veliko pomoč.« Flo je pogledala starko, postala je odsotna.

	»Devere, pišem se Devere,« je razdraženo odvrnila.

	»Ne, mislila sem Tonyjev priimek.«

	»Kdo ste?« je ostro vprašala Barbara, kot bi prvič videla Flo.

	»Florence. Ravno ste mi hoteli povedati, kako se je pisal Tony. Z zabave v tisti vili.«

	Starki so začele roke v naročju silovito trzati. »Ne vem, kdo ste. In ne poznam nobenega Tonyja.« Na licih so se ji pojavile rdeče lise in Flo se je posvetilo, da je njena priložnost končana. Če ne bo odnehala, jo bodo varnostniki ustanove vrgli ven, saj je Barbara brez prestanka pritiskala gumb na invalidskem vozičku.

	»Žal mi je,« je rekla. »Hvala, ker ste me sprejeli.«

	Ampak Barbara, izčrpana in vznemirjena, se je že ozirala naokrog, iskala je pomoč, ki jo je klicala. Še enkrat je pogledala Flo in zdelo se je, da bo nekaj rekla, ko se je prikazal mlad pomočnik.

	»Madame, vas odpeljem v vašo sobo?« je vprašal, ona pa se je takoj nekoliko razvedrila.

	»Vidiš, mladeniči me še vedno poskušajo spraviti v posteljo!« je slabotno rekla, on pa se ji je ustrežljivo nasmehnil, namestil aparat s kisikom na voziček in jo odpeljal proč.

	Flo je gledala za njima, ko sta počasi odhajala. Zabavalo jo je, da se Barbara kljub svoji visoki starosti še vedno ni mogla upreti pogledu na čednega mladega moškega in je spogledljivo nagibala glavo.

	Torej je bila na povsem napačni poti, zavedla jo je pariška fotografija, ki je namigovala, da je nesrečni Tony Carojin mož in ne možakar, ki je čudaško gledal v kamero in ki je, zdaj je to jasno videla, bil genetski izvirnik Pamele, prav tako sta oba imela peščene lase in svetlo polt. Še zadnjič je pogledala polaroidni posnetek, Tony se je režal v kamero kot mačkon med trojico neposrečeno zbranih žensk, ne da bi sploh slutil, da ima pred seboj le še dva tedna življenja na tem svetu. Ni bila prepričana, kaj je pomenil majhni skupinici ljudi, a izraz na Nancyjinem obrazu je sporočal, da ga ni oboževala. Lepi in prekleti, kot bi se izrazil Scott Fitzgerald. Zdelo se je, da je bil Tony preklet in Flo je lahko samo upala, da je bila Nancy zgolj lepa.

	Stopila je ven na opoldansko sonce in prvič po več dneh jo je zmrazilo, ko je z morja zavel hladen piš in so zašumeli borovci. To potovanje je zavilo v temačen zavoj, pripravljena je bila iti naprej. Naslednja postaja je Capri, zgodba se bo še malce razpletla in tam bo Ben, ki ji jo bo pomagal razkriti. Morda bo tam našla samo priimek umetnika, ki je Nancy odpeljal proč in je ni nikoli pripeljal nazaj – na kaj več si ni drznila upati.





V.

	CAPRI

	19

	McCall's 6291: damske dvodelne kopalke in kratka obleka za na plažo



	Kako naj se po vsem tem vrne domov? V zadnjih štirinajstih dneh se je to pogosto vprašala. Privadila se je na vročino, koktajle in poglede ljudi, zato je vedela, da Wandsworth ne bo nikoli več enak. Ne da bi ga prosila, ji je natakar prinesel še več ohlajene vode, postavil jo je na nizko mizico ob ležalniku, s tem pa jo je uničil za naslednjo skodelico preveč obarjenega čaja, ki ga je stregla nejevoljna natakarica v mračni kavarnici.

	Torej, kam bo šla? Verjetno bo našla neki kraj v Angliji. Očitno to ne bo na Victoria Streetu – pravzaprav ves južni London ni prišel v poštev – in tudi z West Endom je opravila. Celoten zahodni del države, od Somerseta naprej, in vsak priobalni kraj bi v primerjavi s tem pomenil razočaranje. O severu ni vedela ničesar, poznala je le filme Alberta Finneyja in Alana Batesa, ki so predstavljali pust industrijski svet, ki je ni mikal.

	Edina stvar, ki jo je vlekla domov, jo je hkrati tudi držala proč, in čeprav jo je trgala na dvoje, je vedela, da se bo na neki točki morala odločiti, kaj bo storila.

	Je pa vedela nekaj, in sicer da obožuje sredozemsko podnebje. Noben britanski vročinski val je ni pripravil nanj, a všeč so ji bili zagorelost in posvetljeni lasje, četudi so bile soparne noči nevzdržne, kot bi se ji z zapletenimi mislimi zarotile proti spancu. Pa je bilo to sploh važno, če si lahko naslednji dan preležal na soncu, poslušal hrumenje gliserjev v daljavi in duhal blažilni vonj kokosovega olja in nasadov limonovcev?

	Poleg domačih ljudi je pogrešala tudi svoj šivalni stroj, občutek koristnosti, ko je v roke vzela nekaj metrov blaga, nekaj ur kasneje pa ga je že nosila. Pogrešala je popolno zatopljenost med ustvarjanjem nečesa, kar prej še ni obstajalo in kar je konec dneva lahko pokazala, da je počela, ne pa zgolj le delno umirjeno najstnico. Po Capriju bodo odšli za ves mesec v Benetke, spraševala se je, ali se bo lahko dokopala do šivalnega stroja, da bo lahko vsaj nekaj uric ustvarjalna. Morda bi lahko tudi Pameli pomagala nekaj sešiti, kot ji je obljubila. Zelo dobro bi ji delo, če bi končno spet bila ona sama.

	Ampak najprej je bil tukaj otok, namenjen uživanju, četudi je bila nenehno na preži, če bi se prikazal Charlie. S tem se bo soočila, če in ko se ji bo treba.

	Uživala je redek trenutek svobode, čeprav je bila v družbi stotih sokopalcev, ki so škropili, paradirali in opazovali visoke zagorele Italijane, ki so se na dah potapljali v globok bazen. Pamela je šla s Caro na kosilo v pokrito kavarno na skrajnem koncu bazena; Nancy sta pustili samo, da se je sončila, medtem ko je Peter plaval v morju pod njimi. Z dlanjo si je zasenčila oči in preverila, ali jo morda iščeta, a videla je zgolj zadovoljni stranki in osupljiv razgled na tri gigantske skale, ki so se dvigale iz akvamarinske vode, majhni beli čolni pa so okrog njih vozili slalom.

	Popravila si je zgornji del kopalk, da se ji majhni gumbki na hrbtu niso zarili v kožo, potem pa je obrnila še rob ujemajočega se turkiznega spodnjega dela, da je ne bi opekla zadrga, ki se je sedaj lesketala v bleščečem soncu. Sončna očala je imela dovolj velika, da so ji zaščitila oči pred večino žarkov, čez mehak klobuk in pod brado pa si je zavezala šal, da si je pred žgočim opoldanskim soncem zaščitila obraz.

	Vsa blažena je zadremala, hrup ob bazenu ji je pravzaprav pomagal, da se je odklopila, prebudil jo je zgolj občasen pljusk hladne vode, zven smeha in pogovorov pa jo je spet uspaval.

	Ko je senca zakrila sonce in ji za hip shladila kožo, je tehtala, ali naj pokaže, da se zaveda prisotnosti soseda, ali drema naprej. Slišala je, kako brska po žepih in si nekaj tiho mrmra, preden je zavohala britansko cigareto, ob kateri je takoj postala nostalgična. Ravno je hotela sesti in ga prositi za eno, ko je glasno zaklical nekomu na drugem koncu bazena.

	»Peter, tukaj sem, stari.«

	Prešinilo jo je, da se jim je v veliki meri uspelo izogniti Tonyju. Nekaj dni je še ostal v Antibesu, imel je še nekaj sestankov, da bi zaključil podrobnosti v zvezi s svojim filmom. Ko je slišala, da stanuje v hotelu, precej oddaljenem od njihovega stanovanja, je bila vesela, ker se je tako lahko še lažje izognila njegovi nezaželeni pozornosti. Opazila je, da je tudi Pamela veliko bolj sproščena, kadar ga ni zraven.

	Vzgib, da bi zakrila svojo delno goloto, se je bojeval z željo, da bi se naredila mrtvo in se mu izognila.

	»Tony. Kako se imaš? Že več dni te nisem videl.« Slišala je, kako si je Peter stresal vodo iz ušes in se živahno drgnil z brisačo.

	»Ne slabo. Povezati moram še nekaj niti, sicer pa sem pri koncu. Čez dva meseca začnemo snemati.«

	»Odlična novica. Caro te bo zelo vesela.«

	»Vedno mi je v zadovoljstvo videti tvoje ženske, Peter.« Sledil je premor, potem pa: »Nancy je zmanjkalo.«

	Sprememba svetlobe ji je povedala, da se moška sklanjata nadnjo.

	»Spi,« je rekel Peter. »Ne zameri ji. Za njo je nekaj napornih dni.«

	»Zagotovo jo je lepo imeti zraven. Ne samo zaradi Pamele.« Slišala je, kako je Tony potegnil iz cigarete, potem pa jo ugasnil v pepelniku ob njej. »No, stari, povej stricu Tonyju, te je kaj zamikala? Prava lepotička je.«

	Izhoda ni bilo. Če sede, bosta sklepala, da ju je slišala, če ne, bo prisiljena še naprej poslušati njun pogovor.

	Peter je zvenel, kot bi se znašel v zadregi, ko je poskusil s smehom pomesti s Tonyjevo pripombo. »Saj me poznaš, posvečam se samo eni ženski. Ampak s Peo je res prijazna in moram priznati, da je lepo, da je z nami.«

	Tony se je zasmejal. »Ha! Vedel sem, da si jo opazil.« Slišala je premikanje stola. »Izvoli, Peter, sedi za trenutek. O nečem bi se rad pogovoril s tabo.«

	»Moral bi preveriti, ali sta se punci že najedli …«

	Potapkal je po sedalu. »Hiter bom.«

	Peter je zavzdihnil in sedel. »Za kaj gre, Tony?«

	Sledila je tišina in čutila je, da Tony preverja, ali še vedno spi, preden je precej tišje nadaljeval: »Poslušaj, za film gre.«

	Peter se je zasmejal. »Kdo bi si mislil? Nate nisem nikoli gledal kot na holivudskega mogotca.«

	»No, ne ravno mogotca. Kakorkoli, imamo scenarij, studio je rezerviran, režiserja, ljubko igralko, vse je pripravljeno.«

	»Zveni strašno vznemirljivo. Povej mi, če boš potreboval scenskega slikarja.«

	Tony se je zahihital. »Prvi v vrsti boš. Obljubim.«

	Sledila je tišina. »Ampak …?« je vprašal Peter.

	»Zadeva je rahlo kočljiva, manjka nam še nekaj tisočakov. Pridobil sem nekaj prekleto dobrih investitorjev – ljudi, ki prepoznajo gotovo naložbo, ko jo vidijo, in vedo, da bodo svoj denar dobro obrnili.«

	V tišini je Nancy slišala Petrovo globoko dihanje.

	»Koliko tisočakov, Tony?«

	»Dvajset.«

	»Dvajset tisoč funtov?«

	»Dobiček bo dvakrat večji.«

	»Tony, stari, saj veš, da smo trenutno bolj na kratkem z denarjem. Vse smo vložili v to potovanje, v zablodelo upanje, da bom dobil naročnika. Iskreno rečeno, zamisel ni bila dobra. Ne bi smeli biti tukaj, to je noro.«

	»Kaj pa denar od Sunberry Parka? Zagotovo si bil edini Cecilov dedič …« Utihnil je.

	Peter se je zasmejal. »Kakšen denar? Moj nesrečni brat je bil pijanec in kockar. Ko sta starša umrla, je vzel na posest bajno hipoteko.«

	»Ampak prav gotovo je kaj ostalo od prodaje?«

	»Niti cent. Zadnji denar je šel za njegov pogreb. Vse, kar imamo, je naziv, ki ne pomeni ničesar, in hišo v Kensingtonu – hvala bogu, da sem jo kupil. Vendar je pod hipoteko.« Zavzdihnil je. »Cecil vsaj nanjo ni mogel položiti roke, preden si je razstrelil možgane. Veš, da sva morala Pamelo izpisati iz šole? Bogve, kaj bova zdaj storila z njo, če Caro ne bo uspelo združiti je s kakšnim naftnim baronom. Najti si bo morala službo.«

	Slišala je, da je Tony izvlekel še eno cigareto. »No, morda pa potrebuješ točno to. Daj no, dva stara sošolca pomagata drug drugemu iz zagate. Posodi mi, kolikor mi lahko, jaz pa ti garantiram dvojni zaslužek.«

	Peter je zavzdihnil. »Caro bi me ubila.«

	»Caro ni treba vedeti.«

	»Ne vem, Tony. Ne zdi se mi prav.«

	»Poslušaj, stari, v filmih je denar. Ozri se naokrog – filmska zvezda, filmska zvezda, mož filmske zvezde, filmski producent, scenarist …«

	»No, prav, razumem bistvo. Bom razmislil.«

	Slišala je rahlo trepljanje. »Priden. Zdaj pa, greva na pijačo s tvojima puncama in pustiva Trnuljčico spati?«

	Poslušala je korake njunih bosih nog na mokrem betonu, privzdignila je glavo in gledala za njima – eden visok in svetle polti, pravi Anglež, s kot zobotrebec tankimi nogami, drugi se je ves zagorel in s samozavestno držo preprosto zlil z množico na Capriju.



	»Nancy, vzemi svoje stvari. Jadrat gremo. In tudi Pameline prinesi.«

	Nancy se je ustavila na pol poti po stopnicah, ki so vodile iz bazena, in pogledala v sijočo svetlobo in Carojino silhueto pred seboj, obraz ji je zakrivala senca ogromnega črnega slamnika.

	Hitro se je osušila z brisačo in si čez dvodelne kopalke nadela kratko oblekico, na kateri so se v hipu pojavili mokri madeži in za več odtenkov potemneli svetlo turkizne in roza cvetove.

	V veliko pleteno torbo je zbrala svoje reči in pogledala naokrog. Opazila je Caro, ki ji je z zidu ob bazenu neučakano mahala. Ko je stopila v usnjene sandale, ki jih je kupila na tržnici, so bili drugi člani skupine že vkrcani na staro modro pobarvano barko. Stiskali so se na ozkih lesenih klopeh na obeh straneh plovila, kot mahagoni rjav skiper brez srajce pa je stal zadaj z roko na krmilu, majhen motor pa je v zrak spuščal oblak umazanih naftnih plinov.

	Pamela se je še nekoliko stisnila na klopi in potapkala prostor ob sebi, da je Nancy lahko sedla na konec klopi.

	Postarani skiper je v pozdrav potnikom privzdignil slepeče belo mornariško kapo, potem pa je zahrumel motor in majhna barka je izplula.

	»Ko pridemo tja, me ne pusti same,« ji je Pamela šepnila v uho, ker pa je Nancy zaradi hrupa motorja in udarjanja barke ob valove ni mogla slišati, je isto še zavpila.

	»Zakaj ne?« je Nancy zavpila nazaj.

	V odgovor je Pamela pomignila proti mlademu Italijanu ob Caro, v njegovih sončnih očalih je Nancy videla njun odsev, zato ni mogla vedeti, ali ju gleda. Kakorkoli, za Caro, ki mu je nekaj govorila v uho, se ni veliko zmenil, kljub velikemu klobuku, ki ga je razdraženo odrinil kot komarja.

	Hrup motorja je za nekaj decibelov pojenjal in barka je upočasnila, ko so se približali beli jahti, zasidrani nedaleč proč – belemu elegantnemu plovilu, ki je v enaki meri spominjalo na vesoljsko ladjo kot na jadrnico, ki zmore križariti po Neapeljskem zalivu. So tukaj vsi moški čedni? je prešinilo Nancy, ko je opazovala mladeniča z zagorelimi stegni v belih kratkih hlačah, ki jih je čakal na palubi, da bi jim pomagal vkrcati se. Ujel je vrv, ki mu jo je vrgel skiper, potem pa iztegnil roko in pomagal potnikom po lestvi, ki je vodila na krov Alessandre.

	Nancy se je vkrcala kot zadnja, otovorjena s torbami družine. »Signorina?« je vprašal mladenič. Gumbi na telovniku podobni srajci so se lesketali in namenil ji je kot iz reklame za zobno kremo bleščeče bel nasmešek, ko je vzel torbe, potem pa še njej pomagal na krov. Ko se je opotekajoče postavljala na noge, je v kotu opazila gumb, enak tistim na mladeničevi uniformi. Kot sraka ga je hitro pobrala in spravila v žep. Gumb vedno pride prav.

	Ker ni mogel preglasiti hrupa barke, ki se je s polno hitrostjo vračala k obali, je moški Nancy usmeril proti sprednjemu delu plovila, kjer je skupina gostov v kopalkah trkala s kozarci šampanjca. Eni so se sklanjali čez zloščeno medeninasto ograjo, ostali so drug drugemu oljili hrbet. Sredi njih je na usnjeni beli klopi vsa nesrečna sedela Pamela, ob njej pa mladi Italijan, ki jih je spremljal med vožnjo z barko. Pamela se je tesno zavila v Nancyjino rumeno haljo, skrila je tudi bele pegaste noge.

	Nancy ji je pomahala, Pamela pa jo je samo nemočno pogledala, njen že tako bled obraz je postajal rahlo zelenkast.

	»Se ti ne zdi, da se Gianni in Pamela dobro razumeta?« jo je ogovorila Caro, ki se ji je približala od zadaj.

	Nancy je pomislila, da bi se Jack Kennedy in Fidel Castro najbrž bolje razumela, če bi sedela skupaj na klopi, a je samo skomignila.

	»Z Giannijevim očetom Giacomom se poznava že zelo dolgo. Je lastnik italijanske modne revije in spoznala sva se pred leti, ko sem v Benetkah snemala za Balenciago. Družina je imela navado prihajati v Sunberry, preden je Petrov brat hišo zapil.« Zavzdihnila je. »To so bili srečni dnevi. In zdaj poglej ta dva: nekoč, ko je bila majhna in on že najstnik, sta se igrala skrivalnice. Preprosto se obožujeta.«

	»To vidim,« je rekla Nancy in si ogledovala Giannija, ki se je opazoval v šipi okna ob sebi. »Ampak, ali ni malce …«

	»Kaj?« Caro je snela velika sončna očala in pogledala Nancy.

	»No, nekoliko prestar za Pamelo?«

	»Ljubi bog, Nancy, samo pogovarjata se. Saj vendar ne gre za dogovorjeno poroko ali kaj podobnega.« Caro je nekaj trenutkov opazovala hčer, preden si je znova nadela sončna očala. »Zelo čeden je, kajne? In družina ima veliko denarja. Rada bi bila prepričana, da bo za Pamelo dobro poskrbljeno, če bi se karkoli …« Utihnila je, kot maska brezizrazen obraz ji je preletala rahla rdečica.

	»Če bi se karkoli …?« je zanimalo Nancy.

	»Nič. Človek ne sme podcenjevati finančne varnosti. Midve to veva, je tako? Dekleta z druge strani in vse to.« Nancy ni vedela, kaj naj reče. Na trenutke je bilo Caro ne-mogoče razumeti. »Kakorkoli, morala mi boš oprostiti, malce moram leči. Glavobol me muči. Sonca je čisto preveč. Pazi na Pamelo, glede na njeno barvo jo boš morda morala odpeljati nazaj. Bolje, da ne pobruha Giacomove jahte. Umrla bi od sramu.« Nancy se je trpko nasmehnila, potem pa si je popravila ogrinjalo iz šifona in si osvežila kot mak rdečo šminko na ustnicah, preden je smuknila skozi vrata, ki so vodila na spodnjo palubo.

	»Joj, pomagaj mi, prosim,« je zastokala Pamela, opotekajoče je prišla k Nancy in jo prijela za roko. »Grozen je.« Gianni se je zdaj brez majice sprehajal med pivci na palubi in ob tem skrivaj opazoval svoje lepo oblikovane trebušne mišice. »Veš, včasih je bil zelo hudoben do mene. Ko sem bila majhna, je prihajal v babičino in dedkovo hišo in skupaj z mrtvo miško me je za dve uri zaklenil v omaro.« Silovito je napihnila lici in izdihnila. »Ne počutim se dobro,« je dodala. »Kdaj misliš, da lahko odideva?«

	»Si v redu, knedeljček?« je vprašal mimoidoči Tony. »Okrog škrg si rahlo zelena, če smem pripomniti. Najbolje je skočiti v morje,« je še dodal, jo zgrabil za pas in se pretvarjal, da jo hoče vreči čez krov.

	Nancy je slišala dovolj predstav, da je znala ločiti med opogumljajočim cviljenjem in tem, ki je hotelo, da se zadeva v hipu konča. Nobenega dvoma ni bilo, da Pamela ni razpoložena za igro.

	Tonyja nezaželen sprejem ni niti malo omajal. Potapkal je po robu kozarca v roki. »Grem poiskat nekoga, ki mi ga bo napolnil,« je rekel. »Vama kaj prinesem?«

	Obe sta odkimali in ga spustili mimo in po stopnicah navzdol na spodnjo palubo. Na drugi strani palube je nekdo vključil radio in zazveneli so poskočni takti generične evropske plesne glasbe, okrog predstavnic ženskega spola je završalo, ko so zagorela dekleta v bikinkah začela migati. Starci usnjatih obrazov, z redkimi lasmi in šopi sivih dlak na prsih so sedeli na belih usnjenih stolih, posejanih naokrog, gledali so in kadili ogromne cigare.

	»Veliko ljudi je tukaj,« je pripomnila Nancy. »Jih veliko poznaš?«

	»V bistvu ne. Poglej, tam je ata. Morda ga lahko prepričava, da nama bo dovolil prej oditi.« Pamela je hrepeneče pogledala proti obali. »Kako dolgo bi plavali do tja?«

	»Predolgo,« je odvrnila Nancy in jo potisnila v smeri proti Petru. Prešinilo jo je, da morda vendarle ne bi bilo slabo, če bi Pamela skočila čez krov.

	»Formaggio!« je zavpil glas za njima in ko sta se obrnili, sta zagledali Giannija, ki ju je gledal skozi objektiv čisto novega črnega in kromiranega fotoaparata. Pamela je imela še ravno dovolj časa, da mu je pokazala jezik, preden je kliknilo, Gianni pa je odšel naprej.

	»Hej, Pea,« jo je pozdravil Peter, hčer je potegnil k sebi in jo objel okrog ramen. »Malce bleda si. Se slabo počutiš?«

	»V redu sem,« je odvrnila Pamela in mu na belo laneno srajco naslonila glavo, on pa jo je pobožal po laseh.

	»Ne boš pozdravila Giacoma?« jo je vprašal in s kozarčkom viskija pomignil proti enemu od mož, s katerimi se je pogovarjal.

	Nancy je opazila, kako je Pamelin obraz postal še za odtenek bolj zelen, ko se je starejši moški sklonil k njej in ji poljubil roko. »Una rosa inglesa,« je rekel, ko se je spet vzravnal in se dekletu nasmehnil. »Kdo pa je tole?« je vprašal Petra in pogled prikoval na Nancy.

	»To je Nancy. Letošnje poletje nam pomaga.«

	Italijan se je zasmejal in ga dregnil. »Bellissima, non?«

	Peter je pogledal svoje ponošene mokasinke. »Em, ja, absolutno. No, kakorkoli, Giacomo se zanima, da bi narisal njegov portret. Kajne?«

	»Si, si. V čast bi mi bilo, če bi me narisal tako imeniten slikar.«

	Pameli se je uspelo nekoliko vzravnati. »Ata je vrhunski. Je popolnoma …« Vsi so jo gledali, ko se je začela rahlo zibati. »Je popolnoma …« In potem je nenadoma na Giacomovih usnjenih natikačih pristala solata caprese, ki jo je pojedla za kosilo.

	Peter je Pamelo posedel v senco pod tendo, od nikoder se je prikazalo osebje z vedri in krpami, Nancy pa je stekla po stopnicah navzdol iskat kozarec vode. Plovilo je bilo precej večje, kot se je zdelo na palubi, saj nikakor ni mogla najti ladijske kuhinje. Prav gotovo je v bližini kopalnice. S širokega jedilnega prostora pri vznožju stopnic je proti zadnjemu delu jadrnice vodil ozek hodnik, z obeh strani obdan z vrati iz zloščenega mahagonija. Zagotovo je za enimi od teh kopalnica, je pomislila, ko ji je smrad, ki je vel s pljuskov, ki so pristali na njenih nogah, začel dvigati želodec. Odprla je dvoje najbližjih vrat, za prvimi je bil z lesenim opažem obdan kabinet, za drugimi pa garderoba. Tretja vrata se niso takoj vdala, kot bi jih z druge strani nekaj oviralo. Odločno se je uprla vanje in se znašla na pragu zadušljivo vroče spalnice, v postelji je zagledala prepleten vrtinec rjuh in zagorelih delov telesa. Kot v transu je obstala, udi pred njo so se razpletli, pred seboj je gledala razmršena obraza Tonyja in Caro.

	Hitro je stopila nazaj, skoraj se je spotaknila, in zaloputnila vrata. »Pretvarjaj se, da se to ni nikoli zgodilo,« si je tiho ponavljala in se hitro vračala po hodniku. »Samo domišljala si si.«

	»Domišljala kaj?«

	Dahnila je, ko je njeno telo trčilo v drugo, potem pa se je zasukala in skoraj omedlela, ko se je z njim znašla iz oči v oči.

	Stala sta in strmela drug v drugega, zdelo se je, da celo večnost.

	»Kaj se dogaja, Nancy?« je vprašal čez nekaj časa in se ji nasmehnil. »Zgledaš, kot bi videla duha.«

	20

	Zajtrk je bil zelo čuden. Pamela se je sestradana po včerajšnjem praznjenju molče lotila vsega na mizi, vsaj enkrat brez pripomb Caro, ki je vztrajno praznila skodelice kave in kadila cigareto za cigareto, s palcem desne noge pa ritmično udarjala v nogo mize. Pogled je prikovala na neko točko na drugi strani terase, čeljust je stiskala tako močno, da so se ji ukrivile ličnice.

	Nancy ni imela teka. Ni vedela, s katerim včerajšnjim dogodkom se naj najprej sooči, zato se ni z nobenim in je samo strmela v skledo povoskanih limon na sredini mize, tople štručke na krožniku se ni niti dotaknila, tanke rezine sira in šunke pa so ob naraščajoči vročini, ko so sončni žarki prodirali skozi pergolo nad njihovimi glavami, počasi postale vlažne.

	Peter, presrečen, ker se je dokopal do starega izvoda The Timesa, je bral in si mrmral o Kubi in kriketu. Težko je bilo reči, kaj ga je bolj begalo. Čez čas je pomečkan časopis odložil na mizo in pogledal naokrog, kot bi ga presenečalo, da je še kdo tam. »Torej,« je spregovoril, »kakšen je načrt za danes?«

	Caro se je obrnila in ga pogledala. Vzdihnila je in zamenjala prekrižani nogi. »Kosilo z Giacomom in Alessandro in nekaj njunimi prijatelji,« je odvrnila in odgnala muho, ki ji je sedla na belo tuniko.

	»Moram iti?« je zastokala Pamela.

	»Ja, moraš,« je zasikala Caro in vsaj enkrat je bila Pamela dovolj pametna, da je odnehala.

	Peter je bil videti razočaran. »Oh, no, domnevam, da bo prijetno.«

	»Kar pomeni?« Caro si je iz modrega lončenega vrča dolila kavo.

	»Le to, da bi bilo lepo imeti kak dan zase, samo za nas štiri.«

	Caro ga je pogledala, kot bi predlagal, da bi začetek dneva preživela na majhnem vročem trgu. »Zakaj hudiča pa?« je izjavila in si z dogorelo cigareto prižgala novo.

	»Da bi nekaj počeli kot družina?«

	Pamela je prenehala jesti in je opazovala sceno, zajeten kos kruha z marmelado ji je obstal na pol poti v usta.

	Caro se je zasmejala.

	»Kaj je narobe s tabo? Ni smešno, Caro. Peo bi lahko peljal risat. Tudi Nancy, če želi. Morda pa bi punci želeli iti po nakupih in se lahko kasneje dobimo na kosilu? Okrog trga je veliko lepih butikov.«

	»Z zelo lepimi cenami. Kakorkoli, za kosilo smo že dogovorjeni. Pri Cavellis'u, si pozabil?«

	Peter je zavzdihnil. »Ni mi do tega, Caro. Kak dan bi rad preživel brez vsega tega.«

	Vstala je, miza se je kar stresla, ko se je z vso težo odrinila od nje. »Ja, tudi meni ni do tega, Peter, ampak tako pač je. Šli bomo. In ti boš z obema izjemno očarljiv, dokler ne bosta naročila portreta.«

	»Pa stric Tony? Pride tudi on?« je zanimalo Pamelo.

	Nancy je hitro pogledala proč, poskusila se je otresti podobe prepletenih teles Caro in Tonyja. Včeraj pozno zvečer, ko je zaslišala rahlo trkanje na svojih vratih, ni bila presenečena. Zlezla je iz postelje in pred vrati našlo Caro s kozarcema brendija v roki. Enega je ponudila Nancy, ki ga je vljudno zavrnila in jo hitro pomirila, da pravzaprav ni videla ničesar in da se je to sploh ne tiče. Imela je občutek, da se Caro želi pogovoriti, ampak Nancy si ni želela slišati nič več, dovolj jo je motilo že to, kar je vedela, zato se je prijazno opravičila in se vrnila k strmenju v strop, trudila se je dojeti drugi šok, ki ga je doživela popoldan.

	Pamela je čakala na odgovor, a tišino sta motila le čivkanje hišnih vrabčkov, ki so med nogami pobirali drobtinice, in hrumenje prvih gliserjev v zalivu spodaj.

	»Tony se mora vrniti v Pariz,« je čez nekaj časa povedala Caro, a z rahlo hripavim glasom, da se je Nancy vprašala, ali bi ji včeraj morala ponuditi več kot le molk.

	»V Pariz? Zakaj pa?« je vprašal Peter.

	»Ujeti mora let v Južno Ameriko. V Čile ali pa … ne spomnim se. Mislim, da je povezano s filmom.«

	Nancy se je opogumila in dvignila pogled. Opazila je, da je Peter nenadoma izgubil vso barvo, ki jo je pridobil na tem potovanju. »Odhaja? Kdaj ti je to povedal?«

	»Oh, ne vem. Najbrž sinoči. Je važno?«

	Peter se je potiho odhrkal. »In kdaj se vrača?«

	»Pamela,« je šepnila Nancy, »pridi, greva spakirat stvari za danes, prav?« Ampak njena varovanka je obsedela, kot bi pognala korenine. Nancy jo je nežno prijela za roko, a se je njenega oprijema otresla.

	»In kako naj jaz to vem? Nisem njegova žena, ali pač?« je zasikala Caro, z mize pograbila sončna očala in odšla nazaj v hišo, ob tem pa se je obregnila v grm rožmarina, da je močno zadišalo.

	»Očitno ima nekdo tiste dneve v mesecu,« je tiho pripomnila Pamela in si postregla z novim kozarcem limonade.



	Sčasoma je Nancy vendarle ostala sama, glavobol, ki ga je uporabila kot izgovor, da se je opravičila od kosila, je bil le napol izmišljen. Pamela je hotela ostati z njo, potem pa se je spomnila, da se jim bo pridružil tudi Charlie. »Pridi z nami, Nancy,« ji je prigovarjala, »s Charliejem se bosta lahko pogovorila. Res zanimivo, da se poznata.«

	Ja, res zanimivo.

	Nancy je sedela na gugalniku in listala Carojino revijo, eno nogo je spodvila, z drugo se je občasno odrinila od tal in se rahlo zazibala. Revija je opisovala vzporedno vesolje tistemu v Petrovem časopisu, strah pred ruskim raketnim mrkom je zasenčil špekulacije o predsednikih in igralkah, in fotografije jaht paparacev, posnetih nekoliko severneje od Caprija, kjer so med crkljanjem ujeli dve zvezdi Kleopatre, posledično pa je v Neapeljskem zalivu kar vršalo od navdušenja.

	Revijo je zamenjala za del blaga, ki ga je vezla, vbodi in vlečenje niti so jo v hipu pomirili, čeprav so se ji v naraščajoči opoldanski vročini prsti potili. Zapleteni roza začetnici je že dokončala, zdaj jih je krasila s cvetovi vrtnic in mehkimi zelenimi stebelci. Konec niti je zvezala v vozel, ga s palcem stisnila ob blago, nežno potegnila, odrezala konec in ga z nekaj šivi pritrdila, da ne bi spustil. Zadovoljno si je ogledovala izdelek. Morda pa bi se lahko sprehodila v vas in poiskala poštno pisarno. Peggy bo z velikim veseljem odprla paket, ki bo prepotoval vso pot iz Caprija.

	Tkanino je zložila in jo odložila ob sebi. Koga slepi? Nikoli je ne bo poslala. Kot ni poslala nobene razglednice, ki jih je kupila. Napisala je le prvo, iz Pariza. Konec koncev, kaj bi pa lahko napisala?

