r, 'f.
r^-
Dragi tovariš Mraz,
_ . _ %' »1^ ■ • _ ■
1 ■"-i **	**y • v.	. *
dovoli, da se letos tu
v ■	^ • j vt
.JW,
H-
iT • slovne uspehe, boljšo stabilnost, novem letu prineseš vso svojo za-trdnejši dinar, hitrejšo rast izvoza in logo samoupravnega poguma, ki ga, pridrV^^ manjši uvoz. Očitno je, da teh dobrih upam, imaš v svojih skladiščih, pa ‘ žim množici tvojih oboževalcev, kiTp i^jmaš na zalogi, zato smo se-morali znanja in spoznanja, da vseh teh nadlegujejo v teh dneh s svojimi Jani kar sami spoprijeti z inflacijo in, velikih nalog, ki smo si jih zadali v novoletnimi željami, in da njihovemu kot veš* ni bilo lahko, bilo pa je učin- minulem letu, ni možno" uresničiti moledovanju dodam svojo skromno kovito in še bolj bi bilo, če bi res vsi brežj-esničnega tovarištva, poštenja,
zavzeto sodelovali pri tej dejavnosti, delovne vneme in delavske solidar-in prav res tudi ne želim, da bi naš v nosti. Kaj ndm namreč koristijo mate-novem letu obdaril s še kakšno novo rialne dobrine — naj sodijo med zakonsko ureditvijo naše družbe, osebni ali družbeni standard — pa Sami smo si naredili ustavo, nedavno stabilizacija — gospodarska in druž-tega smo oblikovali in sprejeli zakon bena — ter obilica dobro napisanih o združenem delu, ki ga zdaj sku- zakonov, če pri tej vsakodnevni de-šamo z interno zakonodajo in s javnosti samoupravljavcev ni dovolj samoupravno prakso uveljaviti v tistih prej omenjenih človeških do-našem vsakdanjiku.	brin, ki so bile takrat, ko smo delali
Pri vsem tem našem početju pa revolucijo, sestavni del socializma.
prošnjo.
Ne prosim Te, da nam v novem letu prineseš več dobrin osebnega in družbenega standarda, avtomobilov, počitniških hiš, stanovanj, vil, vrtcev in blaga za široko porabo, saj nam tudi lani in vsa leta poprej nisi nič takega podaril. Vse naše dozdajšnje pridobitve so bile sad trdega garanja nas samih, delavcev!
In tudi Te ne prosim, da bi pobrskal nam manjka nekaj drobnih in hkrati V pričakovanju, da ta moja prošnja v svojih skladiščih in tamkaj našel zelo pomembnih družbenih vrlin. ne bo naletela na gluha ušesa, Te kakšno sredstvo, ki bi nam čez noč Zato Te, dragi tovariš dedek Mraz, pozdravlja
zagotovilo večje proizvodne in po- lepo prosim, da nam ob letošnjem	tvoj Janez Voljč




lll]IIIillllll!!!ll!ll!llll!lll!llllll!l!llll!lllll!l!llll!li!l!j||ll!||||||!l!!!IIIIIIi!l!!l!!llll!l!ll!||||!l!H
OKROGLA MIZA DELAVSKE ENOTNOSTI O DELU SLOVENSKIH SINDIKATOV V LETU 1976
USPEHI SPODBUJAJO

K NOVIM AKCIJAM
II
Letne seje republiških odborov sindikatov in RS ZSS bodo nedvomno pomenile priložnost za celovito oceno dela, uspehov in pomanjkljivosti sindikatov v letošnjem letu. Uresničenih pa tudi nedokončanih nalog je seveda veliko, skoraj vse pa so sindikati izvajali kot del organiziranih družbenopolitičnih sil in v tesnem sodelovanju s pristojnimi dejavniki, organi in organizacijami. Prav zato smo naš razgovor za okroglo mizo vsebinsko omejili na tiste dosežke in spoznanja, mimo katerih vodilni sindikalni delavci SR Slovenije nikakor ne morejo, ko poskušajo opravljeno delo ocenjevati tako s s stališča skupnih dogovorov in nalog kot tudi specifičnih interesov sindikalnega članstva.
V razgovoru za okroglo mizo so sodelovali predsednik RS ZSS inž. Janez Barborič in 17 predsednikov RO sindikatov Slovenije. Predsednika dveh republiških odborov v pogovoru nista sodelovala zavoljo bolezni; zaradi celovitejšega prikaza vključujemo, čeprav na drugačen način, tudi prispevka o dejavnosti teh dveh sindikatov.
Razgovor za okroglo mizo je vodil in pripravil za tisk Milan Govekar.
Inž. JANEZ BARBORIČ, predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije :
Preboj in ofenziva
V prizadevanjih za konkretno uresničevanje ustavnih določil smo sindikati v razpravi o osnutku zakona o združenem delu prav gotovo vodili našo letošnjo najbolj pomembno akcijo. Zakaj tako mislim? Predvsem zato, ker smo ob tej nadvse široki in ustvarjalni javni tribuni uspeli, čeprav še ne docela, le presvetliti stanje v naši družbi in narediti inventuro obstoječih odnosov. To je bila podlaga vseh nadaljnjih prizadevanj za spreminja-
nje razmer. Seveda smo se ob tem srečevali tudi z najrazličnejšimi odpori in smo jim priče še danes, pa vendar: storjen je bil odločilen preboj na vsej fronti; preboj, ki naj — ob učinkoviti nadaljnji akciji — omogoči dosledno uveljavljanje odnosov, kot so zapisani v ustavi in v zakonu o združenem delu.
Ni nepomembno, da smo v akcijah za uveljavitev hotenj, plebiscitarno sprejetih z »malo ustavo«, vodili boj za dohodkovne odnose ne samo pri razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke, ampak je bil ta boj širši in ga označujejo napori za uresničevanje ustavno opredeljenih dohodkovnih odnosov na področju oblikovanja in razporejanja dohodka v vseh temeljnih in drugih organizacijah združenega dela.
Če bi smel ocenjevati akcije posameznih sindikatov na tem področju, bi dejal, da niso izostale v nobenem izmed 19 sindikatov, kolikor jih imamo v SR Sloveniji. V nekaterih sindikatih je bila aktivnost večja, drugod manjša, ponekod nemara preveč splošna in spet drugje zelo konkretna. Odvisna pa je bila predvsem od naše organiziranosti, skratka od tega, kako imamo in imajo urejene odnose v osnovnih, občinskih organizacijah in republiških odborih; seveda tudi od tega, kakšne so njihove medsebojne povezave, kako učinkovito deluje delegatski sistem. Izkušnje kažejo, da bomo morali delo in prizadevanja na tem področju še močno poglobiti, če naj bi delovali zares tako, kakor smo zapisali v statutarnem dogovoru o delovanju in organiziranosti sindikatov in Zveze sindikatov Slovenije.
Na področju ustavnega povezovanja združenega dela smo dosegli precej. Stopnja doseženega je seveda različna od dejavnosti do dejavnosti in je bila odvisna predvsem od aktivnosti posameznih sindikatov oziroma vseh družbenopolitičnih sil. Nekaterim področjem smo seveda namenjali več pozornosti. Omenil bi oblikovanje sestavljenih organizacij združenega dela na osnovah zakona o združenem delu, povezovanje v interesne skupnosti gospodarskih dejavnosti. Zlasti pri tem smo daleč pred drugimi republikami. Priznati pa si moramo, da delovanje interesnih skupnosti še zdaleč ni takšno, kot naj bi bilo. Zato nas na" tem področju čaka še obilo dela.
Glede razporejanja dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke pa bi dejal, da gre za področje, ki je dejansko najbolj v ospredju. Kljub kritikam glede delitve osebnih dohodkov moram reči, da je bil na tem področju dosežen velik napredek, če upoštevamo, kakšno stanje smo imeli poprej. Res je, da so še ekscesi, vendar ni mogoče govoriti, da bi pomenili splošen družbeni pojav. Gibanje osebnih dohodkov ni zaskrbljujoče ali celo alarmantno v celoti, seveda pa, zahteva večjo, učinkovitejšo aktivnost v posameznih primerih. Stališča sindikatov do teh vprašanj so jasna. Poudaril pa bi, da s tem, kar sem povedal, ne želim zagovarjati obstoječih samoupravnih sporazumov ali jih celo braniti za vsako ceno. Nasprotno, bil sem eden prvih kritikov in obenem pobudnikov, da bi v sindikatih začeli z akcijo, ki naj razmere in gibanja na tem področju kar najbolj približa vsebini ustavnih določil in zakonu o združenem delu. Gradivo o novih osnovah samoupravnega sporazumevanja o dohodkovnih odnosih in še posebej o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke je že priprav-Ijeno. Če ne bi čakali na dokončne rešitve, zapisane v zakonu, sprejetem 25. novembra letos, bi se javna razprava o tem že začela. Tako pa se bo začela v kratkem.
Poudaril bi rad, da smo še zelo šibki nai področju interne delitve, torej nagrajevanja po delu in po rezultatih dela. O tem veliko govorimo. Najrazličnejše analize, zlasti pa študija ekonomskega inštituta, kežejo, da smo v zadnjih petih letih sicer dosegli bistvene premike, vendar pa z njimi le še ne moremo biti zadovoljni. Glede na to, da je od resnično urejenih razmer na tem področju v bistvu odvisno razreševanje celotnega spleta družbenoekonomskih odnosov, moramo in bomo morali posvečati vso pozornost delitvi po delu. Res je, da Zveza sindikatov Slovenije pri tem lahko ponudi nekatere temeljne rešitve oziroma izhodišča. Konkretna naloga posameznih sindikatov pa je, da opozorijo na dobre rešitve, jih predstavijo najširši javnosti, obenem pa iščejo nove in vsestransko smotrnejše rešitve.
Ob res celoviti »inventuri« aktivnosti in dogajanj v sindikatih bi moral spregovoriti še o marsičem, tako o delovanju na področju samoupravnega načrtovanja razvoja, stabilizacijskih prizadevanjih... Vendar bi se omejil le še na solidarnostne akcije, ki smo jih vodili v sindikatih in ki, ne vem za kaj, v javnosti niso odmevale tako, kot bi po svojem pomenu morale. Prav gotovo ni bila majhna stvar, da smo ob ekonomskem položaju, kakršen je bil, uspeli spodbuditi združeno delo, da se je še dodatno odpovedalo dvodnevnemu zaslužku v korist prizadetega prebivalstva v Posočju. Ob akciji za pomoč Posočju smo v sindikatih tudi dokazah svojo mobilnost, ki je bila še zlasti očitna in učinkovita ob zbiranju prikolic in druge pomoči. In ne nazadnje, na sindikatih je bila največja teža bremen pri akciji za izvedbo javnega posojila za modernizacijo in gradnjo cest. Kot vemo, je uspeh presegel vsa pričakovanja. Sodim, da je to najboljše zadoščenje tudi vsem aktivistom v osnovnih organizacijah sindikata.
JANA LEVlCNIK, Sindikat delavcev bank, SDK in zavarovalstva Slovenije:
Trudili smo se, delali veliko, vendar doseženi rezultati ne odražajo vloženih naporov tako, da bi lahko bili zadovoljni. Vzrok je v tem, da še nismo uspeh uveljaviti nove vloge sindikatov v procesu doslednega uresničevanja ustavne vsebine družbenoekonomskih odnosov, predvsem pa smo še vse premalo storili za politično aktiviranje sleherne med našimi osnovnimi organizacijami in še posebej za uveljavitev delegatskega sistema. Take izkušnje so, seveda, naš kažipot za prihodnje delo.
Upoštevaje splošno stanje in razmere bi kljub temu rekla, da smo sorazmerno dobro opravili naloge in akcije, ki so bile skupne vsem sindikatom. Predvsem mislim na razpravo o osnutku zakona o združenem delu, na kritične ocene samoupravnih razmer in na analize uresničevanja samoupravnih sporazumov o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke. Med specifičnimi nalogami pa bi na prvem mestu omenila ustavno preobrazbo zavarovalstva. Delo ni bilo Jahko, zlomiti je bilo treba veliko odporov, vendar smo uspeh, saj je bil podpisan samoupravni sporazum o ustanovitvi zavarovalne skupnosti Triglav. Po drugi strani pa smo se v našem sindikatu zavedali pomembnosti reforme usmerjenega izobraževanja, saj potrebujemo veliko specializiranih kadrov. Zagotovili si jih bomo s pomočjo posebne izobraževalne skupnosti za blagovni in denarni promet.
ANTON JEREB, Sindikat delavcev kmetijstva, živilske in tobačne industrije Slovenije:
Začenjamo pri sebi!
Poleg širše razprave o zakonu o združenem delu smo še posebno pozornost posvečali nezavidljivemu položaju dejavnosti, ki jih združuje naš sindikat. Že nekaj let je namreč agroživilski kompleks nizko akumulativen. Republiški odbor je zato v letu, ki se izteka, vodil obsežne razprave o odpravljanju nekaterih slabosti, predvsem pa o razdrobljenosti, ponekod nizki produktivnosti dela in neizkoriščenih zmogljivostih. Ob tem je poseben poudarek veljal uresničevanju resolucije o družbenoekonomskem razvoju in o dohodkovnih odnosih. Ugotavljamo, da je kmetijski samou-
pravni sporazum kršilo tolikšno število organizacij, da je resno vprašanje, ah je sporazum sploh še realen, ali pa ga je treba dopolniti tako, da bo prilagojen drugim sporazumom vsaj glede izenačevanja osebnih dohodkov na sorodnih delovnih mestih. Prav tako pa so bili kršeni tudi veterinarski, živilski in ribiški sporazum.
Naš sindikat se je aktivno vključil v razpravo o izvajanju sklepov II. konference ZKS o agroživilstvu. Pri tem smo pripisovali velik pomen družbenemu planiranju, pospeševalni službi, strokovno-znanstvenim zavodom, ki bodo lahko veliko prispevali h kompleksnemu reševanju problemov agroživilstva v sedanjem srednjeročnem obdobju. Na razgovoru komunistov v RO pa smo se še posebej zavzeli, da bomo na vseh ravneh organiziranosti spodbujali napore za večjo proizvodnjo hrane, ureditev samoupravnih odnosov, združevanje dela in sredstev kmetov-koo-perantov v kmetijskih zadrugah in obratih za kooperacijo ter za uveljavljanje dohodkovnih odnosov. Tudi v prihodnje bomo spodbujah zdrava samoupravna in ekonomsko utemeljena povezovanja na področju agroživilstva. Pri tem nam je za zgled resnično dobro organizirana in uspešna SOZD ABC Pomurka.
Rezultati ne odražajo naporov
Če smo v vseh obratih živilske industrije in še posebej v pekarnah uspeh povsem ukiniti nočno delo, je ostalo nedokončanega veliko dela na drugih področjih. Še zlasti mishm na prizadevanja za sodobno in organizirano preskrbo potrošnikov z živih in na nadaljnje utrjevanje tako osnovnih kot občinskih organizacij našega sindikata.
Plodna
iskanja
V letu, ki se izteka, se je naš sindikat močno angažiral predvsem na dveh področjih. Tako razprava o osnutku zakona o
združenem delu ni le vplivala na temeljito oceno stanja, marveč nam je pomagala izoblikovati tudi napotke za spreminjanje razmer, za vključevanje vzgoje in izobraževanja v združeno delo na osnovi ustave in zakonskih določil. Pri tem so bili še posebej pomembni in spodbudni rezultati snovanj, kako se bolje samoupravno organizirati tako po šolah kot v dejavnosti kot celoti, kako po tej poti prispevati k preobrazbi srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje, skratka, kako na osnovi programov dela in dogovorjenega načina financiranja tudi praktično uveljavljati svobodno menjavo dela.
Z materialnim položajem vzgoje in izobraževanjem seveda še ne moremo biti zadovoljni. Naša stahšča in tudi sicer sta-hšča sindikatov so jasna in jih ne bi ponavljal. Ob tem, nadvse izpostavljenem vprašanju, naj le opozorim, da se je naš sindikat od iskanja trenutnih preusmeril k snovanju sistemskih rešitev. Upoštevaje načela zakona o združenem delu in že pridobljena spoznanja, sem prepričan, da smo na dobri poti, da bi po tolikih letih vendarle začeli načrtno in dosledno razreševati tudi ta problem.
Naša dejavnost je posebnega družbenega pomena. Nalogam, ki jih moramo izpolniti, nikakor ne bomo kos, če se tudi sami ne bi začeh odločati za povezovanje dela in sredstev, seveda upoštevaje strokovna in pedagoška načela našega dela. Že začeta akcija se bo zato nadaljevala v naslednjem obdobju.
$ I $ I $ I % I I I
0	I
1	I 0 I 0 I 0 I 0 I 0 I
0	I
1	i
0	I
f 1
1	(
i I i I
11 I I
0	55
0 §
1	I 0 I 0 I
0 I
M
II
i i
Dr.	BOJAN	VRTOVEC,
Sindikat delavcev zdravstva in	socialnega varstva
Slovenije:
\ 1
Trd boj za nove odnose
II
I I I I % 8
Prav razprava o osnutku zakona o združenem delu je v marsikaterem okolju pomenila izjemno priložnost za odkrit razgovor o samoupravnih donosih. To priložnost so naši kolektivi različno izkori-
GEZA CAHUK, Sindikat delavcev vzgoje in izobraževanja Slovenije:
stili. Ugotoviti moramo, da je boj za nove odnose v zdravstvu zelo težak zaradi podedovanih konservativnih razmer v stroki in zaradi zastarelih organizacijskih oblik v zdravstveni službi. Vse to zapletaže tako občutljivo problematiko uveljavitve menjave dela na tem področju. Opozoril bi predvsem na prizadevanja v samoupravnih interesnih skupnostih, ki pa so zunaj delovnega in neposrednega vpliva sindikatov, čeprav so za nas nadvse aktualna!
Intenzivna vključitev v obravnavo samoupravnih sporazumov o temeljih planov srednjeročnega razvoja SRS > planov srednjeročnega razvoja SRS, posebej še o samoupravnem sporazumu o osnovah planov zdravstvenih skupnosti SRS za obdobje 1976—1980 in o predlogu minimalnih standardov ter o ugotavljanju solidarnosti na področju zdravstvenega varstva v SR Sloveniji, je letos tudi zahte-

llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilillllllllllllllllllllllllllllllllll
um
Sindikat delavcev uprave, pravosodja in družbenopolitičnih dejavnosti Slovenije:
Pet
poudarkov
Temeljna in vsebinsko najbogatejša aktivnost je bila povezana z razpravo o »mali ustavi«. V napotkih za akcijo je republiški odbor opozoril, da morajo člani sindikata temeljito preučiti celotno besedilo osnutka zakona, oceniti samoupravne odnose, s posebno pozornostjo pa obravnavati tista vprašanja in naloge, ki jih zakon nalaga glede na pristojnosti družbenopolitičnih skupnosti in njihovih organov. S teh izhodišč je treba presoditi usposobljenost državnih organov za izvajanje strokovnih nalog, povezanih z opravljanjem funkcij družbenopolitičnih skupnosti, kot so opredeljene z zakonom. Enako pozorno so člani analizirali tiste določbe zakona, ki govore o nalogah sindikatov.
Posvetovanja s podpisniki samoupravnih sporazumov o razporejanju dohodka in o delitvi sredstev za osebne dohodke niso opozorila le na sedanje razmere, ampak so nakazala tudi smeri in pota dograjevanja s stališča že sprejetih družbenih dogovorov in tudi določil zakona o združenem delu.
V letošnjem letu je republiški odbor aktivno sodeloval pri oblikovanju družbenega dogovora o osnovah in merilih za oblikovanje sredstev za delo državnih organov in dohodka delovnih skupnosti teh organov. Ta dogovor bo podpisan v letu 1977.
Iz programa za leto 1976 prenašamo v program za novo leto vse tiste naloge, ki so povezane z zakonom o državni upravi, ki je v pripravi. Gre za vprašanja s področja nagrajevanja, samoupravljanja, financiranja in medsebojnih razmerij v državnih organih, kar vse je treba urediti skladno z določili zakona o združenem delu.
Tudi v naslednjem letu se bo nadaljevalo že začeto delo pri utrjevanju in organiziranosti sindikalnih organizacij v občinah. Ko bodo občinske organizacije zares zaživele, bodo tudi postavljeni temelji za učinkovito ^ delovanje delgatskega sistema.
vala veliko naših naporov. Dosegli smo tudi nekatere uspehe na tem področju. Najbolj prepričljivo o njih govori osveščenost naših delavcev, ki so dobro seznanjeni z vsebino sprejete politike in ukrepov.
Prihodnje naloge v bistvu pomenijo nadaljevanje že začetih akcij. Prizadevali si bomo za konkretno uveljavitev svobodne menjave dela. Izpopolnitev samoupravne organiziranosti v zdravstvu ob uveljavitvi ustavnih načel glede izrabe delovnega časa pa bo tudi terjala veliko Pozornosti in prizadevanj vseh članov našega sindikata. Tudi problemom v zvezi z merili za nagrajevanje po rezultatih dela bomo morali posvetiti več pozornosti. Zveza sindikatov Slovenije in sindikat delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije bodo morali tudi v prihodnje ostati naša solidna opora pri razreševanju konkretne Problematike po poteh, ki sta jih začrtala ustava in zakon o združenem delu.
IVAN SLAMNIK, Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije:
Kako
naprej?
Naš sindikat je po številu članstva nied največjimi, vrhu tega pa heterogen, saj vključuje kar 9 dejavnosti, ki so v osnovi posebnega družbenega pome-UU- Glede na tako raznolikost, predvsem pa pestrost in ostrino nerešenih Problemov, smo med prvimi začeli spodbujati ustanavljanje SIS gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena. Praksa potrjuje naše takratno prepričanje, da lahko le ob enakopravnem in sporazumnem odločanju uporabnikov in izvajalcev storitev hitreje najdemo pot do enotne Prometne politike, pomagamo pri razreševanju nakopičenih problemov in z vsem tem tudi k hitrejšemu razvoju prometa in zvez.
Ne glede na to, da se je vendarle začela razprava o osnutku enotne jugoslovanske prometne politike pa moramo ugotoviti, da sindikati kot pobudniki prizadevanj tudi na tem področju celo zdaj, po sprejetju zakona o združenem delu, ostajamo-vse preveč osamljeni. Najprej gre za to, da s smo SIS gospodarskih dejavnosti poseb-nega družbenega pomena ustanovili le
< v Sloveniji, drugod pa ne; niti resneje še ne razmišljamo o njihovem naravnem podaljšku, nekakšni zvezi SIS na republiški in tudi na jugoslovanski ravni. V teh zvezah naj bi bile povezane vse prometne dejavnosti, saj so vse take, da presegajo republiške in tudi jugoslovansko državno mejo in torej morajo v osnovi poenostaviti svoje delo in politiko. Gre tudi za to, da te skupnosti nastajajo vse preveč počasi z mnogimi nedoslednostmi. Če smo se za začetek zadovoljili s Skupnostjo SIS železni-' škega ih luškega prometa SR Slovenije, smo pri skupnostih PTT prometa sicer dosegli, da so se začele najprej obliko-
vati v bazi in se zdaj po delegatskem načelu organsko razvijajo navzgor v republiško skupnost. Težko pa razumemo, da po treh letih prizadevanj še ni ustanovljena SIS cestnega gospodarstva. Težava je v tem, da nekateri menijo, kako njeno osnovo predstavlja obstoječa republiška skupnost za ceste, drugi pa — predvsem združeno delo in krajevne skupnosti — da je treba tudi to skupnost izoblikovati na ustavnih osnovah, torej od spodaj navzgor.'
BRANKO VIŠIČ, Sindikat obrtnih delavcev Slovenije:
Korak naprej, vendar prekratek
Tako imenovane trajne naloge, med katere prištevamo ustrezne oblike samoupravne organiziranosti, boj za racionalizacijo in kakovost našega dela, uresničevanje dogovorjene kadrovske politike, spoštovanje samoupravno dogovorjene politike razporejanja dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke ter še nekatere druge naloge so tudi letos terjale veliko pozornosti in skrbi našega sindikata na
vseh ravneh njegove organiziranosti. Te napore spremljajo prizadevanja drugih dejavnikov za zagotovitev normalnih splošnih pogojev razvoja storitvene obrti kot tudi razvoja čim širšega povezovanja proizvodnih obrtnih in drugih enot malega gospodarstva v dohodkovnih odnosih z večjimi organizacijami združenega dela. Izrednega pomena za storitveno obrt pa so v skupnih prizadevanjih ZSS in SZDL Slovenije zasnovane akcije organiziranja uporabnikov in izvajalcev storitev, ki vodijo v nove, iz dohodkovnih odnosov izhajajoče samoupravne odnose na tem področju.
Opozoriti moram na nerešeno vprašanje cen obrtnih storitev. Okvirna zamrznitev cen na ravni leta 1975 kot posledica statističnega spremljanja cen po neustreznih načinih in vzorcih, ki pa so jo morali pristojni organi kasneje marsikdaj tudi spregledati, je povzročila, da je že resno ogrožena reproduktivna sposobnost obrtnih storitvenih organizacij. Rečem lahko, da se bo sindikat boril za to, da bo v dogovor-
jenih cenah obrtnih storitev zagotovljena tudi dogovorjena stopnja normalne akumulacije organizacij združenega dela.
Kar zadeva urejanje družbenoekonomskega položaja delavcev, zaposlenih pri samostojnih obrtnikih, smo se zavzemali predvsem za uveljavljanje določil kolektivne pogodbe, še zlasti pa določil o nagrajevanju delavcev po rezultatih dela in v odvisnosti od ustvarjenega dohodka obratovalnice. Močno smo se angažirali tudi pri vključevanju novih članov iz vrst teh delavcev. Novih 5 organizacij vpetih občinah je korak naprej v naši organiziranosti, vendar z rezultati še ne moremo biti zadovoljni. Kar 28 občin je, kjer še ne delujejo osnovne organizacije sindikata, ki vključujejo delavce, zaposlene pri samostojnih obrtnikih.
FRANC KOŠČAK, Sindikat delavcev trgovine:
Prva polovica preobrazbe
Pri dosedanjem razvoju trgovine v Sloveniji smo lahko ugotavljali mnoge pomanjkljivosti in tudi resne napake. Tako se je, zlasti v grosistični trgovini, izoblikovalo nekaj velikih organizacijskih tvorb, ki so krepko prerasle svojo osnovno vlogo in začele postajati odtujeni centri moči. Z druge strani smo imeli veliko majhnih trgovskih organizacij. Tako organizirana trgovina ni bila sposobna odigrati svoje prave družbene vloge. Zato imajo že globoke korenine prizadevanja sindikata, da bi
mu
je že bil pripravljen predlog, kako poenotiti zdaj razdrobljena prizadevanja za napredek panoge kot celote.
Tudi letos se je naš republiški odbor prizadeval za nadaljnje ukinjanje nočnega dela žensk. Bili smo uspešni, saj samo še 220 žensk dela ponoči.
Morda se bo komu zdelo nepomembno, vendar za nas pomeni bistveno prelomnico tudi to, da s sindikalno listo za leto 1977 ukinjamo dokaj staro prakso, po kateri je terenski dodatek pripadal vsem, ki so nosili zelene obleke. »Po novem« se bo terenski dodatek izplačeval v obliki osebnega dohodka in na račun težjih delovnih razmer le tistim, ki dejansko delajo na terenu, torej v gozdu. Zato so spremembo ocenjujemo kot pomemben prispevek k uveljavljanju delitve po delu.
TEODOR JELEN, Sindikat delavcev energetike in premogovništva Slovenije:
Če hočeš pa ne moreš...
iiiii|iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
um
trgovino tesneje povezali med seboj in tudi z dejavnostmi, ki skupaj z hjo pomenijo reprodukcijsko celoto, n^to pa tudi s potrošniki kot končnimi porabniki. S temi prizadevanji smo nadaljevali tudi letos in smo dosegli znatne rezultate. Pomembno je, da so slednjič razčiščene resnične in tudi izmišljene dileme, ki so se še pojavljale v posameznih strukturah glede organiziranosti in delovanj a trgovine. Začetek praktičnega uveljavljanja ustavnih določil in v zadnjem času tudi pripravljenost za spreminjanje razmer, ki jo je spodbudila javna razprava o zakonu o združenem delu, so naša prizadevanja prav gotovo bistveno olajšali. Zaradi vsega tega in upoštevaje, da smo uspeli družbenoekonomska gibanja v trgovini iztrgati iz zaprtih regionalnih okvirov, zdaj ocenjujemo, da smo prešli polovico poti ustavne preobrazbe slovenske trgovine in da se že kaže oris njene bodoče podobe.
JANKO GOLEŽ, Sindikat delavcev lesne industrije in gozdarstva Slovenije:
Uspešno
leto
Ob nalogah, ki so bile skupne vsem sindikatom, je republiški odbor bodisi v sodelovanju z zainteresiranimi dejavniki bodisi sam — uspešno izvedel tudi več specifičnih Mccij. Ena od njih je bila skupna akcija s Sindikatom delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije za povečanje produktivnosti dela, ki je dala tudi v naši panogi lepe rezultate. Uresničili smo letošnji akcijski program za izboljšanje in utrditev samoupravne organiziranosti gozdarstva. Dobro preučena pereča' vprašanja gospodarjenja z gozdovi nam pomenijo osnovo vseh nadaljnjih prizadevanj na tem področju. Nekaj podobnega bi lahko rekel za lesno industrijo, ki je naša najbolj »domača« panoga, saj ni slovenske občine, v kateri ne bi imeli vsaj ene TOZD te panoge. V sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije
Ulil
Za uvod bi poudaril, da smo delali veliko in da uspehov ni bilo malo. Skoraj vse, kar smo dbsegli, pa je rezultat skupnega delovanja naših organizacij in usklajenega dela, v katerem so tvorno sodelovali tudi številni republiški dejavniki, organi in organizacije. Tako smo dosegli visoko stopnjo akcije, ki je veliko pripomogla tudi k učinkovitosti našega sindikata.
Ne da bi se spuščal v podrobnosti, vendar upoštevaje uspešnost akcije in prizadevanj, velja zapisati, da je repu-
I
ANČKA KORŽE -STRAJNAR, Sindikatdelav-cev kulture Slovenije:
človek ne živi samo od kruha
Med pomembnejšimi opredelitvami sindikatov, sprejetimi letos, moram vsekakor omeniti naš odnos do kulture. Opredelili smo se za množično kulturo, ki naj se razvija tam, kjer delavec živi in dela. Zakon o združenem delu nam zdaj daje osnove, da bi se tudi na tem področju našega delovanja organizirali tako, kot se moramo, da bi lahko izpolnjevali naloge s tega področja, da bi, skratka, v družbeni bazi laže stvari postavili na pravo mesto. Mislim tudi na sindikalno organiziranje organizacijsko šibkih, vendar v javnosti glasnih in odmevnih in po svojih stališčih ločenih struktur z vseh področij kulturnega delovanja. Gre torej za utrjevanje obstoječih in za ustanavljanje novih osnovnih in občinskih ali medobčinskih organizacij našega sindikata.
Boj za to nikakor ne bo lahek. Tako še vedno ni prodrlo spoznanje, da je tudi kultura sestavni del družbenoekonom-. skih odnosov. Posledica takega stanja je dejstvo, da srednjeročni plan na
bliški odbor posvečal največ pozornosti uveljavljanju ustavne vsebine samoupravljanja, srednjeročnemu in dolgoročnemu načrtovanju razvoja, skrbi za delovne in življenjske razmere ter solidarnosti, kar se je še zlasti pokazalo ob katastrofi v rudniku Kanižarica. Na ustvarjalni zagon je, razumljivo, močno vplivala javna razprava o osnutku . zakona o združenem delu.
Čeprav smo se močno trudili, pa nikakor nismo zadovoljni z razmerami oziroma z dosežki na področju samoupravnega sporazumevanja o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke. Pri tem ne mislim toliko na primere neodgovornega ravnanja kot na očitno anomalijo, da naš sporazum povezuje dve dejavnosti, pri čemer elektrogospodarstvo posluje na stroškovnem, premogovništvo pa na dohodkovnem načelu. Čeprav smo poskušali najti skupni imenovalec, nismo uspeli zaradi vzrokov, na katere ne moremo odločilno vplivati. Prepri« čani pa smo, da med obema dejavno-stima ne bo pravega sorazmerja in sodelovanja — ne le pri delitvi dohodka! — vse dotlej, dokler ne bosta obe poslovali po dohodkovnem načelu.
um
področje kulture tako rekoč pozablja, čeprav je res, da ga upošteva nekoliko bolj, kot ga je na začetku razprav. Pogoj za spremembo odnosa do kulture torej je, da se njene dejavnosti že v družbeni bazi združujejo in povezujejo ter bolj vključujejo v neposredno okolje. Sindikat se bo zato zavzemal za uveljavljanje kulture v bazi, saj je to pot, ki bo vsem nam pomagala izoblikovati spoznanje, da človek ne živi samo od kruha.
RAJKO OREŠNIK, Sindikat delavcev kovinske industrije Slovenije:___________
Vedeti moramo, da lahko odločamo
Rad bi opozoril na veliko odmevnost akcije zveznega odbora Sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije za povečanje produktivnosti dela, v katero smo se aktivno vključili tudi mi. Akcija je Nadaljevanje na naslednji strani
1
I
|
I
Nadaljevanje s prejšnje strani
bila koristna tako za kolektive kot za nas, ki delamo v sindikatih, saj nas je ob primerjalnih analizah poslovanja organizacij istih ali sorodnih dejavnosti iz različnih krajev naše širše domovine obogatila z novimi spoznanji, ki jih delavci v združenem delu že s pridom uporabljajo v svojih prizadevanjih za večjo produktivnost dela.
Pot za doseganje boljših rezultatov je tudi združevanje dela in sredstev. Že začeto akcijo bomo seveda nadaljevali, čeprav vemo, da ne bo lahka. Doslej smo se namreč lahko spoznali z zahtevnostjo problematike tega področja. Zaznali smo tudi bolj ali manj prikrite odpore in poskuse, ko birokratske sile še skušajo krojiti vsebino združenega dela. Vemo, da morajo o vseh bistvenih vprašanjih odločati delavci sami. V to bo tudi usmerjen naš nadaljnji boj za uresničevanje ustave in zakona o združenem delu. Konkretno: naslednja naša akcija, ki se tudi nadaljuje v prihodnje leto, je temeljito analiziranje vseh samoupravnih sporazumov o združevanju TOZD v najrazličnejše samoupravne in dohodkovne povezave. Ne le naša komisija za samoupravljanje, ampak tudi drugi organi Sindikata delavcev kovinske industrije Slovenije želijo s tem prispevati, da bomo samoupravno organiziranost dosledno prilagodili vsebini pravkar sprejete »male ustave«.
Inž. DORA RIHAR, Sindikat delavcev tekstilne in usnjarske industrije Slovenije:
Gordijski vozel težav
Razprave o osnutku zakona o združenem delu so vplivale na dejanske spremembe in pozitivne premike v organiziranosti in položaju TOZD ter tudi manjših delovnih organizacij, če so se odločale za integracije. Na drugih ravneh samoupravne organiziranosti, z izjemo usnjar-
N
Sindikat delavcev kemične industrije Slovenije:
Začetek skupne poti
Kemična industrija Slovenije je pretežno predelovalna, močno razdrobljena in zato premalo akumulativna, da bi pomagala pri izgradnji bazne kemije. To so vzroki, zaradi katerih je republiški odbor že z letnim načrtom usmeril svoja prizadevanja v najbistvenejše probleme panoge. Med drugim je že v začetku leta izdelal in Sprejel oceno integracijskih gibanj na področju kemične industrije.
Razprava o osnutku zakona o združenem delu je tak vsebinski pri- « stop še razširila. Tako so na posvetih po panogah, razen osnutka »male ustave«, obravnavali predvsem probleme planiranja, združevanja dela in sredstev, dohodkovne odnose, racionalizacijo poslovanja in nujnost enotnega nastopa na trgu. Ti posveti so spodbudili večjo aktivnost v sindikatu, saj so vplivali na pripravo in izdelavo strokovnih analiz obstoječih razmer in na začetek dogovarjanja med posameznimi vejami kemične industrije.
Delovanje republiškega odbora na drugih področjih samoupravljanja pa je med drugim opozorilo, da so temeljni odnosi med TOZD v delovni organizacji in med delovnimi organizacijami, vključenimi v SOZD, urejeni skladno z hotenji zakona o združenem delu, niso pa še uresničeni dohodkovni odnosi med njimi. Javna razprava pa je tudi pokazala, da bo treba glede na novi zakon spremeniti organ arijske oblike nekaterih delovnih in sestavljenih organizacij. Upoštevaje trenutno sestavo in šibko ekonomsko soodvisnost se zastavljajo vprašanja, kako naj se nadaljuje proces združevanja dela in sredstev. Konkretno gre za vprašanja in razmišljanja, če in kako naj bi Sava Kranj, vključena v SOZD Polikem, postala »svoj« SOZD, Krka Novo mesto, vključena v SOZD LEK—KRKA pa tudi »svoj« SOZD.
v---------------------------------------------)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
sko-predelovalne industrije, kljub prizadevanjem o takih procesih še ne moremo govoriti. Srečujemo se z nerazumevanjem, tudi z odpori. Značilen je podatek, da so priprave na združevanje usnjarske industrije lepo napredovale vse dotlej, dokler se vanje niso vključile tudi poslovodne strukture. Takrat smo obstali, ne moremo naprej...
Ekonomski položaj naših dejavnosti ni dober, v nekaterih primerih je celo kritičen. Zato je edina perspektiva v povezovanju, delitvi dela, urejenih dohodkovnih odnosih. Pa vendar še kar naprej poslušamo tarnanje, da lahko večino letošnjih težav pripišemo zaostrenim pogojem gospodarjenja. Republiški odbor ob tem ugotavlja, da so v največjih težavah tisti kolektivi, ki so že v preteklosti svoje probleme ali prikrivali ali komaj obvladovali, zdaj pa so se težave pokazale v pravi luči. Res pa je, da vseh težav ne moremo obvladati ali rešiti sami. Mislim na probleme uvoza in izvoza, na rast domačih cen, ob katerih si lahko pomagamo le s prijavljanjem novih izdelkov. To pa je le gašenje požara.
Posledic težkega gospodarskega položaja, zlasti tekstilne industrije, je veliko. Tako so osebni dohodki letos še nazadovali v primerjavi z minulim letom, ponekod so že kar grozljivo nizki. Mislim na konfekcijska podjetja in pletil stva, kjer so v pretežni večini zaposlene ženske. S tarnanjem, z iskanjem vzrokov predvsem zunaj nas, se ne bomo izkopali iz težav. To spoznanje le počasi prodira v zavest in pomeni neznanko posebne vrste.
Naš sindikat je bil pred leti pobudnik akcije za odpravo nočnega dela žensk in mladine. Lahko govorimo o uspehih na tem področju, vendar se programi le ne uresničujejo tako, kot smo se dogovorili. Najvažnejši ali vsaj eden tehtnejših vzrokov naj bi bil sedanji gospodarski položaj, zaradi katerega prizadeti kolektivi ne morejo investirati in odpravljati nočnega dela žensk. Tako smo spet pred gordijskim vozlom.
IVAN LANDEKER, Sindikat delavcev stanovanjske in komunalne dejavnosti Slovenije:
Še veliko dela
Ob uresničevanju ustave, hotenj zakona o združenem delu in določb zakona o dejavnostih posebnega družbenega pomena se je naš sindikat letos še posebej angažiral v prizadevanjih, ki naj bi pripeljala do tesnejšega sodelovanja in združevanja komunalnih
lllllllllllllllllllllllliilllllilllllllllllilllllllllllllllllllllilllllllllilllll
organizacij. Z doseženim sicer še ne moremo biti povsem zadovoljni, vendar pa ugotavljamo mnoge pozitivne premike, zlasti kar zadeva samoupravno organiziranost in nagrajevanje delavcev po delu.
Problem, ki ga še moramo rešiti, je vprašanje limitiranih cen. Prizadevali smo si, da bi tudi odločanje o cenah prešlo v dejansko pristojnost združenega dela. Nastajajoče komunalne interesne skupnosti odpirajo pota za tak vzajemno dogovorjen način urejanja problemov enostavne in razširjene reprodukcije komunalnega gospodarstva.
Še nekaj besed na »naš« račun! Imamo 155 osnovnih organizacij v 35 občinah, občinskih odborov našega sindikata pa je le 11. Komunalno-sta-novanjsko dejavnost seveda »pozna« sleherna občina, kar pomeni, da moramo bolj pomagati tistim osnovnim organizacijam, zlasti iz manjših občin, ki še niso tako trdne, da bi bila njihova dejavnost upoštevana v okoljih, kjer obstajajo. Po tej poti bi se organizacije uveljavile in možnosti bi bile tudi za ustanovitev novih občinskih odborov našega sindikata. Dosegli pa bi tudi to, da bi bilo v delegatski sistem odločanja v našem sindikatu vključenih tudi tistih 15 % slovenskih občin, ki so zdaj v njem le »zastopane«.
JANKO VRHUNC, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije:
Boleča
razdrob-
ljenost
Temeljni značilnosti naših dejavnosti sta nizka akumulativnost in nadvse nagel razvoj, ki ga spremljajo mnoge slabosti posebej pa razdrobljenost. Tako atomizi-rani, kot smo — 230 TOZD s 23.000 delavci — razvoju ne moremo slediti. Dokaz so rezultati zadnjih nekaj let, ki so pod jugoslovanskim poprečjem. Izhod iz težav je le v povezovanju, v sporazumevanju vseh organizacij in dejavnikov, ki kakorkoli vplivajo na oblikovanje turistične ponudbe. Že začetim snovanjem in napo-
rom na tem področju nudi zakon o združenem delu močno oporo. V bistvu imamo dve možnosti. Prvo pomeni horizontalno povezovanje zdaj razdrobljenega gostinstva in turizma, drugo pa smotrno in postopno, v pravem trenutku spodbujeno vertikalno povezovanje omenjenih temeljnih dejavnosti z delom trgovine in v perspektivi tudi z vzgojnoizobraževalno in še z nekaterimi dejavnostmi, katerih delo in trud se tudi močno odražajo v obsegu in kakovosti turistične ponudbe. Na področju tovrstnega povezovanja smo že dosegli začetne in tudi spodbudne rezultate, žal pa se z druge strani in ne po naši krivdi še vse preveč zatika delo pri snovanju poslovnih skupnosti.
Opozoril bi, da smo tudi po zaslugi organizacij, vključenih v naš sindikat, že dosegli v slovenski družbi, da prejema topli obrok 84 % vseh zaposlenih. Ta dosežek pa nas ne sme uspavati, ker s kvaliteto in ceno obrokov na splošno ne moremo biti zadovoljni, zlasti ne, ker ni uresničena temeljna naloga: zagotoviti kvalitetno in vsem slojem prebivalstva dostopno družbeno prehrano. To pa je veliko več, kot zgolj skrb za primeren topli obrok! V uresničevanje nalog s tega področja bi se morali po našem mnenju tvor-neje vključiti vsi sindikati, saj gre za problem, ki mu sami nikakor nismo kos. Nekaj podobnega velja tudi za prizadevanja pri organizaciji smotrnejšega oddiha in rekreacije, čeprav smo na tem področju že blizu skupni akciji vseh sindikatov in drugih zainteresiranih dejavnikov.
Illllllillllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllililllllil
LOJZE CEPUŽ, Sindikat gradbenih delavcev Slovenije:
Tudi zadovoljstvo je spodbuda
Gradbeništvo je panoga, v kateri še najhitreje odsevajo spremembe splošnih družbenoekonomskih odnosov. Letos ko se je investicijska dejavnost zmanjšala in ko je bil uveljavljen nov sistem ugotavljanja in obračunavanja dohodka, smo si prizadevali za takšno organiziranje osnovnih organizacij v gradbeništvu, da bi bile aktiven nosilec stabilizacijskih akcij, pobud in ukrepov. Uspehi so bili ponekod zelo veliki. Tako so bile v organizacijah gradbeništva letos izvedene večje organizacijske in druge spremembe, ki so prilagajale sistem gospodarjenja in samouprav-
liti, da ob tolikšnem pomanjkanju usposobljenih kadrov malodane vseh profilov načrtujemo kar 60 do 70-od-stotni osip pri študiju na visokih šolah in se pri tem niti ne vznemirjamo. Stališče našega sindikata je, da si česa podobnega v prihodnje ne bi smeli več dovoliti. In še nekaj: če že načrtujemo vse drugo, je treba načrtovati tudi raziskovalno delo, seveda po načelih smotrnosti in še zlasti uporabnosti njegovih rezultatov v družbenem delu. Na to mislimo vse premalo pa še dosledni nismo vselej.
JOŽE KOLAR, Sindikat delavcev grafične in papirne industrije Slovenije:
Nismo
zadovoljni!
nega ter družbenopolitičnega delova-nja ne le konkretnim razmeram, ampak ■ tudi vsebini zakona o združenem delu.
V sindikatu gradbenih delavcev stalno spremljamo področje stanovanjske graditve, pri katerem smo tudi največ udeleženi. Zavzemali smo se za aktivno vključevanje vseh izvajalcev v celovito oblikovanje samoupravljanja na stanovanjskem področju. Bili smo kritični do drugih in do sebe. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je bil v SR Sloveniji storjen največji korak naprej pri organiziranju stanovanjske samouprave in pri kvaliteti stanovanj. Zato smo s širšimi družbenimi ukrepi v pretežni meri uspeli obvladati cene stano-vanjske gradnje. Spodbudo za nadaljnje delo pa nam, če se omejim le še na eno področje našega delovanja, pomeni tudi to, da so se obrestovali napori dosedanjih prizadevanj in da je zares zaživelo delo občinskih organizacij našega sindikata.
MITJA ZUPANČIČ, Sindikat delavcev znanosti in visokega šolstva Slovenije:
Želeli smo več...
Čeprav smo se trudili že poprej, smo v našem sindikatu letos prvič dodobra spoznali pravo stanje samoupravnih odnosov in organiziranosti visokega šolstva in raziskovalnih organizacij. Upoštevaje spoznanja in »nevidno delo«, zlasti pri razčiščevanju različnih pojmovanj in dilem o značaju in vsebini obeh dejavnosti, smo se nato z uspehom angažirali pri dograjevanju statutov in drugih samoupravnih aktov na ustavnih osnovah.
Pomembna je bila tudi naša aktivnost v pripravah za preobrazbo srednjega v usmerjeno izobraževanje. Ob tem, da se strinjamo, kako morajo na usmerjeno izobraževanje vplivati predvsem potrebe združenega dela po kadrih, smo poudarili našo dolžnost in soodgovornost, da visoko šolstvo opredeli potrebna znanja, ki so pogoj za visokošolski študij. Zavzeli smo se tudi za tesnejše sodelovanje med srednjim in visokim šolstvom, kajti le tako bomo lahko dosegli, da bo visokošolski študij dostopen vsakemu sposobnemu človeku.
Ob aktivnem, vendar žal le majo uspešnem delovanju na področju delitve dohodka in osebnih dohodkov, pri čemer bomo skušali biti učinkovitejši v naslednjem letu, bi opozoril le še na nekatera vprašanja s področja družbenega načrtovanja in planiranja. Prav je, da se zavzemamo za enotne metode, za sočasnost in kontinuiranost načrtova-
V	naši panogi je več kolektivov, od
ČGP Delo, do Sladkogorske, Papirnice Vevče, Količevo in Mariborskega tiska, ki izpolnjujejo vse pogoje za izpopolnitev samoupravne organiziranosti in ustanovitev novih TOZD, vendar kljub jf naporom še nismo dosegli bistvenega Ž napredka. Z druge strani ugotavljamo, g da smo še zelo daleč od tega, da bi de- 0 lavci res bili nosilci družbenega plani- % ranja. Dokaz za to so predvidevanja za 0 srednjeročno obdobje, v katerem naj bi p gradili tudi novo tovarno sulf atne čelu- p lože, pa ne vemo, kje, kako in s čigavimi p sredstvi.	3
Na področju združevanja dela in g sredstev je naš sindikat sicer usmeril % svojo aktivnost predvsem v kar najte- g snejše povezovanje posameznih panog g in dejavnosti. Še največ smo dosegli pri p povezovanju papirne industrije v g SOZD Slovenijapapir. Žal ugotavlja- g mo, da se stari odnosi prenašajo tudi v p nove oblike organiziranosti. Zato smo g skupaj s komisijo za družbenoekonom- g ske odnose pri CK ZKS zahtevali izde- g lavo analize, ki naj pokaže pot dosledne p ustavne preobrazbe slovenske papirne p industrije tudi na ravni SOZD.
V	grafični in grafično-predelovalni g industriji je prišlo do nekaterih inte- % gracij, ki pa zvečine pomenijo le prik- 0 ljučevanje manjših k večjim organiza- g cijam, tako v ČGP Delo, v Mariborski p tisk in Pomurski tisk, k Mladinski % knjigi ali pa tudi v povezavi z drugimi g industrijami, kot denimo Celjski tisk- g Aero. Kaj dlje pa nikjer niso prišli, g Posledice takih razmer se kažejo v p predimenzioniranih zmogljivostih, raz- g likah v opremi in tehnologiji pa tudi v p nelojalni konkurenci. Kljub nekaterim p pozitivnim premikom z razmerami p torej ne moremo biti zadovoljni in bo g naša prihodnja aktivnost usmerjana g predvsem k pospešitvi že začetih proce- g sov.
NOVOLETNI INTERVJU PREDSEDNIKA SVETA ZVEZE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE MIKA ŠPILJKA
Ob izteku leta je predsednik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Mika Šiljak sprejel Slavnega in odgovornega urednika Rada, ki ga je zaprosil(naj na pragu novega leta odgovori na nekaj vprašanj. Tema razgovora je bila tradi-cionalna, kot se pač spodobi v takih trenutkih, l°rej: naša družbenopolitična akcija in njeni sadovi v iztekajočem letu.
Ob tej priložnosti je predsednik jugoslovanskih sindikatov zaželel članom sindikata in plovnim ljudem naše dežele vse najboljše z željo, da bi nadaljevali z uresničevanjem politike stabilizacije, da bi pospešili gospodarski razvoj, da bi produktivnost' dela nenehoma Naraščala in da bi povečevali dohodek, ker komo lahko tako hitreje reševali vsa življenjska vprašanja, ki so v interesu delovnega človeka
Iz razgovora, ki ga je imel Života Kamperelič s predsednikom jugoslovanskih sindikatov, Povzemamo tudi za naše bralce odgovore na Nekatera vprašanja.
—	Kako ocenjujete minulo leto s stališča delovanja sindikata: so razlogi, da ste zado-voljni in kaj morda kali vaše zadovoljstvo?
—	Na splošno sodim, da je bilo minulo 1976. leto zelo uspešno tako s stališča aktivnosti sin-dikalmh organizacij kot s stališča skupnih Sibanj v naši družbi Sindikati so se kot ena od sil našega celotnega samoupravnega sistema vključili v prizadevanja, postali so del teh gibanj...
■— Katere najpomembnejše rezultate smo po vašem mnenju dosegli v minulem letu?
—	Predvsem je prišlo do nadaljnjega uveljavljanja našega družbenopolitičnega sistema,
dosegli pa smo tudi pomembne rezultate v ekonomski stabilizaciji: zmanjšana je inflacija, Plačilna bilanca se je izboljšala, zdaj imamo celo suficit v plačilni bilanci. To so veliki rezultati v skupnih gospodarskih gibanjih.
Izredne rezultate smo dosegli v nadaljnjem razvoju samoupravljanja. Mislim predvsem na to. da smo sklenili yeliko delo s sprejemom zakona o združenem delu, h koncu gre tudi delo Pri oblikovanju vseh sistemskih zakonov. Reči Naoram, da so pri vsem tem delu sindikati aktivno sodelovali in je njihov prispevek resnično
velik.
Zato sodim, da smo lahko na splošno povsem zadovoljni s tem, kar smo dosegli v minulem letu...
—	Kaj ocenjujete kot poseben prispevek
sindikatov?
—	Sodim, da je to zlasti aktivnost sindikata v organiziranju razprave o osnutku zakona o združenem delu. Široko in vsestransko sodelovanje delovnih ljudi v tej razpravi ne bi bilo Niožno brez tolikšnega angažiranja sindikalnih organizacij. Sindikati pa so si hkrati prizadevali kar največ prispevati k izpopolnjevanju zakonskega besedila, k izboljšanju posameznih tormulacij in končno k oblikovanju nekaterih rešitev. Tudi sicer je razprava o osnutku zakona 0 Nadaljnjem razvoju samoupravljanja spodbudila številna vprašanja, spodbudila je ljudi k razmišljanju, kako naj razvijajo samoupravno Prakso. In če vse to še ni dalo tistih rezultatov, ki smo-jih v letu 1976 pričakovali, pa bodo vsa ta prizadevanja zanesljivo vplivala na nadalj-Njo aktivnost članov sindikata za še uspešnejši razvoj samoupravnih odnosov ter za razreševanje problemov, s katerimi se bomo srečevali.
—	Kaj sodite o akciji sindikatov za poveča-nje produktivnosti dela? Zdi se mi, da smo veliko dosegli...
—	V tej akciji smo se zelo angažirali, zlasti v Posameznih sindikatih. Akcijo smo vodili skupaj z društvom inženirjev in tehnikov, v °rganizacijah ljudske tehnike. Pričakujem, da Se bodo rezultati teh prizadevanj očitneje Pokazali že v prihodnjem letu. Hotel pa bi po-
udariti, da moramo vztrajati v prizadevanjih in da je prav to tudi v prihodnje ena najpomembnejših nalog sindikata.
— Kot je znano, sindikati v minulem letu niso zanemarjali štirih akcij na področju druž-benga standarda, ki jih je razglasil VII. kongres ZSJ. Pred nedavnim je svet ZSJ sklenil začeti še s peto akcijo, ki zadeva varstvo pri delu in varstvo človekovega okolja. Ali lahko poudarite še kako pomembnejšo dejavnost, ki posebej označuje delo sindikatov v 1976 letu?
— Predvsem se strinjam z ugotovitvijo v prvem delu vprašanja. Na področju družbenega in življenjskega standarda smo v resnici dosegli pomembne rezultate. Sindikati so se odločilno angažirali tudi pri razvijanju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite v organizacijah združenega dela.
Posebej moram poudariti, da so sindikati in Zveza sindikatov Jugoslavije dosegli v minulem letu pomembne rezultate tudi pri razvijanju sodelovanja s sindikati drugih držav po vsem svetu. Vzrok za to je med drugim tudi veliko večje zanimanje v svetu za naš sistem samoupravljanja. Splošna stabilizacija v Jugoslaviji — tako politična kot ekonomska — nadaljnje uveljavljanje samoupravljanja, vse to ustvarja veliko zanimanje v svetu, zlasti pa v delavskih in sindikalnih gibanjih posameznih držav za naš sistem samoupravljanja. Po drugi strani pa so tudi številni problemi v nekaterih deželah,povezani z nadaljnjimi potmi razvoja, prav tako okrepili zanimanje za samoupravljanje pri nas. Naše izkušnje so za mnoge zelo zanimive; prihajajo k nam, zahtevajo od nas informacije, da organiziramo seminarje. Tako smo organizirali več seminarjev o našem sistemu samoupravljanja — za sindikalne aktiviste Latinske Amerike, Afrike, iz Sudana, za aktiviste sindikata iz Švedske, Francije...
Našo državo je v minulem letu obiskalo tudi veliko sindikalnih delegacij, in to delegacij na vrhu, z najbolj odgovornimi osebnostmi na čelu. Skratka stiki sindikatov in Zveze sindikatov Jugoslavije pa tudi posameznih republik s sindikalnimi gibanji drugih dežel so bili zelo
plodni. V tem primeru je za nami resnično bogato leto.
—- Vrniva se na drugi del izhodiščnega vprašanja: so razlogi, da s čem niste povsem zadovoljni?
— Vsekakor so — in to prav na najpomembnejšem področju delovanja sindikatov, na področju delitve po delu in rezultatih dela. Ne bi sicer mogel reči, da bi na tem področju premalo delali; nasprotno, razvili smo največjo dejavnost prav ob teh vprašanjih. To velja tako za razpravo o osnutku zakona o združenem delu, kot za vsakodnevno dejavnost. Sprejeli smo družbene dogovore, samoupravne sporazume. Zelo veliko dela je za nami. Veliko smo torej storili pri ustvarjanju pogojev za delitev po delu in rezultatih dela, žal pa je v praksi vse premalo rezultatov. To je tisto, s čimer nisem povsem zadovoljen...
— Kaj sodite o vzrokih za to?
— Prav zdaj analiziramo slabosti na tem področju. Upam, da bo novo leto hkrati leto vztrajne akcije na tem področju, da bomo vse tisto, kar smo proklamirali v zvezi z uresničevanjem načela delitve po delu, tudi dosegli...
Glavni razlog, da z doseženimi rezultati nismo zadovoljni, je po mojem mnenju predvsem v nas samih, v sindikatih, ker smo se premalo ukvarjali z oblikovanjem kriterijev in meril za delitev po delu v delovnih organizacijah, v temeljnih organizacijah združenega dela. Predolgo smo oblikovali sporazume in dogovore, nismo pa opredelili kriterijev, nismo odlo-čilneje podprli prizadevanj, da bi naredili odlo-čilnejši premik, nismo dovolj proučili pozitivnih izkušenj, jih posredovali drugim organizacijam. Skratka, nismo se dovolj zavzemali v temeljnih in delovnih organizacijah, da bi na kraju samem, kot pravimo, opredeljevali kriterije, merila. To je zame temeljni problem, kajti če bi ravnali tako, bi zelo kmalu odkrili, kaj manjka v sporazumih, hitro bi jih spremenili, izpopolnili, popravili. Prav v to se bomo zdaj usmerili in mislim, da bi tudi sindikalni tisk moral veliko več storiti.
—	Pred nedavnim je predsednik skupščine SFRJ Kiro Gligorov v razgovoru za naš časnik dejal, da so sindikati pri uresničevanju zakona o združenem delu glavni nosilec akcije. Kako vi gledate na vlogo večmilijonske organizacije delavskega razreda?
—	Ko smo sprejemali zakon, ko smo oblikovali njegova določila, so bili sindikati samo eden od udeležencev v procesu nastajanja zakona. Zdaj ko je pred nami uresničevanje zakona, se povsem, strinjam s sodbo, da postaja vloga sindikatov izredno pomembna. To sledi že iz tega, da zakon sam v več kot petdesetih členih govori o sindikatih. Točno je določeno, kakšen mora biti odnos samoupravnih organov do sindikata, kdaj in v katerih primerih morajo konzultirati sindikalno organizacijo, prisluhniti njenemu mnenju itd. Kljub temu pa sodimo, da v zakonu o združenem delu ni niti enega samega člena, ki na nek način ne bi zadeval tudi sindikate, če ne drugače, vsaj v tem smislu, da seznanijo vse delavce z njegovo vsebino.
Zdaj se začenja dejanska bitka za uveljavitev zakona. V sindikatih se pripravljamo na to: organiziramo posebne tečaje, šole, o tem razpravljamo v celotni sindikalni organizaciji, usposobiti moramo ne le aktiviste, temveč dobesedno celotno sindikalno organizacijo za izpolnjevanje vseh nalog pri uresničevanju zakona.
— Ali ni čas dveh let vendarle nekoliko dolg za prilagajanje organizacij združenega dela duhu zakona?
—	O tem je bilo veliko govorjenja. Če bi zdaj ugotavljali, kako je še veliko časa za uresničitev zakona in če ne bi takoj začeli z intenzivnim delom za reorganizacijo temeljnih in delovnih organizacij, s konstituiranjem združenega dela v skladu z zakonom, bi bil ta rok zanesljivo prekratek. Dandanes so sicer konstituiran e temeljne organizacije, delovne organizacije, sestavljene organizacij e—toda nj ihovi notranji odnosi niso urejeni tako, kot predvideva zakon. Zavoljo tega tudi čas dveh let ni predolg, seveda če se bomo takoj lotili dela. Znano je, da smo marsikdaj v preteklosti določali zelo kratke roke, potem pa smo morali delati v časovni stiski ali pa roke podaljševati.
— Pri uresničevanju zakona o združenem delu se sindikalni aktivisti srečujejo z novimi, zelo odgovornimi nalogami. Ali bi lahko vsaj v najbolj skopih obrisih povedali, kaj sodite o tem, kakšen naj bo sodoben sindikalni aktivist?
— Zdaj so pred sindikalnimi aktivisti veliko bolj konkretne naloge kot kdaj poprej. Na eni od sej našega predsedstva smo ugotavljali, da je lahko doslej sindikalni aktivist fakultativno izbiral naloge, s katerimi se je ukvarjala sindikalna organizacija, zdaj pa ga zakon zavezuje, da opravlja povsem določene naloge, saj je zelo jasno opredeljena vloga sindikatov. Da pa bi lahko sindikalni aktivist uspešno opravljal te naloge, mora najprej temeljito poznati zakon o združenem delu, vedeti mora, kako naj rešuje posamezne probleme, kaj v tem primeru pravi zakon, kaj samoupravni sporazumi. Ne zadošča več samo splošna politična izobrazba. Sindikalni aktivisti morajo biti ljudje, ki so dovolj izobraženi, ki se sami izobražujejo, se nenehno uče, predvsem pa morajo biti to dobri delavci in uživati morajo ugled med delavstvom. Samo tak sindikalni aktivist bo lahko v prihodnje uspešno opravljal naloge.
— Pred časom ste rekli, da bi morda morali razmišljati o tem, da se funkcionarji v sindikatih ne bi tako hitro menjavali. Tudi zdaj tako sodite?
— Mislim, da je sistem rotacije dal zelo pomembne rezultate v vsej naši družbi in torej tudi v sindikatih. Rotacija je omogočila nenehno pomlajanje vodstev, do veljave prihajajo nove generacije, ljudje se nenehno menjujejo, prihajajo novi, bolj izobraženi ljudje, takšni, kakršne zahteva tudi celoten razvoj naše družbe. Vendar pa so se po mojem globokem prepričanju začeli kazati v sindikatih tudi nekateri problemi. Za delo sindikalnega aktivista se je treba dodobra izobraziti. Čepa se vsake dve leti menjajo sindikalni aktivisti, potrebujejo določen čas, da se seznanijo s problemi, in tedaj, ko jih obvladajo, morajo oditi iz sindikatov. Zato mislim, da bi morali razmisliti v vseh temeljnih in delovnih organizacijah, na vseh sindikalnih ravneh, da bi kadre, ki dobro delajo, obdržali dve, izjemoma tri mandatne dobe. Seveda naj bi to veljalo za tiste, ki želijo delati v sindikatih in ki jih delavci sprejemajo in jih podpirajo. O tem bi morali razmišljati, ne pa da zamenjujemo ljudi samo za to, ker jim je potekel mandat. To omogoča tudi statut Zveze sindikatov Jugoslavije.
za praznik in vsakdan
28. decembra 1976
stran
-------------------------'N
Nekega mokrega septembrskega jutra so prišli v Kaluše, vasico sredi trase bodoče proge Doboj—Banja Luka — iz Celja, Maribora in Ljubljane, Kranja, Krškega in Jesenic. Kakih 140 jih je bilo, delavcev in kmetov, gospodinjskih pomočnic, otrok ulice in brezposelnih. Bilajepisana druščina mladih ljudi, zbrana z vseh vetrov, kot se je pač dogajalo v vseh zadnjih izmenah na mladinskih akcijah. Imenovali so se IV. celjska MDB »Edvarda Kardelja«.
Prišli so za mesec dni, ostali so na progi trj mesece in pol.
Ko se je brigada na predvečer dneva JLA, 21. decembra 1951 leta vrnila v Slovenijo, dvanajstkrat udarna, odlikovana z Redom dela z rdečo zstavo, je bilo v njej oseminosemdeset brigadirjev. Mnogi niso zdržali...
Petindvajset let je minilo od tedaj.
v______________________ J
Janez Voljč, komandant in Štefka Lampret, Janez Voljč, novinar in Štefka Lugarič, invalid-sekretarka štaba brigade pred petindvajsetimi ska upokojenka, danes leti ob Ukrini
SPOMINI IN SANJE
Teh nekaj popisanih listov, ki sem jih iztrgal iz svojega brigadirskega dnevnika,. poklanjam tej obletnici, kot nekdanji njihov komandant, vsem brigadirjem IV. celjske,
ki se še spominjajo naših nasipov in usekov pa tudi težav, ko nam je kamenje posnelo kožo z dlani in so se žulji ognojili, ko smo ugotavljali, da ne moremo več, pa smo vendar še zmogli.
r '	------------------------------N
Vse mimo nas hiti,
taborni ognji in kola,
neprespane noči,
mrzli dnevi, karbidne luči,
jesenski dež, ki grize do kosti...
v__________________'_____________________________________J
V	drugi polovici oktobra smo delali nasip ob Ukrini.
V	dnevnik sem zapisal:
»PARTIJA TERJA OD VAS«
22.	oktobra: Zjutraj so me klicali na štab odseka. Govoril je sekretar partizanskega komiteja: »Do prvega novembra moramo končati zemeljska dela; potlej bomo polagali tir. Tovariši, partija pričakuje od vas...«
Z delovodjem Francetom sva izračunala: v minulih treh dekadah smo vgradili v nasip na 58. kilometru 2.900 kubi-kov. Preostane nam torej še nekaj več kot tisoč kubikov, največ 1.100. V zadnji dekadi smo speljali na nasip 962 kubikov pa smo nekajkrat delali tudi ponoči. V prihodnjih desetih dneh bomo torej morali postoriti 140 kubikov več. Šef odseka me je opozoril: »Ne bo lahko, deževalo bo.« Že od Brčkega dela na mladinskih akcijah in pozna vreme v teh krajih. Pa vendar upam, da se moti; vreme je lepo, sončno.
Na brigadni konferenci smo govorili o nasipu. Naloga nikogar ni presenetila. Danes smo prepeljali 128 kubikov.
UKRINA NARAŠČA
23.	oktober: Večer je, eden • tistih bosanskih večerov, ki človeka vabijo iz barake in mu
odganjajo spanec. Povečerjali (spet zeljnato čorbo); sedim v štabu in pišem:
Danes je minilo mesec dni, odkar smo prvič presegli normo. Kako otročji smo bili spočetka. Pulili smo drug drugemu orodje iz rok, stokali zaradi vsakega žulja in rili v zemljo kot krti. Najhuje je bilo, ko so se žulji razboleli in je v hrbtih skelelo. Le šestnajst nas je zjutraj stalo v zboru, drugi pa so se trdovratno zavijali v odeje in zatrjevali dežurnemu, da so na smrt utrujeni. In so tudi bili, saj mnogi še nikoli niso držali krampa in lopate. Tedaj smo bili krojači, čevljarji, frizerke, trgovci, gospodinjske pomočnice; zdaj smo že brigadirji.
Popoldne nam France prvič ni zračunal norme. »V nasip ste v minulih dveh dneh vbili 260 kubikov — torej še 840; to je vaša norma?«
Obiskal nas je sekretar sek-cijskega komiteja in nam pokazal v »Omladinski prugi« z rdečim svinčnikom podčrtane Titove besede: »Obljubili ste, da boste končali to progo decembra. Sprejemam to vašo obljubo in verujem vanjo, kajti naša mladina je svoje obljube vedno izpolnjevala.«
Spet smo pohvalili Milevo ‘.Biblija. Kakšna ogromna moč se skriva v tem drobnem dekletcu. Doma je iz Bosne,
nekje blizu Bihača. Deset let ji je bilo, ko so ji ustaši ubili starše. Pobegnila je v gozdove. Zajeli so jo in odpeljali v taborišče. Po vojni je prišla v Slovenijo kot »bosanska sirota«, šla je v vajensko šolo in v Kranju postala delavka.
Kožuh me resno skrbi. Pred nekaj urami se je vrnil — pet dni ga ni bilo; mislili smo, da je pobegnil domov. Če je sploh kje doma? Ko se nam je v Krškem pridružil in nas prosil, naj ga vzamemo s seboj, češ da nima kam iti, nisem pomislil, da bomo imeli z njim takšne težave. Poseda v baraki in topo zre predse.
Mali Veble, ki pred oknom štabske pisarne straži orodje, nekaj godrnja. Prihiti France in pripoveduje: »V Klisuri dežuje že dva dni. Ukrina narašča.«
DEŽEVJE PRIHAJA
24.	oktober: Ponoči se je vlilo in zjutraj je bilo v materialnih rovih ob nasipu za dobro ped vode.
Delali smo ves dan, ker smo morali najprej skopati odtočne jarke. Na štabu sektorja sem prosil za škornje, pa jih nisem dobil. Z veliko težavo smo zrinili na nasip 130 kubikov. Čez dan ni deževalo, je pa voda tako razmočila delovišča, da so brigadirji padali, ko so vozili samokolnice.
Po večerji smo se učili pesem. Z jutranjo zarjo vstane nova četa. Bolničarka Ančka nam je skuhala čaj. Dvanajst je bolnih. Prehlad. Angelca je precej slaba. Jutri mora k zdravniku.
V BITKI Z UKRINO
25.	oktober: Ob štirih zjutraj nas je zbudil komandant sekcije. »Reka grozi, da bo odnesla nasip.« Partijci in kandidati partije smo čez kakšno uro na delovišču prižgali karbidne luči, da bi ugotovili škodo. Ukrina je doslej posnela dobrega pol metra
nasipa. Šli smo v ledeno mrzlo vodo in s kamenjem, ki smo ga včeraj nalomili v bližnjem useku, in s svojimi telesi branili nasip. Sredi dneva je vodna stihija popustila. Delali smo do pozne noči in zvozili 117 kubikov.
Angelco je zdravnik poslal domov. Tudi Breda je bolna. Žulji so se ji že tretjič ognojili in zdravnik ji je v bolniško knjigo zapisal, da mora počivati. Pa je kljub temu prišla na delo. Je petkratna udarnica iz Brčkega, Samca in avtomobilske ceste. Z obvezano roko je vozila samokolnico in si skrivaj brisala solze. Odšla je v barako šele tedaj, ko sem jo zapodil, pa bi jo najraje objel.
Zvečer smo brali Kako se je kalilo jeklo in se pogovarjali o delovnih izkušnjah. Sedeli smo na pogradih in mnogi so zaspali.
Dežurni mi je povedal, da je preiskal vso barako, pa nikjer ni našel Kožuha, Vebleta in Karla.
LJUDJE IN NASIP
26.	oktober: Že ob treh zjutraj, ko je dež ponehal, smo odšli na delovišče. Tam smo našli vse tri pogrešane; medtem so v siju karbidnih luči postavili brvi, po katerih bomo v prihodnjih dneh vozili samokolnice na nasip. Pohvalil sem jih pred vso brigado. Takrat sem prvič videl smehljaj na Kožuhovem obrazu.
Ob desetih se je vnovič vlilo. Vedrili smo v baraki in se pogovarjali o Informbiroju in o delavskem samoupravljanju, ki bo zaživelo šele takrat, ko bomo v njem zavestno sodelovali vsi delavci. Medtem je Ančka dobila živčni napad: Kričala je: »Karlek, daj karjo-lo. Še pet kubikov!«... Nismo ji znali pomagati.
Pod večer se je zjasnilo in spet smo prijeli za orodje. V materialnem rovu je bilo vode
do kolen in v samokolnice smo nalagali blato. Prva četa je iz useka vozila kamenje, da bi bil nasip vsaj kolikor toliko trden. Tudi Pepca z Jesenic je odšla domov. Poklicalo jo je sodišče,- ki jo je obsodilo na poldrugo leto zapora, zaradi kraje. Skoda punce, bila je pridna delavka.
Zobje me bolijo, zdravnik je ugotovil skorbut. Pomagam si z žganjem. Sedim v štabu in pišem te vrstice.
OBUP
27.	oktober: Zbudil sem se na klopi v štabskem kotičku. Lilo je kot iz škafa. Šef odseka je vpil: »No, celjska, kaj je z vami? Spite, nasip pa naj gradita gospod bog in teta Marija.« Dežurni je vlekel odeje z brigadirjev; nekateri so kazali bose noge in zatrjevali, da so jim ponoči ukradli čevlje. Potem je Jože našel pod streho 18 parov čevljev, ki so jih brigadirji skrili, da jim ne bi bilo treba oditi na delo.
Šele ob devetih smo prišli v usek, od koder smo vozili kamenje na nasip, pa je tako hudo deževalo, da smo se vrnili v barako. Zvečer, ko je dež pojenjal, nas je odšlo na delo samo 28. Pozno zvečer pa smo iz naše barake zaslišali harmoniko. Samokolnice so nam zdrsnile iz rok. Naše punce, ki so bile prej tako utrjene, da niso mogle iti z nami, so plesale s fanti iz tesličke brigade. Nihče več ni hotel delati. V baraki sem postal med vrati in skušal premagati svojo jezo, pa mi ni uspelo. »Le plešite,« sem vpil, »saj je vseeno, če bomo izpolnili svojo obljubo ali ne.« Zaloputnil sem vrata in se zaklenil v štab. Dež, blato, utrujenost . .. Štab sektorja, odseka in komite; počutim se kot med mlinskimi kamni, med nasipom in zgaranostjo, med štabi in brigadirji.
Lahko je bilo v ljubljanskem mladinskem komiteju, kjer sem poprej delal, obsoditi vsakogar, ki ni izpolnil naloge, kot oportunista in anarhista, siliti šolarje, naj bodo oficirji in diplomati, čvekati o vzgoji mladine. Tolikokrat sem učil druge, kakšni naj bodo v tem našem socializmu. Danes pa ne znam krotiti niti samega sebe.
Štefka trka na vrata in moleduje: »Tovariš komandant, dajte no! . ..« »Pojdi k vragu!«
Danes smo zapeljali na nasip le 17 kubikov.
NAD NASIPOM SE JASNI
28.	oktober: Marica je pela: »V nedeljo zjutraj* vstal bom . ..« in me zbudila. Poldne se je bližalo in nad mokro dolino je sijalo sonce. Brigadirji so se sami odpravljali na delo. Naspali so se, se za silo očedili in odpočili. V brigado se vrača staro razpoloženje. Ko nas je na delovišču sklical na kratek sestanek sekretar komiteja in nam predlagal, da bi ostali na progi do. 20. decembra, smo se strinjali.
Zvečer, ko smo ugotovili, da smo prepeljali na nasip 82 kubikov, pride v štab Kožuh. Od tedaj, ko je delal brvi, je kot prerojen. »Kaj pišete;« hoče vedeti. »O vsem, tudi o tebi.« »Kaj pa sploh veste o meni?«
In pripoveduje o materi, ki ga )e kot pankrta rodila, o očetu, boga( tem kmetu, pri katerem je mat* služila, o prisilni delavnici, ^ katere je nekajkrat pobegnil, pa s° ga vsakokrat pripeljali nazaj-Pretepali so ga, če je za hip postal s klofutami so ga pošiljali na paš° in v hlev. In je zasovražil delo.
Prve tedne, ki jih je preživel v brigadi, ni mogel razumeti, zakaj nekateri brigadirji tako garajo, ka pa jih nihče ne sili. Poskusil je bit* njim enak, ko pa so se mu odpri* I žulji, je pobegnil. Potikal se je p° bližnjih vaseh in lakota ga je prig' nala nazaj v brigado. Potlej je napravil brvi v tisti deževni noč* j j in menda se je takrat v njem nekaj | premaknilo.
NOVA TEŽAVA
29.	oktober. V materialnem rovu smo najprej kopali odtočne jarke. Na delo so prišli tudi bolni' ki, čeprav sem jim strogo zabičal' da morajo ostati v baraki.
Obiskal nas je novinar iz Zagre' ba. Mlad fant, kot iz škatlice vzeti stal je na nasipu, na deski, da se ne bi umazal, in je odklonil naše povabilo, da bi zapeljal vsaj eno samokolnico.
Delali smo do desetih zvečer in zrinili na nasip le 71 kubikov, ko pa smo se vračali v barako, nas je dohitel šef odseka in kričal »Nazaj, fantje, usek se je podrl!4 Do jutri opoldne ga morate očisti' ti!« Poklical sem partijce in kan' didate, druge brigadirje pa poslal v barake. In niso šli. Od tistega nočnega plesa imajo vsi nekakš' nega moralnega mačka in na vsak način skušajo premagati sam* sebe. Današnjo noč prvič sploh nismo spali.
PRED ZADNJO BITKO
30.	oktober: Ob enajstih smo očistili usek in se vrnili na nasip-Zakurili smo ogenj, pa se noben brigadir ne greje ob njih. Vsak misli na jutrišnji dan, ko bodo polagalci tirov prišli do našega delovišča, in ko mora biti nasip gotov. Ko smo pod večer odhajal*
v barako, da bi štiri ure spalk | delovodja izmeri 200 kubikov in pravi: »Še jutri toliko, pa bo**6 izpolnili svojo obveznost.«
ZMAGA
31.	oktober: Zjutraj je v taborišču ostalo 17 brigadirjev, opoldne pa še kakih 30. Zvečer je delalo le pol brigade. Na brveh se je nabralo blato. Dež se je spet ponujal.
Še nekaj ur, še šestdeset kubikov.
Ob šestih zvečer je Stane odvrgel kramp: »Ne morem, ne zmorem več!« Štefka je zajokala-Orodje nam je padalo iz rok. Ob ognju smo se prešteli. Bilo nas je 1® devetnajst. Pa smo vendarle spet odšli v materialni rov, padali in s® dvigali, jokali in kleli.
Ob štirih zjutraj je bilo najhuje-Onemogli smo sedeli na samokolnicah in bolščali v temo.
Še petindvajset kubikov.
Takrat so prišli iz taborišča vsi bolniki, kuharji in intendanti. Vsi tisti, ki so čez dan omagali in s® zavlekli na pograde, in molče, kot da bi jih bilo sram, v temi poiskali orodje.
Ob devetih zjutraj so na našem nasipu začeli polagati tire.
----------------------------------------------------------------------s
S proge bomo prinesli novo pomlad, vročo in cvetočo, pomlad iz predorov in usekov, našo pomlad.
v______________________________________________________________________y
Prinesli smo jo, pa marsikje niso vedeli, kaj naj bi počeli z njo.
Brigadirji IV. celjske dvanajstkrat udarne MDB »Edvarda Kardelja« so v minulih petindvajsetih letih skušali vsak po svojih močeh uresničiti njihove tedanje sanje o življenju, ki bo vredno človeka. Kdaj pa kdaj jih srečam in obujam spomine. Andrej in Angelca, ki sta se v brigadi spoznala, sta se poročila in oba delala v mariborski tovarni avtomobilov, Ludvik je postal direktor v Atmos, Ančka se je vrnila v novomeško bolnišnico, Kožuh je do nedavnega v Senovem kopal premog, Veble je postal nekakšen upravnik in kmalu umrl. Mnogi so se morali invalidsko upokojiti.
Tudi Štefka, sekretarka štaba.
Pred dnevi sem jo obiskal v Mariboru. Poročila se je, ima dva sinova, Štefana in Iztoka, oba
hodita na univerzo in oba sW »naša«, kot je rekla. Veliko let j® delala v trgovskih podjetjih, bila je oddelkovodja in samouprava* aktivist, toda bolezen, spočeta a3 progi, jo je prisilila, da se je upokojila.
Pripovedovala mi je:
»Vse tisto, kar je bilo težavnega in hudega, smo pozabili. In prav v tem je napaka. V težavah smo s® spoznali in ker je delo bilo edin3 naša vrednota, smo si kaj kmalu ustvarili take odnose, da smo s® lahko imeli radi. Tega pa na*11 danes še kako primanjkuje. Vsak vidi predvsem sebe, svojo plačo-Naredili smo samoupravljanje, 3 vanj vnesli premalo tistega, kar smo nekoč, ob udarniškem delu ž® uveljavili v naših medsebojnih odnosih. To zapiši ob tej naš* obletnici.«
JANEZ VOLJČ

