31 Glasnik SED 63|2 2023 * Dragica Čeč, dr. znanosti, višja znanstvena sodelavka, Znanstveno-raziskovalno središče Koper; dragica.cec@zrs-kp.si. Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč* Uvod Izkušnje starosti in starostnikov na podeželju ter odnos do njih so bili v 18. in 19. stoletju izredno heterogeni. Pove- zani so bili z veliko socialno heterogenostjo na podeželju, na katero opozarjata že avstrijska demografska in socialna zgodovinarja Michael Mitterauer (1982) in Reinhard Sieder (1996). Socialna heterogenost ni bila odvisna zgolj od ka- kovosti zemlje in mikro podnebja, ampak so nanjo vplivale tudi gospodarske politike zemljiških gospodov, predvsem deljivost in nedeljivost kmetij in posledično različno velika kmečka gospodarstva. S spodbujanjem obrti in drugih nea- grarnih dejavnosti so lahko še dodatno večali delež kmeč- kih podslojev – kajžarjev in gostačev, ki so se preživljali z neagrarnimi dejavnostmi ali občasnim delom v kmetijstvu (prim. Sieder 1996); na prostoru današnje Avstrije je sredi 19. stoletja delež oseb brez zemlje dosegel tretjino prebival- stva (Sieder 1998: 12–13), verjetno pa bi lahko takšno oce- no razširili tudi na večino današnjega slovenskega ozemlja. Pod vplivom vplivnih konceptov »celotne hiše« 1 (Brunner 1968), ki je zaznamovala politično teorijo zgodnjega nove- ga veka ter družino razumela kot harmonično medgenera- 1 Gre za politično-pravno definicijo »družine« kot samozadostne gos- podarske enote v zgodnjem novem veku, ki jo je v 19. stoletju naj- prej prevzel konservativni socialni politik Wilhelm Heinrich Riehl, v zgodovinopisju pa jo je utemeljil Otto Brunner. Celotna družina je poleg vseh članov, ki so bili sorodstveno povezani, vključevala tudi vse, ki so bili pri družini zaposleni (najpogosteje hlapce in dekle, vajence in pomočnike), pa tudi gostače. cijsko in solidarnostno skupnost, se je v zgodnejših znan- stvenih študijah uveljavila podoba o preživitku 2 kot obdobju umika in pokoja (Held 1982). Mit o harmonični patriarhalni družini je v preučevanju starosti ustvaril mit o »zlati dobi« starostnikov (Troyansky 2015). Posebej v 19. stoletju, ko imamo še zelo malo osebnih pri- čevanj, je razkrivanje izkušenj preživljanja starosti metodo- loško in vsebinsko precej zahtevno raziskovanje. Izkušnje starosti so zavite v stereotipno predstavljanje »Drugega«, deloma uokvirjene v ideje o »srečni starosti« premožnej- šega kmečkega življa v okviru razširjene družine, deloma pa v posmehljiv in podcenjujoč odnos do starih ljudi, ki se kaže v pravljični literaturi in izročilu (Ramšak 2017: 43). Preživljanje starosti na podeželju je kontaminirano tudi z meščansko moralo. Ker gre za izredno dolgo dobo v življe- nju, so izkušnje starosti že zaradi bioloških okoliščin zelo različne glede na fizične lastnosti posameznika in prisotno- sti s starostjo povezanih bolezenskih stanj, odvisne pa so tudi od spola, poklica, ekonomskega in socialnega položaja posameznika, njegovih socialnih mrež, njegove samoper- cepcije, družbenega ugleda, socialnih mrež, konceptov so- lidarnosti in družbenega nadzora v podeželskih skupnostih, pomena rodbine, ritualov skupnosti in stopnje družbenega 2 Slovenski etnološki leksikon definira preživitek kot historični prav- ni običaj predaje premoženja in garancije preživnine (z eno ali več prvinami: zagotavljanje hrane, stanovanja, obleke) ter določenih pri- boljškov (Simič in Makarovič 2004: 472), pri čemer je posebej pou- darjeno, da je raba sodobnega pravnega termina preužitek napačna. Izvleček: Avtorica v prispevku na podlagi analize kriminalnih primerov iz začetka 19. stoletja in na podlagi civilnih pravd pa- trimonialnega sodišča Bled, predvsem iz sredine 18. stoletja, analizira dojemanje preživitka in izkušenj življenja v preživitku. Tega so na formalni in neformalni ravni uporabljali različni slo- ji podeželskega prebivalstva za predajo imetja (ne zgolj pose- sti) inter vivos, da so si zagotovili delno ali popolno oskrbo, ko so bili delovno nezmožni (praviloma zaradi starosti), a tudi za ohranitev določenega premoženja za krizne čase. Ključne besede: preživitek, staranje, življenje v preživitku, medgeneracijski odnosi Abstract: Based on the analysis of criminal cases from the beginning of the 19 th century, and the civil litigation of the patri- monial court of Bled from the mid-18 th century in particular, the article examines the perception of “retirement arrangements” and the experience of living in subsistence, which was used on a formal and informal level by different social groups of the rural population for the surrender of property (not just possessions) inter vivos, with the aim of guaranteeing partial or full care for the time of incapacity for work (usually as a consequence of the incapacity for work in old age), as well as for accumulating a certain amount of wealth for times of crisis. Keywords: old age, transmission of property, property trans- mission with alimony and subsistence arrangements, living in “retirement”, intergenerational relationships FUNKCIJE PREŽIVITKA IN DRUŽBENA REALNOST PREŽIVITKARJEV Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 13. 9. 2023 Glasnik SED 63|2 2023 32 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč nadzora ter ne nazadnje od deleža trajno in začasno delov- no neaktivnih posameznikov (Čeč 2017; glej tudi Thane 2003). Ker je preživitek ena od možnosti življenja v staro- sti, ki je tudi v slovenskem prostoru kljub dobrim študijam še premalo raziskana, v prispevku analiziram zgolj to kom- pleksno obliko življenja v starosti. Preživitek je kot pravna, ekonomska in družbena regulaci- ja že stoletja prisoten v fevdalnih in drugih zgodnjenovo- veških razmerjih in se je v spremenjenih pravnih okvirih ohranil kljub temu, da se je univerzalno pokojninsko za- varovanje sprva ponujalo kot njegova zamenjava, kar bo predstavljeno tudi v tem prispevku. Ker gre pri odločitvi za odhod v preživitek tako v preteklih kot v sodobni druž- bi za splet kulturnih, političnih, ekonomskih, družbenih, pravnih in individualnih spodbud in prisil, bodo v prispev- ku v nadaljevanju najprej predstavljeni različni načini, motivi in prisile prehoda v preživitek ter nato še izkušnje posameznikov z življenjem v preživitku, s posebnim po- udarkom na medgeneracijskem nasilju. Ker večina tujih analiz preživitkov interpretacije gradi ravno na pogodbah, ki vključujejo preživitke, in zaključke vleče zgolj na pod- lagi pogodbenih določil, lahko ravno analiza sodnih pro- tokolov patrimonialnega sodišča in kazenskih sodišč 3 raz- krije veliko kompleksnejšo podobo življenja v starosti, saj ne razkriva zgolj konfliktov v preživitkarskih razmerjih, ampak tudi neformalne prakse preživitkarskih dogovorov, strategije in načine preživetja preživitkarjev ter veliko bolj dinamično družbeno in spolno strukturo preživitkarjev (ne zgolj »hišnih gospodarjev«), nenazadnje pa tudi veliko šir- ši nabor imetja, ki se ga predaja kot preživitek. Vsaj delno lahko analiza teh virov pokaže tudi spremenjene kulturne motive in politične pritiske, ki posameznika prisilijo v pre- dajo posesti. Za analizo smo izbrali gradivo zemljiškega gospostva Bled, v katerem je bila praksa preživitka precej pogosta že v 17. in 18. stoletju, in kazenske procese dežel- nega kazenskega sodišča, ki zajemajo večji del Kranjske, v desetletju 1820–1830. Vsi uporabljeni viri (obravnave pred patrimonialnim sodiščem, kazenske zadeve) ponuja- jo tudi nekaj odgovorov na vprašanja odnosa zemljiških gospodov do družbenih izzivov, povezanih s starostniki. Preživitek: med političnimi in pravnimi koncepti ter realnostjo Preživitek so z različnih vidikov analizirali konec 19. in v začetku 20. stoletja predvsem v okviru novih idej univer- zalnega pokojninskega zavarovanja, ko so iskali obstoje- če (več stoletij trajajoče) prakse neaktivnega življenja in posledično tudi zmanjšanja družbenega vpliva ali druž- bene degradacije (prim. analize v Schmidt 1920: 1–25). Preživitek so prikazovali kot politični, ekonomski, davčni 3 Gre za sodišče, ki je pristojno za sojenje podložnikom v civilnih za- devah (dolžniške, kupoprodajne, oporočne in poročne zadeve, spori, prelomi pogodb in dogovorov, žaljenje časti, določene oblike nasilja). in pravni problem (Sturm 1899: 199). V eni od takšnih štu- dij (Schmidt 1920) so ugotavljali, da je trajanje preživitka v avstrijskih kronovinah le redko trajalo manj kot 15–20 let. Študije tistega časa so ustvarile podobo preživitka kot faze neaktivnega, »umaknjenega« življenja (Sieder 1996: 61; glej tudi Held 1982), »faze življenja«, ki je namenje- no ritualni pripravi na smrt, in so bistveno vplivale na hi- storične, demografske in etnološke raziskave v 20. stole- tju. Idejam o harmonični veliki družini so sledile študije večgeneracijskih gospodinjstev na podlagi popisov prebi- valcev in statusov animarum (ena takšnih je Held 1982), v katerih so avtorji ugotavljali, da v zgodnjem novem veku preživitek ni bil posebej razširjen. Avstrijski zgodovinar Josef Ehmer je poudaril, da je treba preživitek razumeti širše, saj ni predstavljal zgolj oblike družinske skrbi za ostarele in s tem dela družinskih medgeneracijskih odno- sov, ampak je bil (sicer redkeje) povezan z ekonomskimi razmerji, torej s hišnim gospodarstvom. Zato so se preži- vitkarske pogodbe sklepale tudi med »strankami« – oseba- mi, ki niso bile v sorodu (Ehmer 1990: 29). Zaključil je, da je ravno zaradi relativne redkosti sklepanja preživitkarskih pogodb med ljudmi, ki niso bili v sorodu, koncept preži- vitka bolj vplival na ideologijo medgeneracijskih odnosov kot na dejansko medgeneracijsko solidarnost. Uveljavila se je tudi teza, da je bil preživitek privilegij bogatih. Av- strijski zgodovinarji so zato 19. stoletje označili tudi kot stoletje »difuzije« preživitka kot posledice večje dono- snosti kmečkega gospodarstva (Ehmer 1998: 60), a je ra- zlogov za širjenje preživitka v nekaterih delih Avstrijske- ga cesarstva več (prim. Grulich 2001). Vse do zemljiške odveze (1848), pa tudi še desetletja pozneje, so politiko preživitka zagotovo omejevali ali spodbujali interesi ze- mljiških gospodov ter zunanji pravni