Naši uzori. Ne tu na zemlji zapuščeni iz ognja našega srca, iz isker našega duha; — iz luči večne so rojeni, le v njenem se žare plamcni. Zato pa sveti vsak uzor nam gor, kjer njegov je izvor. S. Gregorčič. Otroške sanje, mladeniško navdušenje, uzori! Kje je konec jednim, začetek drugim? Kot otroci dobrih skrbnih starišev smo goreli v Ijubezni do svojih roditeljev. Bolelo nas je, da še nismo močnejiši in jim še ne moremo olajšati dela, odvzeti jim skrbi za nas. A ko dorastemo, hočemo že pokazati, kako jib ljubimo! Učiti se hočemo vsakega dela in raznih rokodelstev! Stariši pa naj mirno in veselo gledajo svoje pridne otroke, ki so jim napolnili dom z raznimi udobnostmi ter opravljajo inesto njih vsako delo. — Tako smo modrovali otroci kratkohlačniki. So li bili to uzori? V ljudski šoli smo slišali o revnih divjakih, ki živijo, kakor nema živina, ne poznajo pravega Boga, nimajo šol in ne drugih kulturnih priprav ter uživajo celo človeško meso. Izvedeli smo tudi, da se Siri tam kultnra le po misijonaijih. Takoj nas je vleklo med te zapuščene reveže, hoteli smo postati misijonarji. Videli smo v dubu, kako nas tisti zaničevani in zatirani rudečekožci verno poslušajo in ubogajo, kako napredujejo pod našim vplivom in kako se vedno bolj prijateljijo z nami belokožci. So li bili to uzori? Jaz niti ne vem, kedaj, niti kako se je ta ukrep v nas zadusil. Naenkrat nismo hoteli v gimnazijo, pač pa v učiteljišče. Tam smo se tekom dveh, treli let že popolnoma zavedli vzvišenosti svojega bodočega poklica. Kakor popred o misijonarjih, videli smo sedaj svoje uzore v znamenitih učiteljih-buditeljih, kakršna sta Komensky in Pestalozzi. Osobito zadnji se nam je smilil, ker je navzlic vsem mogo.im neugodnostim ostal zvest svojim uzorom, ker je tako vztrajno izvr3eval dejansko ljubezen do bližnjega. Tudi mi srao hoteli slediti njegovemu vzgledu, tudi mi smo hoteli prenašati vse mogoče nezgode v svojem poklicu, da, še želeli smo si istih, da bi mogli tembolj pokazati svojo resno voljo. — Zaželeli smo si priprosto gorsko vasico, kjer bi nas čakalo v soli in zunaj nje mnogo trudapolnega dela. A hoteli smo vse voljno pretrpeti, samo da koristimo narodu našemu in povzdignemo njega naobrazbo. Mislili smo pa tudi, da so povsod, navzgor in navzdol, prepričani o vzvišenosti našega stanu in pričakovali smo, da bodo jedni kakor drugi naše delovanje le z veseljem in priznanjem sprejeli. In ko smo se s takim navdušenjem razhajali od učiteIjišča, zbrali smo se še jedenkrat ter pri čaši ječmenovca ponosno klicali: nGrom in peklo, prazne vaše proti nam so steke". Podali smo si roke ter slovesno prisegli: nDa srce zvesto kakor zdaj, ostalo bode Tekomaj". Kaj bi bili mi takrat storili in kaj bi bili dosegli, ako bi nas bili sprejeli in nadalje vodili jednako navdušeni možje! A godilo se nam je, kakor Pestalozziju, samo naš duh je bil neprimerno slabeji od njegovega. Prinesli smo seboj mnogo navdušenja, a malo praktične izurjenosti. Ni v šoli, ni zunaj nje nismo bili dovolj samostalni. Mnogo časa je minilo, predno smo našli pravo pot, če smo jo splob našli. — Med tem pa so vplivali na nas razni nizkušeni" _efi in tovariši, ki so si znali službo olajšati, bolelo nas je občno preziranje našega važnega stanu, tlačil nas je birokratizem od zgoraj, naša brezpravnost nam je pristrigla peruti, razna polena so nam izpodbijala noge in naša gmotna -beda potisnila nas je popolnoma k tlom. Kje so naši mladeniški uzori in kje smo mi? Iz ponosnib orlov, ki so hoteli potegniti človeštvo s seboj proti zvezdam, postali smo krotke žolne, ki kljujejo vsaka v svojem kraju, jedna krepkeje druga bolj tiho a v večnem strahu, če bo mogoče dobiti dovolj hrane sebi in svojcem. Marsikdo se je navadil plašč po vetru obračati, marsikomu se je skrivilo hrbtišče in le nekaterim zablišči še včasih iskra nekdanje navdušenosti. A roganje in smeh praktičnih ljudij prepodi jo v ozko sobico, kjer jo vsakdanje skrbi kraalu zatemnijo ali celo zadušijo. Je li to šoli in občnemu napredku koristno? Gotovo bilo bi raarsikaj bolje, ko bi gotovim .initeljem služile v vodilo besede našega dičnega Gregorčiča: Uzorov mi nikar ne mori, kot žarki solnčni so uzori: en sam mi solnčni žarek daj, ž njim božje solnčece tam gori na prvi najdem ti migljaj. Kot solnčnih žarkov zlati trak uzor je pleraeniti vsak. Idejalist.