.
Leto je spet za nami. Leto dela, težav, problemov pa uspehov in veselja in spet kdaj pa kdaj nezadovoljstva. Toda hkrati je minilo leto, ko nam je naš vsakdan — nekaterim redkeje, drugim pogosteje — izpolnjeval naš prosti čas. Čas, ki smo ga preživljali različno, na športnih igriščih, pri zbiranju znamk, pri ročnih delih, ob . knjigi, na vajah amaterske skupine ali na kulturni prireditvi.
KADAR JE NAŠ VSAKDAN TUDI ^KULTURNI PRAZNIK — tak je naslov našega
novoletnega kramljanja, ki nam o našem prostem času seveda ne pove vsega, pove pa vendarle mnogo. Na te novoletne razglednice so se podpisali sogovorniki: pevec Jože Humer, kmet iz Gabrovke, knjižničarka Nika Pugelj, enajstletna Dragica Žužek, kmečka upokojenka Katarina Polenšek, mladi gostinski delavki Janja Kržič in Suzana Kužnik, organizatorka kulturnega življenja Tončka Rozman, godbenik Vinko Avguštin in gledališčnik Polde Dežman.
»TAKEGA PETJA PRI NAS ŠE M BILO«
Poiščem si za sogovornika o novo-ktnem kramljanju enega od članov °kteta Gallus. Pevec, ki koncertira že dvajset let, nekoč predsednik APZ, danes pri Gallusu tudi koncertni animator in komentator. Republiški Podsekretar za kulturo Jože Humer jc v svojem prostem času eden od Pevske druščine osmih, ki jo sestavljajo še znanstveni sodelavec, študent, novinar, blagajnik, dva direk-torja in ekonomist. Je eden od članov znanega okteta, katerega reper-'oarna in izvajalska raven teži in tudi Seže zelo visoko v naši pevski kulturi.
— Je deseta sezona Gallusovega °kteta odmeven dogodek, kje se .najgloblje »dotika« vaših izvajalskih 'n naših poslušalskih kulturnih razsežnosti?
— Je več razsežnosti, pravi Humer. V zadnjih sezonah poprečno že po sto koncertov in nastopov od ,ega kakih trideset za delovne kolek-*'ve. Pomembno je, da se je sestav pevcev zelo malo spremenil. Potem je tu naše programsko umetniško Prepričanje: poskušamo študirati in Posredovati to, česar drugi ne pojo, tlsl°' kar pojemo vsi, pa kar najbolj Pošteno. Pomeni: za popularnost po bližnjici se ne odločamo.
— Pa dogodek, ki bi označil doži-vetje vaše pesmi med nami, poslušalci?
— Dogodek, ki ga ne pozabiš? — je ponovil tokrat bolj zase moje vprašanje Humer in že se mu je začel odmotavati klobčič spominov.
— Vlečem namreč tole štreno. V Pogostih stikih z ljudmi na njihovih delovnih mestih, v njihovih krajih, vaseh si nabiramo najprej občutkov. Potem prepričanja — ki zdaj že skoraj ne dopušča presenečenj — da 'ttiajo namreč ljudje, tudi glasbe "euki, v sebi izredno odmevnost za glasbene trenutke in neko samou-"revno spoštovanje do njih, kar sPreminja pevska srečanja sproti — kar po pravilu — v glasbeno doži-vetje na obeh straneh.
Pred mesecem dni so nas povabili, da smo bili deležni in udeleženi pri Veselju delavcev Totre ob otvoritvi Ve!ike nove delovne dvorane. Ti delavci, čeprav v nedeljo dopoldne, žeprav stoje in s slabim razgledom in čeprav naravnani na nekaj čisto drugega, so ob našem prepevanju s svojo kolektivno voljo za čas spre-"tenili svojo proizvodno dvorano v koncertno dvorano na način, ki ne dopušča dvoma.
Ali pa tole doživetje, ko sem se Pred nedavnim v hribih nad Gabrovko za hrbtom Litije zatekel ob slabem vremenu h kmetu. Kmet mi Pravi: O, vas pa poznam, v Gabrovki
so vsi rekli, da takega petja pri nas še ni bilo — Tu smo namreč kakega pol leta prej imeli enega naših vaških koncertov z vsem kar znamo. Z Gallusom in Palestrino, z najsodobnejšo slovensko glasbo, slovensko romantiko in narodno, in niti ena jim ni bila ne odveč ne preveč, ne tuja ne nedostopna. To nedostopnost smo si
Gallusov oktet
namreč v resnici izmislili izvajalci in se ji po pravem reče neodgovornost in lagodnost.
Človeku pride po takih zares neposrednih srečanjih z ljudmi, delavci, krajani na misel, da bi bilo res že skrajni čas, ko bi ti ljudje svoj kulturni vsakdan vzeli v svoje roke.
IZ DNEVNIKA POTUJOČE KNJIŽNICE
Dve leti in pol je tega, kar je ljubljanska kulturna skupnost kupila bibliobus ali po domače knjižnico na kolesih. Šofer bi vedel povedati, da je knjižnica prevozila že več kot 20.000 km, njeni trije posredovalci knjig pa da obiskujejo v razmaku štirih tednov 33 krajev z območja
ljubljanskih občin, ki imajo vsi po vrsti manj kot 500 prebivalcev. Višja knjižničarja Tatjana Gec in Jože Primožič in Nika Pugelj, vodja bi-bliobusa, ki sodi pod okrilje Delavske knjižnice, pišejo o delu te knjižnice poseben dnevnik. Zanimiv dnevnik, ki sva ga z NIKO PUGLJEVO odprli za naše novoletno kramljanje le na nekaterih straneh.
Prva stran govori o Karlovici pri Velikih Laščah, postajališču knjižnice, ki je od Ljubljane najbolj oddaljeno, kar 70 km.
— Najprej smo prihajali semkaj ob nedeljah, pripoveduje Nika Pugelj, pa ni bilo pričakovanega odziva: le pet, največ sedem bralcev je prihajalo. Potem smo se prilagodili šolskim otrokom, ki prihajajo med tednom v tukajšnjo podružnično šolo, tudi iz uro oddaljenih krajev. Že prvič, ko smo jih počakali po končanem pouku, smo postregli kar lepo število otrok, danes prihaja tudi že do 35 bralcev, odnesejo tudi do 100 knjig.
Rada pa bi vam pripovedovala o enajstletni Dragici Žužek, odlični učenki, ki je že poprej, ko smo v Karlovico prihajali ob nedeljah, prihajala v našo knjižnico iz uro oddaljenega zaselka Brlog, v vsakem vremenu, po dežju, mrazu in snegu. Dragica ni nikoli manjkala, nosila je težke knjige daleč do doma in nazaj in nekega dne nam je zaupala, da je pravzaprav že vse prebrala. Tudi njen starejši brat Boris kar »požira« knjige. In drugi otroci, ki prihajajo v knjižnico, marsikdaj odnašajo tudi knjige za svoje starše. Otroke spodbujata k branju učiteljici; šolska knjižnica je tako skromna, da jo bibliobus pravzaprav nadomešča, čeprav naj bi jo samo dopolnjeval. Mi smo tega, kar se je v tem kraju zgodilo, veseli, težko nas čakajo, vedno več je tudi odraslih bralcev. In sklenili smo, da bomo polurni postanek v Karlovici podaljšali na polno uro.
Obrneva stran v dnevniku: novo postajališče, Trnovec pod Katarino.
— Tu imamo relativno precej odraslih bralcev, kakih trideset polovica jih zelo redno prihaja po knjige. Morda bo kdo rekel, da je to malo, pripoveduje Pugljeva, a če si naenkrat izposodijo do 80 knjig, je to spet zelo veliko. Včasih smo imeli tudi postajališče v Topolu na Katarini, pa smo ga morali zaradi prepovedi vožnje s težkimi avtomobili po tej cesti opustiti. Nekateri ljudje iz Topola, mladi ljudje kot so Silvo in Peter Okorn, Marija Trobec, Milojka Stružnik in drugi iz Selnice v Polhograjskih dolomitih, pešačijo tričetrt ure in več, da pridejo po knjige v Trnik. Med bralci iz Trnika pa je tudi štiriinšestdesetletna kmečka upokojenka Katarina Polenšek, ki ima že tri polne kartotekečne liste izpolnjenih knjig: kakih 250 prebranih knjig. Katarina pravi, da je naš prihod zanjo praznik, če bi prenehali zahajati v Trnik, bi izgubila edino, kar si lahko privošči — knjigo.
»TO JE BIL ČUDOVIT IZLET«
Devetindvajsetletna JANJA KRŽIČ mi z navdušenjem pripoveduje o kulturnem izletu v Zagreb.
— Tako zanimiv in imeniten kulturni dogodek je letos poleti poskrbela naša Suzana Kužnik, ki je zelo prizadevna članica kulturne komisije naše mladinske organizacije v hotelu Turist. Suzana nas je pridobila in osvojila z osebnimi pogovori, seveda pa je razobesila tudi vabila. Tako se nas je zbralo dvajset, predvsem mladih, ki nas zanima glasba in smo se skupaj z delavci avtobusnega
podjetja SAP odpeljali v Zagreb. Starejše je od izleta morda odvrnilo to, da je ob naslovu predstave »Gubec — Beg«, ki naj bi si jo ogledali, pisalo — »rock opera«. Jaz pa sem nekoč že gledala rock opero »Lasje« in me je zanimalo, kako so jugoslovanski glasbeniki Krajač, Metikoš, in Prohaska uspeli v tej novi zvrsti opere. Po svojih osnovnih potezah se rock opera ne razlikuje od klasične, tudi glede resnosti tem ne. In kar je po mojem adut rock opere, je njena mladost, ritem, živahnost.
Obisk zagrebške predstave v dvorani »Vatroslav Lisinski« je za vse nas pomenil tudi srečanje z novim kulturnim okoljem. Dvorana v Zagrebu je zelo moderna, v tako akustični dvorani dobi izvedba še posebno umetniško vrednost. Intenzivnost dogajanja na odru pa me je tako pritegnila, da sem se popolnoma vživela v zgodovinsko obdobje in dogajanje hrvaško-slovenskega kmečkega upora.
Janja Kržič
Že v avtobusu, nazaj grede v Ljubljano, smo se vsi navdušeni pogovarjali o predstavi. Naslednjega dne in kasneje smo se tudi v službi mnogo pogovarjali o predstavi. Pravzaprav smo zdaj drugim pripovedovali, kako je bilo. Marsikomu je bilo žal, da ni bil z nami, marsikdo se je odločil, da pojde na tak kulturni izlet prihodnjič.
Poiskala sem še Suzano, »velikega organizatorja«, pa mi je zelo srečna zelo na kratko komentirala ta izlet:
— Pogosto se je kdo ustavil pri meni v recepciji in rekel: to je bil čudovit izlet!
»USTAVILI SMO STROJE«
Še veliko dni po proslavi so se ljudje v tovarni pogovarjali o tem dogodku. Kakor pravimo, bil je dogodek, ki je globoko segel kot posebno doživetje med ljudi, do posameznika.
O proslavi 40-letnice naših tekstilcev v mariborski Svili, kolektivu, ki šteje več kot 700 zaposlenih, mi je pripovedovala TONČKA ROZMAN, organizator kulturnega življenja v tem kolektivu.
— Zbralo se nas je več kot 500, da bi podoživeli spomin na uporne tekstilce, ki so pred štiridesetimi leti začeli veliko stavko. In mariborski tekstilci so jo začeli prav v prostorih, kjer je danes naša delovna organizacija. Stavka se je kot oljni madež širila med druge mariborske tekstilce.
Tončka Rozman
Na proslavo je prišlo tudi nekaj udeležencev stavke. Ena od delavk, danes že ostarela ženska, je ob vstopu v obrat, v kateiem je nekoč sama delala, vzkliknila: : »Poglejte,
imajo lakiran parket!« Mi, ki smo stali v njeni bližini, smo ta njen vzklik občutili kot njeno prepričanje, da je boj v njenih letih obrodil sadove, velike sadove, pa čeprav je to tako preprosto izrazila le z ugotovitvijo, na kakšnih tleh stoje danes naše tkalke.
In iz takšnih in podobnih prizorov je bila sestavljena pravzaprav vsa proslava. Ko je tovariš Maks Gašpe-rič pripovedoval zbranim o stavkovnem dogajanju, o težkih, dramatičnih in krvavih dogodkih in si se ozrl po obrazih poslušalcev, si občutil njihovo pretresenost. Med ljudmi je vladalo enkratno vzdušje. Saj smo tudi proslavo organizirali na poseben način. Med delovnim časom smo za uro ustavili stroje, kot so se ustavljali stroji takrat pred štiridesetimi leti. Našo proslavo pa smo obogatili tudi z nastopom gledališčnikov in osnovnošolskih učencev, v tovarniških prostorih pa razstavili tudi dokumente »Maribor 1936 skozi oči fotografa«. Spominska plošča, ki smo jo odkrili pred vhodom v tovarno, bo nas in druge, ki bodo stopali tod mimo, spominjala na veliko stavko tekstilnih delavcev.
* TISOČI NASTOP
V uredništvo je priromala fotografija vsakdanja fotografija, iz našega amaterskega kulturnega življenja — ali kaj več? Vzbudi pozornost pripis njenega avtorja: Franca Rozmana. Tisoči nastop godbe na pihala Medvode, gost na koncertu priljubljeni basist Ladko Korošec.
Fotografija vzbudi moje posebno zanimanje. Jubilejni nastopi amaterskih ansamblov skoraj vedno zelo praznično odmevajo med domačo publiko. Ljudje hočejo pokazati s svojo prisotnostjo na takih prireditvah, da so jubilanti njihovi, iz okolja njim enakih ljudi. In sodelovanje znanega slovenskega umetnika na koncertu amaterjev — kaj bolj zgovorno govori o tem, da veliki ljudje ne zapravljajo časa z brezsmiselnim teoretiziranjem o delavski in baje neki višji in edini pravi kulturi.
Spodbude dovolj za naše novoletno kramljanje z Vinkom Avguštinom, predsednikom medvoške godbe na pihala, ki je član delovnega kolektiva Donit! Med godbeniki so delavci, inženirji, obrtniki, učenci in upokojenci iz Medvod.
— Ob ustanovitvi godbe leta 1930 je bilo le šestnajst godbenikov, danes nas je še enkrat več. Svoj tisoči nastop smo imeli pred letošnjim Dnevom republike v lepo okrašeni dvorani medvoške Svobode. Kako smo vraščeni v naš domači kraj, je najlepše potrdila nabito polna dvorana. Nas, ki nastopamo skoraj vsak teden, se je lotevala trema. Ta praznik, ta naš jubilej — kot da smo ga doživljali mi in ljudje v dvorani kot prav poseben dogodek. Potem se je trema umaknila, zanjo ni bilo več prostora med zidovi, kjer je donela delavska pesem, kjer se je glasba spajala z ubranim Koroščevim glasom. Na koncu so zapeli še pionirji. In ko so utihnili zvoki glasbe, je dvorana zaploskala kot še nikoli. To so prečudoviti trenutki sreče, ki izrinejo iz zavesti vse težave, vse napore. Sledile so pohvale in posebno priznanje Donitova zlata plaketa. Godbeniki in naš dirigent Vili Bedeniko-vič imamo veliko novih spodbud za delo. Medvoške delovne organizacije in krajevna skupnost so že poskrbele, da bomo godbeniki iz Medvod še letos dobili nove inštrumente.
MED VOJNO STKANE PARTIJSKE VEZI
Letos smo na najrazličnejše načine proslavljali stoletnico rojstva Ivana Cankarja. Dogodek, ki ga naše novo-
letno kramljanje ne more obiti. Za sogovornika sem si izbrala znanega slovenskega gledališčnika in lutkarja POLDETA DEŽMANA, ki je z amaterskim dramskim društvom iz Cerknega pripravil nadvse dobro sprejeto uprizoritev Kralja na Betajnovi.
— Živim v Ljubljani, a vtačam se v Cerkno, pripoveduje Dežman, kjer sem med vojno nekaj mesecev preživel kot igralec in režiser igralske skupine 9. korpusa. Bili smo priljubljena in kvalitetna skupina. V tistih težkih časih smo uspeli postaviti gledališče in uprizarjati celovečerne predstave. Na Cerkno me res vežejo lepi spomini. Po vojni sem se večkrat vračal v ta kraj kot recitator na komemoracijah. Ko pa sem se pred petimi leti upokojil, sem se odzval vabilu cerkljanskih kulturnikov, da bi sodeloval kot režiser pri njihovih kulturnih prireditvah.
Letos je amatersko dramsko društvo po dolgih in resnih pripravah uprizorilo Kralja na Betajnovi. Na začetku smo malo dvomili, a skrbna priprava in dobro podajanje vlog sta pripomogla, da je Cankarjeva ideja zaživela. Prvič smo s tem delom nastopili pred cerkljanskim občinstvom letos februarja, potem pa smo ga do konca gledališke sezone ponavljali še štirikrat... Prepričan sem, da bi ga lahko še večkrat, toda zaradi gostovanj nismo imeli več časa. S Kraljem na Betajnovi smo se predstavili tudi v
Polde Dežman
Škofji Loki, Bovcu, Kobaridu, Tolminu, Spodnji Idriji, Idriji, Novi Gorici, Ajdovščini in Vipavi. Mislim, da vsa ta številna gostovanja, predvsem pa petkratna predstavitev v Cerknem, dovolj zgovorno pripovedujejo, da je imela predstava med gledalci velik odmev. Dvorana v Cerknem, ki ima približno 100 sedežev, je bila vedno nabito polna; tudi do 250 ljudi se je stisnilo v dvorano. Ljudje v teh krajih se he pritožujejo, če gledajo predstavo stoje.
Potem je Polde Dežman pripovedoval o tem, kako so Cankarja proslavili v Cerknem tudi z mladinskim recitalom in drugimi podobnimi prireditvami, saj je tod doma bogata gledališka tradicija, a ne le v Cerknem, tudi po okoliških vaseh. Seveda tako kulturno življenje omogoča tovarna ETA.
— Letos so v tej tovarni preuredili menzo, ki bo primerna tudi za kulturne predstave, lahko bo predvsem sprejela več gledalcev kot stara dvorana. Toda tako široka kulturna dejavnost zahteva še boljše prostore, zato bodo zgradili tudi kulturni dom.
Zadovoljen sem, da lahko delam v takem okolju, počutim se kot doma. Prijateljske vezi, ki so nastale med vojno, so zares trdne, dobro pa sodelujem tudi z mladimi, je dejal Dežman.
Ali mi ni pripovedoval o dogodku, ki se časovno razteza v preteklost in prihodnost in ki tako zgovorno pripoveduje o vztrajni rasti kulturne zavesti med našimi delovnimi ljudmi na Cerkljanskem? Vsekakor je to več kot dogodek leta 1976!
Razgovore so pripravile:	Sonja
Gašperšič, Stanka Ritonja in Katjuša Rojac
Ko sem se podal na pot, sem si zastavljal vprašanje, kakšni ljudje so pravzaprav delovni invalidi? V čem se razlikujejo od svojih zdravjh sodelavcev, znancev, prijateljev? So morda zagrenjeni, osamljeni ali pa povsem vsakdanji ljudje z dobro in slabo voljo? Kakšen je njihov svet, je moč prodreti vanj, ne da bi te imeli za vsiljivca!
Nelagodnost in občutek pritajenega strahu sta hitro splahnela ob prijaznem, neprisiljenem povabilu Franca Škedlja, naj vendar vstopim v njegovo delovno sobo na ljubljanski železniški postaji.
Spretno se je poigraval s prsti po mizi in veselo govoril o vsakdanjih rečeh. Za Franca je od nesreče naprej to čisto navadna delovna soba, zadnja štiri leta njegov drugi dom. Tu preživi tiste ure, ko ni pri družini, ženi uradnici pri Državni založbi
»Invalidu mpramo omogočiti, da dela,« pripoveduje Franc Škedelj. »Mislim, da pri nas pogosto grešimo, ko takega človeka preprosto vržemo iz stroja in ga upokojimo. Rešitev ni v invalidski upokojitvi, v različnih dodatkih in podporah. Denar sam ne prinaša sreče, če je človek potisnjen v kot. Zadovoljstvo je v zaposlitvi, v ponosu in občutku, da vračaš družbi tisto, kar ti je dala, da si enakovreden drugim, da si lahko sam ustvarjaš svoje življenje.«
Pa drugo delo in druga aktivnost?
»V šolo sem hodil brez spremstva. Do enaindvajsetega leta se je bolezen že toliko izboljšala, da domači skoraj niso mogli verjeti, da bom nekega dne celo shodil na obe nogi... Toda pričakovanje, tako radostno, da tega ne morem opisati, je hitro splahnelo, saj se je bolezen spet občutno poslabšala in v nogah nisem več čutil stabilnosti. Tako sem moral opustiti željo, da bi študiral. Doma smo se odločili, da se izučim krojaške obrti in ostal sem v Lovrencu.«
Kljub težki invalidnosti se je 1944. leta vključil v revolucio-
sti, samozavesti, da se ob življenjski nesreči, ki to zanj sploh ni, lahko tudi od srca nasmeji. Tako kot zdravi ljudje, kot vsi na tem svetu. Zato ga ni bilo težko vprašati, kako kot invalid gleda na zdrave ljudi.
RAZLIKE BOLIJO
»Invalidi med seboj ne poznamo razlik. Kolikor so zdravi ljudje fizično krepkejši, odpornejši, toliko bolj smo mi močnejši in bogatejši v duhovnem smislu. Marsikdo je lahko popolnoma zdrav, pa bo izkoristil le kanček življenja. Invalidi ga
Vsakdan kot toliko
drugih
Franc škedelj in Janez Dolenc iz Ljubljane, Pavel Strupi iz Naklega pri Kranju in Jože Bamfi iz Trzina ne vidijo svoje življenjske rešitve v upokojitvi, v dodatkih in podporah. Zanje denar ne pomeni sreče, če je človek odrinjen v kot. Svoje največje zadovoljstvo vidijo v redni zaposlitvi, v zavesti, da družbi vračajo tisto, kar jim je dala
Franc Škedelj
Slovenije in dveh sinovih, od katerih prvi obiskuje 4. letnik elektrotehniške fakultete. Že od nekdaj, še pred vojno je »zajadral« med železničarje in tirom ostal zvest do danes — delo mu je pomenilo največ. Od tragične oktobrske noči pred štirimi leti, ko je ostal invalid brez obeh nog, mu je prav delo spet pokazalo pot v življenje, v vsakdanjost.
Morda so ga ob nesreči na ljubljanski tovorni železniški postaji mnogi že odpisali, toda v kakšni zmoti so bili! Po nekaj mesečnem zdravljenju in rehabilitaciji se je spet vrnil na železnico. Kam drugam naj bi sploh šel, saj si brez železne ceste ne more predstavljati svojega življenja.
Spet je začel tam, kjer se je za hip ustavil njegov vsakdanjik. Leta po nesreči so ga še bolj utrdila.
»Preden sem prišel v Ljubljano, sem na mnogih postajah po Sloveniji opravljal delo vlakovnega odpravnika. Po nesreči to ni bilo več mogoče. Čeprav so me sodelavci sprejeli odprtih rok in mi predlagali, naj si kar sam izberem najbolj primerno delo, sem hitro spoznal, da pride v poštev le imsko delo... Odločil sem se za lelovno mesto referenta za lovračilo škode pri prometni .ekciji Ljubljana. Kaj bi sploh govoril o tem, kako sem zadovo-jen s svojo službo? Spet sem lašel smisel svojega življenja, se postopoma otresel manjvrednostnih občutkov, ki tako ali drugače spremljajo invalide...«
DENAR NE PRINAŠA SREČE
Delo — beseda, ki ima za inva-ide tisočkrat močnejšo veljavo ot sicer. To je neodvisnost, amozavest, dokazovanje sa-nega sebe.
»Invalidi veliko več razmišljamo o delu kot zdravi ljudje in ga tudi mnogo bolj cenimo. Sam se malo ubadam s tem, kam bom šel smučat, kam bom potoval in kako bom preživel svoj letni dopust, zato pa mi ostane delo, ki ga jemljem zelo resno in odgovorno. V prostem času se najdem s svojimi tovariši v naših društvenih prostorih, kjer se pogovarjamo o vsakdanjih rečeh. O tem, kaj doživljamo, kako bi se lotili tega ali onega problema, kako naj pomagamo sotovarišu, ki ga je doletela enaka usoda, kakor nas, da se spet postavi na svoje noge. Poleg tega sem predsednik naše šahovske sekcije, torej zagrizen šahist. Bil sem med pobudniki šahovskih srečanj med društvi invalidov po Sloveniji. Sicer pa v bežigrajskem društvu invalidov aktivno sodelujem tudi v drugih sekcijah, pa v krajevni skupnosti Stadion... Skratka, prostega časa skoraj ne poznam. In koliko samokolnic peska, cementa in opeke sem kljub invalidnosti zvozil za hišo, ki jo gradim z družino. Poleg težav, ki jih imam od časa -do časa z ortopedskimi pripomočki, drugih ne poznam.«
TOPLO ZVENIJO JANEZOVE BESEDE
Janeza Dolenca, predsednika invalidskega društva za Bežigradom, invalida s paralizirano desno nogo, sem obiskal na njegovem delovnem mestu v Kurivu. Že sedemindvajset let je v tej delovni organizaciji telefonist. Zadovoljen je s svojim delom, še bolj pa so z njim zadovoljni njegovi sodelavci.
Šestinpetdesetletni Janez Dolenc je 70-odstotni invalid. Začelo se je pri sedmih letih na domu v Lovrencu na Dravskem polju, ko je nenadoma ugotovil, da ne more več tako zlahka steči (po bližnjem travniku kot le nekaj dni prej. Otroška paraliza je počasi, a vztrajno napredovala.
narne vrste. Postal je sekretar krajevnega odbora OF.
Po vojni ga je življenjska pot pripeljala v Stično na Dolenjskem, kjer si je spletel družinsko gnezdo.
»Svojega poklica nisem mogel več opravljati, zato mi ni preostalo drugega, kot da si najdem novo zaposlitev. Odločil sem se za telefonista. Kaj naj vam povem? Zadovoljen sem. S pomočjo podjetja sem dobil
Janez Dolenc
dvosobno stanovanje, trije otroci so že pri kruhu... En sin je glasbenik, drugi ekonomist.-.. Ponosen sem nanju, še bolj pa na to, da sem jih sam spravil do poklica. Vseskozi sta bila brez štipendije, pri hiši pa samo moja plača. Zadnjih petnajst let žena ne hodi več v službo, ker potrebujem spremstvo za pot do delovnega mesta in domov. Ne morete si misliti, kako sem srečen... nič mi ne manjka.'..«
Toplo zvenijo Janezove besede. Malo otožnosti je v njih, zato pa toliko več trdnosti, odločno-
skušamo polno uživati... Boli pa me nekaj drugega. Tako kot moje tovariše iz našega in drugih invalidskih društev... Zakaj moramo delovni invalidi za svojo starostno pokojnino delati 40 let tako kot zdravi ljudje. Zakaj nismo deležni beneficirane delovne dobe? Saj smo vendar prikrajšani za marsikaj... Potem gre za ortopedske pripomočke, ki jih moramo za drag denar sami kupovati. Mnogi invalidi se tudi sprašujejo, zakaj nimajo v svojih delovnih organizacijah pravice do enournega odmora. Če nimajo, denimo, urejene družbene prehrane, morajo čez cesto v bližnjo gostilno, zato pa porabijo več časa kot zdravi. Pa še nekaj nas boli... To, da se mnoga podjetja otepajo invalidov, da do danes pri nas še ni urejen status delovnih invalidov!«
»NISEM SE DAL...«
Deževno nedeljsko dopoldne. Pri Strupijevih v Naklem kot da ni nikogar doma. Toda videz vara.
S Pavlom Strupijem se pogovarjava kakor stara znanca, sedemindvajset let ima in je analitik delovnega časa v skupnosti skupnih služb Iskre-Elektrome-hanike v Kranju in delovni invalid tretje kategorije, kar v njegovem primeru pomeni, poškodovana desna roka z amputacijo sredinca in omejeno gibljivostjo.
V njegovem pripovedovanju je bilo toliko mladostne zagnanosti, toliko vere v jutri, kot da včerajšnjega in mnogih dnevov pred njim sploh ne bi bilo.
»Nesrečo na delovnem mestu sem v primerjavi z drugimi doživel malce nenavadno. Po vojakih me je pot pripeljala v Iskro-Elektromehaniko, in ko sem že razmišljal o prvi plači, me je po 14 dnevih doletela nezgoda. Okvara na stroju v livarni je bila kriva, da mi je stisnilo roko... Toda Jo me ni toliko prizadelo
Pavel Strupi
kot odnos mojih sodelavcev! Pomislite, komaj sem ozdravel in se vrnil v tovarno, že so me začeli prestavljati z enega na drugo delovno mesto. Nihče se ni zmenil zame... Ljudje okrog mene so se vedli, kot da nisem član njihovega kolektiva...
Bil sem prizadet, osamljen... Iskal sem rešitev in jo slednjič našel. Vpisal sem se na večerno tehniško srednjo šolo elektro stroke. Z diplomo se je obrnilo na bolje. Tisti, ki so mi še pred leti, ko me je doletela nesreča, obračali hrbet, so zdaj nenadoma spremenili svoj odnos. Po uspešno opravljenem tečaju za analitike delovnega časa me je čakalo delovno mesto v skupnosti skupnih služb. Tu pa so odnosi veliko bolj.i kot prej v livarni.«
Ne skriva svoje velike želje, da bi čez leto, dve nadaljeval z izrednim študijem.
»Rad bi končal elektrotehniko in si pridobil naziv inženirja. Zmogel bom, izkušenj imam dovolj.«
Ob službi in družini najde Pavel še dovolj časa za vodenje aktiva invalidov v svoji delovni organizaciji.
»Saj se invalidi na delu srečujemo s kopico problemov, ki jim bomo kos le z vztrajnim delom. Zavedamo se, da moramo pomagati drug drugemu, saj z obljubami drugih ne bomo prišli daleč. Več pomoči in razumevanja za naše delo pričakujemo od sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij v tovarni.«
Takole je pojasnil slednjo misel:
»Z zahtevo, da bi delovnim . invalidom priznali poleg rednega letnega dopusta še dodatni dopust, smo se obrnili na republiški sekretariat za delo, ki je naš predlog sprejel. Toda, naša pričakovanja so bila zaman, ker predloga niso upoštevali v tovarni, čeprav je naša zahteva v skladu z interno zakonodajo.«
ŠPORT — NAJVEČJE ZADOVOLJSTVO
Pri Bamfijevih na Jemčevi cesti v Trzinu je dobil šport po sinovi zaslugi svojo »domovinsko pravico«. Dvaindvajsetletni Jože, ki mu je trenutek otroške nepremišljenosti pustil trajno invalidnost — nadkolenska
amputacija obeh nog — sodi med najboljše invalide — športnike v svetu.
»Poleg službe v mengeški Melodiji posvečam ves prosti čas invalidskemu športu in rekreaciji,« nam je pripovedoval. »Toda pot do vrha je bila precej trda-Najprej sem v Kamniku končal osnovno in poklicno šolo ter se v zavodu za usposabljanje invalidne mladine izučil za H RTV mehanika. Zadnjih nekaj le' delam v Melodiji v oddelku za izdelavo ojačevalcev. Le peščica nas je, vsi smo mladi in dobro se razumentemo. To mi največ pomeni...«
Oče in mati, ki sta se po vojni iz Pomurja preselila v Trzin in se zaposlila na bližnjem kmetijskem sposkusnem centru v Ja-blah, sta ponosna na Jožeta.
»Nestrpno ga pričakujeva po tekmovanjih invalidov doma in na tujem. Nekaj manj kot deset let je tega, kar se je začel ukvarjati s športom. V tem času skoraj ni bilo tekmovanja, na katerem Jože ne bi osvojil enega najvišjih mest. Predlani se je s svetovnega prvenstva invalidov in paraplegikov v Londonu vrnil z zlato in srebrno medaljo, ki ju je dobil za najvišji uvrstitvi v plavanju na 50 metrov prsno in 50 metrov prosto.«
Z Jožetom, ki je zadnja leta stalni član državne reprezentance invalidov v plavanju in namiznem tenisu sva si ogledala dragocena odličja. Ves je v elementu.
»Snidenja v Londonu ne morem pozabiti. Naše svetovno prvenstvo je počastil celo takratni angleški premier Harold Wilson. Toliko bolj pa sem srečen in zadovoljen, da mi je, uspelo navezati prijateljske stike z mnogimi invalidi-športniki z vseh delov sveta. Ker ni šlo drugače, sva z japonskim predstavnikom kar z »govorico rok« postala prijatelja. In z mnogimi drugimi, za katere upam, da jih bom še kdaj srečal v življenju..
Lani je Jože na slovesnosti v Beogradu prejel priznanje Zveze organizacij za telesno kulturo Jugoslavije. Za svoje dosežke v športu pa je bil doslej deležen tudi priznanj republiških tele-snokulturnih organizacij ter zveze za šport in rekreacijo invalidov Slovenije.
In ko sva se že poslavljala, je mimogrede omenil, da tistih nekaj uric, ki jih ne posveča športu, preživi ob poslušanju glasbe, sem in tja pa rad zaigra na kitaro, ne da bi temu pripisoval poseben pomen.
Nekaj srečanj, prijetnih kramljanj z delovnimi invalidi v dneh pred novim letom mi je utrdilo prepričanje, da njihovo življenje ostane brez smisla, če nimajo pravih, trdnih ciljev. Porajajo se negotovost, strah, nemoč. Tega pa se invalidi skušajo znebiti za vsako ceno. Rešitev je v zaposlitvi, v ponosu in občutku, da vračajo družbi vse tisto, kar jim je dala.
IVO virnik
Jože Bamfi
DRAGO BRADAČ:
"N
Bolečine
ob pozabljenju
DRAGO BRADAČ se je rodil 5. maja 1916. leta v Trstu. Zaradi slovenstva se je moral njegov oče z družino pred Italijani umakniti na Štajersko. Tu je Drago končal najprej meščansko in nato še trgovsko šolo. Služboval je v Slovenjem gradcu in Postojni, dokler se ni dokončno ustalil v Celju. Poleg svojega rednega dela se je DRAGO BRADAČ več let ukvarjal z delom pri atletskem društvu Kladivar in v sindikatu. Pred štirimi leti se je upokojil.
»Nekoliko sem zagrenjen. Po dolgih letih, ko sem garal od mraka do mraka, sem nenadoma ugotovil, da sem nekomu
napoti. Da sem odveč. Nepotreben,« pravi Drago Bradač,
zadevami, se spreminja v kurirja, telefonista ali organizatorja srečanj, vendar ga krivica ob njegovi upokojitvi nenehno pekli. Srečuješ ga nasmejanega, vedno pripravljenega razdreti okroglo, toda kadar je sam, utone v zagrenjenost.
»Saj bi še vse bilo v redu, če ne bi bilo tistih majhnih, vendarle pa pomembnih drobnih krivic, ki ti ostanejo v podzavesti, da se ne moreš predati užitkom. Če ti kaj v redu uspe, si uspeh pripno drugi, če je kaj narobe, ti ribajo nos. Zato sem najsrečnejši še vedno takrat, ko po končanem honorarnem delu krenem v drugo okolje, v politično delo na terenu. Več let sem delal pri sindikatu, bil
medtem ko poskuša najti nekega telefonskega naročnika.
»Ko si star in razmišljaš o upokojitvi si želiš mir. Tako pa moraš delati za druge. Jaz delam za sina, ki po končani srednji tehniški šoli ne more najti zaposlitve. To me boli. Kako naj sinu dopovem, da kljub vsem poznanstvom in mojemu delu ni kolektiva, ki bi ga sprejel medse? To boli...«
DRAGO BRADAČ se je po dolgih letih službovanja v različnih ustanovah najdlje zadržal pri delavski univerzi, kjer je skrbel za izobraževanje. Njemu gre zasluga, da je v Celje pripeljal veliko znanih predavateljev.
»Potem pa se nenadoma zamenja neko vodstvo, ki hoče svoje ljudi, ki ima svoje kriterije za tvoje delo. In to vodstvo ti da čutiti, da si star, da se naj umakneš. In ti res ne preostane drugega, kot da se umakneš. Odrinejo te na stranski tir, čeprav ti še tako brcaš in motoviliš naokoli. Je pač tako.«
Danes DRAGO BRADAČ
v
honorarno dela pri Razvojnem centru v Celju, da bi pomagal sinu in hčerki, ki še študirata. Ukvarja se z najrazličnejšimi
sekretar zveze komunistov na terenu. Ob reševanju različnih problemov nekoliko pozabiš na svoje težave. Mi smo drugačnega kova od današnje mladine. Prekritični smo. Živeli in delali smo v času, ko se tvoja pripadnost ni ocenjevala po tišini na sestankih. Gnali smo se in garali, ne da bi pomišljali na plačilo. Danes pa mlajši pričakujejo, da bodo za vsak opravljen korak dobili dinar, da se bosta vsepovsod cedila le med in mleko...«
Drago Bradač je danes prepričan, da je mnogo njegovih vrstnikov, ki so se leta in leta gnali za napredek, odrinjenih v neupravičeno pozabo. Utonili so v sivino vsakdanjosti, kjer so v napoto sebi in drugim, kjer je dan enak dnevu, kjer se čas meri od enega do drugega poštarjevega prihoda.
»Gre za velik kapital znanja, ki bi lahko drugače organiziran še kako služil družbi. Tako pa smo nenadoma odveč, naše znanje in izkušnje pa ostajajo neizkoriščene. Včasih imam občutek, da bi nekateri bili najsrečnejši, če nas starejših sploh več ne bi videli, ne srečevali. To človeka boli...
/'	"N
ANTON VELIGOVSEK:
LEPO JE, CE NISI SAM
v
ANTON VELIGOVŠEK, se je rodil v rudarski družini na Strmci pri Rimskih Toplicah. Tudi sam je najprej zavil v rudnik, tudi njegovi fantje so rudarji. Zadnja vojna in rudnik sta mu vtisnila pečat, moral se je invalidsko upokojiti. In prav ob upokojitvi je doživel najhujše tegobe in največje zadovoljstvo. Tegobe s tem, da je njegova odločba o upokojitvi obležala v nekem predalu, družina pa ostala brez kruha, in zadovoljstvo ob zavesti, da takrat ni ostal sam.
»Navajen sem trdega in skromnega življenja, zato nisem nikoli obupal,« pripoveduje sede za izlizano kmečko mizo. »Bilo pa je tako hudo, da tudi krompirja več ni bilo, ki bi ga žena dala v lonec, da bi bili vsaj otroci siti. Zdaj je to mimo. Otroci so odrasli, dva sta si že ustvarila družine, v hišo priteka vse več denarja.«
ANTON VELIGOVŠEK je skoraj pred desetimi leti spoznal, da ne zmore več dela v jami. Dajala ga je hrbtenica, dejala revma. Toda zdravniki so trdili, da je še
vedno sposoben za delo. S skrajnimi napori se je vsak dan odpravljal čez hrib v Hudo jamo, dokler ni obnemogel.
»Bolelo me je, da so zdravniki trdili, kako mi nič ni. V resnici pa me je tako dajalo, da sem se vlačil naprej samo še ob palici. Potem so se vrstile tiste komisije. Druga za drugo, romal sem iz bolniške v bolniško, zaslužilo se je malo, doma pa pet majhnih otrok. To so bili hudi časi. K sreči mi je na pomoč priskočil sindikat. Tovariši iz Laškega so mi pomagali, mi svetovali in dajali za pot na različne konce, da bi si izboril
svojo pravico. Pred osmimi leti so me končno invalidsko upokojili.«
Takrat, po upokojitvi, pa se je,življenje Antonu Veligovšku in njegovi družini spet zagrenilo. Težko izborjene pokojnine ni in ni dobil. Obtičala je nekje, kjer pozabljajo, da so od nje odvisni ljudje. Po več mesecih potrpežljivega čakanja, ko je družina že skoraj povsem obubožala in v resnici živela le še od vbogajme sosedov, je Anton spet krenil v mesto. Spet je naletel na tovariše pri sindikatu, ki so zadevo pognali naprej, drezali sem, drezali tja, dokler napake niso odkrili in Tonetove družine rešili bede.
»Moj bog, kakšen dan je bil takrat, ko je poštar prinesel tisti kup denarja. Toda kaj, ko smo bili že tako obubožani, zadolženi, da je tisti kup v hipu splahnel. Nič ne de, otroci so pa le prišli do kruha. Danes je to že samo spomin na grenak dogodek, ki je v resnici že izgubil svojo težo in vse bolj tone v pozabo. Lepo pa mi je pri duši, ko vem, da v nesreči ne ostaneš sam. Takrat so mi
pomagali tudi ljudje, ki jih nisem nikoli videl, niti ne vem, od kod so. Pomagali pa so mi. Ta zavest me je presenetila in neverjetno osrečila. Kako lepo je živeti med resničnimi ljudmi. Med prijatelji...«
Ko danes ANTON VELIGOVŠEK brska po pismih, ki jih je prejemal takrat in v katerih so ga neznanci bodrili, se mu obraz razleze v zadovoljstvu. V skoraj en. ’ zadovoljstvu kot takrat, na tisti dan v letu, ko oblečen v »boljši gvant« krenena srečanje upokojencev v Rečico pri Laškem, iču srečanje s kolektivom, ki je uspel prebroditi težave in ima danes mnogo debelejši kos kruha, kot pa so ga imeli nekdanji rudarji še takrat, ko so iz nedrij zemlje iztrgali dvakrat več premoga. Toda zaloga premoga je usahnila, zdaj se večji del kolektiva ukvarja z donosnejšo proizvodnjo. Tako donosno, da del dobička lahko odrinejo tudi za svoje nekdanje, zdaj že zvečine obnemogle tovariše.
LUDVIK ZUPANC - IVO:
Prenekateri radi pozabljajo
LUDVIK ZUPANC-IVO se je rodil kot edini sin zabukovškemu rudarju 1923. leta v Migojnicah nad Žalcem. S šestnajstimi leti je postal član SKOJ, z osemnajstimi pa član Zveze komunistov; 24. julija 1941. leta, ob ustanovitvi I. Savinjske čete je že v partizanih. Naslednje leto mu Nemci ubijejo starše. Po vojni je bil oficir JNA. Je nosilec več priznanj in medalj, med drugim tudi Spomenice 1941. 1953. leta je na lastno željo slekel uniformo, 1970. leta pa se je upokojil.
»Pravzaprav doslej še nisem bil niti dneva v pokoju,-« v smehu zatrjuje.ko ga še pozno zvečer spremljamo na predavanju. »Nisem lačen denarja, otroka sta preskrbljena, z ženo pa tudi nis va navajena raz-sipništva. Preprosto, moram nekaj početi, venomer biti med ljudmi.«
Popularni Ivo, kot ga večina občanov Savinjske doline pozna, se v bistvu ni v ničemer spremenil od takrat, ko je še na skrivaj obiskoval sestanke SKOJ, zgrabil za puško ali noč za nočjo nosil pošto s partizanskih Dobrovelj na Kozjansko.
»Ko tako razmišljam,« pripoveduje, »se mi zdi, da imam vse življenje v — podplatih. Nenehno nekam hitim. Od takrat, ko sem kot partizan noč za nočjo venomer marširal, pa do danes, ko drvim na predavanja, sestanke ali srečanja...«
Če kdo, potem Ivo ve, kaj je to marš. Ne zato, ker je noč za nočjo, v dežju, snegu ali mrazu nosil partizansko pošto, ko je ničko-likokrat, tudi pri dvajsetih stopinjah pod ničlo, preplaval Savinjo ali Savo. Niti ne zato, ker je od Podjune na Koroškem pa do Beograda hodil peš štiridesfet dni, da bi prišel v partizansko oficirsko šolo, ki jo je nato končal v Moskvi. Pač venomer nekam hiti, vedno mora biti med ljudmi. Med svojimi, kot pravi.
»Sodim med tisto vrsto trmastih ljudi, ki z doseženim niso nikoli docela zadovoljni. Ko sem slekel uniformo, da bi šel v gospodarstvo, sem najprej zavil v večerno šolo. Čeprav sem imel vojaško akademijo, sem končal večerno ekonomsko in nato v štirih letih pravno fakulteto. Ne zaradi papirja, sem večno lačen znanja. V življenju sem
delal vraga in pol, tudi doživel marsikaj, vendar se mi ne zdi, da bi bil potreben počitka.«
Zato ga imajo ljudje radi, zato ga srečaš vsepovsod, kjer se kaj dogaja. Sam pa ima najraje svoje preproste ljudi, za katere meni, da so preskromni. In mladino. Tej žrtvuje vsako prosto uro, z njo se udeležuje tabornih -ognjev ali ji s svojim šaljivim pripovedovanjem o lastnih izkušnjah vceplja v glavo, da se je vredno boriti za boljše. Zato sam nikoli ni obupal. Tudi takrat ne, ko je s tremi diplomami v žepu štiri mesece iskal zaposlitev.
»Ni hudič, sem si rekel, da^za Iva ne bi bilo zaposlitve. Res je. Bil sem prizadet, presneto užaljen, tako da sem že hotel kreniti na železniško postajo, da bi si kupil karto do Beograda. Nak, sem takrat dejal. Ivo, ta boj moraš končati tu. In sem se tepel dalje. Vedno se bom. Z vsemi koristolovci, karieristi in podobnimi, ki so se lepo usidrali v svoj stolček in zdaj kot s trona berejo levite na levo in desno. Ti se bodo vedno bali napredka, ker se boje za svoje stolčke. Vsi ti radi pozabljajo na tuje žrtve. Na ljudi, ki ne morejo najti svoje pravice in priznanja. Kadar naletim na krivico, mi v ustih ostane grenak okus. Zato se ne bom nikoli docela upokojil ali umiril.
Formalne upokojitve se nisem bal. Vedel sem, kako in kaj. Le svoje delovanje sem prenesel v drugo okolje. Zato me presenečajo ljudje, ki se po upokojitvi znajdejo na stranskem tiru, za zapečkom ali za svojo gostilniško mizo pri šilčku in venomer za nečim tožijo, ne da bi sami karkoli storili, da bi bilo drugače. Navajen sem boja. Ta me plemeniti in drži pokonci. Srečen sem, ko srečujem nekdanje sodelavce, in slišim, kako jim je .v kolektivu uspelo to in ono. Rad se vračam v kolektive, kjer sem bil zaposlen, in srečen sem, da sem vedno dobrodošel...«
K/
JOŽE BAUER:
jyg a
« W	lini
JOŽE BAUER se je rodil 18. marca 1895. leta v Ribnici na Pohorju. Njegov rod se je iz pokolenja v pokolenje ukvarjal s steklarstvom. Tako tudi on. Ko so nekdanje pohorske glažute propadle, se je potisnil v svet. V revirje, od steklarne do steklarne. Kot steklarski pomočnik se je začel boriti za delavske pravice, organizirati stavke. V Komunistično partijo se je včlanil že 1920. leta in-sodi med njene najstarejše člane. Tepel se je z Orjuno, tepel z žandarji, popustil pa ni nikoli.
»Odkar pomnim, sem se boril za boljši jutri. Temu boju sem podredil vse svoje življenje. Imel sem srečo, da sem naletel na razumevajočo ženo, ki mi je v vsem sledila in pomagala. Žal jo danes'daje bolezen, tako da ne more v celoti užiti vseh sadov tega boja,« pripoveduje JOŽE BAUER, upokojeni steklarski mojster v prijetno toplem domu, ki sta si ga z ženo uredila v Domu upokojencev.
»Po ukinitvi steklarne v Zagorju sem se selil od steklarne do steklarne. Glažutarji smo bili vandrovski svet. Občutljivi za krivice, trdni v boju. Na las podobni knapom. Ko danes tako obujam spomine, se včasih čudim, kako smo zdržali. Poglejte, v tistih hudih časih pred drugo vojno so mi samo v poldrugem letu 34-krat žandarji prebrskali stanovanje. Bil sem zaprt, bil preganjan, toda niti jaz niti žena nisva popustila. Pogosto smo bili lačni, najhuje je bilo ob stavkah, toda popustili nismo.
Danes šem srečen, da naš boj ni bil zaman. Dosegli smo svobodo, ki jo lahko zdaj v miru uživamo. Nikoli nisem razmišljal ali pomišljal na materialne dobrine, ki bi jih naj v tem boju koval. Nikoli nisem imel želje po svoji hiši, bogastvu. Navajen skromnosti, navajen boja sem ostal tu, kjer z mojo pridno Nežko lepo živiva.
1^ JR#1
sbjb
m
| sassg
Včasih še pomisliti nisem upal na tolikšno ugodje, ki ga imam danes. Res, da sva že stara, toda tudi zdaj ne mirujeva. V domu sem član samoupravn^skupnosti in sekretar osnovne organizacije zveze komunistov. Sem predsednik pevskega društva. Rad pojem, zato mi pesem še danes mnogo pomeni. Najsrečnejši sem, ko se srečujem s svojimi nekdanjimi kameradi. Rad zvrnem kupico vina, da se mi misel ob njej laže popelje tja daleč nazaj v čas, ko nikoli nisem vedel, kje se bom zbudil. Nenehno sem živel z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu, toda, če bi se.še enkrat rodil, bi se znova odločil za isto pot.
Danes je drugače. Ljudje imajo mnogo več, kot smo imeli takrat mi. Navajeni ugodja in polni denarja so se polenili. Še tisto malo dela bi radi opravili samo za plačilo. Vse gledajo skozi dinar. To mi ni všeč. Star sem in vem, da več kot pojesti in spiti človek ne more. Ko si enkrat urediš dom, ti preostane mnogo časa za družbenopolitično delo. To človeka krepi in sili v napredek. Ne prenesem zapečkarjev in tistih, ki tožijo ali čakajo na to, da bo kdo drug zanje opravil ta nujni boj. Čudi me, kako jim to življenje ni dolgočasno, da se jim brezdelje ne priskuti. Človek je vendar rojen, da živi, ne da^se cmeri ali usmraja v brezdelju, otopel za svoje in tuje probleme.
Najsrečnejši sem, ko nas upokojence vsako leto pogosti kolektiv steklarne Boris Kidrič v Rogaški Slatini. Vesel sem njihovega napredka, vesel, da je sedanjim steklarjem mnogo laže, kot je bilo nam. Današnji steklarji več niso nomadi, kot smo bili nekoč mi. Danes prežive večino življenja v. enem kraju, medtem ko smo mi morali nenehno pospravljati kovčke in se seliti. Tako je prav, za to se splača živeti.«
KJE JETRNIK?
Tableta za samoupravljanje?
CAVAZZA: As ti za samoupravlane? ZUPAN: Kua pa ti?
Nekateri pravijo, da je bistvo malomeščanstva preprosto v tem, da se ničesar ne dogaja. Takim v prid in morda še katerim, ki jim ta čas ne vemo imena, je trditev, da jim je televizijska serija »Poti in stranpoti« prišla na moč prav. Dala jim je pač elegantno priložnost, da si doma, ob brizgancu in klobasi, v nedeljo zvečer privoščijo nekaj minut »poštenih samoupravnih odnosov«. V svoji delovni organizaciji so tiho in na moč negibni kot v svinec zalite ribe, doma pa — naj živi nedeljski večer! — se malce samoupravno sprostijo na račun tistih, ki kot profesionalni igralci uprizarjajo razmerja in dialoge iz življenja, ki je — ali pa ni — del našega vsakdana.
Aleksander Marodič je avtor televizijske nadaljevanke »Poti in stranpoti«. Naj nam oprosti, če bo v našem razmišljanju priletela kakšna pikra na njegov račun. Podobno velja tudi za televizijske delavce, ki so imeli, tako ali drugače, zraven svoje prste. Predvsem bi radi pripomnili, da nas niti približno ne zanimajo »televizijski problemi« nadaljevanke, temveč je po vsej verjetnosti bolj zanimivo vprašanje, zakaj jo je vesoljni slovenski svet vzel za svojo. Nadaljevanka je postala »obvezen« del naših vsakdanjih pogovorov. Lepo in prav za televizijo! Vprašanje pa je, če je to tudi lepo in prav za nas. Vendar, pustimo soočenje s tem vprašanjem in odgovor nanj za malce kasneje. Zakaj bi prehitevali z vprašanji, če pa vemo, da se nam ob iztekanju starega leta nikamor ne mudi?!
Od vladavine Peytona se je obrnilo že kar lepo število let, vendar ga imajo ljudje še v spominu. Mar gre torej v našem Trniku za ponovitev malomeščanske poplave na valovni dolžini ameriške province? Seveda že bežen pogled kaže, da take ali podobne primerjave niso na mestu. V Peytonu je vleklo,« ali se bosta vzela« in nesmrtno razvlečena čreva »rega, rega, kvak, kvak, kvak...«, tako da je naša zvedavost kar umirala od radovednosti. Za Trnik bi le stežka govorili o čem podobnem. Nekaj je res vpraševanja, »ali bodo na koncu koga zaprli?«, vendar radovednost v to smer ni pretirano nasilna. Zato in še zaradi marsičesa drugega Trnik ni Peyton. In kaj potem je? Kaj je v njem takega, da so ga ljudje sprejeli za člana svoje družine?
Malce nam je nerodno, ker se nam v razmišljanju pojavlja sorazmerno veliko vprašajev. Morda nam bo naposled uspelo dokazati, da gre pač za tako temo, kjer bomo z več vprašaji brez takojšnjih odgovorov, ki jih bo ta ali oni morda pogrešal, naposled prišli do sprejemljivega odgovora za vse naenkrat. Četudi ta odgovor niti ne bo zapisan...
Vsekakor je zanimivo, da je devet Slovencev od desetih prepričanih, kako je Marodič »zajemal« prav iz prakse njihovega podjetja, ko je nabiral gradivo za svojo serijo. Če bi bil pisec še tako studiozen duh z lastno detektivsko mrežo,
mu kaj takega niti približno ne bi uspelo. Namreč, da bi se poglobil v mračne skrivnosti vseh slovenskih ozdov in tozdov. Kaj je torej tisto, kar ustvarja vtis »našega«, čeprav zelo dobro vemo, da imamo v Sloveniji samo tri železarne in bi torej pravo čustveno prizadetost lahko pričakovali le na Jesenicah, Ravnah in v Štorah?
Samoupravljanje!
Samo samoupravljanje in samoupravni odnosi in odnosi med samoupravljavci so tisto, kjer smo vsi »doma«. Zdi se docela drugotnega pomena, če je »naš direktor tudi baraba ali ne« in če »tudi naši v občini in na komiteju nekaj kuhajo«. Videti je, kako je poprečnemu slovenskemu gledalcu, da ne rečemo občanu ali samoupravljavcu, kar lepše in laže pri duši, če njegovi sumi v družbenopolitično in človeško poštenost »ta višjih« le imajo nekaj trdnejše podlage in ne samo megleno oporo v govoricah za vogalom. Saj se je navsezadnje celo televiziji zdelo primerno, da »tematiko« uvrsti v najelitnejši del svojega programa. In to celo v literarni obliki z udeležbo lepega števila slovenske gledališke smetane.
Sem in tja bi prav gotovo našli hujše primere, kot nam jih servira Trnik. Zaradi tega se še ne bi bilo treba posebej vznemirjati in še manj, da bi se kar vsa Slovenija množično navduševala nad »pogumom« televizije, ki je vendar zabrusila naravnost v obraz » onim«, kar jim gre. Da so namreč ovira samoupravljanju tehnokrati, zaplotniški verižniki in še kaj. Dejali smo, da bi lahko našli nekaj Trnikov ali celo njihovih hujših primerkov, vendar je vprašanje, kakšne bi morale biti naše politične ocene in akcijski programi za politično delovanje, če bi sprejeli tezo o množični razprostranjenosti samoupravne ravni iz trniške železarne.
Poglejmo si za primer, kako dela delavski svet. Kakor sodijo predsednikovi posegi s »prekinjam sejo za eno uro« med dramaturške nujnosti zaradi normalnega poteka drame, »da se lahko glavni akterji razgovorijo v menzi«, je seveda veliko vprašanje, če je delavski svet, kakršnega imamo priložnost videti, v resnici tako formalno poosebljanje oblasti delavcev, ki je sploh ni. Saj so praktično ves čas v večini »oni«, ki sploh niso člani samoupravnega organa (direktor itd.), ali pa njihovi tako ali drugače kupljeni podrepniki. Delavski svet pravzaprav sploh ne upravlja z železarno, temveč se izčrpuje v boju za svoje osnovne pravice.
Največkrat smo lahko opazili, kako tehnokrati zmagajo pri glasovanju v delavskem svetu z glasovi kupljenih članov. Lesjak se počasi spreminja že v pravi simbol. Kako so ga kupili? Z vodilnim delovnim mestom, za katerega nima prave izobrazbe? S stanovanjem?
S stanovanji se sploh veliko maha. Videti je, da se nam zdijo najbolj primerna oblika »za »nagrajevanje« storitev sumljive narave. Če bi tako tezo sprejeli kot pravilo in ne
morda izjemo, bi naposled morali pristati pri ugotovitvi, da moraš biti najprej Lesjak, če hočeš priti do stanovanja. Z drugimi besedami bi to tudi pomenilo, da si naše stotisoč-glave delavske in samouprav-Ijavske množice zavestno prizadevajo za boljše rezultate gospodarjenja in za občut-nejšo rast gradnje stanovanj samo zato, da bi obenem lahko (pač »oni« v imenu samoupravljavcev) plačevali sko-rumpirance, ki so si pridobili sloves na račun delavskega razreda. Močno dvomimo, da bi naši ljudje dolgo časa mirno gledali in se sprijaznili s takim dogajanjem. Lesjaki so, vendar lahko prav žive le kot izjeme, saj bi v preveč množični obliki kaj hitro zamorili vse življenje (drugih in ne svojega), tako da tudi sami naposled ne bi bili več zanimivi za nikogar.
Posebej zanimivi so v trniški železarni delavci, kadar jih vidimo kot zavestne samoupravljavce. Natančneje povedano, kot samoupravljavce jih sploh ne vidimo, razen njihovih redkih izjem v delavskem svetu, tako da imamo ves čas opraviti z nekakšnim stihijskim srečevanjem in temu primerni izmenjavi mnenj. Vse je, vsaj tako se zdi, prepuščeno nekakšnemu elementarnemu delavskemu razpoloženju, ki očitno za sindikat ali kaj podobnega še nikoli ni slišalo.
Saj res, sindikat! Ali je mar naključje ali pa gre bolj za »tehnični spodrsljaj«, da med trniškimi občinskimi »maher-ji« sploh ni predsednika sindikata? Sicer je res, da so sindikalni aktivisti, ki jih je v Sloveniji kar lepo število, prej z zadovoljstvom kot pa z negodovanjem _ sprejeli dejstvo, da njihovega predsednika ni nikjer srečati. Kaj malo se namreč zdi verjetno, da bi bil predsednik sindikata, če bi se že pojavil med tako programiranimi veljaki, pozitivna osebnost. Za ganljivo prebujanje iz otopelosti in skok v napredne politične vode pa je že sekretar občinskega komiteja kar dovolj...
Predsednik sindikata gor ali dol! Lepo pa le ni — ne namreč za Maroviča kot avtorja serije, ampak za nas — da sindikata kot organizacije ni med delavci. Z njim bi samoupravljanje nikakor ne moglo biti tako stihijsko. Samoupravljanje bi dobilo zven dejanskega opravljanja oblasti (čeprav v negativnem pomenu besede), tako pa do delavske zmage skoraj ne more priti brez pravcatih zarotniških manevrov, ob katerih ima lahko prenekateri delavec grenak okus v ustih. Če si namreč prizna, da drugače ne bi moglo iti...
Če se ne motimo, smo v uvodnem delu nekaj govorili o malomeščanstvu. Sicer v zvezi s proslavljenim Peytonom, vendar je tudi v Trniku malomeščanska miselnost prišla do kar katastrofalne veljave. Slišati je celo škodoželjne glasove, da je za politični položaj v občini pač lahko zelo nerodno, če ima sekretar ZK več opraviti s pogledi na življenje svoje žene kakor pa z občinskim komitejem, da o bazi sploh ne govorimo. Sekretar je zaradi takih ovir na
svoji poti naposled seveda pravi heroj, ko se mu posveti, da revolucija v železarni niti približno ni dosegla svojega končnega cilja že zgolj s tem, da je prišlo do ustanovitve samoupravnih organov.
In kaj naj rečemo o mladi generaciji, ki naj bi nam zbujala lepše upe za prihodnost? Mislimo namreč na to, da naj bi bolje počistila črne madeže iz družbenopolitičnega življenja, če to že nam ne bo uspelo. Sekretarjev sin naj bi bil neke vrste zastavonoša pričakovane boljše in bolj poštene prihodnosti. Morda bi bilo bolj zanimivo srečati kakšnega mladega fanta iz delavskih vrst, ki bi si že s svojimi žulji služil kruh. Vsaj verjeli bi mu, če bi namreč pozitivno obetal, kakor se temu reče. Mladi sekretarjev naslednik pa se bo lahko kaj kmalu sprevrgel v Lesjaka ali kakšno podobno pojavo, če bo le verjel, da je taka preobrazba najhitrejša pot do stanovanja.
Nekateri pravijo, da je treba fenomen serije »Poti in stranpoti« preprosto iskati v dejstvu, da so gledalci ob prigodah črnih in belih junakov prisiljeni ovrednotiti tudi svoje mesto in vlogo v samoupravnem življenju. Govora naj bi torej bilo o nekakšnem osveščanju in morda celo družbenopolitičnem izobraževanju. Dobro, naj si tako razmišljanje pripelje do konca vsak zase, zanimivo bi pa le bilo ugotoviti, ali je inženir Kerin imel v sebi dovolj magneta, da je pomnožil vrste odločnih borcev za izboljšanje samoupravnih razmer v tozdu, kjer delajo in samoupravljajo? Kakor smo slišali, Kerin naposled zmaga, vendar bi bilo za dobre obete samoupravnega življenja pri nas vsekakor nerodno, če bi lahko realno pričakovali »zmago« samo takrat, kadar se z vodovodom kaj zakuha ali če pomre nekaj otrok zaradi epidemije. Vodovodi so pri nas nasploh kar v redu in tudi otroci ne umirajo
tako, da si proti svoji volji pridobe zasluge za bodoči razvoj	samoupravljanja-
Kerinova zmaga je torej močno vprašljiva, še bolj Pa vrednost njegove zmage ne glede na to, da bi se ob njegovem primeru lahko »naslikalo« tudi sodstvo, policija ali še	1
kakšen podoben pripomoček	i
iz modernega načina življenja-Seveda je tudi res, da bi se v takem primeru slovenski Peyton v malem utegnil še	|
precej bolj skrajšati, kakor se	s
je že. Tega si pa kljub vsemu ne želimo, ne glede na to, ali smo za Kerina ali proti njemu, ce verjamemo ali pa ne, da je bil Marodič v lovu za idejami tudi v našem tozdu in ne glede na to, da v Trniku ne poznajo sindikata.
Čeprav je Trnik grenka tableta, jo bomo preprosto pogoltnili, da se morda (izognemo gripi in glavobolu) Saj veste, kako je: človek nikoli ne ve, kaj koristi zdravju. -
IGO TRATi«^
e-oso-s?«'??	< < c 0.-0	?T< «
za praznik in vsakdan
28. decembra 1976
stran
C