in politični pritiski in okoliščine, ki so posegali v rituale ter individualne prakse (in želje) pri predaji premoženja. Pri interpretacijah preživitka v znanstvenih obravnavah, ki izhajajo iz meščanske utopične ideje o solidarni razširjeni patriarhalni družini kot bivanjski in delovni skupnosti, v kateri velja pravilo senioritete, ter političnega utemeljeva- nja univerzalne pravice do starostnega zavarovanja in po- kojnine, se pozablja na veliko simbolično vrednost, ki sta jo imeli v podeželskih skupnostih rodbina in zemlja. Kot kažejo v nadaljevanju predstavljeni primeri, je bila prav zaradi ohranjanja rodbinske časti in zemlje pomembna strategija podeželskih družin predaja rodbinske posesti oz. tradicije izkušenemu dediču, ki je imel največ lastnosti, po- trebnih za uspešno nadaljevanje rodbine: gospodarsko spre- tnost, določene moralne odlike, delavnost in fizične lastno- sti. Samouki zbiratelj ljudskega izročila Gašper Križnik iz Motnika je v svojih odgovorih na vprašalnik črnogorskega Glasnik SED 63|2 2023 33 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč pravnika Valtazarja Bogišića 4 o pravnih šegah pri slovan- skih narodih posredno opozoril na pomen rodbine in med- generacijskega prenosa rodbinske posesti, saj naj bi v dolo- čenih okoliščinah rodbinska dediščina določala kriterije v medsebojnih razmerjih v družini. Priženjen zet (imenoval ga je »domazet«) naj bi bil po šegah, ki jih je poznal, ženi bolj podložen kot žena njemu (Polec 1945: 23). Ker se je ponekod v alpskem prostoru preživitek kazal tudi v stavbni kulturi (Dolenc 1935: 148–149), so etno- logi potrdili pomen preživitkarskih pogodb v družinskem spominu in praksi (Makarovič 1995: 145), a so obenem ugotavljali, da jih ni ravno veliko (Ramšak 2017: 40–41; glej tudi Makarovič 1994), pa tudi, da jih v določenih oko- ljih, na primer na Kočevskem, ni zaznati ne v izročilu ne v stavbni kulturi (Makarovič 2005). Četudi se v definicijah preživitka predajnik posesti oz. lastnine praviloma poja- vlja v podobi »kmeta« (Makarovič 1994; Makarovič 1995: 271; Kačičnik Gabrič 2017: 63–76), pa primeri v mikro študijah opozarjajo na različne družbene skupine, ki so se odločale za predajo imetja s preživitkom. Preživitek na prostoru današnje Slovenije – razširjenost in omejitve Institut preživitka zagotovo združuje dva pomembna ele- menta, in sicer prenos določene lastnine oz. imetja, pravic in dolžnosti na eni strani ter socialno garancijo za posameznika oz. posameznike na drugi strani. Številne socialne funkcije preživitkov naj bi omogočale vsaj minimalno oskrbo in za- gotavljale povezavo z določeno hišo, s tem pa tudi stalnost strehe nad glavo in ohranjanje določenega družbenega ugle- da (prim. Zeitlhofer 2014). Zagotavljale so, da posameznik ni bil odvisen zgolj od solidarnostnih obveznosti skupnosti, ki so pogosto vključevale tudi selitev od hiše do hiše (prim. Židov 2012). Preživitki niso nujno zagotavljali preživetja in popolne oskrbe posameznika, so pa lahko predajniku omo- gočili določeno avtonomijo ali ohranitev določene avtorite- te. Ker so se predajniki zavedali tveganj, ki so bila povezana z odhodom v preživitek (zmanjšanje družbenega vpliva, potencialni konflikti, slaba oskrba v preživitku), je bila pre - daja premoženja, kjer ta ni bila povezana z velikimi stroški, odvisna od številnih dejavnikov. Negativni odnos do pre- živitka so ob koncu 19. stoletja vzpostavili tudi politika in pravniki (kot je razvidno iz Kačičnik Gabrič 2017: 68). Od- nos do trajno delovno nezmožnih, katerih večino so vendar- le predstavljali ostareli, je bil veliko bolj kompleksen. Ker je bil proces staranja postopen, je bila pogosto tudi izguba fizičnih moči in psihične kondicije postopna. Tako se je tudi vloga posameznika v preživitku postopoma spreminjala. Na preživitek so do leta 1848 vplivala fevdalna razmerja. Vsaj v dveh historičnih deželah – na Kranjskem in veliki 4 Gradivo je objavil slovenski pravnik, akademik in pedagog Janko Polec (1945), o pomenu Križnikovih odgovorov pa je študijo objavil pravnik Vladimir Simič (2008). večini Goriške (z izjemo kolonata v Goriških brdih) – ter na nekdanjih štajerskih komornih posestvih so prevladovale kupne kmetije (Polec 1936; Krošl 1941), ki so po osnovni definiciji omogočale ustvarjanje preživitkov, saj je urbarial- ni zavezanec z njimi svobodno razpolagal. V praksi pa je bi- la tudi predaja zakupnih 5 kmetij vsaj od 17. stoletja podob- na. 6 Vendar pa je bilo tako za zakupne (večina dolenjskih kmetij razen na nekdanjih komornih posestvih) kot kupne kmetije (Gorenjska, Notranjska) treba ob predaji plačati do- ločeno vsoto denarja, ki je imela več poimenovanj – umr- ščina ali primščina (Krošl 1941; Vilfan 1980). Dajatvi sta se plačali ob predaji kmetije ob smrti prejšnjega urbarialnega zavezanca ali ob prevzemu kmetije (ob poroki, umiku la- stnika, prodaji). Iz nekaterih primerov lahko domnevamo, da je previsoka višina dajatve bistveno vplivala na prakse predaje imetja, saj so ljudje s predajo zavlačevali do smrti, zaradi česar je bil v teh okoljih preživitek redek. V obsežnem goriškem gospostvu Rihemberk sta primščina in umrščina večkrat povzročala konflikte med podložniki in njihovimi zemljiškimi gospodi. Zato je bila praksa preda- janja imetja inter vivos (»med živečimi«) zelo redka. Med zaradi upora preiskovanimi podložniki v tem gospostvu je bil tudi kmet Peter Gorian (ali Gorjan), ki je bil star 95 let. Živel je sicer skupaj s svojim sinom, ki je bil star več kot 40 let, a je bil še vedno pater familias, kot so posebej opozorili. Zgolj v enem od 72 ohranjenih sodnih procesov je kmetijo prevzel sin, sodniki pa so posebej poudarili, da oče še živi v gospodinjstvu (ÖStA, šk. 23, str. 156–216). Stanje raziskav družinskih jeder v 19. stoletju ne dovoljuje sklepov o razširjenosti preživitka na podeželju današnjega slovenskega prostora. Analiza popisov prebivalstva iz leta 1869 za nekatere podeželske občine v okraju Novo mesto je pokazala, da so 60-letniki in starejši iz vzorca skoraj enako pogosto živeli s svojimi otroci kot z drugimi soro- dniki in nesorodniki (vzorec je zajel 94 posameznikov), le trije ostareli pa so živeli kot sozakonci – in bi lahko živeli v ločenem preživitku (Pančur 2017: 191). Realni pokazatelj razširjenosti preživitka in odnosa do starosti na podeželju je zagotovo kratka, a zelo intenzivna javna razprava ob predlogu splošnega starostnega zavarovanja (1908/1909), ki bi vključevalo tudi podeželje. Če je bil glavni argument za uvedbo starostnega zavarovanja na Če- škem odprava bremen preživitkov (Skalicky v Kačičnik 5 Gre za različni vrsti razpolaganja na kmetijah in kajžah (obenem ur- barialnih enotah), ki je bilo posledica zgodovinskih posegov v nači- ne njihovih predaj, a je v praksi za oba tipa kmetij v obravnavanem času veljalo, da se po smrti urbarialnega zavezanca prenašata na de- diče ob plačilu dajatve (Vilfan 1980: 433–434). 6 Raziskovalci, ki se usmerjajo na druge dele pravnega prostora Habs- burške monarhije, zato ta institut postavljajo v začetke novoveškega obdobja v določenih delih Evrope in ga vežejo na določene tipe po- sesti (Sieder 1998: 62–63). Glasnik SED 63|2 2023 34 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč Gabrič 2017: 76), 7 so bili na Kranjskem glavni problem (neurejene) oskrbe starostnikov berači (Miklavčič 1909: 298). Predlog zakona je na podeželju na Kranjskem nale- tel na odpor, saj so starostno in nezgodno zavarovanje na podeželju dojeli zgolj kot nov davek (glej Miklavčič 1909: 298; prim. Krek 1909; Remec 2017: 81–84). V medseboj- nih političnih obračunavanjih se je razkrilo nekaj perečih vprašanj slovenskega podeželja: »Kdor nima smisla za tra- giko, ki jo nam kažeta ‚Hlapec Jernej in njegova pravica‘ in ‚Revček Andrejček‘, ta ne bo glasoval za ta načrt [za- kon, op. a.]« (B. n. a. 1909: 2), so zaključili. Sklicevanje na literarni deli je bilo obenem sklicevanje na zelo tipizira- ne in mestoma utopične podobe starosti in odnosov do sta- rostnikov: na dolžnost delodajalca, da v preživitek vzame dolgoletnega člana hišnega gospodinjstva (hlapca), ter na podobo pasivne, socialno neaktivne starke – preživitkarice in starostnika – berača, ki je povezovalni motiv obeh del. Prehod v preživitek kot kulturna, ekonomska in socialna praksa Odločitev za predajo imetja in prehod v preživitek je bila odvisna od številnih dejavnikov, pri čemer v nasprotju s pre - vladujočo usmeritvijo novejših raziskav (Zeitlhofer 2014; Otterer 2021) niso bile najpomembnejše ekonomske okoli- ščine oziroma velikost kmetije. Okoliščine analiziranih vi- rov kažejo, da so bili enako pomembni socialni in gospodar - ski položaj predajnika, njegove fizične in druge okoliščine, obnašanje v javnosti, pritisk skupnosti in zemljiškega go- spoda, poročne, rodbinske in posestne strategije, simbolne vrednote ter dolžnosti medgeneracijskih odnosov. Na ma- kro ravni so na odločitve vplivale tudi politične okoliščine, spremembe v dednem pravu, davčne in vojaške obremeni- tve. Kot tretji dejavnik spodbude ali zaviranja odhajanja ur- barialnih zavezancev v preživitek je zagotovo treba upošte- vati tudi interes zemljiških gospostev, saj bi lahko predolg preživitek predstavljal gospodarski problem in preveliko obremenitev kmetij (Sieder 1998: 61). Po drugi strani je ravno preživitek z nedeljivostjo imetja ohranjal ekonomsko moč urbarialne enote (kmetije, kajže, ipd.) kot gospodarske enote zemljiškega gospostva. Deloma so bili motivi socialni (in tu so bili interesi predajnika najbolj skladni z interesi zemljiškega gospostva): s preživitki so zagotovili določeno preskrbo oz. storitve, ne samo zase (in za svojo delno ali popolno delovno onemoglost), ampak tudi za otroke – brate (in sestre) ter otroke iz različnih zakonov. Premoženje (tudi premično), na katerega se je vezala zahteva o preživitku, je bila tudi dota matere. Že analizirani primeri posamičnih pravnih zapisov preži- vitkov iz različnih gospostev in delov današnjega sloven- 7 V prvi polovici 19. stoletja je v majhni češki župniji Kapličky, ki jo je sestavljalo 100 gospodinjstev, v obdobju 40 let 68 odstotkov vseh hiš zamenjalo lastnika tako, da je bil obenem določen preživitek za predajnike posesti (Zeitlhofer 2014: 275). skega ozemlja, predvsem iz druge polovice 19. stoletja, kažejo predvsem dva trenda: večjo pojavnost preživitka v prostorih, kjer je bil tradicionalno prisoten, in predajo kot reševanje potencialne krize imetja in rodbine (prim. Kačič- nik Gabrič 2017: 67). V razpravi analizirani viri potrjujejo tudi delovno hipotezo, da so v določenih primerih ključno vlogo igrale demografske, biološke in družinske okolišči- ne (hči kot edina dedinja, vdovstvo, bolezen, starost oziro- ma fizična nezmožnost, nedoletnost ali opravilna nezmo- žnost otrok). Če je bila kmetija premajhna, da bi najemala delovno silo za določena fizično intenzivna dela, ali če ni bilo dovolj moške delovne sile, je pri izraziti spolni delitvi dela na kmetiji najti več primerov, ko so moški ali zakonca odšli v preživitek. Primer drugačnih izkušenj starosti so bili tudi kajžarji, torej tisti, ki so imeli poleg hiše mogoče samo še vrt ali kakšen manjši košček zemlje in so se primarno preživljali s podeželsko obrtjo, delali v predindustrijskih obratih ali se preživljali z dnino. Imetje (posest, kajžo ali obrtno orodje) se je v teh primerih predajalo z namenom, da bi se okrepilo gospodarsko moč dejavnosti, s tem pa tudi v večji meri zagotovilo trajno oskrbo predajnikov, kar verje- tno kaže tudi primer kajžarske vdove Neže Gogola. 