RAST - L. IV, ŠT. 1-2 (15-16) APRIL 1993 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA H ^ > P3 VSEBINA str. RA! UVODNIK Z dvojno številko v četrti letnik 3 O "domu« in suverenosti 4 LITERATURA Ostajaš 7 Poezija Ne morem reči Sejalca ni l.akota Urškina pesem Teti Mari 8 Kar tako Iskanje Zakaj sem tu 9 Sf)bajetiha Tišina noči 9 Zbito in iz ostankov zakrpano Spet je minilo, tokrat težje 10 Razodetje Mir 10 Dve roki Skozi okno prihaja J Elegija 11 Zemlja, zemlja na obzorju Smerokaz, svetilnik 12 Proza Bom še slišal glas ponirka? 14 Trinajst stopnic in kaktus 22 KULTURA Beseda o akademiku Francetu Berniku 26 Ob tristoletnici slovenskih akademikov Petsto let novomeškega Kolegiatnega 27 kapitlja v Novem mestu Število 217 v Gallusovi gematrični kompoziciji "VI. Gallus mat 31 Vencrem Cur?« "Nihče ne ve ničesar o nikomer« 4) (Pogovor s Stojanom Pelkom) 47 NAŠ POGOVOR Na poti znanja in ustvarjalnosti (Pogovor s prof. dr. Miho Japljem) 37 DRUŽBENA VPRAŠANJA Volitve 1992 Zrna znanja in ščepci srca za otroke 66 nesrečne Bosne iti Hercegovine 74 Ni preživetja brez solidarnosti Osnovna šola za začasne begunce iz 74 BiH v Novem mestu 76 Naša majhna — velika šola 77 RAS D2.0O1 <115^ JožeŠKUEGA Ivan GREGORČIČ Dragica DAN) Franci ŠALI Dušanka KNEŽEVIČ Špela MIKUŽ Polotia Mrvar SmiljanTROBIŠ Antonija BAKSA-SRNEL Željko PEROVIČ Milan ANIČIČ FomislavŠKRBIČ [adrankaMAFIČ-ZUPANČIČ FrancŠETING Rudi ROBIČ JožeŠKUEGA I rance BERNIK I ranec BARAOA FineKURENF Milka BOBNAR Milan MARKELJ AlfonzŠTERBENG Franci ŠALI Mirko JELENIČ Mtra MAFIJAŠEVIČ Helena DUGOJNIČ RASTOČA KNJtdA ODMEV! tN ODZtVt SLtKOVNOORADtVO Kako otroci begunci doživijajo šoto, vojno in tuje okotje 81 V središču obrobnega 84 Literarni prispevki iz begunskega centra v Novem mestu 86 Soodvisnost kakovosti, inovacij in postovnega uspeha 90 Prazgodovinsko grobišče na Kapitcijski njivi v Novem mestu 97 Upanje v uspeh je pot zmage )00 Prebuja sc turizem na kmetijah 102 Japonski obrazi 103 Reševanje zavezniških tetatccv med NOBnaStovenskcm 105 Dragotine kapitetjske cerkve v Novem mestu 109 M. Dražumcrič, A. Hudoktin, M. tvanovič: Krajinski park Lahinja t 11 Novosti Dotenjske zatožbe 112 Kronika 119 Sodetavci te števitke Marija DAROVEC-LAVRtČ Miha JAPELJ Stojan PELKO Motivi iz begunskih centrov na Čatežu (Trebnje) in v Šmihctu (Novo mesto) Reka Krka v okotici Žužemberka Ustanovna tistina Kotegiatnega kapittja v Novem mestu Raziskovatna izkopavanja prazgodovinskih grobišč na Kapitctjski njivi Z razstave Reševanje zavezniških tctatcev med NOB tris t tNK Jadranka MA t t(i-ŽUPANČtČ Matjaž MULEJ in Mirostav RtUERNtK Borut KRtŽ JožeŠKUEČA Uetena MRZt.tKAR Biha DOBOVŠEK-SElttNA Zdenko PtOEt J Bojan BOŽtČ Damto BREŠČAK t ranci ŠAt.t Peter ŠTEt ANČtČ too .55, 56, 57 47 6, t l, 25,65 71,8), 86, 89 t t8 t6, 20,10 40 97, 98, 99 t06, t08 NASLOVNtOA: -Povem vam, vrnili se bomo na svoja ognjišča!