Leto XXVII. Štev. 12.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 24. marca 1940.
Vredništvo v Lendavi hš. 67. — Uprava v Črensovcih, Slovenska Krajina.
„Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera, potem smo od vseh ljudi najnesrečnejši! — toda Kristus je vstal [od mrtvih!“ (Pavel Korinčanom.)
Letna naročnina v državi 30 Din, Europi 72 Din, z Mar. Listom letno 100 Din, v državaj prek morja 3 dolare na leto Novine i M. List s kalendarom. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din. Plačati se mora naprej. Št položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Cena oglasov: Cela stran 800 Din, pol strani 400 din. i tak niže. Poslano med tekstom vsaka reč 2 Din, mali oglasi do 10 reči 5 Din, više vsaka reč 1·50 Din.
Blagoslovljene svetke vsem sotrudnikom in čitateljem želi uredništvo in uprava!
Veličastvo vstajenja
Navadni verniki celo leto molijo „Angel Gospodov“, tudi v velikonočnem času, ker molitve „Raduj se, Kraljica“, večinoma ne znajo. Pa to niti ni tako hudo, saj tudi zaključna molitev pri Angel Gospodov vsebuje misel o vstajenju: ...„da po Njegovem trpljenju in križu dosežemo častitljvo vstajenje“.
Torej celo navadni verniki ob zvonenju trikrat na dan izgovarjajo besede o vstajenju. Ali najbrž le redki mislijo, kaj pravzaprav to pomeni.
Apostolska vera se zaključuje: „Verujem ... vstajenje mesa in večno življenje.“ Kot šolarji smo se iz katekizma učili, da „vstajenje mesa“ pomeni, da bodo sodni dan, ob koncu sveta, naša telesa vstala od mrtvih; telesa hudobnih bodo neizrekljivo ostudna, telesa dobrih pa neizrekljivo lepa.
„Neizrekljivo“, torej tako, da tega nikdar dovolj ne bomo znali povedati. Cerkveni učitelji govorijo o posebnih lastnostih poveličanega telesa: netrpljivost, svetlost, gibčnost, duhovnost, nesmrtnost. Ni prostora, da bi o vsaki lastnosti posebej govorili.
Res je, da je poveličanje teles le postranska blaženost, ki je pripravljena pravičnim. A, če je že ta nekaj tako veličastnega, kako ne-
doumljiva je potem šele blaženost duše.
Gotovo je, da so prvi kristjani veliko na to mislili. Apostol Pavel je o tem na široko pisal meščanom Korinčanom, da bi jih odvrnil od nečistosti, če listamo apostolska dela in prisluškujemo besedam istega Pavla, ugotovimo, da je misel na vstajenje bila ena izmed velikih misli spremljevalk na njegovih daljnih misijonskih potih.
Psihološki zanimivo studirati, kako so ljudje to resnico sprejemali. Učeni Atenci, ko so čuli o vstajenju od mrtvih, so se nekateri posmehavali, drugi pa so rekli: „0 tem te bomo poslušali drugikrat“. Ko je Pavel pred Judi izjavil, da ga „„zaradi upanja v vstajenje od mrtvih sodijo“, je nastal razpor med farizeji in saduceji, in množica se je razcepila. Nastalo je veliko vpitje in nekateri pismouki farizejske stranke so vstali in se prerekali“. Cesarjev namestnik Fest je na Pavlov zagovor, kjer je obširno razpravljal tudi o vstajenju, vzkliknil: „Meša se Ti Pavel; velika učenost ti jemlje razum“. In kralj Agripa je ob isti priliki izjavil Pavlu: „Iz-
lahka me hočeš pregovoriti, da bi postal kristjan“.
Nam, ki trdno verujemo vse, kar nam je razodeto, resnica o vstajenju ni malenkost, še manj v posmeh, ampak v veliko tolažbo.
Zopet smo poplavljeni
Lendava, 15. marca. To noč ob 2 uri nas je vzbudii plat zvona. Najprej smo mislili, da je ogenj. Med govorjenje starejših po vulicah se je mešal jok otrok. Obenem je grmelo, padal je sneg in dež. Kmalu smo z žalostjo ugotovili, da nas je zopet obiskala strašna povodenj.
Zjutraj zgodaj je autobus še srečno privozil prek Črensovec v Lendavo. Vračati se je pa moral preko Turnišča. Med lendavsko postajo in mestom samim je namreč silna voda pretrgala del mostu, to je na Ledavi. Pa tudi Kobilanski potok in Črnec
sta prestopila bregove tako, da ozemlje okoli teh treh potokov, ki so le malo oddaljeni med sabo, izgleda kot ogromno jezero, več km dolgo. Nevarnost je, da tudi Mura prestopi bregove.
Hiše spodnjih ulic v Lendavi so vseokrog v vodi. Trebalo je reševati živino in ljudi.
Trimlini so opasani z vodo, Petišovci in Benica v največji nevarnosti.
Krajevna oblast je storila vse, kar je v njeni moči. Vendar bo morala priskočiti na pomoč tudi višja oblast.
Nenadni sestanek med
Hitlerjem in Musolinijem
V pondeljek 18 marca, je bil na italijansko-nemški meji na Brennerju, v Mussolinijevem vagonu. Razgovor je trajal dve in pol uri. — Po tem sestanku je Mussolini v Rimu še govoril z ameriškim odposlancem Wellesom, ki je v Rim prišel iz Londona in Pariza ter je zdaj na povratku v Ameriko. — Izgleda, da sta Mussolini in Hitler govorila tudi o Balkanu, kjer se bodo
v bodočnosti najbrž odigravali važni dogodki. Sovjeti namreč Romuniji ponujajo nenapadalno pogodbo. — Sploh izgleda, da začne diplomacija znova živahno delovati. Morda gre za sklenitev končnega miru.
Nemški zunanji minister pri papežu.
Ribbentrop, nemški zunanji minister, je za časa svojega obiska v Rimu zaprosil tudi za sprejem pri papežu. Pri razgovoru je papež ponovno protestiral proti preganjanju katoličanov na ozemlju, katerega je zasedla Nemčija in v Nemčiji sami.
12. marca je Hitler poslal brzojavne čestitke papežu Piju XII. za njegovo obletnico papeževanja.
Mir med Finsko in Rusijo
Besedilo mirovne pogodbe, katera je bila sklenjena 12. marca t. l.
Vrhovni svet sovjetske zveze na eni strani in predsednik finske republike na drugi strani so v želji, da se ustavijo vojne operacije, ki so se vodile med obema državama, in da se ustvarijo trajni medsebojni miroljubni odnošaji, pri čemur so prepričani, da imata obe pogodbeni stranki interes, da se določijo točni pogoji garancije medsebojne varnosti, posebno varnosti mesta Ljeningrada in mesta Murmanska ter Murmanske železniške proge, smatrali za potrebno, da se v ta namen sklene mirovna pogodba ter so imenovali za to svoje pooblaščence: vrhovni svet sovjetskih republik Večeslava Mihajloviča Molotova, predsednika sveta ljudskih komisarjev, Andreja Aleksandra Ždanova, člana vrhovnega sovjetskega sveta in brigadnega poveljnika finske republike pa Rittija, predsednika ministrskega sveta finske republike, Husta Paaskivija, ministra, generala Karla Rudolfa Valdena in prof. Vajno Vojomo. Potem ko sta si delegaciji potrdili polnomočja, sta sklenili tale sporazum:
Kaj mora Finska odstopiti.
Čl. 1. Meja bo potegnjena po novi črti, tako da bo pripadla sovjetskemu ozemlju vsa Ka-
relijska ožina z mestom Viipurijem, Viipurijski zaliv z otoki, zapadno in severno primorje Ladoškega jezera z mesti Keksholm, Sortavala in Suojervi, nekateri otoki v Finskem zalivu, mesto Kuolajervi ter del Ribarskega polotoka in polotoka Srednji. Mapa z začrtano mejo je priložena.
Meja bo potegnjena v 10 dneh.
Čl. 2. Mešana komisija, ki jo bosta imenovali obe državi, bo potegnila točno mejo v roku 10 dni po podpisu te pogodbe.
Čl. 3. Obe pogodbeni stranki se obvežeta izogniti se vsakemu napadu druge proti drugi in da ne bosta sklenili nobene zveze in se ne bosta udeležili nobene koalicije, ki bi bila naperjena proti drugi pogodbeni stranki.
Sovjeti dobe Hangö v zakup za 30 let.
Čl. 4. Finska republika je pripravljena dati v zakup Sovjetski Rusiji polotok Hangö za dobo 30 let za vsoto 8 milijonov finskih mark letno ter teritorialne vode omenjenega polotoka tri milje proti severu in zapadu ter pet milj proti jugu in vzhodu, kakor tudi nekatere otoke na osnovi mape, ki je priložena pogodbi. Sovjetska Rusija bo zgra-
dila pomorsko oporišče, sposobno braniti napad proti Finskemu zalivu. Sovjetska zveza dobi pravico vzdrževati tu zaradi obrambe omenjenega pomorskega oporišča na svoje stroške potrebno število čet in letalskih sil. V roku 10 dni po stopanju v veljavo te pogodbe bo finska vlada umaknila svoje čete s polotoka Hangö. Polotok Hangö ter bližnji otoki preidejo v administrativni sistem sovjetske zveze.
Petsamo ostane Finski.
Čl. 5. Sovjetska zveza se obveže umakniti svoje čete iz pokrajine Petsamo, ki jo je prostovoljno odstopila Finski na osnovi mirovne pogodbe iz leta 1920. Finska se obveže, da ne bo, kakor je to bilo že predvideno v mirovni pogodbi iz leta 1920, v teh teritorialnih vodah Ledenega oceana vzdrževala vojnih ladij in drugih oboroženih ladij razen ladij z manj ko 100 tonami. Razen tega se Finska obveže, da ne bo v vodah Petsama imela več ko 15 vojnih ladij, katerih tonaža ne sme biti večja kot 400 ton za vsako ladjo. Finska se obveže da ne bo v omenjenih vodah imela podmornice ali matične ladje za letala. Finska se obveže enako, kakor je to bilo predvideno v pogodbi iz 1. 1920, da v teh vodah ne zgradi vojne luke, niti oporišča za vojno mornarico niti vojnega arzenala, razen v kolikor je to potrebno za vzdrževanje dovoljenih ladij.
2. Po ustavitvi sovražnosti se bodo uredile med prvimi postojankami čet nevtralne cone v širini 1 km, t. j. da se bodo čete pogodbenice, ki se v primeri z novimi mejami nahajajo na ozemlju druge pogodbene države, umaknile za 1 km.
3. Umik čet za novo mejo in napredovanje čet druge pogodbene sile se bo začel 15. marca ob 10 na vsej meji med Finskim zalivom in Liekso in 16. marca ob 10 severno od Liekse. Čete se bodo umaknile za 7 km v 24 urah. Čete druge pogodbenice bodo napredovale tako, da bo razdalja med zaščitnimi oddelki čet, ki se umikajo, in med predhodnicami čet, ki napredujejo proti novi meji, znašala 7 km.
4. Za umik čet na raznih odsekih meje so določeni sledeči dnevi: do 20. marca ob 20 bosta Sovjetska Rusija in Finska umaknili svoje čete v odsek, ki jo obsega izvire reke Tuncajoki, Knolajervi, Takale in vzhodno obalo jezera Jutamojervi. Na odseku južno od Kuhmonijenija pri Lave se bodo čete umaknile do 22. marca ob 20; na odseku Longavara, Verdaila in Matkaselka bosta obe pogodbenici umaknili svoje čete do 26. marca ob 20; na odseku Matkaselka, Kojicalahti se bodo čete umaknile do 22. marca ob 20; na odseku Kojisalahti pa se bodo umaknile do 25. marca ob 20; na odseku Enso in na otoku Bato se bodo čete umaknile do 19. marca ob 20.
Čl. 6. Sovjetska Unija in njeni državljani dobijo garancijo finske vlade za svobodni prehod čez pokrajino Petsamo na Norveško in obratno, kakor je to bilo že predvideno v pogodbi iz 1. 1920. Blago, ki gre iz Norveške čez to pokrajino v Sovjetsko Rusijo in iz Sovjetske Rusije na Norveško, ni podvrženo nobeni kontroli, razen kontrole registriranja. Tranzitni promet se bo vršil po predpisih, ki veljajo v trgovini za take transakcije. Sovjetski državljani, ki potujejo čez pokrajino Petsamo v Norveško in obratno, imajo pravico svobodnega prehoda s potnimi listi, ki jih jim izdajo Sovjetska oblastva. Sovjetska neoborožena letala imajo pravico vzdrževati letalsko službo med sovjetsko zvezo in Norveško čez pokrajino Petsamo.
Sovjetska železniška proga Čez Finsko.
Sovjetska zveza in Finska bosta zgradili zaradi pospešitve te tranzitne trgovine, in to po možnosti že v letu 1940, vsaka na svojem ozemlju železniško progo, ki bo vezala mesti Kandalakšo in Kemijervi.