Ključi za novo življenje
Govoriti o sreči, srečnem trenutku ali celo najsrečnejšem dnevu v minulem letu prav gotovo ni preprosto. Srečo pač vsakdo pojmuje po svoje. Sreča je morda zavest, da si dobro opravil zastavljeno delo, ko si spoznal, da imaš prijatelje, ali pa morda, da se ti je uresničila dolgoletna največja želja.
In prav nekatere od tistih, ki se jim je v minulem letu uresničila dolgoletna želja, smo v teh dneh obiskali. To so tisti od 2300 družin, ki so letos dobili nova lepa, topla stanovanja. Njihova dolgoletna želja in potreba se jim je torej izpolnila, čeprav morda do zadnjega trenutka niso verjeli, da se bodo iz majhne podstrešne sobice ali celo
barake preselili V stanovanje, vredno delovnega človeka.
Stanovanje, ki mora biti tudi del njihovega dela, pa ga zaradi nizkih osebnih dohodkov niso mogli sami privarčevati. Prav o teh ljudeh bi radi spregovorili.Širša družbena akcija o solidarnostni gradnji stanovanj je že dala prve rezultate, saj je v Sloveniji doslej dobilo najemna stanovanja 4559 družin, samo letos 2.300. Prepričani smo, da je za teh 2300 družin tisti letošnji dan, ko so dobili ključe novega stanovanja, najsrečnejši ali pa vsaj eden najsrečnejših dni v minulem letu.
Službo sem morala pustiti
Zaradi nizkih osebnih dohodkov sta Marija in Anton BOH letos pobila solidarnostno stanovanje v ^tepanjskem naselju. Marija je oila do nedavna zaposlena v ljubljanski kartonažni tovarni. Njen tnož pa dela kot pomočnik skladiščnika pri 'trgovskem podjetju Chemo.
“Službo sem morala pustiti 2aradi drugega otroka. Varstva v ^Z nisem dobila, za privatno varstvo pa bi morala toliko plačevati, da se mi je bolj splačalo ostati doma.
Doslej sva stanovala na Lavrici, v nekdanji garaži, kjer sva nare-
dila prizidek za kuhinjo. Naše novo stanovanje, ki meri 80 kvadratnih metrov, se sploh ne da primerjati s tisto vlažno in temno luknjo.«
Bohovi so izračunali, da mesečno porabijo za hrano 2500 dinarjev. To pa je tudi toliko, kot jim ostane, saj plačujejo za najemnino, ogrevanje in elektriko več kot 1500 dinarjev.
»Najmanj dve leti z možem ne bova mogla misliti na nove obleke. V veliko pomoč nama je njiva, ki jo imava v najemu na Lavrici. Tam pridelava vso zelenjavo in krompir, tako da sva za letošnjo zimo
preskrbljena.«
Kaj pa podjetje?
»Chemo nama je obljubil stanovanje v stari cukrarni, kjer bi imela dve sobi. Še dobro, da na to nisva pristala, saj imava danes stanovanje, ki je človeka vredno.
Kljub vsemu pa resno razmišljam, da bi se ponovno zaposlila.«
O najsrečnejšem dnevu v minuT lem letu se z Marijo nismo pogovarjali. Ni bilo prave priložnosti ali pa morda Marija tistega dne, ko je dobila ključe od stanovanja, ni jemala dneva za najbolj srečnega v minulem letu, saj je nanj čakala polna tri leta.
TUDI ZELJE IIM KROMPIR
»Varčevati za novo stanovanje? Kako? Iz česa?« Tako se je spraševal Stane Stopar, delavec Mer-Karja iz Kranja.
fSkupaj z ženo Marijo, ki dela Pri Iskri, zasluživa dobrih 5000 dinarjev mesečno. Če pri tem uPoštevate še najine tri otroke, vam mora biti jasno, da se varče-vati ne da.«
Stoparjev! so letos dobili stano-yanje iz solidarnostnega sklada, m to med tistimi 46 družinami, ki s° ga dobili zavoljo nizkih osebnih dohodkov. Skupaj so v Kranju razdelili že 234 stanovanj. Pri tem Pa so vštete tudi mlade družine in uPokojenci.
Doslej smo stanovali v stari hiši v centru mesta, ki je last Merkurja. Tam sem dobil sobo, ko sem bil še samski. Potem sem se oženil, dobil sem še dodaten prostor za kuhinjo, nič več kot 32 kvadratnih metrov nismo imeli za nas pet. Več kot sto let stara hiša in tako vlažni zidovi, da smo morali pohištvo za dobra dva pednja odmakniti od zidu, da ni zgnilo. To pove vse.
»In sedaj?«
»Kot noč in dan. Kaj pomeni priti iz majhne luknje na 80 kvadratnih metrov ogrevanega stanovanja, s kopalnico, v kateri je vedno topla voda, si morda težko predstavljate. Prve tedne smo se
kar po večkrat na dan kopali. Takšnega razkošja niti približno nismo bili vajeni.«
Najemnina za novo stanovanje je res še in še večja,, saj sedaj Stoparjev! plačujejo skupaj 2000 dinarjev mesečno, prej pa so za najemnino odšteli le 100 dinarjev.
»Pa se je vseeno izplačalo, čeprav odplačujeva poleg tega še kredit za novo pohištvo. Tudi zelje in krompir morata biti sedaj dobra. Upam, da bo trajalo to le dve leti.
»V staro luknjo pa ne bi šel več za noben denar,« je končal najemnik novega trisobnega stanovanja Stane Stopar.
SREČEN NASMEH
Horvatovi so dobili ključe stanovanja v BS-3 v Ljubljani pred dobrim mesecem. Pet jih je. Drago, ki je kot kvalificiran delavec zaposlen v Tovarni kovinske galanterije, Angelca, ki je sobarica v hotelu Lev, ter osemletni Aleš, dvainpolletna Nataša in najmlajša Barbara, ki je stara šele tri mesece.
»Še sedaj ne morem verjeti, da je to stanovanje res naše. Da nismo le v gosteh in da bomo morali jutri nazaj na Vrhovce. Osem let smo tam stanovali. V sobici s 16 kvadratnimi metri. To je bila naša spalnica, kuhinja, dnevna soba in tudi kopalnica. Ko se je rodila Barbara, nas je v tistem prostoru prebivalo kar pet.
Na stanovanjsko varčevanje praktično nisva mogla niti pomisliti,« je nadaljevala Angelca. »Sedaj zasluživa skupaj dobrih 5000 dinarjev. Kar izračunajte, koliko se pri tem da prihraniti.«
»Kaj pa podjetje, kjer ste v službi? «
»Skupaj z možem bi lahko dobila le’kredit, in to petnajst starih milijonov. Za ta denar pa še najskromnejše garsonjere ne bi dobila«.
Najemnina za trisobno stanovanje, kjer Horvatovi sedaj stanujejo, ni majhna. Skupaj z ogrevanjem pa z vodo in elektriko bodo morali odšteti najmanj 1.500 dinarjev mesečno.«
»Da, res je, toda to bo še vedno ceneje kot pa prejšnja sobica s 16 kvadratnimi metri. Poleg 600 dinarjev najemnine smo v eni zimi pokurili tudi več kot 800 litrov olja, pa še nas je včasih zeblo. In elektrika in voda... No, in zadnje čase smo bili pogosto še brez vode, ker nam jo je gospodar odklopil.
Sedaj je vse to mimo. Preskrbljeni smo za vse življenje.« Nasmeh na njenem obrahu pa je pričal, da je srečna. Zato je bilo vprašanje o najsrečnejšem dnevu minulega leta docela odveč.
Tekst in slike: A. AGNIČ
Stanovanje in Barbara
Šproharjeva Mirjam in Jože sta dobila stanovanje solidarnostnega sklada v Štepanj-skem naselju v maju letos kot mlada družina. Mirjam je zaposlena kot vzgojiteljica v VVZ Jarše, Jože pa je inženir pri Iskri.
Ko smo jih obiskali v Vlaho-vičevi ulici, je bila doma samo Mirjam. Pripravljala je stanovanje za novoletno praznova-
» Jože je pri vojakih. Še slabe tri meseca pa bo doma. Komaj že čakam! Sicer pa, Novo leto bova vseeno skupaj praznovala.
Zadovoljna sva, res sva zadovoljna z novim stanovanjem, čeprav sva ga dobila le za pet let.«
Doslej sta Šproharjeva stanovala kot podnajemnika
na Galjevici. Imela sta sobo in majhno kuhinjo. Za najemnino sta plačevala 700 din mesečno, plačati pa sta morala za dve leti vnaprej,
»Za stanovanje sva z možem začela varčevati že pred tremi leti. Še kot študentka sem od 600 dinarjev štipendije vlagala 400 dinarjev za stanovanje. Tudi Jože, ki takrat še ni bil moj mož, je vlagal, in to mnogo več. Š kreditom Iskre in s tem, kar bova privarčevala, pa s kreditom banke računava, da bova že pred iztekom roka lahko kupila novo stanovanje.
To stanovanje sva pravzaprav dobila hkrati z Barbaro, najino hčerko. Najprej so nama hoteli dodeliti enosobno stanovanje. Mislili so, da sva sama. Hoteli so potrdilo, da
res pričakujem. Komaj sva prepričala zdravnika, da me je pregledal in piri devetih mesecih nosečnosti tudi dal potrdilo. Tudi to ni bilo dovolj. Naslednjega dne, ko sem rodila, je moral mož prinesti rojstni list. Tako je šlo za ure oziroma minute, da sva namesto enosobnega dobila dvosobno stanovanje.«
Šproharjeva že sedaj resno mislita na novo stanovanje, čeprav bi bila zadovoljna s tem, v katerem sta danes. V njunem varčevanju za novo stanovanje pa je skorajda nastala vrzel, ko je Jože odšel k vojakom. Njegov vsakomesečni polog v banki sta nadomestila tako, da sta prodala avto in iz izkupička vnaprej nakazala Jožetovo polletno obveznost.


PUSTOLOVŠČINA?
NE, NADVSE RESEN POSEL
Življenje mornarja na ladji je trdo, zato zahteva ustrezne delovne in življenjske pogoje ter složen kolektiv — S Kočevjem v 50 dneh v Zahodno Afriko in nazaj — 1400 vagonov hlodovine v ladijskem trebuhu — Romantike na morju ni več
Glede na velikost domače obale, število prebivalcev in velikost domačega brodarskega podjetja Splošna plovba se Slovenci bržčas lahko prištevamo med najbolj pomorske narode sveta. Če je tako, me je kajpak lahko krepko sram, da ne ločim mornarja od pomorščaka. Pomorščak je vsakdo, ki pluje po morju, mornar pa je »navaden« delavec na ladji, so me brž, ko sem odprl usta, poučili na ladji Kočevje, kamor me je ondan radovednost prignala prodajat zijala. In imel sem nad čem nasititi radovednost.
Vendar po vrsti! Povedati moram, da v Luko Koper ne morete brez dovoljenja pristaniške policije, za kar morate navesti dober razlog in za obisk odšteti 11 dinarjev. Prav tako ni dobro pozabiti na luški carini prijaviti fotoaparat (čeprav je res, da me nazaj grede nihče ni vprašal zanj). In še nekaj: ko hodite ob obali mimo ladij v navezu in iščete »svojo«, imejte oči vsaj na desetih straneh hkrati; sicer vam bo kakšen razkladalni žerjav naprtil na pleča do vrha naloženo paleto, težko nekaj ton... Skratka, želo pazljivo se je treba prebiti skozi luški vrvež, ki je hujši kot sobotni vrvež na' ljubljanskem živilskem trgu.
Kočevje, last Splošne plovbe šele leto, je ležala privezana na koncu dolge vrste ladij, globoko pogreznjena v vodo pod komajda malo izto-jenimi 14000 tonami tropske hlodovine. Pred dnevi jo je pri peljala iz Zahodne Afrike;
Posnetek za primerjavo velikosti: upravitelj stroja Jože Ribar stoji ob rezervni puši' cilindra ladijskega motorja
5000 ton je bo izkrcala v Kopru, preostanek pa v Benetkah. Po (mojem) grobem izračunu takšen tovor prinese lastniku kakih 700 tisoč dolarjev zaslužka, od česar manj kot polovica odpade na poslovne stroške. Ker porabi za plovbo in zadrževanje v pristaniščih kakih 50 dni, lahko šestkrat, največ sedemkrat na leto prisluži po 700 tisoč dolarjev. Prevoz lesa iz Afrike v Evropo je trenutno zelo dobro plačan posel.
Delo v Luki pa tokrat teče nekoliko počasneje kot sicer. Skladišča so polna, pa se je na sidrišču nabralo več ladij kot ponavadi; v tej gneči pa imajo ladje z južnim sadjem prednost pri pretovoru.
Sosede Kočevja v navezu so majhna, z žaganim lesom otovorjena ladja iz Bejruta (pomislim, kako so pravzaprav ti mornarji lahko zadovoljni, da niso doma, v vojnem peklu Bejruta) pa švedska velikanka, s katere raztovarjajo južno sadje, še večja, povsem živordeče (razen palube in nadgradnje) pobarvana, menda tudi švedska ladja, s katere tudi raztovarjajo palete z zaboji banan.
Mostiček je s Kočevja položen na pomol pod nenaravnim kotom (ker se ladja močno ugreza), tako da se je treba povzpeti nanjo po skoraj navpično ležečih stopnicah. Kapitana ni na ladji; doma je, v Piranu. Zato pa so na njej prvi oficir, upravitelj stroja, radiotelegrafist pa nekaj mornarjev, ki opravljajo delo, kakršno pač gre mornarjem,
Silvester Mrak, vodja stroja, ima tudi v pristanišču polne roke dela. Vedno je treba kaj popraviti, zamenjati izrabljeni del...
kadar je ladja v pristanišču. Na Kočevju je tudi mož iz luške kapetanije, ki pregleduje podatke o zadnji plovbi ladje.
Dobrodošlica je več kakor prisrčna, čeprav imajo te dni veliko novinarskih obiskov. Dan poprej so jim kolegi s TV Ljubljana »obrnili ladjo naokrog«; seveda me to prav nič ne ovira, da ne bi gostoljubja dežurne posadke izkoristil do skrajnosti.
Na koncu obiska smo enotni: ni moč »dojeti« ladje v dveh treh urah ogledovanja prostorov in pogovarjanja s posadko. Vsaj štirinajst dni plovbe bi navaden zemljan potreboval, da bi jo malce spoznal.
»Štirinajst dni? Dajte no! Eno vožnjo do Zahodne Afrike in nazaj. Saj je kratka, naša najkrajša«, meni Jure Mijovič, Ljubljančan, vnet smučar (na snegu, kot se spodobi za Kranjca), prvi častnik krova. Vendar se mi zdi, da bi bilo 50 dni morja za človeka, ki ga je vajen največ teden dni (ob dopustu), le preveč.
Ce je kaj vredno ogleda na ladji, je (vsaj po mojem prepričanju) vsekakor strojnica. Vem, da so ladje, ki imajo še večje motorje. Toda že ta, na Kočevju je naravnost ogromen. Cilindri imajo premer zanesljivo večji kot pol metra! Stroj sam pa sega od dna (pod njim so samo še rezervoarji) pa vse do višine palube, ko se spuščate po stopnicah ob njem, greste kot iz tretjega nadstropja v pritličje. Za nas, avtomobiliste, se bati poga-
Ratomir Gleščič, radiotelegrafist: »Za ladjo je najbolje, če radiotelegrafist nima polnih rok dela. Za sedaj s Kočevja še ni bilo treba oddati signala za pomoč.«
njajo prav po polževo, največ do 192 obratov v minuti, pri tem pa motor razvije potisno moč 8400 KM in poganja ladjo s hitrostjo okoli 15 vozlov na uro (kakih 25 km na uro).
»Seveda motor redkokdaj silimo v tako visoke vrtljaje,« je povedal Jože Ribar, upravitelj stroja, eden od treh »glavnih« na ladji (poleg kapitana in prvega oficirja), ki mi je razkazal strojnico in potešil moje kopensko strmenje nad čudom morske tehnike. »Zanesljivo pa ga poženemo, če nam resno zboli kak član posadke in hitimo v najbližje pristanišče.«
Na ladji še nimajo zdravnika, čeprav šteje posadka 32 članov. Zato pa je za udobje posadke v prostem času in za delovne razmere na novejših ladjah tako poskrbljeno, da z deset let starimi »škafi« sploh ni primerjave.
»Na nekaterih ladjah v tujini imajo seveda še boljši standard kot na naših«, sodi Ratomir Gleščič, radiotelegrafist, ki je med gostitelji najbolje obveščen o razmerah pri tujih brodarskih družbah. »Tudi bolje plačujejo pomorščake, kot zmorejo jugoslovanska podjetja. Toda za človeka ni nikjer tako poskrbljeno; drugje je pomorščak objekt, ki ga velja čim bolje izkoristiti, pri nas pa je predvsem človek. Tako povedonaši pomorščaki, ki so se udinjali tujcem, tako povedo tudi tuji mornarji, kadar se z njimi srečamo.«
Delo na ladji je trdo, težko, traja s prekinitvami 24 ur dnevno, zato je treba pomorščakom nuditi čim več: od odlične prehrane, ugodne nastanitve do ustrezne zabave v prostem času in do vzdrževanja dobrih tovariških odnosov med posadko. Slednje/ meni prvi častnik krova, je odločilnega pomena za dobro delo vse ladje, za njen uspeh, kajti danes je zavoljo ostre, pogosto tudi nelojalne konkurence težko dobiti tovor prevozniku, ki ni soliden.
Kočevje in še tri druge ladje je Splošna plovba kupila lani iz druge roke (po ugodni ceni zavoljo svetovne krize v bro-darstvu). Vendar nobena od omenjenih ladij — to so še Vrhnika, Nova Gorica in Novo mesto — ni starejša od pet let. Seveda te ladje (vse so zgradili v japonskih ladjedelnicah), niso tako moderne kot zadnje tri, ki jih je podjetje naročilo v ladjedelnici v Osaki — Velenje, Kranj in Maribor (še dve, Celje in Kamnik, pa bosta izdelani v Osaki v prihodnjem letu) — vendar pa skorajda ne zaostajajo, kar zadeva varnost plovbe in udobje za posadko.
»Pri prvih štirih smo morali japonske mere in standard
bivalnih prostorov povečati in prilagoditi zahtevnejšim evropskim normam,« je povedal Silvester Mrak, vodja stroja, ki je poleg motorista Gvida Jenka in upravitelja strojev edini ostal od prvotne posadke, ki je na Japonskem prevzela ladjo. »Nekatere malenkosti bomo morali še popraviti pa bo vse v redu.«
Med standardno opremo moderne tovorne ladje sodi TV sprejemnik -■ (najnovejše tri ladje imajo barvnega z adap-terji za sprejemanje vseh TV sistemov, ki jih v svetu uporabljajo (japonskega, ameriškega, evropske PAL in SECAM) ter z videokasetami, radio gramofon, v lukah jih pričakajo časopisi iz domovi-
Motorna ladja Kočevje, nosil' nost 16562 ton, dolžina 1531°’ širina 22 m, ugrez 12 m, hitrost 15 vozlov. Prevaža hlodovin0 iz pristanišča Zahodne Afrik6 v severnojadranske luk6, Kupljena lani je tako P° opremi kot zmogljivosti ede0 glavnih »adutov« Splošne plovbe pri uresničevanj11 razvojnih načrtov
ladjo. Krmar le nadzoruj6 morje, je pri »roki«, če bi bil0 treba narediti kak nepredvi' den korak.	,
Torej je življenje na lad)^ prijetnejše kot včasih?
Seveda. Toda modernizacij0 v pomorstvu je prinesla tudi kaj slabega. Tempo dela je zavoljo modernih in visoko
Dežurni pri strojih sedi na modernih ladjah v lepo opremlj®11 komandni sobi, kamor hrup motorjev skorajda ne seže
n(
Pi
ca
b,
d<
n:
ž
n
U
š<
ti
i'
Sl
z
ji
n
P
v
č
n

ne. — »Tudi Delavsko enotnost redno dobivamo na ladjo,« pove mimogrede »prvi«.
Za varno plovbo pa je naprav... Na Kočevju imajo na mostu dva radarja (če se eden pokvari, mi razložijo) in vso drugo »navlako«. Mednjo sodi tudi sekstant, ki se mu niti tiste moderne ladje, ki se lahko orientirajo po satelitih, ne odrečejo povsem, ne manjkajo pa niti »staromo dne« signalne zastave. Poleg njih so skrbno zložene državne zastave vseh držav, v katerih pristaniščih se ladja ustavlja, pa jugoslovanska zastava in zastava Splošne plovbe. Na ladji mora viseti nacionalna zastava, zastave dežele, v katere ozemeljskih vodah ladja pluje, ter zastava lastnika ladje. Na Kočevju imajo zastave Slonokoščene obale, Liberija, Italije in (če se ne motim) tudi Gane in Gvineje.
Na Kočevju imajo tudi napravo za sežiganje vseh oljnih ostankov, tako da ladja ne spušča več v morje ostankov goriv, saj so svetovna morja že premočno onesnažena. Moderne ladje vse odpadke sežigajo!
Za pomorščake že dolgo ni več novost avtomatični krmar, naprava, ki sama, po vnaprej določenem programu, vodi
zmogljivih nakladalnih 1 razkladalnih naprav znatu^ hitrejši. Kočevje sicer P0^ buje več dni, da ga naložijo'' vanj gre kakih 1400 vagonu hlodovine, toda mornarji u ladjah, ki vozijo razsuti pogosto nimajo dovolj časa, o bi se odpravili na ogled mestai tako naglo je ladja pretovor]0' na, pripovedujejo pomorščak s Kočevja.
»Zavoljo tega je pomoršča^ danes dlje na morju in mnog^ manj na kopnem kot ne^.oC’ doda k temu »prvi« in s^le,T0 misel: »Posadke je treba za ^ pogosteje izmenjavati, kar P kajpak pomeni dodatne teza in tudi stroške.«
Ladja se je začela v presit
kih stresati — znak, da so spe I začeli iztovarjati hlodovino-Hkrati pa je bil to zame po sredni opomin, da je klepet konec. Sicer pa, videl sem n ladji vse, kar se je videti dal°j vtisov pa gotovo ne bom usp urediti in izpopolniti, doki® j se še sam ne bom odločil 0 vsaj simbolično, na »kratk1* j vožnji ne okusim praveg^ j morja in življenja pomorsca j ka. Zatorej — hvala lepa 1 gostoljubje, dežurna ekipa Kočevja in — nasvidenje!
B. RUGELJ
Niso se izneverili našemu turizmu Jugoslovani, temveč obratno: turizem se je izneveril našim ljudem!
^ *
B
pred koncem letošnjega deževja poletja, ki je seveda najbolj Prekrižalo račune ljudem na počitni-in turističnim delavcem, je bilo j°[j ali manj jasno, da so z obilnim levjem splavali po vodi tudi vsi naši turistični upi, vsi naši načrti.
Milijarda dolarjev od turizma...? konec septembra, to je kar tri ^esece pred iztekom leta, ko je naše Uristične sezone konec in se lahko le Se kraji z izjemnimi klimatskimi razmerami pohvalijo z nekaj turisti, )e b>l naš obračun znan: devetme-01 dohodki jugoslovanskega turi-aia so znašali 10,5 milijarde dinar-lev, to pomeni nekaj manj kot 600 bilijonov dolarjev.
Izkupiček od turizma je v letošnjih Prvih devetih mesecih sicer nekoliko ^j> v primerjavi z lani v enakem asu- vendar še vedno veliko pregiben, da bi lahko računali na ure-
Malo
ali veliko?
Santo lani je organizirano 0dšlo na smučanje v inozem-stv° več kot 11.000 Jugoslovanov. Če bi k tej številki aodali še vse tiste, ki so odšli Preko meje na smuko na ‘astno pest, potlej bi bila Podoba seveda še precej drugačna.
Yse to pa ni nič v primerjavi s tem, koliko naših ljudi si je et°s privoščilo poletne počit-n^Ce v najrazličnejših državah bvrope. Natančnih podatkov 0 tem sicer nimamo (ker jih I1-), gre pa vsekakor za visoke številke. Na nekaterih turistič-ath agencijah smo nam povedali, denimo pri Atlasu v Hubljani in v mariborskem Kompasu, da je šel letos čez raejo vsak njihov četrti ali peti gost! Malo ali veliko? Veliko? zelo veliko!___________
ločitev načrtov. Torej smo se tudi ^koliko ušteli. Mnogi trde, da celo sliko bolj kot lani. Ni namreč zata-mo le vreme!
Narobe, slabosti je bilo veliko, °ke za večino pa lahko iščemo le d	^r' svoiih poslovnih nava-
P. ki ravno ne privabljajo veliko
riaš'0V’ *3r' PonucIbi, pri reklamiranju 'h storitev in seveda ne navsezad-^ Pri cenah, ki niso v najbolj ideal-em sorazmerju s tem, kar ponuja-0> kar dajemo.
SMO PLANIRALI pREVEČ OPTIMISTIČNO?
pravijo, da predstavljajo statistični S( a,ki za naše turistično gospodar-..° Prej zgodovinsko dokumenta-1° kot pa operativni pripomoček, j eIstvo namreč je, da so najbolj sveži« statistični podatki vedno že
Pod
planom
Za naš turizem je značilno, da letos ni prinašal le dohodka, ampak da je več kot v prejšnjih letih tudi zapravil. Zaradi sorazmerno nižjih cen turističnih storitev v konkurenčnih turističnih državah je namreč več naših občanov kot doslej preživelo svoj dopust v tujini.
Tako porabljen denar, ki po izračunih naših sosedov in drugih držav ni majhen, seveda bistveno znižuje naš turistični izkupiček, ki bo letos precej pod planom.
tako »dobro uležani«, da si z njimi ne moremo več kdove kako pomagati, za ponazoritev: na zveznem zavodu za statistiko smo te dni vprašali, koliko Jugoslovanov je preživelo letošnje počitnice v tujini. Odgovora nismo dobili ne za letošnje leto, ne za lani pa tudi za leto 1974 ne, ker na omenjenem zavodu podatke šele »obdelujejo«!
Ne glede na to pa razpolagamo že z »najnovejšimi« podatki za letošnjih prvih devet mesecev, ko smo zabeležili v Jugoslaviji za pet odstotkov manj nočitev kot lani. Še manj razveseljive pa so številke, ki govore, da smo imeli v istem obdobju v primerjavi z lanskim kar za osem odstotkov manj nočitev tujih gostov.
Pa v Sloveniji? Rezultati turistične setve se bistveno ne razlikujejo od zveznih. Nazadovali smo tako pri prenočitvah domačih in še bolj tujih turistov, najslabši rezultati pa so, kar zadeva dotok deviz. Čeprav smo planirali zelo previdno, in sicer le šest odstotkov več nočitev domačih gostov, smo se ušteli za polnih pet odstotkov! Še bolj smo se ušteli pri tujcih: planirali smo 5-odstotno povečanje, dosegli pa 5-odstotkov manj nočitev kot lani v tem obdobju. Rezultat vsega tega je, da je devizni dotok za nekaj več kot deset odstotkov slabši od lanske sezone.
VSE MANJ JE LJUDI,
KI SE PUSTIJO OPEHARITI!
Zapisali smo že, da tičijo za »razočaranjem« nad rezultati letošnje turistične sezone številni vzroki. In mnogi uvrščajo mednje tudi dejstvo, da je letošnje leto odšlo na redni letni dopust v sosednje države toliko naših ljudi, kot še nikoli doslej. Mnogi, denimo, zatrjujejo, da si je samo na obalah sončne Grčije privoščilo letos poleti dopust blizu milijon Jugoslovanov.
Pa so ti podatki zares oziroma vsaj približno točni? Na to vprašanje nam danes očitno nihče ne more natančno
odgovoriti. Sicer pa to niti ni bistveno! Dejstvo je, da vse več naših ljudi odhaja na letni oddih v zamejstvo. V Grčijo, Španijo, Italijo, na Malto, v Tunis, na Kanarske otoke in pozimi v Avstrijo, Francijo, na Češko, itd., itd. Odhajajo pač tja, kjer računajo, da se bodo za isti denar, kot bi ga trošili pri nas, bolje imeli, da bodo deležni večje pozornosti in gostoljubnosti, kot pa bi je bili pri nas.
Pa ne da bi bili mnogi razvajeni? Sploh ne! Gre le za preprosto resnico, do katere so se z leti očitno dokopali tudi naši turisti: za svoj denar pač hočejo nekaj imeti, kar pomeni, da se vse pogosteje odločajo za ponudnika, ki jim za določena sredstva največ nudi. Gre torej le še za to, da tudi naši ljudje nočejo biti več opeharjeni. In možnosti za to imajo, zato se jih tudi vse bolj poslužujejo.
Razumljivo, odhodi v tujino mnoge zelo bolijo. In če opazujemo pojav dopustovanja onkraj naših meja izključno'Skozi dinar oziroma
več kot 160 dolarjev, kar je komaj polovica toliko, kolikor so tam v poprečju odšteli za svoje počitnice nemški turisti, so letošnje poletje samo v Grčiji pustili naši turisti več kot 80 milijonov dolarjev!
Če bi lahko postregli s točnimi podatki, če bi imeli na voljo točne številke o tem, koliko Jugoslovanov je letos dopustovalo »zunaj«, potlej bi lahko tudi natančno izračunali, koliko sredstev se je letos izmuznilo našemu turizmu. Tako pa vemo le to, da je ta podatek zaskrbljujoč, saj gre verjetno še za večje številke, kot danes računamo.
PREDLOG BREZ REPA IN GLAVE
Seveda je veliko vzrokov za to, da se je letos toliko naših ljudi odločilo za počitnice v tujini. Res, veliko jih je in razen redkih izjem jih moramo večino iskati pri sebi. V cenah naših turističnih storitev, v odnosu do gosta, v skromni ponudbi, v togem
druge plati, izvedljiv. Sicer pa, če bi nam ga uspelo uresničiti, bi v prvi vrsti dosegli to, da bi priprli, če že ne zaprli naše meje, česar pa si verjetno nihče ne želi, še najmanj pa naša država.
skem morju, predlagajo za prihodnje leto nekaj samoupravnih sporazumov, s katerimi bi odpravili nekatere slabosti. Zlasti se zavzemajo za sprejem samoupravnega sporazuma o cenah in kakovosti turističnih stori-
dolar, potlej je omenjena bolečina do neke mere razumljiva. Dejstvo namreč je, da je po omenjenih kanalih odteklo iz Jugoslavije zelo veliko
Že med najdražjimi
Jugoslavija za dopustnika ni več cenena dežela. To vemo vsi — tudi tujci.
Po podatkih velike nemške organizacije ADAC je poprečen nemški turist za popolno oskrbo na počitnicah plačal letos v Jugoslaviji 533 DM, v Španiji 511, v Italiji 471 in Portugalskem 410 DM.
Vsaj nekje smo pri vrhu!
v__________________
denarja, ki bi našemu turizmu prišel še kako prav.
Vzemimo, da je le , dopustovalo v Grčiji le polovico toliko naših ljudi, kot smo lahko prebrali v časnikih. In če je vsak od omenjenih pol milijona Jugoslovanov pustil v Grčiji nekaj
prilagajanju povpraševanju..., skratka v vsem tem,o čemer razpravljamo že nekaj let, pa ničesar pametnega ne ukrenemo.
Žal vsi niso tega mnenja. Pozabljajo namreč na hude hibe našega turizma in iščejo vzroke za odtok denarja v ljudeh, ki si želijo za čim manj denarja kar največ doživeti in videti.
Tako smo, denimo, pred dnevi zasledili v našem tisku predlog odbora za družbeni plan, finansiranje in lastninsko pravne posle Skupščine SR Srbije, da bi obdavčili vse tiste naše ljudi, ki potujejo v tujino. Odbor je namreč menil, da mora zagotoviti stalne dotoke denarnega priliva in da je eden od njih lahko tudi posebno obdavčenje turističnega prometa. Pri tem so člani odbora izhajali iz stališča, da gre pri naših ljudeh, ki potujejo v inozemstvo, za »petičneže«, ki s svojim »početjem« škodijo turističnemu prometu in s tem tudi svoji rodni deželi. Po mnenju članov odbora predstavljajo potovanja v tujino razkošje, ki ga je potrebno obdavčiti!
Mnogi pravijo, da bi bil omenjen predlog, naj ga ocenjujemo s te ali
KDO JE KRIV,
ČE KUPEC NOČE DRAGE IN VRHU VSEGA ŠE SLABE ROBE?
Ob tem, ko poslušaš take in podobne predloge, ki naj bi »pomagali« našemu turizmu, si ne moreš kaj, da si ne bi zastavil vprašanja, zakaj se tako dosledno lotevamo problemov na napačnem koncu. Zakaj iščemo vzroke za slabo prodajo pri kupcih in ne pri prodajalcih? So mar res naši ljudje krivi, da nočejo drage in pogosto-zelo slabe robe?!
Vse kaže, da pravih vzrokov za slabe turistične žetve ne bo možno skrivati v nedogled. Upravičeno namreč pričakujemo, da čaka naše turistično gospodarstvo v prihodnjem letu še močnejša mednarodna konkurenca, saj bo splošna težnja po varčevanju v prihodnje še bolj izrazita, kot pa je bila doslej. Zato nam tudi ne preostane drugega, kot da zagrabimo naš turizem pri glavi in začnemo polno izkoriščati izjemno lepe turistične možnosti.
Predlogov, kaj bo potrebno ukreniti v prihodnje na tem področju, ni malo. V sosednji republiki Hrvaški, ki ima najdaljšo obalo ob Jadran-
tev. S tem sporazumom bi določili višino cen turističnih storitev za prihodnjo sezono in tudi kakovost storitev. Ta sporazum naj bi podpisali vsi, ki nudijo kakršnekoli turistične storitve, torej tudi zasebni gostinski in turistični delavci. Poleg tega pripravljajo v sosednji republiki tudi samoupravni sporazum med hotelskimi organizacijami in potovalnimi agencijami o pogojih prodaje storitev in nastopanju na tujih tržiščih. Tako kot prvega, naj bi tudi ta sporazum podpisali že v prvem tromesečju prihodnjega leta. Seveda pripravljajo na Hrvaškem pa tudi v drugih naših republikah še druge predloge oziroma ukrepe, ki bi pomagali našemu turizmu na zeleno vejo.
Na pragu nove sezone imamo torej spet veliko idej in zamisli, kaj vse bomo postorili že v predsezoni za boljšo turistično žetev. In če ne bomo, kot marsikdaj doslej, ostali le pri besedah, bomo morda ob letu dni nekoliko bolj zadovoljni, kot smo danes. Morda ne bo več toliko naših ljudi odhajalo na počitnice v zamejstvo. Če jim bomo ponudili to, kar si želijo, in seveda, kar zmorejo, potlej gotovo ne,	A. ULAGA
DVE LETI INOVACIJ STA BILI USPEŠNI
V znanju je moc
Kaj mislijo novatorji o odnosih v novatorstvu? Kako bi bilo najbolje urejati stvari? Sposobni smo za mnogokaj!
Tokrat smo se nekoliko drugače pogovarjali z nekaterimi inovatorji. Pa ne zato, ker bi to sami hoteli, temveč predvsem zato, kar je v naši družbi že pognala korenine zavest, daje inventivna dejavnost za razvoj gospodarstva zelo pomembna, da je stabilizacijski dejavnik. Zadnji dve leti, ki smo jih proglasili za leti inovacij, pomenita velik preobrat v naši miselnosti.
Obiskal šem enega od nestorjev slovenskih inovatorjev. Ni inženir niti tehnik ne, vendar pa se spozna na svoje delo. Od 1953. leta je bil redno zaposlen v ljubljanski Avto-montaži, kjer je tudi uveljavil mnogo tehničnih izboljšav. Še pred tem je bil inovator. To je Jože Bizjak, ki je, kot sam pravi, s »culo prijadral« iz Gorenje vasi v Poljanski dolini ter se kot kolar lotil izdelave karoserij za avtobuse.
Dobil sem ga v njegovi delavnici na Vodnikovi ulici. Po daljšem prigovarjanju je le pristal na razgovor Jože Bizjak, ki je letos dopolnil 70 let. Odtrgal se je od stroja za izdelovanje neke vrste sponk za avtobusne kolotoke...
»Kako ste začeli?«
»Začel!? Ne spomnim se natanko. Veselila pa me je tehnika. Kot preprost, ubožen in vedno pomanjkanja deležen otrok sem sanjal o avtomobilih, vlakih in letalih. Pred enainpetdesetimi leti sem prišel v Ljubljano. Morda veste, kaj so nekoč pomenili kolarji v gospodarstvu! Bili smo glavni oblikovalci in tudi izdelovalci karoserij za avtobuse in še za marsikaj drugega. Vidite, kot kolar sem torej začel.«
»Inovator ste postali...?«
»Ja,« se nasmeji Jože Bizjak. »Racionalizator in inovator sem postal pred mnogimi, mnogimi leti. Prej sem bil solastnik znane tovarnice karoserij za avtobuse, saj so kupovala naše izdelke prevozniška podjetja iz vse Jugoslavije. Vedno sem nekaj izboljševal, vedno sem razmišljal, kako bi ceneje in hitreje izdelal kak izdelek.« Takoj po nacionalizaciji naše tovarnice, ki se je priključila sedanji Avtomontaži, sem začel delati kot glavni konstruktor. Vidite, tu pa se začne moj prispevek k razvoju delovne organizacije.
Več kot petdeset tehničnih izboljšav sem dal. Pa ne zaradi denarja, kajti le trikrat sem dobil denarno nagrado. Morda sem nemiren duh in ne morem
bi storil, začel sem risati, delati skice in poskuse.«
In kaj bi svetovali mladim?
»Veste, težko je svetovati, vendar mislim, da mladi premalo razmišljajo, premalo so tudi spodbujeni k temu, kajti šola jih le uči, vendar jih ne uči razmišljati. To pa je glavno, kajti ko imaš neko osnovo v tehniki, fiziki in kaj vem v čem vse, tedaj moraš to preizkusiti v praksi... Pa'!? Slabi rezultati so in razočaran sem, ko vidim človeka, ki je končal srednjo, višjo ali visoko šolo, vendar ne zna misliti. Veste kaj se dogaja? Inženirji naredijo načrte, do potankosti izdelane, ko pa želimo izdelek proizvajati, se zatakne. Delavec pri stroju, obratovodja in projektant morajo z roko v roki sodelovati. Šamo tako je zagotovljen uspeh.«
Se je v zadnjih dveh letih kaj spremenilo?
»Ne glede na leto inovacij, v Avtomontaži ni bilo problemov, če je kdo kaj pogruntal,. Dobra ekipa je, ki se s tem ubada, in mislim, da bodo še uspevali. Najbolj pa sem vesel, ker smo se kot družba ovedli, kaj pomenijo racionalizacije, tehnične izboljšave in iznajdbe za naše gospodarstvo. Samo še bolj je treba spodbujati ta prizadevanja. Vsak delavec je lahko racionalizator. Ste od sindikalnega časnika in vem, kaj sta o inovacijah govorila Špiljak in Barbo-rič. Trdim, da sta postavila piko na »i«.
Kapetan Mile Jurič že osem let »službuje« v vojašnici Boris Kidrič v Šentvidu. Doma je iz Like. Tako kot večina moških v njegovem sorodstvu se je tudi sam odločil za vojaški poklic. Pred enajstimi leti je končal vojno tehnično akademijo v Zagrebu, nato je služboval v Karlovcu dve leti in prišel v Ljubljano.
Vojska in inovacije! Da, predvsem to je doma v naši armadi. Še posebej pa velja to za vojašnico Borisa Kidriča, ki
iiitiitUlii
Kapetan Mile Jurič: »Inovacije so v armadi doma.«
prenesti, da se nekdo v proi-ivodnji bolj muči, kot mu je Dotrebno. Pa ni bilo vedno ahko uveljaviti boljšo rešitev. Lahko si se zameril tistim, ki ;o končali šole, drugim, ki so oili šefi obratov... Ce sem bil »diplomat«, sem uspel. Takšen pa mora biti vsak, ki se ukvarja z inovatorsko dejavnostjo, saj je preveč tistih, ki 30 zelo pametni, ne vidijo pa ničesar.«
Kako pa ste ugotovili, kje se da kaj popraviti?
»K meni so hodili delavci in se pritoževali. Govorili so: Jože, poštudiraj! Kaj drugega
je dobila že več priznanj zaradi razvite inventivne dejavnosti. Mile Jurič je predsednik komisije za inovacije v tej vojašnici in tudi sam novator.
vendar pa je to tudi njihovo delo in ne samo moje.«
In kaj je novega na tem strelišču?
»Novo strelišče ni edino, kjer sem bil pobudnik novih, bolj praktičnih in uspešnih rešitev, kar nam seveda omo-
Jože Bizjak: »Novator mora biti nestrpen...«
goča tudi boljše urjenje v streljanju. Strelski mojstri so izjavili, da je naše strelišče zelo dobro, vendar pa moram povedati, da smo ga tudi poceni zgradili. Samo naprava z gibajočimi silhuetami velja v tujini brez carine 75.000 dinarjev, mi pa smo jo naredili za 5000 dinarjev. Cena strelske steze za zračno puško velja dobrih 700 dinarjev. Tudi avtomati za registriranje zadetkov so zelo dragi. Vse to smo naredili sami in precej ceneje.
Pa ne gre le za strelišče, kajti inovacijska dejavnost je v naši vojašnici zelo razvita. Moram pa priznati, da dajejo največ pobud za izboljšave vojaki sami in večina predlogov je tudi uspešno izvedenih.!
Pa vaše delo?
»Pravijo, da sem specialist za motorna vozila, vendar se razumem tudi na oborožitev. Zadeve se lotevamo takole: več nas razmišlja o problemu, nato pa soočamo svoja mnenja ter se opredelimo za najbolj racionalno in seveda tudi funkcionalno rešitev. Ko je-idejni načrt jasen, razdelimo delo, kajti nekdo mora poskrbeti za izdelavo, tehnologijo, drugi pa oblikovno dovršenost, tretji za pravilno ureditev prostora in tako naprej.
In kako se sami lotevate dela?
Dobili ste posebno priznanje in tudi denarno nagrado ob dnevu JLA?
»Poglejte, kaj piše na plaketi: za požrtvovalnost in priza-delovanje pri izgradnji strelišča »Strelskega društva Proleter« se izreka priznanje Miletu Juriču in drugim tovarišem, ki so sodelovali pri tem.
bi pripomogel k povečanju storilnosti.
Moram priznati, da pri našem delu v Kolinski ne gre za patente, morda niti ne za povsem izvirne rešitve, kajti učimo se na tem, kar vidimo na sejmih. Prvi stroj, ki pa smo ga sami napravili, sodi v leto 1963. Še danes je uporaben. S tem pa se je začela tudi naša akcija za vsa popravila strojev in za konstruiranje novih strojev v Kolinski.«
Pa vam ob tem pomagajo drugi delavci?
»Imamo le enega diplomiranega strojnega inženirja in še ta dela na področju investicij. Za izdelovanje in konstrukcijo novih strojev v naši tovarni smo v mehanični delavnici sami. Od nas mnogo pričakujejo, čeprav bi vodstvo in tehnologi morali tudi povedati, kako in zakaj potrebujemo nek nov stroj. V mehanični delavnici Kolinske smo napravili že mnogo strojev, novih aparatur in tudi zelo kompliciranih sistemov v proizvodnji. Prihranili smo mnogo deviz, vendar pa zaradi tega nihče iz našega kolektiva ni dobil posebne nagrade. Šele v zadnjem času smo začeli razmišljati o uveljavljanju odškodnin za inovacije in tehnične izboljšave.
Ivan Škafar: »Nisem imel kam iti...«
Najbolj pomembno je, da kot novator opazuješ, da znaš opazovati in tudi ocenjevati posamezne delovne operacije in takoj predlagati izboljšave. Za to ima možnosti vsak delavec in predvsem spodbude morajo prihajati iz neposredne proizvodnje. Pred dvema letoma so mi predlagali, naj opravim izboljšavo na stroju za pakiranje sladkorja. Naredili smo nov stroj, ki je visoko produktiven, saj velja
ocena, da je med najboljšim'-Pa je povsem enostaven. Vidite, takih stvari je mnogo...
S sedanjim stanjem na področju inovacij pa klju^ sorazmerno dobrim rezultatom v Kolinski vseeno nisem zadovoljen. Lahko bi več storili. Toda, to je stvar vse delovne organizacije. Mi se v mehanični trudimo in opravimo vse, kar je potrebno ia seveda tudi možno.
M. H-
Sedaj so že odšli iz vojske,
»Ne zaletavam se, temveč premislim o vsem. Ko sam ali s sodelavci ugotovim, kakšen bo pričakovani rezultat nove rešitve, se šele odločim za uresničitev ideje.«
Obiskal sem Kolinsko, pravzaprav Ivana Škafarja. Sprva je bil transportni delavec, učil se je in postal elektrikar. Ta čas je vodja mehanične delavnice. Namesto remonta dopolnjujejo strojno opremo, pravzaprav kar sami izdelujejo stroje.
Kako pa ste postali inovator?
»Nisem imel kam iti, ko sem končal delovno obveznost. Zato sem se zadrževal v mehanični delavnici. Ta je bila moj prvi dom, saj sem hodil v stanovanje le spat. Tako pa se je začelo... Razmišljal sem, kako
gospodarsko
razstavišče
ljuhljana
PROGRAM SEJMOV IN RAZSTAV ZA LETO 1977 NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU V UUBLJANI
7.-12. junij 1977
SALON POHIŠTVA 77
15.-21. januar 1977
6. bienalna razstava Salon pohištva 77 — stanovanje 77; razstava vseh vrst pohištva in elementov za notranjo opremo
MODA 77
20.-28. avgust 1977
22. sejem konfekcije, modnih tkanin, pletenin, izdelkov usnjarsko predelovalne industrije in modnih dodatkov
KMETIJSKO ŽIVILSKI SEJEM 77
15.-19. februar 1977
15. mednarodni pomurski kmetijsko živilski sejem v Gornji Radgoni — osrednji slovenski kmetijski sejem	.
MEDNARODNA RAZSTAVA UČIL IN ŠOLSKE OPREME
29. avgust —
4. september 1977
4. razstava opreme za predmetni in kabinetni pouk; tehnični pripomočki, didaktična sredstva in funkcionalna šolska oprema
VINO 77
23. mednarodni vinogradniško vinarski sejem
29. marec —. 3. april 1977
16.-19. september 1977
ALPE ADRIA 77
VRTNARSKA RAZSTAVA 77
16. mednarodni sejem blaga široke potrošnje: orodja, opreme in materialov za dom in obrt — »Naredi si sam«; oprema za šport in turizem
8. vrtnarska razstava z mednarodno udeležbo — razstava sobnih rastlin, rezanega cvetja, rastlin za javne nasade; sadje in zelenjava; orodje in stroji za vrtnarstvo; posebna razstava gob
5.-10. maj 1977
3.-7.
oktober 1977
TEHNIKA ZA OKOLJE 77
SODOBNA ELEKTRONIKA 77
2. mednarodna razstava sistemov, opreme in tehničnih sredstev za aktivno zaščito okolja
24.-26. maj 1977
24. mednarodna razstava elektronike, telekomunikacij, avtomatizacije, elektronskih naprav za obdelavo podatkov in nuklearne tehnike
SETEX 77
16.-20. november 1977
10. mednarodni poslovni sejem vzorcev tkanin ir dodatkov za oblačilno industrijo, pomlad/poletjt 1978
SKI EXPO 77
8. mednarodni sejem opreme za zimski šport in turizem
V,
družbene dejavnosti so (tudd gospodarski problem
Realen in ne predolg rok
V letu, ki se izteka, so bile sindikalne organizacije zelo obremenjene * nalogami v zvezi s sprejemanjem Programov razvoja za tekoče srednjeročno obdobje. Ob polletju smo razpravljali in sprejemali srednjeročne razvojne programe za gospodarstvo in Slovenijo kot celoto, v jesenskem delu pa so se nadaljevale razprave o razvoju družbenih dejavnosti. V obeh delih te pomembne akcije so naši sindikalni aktivisti bili in so še nosilci velike odgovornosti. Ni bilo osnovne, občinske ali republiške organizacije sindikata, ki ne bi s svojo neposredno aktivnostjo vplivala na samoupravno organiziran potek usklajevanja Posamičnih in skupnih interesov.
Sedaj tako razpravljamo o razvoju i	družbenih dejavnosti.
I
ZA KAJ SE ZAVZEMAMO
Razprave v sindikalnih organiza-oijah naj izhajajo iz neposredne aktivnosti osnovnih organizacij sindikata v temeljnih organizacijah 1	združenega dela. Voditi jih moramo
1	tako, da kar najbolj racionalno izko-
ristimo čas, ki je na voljo za javno razpravo in ki se je nekoliko nenadejano toliko podaljšal. Pri tem pa vedimo, da smo se v sindikalnih organizacijah nenehno zavzemali za to, da bi imeli dovolj časa za razpravo.
Prav bo, da se sindikalne organizacije opredeljujejo predvsem o temeljnih usmeritvah v samouprav-j rtih sporazumih družbenih dejavnosti in jih soočajo z že dogovorjenimi Prednostnimi nalogami, kot so zapisane v srednjeročnih planih. Za sindikalne organizacije je bolj naravno, da se opredeljujejo o vsebini Predloženih programov, kakor pa, da se kot politična organizacija znajdejo v vlogi arbitra o neusklaje-nih številkah ali podobnem.
ALI JE ČASA NAENKRAT PREVEČ?
Kakor je znano, je zaključna faza sprejemanja srednjeročnih programov razvoja družbenih dejavnosti Premaknjena do konca maja 1977. teta. Navajeni na dosedanje časovne stiske (spomnite se polletja!), bi lahko kdo pomislil, da je taka časovna opredelitev za sprejemanje teh sporazumov preveč ohlapna. Da temu vendarle ni tako, naj pokaže nekaj naslednjih misli.
ŠE MORAMO USKLAJEVATI
Predloženi samoupravni sporazumi po skupnem obsegu potrebnih sredstev niso usklajeni s sprejetim družbenim planom razvoja SR Slovenije v obdobju 1976—1980. Pred-
videna stopnja rasti družbenega proizvoda družbenega sektorja gospodarstva znaša poprečno letno 6,4%. To je za skladen družbeni razvoj zgornja meja stopnje rasti sredstev skupne porabe. Po dosedanjih predlogih o razvoju družbenih dejavnosti pa bi morali za skupno porabo namenjati sredstva, ki bi morala rasti po poprečni letni stopnji 8,6%, torej za 2,2 odstotka več, kot bo rastel družbeni proizvod. Ob tem moramo upoštevati, da so prehod na gospodarjenje z realnim dohodkom in splošni stabilizacijski ukrepi soočili gospodarstvo -z dejstvom, da morajo računati z bolj umirjenimi stopnjami stvarne gospodarske rasti. Odločitev, da v vsaki gospodarski celici razpolagamo le z resnično ustvarjenim, ne more in ne sme biti načeta na glo-balno-gospodarski ravni. Združeno delo mora torej soočiti predložene programe razvoja družbenih dejavnosti, ki so nedvomno v funkciji gospodarskega razvoja, s predvidevanji o lastnem razvoju.
GLAS »BAZA«
MORA VPLIVATI Kakovost javne razprave o razvojnih možnostih ne opredeljuje le časa njenega trajanja, temveč tudi ali celo še bolj potek javne razprave. Naloga vseh je, da mnogo več pozornosti kot doslej posvetimo usklajevalnim postopkom. Razpoložljivi čas omogoča, sprejeta načela o družbenem planiranju pa zahtevajo, da pri sprejemanju planskih dokumentov v popolnosti izvedemo tako imenovani dvofazni postopek. Delavci v TOZD morajo imeti zagotovilo, da bodo z delavci drugih TOZD in z delavci, ki delajo v družbenih dejavnostih, skupaj organizirani v SIS, vse pripombe iz prve faze razprav obravnavali umirjeno in preudarno. To je odločilna faza. Ne gre le za usklajevanje potreb in možnosti med gospodarstvom in družbenimi dejavnostmi na ravni občine. Mnogo pozornosti moramo posvetiti opredeljevanju skupnih nalog in nalogam, ki jih moramo financirati solidarno. To je potrebno tembolj, ker so bila sredstva, ki jih SIS občin združujejo za skupne naloge, pa tudi sredstva za solidarnostne zadeve, pogosto predmet nesporazumov in kritike. Zlasti programi skupnih nalog — glede na to, ali so posledica dosedanje prakse ali pa na novo predlagan i (praviloma v republiških SIS) morajo biti v združenem delu spoznani kot zares nujno opredeljene skupne naloge; če to spoznanje ne obvelja, bodo delavci v TOZD sred-
stva za ta namen šteli kot odtujena »nekam v republiko« in kot zmanjševanje njihovih možnosti za samoupravno odločanje.
Sindikalne organizacije morajo spodbujati take razprave, ko bomo ob številkah govorili tudi o načinu gospodarjenja z družbenimi sredstvi. Ni niti načelno niti v skladu z načeli o združenem delu, če bomo dolgovezili v razpravi o vsakem dinarju, ki ga naša TOZD združuje za obstoj in delo neke družbene dejavnosti, ob tem pa molče tolerirali lastno slabo gospodarjenje in nizko produktivnost dela in sredstev. Po drugi strani pa je res, da moramo v tovariški izmenjavi mnenj vztrajati, da tudi v družbenih dejavnostih gospodarijo kar najbolj racionalno in v ta namen sprejmejo ustrezne programe dela.
MINIMALNI STANDARDI SO »MAKSI-PROBLEM«
Letos smo naredili prve resnejše korake, da opredelimo^ minimalne standarde o obsegu posameznih oblik skupne porabe, ki po eni strani ustreza doseženi ravni družbene produktivnosti dela, po drugi strani pa zagotavlja bolj solidno osnovo za določanje obsega in pretoka sredstev, ki so potrebna za solidarno financiranje tako opredeljenega obsega teh skupnih potreb. Zlasti sindikati in organizacije združenega dela s področja družbenih dejavnosti se morajo zavedati vržene rokavice, da izrabijo razpoložljivi čas za to, da dogradimo minimalne standarde v družbeno sprejemljivo sredstvo za pospešeno odpravo obstoječih neenakomernosti v posameznih oblikah skupne porabe po občinah in regijah. Minimalni standardi, družbeno verificirani po vrsti in obsegu, morajo postati oporna točka za določanje ravni solidarnosti med delavci v združenem delu.
OSVOBOJENO O SVOBODNI MENJAVI DELA
Čeprav predstavljajo predloženi samoupravni sporazumi o razvoju družbenih dejavnosti dokajšen napredek glede pristopa v planiranju in korak dalje pri uveljavljanju načel o svobodni menjavi dela, je vendarle možno reči, da je v njih in okoli njih še preveč ostankov proračunske miselnosti. V njih še ni dovolj elementov, ki bi čvrsto in določno opredeljevali medsebojne pravice in obveznosti v svobodni menjavi dela. Še vedno pojmujemo sredstva, ki jih združujemo kot denar, ki ga družbenim dejavnostim daje gospodarstvo; premalo jč še prodrla zavest, da gre za proces svobodne menjave med delavci v združenem delu, v katerem je rezultat vsakega uspeh vseh. Medsebojni odnosi so še preveč tehnološki in premalo družbeni.
Na spoznanjih, do katerih smo prišli pri sprejemanju zakona o združenem delu, moramo torej zgraditi zasnove, po katerih bomo v bodoče urejali ta medsebojna razmerja. Pričakujemo, da bodo sistemske opredelitve predložene v februarju prihodnjega leta, kar bo omogočilo, da jih SIS upoštevajo pri izdelavi dokončnih predlogov samoupravnih sporazumov.
Naj sklenem: šele na osnovi teh in takšnih razprav, predpriprav in opravil je mogoče v SIS oblikovati na svobodni menjavi temelječe planske dokumente. Zaradi tega lahko razpoložljivi čas ocenimo kot realen, nikakor pa ne kot predlog. Že zaradi tega ni časa preveč, ker to ni edina aktualna naloga v tem obdobju. STJEPAN ŠAUBERT