« (foto: Marko Kapus) Kast! Z DVOJNO ŠTEVILKO V ČETRTI LETNIK /'o zaporedju /zdajanja začenjamo čefrf/ /ef?ud m zavo/jo ufeme/je-nega odsega d.ur z Jso/no šfev?7do. /z(/a/n?)/e oz/roma /zdajanje rev/je je ze/o ^on^refna /n neredko ee/o dr?(/dn stvar. Na srečo pa je opf/m/zem vse/), /d jo sprav/jajo na ?)?)ge, dompone?)f;?, močnejša ods?/n/e, A) /majo zado?)?fosf/ radov?d pod. /šazg/da?)? z.ugon j/ d.ujejo z/asf/ mnenja dr;?/-cev, d/ v povzefd?? pomen/jo ro, da usfvar/a/m nem/r od rev/j/ /n za rev/jo neuf;)j/j/vo rasfe. Dfr/p nov/d moč/ j/ zagofa v//;) svež/ dofod /men sode/aveev. /ud/ m/ad/ se ju?) pru/r??ž??jejo /]) fo je za rev/jo Po teh vaseh se je bito sovraštvo že potegto, ko so naenkrat začeti govoriti o spravi.« S kozarcem v roki, ki bi mu ga ponudit, bi mežikat proti meni. Zado-votjno bi mtasknit z ustnicami, še mato pocmoka) z usti, nato pa nadatjevat: "Jaz pa pravim takote: satament, kdor se je hotet spraviti, je to že storit. Tisti, ki sovražijo, so od sprave dtje kot nebesa od zemtje. Sprava je bita, ko so se hiše rdečiti in betih poženite med seboj. Skupaj so tažje pokopati pretektost in jeza v njihovih pesteh se je sčasoma ohtadita. Zakaj ponovno odpirati že zacetjcne rane? Le kdo je še mistil na maščevanje? Komu bi s tem koristiti? Tistim v jamah najmanj... Utrujeni smo od sovraštva. Sovraštvo je samo sebe zasovražito...« Čuček namreč ni mara) tjudi, ki se jim smrt prižiga v očeti, brž ko spregovorijo o pretektosti. Bit je tudi edini, ki je imet četo za vlasovce kako tepo besedo. "To je bita enota, ki so jo pošitjati tja, kjer je bito najhuje. Komandant je nekoč dejat: 'Kadar je treba zamesiti krvavo testo, poštjejo nas, ker vedo, da smo za vse čase odpisani!' Bito je spomtadi, ko so se razcvetete oparnice ob poti. Vojaki so biti razigrano veseti: okrasiti so se z betimi cvetovi, povsod so si jih zatikati, da so biti videti, kot da se odpravtjajo na jurjevanje. Ponoči so nenadoma odšti v hajko. Vračati so se zjutraj. Na vetikem vozu so pripetjati dvajset trupe). Poravnana v vrsti so dotgo težata za mojim skednjem. Čakati so, da pripetjejo krste...« Čuček me je privtačit tudi zaradi njegovega kozotca, ki je, kakor bi reke) pesnik Ladistav Lesar, kot tesena harfa. Bit je na moč imeniten, tepo zgrajen, simbol trdnosti in ponos nekoč trdne kmetije. Bit je pravi toptar na šest štantov in vezan v križe. Stebri, tramovi in tate so biti stesani iz hrastovega tesa. Ko so ga postaviti, ga je btagostovit sam župnik. Čuček je reket: "Če mi pogori kozotec, sem ob ves trud enega teta, zato mora biti zavarovan v božji zavarovalnici...« Včasih je bil do zadnj*e tate nabit s pšenico, pozno jeseni z ajdo, včasih tudi s senom, če ga ni bito mogoče posušiti na travniku. Kozotcu so rekti tudi postetja tjubezni, ker so se tja radi zatekati ljubezenski parčki, bit pa je tudi zavetje beračev, postopačev in naktjučnih popotnikov. Mistit sem, da bo ktjubovat zobu časa, ker so stebri, tramovi in late stesane iz hrastovega tesa, dovotj trdnega, da se kozotec ztepa ne more podreti. Toda ko sem ga nazadnje videt, se mi je zdeto, da stoji poševno, kakor da čaka na zadnji sunek vetra, ki ga bo doceta podrt. Povsod okrog njega zaudarja vonj po trohnečem tramovju in gnijoči stami. "Zakaj s Krke ni več stišati ktica ponirkov?