Dodatni protokol.
Moskva, 13. marca. AA. DNB: Dopolnila protokol k mirovni pogodbi med Sovjet. Rusijo in Finsko z dne 12 marca 1940 pravi: 1. Sovražnosti se bodo na obeh straneh ustavile 13. marca ob 12 po ljeningrajskem času.
2
N O V I N E
24. marca 1940.
Nedela
vüzemska.
Gda je minola sobota, so küpile Marija Magdalena i Marija, mati Jakobova, iz Saloma, dišave, da bi šle k grobi i namazale Jezuša. I prvi den v tjedni so prišle k grobi kroto rano, kda je sunce zišlo. Pogovarjale so si med sebov: „Što nam bo odvalao kamen od dver groba?“ Da so se pa ta zglednole, so vidile, da je kamen odvalan; bio je najmre jako veliki. I stopile so v grob i zagledale mladenca, sedečega z desne strani, oblečenoga z belim oblačilom i so se prestrašile. On njim pa pravi: „Ne bojte se! Jezuša iščete nazarenskoga, razpetoga; gori je stano, ne je eti. Glejte kraj, kama so ga položili. Nego ite, povejte njegovim vučenikom i Petri, da ide pred vami v Galilejo. Tam te ga vidili, kak vam je povedao". (Marko 16, 1—7.)
*
„Aleluja! Gospod je vstao, kak je pravo“. To je miseo prazniškoga veselja na Vüzem. Zdaj se je pričelo za Jezuša popolnoma drügačno živlenje. Od rojstva do smrti, celih 33 let, je Kristuš meo podobo hlapca, siromaštva, preganjanja, zanimanja, čeravno je bila v njem boža narava. To je On skrivao. Zdaj ob vstajenji pa je dobilo njegovo živlenje znak veličanstva popolnosti, božanstva i večnosti. Zato je Vüzem najvekši svetek.
Gospod je vstao ob jütranjoj zarji pred sunčnim vzhodom. Z jutrašnjov zarjov vüzemske nedele je napočilo za Odrešenika tüdi veliko jütro njegovoga poveličanja. Sobota, čas počitka, je minola, noč smrti je zbežala. Novi den je napočo, ki bo večno trajao. Nevidno človeškim srcom je Jezuš vstano. Samo kori angelov i zbori pravičnih očakov so videli te čüdež. Kak je nekda v tihoj noči stopo na svet, ne da bi omadeževao deviško Marijino telo, tak je v jasnom jütri stopo iz groba i si odvalo kamen.
Gda napoči noč, se ne bojimo, da bi večno trpela. Znamo, da pride jütro, da bo sunce znova segrevalo, da bo vsa narava oživela i ž njov tüdi mi. Ravnotak je z nočjov naše smrti. Znabiti bo ta naša noč trpela jezeroletja, a gvišno bo vstalo tüdi jutrašnje sunce. Sunce večnosti bo zasijalo i nikdar več ne bo minolo. I vsi pravični bodo spremenjeni, podobni Gospodi, v poveličanom teli vstali od mrtvih.
Gospod je vstao v sprotoletnom časi. Celo narava se je veselila Gospodovoga vstajenja. Bio je krasen sprotoletni den. Vse je oživelo: narava, cvetlice, živali i vesolno stvarstvo. Vse se je z Gospodom veselilo.
Kristušovo vstajenje je predpodoba našega vstajenja. Zato nas mora tüdi vsako sprotoletje spominjati na večno sprotoletje naših nebes, ki bo brezi zla, brezi trpljenja.
V jeseni vsa narava zamre i odrevene v zimskom spanji. Vidi se nam, da bo za vsikdar ostalo vse mrtvo. Snežna odeja pokrije naravo kak mrtvečki prt. Pa ne bojmo se! Za zimov nastopi sprotoletje: vse oživi, ozeleni, beli mrtvečki prt premine i prične se novo, lepo živlenje.
To zimsko spanje je tüdi naš počitek v grobi. Telo se pokopa, trava zaraste grob, lüdje pozabijo na nas; telo razpadne v prah i pepeo. Vse je mrtvo. Veter bo razneseo naš prah i nas ne bo več.
Ali za večno preminemo? Nikak ne! Kak sprotoletje oživi naravo, tak bo prišlo sprotoletje našega vstajenja. Telo bo oživelo, obdalo se bo z mesom, kožov. Poveličano i častito bo vstalo iz groba.
misijonska poročila
J. M. J.
Mosquera, 11. nov. 1939.
Prečastiti gospod!
Bog Vas živi! Gotovo že precej časa čakate moje pismo kot nasledovanje in zaključek prejšnjega, katero sem Vam hotel poslati še v istom tedni. Nisem pa mogel zdržati obljube, zaradi mnogo dela in učenja, in tudi, ko je izbruhnila vojna, radi dvoma, če bi prišla pisma ali ne. V začetku sem bil jako vznemirjen, ker sem se bal, da bi bile pretrgane poštne vezi med Ameriko in Evropo. A, hvala Bogu, ni tako. Dobivam pisma iz doma in od Vas vse številke Novin in Marijinega Lista, samo da okoli 10 dni kesneje. Tako, n. pr., sem že dobil prvi dve oktobrski številki Novin in tudi oktobrsko številko Marijinega Lista. Hvala lepa! Bog Vam plačaj na vašem dobrom srci. Redno mi pošiljate vsako vaših dobrodelnih listov, brezplačno in še poštnino morate plačati! Ljubi Jezus naj Vam vse obilno povrne! Se zahvalim tudi prav iskreno vsem darovalcem, prijateljem in podpornikom vaših listov in še istim naročnikom, ker če na tem svetu ne bi bilo tako velikodušnih oseb, jaz in z mano mnogi drugi, ki so v tujini za blagor duš in za Božjo slavo, ne bi mogli uživati prave sreče in ljubezni katere je poln naš rojstni kraj. Z ljubeznijo povrnem to ljubezen. Pogosto prosim Boga, naj blagoslovi vse moje dobrotnike z nebeškimi milostmi. Naznanjam Vam, da od včeraj sem na počitnicah, v Kolumbiji namreč šolsko leto gre od februarja do novembra. Tako da zdaj imam pred sabo skoraj tri mesece počitnic. Izpitje so izšli prav izvrstno, hvala Bogu, in sedaj pa mi, bogoslovci izpitavamo modroslovce in aspirante. Okoli 17-tega meseca pa bodo začele za nas sv. duhovne vaje: ti dnevi notranje zbranosti, bodo trajali 10 dni, v pripravo ordinacij (meni za večne zaobljube in tonzuro). Ordinacije bodo 3 decembra: štirje bodo imeli brezmejno srečo mašniškega posvečenja, med temi bo posvečen v duhovnika prvi Slovenec v Kolumbiji, č. g. Rijavec; drugi bodo dobili subdijakonat in drugi pa bomo dobili tonzuro. Zelo važen bo zame zaključek tega leta, ker 27 tega meseca se bom posvetil dosmrtni Jezusovi službi, njegovemu presladkemu jarmu ljubezni, Don Boskovi Družbi, z večnimi zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine. In 3. decembra bom dobil tonzuro. V tej nebeških trenutkah bom molil tudi za Vas, kot za moje starše, za prekmurski raj. Kako velik bo pomanjkljaj mojega doma takrat! Zato v moji duševni razvnetosti ne bom pozabil nobenega izmed dobrotnikov.                                                            (Dalje.)
Pisma našim dečkom
Današnji čas je čas iskanja. Vse človeštvo nekaj išče in hrepeni po nečem, kar bi ga naj rešilo in utešilo. Vsak vidi, da je nemogoče dolgo vzdržati v takih razmerah kot jih imamo sedaj. Zato pa to strastno iskanje, ki bi naj človeštvo privedlo do boljše bodočnosti. In kot vedno, tudi danes igrajo veliko vlogo razne struje, ki podajajo nov, ljudem še neznan nauk. Te struje znajo svoj nauk obleči v krasno obleko, da izgleda ves lep, veličasten in edino odrešilen. Toda v praktičnem življenju ta nauk ni več lep, nasprotno, strašno breme je, toda ljudstvo mora videti samo lepo stran, dokler ne nasede na nastavljene limanice.
V Rusiji uče, da je človek stroj, ki le toliko velja, kolikor koristi ljudem s svojim delom, in nič več. Tam uče, da morajo uničiti vse, kar je po naših človeških pojmih dostojnega, to je vero, družine, kmetijo in vse to podržaviti, da bo od vsega tega imela korist le država in ona bo že vedela to korist obrniti v dobro. Njen namen je, da na tihom pripravi svetovno revolucijo, da uprizori klanje, kjer pade magari milijone ljudi, samo da njihov nauk zmaga. Po tej revoluciji bodo nastopila nebesa na zemlji. Ta „nebesa“ so linamica za nevedne ljudi.
V Nemčiji uče nekoliko drugače; tam človek ni le stroj, ampak dragoceno bitje, toda samo tisti, ki je pravi Nemec in se v njem pretaka nemška kri. Tak človek je najdragocenejše bitje na svetu. Vsi drugi pa, ki niso nemške krvi, ki torej
niso Nemci, so pa manj vredni. Ti ljudje niso zmožni samostojnega življenja, ampak morajo postati čimprej nemški sužnji, če še niso. Zato sta padli Češka in Poljska in ve marsikatera bi, če ne bi Anglija in Francija rekli svoj: „Dovolj!“
Nauk o nemški krvi je tudi krasna vaba, toda le za Nemce.
Zopet drugi ljudje so, ki; imajo svoje nazore in cilje. Eni vidijo srečo samo v bogastvu in
grešnem življenju, drugi v veseljačenju in ne vem, kje še. Vsi ti elementi pa imajo eno skupno lastnost, da so namreč vsi strastno sovražni proti Bogu in katoliški Cerkvi. Trudijo se noč in dan, da bi zbrisali iz zemlje ti dve imeni.
Vprašali me boste morda, zakaj. Odgovor je lahak. Pač zato, ker neprestano slišijo opomine Cerkve, da morajo krepostno živeti, da si morajo odtrgati to in ono in darovati potrebnim. V katoličanih vidijo neprestan opomin k lepemu življenju in to jih bode v oči. Kaj jim mar Bog in vera; oni vse to imajo v uživanju. V posmrtnost ne verjamejo, zato jih bodočnost ne plaši. Proč torej z Bogom in vero, da se bo človeštvo lahko sprostilo v naj-
hujšem razuzdanem življenju!
Toda kakšen konec nam prinese ta nauk? Ni težko uganiti. Ga že vidimo v današnjih časih. Ko človek izruje iz srca vero v Boga in ljubezen do bližnjega, postane grabežljivi volk, ki ropa povsod, kjer se ropati dá. Zato sta padli Češka in Poljska in zato krvave junaški Finci.
(Dalje.)
Sezoncem v premislek!
S pomladnimi sapami se je zbudila, kakor pri ptičih selilcih, v našem narodu želja po zopetnem poletu v tujino za zaslužkom. Z dneva na dan povprašujejo, se informirajo in nadlegujejo organizacijo, kako in kaj bo letos? Jesenski zaslužek je pošel. Pri mnogih v koristne namene, pri mnogih pa tako, da sami ne vedo, zakaj so ga porabili. Zaloge hrane so prazne, dolga zima in brezdelje je minulo. Ozirajo se na okrog in premišljujejo, kam bi se bilo najbolje podati, da bi bolje zaslužili. Časi so težki in okolščine nejasne. Vojna je prekrižala račune vsem. V Nemčijo bo letos težko spraviti večje množice, ker bodo najbrž le izjemni slučaji. Za enkrat ni nobenih točnih vesti, kaj bo s sezono v Nemčiji. Francija je pa odprla meje našim ljudem in nudi najboljše garancije za zaslužek in tudi za vse ostale ugodnosti. Pravice naših delavcev so namreč izenačene tako pri zaslužku, kakor tudi pri socijalnem zavarovanju s francoskimi delavci. Zaslužek je letos v Franciji 50 odstotkov boljši od lanskega in ako je delavec marljiv in štedljiv, se ponuja še višji. Seveda vsled male valutne razlike tja ne miče tako naše ljudi, kakor v Nemčijo, kjer je RM razmeroma napram dinarju dobro stoječa. Toda, kdo naj jamči, da bo tudi v bodoče taka ostala? Vsekakor je lažje jamčiti za frank, kakor pa za marko. Daljni vidiki zdi se, kažejo, da ne bo.
