Razsoja o odškodnini v kazenskej pravdi.
V št. 2. »Slovenskega Pravnika" se obširno razpravlja vprašanje razsoje o zasebnopravni odškodnini v kazenskej pravdi. Jedro tej razpravi je, da poškodovanemu, ki želi rešitev svojih zasebnopravnih zahtev do odškodnine v kazenskej pravdi, ni treba biti zasebni udeleženec v smislu § 47. k. p. r., da je to potrebno le tistemu, kateri hoče vpo-rabljati v § 48. k. p- r. zadržane procesuvalne pravice.
To mnenje se nam zdi napačno, kar bomo dokazali, kazaje na principije, katerim daja veljavni kazenskopravdni red zakonito moč, ter na besede dotičnih zakonskih določil.
Vsak, kateri je s kaznjivim djanjem poškodovan, je zavoljo svojih zasebnopravnih zahtev ob izidu kazenske pravde zarad tega kaznjivega djanja zelo interesovan. Velevažno vprašanje, da je doprinesla določeno djanje ravno ta oseba, moči je rešiti praviloma le potom kazenske sodbe. Kajti če e razsoja civilne pravde zavisna od dokaza hudodelstva ter krivde storilčeve, mora civilni sodnik vpotiti sodbo kazenskega sodišča in čakati na njo (dv. dekr. z dne (i. marca 1821., št. 1743. z. p. p. §§ 1339. in 1340. o. d. z.). Poškodovani mora toraj imeti priliko, provzročiti to razsodbo.
Za časa veljave kazenskopravdnih redov, v katerih je vladal inkvizicijski princip, — n. pr. prvega občnega kriminalnega sodnega reda z dne 1. junija 1788., kazenskega zakonika z dne 3. septembra 1803. ter kazenskopravdnega reda
— 66 —
z dne 29. julija 1853. — ki so tudi glede zasebnopravnih odškodninskih zahtev zavkazali sodniku postopati uradoma, je nudila to priliko ovadba pri sodišči.
V kazenskopravdnem redu z dne 29. julija 1853., ki zakriva goli inkvizicijski princip s figovim peresom accusa-tornih oblik, podeljenih je tudi poškodovanemu več pravic za zasledovanje njegovih zasebnopravnih odškodninskih zahtev Po § 56. smel je odkloniti sodne osebe, smel je že v teku preiskovalnega postopanja pregledati spise (§ 352.); če se temu ni odrekel, moral se je povabiti k glavnej razpravi (§§ 352. in 219.); smel je biti prisoten tudi pri tajni razpravi (§ 224.); svoje predloge utemeljevati, bodi si sam ali po zastopniku (§ 253.); predlagati konečne nasvete (§ 352.) imel je tudi pravico vzklica zoper sodbo zarad svojih odškodninskih zahtev (S 301.).
Vkljub vsem tem procesuvalnim pravicam, katere je poškodovancu podelil ta kazenskopravdni red, pa ni bilo treba posebnega predloga poškodovancu za to, da so sodišča primerno razsojevala tudi glede zasebnopravnih zahtev — da jim le ni odrekel poškodovanec (§ 352.).
Kazenskopravdni redi, kateri se opirajo na princip obtožbe — n. pr. k. p. r. z dne 17. januarja 1850. in k. p. r. z dne 23. maja 1873. — predrugačili so poškodovancu tudi stališče v kazenskej pravdi. Za preganjanje, kaznjivih djanj velja: nemo judex sine actore, tembolj velja to za poškodovanca, ki je stranka in zasleduje le svoje zasebnopravne zahteve. Zarad tega določuje kazenskopravdni red z dne 17. januarja 1850. po francoskej zistemi, naj se vsakdo, ki je poškodovan po hudodelstvu ali pregrešku, pridruži kazenskej pravdi zarad svojih zasebnopravnih zahtev, če želii da se rešijo v kazenskej pravdi (§§ 4. in 401.). Vpliv njegov na vpeljanje kazenskega postopanja pa je bil malo da ne manjši, kot za vladanja inkvizicijskega principa. Ker je smel sodnik postopati tudi pri oficijoznih zločinih vsled določil g§ 2. in 90. le po predlogu državnega pravdnika, ni drugega preostalo poškodovanemu, nego svojo ovadbo izročiti državnemu pravdniku ali pa preiskovalnemu sodniku, naj jo ta izroči državnemu pravdniku.   Če sta bila državni pravdnik
07 —
in preiskovalni sodnik za to, da se vstavi preiskava, ni imel poškodovani več besede. Le državni pravdnik imel je pravico, pritožiti se zoper vstavljenje preiskave (S 111.).
Kazenskopravdni red iz 1. 1873. je kakor se naglasa v uradnem obrazložilnem poročilu, po svojem bistvu le kazenskopravdni red iz 1. 1850., toda skrbno prenarejen, z ozirom na spremenjene razmere, z ozirom na pomanjkljivosti, katere so se pokazale v praksi in z ozirom na nasvete, kateri so se pojavljali v znanstvenih preiskavah in zakonodajskih poskusih. Duhovit in učen stvoritelj tega zakona za moderno pre-naredbo avstrijskega zakonodajstva, žal, prerano umrli dr. Glaser — preskrbel je tudi zasledovanju zasebnopravnih zahtev poškodovanca novo garancijo, da ni več odvisno od državnega pravdnika ali preiskovalnega sodnika, sta li v spol-njevanji svojih dolžnosti temu naklonjena ali vneta.
To garancijo podaja uredba subsidijarne zasebno obtožbe (§ 48.), katero označujejo motivi kot velevažno, povsem novo določilo, vsled katerega more vplivati poškodovanec poleg državnega pravdnika tudi pri uradoma preganjanih kaznjivih djanjih samostojno na obsodbo obdolženca. Za to razširjeno garancijo pa bodi hvala tudi odseku zbornice poslancev, kateri se je posvetoval v zasedanjih državnega zbora 1. 1808. in 1809. o načrtu kazenskopravdnega reda. V svojem poročilu z dne 20. novembra 1809. razširil je ta odsek sub-sidijarno zasebno obtožbo — katera je bila po vladnem predlogu omejena na dva slučaja — do. sedaj veljavnega obsega, katerega je stvaritelj kazenskopravdnega reda iz 1.1873. posnel po tem poročilu. Vtemeljevaje svoj predlog pravi odsek, da javna obtožba ni monopol državnega pravdnika, temveč, da je treba podati tistemu, kateremu se je po kaznjivem djanji pravica ukratila, sredstvo za kontrolo državnega pravdnika, če bi ta samovlastno postopal ali opuščal svoje v zakonih utemljene dolžnosti. Naglašalo se je, da ne 1 zadostuje zasebniku priznana pravica, tožiti v slučaji kaznjivih cljanj, katere gre kaznovati edino le na zahtev užaljenega.
Načrt iz 1. 1808. in poročilo odsekovo imenuje poškodovanega, ki se je zarad svojih zasebnopravnih zahtev pridružil kazenskej pravdi, „zasebnega udeleženca", kazensko-
— 68 —
pravdni red iz 1. 1850. ga imenuje semtertje (n. pr. v §§112. 115. in 404.) ,,udeleženca".
Določilo § 4. k. p. r. iz 1. 1873., naj se zasebnopravne zahteve iz kaznjivih djanj ob enem rešijo v kazenskej pravdi le na predlog poškodovanega, veleva le, da velja tudi za adhaesivni postopek pravilo, kakor sploh pri zasledovanji zasebnopravnih zahtev, namreč dispozicijska maksima (nemo judex sine actore) in pravilo, da ne gre nikogar siliti, naj zasleduje pravdnim potom svojo pravico (nemo invitus ad agendum cogitur).
Če se nadalje pomisli, da so v § 47. k. p. r. določeni pogoji, pod katerimi zamore tisti, kateremu se je z uradoma preganjanim kaznjivim djanjem ukratila pravica, zasledovati zasebnopravne svoje zahteve v kazenskej pravdi, namreč s tem, da se pred začetkom glavne razprave pridruži kazenskemu postopanju, s čim postane zasebni udeleženec;
da določuje § 172. k. p. r., naj se vsaki, ki je s hudodelstvom ali pregreškom na svojej pravici poškodovan, povpraša pri zaslišanji posebej, je-li se pridruži kazenskemu postopku;
da § 365. k. p. r. veleva, ako je dvomno, če poškodovani za tekoči kazenski postopek ve, dati mu to na znanje, da mu bode moči poprijeti se svoje pravice ter pristopiti kazenskemu postopku;
ter konečno, da § 48. k. p. r., ko so se naštele vse pravice, katere ima zasebni udeleženec v kazenskej pravdi, doda: „še ima zasebni udeleženec pravico, po naslednjih določilih namesto državnega pravdnika vzdigniti in izvesti javno obtožbo i. t. d.";
ni spreviditi razločka med poškodovanim, zasleduj očim le svoje zasebnopravne zahteve, ter zasebnim udeležencem, ki ima tudi pravico obtožiti subsidijarno. Umevna nam toraj ni trditev o priznanji odškodnine po § 366. k. p. r. tudi tistemu, kateri se ni izrecno pridružil glede zasebnopravnih svojih zahtev kazenskemu postopku; ni nam umeven dvom o zakonitosti plenarne razsodbe kasacijskega dvora z dne 28. junija 1882, št. 5247 (zb. št. 466) določujoče, da je o zasebno-pravni zahtevi razsojevati le takrat, če se je po kaznjivem
— 69 -
djanju poškodovani zarad svojih zasebnopravnih zahtev pridružil kazenskemu postopku kot zasebni udeleženec ter zadostno naznanil zahtevo na podlagi svojega predloga.
Gospod pisatelj imenovanega članka sklicuje se na posamezna določila kazenskopravdnega reda, podpirajoča sama za se njegovo mnenje. Temu nasproti omenjamo, da ni nevarnejšega, nego razlagati pri zakonu — opirajočemu se na znanstveno utrjene principije ter zistematično trdno osno-vanemu, in to velja o monumentalnem delu bivšega profesorja in pravosodnega ministra dr. Glaserja, k. p. r. iz 1. 187-3. — pomen in bistvo posameznih uredb iz posamičnih določil, ali iz več ali manj konsekventne rabe nekaterih izrazov. Pri takih proizvodih ozirati se je na principije, s pomočjo katerih naj se zjednačijo posamične nejednakosti. Bolje nego drugod velja tukaj: Scire leges non est, verba earum tenere, sed vim ac potestatem (1. 17 D. de legibus, 1, 3).