	Vstala je in se pretegnila, zrahljala si je pas na bluzi brez rokavov in poravnala hlače. Bele kapri hlače so bile čista zmaga, vredne mučnega pomerjanja in premerjanja. Sploščile so ji že tako ozek pas in poudarile dolge noge. Hlačnice so ji segale do sredine meč, da je kazala lepo zagorele gležnje. Če že nič drugega, ji je minuli čas vrnil postavo.

	Potepuški pes, ki se je zadrževal okrog umazane ceste, ki je vodila k hišicam na hribu, je začel lajati. Slišala je odpiranje in zapiranje vrat in moški glas, ki je prijazno oštel psa.

	»Kdo je?« je vprašala.

	Negotovo je stal na drugem koncu terase in se oklepal v robec zavitega šopka rožnatih cvetov hibiskusa.

	»Mislila sem, da si skupaj z drugimi na kosilu,« je pripomnila.

	»In jaz sem mislil, da boš tudi ti tam, sicer ne bi šel.«

	»Zakaj si potem prišel sem?«

	Skomignil je. »Izgovoril sem se, da moram biti nekje drugje.«

	»Pa je res?«

	S konico mokasina je dregnil borov storž, potem pa jo je pogledal s svojimi sivimi očmi.

	Zakaj je prišel? Vse, kar sta si imela povedati, sta si povedala že pred enim letom, in čeprav je bilo takrat videti drugače, je preživela. Ni bilo konec sveta, ko je iz njega odkorakal Charlie Blake.

	»Charlie …«

	 Ponudil ji je cvetje, a Nancy je prekrižala roke, zato je bil primoran šopek odložiti na mizo. »Nancy, prosim, se lahko pogovoriva? Pogrešal sem te.«

	Četudi se ji v preteklih dvanajstih mesecih ni oglasil niti z besedico.

	»Jaz te nisem pogrešala.«

	Nagnil je glavo in se ji prikupno nasmehnil, tako jo je vedno razorožil. »Niti malo?«

	»Potem ko si tako ravnal z mano?«

	»Vem, in žal mi je. Moja starša … no, saj veš, kako je.«

	»Res vem? Tudi jaz imam starša, veš, in nikoli mi ne bi dovolila z nikomer ravnati tako, kot si ti z mano. Kaj misliš, kako sta se počutila?«

	»Oprosti. Prosim?«

	Zdel se je iskreno vznemirjen in Nancy je začutila, da se rahlo krha. »Ne vem. Glava me boli.«

	»Ne, ne boli te.«

	»Pa me.«

	»Pa te ne.«

	Čeprav tega ni hotela, je zapadla v stari vzorec, z dlanjo si je pokrila usta, da bi skrila izdajalski nasmešek.

	Drznil si je stopiti korak bliže. »Pojdiva na kosilo. In obljubim, da ti bom povedal, da je Diana pobegnila z materinim vrtnarjem.«

	Nancy je debelo pogledala. »Ne!« je dahnila. Za hip je pozabila, da se mu hoče upreti.

	Iz žepa je potegnil avtomobilske ključe in pocingljal z njimi. »Po kosilu te peljem na izlet.«

	Kaj lahko izgubi? Saj je samo kosilo.

	Prekleto, Nancy, reci ne. Reci mu, naj odide. Ne. Ne. Ne.

	»Prav,« je rekla.



	Med vožnjo po priobalni cesti, s spuščeno streho in Sredozemskim morjem, ki se je iskrilo spodaj, je zlahka ignorirala svareč notranji glas. Nancy je zaprla oči in nagnila glavo vznak, razmišljala je, kako čudno, pa vendar naravno je, da sedi na sopotnikovem sedežu, Charlie pa za volanom.

	Poslušala je, kako si je tiho mrmral melodijo pesmi, ki je igrala po radiu, izjemno brez posluha, kar jo je vedno spravljalo v smeh. Poneslo jo je nazaj v srečni čas, ko je bilo vse še pred njima.

	»Nancy?« jo je ogovoril nekega lanskega aprilskega dne, ko sta v času malice sedela na klopi v Green Parku.

	»Hm?« je zamrmrala, glavo je nagibala nazaj in se predajala toploti sončnih žarkov.

	Okleval je, njo pa je zgrabila hipna panika, da je napočil trenutek, ko ji bo povedal, da ga vendarle ne zanima in da želi iti naprej.

	»Kaj pa je?« Hitro je dvignila glavo in ga pogledala, oči so se ji morale privaditi na močno svetlobo, počasi je razločila poteze na njegovem obrazu.

	Pričel se je igrati z zapestnico na njeni roki, obračal jo je sem in tja. »Torej, že kar nekaj časa se videvava, kajne?«

	Zdelo se je neverjetno, a od Dianinega rojstnega dneva je minilo že več mesecev in Nancy si ni več znala predstavljati življenja brez njega. »Res je. Zakaj?«

	Zardel je, ona pa se je zasmejala. »Prav, preprosto te bom vprašal …«

	»Kaj, Charlie?« Nestrpno je čakala, da bo postaran par odšel mimo.

	»Nancy … bi z mano preživela noč?«

	Ostala je brez besed. Seveda se je zavedala, da bosta na neki točki svoje zveze naredila korak naprej in ni si domišljala, da bo poprej moledovala za prstan. Pa vendar, to je bil velik korak.

	»Oprosti. Vse sem pokvaril. Jezna si name.«

	Stisnila mu je roko. »Sploh nisem jezna.«

	»Ampak prav gotovo veš, kako zelo si te želim. Popolna si, Nance. In tega ne govorim zato, da bi te spravil v posteljo.«

	Njegovi očitni zadregi se je nasmehnila. »Tudi ti se mi zdiš popoln.«

	»Ne izgledaš prepričana. Si ena tistih punc, ki hočejo počakati do poroke? Hočem reči, če si, ni nič narobe.« Zmeden je utihnil, potem pa nadaljeval: »Saj ne, da bi se hotel poročiti. Vsaj ne še zdaj. Tudi ti razmišljaš tako, kajne?«

	Nancy ni nikoli pomislila na poroko, čeprav jo je Phyllis večno gnjavila z njo. Hotela je živeti, si zgraditi kariero in v tem trenutku si je najmanj želela, da bi bila vezana na moža in par otrok. Ne, Charlie je imel prav. In piše se vendar leto 1961, ne 1921. Zakaj ne, če se ljubita in sta pazljiva? Dorothy je poznala celo vrsto nasvetov, kako preprečiti nosečnost; vse bo v redu.

	»Torej?« je vprašal in se nagnil bliže k njej.

	»Torej … ja.«

	Ja. Kako preprosto je izreči besedico ja.



	Kósila sta v kavarnici na nagnetenem majhnem trgu, jedla sta sočne kose pice, on pa je govoril o svojem pisanju, o njunih prijateljih. O vsem, razen o edini stvari, ki je ležala med njima. Belo-modra keramična ura nad trgom je merila njun skupni čas, ona pa je opazovala njegov obraz, zdaj radosten, naslednji hip spačen ob strupeno rumenem limoncellu. Spet se je spomnila, kako ji je ob njegovem drgetu vedno zatrepetalo srce. V sivih očeh je iskala opomnik na tisto, kar je ob njem čutila nekoč, a zdelo se je, kot bi jo gledale skozi tančico.

	Kasneje sta se vozila po priobalni cesti, njemu je zagorela roka slonela na avtomobilskih vratih, dokler nista prispela do majhnega počivališča ob cesti in zlezla iz avta. Čepela sta na kovinski ograji, ki je cesto ločevala od strmine in mokrih čeri spodaj.

	Pogledal jo je. »Žal mi je, Nancy.«

	Izraza na njegovem obrazu ni hotela videti, prišel je eno leto prepozno in služil le poudarjanju groze, ki se je zgodila.

	»Pustil sem te na cedilu.«

	Pogledala ga je. »Vse si nas pustil na cedilu, Charlie.«

	»Vem. Bil sem pomilovanja vreden.«

	»Kako si me lahko tako zapustil? Rekel si, da me ljubiš.«

	Segel je proti njeni roki, vendar je roke sklenila v naročju. »Res sem te ljubil, Nancy.«

	»Ne dovolj.«

	»Ne razumeš. Težko je bilo. Oče je …«

	»In kako misliš, da se je počutil moj oče, Charlie?« ga je prekinila in se odmaknila. »Moja družina ni mogla kar tako odkorakati proč od vsega kot tvoja.«

	Nekaj časa sta sedela molče, globoko praznino, ki je med njima zazevala v preteklih mesecih, so polnili le kriki kormoranov, ki so gnezdili na pečinah pod njima.

	»Kaj se je zgodilo potem …? Si …?«

	»A zdaj pa te zanima?« Odkimala je. »Drugačen si, Charlie Blake.«

	Pogledal jo je, nad solznimi očmi je bila presenečena. »Ne, ti si spremenjena, Nancy. Bil sem idiot.«

	Nagnil se je k njej, ona pa je še pravočasno obrnila glavo, da so ji njegove ustnice zgolj oplazile lice, a bila je dovolj blizu, da ji je njegov vonj razburkal kri.

	Izvlekel je denarnico in iz nje fotografijo ter ji jo podal. »Izvoli, našel sem jo,« je rekel.

	Vzela jo je. Bil je posnetek njiju na plaži, obraza sta jima žarela v svežem pomladnem zraku. Stal je za njo in jo objemal okrog ramen, svoje lice je prislanjal k njenemu.

	»Eastbourne,« je tiho pripomnila in mu hotela fotografijo vrniti, a je odkimal.

	»Obdrži jo. Ali pa jo zavrzi. Kakor želiš.«

	Sliko je potisnila v torbico in vstala, s hlač si je stresla pesek. »Nazaj moram,« je rekla, »spraševali se bodo, kje sem.«

	Pridržal ji je vrata. Ko je sedla, jo je prijel za roko.

	»Nancy, kdaj te lahko spet vidim?«

	Pogledala ga je, kot bi ne mogla verjeti, kaj sliši. »Se ti sploh sanja, kaj sem morala prestati, ko si me pustil samo? Nikoli nisi niti vprašal, kakšno odločitev sem sprejela.« Nadela si je sončna očala in pogledala stran. »Pelji me domov, Charlie.«

	Zavzdihnil je in še sam sedel v avtomobil. »Vedno te bom ljubil, Nancy,« je rekel in strmel na zavito strmo cesto pred seboj.

	Nancy je iz avta molila roko, v dlan je lovila piš. Med njegovo odsotnostjo je mislila, da ga bo večno ljubila, ampak preteklih dvanajst mesecev ga je zabrisalo. Ko ga je zdaj pogledala, je vedela vsaj to, da je svobodna.



	Nancy je zvečer, ko so se vrnili ostali, še vedno sedela na gugalniku, osvetljena samo s sojem lanterne, ki jo je postavila na mizo. Na tleh pod njo je ležal šopek uvelega hibiskusa, razen enega cveta, ki ga je vložila v knjigo.

	»Živijo,« je zaklicala, ampak Caro in Pamela sta odkorakali naravnost v hišo, prva se je izgovorila na glavobol, druga pa je izjavila, da gre v svojo sobo in da nikoli več ne pride ven. Nikoli.

	»Kako se počutiš?« jo je vprašal Peter. Stal je ob njej, laneno jakno je nosil čez ramo.

	»Bolje, hvala.«

	»Dovolj dobro za večerni kozarček? Viski, kajne?«

	Morala bi v posteljo, ampak spala je slabo in viski ji bo morda pomagal. »No, prav,« je privolila in pogledala senčno silhueto.

	Treskanje vrat v hiši je počasi ponehalo. Ko se je Peter vrnil z dvema pozvanjajočima kozarcema, so nočno ozračje polnili oglušujoči škržati in glasno zavijanje mačk.

	»Do dna,« je rekel Peter in nazdravil. Našel je svoj suknjič in iz naprsnega žepa potegnil pipo in tobak. »Te moti …?«

	»Sploh ne.« Nancy je opazovala zapleten ritual tapkanja, tlačenja in zaporednih kratkih potegov, preden je prvič zares povlekel iz pipe. »Kaj pa imata onidve?« je vprašala.

	»Oh, Caro je bila ves dan nataknjena, Pamela pa se drži, ker je hotela iti v Modro jamo, ne pa na neko dolgočasno kosilo. Ne zamerim ji. In ja, potem je še Charlie izginil bogve kam.« Nemirno se je presedel in nenadoma vzkliknil. »Hudirja, nekaj me je pičilo.« Podrgnil se je po hlačah, nato pa je opazil blago, na katerega je sedel, in dolgo ostro iglo ob njem.

	»Oprosti,« je rekla Nancy. »Tole bi morala pospraviti.«

	»Si ti to izvezla?« Z zanimanjem si je ogledoval zapleteno ročno delo. »Je otroški slinček?«

	Nežno mu ga je vzela iz rok, ga preganila in odložila poleg sebe. »Za mojo nečakinjo Maddie je. Prihodnji teden bo stara šest mesecev.«

	»Lahko je srečna, da ima tako bistro teto.«

	»No, ne vem, če to drži,« je odvrnila in se opomnila, da mora slinček pospraviti v kovček k svojim drugim zakladom.

	»Spomnim se, ko je bila Pea še dojenček. Ljubi bog, ta deklica pa je znala jokati.«

	Nekaj časa sta sedela v tišini, srkala viski in se izgubljena vsak v svojih mislih nežno pozibavala.

	»Imaš kdaj občutek, da je nekdo pridanič?« je iznenada vprašal.

	»Kako to misliš?«

	»Ah, ne vem. Oprosti, s teboj ne bi smel tako govoriti.« Zavrtel je tekočino v kozarcu, ledene kocke so zažvenketale.

	»Ne moti me. In znam molčati.«

	Zavzdihnil je. »Mogoče se motim, vendar me skrbi za Tonyja.«

	»Za Tonyja?« se je Nancy trudila zveneti presenečeno, čeprav ji je Charlie popoldan povedal, da je Tony bolj ali manj obiskal že vse potencialne investitorje za film, o katerem so v Londonu vsi dvomili. 'Nepoboljšljiv fantast' ga je označil Charlie.

	»Najbrž vse skupaj sploh ni resnično. Nocoj sem slišal govorice, da je pobegnil. Govori se, da je bila v njegovem hotelu policija. Očitno je vse skupaj privlečeno za lase.«

	»Ampak če se ne motim, bi naj odšel zato, da bi sklenil še kak posel?«

	»V Južni Ameriki?« Peter je odkimal. »V Južno Ameriko hodijo le bivši nacisti in ljudje na begu.«

	»Zagotovo obstaja pojasnilo.«

	»Upam, da prekleto res.«

	»Saj nisi …« Pravih besed ni našla, a je vseeno nadaljevala. »Saj ti nisi investiral, kajne?«

	Peter jo je pogledal. »Ne. Hvala bogu. Je pa malo manjkalo, moral sem poklicati v banko in preklicati ček. Tega ne povej Caro, niti pod razno. Prekleti Tony. Kakšen bedak.« Zmajal je z glavo. »Kakorkoli, kakšen je bil tvoj dan? Verjetno ti je oddih od nas dobro del.«

	»Sploh ne.«

	Vzdihnil je. »Nancy …« Iz glasu mu je vela zadrega. »To se me ne tiče, ampak mladi Charlie … No, razbral sem, da se poznata.«

	»Nekoč sva se, ja.« Je bil to njen glas? Zvenel je čudno, kot bi imela okoli vratu pretesno zavezan šal.

	»Le to je … O njem ne bi smel reči nič slabega in fant je moj krščenec, ampak … kot prijatelj prijatelju, jaz bi se ga izogibal.«

	Srknila je dolg požirek viskija, da bi pridobila čas, da bi se izognila odgovoru.

	»Veš, izneveril se je mlademu dekletu. To ni lepo, ampak če bi bil moj sin, bi se končalo drugače. Toda Charliejev oče … No, kot sem rekel, to se me ne tiče, ampak jaz ne bi dovolil, da bi kdorkoli trpel. Ne, če bi imel pri tem kaj besede.«

	Kako se je zmogla nasmehniti, ni imela pojma, ampak Peter se je zdel zadovoljen, ko ga je pomirila, da tako dobro Charlieja ne pozna in da je malo verjetno, da ga bo še kdaj videla. In ko je izrekla te besede, je vedela, da so resnične – Charlieja končno ni bilo več v njenem srcu, četudi jo bo njegova zapuščina preganjala vse življenje.



	Naslednji dan se je skupinica natovorila na motorni čoln in se odpeljala proti celini, kjer bo sedla na vlak in se po italijanskem polotoku odpeljala do Beneškega zaliva. Tam jih je čakalo stanovanje, ki je pripadalo družini starega Petrovega mentorja. Ko so brzeli po morju, ni nihče spregovoril, niti Nancy niti njeni družabniki se niso ozrli k čudovitemu otoku, katerega sirene so nekoč zapeljevale Odiseja, na katerem so se kopali cesarji in kjer so se dirkači in milijonarski playboyi razkazovali po prelepi, a nevarni obali.

	21

	Pravo olajšanje je bilo zajeti polna pljuča osvežilnega morskega zraka, ko je stala na premcu hidroplana, ki je brzel čez Neapeljski zaliv proti ogromnim skalnatim čerem, ki so prebadale gladko modro gladino. Pred tem je bila v Italiji samo enkrat, v Milanu, ki se ji je zdel toplejša, bolj prefinjena različica Londona v primerjavi s kaotično razpotegnjenim Neapljem z uličnim labirintom, potepuškimi psi in polnimi smetnjaki, ki jih že več tednov niso izpraznili.

	Ko se je Flo povzpela na hrib nad terminalom s trajekti, kjer je nad majhnim trgom, polnim izletnikov, najela sobico, je bila izčrpana. Skodelico razvodenelega čaja Lipton je odnesla ven na majhno mizico na terasi. Tu zgoraj je bilo tako spokojno mirno, hrup čolnov ni segel tako visoko, preglasili so ga škržati in šelest švigajočih kuščarjev, nadstrešek iz bugenvilij pa jo je ščitil pred močnimi sončnimi žarki.

	Pogledala je dva zavoja na mizi pred seboj. Njuna kroja je seveda podrobno poznala, se je pa tisto prvo noč, ko je pogledala vanju, uprla skušnjavi, da bi ju preiskala, ker se ni hotela premakniti dlje kot njena predhodnica. V čem bi bil smisel tega potovanja, če bi takoj zbrala vse informacije in poguglala odgovore?

	Skledo velikih nagrbančenih limon je potisnila na stran in predse potegnila prvi zavoj. Ob teh oblačilih za na plažo je bila manj nervozna – v resnici so bile le kratke hlače z nedrčkom in krasno do bokov segajočo tuniko, zato se je lotila posnemanja Nancy, je pa potrebovala malce večjo košarico kot njena prateta. Nancy je uporabila turkizno platno za obleko iz poplina z ogromnimi rožnato-turkiznimi cvetovi, Flo pa je uspelo najti ustrezno modro skupaj s trakom blaga s cvetovi marjetic in z očitnim pridihom šestdesetih.

	Ob Nancyjinih krojih in skicah je Flo našla razglednico, vedela je, da bo tam, pa tudi fotografijo in od časa zdelan medeninast gumb. Na razglednici je bil hotel in klub na plaži, takrat v lasti Gracie Fields, ki si je na Capriju ustvarila dom. Nancy je zagotovo tam bivala ali pa preživela dan in tudi Flo je nameravala iti tja na izlet.

	Fotografija je iz zavoja padla z licem navzdol, Flo jo je obrnila. Na njej je bila Nancy bolj zagorela in lase, ki so se upirali ohlapnim sponkam na temenu, je imela nekoliko svetlejše. Flo je za hip pomislila, da v Peggyjini sestri vidi odsev svoje matere, v ozki bradi in velikih očeh, ki so bile skupne Flo in Maddie, ne pa tudi Peggy, ki je bila izrezana podoba Beryl, ne glede na frizuro, make-up ali oblačila, ki jih je nosila. Rožnata tunika je Nancy zdrsnila z enega ramena in razkrivala široke naramnice kratkega topa pod njo, široko se je smehljala, ko je ljubeče gledala obraz na drugi strani okvirja, pegast nos in jezik, ki ga je kazala fotografu. Pamela. Debel čop in obličje je nedvomno pripadalo dekletu, ki se je v Lidu de Paris čemerno držalo. Obrazov ni združevala samo zaposlitev, temveč naraščajoče prijateljstvo.

	Fotografirali sta se na krovu plovila, Flo je v ozadju razločila nekaj ljudi v kopalkah in natakarja v beli uniformi. Zdelo se ji je, da vidi tudi svetlolasca s pariške fotografije, ki jo je hitro poiskala na telefonu. Res je bil tam in kar ni mogla verjeti, kako je lahko spregledala družinsko podobnost: dolge konjske poteze in nemogoči lasje.

	V dlan je vzela medeninasti gumb. S palcem je odstranila desetletno umazanijo in pred njo so se ena za drugo zaiskrile drobne črke, dokler ni prebrala celotne besede: Alessandra.



	»Hej.«

	V trenutku je sedla pokonci, da je izvod Rad imam Caprija padel na tla in prevrnil kozarec hladne limonade.

	»Gospod Simpson vam je na uslugo, madame. Oprosti. Nisem vedel, ali naj te zbudim.«

	Pred soncem si je zasenčila oči. »Hej, Ben.«

	»Saj nisi pozabila, da pridem?«

	»Seveda ne,« je odvrnila. Pravzaprav je bila celo nekoliko preveč obremenjena z njegovim prihodom, skrbelo jo je, da je naredila napako, ko ga je povabila, in se spraševala, kaj si misli o njenih namenih. In ko je zdaj stal pred njo, v brezhibno čisti beli srajci in čudovito ukrojenih kratkih hlačah, je pomislila, da je ne bodo zanimale samo njegove detektivske sposobnosti.

	Vidno si je oddahnil. »Fju. V napoto res ne bi hotel biti.«

	»Nisi v napoto, Ben. Lepo te je videti.« In bilo je res – v Antibesu je pogrešala njegovo družbo. Precej osamljeno se je počutila, ko je sama posedala po barih in slutila je, da bi Barbara Benu povedala, karkoli bi ga zanimalo. Bil je točno njen tip.

	Pokazal je na prazen ležalnik ob njej. »Smem …?«

	»Seveda.« Nadela si je sončna očala in ga skrivaj opazovala, ko si je naravnaval višino ležalnika in si nekaj mrmral, ker mu ni takoj uspelo. V kratkih hlačah in stari srajci je pravzaprav zgledal veliko bolje kot v Clarksonovih kavbojkah in jakni, je imel tudi novo frizuro? Namerno si je v spomin priklicala celo vrsto Seamusovih počitniških podob, da bi zasenčile Benov očitni šarm, podob moža v razcapanih kopalnih hlačah, ki jih ni hotel zavreči, kot pire bel trup in seveda nepogrešljivo kombinacijo nogavic in sandalov, za katero je vztrajal, da je v tujini sprejemljiva.

	Ben se je namrščil. »Kaj je smešno?«

	Zasmejala se je. »Nič. Nihče. Le nečesa sem se spomnila.«

	»OK,« je neprepričano odvrnil. »Ker resnično mislim, da mi bo tole uspelo, ne da bi ostal brez treh prstov.«

	»Zakaj ne bi šla nekaj pojest?« je predlagala, ko je kazalo, da bo vendarle zmagal ležalnik. »Zate ne vem, ampak jaz sem sestradana. Tam na koncu bazena je restavracija.«

	Našla sta mizo s pogledom na gigantski zmajev zob, ki je molel iz morja. Opazovala sta ga, medtem ko sta čakala, da jima natakar postreže na kolobarje narezan krvavo rdeč paradižnik z rezinami kremaste bele mocarele in dišečo baziliko.

	Flo je presenetilo, kako navdušeno je Benu opisovala fotografiji iz Antibesa, posneti na obali in na zabavi v Vili du Cap Blue. Pripovedovala mu je o Barbari, vse od njenih najlepših dni v mestecu, kjer je ljubila in izgubila enega od Nancyjinih tovarišev, in imela še vedno bister spomin na junijski večer leta 1962, ko se je z njo fotografirala.

	»In Tony je dva tedna kasneje umrl?« je vprašal Ben in za hip pozabil na solato, ko si je ogledoval fotografijo z zabave.

	»Letalska nesreča, niti sanja pa se mi ne, kje in kdaj. Če bova izsledila njega, bova morda izvedela več o Petru. Saj ne more biti pretirano težko najti slikarja s tem imenom iz sredine prejšnjega stoletja? Zdaj vsaj veva, kdo je bil Nancyjin šef.«

	Ben je segel v torbo na stolu za svojim hrbtom in ji podal sveženj listov. »Tole sem izbrskal zate.«

	Flo je vzela natisnjene strani, vesela, da ni zraven Seamusa, ki se je vedno neokusno norčeval iz moških torb. Prebrala je kratko osmrtnico lady Sybil Henderson, objavljeno pred dvajsetimi leti. Najbrž je le malo zanimala tiste, ki niso sledili lovu, bližnjicam dobrodelnim večerom ali pa zgodovini Britanske Indije, izvedela pa je le to, da je vse podedovala njena edina še živeča hči. Ben je izsledil Tabitho Pennington, dekliško Henderson, v Berkshiru, kjer si je rade volje vzela pol urice časa med organiziranjem poletne slovesnosti v Pony Clubu. Pokramljala je z njim, mu razkazala hišo in svoje imetje, vključno z materinim portretom iz leta 1962. Kateri umetnik jo je naslikal, ni vedela, a bil ji je izjemno všeč, četudi je nekoliko neprijazno prikazoval materin nos. Benu je dovolila, da je portret fotografiral, tudi nečitljiv podpis v spodnjem desnem kotu platna. Flo si je natančno ogledala načečkane črke, prva je nedvomno bila P, kaj več je bilo nemogoče prebrati.

	»To je neverjetno, Ben,« je rekla in mu vrnila liste. »Prav gotovo ga je naslikal Peter. Zdaj morava najti samo še njegov priimek.«

	»Ko se bova dokopala do njegovega priimka in našla tega tvojega Tonyja, bova veliko bliže Nancy, prepričan sem. Se Barbara ni spomnila njegovega priimka?«

	Flo je odkimala. »Vprašala sem jo, ampak takrat je bila že čisto zmedena.«

	Prišel je natakar, da bi odnesel njuna krožnika. Flo se mu je nasmehnila in ga vprašala, ali bi jima lahko pomagal.

	»Si, signora?« se je ponudil.

	Iz torbice je izvlekla majhen medeninasti gumb in ga podržala na dlani. »Morda veste, kaj je tole?«

	Vzel je gumb in nagubal čelo. »Zdi se, kot bi bil del uniforme. Morda ladijske?« Ogledal si ga je pobliže, tudi napis, potem se ji je široko nasmehnil. »Alessandra je,« je zmagoslavno izjavil.

	»In kaj je Alessandra?« je vprašala Flo in se zadržala, da se ni umaknila, ko je mladenič pokleknil ob njej.

	»Alessandra je bila jahta, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila zasidrana tukaj. Veliko zabav, veliko škandalov,« je povedal smeje.

	»Morda veste, kdo je bil njen lastnik?« se je oglasil Ben, kar mladeniču, ki se je očitno zanimal za Flo, ni bilo najbolj všeč.

	»Ne vem,« je rekel in odkimal, »lahko pa vprašate mojega strica. Ko je bil mlad, je delal na mnogih velikih ladjah.«

	»A res?« Flo je videla, kako se je nasmehnil, ko ga je debelo pogledala. »Se lahko z vašim stricem srečava? Je še vedno na otoku?«

	Prikimal je. »Si. Zdaj je že precej star, vendar ima svojo barko in vozi turiste v Modro jamo. Izvolite …« Na prtiček je napisal telefonsko številko in ga ponudil Flo. »To je njegova številka, Alberto mu je ime. Povejte mu, da vam jo je dal Andrea.«

	Prtiček je vzel nazaj in pripisal še eno telefonsko številko.

	»Čigava je ta?« je vprašala Flo in vzela prtiček.

	Vstal je in se nasmehnila. »Moja.«

	Ben je gledal za njim. »Cepec,« je tiho pripomnil in si v kavo primešal veliko žlico rjavega sladkorja.

	»Ja, toda koristen.«

	»Si prepričana, da želiš, da grem s tabo? Rezerviral sem hotel in imam svoje opravke, tako da te ne bom motil.«

	Flo ni bila prepričana, ampak po nekaj zadnjih dneh si je želela družbe in nekoga domiselnega ob sebi. In do zdaj se ni zgodilo nič, kar bi ju spravilo v zadrego – verjetno je Jem pretiravala in kot ponavadi mešala štrene.

	Flo ni bila vajena potovati sama, to je vedno počela s Seamusom, in četudi je ni Ben tako blazno spravljal v smeh kot njen mož, je bil dober tovariš. Kot prvo, pil je občutno manj in malo verjetno je bilo, da bi po nekaj kozarčkih viskija padel na kolena pred njo in ji začel prepevati stare galske ljubezenske pesmi, ne glede na to, ali sta na javnem kraju ali sama v svoji sobi. Ali ji podaril šopek rož, ki jih je natrgal na sosednjih vrtovih, potem ko se je pub zaprl. In pa, kot jo je prešinilo, ko je zalotila Bena, kako opazuje krivuljo njene rame, ki ji je kukala izza rožnate breskove tunike, lepo je biti opažen.



	Dobra novica je bila, da se je Alberto z veseljem pol ure pogovarjal z njima, slaba pa, da je vsakega stalo petdeset evrov, da sta najela njega in njegovo barko. Vsakdo mora služiti svoj denar, je pomislila Flo, ko sta z Benom čakala pri pomolu, da se prikaže.

	Bilo je žgoče vroče, četudi je z morja vel vetrc. Bele kapri hlače so dajale vse od sebe, pas se ji je zarezal v prepoteno kožo, na levem boku jo je žgečkala zadrga. Fotografije Nancy v teh hlačah ni bilo, v zavoju je bil le košček belega satena, ki je zahteval veliko previdnosti, da je ostal čist, kot je prešinilo Flo, ko je s kapljajočim čokoladnim sladoledom zamalo umazala svoje. Ben je po drugi strani dajal videz pravega domačina, ko se je na klopi naslonil nazaj in predse iztegnil porjavele noge. Všeč so ji bili moški, ki so namesto majic s kratkimi rokavi raje nosili platnene srajce, v kar nikoli ni mogla prepričati Seamusa. Pomislila je, ali je tudi v New Yorku tako vroče – tu in tam je preverila vremensko aplikacijo, zato je vedela, da se njen skoraj bivši mož na drugi strani Atlantika praži v vročinskem valu. Upala je, da se bo brez nje, ki ga je na to vedno opominjala, spomnil uporabiti kremo za sončenje – zaradi blede irske polti in večnega nezaupanja do tekočin v stekleničkah ga je skorajda vedno opeklo. Morda pa že ima nekoga drugega, ki mu maže ramena, je žalostno pomislila. Pogledala je Bena, mrmral si je Eda Sheerana in se nasmihal. Lepo je bilo ob sebi imeti nekoga, ki jo je odvrnil od teh misli in novih izmišljenih predstav o čudovitem Seamusovem novem življenju.

	»Poglej, to je zagotovo on. Rekel je, da bo nosil rdečo čepico.« Ben je potegnil Flo na noge. Čez pristanišče je proti njima plula majhna modra barka, na krovu je stal postaran moški in se oziral za svojima potnikoma.

	Preveslal je še zadnjih nekaj metrov in Flo ponudil zgubano kot mahagoni rjavo roko in ji po ozki deski pomagal stopiti na majhno plovilo.

	Sedla je na klop in se malce premaknila, da je Ben lahko sedel k njej. Čudaško sta se presedala, da bi se izognila dotikanju stegen, možakar pa je zagnal motor, da jih je objel oblak dizelskih izpušnih plinov, in jih odpeljal ven na kristalno čiste vode marine Granda in ob obali.

	Ob hrupu motorja se je bilo nemogoče pogovarjati, zato sta se naslonila nazaj in opazovala čeri, ki so brzele mimo, pisane hiške na skalnih policah, posejanih med bugenvilijami, zveriženimi oljkami in uleksom, ki je rasel povsod, kjer se je lahko česa oprijel.

	Sčasoma so upočasnili, znašli so se sredi pozibavajočih se podobnih bark, vse so čakale na vstop v ozko razpoko med skalami.

	»Torej,« je spregovoril stari mornar, ugasnil motor in jima sedel nasproti. »Rada bi govorila z mano?«

	Flo se je zavedala, da je tretjina dodeljene pol ure že minila, zato je hitro segla v torbo in izvlekla gumb, pa tudi fotografijo Nancy in Pamele ter pariško fotografijo celotne druščine.

	Možakar je privzdignil rdečo kapo in se popraskal po glavi. Ben in Flo sta molče čakala, on pa si je ogledoval zdaj eno, zdaj drugo fotografijo, potem pa se je Flo nasmehnil, ko mu je podala gumb.

	»1962, pravite?« Pokazal je na Petra in odkimal. »Njega ne poznam.« Prst mu je zastal ob Tonyjevi podobi v nočnem klubu, primerjal jo je s podobo na fotografiji iz Antibesa, ki jo je prav tako potegnila iz torbe in mu jo pokazala. »On,« je rekel, pogledal Flo in zmajal z glavo.

