Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. 13. Od šterkov se pravi, da ognja varujejo in ga gasijo, in ta pravljica ni čisto bosa; zgodovina kažp, da šterki poznajo vodeno gasilo. V mestu Kplbru sta na nekpm slemenu šterka iuieIa gnjezdo. Blizo se vname silni požar, da iskre vse po gnjezdu plavajo, in huda vročina pripeka. Jadroma zletita šterka v uiimo lekočo reko Helmo, in zopet nazaj v gnjezdo, da ga z namočenim perjem porosita. Zdelo se je, da tudi s kljunom vodo kapicljata. In to ponavljata, dokler se bojita za gnjpzdo. Potem se usedeta bolj nazaj na slenien še v sredi dinia, in se neniilo ozirata po mladih, kteri v gnjezdu krilijo in vekajo. In zares sta si jih srečno obvarovala — in o svoji dobi ž njimi na ptuje odrinila. Sterki vejo tedaj, zakaj je voda, kako jo imajo rabiti in kako dolgo; potem pričakujejo mirno, kaj se godi. Ako pa zaroda nemorejo plamenu obraniti, ga vendar ne zapustijo. To priča dovolj prigodkov, da starka z mladimi vred na gnjezdu zgon. Enkrat se vname hrast, na ktereui je šterkinja na mladih sedela. Če ravno že plamen po gnjezdu šviga, vendar ne pobegne. Ko je vsp v plamnu, se vzdigne visoko nad gnjezdo, in plane zopet nanj v sredo plamena. poskušaje svoj dragi zaklad otpli. PosJednjič jo zaduši' vročina, da se zverne na gnjezdo, in zarod zgori ž njo vred. 14. Tudi to se primeri pri ptičih, kar včasih pri ljudpli, da za iniiprlim preclragim zaostali dpl berž žalosti umerje ali vidoma hira. V nekem gradu pogodi gospodič, ki je z nad strehe vrane streljal, po nezgodi bližnjo golobico. Ko ga spstrici zastran neročnosti kregate, prileti' golob, se vprti nemiren v kolobaru okoli tovaršice, toži milo, se spusti k njej, jo miluje in boža s perotjo, in ko se le nič ne gane, se usede kraj nje. Ml?idi gledavci, ki vse na (anko vidijo, sp pomilovanja razjočpjo. Ko jp otožni golob čislo pri miru, se približajo in najdcjo, da je tudi inertev. — 0 kolika ijubezen in sočutnost v živalih, kf se nekim zdijo npspametne in brpz sprca! Se večo čudo nam razodeva slcileča prigodba: V mestu W— jp živel vtlik dobrotnik vseni revnim; kaj rad je tudi golobe kermil, in si jih je tako privadil, da 8o od daleč k njemu v hišo letali. Ko hudo zholi', kljuvajo na zapprto okno. Ceterti dan umerjp; in okno se po navadi odpre. Seiiaj prihajajo vsi golobje k merliču. Ko jih potpm odžpnejo, najtiejo na polici tno golobieo mertvo — in sicpr ravno tisto, ktpro je umerli naj rajp imol. Ali je mogoča veča Ijubav in zahvalnost? Da se golobjp, posebno če se zmladega izrede, zcld radi človeku pridružijo, je obče znano. Bolj čudovitno je, da se tudi s svojim naravnim sovražnikom sprijaznijo. G. Fr. Daumerova gospa je rada mladc golobe za obed kupovala, in sloke neki čas kermila. Xeke dobe je edpn do nje (ak prijazen in kroiek, da se ji smili ga zaklati. Ker je po letu , ga denejo na peč, in mu tii pristavljajo jesli in piti. Berž je tako krotek, da prileti na poklic na glavo, raino, roko, ali pa se oa mizi prijazno verti in priklanja. Tudi na vert ga spustijo. Vesel prelptava po drevji, pa se da zopet vloviti in domii nesli. V kratkem je dalje odletaval in dalje izostajal, pa proti večeru pride vselej na svojo peč. Ako je bilo okno že zaperto, je priletal iz dvorišča po ozkih stopnicah in pred durnii mirno čakal. V hiši so imeli tudi mačko, ktera je po svoji dragi volji vsaki kot stikala, pa golobčeku brez vsega poduka nikoli ni trohice žalega storila. Premilo je bilo viditi, kako sta včasih mirno vkup pred durmi sedela in vhoda čakala. Sred neskončne svaje in klaje preklete zemlje se še tedaj le sim ter tje prikaže blagi rajski mir — pa žalibog! da Ie na kratko, ker ga prehitro zatira človek, kteri je navadoma grozovitnejši od divje živali. — Leta 1860. in 1861. po zimi je v Muri med srednjima mostoma Gračkiraa divja reca*) po več dni in noči skoro vedno na eneni njej vgodnem mestu plavaje hranp lovila, ne porajtaje stotprih gledavcev, kteri začudjeni prezaupno krotko žival cele dni čisto blizo ogledujpjo, dokler je stočni dečki s kamenjem ne splašijo. Več dogodkov spričuje, da se tič rad pobrati z nesrečnim ptičem celd druge baže, da ga tolaži in vedri. Ko so pred kakimi 20. leti korar W. v štajerski Glinici kaplanovali, so imeli v farofu mladpga recaka, kteri si je nožico zvinil. Ker ni več z drugimi v vodo mogel, je nemilo libal. Nenadoma se mu pridruži pišika, ostaja vedno pri ujem, praska, zbira kraj njega, in ker še oba v kuhinjo nosijo, spi pri njem, mu na herbtu sede. Ko zrase veča, hoče više posedovati. Zdaj nima recakec mira, in ni tiho, dokler mu je na herbet ne denejo. — Tiste dobe so imeli tudi velikega psa varuha, kteri je bil rad pri mladi peroati živaii. Tako dolgo je prosil in milo javkal, dokler mu niso kake pišike, rečice ali gosice v lape djali, klero je vselej preraho varoval in radosti cvilil. — Pri neki drugi hiši so imeli dvoje pavov. Pavica pogine, on pa začne očitno medleti. Xoče več jesti, čepi s pobešeno glavico v kakeni kotu, in ne liodi več na prejšnje mesto spat. Pernad ga očivestno pomiluje. Če odkod primertvaca, se ga tiho ogiblje, in mu rada zernje pusti, ako bi se mu račilo kako zernice. Taka je precej časa. Enega dne pa zapusti neka reca svojo naravno tovaršijo, in se otožencu pridruži, kraj njega libaje, kamor koli je koračil. Ko zvečer na drevo spat zleti, ga čaka spodaj do jutra, dagazopet koj povsod spremlja. Spervega jo malo porajta, počasi pa se mu tako prikupi, da ji je očitno rad. Gre ž njo, če jesti isče, jo čaka, če se koplje, in se zvečer na naj nižje veje useda, da ji je bliže. (.d»ij« pnh.) *} Steisgfui«.