Gospod pisatelj je tudi sam sebi v protislovji pri svojem razlaganji kazenskopravdnega reda. On trdi, in v tem mu pritrjujemo, pogoj za vkupno razsojo zasebnopravnih zahtev v kazenskej pravdi je: „da zahteva poškodovani prisoditev odškodovanja v kazenskem postopanji", ob enem pa smatra nepotrebnim pridruženje kazenskemu postopanju, s čim postane poškodovani zasebni udeleženec (§ 47.).
Čini se nam, da izvira ves njegov dvom iz napačnega razlaganja navedene razsodbe kasacijskega dvora. Gospod pisatelj namreč pravi, da se v praksi pogostoma prisoja zasebna odškodnina, z ozirom na to razsodbo, le tistemu poškodovancu, kateri se je „izrečno" pridružil kazenskej pravdi. S tem hoče menda povedati, da se mora v smislu te razsodbe zglasiti pridruženje z določenimi besedami, da postane poškodovani zasebni udeleženec. Iz tega izvira potem dvojna uloga poškodovanega v kazenskej pravdi, katero on navaja.
Po našem mnenji je tudi to napačno. V kazensko-pravdnem redu — gosp. pisatelj to priznava — ni nikjer določeno, kako naj se vrši to pridruženje, da postane poškodovani zasebni udeleženec. Tudi večkrat omenjena kasacijska razsodba o tem ne govori. Zahteva pa se, da se poškodovani sploh pridruži, t. j. zahtevati mora, naj se njegove zasebno-
pravne zahteve rešijo ob enem v kazenskej pravdi, ter da tudi svoje zahteve naznani, t. j. poškodovani mora določeno izreči se, kaj zahteva.
S tem pa je le priznano, da velja za zasebnopravne zahteve v kazenskej pravdi dispozicijska maksima, t. j. nemo judex sine actore, ne eat judex ultra petita partium.
Kako naj se pridruženje kazenskej pravdi vrši, je quaestio facti. Naše pravno življenje ne pozna več formalizma rimskega prava. Če poškodovani zahteva, naj se rešijo njegove zasebnopravne zahteve v kazenskej pravdi ter on določeno naznani te zahteve, se je po našem mnenji s tem tudi pridružil kazenskej pravdi ter je postal zasebni udeleženec in zadobil vse pravice, katere pristujejo zasebnemu udeležencu.
Naše mnenje je toraj to:
1. adhaesivni postopek za zasebnopravne zahteve pri-stoja le zasebnemu udeležencu;
2. poškodovani, kateremu se je s hudodelstvom ali uradoma preganjanim pregreškom ali prestopkom (§ 44<J. k p. r., ukratila pravica, postane zasebni udeleženec le tedaj, če se pridruži kazenskej pravdi;
3. pridružiti se mora do začetka glavne razprave;
4. za pridruženje ni treba, da se vrši v določenej obliki, da le ni dvomno, ka zahteva poškodovani, naj se njegova določeno izražena odškodninska zahteva reši v kazenskej pravdi.
____X-
Nekoliko besed o mojem novem prevodu občnega grajanskega zakonika.
Prvi, po znanih' dveh rodoljubnih možeh spisani, leta .1853 pod mojim uredništvom uradno izdani prevod tega zakonika pošel je menda povsem, in ako bi ga državna ti-skarnica tudi še kaj imela v zalogi, zarad prestarelosti nikakor ne ugaja zdanjim potrebam, ker je — da molčim o nekih slovniško nemožnih oblikah, n. pr. posestvati. pripo-sestvati — izgotovljen v drugačnem jeziku, nego se dan današnji rabi v slovenskem slovstvu in novinarstvu. Takrat
— 71 —
smo se namreč, kakor priča ta prevod in tudi juridično-po-litična terminologija od 1. 1851, — ne sluteč poznejšega razvoja slovenščine - vse preveč bali hrvatiti, ker nam je uprav to očitanje neslovenske pisave z vseh strani bilo na uho.
Ker torej stari prevod več ne ustreza, za to sem jaz lansko zimo vnovič predelal ga, držeč se — kar je neogibno potrebno — terminologije državnega zakonika, ter napisal prav v oni slovenščini, kakeršna služi današnjim novinam in časopisom ter — recimo — izdatkom Slovenske Matice, tako, da kdor razume te, razumeti mora tudi moj prevod.
Poslovenil sem sam zakonik in pa cesarski patent, s katerim se vvaja v življenje, ter menim, da je to poglavitna reč in za zdaj zadosti; dodatnih zakonov in ukazov ne utegnem. Zdaj velja potegniti se za to, da se napravi uradno izda nje po državni tiskarnici morebiti s pomočjo visokega ministerstva za pravosodje.
Nad izrazom: grajanski za burgerlich utegne se ta ali oni spotikati, ali resnica je enkrat, da v slovanskih jezikih na katere je vplivala staroslovenščina, možen je samo ta izraz, in jaz bi se prej nego pridevnika: državljanski (staatsbiirgerlich) poprijel — češkega: občanski.
Najtežje mi je bilo pristati na besedo: zakon za Gesetz, dasi je — vsaj za južne Slovane — res edino prava in najbolja, ker nisem imel ustrezne besede za: Ehe. Ali ker dan današnji vsi mlajši (in njihovo je kraljestvo itd.) za Gesetz pišejo zakon, ker celo tudi kranjski deželni zakonik pozna samo zakone in ne več postav, ter vidim zdaj, da se tudi novi Pravnik drži te besede, bilo mi je — hočeš nočeš — udati se, da ne bi prevod nosil na sebi žiga zastarelosti, še predno pride na dan.
Vendar mi vsak — ne porečem pravnik, nego samo — blagorazumnik mora pritrditi, da nikakor ne gre rabiti „zakon" za oba pojmova, (da bi. se n. pr. za: Die Gesetze bestimmen, wie Ehen geschlossen \verden, moglo reči: zakoni določajo, kako se sklepajo zakoni), razven ko bi se jima dajal v zakonikih nenavaden pristavek: „v širjem, v ožjem
— 72 —
zmislu". — Jaz mislim zdaj, da bi se po hrvatskem zgledu moglo izhajati z besedo : ženitba ali ž e n i t e v in dotičnim glagolom „o ž eni ti se" (sich verehelichen); ako bi se n. pr. namesto: „stopiti v zakon, skleniti zakon" reklo: oženiti se itd. Tudi če se „ ženite v" misli in čita za nemški: Ver-ehlichung, vendar je posledica ženitve vsegdar: oženjenost, stan oženjenih, oženjenstvo = Ehestand.
Ali vsekakor bi jaz jako želel, da bi naši rodoljubni pravniki nekaj časa posvetili temu vprašanju, in posvetovali se med sabo, ali pa eden za drugim po Pravniku razodeli, kako bi bilo po zdaj sloveniti nemško: Ehe. Pokojni g. Raič je rabil: „hišni zakon", ali to je: Hausgesetz, izraz, ki se tudi ne more pogrešati; kdo drug utegne po katekizmu misliti na „sveti zakon", ali to se mi zdi malo priležno zakoniku, če ne včasih celo smešno. Starosl. b r a k je čudna beseda za nas; rusinski: sopružestvo = soproštvo je lepši ali —
Da častiti čitalci teh vrstic lahko sami sodijo, v kaki slovenščini je spisan ta prevod, naj se tu pridoda iz njega naslednjih 16 paragrafov:
%'¦ L
Kaj je grajansko pravo. Zakoni, ki ustanovljujejo zasobne (privatne) pravice in dolžnosti stanovalcev neke države med sabo, vsi  skup so grajansko pravo v ti državi.
§. 102.
Ako se iz pravdne razprave o veljavnosti ženitve pokaže, da je ženitevski zadržek eni strani, ali da je obema bil prej znan, in da sta ga nalašč zamolčali; naj se krivcema naloži kazen, določena v kazenskem zakonu o težkih policijskih prestopkih. Ako je ena stran nekriva, na voljo ji je, zahtevati odškodovanje. Ako sta naposled tako oženjena zarodila otrok, mora se za-nje skrbeti po onih načelih, katera so ustanovljena v poglavji o dolžnostih roditeljev.
§ 202.
Odgovornost varuha in sodišča v oziru na to reč. Kdor svojo nepripravnost za varuha zamolči, kakor tudi sodišče, katero vedoma imenuje varuha po zakomi nepripravnega, odgovarja
— 73 —
za vso škodo, ki jo inaloletnik ima iz tega, in za korist, katera mu je odšla.
§ 302.
Skupnost Cv8C8t)reoi [universitas r-erumj. Več posebnih reči skup, katere je navada smatrati za eno reč, ter zaznamenovati z vkupnini imenom, sestavlja skupnost reči, in se smatra za eelotino.
§ 402. 3. O plenu.
Glede pravice plena in reči nazaj otetih sovražniku obseženi so propisi v vojnih zakonih.
§ 502. O meri užitka.
Užitek pašne pravice ne rasteza se na nobeno drugo korist. Upravičenec ne sme ni trave kositi, ni praviloma braniti lastniku zemljišča, da bi se tudi njegova živina skup ne pasla, a najmanj sme kvariti podstat (bitnosfc.' substancjjo). Kadar se je bati kake škodi', mora postaviti pastirja, da mu pazi na živino.
g 602.
Dedinske pogodbe so veljavne samo med možem in žene.
Dedinske pogodbe o celi ostalini, ali o kakem glede celote določenem delu njenem, smejo se samo med soprogoma veljavno sklepati. Propisi o tem so obseženi v poglavji o ženitvenih dogovorih.
§ 702.
Jeli uvet raztegniti tudi na namestne pezvance.
Uvet, pristavljen dediču ali volilojemniku, naj se, brez izrecnega naročila zapustnikovega, ne razteza na dediča ali volilojeninika, katerega je zapustnik namestno pozval.
