Listek. 373 pisujemo ne samo slovanščini, nego tudi slovenščini, namreč, da dovršniki niso smetni v pravem sedanjiku. Da bode čitateljem jasnejša ta moja trditev, ki je zajedno jeden mojih najkrepkejših dokazov, naj navedem do malega vse tiste durativnike, in sicer po Miklošiči, ki jih je v primerjalni skladnji jako vestno zabeležil in pripomnil že sam, da so oni večinoma nemčevalni prevodi ali posnetki. Miklošič uči »Synt« 311: „Praefixier te verba. Erste classe: die praefixierten verba der ersten classe sind perfectiv .... von dieser regel gibt es nur wenige ausnahmen . . . tisi. poznati kennen ipft., ebenso spoznati anerkennen, wahrend bulg. und sonst pozna pft., poznava ipft. ist: Truber und Dalmatin gebrauchen noch znam ich kenne; zamorem vermoge (veliko zamore v sosšski, Glasnik. 1860., 48.), premorem ich habe im vermogen, und dopadem gefalle sind gleichfalls ipft.: diese verba sind den entsprechenden deutschen verben nachgebildet. dasselbe gilt von iznesti austragen, betragen: koliko to iznese, ebenso oscrb. vuriesč betragen, ausmachen, dagegen vuiiesč hinaus-tragen, auswirken pft."; sledita še dva vzgleda iz gorenje in dolenje srbščine. Sicer pa bi bil Miklošič isto lahko opomnil o slovenskem iznesti = hinaus-tragen, češ, da je v tem pomenu dovršnik, kakor o gorenje - krnskem vuriesč; morda ga je to zadržavalo, ker naši pisatelji rajši pišejo „ven nesti". — Iz druge vrste navaja Miki. jedino izjemo: „vtegnoti vaeare, posse: ne vtegnem. Glasnik. 1860. 46." V. Bežek. (Dalje prihodnjič) LISTEK. -j- Ivan Jenko. Dne" 17. m. m. je umrl v Gorici Ivan Jenko, gimnazijski profesor in pisatelj slovenski. Pokojnik se je porodil leta 1853. v Prašah na Gorenjskem, dovršil gimnazijske nauke v Kranji in Ljubljani ter prebil leta 1877. na graškem vseučilišči učiteljsko preizkušajo iz slovenščine in latinščine za višje gimnazije in iz grščine za nižje gimnazije. V šolskem letu 1876/77. je bil suplent na gimnaziji ljubljanski, leta 1877. so ga imenovali za pravega učitelja v Kranji, odkoder je bil leto pozneje premeščen na gimnazijo goriško. — Pokojnik je bil brat slovečega pesnika Simona Jenka, čegar pesniško zapuščino je hranil in jako zanimivo opisal v poslednjem letniku celovškega ,,Kresa". Želeti bi bilo, da se ne pogubi ta dragocena ostalina, in zategadelj iskreno prosimo goriške rodoljube, naj poskrbe za to, da pride v prave roke. Ivan Jenko se je tudi sam bavil s pesništvom. Pesmi njegove pričajo o veliki nadarjenosti, žal, da ni hotel poslušati prijateljskih nasvetov. Ko je n. pr. začel izhajati naš list, prepustil je uredništvu rokopis svojih pesmij, da ponatisne, kar ugaja. Ali glej, toliko da je izšla pesem ,,Pro- 374 Listek. rokovanje", katero je Levstik nekoliko izpremenil iu opild v tehniškem oziru, zahteval je Jenko rokopis nazaj in od takrat ni več sodeloval pri našem listu. Leta 1882. je izdal svoje pesmi v posebni knjižici, navedeno pesem pa je zopet natisnil v prvotni obliki. Pozneje je bil čislan sotrudnik ,,Kresu'1 in priobčeval zlasti v ,,Slovanu" pod imenom ,,Mirko" lepe epiške pesmi, izmed katerih imenujemo sosebno daljšo pesem ,,Kljukova smrt". Zal, da nam je umrl v najlepši dobi, ko bi smeli pričakovati še marsikaj lepih proizvodov iz njegovega peresa. Bodi mu blag in trajen spomin ! Pisateljsko podporno društvo je imelo dne 