v času in prostoru Smrekovec in Koroška skozi doživetja na strokovni ekskurziji delavcev gozdarske knjižnice V letu 2000 smo v delovanju Gozdarske knjižnice postavili dva pomembna mejnika. Prvi je preselitev starejšega gradiva v novo pridobljen kletni arhiv, ki smo jo izvedli spomladi 2000, drugi pa prehod na avto- matizirano izposojo, s katero smo pričeli oktobra 2000. Pri obsežnih delih so nam s svojim pri zadevnim delom pomagali študentje gozdarstva: Katja Konečnik, Aleš Kresevič, Filip Nebrigič, Marko Puschner, Kristjan Jami, Igor Rener in Zdenko Pumat. V zahvalo za njihovo prizadevno delo smo organizirali strokovno ekskurzijo. Izbrali smo Koroško, udeležencem nepo- znan svet, natančneje Smrekovec, kjer so ohranjena rastišča divjega petelina (Tetrao urogallus), o katerem smo želeli izvedeti kaj več. Mag. Miran Čas, strokov- njak za ekologijo gozdne favne pri Gozdarskem inšti- tutu Slovenije, se je prijazno odzval mojemu povabilu za vodenje ekskurzije. Odpravili smo se 20. septembra 2000 zjutraj. Posadko smo izpopolnili v Kamniku, prem leli vremen- sko napoved, ki ni bila preveč obetavna, in se zapeljali na Črnivec. Na postanku na Črnivcu smo zaskrbljeni opazovali vremensko fronto nad Menino planino in ugotovili, da se vremenoslovci tokrat verjetno niso zmotili. Urno smo nadaljevali pot na Koroško. Usta- vi li smo se lučaj pred Ljubnim in se razgledali po Kamniško-Savinjskih Alpah. Skrit za njimi nas je rahlo razkrivajoč se v svoja nedrja vabil Smrekovec. Koroška nas je pričakala v soncu. Siti vožnje smo si z veseljem oprtali nahrbtnike in se od koče na Smre- kovcu podali na pohod. Vulkanske bombe (prednikom večj ih dimezij podobna strojena lava), ležeče ob poti, so nas spominja le na burno preteklost spečega (ali uga- slega?) ognjenika. Na skrajnem vzhodnem delu temena Smrekovškega pogorja, imenovanem Roma, smo pri- sluhnili bogati razlagi mag. Časa o zgodovini nastanka današnje koroške krajine, o gospodarjenju z njo v pre- teklosti in o ostankih naravne dediščine, ki bi jih bilo vredno zavarovati. Ponujal se nam je čudovit razgled na temne smrekove gozdove Pohorja in svetle pašni- ške zaplate - pohorske planje daleč na vzhodu. Proti severu se nam je razkril pogled na priljubljeno gorsko izletniško točko Korošcev, goro z dvema imenoma. Urš lja gora je poimenovana po cerkvi sv. Uršule, zgra- jeni 1602. leta, Plešivec pa je ime, veljavno za televi- zijski oddajnik, ki dela družbo Sv. Uršuli. Dejansko 100 je teme 1.699 m visoke Uršlje gore zaradi pašnikov nad zgornjo gozdno mejo podobno pleši na glavi. Proti severozahodu se je bohoti la Peca s svojimi kopastimi vrhovi in nas vabila v deželo kralja Matjaža. Drugič, smo rekli, drugič, ampak zagotovo. Očarani smo bili od lepot Koroške, vidnih z vrha Smrekovca. Proti zahodu je pogled sledil podkvi neokrnjenih gozdnatih planin vse do gozdne meje in čez, ki jo tvorijo Smrekovec (1.577 m) in Kamen (1.684 m) skupaj z Raduho (2.062 m), Olševo (1.929 m) in Peco (2. 126 m). Proti jugo- zahodu smo opazovali Veliki Rogatec (1.557 m) in Menino planino (1.508), na jugovzhodu pa so našo pozornost vzbudile goljave smučišča Go Ite na pobočju Boskovca (1.587 m). Iz bogate razlage mag. Časa smo izvedeli, da so prvotne bukovo-jelove pragozdove Smrekovca začeli izsekovati v obdobju od Il. do 13. st. na legah, primer- nih za kmetijsko rabo. Razvili so se znameniti celki. Kasnejši razvoj oglarstva in fužinarstva v 16. in 17. st. je povzročil izsek bukve in pospeševanje gospodarsko donosnejše smreke s fratarjenjem in zasajanjem pašni- kov. Iz raziskav zgodovine gozdov na Smrekovcu je ugotovljeno, da predstavlja strmo in za naselitev manj primerno severno pobočje Smrekovca največji ohra- njen gozdni kompleks v vzhodnih Alpah v Sloveniji. Med smrekovirni gozdovi so mestoma še ohranjeni avtohtoni gozdovi bukve z gozdno bekico ali z rebre- njačo na kisli geološki podlagi. Stoteri studenci poši- ljajo bistro vodo v dolge strme jarke, ki se zbirajo v čudoviti alpski dolini Bistri . V teh gozdovih prebi- vajo gamsi, gorska srnjad in jelenjad, ruševec in divj i petelin, beli zajec in belka, gozdni