	»Kaj je z njim?« je vprašala Flo.

	S palcem je podrgnil po kazalcu. »Z Alessandre je vzel denar. Veste, da so okrivili nas?« Nagnil se je bliže. »Našel sem ga v signorjevi pisarni. Hotel me je podkupiti, da bi molčal, vendar sem poštenjak,« je povedal in si položil roko na srce. »Če vama bom vzel denar, bosta prva izvedela.« Pokazal je na oba in se zasmejal.

	»Kaj torej se je zgodilo?« je zanimalo Flo.

	»Moj šef je rekel, da je poklical policijo in potem je gospod Tony izginil,« tlesknil je s prsti, »kot bi izpuhtel.«

	»Se spomnite, kako se je gospod Tony pisal?« je vprašal Ben.

	Starec je odkimal. »Ne, se pa spomnim datuma. Morda vam bo pomagalo? Bil je trinajsti junij, festival Sant Antonia. Signor nam je vsem dal prost večer, da smo lahko šli na procesijo. Vaju zanima, zakaj sem si zapomnil?« Počakal je, da sta prikimala, in se široko nasmehnil. »Tisti dan sem spoznal Guilio.« Nagnil se je naprej in dregnil Bena. »Upam, da si tudi ti tako srečen s svojo damo.«

	»Oh, ne, nisva …« je odvrnil Ben.

	»Joj, ljubi bog, ne,« je dodala Flo.

	Starec se je naslonil nazaj in prekrižal roke. »Morda pa se Saint Antonio ne strinja.«

	Flo je morala zamenjati temo pogovora. In to hitro. »Torej, Alberto, vaš šef, lastnik ladje, kako mu je bilo ime?«

	»Signorju? Giacomo Cavelli, takrat je bil najbogatejši človek na otoku.«

	Nekdo je zavpil in Alberto je prijel za vesla. Zamahoval je z njimi in škropil, dokler ni barke obrnil in so zapluli v ozko odprtino med skalami. Zgrabil je ob robu jame speljano verigo in barko potegnil bliže, hkrati pa jima je zavpil, naj ležeta na dno. Hitro sta se ulegla in zamalo zgrešila nizek vhod v jamo. Za hip jih je objela tema. Njuni telesi sta se znašli čisto skupaj, a nobeden od njiju ni registriral bližine ustnic, ki so se nežno dotaknile, preden je barka v ogromni votlini spet prišla na plano. Okrog njih se je lesketala fluorescentno modra voda. Flo je že vstajala, hotela se je umakniti pred pogledom rjavih Benovih oči in poljubom, ki je že bil na vidiku. Nenadoma jo je prešinila želja po tem poljubu. Tega ni smela dovoliti – to bi spremenilo vse, zadeve bi postale zapletene, kaotične, bolelo bi. Vsega tega je že imela dovolj. Na gladko lice mu je položila dlan in se mu žalostno nasmehnila, ko se je odrinila od njega.

	Ko sta spet sedla in tiho strmela vsak v svojo smer, se je Alberto zasmejal in zapel ganljivo neapeljsko ljubezensko pesem, Flo pa ni vedela, ali naj zajoče od zadrege ali zaradi razočaranja.



	»No, to je bilo zanimivo,« je pripomnil Ben.

	Flo se je zavedala, da jo opazuje, da čaka na odziv in da bo tisto, karkoli že bo rekla sedaj, odločilo, kaj čuti o tem, kar se je skoraj zgodilo med vožnjo z barko. Zadnje čase je bila strahopetnost njen najljubši način ukrepanja, zato je sklenila molčati. Predala se je razgledu in čakala, da Ben pogleda proč.

	Sedela sta za mizico na Flojini terasi in opazovala zadnje žarke, postopoma so jih nadomestile ulične svetilke.

	Spokojno simfonijo škržatov in motorjev v daljavi je zmotil pisk, Ben je pogledal na telefon in zavzdihnil. Izklopil ga je in odložil na mizo.

	Flo se je ob spremembi teme olajšano nasmehnila. »Mati?«

	Zavil je z očmi in prikimal.

	»Tvoja mama potrebuje nov hobi. Ali pa službo,« je dodala, vesela, da je zanimanje Benove matere za njegovo novo prijateljico postalo bolj stalna šala kot kaj pomenljivega.

	»Moja mama je nezaposljiva.«

	Čudaško sta se zasmejala, Flo pa je proti njemu potisnila steklenico. »Še malo?«

	»Hvala.« Ben si je napolnil kozarec. »Dobra reč.«

	»Piše, da je zraslo v senci Vezuva.« Opazovala ga je, ko je poduhal temno rdečo tekočino, za njeno prisiljeno hudomušnost se ni zmenil. »Ben …«

	»V redu je, Flo.«

	»Kaj je v redu?«

	»Saj veš. Kar se je skoraj zgodilo. Na barki. Pozabiva, prav?«

	»Oh. Ja, tako bo najbrž še najbolje.« Pa bo res? Niti sama ni vedela. Po celodnevni meri sonca, podkrepljeni s steklenico vina, ki sta jo pravkar izpraznila, in absolutni odsotnosti Seamusa je bila rahlo zmedena in zbegana.

	Ni odgovoril, le pogledal je v tla in se osredotočil na premikanje posušenega lista z golim prstom na nogi. Želela si je, da bi rekel nekaj drugega. Je resnično hotel pozabiti? Pri Seamusu ni bila nikoli v dvomih, o čem razmišlja – če je bil jezen, je vpil, če je bil žalosten, je jokal; če ni bil prepričan, kaj je imela v mislih, je vprašal. Bilo je blaženo preprosto, čeprav tudi sitno. Toda pri Benu ni vedela. Morda ga je življenje naučilo, da je bolje, če ne postavlja vprašanj, da ne bi dobil napačnega odgovora. Želela si je, da bi lahko šla k njemu, ga objela in mu povedala, da bo vse v redu, da sta dobra prijatelja in da se ni nič spremenilo.

	Sonce je zašlo in Flo je začelo rahlo hladiti. »Poslušaj, iskat si grem pulover. Ti kaj prinesem? Odejo? Kaj za pod zob?«

	Še vedno je nosil samo tanko srajco in kratke hlače, zdelo se je, da je tudi njemu hladno. »Ja, lahko odejo. Če ti ni odveč.«

	»Sploh ne,« je odvrnila in ga potrepljala po rami, ko je šla mimo njega. Bil je tako topel, tako krepak.

	Nekaj minut kasneje se je vrnila s krožnikom sira in kruha ter odejo. Ben se je vidno razvedril. »Hvala,« se je zahvalil in se ji nasmehnil.

	»Pomislila sem, da bi si ogledala tole,« je rekla in na mizo odložila zavoj.

	On si je z odejo pokril kolena in stol primaknil bliže k njej, ona pa je previdno stresla vsebino paketa na mizo.

	»Je tudi to Nancy?« je vprašal Ben, ogledoval si je fotografijo prizora na britanski obali. Flo je prikimala. »Zdi se, da je tvoja prateta našla svojo veliko ljubezen,« je še pripomnil in pokazal na nasmejanega svetlookega moškega, ki je stal za njo in jo objemal.

	»Res je,« je tiho odvrnila Flo in obrnila sliko. »Eastbourne, 19. april 1961. Charlie in Nancy.«

	»Ni to eno leto pred potovanjem?«

	»Ja, in tega tipa prvič vidim.« Flo je v Nancyjinih očeh opazila sijaj, pa tudi širok iskriv nasmešek. Gledala je mlado zaljubljeno žensko. »Kaj misliš, kdo je?«

	Ben je vzdihnil. »No, jaz očitno nisem noben ekspert, pravzaprav so moje izkušnje z zvezami pičle, ampak ali nisi nikjer zasledila omembe strica Charlieja?«

	Flo je odkimala. »Mislim, da ne. A po drugi strani tudi nisem vedela, da sploh imam teto Nancy.«

	»Drži. Če se je z njim poročila, je postal del družine, se ti ne zdi? Leto dni kasneje pa je kot samsko dekle potovala po Evropi. Zaročene ali poročene ženske takrat niso hodile po svetu brez svojih mož.«

	Flo se je namrščila. »Najbrž res ne. Morda pa je ubežala zvezi. Morda sta se razšla? Toda to še vedno ne pojasni, zakaj se ni vrnila.«

	»Ne, in če sem odkrit, izgleda prijeten. Čeden, lepo oblečen, ne spominja na klasično ljubezensko podgano.«

	»Kaj pa ostale stvari?« Flo mu je podala krhek posušen cvet, skozi leta je barva skoraj povsem zbledela.

	»Ne vem. Spomin na zmenek? Morda pa je zgolj imela rada rože.«

	»Morda. In tole?«

	V zavoju je bila tanka rjava ovojnica, iz katere je potegnila rumeno tkanino.

	»Kaj pa je to?« je vprašal Ben.

	»Nisem prepričana.« Flo je previdno, bala se je, da se bo na zgibih strgalo, razganila blago.

	»Otroški slinček? Kaj pa je tole spredaj?«

	Tkanino si je ogledala pobliže, v pojemajoči svetlobi ni videla najbolje. »Vezenina je. Razločim črko. In nekaj cvetov.«

	»Katero črko?«

	»M.« Pogledala je Bena. »M kot Maddie. Zagotovo. Nancy ga je naredila za mojo mamo.«

	S prsti je pobožala brezhibne šive. V ta slinček je vložila ogromno truda, zakaj ga je potem Nancy obdržala in ga ni poslala babici? Spomnila se je, kako se je sama namučila z nedokončano posteljnino, ki bi morala pričakati novorojenčka, vsak šiv je bil izpoved ljubezni in upanja.

	Čisto nepričakovano je nenadoma pomislila na majhno igračko, ki jo je zanj poskusil izdelati Seamus. »Pa saj ti nisi še nikoli ničesar izdelal!« je vzkliknila in z zanimanjem opazovala debele prste, ki so iz kosa lesa poskušali izrezljati figurico. »Kaj pa naj bi bilo tole?«

	»To je … reč. Povedal ti bom, ko bo dokončana,« se je postavil v obrambni položaj, medtem ko je preklinjal večno izmuzljivo klado, ki se je iz dneva v dan bolj spreminjala v himero, odvisno od tega, koliko lesa je ponesreči odrezal. Flo je to ganilo bolj kot karkoli drugega, kar je naredil. Veliko je povedalo o moškem, nagnjenem k razločnemu izkazovanju ljubezni.

	»Hej, si OK?«

	Pogledala je gor.

	»V redu sem.«

	»Ne skrbi, ugotovila bova, kaj se ji je zgodilo.«

	»Saj ni to …« Ampak besed, s katerimi bi mu povedala, kaj ji para srce, ni našla. Besede, ki jih je našla takrat, je tako dolgo držala v sebi, da so izginile. »Oprosti, mislim, da sem rahlo pijana.«

	»Je že v redu, meni ti ni treba povedati.«

	Stol je premaknil še bliže k njenemu, vzel odejo in jo ogrnil okrog obeh.

	»Hvala, Seamus,« je zaspano šepnila, ko je začutila, kako jo vino vodi v pozabo.

	Ben jo je pogledal, skoraj jo je že hotel popraviti, potem pa je samo zavzdihnil in se na stolu naslonil nazaj, njo pa prepustil njenim mislim.

	Sedela sta v tišini, dokler ji nista noč in temno rdeče vino zaprla oči. Ben jo je tiho odpeljal v sobo, jo spravil pod odejo in ugasnil luč, preden se je po hribu navzdol odpravil v svojo mrko hotelsko sobico.



	Naslednje jutro je Flo prebudil vonj po kavi in svežem kruhu. Z roko je segla čez posteljo, še vedno presenečena, ker ob sebi ni zatipala zajetnega telesa smrčečega Seamusa. Koliko časa bo moralo miniti, da se bodo spremenile navade zakonskega življenja?

	Odtavala je ven na teraso, kjer jo je z vrčkom kave in vrečko sveže pečenih štručk čakal Ben.

	»Jutro,« jo je veselo pozdravil, kot bi pravkar pretekel sedem kilometrov, ne pa se zbudil z mačkom od rdečega vina, ki je resno upočasnjeval Flo. »Upam, da te ne moti, ker sem nama prinesel zajtrk.«

	»Je med njim kaj elektrolitov?«

	»Bojim se, da ne.«

	»Mimogrede,« je nadaljevala in sedla za mizo ter odlomila skorjico kruha, »oprosti za včeraj.«

	»Kaj točno?«

	Ja, kaj točno? Skorajšnji poljub na barki ali da se je napila in ga poklicala z moževim imenom? Nekdanjega moža. »Da sem se napila,« je odvrnila, »v glavnem.«

	»Oh, OK.« Zvenel je negotovo in zaznala je kanček optimizma, ki ga ni imela srca poteptati, prav tako pa ni bila prepričana, da je popolnoma neosnovan. Po glavi se ji je motalo toliko stvari, da je težko razločila, kaj je in kaj ni resnično. »Izvoli,« nalil ji je skodelico goste tekočine, »tole popij, jaz pa ti bom povedal, kaj sem danes zjutraj odkril.«

	Medtem ko je ona spala, je on očitno bedel in z Googlom kakovostno preživljal čas. Iz torbe je izvlekel majhen prenosnik in ga odložil na mizo. »Tole si preberi,« je rekel, nekaj hitro natipkal in obrnil prenosnik proti njej.

	Flo je z zaspanimi in motnimi očmi gledala članek o Giacomu Cavelliju, neapeljskem poslovnežu in lastniku, med drugim, filmske produkcijske hiše in modne revije. V domačem kraju poznan kot velik človekoljub pa je sicer rad živel na veliki nogi in je imel ogromno poznanstev. Njegove zabave na jahti Alessandra, poimenovani po njegovi dolgo trpeči soprogi, veljajo za legendarne. Slika je prikazovala nasmejanega Giacoma, okoli ramen je objemal rjavolasega moškega s tankimi brčicami. Nadalje je članek opisoval večer, ko je Cavellijev osebni prijatelj Anthony Scott zamalo ubežal aretaciji italijanske policije, ki je na Alessandri izvedla racijo in v Scottovi hotelski sobi iskala dokaze o prevari. Cavelli se je hotel distancirati od Scottovih sumljivih poslovnih dogovorov in je ovadil Angleža, ki so ga zalotili med krajo iz sefa na barki.

	»Ben, ti si genij.«

	»In to še ni vse.« Prenosnik je obrnil proti sebi.

	Flo je vstala in se postavila za Bena, skupaj sta prebrala časopisni prispevek iz junija 1962, ki je opisoval, da je med ponesrečenci letalske nesreče leta Air France 117 iz Pariza v Santiago domnevno tudi Anglež Anthony Scott. 'V nesreči je umrlo vseh 113 potnikov, kljub domnevi, da je gospod Scott potoval skupaj z žensko, pa njena identiteta še ni potrjena.'

	»Vau.« Flo je sedla, strmela sta drug v drugega.

	»Saj imaš še več Nancyjinih krojev, kajne?« je vprašal Ben. »Hočem reči, ni bila ona …«

	»Ljubi bog, ne. Zagotovo ne. Sicer krojev ni več veliko, a prav gotovo je s Caprija odpotovala v Benetke – njena sled se konča šele tam. Nemogoče je, da bi bila na tistem letalu. Zagotovo je bila druga ženska. Počakaj, preverila bom datum na zadnjem zavoju.«

	Izginila je v sobo in se vrnila z zadnjima paketoma.

	»Takole, 18. in 20. junij. Kdaj se je zgodila nesreča?«

	Ben je s pogledom hitro prečesal članek in jo pogledal. »22. junija.«

	»Sranje.«

	To ni bilo tisto, zaradi česar je prišla tako daleč. Upala je, da bo odkrila, da je Nancy živela dolgo in srečno – ni mogoče, da bi nekaj tako okrutnega za večno izbrisalo ta njen nasmešek. In pa, zakaj bi sploh šla skupaj s Tonyjem na letalo? Prezir, ki ga je čutila do njega, je vel iz fotografij.

	»Hej,« je rekel Ben in jo potrepljal po roki, »prepričan sem, da ni bila ona. Družina bi vedela, je tako? Zakaj bi to skrivali?«

	»Najbrž res,« je odvrnila Flo.

	»Poslušaj, še naprej bom raziskoval. Izvedela bova, kdo je bila ženska na letalu, a stavim, da ni bila Nancy.«

	»Upam, da imaš prav.« Prosim, naj ne bo Nancy tista, ki je izgubila življenje na pobočju južnoameriške gore. Prosim, naj bo neka druga. Pogledala je Bena. »Kaj pa, če je bila Pamela?«

	»Tudi ona tako kot Nancy ni imela tehtnega razloga, da bi odšla s Tonyjem. Morda pa bova sedaj, ko veva, kdo je Tony, lahko našla tudi Petrovo polno ime. To bi naju pripeljalo še do ostalih.«

	»Upam. Verjetno sta se poznala iz šolskih dni ali pa iz vojske. Našla ga bova. In zdaj je tukaj še Charlie, seveda.«

	Ben se je namrščil.

	»Si prepričana, da ne smeva goljufati in pogledati v zadnji zavoj?«

	»Ne!« je odvrnila. »To je proti pravilom.«

	Skomignil je. »Prav, navsezadnje je to tvoja igra.«

	»Ben …« je začela, kot bi hotela nekaj vprašati, še poprej pa se je hotela prepričati o nečem drugem.

	»Ja?«

	»No, hotela sem se samo prepričati, da je med nama vse OK. Saj razumeš? Sva prijatelja?«

	Rahlo je zardel, toda prikimal je živahno. »Oh ja, seveda. Absolutno. Prijatelja.«

	Nasmehnila se je, skoraj prepričano. »Odlično. Poslušaj,« je nadaljevala, »nočem ti zvijati roke ali kaj podobnega in nimam skritih namenov – v nobenem primeru pa tega ne omeni svoji materi – ampak, no, zanima me, ali bi šel z mano v Benetke? Rezerviran imam dvosobni apartma, tako da je prostora več kot dovolj in imel boš svojo sobo …« Se ji je zmešalo? Ga spodbuja k nečemu, česar sploh ne sprevidi? Toda z Benom sta samo prijatelja, to sta pravkar razjasnila, ni tako? Seamusa še ni prebolela, Ben pa ve, kako stvari stojijo. Vse bo v redu.

	Gledal jo je kot labradorec, ki je pravkar dobil ključ od shrambe, Flo pa ga je opazovala, kako poskuša umiriti svoj odziv, ga oklestiti do brezbrižne privolitve, kar bi Flo nadvse pomagalo iz zagate.

	Dvignila je skodelico kave in trknila z njegovo.

	»Na zadnji korak,« je rekla, »da najdeva Nancy.« Toda zvenela je precej manj samozavestno kot poprej.





VI.

	BENETKE

	22

	Butterick 2308: oblekica brez rokavov s širokim ovratnikom z ujemajočo se jakno s tričetrtinskimi rokavi



	»Tukaj smrdi.«

	»Ljubi bog, Pamela, je to vse, kar lahko poveš o Benetkah?«

	»Če pa res smrdi.« Pamele zagrenjen Carojin ton ni omajal, vrnila se je z majhnega balkona s pogledom na mirno zeleno gladino in se ovila v eno od dolgih brokatnih zaves, ki so krasile ogromno francosko okno.

	Nancy se je morala strinjati z njo – nedavni vročinski val ni omilil smradu po vodi in ribah, ki je vel s stare ribje tržnice nekaj sto metrov navzgor ob kanalu, kjer so vsako jutro raztovorili nočni ulov, galebi pa so preletavali okrvavljene ostanke, vržene v globoko umazano vodo.

	»Prenehaj s tem,« jo je oštela Caro, ko je dvignila pogled iznad revije in videla Pamelo zavito v mehko tkanino. »Strgala jih boš, neumnica.«

	Pamela jo je jezno pogledala, potem pa se je počasi odvila.

	»Zakaj je stric Tony odšel?« je vprašala.

	»Zase se brigaj.«

	»Ata sem slišala reči, da ima težave s policijo. Je to res?«

	Caro je vanjo uperila prst, na njenem obrazu se je nenadoma naslikala utrujenost od več neprespanih noči, ko je nemirno hodila po sobi. Nancy je v najboljšem primeru spala rahlo in slišala je ječanje talnih desk pod nogami, ki so korakale sem in tja. »Ne tiče se te, gospodična,« je zasikala. »In pogovorom odraslih ne bi smela prisluškovati.«

	Pamela je od besa močno zardela, Caro je obrnila hrbet in se zastrmela na vodni razgled skozi visoka okna.

	Caro je zmajala z glavo in si prižgala novo cigareto, potem pa je naprej brala revijo, ki jo je prebrala že desetkrat. Čudno jo je bilo videti v halji in brez make-upa in Nancy je prešinilo, da so njeno delodajalko vidno na pravi strani štiridesetih ohranjali le kozmetični izdelki, če ne celo na drugi. Dejansko je bolje izgledala brez debele maske, še vedno je kazala dekliško lepoto, ki se je z leti samo še okrepila in se lepo skladala z visokimi ličnicami in ogromnimi rjavimi očmi. Sicer je dvomila, da bi se Caro strinjala, in le napol je poslušala Pamelo, ko ji je pripovedovala, da je mačehino delo usahnilo in da jo je zavrnilo kar nekaj modnih hiš, ko jih je obiskala in hotela dobiti nekaj kosov novih kolekcij. To vsaj pojasni zmedo v Parizu, ko se je Nancy ponudila, da bi ji šla iskat oblačila.

	Na kavni mizici so ležali ostanki Pamelinega zajtrka, Nancy pa se je namenila, da bi jih pospravila. Domnevala je, da dodatne pomoči najbrž ne bodo deležni. Ne Caro ne Pamela nista bili pripravljeni niti s prstom migniti, Peter pa je bil srečno zaprt v podstrešnem ateljeju, kjer je bil nekoč učenec, pustile so ga v miru delati. Caro je poskusila budno spremljati portrete, ki jih je moral skicirati, ampak Peter je postal v zvezi s svojim delom zelo skrivnosten in je vsem ženskam prepovedal vstop v studio.

	»Skuhaj še malo kave, če si že v kuhinji,« je Caro zaklicala Nancy, ki se je trudila, da s pladnja po marmornih tleh hodnika ne bi stresla reči, ko si je ogledovala osupljivo lepe freske na stenah in stropu, bogata sončna svetloba pa je osvetljevala pozlato, ki se je povsod vila kot bršljan.

	Bila je pod močnim vplivom vzdušja in že nekaj dni je bila zelo nemirna. Kombinacija srečanja s Charliejem in jutrišnjim Maddiejinim pol-rojstnim dnevom ji je prišla do živega, zato bo morala napeti vse sile, da bo zmogla naprej.

	V koritu je pomila krožnike in jih pustila, da se osušijo, potem pa je sedla za staro hrastovo mizo, ki je tekla po vsej dolžini ene stene. Iz žepa je potegnila Charliejevo pismo in pogledala s črnilom načečkane besede na debelem papirju z naslovom hiše, katere vrata so ji bila zaprta. Je resnično mislil, da sta lahko skupaj? Ali je bil lažnivec ali pa domišljavec.

	»Sovražim jo,« je s praga rekla Pamela. »Želim si, da se oči ne bi nikoli poročil z njo.«

	»Tega ne misliš resno. V tem trenutku je pač ne maraš najbolj. To je nekaj povsem drugega.«

	»Kaj pa bereš?«

	Nancy je pismo pospravila nazaj v ovojnico, le-to pa potisnila v žep. »Nič.«

	Pamela se je naslonila na podboj. »Meni se ne zdi kot nič.«

	Nekaj hipov sta se gledali, obe sta se trudili biti nejevoljni. Pamela je prva podlegla nasmešku, ki je grozil obema.

	»Vesela sem, da je stric Tony odšel,« je povedala čez nekaj trenutkov.

	»Tako ne bi smela govoriti,« jo je opomnila Nancy, a čutila je enako.

	Pamela je zavzdihnila. »Nikoli ga nisem marala.«

	»Zakaj ne?«

	»Ob njem mi gredo kocine pokonci. Preveč dotikanja.«

	»Saj te ni kdaj … no, spravil v zadrego, kajne?« se je nenadoma vznemirila Nancy.

	Pamela jo je nepremično gledala, potem se je vsa stresla. »Kaj, a misliš …? Ne! Ne, vsaj mene ne. Ga je pa vedno zanimala Caro. Ne vem, kako je oči to lahko prenašal.«

	Nancy je upala, da Pameli nikoli ne bo treba biti priča temu, čemur je bila ona, ko ju je zalotila na zabavi na jahti.

	»Kakorkoli, mislim, da ga ne bomo več videli. Očitno vsem povprek dolguje denar, film, ki bi ga naj snemal, pa je samo ena velika laž. Zato je odšel v Čile. Da ga ne morejo ujeti.«

	Nancy je vstala in jo prijela za roko. »Pridi, greva si ogledat kakšno galerijo ali kaj podobnega. Ne bova ves dan viseli tukaj.«

	Pamela je z novim sandalom Caprian brcnila v podboj vrat. »V galerijo? Res morava iti?«

	Nancy se je trudila biti stroga. »Ja.« Nasmehnila se je. »In potem na sladoled. Pojdi se uredit, čez minutko pridem pote.«

	Nancy je uživala v novo odkritem čaru umetnosti, navdihnil jo je Peter, ki je bil izjemno hvaležen, da je lahko z nekom delil svojo strast. V zadnjih dneh se je veliko naučila o Vermeerju, Tizianu in Rubensu in če ji od tega potovanja ne bo ostalo nič drugega, ji bo ostala vsaj želja, da bi izvedela več. Peter je včeraj predlagal izlet v Gallerie dell'Accademia, da bi si ogledali dela Bellinija, Fra Angelica in Veroneseja in ona je edina skočila pokonci in zgrabila ponudbo, medtem ko je Caro samo privzdignila obrv in predlagala, da bi raje šli v Gugenheim – kjer je Peggy vsaj zmešala dober cosmo. Pamela je pripomnila, da si raje odgrizne nogo.

	Nancy je imela torbico in sončna očala v svoji sobi in ravno je odhajala iz kuhinje, da bi šla ponju, ko je vstopila Caro in začela odpirati omarice, pri tem pa mrmrala in preklinjala, ker ni našla, kar je iskala.

	»Mislila sem, da gresta s Pamelo ven,« je zasikala.

	»Vsak hip, Pamela se je šla uredit.« Gledala je Caro, ki si je poskušala zavezati haljo, polzeča svila ji je uhajala med tresočimi se prsti.

	»Si prepričana, da ti ne morem pomagati? Kaj iščeš?«

	Caro se je vzravnala in se zasmejala, čvrsto se je oklepala steklenice gina, ki jo je končno našla. »Močno dvomim, ljubica.«

	»Sicer se me ne tiče, ampak ni nekoliko prezgodaj?« je oklevajoče rekla Nancy in pogledala posodo od zajtrka, ki se je sušila ob koritu.

	»Prav imaš, srčica, ne tiče se te.«

	To je bila nova Caro. Nežen sarkazem je izginil, zamenjala ga je zagrenjena bridkost. Včeraj zvečer ko sta s Pamelo odšli spat, je slišala besen izbruh, Peter je bil zgolj molčeč partner v enostranski tiradi, ki je skoraj povzročila odpadanje mavca.

	Ni ti bilo treba biti genij, da si pogruntal, za kaj gre. Nancy je še predobro vedela, kako je, če ljubljena oseba tako nenadoma izgine iz tvojega življenja, in prepričana je bila, da Carojino in Tonyjevo srečanje, ki mu je bila priča na barki, ni bilo prvo.

	Ubogi Peter. Najbrž tudi uboga Caro. In seveda, uboga Pamela.

	»Ljubim ga, veš?«

	Nancy je ostrmela. »No, to res ni …«

	»Ne gre zgolj za bedasto afero.« Nalila si je dobršno merico gina in ga izpila na dušek. »Ljubim ga. In on ljubi mene.«

	O tem Nancy ni bila tako zelo prepričana, vendar je molčala.

	Caro je znova napolnila kozarec. »Vem, da misliš, da mi ni mar za Pamelo. Motiš se.«

	»Joj, ne, tega ne mislim,« je ugovarjala Nancy, ki se je zavedala, da ima vsak rad na svoj način. Beryl, na primer, ne bi nikoli osvojila nagrade za najprijaznejšo mater, a to še ne pomeni, da ni imela rada Nancy in Peggy. Svojo ljubezen je kazala na drugačne načine.

	»Saj je OK, ni se ti treba pretvarjati. Temu dekletu sem bila grozna mati, a Bog ve, da sem se trudila. Ni preprosto ljubiti tujega otroka. Še posebej ne, če ne moreš imeti svojih. Ampak imam jo rada, četudi se ne zdi tako. Sama sem imela grozljivo mater in najbrž se določenih stvari človek ne more znebiti. Vsaj tepla je nisem nikoli, kot je moja mama mene. Vsaj zato sem boljša.«

	»Kolikor vem, ni učbenika, ki bi veljal za vse, sem pa prepričana, da si se potrudila po najboljših močeh. In Pamela je resnično prijetno dekle.«

	»Kadar hoče biti. Ne vem … potovanje je bilo namenjeno le temu, da bi ji zagotovila prihodnost. Tudi Petru. Želim si le to, da bi bilo z njima vse v redu.«

	Nancy se je počutila neprijetno, v Carojinem govorjenju je bilo nekaj čudnega, maničen obup v nepričakovani zaupljivosti.

	»Je vse v redu?« je previdno vprašala Nancy, ampak Caro je nadaljevala, kot bi je sploh ne slišala.

	»Nesrečna mala Pea,« je žalostno dejala. »Zasluži si boljšo od mene. Poslušaj, Nancy, če boš kdaj imela svojo hčerko, naj ti bo kot zaklad, prav?« Pordela lica so ji žarela, Nancy pa v bitki z lastnimi čustvi ni mogla najti besed.

	In potem je Caro izrekla nekaj, kar je Nancy popolnoma osupnilo.

	»Pazi nanjo, boš?«

	Nancy je samo strmela vanjo, šokirana nad solzami, ki so se nabrale v očeh starejše ženske. »O čem govoriš?«

	Caro je dvignila roko, kot bi hotela nekaj reči, a si je premislila, roka pa ji je nemočno omahnila ob telo. »O ničemer. Zdi se, da te ima rada. Oba te imata. Tega sem vesela.«

	»Draga, si v redu?«

	Obe sta se hitro obrnili, na pragu je stal Peter.

	»Prekleto enkratno,« je bevsknila Caro, vzela kozarec in steklenico ter ga s komolcem namerno dregnila, ko je odvihrala ven, da je halja kar zaplapolala za njo.

	Peter se je popraskal po glavi, ko so tresknila vrata salona s pogledom na kanal. »Morda bo najbolje, da sta danes popoldan s Peo nekje zunaj, dokler se ne bo počutila malce bolje. Zvečer, ko gremo ven, bo že vse v redu.«

	»Je pijana?« Pamela je stala na hodniku, pogledovala je od enega do drugega.

	»Prenehaj,« ji je ostro zabičal Peter.

	»Le slabo se počuti,« je dodala Nancy.

	»Pa moramo iti zvečer na bedasto zabavo, če se slabo počuti?«

	»Kot prvo, ne gre za bedasto zabavo. Gre za zasebni ogled Lorenzeve galerije, razstavljenih bo tudi nekaj mojih slik. Vsaj enkrat bomo naredili nekaj, kar si jaz želim. In ja, moraš iti.«

	»Ne vem, zakaj,« je ugovarjala Pamela.

	»Odrasti že, Pea,« ga je Nancy prvič slišala povzdigniti glas – in Pamela tudi, če sodimo po izrazu na njenem obrazu. »Nancy, prosim, odpelji jo, preden rečem kaj, kar bom kasneje obžaloval,« je še dodal, odšel po hodniku in po stopnicah navzgor. »Delat grem,« je zavpil z vrha odmevajočega stopnišča, »in preostanek dneva nočem videti nobene ženske.«

	Pamela je počakala, da so njegovi koraki zamrli, potem je prekrižala roke. »Malinovega bom,« je rekla, »dve kepici.«



	Do takrat, ko so bili pripravljeni na ogled zasebne razstave, se je vzdušje že umirilo. Lastnik galerije jim je uredil prevoz z vodnim taksijem, Peter je stal na premcu plovila in pomagal Nancy in Pameli na majhno barko.

	»Kje je mama?« je zanimalo Pamelo, Nancy pa je ob pogledu na njeno samozavestno držo, v smaragdno zeleni v gubah padajoči obleki s tankimi naramnicami je bila naravnost lepa, preplavil val topline. Pamela je dovolila Nancy, da ji je nakodrala lase, ki so ji padali okrog rahlo s pegami posutih ramen, malce se je tudi naličila, točno tako, kot ji je Nancy pokazala – na ustnice je nanesla svetlo roza šminko, oči pa poudarila s tanko črno črto, ki se je zaključila v rahlem zavoju. Pamela je bila čedno dekle, temu ni bilo mogoče oporekati, daleč od šolarke, ki je cepetala pred Nancy, kar so podprli tudi odkriti pogledi čolnarja, ki takšnih las očitno ni videl, odkar so po mestu hodili Tizianovi modeli.