Pri zborovanjih delavcev, ki jih ima te dni njihova organizacija, dober opazovalec opaža, da so nekateri delavci neverjetno naivni glede bodočnosti. Besede govornikov jim nič kaj ne prijajo in naprej mislijo po svoje. Na vsak način hočejo z glavo skozi zid. Ne morejo zapopasti, da njihovi voditelji imajo prav in so mnogo boljše informirani nego oni sami. Kdo naj jamči za nje v tujini? Nepremišljen korak in besede: „Samo, da gremo, potem bo že nekako“, se ne sme uresničiti. Spomnimo se nazaj na pretekla leta, kako je bilo hudo! Kdor hoče razumeti, bo že razumel na kaj mislim. Zato svetujem vsem, ki so dobre volje in hočejo razumeti, naj zaupajo svojim voditeljem, ki mislijo tudi naprej in ne samo za jutri. Tudi centralna vlada v Beogradu, kakor tudi banovina, imata svoje vzroke, zakaj čakata, predno se končno odločita. Nepremišljen in nagel korak ni nikjer dober, še manj pa pri masovnem izseljevanju. Pomislimo samo, kako je bilo v jeseni, ko je izbruhnila vojna. Neštevilna pisma so romala na organizacijo ter prihajali stariši po nasvete in prosili organizacijo, da vas spravi domov. Uradniki niso vedeli, kako bi bilo bolje, da vas prepričajo, da ni nevarnosti za enkrat. In denar? Kake težave so še sedaj z njim. Sedaj pa poglejmo še malo vašo zavednost. Organizirani ste v vaši Zvezi. Pa kako? „Ako bom dobil delo, plačam članarino, ako
pa ne, pa ne plačam, naj jo... vzame!“ Ali je to govor zavednega člana?
Dragi sezonci! Pomislite vendar, da organizacija ne sme propasti. Če letos ni tako, kakor prejšnja leta, ni njena krivda. Razmere se bodo spremenile, ne bo vedno tako ostalo. Prišel bo čas, da boste zopet lahko šli in to še pod boljšimi pogoji in v boljših razmerah. Organizacija bo delala naprej in skrbela, da bodo pogoji čedalje boljši. Skozi zid pa ne more. Držite se je. To, kar se je ustvarilo, se mora tudi vzdržati. Veliko je med vami zavednih članov, ki bodo organizacijo tudi branili in jo podpirali. Ti naj skrbe, da mlačne pridobe in jih navdušijo. Ustanovitelj organizacije, ki ga vi sami zelo dobro poznate in njegovi sodelavci neprestano mislijo in se trudijo, kako bi članstvu čim bolje šli na roko, da noben res potreben ne bi ostal brez zaslužka. Pa tudi vlada in banovina, kakor tudi vsi merodajni činitelji si belijo glave, kako in kaj bi bilo potrebno ukreniti, da bo narod zaposlen. Rafaelova družba pa skrbi, da ne boste v verskem oziru zapuščene ovce. Pošilja med vas vaše patirje, ki vas uče in vas varujejo moralnega propada, ki rodi toliko gorja.
Nikakor torej ni na mestu godrnjanje. Proč z malobrižnostjo za organizacijo. Čimbolj boste strumno povezani z organizacijo, jo podpirali in z njo sodelovali, več bo uspeha. V slogi je moč, vsi za enega, eden za vse!
Ne bodite malodušni in trgovski, ne recite daš-dam! Nikakor torej ni na mestu godrnjanje! Kamorkoli pa greste, povsod se zavedajte svoje narodnosti in države, ki naj vam bo sveta.
Bodite ponosni, da ste sinovi in hčerke malega, toda kultur-nega slovenskega naroda. Slovenski jezik naj vam bo drag povsod, v slovenskem jeziku ste zrastli in bodite ponosni, da ste državljani lepe in mirne Jugoslavije. Ne pozabite pa tudi na vero vaših staršev in dedekov, ter na nauk, ki ste ga slišali v cerkvi od vaših skrbnih dušnih pastirjev. Kamorkoli greste in kjer se nahajate, naj vas spremlja dober list. Ne verjamite lažnim obljubam in namigavanjem, obljube so obljube, do resnice je pa daleč, ali pa ne pride nikoli. Še enkrat, bodite ponosni in zavedni Slovenci ter dobri in pošteni kristjani!
Če letos ne bo vse tako, kakor je bilo lani in v prejšnjih letih, zato ne bodite malodušni, ne zgubite poguma. Ko se oblaki razpršijo, bo ponovno prisijalo lepo, toplo sonce na jasno nebo. Držite se organizacije, ki bo tudi v teh burnih časih skrbela za vas. Ona, kakor tudi vaša domačija vas bo vedno toplo sprejemala, domača država pa ščitila.
Pozdravljeni in obilo sreče, ki ste že na poti ali pa še greste na pot — Vaš prijatelj: Spectator.
Okrožnica papeža Pija XII.
„Summi Pontificatus“.
In rodovi se v različnih okoliščinah in razmerah niso razvili do razlik zato, da bi krhali skupnost človeškega rodu, ampak da bi drug drugemu dajali delež svojih posebnih odlik in da bi človeško skupnost bogatili in zaljšali z bratskim izmenjavanjem dobrin, kar pa je možno in v prid samo takrat, ako vse sinove
istega Očeta in vse po isti božji krvi odrešene druži vzajemna ljubezen in živo sočutje.
Cerkev Kristusova, nad vse zvesta varuhinja božje modrosti, ne more in ne namerava načenjati vprašanja o značilnostih posameznih narodov, še manj, da bi jih podcenjevala; vsak narod jih z vso gorečnostjo in
razumljivim ponosom varuje kot dragoceno dediščino. Cerkev gleda nadnaravno skupnost v vseobči ljubezni v besedi in dejanju, ne zgolj zunanjo in površno enoličnost, ki slabi. Vsa prizadevanja, ki služijo pametnemu in urejenemu razvoju posebnosti vsakega naroda, Cerkev z veseljem pozdravlja in jih spremlja s svojimi materinskimi voščili, da le niso v opreki z dolžnostmi, ki jih ima človeštvo po svojem skupnem izvoru in namenu. Cerkev je s svojim misijonskim delovanjem že ponovno dokazala, da so ta načela njenemu vesoljnemu apostolatu zvezda
vodnica. Nešteti misijonarji so se že požrtvovalno in z ljubeznijo posvetili raznolikim kulturam in se poglobili vanje, da bi le duševne sile pripadajočega naroda pripravili za sprejem Kristusovega evangelija. Vse, kar v takih navadah in običajih ni v nerazdružljivi zvezi z verskimi zmotami, Cerkev rada prizna in, kolikor more, tudi varuje in pospešuje. Po teh načelih je Naš neposredni prednik svetega in častitljivega spomina v tem izredno kočljivem vprašanju prišel do plemenitih odločitev, ki so njegovi daljnovidnosti in apostolski gorečnosti prekrasen spomenik. Ali naj vam, častiti bratje, izrecno naglašamo, da hočemo brez oklevanja hoditi isto pot?
Večni zmagovalec
Na trgu sv. Petra v Rimu stoji steber, katerega krasijo sledeče besede: Christus vincit, Christus vivit, Christus regnat. Po naše pomeni ta napis to le: Kristus kraljuje. Ta napis se nanaša na dogodek, katerega slavi danes kat. Cerkev.
Minulo je že blizu 1907 let, kar je Jezus umrl na križu. Pa vstal je iz lastne moči iz groba smrti. Se je sicer vrnil v nebesa, kjer bo z Bogom Očetom in Sv. Duhom na veke kraljeval. Pa on živi tudi na zemlji kot slavno zmagujoči in vladajoči kralj. Zveličar sam je svojim apostolom dal to zagotovilo: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta“. (Mat. 28. 20.)
Resničnost navedenih besed mora uvideti vsakdo, ki si le količkaj ogleda zgodovino sv. Cerkve. Od mrtvih vstali Zveličar je premagal hudobnega duha, priklenil je pa nase tudi ves človeški rod. Zakaj vsi narodi, razen izvoljenega ljudstva so se klanjali krivim bogovom. A dejstvo, da je Jezus iz lastne moči vstal iz groba smrti, je takorekoč prisililo vse narode, da so se oklenili vere v troedinega Boga, da so si nadeli jarem Kristov, da so odprli svoja srca žarkom milosti in resnice božje.
24. marca 1940.
NOVINE
3
Krščanstvo se je vedno bolj in bolj razširjalo, poganstvo pa je vedno bolj nazadovalo in hiralo. Dvanajsteri apostoli so se podali na povelje Jezusovo širom sveta in so povsod oznanjali križanega, a od mrtvih vstalega Zveličarja, ki je bil mnogim izmed Judov in poganov v spotiko in nespamet.
Apostoli so oznanjevali vero, ki je zahtevala od ljudi zatajevanja samega sebe, zatajevanje samoljublja in zatiranje slabega nagnjenja. Vera Kristusova je nalagala mnogo ostrosti, a je obetala le malo udobnosti za zemeljsko življenje. Vsled tega se je dozdevalo, da bo trud apostolov brezuspešen. Toda zgodilo se je ravno nasprotno.
Kamorkoli so prišli apostoli na svojih misijonskih potovanjih, povsod so našli ljudi, ki so se dali krstiti, ki so sprejeli Jezusovo vero in se sredi poganske mehkužnosti, mesenosti, razkošnosti odlikovali z najlepšimi krščanskimi čednostmi. Taki novoizpreobrnjenci so s svojim lepim vzgledom privabili mnogo poganov h Kristusovi čredi. Po vzvišenem vzgledu apostolov so njihovi nasledniki nadaljevali njihovo misijonsko delo. Vsled tega se je krščanstvo čim dalje bolj vkoreninjevalo, čim dalje bolj širilo, tako je mogel že Tertulijan, živeč v III. stoletju, reči: „Nas kristjane najdete povsod“.
Vse to je posledica Jezusovega vstajenja. Ako bi Jezus ne bil vstal iz groba smrti, ne bi bil nihče veroval, da je Jezusova vera resnična. Le vstajenje Jezusovo je privedlo neštevila ljudi iz teme neverstva in greha k luči prave
vere ter rodilo v njihovih srcih novo življenje.
Še bolj bomo spoznali, kako je vstali Zveličar zmagoval pri razširjanju sv. vere, če pomislimo, kako so si neverniki prizadevali, da bi ovirali njeno razširjenje in kako so se trudili, da bi jo zatrli, kjer se je že vkoreninila.
Okoli 300 let so poganski oblastniki preganjali kristjane z ognjem in mečem, lovili so kristjane kakor razbojnike, obsojali so jih na smrt ter jih na najgrozovitejše načine trpinčili in morili. Pa Kristuš še vedno živi. Niso ga več mogli križati. Kljub tolikim krutim preganjanjom pogani niso mogli zatreti krščanstva, pač pa se je krščanstvo čim dalje lepše razcvitalo in prinašalo čimdalje lepših sadov. Zakaj pogani, videvši krepostno življenje toliko preganjanih kristjanov, so prihajali do prepričanja: krščanski Bog mora biti pravi Bog, krščanska vera mora biti prava vera. Zapuščali so praznoverno poganstvo in pristopali h krščanski veri.
Po preteku 300 let so se kristjani kljub silovitemu preganjanju v rimskim cesarstvu tako namnožili, da jih cesar Konštantin Veliki, spoznavši moč in pomen krščanstva, ni več zatiral, ampak je celo pospeševal razširjanje Kristusove vere. Krščanska vera je postala državna vera. Vse postavodejstvo državno upravo in javno življenje je prešinila Jezusova vera. Njegovo vstajenje iz groba smrti je povzročilo ta čudež.
Kristus zmaguje, Kristus živi, Kristus kraljuje, aleluja!	
R. J.
Pismo pokojnemu bratu!
Dragi brat, Feri! Verujem, da je Tvoje spoznanje zdaj veliko večje, saj onostranost skrivnostno razširi obzorje. Torej morda celo veš, da sem ti nekako teden dni pred smrtjo res hotel pisati. Ko mi je Tonček povedal, kako si slab in moramo biti na vse pripravljeni.
Pisati sem ti hotel tolažilne istine o vstajenju. Pa o tem zdaj govori cela velikonočna številka. Zato ti tega tu ne pišem.
Zdaj bi rad pisal spomin na najino zadnje srečanje. Ko si ležal v mračni sobi ob svitu sveč, okoli cvetje (dobri znanci so ga v veliki množini prinesli.) Ali jaz vsega tega nisem dosti videl. Gledal sem Tebe, tvoj obraz. Nekam trpeči izraz je bil okrog tvojih usten. Bil bi pač čudež, če bi bilo drugače, saj si tako silno trpel. Čudeža pa od Boga ne smemo zahtevati, vsaj brez velikega vzroka ne.
Tvoje odprte oči so me najbolj pretresle (mama mi je povedala, da si že več tednov tako spal, z odprtimi očmi; ker so živci trepalnic bili od bolezni uničeni, zato več nisi mogel zatisniti oči.) Zdelo se mi je, da boš vsak hip pogledal na me in mi boš kaj povedal.
Veš, da sem se s tebo razgovarjal, dolgo razgovarjal o svojih načrtih. Kakor sva o njih še pred par meseci go-
vorila. S to razliko, da tokrat nisem jasno slišal tvojih besed; bolj sklepal sem, kaj bi ti rekel na moja izvajanja.