§ 802.
Iz uvetnega dediškega izrecila. Kadar se dedina nastopa s pridržkom pravne dobrote popisa (inventarja), ima sodišče dolžnost, precej o trošku mase storiti popis. Takšen dedič je upnikom in volilojemnikom zavezan samo toliko, kolikor ostalimi zaleže za njihove, in tudi za njegove iskovine, katere mu prišteje razveu dedinske pravice.
— .74 —
§ 902.
3. Cas, kraj in način izpolnjenja. Pogodbe se morajo zvršiti v ta čas, na tem mestu in.' tako, kakor so se stranke dogovorile. Po zakonu se šteje 24 ur za en dan, 30 dni za en mesee in 365 dni za eno leto.
§ 1002. Pcoblastna pogodba. Pogodba, s katero kdo prevzema naložen mu posel, da ga oskrbuje v imenu dragega, imenuje se pooblastna pogodba.-
§ 1102.
Kaboprodavee sme sicer pogoditi si, da mu se rabokupnina naprej plačuje. A če je rabokupec*) naprej plačal več nego en rok, sme on to plačilo pozneje vpisanim upnikom samo tedaj nasproti postaviti, kadar je vpisano v javne knjige.
§ 1202.
Ud, kateri je samo z enim delom svojega imenja v družbi, more imeti kako od vkupnega odločeno imenje, s katerim sme po svoji volji razpolagati. Treba je torej pravico in zaveznosti, ki jih kdo tretji ima proti družbi, razločevati od pravic in zaveznosti proti posamičnim udom.
§ 1302.
V takem slučaji, ako poškodba izhaja iz nepažnje, ter se deleži dado določiti, odgovarja vsak samo za škodo, ki je vzrokovana po njegovi krivnji. A kadar je škoda storjena nalašč, ali kadar se ne da določiti, koliko se je vsak posamič udeležil poškodbe, tedaj so odgovorni vsi za enega in eden za vse; ali onemu, kateri je povrnil škodo, pridržana je proti ostalim pravica, vzvratno prijeti jih za povračilo.
§ 1402. Nepopolna nakaznica. Dokler ni tega trojnega privoljenja, ostaja nakaz nepopoln, ter ima moč samo za one strani, katere so se med sabo porazumele.
§ 1502.
Odpoved zastare ali nje podaljšanje. Zastarelosti ne more se nikdo naprej odpovedati, niti si more kdo pogoditi daljšega roka zastarelosti, nego je določen po zakonih
Ciffale.
*) Izraz: rabokupec, raboprodavec opira se na § 1094, kjer stoji: der Gebrauch der Sache ist fur gekanft anzusehen.
(Opomba uredništva.) Z ozirom na željo, izraženo od častitega gospoda pisatelja tega članka, poživljamo slovenske pravnike, naj se oglašajo glede vprašanja, katero je sprožil, ter sploh glede dvomljivih izrazov v naši pravni terminologiji. Namenjeni smo odkazati temu predmetu poseben oddelek v listu. Da otvorimo diskusijo, naj povemo koj svoje mnenje o nekaterih izrazih, katere rabi častiti gospod pisatelj.
Po našem mnenji ne bi bilo umestno, nadomestiti državljanski" z „grajanski". ..Biirgerlich" v naslovu našega zakonika ne pomeni toliko ius civile nego ius proprium državljanov naše države. Zarad tega se mi nad dosedaj rabljenim izrazom ne bi spodtikali. „Grajanski" izvestno ne bode po.vsod razumljiv.
Glede rabe besede „zakon" za „Gesetz" pa povsem pritrjujemo gospodu pisatelju. Ta izraz je tudi zgodovinski vtemeljen. Že Konstantin Porphvrogeneta pravi o Jugoslovanih, da žive t« taxava.
Vgovarjali pa bi radi besede „zastarelost" za „Ver-jiihrung" mesto vdomačene „zastaranje". Jezikoslovci nam menda poreko, da oblika zastaran in substantiv zastaranje slovniško ni opravičena, da ima že part. perf. act. zastarel trpevni pomen. Vkljub temu zagovarjamo to obliko, ker potrebujemo besedo zastarel za drug izraz. O zadnjem stavku S 406. o. s. r. glede aktorične kavcije bomo rekli, da je zastarel (in abusum desiit), zastaran pa ni. Prvo rabi slovenski praksi za veraltet, drugo za verjahrt. To je, rekli bi, communis opinio jurisconsultum, katera legis vicem obtinet. K temu pride še to, da rabi kazenski zakonik v slovenski izdaji za Verjahrung konsekventno zastaranje, ravno tako menjiški zakon. Ker pa je slovenska izdaja vseh od 1. 1848. do 1852. izšlih zakonov ravno tako avtentična kot nemška, mora sodnik njihove besede uporabljati, kadar obravnava v njih urejene predmete. Ali bi bilo umestno, rabiti za tisti poj m enkrat zastaranje, drugokrat zastarelost?
Namesto rabokup nasvetujemo zakup, ki se nahaja v kranjskih deželnih zakonih za Pacht. Slovenski tekst kranjskih deželnih zakonov je avtentičen mimo nemškega.
— 76 —
Ti zakoni pa rabijo n. pr. pri nakladah na žgane opojne tekočine, pri lovskej pravici i. t. d. izraze: zakupnik, zakupna doba i. t. d. Nastali bi toraj isti nedostatki kot smo jih prej omenili, da za tisti pojm rabijo različnim zakonom tudi različni izrazi.   To se nam ne zdi primerno.
--o--
0 novem nstnem skrajšanem postopku.
V predgovoru svojemu, žal, le do § 103. dospelemu ko-mentaru o Josipa II. občnem sodnem redu pravi dvorni svetnik Fran Jurij pl. Keess, da ga je napotila k izdaji tega komentara skušnja, da se obilo pravd hudo zamota, ker mnogokrat stranki in njenemu zastopniku, pogostoma tudi sodniku samemu, propisi sodnega reda niso dovolj znani, vsled česar jih puščajo v nemar. Dobrohotni namen zakonodajalčev, zmanjšati število pravd ter skrajšati jih s tem, da postopek priprosteje uredi, je brezvspešen, in Keess pisal je svoj komentar, da seznani sodnike in pravdne stranke s pomenom zakonovim, ,,damit der Richter in Ordnung Recht ertheile, der Streitftihrer aber auf dem geraden und sicheren Wege sein Recht suche."
Iz enakega namena in ker se je pripoznala resnica besed, katere je že 1. 1821. javno spregovoril francoski par-lamentni govornik de Bonald, da je dobro in ceno pravosodje prva, če ne edina prava potreba državi, pojavljali so se koj po izdanji občnega sodnega reda z dne 1. maja 1781 do današnjega dne .mnogi poskusi, prenarediti pravdni postopek. Naštevati in opisovati te poskuse je predmet pravnej zgodovini. Ravno to napotilo je vlado, da je predložila najnovejši svoj načrt o ustnem skrajšanem postopku zbornici poslancev državnega zbora.*)   Enako ugibamo mi, če že
*) Opomnimo, da se dotična vladna predloga (državnozborska priloga št. 482) dobiva v državnej tiskarni na Dunaji. Ker je le s pomočjo tega načrta moč vspešno zasledovati diskusijo o važnem tem predmetu, priporočamo vsakemu pravniku, kateri se zanima za stvar, omisliti si pravočasno to prilogo.
— 77 —*
danes opozarjamo slovenske pravnike na ta načrt, naj se pravočasno seznanijo z njegovimi principi ter, zasledujoči razprave in razgovore o njem, spoznajo bistvo njegovo, da so povsem pripravljeni, ko zadobi zakonito moč.
Ustni skrajšani postopek se imenuje pravdni postopek, ki namerava — upiraje se na principije javnosti, ustnosti ter razsoje po svobodnem prepričanji, kakor malotni postopek — vstreči željam, izvirajočim iz trgovskih in obrtnih krogov, naj se javni ustni postopek razširi na veče pravde kot jih zadeva malotni postopek. Vporabivši skušnje, nabrane pri malotnem postopku, razširja načrt na ta način zelo obseg veljave modernih oblik civilne pravde za prizadete kroge.
Najvažniše novo določilo v primeri z zakonom z dne 27. aprila 1873, št. 66. d. z. o malotnem postopku je, da se — vstrezaje gorki, pogostoma izraženi želji — dovoli vzklic zoper sodbe prvega sodnika do sodišč prve stopinje, katera so že sedaj vzklicna sodišča v kazenskih pravdah zavoljo prestopkov, da se vrši pred vzklicnim sodiščem povsem nova ustna razprava o točkah, katere obsega vzklic, ter konečno, da sodi najviše sodišče kot revizijska instanca, ne da bi se tam razpravljalo vnovič.
I. Veljaven bode novi postopek po določilih §§ 1.— 10. načrta:
a) krajevno pri tistih okrajnih sodiščih, katera se nahajajo v krajih, kjer je sedež sodnega dvora prve stopinje, glede celega njihovega jurisdikcijskega okraja, ter razun tega pri tistih, katera pravosodni minister v to določi uradoma;
b) stvarno v vseh pravdah za določene svote denarjev, katere po tožbeni zahtevi, brez obresti in postranskih terjatev, ne presegajo zneska 500 gld., ter v pravdah za druge stvari, kadar se namesto njih v tožbi lahko išče svota denarjev, ki ne presega 500 gld., ali če tožnik pove v tožbi izrecno, da se zadovolji s tako svoto denarjev. Postopek velja tudi v trgovskih pravdah, o tožbah proti fiskusu, posvetnim ali duhovskim občinam, cerkvam, nadarbinam, ustanovam, napravam za javne namene, posestnikom zemljišč, katera so vpi-
— 78 —
sana v deželne deske ali pa so izločena iz občinske zveze (g 14. lit. b) in c) j. n.). Postopek pa ne velja za pravde, katere se rešujejo v malotnem postopku ali v meničnem postopku, tudi ne za pravde iz zakupnih ali najemskih pogodb — razun če se pravda tiče le izterjanja zakupnine oziroma najemnine — on nadalje ne velja za pravde, katere so odkazane stvarnemu sodstvu (realnej instanci) in za listinske pravde, katere urejata zakona z dne 21. maja 1855, št. 95. d. z. in z dne 18. julija 1859, št. 130. d. z.