« sem vpraša) Čučka, ko sva se po dotgem času spet srečata. "Zakaj ni več matih račk, ki naznanjajo nevihto? Nobene race ne vidim, kako na hrbtu prevaža mtadiče, in nobenega gnezda, ki ptava po vodi?« "Ponirki?« se je začudil Čuček, ki ni moget verjeti svojini ušesom, da me botj kot hiša zanimajo mate račke potaptjatke. Ni moget doumeti moje neuresničtjive žetje, da hi se kot jutranja zora vrnita sreča moje mtadosti. "Umaknili so se drugam, na bolj oddatjene in samotnejše vode. Odkar so asfat-tirati cesto, teče tod živahen promet in tudi voda ni več tako čista, kot je bita včasih...« Zaokrožit sem dtan, da bi dat od sebe gtas, močno podoben ponirkovemu: "Bibibibihi, dre-dre-dre-dre-dre, viiii in kittt...« LtTHRATURA Ponirka sem prvič stišat kmatu po prihodu v Suho krajino. Bil je tep pomtadni Rast t -2/093 dan, že mato zamaknjen v potetje. Nekaj časa sem čemet pri tašči v kuhinji in opa- zovat svetet ogenj, ki je buhat iz krušne peči. Potem sem stopit na potko na bregu in z reke spodaj nenadoma zastišat čuden ptičji gtas. Klic je bit žatosten in drhteč, t9 kakor da nekakšna skrivnostna sita poziva tjudi na preptah. Prane Šetinc BOM SPSUSAt. GLAS l'ON)KKA Keka Krka pri Žužemberku; foto: M. Pelko; iz fototekeZVNKD Novo mesto LilLKAUJKA Kastt-Ž/I^.! ZO Po strmi potki sem se spusti) do ceste, nato pa sem se po travniku previdno pri bliževal gostemu grmovju, ki je obraščalo Krkino strugo, najbotj tam, kjer se je voda zazrta v kopno skoraj do ceste. Stopa) sem tiho, korak za korakom, dokler nisem skozi 'okno' med vrbovimi vejami uzr) mirne gladine reke. Kot kamen sem otrpni), ko sem motri) zeleno površino vode. Tedaj se je nenadoma pokazalo nekaj temnega, kot kak čolniček, ki skoraj nestišno brzi po vodi in pušča za sabo penečo se svetto črto. Bitje ptičzdotgim vratom in nazaj potegnjenimi nogami.Za njim je izpod vrbja priptavato še več ponirkov, ki so široko zaplahutali s perutmi in začeli vreščeč nemirno begati po vodi. Njihov glas je bil žalosten in boleč, kakor da tožijo v boli. Nizko nad njimi je priletel kragulj, kakor bi se jim ponujal, da se mu obesijo na peruti in skupaj z njim poletijo v smrt. «Kaj je to?« sem zadrževal dih, ko so se račke nenadoma potopile tako globoko, da se jim je tudi repek skril v vodo. Ko sem že mislil, da so utonile, so se čez čas spet dvignile, da bi zajele zrak, in hkrati veselo zaplahutale s krili, ko so začutile, da nad njimi ni več ubijalske ptice. Na Suho krajino me spominja tudi Černivec, mož brez desne roke, ker je rad pel staro, že pozabljeno pesem: "Trinajst je vasi, ki po fari stoje, najlepša med njimi je Ratenska vas, pa je ni večje, kakor je Žvirče...