8 Njen konflikt s sinom Mihaelom oz. Miho Gogolo je nastal zaradi njegovih »nepreskrbljenih« bratov. Mati je od prevzemnika kmetije zahtevala, da brate Jakoba, Štefana in Petra nauči trgovanja ali jim kako drugače pomaga do »kosa kruha«. Mihael Gogola se je branil, da jih je hotel učiti, a so odšli od doma. Mati mu je zabrusila, da so bili prisiljeni oditi, ker niso dobili podpore, in da je Mihael z njimi ravnal slabše kot s tujimi ljudmi, saj »da še posli dobijo plačilo, bratje pa ga niso«. Obenem je zahtevala izplačilo 36 goldinarjev. Sodišče je v negotovih razmerah razsodilo, da mora Mihael sodišču plačati 16 goldinarjev, ki jih bo to izplačalo bratom, če se bodo stalno naselili v gospostvu (AS 721, knjiga 41, 20. 9. 1753, str. 440–441). Kmetje so zaradi izgube moči in ugleda, ki je bil nespor- no povezan z odhodom v preživitek, s slednjim zavlače- vali. Gašper Križnik je opozoril, da obstajata dve praksi – določeni očetje otrokom razdelijo deleže, da lahko sle- dnji gospodarijo z njimi, če pa očetje menijo, da so otroci zapravljivi, premoženje obdržijo do svoje smrti. Dodal je še, da je s spremembo stanu ali z vstopom v določene po- klice oče izgubil oblast nad otroki (Polec 1945: 24–25). Tak pravni odnos do otrok nakazujejo tudi pravne in druge šege v gospostvu Bled. Tam je bila praksa predaje posesti in zagotavljanja preživitka pogostejša kot v mnogih drugih gospostvih. Dogovor o preživitku je bil pogosto vključen že v poročno pogodbo – podobno je za različne dele dana- šnje Avstrije ugotovil Held (1982). Iz nekaterih družinskih sporov se zdi, da je bil del poročnih ritualov namenjen tudi 8 Živeli so v Ribnem, tožeči sin je bil star 42 let in je imel dva otroka, stara tri in eno leto. V popisu leta 1754 je h gospodinjstvu poleg matere prišteta tudi šestnajstletna sestra Neža (B. n. a. 2016: 37). Glasnik SED 63|2 2023 35 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč dogovorom o prihodnosti rodbine. Sestavni del dogovora med rodbinama obeh mladoporočencev je bil tudi dogovor o načinu gospodarjenja; praviloma so se odločali med sku- pnim gospodarjenjem in predajo kmetije ob smrti gospo- darja ali pa za prehod v preživitek, v nekaterih primerih pa je oče ostal gospodar z obljubo, da bo poročeni sin prevzel posest po njegovi smrti. Pri dogovorih je sodelovala tudi skupnost, med katerimi so večji zaupniki v primeru konfliktov nastopali tudi kot priče sklenjenih dogovorov. Vsaj v blejskem gospostvu so bili dogovori sklenjeni pisno, če je šlo za predajo posesti ali nepremičnine, na katere so bile vezane urbarialne dajatve in dolžnosti. Pogodb vsaj v 17. in 18. stoletju udeleženi ni- so znali prebrati, zanašali so se na izrečene besede in priče, ki so bile prisotne pri sklenitvi ustnega dogovora. Primer Anžeta Rozmana iz 17. stoletja (AS 721, knjiga 23, 10. 4. 1668) 9 kaže, da je lahko pritiske na družinske prakse izvajala tudi družina priženjenega oz. primožene- ga posameznika. Iz kratke sodne razprave je jasno, da je bil konflikt povezan z dolgovi očeta – gospodarja in da je družina primožene žene zastopala interese predajnikove- ga sina, ki je želel tudi gospodarsko samostojnost. Morda se je v konflikt vmešala zaradi svoje večje družbene moči in ugleda, saj je bil nevestin oče ob sklepanju ženitne po- godbe seznanjen s trenutnimi dolgovi posesti. Vsekakor študije primerov zakonskega življenja kažejo, da so imele priženjene neveste lahko zelo jasne predstave o tem, kako naj bi potekalo gospodarstvo, in da so bile lahko sprožitelj zakonskih in medgeneracijskih konfliktov (prim. Makaro- vič 1995; Kos 2016). Predajne pogodbe v blejskem gospostvu niso bile skle- njene tako, da bi predajniku dopuščale preklic, in ravno v tej okoliščini se kaže vpliv zemljiškega gospostva, ki ni imelo nobenega interesa, da bi zaradi medgeneracijskih konfliktov nastali socialni problemi, četudi je prišlo do hu- dih sporov v gospodinjstvu in med sorodniki. Sodnike je zanimalo zlasti plačevanje dajatev in odvračanje socialnih problemov, torej skrb za ostarele (predajnike, ki so ostali brez premoženja), sploh če je šlo kmetije in gospodinjstva, ki so lahko preživljale tudi predajnike (prim. Kos 2016: 158). V pravdi leta 1711, do katere je prišlo, ker je oče v nasprotju s poročno pogodbo svojega sina Jakoba Fertina z družino odganjal s svoje kmetije, je patrimonialno sodišče zahtevalo spoštovanje pogodbe in skupno življenje (Kos 2016: 192–193), da ne bo treba »ukrepati drugače«. Na predajo kmetije je lahko vplivalo tudi vdovstvo (pred- vsem žensk) in upadanje fizičnih moči, pa tudi visoka sta- rost, občasno povezana z demografskimi okoliščinami, npr. ko je zakonski par ostal brez (živečih) otrok. Verjetno je bil to motiv tudi za predajo posesti Jurija Kotrašnika in njegove žene Helene iz Koprivnika v Bohinju Jožefu in Doroteji Blazetič. Ker je šlo za predajno pogodbo, po- 9 Strani v knjigah iz 17. stoletja niso oštevilčene. godbeni strani nista bili v sorodu, saj so v sklepu sodnega postopka zelo natančno določili, kaj je prevzemnik dolžan »trajno« nuditi predajniku in njegovi ženi. Domnevo po- trjuje popis prebivalstva leta 1754, v katerem sta 90-letni Jurij Kotrašnik in 84-letna žena navedena kot gostača pri 40-letnemu Jožefu Blazetiču, ki je imel štiri sinove, naj- starejši pa je imel že 13 let. 10 Predajnik se je na sodišče večkrat pritožil nad nespoštovanjem pogodbe, fizičnim na- siljem in zlorabami. V eni od zgodnejših pritožb sta tožena opozorila, da sta gospodarja in da se predajnik namesto dobrega dela sklicuje na staro avtoriteto, zaradi česar je »v hiši samo prepir« (AS 721, knjiga 41, 15. 6. 1753, str. 395). A ravno s ponovno tožbo sta nekdanja lastnika dose- gla, da sta jedla pri svoji mizi in da se bo po smrti predaj- nika poskrbelo za maše zadušnice v določeni vsoti. Točno so določili vrste in količine žita, ki sta ga morala dobiti, ter količino masti, mesa in stročnic, vsako leto pa sta mo- rala predajnika dobiti tudi kravo in tele. Za vse ostalo so v sodbi določili, da ostane novemu lastniku – urbarialnemu zavezancu. Tudi vprašanje ohranjanja ugleda preživitkarja je v srednje- evropskem prostoru naletelo na različne interpretacije. Po- samezne študije zgodovine starosti so že opozorile na zelo različne in nasprotujoče si odnose solidarnosti in konfliktov znotraj družine (Ehmer 2000: 30; Grulich 2001). Nekatere češke študije poudarjajo, da so imeli tisti preživitkarji, ki so lahko svobodno razpolagali s premoženjem, dogovorjenim s kupoprodajno pogodbo, poseben družbeno-ekonomski status in samostojnost (Štefanova v Otterer 2021: 161). Vse - kakor konflikti, povezani s preživitkom, opozarjajo na izgu - bo družbenega vpliva in ugleda. Motiv družbene degradaci- je starostnikov je tudi sestavni del upodabljanja življenjskih stopnic, ki se je v zgodnjem novem veku posebej razširila med meščanstvom, 11 med katerim je bila izguba statusa v starosti posebej pogosta (Ehmer 1996). A mnogi predajni- ki so želeli ohraniti del avtonomije in tudi neoviran dostop do dobrin, kot to kaže primer 78-letne Urše in 79-letnega Mihaela Zime (AS 721, knjiga 41, 17. 9. 1753, str. 439; B. n. a. 2016: 117) iz Krnice, ki sta v popisu naslednje leto navedena kot hišna gospodarja, četudi je imel poročeni sin sedem otrok (B. n. a. 2016: 117). Kot že omenjeno, je Jurija Kotrašnika prevzemnik na sodišču celo opozoril, da je se- daj on gospodar in da konflikti nastajajo, ker se Kotrašnik sklicuje na svojo »staro avtoriteto« (AS 721, knjiga 41, 15. 6. 1753, str. 395). Leta 1664 je moral Jakob Kral svojemu očetu Lenartu in svoji materi zagotoviti vso hrano in obleko, dokler živita, in jima ni smel zapirati in zaklepati stvari v hiši (AS 721, knjiga 22, 15. 10. 1664). V takšnih primerih 10 90-letni Jurij in 84-letna Helena sta v popisu 1754 navedena brez priimka in označena kot gostača pri 40-letniku, ki je imel že 13 let starega sina. 11 Družbeni sloj meščanstva so v zgodnjem novem veku sestavljali predvsem obrtniki in trgovci. Glasnik SED 63|2 2023 36 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč je šlo bodisi za skupno gospodarjenje s kmetijo bodisi za prenos lastništva na mlajšo generacijo. Sodna praksa patrimonialnega sodišča Bled dokazuje, da tudi v tistih okoljih, kjer je bila praksa predaje premoženja prisotna že več stoletij in kjer jo je spodbujalo in pravno varovalo zemljiško gospostvo, preživitek pogosto ni bil prva izbira. V tem smislu je pomenljiva pravda proti Jako- bu Soukanu in njegovi hčerki Špeli. 12 Tožeči sin se je na- mreč nekaj let prej poročil in je želel, da bi mu oče Jakob prepusti kajžo in gospodarjenje na Koroški Beli. Zato so se med obema generacijama vrstili konflikti, ki jih je to- žeči navedel kot razlog za sprožitev tožbe. Končni razplet pravde se je navezoval na poročno pogodbo, po kateri je oče sinu kajžo obljubil po smrti, zato sin 62-letnega očeta ni smel pregnati kot lastnika ali prevzeti gospodarstva, do- kler je bil slednji sposoben gospodariti (AS 721, knjiga 41, 6. 