Stran 95. Obrtnija. Zrno do zrna ... I. Slovenci imamo še nekaj denarja. Mnogo ga ni, to je žalostna resnica, vender sem preverjen, da bi se z denarjem, ki ga še imamo, dala osnovati različna koristna, dobiček noseča podjetja. Tudi so nekateri naših podzemeljskih zakladov še nedotaknjeni in našli bi še drugih, ko bi jih iskali — Ravno tako je naša zemlja po nekod precej plodovita in na podlagi naših zemeljskih pridelkov dalo bi se tudi marsikaj dobrega napraviti. Pobožnost in modrost našega ljudstva obvarovala nas je židovstva, in zato nam je še marsikaj ostalo, kar bi bilo podvzetno židovstvo že zdavnej izkoristilo v svoje sebične namene. Zato pa, ker imamo še nekaj, zato je skrajni čas, da začnemo pretresati svoje ekonomsko vprašanje ter misliti na prave vire ljudskega blagostanja. To pa se mora zgoditi prej, preden preplavi popolnoma slovenske dežele tuji kapital, po kojem kličejo nekateri naši umni nacijonalni ekonomi že dolgo in ki naj bi podjarmil vse, kar še imamo, ter izsesal naše ubogo ljudstvo do mozga. Vsa industrijalna podjetja na slovenskih tleh so dandanes do pičice v tujih rokah. In kaj imamo od tega ? Pač nekaj in to je, da se ošabno in z našimi žulji gmotno podprto tujstvo šopiri na naši zemlji ter ponaša, kakor, da bi bilo vzelo vse pravice v zakup. Da, tuje mogočno parazitstvo gloje na našem narodnem životu in mi mirno gledamo, kako se debeli in nas uničuje. A to še ni dovelj, da roke navskriž držimo ter potrpežljivo čakamo trenctka, ko nas ta požrešna armada spravi popolnoma svoje žrelo, ampak mi še prav prijazno vabimo to parazitstvo k nam v svate. — Ni li sramota za nas, da si na tak način sami nastavljamo puško na prša? Proč s tujstvom, proč s tujim kapitalom, to naj bi bilo naše geslo, kajti še le potem, ko bodemo izpodko-pali tujstvu tla, uprav še le potem bodemo gospodarji na svoji rodni zemlji. Še je čas, da rešimo sebe in zemljo svojo. Ako pa bodemo še nadalje tako brezbrižni, kakor dozdaj, potem je opravičena bojazen, da nam bode kmalu odklenkalo. Slovenci se kaj radi malo pobahamo. če ta ali oni premore nekaj stotakov, pa že misli, da je ves svet njegov in tako visoko glavo nosi, da ne vidi več pred Stran 96. se in zbog tega mu ne gre v glavo. — V svetu bi radi mnogo veljali, pa o groza, svet nas neče vpoštevatl. Celo vlada, ki jo na vse kriplje podpiramo, nas vedno in povsodi prezira. Mi sicer čutimo to in ko nam pri kaplji vinca krv malo vskipi, tedaj stiščemo pesti in se grozimo. Ko pa bi treba dejanski nastopiti, potem figo v žep, srce v hlače, jezik za zobmi in mirna Bosna. Da, mi čutimo, da v svetu ne veljamo nič, da nas vse prezira, a mi smo prekratkovidni, da bi uvideli, da je temu krivo naše siromaštvo v vsakem oziru. Ravno tako smo prekratko vidni, da bi pripoznali, da nimamo dosti, oziroma, da nimamo nič in brezbrižni dovolj, da bi si skušali stanje zboljšati ter vsaj nekaj malega pridobiti. Nikar ne mislimo, da se dandanes vpošteva cehe radi njih števila. Z cehi mora Avstrija računati in tudi ves ostali svet radi tega, ker so gmotno trdni in so dospeli na podlagi povoljnega gmotnega stanja do svetovne kulture, — Od kod pa blagostanje češkega naroda ? Čehi razumeli so tok časa in so s pridnostjo in umom zasnovali različno obrt in industrijo, ki jim daje mnogo dobička in od tod njih blagostanje, kultura in napredek. Naša zemlja se sicer ne da primerjati s Češko, toda če bi bila naša zemlja polovico slabša od češke in bi bili mi desetino tega dosegli, kar imajo Čehi, pa bi bilo še vedno dovolj za nas. In kako stojijo razmere pri nas? Nekdaj je toli cvela na Kranjskem železna industrija, ki je bila v domačih rokah. In zdaj? Tudi še zdaj se v tem oziru nekaj malega tvoru, a to ni več naše, te je tuje podjetje, dasi se zove: Kranjska indu-strijalna družba. — Poleg tega je še nekaj druge kemične industrije, ki pa je vsa v tujih rokah. Večjega slovenskega industrijalnega podjetja sploh ne poznam. Kako žalostno je pri nas v tem oziru, svedoči najbolj dejstvo, da imamo samo dva, reci: dva strojna tehnika in še ta dva nimata posla