N 1 1 DS-JANEZ MENCINGER: IZBRANI SPISI IZDALA „MATICA SLOVENSKA 14 . UREDIL DS; JOS. TOMINŠEK. IV. ZVEZEK. ABADON. LJUBLJANA 1927. NATISNILI J. BLASN1KA NASL. V LJUBLJANI. PR 6D GOO OR. Spisal Dr. J o s. Tominšek. I. Spis in natis. „Abadon“ je izhajal leta 1893. v Ljubljanskem Zvonu kot glavni pripovedni spis v vseh 12 številkah; vsaki številki odgovarja tudi eno poglavje, tako da je bil spis v 12. številki z XII. poglavjem zaključen. Po¬ razdelitev obsežnega spisa na posamezne številke kaže naraščanje snovi; v prvih dveh številkah obsega okroglo 11 strani, v prihodnjih dveh po 18, a od 5. številke dalje redno nekaj nad 20 strani, zadnja številka se dvigne na 27. Moglo bi se sklepati, da je Dr. Mencinger že v početku leta 1893. izročil uredniku rokopis v celoti, ured¬ ništvo pa da ga je tekom leta porazdelilo v primprnih kosih na posajnezne številke. To pa ni tako. Profesor Anton Funtek, ki je bil 1.1893. resnični urednik Ljub¬ ljanskega Zvona — kot odgovorni urednik je podpisan vse leto Dr. Tavčar — mi je sporočil, da mu je Dr. M. pošiljal „Abadonov“ rokopis, skrbno spisan in korenito opiljen, v odstavkih za vsak mesec posebe, in sicer vse¬ lej takoj v prvih dneh; vsak mesečni prispevek je bil tudi v tistem mesecu natisnjen. Ali je torej Dr. M. spisoval za vsak mesec svoj delež „ Abadona" sproti? Z namigovanjem na najnovejše po¬ jave in celo z izrecno navedbo istočasnih dogodkov (na primer svetovne razstave v Chicagu str. 259) hoče pisatelj očitno poudariti neposredno aktualnost svojega dela. In res: poznamo Mencingerja iz prejšnjih spisov, kako brzo je zbral svoje moči in kako hitro, sproti z dogodki, je proizvajal svoje plodove, ako je spoznal in se odločil, III da je čas za to; saj je svojega „Cmokavzarja“ pisal tako, da je z■ njim prehitel spis, proti kateremu je bil naperjen. (Gl. III. zv. naše izdaje str. 165). Vendar: ka¬ kor je očitno, da je Dr. M. svoj vsakomesečni prispevek, kjer je to smatral za primerno, usmeril na istočasne po¬ jave in dogodke, prav tako smemo smatrati za nemogoče, da bi bil celotno to delo zlagal sproti neposredno pred natisom, po vrsti vsak mesec leta 1893. Naj je Dr. M. še tako spretno in brzo pisal, kadar se je po¬ prijel pisateljevanja, a tako obširnega in v osnovi zelo zamotanega dela, kakor je „Abadon“, ki pa se mu končno vsi zapletljaji smotrno razvozlajo, dela, ki ima očitne znake nele dolgoletnega opazovanja in modrega presojanja, ampak tudi resnega študija, bi tudi naš in kak Mencinger ne zmogel brez daljih priprav. Zelo umetni osnutek celega spisa bi se razblinil in se težkoda privedel do pravega končnega zaključka, ko bi ga pi¬ satelj razpletal le sproti. Položaj si moramo misliti tako: okvirno celoto svo¬ jega „Abadona“ je imel M. pred seboj že dovršeno, namreč domačinsko ljubavno epizodo med Veselinom in Cvetano, ter takisto vlogo nadnaravnega duha Aba¬ dona, ki razkriva v naslambi na to epizodo tajne člo¬ veških nagonov ter odkriva bajevno