	»Ne gre z nami, glava jo boli. Pridi, Pea.« Podal ji je roko in ji pomagal stopiti na krov, potem se je obrnil k Nancy. »Madam?«

	V tesni obleki, težka zlata brokada ni dopuščala manevrskega prostora, je Nancy s težavo stopila na barko, ampak Pamela jo je zgrabila za roko in jo precej neceremonialno potegnila k sebi na krov. Ko sta sedeli v zadnjem delu barke in si ogledovali odpadajoče fasade mimo brzečih stoletja starih palač, je bila vesela, da je s seboj vzela tudi jakno s tričetrtinskimi rokavi, ki se je ujemala z obleko. Zaprla je vse tri velike gumbe na njej in se ubranila pred mrzlim pišem. Ta oprava je bila Phyllisina najljubša – 'Točno to bi nosila Jackie Kennedy,' se je glasil njen komentar, ko je zaploskala od zadovoljstva ob pogledu na Nancyjin modni izbor, pri katerem so vztrajale vse prijateljice – prosila jo je, da bi ji jo posodila, ko se vrne. Če se vrne.

	Razstava je bila na notranjem dvorišču ene od velikih palač ob Velikem kanalu. Sprehodili so se po kolonadi, zgodnji večer je dišal po vrtnicah, posajenih okrog fontane na sredini. Takšne galerije Nancy ni videla še nikoli, obdane z belimi zidovi in golimi tlemi, prekritimi s ploščicami.

	»Zelo moderno je,« je prišepnila Petru.

	»Vem. Malce drugačno od narodne galerije, kaj?«

	Petra je takoj zagledal moški, nekoliko mlajši do njega, bliže Nancyjinim letom, prav tako pa je nosil standardno uniformo, svetlo platneno obleko. »Pietro,« je rekel, ko sta si srčno segla v roke, »zvezda moje razstave.«

	Peter si je v zadregi popravil ovratnik. »Močno dvomim, prijatelj stari.« Obrnil se je k ženskama, ki sta pričakujoče strmeli vanj. »Oh, se opravičujem. Lorenzo, Pamelo seveda poznaš, in to je Nancy, naša … no, naša družinska prijateljica.«

	Lorenzo se je priklonil, nato pa na obe lici poljubil Pamelo. »Lorenzo Vitari, me veseli, Nancy,« se je predstavil in ji segel v roko. Bil je čeden na način, kot so bili za angleško oko čedni mnogi Italijani, a ne pretirano vzvišen, kar je Nancy že počasi presedalo. Morda so bila kriva očala v stilu Atticusa Fincha ali pa ponošena obleka ali celo dejstvo, da ji ni takoj poljubil roke, a ta rahlo zadržani Italijan, tako drugačen od mnogih drugih, ki jih je spoznala in ki so pretirano odkrito strmeli vanjo in njene lase, kot bi bila na lepotnem tekmovanju, je takoj vzbudil njeno zanimanje. Povsem drugačen je od Charlieja, jo je prešinilo, ki je bil vedno ves poštirkan in zaverovan vase.

	»Luigija, Lorenzevega očeta, sem spoznal že dolgo nazaj,« je pojasnil Peter, Lorenzo pa se je zdrznil in spustil Nancyjino roko, ki jo je še vedno držal. »Bil je velik umetnik in tukaj sem se pri njem učil, potem ko sem zaključil šolanje na Sladu. In to v hiši, v kateri zdaj stanujemo. To so bili srečni časi, kajne?«

	Lorenzo se je nasmehnil. »Dokler je bil oče živ, je bilo vedno pestro, naj v miru počiva njegova stara, hitro jezljiva duša!«

	Peter se je zasmejal. »Imaš kar prav. Zdaj galerijo vodi Lorenzo in je velik podpornik mojega ustvarjanja.«

	»Ravno nasprotno: jaz sem izjemno počaščen, da lahko tukaj razstavljam tvoja nova dela. Nekaj prahu so že dvignila. Pridita, dami, da vaju popeljem naokrog.«

	Popeljal jih je mimo gromozanskih abstraktnih platen sijočih barv, ki so visela na golih stenah, kamniti podstavki so nosili visoke in ozke bronaste kipe, ki so prikazovali različne stopnje strahu, in naprej v preddverje, kjer so v vrsti stale tri srednje visoke slike. S pred kratkim pridobljenim besediščem je Nancy v njih prepoznala impresionistične vizije Benetk, zelo drugačne od Canalettovih. Bile so pošastne in okrutne, pogumni in široki potegi čopiča so prikazovali med dva svetova ujeto razpadajoče mesto.

	»Čudovite so,« je pripomnila.

	»Nenavadne so,« je odvrnil Lorenzo, Nancy ga je pogledala in opazila, da njegov pogled ni počival na slikah, temveč na njej. Ker ga je ujela, je zardel in se glasno odhrkal. »Ja, izjemno izjemne so,« je nadaljeval in si pozorno ogledoval triptih.

	»Bi naj bila to ovca?« je vprašala Pamela in čisto od blizu strmela v sredinsko sliko.

	Peter je zavil z očmi. »A vidiš, kaj moram prenašati?« je rekel Lorenzu.

	»Kdo jih je naslikal?« je zanimalo Nancy.

	»Ja vaš prijatelj, signor Cavendish, vendar.«

	Pogledala je Petra. »Niti sanjalo se mi ni. Mislila sem, da slikaš portrete.«

	»S portreti služim denar, s takšnimi stvarmi pa hranim svojo umetniško dušo.«

	Pamela je stopila korak nazaj in si ponovno ogledala slike. »Moram reči, da si kar dober,« je pripomnila in prhnila.

	»Hvala, Pea.« Peter se je ob njenem polovičnem komplimentu rahlo namrščil.

	»Na portrete bi resnično moral pozabiti, prijatelj moj. Saj veš, da so dandanes pomembne samo še fotografije.« Z gibom roke je pokazal na trojico slik. »To je tisto, kar moraš početi.«

	Peter je zavzdihnil. »Ko bi vsaj lahko. Dobro veš, da moram zaslužiti za preživetje. Hčerke niso poceni.« Nasmehnila se je, ko ga je Pamela močno dregnila s komolcem.

	»Resno mislim, Peter. Že samo nocoj bi jih lahko desetkrat prodal. Poslušaj,« je nadaljeval Lorenzo, »pred kratkim sem kupil novo hišo v Toskani, približno dve uri vožnje od tod. Tam nameravam odpreti galerijo in tam je tudi slikarski atelje. Zakaj ne bi prišel za nekaj časa tja? Vsi skupaj? Tudi Nancy, seveda,« je še dodal in se ji nasmehnil.

	Nancy je čutila, da rahlo zardeva in ji je pravzaprav odleglo, ko jo je Pamela rahlo sunila pod rebra.

	»Ne vem,« je odgovoril Peter. »V Londonu nas čaka hiša in nisem prepričan, da bi Caro spravil na toskansko podeželje.«

	»Pa saj vam ni treba ostati za vedno. Le nekaj tednov, nekaj mesecev. Imel bi prostor za slikanje, na pragu navdihujočo pokrajino …« Lorenzo si je poravnal očala, ki so mu kljub močnemu florentinskemu nosu lezla dol.

	»Saj vendar ne morem kar priti in ostati, ne da bi kaj plačal.«

	»Potem pa mi plačaj tako, da mi boš pomagal obnoviti posest.«

	Pamela je pogledala Petra. »Oči, zakaj ne sprejmeš? Tukaj ti je všeč.«

	»Vem, ampak ne gre samo zame, kajne? Tukaj si še ti …«

	»Jaz? Meni je vseeno, ali se na smrt dolgočasim sredi Toskane ali kjerkoli drugje na svetu. V šolo se ne bom vrnila, kajne?« Pogledala je Lorenza. »So tam konji?«

	Nasmehnil se ji je. »Tam je veliko konjev.«

	Pamela je pihnila in si začela ogledovati talne ploščice.

	Nancy jo je zdaj že dovolj poznala, da je vedela, da razmišlja. Izjemna priložnost za Petra bi lahko za njegovo hčer, ki je pogrešala prijateljice, pomenila smrt sredi oljčnih nasadov, a zdelo se je, da bodo konji zmagali.

	Lorenzo se je znova obrnil k slikam. »Te so resnično tvoje najboljše, Peter. Moj oče bi se strinjal z mano. Kako zelo je bil jezen nate, ker z nečimrnostjo aristokratov zapravljaš svoj dar. Poskusi. Kaj lahko izgubiš?«

	Peter je počasi izdihnil in s pladnja mimoidočega natakarja vzel nov kozarec šampanjca. Na dušek ga je zlil po grlu. »Morebiti vse, morebiti ničesar.«



	Medtem ko je barka drsela po črni slani vodi, so vsi trije sedeli, vsak v svojem molčečem mehurčku. Tišino so motili le hrup motorja in občasen smeh in vzkliki drugih posadk, s katerimi so se za hip srečali. Nancy je veselilo videti Petrovo sicer vedno močno nagubano čelo opazno sproščeno in tudi Pamela, ki se ni mogla vrniti v šolsko življenje, je bila ob misli na začasno toskansko idilo videti srečnejša. No, še vedno je bila tukaj Caro, ampak mogoče jo bo Petru uspelo prepričati, da bi preostanek poletja preživeli v Italiji. Obstajali so veliko hujši načini preživljanja tednov.

	Kar pa zadeva Nancy … no, Lorenzo je v povabilo vključil tudi njo, ampak večno se jim ne more vsiljevati. Potrebovala je svoj načrt. Toda možnost, da bi mestno dekle preživelo nekaj časa na italijanskem podeželju, je bila mamljiva. Lahko bo opazovala Pamelo, kako cveti na svežem zraku, Peter pa se bo lahko predal slikanju in Lorenzu pomagal obnoviti toskansko zatočišče. Imela je občutek, da bi bilo prijetno tega prijatelja družine Cavendish bolje spoznati.

	Ko so vsi trije vstopili v staro hišo, nekaj ni bilo v redu – v zraku je bil nekakšen nemir, a Nancy mu ni mogla najti vzroka. Peter je poklical Caro, toda njegov glas je zgolj odmeval po hodniku, prostornem preddverju in zavil navzgor po marmornih stopnicah. Odgovora ni dobil.

	Nancy se je spomnila dopoldanskega nenavadnega pogovora s Caro in iznenada jo je prešinilo spoznanje, da ne iščejo več osebe, temveč najverjetneje pismo.

	In res je bilo tam, naslonjeno na vazo z lilijami na hodniški mizici.

	»Peter?« je zaklicala. »Tole moraš videti.«

	Pritekel je po stopnicah navzdol, preskakoval je po dve naenkrat. »Kaj?«

	Nancy je pokazala na sporočilo.

	»Prekleto,« je izdavil. »Poslušaj, odpelji Pamelo gor, prav?«

	»Seveda.«

	Pamelo je našla na zofi, ležala je in listala knjigo o negovalkah med drugo svetovno vojno v Londonu, ki jo je dopoldan kupila v bukvarnici z angleškimi knjigami. »Čas za spanje,« je rekla Nancy.

	»Kje je?« je vprašala Pamela in nerada vstala. Vogal strani, ki je ni prebrala do konca, je zavihala in knjigo zaprla.

	»Ne vem.« Spraševala se je, kako bosta prehodili pot po hodniku, ne da bi Pamela opazila, da Peter bere pismo.

	»Kako to misliš, da ne veš?« Odšla je k vratom. »Oči?«

	»Pamela,« jo je ustavila Nancy, »samo malo počakaj …« Srce ji je divje razbijalo, v glavi se ji je odvilo stotine grozljivih scenarijev. Caro si res ni bila najbolj podobna, toda zagotovo ne bi naredil ničesar neumnega, ali pač?

	A bilo je prepozno. Nancy je stopila na hodnik, zgolj medlo osvetljen, da so bile freske komaj vidne, in zagledala Pamelo, ki je očetu vzela pismo iz rok in ga približala očem, da je v poltemi videla brati.

	Nancy je počasi odšla k njej in ji vzela list iz rok.

	Žal mi je, ker počnem to, draga moja. Ko bosta tole brala, bom že na nočnem vlaku za Pariz. Jutri s Tonyjem letiva v Čile. Ljubim ga. Želim si, da ga ne bi, ampak stvari so takšne, kot so. Prosim, ne pogrešajta me, in prosim, pazita drug na drugega. Oba vaju imam iskreno rada in vem, da bosta na koncu srečna.

	Caro x

	23

	McCall's 6261: damska poletna obleka



	Sedeli sta na klopi na Trgu sv. Marka. Pamela je vztrajno brcala proti golobom, ki so ju oblegali.

	»Misliš, da bo z očijem vse v redu?«

	Kljub sinočnji drami je bil Peter zjutraj dobro razpo-ložen, če ne celo tako sproščen kot že dolgo ne. Dozdevalo se ji je, da je truplo mrtvega zakona že kar nekaj časa vlačil za seboj.

	»Mislim, da bo v redu. Navsezadnje ima tebe, a ne?« Stisnila je Pamelino potno dlan.

	»Zdaj se bosta najbrž ločila,« je rekla Pamela in si ogledovala sandale na nogah. »Jaz sem kriva. Nikoli nisem bila hči, kakršno si je želela. Ni si me ravno izbrala.«

	»Glede tega se pa motiš, Pea. Izbrala te je. Oba vaju je izbrala. Veš, s tvojim očetom se ji ne bi bilo treba poročiti. Ali postati tvoja mama. Vendar je. Zato, ker si je to želela.«

	Pamela je skomignila. »Morda, če bi bila v šoli bolj pridna ali bi se bolj potrudila pri izbiri oblačil in pri …«

	Nancy jo je prijela za roko. »Ne govori neumnosti. Popolna si takšna, kot si. Ni tvoja krivda. Znaš biti rahlo nadležna …« počakala je, da ji Pamela vrne nasmešek, »ampak rada te ima takšno, kot si. Vem, ker mi je povedala.«

	»Res? Vedno sem mislila, da me prenaša samo zato, ker sem del paketa, ki ga je dobila, ko se je poročila z očijem.«

	»To ni res, in ti to dobro veš.«

	Pamela je na svoji roki opazila kapljico sladoleda in jo polizala. Nancy ji je sicer podala robček, toda ni ga vzela. Globoko je zavzdihnila. »Želim si, da bi ti bila moja mama. Bila bi fantastična mama.«

	»O tem pa nisem tako prepričana. Vem pa, če bi imela hčerko, da bi si želela, da je točno takšna kot ti.«

	Pamela ni odgovorila, je pa Nancy prijela za roko in ji na golo ramo naslonila glavo, da so jo razpuščeni od sonca posvetljeni kodri žgečkali po nosu, ko so poplesavali v rahlem vetriču, ki je pihljal z Velikega kanala in se smukal okrog štirih velikih bronastih kipov konj, ki so ponosno stali pred vhodom v baziliko. Vetrc je dvigal rob Nancyjinega krila in pomagal leteti golobom.

	»Boš resnično pojedla vse to?« je vprašala Nancy in opazovala Pamelo, kako previdno obdeluje ogromen sladoledni kornet, da si ne bi popackala kratke bele jopice in rožnatega krila, ki je že bilo deležno zbirke čokoladnih in marmeladnih madežev. Mora si zapomniti, da Pameli resnično ne sme več kupiti ničesar belega.

	»Aha.« Nagnila se je čez Nancy, da bi bolje videla majhnega kužka, ki ga je sprehajal belolas lastnik z ogromnimi sončnimi očali z velikim črnim okvirjem.

	»Hej, vso si me popackala.« Nancy je poskusila odstraniti rumeno-roza packo na sredini svojega krila.

	»V redu je,« je rekla Pamela in z rokavom jopice podrgnila madež, tako da sta sedaj obe na sebi nosili beneški gelato.

	»Ti pa znaš razjeziti človeka,« je nekoliko prestrogo izjavila Nancy. V glavi ji je razbijalo in preplavljalo jo je domotožje, ker je vedela, da bo Peggy na prigrizek in torto povabila vse, da bi praznovali Maddiejin polovični rojstni dan. Mamo, očeta, Phyl in Dorothy … vsi bodo tam, da bi s skodelico čaja nazdravili deklici, ki je spremenila celotno družino. Vse, razen Nancy.

	»Oprosti. Si jo ti sešila?«

	»Ja, sem.«

	In bila je ena Nancyjinih najljubših – preprosta belo-siva črtasta poletna obleka s širokimi naramnicami in krilom na A z majhno mašno na pasu in vrsto drobnih sivih steklenih gumbov, ki so po vsej dolžini tekli nekoliko stran od centra. Zdaj pa je imela na sprednji strani še velik malinov madež.

	Mimo je šla mlada družina. Oče je z glavo v časopisu vodil svoj trop, mamica pa se je bojevala z dečkom, ki ga je vodila za roko, in krmarila ogromen poskočen voziček, pri tem pa je v ozki oblekici in visokih petah lovila ravnotežje na tlakovcih. Deček se je poskušal otresti njene roke, da bi preganjal golobe, z drugo ročico pa se je oklepal vrvice z velikim modrim balonom, ki se je prav tako hotel osvoboditi.

	Nancy je veter kuštral lase, zato je iz žepa vzela trak in si jih spela v čop, godilo ji je čutiti osvežilen zrak na vratu.

	Opazovala je, kako se je balon nenadoma osvobodil in se ob močnem pišu vetra dvignil nad glave množice. Deček se je otresel materine roke, sijoče bela srajčka in lakasti čeveljci so v hipu izginili med turisti in ptiči.

	Mlada mamica se je z eno roko še vedno oklepala vozička in se divje ozirala naokrog, razpeta med željo, da bi stekla za sinom, in strahom, da bi dojenčka v vozičku pustila samega. Zakričala je na svojega moža, ki je dvignil glavo iz časopisa in jo zgroženo pogledal.

	Pamela je spustila Nancyjino roko in skočila pokonci. »Pomagali vam bova,« je rekla. »Kajne, Nancy?«

	»Hvala,« je z močnim angleškim naglasom odvrnila ženska in voziček potisnila proti Nancy. »Vi popazite na otročička, vaša prijateljica pa mi bo pomagala poiskati našega bambina.«

	»Pridite,« jo je spodbudila Pamela, »razkropili se bomo. Daleč ni mogel oditi.«

	»Mille grazie,« je s solzami v očeh odvrnil ženska in Nancy stisnila roko.

	Vsi trije so odšli, Nancy pa je ostala sama z vozičkom.

	Nekaj trenutkov je samo stala in se ozirala naokrog. Pogledala je visok koničast zvonik, oboke Doževe palače in kavarnice na obrobju trga. Pogledala je vse, le dojenčka v vozičku ne.

	Grgrajoče hihitanje je naposled privabilo njene oči, da so pogledale obrazek majhne deklice, ki je radovedno opazovala novo odraslo osebo.

	Debelušna lička ji je obdajal klobuček, zelo podoben tistemu, ki ga je Peggy kupila Maddie. Malce se je namrdnila in z velikimi rjavimi očmi gledala Nancy, potem se je sprostila in majhne pesti dvignila v zrak, z nogami pa zacepetala po roza podlogi.

	Stara je bila približno toliko kot Maddie, ki je zdaj najbrž tudi že poskušala kaj povedati in je spuščala zanimive zvoke kot ta drobceni angelček.

	Nancy se je sklonila in se ji nasmehnila, dojenčici je v hipu zažarel obraz. »Hej, malčica,« jo je ogovorila in jo pobožala po breskvici podobnem ličku.

	Ob glasnem poku, ki je zadonel z zidarskega odra okrog ene od palač, kjer so delavci popravljali fasado, je dojenčica kar poskočila in presenečenost se je hitro spremenila v strah. Punčki je začela trepetati rožnata spodnja ustnica, v očeh so se ji nabrale grozeče solze.

	»Hej, hej,« jo je mirila Nancy, »vse je v redu, lutkica.« Ampak malčice se ni dalo zlahka pomiriti. Nancy je z rokami segla pod topel telešček, ki se je že hlipajoče stresal. »V redu je, ljubica,« ji je šepnila Nancy in si jo dvignila k rami. Zaprla je oči in svoje lice pritisnila k vročemu in mokremu otroškemu ličku. »Šš, šš, je že v redu.«

	Dojenčico, ki jo je grabila za lase, je pozibavala in ji pomirjujoče šepetala v uho. A namesto da bi se pomirila, je punčka postala še nemirnejša, tihi stoki pa so se spremenili v glasen jok.

	»Ne joči, ljubica,« je rekla Nancy, zaprla oči in vdihnila mlečen otroški vonj in duh po svežem perilu. »Mamica je tukaj.«

	Zakaj ne neha jokati? Nancy ni mogla razumeti. Prej, ko si jo je naslonila na ramo, jo močno stisnila k sebi, da bi ji pokazala, da ji nič na svetu ne more škodovati, je delovalo. Zakaj je bila potem še vedno prestrašena? Kaj je delala narobe? Zagotovo ni pozabila tistih nekaj uric, ki sta jih preživeli skupaj, samo onidve?

	»Nancy.«

	V kokon, ki sta ga ustvarili, je prodrl glas. Zakaj ju ne pustijo pri miru? Ali ne vedo, kako malo časa imata?

	»Nancy!«

	Zdaj je glas postal odločnejši, zaradi vztrajnega motenja je odprla oči.

	Pred njo je stala Pamela, ženska italijanskega videza je stala ob njej in stegovala roke, da bi vzela dojenčico. Nancyjino dojenčico. Tega ne bo dovolila. Ne spet.

	»Ne,« je rekla in otroka še tesneje prižela k sebi. Zakaj joče še glasneje? Prosim, prenehaj, angelček moj, ali pa bodo rekli, da ne znam skrbeti zate.

	»Nancy, čudno se obnašaš. Vrni otroka.«

	Pamela je bila vidno prestrašena, Nancy pa je zmedeno pogledala obraze okoli sebe. Kdo je ta ženska, ki ji hoče vzeti otroka? In ta moški s prestrašenim obrazom, čigar majhen deček se ga oklepa okrog noge in strmi vanjo? Kje sploh je? Tako svetlo je, tako sončno, okoliške stavbe pa so prečudovite. Kje so večni dež in debeli sivi zidovi?

	Dojenčico je privzdignila z rame in si jo položila v naročje. Od kod pa ti temni lasje? In temne oči? Njena punčka je imela pšenične lase in oči sive, kot so sivi eastbournski tlakovci. To ni njen otrok. Nekdo ji je vzel otroka in ga zamenjal. Vsa zgrožena je otroka položila v roke ženske, ki se ga je oklenila in mu v uho hlipajoče zašepetala nekaj tolažečih italijanskih besed. Počasi se je dojenčica pomirila in pogledala svojo mater; ko jo je prepoznala, se je zguban obrazek zjasnil v ljubezniv nasmešek.

	Nikoli si ni mislila, da bo še kdaj občutila to gromozansko ledeno praznino v prsih. Moškega, ki je Pameli podal vizitko in se ji zahvalil, ker je našla njegovega sinka, skorajda ni videla. Prav tako ni čutila Pameline roke na svoji, ko jo je s trga odpeljala v eno od uličic, razvejanih po mestu.



	Pamela je Petru povedala, da je Nancy bolna, preveč je bila na soncu, in da mora leči. Nobena od njiju ni niti z besedo omenila, kaj se je zgodilo, Nancy se je prepustila negovanju mlajšega dekleta, ki ni postavljalo vprašanj. S hladno mokro brisačko ji je obrisala mestni prah s kože in ji pripravila topel sladkan čaj z mlekom. Pomagala ji je obleči pižamo in jo pokrila z belo rjuho, ko je legla v ozko posteljo, in pred poznimi popoldanskimi žarki zaprla naoknice.

	Ko je Pamela čez čas odšla, je Nancy opazovala žarke svetlobe, ki so sijali skozi reže na polknih in plesali po sobici, stropno okroglo okno se je spreminjalo iz beneško modrega v rožnato in zlato in črno-škrlatno, podobno sveži rani.

	Hrup kramljajočih vodnih potnikov in pojočih gondoljerjev je počasi zamrl, njene misli sta napolnila tiho premikanje nun in momljanje novorojenčkov. Najgroznejši izmed vseh je bil zvok avtomobila, ki je zapeljal na privoz, sledilo je pozvanjanje dragih visokih pet in topot usnjenih podplatov na stopnicah stare hiše, temu pa srce parajoči kriki užaloščenih mater. Čez nekaj ur so se zvoki spet ponovili.

	Kako je lahko dopustil, da je pretrpela vse to? Da so ji vzeli otroka, še preden so se zacelile telesne rane, ko jo je v prsih žgalo vroče mleko in ji je maternica krvavela? In zdaj jo hoče nazaj. Pod blazino je potipala za njegovim pismom, le ošvrknila ga je s pogledom, ga raztrgala na koščke in vrgla v kot.

	Spomnila se je tistih nekaj skupnih temačnih uric, uric, ki jo bodo spremljale vse življenje. Tako prepričana je bila, da bo zmogla narediti, kar je prav, toda majhna topla štručka, ki jo je držala v rokah, je odklenila nekaj, kar jo je razjedalo, dokler ni njena odločnost zbledela in je vedela, da ji preostale samo ena stvar, pa če je prava ali ne.

	Povsem izčrpano je sčasoma vendarle premagal spanec, zaspala je z majhno mošnjico v roki, krčevito se je je oklepala.



	Nancy je iz nemirnega spanca prebudil neznan zvok. Odprla je od sna zbegane oči, oval neba nad njo je bil zdaj siv in posejan z debelimi dežnimi kapljami.

	Z roko je segla proti mizici in tipala, dokler ni pod prsti začutila zapestne ure. Šele šest zjutraj. Hitro in tiho se je oblekla, oblekla je kar včerajšnja oblačila, ki jih je Pamela čedno zložila na stol, pa tudi pulover, saj je bilo hladno.

	Majhna lesena vratca, ki so vodila na zadnjo ulico, je pazljivo zaprla za seboj in se po stranskih ozkih uličicah odpravila skozi mesto. Nenehno se je izmikala trgovskim vozičkom in se opotekala čez luže, ki so ji premočile čevlje. Tu in tam se je ustavila pred vhodom v cerkev in si z las stresla dež. Levo-desni vzorec je poznala in vedela je, da jo bo kmalu pripeljal na cilj. Ko je pred seboj zagledala širok pas Velikega kanala in vrsto praznih gondol, ki so se gugale v dežju, je morala prečkati samo še en most.

	Železniška postaja se je pravkar odprla, kavarnice so bile še vedno zaprte, kioski prazni. Ko je zaspan uradnik dvignil roleto, je Nancy že stala pred okencem, spominjala je na nekaj, kar je nekdo potegnil iz vode, ampak možakar ni niti trenil z očmi, ko je vzel premočene lire in ji dal vozovnico, ona pa jo je spravila v torbo.

	To je torej to. Uspelo ji je. V času kosila bo že na vlaku in hitela skozi severozahodno Evropo proti Calaisu.

	Ustavila se je pred pekarno in kupila sveže pečene ciabatta štručke, na stojnici s sadjem pa vrečko Pameli najljubših klementin. Pea je te okrogle sočne sadeže jedla kot sladkorčke, odkar jih je pred nekaj dnevi odkrila. Ni se zdelo še zelo daleč, ko je bilo doma nemogoče kupiti pomaranče, mandarina v božični nogavici pa je bila poslastica, ki se je je veselila vse leto.

	Ko se je skozi majhna vratca vrnila v hišo, je bilo še vedno prezgodaj, da bi bila Cavendisha že pokonci, zato je pripravila mizo in skuhala kavo. Vsaj to lahko stori, preden odide, medlo pa jo je, ker je vedela, da bo pogrešala Pamelo. Ji bo Peter znal kupiti klementine? Bo Pamelo primoral, da si bo zvečer razčesala lase in umila obraz, najprej s hladno milnico in potem še z rožno vodo, kot ji je pokazala Nancy? In kdo bo Petru prinesel skodelico Earl Greya, ki je napajal njegove popoldanske slikarske seanse? Ali poiskal njegova očala, ki jih je vsak dan založil drugam? Ne bodi neumna, Nancy – preden si prišla ti, so zmogli, si je dopovedovala. Ampak takrat so bili trije, zdaj pa sta samo dva.

	Presenetilo jo je, kako močna čustva goji do teh ljudi, ki so ji še nedavno bili popolni tujci, ampak sila, ki jo je mučila že šest mesecev, je bila nevzdržna, in raje bi potonila v umazani beneški vodi kot pa se odpovedala svojemu načrtu. Bil je nor, tega se je zavedala. Ampak potrebovala je svojega otroka, potrebovala ga je bolj kot zrak in vodo. Da bi ostala proč, je bilo nemogoče, četudi je vedela, da bo prišla na grozen kraj.

	Do odhoda vlaka je imela še nekaj uric časa – morda bi lahko malce zaspala, potem ko bo spakirala svoje stvari. Bila je tako zelo utrujena, a da bo vse to zmogla, potrebuje jasno glavo.



	Ko se je predramila, je bila hiša tiha. Očitno sta Pamela in Peter šla ven. Počutila se je strašno potrto – želela se je posloviti, pojasniti, zakaj mora oditi, in povedati, da se bodo spet videli na drugi strani kaosa, ki ga bo ustvarila. Zgolj zavajala se je: če bo to izpeljala, ju ne bo videla nikoli več, ali kogarkoli drugega, ki ga je imela rada.

	Pogledala je na uro. Bilo je bolj pozno, kot je domnevala, do odhoda vlaka je imela manj kot eno uro. S hladno vodo iz lavorja na marmorni kozmetični mizici si je hitro splaknila obraz.

	»Tole si pozabila.«

	Kar poskočila je in se zasukala na petah, srce ji je divje razbijalo.

	Na pragu je stala Pamela, v roki je držala svilen zvitek za nakit.

	»Kaj počneš tukaj?«

	»Ko sem te sinoči spravila v posteljo, tega nisi hotela spustiti iz rok. Hotela sem videti, kaj ti toliko pomeni, in medtem ko si spala, sem pogledala v tvoj kovček.«

	Nancy je stopila korak bliže k njej.

	»Vzela si jih ven? Pamela, to ni tvoje. Vrni.« Opazila je, da je Pamela jokala.

	»Torej so tvoji?« Stopila je korak nazaj.

	»Tega nisem rekla. Vrni mi jih.«

	»Sicer bo kaj? Boš povedala očiju?« Oči je imela široko razprte in gledala jo je jezno, Nancy je oklevala.

	»Pamela, prosim …«

	»Ali mu naj jaz povem?«

	Nancy je pogledala kovček pred pragom ob Nancyjinih nogah.

	»Ne boš odšla, Nancy. Ne dovolim ti.«

	Nancy je začutila žgoče solze v očeh. »Pamela, moram oditi. Ne razumeš.«

	»Pa razumem.« Povzdignila je glas, lica so ji pordela.

	Pamela je razvila zvitek in dvignila drobne bele kvačkane copatke. »Otroka si imela, kajne?«

	Nancy je odkimala, po licih so ji tekle solze.

	»Rodila si otroka in se mu odrekla. Zato si se včeraj na trgu tako čudno obnašala z dojenčkom tiste ženske.«

	»Ne …«

	»In zdaj me hočeš zapustiti in dobiti nazaj svojega otroka, je tako?«

	»Nočem te zapustiti, nočem,« je zajokala Nancy.

	»Pa me hočeš!« je zavpila Pamela in stopila še korak nazaj. »Charliejev je, kajne? Našla sem pismo.« Iz žepa je potegnila pomečkane koščke papirja in jih pokazala Nancy. »Kako si neumna,« jo je ozmerjala.

	»Tega ne misliš resno.«

	»Pa mislim.« Besno je motrila Nancy. »Ne veš, kajne?«

	»Česa?«

	»Glede Charlieja?«

	Nancy jo je osuplo gledala z objokanimi očmi.

	»Zaročen je. Naslednji mesec se bo poročil. Saj menda nisi mislila, da si želi tebe?« Zasmejala se je. »Malo Nancy Moon s ceste. Malo Nancy Moon cipo.«

	Nancy se ni mogla zadržati. Zapodila se je v Pamelo in ravsali sta se za majhne copatke. Nancy je vonjala njen pot, skorajda je lahko okusila njene solze.

	Pamela je prva odnehala, copatke je prepustila Nancy. Ko je dekle znova spregovorilo, je govorilo tako tiho, da jo je Nancy komaj slišala. »Ne zapusti me, Nancy, prosim. Ne zapusti me,« je hlipala, »ne še ti.«

	Nancy je odprla kovček in vanj pospravila copatke. Potem je prijela za ročaj in kovček dvignila, obrnila se je k Pameli, ki ji je zapirala izhod.

	»Moraš me izpustiti. Za Charlieja mi ni mar, le svojo hčerko potrebujem.«

	Pamela jo je zgrabila za roko. »Ampak jaz potrebujem tebe, Nancy. Prosim.« Padla je na kolena in se oklenila Nancyjinega krila.

	Nancy tako živalskega tuljenja ni slišala, odkar se je enak zvok izvil iz njenih prsi, ko so ji po kratkih skupnih štirih urah iz naročja vzeli otroka, ki ga je nosila devet mesecev, in položili v roke druge ženske.

	»Oprosti,« je zahlipala, jo odrinila in pohitela proti stopnicam.



	Sedela je na postaji, premočena od dežja, solza in potu, hitečih mimoidočih in glasnih objav se sploh ni zavedala. Pogledala je krilo, presenečalo jo je, da Pameline solze in prsti na spominčicah niso pustili nobenih madežev.