Trgovske pravde reševale se bodo brez trgovskega pri-sednika.
Krajevna omejitev nam popolnoma ugaja. Ne da bi se žalil princip, naj se sodniki ne premeščajo proti svojej volji, je vendar moč, pri za mesto delegovanih okrajnih sodiščih nameščati najsposobniše in najzaupljivejše sodnike, ki imajo dovolj volje, znanja in delavne moči, zadoščevati svoji nalogi.
Z druge strani pa imajo sodniki v krajih, kjer se nahajajo zborna sodišča, več prilike, razširjati svojo pravniško znanje občevaje s tovarši v poklicu in stroki. Uveti za stvarno in pravo delovanje so vsled tega veči.
Mladi naraščaj, kateri deluje kraj starejih in skušenih sodnikov, se bode za svoj poklic temeljiteje vzgojeval nego pri okrajnih sodiščih na deželi. Na deželi delujejo kot samostojni sodniki, prepuščeni so sami sebi — errando discere jim je usoda. Za vse, kar ukrenejo, so le oni sami odgovorni.
Ni bil menda najmanjši pogrešek, da se je uvedel ma-lotni postopek pri vseh okrajnih sodiščih brez take pripravnice. Iz tega izvira premnogo onih — deloma res utemeljenih - pritožb o mali vrednosti tega postopka. Slišijo se pritožbe, da ravna marsikateri kot paša, da izdaja sodbe nalik onim, katere proglaša kadi. Sodniki v malotnem postopku, ki nimajo prilike shajati se z izvežbanimi in izurjenimi sodniki, zgrešijo pogostoma pravo pot. Vestni in bojazljivi med njimi se niso mogli in se še ne morejo otresti pisarije, ki je bila običajna v starem postopku. Imenoma po malotnem, razpravljajo v resnici navadno po skrajšanem postopku. Zapisujejo vse govore in vgovore, ker jim velja še
vedno: quod non est in actis non est in mundo. Drugi mislijo, da jim je novi postopek odstranil vse utesnitve in spravljajo v svet nepresojljive svoje sodbe, katere izrekajo le po svojej volji, ne utemeljevaje jih niti po zakonu niti
stvarno. X
(Dalje sledi.)
----o-
Pravniški razgovori.
m.
KTc po slovenskem uradovanju. izvirajoč iz krogov za-nimajočih se za politično življenje, postal je slednjič splošen in dobil je na merodajnem mestu prijazen odmev. Dobil bi ga bil že prej, ko bi mu bil dan glavni pogoj, namreč uradno osobje dovolj zmožno slovenščine, kajti priznavatelji temeljnih osobnih pravic vedo, da uradno občevanje s posameznimi narodi v njihovem jeziku ni le postulat pravice, ampak tudi prvi pogoj vspešnemu in stvarno resničnemu ter pravičnemu uradovanju. Kako se more misliti od uradnika, ki ne razume v uradu osobe, o katerem toraj ni niti gotovo, da jo razume popolnoma, da dotično uradno opravilo izvrši na stvarno resnični podlagi, posebno tedaj, kadar sodi o pravnih razmerah, opirajočih se na ustne pogodbe strank, pri katerih naj pogodi pravi pomen vsake besede!
Prvi in glavni pogoj vsakemu uradnemu opravilu je, da se opira na resnični stvarni položaj, ker je le tedaj moč obstoječe zakone pravično uporabljati za posamezne konkretne slučaje.
Načeloma je toraj klic po slovenskem uradovanju v Slovencih tako jasno opravičen, da temu stvarno in resno nikdo ne more in tudi ni mogel ugovarjati. Kar je bilo ugovorov in pomislekov, opirali so se večidel na trditev, da slovenščina še ni sposobna za uradno rabo, in kjer se sposobnost jezikova ni zanikovala, pa so se opirali na dejanski položaj in primankljaj uradnega osobja.
80 —
Da je bil ugovor glede jezikove sposobnosti že nekaj časa sem neopravičen in da je dandanes popolnoma neutemeljen, sodi lahko vsak, kdor je slovenščine popolnoma zmožen in kdor pozna njen kratki pa krepki zlog, kakoršen ugaja ravno pravniškemu in sploh uradnemu stilu.
Nemščina borila se je stoletja z latinščino, predno je dospela v javnih uradih do sedanje veljave in še dandanes je uradna nemščina polna latinskih izrazov. Ob času, ko so peli nemški pesniki že v dovršeni nemščini, pisali so uradniki še na pol latinski in učenjaki so z nekakim ponosom objavljali svoje učene razprave v latinščini. Tega pa ni zakrivila toliko nesposobnost nemščine v tedanjem času, kakor tedanje razmere in nazori učenjakov. Nemci, kakor drugi narodi, učili so se pravoslovja od Rimljanov. Iz virov pisanih v latinščini, zajemali so nemški pravoslovci svojo pravniško učenost ter ustvarjali si potem svoje „zisteme". Ni čuda, da je nemščina, kakor pri učenjakih, tako tudi v javnih uradih le počasi prodirala in zadobila svojo sedanjo splošno veljavo.
Slovenščina je rabila za taisti proces komaj toliko desetletij, kakor nemščina stoletij, kar dokazuje posebnoi sposobnost jezikovo tudi za rabo v javnih uradih.
Sicer se od strani, kjer se slovenščina ne pozna , pri vsaki priliki zanikava sposobnost slovenskega jezika, katerega imenujejo trdovratno le nekako novodobno jezikovno iznajdbo, katere ne ume narod.
Enakim neosnovanim in neveščim trditvam nasproti je vsaka beseda zastonj, ker ni moč prepričati človeka o stvari, katere ne razume sam. Kdor pa je vešč slovenščini ne le po besedi sami; ampak tudi po duhu, in kdor zasleduje pazljivo razvoj slovenščine v zadnjih desetletjih, bodisi glede leposlovne literature, kakor tudi glede drugih predmetov vsakdanjega življenja, bode gotovo priznal, daje slovenščina v vsakem oziru čudovito napredovala in da ni nikake ovire, vporabljati jo za katerikoli znanstveni predmet.
Jezikovna sposobnost sama na sebi pa še ne zadostuje, da človek piše znanstvene razprave v tem jeziku in da ga rabi v izvrševanji kakega poklica v javnem življenji.   Po-
— 81 —
trebno je, da vsak, kateri hoče v kakem jeziku svoj poklic izvrševati, razume ta jezik, in sicer korenito, po besedah, po duhu in svojstvu.
V tem pa tiči tista glavna zapreka, katera se še ni odstranila, in katera je do zadnjeg slovensko urado-
vanje ako ne popolnoma onemogočila, pa vsaj zelo otežavila. Zatoraj je posameznemu, ki se je posvetil javnej službi, ne-izogibljiva dolžnost, da nadomesti iz lastnega nagiba, iz lastne pridnosti to, česar se ni učil, pripravljaje se za svoj poklic.
Kjer se vrši vse izobraževanje človekovo v tistem., jeziku, v katerem naj deluje v javnosti, tam tega ni treba in takim je zelo olajšano delovanje v njihovem poklicu. Pri nas je to drugače in pomaga naj si vsak sam sebi.
Poglejte, kako so si pomagali posamezni stanovi.
Naj Marij i vej ši v tem oziru so bili slovenski duhovniki. Ob času. ko si pravoslovec še ni upal ziniti v slovenščini, pisali so slovenski duhovniki že gladke slovenske govore in razprave v vseh točkah bogoslovskih in dandanes ga ni predmeta v bogoslovji, kateri bi se ne bil razpravljal že temeljito v najlepši slovenščini. Duhovniki razširili so svoje delovanje tudi na lepo- in modroslovno polje in v najnovejšem času spisala se je v modroslovno stroko spadajoča knjižica*) katera se odlikuje med drugim posebno tudi po dovršenem jeziku in umljivosti njegovi v stvari sami, akoravno jej je predmet strogo znanstven.
Da so slovenski pesniki dospeli do vrhunca jezikovne tehnike in popolnosti, ter da se v tem oziru lahko merijo z vsakterim drugim jezikom, in da so ravno tako tudi slovenski pripovedni pisatelji dosegli glede jezikovne oblike v slovenščini to, kar so dosegli pisatelji drugih narodov, prizna vsak, kdor pozna dotično slovensko literaturo.
Vsi ti pisatelji pa so delovali le iz lastnega nagiba in veselja ter notranjega navdušenja do stvari, nikdo jih ni učil poprej, da se mora v slovenščini tako pisati; orali so
*) I)v. Lampe — Vvod v modroslovje.
6
— '82 —
ledino z nova vsak na svojem mestu in gladili jezik ter njegove oblike.
Izobrazil in tehnično dovršil si je tako slovenščino vsak za svoj poklic: duhovniki za bogoslovje, pesniki in leposlovci za pesništvo in leposlovje.
Tako naj ravnajo tudi drugi stanovi. Kdor se hoče v eni ali drugi stroki znanostij izobraziti in to svoje iz-obraženje dejansko javno kazati, mora si prisvojiti najprej sredstvo za to. mora se izuriti v jeziku, v katerem hoče v življenji izvrševati ta svoj poklic. S širjenjem svojih znanstvenih pojmov v duhu tega jezika, širil bode tudi jezikovne, oblike za to znanstveno stroko in dobil bode za vsako misel tudi primerne izraze.
To pot, katero so hodili drugi stanovi, naj hodijo tudi slovenski pravniki, ako hočejo doseči v slovenskem pravo-slovji to, kar so dosegli oni v bogoslovji. Kar je bilo onim moč doseči, to doseči tudi pravnikom ne bode nemogoče, ako se bodo le poprijeli dela z enakim zanimanjem in veseljem za stvar samo.
Dr. K.
--o--
Zakonodajstvo.
Kos II. deželnega zakonika za Vojvodino kranjsko, leto 1888, izdan in razposlan je bil dne 13. februarja 1888.