Veš, da sem te prosil pomoči pri izvajanju mojih načrtov. Verujem, da mi boš mogel pomagati. In mi boš rad pomagal. Saj jaz tudi tebi pomagam, vsak dan, ako si moje pomoči še potreben, brat duhovnik veliko zate moli. Tudi mnogi drugi zate molijo.
Gotovo zdaj veš, da sem že par tednov pri sv. maši molil za tvojo čimprejšnjo srečno smrt. Prošnja je bila uslišana. Skoraj se mi zdi, da prekmalu.
Mama mi je med solzami rekla: „Če pokojni kaj mislijo na nas, potem naj njemi (tebi) ajta zdaj pomaga!“ Iz daljave trepetaje brišem solze z materinega trpečega lica: „O, mama, pokojni dosti mislijo na nas. Ajta je gotovo pomagal Feriju, saj je točno en teden prej, 5. marca, bila 16 letnica njegove smrti?“
Ali ni čudno, da sem 12. marca, menda ravno potem, ko sem zvedel za tvojo smrt, v brevirju moli!: „Ko je Gregor postal kardinal diakon, je bil poslan kot legat papeža Pelagija v Konstantinapol (Carigrad) k cesarju Tiberiju Konstantinu; pri katerem je tudi to naredil, da je patriarha Eutihija, ki je pisal proti resničnemu vstajenju teles, tako prepričal, da je cesar njegovo knjigo
vrgel na ogenj. Zato je Eutihij, ki je kmalu nato zbolel, tik pred smrtjo, dotikajoč se kože svoje roke, ob navzočnosti mnogih izjavil: „Izpovedujem, da bomo vsi v tem telesu vstali“.
Izpovedujem, dragi brat Feri, da bo tudi tvoje izsušeno telo vstalo v slavi poveličanja!
Vedno mi bo pred očmi tvoj smrtni dan, 12. marc, god papeža sv. Gregorja, ki je bil cerkveni učenik, doktor.
Ivan.
Veliki petek.
Na lesu križa moj Gospod umira, iz ran mu teče dragocena kri,
On pravi Bog je, kralj nebes in zemlje, razbojniku enak razpet visi.
Trpi in prost za morilce svoje: „Sovražnikom odpusti, Oče moj!“ Razbojnika tolaži v smrtnem boju: „Še danes v raju boš z menoj!“
Trnjeva krona, sveto veličastvo, nedolžno jagnje v smrt gre božji sin, objeti vse, je roke razprostrl, srce je prebodeno nam v spomin.
Zveličar, skrij me v Svoje svete rane, operi s Svojo Rešnjo me krvjo, obličje Tvoje v srce meni vtisni, da mi trpeti s Tabo bo sladko.
Usliši me, ko srčno Tebe prosim, premnoge rane vem, sem Ti zadal, odel v škrlatni plašč, izdal sramotno, kako bom v sodbi Tvoji jaz obstal?
Čez potok Cedron s Tvojimi učenci, na Oljsko goro s Tabo grem Gospod, prikleni me na Tvojih ust obljube, mi kaži v Getzemane k Tebi pot.
Naj zmage Tvoje, Tvoje mučne smrti, kraljevi križ predragoceni dar, bo moje vse, naj h križu se zatekam, Pokleknem rad pod križ, pred Tvoj oltar,
Na lesu križu moj Gospod umira, v neskončni je ljubezni za me umrl, s trpljenjem in po svoji sveti smrti, je vse odrešil, vsem se raj odprl.
Marija Zalar.
Slišite bratje...
Slišite bratje vihar, ki v daljavi besni . . .
Glejte nebo krvávi — meč je na svetu Vladar.
Ni več ljubezni nikjer — besno sovraštvo v srcih kipi — zemljo napaja človeška kri . . .
Krampač Ivan.
Ena vesela zgodba o fižolu.
Tja v neki naš trg sta prišli dve gospodični. Da sta prišli tja je bila volja božja in — ministrova. Gospodični sta namreč „državni“, a prišli sta iz enega naših lepih mest, sta torej povrhu tega še „meščanki“, Jana živa in vesela, Ela zamišljena in sanjava. V trgu sta našli tesno temno sobico. Jana je rekla, da je samostanske celica, a drugi, ki so jo videli pa, da je — starinarna. Naj bo tako ali tako, gospodični sta pa le imeti radi svoje sobico, ki je bila spalnica, sprejemnica, obednica, kopalnica in kuhinja obenem. Da, kuhinja tudi. Kajti kuhala je gospodična Jana sama, čeprav nerodno in nespretno, ker v mestu ji tega pač ni bilo treba.
Nekoč pa je v tej samostanski celici ali starinarni završalo. Prav tako je završalo, kakor če pride k čebelam nepoklican gost. Kaj je bilo? Jana je skuhala fižol, ki ga je imela silno rada, prav tako rada, kakor ga je sovražila Ela.
„Seveda, seveda“ je rekla Jana. „Samo prekajeno svinjsko meso in trdokuhana jajčka bi ti dišala! Pa ne veš, da moraš štediti, kajti plinske maske bodo kmalu prispele. Razen tega je danes prav visok datum.“ In hitela je s pripravo fižolove salate, po kateri so se ji že sline cedile, ravno tako kakor če sosedovemu psu Paziju pokažeš košček mesa.
„Pa veliko olja sem vlila nanj, da ti bo sam fižol drčal po grlu in se ne boš imela časa jeziti nanj“ ji je že pristavila Jana.
„Olja!“, je obupano zavpila Ela, „tistega nesrečnega bučnega olja, ki ga ne morem videti, saj diši čisto po bolnici.“
„Le potolaži se, bo že šlo, tukaj pač ni dobiti drugega“, ji je odvrnila Jana in se vsedla k svoji skledi. Lepo se je nasmejala svojemu fižolčku in že hotela zajeti ali — naenkrat zagleda ob robu sklede nekaj črnega. „Menda ja ni stenica“ ji je švignilo skoz možgane. Na glas je pa dejala: „Kaj je le neki črnega v mojem fižolu?“
Prav tedaj je stopila v sobo domača hčerka Marika, ki je
ravno še slišala Janine besede, zato je rekla: „Kdo ve, če ni tisto, kar je bilo tudi v našem fižolu.“ Elo je kar vrglo s stola. „Hitro povej, kaj!“ je zavpila. Jano je pa nekaj zgrabilo za grlo, da ni mogla niti ziniti in reči Mariki, naj molči. A že se je ta oglasila: „Eh kaj, tisto, kar podgane pustijo za spomin.“
Sedaj je Jana skočila s stola in začela zatrjevati, da je fižol predno ga je namočila, s pedantno natančnostjo prebrala. Toda ta dan so se vsi zakleli proti Jani. Marika je vzela tisto črno reč iz sklede, jo po dohtarsko razmesarila in potrdila, da je v resnici tisto, kar je ona trdila.
Ela je veselo vrgla žlico po mizi in svečano izjavila, da takega fižola ne je, ki je s tako rečjo zabeljen. Jana je pa poparjeno obsedela na stolu in strmela pred se ...“
„Pa ste pri vas vseeno jedli še potem fižol, ko ste našli takšno reč notri?“ Je vprašala Jana Mariko. „Seveda smo!“ je odvrnila slednja in odšla.
Jana je zaljubljeno pogledala fižolček, želodec pa ji je neusmiljeno krulil. — Naenkrat
je zagrabila za žlico in dejala: „Naj bo, kar bo! Če oni niso umrli, še jaz ne bom!“ in je polagoma začela jesti, dokler se ni pokazalo dno v skledi.
Ela ji je burno čestitala in dejala, da bi ji rada poklonila zlato kolajno za njeno hrabrost in zvestobo fižolu.
Mici.
Marijine solze.
(Kranjska legenda)
Kda je Jezuš klečao na veliki petek na Getzemanskom vrti i potio krvavi pot, se je Jezušova Mati Marija z Marijo Magdaleno sprehajala po travnikaj. Boža Mati je dobro znala, ka se godi z njenim lüblenim sinom. Znala je, kakša groza je prišla na njega i kak zdigavle roke i prosi pomoči nebeskoga Očo. Rada bi šla k njemi i ga potolažila, toda njeno srce je bilo puno bridkosti, njena düša pa je bila žalostna do smrti. V velkoj žalosti je jokala krvave solze i te so kapale na zemlo. Kda so se doteknole tao, so se solze spremenile v rože.
Drügo jütro so apoštolje zagledali puno lepih rož, kakšij dozdaj neso videli. Nieden neje
znao odked so, dokeč njim je nej Marija Magdalena povedala, da so to Marijine skuze, štere je Bog spremeno v rože. Od tistoga časa pravijo lüdje tem rožam „Marijine solze“.
Od kdaj škrebetajo.
(Legenda.)
Gda je Jezuš z apoštoli jo zadnjokrat velikonočno jagnje, je vzeo v roke krüh, ga je blagoslovo, razlomo, nato pa je pravo: „Vzemite i jejte, to je moje telo i to delajte v moj spomin“.
Čez nekaj časa je Jezuš šo na Olsko goro i je tam molo i potio krvavi pot. Po tretjoj molitvi pa je prišeo angeo i ga okrepčao. Nato je Jezuš gori stano i je apoštolom pravo: Odimo, Judaš že prihaja. I prišeo je Judaš, polübo je Zveličarja i ga je izdao. Soldaki, ki so bili z izdajavcom, so Jezuša zvezali i ga gnali pred sodnike. Da bi lüstvo bilo bole pozorno, so škrebetali z škrebetavkami. Od tistoga mao po vsej krščanskij cerkvaj na veliki četrtek, petek i soboto škrebetajo na spomin Jezušovoga trplenja.
4
NOVINE
24. marca 1940.
V šoli
Zunaj brije zima. in zameti, so posuli ceste in stezice, so poskrili vrabci se in vrane, skrite v senu zimijo zdaj ptice.
Videti nikjer ni žive duše, vse se k peči stiska, kuri, greje, muca prede, babici gostuje, zunaj burja piše, ziblje veje.
V šolo so prišli otroci rano, v oknih čuda gledajo iz leda, lepo se učimo danes v šoli, od lisice, srne, od medveda.
Deca pa so radovedni. Radi bi od vojske vse novice znali, atu bi zvečer pri topli peči lepega kaj pripovedovali.
Pa ustavi se pred šolo v škornjih, prišel je čez hribe, čez doline, mož z uradno kapo, v črnem plašču nam iz torbe pomoli „Novine“.
„Meni, meni!“ Deca dviga roke, brali bi, saj jutri je nedelja, Jakec, ti dobiš jih za nagrado, ker prinesel si mi pisker zelja.
Deca, prosite doma očeta, da jih kupijo, ne gre drugače, v Črensovce na ček naj položijo, nesejo na pošto tri kovače.
Vsaki teden prišla bo sobota, prišel v selo k nam bo pismonoša, bo Prekmurce vse po vrsti klical, dajal nam „Novine“ vun iz koša.
Brali boste pisma iz Francoske, kaj se v Novi Indiji dogaja, časopis domači v Vašo hišo naj pred vsemi drugimi Prihaja.
Prav, da berete še druge liste, in spoznate svetske rokovnjače, a za dom, za rojstni kraj je treba, da žrtvujete vsaj tri kovače.
Vi Prekmurci ste, domača gruda naj vam bo pred vsem častita, vredna,
ne da Klekl prosi, tarna, kliče, s svojimi „Novinami“ kot dekla bedna.
Let šestnajst vam oče je, Voditelj, vašim vsem pravicam da besedo, briga se za vas kot krušni oče, da napolni deci svoji skledo...
Mislite na čase, dni nekdanje... Kakor deca k njemu vsi hitite, prvo je, spoznavajmo mi sebe, torej si „Novine“ naročite.
Toda, ker so deca radovedni, pustimo v brlogu spat medveda, slušajmo glas našega očeta, kaj pove njegova nam beseda.
Zalar Marija.
Vstajenje — Velika noč
Aleluja, bam, bim, bam, spet pomlad prihaja k nam, Vesna lepa, vsa cvetoča, lica ima topla, vroča, njen poljub je rožni med, vonj vijolic njena sled.
Aleluja, cin, cin, cin, glej na oknu rožmarin, pelagonije so bele, pri sosedi oživele, vse se dviga, vse živi, stari dedek, kaj pa vi?
Bog pomlad je k vam poslal, ji za vas veselja dal, zdravje Vesna seje v cvetje, zbuja rajskih ptičic petje, radosti je poln njen hram, vseh lepot pripravi nam.
Pojdimo se: „Trden most, trden kakor skala, kost!“
K igri na zeleno trato, saj nam sije sonce zlato, in po drva v mladoles, kurili si bomo kres.
Jerbas lep je že spleten, jaz prinesem z vrta hren, mati spečejo kolače, atek dajo v žegen krače, beli prt je ves opran,
Bog nam daj vstajenja dan!
Aleluja, bam, bim, bam, spet pomlad prihaja k nam, z butaro šli bomo k fari, a na Vuzem h Katri stari. Jaz potrkam: „Dober den! Vuzem tu je! Botra ven!“
Bo vesela do nebes, pirhov dala mi zares.
