DOSLEDNO DO KONCA
V zadnjem času so nekateri slovenski in tudi jugoslovanski časopisi pisali o barakarstvu v naši obcini na dokaj neobjekfiven način in morda celo precej z žaljivim prizvokom kot s pripravljenostjo pomoči. Zato menimo, da je prav, če tudi mi zapišemo nekaj o tem, saj so ba-rake in barakarska naselja, pa če nam je prav ali ne, stalni spremlje-valci mest. V takih naseljih ne živijo lenuhi, kot bi mord* nekateri radi dokazovali, temveč delavci, ki jih vsako mesto — tudi Ljubljana —po-trebuje in so prišb v mesto delat. Vsi se zavedanto, da je stopnja rasti zaposlovanja večja kot stopnja rasti stanovanjske gradnje. Zato so si tisti brez strefae nad glavo morali ponuagati, kot so pač vedeli in znali. Tako so barakarska naselja rasla nekontrolirano in stanje je postajalo že zaskAljujoče, če ne celo kritično.
Aftaliza, ki je bila izdelana pred časom, je pokazala, da je ži-velo v ljubljanskih občinah po takšnih naseljih 3532 stanoval-cev; samo v naši občini je živelo v 196 barakah 1378 stanovalcev. Središča takih naselij so bila:
—  Šmartinska    c.    št.    156 (Žito),
—  Podgrajska cesta št. 9a in 9c,
—  Zgornji Kašelj (sedem na-selij, od katerih je največje ob Kašeljskem mostu),            *'
—  Gramozna pot št. 14,
—  Tovarniška ul. št. 14a (to naselje je pogorelo)
—  Tovarniška ul. št, 41.
USTANOVITEV OBČINSKEGA ŠTABA
Da bi ustavili nadaljnjo rast takih naselij, je bil v avgustu 1975 ustanovljen občinski štab za odpravo barakarskih naselij, ki se je najprej — in takoj — lotil ugotovitve stanja. Ugotovil je,
da je živelo v 196 stanovanjskih enotah 149 družin s 196 otroki ter 45 samcev. Od skupnega šte-vila odraslih stanovalcev jih je bilo zaposlenih 271. Zato so člani štaba takoj napravili sez-nam delovnih organizacij, k jer so le-ti zaposleni. Ze takrat pa je bilo jasno, da ::e občina ne štab nimata denarja za nakupe stano-vanj, torej za trajnejšo rešitev stanovanjskih problemov.
Večina stanovanjskih enot, zbitih iz najrazličnejsih materia-lov in elementov, je bila brez najnujnejših higienskih pogojev, predstavljala pa je še poten-cialno nevarnost zaradi improvi-ziranih električnih izolacij, odpr-tega ognja, kopičenje odpadkov in podobno, tako da je bilo vča-sih prav čudno, da še ni prišlo do izbruha kake bolezni.
ŠIROKA AKCIJA
Ob prvem podeljevanju soli-darnostnih stanovanj v Ljubljani
je bilo od 400 stanovanj kar 95 dodeljenih družinatn, ki so pre-bivale v barakah (v naši občini 24 družinam iz 11 barak). V pripra-vi, je bil tudi družbeni dogovor o minitnalnih standardih zaposlo-vanja, ki je določal, da morajo delovne organizacije nuditi de1-lavcem poleg dela tudi normalne življenjske možnosti. Delovne organizacije namreč niso imele nobenega pogleda v to, kako ži-vijo njihovi delavci, ohlapnost pri izvajanju zakonodaje glede prijavne službe pa je omogočala številne špekulacije. Dovolj je namreč bilo, da je posameznik prinesel osebno izkaznico ne-koga s stalnim bivališčem in že je bil tudi sam prijavljen (najpogo-steje na naslovu, za katerega sploh ni vedel, kje je). Posamez-niki so tako imeli tudi 20, 30 pri-javl jenih. Žal mnoge delovne or-ganizacije še dandanašnji tega dogovora niso podpisale, čeprav se vsi zavedamo, da bi morali te črne pike odstranjevati vsi, brez predaha in permanentno.
V letu 1979 bi se morale druž-benopolitične organizacije zav-zeti za to, da bi do sprejema do-govora prišlo in da bi ga seveda vsi izvajali, saj je nerazumljivo. kako je to moglo obstajati na pol poti.
Leta 1976 je bil ustanovljen ljubljanski štab za odstranitev barakarskih naselij ter stanovarij šeste in sedme kategorije. Pri-pravil je načrt, po katerem bi do leta 1984dokončno rešili te pro-bleme.
»PLAT ZVONA«?