4. 1754, str. 527–528; B. n. a. 2016: 179). Zaradi konfliktov med otroki in v izogib sporom so se ne- kateri starši vse do visoke starosti trudili ohranjati moč in vpliv. V bogati družini Strauss, ki je obdelovala celo kme- tijo, je oče privolil v sinovo poroko, ko je bil star okoli 73 let, a še preden je postal vdovec. Očitno je, da se je oče za predajo kmetije odločil šele, ko so mu začele popuščati mo- či. Obenem je bila odločitev, kdo bo dedič kmetije, sprejeta precej prej. Že okoli pet let pred poroko dediča in pri očeto- vih 65 letih je namreč od doma odšel drugi sin Jernej Straus, ki je bil obtožen več tatvin. Imenovanje naslednika je očitno zanetilo družinska nesoglasja. Ta so se končala z odhodom tistih, ki niso dobili več kot nujnega deleža. Iz jeze naj bi Jernej Straus očeta vsakič, »ko je prišel obiskat mater«, okradel (AS 307, 1823, zadeva 214). Največja kraja je bila odtujitev 300 goldinarjev, za katero je oče obtožil domače- ga hlapca in ob sinovem zanikanju odgovornosti zaključil primer z ovadbo hlapca sodišču. A ko se je oče kot gospodar umaknil, obenem pa je od dogodka minilo že precej let, je prevzemnik zaradi te kraje ovadil svojega brata Jerneja. Oče je na sodišču jasno povedal, da je zanj primer zaključen. Ohranjanje lastništva je bilo tudi varovalka za ohranjanje avtoritete, spoštovanja in družbenega ugleda, vsaj deklara- tivno pa tudi za preprečevanje nasilja. V drugem primeru je 66-letni Andrej Mencinger iz Bohinjske Bistrice leta 1754 tožil svojega samskega 33-letnega sina Jurija Mencingerja zaradi nasilnega in neprimernega vedenja in mu zagrozil, da ne bo izpolnil obljube in mu predal kajže (AS 721, knjiga 41, 14. 6. 1754, str. 564; B. n. a 2016: 62). 13 Gašper Kržišnik je v odgovorih na vprašanja črnogorske- 12 Pomenljiv in obenem nedosleden je zapis v popisu iz istega leta, kjer so kot hišnega gospodarja navedli sina. Njegova sestra je bila stara 20 let (B. n. a. 2016: 179). Sin je bil star 30 let, njegova žena pa 28, imela sta enoletnega otroka. Spor je najverjetneje izbruhnil kmalu po sinovi poroki. 13 Zapis družine je sicer nekoliko nenavaden, saj navaja 17-letnega Ju- rijevega brata in tudi leto dni starega brata, obenem pa naj bi bila Andrejeva žena stara 67 let (B. n. a. 2016: 62). ga pravnega zgodovinarja Bogišića opozoril, da so otroci dolžni skrbeti za svoje starše v »starosti«, saj drugače pri- kličejo »božjo jezo« (Polec 1945: 25). S stališča moralnih norm so bile najbolj rizične družine, kamor so se priženili zeti. Ker se je del mladih na podeželju poročil relativno zgodaj, je bilo pričakovati, da so tudi nosilci gospodarstev, kjer je edino dedinjo predstavljala hči, relativno zgodaj poskrbeli za njeno poroko in zagotavljanje potomstva. Ob iskanju primernega moža so bili v določenih primerih pri- morani privoliti v prenos posesti. Sobivanje dveh genera- cij je lahko že takoj ali pa sčasoma postajalo konfliktno. Križnik je sicer zapisal, da »pravijo, da žena hlače nosi, kjer gospodarja (zeta) k hiši vzamejo«, in poudaril, da »ima v takšnih družinah pri gospodarstvu glavno besedo žena, kakor ona reče, tako mora biti. Hišno ime navadno vselej pri hiši ostane« (Polec 1945: 23). Odnosi v družinah, kjer moški gospodar ni bil neposredno moralno odgovoren za svoje ravnanje s tastom in nekda- njim posestnikom, so lahko prej postali konfliktni. Tako je v 60. letih 18. stoletja 81-letni Jurij Baumgartner iz Koro- ške Bele tožil svojega zeta, 14 ker ga je tepel in mu ni dajal primerne obleke in hrane. Sodniki so od prevzemnika po- sebej zahtevali, da nekdanjemu lastniku izkazuje potrebno čast. Poleg tega so mu naložili še moralno kazen zaradi neprimernega vedenja: cerkvi na Koroški Beli je moral izročiti tri funte olja (AS 721, knjiga 43, 13. 11. 1765, str. 644). V sporu Jurija Kotrašnika in Blazetiča so obe- ma stranema zagrozili s kaznijo v ječi, naložili pa kazen »prepovedi« (?), »ki naj bi bila drugim za zgled, njim pa za poboljšanje« (AS 721, knjiga 41, 15. 6. 1753, str. 395). A občasno so bili določeni posamezniki ob sinovi poroki skoraj prisiljeni v predajo kmetije zaradi nevestinih staršev – verjetno zaradi družbenega vpliva neveste: z odhodom v preživitek so želeli pridobiti primernega zeta (ali snaho, če je šlo za sina). Lahko pa so bili problem tudi dolgovi, za katere so nasledniki menili, da lahko ogrozijo gospo- darjenje. Takšen primer se je zgodil v drugi polovici 17. stoletja v blejskem gospostvu. Komaj dobra dva meseca po dogovoru in sklenjeni poročni pogodbi so sin Lenart, snaha in njen oče (Peter Jernejc) 15 od očeta Anžeta Roz- mana iz Žirovnice zahtevali predajo kmetije. Rozman je menil, da se vmešavajo v njegovo gospodarjenje, in jih je tožil. Poklical je celo več prič, ki so sodelovale kot sva- tje in so potrdile, da je sinu obljubil kmetijo šele po svoji smrti (AS 721, knjiga 23, 10. 4. 1668), kot je bilo zapisano tudi v pogodbi (AS 721, knjiga 23, 10. 2. 1668), pa tudi, da je bil oče snahe seznanjen s trenutnimi dolgovi. 14 Leta 1754 je takrat 70-letni vdovec živel z dvema neporočenima hče- rama: 25-letno Uršo in 20-letno Katarino (B. n. a. 2016: 176). 15 Ta je od zetovega očeta zahteval tudi informacijo, ali ima kmetija kaj dolgov. Poročno pogodbo sta sicer sklenila 10. 2. 1688. Glasnik SED 63|2 2023 37 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč Preživitek kot strategija in pritisk Od jožefinskih reform naprej je absolutistična država z ob- sežno zakonodajo še bolj posegala v življenje posamezni- kov in tudi v prakse dedovanja. Uvedba splošne vojaške obveznosti je zaznamovala podeželje in omajala običajne prakse predaje premoženja ter spodbudila tudi preživitek. Pomembni sredstvi prisile pri predaji premoženja sta bili vojaška obveznost, ki je lahko rodbini odvzela najboljše- ga gospodarja, ter pritisk lokalnih oblasti in zemljiškega gospoda, da družina oz. rodbina poskrbi za predajnike in osebe, ki zaradi invalidnosti (fizične in psihične) niso bile sposobne povsem samostojnega življenja (in ne samo za nedoletne oz. nepreskrbljene otroke, kot trdi Sieder (1996: 59, 64)). Po občem državljanskem zakoniku (od leta 1811) je namreč veljalo, da morajo otroci poskrbeti za opravilno nesposobne sorojence. Različni primeri rekrutacij v času vojn v 18. stoletju, v katere se je vpletala monarhija, opozarjajo, da so lokal- ne oblasti v vojsko pošiljale tudi vedenjsko problemati- čne poročene moške, ki so bili nosilci kmetije (prim. Kos 2016: 184–185). Po spremenjenih pravilih rekrutacije v 80. letih 18. stoletja so vojaške oblasti izbirale moške, ki so bili za vojsko najprimernejši, četudi jim je bilo name- njeno, da bodo prevzeli kmetijo ali so jo že prevzeli. Ci- vilne oblasti (zemljiških gospostev) si niso upale posegati v njihove odločitve. Z vsakokratnimi vojnimi razmerami (sedemletna vojna, vojne s Turčijo, Bavarska nasledstvena vojna, Napoleonske vojne) so se povečale potrebe po voja- kih in močno povečal pritisk na kmetije. Mnogi so se žele- li sami odločiti, komu bodo predali kmetijo. Zato sta bila v zaostrenih političnih in vojnih razmerah tudi predaja kme- tije inter vivos in odhod v preživitek pogosta strategija, ki so jo potrdile tudi okrajne gosposke. Prav v teh primerih so v ozadje stopile vse druge okoliščine, ki so omejevale oziroma spodbujale prakse prehoda v preživitek. Zato je po razburkanih vojnih časih konec 18. in v začetku 19. sto- letja najti kar nekaj medgeneracijskih konfliktov, ki so bili posledica predaj kmetij v roke naslednikov z namenom obvarovanja pred vpoklicem v vojsko. Takšno strategijo je ubrala tudi vdova Katarina Zupančič, ki je s tem sprožila velik konflikt v družini. Prvorojenec in opravilno nesposoben Gregor Zupančič iz Poljan pri Ga- brovki (star 39 let) je bil na svojo mater in brate tako je- zen, da je na kmetiji podtaknil požar. Mati in vdova Kata- rina Zupančič, po poročni pogodbi gospodarica na zakupni kmetiji, je pri svojih 59 letih dva od sinov s predajo cele kmetje rešila pred rekrutacijo, kar je sama posebej pouda- rila kot razlog za predajo kmetije. Oblasti so prevzemni- koma kmetije s preživitkarsko pogodbo naložile dolžnost vzdrževanja brata, ki pa je nista spoštovala, ker brat ni ho- tel delati na kmetiji. Gregor je namreč odšel k 70-letnemu sosedu Matjažu Zidarju, ki je živel v svoji kajži in je zara- di starosti potreboval pomoč pri delu (in hlapca). Zidar ga je plačeval s stanovanjem in hrano. Gregor naj bi bil pri- den delavec, ki je kot dninar delal tudi pri drugih kmetih, samo pri svojih bratih ne (AS 307, 1825, št. primera 377). Čeprav so se nekatere predaje premoženja zgodile pri re- lativno visoki starosti hišnega gospodarja, je predstavljala predaja neporočenim sinovom v izogib vojaškemu slu- ženju določen odklon od najbolj pogostih praks, tudi pri 58-letnemu očetu, ki je kmetijo predal sinu Jerneju Cilen- šku v Šentlambetu (Zagorje ob Savi). Ker so postopki pre- daje kmetije in potrjevanja rekrutov potekali vzporedno, je bil v tem primeru novi lastnik kmetije vseeno oddan za rekruta (Stariha 2017: 703). V prakse predaje kmetij je leta 1811 posegel še obči drža- vljanski zakonik, ki je z uveljavitvijo rimskega prava pred- videval, da morajo vsi otroci dobiti enake dedne deleže na podlagi cenitve premoženja. Kot glavnega dediča je obči državljanski zakonik predvideval najstarejšega sina. Preži- vitek je bil tako vsaj na območju današnjega slovenskega prostora hitro dojet tudi kot »oporoka med živečimi«, po- imenovanje pa je med vrsticami opozarjalo na izogibanje dednemu pravu (Kačičnik Gabrič 2017: 68–69). Določeni upravitelji gospostev so zaznali problem deljenja posesti in nastajajoče probleme zagotavljanja dednih deležev, ki jih je prinašal obči državljanski zakonik. V 80. letih 19. stoletja je problem dolgov, ki so nastaja- li z dedovanjem ter kot posledica drobljenja posesti za- radi dedovanja, postajal velik političen izziv, saj je šibil gospodarsko in davčno moč kmetij (prim. Remec 2017: 79–81). Upravitelji določenih gospostev (tudi podržavlje- nih, kjer so bili upravitelji državni uradniki) so nova pravila dedovanja reševali ravno s pogodbami, ki so uvajale pre- živitek in v katerih so določili nizke dedne deleže (30 gol- dinarjev), kot npr. upravitelj državnega gospostva Stična v primeru družine Zupančič (AS 307, 1825, št. primera 377). Enaki so bili dedni deleži tudi v primeru iz istega desetletja, ki ga navaja Kačičnik Gabrič (2017: 69). Da je del prav- nikov v preživitku prepoznal način, kako zaobiti določila dedovanja, priča tudi njihovo označevanje preživitkarskih pogodb. Ko so v istem času preiskovali dezerterja, sodarja in izdelovalca pepelike Antona Rozmana, ki je bil leta 1805 ¸ med drugo invazijo Francozov, pri 21 letih oddan za rekru- ta, so njegov dedni delež na kajži v Bohinju (Ravne) oce- njevali na 200 goldinarjev (AS 307, 1825, št. primera 381). Preživitek je bil tudi strategija reševanja zadolžene kmetje, s katerim si je z dolgovi obremenjen posameznik zagotovil preživljanje, breme oskrbe in dolgove pa je prepustil drugim (Grulich 2001: 344; Kačičnik Gabrič 2017: 67, 69). V tožbi 81-letnega preživitkarja Jurija Arha iz Češnjice je sodnik ugotovil, da mu je bila »pri hiši« obljubljena doži- vljenjska oskrba. A ker se je oče vnovič poročil, je bil sin mnenja, da mačehe ni dolžan podpirati. Oče je poudaril, da zahteva podporo samo zase in da s svojim sinom ne more živeti, prav tako se ne sme oziroma ne more ločiti. Opo- zoril je še, da s poroko ni dobil tudi »podpore«, torej da Glasnik SED 63|2 2023 38 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč žena ni zagotavljala njegovega materialnega preživetja. 16 Slednjič je bilo na podlagi dejstva, da so bila zemljišča do- kupljena k osnovni urbarialni enoti, dosojeno, da mora biti sinu omogočeno brezplačno obdelovanje njive in polj, ki jih »mora gnojiti, obdelovati, saditi in očetu izročiti pride- lek«, pa tudi, da po očetovi smrti zemljišča pripadejo sinu (AS 721, knjiga 43, 11. 9. 1761, str. 261–262). Odpoved samostojnemu gospodarjenju in odhod v preži- vitek sta bila tudi posledica družbenih pritiskov in nadzora skupnosti. Čeprav so bile lahko mnoge vdove zaradi pre- moženja, ki so ga podedovale, vsaj del starosti neodvisne in so imele najvišji družbeni status in največji vpliv, ni bi- lo vedno tako. Če so imele sredstva za lastno preživetje, so se lahko preselile v preživitek v novo okolje – celo v gospodinjstvo zeta in hčere. Tako je bila 65-letna Marija Alijančič iz Dupelj dve leti po smrti svojega moža prisi- ljena prodati kajžo in oditi v preživitek k svoji poročeni hčeri v bližnje Naklo. Lokalna oblast je njeno življenje po smrti moža označila kot sumljivo, saj da ne vedo, od česa živi, ker »da ne hodi na dnino, nima hiše niti zemlje, da bi živela od pridelkov« (AS 307, 1835, št. primera 877). Zaradi domnevno sumljivih ljudi, ki so se zbirali v njenem vinotoču, so oblasti tej ostareli vdovi odvzele glavni vir dohodkov – pravico do vinotoča – in jo s tem prisilile v prodajo kajže. Vinotoč naj bi prišel na slab glas po smr- ti njenega moža, prej pa je veljal za uglednega. Kupnina za kajžo je znašala 400 goldinarjev, od katerih naj bi jih 300 že dobila, skupaj z moževo zapuščino pa naj bi imela 1.000 goldinarjev premoženja, s katerimi se je preživljala (AS 307, 1835, št. primera 877). Na interes zemljiških gospostev za izogibanje socialnim problemom kaže precej ekstremen primer nasilja Jožefa Šimenca nad potomci v Dolu pri Ljubljani. Celo soseska, ki jo je sodnik vključil v reševanje spora, je menila, da bi moral nasilni, alkoholu pretirano naklonjeni in ostareli oče Jožef Šimenc oditi v preživitek (Kos 2016: 193). Ta pri- mer opozarja tudi na to, da zemljiška gosposka ni bila spo- sobna prisiliti hišnega gospodarja k predaji kmetije. Očeta so sicer ostro opomnili, da ne sme biti nasilen, a obenem zahtevali od sina in snahe – žrtev nasilja – da ostaneta na kmetiji (Kos 2016: 193). Praksa potrjuje interes zemljiške- ga gospostva (a tudi skupnosti), da se zaščiti neproblema- tičen del hišnega gospodarstva. Podobno prakso drugega zemljiškega gospostva (Planina) potrjuje tudi usoda 70-le- tnega vdovca Matevža Gornika iz Grahovega, ki je moral zaradi nagnjenosti k pijančevanju in »lenobe« prepustiti kajžo poročeni pastorki, ki ga je pregnala iz nje. Obenem je bil zgolj zakonsko obvezan skrbeti še za štiri nedoletne otroke, pastorkine polbrate in polsestre. Prenočišče, hrano 16 Po popisu 1754 je bil 72-letni Jurij Arh naveden še kot hišni gospo- dar, poročen s 58-letno Nežo, poleg poročenega sina, ki je že imel otroka, pa sta v gospodinjstvu navedena še njegova mladoletna brat in sestra (B. n. a. 2016: 84). in nekaj obleke je že v predhodnem sporu z ženo pri 63 letih dobil pri sosedu, s katerim je bil v dobrih odnosih in vedno solidaren. Zaradi dolgov je slednjič okradel prav tega soseda, ki mu je v času medgeneracijskih konfliktov predstavljal določeno varnost, ter postal berač (AS 307, 1825, št. primera 398). Nekateri predajniki imetja so s poroko (in pogodbo) želeli disciplinirati svojega otroka, pogosto edinega dediča, ker se ni preživljal po željah svojih staršev ali se je namesto z obdelovanjem kmetije ukvarjal z obrtjo (iskanje in pri- dobivanje železa) in trgovino, kot to kaže primer Jakoba Fertina (npr. Kos 2016: 188, 192–193; AS 721, knjiga 30, str. 749–751). Mladega 24-letnega ženina Gašperja Kebra so starši s poroko in predajo imetja želeli obvarovati za- pora. Z zagotovilom preživitka zase in ženo v višini 400 goldinarjev mu je trgovec in svobodnik predal gospostvo Mengeš z namenom, da ga reši pred zaporom. Sin je na- mreč prej zbežal od očeta, starše pogosto žalil, postopal, popival, igral igre na srečo, se preživljal kot hlapec pri ne- kem duhovniku in tega okradel. Le nekaj mesecev pred začetkom sojenja so izpeljali sinovo poroko z leto dni sta- rejšo kmečko hčerjo Frančiško Kumer iz Škofje Loke. Na sojenju so zatrjevali, da se je vedenje sina po poroki pov- sem spremenilo. Gašper Keber je celo zaprosil za skrajša- nje kazni z obrazložitvijo, da z ženo sama gospodarita in je dolžan plačevati preživitek. Sodišče je omenjeno okoli- ščino (skrb za ženo) upoštevalo: za tatvino je bil kaznovan z nižjo zaporno kaznijo (AS 307, 1825, št. primera 446). Prehod v preživitek je bil tudi del pritiska skupnosti ali ze- mljiškega gospoda v primerih vedenjsko problematičnih gospodarjev – kot to velja za primer zakoncev Rozman (AS 721, knjiga 41, 1. 12. 1753, str. 478) – ki pa v trenutku pr- vega spora še ni pomenil dokončne prisile za odhod v preži- vitek. »Stara« zakonca Jurij in Margareta Rozman, lastnika cele hube v Zgornjih Gorjah, sta si v sinovi poročni pogodbi pet let pred sporom zagotovila, da bosta ohranila gospodar- jenje na kmetiji do Jurijeve smrti, saj se je tudi 64-letni oče ponovno poročil. 17 Sinu je oče tudi »zaklenil vso gotovino«. Na sodišču je Jurij Rozman zagotavljal, da bo plačal dolžne dajatve, ko mu bo sin predložil obračune za prevoz (in pro- dajo) oglja. Sodnik je »staremu« Juriju Rozmanu z grožnjo odvzema kmetije zabičal, da mora bolje gospodariti, in ga posvaril, da se bo moral v nasprotnem primeru zadovoljiti s »priboljškom«. Zdi se, da je bilo neplačevanje obvezno- sti med pogostejšimi sredstvi prisile zemljiškega gospoda k predaji kmetije oz. imetja in odhodu v preživitek. Urbarial- ne zavezance brez potomcev je nezmožnost izpolnjevanja urbarialnih obveznosti (dajatev, tlake) ob visoki starosti in 17 Druga žena Margareta je bila leta 1754 stara 40 let, tožeči sin Anže pa je pri 28-letih imel že dva otroka. Poleg očeta sta na kmetiji živela še dva druga neporočena mladoletna otroka, brat in sestra tožnika. Na kmetiji so kot gostači živeli člani družine ostarelega 83-letnega cerkovnika (B. n. a. 2016: 134). Glasnik SED 63|2 2023 39 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč zmanjšanju sposobnosti za delo prisilila v sklenitev predaj- ne pogodbe. Življenje v preživitku Življenje v preživitku je zagotovo spremenilo način ži- vljenja posameznika. Da je koncept neaktivnega življe- nja v povezavi s preživitki pretiran, je opozoril že Joseph Ehmer (2009). Zaradi ekonomske moči je bilo za kmetijo najbolje, če so predajniki živeli v skupnem gospodinjstvu s prejemniki. Tudi od ostarelih se je namreč pričakovalo delo skladno z njihovimi fizičnimi močmi in spolno de- litvijo dela. V blejske pogodbe se je pogosto vnašalo do- ločilo, da bodo predajniki delali po svojih močeh (prim. npr. AS 721, knjiga 22, 15. 10. 1664), in tudi na sodišču se je v primerih sporov še pričakovalo, da bodo pomagali pri delu. Tako je na primer v sporu Neže Zaloker in pre- vzemnika Matevža Pretnarja slednji trdil, da se Neža še ni »upokojila« in da mu ni treba plačevati preživitka, saj ga Neža ni zahtevala (AS 721, knjiga 43, 29. 10. 1763, str. 516–518). Četudi sodišče seveda ni sledilo njegovi ideji o neplačevanju preživitka, primer vendarle kaže, da so tudi v praksi »preživitek« razumeli kot neke vrste socialno var- nost (zagotovilo stanovanja, obleke in hrane, pravice do zemlje in orodja), zlasti v primeru zmanjšane ali popolne delovne nezmožnosti v starosti, in da predajniki niso takoj zahtevali količin hrane, mesa in drugih dobrin (obleke, ži- vali, semen) od prevzemnikov, četudi so bile določene v pogodbi in bi se morale plačevati od sklenitve pogodbe na- prej. Mnogokrat so predajniki predstavljali tudi pomemb- no delovno silo v podeželskem gospodarstvu (Mitterauer v Otterer 2021: 154). Zagotovo so izkušnje starejših olajšale gospodarjenje, obenem pa ni bilo treba najemati dodatne delovne sile. Zgodovinar Michael Otterer (2021: 145) sicer trdi, da pre- živitka ne moremo jemati kot arhaične forme socialnega zavarovanja v starosti, predvsem zato, ker premoženje, ki je bilo predano, pogosto ni zadoščalo za preživetje vseh. Obenem so na večjih kmetijah predajniki v pogodbe vna- šali tudi določila, s katerimi so ohranili delno avtonomijo in so vsaj deloma še vedno sami poskrbeli za svoje pre- živetje. Tako na primer Urša Petrič od sina ni zahtevala obleke, ampak zgolj laneno seme, saj je očitno lahko še delala in sama izdelovala platno, ki je bilo lahko dodatni vir dohodka (AS 721, knjiga 41, 5. 