jereb, kuna, vrhove dreves pa preletavajo planinski orli, planinske kav ke in krokarji. Še je slišati redke, ogrožene vrste sov in žoln. Pestrost avtohtone vegetacije (bukev, jelka, siva jelša, na Koroškem imenovana olša) in živalstva nakazuje ohranjenost naravnih gozdov. V dokaz navedenemu je tudi pero planinskega orla, ki smo ga našli na poti in ki ga z veseljem in lepimi spomini na ekskurzijo hrani avtorica tega zapisa. Pot smo nadaljevali med pašniki gorskega slemena in uživali v pogledu na v rahlem vetru valuj oče dolge trave. Sklanjajoč se nad neredke šope borovničevja, na Koroškem imenovanega črničevje, in brusničevja, smo prestregli nekaj od predhodnih obiralcev pozabljenih GozdV 59 (2001) 2 Gozdarstvo v času in pros1 o -~- jagod in si z njimi veselo razdražiti želodce. Ustavili smo se nad Podrto bajto, ledinsko poimenovanem pobočju v sedlu med Smrekovcem in Kamnom, kjer je bilo izhodišče za naš spust v rastišča divjega petelina. Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da so ohranjene populacije divjega petelina v starih iglastih gozdovih alpskega sveta tukaj na Koroškem številčno najmoč­ nejše, veliko bolj kot v dinarskem svetu na Kočevskem, v Postojni in drugod v Sloveniji, ali kot na avstrij- skem Koroškem. Zato smo z velikim upanjem, da ga bomo videli, prečesali severno pobočje Smrekovca nad Podrto bajto v širini 100 metrov. Splašiti smo zeleno žolno, divjega petelina pa nobenega. Svoje je nedvo- mno opravila gozdarska mehanizacija, ki je na bliŽnji vlaki z ropotom kalila planinski mir. Zadovoljiti smo se morali z Miranovim oponaša- njem petia divjega petelina, ki pa ga je eden od udele- žencev ekskurzije, očiten poznavalec, potrdil kot zelo verodostojnega. Iz bogate razlage o ekologiji divjega petelina smo izvedeli, kaj so cigare, in jih kasneje kot dokaz bivanja petelina na tem mestu tudi našli ter raz- vozlali terminološko uganko, da petelin vozi kočijo. Pohaj ajoč med smrekami strmega severnega pobo- čja, smo se razgledovali proti s soncem obsijanemu južnemu pobočju Pece. Čudovite alpske doline Bistra, Koprivna in Topla, položene ob vznožje Smrekovca in mogočne Pece, so vabile v svoj spokojen svet. Kot da se je čas ustavil. Bile so nam na dosegu roke; do naj- debelejšega cemprina v Sloveniji in do Najevske lipe mehko speljana siva cesta je razbila enovitost zelenega sveta, ki nas je tako zelo očaral , in vabila, da smo si res želeli samo še tia. Toda Miranov program nam je to pobliže doživeti namenil kasneje. Naša pot se je nada- ljevala proti Končnikovim lužam. Dolgo smo hodili in daleč pod Kamnom (1.684 m) smo odkrili biser Smre- kovca. Med ogromnimi balvani, razmetanimi vsevprek, divje zaraščenimi z mahovi in ostalo skalnato vegeta- cijo, na težko prehodnem terenu je poči valo jezerce z otočkom. Po ljudskem pričevanju naj bi bil to krater vulkana, nam pa se je zdela to prav lj ična dežela. Vrhovi okoliških smrek so odsevati v temni gladini jezera in spoznali smo, da lahko smreke rastejo tudi z neba. Čas se nam je ustavil. Ko smo se prebudili iz zamaknjenosti pravljičnega sveta, smo ugotovili, da je ura že zelo pozna. Naš pro- gram pa je obsegal še veliko točk. Zato smo planili v strmino, kaj strmino, previs pod Kamnom, uporabili vse svoje plazilne in plezalne sposobnosti za preboj po divje razgibani neprehodni pragozdni strmini čez GozdV 59 (2001) 2 vrb, nekateri pa mimo srebmočrnih andezitnih skal, na sleme. Končnikove luže so bile vredne tudi takšnega povratka. V koči na Smrekovcu smo si privoščili poči­ tek. Fikaje bila tokratdorna, lepo mu je bilo prisluhniti. Topel, prisrčen, dobrovoljen korošld človek. Po lepi ustaljeni navadi smo se vnaprej najavili korošldm gozdarjem, Id so nas pričakovali na Pudgar- skem, vendar smo zaradi časovne zamaknjenosti pro- grama morali srečanje z njimi odpovedati, in v poznih popoldansldh urah smo sami obiskali najdebelejši cem- prin v Sloveniji. Raste na pašni planoti na Pudgarskem (1.030 m) in ima premer 53 cm. Nabrali smo nekaj storžev in prikrajšati ptice za nekaj hrane, saj smo vsi po vrsti želeli doma vzgojiti svoj cemprin iz našega velikana. Potomcev domnevno