Nočna jasnina in druge pesmi Nobelovec Octavio Paz NOČNA Ob desetih zvečer v Angleški kavarni JASNINA Razen nas treh Ni bilo nikogar Od zunaj je bilo slišati mokre korake jeseni Koraki slepega velikana Koraki gozda ki je prihajal v mesto S tisoč rokami s tisoč nogami iz megle S čadastim obrazom človeka brez obraza Jesen se je napotila proti središču Pariza S premišljenimi koraki slepega Nekaj se pripravlja Reče eden od nas Ljudje so hodili po široki aveniji Nekateri so si s prikrito kretnjo razkrili obraz Iz kamnov je polzel čas Poškodovane hiše skrčene kostnice O kosti še vse vročične Neka prostitutka lepa kot papežinja Prečka ulico in se zgubi v zelenkastem zidu Ograja se je spet zaprla Nobelovec Octavio Paz Vse se spreminja v vrata Zadostuje lahen pritisk neke misli Življenju se odpro na stežaj Nekaj se pripravlja Reče eden od nas Minuta se je razprla na dvoje Bral sem znamenja na čelu tega trenutka Živi so živi Odidejo se vračajo starijo se razidejo Mrtvi so živi Veter jih preganja jih raznaša Krpe ki padejo pod noge noči Mesto se odpre kot srce Kot smokev - cvet ki je sadež Bolj želja ko utelešenje Utelešenje želje Nekaj se pripravlja Reče pesnik Nič ni moč reči razen neizrekljivo Prav ta majava jesen Prav to bolno leto Sad - privid ki polzi skozi roke stoletja Leto strahu čas šepetanja in pohabe Vsak je bil brez obraza tisti večer V londonskem undergroundu Namesto oči Prekletstvo ogledala oslepljenih Namesto ustnic Črta nerazločnih šivov Vsak je bil brez krvi vsak je bil brez imena Brez telesa smo bili in brez duše Brez obraza Čas se je neprestano vračal in ni mineval Nič ni minevalo razen časa ki mineva in se vrača in ne mine Potem je prišel mlad par On je bil svetlolas »Kupidovo kopje« Siva čepica ulični in pogumni vrabec Ona je bila majhna pegasta rdečelaska Jabolko na mizi siromakov Krhka veja na zimskem dvorišču 1106 Nočna jasnina in druge pesmi Kruti otroci in divje mačke Dve neukrotljivi rastlini povezani s trnji in z nepričakovanimi cvetovi Preko njenega plašča barve rdečih jagod Je sijala roka mladeniča Štiri črke besede AMOR so kot zvezde Žarele na vsakem prstu Po šolsko tetovirane s kitajskim črnilom za šalo Drhteča prstana O ročno izdelana ovratnica polna življenja Ujeta ptica in žejni konj Roka polna moči v telesu noči Majhno sonce in reka hladu Roka ki ji daš sen in ji daš vstajenje Vse se spreminja v vrata Vse je most Zdaj gremo na drugi breg Glej tam zgoraj teče reka stoletij Reka znamenj Vidiš teči reko zvezd Objemata se in se ločita in se vrneta da bi bila skupaj Govorita drug z drugim v jeziku požarov Njune bitke njune ljubezni So ustvarjanje in rušenje sveta Noč razpira Velika roka Konstelacija znamenj Pisava-tišina ki poje Stoletja so bili rodovi Zlogi ki jih nekdo izgovarja Besede ki jih nekdo sliši Hodnik prozornih stebrov Odmevi imenovana znamenja labirintov Trenutek pomežikne in nekaj reče Posluša odpre oči jih zapre Začne se plimovanje Nekaj se pripravlja Zgubimo se v noč Moji prijatelji odidejo 1107 1108 Nobelovec Octavio Paz Njihove besede nosim s seboj kot žareč zaklad Reka in jesenski veter se spopadeta Jesen se spopade s črnimi hišami Leto kosti Kup mrtvih in zavrženih let Nasilnih letnih časov Stoletje razsekano v jezi Piramida krvi Ure razjedajo dan leto stoletje kost Vse bitke smo izgubili Vsak dan premagamo kako Pesem Mesto se širi Njegov obraz je obraz moje ljubezni Njegove dolge noge so noge ženske ki jo ljubim Stolpi trgi stebri mostovi ulice Reka je pas potopljenih pokrajin Mesto ali Ženska ali Sedanjost Pahljača ki razkriva ali zakriva življenje Lepa kot upor revnih Tvoje čelo se blesti toda v tvojih očeh pijem misel Tvoje pazduhe so noč toda tvoje prsi so dan Tvoje besede so kamen toda tvoj jezik nevihta Tvoj nasmeh sonce ki prihaja v predmestje Tvoji lasje kot da je nevihta izbruhnila po terasah jutra Tvoj trebuh je dihanje morja utrip dneva Ime ti je hudournik ime ti je travnik Ime ti je plima Vsa imena voda so tvoja Toda tvoj spol je neopredeljiv Naličje bitja Naličje časa Skozi življenje Tu se neha vsako razpadanje Tu sedanjost postaja strašna Umaknjena vase je Sedanjost prazna Vidno je nevidno Tu vidno postane nevidnost Tu je zvezda črna Svetloba je senca senca svetloba Tu se čas ustavi ' 1109 Nočna jasnina in druge pesmi Štiri strani neba se stikajo Je osamljen kraj kraj srečanja Mesto Ženska Sedanjost Tu se začne čas LUIS Noben andaluzij CERNUDA ski labod Ne ptica razkošja Ptica zaradi kril Človek zaradi žalosti Ena polovica iz luči druga iz sence Ne ločeni: zliti Ena sama snov Drhtenje ki se širi skozi