10. 1754, str. 590). Od Jožefa Zalokarja, zeta Marka Žumra, je sodišče ce- lo zahtevalo, da plača tastu zaslužek in obnovi kovačijo (»povrne v delujoče stanje«) (AS 721, knjiga 43, 25. 11. 1763, str. 530–531). S pogodbami določene količine žita, masti, slanine, prirastka (živih živali) in obleke pričajo o tem, kako se je predajnikom omogočilo, da so manj delali, in da so jim preživetje s svojim delom deloma zagotovili prevzemniki kmetije. Del dobrin, izročenih kot preživitek, so verjetno prodali – npr. šest jagenjčkov, ki sta si jih za- gotovila Mihael in Urša Zima. Ta dva sta v tožbi poleg priboljška (jagenjčkov) zahtevala le dostop do »običajne hrane« v gospodinjstvu, torej do mleka in kruha. Letne preživitkarske količine so lahko prevzemniki le delno iz- ročali predajnikom. Pogodbena določila in spori pred blejskim patrimonialnim sodiščem kažejo na pričakovanje, da so ljudje tudi v pre- živitku delali vsaj še v starosti med 60 in 70 let, ki jo je še v 19. stoletju doživelo največ starostnikov (prim. V ošnjak 1889; Pančur 2017: 177). Nekateri preživitkarji, na primer Mate Rozman iz Gornjega Suhorja (pri Metliki) v okrožju Krupa, so si pridržali v lasti vinograde, ki so jih sami ob- delovali (AS 307, 1825, št. primera 383). Pričakovano se je obseg kmečkega dela, ki ga je posameznik lahko opra- vljal, s starostjo nekoliko zmanjšal ali omejil, tudi zaradi pojemanja fizičnih moči, do katerega je lahko zaradi fi- zično intenzivnega dela prišlo prej. Od zeta Marka Žumra so tako zahtevali, da predajniku pomaga pri pripravljanju »lesa« (AS 721, knjiga 43, 25. 11. 1763, str. 530–531). Obenem je v mnogih primerih videti, da so hoteli preži- vitkarji del delovnih bremen predati potomcem, saj bi si s presežkom sredstev, ki bi jo dobili od prodane preživnine oziroma priboljška, lahko ustvarili rezervo za primere bole- zni in delne ali popolne delovne nezmožnosti, ponovne po- roke in odhoda ali konfliktov v družini. Ob slednjih so bili nekateri primorani (tudi s privolitvijo zemljiškega gospoda) zapustiti hišo in gospodarstvo, ki so ga predali. Da ta praksa ni bila tako redka, kaže primer spora med preživitkarico Ur - šo Petrič in njenim zetom, prejemnikom posesti, v katerem mu je ta grozila, da bo zapustila skupno gospodinjstvo; zah- tevala je tudi denar za najemnino. Podobno je prevzemni- ku kmetije grozila tudi Neža Zaloker (AS 721, knjiga 43, 29. 10. 1763, str. 513–517). Marija Alijančič iz Dupelj se je preživljala tudi tako, da je preprodajala stvari, ki jih je kupi- la od drugih. Da je tudi to predstavljalo poseben kapital in vir preživetja, kaže dejstvo, da je ob koncu procesa posebej prosila, naj ji vrnejo zaplenjeno platno (AS 307, 1835, št. primera 877). Tudi eno od tožiteljic zaradi preživnine pred sodiščem na Bledu je prevzemnik želel vreči iz hiše z nje- nim kolovratom vred (AS 721, knjiga 38, 14. 11. 1743, str. 294). Predenje, tkanje in pletenje so bile dejavnosti, ki so jih pogosto še vedno lahko opravljale ženske, ki so bile fizično že zelo šibke in katerih življenjskim okoliščinam sledimo skozi urbane sisteme pomoči socialno najšibkejšemu delu prebivalstva (prim. Čeč 2017). Izjemen uvid v dolgo življenje v preživitku nudi življenj- ska zgodba tesarja Sebastjana Kunčiča iz Poljščice pri Gorjah, ki je v času preiskave njegovega zločina (podta- knjenega požara) že 20 let živel v preživitku. Pri približno 48 letih je namreč z zagotovilom preživitka predal kajžo svoji edini hčerki Elizabeti in zetu. Preživitek je obsegal hrano in denarno podporo, kar lahko nakazuje, da se je tudi zet ukvarjal z obrtno dejavnostjo. »Približno 4 leta« pred zločinom je zet neke noči prišel domov tako pijan in je de- lal tak »hrup«, da se je moral Sebastjan celo noč skrivati. Glasnik SED 63|2 2023 40 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč Zato se je odločil za odhod od doma. Najprej je pol leta stanoval na Brniku pri Andreju Kunčiču. Tam je pomagal na kmetiji, a se je z njim dogovoril tudi za zemljo, kjer je posadil seme in pobral pridelek, ter za prostor, kamor je postavil panje s čebelami. Po žetvi je organiziral prevoz pridelkov in se odpravil k svoji sestri, vdovi, ki je »živela v neki kajži« bližje njegovemu nekdanjemu domu. Očitno je sestra kot drugo sorodstvo predstavljala tisti del socialne mreže, ki je nudil določeno varovalko solidarnosti in pomo- či v starosti. V dogodkih, ki so sledili, je Kunčičeva sestra omenjena še večkrat. Čeprav je imela hčerko, ki je živela v bližnji vasi, je živela kot gostačka in se je verjetno preži- vljala z občasnim beračenjem in priložnostnimi deli, saj je Kunčič v kajži večkrat ni našel. Tako je bilo tudi tisto jesen, ko se je vrnil s svojim premoženjem in pridelkom z Brnika. Namesto pri sestri se je za gostaštvo in preživitek v njegovi kajži dogovoril z Mihaelom Raukarjem – Gorcem. Dogovor je vključeval predajo dveh panjev čebel ob Kunčičevi smrti, a formalne pogodbe nista sklenila. Kunčič je pri Raukarju v zameno za prenočišče, ki ga je koristil malo več kot en me- sec, ves čas delal, zato je menil, da mu ni nič dolžan. Raukar je temu oporekal in mu ni hotel vrniti čebeljih panjev. Poleg tega ga je začel siliti k posojilu denarja. Kunčič je po sporu privolil v posojilo 10 goldinarjev. Po konfliktu z Raukarjem se je preselil v kajžo svoje sestre, kjer je živel več kot leto. S sodbo blejskega sodišča je dosegel, da je njegov zet dve leti pred zločinom ponovno spoštoval preživitek. Tudi ko se je na noč zločina sredi noči vrnil domov, ga je še vedno čakala večerja (AS 307, 1825, št. primera 99). Iz relativno hitre predaje imetja gre domnevati, da Kunčič pri 48 letih ni bil več sposoben opravljati primarnega po- klica in se je moral preživljati drugače. Tesarsko delo je bilo fizično tako intenzivno, da so se morali obrtniki prej odpovedati osnovnemu poklicu, kar je očitno veljalo tudi za Kunčiča, čeprav je ta ohranil svoje orodje in verjetno občasno še postoril lažja dela. Preživitek in dodatno delo v tem obdobju sta Kunčiču pomenila pomemben kapital, ki mu je omogočal samostojnost v primeru konfliktov. Preživljal se je tudi s čebelarjenjem. Ravno zaradi sred- stev, ki jih je imel, se je lažje dogovarjal za gostaštvo in najem zemlje. Ob njegovi aretaciji so v skrinji med nje- govim imetjem (poleg obleke, perila in delovnega orodja) namreč našli 153 goldinarjev, s katerimi so povrnili ško- do, ki je nastala v požaru. Kunčičev neformalni dogovor o preživitku z Raukarjem je bil sklenjen za primer delovne nesposobnosti in smrti. Zato se je Sebastjan Kunčič poču- til prevaranega, sodnega zadoščenja pa ni dobil. To je bil verjetno razlog za požig Raukarjevega hleva. Ta je bil že star in odmaknjen v globel, tako da ob požaru ni predsta- vljal večje nevarnosti za druge stavbe. V sodnem procesu so o njegovih telesnih sposobnostih po- udarili še, da je od Poljan do Spodnjih Laz, kjer je zanetil požar, pol ure, on pa je zaradi starosti (in slabših fizičnih moči) potreboval še enkrat toliko časa; obenem je na dan, ko je zanetil požar, veliko hodil in bil še zelo aktiven. V sodnem procesu so ga zato ocenili kot relativno zdravega (a tudi »precej religioznega«) (AS 307, 1825, št. primera 399). Medgeneracijski konflikti Večina študij opozarja na medsebojne konflikte in jih pripi - suje dolgim medsebojnim razmerjem (Sturm 1899; Sieder 1996: 62–63; Ehmer 2000: 15–50; Ehmer 2009; Otterer 2021), a so vzroki zanje zelo različni. Ne glede na njihov nekdanji socialni in ekonomski položaj so bili preživitkarji prepuščeni na milost in nemilost sorodnikov, zanemarjanju, sporom in lahko tudi fizičnemu nasilju. Konflikti so lahko nastali zaradi preživitkarskih bremen, medsebojnega nespo- štovanja (zlasti pri odnosu prevzemnika s sorojenci, tastom oz. taščo ali snaho), manjšanja vpliva in avtoritete, ki so ju še želeli imeti, vedenjskih in ekonomskih problemov oz. ne- soglasij, pa tudi zaradi ponovnih porok preživitkarjev. Do njih je prihajalo tudi zaradi življenjskega cikla družin, saj je lahko prevzemnik kmetije, ki je bil v sorodu s predajni- ki, umrl pred njimi. Sozakonec – dedič kmetije se je lahko ponovno poročil, kar je v medgeneracijske odnose vnašalo nove dinamike in pogosto konflikte (pri Neži Zaloker; glej tudi primer v Kos 2016: 183–184). Tudi praksa blejskega patrimonialnega sodišča kaže, da so bila preživitkarska razmerja precej dinamična. Na to, zakaj je bila sodna praksa pri kršenju določil o preživitku tako raznolika, nam skopi zapisi ne dajo odgovora. Verjetno je bila povezana tako s socialnim statusom rodbine in social- nimi mrežami vpletenih kot s pripravljenostjo obeh strani na spremembo pogodbenih določil, z vedenjskimi, kogni- tivnimi in psihičnimi lastnostmi posameznika, tudi njegovo visoko starostjo in delovno nezmožnostjo ter s stopnjo mo- rebitnega fizičnega in drugega nasilja. Zato se zdi, da so v blejskem gospostvu moralne prekrške kaznovali s kaznimi v prid cerkva, medtem ko so fizično nasilje kaznovali z za- pornimi in telesnimi kaznimi. Čeprav se je z umikom v pre- živitek spremenil položaj posameznika, vsaj tisti preživit- karji, ki so vlagali tožbe, niso molčali o nasilju in zlorabah. Tudi nenatančna določila preživitka v blejski sodni praksi niso oškodovala predajnikov, saj so jih lahko v primeru konfliktov zelo natančno določili tudi v civilnih pravdah. Zahteva po dodatnem, bolj natančnem določanju preživit- ka je bila včasih tudi posledica pojemanja fizičnih moči predajnikov, ki so hoteli preživitek bolj dosledno uve- ljavljati. A zahteve predajnikov niso bile vedno uspešne, zlasti ne, če je prevzemnik uspel dokazati, da zahteve pre- dajnika presegajo gospodarsko zmožnost imetja, ki jim je bilo izročeno. Prvotni interes zemljiškega gospoda je bil, da ohrani sposobnost plačevanja dajatev in gospodarstvu ne povzroča trajnejših socialnih problemov ter problemov javnega reda in miru. Praksa reševanja konfliktov zaradi nespoštovanja preživitka potrjuje domnevo, da so uradniki v določenih primerih disciplinirali in s prisilnimi ukrepi ohranjali pomen in nujnost preživitka v gospostvu, pa tudi Glasnik SED 63|2 2023 41 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč družbeno stabilnost skladno z vlogo zemljiškega gospo- stva v okviru deželno-sodne (policijske) pristojnosti (pre- prečevanje javne nemoralnosti, vzdrževanje javnega reda in miru, skrbi za onemogle, preprečevanje nasilja), s čimer so varovali več kot zgolj pogodbena določila. V sodni praksi blejskega patrimonialnega sodišča sicer ni najti primerov odstopa od preživitkarske pogodbe – prej nasprotno, uradniki zemljiškega gospoda so raje kaznovali prevzemnika ter od njega zahtevali primerno vedenje in izogibanje medsebojnim konfliktom. Tako sta leta 1761 Jožef Žvan in njegova žena od svojega sina Mateja Žvana na sodišču zahtevala, naj ju preživlja v skladu s poročno pogodbo (AS 721, knjiga 43, 29. 