29. malega travna svoj letošnji obči zbor, h kateremu je prišlo okolo 30 društvenikov. Po kratkem nagovoru gospoda predsednika dr. y. Vošnjaka je poročal društveni tajnik, g. profesor S. Rutar, o društvenem delovanji leta 1890.; njega vestno sestavljeno poročilo slove tak<5-le: »Ko sem pred letom duij dne" 13. malega travna poročal o napredovanji našega društva, poudarjal sem; da sedanji časi niso ugodni krepkemu razvijanju takega društva, kakeršno je naše. Narodnost naša še ni tako utrjena iu zavarovana proti vsem napadom, da bi se mogli z mirno vestjo lotiti jedino le delovanja na znanstvenem in leposlovnem polji; nego treba nam je še vedno čuvati in stražiti na politiškem polji, treba se nam je še vedno boriti za ndrodne pravice ob periferiji jezikovne naše meje. In prav ta po-litiška delavnost jemlje malone vse moči najboljših naših pisateljev. Nikar, da bi nam povijali blažilne in spravljive pesmi v lepodišeče vence, pomakati morajo svoje pero v žolč; nikar da bi nam spisovali romane iu novele, vihteti morajo politiški bič, dobro vedoč, da kadar ne bode več narodnosti slovenske, takrat tudi ne bode več treba »Slovenskega pisateljskega društva« ! Poleg bojevanja za slovensko narodnost in politiškega delovanja, ki je bilo zlasti letošnjo zimo nenavadno živahno in vsestransko, krivo je tudi nekoliko nenavaduo veliko število društev v Ljubljani, katerih smo večinoma člani vsi, da »Pisateljsko društvo« vsaj na zunaj ni moglo tako delovati in obračati pozornosti nLse, kakor se je to godilo v prejšnjih letih. Opustiti so se morala namreč začasno obična predavanja na zabavnih večerih v zimskem času, dasi je imelo že več gospodov članov svoja predavanja pripravljena, več drugih pa tudi že zasnovana. Upajmo, da se prihodnjo zimo dvakrat popravi ta zamuda. Navzlic temu je »Pisateljsko podporno društvo« tudi v minulem letu vsaj na tihem popolnoma zadoščalo nalogi svoji, ker je gmotno res podpiralo pisatelje slovenske, Dvema pisateljema se je namreč dajala redna, nevračna podpora, dvema pa večja ali manjša posojila, ki se sedaj že redno vračajo. Da društvo ni moglo več storiti v tem oziru, n. pr, deliti štipendije mladim, nddejebudnim pisateljem, temu je vzrok oskromuo društveno imenje, ki se množi le počasi in ne dopušča izrednih troškov. Vender je naše društvo v minulem letu tudi na zunaj nastopilo prav sijajno in uspešno, ker je dalo pokojnemu tržaško-koperskemu škofu Matevžu Ravnikarju na njega rojstveni hiši v Vačah pri Litiji s pomočjo ondotnega lokalnega odbora, g. župnika M. Poča, župana Grilca, poštarja Kolbeta in gg. učiteljev dne" 13. malega srpana vzidati spominsko pločo. Pri tej priliki je tudi priredilo jako lepo ljudsko veselico, katera je bila natančneje opisana v domačih naših listih. Dasi je bilo vreme zelo neugodno in je zadrževalo mnogo obiskovalcev od blizu in daleč, in dasi nam je dež malone popolnoma pokvaril slavnostni vzprejem, vender je privrelo iz bližnje okolice toliko ljudstva, da je bilo veselje gledati in da ostane ta dan izvestno vsakemu udeležencu v živem spominu. Posebno važno je bilo, da sta se te slavnosti polnoštevilno udeležila šele malo časa prej osnovani »Zagorski Sokol« z godbo pod vodstvom g. staroste Medveda in mlado pevsko društvo šentlamberško, za katero se trudi ondotni župnik č. g. Antou Brce. Posebno