Zalar Marija.
Vojska in banke
„Schweizerische Handelszeitung“ iz Züricha, je prinesla sledečo politično beležko:
„Najbolj zanimiv stavek v dolgih poročilih, ki jih prinašajo ameriški listi o obisku Rooseveltovega zastopnika Wellesa in o njegovih razgovorih z državnim kanclerjem je po našem mnenju sledeči: „Sumner Welles je zajtrkoval z dr. Schachtom.“ Bilo bi bolj vredno izvedeti, o čem sta se ta dva gospoda ob tej priliki med seboj pogovarjala, kakor vse drugo, o čemer klepetajo časnikarji o tem obisku. Na eni strani dr. Schacht, najbolj prebrisani gospodarski čarovnik, ki je finančno omogočil nemško oborožitev ter dal velikim industrijalcem in bankam zaslužiti ogromne dobičke — na drugi strani zastopnik najmočnejše velesile sveta, ki je junaškim Fincem dan za dnem pošiljala brzojavke, kako zelo z njimi simpatizira in je pastorjem velela po cerkvah moliti za finski narod, občnem pa je za dobro zlato dobavljala Rusom topove in letala, s katerimi je rdeča armada postretlila toliko finskih žena in otrok ter starcev. Vrh tega pa poznamo veliko zanimanje Amerike za nemško industrijo in banke. Za Ameriko je naravnost življenjsko vprašanje, da bi Nemčija v Evropi ne bila poražena do konca in da bi ostala slej ko prej dober odjemalec ameriških produktov. Zato bi gotovo zajtrk g. Wellesa z dr. Schachtom imel lahko dobre
posledice, saj se prodajalec in kupec imata vedno veliko zmeniti. Seveda pa g. Welles, ki zna izvrstno molčati, o tem ne bo časnikarjem sporočil ničesar. Očitno je, da se Amerikanci prizadevajo z vsemi kriplji, da bi rešili svoje dobre posle v Evropi, ki jih vojska močno ogroža. Treba je skleniti mir, preden bo Evropa popolnoma opustošena. Bomo videli, ako se bo to posrečilo, zakaj ameriški interesi niso edini, ki imajo besedo. Ljudje se zelo bojijo marca, v katerem pravijo, da se bo nekaj zgodilo. Toda zdi se, da so borze mirne, kakor da bi jih bodočnost nič ne plašila“.
Velika novost!
Za treznostni tjeden so Salezijanci v Ljubljani izdali krasno knjižico: Proč s strupom! Ta knjižica mora priti v vsako krščansko hižo. Vsi se bote čüdili tomi, ka vam ta mala knižica pove. Ona prinaša navuke, spodbude i vzglede, kak trbe božo kaplico po pameti vživati. Pove vam to, ka človek malogda čüje ali čte. Resan velika novost je ta knižica. Košta pa samo 1 dinar. Obrnite se na farov na svoje düšne pastire. Tam dobite knižico. Ali pa pišite karto v Ljubljano — Rakovnik na upravo knjižic.
Med Nemčijo in Vatikanom se vršijo pogajanja za sklenitev novega konkordata.
Izpred okrož. sodišča v M. Soboti
Dne 3. II. 1940 je bila obsojena Feher Marija iz Dolgovaških goric št. 249 na 10 mesecev zapora zaradi malomarnosti vzgoje in skrbi svojih otrok. Imenovana je dne 28. 11. 1939 odšla na delo v gorice. Doma je pustila svoja 2 nedoletna otroka. Obsojenke ni bilo ves dan domov. Zaradi tega sta morala otroka skrbeti za jelo. Med kuhanjem je Rozika zapazila, da je ogenj v šparheti vgasnil. Da bi ponovno zakurila, je nalila v šparhet petrolej. V hipu je zagorel veliki plamen, preskočil na Rozikino obleko, in je začela goreti. Ko je opazila 6 letna Štefka, da je njena sestrica v plamenu, jo je začela polivati z vodo in se ji je tudi posrečilo, da je ogenj pogasila. Vendar pa je Rozika dobila pri tem po vsem telesu težke opekline. Šele okoli 8 ure zvečer je prišla obtoženka domov. Čeravno je otrok tožil o strašnih bolečinah, se mati za njo ni pobrigala. Preoblekla jo je v drugo obleko in jo položila v posteljo. Takoj na to pa je odšla z doma in prepustila hčerko svoji usodi. Da bi otroku poskrbela zdravniško pomoč, ni niti mislila. Odšla je rajši k svoji sosedi, kjer so kuhali žganje. Tam je ostala vso noč, popivala z moškimi in se veselila do ure zjutraj. Šele tedaj je šla domov kjer se je zvijala hčerka vsa v bolečinah. V svoji brez srčnosti je zahtevala od hčerke, da se obleče in gre v šolo. Hčerka je res vstala iz postelje in se oblekla. Takoj na to je obtoženka odšla od doma. Kmalu po njenem odhodu pa je morala hčerka zopet leči v posteljo in kmalu nato je v strašnih mukah umrla. Brezsrčna mati je dobila za to zgoraj navedeno kazen.
Dne 21. II. 1940. so bili obsojeni in sicer Stanjko Rudolf, mlinarski pomoč. z G. Bistrice na 1 leto, 6 mesecev in 10 dni robije ter na izgubo častnih pravic za dobo 2 leti, ker je ukradel 1 novo moško kolo enemu učitelju v Ormožu. Ker je bil že večkrat kaznovan radi tatvine, je dobil malo večjo kazen. Lovrenčeč Geza iz Melinec na en mesec strogega zapora, ker je neupravičeno streljal po drugih loviščih divjačino. Franko Anton iz Srednje Bistrice na 14 dni strogega zapora, pogojno za dobo 2 leti, ker je skupaj z Stanjko Rudolfom in Lovrenčeč Gezijem tudi neopravičeno streljal divjačino.
Dne 6. III. 1940. je bil obsojen Gjura Ignac iz Sr. Bistrice št. 1 na 6 mesecev strogega zapora in 120 din denarne kazni ter na izgubo častnih pravic za dobo enega leta, ker pri večih posestnikih na Sr. Bistrici odvzel razne premične stvari z namero, da bi si je prisvojil.
V vlaku.
Težke so róke, Megle oblačne težko srce, po nebu hite, temne so loke, misli vse mračne ki mimo drve - dušo more.
Ena le točka v temi gori, megle razgrinja, srce vedri;
točka ta svetla si - ti...
Mati.
O mati . . .
na pragu si stala
in bridko jokala
ter trudno roko mi dala v slovo.
O mati... nocoj
si spet pred menoj...
vsa bleda stojiš
in čudno molčiš ...
povej mi, o mati kaj sem storil.
Nove
poštne pristojbine.
Z odl. ministra za ptt se izpremeni prodajna cena poštnih vrednotnic, in sicer za poštne nakaznice, za doma in za tujino, za telefonske nakaznice, za doma, za spremnice za doma in za tujino z 0.25 na 0.50 din; za odkupne spremnice za notranji z 0.50 na 1 din; za carinske deklaracije z 0.10 na 0.50 din in za ovitke za denarna pisma z 0.50 na 1 din in z 0.75 na 1.50 din. Te spremembe stopijo v veljavo dne 1. aprila 1940. Poštne vrednotnice, ki so danes v prometu, bodo veljavne tudi še po 1. aprilu t. 1., samo pošiljalci bodo morali na starih obrazcih nadomestiti razliko med novo in staro prodajno ceno teh vrednotnic z nalepljenjem poštnih znamk na njih.
Z odlokom ministra za ptt se izpremene poštne pristojbine, in sicer: tiskane posetnice v odprtem ovitku s čestitkami, sožaljem, zahvalo in sl. z največ petimi besedami ali pa petimi običajnimi črkami, in sicer z 0.25 na 0.50 din. Z istim odlokom se izpremeni čl. 70 pravilnika za notranjo poštno službo, prvi del, in se pošiljalcu poviša s 50 din na 200 din odškodnina za izgubo priporočene pošiljke v notranjem prometu.
Zvišana je poštna pristojbina za priporočene pošiljke v krajevnem prometu od 2 na 3 din, v medkrajevnem prometu pa od 3 na 4 din. V mednarodnem prometu je zvišana pristojbina za priporočene pošlljke za Grčijo, Romunijo in Turčijo od 3 na 4 din, za vse ostale države pa od 4 na 5 din.
Kako so oča Ignac hodili z volkovi domov.
Bilo je tiste mrzle dni, ko je pokalo drevje in zmrzovalo vino po kleteh. Okrog oglov je tulila burja in sneg nasipavala po vrtovih, poljih in cestah. Sredi vasi ga je nasipala na velik kup, ki je bil višji kot strehe hiš, a na drugem kraju so se videla gola rebra matere zemlje. Otroci in stari so tiščali svoje napol prezeble ude ob peči, ki nikakor niso hotele dajati dovoljne toplote.
Tistikrat so si zmislili oča Ignac: „V gorice grem“. Svinjo so bili že pred mesecem zaklali, sedaj so kuhali le še kakšno fižolovo juho, v katero so vrgli svinjsko rebrce. Pa je človeka po tej jedi še bolj peklo po grlu od žeje, kakor če bi jedel samo meso. A kdo bi dan na dan lokal to vodo, o kateri pravijo, da škornjem škoduje, med tem se bo pa v goricah vino pokvarilo in zmrznilo.
„V gorice grem!“ so dejali oča Ignac svoji ženi, se toplo oblekli, poveznili kučmo na ušesa, vzeli 3 slatinske steklenice, jih dali v torbo, katero so vrgli preko ramen i odšli na pot. Žena se je sicer nekaj kregala, a oni se niso nič zmenili za to.
Burja je neusmiljeno divjala in piskala in ječala kot divja zver. Vršala je čez zasnežene travnike in polja, se v vrtincih zaganjala v zemljo in zopet odbijala. Hu, kako je sipala sneg očetu Ignacu v obraz; tak se jim je zdelo, ko da bi jih zbadali z iglami in kot bi nagi hodili. Najhuje pa je bilo to, da še poti niso videli pred seboj. „Nak, ne vrnem se pa ne!“ so si rekli oča Ignac, „Ho, še sem korenina, čeprav imam že 6 križev na rami!“ Tak so prišli ves premražen do kleti. Že dolgo ne pomnijo, da bi bili tako težko odklenili vrata in odprli pipo kakor tokrat. Što pa je vseeno. Ko so se okrepčali, malo spočili in napolnili steklenice, so se počasi vračali po bregu navzdol proti svoji vasi. Ta čas se je bila že vlegla megla in tema je bila vedno večja, to sneg se je medlo svetlikal in kazal pot. Sedaj je šlo lažje. Veter je počasi pohenjaval, noge in glavo pa je segrelo vino. Že so bili oča Ignac sredi pašnikov, ko se jim je zdelo, da vidijo neko senco. Hitro so si pomeli oči, češ, mogoče pa to to ni senca, ampak mu tako kažejo samo njegove stare oči. Pa ne. Senca je ostala
senca, a postajala je vedno večja in — bližja. Nehote so se hitro prekrižali, ko so se spomnili, mogoče je hudobec, ki se tako rad vlači po zemlji, pa če bo videl križ, bo zbežal. A tisto črno ni hotelo izginiti. Prekrižali so se še enkrat, a pomagalo ni nič.
Sedaj so začeli misliti. Kaj pa če je prišla duša kakega umrlega nazaj? No, letos je umrla stara Bara, ta se gotovo ni spomnila nanj, saj sta si bila tako daleč narazen. Kaj pa Janči, tisti, ki je bil malo zmešan, pa si je prerezal vrat? E, saj ni vedel, kaj je delal. Njemu se gotovo ni treba potikati po svetu, saj ni naredil nikomur nič žalega; če pa se je z domačimi kregal, si pa ni sam kriv, ker tak ni vedel, kaj je govoril. „Bog se usmili njegove duše!“ so dejali oča Ignac, kar na glas in se prekrižali.