bodočnost človeštva, zlasti slovenstva; v teh tajnah pa je hotel M. razodeti svoj svetovni nazor o najrazličnejših problemih, ki so našli ali iščejo rešitve v človeških srcih, v idealnem in realnem svetu, v človeštvu, v narodu, v domovini, v rodbini, v posamezniku. Glede t e h problemov „Aba- don“ ni bil dovršen; zaključen pa sploh ne more biti in zato je Dr. M. mogel vstavljati nove probleme, vzele iz neposredne sodobnosti. Tako je dobil ves spis res vtis neposrednosti; ne moremo pa tajiti, da je prav zato po¬ stal „Abadon“ na raznih mestih prenatrpan, razvoj dejanja večkrat težko pregleden in tehnika neuglajena; vzročna zveza dogodkov se rahlja, čim širše še razhaja dejanje, in le sunkoma se spravlja njegov pohod in polet na prvotno usmerjeno stezo. Da se je Dr. Mencinger že več ko 10 let prej bavil z obsežnim pripovednim spisom, ki je mogel biti le poznejši ,.Abadon" — vsaj v svojih početkih — to vemo IV zdaj iz pisem njegovih prijateljev. 1 Levec, ki je zbiral ostrudnike za I. letnik Ljubljanskega Zvona, je 6. no¬ vembra 1880 pisal Jos. Slarelu, da se je oglasil tudi ,.Dr. M., ki piše satiričen roman". Dva meseca pozneje pa obžaluje Erjavec napram Levcu (v pismu 30. okto¬ bra 1880): „Kaj Mencinger res ne bode več pisal? Mej imeni, ki mi jih je naštel J.(určič), njegovega ne be¬ rem. Pred letom mi je pravil (Mencinger), da se nosi z nečim romanom. Treba bi ga bilo večkrat drezati." — Ta ..satiričen", oz. „neki “ roman ne more biti zabavna povestica „Mešana gospoda" (III. zvezek naše izdaje, str. 37), ki je izšla v zadnjih številkah Lj. Zvona 1881, ampak le poznejši „Abadon". Zasluga Zvonovega ured¬ nika A. Funtka je, da je več ko 10 let pozneje, ob te¬ danji literarni suši „drezal“ Mencingerja, naj se po dol¬ gem molku zopet oglasi. Res se je oglasil; tako smo dobili njegovo največje delo, „Abadona“. — Da ga Dr. M. ni spisoval šele sproti, kakor ga je pošiljal sproti, o tem je bil kajpada tudi tedanji Zvonov urednik pre¬ pričan. Konceptov ali sploh rokopisnih priprav Mencinger¬ jevih ni najti. Po vsej priliki je pisatelj, ko je odpremil rokopis na uredništvo, vse to zavrgel. Da pa je svoj spis do končne oblike privedel z vso točnostjo in preudarjal celo oblikovne malenkosti, spoznamo iz njegovega do¬ mačega izvoda letnika 1893. Ljublj. Zvona, kjer je na 52 mestih pripisal kratke opombe, ki mi jih je izpisal prof. Milan Mencinger. Opombe se tičejo neznatnih oblikovnih podrobnosti ali služijo razlagi, oz. ostrej¬ šemu poudarku dotičnega mesta, 2 Kjer je bilo potrebno, 1 Glej I. Prijatelj, Razprave Znan. društva za hum. vede, Ul. str. 195, 199. 