prozornost Kamen iz meseca Bolj voda ko kamen Nema reka Bolj beseda ko reka Drevo zaradi samote Človek zaradi besede Resnica in pomota Ena sama minljiva beseda Mesta Okamneli dim Vedno daljna domovina Sence ljudi V neki izgubljeni sobi Ena sama čista srajca Pravilno in obupano Pesnik piše prepovedane besede Prepletena znamenja na eni strani Nenadoma prostrani ko postelja morja Objem štirih elementov Konstelacija želje in smrti Pritrjena na spremenljivo nebo jezika Kot slika nespodobno čista Žareča na oddaljeni steni Dnevi ko izgubljeni oblaki Otok upepeljen v njenih prsih 1110 Nobelovec Octavio Paz Zadovoljstva Val jaguarja in mrtvaške glave Divje oči strmeče v dvoje oči Idoli Kar naprej iste oči Osamljenost Edina prava mati ljudi Je samo želja resnična? Nohti ki spraskajo senco Ustnice ki pijejo smrt v telesu To truplo odkrito o svitu V naših prsih - je resnično? Želena Resničnost želi samo sebe Se razkrije telo iskre Se podvoji in se opazuje Njene številne oči Jo kažejo kot tisoč fantastičnih rok Hoče iti iz same sebe Žareti V neki sobi na dnu kraterja In biti pod prozornimi očmi Pepel zmrznjenega kamna Z jasnimi črkami zapisuje pesnik Svoje temne resnice Njegove besede Niso javni spomenik Ne kažipot ravne poti Rodijo se iz tišine Resnica in zmota Ena sama resnica Resničnost in želja Ena sama snov Raztresena ob izviru prosojnosti ISTOVETNOST Prostori Prostor Brez središča ne zgoraj ne spodaj Samega sebe uničuje in spočenja brez konca Vrtinčasti prostor Pada navzgor Nočna jasnina in druge pesmi Prostori Ošpičene prozornosti Viseči Ob boku noči Črni vrtovi kristala skale Na drogu cvetočega dima Beli vrtovi ki brste v zraku Prostori En sam prostor ki se odpira Cvetni venec Se raztaplja Prostor v prostoru Vse je kjerkoli Kraj neoprijemljive poroke PRAPOKRAJINA Se ziblje v prazno drsi med vejami debel jamborov frfota lenivo okrog visokih električnih sadov pada poševno že sinji na drug sneg Ustvarjen iz iste nesnovi kot senca ne izžareva nobene sence Ima gostoto tišine Sneg je sneg toda žge Svetilniki prevotlijo dolge tunele ki razpadejo v trenutku Noč zvotljena se razcvete znotraj 1111 1112 Nobelovec Octavio Paz se znoči Mimo vozijo uporni avtomobili vsak v različno smer proti isti smeri Nekega dne bodo v železnih brstičih vzbrstele svetilke Nekega dne se bo vžgalo bučanje reke motorjev Nekega dne bodo te hiše griči enkrat drugič se bo veter sam pogovarjal med kamni Poševen med sencami nesence mora pasti skoraj sinji na zemljo Isti sneg kot pred milijon leti PLAMEN, V neki pesmi berem: GOVOR govoriti je človeško. Toda bogovi ne govorijo: ustvarjajo, podirajo svetove, medtem ko ljudje govorimo. Bogovi se brez besed igrajo strašne igre. Duh se spusti dol in razveže jezike, ne reče nobene besede: govori ogenj. Govor, ki ga prižge bog, je napoved plamenov in dimnega stolpa in razpadanja 1113 Nočna jasnina in druge pesmi DVE TELESI zgorelih zlogov: pepel brez pomena Človekova beseda je hči smrti Govorimo, ker smo smrtni: besede niso znamenja, so leta. Kar rečejo imena, ki jih govorimo, je čas: nam govorijo. Smo imena časa. Nemi, tudi mrtvi govorijo besede, ki jih govorijo živi. Jezik je bivališče vseh, hiša, postavljena na rob brezna. Govoriti je človeško. Dve telesi iz oči v oči sta včasih dva valova in noč je ocean. Dve telesi iz oči v oči sta včasih korenini, prepleteni v noči. Dve telesi iz oči v oči sta včasih bodali in noč je blisk. Dve telesi iz oči v oči sta zvezdi, ki padeta na prazno nebo. NEDELJA NA SLONOVEM OTOKU PREKLETSTVO Ob vznožju visokih kipov, Ki so jih zmaličili Muslimani in Portugalci, Je pustila drhal ostanke picnica Za vrane in pse. Preklinjam sodrgo, 1114 Nobelovec Octavio Paz Naj se stokrat spet rodi V gnojni jami. Preklinjam tudi druge, Za eone,1 Naj jih režejo pri živem mesu V peklu pohabljenih kipov. 1 eoni - v gnosticizmu vsaka od večnih inteligenc ali božanskih bitnosti. izvirajočih iz najvišjega božanstva PROŠNJA Shiva in Parvati: Častim ju, Ne kot boginji, Kot podobi Božjega v človeku. Oni dve sta, kar bi rad bil človek. To, kar bi moral biti, Ko poravna kazen za storjeno. Shiva: Tvoje štiri roke so štiri reke, Štirje vrelci. Vsa tvoja bit je studenec In v njem se koplje lepa Parvati, V njem se ziblje kot ljubka ladja. Morje drhti v soncu. To so debele ustnice Shive, ki se smehljajo, Morje je velik plapolajoč ogenj: To so sledi Parvati na vodi. Shiva in Parvati: Žena, ki je moja žena. In jaz, Ničesar je ne prosim, ničesar, Kar bi bilo od drugega sveta: Samo: Luč na morju, Čisto luč na morju in na speči zemlji. Prevedel Ciril Bergles