s
*
s
5
*
*
5
i
5
J
5
5
*
*
S
S
/
* * * + 4 4 4 4 4 ■ 4 4 4 4 4
*4
4
*4
*4
\
*4
4
5
5
I
4
4
5
5
5
S
4
i
5
4
4
*4
4
4
4
4
4
4
\
*4
*4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
*4
4
'4
'4
'4
4
\
^4
4
4
'4
'4
4
4
4
4
4
^4
4
4
4
4
4
4
'4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
CELJSKI KLUB SAMOUPRAVLJAVCEV
OSNUTEK, ZAKON IN ZDAJ NAPREJ
Nimamo natančnega pregleda, koliko klubov samoupravljavcev že dela v Sloveniji in kako delajo. Prav gotovo pa so zelo zanimive izkušnje tistih, ki so Že obrnili prve liste svoje dejavnosti in nimajo na voljo samo besed o svojih načrtih, temveč lahko spregovore tudi o izkušnjah, ki so si jih nabrali.
Celjski klub samoupravljavcev prav gotovo sodi v najožji izbor tistih, ki že imajo za seboj »prve brazde«. V pogovoru s tajnikom kluba Juretom Vovkom, ki je sicer sekretar samoupravnih organov v Žični, smo slišali za številne zanimive podrobnosti.
»Klub smo ustanovili ob koncu marca,« je povedal, »na ustanovni skupščini, ki se je je udeležilo 271 delegatov. Med člani imamo 82 odstotkov vseh TOZD in delovnih skupnosti.
Morda ne sodi na prvo mesto, vendar bi rad povedal, da nimamo nikjer svojih prostorov, kar nam je vsekakor največja ovira pri delu. Naša največja želja za uvod je torej vsekakor prostor. O profesionalnih delavcih ne govorimo, čeprav smo vsi, ki delamo v klubu samoupravljavcev, volonterji in imamo vsega drugega več kot pa prostega časa.
Prva naloga, ki smo si jo zadali, je bila analiza dosežene stopnje razvoja samoupravljanja in samoupravnih odnosov v združenem delu s posebnim poudarkom na samoupravni organiziranosti in samoupravnih odnosih, samoupravnem sporazumevanju in delegatskem sistemu ter delegatskih odnosih.
Posebej pomembno se nam je tudi zdelo, da pregledamo in ocenimo doslej sprejete samoupravne akte v združenem delu ter izdelamo predloge o obsegu in enotni uporabi samoupravne zakonodaje.
Na osnovi razprav, ki smo jih imeli o izkušnjah iz samoupravne prakse, smo v klubu prišli do prepričanja, da bi kazalo pripraviti okroglo mizo na temo, kako organizirati delo samoupravnih organov, da bo to v resnici učinkovito in obenem racionalno. Zdi se mi, da je bilo prav za to tematiko precej zanimanja, kar kaže na številna nerešena vprašanja in premajhne izkušnje vodstev.«
V Celju so se že lepo organizirali in postali učinkoviti pri izobraževanju delegatov. Delavska univerza ima v rokah petdnevno šolo za delegate s poudarkom na družbenopolitičnem izobraževanju. V klubu samoupravljavcev so s to šolo sicer zadovoljni, vendar zastopajo mnenje, naj bi šola zajela prav vse delegate, ne pa samo tistih, ki gredo iz podjetja navzven. Pozorni so tudi na to, da bodo prihodnji programi prilagojeni potrebam in značilnostim posameznih delovnih organizacij.
Klub samoupravljavcev je v polpreteklem obdobju veliko storil za uspešen potek razprav o osnutku zakona o združenem delu. Svojo vlogo je videl predvsem v tem, da je pripravil seminarje za razlagalce osnutka zakona in še posebej za predsednike delavskih kontrol.
Kot posebno zanimivost naj omenimo, da se je v uvodnih razpravah o programih kluba samoupravljavcev porodila ideja, da bi moral imeti klub svojo knjižnico. Kasneje so našli boljšo možnost v sodelovanju s celjsko knjižnico, ki ima pri svojem marksističnem oddelku tudi pododdelek za samoupravljanje, kjer lahko delavci v združenem delu brez težav pridejo do vsega pismenega gradiva, ki jih zanima.
Klub bo seveda še posebno dejaven čez zimo, ko se bo usmeril
predvsem na značilnosti, ki spremljajo uveljavljanje zakona o združenem delu v praksi. Morda se sliši kot lov za formalizmom, čeprav se vsi praktiki zavedajo, da je resnica daleč od tako naivnega posploševanja. Klub samoupravljavcev si je namreč zadal za posebno nalogo, da bo preprečil komercializacijo pri izdelavi samoupravnih aktov. Prav zato je sklenil, naj sedanje komisije za organizacijo javne razprave ostanejo še naprej — morda bi jih le kazalo še okrepiti s strokovnimi sodelavci — obenem pa se je povezal s strokovnimi društvi, denimo z društvom pravnikov, da bi vse akcije tekle usklajeno. Na osnovi takega sodelovanja z društvi je prišlo tudi do zanimivega rezultata: vsa strokovna društva bodo imela svoja »moštva«, ki bodo na voljo za strokovno pomoč temeljnim in drugim organizacijam združenega dela pri razreševanju posameznih strokovnih zagat, ki spremljajo interno samoupravno zakonodajo. Strokovnjaki tudi pripravljajo vzorčne akte. Ne zato, da bi jih prepisovali, temveč za oporo pri iskanju najboljših rešitev.
Klub samoupravljavcev ni oblast. Ima pa na vsak način znaten vpliv med samoupravljavci, saj je navsezadnje njihov. Tako je dosegel, da bodo v vseh TOZD in OZD v decembru napravili interne operativne načrte za izdelavo samoupravnih aktov.
Kljub težavam, s katerimi se ubada klub samoupravljavcev, bo čez zimo zbiral vse pripombe in predloge v posameznih delovnih okoljih na temo samoupravljanja, nato bo s pomočjo strokovnih društev pripravil okrogle mize in podobne oblike za izmenjavo mnenj. V Celju še posebej govore o tem, da bodo morali v najkrajšem času soočiti interesne skupnosti in temeljne organizacije združenega dela predvsem za razrešitev nekaterih dilem v zdravstvu, šolstvu...«
Celjski klub samoupravljavcev je dobil za svoje delo, ki ga je opravil doslej, zanimivo priznanje; za prihodnje srečanje »Crveni barjak« v Kragujevcu mora pripraviti korefe-rat na temo dohodkovni odnosi v sestavljenih organizacijah združenega dela, s posebnim poudarkom na povezovanju med proizvodnjo, trgovino in potrošniki. Delo bo ponazorjeno z izkušnjami iz celjske SOZD Dobrina.
Za konec bi veljalo opozoriti še na nekaj: omenili smo, da nimamo natančnega pregleda nad tem, koliko klubov samoupravljavcev že dela v Sloveniji in kako delajo. Imajo sicer svojo asociacijo, ki pa se je doslej zbrala samo enkrat.
Ti?
4
4
4
4
4
'4
4
4
4
4
4
4
\
4
4
4
4
'4
4
*4
%
4
4
4
5 5
4
4
\
'4
i
4
4
4
4
4
I
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
\
4
4
4
4
\
\
\
4
'4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
I
4
4
4
4
4
i
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
4
5 $ s
4
4
4
4
s
J
5
4
4
4
4
4
4
4
4
\

V BELINKI DOBRO GOSPODARIJO, VELIKO POZORNOST PA POSVEČAJO TUDI DRUŽBENEMU STANDARDU
Kmalu nov
rekreacijski center Belinka
Kolektiv Belinke bo uporabljal peroksid pri proizvodnji natrijevega perborata, seveda pa ga bo potrebovala tudi druga naša industrija. Delavci zelo dobro vedo, da bo povpraševanje po natrijevem perboratu iz leta v leto večje. Včasih smo namreč potrebovali le 3000 ton natrijevega perborata letno, danes pa ga že sedemkrat toliko.
Na vprašanje, koliko te surovine bomo potrebovali jutri, verjetno ne bi znal nihče natančno odgovoriti. Znano je le — in na to v Belinki ne pozabljajo! — da bo povpraševanje po natrijevem perboratu le naraščalo. Tovarne pralnih praškov namreč izkoriščajo v Jugoslaviji le 60 odstotkov svojih zmogljivosti, saj porabimo letno na prebivalca 8 kilogramov pralnega praška, kar je več kot pol manj kot v razvitejših državah.
konkurenco tujih industrijskih gigantov je izvoz Belinke vsekakor več kot zadovoljiv!
Rekreacijski center bo središče družbenega, kulturnega in športnega življenja delavcev in okoličanov
V ljubljanski občini Bežigrad, kamor sodi tudi znana kemična tovarna Belinka, zatrjujejo, da ta kolektiv dokaj uspešno premaguje težave, ki sicer tako močno pestijo naše gospodarstvo. Delavci Belinke pravijo, da so to dejstva: skrbe za racionalno zaposlovanje in za najsodobnejšo tehnologijo.
O tem, kako uspešno gospodarijo v Belinki, govori več podatkov, med drugim tudi naslednji: lani je štel kolektiv blizu 170 ljudi, ki so ustvarili skoraj 300 milijonov dinarjev celotnega dohodka oziroma 1,684.000 dinarjev na zaposlenega. V primerjavi z drugo industrijo pri nas je to seveda visoko nad poprečjem.
Da bi stopali vštric s časom in z razvojem je vložil kolektiv Belinke v minulih desetih letih, upoštevaje sedanje cene, samo v osnovna sredstva blizu 400 milijonov dinarjev. Tako je sad vlaganj v proizvodnjo tudi nov sodoben obrat za proizvodnjo vodikovega peroksida, ki je veljal kolektiv 170 milijonov dinarjev. Ob tem naj povemo, da sta pri omenjeni investiciji sodelovali z 20 odstotki tudi dve tuji tvrdki, in sicer Laporte London in Solvay Bruxelles.
Nov obrat je povsem avtomatiziran, letno pa bodo v njem izdelovali 7400 ton 100-odstot-nega vodikovega peroksida, kar predstavlja 80 milijonov dinarjev letne bruto proizvodnje.
pridobitev. Z domačo proizvodnjo bo prihranila Belinka kar 2,5 milijona deviznih dolarjev letno,
kar bo nedvomno predstavljalo velik prispevek k stabilizacijskim prizadevanjem vse naše družbe.
Danes je tovarna Belinka edini proizvajalec natrijevega perborata v državi. Proizvodnja perborata predstavlja 6 odstotkov celotne svetovne proizvodnje, od česar izvaža kolektiv Belinke približno petino proizvodnje.
Je izvoz zadovoljiv?
Glede na sorazmerno dobro pokrito svetovno tržišče in hudo
VELIKA VLAGANJA TUDI V DRUŽBENI STANDARD ZAPOSLENIH!
Sestavni del dobrega gospodarjenja je tudi skrb za človeka, česar se v Belinki še posebno dobro zavedajo. V kolektivu namreč posvečajo veliko pozornost tudi družbenemu standardu, saj vedo, da so lahko ljudje uspešni na svojih delovnih mestih le, če so zdravi, razpoloženi in zadovoljni. Ta dejstva so sicer dobro znana, žal pa nanje marsikje še vedno pozabljajo.
Zanimivo je, da si je kolektiv Belinke, čeprav številčno sorazmerno majhen, omislil tudi počitniški postojanki, kjer naj bi si ljudje ob svojem prostem času, zlasti pa v počitnicah, dodobra oddahnili. Delavci imajo na voljo dom v planinah, in od letos dalje še prelep počitniški dom v Dram-Iju pri Crikvenici, ki ima 60 ležišč. Dom je le nekaj korakov stran od morja in je najsodobneje opremljen, zato ga delavci radi obiskujejo. Letošnje poletje je kolektiv Belinke v svojem domu pri Crik-
LEP PRISPEVEK K STABILIZACIJI
Ker je kolektiv Belinke doslej
uvažal surovi peroksid, pomeni nov obrat vsekakor zelo veliko —
uresničevanju načrtov kolektiva na tem področju.
Kot je znano, se vključuje rekreacijski center Belinka v občinsko samoupravno intere' sno skupnost za gradnjo objefc' tov družbenega standarda-Poleg 1,8 odstotka od ostanka dohodka, ki ga bežigrajski kolek' tivi namenjajo v ta namen, i® Belinka sama prispevala večko' 50 odstotkov potrebnih sredstev sama.
Zakaj so se prav delavci Be-linke odločili za gradnjo rekreacijskega centra? Pravijo, da v glavnem zato, ker želijo združi* koristno oziroma nujno s prijetnim. Tovarna namreč potrebuje protipožarni bazen in hladile0 vodo; in če voda že mora bi*' zakaj je ne bi hkrati izkoristili š® za kopanje oziroma rekreacijo'
Bazen, dolg 25 metrov, i® praktično že nared. Obložen je z modrimi keramičnimi ploščicam' in do roba napolnjen z vodo. Kot da že čaka prve kopalce, čepr^ bo potrebno še marsikaj postoriti, preden bo rekreacijski centef Belinka tak, kot predvidevaj0 načrti. Bazen bo namreč p0" trebno še prekriti, postaviti nov kopališki objekt z garderobami
sanitarijami, strojnico, z napra-
1442
s
uRH>i7£V ČB>*1W5<?A	;
,B6WtJrA-S W<WT!M
ovsijAIjA T Jhfom.
k*.UH n <ifC

illUfrCAJA
M -1(575
±0-00 » 22S£-i,2
■n '
9-K-x,rriw
1
venici že dosegel nekaj več kot 3000 oskrbnih dni, prihodnje leto pa bo to število še za polovico večje.
Čeprav imajo delavci Belinke lepe in cenene možnosti za preživljanje letnega oddiha, se bodo kmalu vključili v eno od počitniških skupnosti. Pravijo namreč, da morajo imeti ljudje najrazličnejše možnosti za letovanje, saj bi jim sicer sčasoma postalo dolgočasno na počitnicah.
Ko že pišemo o standardu zaposlenih v tej bežigrajski delovni organizaciji, ne moremo mimo tega, da ima Belinka svoj obrat družbene prehrane, kjer prejemajo delavci brezplačen topli obrok. Še bolj kot to pa je gotovo zanimiv podatek, da v Belinki praktično ne poznajo več perečih stanovanjskih problemov, s čimer se večina delovnih kolektivov v Sloveniji seveda še ne more pohvaliti.
ZAKAJ NE BI ZDRUŽILI KORISTNO S PRIJETNIM?
O tem, da so se delavci Belinke odločili za gradnjo rekreacijskega centra, smo že pisali v našem časniku. Malokdo pa ve, da bomo po vsej verjetnosti že prihodnje leto lahko znova za-. plavali v prijetnem Belinkinem bazenu; zato še nekaj besed o
Načrt rekreacijskega centra Belinka...
Vsakdan v tovarni Belinka." nj
___________________________ _______ st
n(
vami za filtriranje vode itd. , Seveda bo bazen, tako kot je l že doslej, odprtega tipa. Dosto- i pen bo delavcem, okoličanom; | šolam... skratka vsem, ki 51 bodo želeli urico ali več prijetne , rekreacije.
In kaj bo še ponujal rekreacij" I ski center Belinka?
Naj omenimo le najpomernh- j nejše: kegljišče, igrišča za od' j bojko, košarko in tenis ter klup- | ske prostore. V novem rekreacij' j skem centru bodo našle prosto za svoje delo tudi družbenopo*' j tične organizacije, zato bo ceh' ter za vse zaposlene res ver kega pomena. Imel bo namreč vse pogoje, da postane središč® | družbenega, kulturnega 10 ’ športnega življenja tako delaV' cev Belinke kot tudi okoličanov.
Načrti predvidevajo, da bo z leti pridobil rekreacijski cente Belinka tudi druge športne or jekte, kot so denimo trim stez^ igrišče za nogomet, več igrišč z®, tenis in drugo. Najbolj razveseljivo pri tem pa je, da mislijo Belinki nadvse resno in da n® bodo ostali le pri besedah. Del® namreč lepo napredujejo in vs® kaže, da bomo lahko že v začetku prihodnjega poletja zap'a' vali v topli vodi prenovljeneg® plavalnega bazena Belinke.
e-a a-3 % a 3 £ 2. 5 n S~ ^	? 5-
življenje med poldnevniki
28. decembra 1976
stran
Razmere v svetu se spreminjajo —počasi, toda zanesljivo v prid veliki večini človeštva, v prid miru, varnosti in enakopravnemu medna-r°dnemu sodelovanju, v prid družbenemu in gospodarskemu^ na-Pfedku vseh, ne samo bogatih in dolga leta privilegiranih, temveč tudi revnih, izkoriščanih in podrejanih. Prizadevanja in boji za popolno neodvisnost in enakopravnost narodov izrinjajo s svetovnega prizo-rišča tiste sile, ki zagovarjajo stare, že presežene odnose in si hočejo za vsqko ceno ohraniti položaje, ki prinašajo koristi, a povzročajo revščino in trpljenje v mnogih delih sveta. Slej ko prej se bo uveljavilo novo, boljše, pravičneje — toda boj za to uveljavitev, boj sil napredka in miru ni bil in tudi v prihodnje ne bo lahek pa tudi hitro se še ne bo končal. Ta boj je v letu 1976 dobil nove, pomembne in dragocene spodbude na dveh velikih mednarodnih zborovanjih — v Colombu in v Berlinu — I na zborovanjih, za katerih uspeh imata precejšnje zasluge tudi naša , država in partija na čelu s predsednikom Josipom Brozom-Titom. Peta konferenca neuvrščenih na vrhu v Colombu in konferenca evropskih komunističnih in delavskih partij v Berlinu sta bila izjemno pomembna dogodka za celotne mednarodne odnose oziroma za mednarodno delavsko gibanje.
Zborovanje neuvrščenih v Colombu je bilo zgodovinskega pome-n®> saj je oznanilo začetek novega obdobja politike in dejavnosti neu-Vrščenih držav — obdobje, v katerem neuvrščenost postaja resnično močan in vpliven dejavnik v svetu in ^ ji ni treba več zatekati samo k Pozivom za pozitivno spreminjanje I mednarodnih odnosov, ampak lahko 2avoljo svojega povečanega vpliva in m°či odločilno posega v svetovna dogajanja na političnem, gospodarjem in drugih področjih ter uspešno Uveljavlja svoja stališča.
BREZ PRIMERE V ZGODOVINI
Številčna rast neuvrščenega gibanja najbolj prepričljivo ponazarja stalno naraščanje njegovega politič-nega vpliva in njegovo čedalje večjo
težo v mednarodnih odnosih. Na beograjski konferenci leta 1961 je sodelovalo 25 polnopravnih udeleženk, tri države pa so bile opazovalke. Na konferenci v Colombu je imelo neuvrščeno gibanje že 86 polnopravnih članic, deset držav opazovalk, 12 opazovalcev iz vrst osvobodilnih gibanj in mednarodnih organizacij, osem držav pa so v Colombo povabili kot goste. V petnajstih letih —- od Beograda do Colomba — se je število udeležencev skoraj početverilo, takšnega številčnega povečanja kakega političnega gibanja pa zgodovina do neuvrščenosti ni poznala.
Čedalje več držav vidi v neuvrščenosti poroštvo za svoj družbeni in gospodarski napredek, za svojo varnost in mir v svetu. Neuvrščenost postaja okvir boja za številne spre-
Si::: i
»Naša konferenca poteka v prelomnem trenutku naše dobe. Svet dosti pričakuje od tega, doslej naj-večjega zborovanja neuvrščenih držav. To je razumljivo, kajti neuvrščene države niso nikoli zgolj identificirale problemov, temveč so vedno nastopale tudi s konkretnimi programi za njihovo reševanje, 'n sleherna izmed naših dosedanjih konferenc — v
Beogradu, Kairu, Lusaki in Alžiru — je po svoje prispevala h krepitvi miru in enakopravnega mednarodnega sodelovanja in na splošno k pozitivnim spremembam v svetu. Naši sklepi so čedalje močneje odmevali pri vseh miroljubnih in demokratičnih silah. Ne dvomimo, da bo to pot prav tako.«
Josip Broz-Tito na konferenci v Colombu
membe, ki so v mednarodnih odnosih že več kot nujne, da bi se lahko izognili novim nevarnostim spopadov, ki prav gotovo nikomur ne bi prinesli nič dobrega. Neuvrščenost postaja vse bolj zanimiva tudi za uvrščene države, za tiste torej, ki pripadajo vojaško-političnim blokom, a se že otresajo blokovske miselnosti in se želijo ustvarjalno vključiti v široka svetovna prizadevanja za pravičnejše mednarodne odnose, zasnovane na popolni enakopravnosti držav in neodvisnosti vseh narodov zemeljske oble. Na konferenci v Colombu so se jasno razkrile tudi te težnje, saj so bile med gosti tudi države, kot so Romunija, Portugalska in Filipini.
ENOTNOST IN SOLIDARNOST
Neuvrščeno gibanje združuje zelo raznolike države, tako kar zadeva velikost in število prebivalcev ter
»Neuvrščene države so prevzele svoj del odgovornosti za ustvarjanje pravičnejšega sveta. Tako kot doslej so tudi v prihodnje pripravljene enakopravno sodelovati z vsemi pri uresničitvi te revolucionarne naloge. To svoje zgodovinsko poslanstvo bodo opravljale tem uspešneje, čim bolj bodo krepile svojo enotnost in medsebojno solidarnost. Kot glasniki novih mednarodnih odnosov se moramo za to bojevati tudi v medsebojnem sodelovanju in v odnosih z drugimi. To pomeni, da moramo tudi tukaj v Colombu puščati ob strani vse, kar bi nas lahko začasno razdvojilo, in se posvečati tistemu, kar nam je vsem skupno in kar nas združuje.«
Josip Broz-Tito na konferenci v Colombu
državno ureditev in politični sistem kot tudi glede ideologije, stopnje gospodarskega razvoja in naravnih bogastev. Te razlike so objektivne in iz njih izvirajo tudi nekateri različni pogledi na posamezna vprašanja pa tudi spori med nekaterimi neuvrščenimi državami. Toda konferenca v Colombu je vsem, ki te razlike in spore skušajo izkoristiti in zlorabiti za spodkopavanje neuvrščenosti, dokazala, da so neuvrščene države sposobne nastopati enotno in se solidarno boriti za cilje, ki so vsem skupni, kajti »važno je to, kar nas združuje, in ne tisto, kar nas ločuje«. In združevalnih dejavnikov je res veliko. Na zborovanju v Colombu so se razkrili v vseh svojih razsežnostih in pokazali kot podlaga za široko akcijsko enotnost in medsebojno solidarnost neuvrščenih držav, kar je pogoj za njihovo uspešno poseganje v reševanje zapletenih političnih in gospodarskih vprašanj našega časa.
Eno pomembnih sporočil Co-
lomba je tudi enotnost političnih in gospodarskih ciljev neuvrščenosti, vzajemna povezanost in prepletenost političnih in ekonomskih aspektov mednarodnih odnosov. Takšna usmeritev, zasnovana na zavesti, da so gospodarski problemi prav tako nevarni za mir v svetu kot politični, je postavila v ospredje celoten splet mednarodnih gospodarskih vprašanj, katerih reševanje zahteva korenito spreminjanje mednarodnih gospodarskih odnosov in uvedbo nove svetovne ureditve na tem področju, in sicer tako, da bodo tudi dežele v razvoju imele možnost za gospodarski napredek, za dvig iz zaostalosti, za enakopravno in pravično delitev svetovnega bogastva.
KAŽIPOT AKCU
Po zelo bogati splošni razpravi, v kateri so sodelovali skoraj vsi voditelji delegacij in v kateri je bil še posebej odmeven govor predsednika Tita, je konferenca v Colombu sprejela več pomembnih dokumentov: politično in ekonomsko deklaracijo, akcijski program gospodarskega sodelovanja, sklep o sestavi in pristojnostih koordinacijskega biroja ter 32 resolucij o posameznih pomembnih mednarodnih vprašanjih in področjih dejavnosti neuvrščenih držav. Vsi ti dokumenti niso samo pregled stanja, zbirka ugotovitev o problemih, ki vznemirjajo današnji svet, temveč predvsem kažipot za prihodnje delovanje neuvrščenih, napotila in smernice za akcije.
Neuvrščeni so v kratkem obdobju po konferenci v Colombu že potrdili svojo sposobnost, da sprejete sklepe in stališča spreminjajo v dejanja. Novi koordinacijski biro se je resno lotil dela in predstavniki neuvrščenih držav so se zlasti na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov uspešno lotili uresničevanja sprejetih nalog. Med prvimi pomembnimi uspehi teh prizadevanj je prav gotovo splošno soglasje o sklicu posebnega zasedanja generalne skupščine ZN o razorožitvi, za kar se je na predlog predsednika Tita zavzela konferenca v Colombu.
»V komunističnem gibanju se zdaj čedalje bolj uveljavljajo različne poti boja za socializem in nove oblike sodelovanja revolucionarnih in najširših demokratičnih sil, sloneče na načelih neodvisnosti, enakopravnosti, samostojnosti in nevmešavanja. Pri tem prihaja posebej do izraza odgovornost vsakega revolucionarnega gibanja svojemu delavskemu razredu in ljudstvu. To je že okrepilo vrsto komunističnih in delavskih partij, povečal se je njihov politični vpliv v nacionalnem obsegu, kar pozitivno vpliva tudi na splošne politične razmere v Evropi. Zveza komunistov Jugoslavije se bo tudi v prihodnje zavzemala za uveljavitev teh načel, izhajajoč iz tega, da je sodelovanje med vsemi naprednimi In demokratičnimi silami na takšni podlagi v prid nadaljnjemu uspešnemu razvoju socializma kot svetovnega procesa.« Josip Broz-Tito na berlinski konferenci
EVROPA V OČEH KOMUNISTOV
Tako kot je bila za neuvrščenost pomembna konferenca v Colombu, je bilo za mednarodno komunistično in delavsko gibanje pomembno zborovanje vodilnih predstavnikov 29 evropskih komunističnih in delavskih partij v Berlinu. Razpravljali so o miru, varnosti, sodelovan ju in družbenem napredku v Evropi in izrekli pripravljenost svojih partij (na oblasti ali pa v opoziciji), da bodo uveljavljale in razvijale ideje iz sklepne listine helsinške konference in podprle prizadevanja držav za sporazumevanje, mirno sodelovanje, ustvarjanje evropske varnosti in premagovanje nakopičenih nasprotij in posledic blokovske razdeljenosti.
Vendar berlinska konferenca ni bila pomembna samo zaradi teme, ki jo je obravnavala. Njen pomen izvira tudi iz načina priprav nanjo in iz
načina njenega dela, saj je bila to svobodna tribuna za izmenjavo mnenj. Zato so govori najvišjih predstavnikov partij izredno bogata paleta raznolikih izkušenj in stališč evropskih komunistov. Ena glavnih značilnosti konference je bila odkrita in javna izmenjava mnenj s spoštovanjem različnih stališč in interesov.
in sicer na podlagi načel, na katerih je v sedanjih razmerah edino možno resnično sodelovanje vseh revolucionarnih in naprednih sil, to je na podlagi načel neodvisnosti, enakopravnosti in nevmešavanja.