« Desno roko mu je odstrelila granata iz ruskega topiča v prvi svetovni vojni. Kadar se je jezil, je na vse strani mahal s štrcljem desne roke. Včasih je imel rokav zavihan, včasih pa je visel kot zlomljena perut. Ko sem se nameni) k njemu v zidanico, se je pot vila najprej skozi gozd, prepreden z gosto meglo in mrakom. Preden sem dospel do vinogradov, me je pozdravila prijazna kapelica ob robu gozda, ki sc je vojna začuda ni dotaknila. Ko me je Černivec zagledal, je brž smuknil v zidanico, jaz pa sem si ogledoval strmine vinograda, ki so se v naglih padcih spuščale dol proti ajdovski cesti. Ob pogledu na staro trto sem se nehote spraševal: Kaj niso že Rimljani dokazali, da tod dobro rodi plemenita trta? Morda pa je preveč vinogradov tatu, kjer sonce prehitro potone za bližnje hribe, in premalo na bregovih nad Krko, kjer zdaj rase samo grmovje,vrimskih časih pa seje bohotila tam žlahtna trta? Franc Šetinc Černivec je kmatu prinese) potic zetenkastega vina, ga potoži) na t)a in sedet na BOM ŠHSUŠAFCt AS pručko nasproti mene. Ob njem je bita hčerka, ki so sc ji oči čudno svetile od pija-PONIRKA če. Če sem se branit njegove šmarnice, je vzkipet: «[, motči, pa pij! Pa kaj povej; če ne bi vedet, da imaš jezik, bi mistil, da si mutast...« Rad je vodit hčerko s sabo po gostitnah. Dokter je bit trezen, ji je naročat mati-novec s sodo, ko pa se ga je napit, jo je nacejal z vinom. Ko sta se trudoma prek griča vtekta proti domu, so si tjudje šepetati: "Ni dovotj, da mu propada kmetija, še hčer bo ugonobit... Osirotet bo, potem ko bo znosit ostanke premoženja v gostitno...« Kakor bi jih stišat, se je obračat proti hišam, mahat z rokavom, v katerem je skrivat svoj štrcetj, in vpit: -Kakor vas je votja, mene in mojo hčerko bo ta grunt že preživel...« tz tistih, ki so mu svetovati, naj pije po pameti, se je norčeval: «Kaj pa bi imel od tega, če bi pit po pameti? Saj pijem, pa me vedno zanese čez rob, kjer ni več pameti...« Po vojni so mu zaradi domnevnega sodetovanja z okupatorjem odvzeli invatid-uino in državtjanske pravice. Ko ga je sosed vprašat, če ga je kaj prizadeto, ker so mu odvzeti časti, je jezno vzkliknit: "Ah, kaj časti! Naj gredo k vragu z njimi! Če imaš denar, se tudi časti pritepijo nanj...« Včasih sta se s Čučkom v mistih sprehajata po hišah in kticata v spomin mrtve in žive. "Je Ragtjev Peter živ?« "Saj veš, pade) je...« «Pa Viktor?« "V Rogu je...« "Pa Pavte?« "Se ga spominjaš? Ali veš, kakšen kosec je bil? Ni mara), da mu žvižga kosa za petami. Vedno je bil v redeh pred drugimi...« -Vas pogreša moške roke. Gtedam ženske, kako hitijo na polje,« je Čuček nadatjevat inventuro živtjenja in smrti. "Za njimi stopajo otroci, razvrščeni po tetih, vsak za pot gtave večji od drugega, kakor da so jih starši detati za štengee... Totiko garajo te naše ženske, da so pozabite jokati za možmi in fanti... Sčasoma se bodo že navadite na črnino...