S tem je priobčen deželni zakon z dne 20. oktobra 1887. leta o razdelbi skupnih zemljišč in uredbi dotičnih skupnih pravic do njih uživanja in o skr bo vanj a.
Ta zakon se upira na določila državnega zakona z dne 7. junija 1883. leta d. z. št. 94. in obsega 125 paragrafov v petih oddelkih. Praktično veljavo pa dobi še le tedaj, kadar bodo izdelane izvršilne določbe, ki bodo proglašene potom naredbe. Velevažen je ta zakon glede razdelitve in urejenja naših ,.gmajn", pašnikov i. t. d. O tej važnosti hočemo govoriti drugokrat.
Za danes se omejimo le na to, da opozorimo slovenske juriste na slovenski tekst tega zakona.
- w -
Od leta 1883. sem ne prestavlja deželni zbor kranjski več nemških zakonskih načrtov v slovenski jezik, marveč izdeljuje zakone v slovenskem in nemškem jeziku.
Tako postane slovenski tekst avtentični vir za slovensko juridično terminologijo.
Kdor je imel priliko opazovati, s kakim temeljitim jezikoslovnim znanjem in s kako natančnostjo — da ne rečemo pedanterijo — sodelujejo odlični slovenski juristi in jezikoslovci pri sestavi posameznih zakonov v deželnem zboru kranjskem, ta nam bode gotovo pritrdil, če pravimo, da so novejši slovenski zakoni kranjski neka avtoriteta glodi'' slovenske juridično terminologije, katere dandanes več prezirati ne moremo.
Tudi najnovejši zakon ni izjema v tem oziru. Jezik je gladek in uzoren, brez vseh germanizmov. Praktični jurist nahajal bode v njem marsikateri dober juridični izraz, katerega je dosedaj pogrešal.
--o--
Pravosodje.
a) Od prie potrjene okolno.sti. katerih stranka ni trdila, ne vplivajo na razsojo.
V negatorni tožbi ji' zahteval tožnik Egidij G. proti Tomažu in Jori St. in Jakobu H. :
1. toženci so dolžni priznati, da jim ne gre pravica voziti perilo po parceli štev. 774. kat. občine Stepanavas, posebno tudi ne poleg meje mej to parcelo in travnikom pare. št. 776. — in se morajo vzdržati prisvajanja ti' pravice :
2. toženci so dolžni priznati, tla je zemljišče vlož. štev. 240., pare. št. 774. kat. občine Stepanavas lastnina tožiteljeva, neobremenjena s služnostjo steze, in da tožencem ne gre pravica, hoditi po zgoraj navedenej progi čez to parcelo ter so dolžni, vzdržati se v bodoče tega pota. Ker so toženci vgovarjali, da jim gre pravica do steze radi priposestvanja, zaslišale so se priče, ki so soglasno potrdile, da je prepirna pot javna, splošna, pristopna vsem ljudem, tako tudi Hru-šičanom.
6*
—  84 —
Priči' pa niso mogle ničesar povedati v smislu priposestovanja steze. Sodišče je vstreglo samo prvemu odstavku tožbene zahteve, zahtevo drugega odstavka je odbilo, troškj so se obotali. To i/, sledečih
r a zlog o v:
Kakor so pričo izpovedale,  je nedvomno, da vsakdo hodi po    «• tej stezi že od starih časov do dandanes, javno, ne da bi kdo branil, in splošno, ter da je gotovo več kot 30 let tako,  in da mej drugimi tudi Hrušičani tam hodijo.
Priče pravijo vrh tega. da je ob stezi eelo neka naprava, da se pride nanjo iz bližnjega gozda lahko čez plot.
V kolikor toraj ne presegajo toženci pravice hoje, si te pravice tudi ne prisvajajo, ako samo hodijo, v kolikor pa je ta pravica prekoračena s tem, da toženci po t< j stezi -tudi perilo vozijo, se je vstreglo tožbi za to, ker se tožencem ni posrečilo dokazati, kar so trdili, namreč, da bi si bili po priposestvanji pridobili pravico, voziti tam perilo,
Nadsodišče graško je z odločbo z dne 12. jannvarja 1887. št. , 118. tožbi popolnoma vgodilo iz sledečih
razlog o v:
Mnenje prvega sodnika, da gre v tej pravdi radi javne, splošno vporabljene steze Hrušičanov, ni vtemeljeno po obrazložbali strank v pravdnih spisih.
Nihče iz mej tožencev ni trdil, da je steza javna, splošno pristopna, marveč trdili so edino le. da so si pridobili služnost hoje čez pare. štev. 774. kat. obč. Stepami vas po priposestvanji in le zato so se tudi klicale priče v dokazovanje. Iz tega sledi, da vgovarjajo toženci le iz privatno-pravnega naslova pridobitev služnosti hoje.
Akoravno so priče res pravile, daje steza javna in splošna, to vendar ne more vplivati na razsojevanje, kajti ta moment ni vtemeljen po pravdnih trditvah prepirajočih se strank v pravdnih spisih, marveč uvaževati je edino le, ali je pravoveljavno dokazano, da so si toženci pridobili služnost hoje po priposestvanji.
To vprašanj?1 pa se mora zanikati, ker nobena priča ni potrdila za 30 let uživanja take služnosti od strani tožencev, in ker so pričo samo splošno pravile, da so prebivalci vasi in okolice po tej stezi hodili, ter da je ta steza javna.
/   . — 85 —
b) Pritožba zoper odločbo nadsodiščevo v malotnem postopku
ni dopuščena.
V pravdi Janeza A. proti Francetu l>. zavoljo 24 gld. 50 kr. s pr. izdalo je okrajno sodišče v X-u odlok : .,malotni postopek o tožbi de praes. 7. avgusta 1887 št. 9415 se v smislu § 30. m. p. vstavi, ker je sodnik razvide! iz predloženega izvlečka iz trgovskih knjig ter iz izpovedb strank, da je predmet tožbi presežek, ki se pokaže pri primerjanji večili strankam pristoječih terjatev, katere presegajo znesek 50 gld. (§ 7. m. p., § 15 lit. a j. o.). Zahtevi toženčevej, naj se mu prisodijo dosedaj narasli sodni troški, se ne ugodi, ker se in merito ni sodilo in nobena stranka naraslih troškov ni zakrivila.
Eekurzu toženčevemu ji' c. k. nadsodišče na Dunaji z odločbo z •20. septembra 1887. št. 13401 ugodilo ter spoznalo, da ima tožnik tožencu troške prve in druge instance plačati v štirnajstih dneh, da se ogne zvršilu, to uvaževaje, da tožba ni imela vspeha, ker se je razprava rarad nedopustnosti malotnega postopka vstavila, ter mora vsled tega tožnik, kateri je pravdo zgubil, tožencu vrniti k primernemu zagovorit potrebne troške, katere mu je prizadjal, in istotako troške druge instance. (§§ 24. in 26. zak. z dne 16. maja 1874. št. 69. d. z.).
V daljuej izpeljavi ozirajo se razlogi le na slučajne okolščinc brez [irincipijelnega pomena
Najviše sodišče je dne 15. julija 1887 št. 5078. potrdilo odločbo nadsodiščevo.
Razlogi se strinjajo z onimi nadsodišča ter razun tega še posebno naglašajo po aktih dokazano okolnost, da je prvotožonee sam dokazal, da je bil pred 10 leti kupil parcelo št. 774. kat. obč. Stepanavas in da je bil toraj postal lastnik parcele, po katerej je poprej domnevno imel služno pravico hoje: vrh tega ji' dokazal, da je to parcelo kasneje tožniku prodal.
Iz tega sledi, da bi po g 520. o. d. z. njegovo priposestvanje nehalo tedaj, ko je bil kupil služno parcelo. Da ji! pot javna, so priče trdile, toženci pa ne, ampak so se opirali le ua zasebnopravni, ne pa na javnopravni naslov. Konečno je tudi razvidno iz spisov, da parcela št. 774. kat. občine Stepanavas ni vpisana v zemljiške knjige kot javno zemljišše, marveč kot del tožnikovega zemljišča.
— 86 —
Revizijski rakun tožnikov je najviše sodišče zavrnilo, ker zoper razsodila nadsodišč v malotnem postopku ni dopustna daljna pritožba.
c) K razlaganju § 1!M>. lit a) k. z.
Kasacijska sodba z dne 27. novembra 1886. št. 10280.
Blaž C. je pri okrajnem sodišči Ptujskem vložil tožbo zastran razžaljenja časti proti Antonu Gr . . . n, trdivši, da ga je le-ta s psovko „tat" razžalil. Pri glavni razpravi je bil obdolženec obtožbe oproščen, ker ni bilo nikakih dokazov za tožiteljevo trditev. Ker pa je priča Neža ('. pri razpravi pričala, da jo je Blaž O., akoravno mu je izrecno povedala, da o celej stvari ničesar ne ve, nekaj dni pred razpravo nagovarjal z besedami „saj se lahko beseda spreobrne, tako govorite, da bodete Gr . . . a noter spravili, mene pa vuir' ; ker so tudi priče Matija U. in Matija D. izjavile, da se je Blaž C. pri omenjeni priložnosti izrazil „saj se beseda lahko spreobrne, saj laž toliko velja, kot pravica; beseda je beseda, naj bo laž ali pravica", ali ..vi lahko spreobrnete besedo, da Gr . . . a noter zašijete", vložilo je e. kr. drž. pravdništvo obtožbo proti Blažu ('. zaradi hudodelstva goljufije, ker je nameraval s svojim govorom napeljati pričo Nežo ('., da bi pred sodiščem krivo pričevala.