»Postali smo nekakšna nova cerkev, ki ima svoje mučence in svoje preroke. Dolga leta je bila Moskva, s katero so se začele uresničevati naše sanje, za nas Rim. O veliki socialistični oktobrski revoluciji smo govorili, kot da bi bila naš Božič. To je bilo v času našega otroštva. Danes smo odrasli. Komunisti so prišli na oblast v mnogih državah. V drugih smo postali sila, na katero je treba računati.«
Santiago Carrillo na berlinski konferenci
Komunistične in delavske partije delajo vsaka v svojih razmerah, ki se med seboj razlikujejo. Zato je razumljivo, da se razlikujejo tudi stališča do posameznih pojavov in do reševanja mnogih problemov, saj ta stališča izvirajo iz konkretne družbene stvarnosti, v kateri deluje ta ali ona partija. Razlike so se pokazale tudi na berlinski konferenci, vendar ne kot slabost komunistov, temveč kot njihova moč, kajti vse bolj se v mednarodnem delavskem gibanju uveljavlja pravica sleherne partije, da določa svojo politiko boja za napredek in socializem samostojno in neodvisno, v skladu z razmerami v svoji državi in z odgovornostjo pred svojim ljudstvom in delavskim razredom.
»Res, včasih je slišati vprašanje, ali je proletarski internaclonalizem še vedno aktualen, ali ni zastarel. Nekateri pa se bojijo, da poziv h krepitvi interna-cionalističnlh stikov, ki združujejo komuniste, pomeni prizadevanje za ponovno ustanovitev nekakšnega organizacijskega centra. Te bojazni so čudne. Kolikor je znano, nihče in nikjer ne govori o ideji o ustanovitvi takšnega centra.«
Leonid lljlč Brežnjev na berlinski konferenci
POMEMBNA SPOZNANJA
Na berlinski konferenci se je uveljavilo spoznanje, da v današnjih razmerah boja za napredek in socializem niti ni mogoče niti ni potrebno imeti nekakšen mednarodni center, ki bi usmerjal ali celo narekoval dejavnost posameznih partij. To bi bilo v nasprotju z njihovo samostojnostjo in neodvisnostjo. V širših razsežnostih ne bi le krnilo teh pravic sleherne partije, ampak bi v bistvu zaviralo prodor socializma kot svetovnega procesa. V novih razmerah — in to so prepričljivo pokazale že dosedanje izkušnje, med drugim jugoslovanske — namreč ni možno snovati boja za socializem in graditve socialističnih družbenih odnosov po nekakšnih modelih, čeprav so se ti morda v določenem družbenem trenutku pokazali uspešni. Bogastvo raznolikih, konkretnim razmeram primernih poti in oblik boja za socializem in graditve socializma je lahko le poroštvo za še širši prodor socialističnih idej, nikakor pa ne zavora za razvoj socializma.
Berlinska konferenca je bila odsev sedanjih tokov v evropskem komunističnem in delavskem gibanju. Pokazala je kvalitativne premike v njem, prizadevanja za resnično samostoj-
»Glede na nove mednarodne razmere in glede na čedalje očitnejšo nesposobnost kapitalizma, da bi pozitivno odgovoril na glavne probleme gospodarskega razvoja in družbenega napredka, se danes kot naloga znova pojavlja ne samo obravnavanje že izvedenih socialističnih poskusov, temveč tudi iskanje novih poti v socializem v državah zahodne Evrope. Kakšne poti in kakšen socializem? Poti, po katerih gredo socialne demokracije, se navzlic temu, da so v tej ali oni državi nekoliko izboljšale življenjske razmere delav- | cev, niso izkazale za sposobne, da bi zares odpravile kapitalizem. Po drugi strani modeli socialističnih družb v deželah vzhodne Evrope ne ustrezajo posebnim razmeram In usmeritvam širokih delavskih in ljudskih množic v državah j zahodne Evrof>e.«
Enrico Berllnguer na berlinski konferenci
nost in neodvisnost vsake partije pri oblikovanju strategije in taktike političnega boja za napredek in socializem. Z zasnovo svojega dela je onemogočila vsiljevanje stališč in v sklepnem dokumentu »Za mir, varnost, sodelovanje in družbeni napredek« zajela le tisto, kar je vsem udeleženkam skupno in sprejemljivo za vse.
Toda dogodki po berlinski konferenci kažejo, da se nekateri še vedno ne morejo otresti starih pojmovanj (sicer pa to ne velja samo za razmere v mednarodnem delavskem gibanju, ampak v vseh mednarodnih odnosih), da poveličujejo en sam model socialistične revolucije in socialistične družbe, ki bi moral biti obvezen za vsa druga prizadevanja za socializem. To zgovorno priča, da bo treba vložiti še veliko truda, da bi pozitivni dosežki berlinske konference resnično zaživeli in se uveljavili v vsem delavskem gibanju. Prav tako bo treba še veliko odločnih in usklajenih prizadevanj za uresničitev stališč in sklepov iz Colomba. Toda obe zborovanji sta začrtali pot napredka, pot v lepši jutrišnji svet — in to je dosežek največjega pomena.
VLADO BARABAS
PROBLEMATIKA VEČJIH POTROŠNIŠKIH CENTROV NA PODROČJU PRESKRBE S KMETIJSKIMI PREHRAMBENIMI PROIZVODI
Veliko pojemo, zato potrebujemo več hrane
Pri preskrbi se srečujemo zadnja leta s kopico težav: na trgu skoraj po pravilu primanjkuje .posameznih kmetijskih proizvodov, drugič spet prihaja do velikih nihanj v cenah itd. Probleme ki nastajajo pri preskrbi, bomo morali v Sloveniji reševati bolj načrtno kot doslej in za daljše časovno obdobje. Potrebna bo tudi boljša samoupravna organiziranost in povezanost med proizvodnjo, predelavo, trgovino in potrošnjo
Ni dvoma, da je problematika preskrbe prebivalstva Slovenije s kmetijskimi proizvodi in z živili aktualna in družbenopolitično še kako pomembna. Zato je glavni namen obravnave preskrbe realna in predvsem dovolj kritična ocena sedanjega stanja ter opredelitev konkretnih nalog kratkoročnega in dolgoročnega razvojnega načrta na tem področju.
Nova ustava posega tudi v preobrazbo samoupravnih odnosov in samoupravne organiziranosti pri povezovanju proizvodnje, predelave, prometa in potrošnje. Še zlasti je treba pri tem opozoriti na večjo odgovornost občin, republike in organizacij združenega dela pri preskrbi z živili in s kmetijskimi proizvodi.
V preskrbi se zadnja leta srečujemo s številnimi težavami. Tako na trgu skoraj vedno primanjkuje posameznih kmetijskih proizvodov, spet drugič prihaja do velikih nihanj v cenah itd. Vse to in še marsikaj pa vpliva na rast življenjskih stroškov.
Glavni problemi pri preskrbi so v primarni proizvodnji. Slovenija ima ugodne ekološke pogoje za proizvodnjo kmetijskih proizvodov, vendar kljub očitnemu napredku v povojnih letih na tem področju doslej še nismo izkoristili znatnega dela možnosti. Na področju kmetijske proizvodnje so nekatere posebnosti, ki vplivajo na obseg ponudbe. Gre predvsem za nizko tržno proizvodnjo, med drugim pa tudi za slabo razvito samoupravno organiziranost.
Proizvodnja družbenega sektorja je zlasti pomembna na področju blagovne proizvodnje pšenice, sladkorne pese, sončnic itd., individualni sektor pa je pomemben pri proizvodnji sadja in povrtnin, kjer zaradi zaostajanja proizvodnje po obsegu in asortimanu za potrebami potrošnikov nastajajo precejšnje težave. Seveda tudi ne moremo mimo premajhnih investicijskih vlaganj ter slabe samoupravne organiziranosti primarne proizvodnje. Vse to pa še kako vpliva na preskrbo s kmetijskimi proizvodi.
POVEZOVANJE
PRIMARNE PROIZVODNJE,
PREDELAVE IN TRGOVINE;
Na drugi strani vpliva na odkup kmetijskih proizvodov in na pre-
skrbo tudi razvitost predelave, njena tehnološka opremljenost ter povezanost s primarno proizvodnjo in trgovino. Potemtakem je jasno, da bi oblikovanje posebnih razvojnih načrtov in uvajanje sodobnejše tehnologije za predelavo spodbudilo razvoj primarne proizvodnje, s tem pa tudi preskrbe prebivalstva.
Ocena vloge učinkovitosti blagovnega prometa na področju živil in poljedeljskih proizvodov je različna za posamezne vrste pridelkov. Pri proizvodih, kjer ima večji delež družbeni sektor, skoraj ni težav, drugače pa je pri proizvodnji individualnega sektorja, kjer je vrsta problemov. Predvsem zaradi tega, ker še vedno niso urejeni dohodkovni in drugi odnosi med zasebno in družbeno organizirano proizvodnjo.
Opozoriti pa velja, da se nekatere trgovske delovne organizacije izogibajo specializirani usmeritvi svoje dejavnosti na področju sadja in povrtnin. Izgovori se vedno najdejo, največ pa jih je zaradi nizkega dohodka, neustreznih skladiščnih prostorov in pomanjkanja hladilnic. Dejstvo je tudi, da slovenska živilska industrija še prepočasi razvija sodobne metode, s katerimi bi zagotovila kvalitetnejšo, primernejšo in hitrejšo preskrbo prebivalstva. Za odnose med trgovino in proizvodnjo pa je značilno, da zvečine še vedno temeljijo na kupoprodajnih pogodbah.
Vprašanje zase je pri preskrbi transport. Prevoz blaga namreč ne prispeva veliko pri zagotavljanju enotnega jugoslovanskega trga, zato pa toliko bolj vpliva na pokvarijivost, stroške in cene.
VEDNO VEČJE POVPRAŠEVANJE PO PREHRAMBENIH PROIZVODIH
Čedalje večje povpraševanje po prehrambenih proizvodih postavlja proizvajalce pred dejstvo, da zagotovijo dovolj hrane za zadovoljevanje potreb občanov. Z oskrbo prebivalstva s kmetijskimi prehrambenimi proizvodi smo v Sloveniji lahko zadovoljni, vendar moramo ločiti dve skupini izdelkov: meso in mleko
ter njihove izdelke'kot prvo ter sadje in povrtnino kot drugo skupino.
Opozoriti kaže tudi na to, da so zaradi nizke ekonomičnosti in racionalnosti kmetijske proizvodnje cene posanjeznih proizvodov v zadnjem času precej narasle, to pa je vplivalo na rast življenjskih stroškov in na standard prebivalstva, zlasti tistega z nižjimi osebnimi dohodki. Z druge strani pa se doslej še neurejeni dohodkovni odnosi med kmetijskimi pridelovalci, prehrambeno industrijo in trgovino odražajo v oskrbi občanov z zadostnimi količinami kvalitetne hrane.
Zavoljo večjega števila prebivalcev, predvsem občasnih in sezonskih delavcev, je od 1968. do 1974. leta poraba prehrambenih proizvodov v Sloveniji naraščala zelo hitro, medtem ko je bila letna poraba na prebivalca bolj umirjena. Struktura porabe kaže na večjo porabo kvalitetnejših skupin proizvodov, kot so meso, mleko, jajca ter sadje in zelenjava.
Po podatkih prehrambene bilance je letna poraba krompirja v Sloveniji kakih 90 kg, mesa in mesnih izdelkov skoraj 48 kg na prebivalca, 174 litrov mleka, 64 kg zelenjave, 54 kg sadja itd. Za našo prehrano je značilna visoka energetska vrednost dnevno zaužite hrane, ki znaša v Sloveniji blizu 2900 kalorij, v Jugoslaviji pa celo 3200 kalorij, kar nas uvršča med največje porabnike hrane.
Vse kaže, da bodo v prihodnjih letih potrošniki pri nas posegali po tistih živilih, ki ne bodo v tolikšni meri zviševala energetske vrednosti hrane; predvsem naj bi se povečal delež živil, bogatih na živalskih beljakovinah. Tako naj bi poraba mesa v Sloveniji do 1980. leta porasla na 55 kg na prebivalca, mleka in mlečnih izdelkov pa na 215 litrov. Hkrati lahko pričakujemo v republiki večjo porabo predelane, zlasti zmrznjene hrane ter polpripravljenih in pripravljenih jedi.
KAKO NAPREJ?
V stališčih in predelitvi konkretnih nalog za organiziranje boljše preskrbe naših mest je med drugim zapisano, da bo treba probleme preskrbe poslej reševati bolj načrtno in za
daljši čas. Hkrati bomo morali v Sloveniji čimprej sprejeti tudi nekatere kratkoročne ukrepe, s katerimi bomo odpravili najbolj občutljiva vprašanja na tržišču in na področju cen. Program zagotavljanja boljše preskrbe naj bi vseboval predvsem naloge in ukrepe na področju primarne proizvodnje, predelave, prodaje in transporta ter organiziranega vključevanja potrošnikov pri načrtovanju tistih nalog, ki so povezane z njihovimi interesi za boljšo preskrbo s kmetijskimi prehrambenimi proizvodi.
Za izdelavo konkretnih programov za organiziranje boljše preskrbe občanov bodo zadolženi izvršni sveti občinskih skupščin in regionalni odbori republiške gospodarske zbornice. Neposredni nosilci oblikovanja in uresničevanja programskih nalog in akcij pa naj bi poleg družbenopolitičnih skupnosti in zbornice bile organizacije združenega dela proizvodnje, trgovine, banke, individualni proizvajalci in organizirani potrošniki.
Tako zasnovani načrti omogočajo uveljavitev različnih oblik organiziranja preskrbe, predvsem pa formiranja poslovnih skupnosti in sklepanje samoupravnih sporazumov o preskrbi za posamezne kmetijske proizvode. Najbolj primerna oblika samoupravne organiziranosti in povezanosti bi bile interesne skupnosti, in to predvsem za oskrbo večjih potrošniških centrov. V te skupnosti naj bi se vključili proizvajalci družbenega sektorja, individualni proizvajalci, trgovina, družbenopolitične skupnosti, banke, organizirani potrošniki in tržnice. Poleg teh oblik organizacije preskrbe so seveda možne še nekatere druge oblike. V številnih slovenskih občinah tudi že razpravljajo o sklenitvi samoupravnih sporazumov o organizirani preskrbi s kmetijskimi prehrambenimi proizvodi. Udeleženci teh sporazumov so proizvodne organizacije združenega dela, specializirane OZD trgovine, skupščine občin in banke. Ta oblika samoupravne organiziranosti za boljšo preskrbo pa seveda izhaja predvsem iz proizvodnih in prodajnih posebnosti določenega območja.
IVO VIRNIK
ZAKON O ZDRUŽENEM DELU IN POGODBENE ORGANIZACIJE ZDRUŽENEGA DELA
Nove rešitve spodbujajo
Po sprejemu ustave in obrtnega zakona pred tremi leti se jf začela podoba slovenskega obrtništva korenito spreminjati-Razloge za te spremembe je treba iskati v ustavno spremenje-nem položaju delavcev, ki delajo s sredstvi v zasebni lasti, nji' hovem trdnejšem ekonomskem položaju in tudi v spoznanju« da je v sorazmerno razvitem gospodarstvu obrt nujen in potre-ben spremljevalec industrijskega razvoja.
Zakon o združenem delu pa prinaša nove rešitve za nadaljuj1 razvoj obrti in še posebej za ustanavljanje pogodbenih organizacij združenega dela. Z njimi se sicer v naši gospodarski in samoupravni praksi srečujemo že nekaj let in tudi izkušnje, k* smo jih v naši republiki pridobili pri njihovem poslovanju, so spodbudne kljub pomanjkljivostim in neodgovornemu ravnanju.
Ta čas imamo v Sloveniji 17 pogodbenih organizacij združenega dela, ki se ukvarjajo z industrijsko dejavnostjo, in tri gostinske pogodbene organizacije. Skupaj je v njih zaposlenin nekaj več kot 350 delavcev, ki so lani ustvarili več kot 80 milijonov dinarjev celotnega dohodka.
Zakaj se lastniki proizvodnih sredstev odločajo za združevanje v pogodbeni organizaciji združenega dela? Razlogov je več, med odločilne pa nedvomno sodi želja po razširitvi obsega proizvodnje; zaposlijo lahko več kot pet delavcev, ki zdruzij0 svoje delo v POZD, poleg tega pa je tudi njihova socialna varnost večja. Prav dosedanje pogodbene organizacije so se uveljavile kot pomembni kooperanti v naši industriji, z združevanjem sredstev POZD in družbenih sredstev pa se vloga teh organizacij še krepi. Ne kaže pozabiti, da so kreditni pogoji po najemanju posojil za obratna ali investicijska sredstva POZD enaki tistim, ki veljajo za organizacije združenega dela.
Še posebej zanimiv je primer ustanovitve pogodbene organizacije združenega dela »Tajfun« v Planini pri Sevnici, kjer se je zaposlilo večje število ljudi v tovarni. Delavci ostajajo zdaj doma, gradijo nove stanovanjske hiše in bogatijo svoj kraj-
Nekdanji obrtniki so doslej združili v pogodbene organizacije združenega dela skupaj z drugimi soustanovitelji, kar tudi zakon dopušča, 37,5 milijona dinarjev sredstev, in to v večini primerov za dobo petih let. Pred ustanovitvijo pogodbenih organizacij pa so povsod proučili tudi tržne razmere, potrebe trga in možnosti nadaljnjega razvoja pogodbenih organizacij-Sindikalne organizacije so bile povsod med pomembnimi dejavniki pri ustanavljanju pogodbenih organizacij, še posebej pa so skrbele, da bo vrednost sredstev, ki jih zasebni lastniki zožujejo v pogodbeni organizaciji, objektivno ocenjena.
Sicer pa naj opozorimo na nekatere pomembne rešitve, ki jih vnaša zakon o združenem delu v odločanje v pogodbenih organizacijah združenega dela. Zakon razrešuje nekatere morda celo umetno ustvarjene dileme o združevanju dela in sredstev v POZD. Zakon pravi, da lahko delovni človek združi svoja sredstva in delo le v eno pogodbeno organizacijo, vendar pa ima pravico voditi poslovanje v tej organizaciji v skladu s pogodbo o njeni ustanovitvi. Sovlagatelji sredstev pa so lahko tudi temeljne organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti, interesne skupnosti, banke in druge družbene pravne osebe, medtem ko pogodbo o ustanovitvi POZD podpiše v zakonu določen organ družbenopolitične skupnosti, sindikata in gospodarske zbornice.
Poslovodja in delavci na osnovi ustanoviteljske pogodbe sklenejo samoupravni sporazum o združitvi, v njem pa natančneje uredijo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornostiv pogodbeni organizaciji.
O vseh družbenih sredstvih in o dohodku odločajo delavci ib poslovodja na osnovi pravice dela z družbenimi sredstvi; torej ima pri tem poslovodja enake pravice kot drugi delavci v p**; godbeni organizaciji. Sporazumno pa poslovodja in delavci oziroma njihov samoupravni organ odločajo o razporejanju
v.	.	;	i . i •	•	j _	__i____i” •
čistega dohodka na del, ki pripada poslovodji iz lastninske [, ki je družbena lastnina, nato o amortizacij1
pravice, in na del, Ki je aruzoena lastnina, nato o amoi delovnih sredstev, o investicijah in najemanju kreditov, o tistih poslih, ki neposredno vplivajo na izpolnjevanje v zakonu določenih pravic, obveznosti in odgovornosti poslovodje in o zagotovitvi sredstev in pogojev za SLO in družbeno samozaščito-
Ugotavljanje dohodka in čistega dohodka je enako kot v organizacijah združenega dela, čisti dohodek pa se razdeli na tisti del, ki pripada poslovodji (lastniku sredstev, ki jih je združil v POZD) iz lastninske pravice in na sredstva, ki ostanejo v družbeni lasti kot rezultat živega in minulega dela delavcev ter družbenih sredstev v pogodbeni organizaciji.
V	treh primerih lastniki sredstev, ki so jih združili v POZD> niso dvignili pripadajočega dela sredstev iz lastninske pravice na še neodplačanih sredstvih. V dveh primerih zaradi premajhnega dohodka pogodbene organizacije, v enem primeru pa s® je poslovodja odločil, da bo dal sredstva pogodbeni organizacij1 kot brezobrestno posojilo.
V	javnosti lahko večkrat slišimo vprašanje, kako dolgo lahko participira lastnik sredstev na dohodku in dobiva del sredstev od čistega dohodka na osnovi lastninske pravice. Zakon J® jasen; tedaj ko dobi lastnik povrnjeno vrednost sredstev, ki ph je združil, in to z deležem pri dohodku pogodbene organizacije« ali če v skladu z zakonom in pogodbo sam umakne sredstva iz POZD, ne more več participirati na dohodku iz lastninske Pra" vice, tedaj izgubi tudi druge pravice, pogodbena organizacij2 pa nadaljuje s poslovanjem kot organizacija združenega dela-
Ni potrebno ponavljati, da smo kot družba zainteresiraniza takšno obliko združevanja dela in sredstev, kot so pogodbene organizacije združenega dela, ker ta interes jasno izpričuje-Zato pa kaže opozoriti v našem zapisu na to, da bo treba čini prej sprejeti novi obrtni zakon, ki bo urejal ta vprašanja natančneje in bolj konkretno. Pa tudi osnovne organizacije sindi-
kata v pogodbenih organizacijah združenega dela bodo morale spodbuditi urejanje samoupravnih odnosov in oblikovanje
samoupravnih splošnih aktov. M. H.
I-

AKTUALNA TEMA: ODNOSI MED TRGOVINO IN PROIZVODNJO
Dosedanje izkušnje kažejo, da povezovanje delovnih organizacij v sestavljenih organizacijah združenega dela ne trpi kalupov, predvsem Po so pokazale, da trgovina proizvodnim organizacijam, s katerimi je P° potrebi povezana v SOZD, ne more biti samo servis. Takšno vlogo Morebiti lahko imajo komerciale ali trgovina proizvodnih organizacij, nikakor pa je ne more imeti splošna trgovina, ki očitno izpolnjuje svoje Poslanstvo le, če je povezana s proizvodnimi organizacijami na čimšir-sem prostoru. Če naj bi trgovina premoščala lokalne, to je občinske in Pidi republiške meje in z neoviranim pretokom blaga spodbujala uve-‘javljanje kakovostnih izdelkov ne glede na njihovo poreklo, mora biti svobodna. To pomeni, da ne sme biti vezana izključno le na nekatere Proizvajalce, ki bi jih obvladovanje proizvodne in trgovinske faze Prometa nedvomno uspavalo in jih odvračalo od prizadevanj za zniže-Vanje stroškov in konkurenčen nastop na domačem in še zlasti inozemskem trgu.
NEVARNOST
ZAPIRANJA TRGOV
Tudi v lesno-predelovalni ^javnosti, a še zlasti v pohiš-tveni industriji, so se kmalu Pokazale negativne strani vloge trgovine kot servisa proizvodnim Ofganizacijam v SOZD. Ker je o|l sprva razvoj enak tudi v dru-gih jugoslovanskih republikah, le iznenada prišlo do zapiranja j Posameznih lokalnih trgov, do i Pojavov monopolizma ter celo oo silovitih intervencij, kolikor jSo je na tako zaprtih trgih kljub Vsemu pojavil kak lesni proizvod »tujega« porekla.
I Tako trgovske kot tudi proi-j zvodn e organizacije lesno-pre-! Oelovalne dejavnosti so sčasoma | sPrevidele, da njihove lastne j posodobljene in razširjene ' zniogljivosti, ki zadovoljujejo eelo potrebe zunanjih trgov po osnih proizvodih, ne trpijo zaprtosti posameznih lokalnih trgov v državi, marveč da terjajo čim-sirše notranje tržišče brez kakrš-| ''■h koli omejitev za vso jugoslovansko proizvodnjo oziroma njeno podaljšano roko — trgovi-POj Tako v lesno-predelovalni /ndustriji kot tudi v trgovini so se *ayoljo tega povsod po državi Začeli spraševati, kam pravza-Prav vodi funkcija trgovine kot aistributorja lastne proizvodnje v okviru SOZD. Skupaj s proi-ZVajalci so predstavniki lesne trgoyine dokončno razčistili to JTrašanje. Dogovorili so se, naj ° trgovina prosta, naj se pove-Zaje v skladu z željami in interesi obeh partnerjev, proizvodnje in rgovine. Povezuje naj se s proi-Zvajalci, ki nudijo kvalitetne 2delke, po pogojih, ki ustrezajo °benia partnerjema.
SOZD NISO EDINA oblika POVEZOVANJA Oboji se strinjajo, da so sestavljene organizacije združe-aega dela sicer koristna, ne pa udi edina oblika povezovanja jrgovine s proizvodnjo. SOZD je rpba potemtakem ohraniti, zla-stl zato, ker je ta oblika povezo-vanja v gospododarstvu pri-JUerna za komuniciranje družbe s ako povezanimi delovnimi 0rganizacijami, po drugi strani Pa je ta tvorba koristna proizvajalcem, ki se v SOZD dogovarjajo o skupnem programiranju l^voja, o delitvi dela, o investi-C1jski politiki, skupnem nastopu j*a trgu, itd. Poleg sestavljenih rganizacij združenega dela pa je reba razvijati še druge integra-jske tvorbe in povezave, ki odo skladne z ustavo in zako-om o združenem delu ter bodo krati ustrezale interesom tako Proizvodnje kot tudi trgovine.
I Tudi v obeh slovenskih SOZD esno-predelovalne dejavnosti, v stavljeni organizaciji združe-
SfVz >>Sl°ven*jales<< in v j ,ZD »Uniles« se je združeno e|o znašlo pred dilemo, kaj s Sovino, kakšno funkcijo naj ta st '.^ava? Končno je prevladalo aitsče, da je funkciji trgovine ‘aJUstreznejše dohodkovno Ovezovanje. Trgovina naj sicer s ane v SOZD kot eden njenih
členov, vendar pa je treba dopustiti, da se dohodkovno povezuje tudi s proizvajalci zunaj te integracijske tvorbe. Tem prej, ker takšnih dohodkovnih povezav ni treba šele ustvarjati; takšne povezave že obstajajo, in to ne le z drugimi slovenskimi proizvajalci, ki niso člani ene od slovenskih SOZD, marveč tudi z drugimi jugoslovanskimi lesno-in-dustrijskimi organizacijami.
KVALITETA NAJ SE SOOČA NA ŠIROKEM TRGU
Danes si že skoraj ni mogoče zamišljati trgovske ponudbe v lesno-predelovalni stroki, ki ne bi upoštevala zmogljivosti in potencialov proizvajalcev iz drugih republik. Tako imajo, denimo, hrvaške lesno-indu-strijske organizacije nesporno prvenstvo v predelavi kvalitetne hrastovine oziroma izdelkov ter elementov iz tega lesa, ki jih potrebujeta tako domači kot inozemski trg. Mimo tega se kakovost izdelkov nekaterih proizvajalcev iz drugih republik postopno približuje kvaliteti, ki jo dosega, denimo, slovenska pohištvena industrija. Tudi design je pri teh proizvajalcih na višini. Njim v prid pa še posebej govore zmerne cene njihovih pohištvenih in drugih izdelkov.
Trgovina potemtakem ne bo smela dopustiti, da bi si jo sestavljene organizacije združe-
budam iz industrije in kljub temu, da je bila razvojna pot trgovine lesno-predelovalne dejavnosti v Sloveniji povsem drugačna kot v drugih naših republikah. V teh so namreč sprva obstajale industrijske prodajalne, iz katerih so se kasneje razvile dokaj močne trgovske organizacije, saj je njihov razvoj temeljil na dediščini industrijskih poslovalnic.
Čeprav je v Sloveniji lesna oziroma pohištvena trgovina začela iz nič, po prodajnih skladiščnih in drugih zmogljivostih ter po prodajni mreži, stkani po vsej državi in tudi v tujini, precej prekaša druge tovrstne organizacije v državi. Takšen razvoj pohištvene trgovine v naši republiki je nedvomno spodbujalo rivalstvo dveh trgovskih organizacij.
V IZVOZU ZDRAVA KONKURENCA
Če presojamo vlogo pohištvene trgovine s stališča priori-
stveno v državah, ki še niso pokrite z ustrezno prodajno mrežo.
TRGOVINA KOT
ORGANIZATOR PROIZVODNJE ZA IZVOZ Pomembna vloga in naloga pohištvene trgovine, najsi se povezuje s proizvajalci na takih ali drugačnih osnovah, v takšnih ali drugačnih organizacijskih oblikah, bo prej ko slej aktivirati še neizkoriščene ali slabo izrabljene proizvodne zmogljivosti v lesni industriji kjerkoli v državi in jih po možnosti čimbolj angažirati v izvozu. Prav »Lesnina« je na tem področju dosegla nesporne uspehe, saj je s tehnično dokumentacijo članov SOZD »Uniles« in pomočjo njihovih inštruktorjev razvila kooperacijsko proizvodnjo kolonialnega sedežnega pohištva na Kosovem, v Uroševcu, ki se vključuje v izvozne programe »Lesnine« za ZDA. Poleg proizvodne organizacije »Kosovo-drvo« iz Uroševca se je na spod-
se mu zdaj začenja vračati, zasidral v Centralno-afriški republiki, kjer eksploatira gozdove in si zagotavlja surovino zlasti za eksotične furnirje. Podobno se namerava »Lesnina« kot član SOZD »Uniles« skuphj s tunizijskim partnerjem »Scanes« lotiti zahtevne investicije na Slonokoščeni obali.
Obe SOZD se namreč zavedata, da v naslednjih letih v Sloveniji in državi ne bo dovolj lesne surovine, vendar pa imata v načrtu poleg sečnje in žaganja lesa tudi postopno gradnjo predelovalne industrije v omenjenih afriških neuvrščenih deželah.
Tako se obe slovenski SOZD lesne stroke dejavno vključujeta v prizadevanja za razširitev blagovne menjave z državami v razvoju ter tudi za razvijanje višjih oblik gospodarskega sodelovanja z organizacijami v teh prijateljskih državah.
Ob koncu velja poudariti, da
Naj to načelo podkrepimo s praktičnim primerom: trgovska organizacija lesne stroke »Lesnina« se je skupaj z nekaterimi proizvodnimi organizacijami povezovala v SOZD »Uniles« in bi morala — če bi obveljalo načelo trgovine kot servisa proizvodnje, združene v omenjeni sestavljeni organizaciji — prodajati le izdelke članov »Unile-sa«. To pa bi bil nedvomno absurd, ker obstajajo osnove za dohodkovno povezovanje še z drugimi jugoslovanskimi proi-zvodn imi organizacijami lesne stroke, za katere »Lesnina« opravlja prodajo ne le na domačem, temveč tudi na zunanjem trgu. Absurdno bi bilo takšno zapiranje v SOZD tudi zavoljo širših nacionalnih, plačilno-bi-lančnih razlogov, ki narekujejo angažiranje čimširšega kroga industrijskih organizacij pri ustvarjanju deviznih rezerv. Konkretno so izdelki lesno-in-dustrijskih organizacij iz drugih naših republik v skupnem izvozu, ki poteka prek »Lesnine«, udeleženi že s polovico kohčin.
nega dela »prisvojile« oziroma jo podredile. Tej nevarnosti se mora ogniti, če naj izpolni svojo vlogo, to je ustrezno založenost z izdelki iz asortimenta širokega kroga proizvajalcev.
Ta nevarnost bi v Sloveniji obstajala, če bi prevladalo načelo trgovine kot izključnega distributerja blaga članov SOZD, in to toliko bolj, ker se je v naši republiki že pred leti uveljavil koncept dveh trgovskih organizacij lesno-predelovalne stroke. Obstajale so celo težnje, da bi imeli namesto dveh trgovskih organizacij le eno, toda temu so nasprotovale v prvi vrsti proizvodne organizacije same, ki si želijo zdravega tekmovanja na trgu kot osnove za doseganje višje kvalitete proizvodnje.
Prva omenjeni koncept dveh trgovskih organizacij lesno-predelovalne dejavnosti je v Sloveniji ob obstoju včasih celo ostre konkurence med obema organizacijama pripomogel k naglemu razvoju trgovinskih zmogljivosti. Te so se zgledno povečevale kljub razmeroma pičlim spod-
tetnih potreb po čimvečjem izvozu, lahko ugotovimo, da je primeren koncept dveh trgovskih organizacij, ki se povezujeta s proizvajalci na dohodkovni osnovi, kakor tudi v skladu z drugimi poslovnimi interesi, kajpak skladno z ustavo in zakonom o združenem delu. Seveda pa je, tako kot pri prodaji na domačem trgu, še zlasti v izvozu nujno sodelovanje obeh SOZD, čeprav se konkurenci obeh podjetij tudi na zunanjih trgih ni možno povsem izogniti. Toda ta konkurenca naj bi v skladu z obče nacionalnimi, jugoslovanskimi interesi temeljila na poprejšnjih dogovorih doma, v zbornici, kjer bi si posamezni nosilci poslov v za te namene ustanovljenih konzorcijih delili delo oziroma trge. Več kot očitno je, da obe slovenski SOZD, »Slovenijales« in »Lesnina« na trgu ZDA ne bosta nastopali kot ena organizacija, enotno, marveč si bosta tam zdravo konkurirali. O skupnih nastopih se bosta dogovarjali predvsem v tretjem svetu, prven-
budo Unilesa oziroma »Lesnine« razvila podobna, v izvoz v ZDA usmerjena proizvodnja v lesni industriji » Vrbas« v Banjaluki.
V sodelovanju s članom SOZD »Uniles«, lesno-indu-strijskim kombinatom LIKO Vrhnika, se je »Lesnina« prav na osnovi aranžmajev na severnoameriškem trgu odločila za skupna vlaganja, katerih rezultat je obrat z zmogljivostjo 500.000 struženih stolov letno. Vsa ta ogromna proizvodnja je v celoti usmerjena na trg ZDA.
PESTRE
OBLIKE NASTOPANJA V INOZEMSTVU
Medtem ko sta obe slovenski SOZD pohištvene stroke v ZDA razvili sistem montažnic, v katerih sestavljajo iz Jugoslavije s kontejnerji prepeljane dele stolov in drugega pohištva, obe na tem trgu nastopata v različnih organizacijskih oblikah, na zahodnoevropskih trgih nastopata prek lastnih ali mešanih družb. »Slovenijales« se je že pred leti z,zahtevno naložbo, ki
sta obe SOZD, »Slovenijales« in »Uniles« delegirali svoje predstavnike v komisijo, ki naj bi pripravila ustanovitev poslovne skupnosti za izvoz. Toda medtem ko predstavniki »Unilesa« sodijo, da naj bi ta poslovna skupnost prevzela poleg povezovalnih tudi operativne-funkci-je, kot denimo skrb za organizacijo prodajnih točk v tujini, kadrovsko politiko in načrtovanje izvoza, predstavniki SOZD »Slovenijales« menijo, naj bi bila poslovna skupnost le koordinacijski organ, v katerem bi se partnerji dogovarjali o nastopu na posameznih tujih trgih in kateremu bi bili dolžni predložiti programe odpiranja novih prodajnih točk v inozemstvu. S slednjim stališčem se strinjajo tudi člani SOZD »Uniles«, ki prav tako menijo, da bi posvetovanje s celotno skupnostjo o teh in podobnih zadevah koristilo interesom naše pohištvene proizvodnje, ker bi bilo v prid enotnejšemu nastopu pohištvene industrije in skladnejšemu razvoju njene prodajne mreže v inozemstvu. NANDE ŽUŽEK
Sedanja reforma vzgoje in izobraževanja ne pomeni nekakšnega popravljanja, dopolnjevanja, širjenja ali oženja posameznih delov našega šolskega sistema, temveč gre za reformo temeljev vzgojnoizobra-ževalnega sistema, za reformo kot sestavni del najširše samoupravne preobrazbe družbe. To pa pomeni, da morata postati vzgoja it. izobraževanje sestavni de! združenega dela, to pomeni sistem izobraževanja ob delu, za delo in z delom, to pomeni soodvisnost vzgoje in izobraževanja s celotnim združenim delom V dveh letih, odkar smo s kongresnimi dokumenti začrtali takšno pot vzgojno izobraževalnega sistema, že ugotavljamo prve premike. Tako so bili v pokongresnem obdobju doseženi pomembni rezultati na področju vključevanja predšolskih otrok v malo šolo; v osnovnem
Komunist«
DE
šolstvu so se že dobro razvile oblike podaljšanega bivanja, imamo pa že tudi 43 celodnevnih šol, v srednjem in visokem šolstvu ugotavljamo prve uspehe pri uvajanju marksizma v učne programe; v skladu z resolucijami X. kongresa ZKJ in VII. kongresa ZKS pa je že tudi oblikovan model usmerjenega izobraževanja.
Toda če pravimo, da je reforma vzgoje in izobraževanja sestavni del celotne družbene preosnove; to pomeni, da tudi na tem področju ne gre brez družbenoekonomskih in samoupravnih sprememb. Vendar je kljub nekaterim začetim procesom pri razvijanju novih družbenoekonomskih odnosov in samoupravne organiziranosti očitno, da subjektivne sile in samoupravno združeno delo ter tudi nekateri strokovni dejavniki s tega področja le še niso začeli dovolj široke in načrtne akcije za uresničitev temeljnih predpostavk reforme vzgoje in izobraževanja. In prav o tem, do kod smo prišli pri uresničevanju kongresnih
zasnov reforme vzgoje in izobraževanja. So govorili tudi na zadnji seji. predsedstva CK ZKS. Če bi hoteli kratko povzeti uvodni referat, ki ga je imel Emil Rojc ter razpravo, ki je sledila, potem za dosedanje in prihodnje korake pri uresničevanju reforme vzgoje in izobraževanja lahko rečemo naslednje: čeprav v sedanjem trenutku že dobro vemo za nove kvalitete in razsežnosti reforme, pa so reformna prizadevanja v sedanjem trenutku, žal, še vedno vse preveč le stvar prosvetnih delavcev ter še niso prerasla v široko družbeno akcijo, v prizadevanja vseh delov združenega dela za spreminjanje odnosov na tem področju. Tako kaže, da se reforme lotevamo preveč ozko. Namesto da bi jo povezovali s celotnimi družbenimi prizadevanji, vidimo ali samo zahteve vzgojnoizobraževalnega sistema ali pa samo potrebe združenega dela. Tako za zdaj še ne moremo govoriti niti o usklajevanju izobraževanja glede rta kadrovsko planiranje in kadrovske potrebe združenega dela niti ne o razvoju šolstva glede na družbeni plan razvoja. Prav tako pa se v sedanjem trenutku tu in tam, še tudi srečujemo z različnimi interpretacijami posameznih elementov šolske reforme, in to tembolj, če nekatere razlage primerjamo s sklepi kongresnih dokumentov. Tako se pri interpretacijah o usmerjenem izobraževanju srečujemo tudi z vsebinsko napačnimi razlagami, med drugim, da gre pri usmerjenem izobraževanju za podaljševanje osemletnega šolanja.
Res je, da smo v prizadevanjih za samoupravno socialistično angažirano vzgojo, zasnovano na marksističnih, znanstvenih, metodoloških in vrednostnih spoznanjih napravili že precejšen korak, vendar lahko rečemo, da nam do uveljavitve reforme ostane še dobršen del neprehojene poti. Tako bomo morali znotraj posameznih faz vzgoje in izobraževanja v prihodnje dati vso pozornost sistematični in celoviti povezavi vzgojnoizobraževalnega procesa od vrtcev do univerze. Gre nam za to, da skozi vse etape šolanja izobražujemo ob delu, za delo in z delom, in sicer v smislu permanentnega izobraževanja. Seveda pa vse to ob močni podpori in angažiranosti vseh delavcev v združenem delu ter še zlasti vseh subjektivnih sil.
META DEMŠAR
IZGUBE V ZDRAVSTVU
Porabo v dogovorjene okvire
Valorizacija dovoljene porabe sredstev za letošnje leto bo v zdravstvu skoraj neizbežna. O valorizaciji naj bi odločali do konca leta zbori uporabnikov območnih zdravstvenih skupnosti
Osnovna značilnost finančnih obračunov zdravstvenih delovnih organizacij in regionalnih zdravstvenih skupnosti za leto, ki se bo vsak čas izteklo, je izguba v poslovanju. Po doslej zbranih finančnih podatkih in medsebojnem obračunu med temeljnimi organizacijami združenega dela zdravstvene dejavnosti in regionalnimi zdravstvenimi skupnostmi bodo izgube slovenskega zdravstva znašale letos 371 milijonov 500.000 dinarjev. Od tega bodo imele zdravstvene delovne organizacije 210 milijonov, regionalne zdravstvene skupnosti pa 161 milijonov 500 tisoč dinarjev izgube.
Z družbenim dogovorom o razporejanju dohodka za 1976. leto so bila sredstva, namenjena zdravstvenim skupnostim v višini dovoljene porabe, lani povečana za 11,1%. Ob tem so zdravstvene skupnosti prevzele obveznost, da zadrže lansko raven
zdravstvenega varstva in da poravnajo nadomestila osebnega dohodka zavoljo odsotnosti z dela ter druge obveznosti, ki izvirajo iz neposrednega in posrednega financiranja zdravstvenega varstva.
Glavno vprašanje, na katero bi morali dobiti odgovor do konca leta, zadeva nadomestila osebnega dohodka zaradi odsotnosti z dela. Dovoljeno povečanje je znašalo za letos zaradi boljše ponazoritve problema nekaj več kot 60 tisoč dinarjev, dejansko pa so se tu izdatki povečali za skoraj 156 tisoč dinarjev. Iz izkušenj vemo, da so nadomestila element social-ne varnosti delavca na eni, na drugi strani pa nadomestila v celotnem znesku niso v sorazmerju z gibanji družbenega proizvoda.
Po tem, kar smo doživeli letos, bi lahko sklepali, da je to sorazmerje prav obratno: več boleznin, več nadomestil, torej manjši
družbeni proizvod, če kar poenostavimo. Pozabiti tudi ne gre, da je višina nadomestila določena z zakonom kot ustavna pravica iz minulega dela. Prav nadomestila pa stalno zmanjšujejo sredstva, namenjena za zdravstveno varstvo; za letos, denimo, predstavlja izpad nadomestil 60% vseh nepokritih izdatkov zdravstvenih skupnosti v Sloveniji. Potemtakem z dovoljenimi sredstvi po družbenem dogovoru dejansko ne bo mogoče »pripeljati« zdravstvenega varstva v drugo leto brez valorizacije.
Zato je izvršni odbor republiške zdravstvene skupnosti priporočal občinskim zdravstvenim skupnostim, naj pri končnem odločanju upoštevajo prizadevanja zdravstvenih delovnih organizacij za stabilizacijo, saj dosedanje ocene o letošnjem poslovanju temeljnih organizacij združenega dela zdravstvene dejavnosti
kažejo, da se tako imenovana vrednost učinkov stabilizacije v slovenskem zdravstvu giblje v mejah od 140 do 160 milijonov dinarjev. Toliko denarja so namreč doslej privarčevali v bolnišnicah in v zdravstvenih domovih.
I. V.
SINDIKATI IN URESNIČEVANJE POLITIKE DRUŽBENOEKONOMSKEGA RAZVOJA JUGOSLAVIJE V LETU 1977
Zakon osnova, delitev po delu motor
Sindikati se bodo bolj angažirali pri izdelavi meril za spodbudno delitev po delu in po rezultatih dela
Na seji sveta ZSJ, vodil jo je predsednik Mika Špiljak, uvodne misli v razpravo pa je posredoval Djuro Vekič, so podrobno obravnavali predlog resolucije o gospodarskem razvoju Jugoslavije v prihodnjem letu. Predlog so podprli, v razpravi pa spregovorili predvsem o nalogah sindikalnih organizacij pri uresničevanju tega dokumenta.
V središču razprave, uvodne besede in predlaganih sklepov je bilo vprašanje boljše organiziranosti pri uvajanju večje stimulacije dela in povečanja storilnosti, vendar ne samo z večjimi telesnimi napori, temveč z boljšo organizacijo dela, dviganjem življenjske ravni, z delitvijo po rezultatih dela.
Razpravljavci pa so opozorili tudi na nekatere žgoče probleme v gospodarstvu, zlasti na področju energetike in še posebej premogovništva. Opozorili so tudi na nesorazmerje cen in težave na področju strojegradnje. Mnogi so poudarili tudi počasnost v družbenem dogovarjanju in pri tem pripomnili, da imajo sindikati na področju pridobivanja in delitve dohodka velike naloge, ki pa jih ne bodo mogli opraviti brez popolne podpore in pomoči samoupravnih organov, organizacij zveze komunistov, zbornic in poslovodnih organov.
Mnogi od teh dejavnikov pa žal, še niso dovolj aktivni.
V razpravi je sodeloval tudi predsednik sveta ZSJ Mika Špiljak in poudaril, da moramo zagotoviti, da bodo vsem ljudem v sindikatih jasne naloge, ki jih čakajo. Prav zato bi v razpravi lahko več govorili o konkretnih izkušnjah sindikatov, ki pa niso majhne. Posebej je poudaril enoten nastop predstavnikov sindikata industrije. Ugodno je ocenil delovanje tega sindikata zaradi dinamične in raznovrstne dejavnosti. Pripomnil pa je, da nekateri predstavniki tega sindikata niso govorili dovolj tudi o tem, kaj je delal, kaj lahko in kaj misli storiti sindikat pri reševanju različnih pioblemov.
Iz zakona o združenem delu, katerega uresničevanje je najpomembnejša naloga izhajajo v bistvu \se druge naloge sindikatov. Sindikati se bodo prihodnje leto angažirali pri izdelavi meril za delitev osebnih dohodkov po delu in rezultatih dela, zavzemali se bodo za večjo storilnost, izvajanje novega obračunskega in plačilnega sistema, za uresničevanje nove metode obveščanja in delavcev s pomočjo primerjanja z drugimi delovnimi kolektivi znotraj panoge ali grupacije, še posebej pa za nadaljnje dviganje življenjske ravni.
B. B.
od sobote X do sobote
SKUPNA SEJA PREDSEDSTVA ZSJ IN PREDSEDSTVA KONFERENCE ZA DRUŽBENO AKTIVNOST ŽENSK JUGOSLAVIJE
Ne žensko, ampak razredno vprašanje
Ženske ne zahtevajo posebne družbene družbeni položaj v združenem delu
zaščite, ampak enakopraven
Na skupni seji predsedstva ZSJ in predsedstva konference za družbeno dejavnost žensk — minuli torek v Beogradu — so obravnavali družbenoekonomski položaj žensk v združenem delu. O tako imenovanem ženskem vprašanju je uvodoma govoril Mustafa Pljakič in med drugim poudaril, da položaj ženske, delavke in matere ni in ne more biti samo njena skrb in skrb njene družine niti samo temeljne organizacije, v kateri je zaposlena, marveč vsega združenega dela. Problemi, s katerimi' se soočajo zaposlene ženske, pravzaprav pomenijo razredno vprašanje. Mustafa Pljakič je dalje ugotovil, da so v delavskem razredu še zakoreninjena pojmovanja, da je mesto ženske samo doma, za štedilnikom. Od tod pogosto tudi njdn neenakopraven položaj glede na
moške tudi tam, kjer je zaposlena. V praksi se kljub enakim kvalifikacijam in sposobnostim moški hitreje zaposlijo kot ženske, materinstvo pa je za večino delovnih organizacij nesprejemljivo breme. K temu pa je treba dodati, da zaposlene ženske niso dovolj zastopane v organih upravljanja, delegatskih skupščinah in organih družbenopolitičnih organizacij. Treba pa je ob tem povedati, da se morajo tudi ženske same bolj angažirati, da bi se spremenile sedanje razmere v njihovo korist in da bi z enakopravno udeležbo v reševanju vseh pomembnih vprašanj združenega dela reševale tudi svoj gmotni in družbeni položaj.
V razpravi je Zora Tomičeva zelo kritično govorila o položaju žensk v zdravstvu in med drugim poudarila,
da ženske v tej dejavnosti niso dovolj vplivne, ko se odloča o položaju in organizaciji celotnega zdravstva, čeprav šo v številčni premoči.
V Sloveniji smo si po besedah Janeza Barboriča od lani zelo prizadevali čimveč žensk vključiti v družbenopolitično delo, da bi tako postale glavni nosilci politike in izboljšanja svojega položaja. Rezultati niso izostali: število otroških ustanov je podvojeno, uspela je tudi akcija varovanja otrok pri zasebnikih, odprte pa so tudi tako imenovane male šole za predšolske otroke. Ženske na vasi so dobile popolno zdravstveno varstvo, nekatere kategorije pa tudi otroški dodatek.
Z. B. V.
V ZNAMENJU TRDNE ENOTNOSTI
Z razpravo in sklepi seje predsedstva CK ZKS o usmerjenem izobraževanju, ki ga je treba trdneje povezovati z združenim delom in neposrednimi družbenimi potrebami in interesi delovne in marksistične vzgoje, se je začel teden političnih dogodkov, ki ga tokrat pregledujemo. Bil je zelo intenziven in odmeven tako v domači kot v svetovni javnosti.
Še posebej velja to za proslave ob 35-letnici naše JLA in sistema ljudske obrambe v vseh vojaških enotah, predvsem pa na osrednjih slovesnostih v Ljubljani in v Beogradu. Posebej slovesno je izvenela osrednja proslava v centru visokih vojaških šol, kjer so ob pomembnem jubileju podelili tovarišu Titu naziv, prvega doktorja vojaških ved. Namenjen je strategu naše revolucije in poveljniku oboroženih enot, ki so od revolucije dalje do danes vse bolj sodobna oborožena moč, oprta na znano revolucionarno načelo Manta o » oboroženem narodu«. O aspektih podružb-Ijanja naše obrambe v revoluciji in po njej je spregovoril tudi tovariš Tito. Orisal je razvoj naše narodnoosvobodilne vojske, njene nadčloveške podvige v trdnjavi evropskega fašizma, legendarno pot naših enot in njihovih velikih bojev ter odločno zavrnil poskuse zmanjševanja prispevka naše JLA in naših narodov v organiziranem boju proti fašizmu, ki ga je vodila KPJ. Tovariš Tito je z neizpodbitnimi zgodovinskimi dejstvi zavrnil revizionistične poskuse velikobolgarskih nacionalistov, ki želijo omalovaževati naš boj in potvarjati zgodovinska dejstva. Sistem naše ljudske obrambe je čedalje bolj pogojen s podružbljanjem obrambnih priprav, pokazal se je kot trdna in učinkovita opora naše varnosti, v njegovih temeljih so vpete pridobitve revolucije, predvsem — kot je poudaril tovariš Tito — v boju skovana bratstvo in enotnost naših narodov.
Tudi sicer so bili v minulih dnevih zelo odmevni politični dogodki. Republiška konferenca SZDL, ki je pregledala dosedanje delo, se je predvsem pomudila ob predlogu resolucije družbenoekonomskega razvoja v prihodnjem letu. Kritično so opozorili na realnost predvidevanj gospodarske rasti in porabe, ki jo je predlagal tudi republiški IS, in na prelomnost v načinu planiranja dohodka in porabe, kakršno terja zakon o združenem delu, po katerem delavci odločajo o vseh oblikah porabe dejansko ustvarjenega dohodka. Zlasti bo treba v prihodnjem letu umirjati rast cen v pred-
videnih mejah ter več storiti za preusmeritev gospodarstva pri naložbah v manj razvita območja in v objekte, ki dajejo hitrejše učinke. Velika družbena režija, ki spremlja premočno osredotočenje v nekaterih mestnih jedrih, postaja vsestransko neracionalna, zato je potrebno vlaganjem na manj razvita območja posvetiti vso pozornost pa tudi ustrezne operativne, bančne in druge ukrepe. V razpravi so tudi kritično opozorili na sedanji način planiranja, ki je še vedno premalo posledica usklajevanja razvojnih ciljev, potreb in možnosti v delovnih organizacijah, krajevnih in interesnih skupnosti. Nerazvitost dohodkovnih odnosov in neustrezna samoupravna organiziranost še vedno ovirata preusmerjanje gospodarstva, povezovanje, večjo storilnost in racionalnost naložb na manj razvitih območjih s presežkom nezaposlenih delav-
Ker šmo šele na začetku novega načina planiranja, uveljavljanja dohodkovnih odnosov in celovitega odločanja o skupni in splošni porabi, ki je neodtujiva pravica delavcev, se je tudi IS odločil za začasen način financiranja iz proračunskih sredstev v prvi polovici prihodnjega leta. Ni namreč mogoče vnaprej planirati porabe, ne da bi vedeli, kolikšen bo ustvarjeni dohodek. Delno je na tako odločitev vplivalo tudi mnog0 neznank, ki izvirajo iz po treb zveznega proračuna v prihodnjem letu. Prav usklajevanju sta lišč do predloga zveznega proračuna je bila tudi v minulih dneh posvečena razprava v odborih zvezne skupščine za finance in kreditnomonetarni sistem. Očitno je, da potrebe zveznega proračuna postavljajo republike v položaj, ko povečanih prispevkov ne bodo zmogle. Posebno težaven je položaj zaradi tega, ker bo potrebno dobršen del sredstev po načrtu usmerjati v energeti" ko,promet, posebno še za ceste in za pokrivanje izgub v železniškem transportu. Zato je usklajevanje očitno letos izredno težavno in zahtevno, saj bo potrebno proračun postaviti na realna tla, poiskati pa hkrati tudi druge ukrepe in vire, da se proračunske potrebe smiselno razporedijo in načrtujejo, da ne bi s slabo premišljenimi ukrepi ogrožali stabilnosti cen in trga ter še posebej razvojnih nalog gospodarstva. Veliko takib ukrepov bo potrebno izpeljati zlasti na področju kreditne in monetarne politike ter poslovanja bank.^^
S PLENUMA REPUBLIŠKEGA SVETA ZSS O SINDIKALNI LISTI
Dodatek za stalnost ostane
Pomanjkljiv usklajevalni postopek izpustil nekatere vsebinske pripombe, ki so jih potem delegati morali uveljavljati na plenumu z glasovanjem — Kilometrina še po starem — Nadure tudi za direktorje
Sindikalna lista za prihodnje leto je še na plenarni seji republiškega sveta ZSS, torej še med postopkom dokončnega sprejemanja, doživela nekatere spremembe, ki so nedvoumno pokazale, da postopek usklajevanja osnutka liste s predlogi in dopolnitvami iz »baze« ni bil najbolj uspešen. V eni od prihodnjih številk »DE« bomo poskušali pojasniti, zakaj se je usklajevalni postopek zataknil in zakaj so morali posamezni delegati še na samem plenumu uveljavljati tehtne spreminje-valne predloge, ki jih na usklajevalni seji v začetku decembra niso upoštevali pri oblikovanju besedila predloga sindikalne liste.
Najbolj se je neskladje med stališči sindikalne baze, zlasti iz sindikata delavcev kovinske industrije in odborom za samoupravno sporazumevanje o delitvi dohodka in osebnih dohodkov pokazalo pri dodatku za omejevanje fluktuaci-je. Kot je znano, so sestavljale! osnutka liste ta dodatek izpustili, češ da ni dosegel svojega namena, ker ga v mnogih delovnih organizacijah izplačujejo vsem delavcem. Javna razprava je pokazala, da se delavci, zlasti pa v kovinski industriji, odločno upirajo ukinitvi dodatka. Predlog sindikalne liste, kakršnega so prejeli člani plenuma RS v potrditev. Pa kljub temu nasprotovanju ni vseboval dodatka za omejevanje fluktuacije, ker so na usklajevalni seji odbora in delegatov vseh republiških odborov to vPrašanje menda uspešno razrešili.
Kljub temu pa se je izkazalo, da mnogi delegati niso enakega mnenja kot odbor in RS ZSS je zato po daljši razpravi »za« in
»proti < ter razpravi o tem, ali je bil usklajevalni postopek pomanjkljiv ali ne, izglasoval da sporni dodatek vendarle ostane v sindikalni listi za prihodnje leto. Seveda pa bo treba v prihodnjem letu uveljaviti nova merila za razdelitev sredstev, ki so bila sedaj iz mase sredstev za osebne dohodke izločena za ta dodatek.
O poteku sprejemanja sindikalne liste bi lahko še dejali, da je povsem uveljavil načelo ustave, da veljajo samoupravne odločitve delavcev. Delegati so namreč še v nekaterih »spornih« točkah, denimo pri kilometrini, odmerjanju sredstev za stanovanjsko gradnjo, pri določanju pravice do plačanih nadur za vodilne delavce in še kje uveljavili »svoje« stališče, ki je bilo drugačno od predloga liste. Tako je predlog liste »povišal« kilometrino na 1,60 din s tem, da bi se kasneje, ob povišanju cen bencina dogovorili še o diferencirani kilometrini. Delegati so večinoma sodili, da ne kaže dvakrat v enem letu poviševati kilometrine in so za zdaj izglasovali dosedanjo višino kilometrine.
Ali imajo vodilni delavci pravico do plačila nadur? Po predlogu sindikalne liste je nadurno delo že upoštevano v njihovih osebnih dohodkih, razen v izjemnih primerih, ki pa jih morajo določiti in dovoliti samoupravni organi. Po predlogu nekaterih delegatov ima vsak delavec, tudi vodilni, po ustavi zajamčeno pravico do 42-umega delovnega tedna. Seveda pa naj »vodilnim« samoupravni organi določijo, katero delo in v kakšnem obsegu je treba opravljati tudi v nadurah. Tako je nazadnje sklenil RS ZSS. Prav tako so
delegati uveljavili stališče, da je pri določanju višine dodatka za delo na dan državnih in republiških praznikov treba dovoliti izjeme: tam, kjer proizvodni proces zavoljo tehnologije ne sme biti prekinjen, kjer so torej delavci že sedaj dobivali višje dodatke. Tako je ta dodatek določen v višini najmanj 50 odstotkov na osnovo in ni »zacementiran« na 50 odstotkih. Ker je z zakonom predpisana obdavčitev vseh sredstev nad višino 6 odstotkov na bruto osebni dohodek, ki jih TOZD namenjajo za stanovanjsko gradnjo, se delegati niso ogreli za predlagano besedilo, ki omejuje višino teh sredstev na največ 9 odstotkov. Zavzeli pa so se, naj v TOZD namenjajo več sredstev za stanovanja le, če imajo za to materialno osnovo.
Ker v tej številki »DE« objavljamo sindikalno listo v celoti, ne omenjamo vseh novosti liste v podrobnostih; le toliko: zneski nadomestil za različne stroške v zvezi z opravljanjem dela (kot so dnevnice, stroški prenočevanja itd.) so se povečali v skladu s tempom naraščanja življenjskih stroškov v minulem letu, torej za 14 odstotkov. Le regres za dopust se je povečal različno, spodnja meja za 9, zgornja pa za 17 odstotkov; tako se ta člen liste bolj približuje enakemu določilu v zvezni sindikalni listi, hkrati pa omogoča tudi tistim kolektivom, ki slabše poslujejo, izplačevanje tega »dodatka«. Hkrati —1 in ne samo ob tem členu — pa so delegati RS ZSS sklenili, da bo treba slovensko sindikalno listo slej ko prej uskladiti z listami drugih republik.
B. RUGELJ
Republiški odbor sindikata delavcev trgovine Slovenije
Obračun s presegi _________________v delitvi?
Polovica temeljnih organizacij združenega dela v slovenski trgovini Prekoračila dogovorjena sredstva o delitvi osebnih dohodkov
Delegati republiškega odbora s'ndikata delavcev trgovine Slovenije so se na plenarnem Usedanju »spoprijeli« z razme-ratni na področju uresničevanja določil samoupravnega spora-Zunia o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dogodke. Kot dokaz, kako pereče ie to vprašanje v tej panogi, naš-tejmo nekaj številk: v lanskem letu je prekoračilo dogovorjena Sredstva za delitev osebnih dohodkov 50 temeljnih organi-Zacij združenega dela, v letoš-tjem prvem polletju že 176 TDZD: ob koncu tretjega trime-Sečja letošnjega leta podoba ni dfugačna. Reš pa je tudi, da je Polovica temeljnih organizacij °b zaključku prvega polletja prigospodarila« izgubo in mr»oge gospodarijo na mejt ren-labilnosti.
Ne manjka takih temeljnih 0rganizacij, ki so prekoračile dogovorjena sredstva za osebne dohodke po samoupravnem Porazumu za več kot 50 odstotkov, nekaj je takih, ki so jih pre-Segle tudi za 100 in celo čez 300 odstotkov!
, Delegati so na seji razgrnili Pravcato paleto problemov, s ^terimi se srečujejo v temeljnih
organizacijah, in tudi opozorili na najvažnejše razloge za prekoračitve. Mednje so prištevali predvsem prehod obračunavanja dohodka iz fakturirane realizacije na plačano, zamrznjene marže ob povečanju cen in tudi veliko fluktuacijo delavcev, ki se raje zaposlujejo v drugih dejavnostih, kjer so pogoji za gospodarjenje ugodnejši.
Glede na takšen družbenoekonomski položaj temeljnih organizacij združenega dela v trgovini bo akcija sindikata usmerjena k spremembam pogojev gospodarjenja, vendar pa predvsem k razvijanju dohodkovnih odnosov med proizvodnjo, trgovino in tudi porabo. Z druge strani bodo temeljito analizirali vse primere kršitev samoupravnega sporazuma in še posebej tistih, kjer so osnovne organizacije skorajda vse leto niso potrudile opraviti te ocene in se na tej osnovi odločati za konkretne ukrepe pri povečanju produktivnosti, boljši organizaciji dela in solidnejšem poslovanju nasploh.
Republiški odbor je zadolžil občinske in osnovne organizacije, da takoj izoblikujejo predloge za boljše gospodarjenje, in
poudaril, da morajo osnovne organizacije sindikata v prvih mesecih naslednjega leta zagotoviti, da bodo delavci preudarni pri delitvi sredstev za osebne dohodke. Tam pa, kjer so osebni dohodki presegli dogovorjene okvire, morajo poskrbeti, da se bodo osebni dohodki v naslednjem letu z večjo produktivnostjo uskladili s samoupravnim sporazumemom.
Seveda pa bo treba v vseh TOZD mnogo več storiti tudi za dograjevanje sistema delitve osebnih dohodkov po uspehu dela. To sodi med prvenstvene naloge osnovnih in občinskih organizacij sindikata, kajti gre za pomembne ukrepe za dvig produktivnosti v temeljnih organizacijah združenega dela.
Sicer pa so mnogi razpravljavci na seji republiškega odbora tudi opozorili, da moramo povsod čimprej začeti z dograjevanjem osnov in meril za razporejanje dohodka in delitev osebnih dohodkov na osnovi določil zakona o združenem delu in predvsem več pozornosti posvetiti usklajevanju med samoupravnimi sporazumi med posameznimi panogami.
M. HORVAT
PLENARNA SEJA RO SINDIKATA DELAVCEV VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Premalo živih stikov
Po seji, na kateri so delegati med drugim razpravljali o samoupravnem sporazumevanju o dohodku in delitvi sredstev za osebne dohodke s stališča zakona o združenem delu, so člani aktiva ZK kritično ocenili svoje dosedanje delo.
Republiški odbor sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja je bil pobudnik za poenotenje osnov in meril za razporejanje dohodka ter za delitev sredstev za osebne dohodke in za skupno porabo dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Delegati so na plenarni seji razpravljali o tezah za pripravo osnutka poenotenega sporazuma. V razpravi je bilo izrečenih veliko pobud, ni pa bilo razpravljalca, ki bi zanikal potrebo po enotnem sporazumu.
Aktiv Z K RO sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja je pregledal in ocenil svoje delo in delo celotnega odbora v prvi polovici mandatne dobe. Skupna ugotovitev komunistov je bila, da ne morejo biti predvsem zadovoljni z delom sindikata. Kje so vzroki? V marsikateri osnovni organizaciji sindikata še vedno
mislijo, da so z izvolitvijo delegata t' občinski odbor naredili vse. V osnovnih organizacijah prosvetni delavci premalo poznajo delo občinskih odborov in republiškega odbora, zato še vedno mislijo, da višji forumi odločajo za njih in o njih. Ne gre za premajhno obveščanje prek sredstev javnega obveščanja, pač pa je premalo živih stikov med delegati in bazo. Delo ni dovolj usklajeno, Živ pa je občutek, da je ZSS nad osnovnimi organizacijami.
Delegati po občinah se srečujejo z različnimi odpori občinskih izobraževalnih skupnosti. Nekje so sindikalni odbori samo na papirju, njihovo delo se omejuje na plačevanje računov, kakšnega bistvenega vsebinskega dela pa ni.
Kot oviro za svoje boljše delovanje so delegati ugotovili tudi premajhno razumevanje drugih
sindikatov. Pogrešajo širšo družbeno podporo. S tem pa ni rečeno, da bi radi videli, da bi jih obravnavali na kak poseben način. Hočejo se enakopravno boriti za pravice delavcev v združenem delu, v tem primeru za pravice prosvetnih delavcev.
In kakšni so bili sklepi za nadaljnje delo? Delegati republiških odborov morajo biti predvsem dobro povezani z občinskimi odbori. Najbolje bi bilo, da bi bili delegati republiških odborov hkrati tudi člani občinskih odborov sindikata. Predvsem pa je treba najprej odpraviti zavore znotraj sindikata vzgoje in izobraževanja, vedno pogledati, v kakšni meri So realizirani sklepi in sproti reči kakšno kritično na svoj račun.
STANKA RT! ON J A
RS ZSS O OSNUTKU RESOLUCIJE 1977
Sindikati vztrajajo pri bistvenih pripombah
Večina pripomb sicer že upoštevana, nekatere pa ne, zato jih RS ZSS ponovno predlaga, da bi jih vključili v resolucijo
Javna razprava o osnutku resolucije o uresničevanju srednjeročnega družbenega plana Slovenije v prihodnjem letu je v slovenskih sindikatih obrodila številne tehtne pripombe in predloge za dopolnitve, ki so bile večinoma tudi upoštevane. Nekatere seveda niso bile upoštevane, predvsem tiste manj pomembne in zato republiški svet ZSS ne vztraja, da jih republiška konferenca SZDL sprejme kot skupne pripombe frontno organiziranih družbenopolitičnih organizacij in posreduje skupščini SRS. Nekatere izpadle pripombe pa imajo vendarle dovolj veliko težo, so menili na minulem plenemu republiškega sveta ZSS in sklenili ponovno predlagati, naj bi jih upoštevali pri oblikovanju resolucije.
Tako republiški svet sodi, da bi veljalo bolje opredeliti izhodišče za zadovoljevanje potreb osebne, skupne in splošne porabe, da bo jasna dinamična soodvisnost vseh treh oblik porabe od družbenega proizvoda. Obenem bo
treba opredeliti medsebojni odnos kakor tudi dinamiko vsake oblike porabe za primer, ko bi ali presegli ali pa ne dosegli načrtovane rasti družbenega proizvoda.
Republiški svet tudi predlaga, naj bi bolj poudarili pomen stalnega izobraževanja in izpolnjevanja ob delu, celovitega poklicnega usmerjanja v procesu vzgoje in izobraževanja ter v združenem delu, poleg tega pa pomen prilagajanja zmogljivosti izobraževalnih organizacij ter dijaških in študentskih domov.
V 4. točki resolucije, ki zajema temeljne naloge na področju združenega dela, razporejanja dohodkov in uveljavljanja kakovostnih dejavnikov razvoja, predlaga RS novo podtočko, v kateri naj bi se delavci v temeljnih organizacijah zavzeli, da bodo na pobudo in s sodelovanjem sindikalnih organizacij, s samoupravnim sporazumevanjem usklajevali svoje koristi in združevali sredstva za zagotavljanje hitrejšega in skladnejšega razvoja pogojev za bolj aktivno izrabo oddiha in letovanja.
Med nalogami, ki jih je po mnenju sindikatov vsekakor treba podrobneje opredeliti, je tudi usklajevanje socialne politike. Samoupravne interesne skupnosti, ki so v skupnosti socialnega varstva, bodo potemtakem dolžne v teh mejah usklajevati politiko osebnih dohodkov in sredstev SIS, pri čemer bodo morale biti pozorne na evidentiranje in ocenjevanje skupnih učinkov socialnih korektivov na rast produktivnosti dela in na zmanjševanje neupravičenili socialnih razlik. Bistvena novos*. je torej v tem, da skupnost socialnega varstva usklajuje politiko na tem področju in skrbi. Ju se dajatve — osebne porabe iz naslova posamezne SIS — usklajujejo glede dohodkovnega cenzusa upravičencev, glede višine dajatev in valorizacije, in to v skladu s predpisi in p > enotno dogovorjenih načelih, o čemer se bodo med seboj sporazumevale samoupravne interesne skupnosti.
I. S.
SEJA MESTNEGA SVETA ZSS LJUBLJANA
Delo se šele začenja
Glavni cilji samoupravnega sporazuma o pogojih za zaposlovanje in o minimalnih standardih za življenjske in kulturne razmere pri zaposlovanju delavcev na območju mesta Ljubljana so smotrnejše zaposlovanje kot doslej, višja delovna storilnost, boljše življenjske razmere ter večja socialna varnost delavcev in občanov. Za zagotovitev teh ciljev pa bodo morali podpisniki sporazuma upoštevati predvsem potrebe za oblikovanje take kadrovske politike, ki bo temeljila na rezultatih gospodarjenja ter njenega vključevanja v investicijske programe delovnih organizacij. Seveda bo treba pri tem upoštevati tudi strukturne spremembe glede na razvoj ljubljanskega gospodarstva v prihodnjih letih. Ob tem ne kaže prezreti, da bodo podpisniki sporazuma ustvarjali pogoje za usmerjeno zaposlovanje in izobraževanje, predvsem pa zagotovili minimalne standarde za življenjske in
kulturne razmere delavcev in občanov v ljubljanskih občinah. Skratka, organizacije združenega dela bodo morale začeti z načrtnim in dolgoročnim reševanjem stanovanjskih problemov zaposlenih, prizadevale naj bi si za organizirano družbeno prehrano, vključevanjem delavcev v kulturne in druge aktivnosti ter boljše storitve vzgojnovarstvenih, vzgojnoizobraževalnih, zdravstvenih in drugih organizacij. Posebnega pomena bo skrb za ustvarjanje takih pogojev, ki bodo delavcem zagotavljali dogovorjeno raven osebne in skupne porabe, ki bo opredeljena v območnih družbenih dogovorih in samoupravnih sporazumih o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke.
To je bila osrednja ugotovitev zadnje seje mestnega sveta ZSS Ljubljane v razpravi o osnutku samoupravnega sporazuma o pogojih za zaposlovanje in o minimalnih
standardih za življenjske in kulturne razmere delavcev na območju ljubljanskih občin. Javna razprava o tem dokumentu bo v organizacijah združenega dela in v drugih samoupravnih okoljih trajala do konca januarja, sporazum pa naj bi sprejeli 15. februarja 1977.
V razpravi o giba: h v gospodarstvu in družbenih dejavnostih v prvih devetih mesecih letošnjega leta pa so delegati poudarili, da je položaj ljubljanskega gospodarstva boljši kot ob koncu polletja, vendar kljub temu ni tak, kakor je bi! začrtan s programom družbenoekonomskega razvoja Ljubljane za leto 1976, Razveseljivo, predvsem pa spodbudno je dejstvo, da nekateri pozitivni premiki vendarle dajejo upanje za hitrejšo oživitev gospodarske aktivnosti v ljubljanskih občinah v prihodnjem letu.
I.V.
MERCATOR
Se vedno živijo s kolektivom
Letos Mercatorjevi upokojenci že sedmič zapored skupno praznujejo zaključek starega leta. Snidejo se na tovariškem srečanju, spomnijo se nekdanjih mladih dni, se pogovorijo o sedanjem življenju in seveda naj-' raje obujajo spomine na čase, ko je 'bil Mercator še majhno podjetje. Naporni dnevi prvih dni razvoja tega danes velikega trgovsko-proizvod-nega podjetja sov njihovem spominu prijetni in nepozabni.
Živahnemu klepetu in pripovedim, ki so iz leta v leto podobne, tudi tokrat ni bilo ne konca ne kraja. Zanimivo pa je, da se večina med njimi, čeprav so upokojeni že dolga leta, še vedno zanima za današnji utrip podjetja, v katerega so vložili svoje življenjske moči. Kakor vsako leto so jih tudi letos seznanili z delom in z uspehi Mercatorja.
Namestnik generalnega direktorja Vukadin Nedeljkovič je najprej 326 upokojencev trinajstih TOZD Mercatorja seznanil z letošnjimi uspehi, ko so po njegovi izjavi tudi sad dela tistih, ki danes že uživajo zaslužen pokoj. Ob uspehih je še
posebej omenil načrte za naslednje leto. Zakon o združenem delu in s tem povezana nova samoupravna organiziranost sta narekovala tudi novo organiziranost Mercatorja. »Vedno hočemo več!« je poudaril tovariš Nedeljkovič. »In prav to nas pelje novim hotenjem naproti. In tako je prav. Mercator je bil doslej organiziran kot delovna organizacija z 29 TOZD. Pet TOZD je bilo združenih v skupnost TOZD, druge TOZD pa so bile zunaj tega združenja. Po novi samoupravni organiziranosti pa bo od teh 29 TOZD organiziranih 7 delovnih organizacij in 21 TOZD, a teh sedem delovnih organizacij se bo združilo v SOZD Mercator. V tako organizirani SOZD so se in to prav v teh dneh, z referendumom integrirale še naslednje delovne organizacije: Agrokombinat Krško, Kmetijski kombinat Zasavje, Sadje zelenjava Ljubljan_a, TP Preskrba Krško, TP Zarja Ormož, hotel Sremič Krško, TP Hrastnik, gostinsko podjetje Jelka Hrastnik, Contal Ljubljana, Slovenija sadje Ljubljana in gostinsko podjetje Idrija. V na-
slednjem letu pa se bodo o priključitvi odločali še v hotelu Ilirija, gostinskem podjetju Vič in pri Konditorju Ljubljana.
Po izvedbi vseh omenjenih integracij bo naš kolektiv štel 7800 zaposlenih namesto sedanjih 6500. Ti bodo združeni v 21 delovnih organizacij in v 50 TOZD. Število naših prodajaln, ki šteje danes 650, se bo po novem letu povečalo kar na 825.
Mnogi med vami ste bili jedro Mercatorjevega kolektiva,« je dejal, »in lahko ste ponosni na svoje minulo delo, ponosni, da ste prispevali velik delež. Ponosni na to, kar smo dosegli doslej in kar bomo uresničili jutri.«
Ob koncu srečanja Mercatorjevih upokojencev, ki ga je tudi letos organizirala konferenca sindikata podjetja Mercator in ki ga je letos že drugič popestril program, ki so ga pripravili Franc in Mito Trefalt ter Metka Trefalt z zabavnim in športno navdahnjenim programom, so si vsi zaželeli, da se ob letu srečajo ob enako veselem razpoloženju.
A. A.
KOMUNALNO PODJETJE KANALIZACIJA
Obletnica z novimi načrti
Te dni so delavci Komunalnega podjetja Kanalizacija iz Ljubljane praznovali 25-letnico svojega obstoja. Na slavnostnem zboru kolektiva na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani so ob tej priložnosti izročili 15 delavcem plakete in priznanja za desetletno delo v podjetju, devetim delavcem pa za dvajsetletno delo v kolektivu, ki danes šteje 340 delavcev.
Na proslavi je najprej spregovoril predsednik mestne skupščine Ljubljana inž. Tone Kovič. Zbor delavcev Kanalizacije je pozdravil tudi dekan Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo dr. Tone Klemenčič. Delavcem je ob obletnici čestital tudi predsednik združenja TOZD za stanovanjsko gospodarstvo pri Gospodarski zbornici SR Slovenije Miha Horvatič. O
pomenu komunalne ureditve in z njo povezanega skladnega razvoja življenja in gospodarstva pa je delavcem Kanalizacije spregovoril pomočnik sekretarja za urbanizem inž. Sergej Bub-nov.
O razvoju Kanalizacije je na slavnostnem zboru spregovoril predsednik delavskega sveta Kanalizacije Brane Vranjek.
Pred 25 leti je mestni ljudski odbor ustanovil komunalno podjetje Kanalizacija. Kolektiv, ki je takrat štel 150 članov, je bil zadolžen za obnovo, vzdrževanje in širjenje kanalskega omrežja. Kolektiv takrat ni razpolagal z omembe vrednimi delovnimi sredstvi. Za čiščenje kanalskega omrežja, ki je pred 25 leti merilo 118 kilometrov, je bilo potrebnih kar 80 delavcev. V 25 letih so zgradili 453 kilometrov kanalov, 7 čistilnih naprav, 8 črpališč, vse te naprave pa vzdržujejo s sorazmerno majhnim številom delavcev. Danes znaša skupna vrednost vseh osnovnih sredstev blizu 450 milijonov dinarjev. Če to številko primerjamo s 37 tisoč dinarji, kolikor je znašala vrednost osnovnih sredstev leta 1952, lahko ugotovimo izreden razvoj, ki je sad dveh dejavnikov, in sicer učinkovite podpore in razumevanja družbenopolitičnih dejavnikov in po drugi strani združenega prizadevanja delav-’ cev delovne organizacije Kanalizacije.
Kupujte proizvode Tovarne perila in konfekcije PIK Maribor:
Kvalitetne moške srajce in lahko žensko
konfekcijo, ki jih proizvajajo delavci
združeni v
TOZD perila
TOZD vezenine
TOZD Lenart
Srečno Novo leto 1977 želi kolektiv
Tovarne perila in konfekcije PIK Maribor!
KEMIČNA INDUSTRIJA DOMŽALE - HELIOS
Velike naložbe v prihodnosti
Kemična industrija ima v Domžalah več kot 50-letno tradicijo Tudi danes predstavlja narodni dohodek, ki ga ustvarjajo delavci Heliosa, pomembno postavko v gospodarstvu občine.
Pred več kot 50 leti so bile v Domžalah tri kemične tovarne, po osvoboditvi dve, ki sta se v letu 1959 združili v eno — v Helios. Z razvojem delavskega samoupravljanja so v kemični industriji Helios ustanovili dve organizaciji združenega dela, in to: TOZD Kemična tovarna Domžale in TOZD Tovarna barv, lakov in umetnih smoi Količevo. Tema dvema se je nekaj kasneje priključila še tretja, in to TOZD — Tovarna kemičnih izdelkov in proizvodnje krede Srpenica. Ustanovitev slednje pa sega še v prejšnje stoletje.
Proizvodni program Heliosa je bogat in pester, saj ga tvori 60 različnih skupin izdelkov z več kot 800 proizvodi. Med glavne izdelke sodijo premazna sredstva, pigmenti, proizvodi škroba, umetne smole, kreda, tesnilni materiali za sušenje in različni dodatki betonu.
Sicer pa smo prepričani, da Heliosove izdelke jugoslovanski potrošniki dobro poznajo čeprav je večji del široko razvejenega proizvodnega izbora namenjen različnim vajam industrije. Uporabljajo jih v pohištveni industriji, kovinski, usnjarski, tekstilni in papirni, v gradbeništvu, v pleskarski dejavnosti, pri označevanju cestišč in še bi lahko naštevali.
lahko rečemo, da se je pred dvema letoma Helios priključil veliki družini Pdikema.
Sicer pa 750-članski kolektiv Heliosa ne proizvaja le za domače tržišče, temveč kar 15 odstotkov svojih izdelkov izvaža v vzhodnoevropske in zahodnoevropske države. Lani je proizvedel 35.000 ton izdelkov v
izmene v proizvodnji so zagotovili tople obroke, ki jih pripravljajo v svoji kuhinji, poleg tega pa razpolagajo tudi s približno 70 ležišči v počitniških domovih. Pa izobraževanje? So soustanovitelji šole kemijske stroke, ki bo delovala v okviru Polikema. Obiskovali jo bodo visoko kvalificirani in kvalificirani delavci.
Naprave za proizvodnjo sušilcev v TOZD Srpenica
Prav po vojni se je začel resničen vzpon Heliosa, saj je kolektiv zelo razširil svoje proizvodne zmogljivosti ter se želel najbolj učinkovito tehnološko in samoupravno organizirati. Poleg tega so se v Heliosu tudi trudili povezati s sorodnimi delovnimi orga-
nizacijami v kemični industriji, kajti zavedajo se, daje predvsem v povezovanju, delitvi proizvodnih programov in dela zagotovljen hitrejši in bolj kakovosten razvoj slovenske kemične industrije. Ne nazadnje tudi zato
skupni vrednosti 540 milijonov dinarjev. S tem rezultatom so presegli planska predvidevanja, predlansko, realizacijo kar za 30 odstotkov.
Kljub krepitvi proizvodnih zmogljivosti, modernizaciji
tehnologije in stalni skrbi za bolj učinkovito organizacijo proizvodnje pa v Heliosu niso pozabili na družbeni standard zaposlenih. V zadnjih dveh letih so vložili v stanovanjsko gradnjo kar 7 milijonov dinarjev. Za vse
Brezplačno lahko obiskujejo delavci tudi različne tečaje tujih jezikov in druge, če želijo pridobiti kvalifikacijo.
In kakšna bo podoba Heliosa v prihodnje?
Med osnovne cilje gospodarjenja v sedanjem srednjeročnem razdobju sodi zahteva, da v Heliosu maksimirajo dohodek na zaposlenega. Le-ta naj bi v 1980. letu znašal 270.000 dinarjev na zaposlenega. Če primerjamo planske kazalce s kazalci, ki jih je planil alo celotno gospodarstvo v domžalski občini, tedaj moramo povedati, da so Heliosovi nad poprečjem. Morda celo ambiciozni, vendar pa realni, pravijo v Heliosu in če bodo hoteli uresničiti planske obveznosti, bo seveda potrebno združevati sredstva na dohodkovnih odnosih. Za to so se delavci tudi odločili. Rezultat skupnega vlaganja in združevanja sredstev pa bo 12 novih investicijskih vlaganj. Realizacija naložb pa bo omogočila, da se bo prodaja Heliosovih izdelkov povečala za dvakrat, trikrat izvoz, uvoz pa se bo zmanjšal. Dvakrat se bo povečal tudi celotni dohodek in dohodek Heliosa.
Takšni so torej v grobem načrti Heliosa, ki se je odločil za sistematična vlaganja v povečanje in modernizacijo proizvodnih zmogljivosti in tudi za takšno kadrovsko rast v kolektivu, kjer bodo delavci povsem sposobni obvladovati moderno tehnologijo in produktivnost zelo povečati.
Del TOZD Domžale
F
c
I
5
n
d
s
z
v
n
ti
u
n
n
h
z
z
P
'i
s:
ir
P
ki
di
6’
Ci
ja
rr
a'
Z:
v
Č(
S(
m
l\
sl
šl
sl
P
d;
gi
izi
v
6l
hi
tri
ra
ta
lk
je
n<
2:
h<
hc
ga
nc
kc
bli
nE
dje
ra;
ta
Pri
jug
str
fas
sta
biji
iei
av