doma pri domačem podjetju in samo jednega tehniško naobrazenega kemika in tudi ta nima mesta v domovini. Vsa naša strojna tehnika zapopadena je v ribniškem kolovratu in vsa naša kemična obrt in industrija v keramičnih izdelkih umnega in radi njegove pod^zetnosti cesto zasmehovanega Ribni čana. Zato pa smo reveži, da nam ga ni para. Primeren našemu blagostanju pa je tudi naš kulturni napredek. Sicer se kaj rado povdarja, kako smo napredovali, vendar se, ako tudi vse zapreke, ki smo jih imeli in jih še imamo, v obzir jemljemo, pravega napredka kar nič ne pozna. Koncem devetnajstega stoletja, stoletje prosvete in napredka smo, pa slovenščina v naših šolah ne zavzemlje niti onega mesta, ki ga je zavzela že za francoskih časov. Ni jedne popolne slovenske gimnazije nimamo. V realkah, ki so namenjene Slovencem, pa se slovenščina uči, kakor grščina na gimnazijah. A to ni dovolj. Naše realke so poleg tega tudi prave tvornice, kjer se slovenski mla- deniči pretvarjajo v nadobudne Pangrmane. In to zovemo mi napredek! Sram nas je lahko, da vlada postopa v tem oziru z nami, kakor svinja z mehom! In kako je z drugim kulturnim napredkom našim? Sam Bog nam je dal Preširna, ki pa je slovenski govorici pripomogel do veljave še poprej, preden smo imeli pravico govoriti o kakem napredku. Imamo tudi še celo vrsto izbornih pesnikov in pisateljev. A kdo jih čita? Slovenski narod gotovo ne, ker peščica slovenske inteligence še ni slovenski narod, če bi hotel slovenski kmet Stritarja brati, bi moral kravo iz hleva dati. Slovenska podjetnost se tudi tukaj v pravi luči zrcali in sicer s tem, da prav za prav nima ni jednega založnika knjig. Kako naj toraj slovenski pisatelj piše knjige namenjene slovenskemu narodu in kje naj zalaga svoje duševne proizvode? Na kak zaslužek pa sploh računati ne sme. Imamo družbo sv. Mohorja, naš ponos. Več sto-tisoč knjig pošlje ta družba med slovenski svet. A koliko izmed teh knjig se v istini čita? Smarnice, večernice, sv. pismo in po nekod nadomešča pater Kneippova knjiga zdravnika. Vse druge knjige pobožnoznanstvene vsebine pa čakajo neprerezane in zaprašene v kotu odrešenja. — To do duše ni pretirano in se temu tudi ni čuditi, ker naše ljudstvo je naučeno misliti samo na nebesa in pri tem pozabi na se in na vsakdanje potrebe in tudi na to, da se od sv. duha ne da živeti in da nas vera in samo vera ne bode izveličala. Imamo gledališče, v kojem se nemščina šopiri, kakor v Berolinu. Pri slovenskih predstavah slišimo in vidimo mnogo lepega in skoraj nič domačega. — Drama in opera (izvirna) se nam toraj tudi že obeta, pa vender nam nikdo neče priznati, da smo napreden in kulturen narod. Ne slepimo sami sebe in priznajmo lojalno, da je naš kulturen napredek bore majhen. Res je, da tega nismo sami krivi, ampak da so to po večini zakrivile razmere, v kojih smo se in se še razvijamo, vender smo tudi sami krivi, da se nam tako slabo godi. — Z silo, ki smo jo porabili v medsebojnem bratovskem boju in prepiru, odbili bi bili lahko skoraj do cela naval tujstvu za nas. Mi smo v domačem prepiru pozabili na rek, da se tam, kjer se dva prepirata, tretjemu dobro godi in zato se pri nas le tujstvu dobro godi in mi tega še zdaj uvideti in priznati nečemo. Koncem devetnajstega veka smo, pa se niti z jednim pravim virom ljudskega blagostanja ponašati ne moremo, a vender nam neče v glavo, zakaj nas veliki kulturni narodi prezirajo. Ravno tako nam je nedoumno, da so v očeh velikih kulturnih narodov le oni narodi napredni in kulturni, ki na vseh črtah prosvete napredujejo. Mi smo jednostranski in z nami tu di naš napredek. V nas tehniškega napredka niti pojmiti ne moremo in ga vsled tega tudi zasledovati ne moremo in še manj pospeševati. In zakaj? Zato, ker smo, kakor sem rekel jednostranski in ne zreli. — V nas le gospod nekaj veljajo, vsi drugi stanovi so odveč, in od tod primanjkljaj tehniškega naraščaja in ravno od tod primanjkljaj tehnikov v cbče in od tod tudi naš slab gospodarski položaj. Pa kaj bodem govoril o tehnikih, saj nimamo niti učnih moči dovolj. ______ Stran 97.