Vse to pišemo zato, da bi Iahko ugotovili, kako in kdaj sta se tako naša občina kot Ljubljana v celo-ti, začela ukvarjati z odpravo ba-rakarstva. Vsekakor pa že mnogo prej, preden je zagorelo v barakahobTovarniški ul.št. 14a in nam torej nihče ne more očita-ti, da smo šele z izbruhom požara ugotovili »sijajno možnost« za odstranitev vsega naselja. Tako namreč navaja eden od pri nas zelo branih tednikov — Arena — v svoji reportaži »Baraka, priko-lica, cesta...«
Požar v barakah ob Tovarniški ul. št. 14a je izbruhnil v dopol-danskih urah, ko v naselju ni bilo mnogo starejših Ijudi, a preccj otrok in prava sreča je bila, da ni terjal človeških žrtev. Požar sicer res ni zajel celotnega naselja, vendar je bilo bivanje v njem tako omejeno (izključena elek^ trika, voda, neustrezne sanltari-je), da je inšpekcija v njem pre-povedala nadaljnje bivanje. Stab je takoj ukrepal ter skupaj s Ci-vilno zaščito in Rdečim križem priskočil na pomoč. Popisani so bili pogorelci in imetje. nepo-škodovana imovina je bila depo-nirana v Javna skladišča, organi-zirana sta bila brezplačna pre-hrana in oblačila, poiskana so bila prenočišča v samskih domo-vih in gostiščih. Že v začetku pa je bilo rečeno, naj si samci skuša-jo, ee se le da, pomagati tudi
sami. saj se lažje znajdejo kot cele družine. Mnogo jih je to tudi storilo. Od republiškega štaba Civilne zaščite je prišlo s Tolmin-skega 33 prikolic. Takoj jL bilo urejeno zemljišče — kuhinja, voda, elektrika in sanitarije — v Zgornjem Kašlju, tako da so se lahko družine, pa tudi samci, preselili v prikolice. Seveda je bila to začasna rešitev. Odkup-Ijeno je bilo zemljišče, kjer so stale prikolice, sprejet je bil odlok o spremembi generalnega plana urbanističnega razvoja mesta Ljubljana, sprejet je bil (po hitrem postopku) zazidalni načrt, naročen je bil projekt in nato zgrajeno naselje z 92 stano-vanjskimi enotami. Iz sredstev solidarnosti je bilo v ta namen porabljenih 30 milijonov dinar-jev. Prvi pogorelci so se vselili 15. novembra leta 1977. Štabza odpravo barakarskih naselij je nameraval najprej rešiti pogo-relce, nato pa še stanovalce To-varniške ul. št. 41, naselja ob Ka-šeljskem mostu in naselja Zgor-nji Kašelj št. 49. Pri dodeljeva-nju stanovanj ni bilo in tudi ni moglo biti nikakršnih špekulacij (Arena in 7D očitata celo pod-kupovanje), saj o tem ni odločal posameznik, temveč celoten štab, njegovo delo pa je bilo vse-skozi    kontrolirano.    Občinska
skupščina in izvršni svet sta redno obravnavala to problema-tiko in sta dala štabu vso podpo-ro.
Naj navedemo še primet zad-njih dvanajstih družin, ki se bodo še vselile v nova stanovanja. Štab je imel svojo listo, vendar so tudi stanovalci v Zgornjem Kašljuse-stavili svojo in na zboru stano-valcev so šli od primera do pri-mera in glasovali. Pri tem se je štab vseskozi kozultiral z zavo-dom za socialno delo in s sindika-tom.
PA ŠE TO
Članka v Areni in 7D sta vse člane štaba začudila, prizadela in ogorčila, saj je dokaj zavzeto re-ševal probleme in ne bi bilo napak, če bi se tudi druga mesta lotila tega na podoben način. Povsem jasno je, da vsega ni moč rešiti čez noč, saj so barake in ba-rakarska naselja nastajala vse-skozi in dolgo časa. Gre predv-sem za naslednje:
1.  da se vsem omogočijo koli-kor toliko normalne možnosti za bivanje,
2.  da preprečimo vsako novo nastajan je barak in poskrbimo za pravočasno odstranitev tistih na gradbiščih (nekatere delovne or-ganizacije so take barake celo prodajale),
3.  da krajevne skupnosti nad-
zirajo morebitno nastajanje novih barak in pravočasno ob-veščajo pristojne organe,
4.  da uredimo politiko zapo-slovanja, čeprav bi moralo biti to urejeno že z dogovorom o mini-malnih možnostih zaposlovanja, ki pa ga žal še vedno niso podpi-sale vse delovne organizadje,
5.  da bo bolj ekonomično, or-ganizirano uporabljena amorti-zacija, ki se steka od najemnin.
.   O članku v Areni, ki je ra-zvrednotil ves trud ne samo štaba — ta je le operativno telo —, temveč cele naše skupnostf, je razpravljal izvšni svet skupščine, oddelek za gradbene in komu-. nalne zadeve pa je vložil ovadboi javnemu tožilcu, saj gre v neka-j terih delih besedila za namernuj blatenje delavcev uprave in za nepreverjeno pisanje.
KAJPA
NAŠA SKUPNOST? Morda se kot občinsko glasilo na tem področju nismo dovolj angažirali.   Zato   bomo  skušali čimprej obiskati prebivalce no-vega naselja v Zg. Kašlju, o fe-nomenu barakarstva in o bara-i karskih naseljih pa bomo pisalij pogosteje, saj smo že v uvodu omenili, da je to stalni spremlje-valec vseh mest — več jih, pa tudi i manjših, tudi Ljubljane.            I