	Ta obleka je naredila cel krog. Nosila jo je od Wandswortha do Pariza z obeti po novi Nancy Moon, ki je ne bosta razjedala žalost in ljubosumje. In nekaj časa je delovalo – našla je nove prijatelje in bila nagrajena z ljubeznijo prijaznega človeka, ki je nanjo gledal kot na svojo hčer, in mlade ženske, ki je potrebovala mater.

	Seveda se je zavedala, da Charlie ne bo del njene prihodnosti, četudi bo njegova kri večno imela vlogo v njej. Vračala se je samo zaradi ene osebe.

	In ko se bo vrnila domov? Kako točno namerava dobiti nazaj svojega otroka? Jo bo ukradla? Jo bo vzela sredi noči? In kam bosta šli?

	Zmajevala je z glavo in poskušala razplesti zapletene misli, ki so vse vodile v slepo ulico.

	Nemogoče je bilo, da bi lahko tole izpeljala, ne da bi prizadela še druge ljudi. In ne samo nedolžne dojenčice, ki je v krušni materi videla lastno, ki Nancy sploh ne pozna in ki bo kričala od groze, kot je kričala punčka na trgu. Bo lahko to storila, potem ko je vsem obljubila, da jim bo pustila živeti naprej? Bilo je blazno.

	Njen vlak je hrupno zapeljal na postajo in debelušen sprevodnik nizke rasti se je sprehodil ob vagonih, priganjal še zadnje potnike in se pripravljal na žvižg.

	Nancy je vstala in dvignila kovček, ročaj je imel še vedno premočen od dežja.

	»Signora, il treno parte tra due minuti.« Pokazal je na veliko uro na postaji. »Dve minuti.«

	Globoko je vdihnila in odšla proti vlaku. Vedela je, kaj mora storiti.

	24

	»Čudovita si.«

	»A res?« je odvrnila Flo, a vsaj enkrat se je prepustila in verjela komplimentu. Seamus jo je tako pogosto zasipaval s pohvalami, pa če je imela rdeč zasmrkan nos ali se je zbudila po naporni noči v pubu, da je že pozabila verjeti v iskrenost pohvalnih besed.

	Spraševala se je, ali ni debel brokat nekoliko pretiran in prevroč, ampak ta obleka ji je bila najljubša od vseh. Debelo blago v barvi platine je bilo pravi šivalni izziv – cefralo se je in se zatikalo, tako da je bilo robljenje izjemno mučen in čuden podvig, tudi všivanje podloge ni bilo nič lažje. Sicer raven kroj s pasom je bil varljivo zahteven, jakna s polkrožnim ovratnikom prav tako. Zadnji del iz enega samega kosa blaga je bil s sprednjim spet le z rahlimi šivi ob ramenu in pod pazduho do komolcev. Trije veliki gumbi, ki jih je našla v svoji škatlici gumbov, so se popolnoma prilegali.

	Obleka je bila resnično izjemna in Flo je veselilo, da se je tudi Ben potrudil in se lepo oblekel. Nosil je svetlo krem platneno obleko, ki je poudarila njegovo zagorelo polt in posvetljene lase. In ni je kombiniral z majico Genesis s kratkimi rokavi, ki bi jo sama skrila na dno omare.

	»Hvala, gospod S, tudi ti si čeden. In hvala, da ti je uspelo dobiti vabilo.«

	»V bistvu je bilo zelo preprosto,« je odvrnil. »Je prijatelj sestrinega prijatelja. Tako nekako.« Utihnil je. »Morala bi se fotografirati. Imaš vse te Nancyjine slike in slike njenih prijateljic, vsaj eno bi morala imeti tudi ti.«

	Nasmehnila se je. »Prav imaš.« V torbico je segla po telefon, potem pa sta staknila glavi in se nasmehnila v zaslon.

	»Par imenitnežev,« je rekla Flo. »Kasneje ti jo pošljem.«

	»Mi jo boš res?«

	»Seveda. A le, če je ne boš poslal svoji mami.« Prijela ga je pod roko. »Pridi, mislim, da sva že čisto blizu.«

	Zavila sta za vogal in se znašla na trgu, ki mu je vladala svetlo roza palača z belimi oboki, visokimi kot majhna brightonska hiška.

	»Sva prispela?« je vprašal Ben.

	Flo je pogledala vabilo in napis iz železnih črk ob vhodu. »Palača Fiorentina. To je to.«

	»Priti bi morala z vodnim taksijem,« je pripomnil Ben, »v stilu.«

	»Nisva ravno Clooneyja, se ti ne zdi?« je odvrnila in se nasmehnila.

	Niz širokih marmornih stopnic je vodil na tiho travnato dvorišče, posejano z razcvetelimi vrtnicami. Nekaj je bilo na tem kraju, da se je Flo čutila bliže Nancy kot kjerkoli drugje med tem potovanjem. Če bi njena prateta stopila izza vogala in jo pozdravila, je to ne bi presenetilo.

	»Semkaj.« Ben ji je pomignil in pohitela je v senco kolonade k njemu.

	Mladenka, povsem oblečena v črno in z morilsko rdečimi ustnicami, je vzela njuno vabilo. »Buena sera, e bienvenuto.«

	»Hvala,« je rekla Flo in nekoliko oklevajoče dodala: »Zanima me, ali bi bilo nocoj mogoče spoznati lastnika te galerije.«

	»Signorja d'Angela? Si, notri ga boste našli.«

	V palači so visoki obokani stropi, prepredeni z zapletenim vzorcem mavčnih vrtnic in ornamentov, ki so segali do belih sten, predstavljali popolno ozadje za … kaj? Flo prizora pred seboj, dopolnjevala ga je glasba, ki je spominjala na porod, ni znala opisati.

	S pladnja v rokah resnobne natakarice s kot oglje črnimi očmi in centimeter dolgimi trepalnicami sta si postregla s kozarčkom prosecca in s pogledom preletela niz podstavkov različnih višin, vsak je prikazoval ohlapno različico sijočih barvitih genitalij.

	»No,« je pripomnila Flo, »ne vem, kaj bi si dož mislil o tej razstavi.«

	Ben si je pobliže ogledal enega od kipov. Kričeče rdeče--moder izdelek. »Hudiča,« je vzkliknil, »ta ima zobe.«

	Flo se je ozrla naokrog. »Zate sicer ne vem in ne razumi me narobe – obiskovala sem umetniško šolo, ampak vse to je prekleto grozljivo.«

	»Dober večer.«

	Ob glasu za seboj sta se oba hipoma obrnila.

	»Oprostita, nisem vaju hotel prestrašiti. Kolegica pravi, da želita govoriti z mano?« Moški se jima je nasmihal izza velikih očal s črnimi okvirji ter jima ponujal dolgo gladko roko. »Sem Michele d'Angelo in to je moja galerija. Vama je razstava všeč?«

	»Em, no … je …«

	»Prekleto grozljiva, kaj?« Flojini molčeči zadregi se je zahihital. »Toda plača račune. Ljudje takšne stvari obožujejo.« Skomignil je. »Naslednji mesec bom pripravil nekaj drugačnega. Torej, kaj lahko storim za vaju? Ugibam, da kupila ne bosta ničesar?«

	Flo se je zasmejala. »Ne … mislim, da res ne. Pravzaprav sem se z vami hotela pogovoriti o razstavi iz leta 1962.«

	Privzdignil je obrvi. »62? To je pa veliko pred mojim časom.«

	»Oh.« Flo bi morala pomisliti na to. Kdorkoli je takrat vodil galerijo, je bil zdaj vsaj že v sedemdesetih. »Počakajte,« je rekla, pobrskala po torbici in izvlekla ovojnico. »Morda bo tole pomagalo.«

	Vzel je ovojnico in iz nje potegnil črno-belo fotografijo in staro povabilo na zasebni ogled razstave. Porumenelo vabilo si je ogledal čisto od blizu.

	»Le kako bi kdaj pozabil to razstavo?«

	»Zakaj?«

	»Bila je najuspešnejša razstava te galerije. Zbirka krajin slikarjev iz vse Evrope. Potem je potekala vsako leto vse do osemdesetih.«

	»Vem, da veliko pričakujem, ampak ali je bilo kateremu umetniku ime Peter? Njegovega priimka žal ne poznam.«

	Pogledal jo je. »Peter? Zagotovo mislite Petra Cavendisha. Seveda, bil je zelo dober prijatelj mojega strica, Lorenza Vitarija, ki je bil takrat lastnik te galerije. Peter je študiral tukaj z Luigijem, Lorenzevim očetom, enim izmed najboljših italijanskih slikarjev in učiteljev. Že veliko let nazaj sem galerijo kupil od Lorenza.«

	»Cavendish,« je potiho ponovila Flo in se obrnila k Benu. »To je to,« je rekla, »našla sva ga.«

	»Peter Cavendish je bil dober slikar,« je nadaljeval Michele. »Začel je s slikanjem portretov, ampak njegov talent je bil veliko večji in postal je mojster krajin.«

	»Morda veste, kaj se je zgodilo z njim po tukajšnji veliki razstavi?«

	Michele se je nasmehnil.

	»Približno takrat je moj stric kupil veliko posestvo v Toskani in lahko bi se reklo, da ga je spremenil v umetniško kolonijo. Peter je tam preživel veliko let. Mislim, da je tam celo umrl. Od tega je že zelo dolgo.« Z nasmeškom je pogledal fotografijo. »Ja, to je Peter. In to je Lorenzo Vitari. Glede žensk nisem tako prepričan. Če se ne motim, je ena Petrova hčerka Pamela?«

	»Pa druga?« je upajoče vprašala Flo. »Jo prepoznate? Moja prateta je.«

	Odkimal je. »Težko rečem. Gleda proč od kamere, zato je ne morem videti v obraz. Žal.«

	»Najlepša hvala, izjemno ste nama pomagali.« Flo mu je stresla roko.

	Priklonil se je. »Z veseljem.« Segel je v žep in izvlekel vizitko, na hrbtno stran je nekaj načečkal. »To sta naslov in telefonska številka stričeve hiše. Pojdita tja, tam je čudovito.« Ponudil ji je vizitko, a za hip jo je še zadržal. »Smem vprašati, zakaj se zanimata za Petra?«

	»Bil je prijatelj moje pratete in nadejam se, da bom s pomočjo njega odkrila, kaj se ji je zgodilo.«

	Nasmehnil se je. »Če je tako, vama želim srečo, da jo najdeta.« Pogledal je čez Flojino ramo. »Zdaj pa mi prosim oprostita. Mislim, da želi signora Grassi kupiti ogromno rumeno rit.«



	Flo je v precej zanikrnem najetem apartmaju sedela v postelji, še vedno je bila vsa polna navdušenja, ker je našla Petra, nekaj so pridodali tudi belliniji, ki jih je popila po razstavi, Ben pa je smrčal v sosednji spalnici.

	Med potjo domov se je spotaknila in skoraj padla, Ben jo je zgrabil za roko in potegnil k sebi, da sta se njuna obraza spet skoraj srečala. Skorajšnji poljub v Capriju je postal zadeva, s katero bosta morala opraviti – on je samo čakal na dovoljenje, da lahko stori naslednji korak. Čeprav se je Flo čutila počaščeno, ni bila prepričana, kaj si želi. Še vedno se ji je zdelo izdajalsko razmišljati o nekom drugem. Če se stvari ne bi obrnile, kot so se, bi zdaj s Seamusom načrtovala praznovanje prvega rojstnega dneva in bila bi srečna – v njuni zvezi razen žalosti ni bilo nič narobe.

	Je Seamusa skrbelo zanjo, ko je spal z drugo žensko, ki je čakala na svojo priložnost? In, oh ja, je čakala. Flo se je spomnila, da si je že dlje časa pripravljala teren, več mesecev pravzaprav. Spomnila se je oddelčne zabave, ko jo je še vedno obdajal zdrav nosečniški žar in so vzbrsteli njeni nagoni ob pretirano vsiljivi pozornosti mlade doktorandke z velikimi kravjimi očmi, in Seamusove zadrege, zato je preostanek večera Flo držal blizu sebe.

	Morda pa mu je sama vse samo še olajšala. Morda je bil tudi on osamljen, ona pa ga je potisnila v nezvestobo. Skok čez plot ga ni osrečil, o tem je bila prepričana. Edina noč, ko ni brzdal svoje strasti, je terjala svoj davek, ko je v steklenici jamesona skrival svoj sram in se trudil najti način, kako bi rešil svoj zakon. Ga je vprašala, kaj je narobe? Se je trudila deliti z njim tisto, kar ga je morilo? Kaj je naredila, ko se je v postelji hotel prižeti k njej, ko je iskal le bližino sorodne duše, ki bi razumela njegovo bolečino?

	Tesno se je zavila v odejo in mu obrnila hrbet.

	Tisto noč je med njima zazevalo brezno in ko ga je nekaj dni pozneje našla v majhni sobici, ki bi morala biti otroška, z nikoli dokončano leseno figurico v rokah, ni stopila k njemu in ga objela, pač pa je samo tiho zaprla vrata in odšla po stopnicah navzdol, prepustila ga je samoti. In kasneje tisti dan, ko je zvečer v kuhinjskem košu za smeti med odpadki zagledala majhno leseno klado, ni tega nikoli omenila. Kako je lahko bila takšna, se je zdaj spraševala, če pa je bilo toliko besed, ki bi morale biti izrečene? Besede, ki so jo sedaj dušile in grozile, da jo bodo utopile, če jih ne bo dala iz sebe, jih povedala njemu.

	Z nočne omarice je vzela telefon in poskrolala med sporočili. Seamus. Tedni so minili, odkar se ji ni oglasil. Iznenada je njegovo odsotnost občutila kot udarec v trebuh. Palec ji je zastal nad zaslonom.

	Tudi meni je žal. X



	Sedela sta pred majhno kavarnico na stranskem trgu, odmaknjenem od vrveža in gneče zgodnjih turistov, ki so že drli iz hotelov za Doževo palačo.

	Flo je izpila kavo in položila dlani na mizo. »To je torej to. Zadnji zavoj. Si pripravljen?«

	Ben je prikimal. »Odpri ga.«

	Globoko je vdihnila. Kroj obleke je še predobro poznala, pravkar je nosila rezultat precej mukotrpnega konca tedna, ko se je trudila poravnati linijo stranskih gumbov, ki je tekla po celotnem sprednjem delu obleke, gumbi pa so bili usklajeni s črtastim blagom, karseda podobnim Nancyjinemu. Uspelo ji je najti steklene gumbe, skoraj identične vzorcu, ki ga je Nancy dodala v zavoj.

	Iz paketa je padla majhna rjava ovojnica, vsebino je stresla na mizo. Mednjo je bila vizitka, poguglala sta naslov in izvedela, da se nahaja v majhnem mestecu trideset kilometrov iz Benetk. Na hrbtni strani ni bilo zapisano nič, Flo je ostala brez vseh namigov, zakaj jo je Nancy obdržala.

	Druga stvar je bil papirnat račun.

	»Naj pogledam,« je rekel Ben.

	»Kaj je?« je vprašala Flo, ko je opazila njegov zaskrbljen pogled.

	»Račun za vožnjo z vlakom.«

	»Piše, kam?«

	Ben je pogoltnil. »V Pariz.«

	Pariz. Zakaj ji je srce tako divje razbijalo in zakaj je imela potne dlani?

	»Joj, ljubi bog. Letalo. Tisto, na katerem je bil Tony. Letelo je iz Pariza, kajne?« Pograbila je račun. »Kateri datum ima?« Pogledala je Bena. »1. junij. Ben, mogoče je, da se je peljala z vlakom, da bi ujela letalo.«

	»Prepričan sem, da obstaja drugačno pojasnilo. Morda pa je šla domov? Morala bi se vrniti v Pariz, da bi prestopila na trajekt, kajne?«

	»Ja, najbrž.«

	Pokazal je na vizitko. »Morda nama bo tole pomagalo. Preveriva, ali družina Bartoli še vedno biva na tem naslovu.«



	Do majhnega mesteca je bila kratka vožnja z vlakom in ni še bilo poldne, ko sta stopila iz zadušljivega vagona na s plevelom preraščen peron. Mestece je bilo grda sestra Benetk, polna znamenj revščine in zanemarjenosti. Hitro sta pohitela mimo v črno oblečenih žensk nedoločljive starosti pred postajo, njihovi čedni, a umazani otroci so v zrak moleli plastične posodice. Flo je v eno spustila nekaj evrov, preden jo je Ben odvlekel proč in odpeljal na glavni trg. Tukaj ni bilo očarljivih kavarnic s svežo postrežbo, temveč le klopi, na katerih so sedeli starci v sijočih anorakih in kadili, zdolgočaseni najstniki pa so kolonizirali območje okrog nedelujoče fontane.

	Naslov, ki sta ga iskala, ni bil daleč proč. Ne da bi se zmenila za radovedne poglede domačinov, nevajenih turistov, sta odšla naprej po ulicah, polnih razobešenega perila, ki so ga stražile na stolih pred vrati hiš sedeče stare gospe s prekrižanimi rokami in začudeno gledale turista, ki sta se zagotovo izgubila.

	»Tukaj sva.« Ben je naslov na vizitki primerjal z zdelano številko, ki je visela zraven odprtih vrat, notranjost je zakrivala zavesa iz kroglic.

	Zvonca ni bilo. Ben je odrinil nekaj visečih nizov plastičnih kroglic in zaklical v pozdrav. Notri je glasno igral tele-vizor. Po prstih sta vstopila in potrkala na odprta kuhinjska vrata.

	Za mizo s povoskanim prtom je sedela sključena starka, luščila je fižol in v živo poslušala prenos nekakšnega katoliškega romanja, skupaj s petjem, kadilom in duhovniki z vsemi regalijami. Ko sta jo zmotila, se je sunkovito obrnila in takoj zavzela obrambno držo. Dvignila je nož in začela na ves glas v vpiti.

	»V redu je,« je rekla Flo in dvignila roke. »Amici? Prijatelja?«

	Ženska je vstala, a bila ni nič kaj večja kot prej, ko je sedela, glas je stišala do grozečega godrnjanja, da so ji trepetale sive kocine na bradi.

	»Che succede, mamma?« Na hodniku za njima se je pojavil moški srednji let, ves zasopihan od teka po stopnicah.

	»Oprostite,« je rekla Flo in hitro brskala za besedami, ki ne bi bile povezane z naročanjem hrane.

	»Inglese?« je vprašal moški. Podrgnil se je po telovniku in jezno motril vsiljivca. »Kaj počnete v mamini hiši?«

	»Prišla sva jo nekaj vprašat.« Flo je pobrskala po torbici in na dan potegnila vizitko. »Izvolite. Ste vi signor Bartoli?«

	Možak se je popraskal po sivem strnišču na bradi. Vizitko je pokazal materi, ki je počasi spet sedla, ko ji je pojasnil, da je Angleža nista prišla oropat, ampak da se želita z njo pogovoriti. »To je vizitka mojega očeta,« je povedal. »Kje sta jo dobila?«

	Čeprav je dobro govoril angleško, je bilo težko pojasniti, kako se je po mnogih desetletjih vizitka vrnila sem.

	»Mislim, da jo je dobila moja prateta. Bila je v Benetkah. Junija leta 1962.«

	V hitri italijanščini, podprti z gibi rok, je možakar materi pojasnil, kolikor je lahko. Mišice na njenem obrazu so delovale v tandemu s spominom, kot je opazila Flo.

	Flo se je zdelo, da že celo večnost stoji v majhni nagneteni kuhinji ob neprekinjenem monotonem govorjenju po televiziji in izjemno močnem vonju paradižnikove omake, ki je bobneče vrela na štedilniku. Bilo ji je izjemno vroče. Z zapestja je vzela gumico za lase in si jih spela v čop, da jo je pot, ki ji je tekel po vratu, vsaj malo hladil.

	Iznenada je ženska zatulila in v Flo uperila prst. Sin je pokleknil ob njej in jo poskušal pomiriti.

	»Kaj je narobe?« je vprašala Flo. »Kaj sem storila? Ben, kaj se dogaja?«

	»Ne vem,« je odvrnil, »izgleda, kot bi videla duha.«

	Ženska je gledala z močno razširjenimi očmi in besede so kar lile iz nje, ko je nekaj govorila svojemu sinu, Flo jih ni razumela. Zdelo se ji je, da jo je slišala reči bambina, a prepričana ni mogla biti. »Prosim,« je ogovorila moškega, »povejte mi, kaj govori.«

	Mater je poljubil na lice in vstal. »Oprostite, na nekoga jo spominjate.«

	»Na koga? Na koga jo spominjam?«

	Zavzdihnil je. »Od tega je že dolgo. Zgodilo se je približno takrat, ko je bila tukaj vaša prateta, kot pravite.« Materi je položil roko na ramo. Zdaj je bila povsem potrta, hlipala je v star čipkast robec.

	»Kaj se je zgodilo?« je vprašala Flo.

	»Bilo je, ko sem bil še majhen deček. Bili smo v Benetkah in dobil sem balon. Odletel mi je in jaz sem šel za njim. Mama je prosila neko žensko, naj popazi na mojo sestrico, bila je še dojenčica, medtem ko sta me z očetom iskala.« Pogledal je mater. »Ko sta se vrnila, sta videla, da je ženska vzela dojenčico iz vozička. Pozibavala jo je, saj veste? Ko pa ji je mama hotela otroka vzeti, ga ni hotela izpustiti. Mama se je prestrašila. Ženska je sestrico tako močno stiskala k sebi, da je začela jokati. Veste, bila je zmešana,« je dodal in si s prstom povrtal po sencu. »Mama je mislila, da bo otročičku naredila kaj slabega.«

	»Toda zakaj me je vaša mama tako čudno gledala?« je vprašala Flo, srce pa ji je divje bilo.

	Moški je vzdihnil. »Pravi, da nosite enako obleko, da imate enake lase. Da ste ji podobni. Nikoli ni pozabila. Misli, da ste tista zmešana ženska.«



	»Žal mi je,« je rekel Ben. »To je bilo hudo slišati.«

	Z dolgo črno slamico je pomešala aperol. »Uboga Na-ncy.« Pogledala je Bena. »Zagotovo je imela otroka, Ben. Potem pa ga je nekako izgubila – ga dala v posvojitev, se mu odrekla ali še kaj hujšega. Ne znam si predstavljati.« S palcema se je stisnila za nos, da bi zadržala solze za žensko, ki je enako kot Flo vedela, kaj pomeni izgubiti nekaj tako zelo ljubljenega.

	»Vem. Žal mi je, Flo. Gotovo te je grozno pretreslo.«

	Zavzdihnila je in se vzravnala. »V redu bom. Želim si le, da bi vedela, kaj se je z njo zgodilo po tem strašnem srečanju z Bartoliji.«

	»Se je morda vrnila v Anglijo?«

	»Ne vem. Morda pa je s Petrom in Pamelo odšla v Toskano, ampak tukaj je še vozovnica za vlak. Morda pa je bila na tistem letalu – niti pomisliti si ne upam na to. Kakorkoli, moram v Toskano, zdaj ko sva prišla tako daleč. Če se je Nancy vrnila v Anglijo, da bi našla svojega otroka, je bila punčka najbrž že posvojena. Morda pa se je je znebila. Ne vem, kaj je hujše.«

	»Si OK?«

	Ni bila, a pred množico obiskovalcev, ki so se smejali in kadili na visokih stolih okrog miz iz sodov, v majhnem baru v stranski ulici ob ribji tržnici ni hotela delati scene.

	»V redu sem.«

	»Ne zdi se tako.«

	»Pravim, da sem v redu,« je osorno odvrnila.

	Ben se je na stolu naslonil nazaj in mučno izdihnil. »OK.« Iz škatlice je vzel cigareto, se nagnil k sosednji mizi in prosil za ogenj.

	»Nisem vedela, da kadiš. Mislila sem, da imaš Gauloises zgolj kot dodatek.«

	»Saj ne. No, včasih. Ko sem pod stresom.«

	»Zakaj pa si ti pod stresom?«

	Na dolgo je potegnil iz cigarete in se trudil skriti, da ga sili na kašelj. »Ne vem. Ker sem tukaj s tabo. In ker nisem s tabo.«

	»Kako to misliš?«

	»Tole skupaj počneva že kak teden, je tako? In ne razumi me narobe, rad ti pomagam. Bilo je zabavno. Razen tega zadnjega dela. Ampak zadnjo noč sva tukaj skupaj, jaz pa si ne morem priti na čisto, kaj sem.«

	»Moj prijatelj si, ni tako? Mislila sem, da sva to že razčistila … no, saj veš, v Capriju.«

	Pogledal jo je. » Ja, sem tvoj prijatelj. Ampak ne vem, če se strinjam s caprijskim dogovorom. Oprosti, Flo, ne morem si pomagati. Resnično si mi všeč. Resnično. Verjetno sem upal, da ti čutiš enako.«

	Kaj še čaka? Bil je čeden, prijeten, bil ji je dober prijatelj. Oba si zaslužita nekaj sreče. Zakaj potem ne?

	»Oprosti, ker pritiskam. Rad bi le vedel, pri čem sem. Moje zadnje dekle … no, in tudi predzadnje … me je zelo prizadelo. Prisegel sem si, da si ne bom dovolil, da bi me še katera izkoristila.«

	»Jaz te nisem izkoristila,« je ugovarjala Flo. »Sam si hotel zraven.«

	»Da me nisi?« Odkimal je. »Jaz nisem tako prepričan.«

	»Veš, zadnje čase mi ni lahko.«

	»Zaradi otroka? Nezvestega moža? Ne bodi tako presenečena, Jem mi je povedala.«

	Hvala, Jem. Super si.

	Nagnil se je k njej in jo prijel za roko. »V Benetkah sva, to je najina zadnja noč in vem, kaj sva se dogovorila, toda …«

	Daj no, Flo, reci ja.

	»… no, rad bi bil s tabo.«

	Lahko je videla, da mu ni enostavno, ko je strmel v kondenzirane lise na svojem kozarcu.

	»Ne vem, Ben. Le več časa potrebujem,« je odvrnila in umaknila roko.

	Pogledal jo je naravnost v oči. »Še vedno ljubiš svojega moža.«

	»Joj, ne. Absolutno ne. Le pripravljena še nisem.«

	»Pa ga, Flo, na obrazu ti piše. Ob vsem, kar naredim, pomislim 'Flo ve, da Seamus ne bi naredil tega' ali 'Seamus tega ne bi rekel'. In jaz nisem pripravljen biti nadomestek nekoga drugega. Če ga boš kdaj prebolela, mi seveda sporoči, a do takrat se ne poigravaj z mano.«

	»Ben, motiš se,« je sicer ugovarjala, toda že ko je spregovorila, je vedela, da ima prav. Ves čas, ki sta ga preživela skupaj, je bil ob njej Seamusov duh, ne pa resnični Ben. Ni mogla verjeti, kako okrutno se je obnašala. Ubogi Ben.

	Opazil je, da jo je razburil, s svojo dlanjo je pokril njeno. »Poslušaj, Flo, razumem. Nihče se ne more primorati, da ne bi ljubil, ne glede na to, kaj nam je ljubljena oseba storila. Ni važno, kako grozljivega.«

	Pogledala ga je.

	»Melanie?« Spačil se je in prikimal. »Oprosti, Ben, morala bi sprevideti, da nečesa takšnega nisi mogel nikoli preboleti. Morala bi biti …«

	Preplavil jo je sram. Joj, Flo, kakšna krava znaš biti, se je oštela. Seveda je imel svoje težave – le kdo jih nima? Zdaj je sprevidela, kako nevarno igro se je igrala s čustvi tega prijetnega, prijaznega fanta, ki si je zaslužil žensko, ki ga bo ljubila, kot je Flo vedno ljubila Seamusa – zaradi njega samega in ne zato, ker je pač bil tam.

	»Oprosti,« je rekla.

	Skomignil je. »Glede čustev si človek ne more pomagati. In jaz te ne morem prisiliti, da bi čutila nekaj, česar ne čutiš.«

	»Želim si, da bi. Življenje bi bilo veliko preprostejše.«

	»Konec koncev ne bi bilo.« Žalostno se ji je nasmehnil.

	»Želim si, da bi bila, kar iščeš, Ben. Želim si, da bi lahko bila tvoja gospa Simpson, vendar nisem. In četudi bi bila, morda sreča ni samo to, da nekoga najdeš. Morda tudi ti potrebuješ več.«

	»Kako to misliš?«

	Zmajala je z glavo. »Ne vem. Za začetek bi moral svoji materi povedati, naj ti pusti dihati.« Dvignila je roko. »Ne, resno mislim. In mogoče bi resnično moral oditi proč. Ne samo v Pariz, ampak na pravo potovanje, o katerem sva se pogovarjala neki dan. Obiskati bi moral vse tiste kraje, ki si jih omenil. Pozabi, da si želiš nekoga spoznati, vzemi si čas in spoznaj samega sebe.« Med vrsticami Benovega pariškega življenja je razbrala zgodbo o nekom, ki se preprosto ni mogel vključiti, hkrati pa se ni mogel vdati. Tako lahko je bilo videti, kaj potrebujejo drugi, četudi človek ne vidi izhoda v svojem življenju, in dozdevalo se ji je, da bi kar poletel, če bi dobil priložnost za pobeg.

	»Sebe poznam dovolj dobro,« je odvrnil, »in vem, kaj si želim.«

	»Pa res veš?«

	»Veš, da vem. In veš tudi, kaj si želim. Le da očitno tega ne morem imeti.«

	Segla je proti njemu, on pa je roke kljubovalno vtaknil v žepe. Njena dlan je samevala. Začutila je spremembo razpoloženja in se objela okrog pasu.

	»Hvala, Flo.«

	»Za kaj?«

	»Ker si iskrena.«

	»Le prijazen si.«

	»In neumen. Ker ti bom rekel, da poišči svojega moža in mu povej, kaj čutiš. Tega ne uniči.« Vstal je in si zavihtel jakno čez ramo.

	»Kam pa greš?«

	»Nazaj v stanovanje po svoje stvari. Za nocoj si bom poiskal hotel, takoj ko bo mogoče, pa bom odšel.«

	»Tega ti ni treba početi.«

	»Pa mi je. V Toskano ne bom šel s tabo. Ne potrebuješ me.«

	»Ampak Ben …«

	»Je že v redu,« jo je prekinil in jo nalahno poljubil na lice. »Preživel bom. Upam, da jo boš našla,« je še dodal, ko je odhajal, »in upam, da je bila srečna.«

	»Oprosti,« je zašepetala, ko je gledala za njim, ko je potrto odšel v beneško noč. To besedo je zadnje čase pogosto izrekala.

	25

	»Zamudila si kosilo. In večerjo.« Peter je nalil vodo v lonec in ga pristavil na štedilnik. »Marička,« je rekel in pogledal Nancy, »saj si vsa premočena. Kje pa si bila?«

	Kovček je odložila, bolj skrila za kuhinjska vrata. »Na sprehodu.« Stresla si je krilo, premočeno se ji je oprijemalo nog, z njega je curljalo.

	»Dobro zate. Tudi sam se rad sprehajam v dežju.« Ponudil ji je lonček. »Čaj?«

	Odkimala je. »Ne, hvala.«

	»Prav. Najbrž je tako ali tako grozen. Na tem ga resnično ne znam pripraviti.« Zavzdihnil je. »Verjetno je kar nekaj stvari, ki se jih bom moral naučiti pripraviti.«

	Pogledal je v tla in si začel odsotno praskati moder madež od barve na rokavu starega puloverja.

	»Kje je Pamela?«

	»Že ves dan tiči v svoji sobi. Mislim, da je najbolje, da jo pustim pri miru, glede na vse, kar se je zgodilo.«

	»Ti si v redu?« je zanimalo Nancy.

	»Hmm?« Pogledal jo je. »Oh, ja, mislim vsaj.«

	»Morda pa bom vseeno čaj.« Sedla je za mizo, on pa se je motovilil okrog štedilnika in ji postregel s skodelico vrele svetlo sive tekočine. »Hvala.« Četudi ga ni mogla popiti, si je vsaj ogrela roke, brez sončne toplote je bilo v hiši ledeno mrzlo. »Se ti je Caro kaj javila?«

	Odkimal je. »Dvomim, da se bo. Dokler ne bo najela odvetnika.«

	»Žal mi je,« je rekla Nancy. »Te je zelo presunilo?«

	»Niti ne. Obetalo se je že mesece, če ne celo leta. Preseneča me, da je ostala tako dolgo.« Žalostno se je nasmehnil. »Veš, ni bila slaba. Znala je biti zajedljiva, a dobrosrčna in zadnja leta ji ni bilo lahko. Imela je izjemno težko otroštvo in to najbrž človeku pusti posledice.« Zavzdihnil je. »Resnično se je trudila in nekoč sva bila srečna, če verjameš ali ne. Želim si le, da bi se s Peo bolje razumeli, a verjetno sta si bili preveč različni.«

	»Žal mi je. Pogrešal jo boš.«

	»Pogrešal bom staro Caro. Imel sem jo iskreno rad, veš. Potem ko je umrla Alice, mi je spremenila življenje. Pamela je bila še dojenček in sicer ne vem, ali sem storil dobro ali slabo, ampak poslal sem jo živet k svojima staršema. Nisem vedel, kaj drugega bi lahko storil. Potem pa je prišla Caro in ona je vse izboljšala. Upam le, da bo Tony lepo skrbel zanjo, da bo z njim srečna. Bo pa moral urediti svoje finance, ko bosta prišla v Čile, moja žena ni ravno skromna. Moja bivša žena,« je še dodal.