Tisto črno pa je prišlo že tak blizu, da so se videle noge in trup. „Volkovi“ je švignilo očetu Ignacu skoz možgane. „Jezus Kristus in nebeška mati, pomagajta mi!“ so glasno zaklicali. Noge so se jim pa začele tresti kot šibe na vodi. Saj res, sedaj se spomnijo, da so se tisto hudo zimo pred desetimi leti tudi priklatili volkovi iz ogrskih gozdov in so enega čisto raztrgali,
samo škornje so pustili. Jaj mene, kaj naj napravijo? Bežati niso mogli, saj so se jim noge prilepile na tla kot bi bile zmrznjene. Čakaj! Zdaj se jim posveti v glavi! „Vžigalice imam!“ volkovi se luči bojijo. Hitro so poiskali vžigalice, pa se jim je roka tako tresla, da še vžigalice prižgati niso mogli. Navsezadnje so jo le srečno užgali. Pri svitu toči so zagledali tri pare oči, ki so kakor trije žareči oglji upirali v njih pogled. A svetlobe so se očividno bali, hitro so se umaknili nazaj. Več oča Ignac niso videli, kajti zapeklo jih je v roko, — vžigalice je bilo konec. Medtem so se zveri še bolj približale. Hitro so prižgali drugo vžigalico, zopet so se zveri oddaljile. Pospešili so korak, da so skoraj bežali po snežnih zametih. A to je bilo zelo hudo, kajti enkrat so bili skoro do kolena v snegu, drugič ga pa še za en prst ni bilo. Zdelo se jim je, da bežijo že celo večnost, a pridejo pa nikamor. Prižigali so vžigalice, eno samo jim je blodilo po glavi: „Kaj bo, ko zmanjka vžigalic?“ Zdaj so že tak tekli, da jih je dušilo v grlu in so mislili, da zdaj pa zdaj se bodo morali vsesti. A kedaj bo prišel tisti
srečni ovinek, ovinek, ki je tik pred vasjo? Kajti, če pride ta, potem bodo rešeni, saj bodo skoro v vasi, a tja pa volkovi ne bodo šli. Pa niso se vsedli, zbrali so vse moči skupaj, pa hajd naprej . . .
Kako so prišli oča Ignac domov, niso vedeli. Samo žena jim je rekla, kako zelo se je prestrašila, ko so tako ropotali po vratih, da bi jih bili skoro dol vrgli. A kaj to, samo, da so prišli celi domov.
Drugi večer so šli oča Ignac po stari navadi v trgovino po tobak. Vsi sosedje so bili tam zbrani. Pa so jim začeli razlagati, kako so hodili včeraj zvečer domov in kako so se obranili, da jih niso raztrgali volkovi. Ko so končali, se je oglasil sosed Miško, ki so ga meli za najbolj pametnega v vasi in je rekal: „Nak, Ignac, meni se pa to ne zdi, da bi bili tisto volkovi. Ene same vžigalice se pa res ne ustrašijo. Tisto je mogel biti le moj pes čuvaj, ki ga že 2 tedna ni bilo doma, je menda kje zajca lovil, a danes je pa zopet doma in še dva druga psa sem videl z njim. Menda Te je poznal in tekel za Teboj, Ti si pa bil v „rožcah“, pa si videl volkove“.
Miči.
24 marca 1940.
NOVINE
5
Glasi iz Slov. Krajine.
Sóbota. Nameravano zborovanje „Zavednosti“ se ne bo vrnilo. — Veliko socialno delo vrši na naši gimnaziji Dijaško podporno društvo, ki izposoja revnim dijakom šolske knjige in jim tako omogoča študiranje. V soboto, 16. t. m. je bil v restavracijskih prostorih g. Benka občni zbor Dijaškega podpornega društva, na katerega so bili vabljeni vsi podporni člani in dijaški roditelji. — Na gimnaziji je bil v nedeljo, 17. t. m. ob 11 dopoldne roditeljski sestanek, na katerem so starši dobili potrebna pojasnila o uspehu in napredku učencev ob zaključku prve konference, ki je bila v soboto. — Katehet g. Alojzij Šoštarec je bil postavljen za profesorja soboške gimnazije v VIII. pol. skupini. — V soboški bolnišnici je zdaj 11 otrok, ki so oboleli za nalezljivo boleznijo meningitis. Zdravlenje otrok lepo napreduje, ker ima bolnišnica na razpolago dovolj seruma za cepivo. Največ bolnikov je iz okolice Beltinec in Grada, iz ljutomerskega okraja pa iz Razkrižja. — Dittrichov kino „Central“, že od septembra lanskega leta ni obratoval iz varnostnih ozirov radi pomanjkljivih prostorov. Sedaj je dobil dovoljenje, da lahko znova obratuje.
Lendava. V nedeljo 10. t. m. je bil letni občni zbor gasilske župe. Pri volitvah sta bili vlošeni dve listi; Zmagala je lista Štefan Nemethy. Bil je navzoč delegat zajednice iz Maribora, g. Pogačnik. — Na Jožefovo, 19. t. m. pred večernico je bila blagoslovitev nove zastave slovenske Marijine družbe. Voditelj družbe, g. kaplan Gjörköš je pred blagoslovitvijo v primernem nagovoru razložil pomen zastave. Botra je bila učiteljica ga. Pečnik. Zastava je krasno ročno delo iz Ljubljane. — Na Jožefovo je bil tudi ustanovni občni zbor Zveze poljedelskih delavcev (ZPD) iz Sobote. Namen Zveze so lepo razložili šef Borze g. Kerec in tajnik g. Rous. Zborovanje se je vršilo v hotelu Krona.
Zahvala. Srčno se zahvaljujemo vsem, ki so spremljali našega Ferija na zadnji poti. Posebna zahvalo domačemu g. župniku, hotiškemu gospodinu in lendavskemu kaplanu g. Gjörköšu ter domačem g. kantorju za ganljivo slovo. Ravnotako iskreni Bog plati vsem, ki so nam pismeno izrekli sožalje. Družina Camplin
Kapca. Naša vrla učiteljica gdč. Julka Jagodic je težko zbolela na očesu. Morala je oditi na operacijo v Ljubljano. Želimo ji čimprejšnje popolno ozdravljenje.
Hotiza. Na Jožefovo smo imeli lepo uspelo igro „Mati ljubi“. Isti dan je bil ustanovni občni zbor ZPD.
Gaberje. Zadnjič je bilo pomotoma objavljeno, da pri nas razsaja davica.
Strašna smrt našega rojaka. Pri Sv. Miklavži pri Ormoži se je sankao Gerič Ignac iz Črensovec. Kda je zadnjikrat leto dol po bregi, je meo pred sebov ešče ednoga maloga šolara. Med najvekšov brzinov jima eden drügi šolar vrže na pot bat, ki je meo na konci cvek. Bat se je popičo v sneg tak, da je s cvekom stao proti onima, ki sta letela s sanmi dol po bregi. Z velkov silov sta priletela ravno na bat i to tak nesrečno, da je bat šou Gerič Ignaci odzaja notri i je prišeo vö pri desnoj rami šče za peden. Malomi šolari se na srečo nikaj ne zgodilo. Poleg je bio nekši moški, ki je bat včasi vö potegno. Dečka so naložili na motor i ga pelali v Ormož v bolnico, a po dveh dneh so ga nazaj poslali, ar je meo vsa čreva prelüknjana. Po strašnom tridnevnom mantranji je mro. Naj njemi bo Bog smileni!
Grad. Zveza polj. delavcev je preminoči tjeden mela svoj krajevni občni zbor, pri g. Maršiku gost. Prišlo je vküp okoli 800 ljudi. Govorili so šef Borze g. Kerec in tajnik ZPD g. Rous. Povedala sta tudi, da dozdaj iz Nemčije nieden delegat ne prišeo iskat naše delavce. Zborovanja se je udeležo tudi g. Srezki načelnik dr. Bratina. — Pred pou leti je veleposestvo dalo napraviti leseno ograjo od stare do nove šole. Ograja je bila za ležejšo hojo in za lepoto. Zimos je nikak odtrgao late. Takše falote bi trbelo pošteno kaznovati.
Kuzma. Preminoči tjeden se je pri nas vršo občni zbor Zveze polj. delavcev. Udeležilo se je ga nad 600 delavcev. - Pod vodstvom našega g. ekspozita se pripravljamo, da končno zgotovimo naš novi začeti „Farof“ in to do letošnje firme. - Zahvalimo se merodajnim činiteljem, da zares mamo zadostno število učiteljskih moči. Moglo bi jih biti 6, je pa samo 5, in to 4 učiteljice in eden učitelj. Ne moremo pa razumeti, da nej učitelj šolski upravitelj, da je ženska šolska upraviteljica.
Martjanci. Pri nás je bil ustanovni občni zbor Kmečke zveze.
Martinje. Po dolgi in težki bolezni je v 63. letu starosti umrl g. Jurij Kozar, oče kaplana Alojzija. Pokojni je bil naš goreči širitelj in dopisnik. Naj mu Bog obilno poplača njegovo delo; domačim izrekamo sožalje, posebno g. kaplanu.
STAROSLOVENSKE MOLITVENE KNIGE se ponovno dobijo za 30 dinarov v knigarni pri Zver Ivani v Soboti.
Trdkova. Dijakonat ali drügi višji sveti red, je sprijao naš č. g. bogoslovec, Kerubin Salaj, na tiho soboto 9. marca v stolnici Sv. Nikolaja v Ljubljani. Gospo-
dovemu levitu čestitamo i ga zračamo vsem dragim v molitev!
Stari kovanci po 1 Din veljajo kot plačilno sredstvo do 20. aprila. Zamenjajte jih čimprej, da pozneje ne boste trpeli škode.
Uprava cerkv. - glazb. tečaja na Vinici, žel. postaja Ormož, sporoča, da je bil 1. tečaj orglarske šole zaključen 15. marca t. l. in katerega sta tudi absolvirala dva kandidata iz Slov. Krajine. Novi tečaj se otvori početkom aprila. Interesente se vabi, da se čimpreje prijavijo,
najbolje osebno, ker je število mest omejeno. Šola se bode v bližnjem času preselila v Čakovec, s čim bo obisk in stroški šolanja bolj omogočeni. Za pismena pojasnila je priložiti znamko Din. 2'—.
Kaj pravite? V osnovni šoli se je zgodilo, v naši krajini. Prvošolka je prišla h g. učitelju in rekla: „Magyarok leszünk viszsza!“ — Kaj pravite, g. urednik, ali si je otrok mogel kaj takega sam izmisliti? Ali je pa gotova propaganda tako dobro organizirana? Ali ne bi oblast v tem slučaju mogla kaj ukreniti? — Gotovo ste istega mnenja, gospod urednik!
Mala žrtev — velika koristi Hočete iti za 22 din na priljubljeno romanje o binkoštih na Trsat ali v Split? Z romanjem je združen tudi prijetni izlet z ladjo po morju na prekrasni otok Rab oz. Hvar. Za to ceno je določeno posebno tekmovanje. Pošljite v pismu 3 din v znamkah za „Tekmovalni načrt“ in svoj točni naslov. Pismo pošljite na naslov: „Po božjem svetu“, Ljubljana, Sv. Petra nasip 17. Če hočete romati pod navadnimi pogoji pa pošljite takoj svoj naslov po dopisnici, da boste dobili navodila brezplačno. Izreden popust v ceni je namreč samo do 1. aprila.
Dobro fotografira in izvrstne slike Vam napravi
Foto Balkan
Dolnja Lendava. Vsem veselo Veliko noč!
Nemški bombarderi „strmoglavci“, strašno orožje moderne vojne.
200 let stara slovenska knjiga v Pekingu. Misijonski duhovnik Jožef Časl poroča v Katoliških misijonih, 1940, 82, da se nahaja v lazaristovski knjižnici v Pekingu, na Kitajskem, slovenska knjiga Ahacij Steržinar: Catholiš kershanskiga vuka peissme. 1729. Pisec vprašuje, kako je ta knjiga tja prišla. Bržkone bo pravi odgovor ta, da jo je o. Avguštin baron Hallerstein prinesel s seboj, ko jo je kot jezuitski misijonar prišel v Peking l. 1739. Jezut o. Avguštin Hallerstein je bil rojen 18. avgusta 1703 v Mengšu in je umrl v Pekingu 29. oktobra 1774, baje zaradi kapi, ki ga je zadela, ko je zvedel, da je njegov red razpušen.
Polska. V vzhodnoj Polskoj je bilo prejšnje leta vnogo pristašov ruskoga komunizma. Dokeč so komunisti bili daleč, se njim je komunizem dopadno, zdaj, kda so začütili jarem novih
gospodarov iz Rusije so bridko razočarani.
Selma Lagerlöf, slavna švedska pisateljica je umrla tiste dni po sklepu finsko—sovjetskega miru. Pokojna je tudi pri nas znana po pravdi svojih del, med njimi „Kristusove legende.“
Kitajska. Severnoj Kitajskoj grozi lakota zavolo velike povodnji v lanskom poletji i jeseni. Vnogi se hranijo s travov i koreninami. Misijonari se trüdijo, da bi pomagali tem nesrečnim lüdem, v keliko jim to düpüščajo preskromna sredstva.
Katoliški spisi v kitajskemu jeziku. Leta 1939 se je v katoliško spisje v kitajskem jeziku še povečalo. Trije kitajski duhovniki so izdali v treh delih Cristianijevo Življenje Jezusovo. Med knjigami, ki so prevedena v kitajščino so še: Wiesemanova „Fabiola“, „Življenjepis F. Ozanama“ in p. Hernnerta „Boj za čstosti“.
Izbira dobrega semena koruze za setev
Radi hude zime, ki je bila, obstoji nevarnost, da je mraz škodil klicam koruze. Posebno je verjetno, da so poškodovane klice pri koruzi, katera je bila jeseni vložena na prostem v koše in koruznjake ali pa je bila obešena v podkapju hiš. Posebno je verjetnost, da bo slabša klijajavost pri koruzi, katera je bila spravljena v kože že napol mokra. Pri močno zmrznjeni koruzi so klice počrnele, pri manj zmrznjeni koruzi se pa to niti ne opazi, ali kljub temu zgubi koruza na klijavosti.