« Morda je imet Mitan Pugetj v mistih prav tisto staro vaško tipo sredi vasi, pod katero sta v pogovorih večkrat obujata pretektost: "Tam nekje je tista jama, kjer trohnijo kosti naših fantov. Četo goro so zvatiti nanje, ker mistijo, da tako ne bodo mogti prilesti na svetlo. Vidiš, kaj naredi stepo sovraštvo na obeh straneh!« Če se je pridružita pogovoru še Čučkovka, je dodata: "Totiko motim zanje, da bi morati od mojih motitev od mrtvih vstati.« Pogovor je za nekaj minut pretrgat molk, nato pa je Černivec zagrnit svoj spomin: "Vojna je bita, v vojni pa je nekaj narobe s človeško pametjo...« "Da, vojna,« je pritrjeval Čuček. "Čtoveka še botj počtoveči, živa) pa še botj poživini...« Pesnik Jože Udovič je že pred vojno napovedovat, da prihaja čas, ko se ne bo vedeto, kdo brat je in kdo je volk. tn zdi se, da v tistih drevesa še zdaj grozljivo odmeva druga svetovna vojna. Potem pa se mi je naenkrat zazdeto, da te tu tako nagrobna, ko sem v duhu zasti-šat Černivčev gtas: -Po teh naših krajih so se kar naprej premikate vojske, kdo bi se jih moget odkri-žati. Čeprav so govoriti, da je Suha krajina od ljudi prekteta in od boga pozabtje-UTHRA TURA na, so k nam prihajati vsi: rdeči, beti, zeteni, črni, rjavi... Mi v žetev, oni pa v ofen- Rast l-2/!993 živo. Mi v košnjo, oni pa v hajko. Hnkrat so nažigali proti vinogradom, ko smo ravno začeti s trgatvijo. Bcmti, takšno živtjenje! Ampak vseeno se ni zgodito, da ne bi obrati koruze ali požeti pšenice. V vseh štirih tetih se ni pripetih), da bi nam 2 t vinogradi gnili ati da si ne bi pripravili kotja za trte in drv za zimo. Čudno, kaj?« tr.tnc Šetinc HOM ŠHSt.tSA). GLAS )'ON!RKA Rudi Robič UtHRAttlRA Rast )-2/)99.! Ko sem se nazadnje sprehodil po bregovih in vzdolž Krke, sem bil vesel, ko sem ugotovil, da drevja oh reki na tem mestu še niso posekali in je tudi voda še vedno čista in zelena kakor zrcalo mojih želj. Po ribah sem sodil, da je v reki še polno življenja in da njene vode niso samo še molk, kakor pravijo pesniki. Sonce se je na vso moč upiralo vame, ko sem se po bregu vračal domov. Blizu svakove hiše sem zaslišal glasove, ob katerih sem se nagonsko spomnil ženskega vzklika: "Bežite, otroci, cigani gredo!« Najstarejša Roniinja, oblečena v dolgo, široko nagubano krilo, je prosila: "(.ašpud, maš kako čigareto?« Klicali so jo «phuri daj«, kar je pomenilo, da je uživala posebno spoštovanje. Ko je umrla, so sežgali njeno obleko. Zlili so vedro vode, da pokojnica ne bi odšla žejna na oni svet. Početi so vse mogoče, da se jim «phuri daj« ne bi prikazovala v sanjah. Niso marali, da bi njeno dušo tlačila mora, ko bo plavala po morju večnosti. Ko sem odložil knjigo, sem bil vesel ob misli, da so mi kraji ob Krki v dalji še vedno uteha. Verjamem Milanu Marklju, da te poti na Dolenjskem varno pripeljejo do ljudi. Skupaj z njim si želim, da Čučkov stari pod ne bi postal garaža in da v njej ne bi izginil naš rod in naša kri. Le za staro hišo ob Krki ne bi več