	»Kaj boš zdaj?« Nancy se je bala, da jo bo, sedaj ko se je odločila ostati, odslovil.

	»No, zate sicer ne vem, ampak jaz imam potovanja dovolj, Benetke pa so izgubile svoj čar. Ali se bom vrnil v London ali pa, ne vem, sprejel Lorenzevo ponudbo. Če sem iskren, bom londonsko hišo verjetno moral prodati. Zaradi hipoteke, ki jo bremeni.«

	Nancy si je rahlo grizla ustnico, zavedala se je, da bo na neki točki prisiljena povedati resnico. Morda je bil ta trenutek enako dober kot katerikoli drug.

	»Je vse v redu, Nancy?«

	Pogledala ga je, njegove prijazne oči, tako podobne Pamelinim, in packe na licu.

	»Peter, nekaj ti moram povedati.« Srce ji je divje razbijalo, lica so ji žarela. »Ne vem, kako ti naj to povem, a ko ti bom, mi ne boš pustil, da se še kdaj približam Pameli.«

	»Nancy …«

	»Rodila sem otroka.« Tako, spravila je iz sebe, poti nazaj ni bilo.

	Bala se je razočaranja, ampak njegov pogled je bil hujši od vsega predstavljivega.

	»Prosim, reci kaj.« Zakaj ne more biti jezen? Bilo bi veliko lažje.

	Prišel je k njej in pokleknil, njeno roko je prijel v svojo. »Vem,« je rekel in se ji žalostno nasmehnil.

	»Veš? Kako veš?«

	Skomignil je.

	»Morda sem res star bedak, ampak dve in dve znam sešteti. Ponavadi. Verjetno sem uganil, ko se je pojavil Charlie in si bila povsem iz sebe. Vedel sem, da je imel v Londonu noseče dekle in tudi čas se je ujemal. In ko sem te videl vesti tisti slinček …«

	»Joj, ne, namenjen je bil moji nečakinji …«

	»Oh. No, kot sem rekel, seštel sem dve in dve.«

	»Kdaj moram oditi? V eni uri lahko grem. Le od Pamele bi se rada poslovila.«

	Prosim, reci, naj ostanem s tabo. Prosim, ne odslovi me.

	»Joj, tepka,« je rekel in jo stisnil k sebi. »Nikamor ti ni treba iti. Že tako si šla skozi pekel, to vem, in napake delamo vsi. Kakorkoli, ne smeš oditi. Pea te obožuje, meni pa si kot druga hči. Takšna, ki se ne pritožuje vsakič, ko jo peljem na razstavo.«

	Ni mogla verjeti, kaj sliši. »Resno?«

	»Resno.« Potrepljal jo je po hrbtu in se vrnil k svojemu čaju. »Privoščimo si miren večer, se malce zberimo, jutri pa lahko vsi trije počnemo nekaj prijetnega – današnji dan pozabimo. Kaj meniš?«

	»Zveni odlično.«

	»Zdaj pa pojdi in se spočij. Dokončati moram sliko, Pea pa verjetno že spi. Se vidimo pri zajtrku, prav?«

	»Hvala,« je odvrnila Nancy. »Za vse.«

	Na poti v svojo sobo je šla mimo Pamelinih vrat, nalahno je potrkala. Na pladnju z večerjo, ki ji ga je nastavil Peter, so se zdaj mastile mravlje, grozdje je bilo črno od njih, sir pa posejan s črnimi pikicami. »Pea?« je tiho rekla, medtem ko je čakala, da se odprejo vrata. »Žal mi je. Vrnila sem se.«

	Tišina. Torej jo Pamela kaznuje. Ni ji zamerila. Grdo sta se sprli in Nancy je bilo slabo od hudih besed, ki sta jih izrekli.

	»Jaz sem, Nancy. Spusti me noter.«

	Še vedno nič. Nancy ni premogla energije za še en prepir. Pamelo bo pustila, da se kuja, jutri pa bosta spet prijateljici.





VII.

	TOSKANA

	26

	Majhne potke so se med prostranimi planjavami sončnic raztezale v neskončnost, za hip izginile v hladni senci dreves in se hipoma končale ob slapovih in soteskah. Pokrajina bi lahko bila angleška, če ne bi bilo visokih cipres in na pobočjih pečin in gričev s soncem obsijanih srednjeveških vasic in temnih borovcev, sivozelenih oljčnih nasadov in zaplat kot rja rjavega grmičevja.

	Flo je na prašnem obcestnem počivališču ustavila najeti avtomobil. Razgrnila je zemljevid in si nekoliko oddahnila od vožnje. Pretirano samozavestna voznica ni bila nikoli in potem ko je izkusila pekel na bolonjski obvoznici, je majhnega fiata, ki ga je morala voziti z levo roko, malone pustila ob cesti in šla naprej peš.

	Skoraj je že bila na cilju. Denarja in energije je imela še za približno tri dni, zato je upala, da se bo sled kmalu zaključila. Vsakršno nadaljnje raziskovanje bo morala opraviti doma za kuhinjsko mizo.

	Nasmehnila se je. Miza je bila prva stvar, ki sta jo s Seamusom kupila skupaj, imela je zdelano plastično površino, ob kateri je Peggy samo zmajala z glavo. Ni mogla razumeti, kako je lahko Florenceina generacija tako navdušena nad rečmi, ki se jih njena želi znebiti. Kaj se bo zdaj zgodilo z njo? je pomislila. Jo bo vzela s sabo, kamorkoli že bo odšla? In kje bo to? Še eno najemniško stanovanje, ki si ga bo delila? Nehaj paničariti, Flo, se je oštela. Naslednjih nekaj dni je pomembna Nancy, ne ti.

	Nekaj trenutkov je še čakala, zavlačevala je z odhodom s tega spokojnega mesta. Zdaj ko je bila tako blizu konca potovanja, se ji je vse bolj dozdevalo, da ne bo srečen. Razlogov je bilo več: Nancy je izgubila otroka, živčni zlom v Benetkah, dejstvo, da je bil njen obstoj tako dolgo skrivnost, in povrhu se je celotna zgodba morda končala v južnoameriških gorah, če se je Nancy odločila za nov začetek na drugem koncu sveta.

	Flo ni prenesla misli na tak konec – zdaj se bo osredotočila na Toskano in upala, da jo bo Peter vodil do srečnega konca ženske, kateri se je sedaj čutila zelo blizu. Nosila je njena oblačila, hodila po njenih stopinjah, odkrivala tragedijo, ki jo je od doma odgnala kdove kam. Nobenega dvoma ni bilo – zagotovo je postala 'bolj Nancy', kot se je izrazila Jem.

	Naredila je dolg požirek hladne vode iz steklenice in sedla za volan. Še nekaj kilometrov in morda bo končno izvedela, kaj se je zgodilo njeni prateti.



	Zbirko kamnitih stavb bi natančneje opisala kot zaselek kot pa kmetijo. Flo je parkirala na dvorišču in se sprehodila okrog kompleksa, ozračje je polnilo oglašanje ptic in hrzanje konjev. Vsaka stavba je bila sestavljena iz delavnice in bivalnega dela. Lončarji, slikarji – celoten kraj je spominjal na industrijski panj.

	»Vam lahko pomagam?« Izza vogala je prišla mlada ženska v tanki bombažni oblekici v stilu štiridesetih, izza naglavnega traku so ji štrleli nakodrani temno blond lasje, in si v predpasnik brisala mokre roke.

	»Ja, prosim. Za dve noči sem rezervirala sobo. Florence Conelly – Flo.«

	»Seveda. Me veseli, Flo. Jaz sem Emilia, skrbim za ta kraj,« je povedala v odlični angleščini, a s pridihom italijanskega naglasa.

	Flo je odleglo, ker se ji ni bilo treba lomiti jezika s svojo zelo omejeno italijanščino. »Odlično govoriš angleško – navdušena sem, no, pa tudi malce v zadregi!« je še dodala.

	Emilia je skomignila in se nasmehnila. »V naši razširjeni družini je veliko Angležev. Nisem imela izbire!« Iz njenega nasmeška je vela toplina in Flo je v hipu pozabila na travmo jutranje vožnje.

	Prečkali sta s trto preraslo dvorišče in vstopili v hladen, s ploščicami obdan hodnik. Emilia je odšla za mizo in vzela ključ. »Izvolite. Kosilo je ob enih, večerja ob sedmih, z zajtrkom pa si lahko postrežete sami kadarkoli do desetih. Tukaj je vse zelo sproščeno in vsi jemo skupaj. Naši gostje so mešanica umetnikov in tistih, ki pridejo na oddih. Pa tudi nekaj počitnikarjev, kot si ti,« je še dodala smeje. »Pogovori so le redko dolgočasni. Dela je sicer veliko, a mi le sporoči, če bi želela iti slikat v naravo ali z mano na tržnico, ali pa celo na ježo. Tukaj imamo veliko konjev.«

	Flo je bila utrujena bolj kot ponavadi in misel, da bi jezdila konja ali se zgolj s tujci pogovarjala med jedjo, je ni niti malo mikala, a se je trudila dajati vtis, da je navdušena. »Hvala, bom.« Vzela je težek ključ. »Če se ne motim, je tukaj galerija? Pišem raziskavo o umetniku, ki je nekoč živel tukaj.« Do dekleta, ki jo je tako dobrodošlo sprejelo, je takoj začutila naklonjenost, a bilo je še prezgodaj, da bi delila družinske skrivnosti in pojasnila Nancyjino vlogo v Petrovem življenju. Morda bo prišel trenutek, ko bo Emilii hotela povedati več, jo prositi za pomoč, da bi ugotovila, kaj se je zgodilo Nancy, a za zdaj se je hotela pritajiti.

	Emilii je zažarel obraz. »Ah, najbrž o Petru Cavendishu, kajne?«

	»Kako si uganila?«

	Emilia se je nasmehnila. »Peter je bil tukaj precej slaven – veliko obiskovalcev pride sem izključno zaradi njega. V glavni galeriji so razstavljena njegova najpomembnejša dela. Sicer jih ni veliko, toda mislim, da ti bodo všeč. Ko se boš namestila, me pokliči in ti bom vse razkazala, če želiš. Verjetno bom v kuhinji.«

	»To bi bilo super.«

	Emilia se je namrščila. »Si v redu?«

	Je res izgledala tako slabo? Drži, bila je razburjena in nenaličena, pa je bilo tako očitno? »V redu sem, hvala, le spočiti si moram,« je odvrnila.

	»No, sporoči, če kaj potrebuješ. Tvoja je soba številka štiri, takoj tukaj čez, na drugi strani dvorišča.« Emilia se ji je nasmehnil in odšla, po poti se je ustavila in pobožala psa, ki se je zadovoljno sprehajal naokrog, potem je poduhala še rožmarin in baziliko, ki sta rasla ob robu dvorišča. Flo je sprevidela, da je pogrešala žensko družbo in imela je občutek, da se bosta z Emilio dobro razumeli.

	Presenečalo jo je, da zelo pogreša tudi Bena, pogosto si je ogledala njuno nasmejano fotografijo iz Benetk. Poslala mu je ni, menila je, da je to zadnje, kar bi si želel videti, a izbrisati je ni mogla. Upala je, da je dobro in da bo sčasoma razumel, da je poskušala narediti, kar je prav.

	Zazehala je, napor in občutki zadnjih nekaj dni so jo naposled začeli premagovati. Mora se naspati, potem pa bo pripravljena na še zadnjih nekaj korakov svojega potovanja.

	27

	Pamela se ni prikazala pri zajtrku, zato je Nancy pripravila pladenj klementin, kozarec sveže iztisnjenega soka in rogljičke, polnjene z jagodičevjem.

	Nalahno je potrkala na vrata. »Vstani, zaspanka. Zajtrk te čaka.«

	Zavzdihnila je. Očitno je Pamela še vedno jezna, kar je bilo nenavadno. Nikoli se ni tako dolgo kujala. Prijela je za kljuko in odprla vrata. Soba je bila na pogled enaka kot zmeraj – po tleh so ležale cunje, postelja je bila razmetana, na mizi so ležala ličila z odprtimi pokrovčki.

	Opazila je, da ni Pameline knjige, hiter pogled v omaro in pod posteljo ji je povedal, da manjka nahrbtnik, pa tudi najljubši pleten pulover, ki ga je izmaknila iz očetovega ateljeja, čeprav je pozabila zobno ščetko.

	Nancy je stekla navzdol po širokem stopnišču, Petra je našla v dnevni sobi, ob oknu je risal skico kanala.

	»Kaj je narobe?« je vprašal in jo pogledal izza skicirke.

	»Pamela,« je zadihano dahnila, »izginila je.«

	»Kako to misliš izginila?«

	»V sobi je ni in tudi nahrbtnik manjka.«

	»Ljubi bog, ja kam pa je šla?«

	Nancy je bila na robu solz. »Ne vem. Včeraj zvečer se ni odzvala na moje trkanje, ampak mislila sem, da je samo jezna name. Si jo sploh kaj videl?«

	Z dlanjo si je pokril usta, oči so mu švigale naokrog. »Ne, ne od včerajšnjega kosila. Odnesel sem ji večerjo, a tudi meni ni hotela odpreti vrat. Že ves dan je bila slabe volje, mislil sem, da se kuja.«

	»Morda je že od včeraj ni.« Nancy se je trudila, da je ne bi zajela panika. Ta zdaj ne bi pomagala nikomur. Še najmanj Pei.

	»Najti jo morava. Kam bi lahko šla?«

	Nancy je odkimala. »Ne vem. Rekla bi, da na sladoled, ampak niti Pamela ne bi mogla biti tam osemnajst ur. Pogledati morava povsod, kjer je bila, odkar smo prišli sem.«

	»Joj, Pea. Kaj si storila?« Peter je stal z rokami na bokih, grizel si je spodnjo ustnico.

	»Pridi,« je rekla Nancy, »greva jo iskat.«



	Prav gotovo sta bila zanimiv prizor, ko sta mrko marširala po turističnih poteh in hitela mimo turistov, ne da bi sploh pogledala bizantinski sijaj sv. Marka ali se ustavila ob božanskem čaru mostu Rialto. Za Tizianovo galerijo se sploh nista zmenila, iz Pameline najljubše gelaterie sta odšla praznih rok. Nahrulila sta ulične umetnike, ki so se jima motali pod nogami, in se zrinila mimo gondoljerjev, ki so jima ponujali ugoden izlet po kanalu.

	»Ne vem, kje bi jo še lahko iskala,« je pripomnila Nancy, ko sta se v kavarnici na stranski ulici odžejala s pomarančnim sokom. »Povsod sva že bila.«

	»Misliš, da je šla za Caro?« je vprašal Peter.

	Zdaj ko je to omenil, se je zdelo Nancy zelo verjetno. Zakaj ne bi sledila Caro, ko jo je zavrnila ženska, ki jo je rotila, naj ostane? »Misliš, da poskuša priti na pariško letališče? A nima Caro danes leta? Ne bo ga ujela.«

	»Če je ujela nočni vlak, ji je morda uspelo.«

	»Bi morala tudi midva iti v Pariz?« Nancy se je spraševala, le kako bosta našla angleško iglo v pariškem seniku. Torej. Če ni Pamela že bila na letalu za v Južno Ameriko. Kako je lahko nesrečno deklico pustila samo? Tega si ne bo nikoli odpustila.

	Peter je zakopal glavo med dlani. »Ne vem, Nancy, preprosto ne vem. Če ji je uspelo priti v Pariz, če ji je uspelo najti Caro, če ji je uspelo priti na letalo … Preveč če-jev. Preprosto ne vem.«

	Nancy je pogledala na uro. »Ampak če ji vse to uspelo, potem bo vsak čas prispela na drugi konec sveta.«

	Okrog mizic se je začel motoviliti natakar, pogrnil jih je s poškrobljenimi belimi prti in nanje postavljal petrolejke.

	»Najbolje, da se odpraviva, če ne bova jedla,« je predlagal Peter. »Zagotovo je lahko še kje drugje.«

	»Že vem.« Nancy se je vzravnala. »Kaj pa Lorenzeva galerija? Nanjo sva čisto pozabila.«

	»Točno,« je odvrnil Peter. »Zdaj je sicer zaprta, vendar mu bom telefoniral.« Vstal je in si oblekel jakno. »Pridi, vrniva se v hišo. Od tam ga bom poklical.«

	Nancy je komaj dohajala Petrove dolge korake. Turisti povsod naokoli so bili pražnje oblečeni, pomešani z domačini, ki so začeli prevladovati v svojem mestu, izletniki so izginili. Nancy je pohodila nekaj večernih oblek in skoraj prevrnila stojnico s časopisi, ko je prihitela izza vogala.

	»Oprostite,« je rekla in pobrala nekaj izvodov večernega časopisa, ki so zgrmeli na tla.

	Srce ji je skoraj prenehalo biti, ko je uzrla naslovno stran. Njena italijanščina je bila zelo omejena, a za opis slike ponesrečenega letala niso bile potrebne nobene besede.

	Obupano se je ozrla naokrog, mimoidočega poslovneža je zgrabila za roko. »Prosim,« ga je ogovorila. »Parlo inglesi? Mi poveste, kaj to pomeni?« Pokazala je na naslov.

	Časopis ji je vzel iz rok in poltiho zažvižgal. »Letalo iz Pariza v Santiago je strmoglavilo pri Guadalupu.«

	»Guadalupu?« Lahko bi rekel tudi Timbuktu.

	»V Južni Ameriki,« je nadaljeval, »preživel ni nihče.«

	»Hvala,« se je tiho zahvalila, ko ji je vrnil časopis in odšel svojo pot naprej. Prodajalcu je dala nekaj lir in spravila časopis pod roko.

	Na slepo je stekla, pod noge sploh ni gledala. Caro in Tony sta mrtva. Pomislila je na nesrečno, obupano Caro, ki se je vsemu odrekla samo zato, da bi na drugem koncu sveta srečala grozljivo smrt. In morda tudi Pamela. Kriva je bila Nancy – nikoli ne bi smela poskusiti oditi. Zakaj ni cenila ljubezni, ki ji jo je ponudila Pea? Po vsem, kar je pretrpela, je bila še vedno sposobna odriniti mlado dekle, ki jo je potrebovalo. Dvakrat se je odrekla dragocenemu in s to bolečino bo morala živeti do smrti.

	Ko je prispela v stanovanje, se je že nekoliko pomirila, prešinilo jo je, da je morda prehitro potegnila zaključek. Morda pa sta bila dva leta za Santiago. Takoj bosta poklicala letalsko družbo, ki bo Petru povedala, naj ne skrbi, ker je bila Caro na drugem letu, in potem se bosta lahko spet vrnila k jezi na Caro in k besu na Tonyja. Tudi Pamela se bo vsak trenutek prikazala z od sladoleda popackanim krilom in vse bo v redu.

	Skozi majhna zadnja vrata je vstopila v hišo, na temačnem hodniku, osvetljenem le z odsevi vode v kanalu, je slišala Petrov nežen glas. Pokazala mu bo časopis in poklical bo letalsko družbo ter preveril, ali sta bili Caro in Pamela na tem letu. Potem ko bosta izvedela in se prepričala, da je Pamela na varnem, bo spakirala stvari in odšla. Kam, se ji niti sanjalo, ampak to družino bo pustila pri miru, preden naredi še več škode.

	Telefonsko slušalko je položil na vilice.

	Podala mu je časopis. »Žal mi je,« je rekla. »Caro …«

	Vzel je časopis in ga odložil na hodniško mizico. »V redu je,« je odvrnil. »Vem, Lorenzo mi je povedal. Pravkar sem govoril z letalsko družbo.«

	»Je bila Caro na tem letalu?«

	Uščipnil se je v nos, Nancy pa je stopila korak bliže k njemu, da bi preverila, ali potrebuje besede sočutja ali olajšanja. Pogledal jo je in celo v mraku hodnika je lahko videla solze v njegovih očeh, ko je počasi prikimal.

	»Moje sožalje, Peter. To je strašno. Uboga Caro. In Pea? Ali kdo ve, kje je? Je bila tudi ona na letalu?«

	Peter je stal pred njo, prijel jo je za rame. »Pea je v redu,« ji je povedal. »Včeraj zvečer jo je Lorenzo odpeljal v Toskano. Prišla je v njegovo galerijo in mu rekla, da ga jaz prosim, naj jo odpelje tja, sam pa se ji bom pridružil kasneje. Opica mala.« Zmajal je z glavo. »Z Lorenzem je in ves dan je jezdila.« Pogledal jo je in se olajšano nasmehnil. »V redu je. Pea je v redu.«

	Nancy so se zašibila kolena, sesedla se je na tla. »Hvala bogu,« je spravila iz sobe, zakopala obraz med tresoče dlani in zaihtela. Nihče več ni mogel pomagati Caro, a vsaj Pamela je bila na varnem.



	Prispela sta sredi dopoldneva. Lorenzo jima je priskrbel avtomobil, Peter pa je potreboval dolge tri ure, da je prevozil beneške ravnice, nato pa še vinograde in gričke toskanskega obrobja.

	»Zelo mi je žal za Caro,« je pripomnila Nancy. »Grozljivo. Niti pomisliti si ne upam, kako se je počutila.«

	Peter je strmel predse, grizel si je ustnico. »Meni tudi. Kakšna škoda. Tega niti prekletemu Tonyju ne bi privoščil.«

	»Pea ve?«

	»Ne. Lorenzo mi je obljubil, da ji ne bo rekel ničesar, dokler ne prideva.«

	»Kaj misliš, kako bo sprejela novico?« je vprašala Nancy, ko sta upočasnila in iskala znak, ki bi ju usmeril proti vasici.

	»Ne vem. Zelo dobro zna skrivati čustva. Kadar se tako odloči.« Zavzdihnil je. »Ne bo ji lahko, vendar ji morava samo pokazati, da sva tam, če naju potrebuje, in da je ne bova zapustila. Dovolj hudega je že dala skozi.« Postrani je pogledal Nancy. »Oprosti. Očitno sem se motil, ko sem domneval, da boš ostala z nama. Svoje življenje imaš. Ne smem pričakovati, da boš večno z nama.«

	»Bom tam, kjer bosta s Peo želela, da sem, zato nič ne skrbi,« je odvrnila in se vzravnala, ko je ob cesti zagledala znak. »Ustavi, prispela sva.« Peter je silovito zavrl. »Samo še kilometer, kolikor pač to je.«

	»Pol milje, če se ne motim,« je rekel Peter in zavil na kolovozno pot.

	Nancy ni še nikoli videla česa tako lepega, kot so bile lepe kamnite podeželske hišice pred njo, strnjene na gričku in obdane z vinogradi in pašniki.

	»Pravi raj,« je pripomnila vsa osupla, da ob strahotni novici izpred le nekaj ur obstaja nekaj tako spokojnega.

	Ustavila sta v prašnem oblaku pred skupkom stavb, pozdravila sta ju psa, veselo sta mahala z repom in hotela Nancy polizati po roki.

	»Kje misliš, da jo bova našla?«

	»Moraš vprašati?« je zavzdihnil Peter.

	»Si pripravljen?«

	Peter je prikimal.

	»Bolj ne bom nikoli.«

	Hlevov ni bilo težko najti, sledila ste le hrzanju in močnemu vonju po konjih, ki je vel po dvorišču.

	Tri prašne, dobro hranjene živali so bile privezane za skednjem, zadovoljno so mulile seno in z repi odganjale nadležne muhe. Eden od konjev je naveličano dvignil veliko kostanjevo glavo in prhnil proti njima, po hrbtu, kjer je še nedavno nosil sedlo, je bil ves prepoten.

	»Izvoli,« se je zaslišal dekliški glas iz zgradbe, potem pa se je prikazalo dekle v jahalnih hlačah z velikim vedrom vode v rokah.

	Obstala je in strmela vanju.

	»Oči,« je dahnila. »Nancy.«

	Od ježe je bila vsa zaripla v obraz, lase je imela mokre od potu, roke pa umazane. Nancy se še nikoli ni zdela lepša.

	»Pea,« je rekel Peter, ona pa je spustila vedro, da se je dobršen del vode razlil in so se konji zdrznili, ko je stekla proti prišlekoma.

	Vsi trije so se tesno objeli in Nancy ni razločila, kdo joče in kdo se smeji.

	»Oprosti,« je rekla, ko so se naposled spustili, Pamelo je prijela za roke. »Oprosti mi.«

	»Ne, ti oprosti meni. Grozna sem bila.«

	»Ne, nisi, le prestrašena.«

	Peter se je nemirno prestopil, izkazovanje čustev ga je spravljalo v zadrego. »No, vsem trem nam je žal in zdaj smo spet vsi prijatelji.«

	»Tako je.« Pamela je pogledovala od enega do drugega. »In zdaj?«

	Nancy in Peter sta se spogledala. Trenutek še ni bil pravi. Nancy je razbrala, da si želi Peter še vsaj malce uživati v navdušenju ponovnega snidenja, preden bi ji povedal novico.

	»No,« je rekel, »sicer še nisem imel priložnosti, da bi si ta kraj ogledal, ampak mislim, da bi rad nekaj časa ostal tukaj. Zagotovo se nočem vrniti v London.«

	»Pa Nancy?« Pamela si je grizla spodnjo ustnico.

	Nancy je pogledala očeta, potem še hčer, in se nasmehnila. »Če me sprejmeta, bom z veseljem ostala z vama.«

	»Čudovito! To je torej urejeno. Pogovorili se bomo z Lorenzem.« Nenadoma je Peter postal mrk. »Nancy, ne vem, zdi se mi, da bi ti moral še naprej plačeval, če boš ostala z nama, le da se mi hkrati zdi čudno – nisi več zgolj delavka. Del družine si.«

	»Moja velika sestra,« je igrivo pripomnila Pamela.

	Nancy se je nasmehnila in jo nežno dregnila. »Peter, saj mi nisi še nič plačal. Ampak ja, velika sestra zveni povsem v redu.«

	»Oči!« je osuplo izjavila Pamela. Nancy in osramočenega Petra je prijela pod roko. »Potem pa pridi, sestra, pokazala ti bom sobo.«

	Odpravili so se nazaj čez dvorišče, kjer jih je že čakal Lorenzo. Petra je objel in ga potrepljal po hrbtu, moška sta si izmenjala nekaj šepetajočih besed v italijanščini in skupaj pogledala Pamelo, preden sta se ločila.

	»Nancy, lepo te je spet videti,« je rekel Lorenzo, potem ko sta oba nekaj trenutkov omahovala, preden sta se bežno objela, »četudi okoliščine …«

	»Vem,« ga je tiho prekinila.

	Čudno, želela si je še ostati v objemu njegovih nežnih rok. Komaj ga je poznala, zato jo je še toliko bolj presenečalo, kako domačno se počuti ob njem, je pa zaznala, da podobno čuti tudi on.

	»Pridite, prijatelji moji,« je rekel in stopil korak proč. »Kosilo vas čaka.« Pogledal je Petra. »Potem pa lahko gresta s Pamelo morda na sprehod? Da nadoknadita zamujeno.«

	Peter se je nasmehnil, a Nancy je opazila, da le trudoma ohranja to šarado. Prej kot bo Pamela izvedela, toliko bolje.

	Medtem ko so sledili Lorenzu v hišo, je Pamela prijela Nancy za roko.

	»Nekomu si všeč,« ji je prišepnila, Nancy pa ji je razmršila lase in se prisilila k nasmešku. Peter je bil tako pogumen, naredila je lahko vsaj to, da se je še malce pretvarjala.

	Kmalu bo sledil zelo težaven pogovor in Nancy je bolelo srce ob misli na očeta in hčer, ki bosta morala na novo zgraditi preteklih petnajst let, ampak v tem trenutku se bodo predali dobri hrani in uživali, ker so spet skupaj. Nancy je bila hvaležna, ker bo kot del te nove družine Petru in Pameli lahko stala ob strani v težkih trenutkih.

	28

	Ko je rahlo trkanje po vratih spalnice prebudilo Flo, so škorci že začeli s svojim večernim zborovanjem, toskanske luči pa so bile zlate kot starodobne kamnite stavbe. Sedla je pokonci, stresla razmršene lase in si pomela zaspane oči. Morda pa se je kaj loteva. Ni se mogla spomniti, kdaj je bila zadnjič tako brez energije.

	Odprla je vrata, glavo je imela še vedno polno delčkov raztresenih sanj. Sanjala je, da je ujeta v padajočem letalu, hkrati pa se je trudila rešiti otroka iz beneške lagune. Konec Nancyjine zgodbe jo je pretresel veliko bolj, kot se je zavedala.

	»Nisem te hotela zbuditi, prej si se mi zdela resnično zelo utrujena.« Emilia ji je prinesla pladenj z večerjo – krožnik pršuta, oliv in mladega sira. Predpasnika in naglavne rute ni imela, od sonca posvetljeni lasje so ji padali na ramena, obrazne poteze pa je poudarila z nežno šminko.

	Flo je za njenimi nogami opazila majhno glavo s temnimi kodri. »Ciao,« je rekla in se nasmehnila dečku, ki je materi segal komaj do vrha nog.

	Emilia mu je razmršila laske. »Pozdravi Flo, Luca,« ga je spodbudila. »Se opravičujem, zelo je sramežljiv. Odlično govori angleško, a le, kadar to želi.«

	»Je že v redu.« Flo je premaknila glavo, da je spet videla dečka, ki se je skril za materino nogo, počasi ga je premamilo v igro skrivalnic, naposled pa se ji je vendarle tudi nasmehnil. Njegove sijoče sive oči so razpršile še zadnje ostanke morečih sanj.

	Emilia je pladenj odložila na mizico ob oknu. »Na silo ti ni treba jesti,« je rekla, »morda pa se boš bolje počutila, če nekaj poješ.«

	»Hvala, zelo si prijazna.«

	»Malenkost.« Oklevala je. »Ne vem, ali si načrtovala miren večer v svoji sobi, ker pa nocoj ni veliko dela, ti lahko razkažem Petrove slike, če želiš.«

	»Z veseljem,« je odvrnila Flo. »Daj mi deset minut, da se osvežim …« Pogledala je krožnik lepo aranžirane hrane. »… in nekaj pojem.«

	»Super. Te počakam na dvorišču.«

	Še vedno je nosila potovalna oblačila. Hitro jih je slekla in oblekla obleko z modrimi in belimi cvetovi, v kateri je skoraj na drugi celini začela potovanje. Kje še je Nancy nosila to obleko? Tukaj? Morda pa se je v njej vrnila v Anglijo in se v njej prikazala na pragu krušne matere svoje hčerke, ki se ji je ob pogledu nanjo sesul svet. Morda se je v njej vkrcala na letalu v Parizu. O tem zdaj še ni mogla razmišljati.

	Zgolj iz vljudnosti se je prisilila in pojedla malo hrane, nekaj mesa je dala tudi majhnemu belemu kužku, ki je pritaval v njeno sobo in krožil po kupu cunj na tleh, dokler si ni pripravil udobne posteljice in zaspal.

	Emilio je našla na dvorišču, skupaj z Luco in majhno deklico, le leto ali dve starejšo od dečka, ki je s palico risala črte po tleh. Ko je prišla Flo, se je obrnila in jo pogledala, Flo pa je za hip prešinilo, da gleda svojo lastno sliko, ko je bila še otrok, z enako neubogljivimi lasmi in kratkimi debelušnimi nogami, ki jih je sovražila, a čez čas so se podaljšale in stanjšale.

	»Si OK?« je vprašala Emilia in pobrala igračko, ki je padla Lucu na tla, in mu jo vrnila.

	»Oh, ja, seveda. Malce sem še utrujena.«

	Emilia je pokleknila in otrokoma nekaj rekla v italijanščini, potem pa sta stekla na drugo stran dvorišča. »Pridi, greva si ogledat slike,« je povabila Flo.

	Odpeljala jo je okrog hiše in mimo bazena, okrog katerega so bile še vedno razprostrte brisače, skupina sivolasih žensk v belih tunikah in pisanih rutah pa je sedela za nizko mizico in srkala rdeče vino. Smejale so se in vzklikale, saj je vino začinilo njihov pogovor. »Udeleženke lončarskega tečaja,« je pojasnila Emilia in jim pomahala. »V kuhinji je še vina, postrezite si,« jim je zaklicala, one pa so se ji zahvalile.

	Šli sta mimo pašnika, kjer sta se pasla bela konja, a zdelo se je, kot bi se zravsala s pločevinko rjave barve.

	»Moj dedek obožuje konje,« je povedala Emilia, ko sta se za trenutek ustavili ob leseni ograji in opazovali živali. Flo je lahko slišala, kako sta z zobmi trgala travo in tiho sopla. »In moja angleška teta tudi. Ko pride na obisk iz Londona, se še vedno ne more odtrgati od njih. Še vedno, čeprav zdaj ne more več jezditi.«

	»Torej je to vaš družinski dom?« je vprašala Flo, v glavi ji je kar vrelo od mnogih vprašanj, ki jih je hotela zastaviti.

	»Ja, tukaj sem odraščala. Nono in nona sta imela tukaj svoje otroke, papa je ostal in vodil posel. Z mamo sta se upokojila in živita v mestu, jaz pa sem prevzela vodenje. Tukaj nam je všeč. Moj mož Francesco je pisatelj, mir in tišino obožuje.«

	»Je bilo tukaj vedno umetniško središče?«

	Emilia je prikimala. »Zato je nono prišel sem. Naveličal se je mestnega življenja, ni pa se mogel ločiti od umetnosti. Kraj je kupil, ko je bil še v ruševinah, potem pa ga je s pomočjo prijateljev obnovil in umetniška scena mu je hitro sledila.« Flo je prepoznala čar – le koga ne bi navdihnilo tako prekrasno okolje?