Da ne bi kmetovalci utrpeli velike škode pri letošnji setvi koruze, morajo zrna koruze preiskusiti na klijavosti. Kako se to najbolj preprosto izvrši? V mali zabojček se dene dobre zemlje do polovico zabojčka. Nato se
na zemljo položi tanko krpo (cunjo). Na njo se položi 100 zrn semenske koruze, katero hočemo preiskusiti na klijavosti. Na zrna se dene zopet tanko krpo, na njo pa že 2 ali 3 cm zemlje. Zemljo se malo navlaži. Zabojček pa se postavi v hišo, na toplo, kje ob peči. Ker so zrna koruze med krpami, se lahko opazuje kaljivost posameznih zrn. Vsa skaljena zrna se odstrani. Na koncu pa se prešteje, koliko zrn ni skalilo. Pri dobrem semenu mora vsaj 80—95 zrn skaliti. Tako seme bo dobro za setev. Pri manj kaljivem zrnu, pa se Vam bo zgodilo, da bodete sejali, pa bo samo pol, ali pa še manje zrn isklilo. Njiva bo ostala na pol prazna, a pomoči ne bo več, ker bo prepozno za dosejavanje. Ako nimate dobrega semena koruze, preskrbite si ga pravočasno drugje in tudi istega preiskusite pred setvijo na klijavosti.
Na to Vas opozarjamo vse kmetovalce, ker so se že nekateri potožili, da je samo 10 zrn od 100 zrn ostalo radi letošnje hude zime klijavih.
Prečitajte in premislite!
V 2. štev. letošnje „Naše moči“ je bilo objavljeno sledeče:
„Posestnik Kačur Vladimir iz Strmice pri Laškem je dne 30. decembra 1939. vozil nekemu zidarju pohištvo v Laško. Na poti pa je konj nenadoma poskočil, kar je povzročilo, da se je voz na zledeneli cesti nagnil. Voznik je pri tem odletel z voza in udaril z vso silo z glavo ob rob ceste in si prebil lobanjo. Prepeljali so ga takoj v celjsko bolnico, vendar je bila vsa zdravniška pomoč zaman. Umrl je na posledicah poškodbe v najlepši moški dobi 40 let Njegova smrt je globoko prenesla vse, ki so ga poznali . . .
Zavarovan je bil pri Karitas komaj 15 mesecev. Vdovi pokojnega zavarovanca je Karitas izplačala dvojno zavarovalno vsoto, ker se je smrtno ponesrečil. Za izplačilo se je zavarovalnici toplo zahvalila...“
Zgodba je zelo poučljiva. Prvič nam prikliče v spomin, kako nestalno je življenje, drugič nam jasno priča, kako velikega pomena je zavarovanje, tretjič pa nam pokaže, kako izredno ugodnost uživajo zavarovanci pri Karitas (dvojna zavarovajna vsota.) Če je pokojni bil zavarovan samo za mesečnih 10 Din, je v 15 mesecih plačal 150 Din. premij, žena pa je dobila 5040 Din. zavarovalnine. Če pa je bil za višjo vsoto zavarovan, je seveda dobila sorazmerno večjo zavarovalnino.
Obrnite se čim prej na zastopnike Karitas in se zavarujte! S tem boste ustregli sebi in svojim. Glavno vodstvo Karitas je v Mariboru, Orožnova ulica 8.
Mizarji - pozor!
Radi razprodaje trgovine dobite po najnižji ceni vsakovrstni fonir, okrase za škrinje ter vse ostale potrebščine. Na prodaj je tudi več otročjih kolic in ena ameriška pis. miza.
SCHWARZ J.
Varaždin, Kukuljevičeva 3.
Pogled po državi.
V Kranju je bil 13. marca ujet razbojnik Hace Tone, rojen 17. aprila 1917 v Podcerkvi, občina Stari trg pri Ložu, ki ima na vesti več umorov. Pri aretaciji sta bila ranjena stražnika Medle Franc in Kremžar Gojmir i obema je g. ban dal pismeno priznanje in denarno nagrado.
V Beogradu je bila ustanovljena jugoslovensko-romunska trgovska zbornica. — Službo je nastopal novi italijanski poslanik g. Mamelli. — 15. marca so Službene novine objavile uredbo o volitvah narodnih poslancev.
Strašna železniška nesreča se je pripetila pri Ozlju na pri Ozlju na progi Metlika— Karlovec: 60 m dolg plaz se je vdrl na mimoidoči osebni vlak.
Dva vagona sta padla v naraslo reko Kolpo. Je nekaj smrtnih žrtev, več pa ranjenih. Plaz je bil na najvišji točki nad progo visok do 4 m.
V Ljubljani je bilo dobo uspelo treznostno zborovanje, ki je zaključilo treznostni teden. Sprejete so bile lepe resolucije.
Šolske počitnice trajajo od 19. do 27. marca.
Proda se po niski ceni lahka štirikolna
ročna brizgalna
v prav dobrem stanju, zelo primerna za podeželske in hribovite kraje. Nadaljna pojasnila pri četni upravi Prost. gas. čete Boreci, p. Križevci pri Ljutomeru.
Zadnje novice
Paris. Po sestanku Hitler— Mussolini je odstopila Daladierova vlada. Mandat za sestavo nove vlade je dobil bivši finančni minister Pavel Reynaud. — Do padca vlade je prišla tako: izvršeno je bilo glasovanje za zaupnico vladi: 230 poslancev je glasalo za vlado, 1 je glasoval proti, 300 poslancev pa se je vzdržalo glasovanja. Daladier je to pravilno razumel kot nezaupnico.
Vojna med Nemci in Angleži. Kot odgovor na nemški napad na Scapa Flow, so angleška letala večkrat uspešno bombardirala otok Filt (ob Danski): pri tem so bombe zanetile več močnih požarov na otoku in občutno poškodovale Hindenburgov nasip.
Razgled po katoličanskom sveti.
6
N O V I N E
24. marca 1940.
Horvat Marija, Bedumont en Auge. Prečastiti gospod uredstik! V imeni Jezuša i Marije vam pisem par vrstic. S temi vrsticami vas najlepse pozdravlam i vam želem od Brezmadežne Device Marije i Presvetoga Srca Jezušovoga obilo zdravja, da bi nam ešče vnoga leta mogli vrejüvati naše Novine i Marijine Liste, ki nas veselijo v toj dalnoj tüjini. Višek poslane naročnine naj bo na podporo Novin i Marijinoga lista. Prav lepo se vam zahvalim na rednom pošilanji naših listov. Dobivam je 10 dni kesneje, vendar sam jih jako vesela. Žalostno bi bilo moje živlenje brez Novin i Marijinoga lista. Sam pri dobroj krščanskoj
drüžini, k mesi hodim vsako nedelo. Žao nam je izseljencom, da so nas g. Camplin zapüstili. Večkrat smo se z veseljom zbrali okoli njih, da smo si olehšali naše düševne težave, zdaj smo pa sami ostali ... Pozdrave pošilam mojim dragim staršom, bratom, nevesti, sestram, svaki, njihovoj deci, vsoj rodbini, botrini, sosidom i prijatelicam. Pozdravlam g. župnika v D. Lendavi i oba g. kaplana. Pozdrave pošilam Marijinoj drüžbi i prosim, naj one, ki so doma, molijo za nas, ki smo v tüjini, da se zdrave na düši i na teli povrnemo v domovino. Vam g. urednik i vsem vküp želem vesele vüzemske svetke.
Pismo iz Amerike.
Spodaj podpisaniva se zahvalüjeva svojcom i prijatelom, ki so nama tak velko gostüvanje pripravili za najno trestilet-nico zakonskoga živlenja. To se zna, da na skrivoma, da ne sva ščista nikaj znala, ka se dela za nama. Častiti g. župnik — I. Bojanič so naj pozvali, da naj prideva, v narodno dvorano v nedelo 4-toga februara, da vsi vküp priredimo kak edno prihodnico za častit. gospoda kaplana, ki se povrne domo z misijonov. Z veseljom sva njim oblübila da prideva i to sva tüdi zdržala. I gda pa prideva s par svojimi prijatelmi v dvorano, se je pa vse na naj obrnolo i glasen surprise se je glaso po celoj dvorani, ešče pozvačin naj je čakao, ravno tak gor spravleni, kak tam doma v našoj rojstnoj domovini. Müva sva se tak začüdila i tüdi zosagala, da sva komaj po dugšem časi k sebi prišla i zavedla, ka se zaistino godi okoli naj. Na sredi med rodbinov i zvestimi prijatelmi obdaniva sva
sprejemala pozdrave od vseh strani. — človek resan postane, preveč genjeni, srce se mi je čüdno obrnilo i skuze so privrele i ne sva se mogla premagati, skuze veselja i hvaležnosti. Pa ne so naj nikaj pomilüvali, čeravno sva jokala oba. Pozvačin je pristopo k nama i küharice so nama štruce prinesle, pa banda je zaigrala i müva sva mogla lepo bogati i lepo mirno maršati na častno mesto, ki je bilo za naj pripravleno. Nato naj je pozdravila Gyura Rozika v lepoj slovenščini i za njo mali Ivan Hozjan v angleščini. Potem pa častiti gospod župnik I. Bojanič, ki so nas spominali nazaj na naša mlada leta i na našo rojstno domovino, omenili so mojo rojstno ves Hotizo i moje žene rojstno ves Dolnjo Bistrico.
Zato srčno se zahvaliva na pozdravaj vsem vküp. Draga rodbina i prijateli, ne sva nigdar želela, da bi nama što kaj takšega pripravlao i nigdar do zdaj ne sva znala, da mava telko
dobrih prijatelov. Prav prisrčno se Vam vsem vküp zahvaliva. Posebno zahvalo pa naj sprejme moje žene sestrin sin Jožef Herman i njegova žena i Ivan Špilak i žena pa Štefan Vučko i žena, ki so to vse na redi meli i küharicam, ka so telko delale i
pripravlale, to je bilo dosta skrbi i dela za tristo lüdi. Bilo je vse naj bouše pripravleno. Zato ešče ednok Vam vsem vküp srčna hvala, ki ste kaj delali i ki ste prišli. — Müva toga nigdar ne pozabiva, dokeč de naj Bog živo.
Štefan i Ana Kelenc, Chicago III. U. S. A.
Škropljenje sadnega drevja.
Da nam bo sadjarstvo donašalo koristi, moramo sadno drevje pravilno oskrbovati. K pravilni oskrbi sadnega drevja pa spada predvsem pravilno obrezovanje drevja, pravilna nega mladega drevja, dovoljno gnojenje drevja in temeljito zatiranje vseh bolezni in škodljivcev na sadnem drevju.
Danes hočemo na kratko omeniti le zatiranje bolezni in škodljivcev na sadnem drevju.
Sadnemu drevju prizadenejo največ škode živalski škodljivci in razne bakterične bolezni. Ene in druge se je skušalo zatirati na razne načine. Kot najuspešnejši način zatiranja pa se je pokazalo škropljenje sadnega drevja z raznimi sredstvi, ki uničijo te škodljivce in bolezni. Uspeh škropljenja pa zavisi od časa, pravilnosti škropljenja in vrste škropiva.
V glavnem ločimo dve vrsti škropljenja in to zimsko in poletno škropljenje. Z zimskim škropljenjem hočemo uničiti vse škodljivce in klice bolezni, ki so na ta ali oni način prezimile na sadnem drevju. Z poletnim škropljenjem pa skušamo ohraniti mlad razvijajoč se plod in listje pred novimi škodljivci, ki se pojavijo spomladi in zgodaj poleti.
Zimsko in poletno škropljenje je važno. Eno ispopolnuje drugo.
Zimsko škropljenje je dražje kot poletno, je pa tudi radi tega bolj učinkovito. Zimsko škropljenje je predvsem potrebno izvršiti v letih, ko je bilo mnogo poletnih škodljivcev in so isti ostali živi preko prihodnje zime.
Z zimskim škropljenjem uničimo predvsem razne živalske zajedavce in škodljivce, ki prezimujejo na drevju. Predvsem se uniči jajčeca listnih ali krvavih uši, raznih bolšic, zlmskega pedica, jajčeca, raznih metuljev, ščitastih uši in kaparjev. Z zimskim škropljenjem uničimo tudi glivične bolezni. Ako pa smo z drevja očistili mah in lišaje, bo pa zimsko škropljenje zatrlo tudi nadaljno rast mahu in lišajev.
Opaža se tudi, da to škroplenje blagodejno vpliva na rast
listja in enakomernega razvijanja debla.
Za zimsko škropljenje porabljamo predvsem drevesne karbolineje in žvepleno apneno brozgo. Karbolineji so močnejši od žvepleno apnene brozge. Z njim se v glavnem zatira živalske škodljivce. Rastlinskih škodljivcev (glivične bolezni) se pa ne more z njim zatirati z uspehom.