mogel pritegniti Francetu Režunu, po katerem ostaja naše staro gnezdo, čeprav je vegasta od starosti in les vedno nekaj škriplje, nekaj godrnja, kot da se prereka s časom, ki se pretaka skozi črne tramove. In ne bo se mi izpolnila želja, ki jo je Ivan Gregorčič ujel v stih: v njej bo vedno praznik na belo pogrnjeni mizi, iz zapečka bomo jemali zaprašeno dedovo pripoved in vedno bo živ spomin na peharje, delo velikih, trudnih rok. TRINAJST STOPNIC IN KAKTUS .Bilo je neke decembrske noči, pravzaprav nekaj pred četrto uro zjutraj, ko je Skalarjeva Rezka rekla: "Zdaj pa ne bo dolgo« in odšla k bližnjim sosedom, da bi jim sporočila grenko novico. Ostal sem sam, čisto sam. Sedel sem ob rob starega divana, na katerem je mati preležala slab teden, ko ni mogla več vstajati. Divan je bil v kotu kuhinje, kjer je bilo topleje, zakaj druge sobe so bile strupeno hladne. Bila je pač navada, da se v sobah ni kurilo, razen ob posebnih prilikah in nujah. Tako je bito bolj zdravo in bolje se je spalo. Vedno, predno smo šli otroci spat, nam je mama pogrela postelje z vročo opeko, ki jo je prej zavila v debelo krpo. Tisto noč je bila povsem pri zavesti. Gledala me je z neko čudno žalostjo. Njene oči so bile mirne, le od časa do časa je njen pogled objel kuhinjo, se ustavil nad vrati, kjer je že več desetletij, trdno pribit na zid, miroval lesen križ z bogcem. Potem se je mati obrnila proti dotrajanemu štedilniku, ob katerem je ure in ure stala, se vrtela s pomočjo svoje lesene palice in skrbela za svojo številno družino. Nato je s pogledom pobožala mali, stari radio, ki ji je ob samotnih večerih krajšal čas in prinašal stik z ljudmi. Otroci, kot povsod, kjer ni kmetije, morajo kmalu od hiše. Nas pa je že vojna predčasno ločila. Skozi dimnik je butnil veter, pomešan z dimom. Zadišalo je po ožgani smoli. Ustnice so se premaknile, pogledala me je in tiho rekla: »Sine, zdaj, zdaj bom odšla. Odpri okno, vroče je. < Hudi Robič TRINAJST STOPNtCtN KAKTUS UTHRATURA Rast t-2/1W Govorita je počasi in razločno. Prijet sem jo za roko. Hita je htadna, da sem se skoraj ustrašit. Ctedata me je nepremično in v njenih širokih zenicah sem ugtedat svoje majhne oči. Stresto me je. Prav hoječe sem povesit gtavo. Njena roka — majhna in koščena, beta z rahto modrico — me je krepko držata. Nekaj tedenega je šinito skozi moje teto. Na četn pa se je nabirat pot. Roka je postata potna. Htad je povzročat vročico. Bit sem brez pravih besed. Neka tažniva totažba je tekta iz mojih ust, ki so bita suha, teptjiva. Še sam nisem prepoznat svojega gtasu. Ona pa je govorita, govorita počasi in me nepremično gtedata. "§c mato, še mato, sine, pa bom odšta.