Sodni dvor prve stopinje je po končani razpravi obtoženca Blaža C. oprostil obtožbe, akoravno je djanske okolnosti gori navedene smatral kot dokazane. Nagibi te oprostilne sodbe bili so sledeči:
Djauskega obstanka hudodelstva goljufije po §§ 197. in 199. k. z. v omenjenem nagovarjanji ni najti: kajti to nagovarjanji' nima v sebi nikakoršne zahteve, da bi priča kako djansko reč fokolščinoj proti lastni vednosti kot istiuito potrdila ali zanikala : vprašalna izjava obtožencema toraj ni sposobna, provzročiti krivo pričanje Neže C. pred sodiščem in sicer v toliko manj, ker je ona sama potrdila, da jej Blaž C. ni prigovarjal naj bi eno ali drugo okolnost potrdila (§ 167. k. p. r.) Akoravno so nazori Blaža Č., katere je izrazil vedoč za resnico, proti-nravni (nemoralni I, vendar manjka zunanje hudobno djanje (§ 11. k. z. i. ki bi se zamoglo smatrati kot prizadevanje, koga na krivo pričevanje napeljati.
Proti tej sodbi vložilo je drž. pravil, ničnostno pritožbo, upiraje se na ničnostna vzroka § 281. št. 5. in 9. k. p. r.  Prvi ničnostni
— 87 —
vzrok našlo je pravdništvo v tem, da je sodišče besede „govoriti po pravici" v svojej sodbi tolmačilo z nemškim izrazom „spreehen, wie es Redit ist" in ..sprechen, was Recht ist" in se s tem postavilo v nasprotje z govorjenjem prič, kajti izraz .govoriti po pravici (pravico)" pomeni „die Wahrheil eraahlen, sagen", ali „der \Vabrheit gemžiss reden". V podlago druzega ničnostnega vzroka se je pa pravdništvo sklicevalo na to, da je pravna zmota, ako sodišče tolmači določilo g 199. a k. z. v tem smislu, tla mora zapeljivec potrjenje ali zanikanje kake določne djanskc reči zahtevati. To mnenje bi vedlo do gotovo neosnovane trditve, da je napeljevanje na krivo pričevanje le mogoče v obliki naročila, po katerem bi imela priča neko popolnoma določno izjavo podati sodišču. Za to hudodelstvo marveč zadostuje, da je imel obtoženec namen, Nežo č. pripraviti v to. da ne bi resnice govorila pred sodiščem. Pri krivem pričevanju se kaznuje to, da se je nameravalo, pripraviti sodnike v zmoto. Gotovo se ne more trditi, da mora začetnik ali šuntar kakega hudodelstva zapeljanemu natanko način in sredstva izpeljave propisati. Kar pa velja za druge vrste hudodelstev, velja tudi za predležeče kaznjivo d.janje.
C. kr. kasacijski dvor rešil je pritožbo ugodno in je Blaža C. krivini spoznal hudodelstva goljufije po $;§ 197., 199. c. k. z. iz sledečih
razlogov:
Ni potrebno razmotrivati vprašanja, katero je ničnostna pritožba sprožila z ozirom na § 281. št. 5 k. p. r. ter gre na to, je-li izraz, ki ga je po sodiščevem pripoziianjn rabil Blaž C. „ne treba govoriti po pravici" primeren nemškemu izrazu „68 sei nicht nothig zu sprechen, was Recht ist" (kakor ga tolmači sodišči*), ali pa izrazu ,. \vas wahr ist" (kakor trdi drž. pravdništvo) kajti, iz teh besed, naj se razumejo v enem ali drugem zmislu, je vendar le zmiraj posneti ena in ista vsebina, napeljevanje k neresničnem pričevanju pred sodiščem.
Zategadel je pa tudi ničnostna pritožba c. kr. drž. pravdništva, ki se upira, na djanske določitve sodišča, v zmislu § 281. št. 9. a k. p. r. povsem vtemeljena. Ako je sodišče smatralo kot dokazano, da je obtoženec nagovarjal pričo Nežo Č., naj tako govori, da bodo Gr. . . a noter spravili, kajti beseda se lahko spreobrne ; ako je toraj sodišče smatralo dokazanim, da je skušal obtoženec pričo napraviti na to, da bi v njegov prid in nasprotniku njegovemu v škodo neresnico pričala, morala bi tudi
— 88 —
pogojno slediti obsodba obtoženca zaradi  hudodelstva goljufije po 197. 199 a. kaz. zak.,  storjenega s tem, da si je obdolženec prizadeval napeljati pričo, da bi pred sodiščem po krivem pričala.
Sodišče sicer opravičuje oprostilno svojo sodbo s tem, da izjava obtoženčeva, ki je predmet obtožbe, ni sposobna, zapeljati koga h krivemu pričevanju, ker priča, ki o celej stvari ni vedela ničesar, ni bila nagovorjena, da naj protiresnično potrdi kako določno okolnost. Ta trditev sodiščeva je pa ovržena, ako se premisli, da bi bila izpovedba priče, katera, kakor priznava sodišče, o celem dogodku ni vedla ničesar, edino resnična le tačas, ko bi se vjemala s to okolnostjo (namreč nevednosti). Ker pa je obtoženec vendar le pričo nagovarjal, da bi v nasprotji s tem, toraj lažnjivo, potrdila okolnosti, ki bi bile njemu ugodne, nasprotniku njegovemu pa neugodne, je očividno od priče zahteval, naj krivo pričuje. In potem ne dela nobenega razločka, da je obtoženec opustil, pričo nagovarjati, da naj določne okolnosti potrdi in da se je zadovoljil, priči le v obče nakazati smer, po kateri bi morala po njegovi želji kreniti z izpovedbo svojo.
Zanimivejše razsodbe v obrano zakona (§33k.p.r.)*
i.
Z razsodbo z dne 22. septembra 1867 št. 7499. uničil je ka-saeijski dvor sodbo c. kr. okrajnega sodišča v T., s katero se je zakon in posebno predpis § 454. k. p. r. prelomil, iz sledečih razlogov :
V kazenski pravdi proti A. R. zaradi prestopka zoper varnost časti v zmislu § 496. k. z. vršila se je dne 28. svečana 1886. pri c. kr. okrajnemu sodišči v T. glavna razprava v uenavzočnosrj obdolženčevi, kateremu povabilo ni bilo vročeno, ter se je sklenila proti njemu sodba „in contumaciam".
Proti tej sodbi vložil je obtoženec v pravem času vgovor, ter je ob enem združil s tem pravnim lekom tudi vzklic zaradi ničnosti in zaradi izreka o krivdi.
C. kr. okrajno sodišče je na to razpisalo takoj novo razpravo v dan 23. aprila 1886 ter povabilo k njej zasebnega obtožitelja,  ob-
*) Pod to rubriko priobčevali bodemo zanimivejše razsodbe o. kr. kasacijskega dvora vsled ničnostnih pritožb generalne prokurature v obrano zakona v zmislu § 33 k. p. r.
— 89 —
toženca in priče Iz spisov ni razvidoti, jo-li zasebni obtožitelj ta dan prišel k razpravi.
Po naznanilu okr. sodišča v J. z dne 25. aprila 1886. št. 947.. da se obtožencu povabilo ni moglo vročiti, ker je odpotoval v L. in ni znan dan njegove vrnitve, bila je glavna razprava „ex oflicio" prestavljena na 14. majnika 1886. od 9. uri dopoldne.
Iz zapisnika o ti j razpravi se razvidi, da se je vsled izostanja obtoženčevega po predlogu zasebnega obtožitelja izreklo, da se ima vgovor smatrati za nevložeiiega ter da ostane prva sodba „in contu-maciam" v pravni moči.
Obtoženec, kateremu je bilo povabilo proti določbi § 455. alinea prva k. p. r. še le 13. majnika vročeno, prosil .je v vlogi, katera je še isti dan došla po pošti v T., pri sodišči pa bila še le 15. majnika praesentovana. za prestavljeni e razprave dokazujoč, da mora dne 14. majnika osebno priti k okrajnemu sodišču v J.
Z rešitvijo z dne 16. majnika 1886. št. 1125 se ta prošnja ni vslišala in naznanil se je ob enem obtožencu sklep z dne 14. majnika. Z dekretom z dne 25. avgusta 1886. št. 1125 pozval se je obtoženec da ima plačati globo, v katero je bil obsojen
Ako se zgoraj opisani dogodki presojajo glede svoje zakonitosti, pušča naj se v stran vprašanje, se-li strinja z določbo g 478. k. p. r.. če se na vgovor proti obsodbi ,,in contumaciam" takoj razpiše nova razprava, ne da bi se poprej posebej rešilo vprašanje o opravičenosti vgovora. Glede na položaj v spisih tudi ni razgovarjati o tem, če je bilo z ozirom na S 46. k. p. r. opravičeno, razpravo „ex offlcio" prestaviti, ako zasebnega obtožitelja ni bilo dne 23. aprila 1886 k razpravi.
Z oziroin na nevarnost, da se je s sodbo storila dejanska krivica, pa je posebnega preudarka vredno vprašanje, ni-li v zgoraj navedenem postopanji dobiti znatne prelomitve zakona.
Po S 455. al. 1. k. p. r. ima se povabilo tako vročiti, da ostane obdolžencu od vročitve do glavne razprave — odštevši tisti čas, katerega potrebuje, da pride do sodišča — še najmanj 24 ur časa za pripravljanje. Ta postavna določba pustila se je v pričujočem slučaji v nemar, akoravno je bil obtoženec oddaljen od sodišča več ko dve milji, ker se mu je bilo povabilo k razpravi dne 14. majnika 1886. ob 9. uri dopoldne vročilo prepozno, namreč še de 13. majnika 1886.
— 90
Iz tega sledi, da se obsodba A. R. ne opira na, od okrajnega sodišča po kazenskopravdnem redu dovršen kazenski postopek (§ 1. k', p. r.) — Zaradi tega se je vsled ničnostne pritožbe v obrano zakona po § 292. k. p. r. moralo spoznati, da je z dotično odločbo prelomljen zakon v zaznamovanem oziru. Dotična odločba, kakor poznejše rešilo i dne 25. avgusta 1886. št. 1125 se uniči in okraj, sodišču v T. ukaže, da razpiše nov dan za glavno razpravo.
II.
Vsled pritožbe generalne prokurature zoper sodbo e. kr. okrajnega sodišča v C. z dne 14. junija 1887. št. 333, s katero je bilo izrečeno, da izgubi zaradi prestopka tatvine obsojeni E. pl. Z. svoje plemstvo, razsodil je kasaeijski dvor dne 18. novembra 1887. št. 11306: ,.da se je z omenjenim izrekom okr. sodišča v C. prelomil zakon, posebno predpis S 27, lit. a k. z. in določba g 6. kazenske novele z dne 15. novembra 1867 št. 131 d. z., ter da se ta izrek uniči".