5. 1761, str. 244). 18 Sklep sodišča je bil kratek: tožeči mora iz kajže in zemlje, ki ju poseduje, poskrbeti za oskrbo obeh tožiteljev. Celo v pri- meru fizičnega nasilja so zahtevali, da vse v konflikt vple- tene strani »živijo v slogi«. Le redki primeri medgeneracijskih konfliktov so bili tako hudi, da generaciji nista mogli več živeti v istem gospo- dinjstvu. Tako je na primer jeseni 1761 Jurij Gašperšič od svojega sina Jožefa in njegove žene Katarine zahteval, da mu plačata 35 goldinarjev »deželne veljave« 19 zaostalih prispevkov za najemnino in mu dasta eno njivo. V sodnem procesu so pritrdili, da preživitkar Jurij ne more živeti na kmetiji. Sin mu je očitno dal njivo v užitek, a bi moral živeti pri njem, zato mu ni hotel plačati 35 goldinarjev (AS 721, knjiga 43, 16. 9. 1761, str. 262–263). A sodišče je naložilo tudi plačilo denarnega dela pogodbe. V še hujšem primeru iz istega leta je sodišče glede na očitno poznane okoliščine sklenilo, da je skupno življenje starih in mladih nemogoče, saj naj bi pri vztrajanju v skupnem gospodinjstvu »prišlo do nevarnosti za življenje in dušo«. 20 Zato sta bila Andrej Šu- šteršič in njegova žena Neža dolžna, da tožniku poleg vsega drugega krijeta stroške »bivanja drugje« v višini osmih se- demnajstic (goldinar in 42 krajcarjev). Obenem sta mu bila dolžna zagotoviti šest mernikov semena, da ga bo sam posa - dil, za prejšnjo letino pa je bil tožnik dolžan obema izročiti pet mernikov ajde, dva mernika ječmena in en mernik rži. Določene njive, ki so bile podložne Radovljici, sta mu mo- rala dati v doživljenjsko obdelavo (AS 721, knjiga 43, 14. 12. 1761, str. 415–416; podobno tudi AS 721, knjiga 43, 25. 11. 1763, str. 530–531). Kajžar Jurij Petrič je svojega zeta in njegovo ženo (svojo hčerko) tožil, ker mu nista zagotavljala hrane in obleke. Petrič je razložil, da je zetu predal v upravljanje hišo in da mu ta mora po poročni pogodbi glede na »hišno premože- nje« zagotavljati oboje, poleg tega pa mu ne sme zaklepati 18 60-letni Jožef Šušteršič je leta 1754 s 50-letno drugo ženo Marijo živel pri svoji poročeni hčeri v Ribnem (B. n. a. 2016: 35). 19 Šlo je za menjalno razmerje med goldinarjem in beneško liro, ki je bilo na Kranjskem drugačno kot v sosednjih deželah. 20 V tožbo so bili vpleteni Jakob Šušteršič in žena Meta ter na kmetiji ostajajoča Neža in Andrej. kruha ter mu mora kot priboljšek zagotoviti še določeno količino žita (AS 721, knjiga 43, 25. 2. 1762, str. 295). Konflikti, ki so jih povzročali ali reševali ostareli ljudje, so bili lahko zelo ekstremni: tako je na primer ostarelega tasta Basteja Žnidarja obrekovanje snahe z vlačugo pri- peljalo v ječo (Kos 2016: 219). Spori zaradi neplačeva- nja priboljška, nesoglasij s snaho in njenega zaničevanja so 56-letnega preživitkarja Valentina Ceglarja iz Spodnje Šiške privedli do požiga kajže. V sojenju se je obenem iz- kazalo, da je bil tudi žrtev družinskega nasilja: družinski člani mu niso dovolili v hišo in so ga polivali z vodo. Tudi sosedje so bili Ceglarju zelo nenaklonjeni, njihov odnos pa je mogoče pojasniti z izjavami prič, da je popival, in s sodno oceno njegovega značaja, da je slabega duševnega zdravja, nasilen in prepirljiv (Stariha 2016: 34; AS 307, 1843, št. primera 2362) in da je zaradi nasilja in nesoglasij v družini spore verjetno povzročal tudi v okolici. Med analiziranimi kazenskimi primeri iz obdobja 1819– 1829 se je ohranil tudi umor očeta, ki je 28-letnemu sinu Ivanu Rozmanu predal (prodal) kmetijo in z ženo odšel v preživitek, obenem pa ohranil lastništvo štirih vinogra- dov. Nedolžen spor zaradi žitne kleti, v katero je sin želel (tako kot vedno) postaviti še posode s kislim zeljem (kar bi vplivalo na kakovost žita), oče pa je temu nasprotoval in je želel, da se jih postavi v hlev, se je sprevrgel v do- mnevni uboj očeta. Sin, ki je bil že drugič poročen in je imel tri še živeče otroke, je bil s kaznijo petih udarcev s palico kaznovan že zaradi nasilja nad materjo; hoteli pa so ga tudi prikazati kot nasilnika, saj je bil udeležen v dveh večjih vaških incidentih javnega nasilja (AS 307, 1825, št. primera 383). Sosedje so potrdili tudi, da sta oče in sin že dolgo živela v sporu, sodna ocena njegovega značaja pa je bila, da je bil sin nemoralen in »nekulturen«. Tožbe zaradi neprimerne oskrbe so vlagale tudi ženske. Sodni primeri ne odgovarjajo na vprašanje, ali so ženske vlagale tožbe, ker so bile tudi dejanske predajnice premo- ženja. Vsekakor je bilo na kmetijah mogoče, da je premo- ženje dedovala vdova, kot je bilo to v primeru Katarine Zupančič (prim. Kos 2015: 154–156). Vdove so zahtevo po preživitku oz. oskrbi lahko vezale na doto. Obe pravici sta bili pogosto dodatno urejeni s poročnimi pogodbami. Tako je na primer Urša Petrič tožila svojega sina Gregorja, da ji plača en goldinar za najemnino, 12 mernikov žita (in sicer ajdo, rž in mešanico), šest funtov slanine in masti, tri četrt mernika soli in pol mernika lanenega semena za oble- ko. Sin je s sklicevanjem na nezmožnost kmetije za »traj- no« (vsakoletno) plačevanje preživnine predlagal izplačilo 130 goldinarjev dote, sodišče pa je predlogu ugodilo (AS 721, knjiga 41, 5. 10. 1754, str. 590). Zelo dolg in nasilen je bil tudi spor med vdovo Nežo Zalo- ker in Matevžem Pretnarjem, ki je dobil imetje po poroč- ni pogodbi in po večletnem sodnem sporu po smrti žene, Nežine hčere. Poročna pogodba je vsebovala tudi zahtevo po preživitku Neže, ki je zeta obtoževala, da si je prilastil Glasnik SED 63|2 2023 42 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč del žita in drugega premičnega premoženja, prišlo pa je tudi do fizičnega nasilja (AS 721, knjiga 43, 22. 10. 1763, str. 503–504; AS 721, knjiga 43, 29. 10. 1763, 513–518), v katerem sta bila nasilna oba. Sklep Analiza primerov ljubljanskega kazenskega sodišča in patrimonialnega sodišča Bled je pokazala, da je prehod v preživitek tudi z aktivno vlogo sodišča prevzemnikom do neke mere zagotavljal določeno socialno varnost (z zagotavljanjem prebivališča, hrane, priboljškov) in ohra- njanje družbenega ugleda (z zagotavljanjem bivališča, v nekaterih primerih obleke, pogreba), pa tudi avtonomije. Obenem so spremenjene politične okoliščine (povečana rekrutacija, uveljavitev občega državljanskega zakonika) ljudi dodatno silile v preživitek. Ne glede na motive, pravne okoliščine in družbene prisi- le ali starost, v kateri je nekdo sklenil preživitek, je bila ena pomembnejših funkcij preživitkarskih pogodb ravno (določena) garancija posamezniku v primeru stiske zara- di pojemanja fizičnih moči in posledične nesposobnosti samostojnega preživljanja. Vse pogodbe o preživitku ni- so zagotavljale preživetja, saj so jih sklepali tudi kajžarji, vdove in verjetno tudi drugi podsloji podeželskega prebi- valstva, vključno s hlapci in deklami. 21 Njihovo predano premoženje je bilo lahko tako majhno, da je zadovoljilo le del njihovih potreb, še najpogosteje streho nad glavo. Po- leg formalnih dogovorov (ki so praviloma zajemali prenos premoženja, na katerega so bile vezane urbarialne obve- znosti) pa so v praksi obstajali tudi neformalni dogovori o preživitku, s katerimi je bilo s predajo oz. garancijo dolo- čenega imetja dogovorjeno npr. gostaštvo. Prehod v preživitek je bil povezan z zmanjšanjem družbene- ga vpliva in moči posameznika, a tudi družbenega statusa, zato je bil odhod v preživitek pogosto prej kot individualna odločitev posledica kulturnih, družbenih in političnih prisil. Slednje so lahko povzročale tudi konflikte. Obenem so rav - no pogodbe o preživitku omogočale delno ohranitev druž- benega ugleda, kakovosti življenja in tudi medgeneracijskih odnosov. Po drugi strani pa so nekateri predajniki ravno s predajo imetja v pozni starosti, z določili v pogodbah ali s pridržanjem določenega imetja ohranili del vpliva in druž- bene moči. V primeru, ko je bil bodoči dedič kmetije že po- ročen, so vdovci včasih tudi pri visoki starosti zavlačevali s prehodom v preužitek v primeru drugih mladoletnih otrok. Vsekakor prehod v preživitek ni nujno pomenil tudi delovne in socialne neaktivnosti. Premoženje je predstavljalo zgolj varnost, da se je lahko v primeru nesreče, onemoglosti ali starosti preživitkar ali preostali del družinske skupnosti or- ganiziral tako, da preživi. Razumevanje starosti kot obdobja brezdelja je bilo na podeželju kompleksno in je bilo tako kot 21 Slednjih v analiziranem vzorcu sicer ni najti. pri drugih (ne)privilegiranih družbenih skupinah povsem odvisno od delne ali popolne fizične (in tudi psihične ali ko- gnitivne) nemoči kot posledice starosti in s starostjo pove- zanih bolezni. Formalni in neformalni preživitki so pome- nili garancijo ravno za primer takšnih okoliščin v življenju in kot takšni niso dopuščali pozitivne podobe starosti kot časa brez dela, niti za preživitkarje. Status preživitkarja je sicer omogočal določeno stopnjo avtonomije pri zagotavlja- nju sredstev za čas delne in popolne fizične onemoglosti, a ravno primeri preživitkarjev iz gospostva Bled, ki so pri visoki starosti vlagali tožbe, kažejo, da je bilo kdaj potrebno zagotovljeno oskrbo ponovno terjati po sodni poti. Starost je bila zato pogosto prikazana kot obdobje zmanj- šanja družbene vloge in vpliva ali nezmožnosti dela, re- vščine in potrebe po pomoči. A predstavljeni primeri opo- zarjajo tudi, da preživitkarji tudi v zelo visoki starosti niso samo uveljavljali svojih »dogovorjenih« pravic in se zo- perstavljali nasilju, temveč so nekateri kljub umiku v pre- živitek tudi v starosti v vlogi staršev aktivno (tudi sodno) urejali usode preostalih otrok. Zahvala Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega projekta Kul- turno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentaci- je, identitete (J6-2572), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (ARIS). Literatura in viri AS 721 – Arhiv republike Slovenije, Fond Gospostvo Bled, knji- ge št. 22, 23, 30, 38, 41, 43. AS 307 – Arhiv republike Slovenije, Fond Deželno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek, 1823, 1824, 1825, 1835, 1843. B. n. a.: Socializem v teoriji in praksi. Slovenski narod, 24. fe- bruarja 1909, 2. B. n. a.: Gorenjske družine v 18. stoletju. Celje, Ljubljana: Dru- štvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, Inštitut Ka- rantanija in Slovenska matica, 2016. BRUNNER, Otto: Das »ganze Haus« und die alteuropeische »Ökonomik«. V: Otto Brunner (ur.), Neue Wege der Verfassun- gs- und Sozialgeschichte. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1968, 103–112. ČEČ, Dragica: Podobe starosti v začetku 19. stoletja. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historičnega raziskovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 11–33. DOLENC, Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Lju- bljana: Akademska založba, 1935. EHMER, Josef: The »Life Stairs«: Aging, Generational Rela- tions, and Small Commodity Production in Central Europe. V: Tamara Hareven (ur.), Aging and Generational Relations over the Life Course. Berlin: Walter de Gruyter, 1996, 53–74. EHMER, Josef: Alter und Generationenbeziehungen im Span- nungsfeld von öffentlichem und privatem Leben. V: Josef Ehmer Glasnik SED 63|2 2023 43 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč in Peter Gutschner (ur.), Das Alter im Spiel der Generationen. Historische und Sozialwissenschaftliche Beiträge. Dunaj, Köln in Weimar: Böhlau, 2000, 15–50. EHMER, Josef: Das Alter in Geschichte und Geschichtswissen- schaft. V: Ursula M. Staudinger in Heinz Häfner (ur.), Was ist Alter(n)? Neue Antworten auf eine scheinbar einfache Frage (=Schriften der Mathematisch-naturwissenschaftlichen Klas- se der Heidelberger Akademie der Wissenschaften 18). Berlin: Springer-Verlag, 2008, 149–172. EHMER, Josep: Altersbilder im Spannungsfeld von Arbeit und Ruhestand. Historische und aktuelle Perspektiven. V: Josef Ehmer in Otfried Höffe (ur.), Bilder des Alters im Wandel. Histo- rische, interkulturelle, theoretische und aktuelle Perspektiven. Stuttgart: Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft, 2009, 209–234. GRULICH Josef: Das ländliche Ausgedinge in der Frühen Ne- uzeit. Ein Beitrag zur Problematik der Wahrnehmung sozialer Kategorien im 17. und 18. Jahrhundert. Opera Historica 9/1, 2001, 343–369. HELD, Thomas: Rural retirement arrangements in seventeenth- -to nineteenth-century Austria: A cross-community analysis. Jo- urnal of Family History 7/3, 1982, 227–254. KAČIČNIK GABRIČ, Alenka: Preživitkarske pogodbe kot ga- rancija za starost. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historične- ga raziskovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 63–76. KOS, Dušan. Zgodovina morale 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Ljublja- na: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. KOS, Dušan: Zgodovina morale 2: Ljubezenske strasti, prevare, nasilje in njihovo kaznovanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. KREK, Janez Evangelist: Nekaj naših ran. Domoljub, 1. 4. 1909. KROŠL, Anton: Zemljiška odveza na bivšem Kranjskem (orga- nizacija in delo zemljiškoodveznih organov 1849–1853). Doktor- ska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1941. MAKAROVIČ, Marija: Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec: Mohorjeva založba, 1994. MAKAROVIČ, Marija: Življenje vogrških družin. V: Marija Makarovič (ur.), Osem stoletij Vogrč. Celovec, Ljubljana in Du- naj: Mohorjeva založba, 1995, 215–288. MAKAROVIČ, Marija: Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje: Kočevarji staroselci in Slovenci iz preteklosti v sedanjost. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. MIKLA VČIČ, Frančišek: Žalostne razmere kmečkega stanu. Domoljub, 22. april 1909, 298. OTTERER, Michael: Handlungsräume im bäuerlichen Ausge- dinge. Übergabsverträge der Herrschaft Aspang. 1780–1829. V: Margareth Lanzinger (ur.), Vererben und Erben Adelige, städti- sch-bürgerliche und bäuerliche Kontext. St. Pölten: Verlag NÖ Institut für Landeskunde, 2021, 141–172. ÖStA – Österreichische Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsar- chiv, Österreichische Akten, šk. 23, str. 156–216. PANČUR, Andrej: Družinske in bivanjske razmere starejših na Dolenjskem 1869: Analiza popisov prebivalstva. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historičnega raziskovanja. Ljubljana: Inšti- tut za novejšo zgodovino, 2017, 163–192. POLEC, Janko: Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranj- skem ob koncu 18. stoletja (prispevek k agrarno-pravni in social- ni zgodovini Slovencev). Zbornik znanstvenih razprav 13, 1937, 135–214. POLEC, Janko: Križnikovi odgovori na vprašanja v Bogišiće- vem »Naputku«. Ljubljana: [s. n.], 1945. RAMŠAK, Mojca: Berači in odnos do njih na avstrijskem Koro- škem v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog 12, 2002, 81–89. RAMŠAK, Mojca: Starost in staranje v pohorski pravljični pro- zi. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historičnega raziskova- nja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 35–44. REMEC Meta: Začetki pokojninskega zavarovanja kmetov: od preživitka do zakona o pokojninskem in invalidskem zavarova- nju. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historičnega razisko- vanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 77–104. SCHMIDT, Karl: Gutsübergabe und Ausgedinge. Eine Agrar- politische Untersuchung mit besonderer Berücksichtigung der Alpen und Sudetenländer. Dunaj in Leipzig: Deuticke, 1920. SIEDER, Reinhard: Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Stu- dia humanitatis in Založba ZRC, 1998. SIMIČ, Vladimir: Pravnozgodovinsko gradivo v delu Gašperja Križnika. V: Marija Stanonik (ur.), Gašper Križnik (1848–1904) in njegov čas. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 66–70. SIMIČ, Vladimir in Gorazd Makarovič: Preživitek. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, 472. STARIHA, Gorazd: Bledi kot zid lazijo pogorelci po vasi brez doma, brez obleke, brez živeža! O maščevalnih požigih v pred- marčni dobi. Zgodovina za vse 23/2, 2016, 27–39. STARIHA, Gorazd: V ojaški beguni v prvi polovici 19. stoletja in kaznovanje njihovih pomagačev: Primer kazenskih spisov Deželnega sodišča v Ljubljani v letih 1825-1849. Acta Histriae 25/3, 2017, 701–718. STURM, Henrik: Iz sodne prakse: Civilno pravo. Slovenski pravnik 19/11–12, 1903, 360–369. THANE, Path: Social Histories of Old Age and Aging. Journal of Social History 37/1, 2003, 93–111. TROYANSKY , David: Aging in World History. New York in London: Routledge, 2015. VILFAN, Sergij: Agrarna premoženjska razmerja. V: Pavle Bla- znik, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za zgodovino in Državna založba Slovenije, 1980, 403–479. VOŠNJAK, Josip: Dolgost človeškega življenja. Ljubljanski zvon 9/1, 1889, 28–34. ZEITLHOFER, Hermann: Besitzwechsel und sozialer Wandel. Lebensläufe und sozioökonomische Entwicklungen im südlichen Böhmerwald, 1640–1840. Dunaj, Köln in Weimar: Böhlau, 2014. ŽIDOV, Nena: Časopisi o beračih na Slovenskem v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Etnolog 22/1, 2012, 45–64. Glasnik SED 63|2 2023 44 Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Čeč The Functions of Subsistence and the Lived Social Reality of Alimony and Subsistence Arrangements The state of research on the history of family forms and demographic history in the 19 th century for the rural areas of con- temporary Slovenia is not at a level to show the possible prevalence of property transmission with alimony and subsistence arrangements (inter vivos), but from certain case studies (historical and ethnographic), it seems that such praxis was not par- ticularly widespread. Before 1848, the high transmission rents at the time of the transfer of farms/cadastral units may have had a significant impact on the practice of transferring property inter vivos, nor can a particular “diffusion of alimony and subsis- tence arrangements” be observed in the second half of the 19 th century. At the end of the 19 th century, transfer of property with alimony and subsistence arrangements became a political, economic, and legal problem in the Austrian (Austro-Hungarian) monarchy. The discourses that emerged during this period also influenced the study of property transmission with alimony and subsistence arrangements for many decades. Starting from some research on property transmission with alimony and subsis- tence arrangements in the Habsburg Monarchy, this paper will answer the questions of the perception of property transmission with alimony and subsistence arrangements and the life in “retirement” on the basis of an analysis of certain criminal court records from the beginning of the 19 th century, and on the basis of civil litigation of the patrimonial court, especially from the middle of the 18 th century. Since most analyses of subsistence interpretations are based on subsistence contracts rather than on sources that reveal the life of the contracting parties, such an analysis can give a much more complex picture of life in old age and the circumstances that led to going into “retirement”, by revealing both the informal practices of such arrangements, the strategies of the “retired” property owners, and the much more dynamic social and gender structure of the “retired” property owners (not just the head of the household); and by providing some answers to questions about the landlords’ attitudes to so- cial issues related to the elderly.