21 LET NOVOMEŠKE TOVARNE IMV
Samorastniška pota dinamičnega razvoja
Podjetje je raslo postopoma, kolikor je imel kolektiv sredstev na voljo, danes pa je najpomembnejši evropski izdelovalec avtomobilskih prikolic, najpomembnejši domači proizvajalec kombijev ter vse pomembnejši kooperant francoskega Renaulta
Novomeško podjetje IMV, ki je nastalo pred 21 leti po združitvi podjetij Agroservis in Motomontaža, je s svojim dosedanjim razvojem doka-Zalo, da se je možno enakovredno vključiti v mednarodno delitev dela in [Mednarodne tržne tokove tudi brez 'ako imenovane tradicije. Po tedaj ustaljenih normah, ki pa v današ-ajem dinamičnem poslovnem svetu ne drže več, bi se »moralo« podjetje razvijati znatno počasneje, zlasti še Zato, ker je zraslo v industrijsko Zaostalem kraju in ker je delavce Poiskalo na kmetijah, skratka med ludmi s povsem drugačnimi življenj-?kimi in delovnimi navadami, kot jih 'niajo industrijski delavci. Toda vsem Pomanjkljivostim navkljub je mladi Kolektiv rastel, z njim pa je rasla tudi Pojavnost: danes je IMV najmočnejši evropski proizvajalec avtomobilskih pPrnp prikolic, najmočnejši proizva-lalec dostavnih vozil doma in pomemben sodelavec francoske avtomobilske tovarne renualt. Proi-zvodnja je v pretežni meri usmerjena v mednarodne tržne tokove, pri Pemer pa je najpomembnejše to, da Se bo lahko v naslednjih letih še močno povečala in še bolj vključila 'MV v mednarodno delitev dela.
r

Razvoj tega podjetja je bil vseskozi nekam samosvoj, samorastniški, vselej pa je bil njegov osrednji cilj ~~ skrb za razvoj gospodarsko zelo slabo razvite novomeške občine. Hrav gotovo je bilo to podjetje eden Najpomembnejših opornikov naglega razvoja tega področja in eden 'zmed vzvodov, da se je ta občina v pičlih dveh desetletjih razvila v enega najbolj pomembnih in tudi Majbolj uspešnih industrijskih centov v Sloveniji. Za primerjavo, ki pa jazumljivo ne pove vsega o pomenu 'akšnega tempa razvoja: danes je v M v zaposlenih več delavcev, kot jih I® bilo pred dvajsetimi leti v vsej Novomeški občini. IMV ustvarja blizu ‘3 odstotkov vsega celotnega dohodka v občini in 19 odstotkov do-n°bka, izvozi pa kar za polovico vsega »občinskega« izvoza. Tako danes Novomeška občina tudi po zaslugi kolektiva IMV krepko presega repu-D|iško poprečje ustvarjenega narod-ne9a dohodka na prebivalca.
O dinamičnosti tega kolektiva in o Njegovi trdoživosti pričajo podatki o ^vojnih mejnikih. Zanimiveje, daje a kolektiv že pred petnajstimi leti PMspeval pomemben delež k razvoju jugoslovanske avtomobilske indu-»mje. Znano je, da je podjetje začelo asti, ko se je lotilo proizvodnje dobavnih vozil, tako imenovanih kom-.'Jev. Malokdo pa se še spominja, da la ta kolektiv prvi pri nas sam razvil avtomobil — kombi — lastne kon-
strukcije in da je tudi prvi med avtomobilskimi tovarnami začel prodajati na tuje. Te avtomobile je potem podjetje z različnimi motorji in v različnih izvedbah, med katerimi velja posebej omeniti sanitetni avtomobil, vse uspešneje prodajalo doma in na tujem, tako da je že trinajst let naš najpomembnejši proizvajalec dostavnih avtomobilov in edini proizvajalec sanitetnih vozi.
Razmere na trgu in lastne razvejene zahteve so kolektiv silile v širjenje proizvodnega programa, pri čemer je bilo odločilno dejstvo, da za redno proizvodnjo potrebujejo veliko deviznih sredstev, ki jih je bilo možno pridobiti z izvozom. Tako je skupina strokovnjakov pred desetimi leti razvila camp avtomobilsko prikolico, ki je zavoljo opreme, prilagojene krajevnim razmeram, takoj vzbudila pozornost na skandinavskem trgu. Proizvodnja je potem iz leta v leto skokovito naraščala, krog kupcev pa se je iz Skandinavije razširil na malodane vse dežele zahodne Evrope. V Belgiji je IMV kmalu zgradila montažno tovarno prikolic, da se je tako izognila visokim transportnim stroškom ter predvsem visokim carinskim zaščitam znotraj skupnega evropskega tržišča. Lani je podjetje izdelalo blizu 30 tisoč prikolic in tako ohranilo že pred leti pridobljeni sloves največjega evropskega proizvajalca prikolic.
Ob tem velja omeniti tudi prostorsko širjenje podjetja, ki ni bilo omejeno samo na kraje novomeške občine, ampak na vso Dolenjsko. Pridružila pa so se mu tudi podjetja iz drugih republik. Poleg tega ima IMV kooperacijske odnose pri proizvodnji prikolic in dostavnih vozil s približno 150 podjetji iz vse države.
Pred nekaj leti se je podjetje lotilo tudi proizvodnje osebnih avtomobilov; po začetnem neuspehu v sodelovanju z britanskim BLMCsejepred dvema letoma začeto kooperacijsko sodelovanje s francoskim renaultom v IMV krepko razbohotilo in ker proda doma samo kakih 6 odstotkov svoje proizvodnje prikolic, je med občani podjetje vse bolj znano kot proizvajalec priljubljenih »katrc« in R-12. Kolektiv pa seveda ne bi bil zvest samemu sebi oziroma svojim načelom, če razvoja in kooperacije ne bi načrtoval dolgoročno in iz leta v leto bolj poglobljeno. Za uresničitev takšnih načrtov pa stari proizvodni prostori kajpak niso več zadoščali. Ko se je kolektiv odločil za gradnjo nove tovarne avtomobilov, se je odločil tudi za delitev proizvodnje tako znotraj matične tovarne v Novem mestu kot tudi med novoustanovlje-
nimi obrati, kasnejšimi temeljnimi organizacijami.
Nekdanje prostore za proizvodnjo avtomobilov so preuredili za proizvodnjo prikolic, za večje prikolice pa zgradili novo tovarno v Brežicah, proizvodnjo dostavnih in osebnih vozil pa preselili v novo tovarno. Omeniti velja, da je bila nova tovarna avtomobilov zgrajena pretežno s sredstvi kolektiva—tako kot vse, kar si je kolektiv v dveh desetletjih uspel zgraditi po načelu — gradimo le toliko, za kolikor imamo na voljo sredstva!
Skromen, dinamičen kolektiv je, lahko bi dejali, doslej ustvaril več kot solidno osnovo za nadaljnji razvoj, ki je sodeč po načrtih pogumno zastavljen, vendar pa omejen v dejanske možnosti. Te pa so pri proizvodnji prikolic do leta 1980 povečanje proizvodnje na 60 tisoč prikolic letno in razvoj nekaterih novih tipov, med njimi zlasti velikih stanovanjskih. K temu sodi tudi širjenje prodajne in servisne mreže — ne le po Evropi, ampak tudi na drugih celinah. Avtomobilska industrija naj bi naraščala vsako leto za tretjino, pri čemer bo sposobna prilagajati se razmeram na trgu. Proizvodnjo male »katrce«, za katero že ob koncu tega leta kupujemo v tujini le še za dobro tretjino sestavnih delov, nameravajo do konca leta 1980 povečati na 100 tisoč avtomobilov, mimo tega pa bodo lahko montirali še do 50000 drugih tipov osebnih vozil na osnovi kooperacijske pogodbe. Seveda se ti načrti še »tepejo« z načrti drugih domačih proizvajalcev vozil, ki se bolj kot za zdravo konkurenčno srečanje na trgu navdušujejo za administrativno dodeljevanje pravic do dela trga.
V Novem mestu se bo tako razvijala finalizacija proizvodnje in osnovna proizvodnja avtomobilov in prikolic, proizvodnja delov in sklopov pa v drugih temeljnih organizacijah. Naj ob koncu navedemo še nekaj številčnih kazalcev bodočega razvoja:
Ob koncu srednjeročnega obdobja naj bi IMV dosegel ob 10700 zaposlenih —- kar je približno podvojeno sedanje število zaposlenih —
11,2 milijarde celotnega dohodka. Za uresničitev razvojnega programa bo kolektiv potreboval približno 2,14 milijarde din, od česar naj bi 440 milijonov zbral sam, 500 milijonov domače banke, 1,2 milijarde din pa bi si sposodil v tujini. Takšen program je skladen z razvojnim konceptom naše republike, pri čemer velja posebej poudariti, da bo IMV čez štiri leta prodal na tujem že za desetino vsega slovenskega izvoza.
Zdravo in uspešno novo leto 1977
v #**
želijo
poslovnim sodelavcem, prijateljem in vsem bralcem:
Turistično-gostinsko podjetje »ALPE-ADRIA« Ljubljana, Masarykova 14
CENTRALNA LEKARNA LJUBLJANA Ljubljana, Prešernov trg 5 Trgovsko podjetje »DROGERIJA«
Ljubljana, Ljubljana, Milana Majcna 12 GOZDNO GOSPODARSTVO BLED, n. sol. o. Bled, Ljubljanska 19 GOZDNO GOSPODARSTVO CELJE, n. sub. o. Celje, Ljubljanska 13 Proizvodno gradbeno podjetje »GRADNJA« Žalec GRADBENO PODJETJE BOHINJ, Bohinjska Bistrica Kovinsko podjetje »IMKO« p.o. Ljubljana, Kamniška 41 IMP - INDUSTRIJSKO MONTAŽNO PODJETJE LJUBLJANA, n. sol. o. TOZD ELEKTROMONTAŽA LJUBLJANA, n. sol. o.
INDE KOPER, Center za rehabilitacijo invalidov ISKRA - IEZE LJUBLJANA, TOZD Tovarna uporov in potenciometrov Šentjernej Blagovni transportni center »JAVNA SKLADIŠČA« Ljubljana, Šmartinska 152 s svojimi TOZD: TOZD — Skladišča, Ljubljana, TOZD — BTC, TOZD — Restavracija, TOZD — Skladišča, Novo mesto in delovno skupnostjo skupne službe Kovinska industrija »KOVINO« p.o.
Unec pri Rakeku Konfekcija »LISCA« Sevnica »MARMOR HOTAVLJE«, Industrija naravnega kamna, Gorenja vas/Škofja Loka »MERCATOR« Ljubljana n. sub. o., TOZD »RIBNICA« o. sub. o.
»NOVOLES« lesni kombinat Novo mesto n. sol. o.. Straža OBČINSKI SVETZSS Ljubljana-Vič-Rudnik Ljubljana, Trg MDB 7 OPEKARNIŠKO PODJETJE »MAP« Maribor o. sol. o., TOZD OPEKARNA PTUJ o. sol. o.
KIK »POMURKA« Murska Sobota, TOZD KG Rakičan RUDNIK RJAVEGA PREMOGA SENOVO
»SAVA« KRANJ, industrija gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov z p. sub. o., Kranj, Škofjeloška c. 6
SLOVENIJAŠPORT, Export-lmport, p.o. Ljubljana, Dalmatinova 1 »STANBIRO«, Organizacija za stanovanjsko gospodarstvo Slovenska Bistrica, Partizanska 1 »STANINVEST« Ljubljana p. o. Ljubljana, Kersnikova 6 REK Velenje n. sol. o.,
TOZD TERMOELEKTRARNA Šoštanj, Šoštanj, Ul. Ivo Lola Ribarja 18
Osnovna organizacija sindikata VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA Slovenske Konjice
ZDRAVILIŠČE »RADENSKA«
Radenci n. sol. o.
ZDRUŽENA
ELEKTROGOSPODARSKA PODJETJA SLOVENIJE, n. sub. o. Maribor, Vetrinjska ul. 2
ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV NOV SR SLOVENIJE, REPUBLIŠKI ODBOR Ljubljana, Beethovnova 10
ZVEZA SINDIKATOV SLOVENIJE, OBČINSKI SVET CELJE
ZVEZA SINDIKATOV SLOVENIJE, OBČINSKI SVET VELENJE
Vsem darovalcem, ki so darovali namesto osebnih novoletnih voščil za boj proti raku, se iskreno zahvaljujemo!
DRUŠTVO SRS ZA BOJ PROTI RAKU 61001 LJUBLJANA, Komenskega 4 Tel.: 322-861, 322-862 Žiro račun: 50101-678-49189

NA OBISKU PRI KOLEKTIVU LEKA - PREDSTAVLJAMO GA PRI DELU
»OMREŽILI« SO ZEMELJSKO OBLO
V treh desetletjih se je podjetje razvilo v enoga naših najpomembnejših farmacevtskih podjetij, ki je navezalo niti strokovnega in poslovnega sodelovanja malodane po vsem svetu — Vrh dosedanjega razvoja: prodaja lastne tehnologije v svet
Nedavnolega je kolektiv Leka praznoval trideseto obletnico svojega podjetja. Ob tej priložnosti, a ne za jubilej, pač pa za delovne in samoupravne uspehe, je predsednik Tito odlikoval kolektiv z redom dela z zlatim vencem. Slovesnost je bila seveda primerna priložnost za novinarje, da so pokukali »skozi vsa vrata« v podjetju. Izpustili je nismo tudi mi, rezultat naše radovednosti pa je naslednji zapis o kolektivu, ki je v minulih treh desetletjih »zrasel« v eno naših najpomembnejših farmacevtskih podjetij, z močnim lastnim razvojem in trdno usmerjenimi razvojnimi težnjami.
Danes je Lek po velikosti na četrtem mestu med podjetji v jugoslovanski farmacevtski industriji, izdeluje pa šestino vseh zdravil, ki jih porabimo v Jugoslaviji. 1630 zaposlenih (9,2 odstotka vseh zaposlenih v jugoslovanski farmacevtski industriji) združuje delo v sedmih temeljnih organizacijah združenega dela in delovni skupnosti skupnih služb. Četrtina vseh zaposlenih ima višjo ali visokošolsko izobrazbo, od teh pa je 11 ooktorjev in 7 magistrov znanosti.
Proizvodnja farmacevtskih, veterinarskih in kozmetičnih preparatov že od lani poteka v novi tovarni v šišenski industrijski coni v Ljubljani. Tovarna ima 31.000 kvadratnih metrov površine, dobra polovica pa je namenjena farmacevtski proizvodnji. V tej proizvodnji je zaposlenih
sredstva, bronhospazmolitiki, antialergiki in antidoti. Med 40 oziroma skupaj z derivati 60 kemičnimi izdelki velja omeniti kovinske stearate, gluhohepto-nate, derivate 8-hidroksikinoli-na, sredstva za desinfekcijo semen, bizmutove soli. alkaloide glikozide in dušikov oksidul. Štirinajst skupin veterinarskih preparatov v 18 oblikah vključuje analeptike, antibiotike, antiparazitike, dermatološke preparate, digestive, hormonske preparate, hranilne in zdravilne dodatke živalski krmi, kemote-rapevtike, mineralne preparate ter sredstva za zaščito surovin in krmil.
Kozmetične izdelke iz Leka lahko razvrstimo v 13 skupin v 100 različnih oblikah. Najbolj so znani insekticidi, osvežilci prostorov »Ambient«, šamponi »Dan na dan«, »Duet« spreji,
šamponi, pene za prhanje, vitaminski regeneratorji, utrjevalci las in laki, »Bibisan« izdelki za nego otrok, medicinske zaščitne kreme, osvežilne kopalne soli, osvežilni robčki, zobna krema »Colgate« in Vitergin.
Lani je Lek s prodajo svojih izdelkov iztržil 881 milijonov dinarjev, ali za 36,2 odstotka več kakor v letu poprej, letos pa naj bi se prodaja povečala na 1,194 milijarde din ali za nadaljnjih 35 odstotkov (glede na leto
poprej). Najpomembnejša je kajpak proizvodnja farmacevtskih preparatov, saj po vrednosti presega osem desetin dosežene realizacije, medtem ko sta si v letošnjem letu kozmetična in kemična proizvodnja skorajda enakovredni, vsaka z malo manj kot desetino ustvarjenega celotnega dohodka.
Podjetje večino izdelkov proda doma, na tujem pa tudi farmacevtske preparate. Izvoz
Nova tovarna za proizvodnjo farmacevtskih, veterinarskih in kozmetičnih preparatov je eden od stebrov bodočega razvoja tovarne Lek
pri tem iz leta v leto krepko narašča in letos bo predvidoma skorajda dosegel vrednost 13 milijonov dolarjev ali več kakor petino doseženega celotnega prihodka podjetja. Izdelke prodaja Lek predvsem v dežele EGS, SEV in tudi v dežele neuvrščenega sveta. Pri tem je zlasti pomembno, da je Lek začel poleg surovin, polizdelkov ter izdelkov izvažati tudi doma razvito tehnologijo — in to v dežele v razvoju. Lek se vključuje v načrte dežel v razvoju za gradnjo obratov za proizvodnjo farmacevtskih specialitet. Kolektiv je že navezal stike z Etiopijo, Sudanom, Nigerijo in celo z deželami Srednje Amerike. V nekaterih drugih deželah pa preučuje možnosti za gradnjo farmacevtskih objektov, pri čemer bi lahko izkoristil bogate izkušnje, ki si jih je pridobil pri gradnji svoje nove tovarne.
Ko govorimo o izvozu, velja posebej omeniti doma razvit tehnološki postopek za proizvodnjo redergina, ki ga pridobivajo iz rženih rožičkov. 2e v prihodnjem letu naj bi podjetje dogradilo nove obrate za pridobivanje te učinkovine in z njimi bi se Lek uvrstil med najpomembnejše in največje svetovne proizvajalce redergina. Večino te učinkovine bo podjetje izvozilo na konvertibilno področje, s tem pa bo že v letu 1980 skorajda v celoti pokrivalo uvoz z lastnim izvozom. Pri tem velja poudariti, da se bo v naslednjih štirih letih vrednost uvoza skorajda podvojila, vrednost izvoza pa skorajda potrojila.
Ne bi bilo prav, če v »sprehodu« skozi Lek ne bi posebej spregovorili o razvojno-razisko-valni dejavnosti. Ta dejavnost je v farmacevtski industriji v svetu izjemnega pomena in ji podjetja
430 delavcev ali četrtina vseh zaposlenih. Desetina vseh zaposlenih dela v TOZD razvoj in raziskave, ki si je zavoljo svojih uspehov (doma ima prijavljenih 18 patentov, v tujini pa 40) »prislužil« uradno priznan status raziskovalne	organizacije.
Farmacevtske surovine proizvajajo v Mengšu, v TOZD Kemija in TOZD Droge, kjer je skupaj zaposlenih 138 delavcev.
V Leku izdelujejo 92 farmacevtskih izdelkov v 130 oblikah in 212 različnih pakiranjih; najbolj znani preparati so kar-diotoniki,	antihipertenzivna
zdravila, zdravila za zdravljenje motenj v periferni in cerebralni cirkulaciji,	kemoterape vtiki,
antivarikozna zdravila, analgetiki, inhalacijski anestetiki, anta-cidi, antianemiki, diagnostična
Detajl iz razvojnega oddelka podjetja
Red dela z zlatim vencem, s katerim je predsednik Tito odlikov*! kolektiv ob njegovi 30-letniri
zato namenjajo izredno velika sredstva. Čeprav se Lek ne more enačiti s farmacevtskimi velikani, vendarle glede na svojo velikost namenja znatna sredstva za raziskave in razvoj. Lani je kolektiv za ta namen »odrinil« kar 45 milijonov dinarjev. Lekovi raziskovalci se že lotevajo farmakoloških, biofarmakolOških in predkliničnih raziskav lastnih preparatov, ki so še v razvoju. Do leta 1980 bo podjetje vlagalo v raziskovalno in razvojno dejavnost vse več sredstev, čez štiri leta že 125 milijonov, za »povračilo« pa bodo raziskovalci omogočili podjetju, da bo razmerje med licenčnimi in lastnimi preparati zmanjšalo z razmerja 2 proti 1 na 1 proti 1.
Lek danes sodeluje na strokovnem in poslovnem področju s številnimi v svetu znanimi podjetji tovrstne industrije, pred šestimi leti pa je kot rezultat tako strokovnega kot poslovnega sodelovanja in skupnega vlaganja kapitala zraslo v Ljubljani novo farmacevtsko kemično podjetje Bayer-Pharma, ki izdeluje in prodaja izdelke iz Bayer-jevega farmacevtskega, kemičnega in kozmetičnega ter veterinarskega programa za potrebe jugoslovanskega trga.
Takšen je Lek v jubilejnem letu, ko kolektiv praznuje trideseto obletnico obstoja podjetja.
letu 1980 dosegel vrednost dobrih 3 milijard dinarjev. Vred; nost družbenega produkta naj bj naraščala celo hitreje, po letni stopnji 31 odstotkov, družbeni proizvod na zaposlenega naj bi s® povečeval letno za 19 odstotkov, število zaposlenih pa za 9 odstotkov letno.
Najmočneje naj bi se v nasled; njih letih razvijala dejavnost, k' naj zagotovi dovolj surovin, to pa sta TOZD Kemija in TOZD Droga. Farmacevtska in kozme; tična proizvodnja naj bi naraščali nekaj počasneje kot proizvodnja surovin, še počasneje pa naj bi se razvijale druge dejavnosti. Da bj kolektiv uresničil srednjeročni razvojni program in dosegel začrtane poslovne cilje in dogovorjeno raven družbenega if osebnega standarda zaposlenih, bo moral v naslednjih letih zbrati skupno 1,3 milijarde dinarjev investicijskih sredstev, poleg tega pa še dodatnih 430 mili}0' nov din za obratna sredstva. Kolektiv bi sicer lahko sam zbral potrebna sredstva, vendar jih bo prav v naslednjih dveh letih potreboval znatno več, kot jih b° lahko prigospodaril. Zavolj0 tega bo moral najemati tudi posojila.
Ne domišljamo si, da smo v tem kratkem zapisu uspeli predstaviti kolektiv Leka; ničesar
Ne tako redek pojav v tovarni: kulturna prireditev, tokrat razstava likovnih dosežkov dveh članic kolektiva
Srednjeročni razvojni načrt predvideva, da se bo podjetje naglo razvijalo, vendar ne mimo dejanskih finančnih možnosti. Tako naj bi celotni dohodek, preračunano seveda po sedanjih cenah, naraščal vsako leto v poprečju za 28 odstotkov in v
javnosti članov kolektiva ija rekreacijskem, kulturnem in drugih področjih, ničesar nism0 zapisali o skrbi za človeka v tein podjetju. Nam v opravičilo dodajmo, da je ta del življenj3 kolektiva vreden posebne P0" zomosti, samostojnega zapis3.
Polindustrijski laboratorij v TOZD Kemija v Mengšu je pomembna Lekova naložba za razvijanje lastnih tehnoloških postopkov