Razlogi.
Pritoženi izrek, s katerim je bilo izrečeno, da izgubi zaradi prestopka tatvine obsojeni E. pl. Z. plemstvo, ne da se nikakor opravičiti iz določil § 6. kazenske novele z dne 15. novembra 1867 št. 131 d. z., na katero se sklicuje prvi sodnik.
Paragraf 6. imenovanega zakona, kateri zakon po vsej svojej vsebini naravnost kaže namero, dopustiti milejše določbe, ne more se razlagati za obstoječe zakone poojstreči ali razširjajoči predpis, to tem nianje, ker govori proti temu tudi že vsebina tega, nikakega samostojnega ragulativa o kazenskopravnih častnih nasledkih obsega-jočega paragrafa; z ozirom na ta zakon se toraj nikakor ne more izreči zguba plemstva tudi v takih slučajih, v katerih ni to že po prejšnjih določbah nastopilo kot postavni nasledek kazenske obsodbe.
Ker pa po § 27. lit. a k. z. nastopi zguba plemstva le pri obsodbi v kazen na smrt in v teško ječo, je oči vidno, da je omenjeni izrek prvega sodnika nezakonit.
Zaradi tega moralo se je spoznati, da se je z dotičnim izrekom prelomil zakon v omenjenem oziru, ter se je moral ob enem ta izrek uničiti.
(Opomba.) Kdor bi se držal načela „lex posterior derogat priori", in tolmačil § 6. kazenske novele z dne 15. novembra 1867.
— 91 —
št. 131 d. z. po golih besedah njegovih, mislil bi, da ta razsodba kasaeijskega dvora ni v soglasji z besedami omenjenega paragrafa, in zdi se skoraj človeku, da se pri redakciji te postavne določbe ni jasno mislilo, ali pa jasna misel ne dovelj jasno izrazila, ker se ta paragraf da v resnici po svojih besedah tako tolmačiti, kakor ga je tolmačilo okr. sodišče v C. Toda če se jemlje ozir na prejšnje določbe kazenskega zakonika na eni. in na tendenco kazenske novele z dne 15. novembra 1867. na drugi strani, ni dvomiti o resničnosti in zakonitosti zgoraj navedene razsodbe. — Enako načelo izreklo se je tudi v razsodbi kasaeijskega dvora z dne 16. novembra 1878 št. 7561 (zbirka M. G. št. 187). Dr. K.
--o--
Listek.
Neodgovornost.*) I.
Eh bien! ali sprevidite. kam vas dovedejo lepe teorije o neodgovornosti hudodelnikov ?
Glejte, to je človek, ki je imel preteklo leto prepir z ravnateljstvom poštnih in brzojavnih uradov, ter misli, da se mu godi krivica. Slučajno sreča na cesti učence poktehničke šole, zdi se mu. da sta med njimi sinova ministra za pošte in brzojave, izvleče iz žepa revolver ter streli trikrat med množico.
Zaprejo ga in naročijo zdravnikom, naj preiskujejo duševno njegovo stanje. Zdravniki, to se ume, spoznajo, da ni nobene logične zveze med pritožbami, katere ima obdolženec proti državoej upravi in svinčenkami, katere je streljal med učence polvtehničke šole.
Končaje svoje poročilo pravijo, da ta človek ni pri zdravi pameti in — ker ima vse v medicini svoje ime — določijo, da je zbolel za blodnjo, da ga preganjajo, da je ravnal pod vplivom nepremagljive sile ter vsled tega ni odgovoren za dopriuešeno djanje.
*) V naslednjem podajamo dva članka duhovitega feuilletonista Fran-cis(|ue Sarcev, katera je objavila Republiime Francaisc 7. in 11. januarja t. 1. Ker je prišlo tudi pri nas v navado, pri vsakem večjem zločincu govoriti o moral insanitv. je zanimivo slišati tudi nejurista v tej zadevi. Opozarjamo na razliko med stališčem Sarcey-evim in stališčem, katero zavzijna v najnovejši svoji publikaciji — Interessante Fallc. (Viminalprozesse aus neuester Zeit — Paul Lindan.
— 02 —
Preiskovalni sodnik spustil ga je vsled tega iz zapora. Ni ga nesmisla, ki bi človeka huje razkačil.
Če je človek odgovoren, naj zagovarja svoje djanje pred sodniki Se pa je ačodgovoren nore, treba ga zavarovati, kajti ravno tista blodnja da ga preganjajo, ki mu je ta pot vtisnola revolver v roke, privedla ga bode prej ali slej k enakemu surovemu činu.
In ta ni izostal. Leto pozneje, t. j. pred nekoliko dnevi, čakal j<3 isti Milmaud pri vratih ministerstva visokega činovnika telegrafske uprave, ter je, ne da bi mu bil kaj rekel, strelil šestkrat v njegov hrbet. Velika sreča, da nesrečnež ni obležal na mestu. Za-dobil je težke rane in javeljne bode okreval.
Moža so vnovič prijeli ter odvedli v preventivni zapor, vnovič bodo poprosili — jaz tako mislim — zdravnike, naj se izreko o njegovem duševnem stanji. Ne dvomite, napisali bodo lepo disertacijo o tem slučaju. Pred seboj imam autografovano poročilo, katero so podali v drugem, približno enakem slučaji, v slučaji Baffier-ja, ki je streljal na Germani Casse-ta kakor na zajca, da si ga uiti poznal ni. O tem bom še govoril, kajti to poročilo spada med najčudniše reči, katere sem čital. Poskusen umor, katerega obdolžujejo Baffier-ja. ni drugo — nego zanimiv psvhologički slučaj.
Eavno tako bode se dokazalo z vsem znanstvenim aparatom, da je ta ubogi Milmaud podlegel še enkrat nagonu, kateremu se ni mogel upreti . . . slišali so se že taki glasovi . . . Bodo ga li vnovič spustili ? Bodo mu li rekli: ,.Prijatelj, to, kar se Vam je pripetilo, je zelo neprijetno, Vi imate opasno navado, nositi pri sebi revolver ter ga sprožiti proti brzojavnim uradnikom. Toda, to ni Vaša krivda, Vi ne morete vladati samega sebe . . . zatoraj, vrnite se k svojim. Z bogom!"
To pa ne reši vprašanja.
če je mož kriv, naj se obdrži v ječi, če ni, naj se zavaruje v blaznici, drugo ni mogoče. Bitjem, katera so za javno varnost tako nevarna, se ne sme dovoliti, da, zarad svoje neodgovornosti, hodijo po ulicah. Stekel pas tudi ni odgovoren. Vsled neke nepozpate sili' cedijo se mu sline in grize, kar dobi. Za to pa ga vsak, kateri ga dobi, pobije.
Sodišča vendar niso, na kratko rečeno, šole za primerjajočo psv-hologijo.   Ona niso namenjena soditi človeška djanja razjasnjevaje njih
nagibe ter preiskovaje obisti hudOdebrikoiF. Njihova naloga jo, varovati človeštvo pred hndodelniki.
Mar ni lopa prilika za hudodehiika reči: jaz nisem odgovoren, vodil ino jo nagon, močneji od mojo voljo. Moj bog, vsakokrat biva kaka. reč, ki navaja k slabemu, to stoji. ljudje, ki so hudobni, kakor Jago in Narcis, iz ljubezni do iimetuosti. so zelo redki.' menda so to tudi pošasti, katero je rodila zgolj domišljija pesnikov. Vsak človek, ki stori kaj slabega, ima gotove razloge za to. Njegova skrb bodi. upreti se tem razlogom. Če je za to preslab, tem hujše za njega ! Človeško društvo ima pravico, vporabljati zoper to slabost vsa potrebna sredstva.
Morilci, ki se izpričavajo s takimi zagovori, spominjajo me po-balina. katerega so pri kradenji zasačili, na kar je, surovo se smehljaje djal: tega nisem storil jaz, ampak moja roka! — A, to je tvoja roka, prijatelj! Dobro, bodi tako dober in obdrži jo v žepu, sicer boš imel sitnosti.
Ni ga slabšega vzgleda kot je ta. katerega dajajo ljudem škandalozne oprostitve, provzročene po poročilih zdravnikov o neodgovornosti obtoženčevi. Recimo, da so taki ljudje, kateri nimajo trdne volje. Bomo jo s tem utrdili, da spustimo iz ječe morilca, ker bojda ni znal in ni mogel premagati samega sebe? To je spodbujanje, to je premija za uboj.
Ivo bi bili obsodili prvo žensko, katera je zlila vitrijol v lice svojemu nezvestemu ljubimcu, strogo in na dolgo časa, ter tudi drugo, in tretjo takisto, ne bi bilo četrte. Volja ostalih bi se bila utrdila vsled pomisleka, da bodo, če se vdajo nagonu osvete, gotovo kaznovane.
Mesto tega vprašali so zdravnike, ali ni storilk obladala sila, katerej se upreti niso mogle.
Sila bila je nepremagljiva, odgovorili so gospoda zdravniki.
Zarad tega so se vitroleuse oprostile, občinstvo je ploskalo, in sledile so druge, katere nalik onim naglašajo, da so neodgovorne.
• Neodgovorne! Neodgovorne! Hočete li res take biti? Dobro, v Charenton*) z Vami, naprej! To je zatvor, ki ne omadežuje kot oni v Poissv**), pa je mnogo Imji.   Ker se same ne morete upreti svo-
*) Blaznica. * Kaznilnica.
— 94  -
jemu nagonu, in ker ta nagon provzročuje slaba djanja, dovolite nam, da nadomestimo vašo voljo z našo, ter da vas obvarjemo vaše lastne slabosti med trdnimi zidovi — blazniee.
----o----
Književnost.