	»V nekem trenutku smo zraven lončarstva imeli tudi barvarno in papirnico, nona pa je imela atelje. In seveda, imeli smo Petra.« Emilia se je odmaknila od ograje. »Si greva ogledat slike?«

	Galerija je bila v velikem skednju, izpod napušča keramičnih streh so vzletali in pristajali vreščeči hudourniki. Emilia je odprla težka lesena vrata in prižgala luči. »Lepo obleko imaš,« je pripomnila. »Zunaj je nisem dobro videla. Pristoji ti.«

	»Hvala,« je odvrnila Flo. »Sama sem jo sešila. Dolga zgodba.«

	Emilia se je zasmejala. »Z mojo nono bi se krasno ujela!« Flo je odpeljala po ozkih lesenih stopnicah v široko medetažo, stene so prekrivala platna različnih velikosti in prizorov: Toskana, Benetke, nezamenljiva modrina francoske riviere, majhne, v pristanišču pozibavajoče se barke gozzo s Caprija in pariški parki, njihovo strogo simetrijo so omeh-čali vešči umetniški potegi s čopičem. Flo se je nasmehnila, prizore je prepoznala, videla jih je na lastne oči. Prešinilo jo je, ali je Nancy opazovala Petra, ko je ustvarjal te čudovite spomine na davno minulo poletje.

	»Seveda je to samo del njegove zapuščine. Tod hranimo le njegove krajine, ne pa tudi portretov. Rekel je, da bo vsakega sežgal, če ga kdaj kje vidi.«

	Flo se je spomnila portreta, ki ji ga je pokazal Ben, in hudomušnega pomanjkanja prizanesljivosti do lepote osebka. Njegovo zdolgočasenost nad portreti je lahko opazil vsak. Toda te slike so bile narisane z ljubeznijo in Flo je stopila bliže, da bi si bolje ogledala eno od toskanskih. Vsaka poteza s čopičem je bila popolna, noben trud ni šel v nič, barve na platnu so se naravno prelivale. Kakšna škoda, da ni Peter vključil še majhnih podobic, da bi ji pokazal, koga je pripeljal s seboj.

	»Povej mi,« je začela. Ni vedela, s katerim vprašanjem naj začne pogovor, da bi dobila želene odgovore. »Je bil Peter še poročen, ko je živel tukaj?«

	Emilia je prišla k njej. »Ja.«

	»Kaj se je zgodilo?« Flo se je za trenutek zmedla – domnevala je, da mu je Caro sledila sem, morda pa ni bilo tako.

	»Njegova žena je umrla v letalski nesreči malo pred tem, ko je prišel sem.«

	»V Južni Ameriki? Pri Gaudalupu, če se ne motim?«

	Emilia jo je presenečeno pogledala. »Veš za to?«

	»Najbrž sem nekje prebrala,« se je izgovorila. Strmela je v sliko, ob spoznanju, ki ga je imela ves čas tik pred nosom, so se ji v glavi vrtele barve. S Tonyjem na letalu je bila Caro, ne Nancy. Seveda – afero bi prepoznal vsakdo, ki bi videl sliko iz Lida. Tudi Flo je domnevala, da sta Tony in Caro par, ko je prvič videla fotografijo, in to do mere, da je potrebovala kar nekaj časa, da je ugotovila, kdo je Peter. Drama, ki se ji je sedaj odvrtela pred očmi, se je zdela tako živa, kot bi se dogajala pravkar – vse poletje leta 1962 je bila Caro razpeta med dva moška in sprejela je odločitev, ki je njeno življenje končala v grozljivih okoliščinah. Uboga Peter in Pamela – na kako grozljiv način sta izgubila ženo in mater.

	»Kaj pa njuna hči?«

	»Pamela? No, pravzaprav je bila Caro njena mačeha. Nekaj časa je ostala s Petrom, dokler ni prerasla tega kraja.«

	Preprosto jo vprašaj za Nancy, ji je pravil notranji glas, a bilo je še prehitro – zgodbi je morala pustiti, da se odvije s svojim tempom. Že tako je izvedela več, kot se je nadejala.

	»Se je Peter znova poročil?« je vprašala Emilio.

	»Peter? Ne. Bil je srečen, da lahko slika, mislim pa, da v resnici ni nikoli prebolel Caro. Rad je govoril, da ima žensk za eno življenje dovolj. Toda nihče mu ni zares verjel – iskrice v očeh je imel vse do leta 1998, ko je umrl. Rad je žical ženske, ki so prihajale sem na slikarske počitnice.« Zavzdihnila je. »Še vedno ga pogrešamo. Bil je del tega kraja in dobesedno ga je nonu pomagal zgraditi v takšnega, kot je danes.«

	»Je tukaj kaj njegovih fotografij?«

	»Ja, seveda. Spodaj imamo neke vrste družinsko galerijo. Pokazala ti jo bom.«

	Flo je Emilii sledila v stransko sobico, ločeno od glavnega prostora.

	»Tukaj.« Prižgala je luč in prikazala se je polna stena fotografij, od črno-belih do polaroidnih in fotografij otrok.

	Flo je začela na levi strani, s slikami srečnega Lorenza in porjavelega Petra, ki sta z zavihanimi rokavi delala na gradbišču. V mladi ženski, ki je jezdila enega od konj Emilijinega dedka, je prepoznala Pamelo – izgledala je, kot bi bila rojena za sedlo. Tam je bila Emilia kot deklica z razmršenimi blond dredloksi in potem kot nevesta na svoj poročni dan, celotno dvorišče je bilo preplavljeno s cvetjem, ko se je stiskala k svojemu mlademu možu.

	Fotografije niso bile razvrščene po posebnem zaporedju in medtem ko se je Flo počasi premikala ob njih, ji je Emilia vsako mirno pojasnila, ponosna, da ji lahko razkaže svoje družinsko drevo.

	Nenadoma jo je zgrabilo v grlu, ni mogla dihati. Soočila se je s fotografijo, na kateri je Lorenzo objemal žensko, majhen deček, najbrž je komaj shodil, je stal pred njo, za roko pa jo je držal še nekoliko večji deček.

	»Kdo je to?« je potiho vprašala in se trudila dojeti zapleteno družinsko drevo. Pogled na žensko ob Lorenzu jo je pošteno vrgel iz tira.

	»To sta nono in nona in moj oče, ko je bil še fantek. In pa stric Stanley.« Emilia se je zasmejala. »Hej, enako obleko ima kot ti!«

	Flo si je pobliže ogledala fotografijo. To obleko bi prepoznala kjerkoli – šivala jo je vso noč, gleda jo pa že vse poletje.

	Ženska je gledala naravnost v objektiv in v Flojine oči. Bila je nekoliko starejša kot na fotografijah, ki jih je Flo videla doslej, toda njen nasmešek je bil nezamenljiv – bolj sijoč od toskanskega sonca, ki jo je osvetljeval, prikupno razmršeni lasje. Iz nje je vela toplina, kot tudi iz nasmeška moškega, ki jo je občudujoče gledal.

	Ob spoznanju, da je prišla na konec svojega potovanja, so ji v oči stopile solze. Solze olajšanja, a tudi sreče.

	Tukaj je bila Nancy v svojem čudovitem življenju z moškim, ki jo je očitno oboževal, in seveda z dvema majhnima dečkoma. Je našla svojega otroka in ga pripeljala sem? Če je, kaj je morala žrtvovati?

	»Si v redu?« Emilia je stopila korak nazaj in jo opazovala. »Takšna si, kot bi videla duha.«

	»Mislim, da sem ga pravkar.«

	»Ne razumem te. A nisi prišla sem raziskovat o Petru? Kaj si videla na sliki mojih starih staršev?«

	Toliko vsega bi morala povedati Emilii, ne zgolj deliti odkritja, da sta v sorodu. Niti sanjalo se ji ni, kaj naj reče ali kje naj začne, dokler se ji ni posvetilo, da mora z Nancyjino zgodbo začeti natanko enako, kot se je pred vsemi temi tedni začela.

	»Počakaj,« je nenadoma rekla.

	Za zmedo na Emilijinem obrazu se ni zmenila, pač pa je iz velikega skednja stekla nazaj v svojo sobo. Razpakirala še ni, a brez težav je takoj našla z dolgim trakom povezane zavoje. Dala si jih je pod roko in hitro premagala razdaljo do svoje nove prijateljice.

	»Poglej,« je dejala brez sape in ji podala prvi zavoj.

	»Kroj?« je zbegano vprašala Emilia.

	»Ja, a ni samo to. Poglej noter.«

	Emilia je odprla paket in izvlekla fotografijo Nancy na železniški postaji. Zdelo se je, da celo večnost strmi vanjo. »Noni je podobna,« je naposled rekla. »Kako si jo dobila? In kdo so ti ljudje ob njej?«

	»Vem, da zveni noro, in tudi sama komajda verjamem, toda skoraj prepričana sem, da je tvoja nona moja prateta,« je odvrnila Flo, srce pa ji je divje razbijalo.

	»Nič ne razumem. Kako poznaš mojo nono?«

	»Oprosti, Emilia. Ko sem prišla sem, nisem bila povsem odkrita s tabo. Res sem hotela več izvedeti o Petru – to vse drži – a le zato, ker je morda sem s seboj pripeljal mojo prateto.« Emilio je odvlekla k fotografiji Nancy in Lorenza, skupaj sta strmeli v njuna nasmejana obraza. »Vidiš?« Pokazala je na sliko v Emilijinih rokah. »In to je njena sestra Peggy, moja babica, in dve njeni prijateljici.« Niti predstavljala si ni, kakšen občutek bo najti Nancy, a nikoli ne bi uganila, da jo bo potisnilo na rob solza, smeha in brezmejne radosti, vse hkrati. Pogledala je Emilio. »Ona je, kajne? Reci, da tudi ti vidiš to.«

	Emilia je nejeverno zmajala z glavo. »Ne vem, kaj naj rečem. Razen da ja, zagotovo je ona. Ampak zakaj nam ni nikoli povedala, da ima sestro?«

	»Točno to sem se jaz spraševala za svojo babico. Izvedela sem šele pred nekaj meseci, ko je umrla.«

	»Zanima me, le kaj sta poskusili skriti.«

	Še veliko je imela za povedati Emilii, a bila je povsem izčrpana, obupano si je želela sesti. »Greva nazaj? Povedala ti bom vse, kar vem.«

	Emilia jo je prijela pod roko.

	»Seveda.«

	Pobožala jo je po razmršenih koncih temno blond las in se ji zazrla v sive oči, tako zelo podobne svojim. »Zdaj ko sem si te bolje ogledala, je očitno. Kako srečna sem, ker si prišla sem, Flo. Saj ne morem verjeti, da imam novo sestrično v drugem … ali v prvem kolenu? Ne vem!«

	»Jaz tudi ne,« je odvrnila Flo in obe sta izbruhnili v krohot, da nesrečni gospod, ki je prišel gostiteljico prosit za aspirin, ker je bil med slikanjem s temperami na prostem predolgo izpostavljen soncu, sploh ni vedel, kaj ju je popadlo.



	Flo je z Emilio sedela v majhni dnevni sobi, njenemu zmedenemu možu je pojasnjevala Nancyjine kroje in zgodbo, kako je pristala tukaj.

	»In to še ni vse,« je dodala, a ni vedela, kako naj jima pove najpomembnejši del zgodbe.

	Ob koncu pripovedi, v majhnem mestecu na obrobju Benetk, kjer je odkrila Nancyjino skrivnost, je Francesco zmajal z glavo.

	»Vedno sem vedel, da tvoja nona nekaj skriva,« je rekel Emilii, »a skrivnosti ni nikoli nikomur povedala. Tvoja prateta je čudovita gospa,« je rekel Flo. »Morda pa bom iz njene zgodbe napisal roman.«

	»Niti pod razno,« se je oglasila Emilia. »Tvoji romani so polni umorov in srhljivih detektivov.«

	Skomignil je. »Pač pišem kriminalke. Kaj naj rečem? No, morda pa vama lahko ponudim kozarček vina, preden spravim otroka nazaj v posteljo.« Vsi so prisluhnili tekanju in vpitju v daljavi.

	Flo je bila prepolna adrenalina, da bi lahko pila vino, zato je odklonila.

	»Enega si bom privoščila,« je rekla Emilia in sprejela kozarec, preden je Francesco rjoveče stekel proti hrupu.

	»Prav imaš. Jaz sem čisto izčrpana.« Flo se je sesedla v fotelj z izvezeno prevleko.

	»To že, ampak saj tako ali tako ne smeš,« je pripomnila Emilia.

	Flo jo je presenečeno pogledala – ta kraj je bil poln vina, zakaj ji ga je potem Emilia kar naenkrat branila?

	»Saj veš.« Pokazala je na Flojin trebušček. »Kdaj imaš rok?«

	»Kakšen rok?« Zbegano jo je gledala.

	»Za dojenčka.«

	»Pa saj nisem …«

	Emilia si je z dlanjo pokrila usta.

	»Joj, oprosti. Mislila sem, da veš. Francesco me je zavedel – pravi, da ve, da je ženska noseča, še preden seksa.«

	»Nemogoče. Z možem sva se razšla pred nekaj meseci in bila nisem z nikomer drugim.«

	»Kdaj sta zadnjič … saj veš?«

	Flo je morala pomisliti. V njenem življenju je vladala seksualna puščoba in skoraj nemogoče se je bilo spomniti, kdaj sta bila s Seamusom zadnjič intimna. Razen …

	»Ljubi bog, nostalgičen seks …« je izjavila in preštevala mesece. »Pred približno štirimi meseci.«

	Emilia je veselo dvignila roke. »No, vidiš. Za uspeh ni potreben dober seks.«

	Sranje. Sranje, sranje, sranje.

	Flo se je nagnila naprej in ugriznila v pest. Tega ni načrtovala. Sama tega ne bo zmogla.

	Emilia je sedla k njej.

	»Hej, vse bo v redu. Ženske so doživele še marsikaj hujšega, kot je porod.«

	»Toda ne razumeš. Bila sem že noseča. Otročiček je umrl malo pred rokom. Kaj, če se ponovi?«

	»In kaj, če se ne? Biti moraš pozitivna.« Emilia je vstala. »Imam zamisel, ki te bo razvedrila.«

	Flo jo je pogledala, radovednost je počasi premagovala paniko.

	»Praviš, da je Nancy imela otroka? Mogoče je bil moj oče. Ne vem in morda se popolnoma motim, ampak nekaj bi ti rada pokazala. Takoj bom nazaj.«

	Medtem ko je ni bilo, je Flo izkoristila trenutek in se razgledala naokrog – ogromno knjig in okrasja, pohištvo mešanica starinskega, iz sredine stoletja in sodobnega. Emilijin dom je bil terakota verzija njenega.

	Emilia se je vrnila z zabojem, na las podobnim tistemu, ki ga je našla v Peggyjini omari. Odložila ga je na kavno mizico, obe pa sta pokleknili na tla ob njej. »Nona je oboževala šivanje,« je povedala Emilia. »To je bilo vse, kar je želela početi, kadar ni lovila fantov, hodila na letališče po teto Peo ali pomagala Petru in Lorenzu pri njunih razstavah.« Zaboj je obrnila proti Flo. »Odpri ga.«

	Flo je odprla pokrov in zagledala lepo razvrščene zavoje s kroji. Izvlekla je prvega. Majhna otroška oblekica skupaj z vzorcem tkanine in fotografija debelušnega dojenčka, starega devet ali deset mesecev, ki je pokončno sedel in se smehljal v kamero. Naslednji je bil otroški plašček, h kroju je bil pritrjen delček mornarsko modre volne, in slika deklice, ki je tekala po parku, ki je spominjal na londonskega. Krojev je bilo še veliko: obleke za zabavo, pajaci, kopalke in še in še, zraven vsakega kroja pa je bila slika iste deklice – na eni ji je manjkal zob, na drugi je upihnila deset svečk, na tretji je nosila široke hlače in šal Bay City Rollersov. Zakaj se ji je zdela deklica tako zelo znana?

	»Ni Nancy imela dveh sinov?« je vprašala.

	»Tako je.«

	»Ampak to so vse dekliška oblačila.«

	Strmeli sta druga v drugo.

	»Poglej,« je rekla Flo in pobrskala po dnu zaboja.

	S tresočimi se rokami je odprla ovojnico in iz nje vzela par kvačkanih copatkov za novorojenčka, nekoč roza svilen trakec okrog gležnjev je bil zdaj porumenel, sicer so bili kot novi.

	»Še nekaj je tukaj,« je rekla in se trudila nadzorovati solze, ki so se ji nevarno nabirale v očeh – ali zaradi svojega ali zaradi Nancyjinega otroka, ni vedela, toda v tem trenutku se ji je zdelo enako.

	»Bom jaz,« ji je na pomoč priskočila Emilia in iz ovojnice vzela majhno papirnato zapestnico, zataknjeno pri dnu. »Dojenček Moon,« je tiho prebrala. »Deklica, tri tisoč šeststo gramov, 20. december 1961 ob 4.20.«

	»Zagotovo je vsa ta oblačila sešila za svojo deklico,« je rekla Flo, »za deklico, ki jo je dala stran. Ampak zakaj? Prav gotovo je ni mogla izslediti, ali pač?«

	Emilia je samo odkimala, bila je enako pretresena kot Flo. »Ne vem. Nekako je morala ostati v stiku s ljudmi, ki so posvojili njeno hčerko. Joj, saj ne morem verjeti. Uboga nona.«

	»Še dva zavoja sta,« je rekla Flo in pogledala v zaboj. »Morda bova izvedeli kaj več.«

	En kroj je bila obleka s kratkim krilom iz blaga drzno živih barv. Nosila jo je ista deklica, tokrat je bila na počitnicah s svojima staršema, ponosno sta stala ob njej, dobro poznani zdolgočaseni najstnici, a njun ponos in ljubeča naklonjenost sta jo zasenčila, ko sta jo objemala in se srečno nasmihala kameri.

	Zadnjega paketa ji ni bilo treba odpreti – fotografija iz sedemdesetih je razkrila vse – toda imela je občutek, da je Nancy želela, da ta zaboj pove celotno zgodbo, zato je nežno izvlekla še zadnji zavoj.

	V njem je našla napotke za izdelavo medvedka. Obrnila je priloženo fotografijo – fotografijo istega dekleta, ne veliko starejše kot na prejšnji sliki, a tokrat je bila videti utrujena in prestrašena, ko je v naročju nerodno držala svojo dojenčico, ki se je oklepala roza medvedka z oguljeno šapo, ki ga je Flo še predobro poznala.





29

	Somerset, 20. december 1961



	Nancy je bosa stala na kamnitih tleh in na zamrznjeno okensko šipo dahnila toplo sapo, z rokavom je obrisala krog staljenega ledu. Skozi luknjo, ki jo je naredila, je strmela na kot sladkor belo odejo, ki je prekrivala drevesa in travnato pobočje ob reki.

	Nebo je bilo sivo, čakalo je, da ga razsvetli sonce. Nancy se je spomnila na antično boginjo, o kateri se je učila v šoli, katere rožnati prsti so prinašali zarjo, medtem ko je s svojo kočijo krožila okrog sveta. Zagotovo bo danes prišla pozneje in zamaknila prihod novega dne.

	Ob licu je občutila hiter trepetav dih, mlečno sapico, ki ji je za hip orosila lice, potem pa je ob njem začutila droben stisk lička. Stisnila se je k dojenčici in jo pobožala po glavici, začudena, da lahko nekaj tako krhkega preživi tako okruten prihod na svet.

	Pravzaprav jo je čudilo, da sta sploh obe preživeli. Kako to uspe živalim v divjini? Paranje telesa, krvavenje, umazan ritual, ki nekako poskrbi, da se življenje nadaljuje; bolečina, na katero je hipoma pozabila in je že lahko mirno stala.

	Okrvavljene rjuhe so izginile, nahranjeno hčerko v čistih oblačilih pa je zibala v naročju.

	»Ti si moj sonček, moj edini sonček,« je hripavo zapela v hčerkino miniaturno, a popolno ušesce.

	Tišino, ki je vladala zunaj, je zmotil avtomobil, ki je pripeljal po poti, ki je vodila k veliki stari hiši. Saj ni mogoče. Ne še. Obljubili so, da se še več ur ne bo zgodilo.

	Drobna deklica je začutila materin nemir. Telešček ji je otopel, ročice je stisnila v pesti, kot vrtnica rdeče ustnice so ji zatrepetale.

	»Ne joči, ljubica,« jo je mirila in odšla nazaj k postelji. Ni prenesla pogleda na avto niti na nervozna in navdušena potnika, ki sta se vzpenjala po stopnicah.

	Sedla je na posteljo in se podprla z blazinami, drobnemu otročičku je nežno prigovarjala, ko si je odpela spalno srajco. Dojenčičin jok se je spremenil iz vznemirjenega v lačnega, nemirno je stresala glavico in v iskanju hrane kot ptička odpirala usteca.

	Nancy so bolele mleka polne prsi, potem pa je občutila grenko-sladko bolečino, ko se je deklica prisesala na otečeno bradavico in začela silovito vleči gosto tekočino, ki jo bo ščitila do konca življenja. V njenih očeh se je narisala blažena sreča, ko je gledala predano mater, potem pa so se ji v polsnu začele zapirati veke.

	Nancy se je nasmehnila ob pogledu na drobcene nožice, s katerimi je zadovoljno brcala, v copatkih, ki jih je naredila to zimo, medtem ko je sedela točno v tej sobi in čakala, večno je samo čakala.

	Trkanje po vratih je prestrašilo deklico, ki se je odtegnila od prsi in obrnila glavico. Iskala je vir novih zvokov, ki so tako nenadoma prodrli v njen mali svet.

	Nancy jo je tesneje prižela k sebi. Ni še pripravljena. Rekli so ji, da bo imela danes – en dan, ki bo trajal vse življenje. Tega ji ne bo mogel nihče vzeti.

	»Živijo, dragica.« Na pragu je stala sestra Ignatia.

	»Ne še, prosim,« je poprosila Nancy.

	Ženska v togi beli halji je bila komaj kaj starejša od Nancy. Zagotovo jo bo razumela – ni bila kot starejše nune, ki so s puncami ravnale, kot bi bile prostitutke in lahkoživke, četudi so bile nekatere posiljene in zlorabljene – za nune so bile vse enake. Ampak sestra Ignatia je bila drugačna, na neki način sta se celo spoprijateljili in sta ob vezenju skupaj preživljali večere, Nancy je svojo novo učenko učila veščin s šivanko. Domišljala si je celo, da bi ji ta prijazna nuna morda pomagala pobegniti z dojenčico.

	Ko pa je v senci za njo zagledala prestrašena obraza, je sprevidela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Nancy je obljubila. Svojo hčerko je obljubila paru, ki je čudaško stal na pragu.

	Sestra Ignatia je prisedla na posteljo. »Veš, da bo tako najbolje, Nancy. Dlje kot bosta skupaj, huje bo,« ji je nežno prigovarjala in se trudila ohraniti miren glas.

	Nancy je pozibavala hčerkico in jo nežno poljubila na lice. »Ti si moj sonček …« je zapela s tresočim se glasom, vroče solze so padale na dekličin obrazek in zmočile mehko belo odejico.

	Ženska je pokleknila k postelji, njen mož je ostal pri vratih in med prsti nervozno vrtel klobuk.

	»Nancy,« je spregovorila, »saj veš, da jo bova imela rada in da bova lepo skrbela zanjo, kajne?«

	Ampak Nancy je pela naprej. »Moj edini sonček …«

	»Zdaj si ne moreš premisliti, kajne?« Ženska je zaskrbljeno pogledala nuno, potem še svojega moža, ki je počasi odkimal.

	Sestra Ignatia je pobožala Nancy po čelu. »Čas je, draga moja.«

	Vstala je in svoje mesto na postelji odstopila ženski. Nancy se je naslonila na blazine in si potegnila spalno srajco do vratu, divje je pogledovala od enega do drugega in se močno oklepala svoje hčerke. »Ne, premislila sem si. Ne morem.«

	»Žal mi je, vendar moraš.« Nuna je pogledala drugo žensko, ki je v kvačkanem robcu dušila hlipanje. »Če ne, bo trpelo veliko ljudi, vključno s tvojo deklico. Saj si želiš, da bi imela v življenju najboljše možnosti, kajne?«

	Nancy je pogledal ljubek obrazek in nežno cmokajoče ustnice, kristalno modre oči so lenobno strmele vanjo. Ženska ob njej je počasi in previdno iztegnila roke.

	»Prosim?« je rekla.

	Nancy je zaprla oči, poskusila si je predstavljati, kaj bi bilo, če reče ne – brez moža, brez službe, brez doma – kaj lahko ponudi tej majhni deklici razen brezmejne ljubezni, ki se je že rodila? Imela ni ničesar, ta ženska pa je lahko njeni hčerki zagotovila prihodnost, očeta, varnost. Vse, česar Nancy ni imela.

	»Oh, ljubica moja,« je dahnila in jo poljubila na žametno čelo, nosek, obe lici in potem še na drobni ročici s prstki, ki so spominjali na morsko zvezdo. Sezula ji je majhne copatke, nožice pa pokrila z odejico. Copatke je vtaknila v žep halje, potem pa je globoko vdihnila in podala sveženj v naročje druge ženske.

	»Pazi nanjo. Prosim? Oba?«

	»Saj veš, da bova. Ljubila jo bova kot svojo.« Ženska je vstala in poujčkala dojenčka, nato se je sklonila in Nancy poljubila na lice. »Hvala ti. Najlepša hvala.« Obrisala ji je solzo z lica, poskusila se je rahlo nasmehniti. »Strumno naprej?«

	In potem ko je Donald sledil Peggy in njuni hčerkici ven in tiho zaprl vrata, je Nancy strmela skozi okno. Skozi mrežo vej so že sijali prvi rožnati žarki zore.

	»Prosim, ne vzemite mi sončka,« je tiho zapela, ko je poslušala hreščanje koles, ko so odpeljala s prodnatega privoza, in postopno naraščanje hrupa motorja, ko je zapeljal na ozko cesto in se naposled izgubil v nič.





VIII.

	LONDON in BRIGHTON

	30

	»Pogrešala te bom …« se je Flo nasmehnila Emilii, »sestrična!« Pokleknila je in potegnila Luca k sebi, da bi mu na lice pritisnila nezaželen poljub. »In tebe tudi, Nancy!« je smeje rekla majhni deklici in ji razmršila lase.

	»Saj se boš kmalu vrnila, kajne?«

	»Seveda. Kot prvo se moram sestati s tvojim očetom.« Roko si je položila na trebuh. »Kakorkoli, tale bo moral priti sem in spoznati svojo družino.«

	»In ne pozabi tega.« Emilia ji je podala ovojnico, Flo pa jo je pospravila v torbo.

	»Ne bom. Hvala.«

	»Resno misli, veš,« je rekel Francesco in se trudil vzeti sinku veliko palico iz rok. »Studio je prazen. Nimamo časa, da bi ga vodili in, no, morda pa je ravno to, kar potrebuješ.«

	Flo se je nasmehnila. »Bom razmislila.«

	Emilia jo je prijela za roko in ji jo stisnila. »Nancy bo tako vesela, če ga bo nekdo spet vodil. In to bi pomenilo, da bi se veliko videvali. Z obema,« je še dodala z nasmeškom.

	Flo ni mogla zanikati, da je zamisel mikavna. Nancyjin studio je bil svetel in prostoren, opremljen s štirimi delovnimi mesti in šivalnimi stroji, četudi bi jih bilo treba malce prevetriti. Šele deset let je, odkar je bila Nancy tukaj vsak dan in nadzirala delo treh šivilj, ki so garale za Nancy Vitari Design. Vse je bilo tako, kot je pustila, vključno s prašnimi trakovi blaga in dolgimi stojali, ovitimi v plastično folijo, na katerih se je gnetlo vzorcev oblačil tridesetih let, vse od majhnih oblekic do klasičnih ženskih oblek.

	Zjutraj se je Flo še zadnjič razgledala po studiu. V njem je bilo nekaj izjemno spokojnega, kot bi Nancy bila še vedno tam in bo vsak čas prišla izza vogala z blagom v naročju in bucikami v ustih. Srce se ji je lomilo ob misli, da je le za nekaj let zgrešila žensko, ki ni nikoli obupala, ki se je vsa ta leta spomnila na rojstne dneve in je spremljala svojo hčerko in vnukinjo, čeprav sta bili tisoč kilometrov daleč stran. Vse je bilo katalogizirano v majhnem albumu, ki ji ga je pokazala Emilia, polnem slik Peggy ali Dorothy, tako da je Nancy lahko čutila vsaj nekaj bližine z družino, ki jo je zaupala drugi ženski, in ji obljubila, da se ne bo vrnila. V oblačilih, ki so s pomočjo Pamele vsakih nekaj mesecev našla svojo pot v Anglijo, je bilo ogromno ljubezni in ogromna je bila ljubezen med sestrama, ki sta skupaj odraščali, a se ločeno postarali. Flo je vedno zavidala svojim prijateljicam, ki so imele sestre, družice za vse življenje. Nasmehnila se je mladi ženski pred seboj, prešinilo jo je, da je vendarle našla najboljši približek sestri.

	»Mogoče pa res,« je rekla. »Ampak najprej moram urediti nekaj stvari.«

	Emilia se je nasmehnila.

	»Seveda, toda prosim, pridi nazaj, kadarkoli si želiš, pogrešali te bomo.«

	Ko je Flo odpeljala in jih gledala, kako ji mahajo skozi prašen oblak, se je morala nasmehniti. Vrnila se bo. Spet in spet. To je bila njena družina in samo po dveh tednih se je na stari kmetiji počutila kot doma. Francesco in Emilia sta ji dodelila celo stanovanje, da bo v njem bivala, kadarkoli že jih bo obiskala – eno najlepših, odmaknjeno od hrupa kramljajoče umetniške druščine na obisku in z zasebnim balkonom, od koder je imela spektakularen razgled na razsvetljeno nočno Toskano in sončni zahod. Bilo je Petrovo, kot je izvedela, in odtlej ga skoraj nikoli niso uporabljali. Ponavadi je tam z njim bivala Pamela, ko je prišla na obisk iz Anglije, ampak dandanes je imela lastno zaposleno življenje v Londonu in je prihajala zelo redko. Flo je tukaj uživala, po tihem je že načrtovala, kaj bo prinesla s seboj, ko pride naslednjič, in po več ur skupaj opazovala miniature, ki so še vedno krasile stene.

	Ampak zdaj je čas, da gre domov – da nahrani mačko, popije čaj z Dorothy in Phyllis, dokaže Jem, da ji je resnično uspelo, da stopi v stik s Pamelo in se dogovori za pregled pri zdravniku.

	Bil je tudi čas, da se pogovori s Seamusom.



	London se je skrival pod debelo plastjo sivih oblakov. Letalo se je začelo spuščati, Flo pa je po več tednih kopanja v sončnih žarkih, ki bi se jih zlahka navadila, že pozabila, da vreme, kot je britansko, sploh obstaja. Letalo je rahlo streslo in zaskrbljeno se je prijela za trebuh, ko je občutila stisk varnostnega pasu, a spustili so se že pod oblake in daleč spodaj je zagledala srebrn trak Temze, skupaj z značilnimi londonskimi znamenji – London Eyeem, Shardom in London Bridgeem.

	Tam spodaj nekje na uličicah za štirimi visokimi dimniki elektrarne Battersea so štiri punce igrale gumitvist, se pogovarjale o fantih, si izmenjevale šminke in revije, si obljubile, da bodo prijateljice za vedno. Čeprav se je hotela čimprej namočiti v vročo dišečo kopel, Flo ni mogla domov, ne da bi poprej obiskala tiho ulico v Wandsworthu – Dorothy je obljubila, da bo prišla na čaj in ji razkrila skrivnost.

	Letalo se je strmo spustilo, zemljevid Londona se je pomanjšal, čakal jih je še zadnji del spusta.

	31

	»Vstopi, dekle. Vdeti si izčrpana.«

	Flo je poljubila Dorothyjino napudrano lice, kljub pretiranemu oblaku dišave White Diamonds, ki jo je obdajal.

	Je Dorothy malce napeta? je prešinilo Flo, ko ji je sledila po ozkem hodniku. Čas je moral terjati svoj davek tudi na tej visoki borki in Flo je žalostilo, ko je opazila, da žametne hlače precej ohlapno visijo na amazonski kraljici Londona.

	»Živijo, Phyllis.«

	»Živijo, ljubica.« Peggyjina stara prijateljica je vstala s stola in iztegnila roke.

	Flo se je nasmehnila in jo objela, kot ponavadi se je počutila kot v šopku vijolic.