« Rahto sem se presedet, najini roki pa sta biti sktenjeni. Hote) sem sc je rešiti, pa ni što. Bit sem brez vsake moči. Njen obraz je bit siv. Črne obrvi so postate še botj črne. Brez vsakega reda so štrtetc na vse strani. Nos je bit oster kot nož, oči motne, stektene, kot staro ogutjeno ogteda-to. Ustnice so postate tanke in ncžnc-sinjc, tcmnosinjc. Vedet sem, da je to konec. Še nekaj trenutkov so njene oči kot pijane kritite, potem pa so se ustavite. Obraz je obmirovat z odprtimi usttni iti odprtimi očmi. Minito je vsega pot ure, a vseeno so to biti trenutki brez konca, trenutki umiranja. Strah me je bito. V kuhinji je predta zimska temačnost, kajti brteta je ena sama matovatna žarnica. Vrata, ki so se stabo zapirata, so šktepetata zaradi prepiha. Tresta me je tička mrztica. Nepremično sem sedet ob robu divana. Teto je postato težko, kot bi bit prikovan že četo večnost. Hote) sem vstati... Za sabo sem potegnit mamino roko. Sedet sem tiazaj in sc je te s težavo osvobodit. Medtem se je vrnita Rezka. Kot da bi vse vedeta, je prižgata svečo, zaprta materina usta in oči ter ji na sito sktenita roki, jih nekajkrat ovita s črnim rožnim vencem in prinesta žegnano vodo z vejico. Zadišato je po tn rtiču. Obrnit sem materi hrbet in gtedat proti vratom, ki so žatostno škripata. Veter je zajokat, na strehi je zaropotato — padta je stara opeka in sc razčesnita s topim pokom. V očeh mi je ostat mamin zadnji pogted, v roki pa mrzti pečat njene mrtve roke. Čez dva dni smo jo pokopati. Rezka je na pogrebu nosita «zadnjo tuč«. Tudi ona, dobra Rezka, je kmatu odšta za njo. Ker je pozimi že ob štirih popotdne mrak in ob peti uri že skoraj tema, sem sc navadno že zgodaj uteget v staro postetjo. Zadetat sem se s pernicami, ki jih je mati sama naredita že pred štiridesetimi leti, ko smo mi, otroci šetc privekati na svet — takoj po prvi svetovni vojni. Po njeni smrti sem še nekaj mesecev bivat sam v zapuščeni, trideset tet stari hiši. V dimniku je zavijat veter kot votk, ki od gtadu išče svojo nastednjo žrtev. Čeprav je v kaminu moje podstrešne sobe, kjer sem spat, prasketat« in so stiha bukova potena goreta kot za stavo, je bito htadno, zakaj stene so bite tesene in tanke. Proti jutru sc je soba popotnoma ohtadita in v mrztih zimskih nočeh so na oknih zacvetete bete tedene rože. Težko je bito vstajati, po stopnicah zdrčati v prithčjc v mrzto kuhinjo, kjer sem se na hitro obteket in že ob peti uri v visokem snegu gazit do prve avtobusne postaje, ki je bita oddatjena od naše hiše pribtižno dva Hudi Robič lR)NA]SrSTOPN)C!N KAKTUS HTKRATURA Rast t-2/)V9.t kitometra. Brez baterije je bita to prava muka. Mimogrede si se tahko znašet v kakšni kotanji in zašet s poti. Tako je bito dan za dnem. Najtežji pa so biti dnevi po materini smrti. Še vedno sem jo videt težečo na divanu. Še vedno sem jo postušat in se z njo pogovarjat. Še vedno mi je zvenet njen gtas in v ušesih odmevat njen podrsavajoči korak hotnih nog in trkanje patiee po ztizanem tadij-skem podu. Pred spanjem sem vedno vestno pregtedat, če je vse zaprto: okna, vrata... Potem sem skokoma zdrvet v svojo majhno podstrešno sobico, zaktenit vrata, se uteget in brat — včasih tudi pozno po potnoči. Nato sem ugasnit tuč