Pri nas se najbolj uporablja arborin, dendrin in neodendrin ter v zadnjem času z uspehom tudi mixdrin. Ta škropiva se mešajo v razni gostoti z vodo in se kot take mešanice porabljajo za škropljenje sadnega drevja.
Zimsko škropljenje se izvrši pozno v jeseni, ko listje pade z dreves ali pa koncem zime in zgodaj spomladi. Pri nas se običajno izvrši zimsko škropljenje zgodaj spomladi. Pri normalnih letih se izvrši to škropljenje v času, ko prenehajo zimska zmrzovanja. Navadno se izvrši to škropljenje med 15. februarjem in 15. marcem. Letošnja dolga zima pa je to škropljenje zadržala, tako, da se bo to škropljenje v glavnem izvršilo med 15 marcem in 10 aprilom, čimpreje, ko bo vreme dopuščalo, vsekakor predno, ko se bo popje na drevju razbrstelo.
Koliko % razstopino škropiv napravimo za pravilno zimsko škropljenje, opravljeno zgodaj spomladi? Jablane in hruške poškropimo lahko z 7—8% arborinom, dendrinom ali mixdrinom, ali pa z 4—5% neodendrinom. Slive, češnje i višnje škropimo z 4—6% arborinom, dendrinom ali mixdrinom, ali pa z 3 - 4% neodendrinom. Breskev in marelic, pa se zgodaj spomladi ne škropi z karbolineji ker so premočno škropivo in bi pri najmanjši neopreznosti škodovali tej vrsti drevja.
Žvepleno apnena brozga se uporablja kot 15—20% raztopina za zimsko škropljenje sadnega drevja. Ž njo se lahko škropi tudi breskve in marelice, katere se ne more škropiti z karbolineji.
V arborin in neodendrin se ne more primešati drugih škropil.
V mixdrin pa se lahko primeša 6—10% žvepleno apneno brozgo ali 2% bordoško brozgo (bakreno-apnena brozga, ista naprava kot za škropljenje vinogradov.) Ako škropimo z tako zmešanimi škropili, nam ni potrebno potem vršiti prvega poletnega škropljenja. Zimsko škropljenje se izvrši, kakor smo že omenili, zgodaj spomladi preden prične drevje odganjati. Škropi naj se v lepih sončnih dneh, ko ni vetra. Dnevi pa ne smejo biti premrzli, da ne bi škropivo na drevju zmrzovalo. Zjutraj in predpoldne, je boljše škropiti kot popoldne, da se škropivo do večera posuši, da ne bi čez noč na drevju zmrzovalo.
Vsa drevesa naj se dobro poškropi. Boljše je škropiti zgodaj spomladi vsako drugo leto in to temeljito, kot pa vsako leto prav malo in površno. Pri vsakem polnjenju škropiva v škropilnico, naj se v posodi, kjer napravljamo škropivo, isto dobro premeša. Za en dan zmešajmo z vodo le toliko škropiva, kolikor ga porabimo v tem dnevu, ne da bi puščali škropiva že zmešana za kasnejšo uporabo. Pri škropljenju uporabljajmo le staro obleko, ker se pri tem delu obleka zelo pokvari. Dobro si je zavarovati tudi obraz z posebnimi maskami iz celofana, da bi nam škropivo ne prišlo v oči ali pa nam poškodovalo kožo na obrazu. Roke pa je najbolje namazati s kako mastjo ali oljem, da kože na njih ne bi poškodovalo razjedajoče škropilo.
O poletnem škropljenju sadnega drevja bomo pisali o prvi priliki.
Pri sestavi tega članka smo uporabili tudi novo izšlo knjigo ravnatelja banov, sadjarske in vinarske šole Josip Priola: „Škropljenje sadnega drevja“. To knjigo, ki stane le 12 Din, bi si moral nabaviti vsak boljši sadjar. Iz te knjige, ki jo je spisal naš odlični strokovnjak, se lahko vsak še kaj več nauči o pravilnem škropljenju sadnega drevja. Knjigo dobite pri sadjarskem in vrtnarskem društvu v Ljubljani, pa tudi pri sreskem kmetijskem odboru v Lendavi.
KOTIČEK
 ZA GOSPODINJE
Z A L A R  MARIJA
Kratka navodila za kuhinjo.
Rozin ne smeš prati v vodi. Največ sladkorja se nabira na tanki lupinici. S pranjem rozin postanejo bolj brezokusni. Operi jih le v eni žlici pšenične moke. Dobro, a rahlo jih premešaj v moki, s tem odpadejo tudi peceljčki od rozin.
V juho daj peteršelj šele četrt ure pred zakuho. Potem bo juha dobro dišala. Tudi paradlžnik zeleni se ne sme kuhati več kot četr ure pred obedom. Drugače postane juha črna, vitamini od zelenjave izgube redilne snovi pri kuhanju. Čebulo, korenje, korenino od peteršilja pa kuhaj pol ure. Lupina od čebule da juhi temnejšo barvo. Tudi od zelja storžek je dober v juho.
    Orehe zmelji par minut pred uporabo. Tako ostanejo rahli in se ne zgoste v kepe. Ko je že vse pripravljeno za potico, torto ali štruklje, ko
je testo že kipnilo, potem razvaljaj testo. V zadnjem trenutku zmelji orehe.
Če ocvreš pišče ali ribo, v drobtine povaljaj kos mesa, ko je mast že na štedilniku. V moko, v raztepeno jajce, v drobtine in takoj v mast. Tako se ne bo pohanje lupilo od mesa.
Citrono hrani v vodi, zlasti v vročem času, pa ne bo plesnila in se tudi ne izsuši.
Riža ne peri. Itak ne boš vsakega zrnca po vodi brozdala, to je brez pomena. Lepše se kuha neopran, se lepše meša, posebno če ga pražiš.
Krompir, jabolka, repo, sploh vse lupi zelo tanko. Pod lupino je najboljši sad. Če imaš tudi pražiče. Prvo je, da bo okusno to, kar daš na mizo.
Začimbe imajo namen, da apetit povečajo in narede jed okusnejšo, dišečo. Dajaj le malo začimb, ker mnogo začimbe škoduje črevesu, želodcu ter povzroča raka. Zato jo rabi prav malo ali pa nič; če pa rabiš, daj v zadnjem trenutku v jed, da se ne izdiši in da se v kuhanju ne izparl duh začimbe.
Če je kruh luknjičav, ga prevrži narobe v peč, ko je seveda že kipnil. Luknjičavo testo ni lepo na mizi. To velja zlasti za mlečni kruh, bidro ali štruco od krušne moke.
Vsako jed malo osoli, ker po dolgem kuhanju izhlapi voda, sol pa ostane. Večkrat pa se jed poslabša, če se naknadno voda doliva, ker je preveč slano. Rabi kar najmanj soli, ker je jetram škodljivo slano jelo. Sol je za prebavo, oziroma je začimba. Kdor ima revmatizem, naj je vse neslano.
Salata naj ne bo več kot 15 minut v vodi, če pa je sveža, jo samo operi. Voda vzame iz salate okus in vitamine, redilne, kri čistilne snovi. Ko imaš
salato dalj časa v vodi, pokusi vodo, kjer se je solata namakala, pa boš okusila, da je voda drugačna, kot ona iz studenca.
Čaj lipov, brezgov, ruski ne sme vreti. V vrelo vodo stresi cvetje, pokrij in ko dobi čez eno ali dve minuti barvo, je čaj gotov. Torej čaj se ne kuha, ampak le iz cvetja se duh in okus popari.
Za mleko imej le eno mlečno posodo in imej mleko na zraku ker se rado osmradi. Pa tudi za čaj in kavo naj bo posebna posoda, da bo dober lastni okus.
Kava se kuha tako, da primes dobro prevre, kava pa se le nazadnje vrže v vrelo vodo. Drugače izgubi duh. Kava se ne prevre, ampak le mleko prevri, če ti je kava ostala od prejšnjega dne.
Domači vrt.
Delo v marcu. Če pride tujec v Prekmurje, se mu zdijo prekmurske hiše dolgočasne, mrtve, pa sami ne vemo zakaj. Nekaj pogrešamo, kar daje kmetiji in siromašni bajti vesel izraz, kar razveseli oko, kar vzbudi v duši tujca ono prisrčno domačnost, ki osvoji srce in je zlasti za ženski svet pol življenja. To veselo razpoloženje se zrcali v obrazu žene, kmetice, zdi se mi pa, da še nikjer nisem vidla tako žalostnih obrazov, kot v Prekmurju. Nihče se ne smeje. V vinskih krajih pijanci vriskajo, s tem si ne nameravamo dvigati naših živcev. To, kar tujci pogrešamo v Prekmurju, so lepi, bujni domači vrtovi. Lep vrt pri hiši je ponos žene, je njeno lepo razvedrilo za nedeljo, bo ga v vsem miru pregle-
duje. Lep vrt je veselje dece. Naše Prekmurje mora oživeti v lepih vrtovih. Zato vsi na delo, vsi v pomoč gospodinji. Ne le v okolici mesta, do zadnje obmejne vasi in hiše mora prodreti skrbstvo za lepe vrtove. Če je zemlja ponekod slabša, se bo v teku časa izboljšala, naredimo začetek, ker taki vrtovi, kot so v Prekmurju, ne zadoščajo za dnevne potrebe pet ali deset članske družine. Kaj pa je poletje brez dobre salate, paradižnika itd., obed brez špinače, fižola, graščiča, ohrovta, kolerabe, to bomo spoznale, ko bomo imele tega v izobilju. Pa če premislimo, katere snovi zelenjava daje našemu telesu, kakšno korist ima telo od vživanja zelenjave, to nas uči veda, ki se imenuje hranoslovje. Zelenjava vsebuje one vitamine, ki so potrebni za čiščenje krvi in vseh sestavin v človeškem telesu. Čisto telo je lahno, za delo sposobno. Le premisli, kako težko, nemirno, neokretno je telo, če se naješ mesa. Kako težke sanje imaš po mesu, kako se v tebi nekaj kar kuha. Že izdihavanje to potrjuje. Seveda se mora meso tudi jesti, ker vsebuje redilne snovi in beljakovine. Toda le malo mesa in več sočivja. To ti bo rekel vsak zdravnik. Rak je huda bolezen. Preveč mesa, zlasti suhega, mesne konzerve, mesne pastete, z močnimi začimbami pripravljene, to je mnogim povod za želodčni in črevesni rak. Taka jedila so le za vmes, tupatam, a dnevno jejmo zelenjavo ali vegetarijanično hrano. Mnogim jo zdravnik predpiše kot dietično hrano, to je edino pravilno za življenje dotičnega bolnika.	(Dalje.)
Pošta.
iz Francije smo sprejeli naročnino od sledečih: B u k o v e c Regina a Savoine 44 d n. Hari Ema, a Savy 60 din, dug na 1939. 1. še 31.50 din. Zima Martin a Moyenville 118.75 din. Horvat Terezija, Ferme de Pierrejeux 131·25 din. Trstenjak Franc a Epinay 168·75 din. Gjergjek Marija par St Cham 181·25 din, poslano je še iz Petit Villers Raščan Franc a Serauvlllers 62·50 din. Bakan Rozalija, Ergninhem 281,25 din. Na leto 1938. smo spisali 72 din, na 1939. ravno telko, na letos ostalo 137.25 din. Horvat Marija, Beaumont 123 din.
CENE
V M. Soboti, začetkom meseca marca 1940: Voli I. 6 din, II. 5, III. 3.50—4; telice I.6, II. 5; krave I 3—3.50, II. 2.50, IIl. 2; teleta I. 4.50, II. 3.50-4; prašiči pršutarji 7.50—8 za 1 kg žive teže. — Goveje meso I. 12, II. 10, III. 8; svinjina 14; slanina 18—20, svinjska mast 20—22; čisti med 14, goveje surove kože 8—9, telečje surove kože 9—11 za kg. — Pšenica 2.10, rž 1.80, oves 2 din, koruza 1.50—1.60, fižol 4, krompir 1—1.20, seno 1.20, slama 0.50 —0.60, pšenična moka 3.50, koruzna moka 2.25, ajdova moka 4 din za kg. — Drva do 110 za kub. meter, jajca 0.70 za komad, mleko 2.50 za liter.
PENEZ
London 1 fünt                  173-217 Din Pariz 100 frankov               98—123 Newyork 100 dol         4424—5520 Nemška marka            14·70—14·90
Izvrsten med
po 16 Din za kg. se odavle pri Cigüt Franci v Küpšincih.
Hallo!
Šče vedno Vam nüdi vso manufakturno i drügo blago po najnižji ceni, a zimsko vse 20 % znižano — samo
FERDO HORVAT
TRGOVEC - BOGOJINA
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo.
Za tiskarno Balkanji Ernest, Lendava.
Izdajatelj in urednik Klekl Jožef, župnik v pok.