	»Torej,« je pripomnila Dorothy, medtem ko se je mudila s kotličkom in skodelicami, »je mačka skočila iz žaklja?«

	»Res je.« Flo se je nasmehnila. »Vse je v redu, Phyllis, ne bodi tako zaskrbljena. Nihče te ne bo kregal. Skrivnosti ni več.«

	Phyllis je olajšano zavzdihnila. »Ljubi bog, niti sanja se ti ne, kako težko mi je bilo vsa ta leta.«

	»Še posebej tebi, ki tako rada vse izklepetaš.«

	Phyllis je živo zardela. »Nisi poštena, Dot.«

	»Samo draži te,« jo je pomirila Flo in jo takoj vzela v bran kot ponavadi, kadar sta bili ti dve skupaj. Vedno se je čudila, kako je lahko njuno prijateljstvo tako močno, če sta se vedno dražili.

	Dorothy je na mizo odložila tri skodelice, za Phyllis, ki se je namrščila in ji obrisala razmazano šminko, se ni zmenila.

	»No,« je rekla, »kaj te zanima?«



	Skoraj ves popoldan je minil, kot bi mignil, ko sta se dve ženski otresli bremena več let skrivnosti – o izletih v Italijo, obiskih Nancy, kako je Phyllis spoznala svojega Marca na Nancyjini in Lorenzevi poroki in da svoji materi ni nikoli povedala, da je bil tam kot natakar in ne gost. Flo si je ogledovala sliko ponovno združenih štirih prijateljic, žarečo in zagorelo nevesto v čudoviti dolgi obleki brez rokavov, ki jo je sešila v toskanskem studiu iz najfinejšega satena, katere kroj je Flo našla v Nancyjinem arhivu. Tam je bila Peggy v od sonca zbledeli različici lastne poroke, medtem ko sta Stanley in Beryl ujčkala svojo tri leta staro vnukinjo.

	»Takrat je tvoja babi zadnjič videla Nancy,« je pojasnila Dorothy. »Dogovorili sta se, da bo tako najbolje za vse, a to jima je zlomilo srce.«

	»Se spomniš, kako težko je bilo Peggy spraviti s tega zadnjega obiska?« Phyllis si je z robcem popivnala oči. »Oh, kako strašno je bilo.«

	»Potemtakem se ni Nancy nikoli več vrnila v Anglijo?« je vprašala Flo.

	Dorothy je odkimala. »Nikoli. Ni prenesla misli, da bi stala na tleh dežele, v kateri je živela mala Maddie, uboga revica.«

	»Kaj pa njen oče? Ga je katera od vaju poznala?«

	Dorothy je prhnila in na dolgo potegnila iz precej zaudarjajoče elektronske cigarete. »Oh, jaz sem ga poznala.«

	»Ti veš, kdo je moj dedek?«

	Phyllis je zaskrbljeno pogledala staro prijateljico. »Misliš, da ji lahko …«

	»Zakaj pa ne?« jo je prekinila Dorothy. »Mrtev je, kajne? Vsi so mrtvi. Nikomur ne bo škodilo, če dekle izve resnico.«

	»No, kdo je bil?«

	Dorothy je oklevala.

	»Charlie Blake. Bil je iz dobre družine in zdel se je spodoben mladenič, a izkazalo se je, da je enak vsem drugim premožnim fantom. Poigral se je z Južnolondončanko in ji zlomil srce.«

	Phyllis je na Flojino dlan položila svojo. »Oboževala ga je. Bil je čeden – joj, pa še kako čeden – in zavrtel ji je tla pod nogami. Ni bila porednica, veš.«

	Flo ni nikoli niti za hip pomislila, da je bila – če bi Nancy zanosila le desetletje kasneje, bi bila njena zgodba povsem drugačna.

	»Jo je poiskal?«

	»Vraga jo je. Takoj ko je izvedel, da je noseča, jo je pobrisal. Nikoli več nismo slišali zanj. Mami in oči sta poskrbela za to. In na koncu mu to ni prav nič koristilo.«

	»Zakaj?«

	»Poročil se je z nekim dekletom iz pomembne družine in postal odvetnik, kot njegov oče, potem pa se je zapil in zgodaj umrl. Prav mu je.«

	Flo se je zdelo, da je Dorothy nekoliko prestroga – morda pa se je Charlie težko osvobodil svojih pričakovanj. »Je imel še kaj otrok?« je vprašala.

	Phyllis je odkimala, Dorothy je bila preveč ogorčena, da bi ji odgovorila. »Ne, on je bil zadnji v svojem rodu.«

	Ni bilo pomembno. Charlie v tej zgodbi o štirih ženskah z Victoria Streeta sploh ni bil pomemben. Nancy je bila na koncu srečna, samo to je bilo važno.

	»Še nekaj me zanima,« je rekla Flo, starejši ženski pa sta se spogledali.

	»Kaj pa?« je vprašala Dorothy.

	»Pamela.«

	»Ah, sem samo čakala, kdaj boš prišla do nje.«

	»Z Nancy sta si bili zelo blizu in bila je mlajša od nje. Emilia mi je dala njen elektronski naslov. Mislim, da jo bom poiskala.«

	»A res?« je z zanimanjem rekla Dorothy, toda prekinil jo je zvonec pri vhodnih vratih. »Jackson, odpri vrata. Si me slišal, lenuh mali?« je zavpila. »Presneti otroci,« je zamrmrala. »Ne vem, od kod se jemljejo. Moj Denzel bi jih še spravil v red. Lenobe ne bi prenašal, ta moj ded'c, še najmanj pri vnukih.«

	Flo se je nasmehnila ob misli na strogega Dorothyjinega moža in na mehko srce, ki se je skrivalo pod površjem nežnega velikana, ko ji je za ženinim hrbtom skrivaj dajal sladkarije.

	Vhodna vrata so se s treskom zaprla, potem pa se je nadaljevalo streljanje in bobnenje, ko se je vojna predstava v dnevni sobi nadaljevala.

	»O, živijo, tetka Bean. Nisem vedela, da boš prišla.«

	»Slišala sem, da se vračaš, pa sem te hotela presenetiti,« je rekla, se nagnila k Flo in ji dala poljub na lice. Kot ponavadi je bila videti, kot bi se oblekla na slepo na razprodaji – na več mestih strgane hlače, tvidasta jakna s prekratkimi rokavi, bluzo pa je imela zapeto narobe. Eno stvar v zvezi z njo so imeli vsi najraje – preprosto ji ni bilo mar.

	»Prisedi,« jo je povabila Flo, »in postrezi si s čajem.«

	Tetka Bean se je sukala po kuhinji, dokler ni našla dveh čajnih vrečk in lončka. »Tukaj bi se morala znajti,« je rekla. Pogledala je Flo. »Saj veš, da sem nekoč pred leti, ko sem študirala za negovalko, živela pri tvojih starih starših?«

	Flo je prikimala. Od vse bolj pozabljive Peggy je neštetokrat slišala, kako je mlada sestra zapolnila praznino v Stanleyjevem in Barylinem življenju, saj je bila mlado dekle, za katero sta lahko skrbela, in kako zelo jima je tetka Bean pomagala kasneje, ko ju je na starost pestila bolezen. Iz majhnega stanovanja v severnem Londonu, tik ob bolnišnici, ki je bila njen drugi dom, ju je veliko lažje pogosto obiskovala kot Peggy.

	Beanova je sedla za mizo. »Torej, kako se imaš, Flo? Videla te nisem od Peggyjinega pogreba. Dobro izgledaš. Kdaj imaš rok?«

	Flo je zardela. »Pa ne še ti!« Ozrla se je okrog, vse tri ženske so se zarotniško nasmihale med seboj.

	»Si mislila, da ne bomo uganile, kaj?« se je oglasila Dorothy.

	»Meni se zdi krasno,« je rekla Phyllis in ji stisnila dlan.

	»Ja, hvala, toda zgodaj je še in očitno je reč zapletena …«

	»Eh,« je Dorothy zamahnila z roko, da je težka zlata zapestnica zažvenketala. »Vse se bo uredilo. Ve Moonove ste pri tem dobre.«

	Flo se je bilo neprijetno pogovarjati o otroku, še preden bi dobila priložnost zanj povedati Seamusu. Komaj se ji je uspelo zadržati, da ni novice izblebetala Jem, ko jo je na hitro obiskala in ji sporočila, da se bo čez nekaj dni vrnila v službo. »Kakorkoli,« je nadaljevala v želji, da bi zamenjala temo, »povprašala sem vaju po Pameli.«

	Tri ženske so se spogledale, potem pa se začele ena za drugo smejati, sprva tiho, potem pa na ves glas, dokler ni Flo razdraženo, ker je mislila, da se smejijo njej, udarila z dlanjo po mizi. »Kaj je tako smešno?«

	»Ji boš ti povedala, Pea?« je Dorothy pogledala čez mizo.

	Flo se je namrščila. »Si rekla Pea?«

	Tetka Bean je vzdihnila. »Ko je bila tvoja mama majhna, je narobe razumela. Tetka Pea je postala tetka Bean in … no, bilo je smešno, zato je nismo nikoli popravljale. Ko si prišla ti, se me je to ime že prijelo.«

	Flo je strmela vanjo. Kako ni tega nikoli opazila? Pege, precej neurejeni lasje in čeprav jo je starost spremenila, je imela še vedno Petrove poteze, ki jih je videla na slikah.

	Vsa ta leta je imela Pamelo tik pred nosom in poslušala je zgodbe tetke Bean, kako drži skupaj niti dveh družin, ko je skakala iz Anglije v Italijo in spet nazaj in prinašala dragocen tovor fotografij in ročno izdelanih darov, da je lahko Nancy spremljala odraščanje svoje hčerke in bila hkrati mati, Peggy pa je lahko Maddie oblačila v čudovite oblekice, z ljubeznijo narejene v oddaljenem toskanskem studiu.

	Flo se je vrtelo. Toliko vsega je hotela vprašati Pamelo, a bila je preveč pretresena. V prihodnjih dneh bo za to še veliko priložnosti. Zdaj je čas, da gre domov, nazaj v majhno vrstno hiško, za katero je skrbela Jem.

	A preden bi odšla, mora storiti še nekaj, kar je obljubila. Segla je v torbo in iz nje potegnila ovojnico, ki ji jo je dala Emilia. Iz nje je vzela fotografijo in opazovala tri ženske, ki so zazevale, ko so jo uzrle.

	»Hudiča, pa saj ne morem verjeti,« je izjavila Dorothy.

	»Ampak kako …?« je Phyllis zmajevala z glavo.

	Pamela je vzela fotografijo, z nasmeškom je zrla v dva obraza. »No, Nancy, očitno si imela v rokavu še eno skrivnost,« je rekla.

	»Niti sanja se mi ne, kako je nastala, ampak tukaj je. Kdo bi si mislil, kaj?« In Flo se je pridružila drugim pri ogledovanju nasmejanih obrazov na sliki: Nancy, sedaj že v letih, a še vedno brezhibno urejena, z lasmi, spetimi v popolno francosko kito, in z roko v roki z mlado žensko, katere hipijevski izgled je bil pravo nasprotje z materinim. Nancy in Maddie.

	»Je bilo to, še preden si se rodila?« je Phyllis vprašala Flo.

	Pamela se je nasmehnila. »Zanima me, ali ti je zato dala ime Florence, po glavnem mestu Toskane. Po Čarobnem vrtiljaku prav gotovo ne.«

	»Morda, in mislim, da se tukaj skriva še ena zgodba,« je odvrnila Flo.

	»Če boš kdaj izsledila to svojo mater, jo lahko vprašaš,« je pripomnila Dorothy.

	Bilo je že pozno in Flo se je poslovila, vsako od treh žensk je tesno objela. Domov pojde, da razmisli, kakšen bo njen naslednji korak.



	Na Willow Terraceu jo je s spakirano torbo čakala Jem, pripravljena na odhod.

	»Hej, tujka,« jo je pozdravila in objela. »Pogrešala sem te.« Pogledala je godrnjajočega mačka. »In on tudi.«

	»Super. Še vedno je živ.«

	Jem je stopila korak nazaj in si ogledala prijateljico. »Čudovita si. Potovanja ti dobro denejo.« Rahlo se je namrščila. »Drugačna si. Si pojedla preveč pašte?«

	Flo je čutila, da zardeva, besna, ker se je tako hitro izdala.

	Jem si je z dlanjo prekrila usta in se zazrla v že malce izbočen Flojin trebušček. »Ja ljubi bog, saj ne morem verjeti!«

	»Nikomur ne smeš povedati. Obljubi! Najprej se moram pogovoriti s Seamusom. Ko ga najdem.«

	Jem se je nasmehnila. »Prisežem.«

	»Se ti je kaj oglasil?« Zdelo se ji je, da je minila že cela večnost, odkar mu je poslala sporočilo, in malce jo je nerviralo, da se nanj sploh ni odzval.

	»Meni? Ne, kje pa, že celo večnost ne.« Jem jo je stisnila za roko. »Ne boj se, bejba. Prepričana sem, da se bo slej ko prej prikazal.«

	»Upam, da res. Brez njega se nočem spopasti s tem.«

	»Nič ne skrbi. Stvari poznajo načine, da se naposled same uredijo.«

	»Upam.« Flo je odložila torbo na stopnice. »Joj, kako lepo je priti domov. Se pa počutim malce čudno.«

	»Navadila se boš.«

	»Veš, ni ti treba oditi. Ostani, kolikor želiš.«

	»Ne, ne, v redu je. Naša hiša je popravljena in Clare se je prejšnji teden že vselila. Poleg tega pa,« je še dodala, »potrebuješ malo miru. Zadnji tedni so bili zate prava norišnica.«

	Flo je prikimala. »Najbrž res.« Iznenada si je zaželela le še pomahati Jem v slovo. Za kramljanje bo še veliko časa in tudi v trgovino se bo še prehitro vrnila. No, morda. Nenadoma je vse pristalo v zraku in sploh ni vedela, kje naj začne ugibati, kaj bodo prinesli prihodnji meseci, razen da bi bilo z majhnim bitjecem, ki je raslo v njej, vse v redu.

	»OK, bejba, zdaj pa grem. V hladilniku imaš mleko in nekaj drobnarij. Se vidiva.« Jem jo je poljubila na lice, Flo pa je podrgnila po velikem madežu od šminke, za katerega je vedela, da ji ga je pustila tam.

	»Se vidiva.« Ravno je hotela zapreti vrata, ko ji je Jem zaklicala s konca potke: »Aja, v kuhinji sem ti pustila še nekaj, tako da pohiti, preden se ohladi.« Nasmehnila se ji je in ji pomahala, Flo pa je skozi motno steklo na vhodnih vratih gledala za njo, dokler ni izginila.

	Bolj kot vse si je želela kopeli, a bila bi nora, če ne bi pojedla, kar ji je pripravila Jem, saj je čisto iznenada začutila izjemno lakoto.

	Na stopnišču je zaslišala pisk in zagledala modro svetlobo telefona, ki je sijal v njeni torbi. Molila je, da bi bil njen mož, ko je pomislila na tiste pogumne besede, ki mu jih je poslala. Tudi meni je žal …

	In res je bil Seamus, končno!

	To mi veliko pomeni, Flossie. Hvala, x

	Po več mesecih se ji je prvič oglasil. Skoraj je že začela razmišljati, da jo je pozabil. Teh nekaj besed ji ni povedalo veliko, a bile so začetek. Če že nič drugega, sta končno vsaj začela govoriti. Bog ve, da se morata pogovoriti še o marsičem.

	Telefon je odložila na mizico na hodniku in se odpravila v kuhinjo, čudilo jo je, kako to, da ne voha nobene hrane. Joj, nočem več prekletih hladnih jedi, prosim – čeprav jo je imela rada, bo nadvse srečna, če nekaj časa ne bo videla salame.

	»Hej, Floss.«

	Z roko na kljuki je obstala kot prikovana. Saj to ni mogoče.

	Ampak bil je tam, ravno je odložil telefon na mizo in jo gledal, kot bi se zadnji meseci nikoli ne zgodili.

	»Ti star idiot lahko dela družbo?« je tiho vprašal.

	»Seamus. Kako si prišel sem?« je spravila iz sebe in počasi odšla k njemu.

	»Z veliko mašino s krili in motorjem.«

	Morala se je zasmejati. »Saj veš, kaj sem mislila.«

	»Jem je bleknila, da se vračaš.«

	»Jem ti je povedala?«

	»Ja, nič kaj zanesljiva prijateljica je. Jaz ji na tvojem mestu ne bi ničesar zaupal.«

	»Torej,« je oklevajoče začela, »zakaj si tukaj?«

	»Tukaj sem doma. Ti si moj dom, Flo. Pogrešal sem te. Moral sem se vrniti.« Grizel si je spodnjo ustnico. »Če me hočeš nazaj.« Negotovo jo je gledal. »Me hočeš, Flo? Me sprejmeš nazaj?«

	Zrla je vanj. To je bil stari Seamus, poln upanja, poln ljubezni, razbitina njunega razhoda je ostala na drugi strani oceana. In tudi zase je vedela, da se je vrnila – zlomljena, jezna Flo, ki ni hotela sprevideti, kaj izgublja, je izginila za vedno.

	Med njima je ležalo pet korakov, pet korakov, ki bodo določili usodo preostanka njunega življenja.

	»Seamus,« je začela hripavo, »žal mi je … ker ti nisem prisluhnila, ker sem te odrivala, za vse.«

	Vstal je, se ji nasmehnil in odšel k njej. »Meni tudi, Floss. Nikoli te ne bi smel postaviti v takšen položaj. Zaslužil sem si vse, kar sem dobil.«

	Prijela sta se za roke in se nasmehnila drug drugemu.

	»Nov začetek?« je vprašal.

	Prikimala je. »Pridi sem, idiot,« ga je povabila in razprla roke.

	Njegov vonj, stisk močnih rok, ljubezen, ki ji je dovolila, da jo objame in stisne, so jo tako močno omamili, da je za trenutek skoraj pozabila.

	Stopila je korak nazaj in ga pogledala v oči.

	»Seamus,« je rekla, »nekaj ti moram povedati.«

	Prvi hip jo je pogledal zaskrbljeno, potem radovedno, dokler ni zagledal nasmeška na njenih ustnicah. »Moja bistra deklica,« se je zasmejal, jo dvignil in zavrtel.

	»Dva sta potrebna.« Postavil jo je na tla, ona pa se mu je nasmehnila. Stopila je na prste, da ga je dosegla, in mu na raskava lica položila dlani. »In zdaj mislim, da je čas, da poljubiš svojo ženo.«





EPILOG

	»Si prepričana, da bo vse v redu?« Flo je zaskrbljeno gledala spečega dojenčka.

	»Florence, trideset let sem negovalka. S tvojim otročičkom bo vse v redu. Zdaj pa pojdi, miza vaju čaka.«

	Včasih se res ni bilo smiselno prepirati s Peo, zato se je Flo predala, Seamus pa jo je odpeljal iz otroške sobice in po stopnicah navzdol.

	»Pridi, gospica,« je rekel. »Kdaj sva šla nazadnje kam sama? Ta drobceni otrok je zavladal najinemu življenju.«

	Nasmehnila se je, vedoč, da ga enako skrbi, ker zapuščata malega Petra, toda imel je prav – bila je njuna obletnica poroke. Lepo se je bilo imenitno obleči, se naličiti in biti brez plenice v roki. Čez nekaj tednov bo imel Seamus velikonočne počitnice in natovorila bosta avto ter se odpravila na enomesečni oddih v Italijo – morala sta se privaditi zapuščati hišo in slavnostna večerja je bila dober začetek. Še zadnjič se je ozrla po kuhinji, da bi se prepričala, da ni česa pozabila, in se ustavila, ko je videla, da je Benova razglednica padla z vrat hladilnika.

	Pobrala jo je in pogledala podobo Uluruja, ob kratkem sporočilu se je morala nasmehniti: Je to dovolj daleč proč od moje matere? To je najboljša stvar, kar sem jih kdajkoli storil! Mudi se mi – s fanti grem jutri na pohod. Gospod Simpson, x

	»Pridi, Floss, rezervacija nama bo potekla,« je s hodnika zaklical Seamus.

	»Že grem,« je odvrnila in pripela razglednico na hladilnik, potem pa za seboj zaloputnila vrata in pohitela za njim.



	»Kakšna sta?« je Pamela vprašala malega Petra in ga pobožala po ličku, medtem ko je poslušala, kako kramljaje odhajata po ulici.

	Smeje jo je gledal z ogromnimi sivimi očmi.

	»Pravi očarljivec boš, kot tvoj oči, kaj?« je smehljaje nadaljevala. »Tvoja prababica Nancy bi te oboževala, malček.« Čudovito je bilo spet biti z dojenčkom in bila je navdušena, ko jo je Flo prosila, če bi pazila nanj. Zdelo se ji je, da je minilo že ogromno let, odkar je Nancy in Lorenzu pomagala z njunima sinkoma. Verjetno je imela otročičke v krvi – vsa ta leta je kot ladja plula od otroškega oddelka do bambini v Italiji, otroke je oboževala. Svojega ni nikoli potrebovala ali si ga želela, imela je polno življenje prijateljev in družine in seveda ljubljenih psov. Mali Peter je bil še mladiček, ampak v njem je bil tudi delček Nancy.

	Nancy je grozno pogrešala, na koncu ji je bila bolj mati kot sestra in ko je oči ostarel, je skrbela zanj. Nancyjina zasluga je bila, da je Peter sčasoma popustil in dovolil Pameli oditi na šolanje v London, pa četudi samo zato, da ne bi bila vse dni v hlevu. In na koncu je bil ponosen nanjo in je celo prišel v London na podelitev diplome in zlate medalje za najboljšo študentko leta. Želela si je, da bi prišla tudi Nancy, a prav nič je ni moglo prepričati, da bi še kdaj stopila na angleška tla, zato je morala Pamela poskrbeti, da ji je prinesla karseda veliko posnetkov s slovesnosti, ko je naslednjič šla v Toskano.

	Lepo je bilo končno s Flo deliti toliko srečnih spominov, Flo se ni mogla naposlušati zgodbic o njihovem potovanju po Evropi, kako sta se po treh letih snubljenja Lorenzo in Nancy vendarle poročila, kako zelo ljubljena in srečna je bila. Vesela je bila, da bosta zdaj del tega sveta tudi Flo in Seamus, pa četudi samo mesec ali dva letno. In kdo bi vedel? Ko se bo Flo enkrat privadila materinstva, bo morda prevzela Nancyjin studio, kot ves čas obljublja.

	Dojenček je veselo udarjal s pestmi po vzmetnici, žlobudral in z zanimanjem opazoval majhno skrinjico, ki je visela s prečke nad zibelko.

	»Bi jo rad znova slišal? Stavim, mladenič, da bi jo poslušal vso noč, kajne?«

	Potegnila je vrvico na skrinjici in zaigrala je prijetna melodija, ki ga je vsakič nasmejala, ista melodija je uspavala tudi Nancyjina otroka, ko sta bila majhna.

	Pamela si je mrmrala melodijo, medtem ko se je vrvica vračala v skrinjico. Da ne bi zajokal, jo je bila primorana potegniti še enkrat.

	»Ti si moj sonček,« je poltiho pela, ko ga je božala po toplem ličku, »moj edini sonček …«

	*

	Nancy se je vzravnala na stolu in si pretegnila hrbet – leta sklonjene drže za šivalnim strojem so terjala davek. Morala bi poslušati Lorenza in delati manj. Zdaj ko je Luigi prevzel vsakodnevno vodenje galerije in delavnic, Stanley pa dobil redno zaposlitev na univerzi, bi lahko več časa preživela skupaj, šla na kak izlet, ki sta si jih vedno obljubljala. Morda bi lahko odšla v Villo du Cap Blue in ob sončnem zahodu pila šampanjec ali pa srkala kavo v pariški ulični kavarnici.

	Dvignila je majhno oblekico in si jo pozorno ogledovala. Resnično je bila prekrasna. Dodati je morala le še majhen 'peter pan' ovratnik in nekaj šivov pri spodnjem delu zadrge, pa bo končana. Zavila jo bo v robec, Pamela pa jo bo jutri odnesla s seboj. Skupne počitnice so se vedno zdele prekratke in Pamela ni imela veliko prostega časa, svojo službo je ljubila in vsi so bili zelo ponosni nanjo. Nocoj bodo skupaj večerjali: ona, Lorenzo, Pamela in Peter, morda bosta Luigi in Angela pripeljala še malo Amelio. Kakšen angelček je bila ta deklica, ki je tako zelo razveseljevala svojo babico. Morda bosta tudi Stanley in Eduardo lahko imela otroka – zdaj ko je bila že toliko časa na podeželju, je oboževala njune mestne zgodbice. Živela sta izjemno glamurozno življenje, zgodovinar in urednik časopisa, in večno sta ji prinašala poslastice in starinske drobnarije, ki sta jih našla na dragih firenških ulicah.

	Segla je čez mizo in vzela identično oblekico – ena za Emilio in ena za Florence. Kako smešno, da sta skoraj istih let. Spraševala se je, ali se bosta kdaj srečali. Morda nekega dne, ko stare zgodbe in stare skrivnosti ne bodo več važne; morda se bosta družini takrat vendarle našli.

	Zunaj se je že temnilo, v oljčnem nasadu pod njenim oknom so že čebljali vrabci. Poslušala je ptičje žvrgolenje in za hip se ji je zdelo, da je slišala še nekaj drugega – delček melodije izpred mnogih let. Ja, res jo je slišala. Morda je le spomin in se njen um poigrava z njo, a slišala jo je dovolj jasno, da si je zapela zraven: »… moj edini sonček …«

	Začutila je leden piš, spomnil jo je na zimsko jutro na angleškem podeželju. Trapasta starka, se je oštela, vstala in zložila mali oblekici. Za nocoj je dovolj.

	Preden je ugasnila luči, se je še enkrat ozrla po studiu. Stene so žarele v zahajajočem toskanskem soncu. Upala je, da bo nekoč nekdo nadaljeval njeno delo. Čeprav je izjemno rada ustvarjala, se je zavedala, da postaja utrujena in da bo z delom morala prenehati.

	»Strumno naprej, Nancy,« si je rekla in ugasnila luči. »Strumno naprej.«





ZAHVALE

	Nekaj sto strani in čudovita naslovnica te knjige so veliko več od le natisnjenih besed. Zavedam se tveganja, da lahko avtorska zahvala spominja na samospevni govor ob podelitvi nagrade, vendar je veliko ljudi, ki se jim želim zahvaliti, ker so del življenjskega procesa ustvarjanja Nancy, a poskusila bom biti jedrnata.

	Nuja, da bi besede spravila iz glave na papir, nedvomno izvira v domu, v katerem sem odraščala, večno polnem knjig: otroških, leksikonov, klasičnih in sodobnih, kuharskih in o glasbi. Hvala, oče, za vse tiste sobotne dopoldneve v knjižnici, kjer smo izbirali za polno naročje knjig, in za izlete v knjigarne, kjer si nas vodil skozi knjige, ob katerih si odraščal, in nam pomagal najti svoje zaklade. Eno izmed mojih največjih veselj življenja je bilo poslušati ter brati pravljice mojim otrokom.

	Nancy se je rodila deloma iz moje ljubezni do šivanja oblek in svoji mami se moram zahvaliti za potrpežljive urice, ko je bila moja gospodična Nightingale in me je naučila uporabljati star Singerjev šivalni stroj, kako izdelovati punčke iz blaga, kako (sicer manj uspešno) plesti in kako spremeniti zavoj robcev v veliko koristnejše oblačilo. Hvala ti za vse valovite šale, ki si jih naučila plesti svoje vnuke, in za srečne razmetane urice, ki si jih z njimi preživela za kuhinjsko mizo.

	Pisanje je radosten, mučen, stresen način za preživljanje časa in zahvaljujem se vsem svojim glasbenim učiteljem, ki so me skozi leta naučili, da brez trdega osamljenega dela ni ustvarjalnosti in da je vidni del umetnikove stvaritve le obris mnogih let garanja. Na to sem se spomnila, ko sem zrla v praznino in čakala, da pridejo besede, ali strmela v stran, polno besed, a v napačnem zaporedju. Vredno je, če se razburkani trenutki prevesijo v val in trajajo ure, če imaš srečo, ali izginejo v hipu.

	Srečo imam, ker imam svojo skupino pisateljskih prijateljev, ki vse to razumejo in sem se sčasoma ob njihovem talentu in darežljivosti naučila biti ponižna: Kate Hicks Beach, Christine Kidney, Tom Kane, Emma Cuthbert, Katja Sass, Geraldine Terry, Deb Jess Kermode, Deb Dooley, Antoinette Whittingham – z besedami ne morem izraziti, kako zelo rada vas imam in kako vas občudujem. Še posebej posebna zahvala gre moji dragi prijateljici in kolegici pisateljici Clare Palmer, ki je Nancy, Flo in meni zagotovila miren prostor, da smo se lahko spoznale stran od doma, delovno mizo in očarljivo mačko Squeeks, da mi ne bi bilo dolgčas.

	Nancyjin prihod na celino se je porodil šele kasneje in nikoli ji ne bi uspelo, če me ne bi neverjetni Gill Paul opogumil, da jo odpeljem iz kota omare in jo predstavim svetu. Še vedno se moram uščipniti v nos ob misli, da nas je čudovita Gaia Banks zbrala skupaj in pripeljala v družino Sheil Land – zahvaljujem se ji za mnoge srečne urice, ko sva klepetali o skupni ljubezni do starinskih oblek. Ta naveza je bila resnično ustvarjena v nebeškem ateljeju. Zahvaljujem se tudi Albi Arnau pri SLA, ki odlično skrbi zame in mi lajša naravno antipatijo do papirologije.

	Ogromna in srčna zahvala gre Sherise Hobbs in Eleanor Dryden iz Headline Reviewa, ki sta se v mojo knjigo zaljubili in me s prekrasnim pismom pravili v jok. Nancy ne bi mogla priti v bolj ljubeče in skrbne roke. Zahvaljujem se tudi Jane Selley za natančno in dosledno urejanje besedila. Moja prva zaposlitev je bila delo asistentke Carole Welch pri Hodder & Stoughton in da sem kot pisateljica pristala pod dežnikom Hachette, si štejem v čast in počutim se, kot bi se vrnila domov.

	In seveda se zahvaljujem svoji potrpežljivi, rahlo zanemarjeni družini, ki je morala sedeti za mizo pri večerji in poslušati moje zasuke v zgodbi, ki njej ni pomenila ničesar, ali proslavljati še eno štetje besed. Obljubim, da vas bom odslej pozorneje poslušala.

	Neil, zahvaljujem se ti za ljubezen in prijateljstvo in ustvarjalne iskrice, ki me po treh desetletjih še vedno presenečajo.

	Kate, Molly in Gus, vi ste luč mojega življenja in kar ne morem verjeti, kako srečna sem lahko, ker sem svetu predstavila tri tako dobre, prijazne in izjemne mlade ljudi. Uspele vam bodo neverjetne stvari.





Vprašanja za razpravo

	 	Kaj mislite, kakšno bi bilo Nancyjino življenje, če bi si v zadnjem hipu premislila, in ali je v resnici sploh imela izbiro? Kako se je v tem oziru spremenila družba po letu 1962?

	Zakaj je tako posebno nositi doma narejena oblačila? Ali še vedno cenimo šivanje in 'gospodinjske' obrti, kot smo jih davnega leta 1962? Brez hitro spreminjajoče se mode so takrat ženske šivale oblačila iz potrebe – smo kaj izgubili, zdaj ko lahko kupujemo poceni oblačila v blagovnicah in na spletu, kadar potrebujemo nova?

	Seamus je Flo naredil nekaj groznega, pa to lahko razumemo kot napako? Se je imela Flo pravico urejati za Bena in tako ravnati z njim tako kmalu po zlomu svojega zakona? Pogosto se zgodi, da družine po tragediji razpadejo, toda kaj je tisto, kar jih sili narazen bolj, kot jih povezuje skupna izkušnja?

	Če bi lahko izbrali desetletje, v katerem bi se želeli oblačiti, katero bi bilo in zakaj? In kako mislite, da so na modo tega desetletja, predvsem na žensko, vplivali etika in družbena pričakovanja časa?

	Kateri lik se vam zdi najboljši starš, ne glede na biologijo, in kaj pomeni biti dober starš? V kolikšni meri je družina le krvna vez?

	Bi Dorothy in Phyllis morali Flo povedati resnico o njeni družini, če je ne bi sama odkrila? Mislite, da bi Peggy hotela, da skrivnost ostane skrivnost, in ali ima kdorkoli pravico razkriti skrivnosti umrlih?

	Je imela Maddie pravico zapustiti svojo hčerko? Mislite, da je bilo to sebično dejanje ali žrtvovanje?

	Mislite, da je imela Pamela privilegirano odraščanje v primerjavi z dekleti iz Wandswortha? Kaj pomeni imeti 'lepo' otroštvo?

	Leto 1962 je bilo izjemno: prvi človek je poletel v vesolje, rodili so se Beatlesi in umrla je Marilyn Monroe; ženska moda je bila tik pred zasukom z elegance Grace Kelly na kratka krila Mary Quant; v Veliki Britaniji so postale dostopne kontracepcijske tabletke, vse več gospodinjstev je imelo televizor. Katere spremembe v šestdesetih so pomenile izboljšanje in katere poslabšanje?





	Založba Lynx priporoča:



	Michelle Frances

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	FANT



	Catherine Cooper

	KOČA

	Neil White

	Trilogija o Danu Grantu:

	SENCE

	TEMA OKOLI NJE

	NEDOLŽNI

	Cate Quinn / C. S. Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	Ethel Lina White

	V PRECEPU

	KORAK V NEZNANO

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA



	Francesco Dimitri

	KNJIGA O SKRITIH REČEH