Vidi Janežičevi
Vida, sopotnica z belokranjskih cesta, brezove gaje, graščino ob Kolpi še pomniš? Vida, tovarišica z osirotelih gora, bela si breza, samotna si skala postala.
Vida, karkoli že pride, gore bodo ostale, ceste prepletale trudno, izmučeno zemljo. Bela si breza in skala samotna postala, nikdar se več ne odtrgaš v dalj-ne v višave.
O, če se vrnem, vse ceste še enkrat prehodim, bele vse breze, vse skale samotne objamem. O, če se vrnem, v vsakem dihljaju bo sreča, v vsakem koraku življenja in bridka lepota.
Vendar grenko in težko bo živeti na svetu,
dolg nepoplačan bo slednji trenutek do smrti.
Vida, kdor najboljje Ijubil - do zadnje boleče minute,
bela ko breza, skala samotna in nema.
Da si umrla, je mati skrivaj napisala.
Smrt - to nizlo, to le težkega delje življenja,
pravi prijatelj, ki včasih se z njim pogovarjam
vgrobu mu neznani in daljni iz sten nesvobodnih.
Zloje umiranje, ko si ves sam in samoten,
ko se poslavljajo čuti, vse, s čimer si zemljo objemal
Vida, nečesa ni vedel tovariš v trpljenju:
Zloje zločin, če stro te pri zdravem telesu. Sonce morda je sijalo v poslednjo samoto, risalo križe z zamreženih oken na steno. Vida, nihče ti ni ustnic molčečih poljubil, las prepotenih pogladil ti z vročega čela, stisnil pogumne, umirajoče ročice.
O, če se vrnem - kadar bo sonce sijalo,
ne da bi krize zlovešče na steno metalo,
v vsakem pramenu vsemirnem, ki svet bo ogreval,
blesk tvojih iskrih oči na vsa pota slovenska bo seval.
Erna Muserjeva
Ravensbriick (Neubrandenburg 1944/45