samoniklih cemprinov, ki rastejo na Smrekovcu, zaradi pomanjkanja časa in nedostopnosti terena nismo poiskali. Obiskali smo tudi Najevsko lipo na Ludranskem vrhu, lipo vseh lip, ki nas je pričakala v rahlem polmraku. Legenda pravi, da skriva pod svoj imi koreninami zaklad turšldh ropov. Zrasla je iz sedmih debel, mnoga so že votla. V svojih najboljših letih je imela kar 13,5 m obsega v prsni višini. Veličastna gospa zavidlj ive starosti (po pričeva­ nju domačinov 780 let) kljubuje času in vztraja, sploh se ne zmeni za polemiko o svojem imenu, lipa ali lipo- vec, njej je vseeno. Že stoletja kljubuje raznim preiz- kušnjam, tudi človeški nevednosti ... Prevzel nas je tudi lep, znamenit korošld »špeutnat« plot, ki naj bi zadržal obiskovalce v primerni razdalji od lipe in ji prizanesel teptanje po prstih. Kot spomenik arheološke dediščine na Koroškem se lepo ujema z Najevsko lipo. Med potjo v Črno na Koroškem smo se ustavili v Podpeci pri Sv. Heleni, v dolini Mitnek, kjer februatja vsako leto zraste čaroben svet snežnih gradov kralja Matjaža. Kulturni dogodek, kij ih na tem koncu Koro- ške ni malo. Med pobočja vzhodnih Karavank stisnjeni krajani Črne na Koroškem ne živijo odmaknjeni od ostalega sveta. Težko življenje hribovskega kmeta na celkib in dolinarjev, v preteklosti pretežno zaposlenih v mežiškem rudniku, si znajo polepšati z raznimi kul- turnimi in turističnimi prireditvami. Poleti organizirajo koroški turistični teden in na njem predstavijo življe- nje kraja mnogim obiskovalcem, predani rekreacij i pa vsako leto organizirajo maraton kralja Matjaža. Topli in prijazni Korošci gostoljubno sprejmejo vsakega obi- skovalca, kljub natrpanem programu smo bili tega dele- žni tudi mi. 101 V jesenske barve odeto borovničevje preplavlja vulkanske bal- vane na ~lemenu Smrekovca Polni prijetnih vtisov smo se prek Šoštanja in Trojan vrnili v Ljubljano. Miranu je uspelo nama domač koro- ški svet živo približati vsem udeležencem ekskurzije in jih navdušiti nad čudovito kraj ino in ljudmi. Potegnil Najdebelejši cemprin v Sloveniji raste na Pudgarskem na Koroškem (obe foto: Miran Čas) nas je v ta svet in na glas smo si zagotavljali, da bomo sem še prišli, po tihem pa smo vsak pri sebi premlevali, koga bomo še pripeljali s seboj ... Teja Koler- Povh 3. državno sekaško tekmovanje lastnikov gozdov Po biatlonskem svetovnem prvenstvu na Bledu (čeprav je bilo dejansko na ozemlju občine Bohinj) je Gorenjska gostila še eno pomembno tekmovanje - tretje in lahko rečemo tudi že tradicionalno sekaško državno tekmovanje lastnikov gozdov. Ta pomemben dogodek se je ponovno zgodil v Kranju, 24. marca 2001, v času 40. mednarodnega sejma kmetijstva, goz- darstva in prehrane in ponovno sta ga organizirala Zavod za gozdove Sloven Ue in Gorenj ski sejem, d. d., iz Kranja. O dogodku je prijetno poročati zaradi treh stvari. Tekmovanje je v vseh pogledih uspelo, nikomur se ni nič pripetilo, vreme pa je bilo res čudovito. Otvoritvena slovesnost se je pričela ob deseti uri z zbiranjem ekip in z nekaj govori, za katere upamo, da niso bili predolgi, tekmovanje samo paje odprl direk- tor ZGS, Andrej Kermavnar, ne samo s spodbudni mi besedami za tekmovalce, ampak tudi tako, da je sam od otvoritvenega debla odžagal dva kolobarja, kar je tekmovalcem v lilo še dodatno zaupanje. Tako kot prejšnja leta je tudi letos tekmovalo 14 ekip, ki so jih izbrali in pripravili po območnih enotah ZGS. Način izbora tekmovalcev je bil različen, od območnih izbirnih tekmovanj do sestave ekipe po vede- nju o tem, kdo je na nekem območju dober. Ne glede na to paje bil pri tekmovalcih v primerjavi s prejšnjima dvema letoma viden napredek, kljub temu da je bilo nekaj več diskvalifikacij (trema kaj rada pobere svoj davek tudi na takih tekmah). V letošnjem letu pravil tekmovanja še nismo spreminjali, poudariti pa moramo, da bo vnaprej to verjetno potrebno narediti. Vsaka ekipa je bila sestavljena iz štirih tekmovalcev, ki so tekmovali vsak v eni disciplini; te so naslednje: -zasek in podžagovanje, -podiranje droga na balon, -kombinirano prežagovanje bl oda, -kleščenje. r.mrlll fiA l?nn 11 ?