Vatroslav Oblak. Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja. Posebni odtisek iz ,.Letopisa Matice Slovenske za leto 1887 S V Ljubljani 1887. 57 str. vel. 8°. — Ako tudi g. pisatelj govori o tukaj priobčenih rokopisih bolj v jezikoslovnem obziru, vendar jih na tem mestu omenjamo, ker so vsi trije, izvirajoči iz XII. in XVIII. stol., pravniške vsebine ter pred vsem zanimivi kot zgodovinski spomeniki. Prvi rokopis, shranjen v dunajski vseučiliščni knjižnici, obsega razven nemških in talijanskih priseg tudi ll> (17) slovenskih iz prve polovice XVII. in XVIII. stol., drugi rokopis, v ljubljanski liccjski knjižnici, nam podaje le malo natančen slovenski prevod gorskega zakona jBergkhlie< btsordnung 1039) z leta 1<>44. tretji rokopis, ki ga je dobil g. pisatelj iz zapuščine, Forda Ko-čevarja. je slovenski dolžni list z leta 1630. Vse imenovane spomenike obravnava g. pisatelj z jezikoslovnega stališča. Oziral se pa ni na slovarni del, kar je obžalovati, kajti gotovo bi bilo zanimivo videti, kako je slovenski prelagatelj gorskega zakona podomačil pravniške izraze nemškega izvirnika.
H konci še dve opazki. Prvi rokopis, obsegajoč slovenske prisego, nam ni bil nikakor več nov. Gosp. pisatelj je prezrl, da ga je že 1. 1884 objavil z nemškimi in talijanskimi prisegami vred g. dr. Fr. Simonič v Letopisu Mat. Slov., na str. 1(.)0—220. Primerjaj« oba natiska se razvidi, da se razločujeta samo v malenkostih. Dalje omenjam, da tretji, dolžni list obsegajoči rokopis ni .najstarejša slovenska listina te vrste.- Znana nam je še starejša z leta 1613, katero je priobčil Ferdo Kočevar v listku .Slovenskega Naroda- 1871!. 1. štev. 104. Ker je zabeljcžena ni tako skrivnem mestu, da jo le težko najti, ponatisnem jo tukaj:
Dolslinv lisst Štefana Klobnzhara sa desiet dukat inu sa siedem kablov shita — Mikotu Kashizbu inu nvhoni hislinv gospodiuv Marin; v Drashzhizhi (ta napis je zunaj). Jest, Štefan Klobuzhar stanom na Bol-drashy. podloshnik pod gospodina Gala. sposnam sabo inu s totim moieni doshnim listom, ker kuli leta moi dolshni list naprei pride. al\ se bode bral, de sem jest prau inu poshteno dolshan stariga dolga desiet slatih dobro rasumnimu inu naprei vsetinm Mikolv Kashizha purgariu le tukaj v Metliki inu nihouv hishnv gospodiuv Marinv. inu sem polek tiga staiga dolga sprosil od nih siedem kablou shita. Tu istu shitu sem jest k moim lastnim rokam preiel k moi potrebv. Obezhuiem jest Štefan ta imenouanv dolg Mikotu inu Marin; do s. Lukesha dan tiga 1014. leta lepu poshteno plazhat s dobrim moshtom inu pshenizo ka.ku vsa desbela na metlizko sha-
zhingo daie. Sa bulsliiga inu vekshiga vevouania vulio sem jest Štefan sa-bisal h poroku Mikotu inu Mariny vse moie lastne jevbe leshezhe inu stoiozho, shiuuzhc iim gibuzho nishter vun ne vsainsbi. Ako bih jest tiga imenouauiga dolga do rezheniga roka ne plazhal, tako da imaio Miko inu Marina vso moio sliinuzhc inu ghibuzhe noter vjetjr. inu nie sa frai lastno dersliaty, inu sebe sa ta dolg pres vsake škode do pousleduiga biezha po suoy dobry vuly naplatity. tu vse jest Štefan obozhuiem dersbaty per moy very inu istiny inu per sauesv punta krainske deshele, de jest zhem Mikota inu Marino pres vsake škode dershaty. Sa bulsliiga inu vekshiga vero-uaiiia vulio sem jest Štefan sprosil dobro razumniga inu naprei vsetiga Oergoria Krashausa v tim zhasn v Drashziiizliih shupana inu Gorsbzheka, de on leta moj dolsliny list sapezhat) seby inu suoy pezhaty pres škode. Pisan ta 21. dan decembra v tim 1013. letv.
Ako natančnejše primerjamo obe listini, uverimo se. da imate v obče isti jezikovni značaj. Osobito nahaja se tudi v starejšem dolžnem listu zanimivi aorist „bik" (ako bih jest ne plazhal), dočim mesti redke oblike .zlio" čitamo navadni „zhem". Ker je v njih več enakih stavkov, smemo sklepati, da so bili že o tem času navadni obrazci dolžnik listov. Razrečje. v katerem je pisan mlajši spomenik, ima g. pisatelj za belokranjsko. Tega mnenja je bil glede starejšega dolžnega lista tudi F. Kočevar. ako piše: Jezik.... je ono narečje, ki ga govore beli Kranjci in Hrvati okolo Karlovoa. Bogomil Krek.
--O-
Drobne vesti.
(Osobne vesti.) Imenovani so: drž. pravdn. nam. Henrik Crusiz v Trstu dež. sod. svetnikom v Gorici, avskultant Blaž Dolinšek sod. pri-stavom v Ribnici, avskultant Janez F a h i a n i sodnim pristavom v Pulji.
Vladni svetnik Josip Dralka imenovan je namestnikom deželnega predsednika v deželni komisiji za pogozdovanje Krasa. Začasna okrajna komisarja Josip Orešek in Josip lliliar imenovana sta stalnima, začasni vladni koncipist Viljem L ase lian vitez Moorland začasnim okrajnim komisarjem, začasni vladni koncipist Viktor Parma postal je definitiven konc. prakt. Ivan Te kavči č. imenovan je začasnim vladnim koncipistom, Koncipist Anton ('a pok imenovan je okrajnim komisarjem za Štajersko.
Premeščena sta: okrajni sodnik Avgust Jakopič iz Bolca v Koper, sodni pristav Emil K i z z o 1 i iz Ribnice v Radeče.
Umirovljena sta: svetn. tajnik Rajmund P rettner v Gelovci in sodni pristav Josip P ar z na Ptuji.
Umrl je dne 8. februvarja t. 1. konc. prakt. kranjske deželne vlade Todor Terbuhovič. pl. Schlachtscinvert v Radoljici. dne 12. t. 1. notar Julij vitez Gspan na Krškem.
— 96 —
(Zasluženo odlikovanje.') Profesorja Baltazarja Bogišič-a imenovala je Academie des seiences morales et politiques dopisujočim članom za oddelek ..legislation. droit puhlic et jurisprudence".
(Kranjska odvetniška kamoraj Kot kronologi pravnega življenja v Slovencih imamo zabilježiti sledeči dogodek.
Kranjski uradni list ..Laibacher Zeitung" objavil je v št. 26. z dne 1. februarja 1888. članek pod naslovom ..Advocaten - Tarif', v katerem vte-meljuje vpeljavo tarife za odvetnike s sledečimi stavki, katere ad verbum ponatisnemo, da jim ne jemljemo      cele vrednosti, katero zaslužijo:
..Man vveis. dass es zu einer Bas s An Oewohnheit unserer Rechts-vcrteter geworden ist, fiir jede ihrer Dienstleistungen sich in ganz ex-orbitanter Hohe entsehiidigen zu lassen, ja nicht selten eine Entschiidigung zu beanspruchen fur etwas, das nichts weniger als eine Dienst-
leistung ist......Wir stehen also hier einer Ausbeutung der
Armuth gegeniiber, vvelche umso verwerflicher erscheint. als ja solche Processe meist so einfach sind. dass sie gar nicht von dem Advocaten selbst. sondern von einem untergeordneten Organe seiner Kanzlei besorgt vverden".
Temu jo dodanih še nekoliko starih in neslanih dovtipov.
Ker je bil ta žaljivi članek na onem mestu uradnega lista natisnjen, kjer se nahajajo navadno uradne vesti, se je podala deputacija odvetniške kamore kranjske, obstoječa iz gosp. dr. Supant.scliitseh-a. dr. Papež-a in dr. Mosclie-ta vsled odborovcga sklepa k gosp. deželnemu predsedniku baronu \Vinklor-jn in je povprašala, ali je prišel dotični članek z dovoljenjem vlade v list. Gospod deželni predsednik je prijazno sprejel deputacijo. ter je izrekel, da obžaluje objavljanje tega članka in dostavil, da njega no zadene nobena krivda, ker ga ni bilo takrat v Ljubljani, ko je bil članek objavljen. Na prošnjo deputacije, naj vlada v uradnem listu objavi, da članek ni oficijozen in da ga ona ne odobruje. marveč, obžaluje, obljubil je, da se bo dalo zadoščenje razžaljenemu odvetniškemu stanu.
V resnici ima uradni list v št. 30. z dne 7. februarja opombo uredništva, iz katere se je poizvedlo. da članek ni oficijozen in da ga je uredništvo dobilo od privatne osebe.
Odbor odvetniške kamore ni smatral te izjave za zadostno satisfak-cijo in je soglasno sklenil, pritožiti se pri gosp. pravosodnemu ministru in obvestiti o tem tudi vse druge avstrijske odvetniške kamore.
To se je tudi zgodilo.
(Slovenski sodniki pred 860 leti.i V knjižici ..Neuere sla-visclie Siedlungen auf suddcutsc.hc.n Roden. Von Dr. H. -1. Bidermann. Stnttgart 1888. 41 str. vel. 8"" nahaja se na str. 21 sledeča za naše sedajne razmere zanimiva opomba: „Ein Ratschlag der steiermarkisehen Landsc.haft vom 30. Marž 1588, i Landtagshandlungeu Bd. r> im steiermarkisehen Landes-archiv BI. 61) dringt auf die Bestellung eines Bannrichters und offentlichen Ankliigers ,so die vvindiseh sprach khunen', und erklart er als unleidlicb. dass beim Strafverfahren die Gericbtspersonen und Angeklagten sich vvechsel-seitig nicht verstehen". B. K—k,
•   ' . .   —i-o-i-- . • .  '* •'