- — .
DELAVCI LESNINE USPEŠNO ZAKLJUČUJEJO POSLOVNO LETO
Novi obrati in nove prodajne površine
v_______________________________________________^
Pripovedovati o delovnih uspehih kolektiva Lesnine v letošnjem letu bi Pomenilo napisati cele časopisne strani. Delavci organizacije združe-hoga dela Lesnina in v širšem Pomenu delavci sestavljene organi-zacije združenega dela UNILES so v minulem letu dosegli toliko uspehov, Pa vseh preprosto ne moremo niti zabeležiti.
Nekaj uspehov pa je le takih, ki bi Ah kazalo poudariti, saj so med Pomembnejšimi za dolgoročni razvoj Podjetja.
Prav gotovo je v letošnjem letu aden največjih uspehov delavcev, ki delajo v TOZD notranje trgovine otvoritev salona pohištva v Novem Sadu in v Prištini, zato o tem nekaj več. V srednjeročnem načrtu naj bi v Patih letih povečali prodajne površine na jugoslovanskem prostoru za Približno 60 tisoč kvadratnih metrov. To pa pomeni nekaj več kot deset tisoč kvadratnih metrov letno.
Salon pohištva v Novem Sadu, ki so ga odprli 9. septembra letos in 'akrat na slavnosten način predali svojemu namenu, je največji in naj-iapši njihov salon pohištva v Jugoslaviji. Za izpolnitev srednjeročnega načrta pa pomeni novih 3.000 kvadratnih metrov prodajne površine. Priprave za otvoritev salona so bile vsestranske. Tako so pri Lesnini že Prej poskrbeli za analizo tržišča, 'zbor dobaviteljev posameznih izdelkov, reklamo in za kadrovska vprašanja.
V novi salon so delavci Lesnine in krdi Unilesa vložili približno 25 milijonov dinarjev Zaloge salona pa Oodo znašale od 700 do 800 milijonov dinarjev, letno realizacijo pa načrtujejo na več kot 50 milijonov dinarjev. V Novem Sadu se bo delež Prodaje pohištva Lesnine povečal od sedanjih 4 na 20 odstotkov v glavnem mestu Vojvodine. Sedaj prodajo na 17,450 kvadratnih metrih v Novem sadu za 290 milijonov dinar-jav pohištva. Vsi ti podatki pa govo-njo v prid perspektivnosti novega salona Lesnine.
Tudi to moramo omeniti, da v novem salonu Lesnine v Novem Sadu kupci lahko izbirajo izdelke 50 različnih proizvajalcev pohištva iz vse Jugoslavije. Največ pa so seveda zastopane članice Unilesa in proizvajalci iz Vojvodine.
Ker je v Novem Sadu pri prodaji
nove trgovske hiše so v Lesnini posvetili največ pozornosti pridobivanju in usposabljanju novega kadra, ki bo vodil to trgovsko hišo. To pa predstavlja zagotovilo, da bo nova poslovalnica s svojimi rezultati ustvarjala dovolj dohodka za vračanje vloženih sredstev in za naložbe v
moči, saj bodo s tem povečali kvaliteto in produktivnost. To pa pomeni dodatna sredstva za razširjeno reprodukcijo. Z rekonstrukcijo in z novimi vlaganji pa bodo tudi izboljšali delovne razmere svojih delavcev.
Pri naštevanju uspehov Lesnine prav gotovo ne gre zanemariti uspe-
ha. ki ga je dosegel TOZD izvoz v prvih sedmih mesecih letošnjega leta. Izvoz v tujino so namreč več kot podvojili v primerjavi z enakim obdobjem minulega leta. Izvozni posli so tekli dobro, tako da so v dobrih šestih mesecih letošnjega leta dosegli vrednost 700 milijonov dinarjev. Samo v ZDA so izvozili za 300 milijonov dinarjev svojih izdelkov. Poudariti je treba, da na to zahtevno tržišče izvažajo predvsem končne izdelke. S tem povečanim izvozom je Lesnina postala največji jugoslovanski izvoznik pohištva v ZDA.
To pa prav gotovo ni vse, kar bi lahko povedali o uspehih kolektiva Lesnine v minulem letu, saj bi poleg
številnih gospodarskih uspehov morali omeniti tudi skrb za družbeni standard, in to predvsem za letovanje njihovih delavcev in ne nazadnje tudi solidarnost, ki so jo pokazali delavci Lesnine ob katastrofalnem potresu v Posočju. Za prizadete so namenili dvodnevni zaslužek in tako zbrali samo delavci trgovskega dela Lesnine 500 tisoč dinarjev, za kar so v Breginju postavili dve montažni hiši
Ob koncu bi lahko rekli, da delavci Lesnine predvsem skrbijo za uspešnejši razvoj svojih TOZD, boljše delovne razmere, višji družbeni standard in večji poslovni uspeh doma in na tujem.
»llMiill
stanovanjske opreme močna konkurenca, bo morala Lesnina nuditi potrošniku nekaj več, kar so tudi načrtovali, saj so temu primerno oblikovali tudi prodajne pogoje.
Razstavni in prodajni salon pohištva v Novem Sadu je bil torej zgrajen po premišljenih študijah tržišča in so ga ob otvoritvi prav zato lahko imenovali kot največji in najlepši salon pohištva Lesnine v Jugoslaviji.
Novim prostorom v Novem Sadu se je ob koncu leta pridružil tudi nov prodajni in razstavni objekt v Prištini. Z gradnjo tega objekta so začeli leta 1974. Prodajni salon v Prištini je manjši od novosadskega in zavzema površino 1617 kvadratnih metrov. Vrednost objekta znaša po pogodbi skoraj 13 milijonov 800 tisoč dinarjev. Poleg skrbi za sredstva
nove objekte.
Ko že govorimo o novih objektih Lesnine, moramo prav gotovo tudi omeniti modernizacijo oziroma gradnjo novih proizvodnih objektov v Dobovi in Ljutomeru.
O prenovljenem obratu v Dobovi bi pravzaprav na kratko lahko rekli samo to, da pomeni 3. junij ko so svečano odpni prenovljeni mizarski obrat za delavce DEKORLESA dopolnitev proizvodnega programa in povečanje proizvodnje zmogljivosti s sodobno strojno opremo za proizvodnjo maloserijskega ekskluzivnega pohištva in individualne opreme
Nova strojna oprema in prenovitev obrata je seveda terjala ogromna finančna sredstva, zato so vanj vložili vsa razpoložljiva sredstva in
IS ^ i
Salon pohištva v Novem Sadu je eden najlepših in največjih prodajnih objektov Lesnine v Jugoslaviji.
Ambiciozni, vendar realni načrti
Čeprav šteje kolektiv Energoinve-sta iz Črnuč le 360 zaposlenih, proizvede približno tretjino transformatorjev, ki jih potrebuje eiektrodistri-budja v Jugoslaviji. Ob tem kaže poudariti tudi dejstvo, da se je v zadnjih desetih letih uvrstil ta kolektiv tudi med pomembne izvoznike, saj dobro tretjino svojih izdelkov izvozi v dežele vzhodne Evrope ter Bližnjega vzhoda, kjer skupaj z drugimi delovnimi organizacijami, ki so združene v Energoinvestu, opravijo celoten inženiring in gradnjo električnega omrežja. Gre torej za ponudbo na ključ in za dobro utečeno sodelovanje znotraj Energoinvesta.
Že nekaj let pa v črnuškem Energoinvestu ugotavljajo, da so njihove
sedanje zmogljivosti premajhne glede na povpraševanje po njegovih transformatorjih, poleg tega pa je treba sedanjo proizvodnjo tudi tehnološko »obogatiti« ter zgraditi ob tovarni potrebne laboratorije za merjenja in stalno kontrolo kakovosti. Zato so se odločili tudi za večjo investicijsko naložbo, s katero bodo v prvi fazi zgradili za nadaljnji razvoj tovarne zelo pomemben laboratorij in poleg tega tudi zamenjali tehnološko zastarelo strojno opremo z najsodobnejšo. Čez dobri dve leti bo prva faza rekonstrukcije opravljena. Seveda pa to še ne bo konec; šele takrat bo začel obseg proizvodnje v Energoinvestu Črnuče naraščati, saj računajo, da bodo ob koncu sedanjega srednjeroč-
nega razvojnega obdobja že za 60 odstotkov povečali proizvodnjo transforamtorjev. Glede na dosedanje izvozne izkušnje pa bo tudi v bodoče izvozna usmeritev pomembnejša in povsem upravičeno lahko pričakujemo, da se bodo sedanja prizadevanja, da se črnuški Energoin-vest še bolj uveljavi na tujih trgih, uresničila.
Še to: kljub povečanju obsega proizvodnje in tudi večji vrednosti realizacije se število zaposlenih v Energoinvestu Črnuče ne bo povečalo, saj bodo z investicijskimi naložbami povečevali produktivnost dela in izboljšali delovne razmere.
Podoba Energoinvesta Črnuče pa
se ne spreminja samo v proizvodnji, črnuška tovarna postaja namesto temeljne organizacije združenega dela sedanja delovna organizacija. Z novim ■samoupravnim sporazumom o združevanju delovnih organizacij v SOZD Energoinvest Sarajevo oblikujejo v tem jugoslovanskem velikanu tudi nove medsebojne odnose, ki ne bodo več temeljili le na kupoprodajnih odnosih, temveč se bodo vse delovne organizacije ob vsakem skupno opravljenem poslu sproti dogovarjale o delitvi ustvarjenega dohodka in o riziku za to so se še posebej zavzemali črnuški Energoinvestovci in zdaj bodo na osnovi določil zakona o združenem delu take rešitve tudi v resnici vnesli v samoupravni sporazum o
združevanju. Novo vlogo pa dobivajo tudi prodajne službe v Energoinvestu, ki bodo prav tako postale delovna organizacija, vendar pa bo v njih dvodomen sistem odločanja; programe in interese bodo torej soočali delavci iz proizvodnih delovnih organizacij in tisti, ki so zaposleni v teh službah.
Seveda pa je to le prvi del reorganizacije v Energoinvestu, kajti v črnuški delovni organizaciji bodo uresničevali tudi tista določila, ki veljajo za delovno organizacijo in temeljne organizacije združenega dela. Začeli so že analizirati možnosti za ustanovitev več temeljnih organizacij združenega dela in delovne skupnosti za opravljanje skupnih zadev. Že nova investicija jih sili v drugačno organiziranost, saj bo laboratorij opravljal storitve tudi za druge delovne organizacije in institute, proizvodne organizacije pa bodo prav tako imele glede na naravo svojega dela možnost, da se odpirajo navzven in povezujejo prek samoupravnih sporazumov še z drugimi asociacijami združenega dela.
Če pravimo, da se je podoba črnuškega Energoinvesta začela spreminjati z integracijo z drugimi temeljnimi organizacijami združenega dela v Energoinvestu, kar velja za zadnja leta, tedaj lahko glede na predvidene načrte in o investicijski gradnji tudi trdimo, da se bo podoba tovarne v naslednjih letih še hitreje spreminjala. Iz nekdanjega Jambora nastaja sodobna tovarna, ki bo v bodoče lahko tudi več sredstev namenjala osebnemu in družbenemu standardu svojih delavcev in dajala večji delež k družbenemu bogastvu. Predvsem to pa delovni kolektiv črnuškega Energoinvesta tudi hoče.
Transformatorji na montažni liniji
Vse je dobro
Matjaž Vizjak, sekretar sektorja za obveščanje in politično propagando pri RS ZSS, večkrat pove:
»Najprej nesejo na televizijo... Če tam ne vzamejo, nesejo na Delo.
Če Delo ne vzame, nesejo na Delavsko enotnost... Če tudi tam ni nič, potem pa nesejo za naš bilten...«
»No, in...
»Objavimo, seveda!«
Kaj ime! Srce!
Po večerji, ki jo je novinarjem, spremljevalcem in poročevalcem o procesih v slovenskih sindikatih pred novim letom priredil predsednik RS ZSS Janez Barbo-rič, se je začelo kegljanje. Prosim, pravo kegljanje.
Prisoten je bil tudi znani kegljač in dolgoletni predsednik kegljaške zveze Slovenije, zdaj odgovorni urednik Ljubljanskega dnevnika Edo Glavič. Po nekaj metih ga je veselje minilo, poslovil se je in odšel domov.
Na sosednji stezi ga je dobesedno zasenčil tisti večer izredno razpoloženi Stjepan Šaubert.
Jeza tovariša Veselka
Frančka Veselka, dolgoletnega predsednika osnovne organizacije sindikata v »Delu«, je izredno jezilo, ker je še vedno dobival Delavsko enotnost, čeprav ni bil več predsednik. Približno devetkrat je ostro interveniral, dokler naši naročninski službi naposled nenadoma le ni uspelo, da je ustavila pošiljanje.
»Škoda ga je,« pove večkrat njegov nekdanji »podanik« Ivo Vidic. »Nikoli potem nismo več dobili takšnih jabolk in krompirja.«
Lačen od mize
Na večerji, ki jo je novinarjem priredil Janez Barbo-rič, je bil tudi dopisnik mariborskega Večera — urednik Dušan Željeznov. Utrgal si je nekaj minut svojega dragocenega časa, malo pokramljal, pojedel, vstal in odšel.
»Dušan, ne spodobi se, da takoj greš! Saj bo še kdo mislil, dš si se prišel samo najest,« je nekdo rekel.
»Saj se nisem najedel,« je trpko dejal tovariš Željeznov in odšel.
Rešitev za zdravstvo
Marjan Hlastec, znani slovenski igralec, je predsednik osnovne sindikalne organizacije v Drami SNG. Njegova žena Francka Strmole-Hlastec, sodnica, pa je funkcionar zdravstvene skupnosti. Na nekatere probleme zdravstva, zlasti pa na prezasedenost bolnišnic, ni mogla pozabiti niti v povsem zasebni družbi prijateljev.
Hlastecu pa je bil takšen pogovor v tistem trenutku odveč.
»Le zakaj bi vsakega takoj tlačili v bolnišnico,« je zagodrnjal. »Dajte ga na višji položaj, pa bo takoj zdrav! To ni nič novega! Stroški zdravljenja pa so približno enaki!«
»Ni časa!«
Nobena skrivnost ni, da voditelji Drame niso najbolj ;; zadovoljni s predsednikom »njihove« sindikalne orga- |ii|| nizacije. Marjanu Hlastecu je zaradi tega izredno hudo.
»Res je, da sem po naravi nagnjen k humorju. In ko zdaj, ob koncu leta razmišljam o svojem sindikalnem delu, ugotavljam, da mojih pobud, ki vse po vrsti najbrž Ti niso bile neumne, pristojni organi niso vzeli dovolj resno ali pa je zmanjkalo časa.«
Pasji rep za izgovor
Znani slovenski psihiater dr. Janez Rugelj, borec proti J T j alkoholizmu, je bil pred dnevi na obisku v naši redakciji.
Z glavnim urednikom Vojkom Černelčem sta se pogo- Iji!; varjala o odmevih na njegov podlistek. Doktor je govo- i : ril o potuhi, ki jo »javnim« alkoholikom dajejo »prikriti« alkoholiki, da se pri nas ne konča brez alkohola nobeno rojstvo, pogreb, poroka, razveza in po navadi niti takšen pogovor, kakršen je danes.
Rugelj: Redke so pisarne pomembnih ljudi, kjer v omarici nimajo alkohola!
Černelč: Oprostite, morda, toda pri nas — ne!
To rekoč nastežaj odpre vratca bifeja. In pokazala se je zelenka, v kateri je bilo še nekaj žganja.
Rugelj (se samo grenko smehlja)
Černelč (skozi vrata): Francka! Kdo je prinesel to —	,
flašo?
Francka Gorjanc je sekretarka redakcije.
Rugelj: (se smehlja še bolj grenko)
Francka: To je tista steklenica, ki ste jo v petek dobili Ij na srečanju s kolegi »Radničkih novin« v Samoboru —	|T!
kar je ostalo, je tu shranila Sonja Gašperšič (naša kulturna urednica, op. ur.), češ da bo na varnem ...
Rugelj: (se neha grenko smehljati)
Kdo ugane, kaj si je mislil dr. Rugelj, čeprav je čista resnica, kar je povedala tovarišica Francka. Mislil si je:	T
»Takšnega odgovora še pes na repu ne prinese!«
Njihov delovni program
Na občnem zboru so člani sindikalne podružnice izvolili posebno komisijo in jo zadolžili, naj v »sodelovanju z izvršnim odborom sindikata in z drugimi vodilnimi strukturami v obratu« naredi osnutek delovnega programa sindikalne organizacije za prihodnje leto.
Komisija je imela šest sej in pet sestankov z izvršnim odborom ter tri razgovore s predstavniki samoupravnih organov, partije in mladine.
Pred dnevi je komisija dala v javno razpravo svoj osnutek delovnega programa sindikalno organiziranih delavcev.
V njem piše:
»Glede na ustavo, ki smo jo nedavno tega sprejeli in glede
na zakonska določila, ki izvirajo iz te ustave in ki sindikatu dajejo večjo veljavo kot doslej, bo treba v prihodnjem letu kadrovsko, politično in organizacijsko okrepiti našo organizacijo. Hkrati pa bomo morali čim bolje urediti odnose med vodstvom in člani sindikata.
Naša organizacija naj bi v prihodnjem letu še bolj postala last delavcev, delavska tribuna in njihov prizadevni dejavnik na področju skrbi za urejanje socialnih ter drugih problemov vseh zaposlenih.
Bolj kot doslej bomo morali skrbeti za kulturno življenje članov sindikata in sploh za razvoj dejavnosti na vseh tistih področjih, ki plemenitijo delovnega človeka.
Glede rekreacije bo treba storiti vse, kar je v naši moči, da se delavci vključijo v športno dejavnost in rekreativno izkoristijo svoje dopuste ter dobijo ozimnico.
Skrbeti bo treba za pravilno kadrovsko politiko, boljšo delitev po delu in nenehno uveljavljanje osnovne vsebine zakona o delavskem samoupravljanju v vsakdanji praksi.
Želeti bi bilo, da bi izvršni odbor naše organizacije pred vsako sejo delavskega sveta oblikoval svoja stališča do problemov, ki jih bodo na sestanku samoupravljavcev obravnavali in jih pravočasno posredovali omenjenemu vodstvu.
Hkrati bo treba storiti vse, da
bi čimprej odpravili dosedanji forumski način dela v naši organizaciji.«
Ta delovni program so na nedavnem sestanku sindikata tudi sprejeli.
Vsi so glasovali zanj.
Ob koncu sestanka je predsednik dejal:
»Naloge, ki nas čakajo, niso majhne in vsakdo med nami se bo moral potruditi, da jih bomo v prihodnjem letu uresničili.«
(Pripomba uredništva: Članek, ki ga objavljamo, je bil napisan pred petindvajsetimi leti, pa je še danes aktualen; ponatisnili smo ga samo zato, da bi dokazali kontinuiteto naše revolucije.)
JANEZ VOLJČ
PREDLOG ZA NOVOLETNI MENU
Predjed za dobro voljo
(Gospodinja lahko doda tudi manj soli in več popra)	_________
Saj ni nobena skrivnost, da so uredniki nasploh kar v redu ljudje, razen takrat, ko se pogovarjaš z njimi o docela konkretnih stvareh v zvezi s časopisom. Takrat znajo biti vztrajno nesramni kot najbolj trdovratne muhe. Dobro, tematika utegne biti zanimiva za znanstvenika, ki ga zanima delovna psihologija. Za naš sestavek pa je bolj pomembno, da se je urednik, ko je prišel na pogovor na štiri oči, prikazoval kot skrajno raznežena in dobrohotna osebnost, toda meni se je pa le zdel dokaj podoben trdovratni muhi.
Začel je: »Veš, bilo bi zelo zanimivo in sploh bi ugodno odjeknilo, če bi za novoletno številko napisal kaj zanimivega.« (V griu sem imel komentar:	»Mar ne pišem vedno
skrajno zanimivo?« — Komentar sem iz taktičnih razlogov zamolčal.)
»Zanimivo! Na tem mora biti poudarek. Seveda mora biti sestavek tudi lahkoten in sploh tako, saj razumeš...«
»Torej nekakšna humoreska? Ali vsaj blizu humoreske?«
»No, no... Delovni naslov bi lahko bil tudi .humoreska'. Vsekakor bi bilo dobro, če bi lahko na šaljivo dobrohoten način naredil prerez skozi celoletno dejavnost sindikatov. No, materija je sicer dokaj obsežna, vendar lahko strokovno opravljeni prerezi stvari dokaj poenostavijo, jih skrajšajo in napravijo primerne za novinarsko obdelavo.«
Zdaj je bila na meni vrsta, da sem se globoko zamislil. Najprej mi je seveda padlo v oči, da je sindikalna dejavnost — gledano in ocenjevano globalno — nekaj tako resnega in na nivoju, da se na njen račun ne bi kazalo šaliti. T udi če bi šlo za nekaj dobrohotnih prerezov v 1976. letu.
Sef pa je še vedno.gonil svojo:
»Rečem ti, da bi bilo zelo dobro sprejeto.«
Zraven je seveda še nekaj momljal o dobrohotnosti in podobnih zadevah, mene pa je npnavadno motilo, da je bil zelo meglen, ko bi btlo treba natančneje povedati, kje in od koga bi »bilo dobro sprejeto«.
" Naredil sem se studiozno majhnega:
»Če bi začel kar z januarjem, bi seveda moral ugotoviti, da je bilo na dnevnem redu nekaj izredno pomembnih sej, ki so se potem logično nadaljevale v februarju in potem so vse nudile trdno platformo za vsebin-
sko bogato delovanje 1 marcu in...«
S serijsko pogojenostjo sej nisem prišel niti do maja, kaj šele, da bi zaokrožil vso dejavnost v 1976. letu.
»Saj v tem ni nič dobrohotno smešnega!« je vzrojil šef.
»Se strinjam,« sem mu vrnil žogico.
»Vseeno ni treba takoj obupati. Morda bi se lahko izvlekel, če bi navrgel nekaj problemov. Kaj vem kaj, stanovanja, nočno delo žensk, sindikalno listo... Vraga, menda ne bom razmišljal namesto tebe. Saj si vendar ti humorist, ne?«
Kljub mojemu humorizmu in njegovi resnobi sva naposled le morala ugotoviti, da mineštra iz sej, problemov, ugotovitev, sklepov in spet novih sej ne daje prav nikakršnega gradiva za humoristično obdelavo.
»Kaj potem?« sem predrzno vzdihnil.
»Že prej sem bil na tihem prepri-" čan, da moraš stvari zagrabiti bolj osebno. Navsezadnje je naš bralec človek in sindikalni funkcionar vse v enem. Torej, človek k človeku — po najkrajši poti. Glej, saj niso samo
seje in problemi in sindikalisti v spopadu z njimi kot srednjeveški vitezi. Spusti ga malce iz višav v domače življenje!«
Sprva so se mi zasvetile oči, vendar navdušujoče žarenje ni trajalo pretirano dolgo. Saj veste, kako je. Žena, otroci, sorodniki... Torej sem se spustil na vroča tla skrajno previdno:
»Dragi šef, na domačem teritoriju vsak človek — torej tudi sindikalni delavec, tega ne tajim — res doživlja množico humorističnih dogodivščin, vendar sem prepričan, da jih je treba v sindikalnem glasilu obravnavati s skrajno resnobo. Poglej, opišeš človeka, delovnega, prijaznega, navdušujočega... skratka, biser... potem pa zveš, da ga je doma žena vzela v precep. Pravi Libanon v malem, ti rečem. Najprej obrobni spopadi, desnica, levica... Sledi oborožitev na obeh straneh in krvavo obračunavanje. Tudi z najtežjim orožjem.«
Šef mi je že začel odmajevati z glavo, kar je pomenilo najavo odločnega »ne«, ko mi je duh vzplamenel v novo zamisel:
»Šlo bi! Ko bi bil opis spopada na vrhu in praktično vse tik pred ločitvijo države na dva dela z ločenima proračunoma, bi se pojavile bele čelade in položaj bi se — tako ali drugače — normaliziral. Kaj, ni genialno? In še bi imel možnost za zanimivo povezavo med zunanjo in notranjo politiko. Bomba, kaj?«
»Si znorel?« je poskočil šef. »Sindikat in bele čelade! Bodi vendar to, kar si in ne skači mi v zunanjo politiko.«
»Saj si mi vendar nakazoval, naj sindikaliste počlovečim...«
»Dovolj! Greva po kratkem postopku! Vprašujem —'odgovarjaj! O čem so se v minulem letu sindikalni delavci največ pogovarjali? In s čim so se največ ukvarjali?«
»Z osnutkom zakona o združenem delu!«
»Uganil si! Torej, na delo! Napravi mi novoletno humoresko na račun zakona o združenem delu. Želim ti
vso srečo in obilo delovnega žago-na!«
Potem se je bliskovito umaknil v svoje okolje, kjer mu zaradi tajnice ( nisem mogel več do živega. V redu. sem si mislil, mu bom pa zvaril novo-letno humoristično predjed, če se je že tako zapičil vanjo. In, če je res, da bo dobro sprejeta.
Uvod sem imel kaj hitro pod stre- 1 ho:
»Sindikalni aktivist tovariš Prepih, ki je bil s svojo dejavnostjo vedno na tekočem, si je globoko oddahnil, ko je po radiu in celo televiziji slišal h1 videl, da je osnutek zakona o združe-nem delu naposled prišel na cilj in se rešil tistega ,osnutka' ter postal ,zakon‘. Mat' kurja, je zasopihal tovariš Prepih, če nisem imel zadnje čase tega osnutka že poln ,kufer‘. Saj so naši delavci zadevo takoj razumeli in ne vem, komu je bilo treba, da smo jim jo morali kar naprej znova m znova razlagati. Dobro, gre pač za realnost družbenopolitičnega življenja. Vsaka stvar, hvala bogu, pač enkrat mine in tako smo tudi osnutek poslali tja, kjer mu je mesto. Zanima me le, kaj bo prišlo zdaj na vrsto. Tovariš Pepe, ki je bil zadnjič v Ljubljani, kjer ima dobro povezavo, še n> vedel povedati nič konkretnega.
»In kam misliš speljati svoje modrovanje?« je rekel šef, ko se flii je iznenada naslikal nad ramenont
»Poanta je morilska,« sem se navdušil. »Tovariš Prepih niti ^ sluti, da je bil .osnutek' samo uvodi11 da ga zdaj pravo delo šele čaka. , Namreč, kako zakon v resnici spravil' v veljavo...«
Šef je reagiral bliskovito: »h** rečem, da nimaš smisla za hunto!, j vendar bova zdajle kar nehala. Rekei sem ti, da napravi humoristični pfe' J rez skozi 1976. leto, ti pa že skačešv 1977.	1}
Vrzi vse skupaj stran. Bodo p3^ naši bralci dobili novoletni men11 brez humoristične predjedi. Od juh6 1 bomo šli naravnost na pečenko * j zeleno solato!«	Ti?


*
*
*
*
*
*
*
*
*
4
4
4
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
+
*
*
Stvar je enostavna! Tovariši, kakor vemo, smo si zadali akcijski program in ne smemo obupati prej kot takrat, ko bomo spet v takšni situaciji kakor smo danes ...
Karikatura: A. Novak

L
iz zgodovine delavskega gibanja
28. decembra 1976
stran
v
e
L,
K
e
i,
|3
0
n
j-
;e
al
al
li
o
n
:a
;a
*
ia
D-
y
ni
)e
ni
A'
s£
in
8’ . id
Je
>f,
el
e-
iv ’
ai
ne
h«
« I 'if i
ILEGALNA NARODNO-REVOLUCIONARNA ORGANIZACIJA
Nezadovoljstvo z lojalnostjo meščanskih političnih društev in razočaranje nad neučinkovitostjo legalnih prizadevanj za narodne pravice se je pokazalo že pri rezultatih volitev v parlament leta 1924. Tedaj je slovanska lista, ki je za to priložnost združevala obe meščanski struji, dobila za tretjino manj glasov kot leta 1921. Namesto prejšnjih Pet poslancev sta bila izvoljena le dva — Vilfan in Besednjak. Na ta poraz so seveda vplivali reformiran fašistični volivni zakon, °bsežnost volivnega okrožja, v katerem so bili Slovenci in Hrvati v manjšini, in poostren fašistični teror in ne nazadnje tudi nezadovoljstvo volivcev s politiko meščanskih društev. Zato so se mnogi vzdržali volitev, na drugi strani pa je prav po slovenskih °krajih naraslo število glasov za komunistično stranko, ki je dobila kot leta 1921 dve poslanski mesti. Prvič je bil izvoljen na komunistični listi tudi Slovenec: Jože Srebrnič iz Solkana.
protiitalijanski značaj. Širše ilegalno narodnorevolucionarno gibanje se je dejansko razvilo šele po letu 1927, po razpustu kulturnih društev, in to neodvisno od ORJUNE. Tedaj so gori-ški in tržaški mladinci na sestanku na Nanosu ustanovili organizacijo, ki ji pravimo kar tigrovska organizacija, čeprav si tedaj ni nadela posebnega imena, le njena tržaška veja se je imenovala Borba. (V dokumentih komunistične stranke je sicer že tedaj omenjeno ime TIGR, ilegalna časnika Torba in Svoboda pa govorita o narodnorevo-lucionami organizaciji, le po letu 1930 se pojavlja tudi ime TIGR)
Končni cilj organizacije je bila pridružitev primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov k Jugoslaviji. Akcijski program organizacije je bil naslednji: z nasiljem proti fašističnim raznarodovalnim ustanovam opozoriti svetovno javnost na vprašanje narodnih manjšin v Italiji in ustrahovati nosilce raznarodovalne politike.
Boj za narodni obstanek je
tatov na fašistične ustanove in posest.
Težko je presojati kolikšen in kakšen odmev so imele te akcije na slovenske množice! Ivan Regent je poročal v komunističnem glasilu Lo Stato operaio, da te akcije niso dejanja zgolj neke teroristične sekte, temveč so izraz splošnega sovraštva in ljudskega besa. Vse prebivalstvo je solidarno z atentatorji in jih ščiti, čeprav tvega ostre kazni. Poročal je tudi, da narodni revolucionarji niso skupina plačancev v službi jugoslovanske vlade in da ima TIGR, čeprav je zaprta organizacija, za seboj vsaj petdeset odstotkov prebivalstva Julijske krajine. Opozarjal je na razliko med to organizacijo in ORJU-NO, ker so ju fašistične oblasti pa tudi voditelji komunistične stranke enačili, in poudarjal, da je TIGR organizacija slovenske in hrvaške nacionalistične mladine, ki izraža potrebo po boju proti tlačitelju, ORJUNA pa je organizacija jugoslovanskega kapitalističnega tlačitelja.
Narodnorevolucionarno gibanje je res dobivalo pomoč iz
Narodnjaki mladinci iz Trsta, septembra 1928 v Artvižah. Med njimi 80 P- Marušič, F. Bidovec in Z. Miloš
!
v
Odpor do narodnjaške politike se je pojavil v kulturnih in mladinskih društvih. Mlada generacija je zahtevala radikalne ‘legalne metode odpora in pove-2avo narodnega boja s komuni-stičnim gibanjem. Menila je, da 86 je treba s fašizmom spoprijeti 2 enakimi sredstvi, kot jih je sam uPorabljal za dušitev demokratičnega življenja v Italiji in za toznarodovanje manjšin. To Sredstvo je bilo nasilje. Tako so že proti koncu leta 1924 ustano-vili v Trstu prvo ilegalno narodno 0rganizacijo TIGR — Trst, Istra, G°rica, Reka.
Ustanovitvi organizacije JlGR je tedaj botrovala jugo-sl°vanska nacionalistična orga-“kacija ORJUNA. Njeno tero-ristično delovanje na ozemlju ,ulijske krajine ni bilo usmer-Jeno proti delavskemu in komu-fiatičnemu gibanju kot v Jugo-tlaviji, pač pa je imelo izrazit
organizacija povezovala z bojem za socialno pravičnost, ko je ugotavljala, da sta na Primorskem po izgonu srednjega stanu ostala le še obubožan kmet in delavec. Temu sproletarizirane-mu, ponižanemu in narodno ter gospodarsko tlačenemu ljudstvu je preostala ena sama metoda boja za samoohranitev, tako piše v Borbi, in sicer metoda proletarske revolucionarne akcije in odpora narodnih manjšin, kakršno je uporabila Irska, ki se je osvobodila s terorističnimi napadi.
Tako je bilo od leta 1926 do leta 1930 po podatkih iz italijanskih dokumentov opravljenih kar 99 nasilnih dejanj, od tega: 31 napadov na patrulje in na vojašnice fašistične milice, 13 uspešnih atentatov predvsem na fašistične konfidente in miličnike slovenske narodnosti, 18 požigov šol, vrtcev ter vojaških objektov in osem terorističnih aten-
Jugoslavije, predvsem prek organizacij primorskih emigrantov. Prek emigrantov v Sloveniji je bilo povezano tudi z italijansko antifašistično koncentracijo v izgnanstvu. Tako je po tigrovskih tajnih kanalih prihajala prek jugoslovansko-italijanske meje v Italijo protifašistična literatura, ki so jo tiskali italijanski protifa-šisti v emigraciji. Prek istih kanalov so bežali antifašisti tudi iz notranjosti države.
Fašistične oblasti so za vso to aktivnost dolžile Jugoslavijo in izrabljale priložnost za napade na beograjsko vlado in njeno zunanje ministrstvo. Ta kampanja je bila sestavni del tiste agresivne politike do Jugoslavije, ki jo je začel Mussolini po prenehanju prijateljske pogodbe med državama leta 1928 kljub težnjam jugoslovanskega kralja Aleksandra in njegove vlade po ohranitvi dobrih sosedskih odnosov.
BREZ BESED
Karikatura: M. Alaševič
Let nad kukavičjim gnezdom po domače! „ .
Karikatura: I. Antič
NOVOLETNA
NAGRADNA
KRIŽANKA
Rešitve pošljite do 6. I. 1977 na naslov: ČZP Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4. s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA. Nagrade: 300, 200 in 4 nagrade po 100 din.
Hog,omew
£>RI£,!NMW
«AnCANW
M'0s!

ToUARnA v Sloue»Jsw
MSTR.IC.I
SnSNJEMA
t>!_AN
ZMIKAVr
TRI
(tmuMiffl)
MSlAMJUl-Tt!) URHE.
UEfljisro;*-
VnŽEHA
ter-fjtR
TuRtOA
vej k ia«
toHlŠTVA
VEESaE
ateuef
aA!«osmi
2R-M V
toRIC-ANu
NeCEJAVEH
Smučaj
Čoui
NIZEK
ŽEM.P&M
GtAS
5. MESEC
Presnova,
Pmjsnm-
ATEK
RMM
MEDENA SO SANA LlSTHI
VINORODNA
iASTUK/A
sinov
SIN
ITAl,N<&X.
tuis
Dušik
KRALJ
ŽIVAH
STAVČNO
100.00
TAL1).ZRAIfr tovetit*o-DOU)M NA OTijttellJ
SORA V
POIDVALUI
NAČRT
SEIDEL
IZ&RANA
DRtCfcA
AL&EftT
SNSBIN
flfiSEN
DEL
KftCGA
NAG|I&,
POE>U«\,
vodilna
MIS6L
KAMP
MESTO v SZ, VZAH.MKUA-J|NI,CE«lw ?H-KRIŽIŠČE
tovarna us. galanime V Puhani
cvetlice,
Gsorsiua
SR.UDEN
Kosilo
'Soraska'
RENSKA
bndreo
NOVAK
EDO
airker.
TRAVNIK
05»
VOj|
RoMUNStl SPOLNI 14
ELEMRJ4II
Posrednik
MALIK
darilo
JAfONSKJ
LsRŽAlimK
IRIRDSUMIJ
STARI
CiČE
SL.MESro
TRANCIJE
V7ACES.AV
IVANCA/
NATRI D
AKO
ZEMELJ. Hi N
RAZPIS
hOUEcE
SAN7E
TROJNA
MEJA
Rešitev nagradne križanke iz prejšnje številke:
AMINOKISLINA, REVOLUCIONAR, IN ARI, ANTIKA, TIRANA, CAR, MN, TRMA, IZA, EGAN, SERŽANT, TITAN, RALLI, ITERATIV, ACI, KING, ALAH, AG, ASTI, TALON, ALGA, IRENA, ASTAIRE, ODER, MAO, ŠPAS, SZ, OTRE, ČINKOLE, NI, STIL, OTON, ARETINO, PEGA, LAS, PAG, PAL.
Izžrebani reševalci iz prejšnje številke:
1.	nagrada, 200 din: Zlatko Lipovšek, C. M. Tita 87, 64270 Jesenice
2.	nagrada, 150 din: Mile Petrovič, Cesta 4 št. 5, Vrhovci, 61000 Ljubljana
3.	nagrada, 100 din: Damijan Mihelj, Ledine 2, 65000 Nova Gorica
Nagrade bomo poslali po pošti.
t
Letošnji 22. december, ki je tudi 35. rojstni dan naše jugoslovanske ljudske armade, smo v državi praznovali nadvse slovesno. Praznovali so ga vojaki, oficirji in vsi delovni ljudje. Praznovali smo ustanovitev prve proletarske udarne brigade 22. december leta 1941 v Rudu. Njene uspehe v boju s sovražnikom in uspehe redne jugoslovanske vojske, ki je nastala s tistim dnem. Praznovali smo zmago naše vojske nad tujim in domačim sovražnikom v narodnoosvobodilnem boju in ljudski revoluciji, praznovali pa smo tudi uspehe, ki jih naša armada dosega po vojni v vsakodnevnem usposabljanju in pripravljenosti, da brani dosežke osvoboditve in revolucije. Praznovali smo ob dejstvu, da imamo najsodobnejše opremljeno armado z visoko usposobljenimi ljudmi, ki pa so, na kar
smo še posebej ponosni, oboroženi z morda najpomembnejšim orožjem, to je z visoko moralnopolitično zavestjo, da so poklicani braniti naš neuvrščeni samoupravni socializem.
Številne prireditve po vsej Jugoslaviji, med njimi tudi ljudsko zborovanje v zgodovinskem Rudu, potrjuje dejstvo, da sta armada in ljudstvo eno, in da je nepremagljiva moč naše obrambe v tem, da je naša armada celotno ljudstvo.
Letošnji praznik Jugoslovanske ljudske armade je to še posebej pokazal.
Med številnimi prireditvami ob letošnjem 35. prazniku naše ljudske armade, na katerih so se srečali pionirji, mladinci, delavci in občani s pripadniki JLA, naj omenimo le nekatere.
V petek, 17. decembra, je poveljnik ljubljanskega armadnega območja general polkovnik Franc Tavčar-Rok sprejel predstavnike pionirske organizacije. Ti so poveljniku in drugim visokim predstavnikom JLA pripravili priložnostni program in se po čestitkah, ki so jih izročili za vse vojake JLA, prisrčno pogovarjali o življenju v naši ljudski armadi.
Načelnik štaba ljubljanskega armadnega območja general polkovnik Jože Ožbolt je istega dne sprejel predstavnike slovenskih športnih organizacij. Po čestitkah so se pogovarjali še o tesnejšem povezovanju športnih organizacij z JLA.
V petek, 17. decembra zvečer e poveljstvo Ijuabljanskega arkadnega območja pripravilo v ..vorani Tivoli osrednjo proslavo počastitev 35-letnice JLA, ki so ™ je med drugimi udeležili tudi predsednik predsedstva SR Slovenije Sergej Kraigher in drugi predstavniki družbenopolitičnega življenja SR Slovenije. Na prireditvi so sodelovali akademski pevski zbor »Tone Tomšič«, folklorni skupini France Marolt in Tine Rožanc, otroški pevski zbor RTV Ljubljana, učenci osnovne šole »Prežihov Voranc« in vojaški orkester ljubljanske garnizije ter znani jugoslovanski recitatorji in vokalni solisti.
V petek, 17. decembra je komandant teritorialne obrambe Slovenije general polkovnik Rudolf Hribernik-Svarun potem proglasil za najboljši pokrajinski štab TO v SR Sloveniji za leto 1976 PŠTO vzhodno-štajerske pokrajine.
Za najboljšo enoto teritorialne obrambe v Sloveniji je bila proglašena enota republiškega štaba TO.
Za najboljše poveljstvo enote l O v Sloveniji za leto 1976 je bilo proglašeno poveljstvo teritorialne enote občine Mozirje.
Nagrajenih je bilo tudi 12 mladih prostovoljcev iz teritorialnih enot.
V soboto, 12. decembra, so v Pivki slovesno odprli nov dom jugoslovanske ljudske armade. V tem domu naj bi našli prostor tudi občani Pivke predvsem pa mladi.
V ponedeljek, 20. decembra sta član sveta federacije Ivan Maček in poveljnik teritorialne obrambe Slovenije general polkovnik Rudolf Hribernik-Svarun v Kočevju sprejela starešine enote republiškega štaba za teritorialno obrambo. Ta enota je namreč dobila pohvalo zveznega sekretarja za ljudsko obrambo Nikole Ljubičiča.
Tega dne je bilo tudi srečanje generalpolkovnika Tavčarja s slovenskimi novinarji, ki se jim je zahvalil za dobro sodelovanje v minulem letu. Izrazil je tudi željo, da bi se tako dobro sodelovanje v prihodnje še okrepilo. Nekatere naše dnevnike oziroma tednike je odlikoval z plaketo JLA.
......
Na praznik Jugoslovanske ljudske armade je poveljnik ljubljanskega armadnega območja generalpolkovnik Franc Tavčar-Rok priredil v Domu JLA v Ljubljani srečanje vojaških poveljnikov s predstavniki družbenopolitičnih organizacij SR Slovenije. Med gosti so bili tudi Sergej Kraigher, France Popit, Mitja Ribičič ter druge ugledne osebnosti. Ob tej priložnosti je generaJjjfljkovnik Franc Tavčar-Rok podelil letošnja posebna priznanja, velike, srednje in male plakete vojašMmMSKbspstim, delovnim organizacijam in posameznikom. Na fotografiji: priznanje so sprejeli tudi dela/*j>lskre,/T^^D — Inštituta za prenosno tehniko v Ljubljani.	[
%' *
Na sam dan Jugoslovanske ljudske armade je poveljnik ljubljanskega armadnega območja generalpolkovnik Franc Tavčar v Kranju podelil prehodno zastavico najboljši enoti ljubljanskega armadnega območja, in to enoti Momčila Marjanca. Slovesni podelitvi so prisostvovali poleg pripadnikov JLA tudi številni občani Kranja in okolice. Po paradnem mimohodu borbenih enot so pripadniki JLA in občani praznovali praznik JLA še pozno popoldne.
V ponedeljek, 20. decembra je komandant ljubljanskega armadnega območja generalpolkovnik Franc Tavčar-Rok v domu JLA v Ljubljani sprejel predstavnike Zveze borcev in rezervnih starešin. Med gosti je bil tudi predsednik Zveze združenj borcev NOV SR Slovenije Janko Rudolf.
Spoštovani naročniki!
Verjemite mi, da bi vam rad ob Novem letu napisal raje vse kaj drugega kot to, kar vam moram napisati. Bržčas ste takoj uganili, za kaj gre. Toda, prosim vas, preberite naslednje vrstice in nas poskusite razumeti.
Nismo se zlahka odločili za podražitev. Dolgo smo premišljevali in iskali najrazličnejše možnosti. Zal jih nismo našli in tako moramo tudi mi po poti drugih slovenskih časnikov, ki so se letos morali odločiti za višjo ceno že pred nami.
Prav gotovo ste brali, kako se je letos podražil papir, tiskarske in PTT storitve, za ekspedit in prevoz smo morali letos odšteti skoraj polovico več kot leta 1975... Kaj bi naštevali? Povem vam naj le to, da nas je veljal en izvod Delavske enotnosti 4,20 din, v kolportaži smo ga prodajali po 3 dinarje, naročniki pa so zanj odšteli 2,88 din. Kako smo lahko sploh izhajali? Razliko smo pokrili z dohodki nečasnikarskih dejavnosti in z dotacijo republiškega sveta ZSS.
Proti koncu leta smo dobili pogodbe za prihodnje leto. In spet bomo morali dati za tisk deset odstotkov več, za ekspedit 15 odstotkov več, ostala sila »ljubezniva« sporočila pa še pričakujemo. To pa je breme, ki ga kolektiv kljub dotaciji ne zmore več. To je ugotovil tudi izdajateljski svet in dovolil podražitev.
Tako bo odslej veljal izvod našega časnika v kolportaži 4,00 din (prej 3 din), celoletna naročnina pa 200 din (prej 150 din).
Iz vsega, kar sem vam doslej povedal, je razumljivo, da tudi ta cena ni ekonomska. Razliko bo še naprej izravnaval kolektiv s svojimi dodatnimi dejavnostmi in seveda republiški svet ZSS, ki je obljubil prav takšno pomoč kot v minulih letih.
Se enkrat naj vam zatrdim, spoštovani naročniki, da drugače nismo mogli. Prosim vas za razumevanje in vas pozdravljam z iskreno željo, da se vam zaradi tega našemu in vašemu časniku ne bo treba odreči.	.
VOJKO ČERNELČ
m
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. Ljst urejajo: ANDREJ AGN1Č, VOJKO ČERNELČ (glavni urednik in diraktor), SONJA GAŠPERSlC, MILAN GOVEKAR, MARJAN HORVAT, RAFAEL LINDIČ (tehnični urednik), BORIS RUGELJ,
BOJAN SAMARftliifidgdvorni urednik), JANEZ SEVER, IGO TRAT-NIK, ANDREJ ULAGA, IVO VIRNIK in JANEZ VOLJČ. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278; uredništvo, tel.: 316-672, 323-554, 316-695 in 310-033; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5,
tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-601-11807, devizh' račun pri Ljubljanski banki. št. 501-620-7-121100. Posamezna številka stane 3,00 din, letna naročnina je 150,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica«, Ljubljana