RUDOLF MENCIN: Pedagoški zbornik in njegov kritik. (Dalje.) Čibejeva razprava je dala največ povoda za kiitiko. Napram lanskemu njegovemu članku v Ped. zborniku pomeni sicer v marsikaterem oziru očiten napredek, vendar večina čitateljev ne bo vedela kaj ž njim početi. Posamezniki pa so hlastno segli po njej in se pri čitanju — jezili. Ne kaže ponavljati, kar so že drugi kritiki povedali. Zanima rae in skušam si predočiti, kakšno nalogo si je pravzaprav avtor stavil. Sledeč idejam in izsledkom nekaterih zastopnikov moderne filozofije sociologije in strukturne psihologije (Troeltsch, Simmel, Scheler, Spranger) nam je hotel nuditi nov pogled v bistvo in razvoj evropske kulture, v snovanje življenja v zajednici. v odvisnost človeka od zajednice, v miselnost modernega evropskega človeka, hotel nas je v tej zvezi opozoriti na krizo evropske kulture kot posledico. Do skrajnosti tirane racionalizacije in mehanizacije življenja, krizo kakor se zlasti zrcali v duhovnih vedah in v prizadevanju rešiti se relativizma. historicizma in kritičnega formalizma in zopet najti stik z življenjem, vpostaviti vero v supreraat duha, v silo ideje, odkriti orie neizčrpne in najgiobije vire duhovnega življenja. ki !eže onstran logosu dostopnega spoznavnega sveta, v kraljestvu duše, ter osvoboditi duha spon, v katere ga je uklenll evolucionistični tatalizem, vera v neizprosne »železne zakone« razvoja, rešiti tcrej najtežjo uganko, ki jo stavi življenje spoznavajočemu duhu: najti soskladnost med svobodo duha in nujnostmi življenja. Končno je hotel s temi novimi vidiki. spoznanji in idejaml okoristiti kulturno pedagogiko in zgraditi vzgojni program bodočnosti. — Nemogoče početje! Za obravnavanje take obilice problemov je treba univerzalnega zrelega duha, potem pa je sploh zgrešeno. na osnovi referativnega članka o nekaterih za pedagogiko pomembnih modernih vedah, ki nima niti svojega trdnega izhodišča in svoje vodilne ideje, hoteti skonštruirati kulturno vzgojni program. Sploh ni prvotni namen nobene vede, dajati programe in cilje (zato baš ločimo »čisto« vedo od »uporabne«, t. j. njeno filozofsko plat od tehnološke). niti se ne bo kedaj kaki vedi posrečilo s svojimi izsledki določiti razvoju smer in pot. Dinamične sile razvoja se ne dajo tehtati in meriti, spraviti v sisteme in formule, kakor sploh življenje ne. Znanstvenik, kadar se raziskuje in išče novih spoznanj, služi samo resnici in ne vprašuje za nobenim ciljem in če se znanosti očita, da je izgubila stik z življenjem, pomeni to, da je izgubila iz oči osnovno svojo idejo in se zgublja v špecializaciji in formalizmu. Vse to bi moralo veljati tudi za pedagogiko, ako bi se jo smatralo za samostojno in ne le kot subalterno vedo, zgrajeno na pslhologiji in etiki. Nejasnost v tem pogledu je menda vzrok znanstvenem.u diletantizmu, ki cvete v pedagogiki. Najsplošnejši, t. j. osnovni pojmi in problemi se obravnavajo in absolvirajo na par straneh. Izhaja se od definicije. ki je taka, pa bi bila lahko tudi drugačna (Ne vem, koliko definicij pojma »vzgoja« sem že čital!), prehaja se takoj k__ciljem in potem se postavljajo dogme kot znanstveni izsledki. Na tak načjn ni baš težko postati »znanstvenik«, ali s tako »znanstvenostjo« se dela pedagoški vedi, ki se mora itak boriti za svojo enakopravnost z drugimi starejšijni vedami, prav slaba usluga. — Čibej nima ambicije, biti znanstven. torej eksakten, kar mu štejem v dobro. v kolikor nas ne muči z izvirnimi definicijami, a to ga ne odvezuje dolžnosti, da piše, kadar referira, torej podaje tuje misli. jasno, brez besedne navlake in nepotrebnih . ekskurzij, predvsem pa, kdor piše o problemih pedagogike, temu mo r a biti pedagogika izhodišče vsakega razpravljanja. V tem pogledu pa ne moremo soditi Čibeja pre- ostro. Tudi lajiku ne morejo ostati prikrita prizadevanja, zrušiti sedanje temeije pedagogike, postaviti to vedo na samosvoj, avtonomen temelj in jo oprostiti iz sedanjega razmerja popolne odvisnosti cd drugih ved — predvsem od psihologije. Na drugi strani pa vidimo baš v psihologiji, torej v oni vedi, ki velja poleg etike kot glavni temelj sedanje pedagogike. nenavadno živahno znanstveno deIovanje in prizadevanje, priboriti ji vodilno mesto med duhovnimi vedami, vidimo nastajanje novih gran te vede, nastajanje psihologije, ki ji ni več psiha človeka-poedinca predmet znanstvenega raziskovanja, ampak psiha zajednice kot take in človeka kot člana zajednice, torej baš to. kar je — le z drugega zrelišča, z zrelišča vzgojne misli — znanstven objekt avtonomne pedagogikjj, ki tudi smatra zajednico (n. pr. rodbino. narod, versko udruženje) kot organizem višje vrste. Področje psihologije bi bilo torej tudi tu isto. kot področje pedagogike. le da je izhodišče obema različno in zato se hoče pedagogika kljub vsem medsebojnim odnosom poleg psihologije uveljaviti kot samostojna veda. — Kjer je toliko problematičnega. tam je težko najti jasne niti, ki vodi od novih izsledkov in postulatov posameznih ved k pedagogiki. Tega ne smemo docela pozabiti pri kritiki čibejevega članka. (Dalje prihodnjič.)