in prcmištjcval. Cesto sem šete tik pred zvonjenjem veti-ke, stare buditke utrujen zaspat. Od prečutih nekaj zadnjih noči, od nekakšnega živčnega šoka po smrti matere nisem moget zaspati tako kot včasih. Zato sem stišat vsak šum. Moj čut je bit izostren. Nič mi ni ušto. Gota brajda pred vhodom je pod udarci vetra monotono škripata. Bezgova rogovitasta veja je cvitita, ko jo je burja vtačita sem ter tja po strehi drvarnice za hišo. Čutit sem mrztično tresenje sosedovega psa in njegovo striženje z ušesi. Po stropu so se obešate sence kot majhni netopirji. Ogenj je že zdavnaj pojenjat, te od časa do časa je udarita ob pečna vratiča žerjavica, ki se je počasi ohtajevata in umirata. V podstrešju sc je predramit veter, ob nekaj zadet in stara šara se je z zvenom prevrnita. Oči so se mi zapirate, a vsak, še tako rahet šum jih je zopet odprt. Spodaj v veži so se s trepetajočim gtasom odprta kuhinjska vrata. Vedet sem, da so to prav kuhinjska, zakaj tisočkrat sem prijemat za sve-tto medeninasto ktjuko. Vedet sem, kako so dihata, ko so sc odpirata. Rahto sem privstat. «Ah, saj to je samo veter,« sem si prišepetavat in potem zopet teget ter priprt utrujene oči. Noga je podrsavata in stišat sem udarec s patico oh prvo hrastovo stopnico. Tako je včasih hodita mati in hrisata z vtažno krpo tesene rjave stopnice. Nič več mc ni zehto. Geto razkrit sem sc in postušat. Vedet sem, da to ni nič. Nehote pa sem nekaj čakat, nekaj napeto pričakovat in štet: -Drugi zven patiee, drugo podrsavanje, druga stopnica. Tretji zven, tretje podrsavanje, tretja stopnica. Četrti zven...« Nepremično sem stedit in štet, štet in pazit, da me ja ne hi kaj zmotito, zakaj vedet sem, da je vsaka nastednja števitka stopnice btiže k meni. V temi sem nehote zamahnit z roko it) zbit z nočne omarice kozarec z vodo, ki se je zdrobit oh steni kamina in se iskreče zarežat, potem pa utihnit. Po mojem bi vendarte že morata hiti trinajsta stopnica! Vstat sem in skočit proti vratom. Zazdeto se mi je, da stišim hropeče dihanje in gtas svoje matere. "Sine, pote sem prišta,« sem še ujet in sunkovito odprt vrata. Mato je manjkato, da niso zteteta s tečajev. Tedaj je nekaj zamotkto padto ter se skotatito po stopnicah. V omotici sem prižgat tuč. Stopniščno okno, z zdrohtjenimi šipami, je bito na stežaj odprto, spodaj pa je težata črna razsuta zemtja, razbit gti-nast toneč in vetik potomtjcn kaktus. Hišo smo še tisto teto prodati. Spomini pa še vedno hodijo z mano. ko Trenutek domačnosti (foto: Marko Kapus) BESEDA O AKADEMIKU FRANCETU BERNIKU /\AnJe;n;A Jr. Aranee Aern/A /r. /927,) soJ/ ;neJ na/v/Jne/še s/ovensAe /fferarne zgo Jo v/nar/e. /z s/av/sf/Ae /e J;/)/o;n;ra/ na //n/J/ansA; A/ozoA-sA/ /aAn/fef;, A/er /e z J/serrae;/o A/r/Aa Snnona /enAa fnJ/ JoAfor/ra/. /efa / 9 J / /c A;7 Anenovan za as/sfenfa s/ovensAe //ferarne zgoJov/ne na /nšf/fufn za s/ovansAo A/o/ogJo /Anvcrze v A/nA//an/. OJ /efa /96/ /e M nreJn/A /n Aasne/e ;;