2 N. pr. str. 15, vrsta 9 sp., namesto „prodano pse": ,,cucek"; bolje pa odgovarja prvi izraz. Na str. 155, v. 9. sp., je na koncu odstavka pripisal: „ln ali je to napredek?" Na str. 166, v. 1. sp., je „mravtjiščnjaku “ pripisal inačico „krti- njak“, menda v naslombi na Koseskega „sin krtine". — JftSi se, kako je Dr. M. izbiral in koval izraze. — Na str. 215, v. 1. sp., označuje puhli patriotizem s pripiskom Jojalitetni cinizem ali zelotizem". Na str. 24 9, v. 24. zg., so „moji kritiki" opremljeni s sarkastično opazko: „moji dobro plačani kritiki V so se te opombe uvaževale v naši izdaji, ki je sicer pri¬ rejena po načelih, izraženih na str. 4—5 III. zvezka. Zanimivo je, da je pri zapletenosti dejanja svojega ,.Abadona" naposled pisatelj sam skoraj izgubil zvezo v razvoju dejanja in je n. pr. k str. V>0, 19. vrsta od sp., nad nastopajočo osebo „Samorad“ z vprašanjem pri¬ pisal „Plahtalič?“ (Pravilno je „Samorad“l). Narobe pa je na str. 188, 5. vrsta zg., nad „Plahtaličem“ zapisan ,,S(.tmorad“, kjer je oboje mogoče, 11. Naslov in namen. 1. „Nejaz Nemcigren". — Janez Mencinger se tu podpisuje s prestavljenimi črkami. Na to imenitno in značilno pretvorbo ga je neposredno napotil najbrž Dr. Tavčar, ki je v svoji „času primerni povesti... 4 000, po vzorih Dr. Nič maha", na sličen, pa enostavnejši način dve leti prej pretvoril ime Dr. Mahniča v „Ničmaha“ (1891). — Sicer je našel Dr. Mencinger takih pretvorb že prej v knjigah, ki jih je imel v svoji knjižnici. Pretvorbo imena nemškega pisatelja Carl Heun v ,,H. Clauren“ smo omenili v III. zv. str. 175. Zdaj še dostavimo: V Kortumovem šaljivem epskem spevu „Die Jobsiade“ je ime glavnega junaka J ob (s) narobe čitani Boi; tako se je namreč res imenoval tisti izprijeni študent, ki si ga je Kortum izbral za osebni vzorec junaka svoje satire. — Anastazija Griina epski spev „Der letzte Ritter“ je bil posvečen Grunovemu pri¬ jatelju „Josepli ErnjelV; ta Ernfell pa se v resnici imenuje Fellner. To Griinovo delo je Dr. M. dobro poznal; na str. 111. navaja iz njega, in sicer iz kitic 10 in 12 odstavka „Des Herrschers Wiege“ verze, ki trdijo, da je še vsak kralj prelival kri. 2. Abadon. — Dr. Mencinger je dobro poznal Sv. pismo; iz njega je prevzel ime „Abadon“ po besedi in po vlogi, ki jo je prisodil glavnemu junaku svojega spisa. Splošno poučilo o Abadonu čitamo v spisu sa¬ mem. Že na str. 5. se ta junak sam nasplošno predstavi kot nadčloveško bitje: „Meni je ime Abadon, in jaz ni¬ sem človek.“ Ko smo nato imeli priliko opazovati nje¬ govo razdirajoče delovanje, nastopi na str. 82. odkrito VI v pomenu svojega imena kot Abadon — „Gonoba“; končno (str. 112—116) razkrije svoj satanski značaj: j zaničevanja, zapeljevanja, uničevanja človeštva („Meni je človek ničla!', str. 112), češ, on je tisti Abadon-Gonoba, o katerem govori „Skrivno razodetje“ sv. Janeza v 9. po¬ glavju, 11. vrsta, zli duh prevare, licemerstva, krivice. To poglavje „Skr. razodetja“ je Dr. M. prenesel na sedanjo dobo, ki da stoji pod vodstvom\ Abadona: razo¬ detje je izpolnjeno. V „Skrivnem razodetju" (Apokahjpsis) nastopa od 8. poglavja dalje sedem angelov, ki s svojimi pozavnami po vrsti oznanjajo nastopanje sodnega dne. Pri prvi pozavni gre v propast tretjina zemlje, po drugi tretjina morja, po tretji tretjina rek in studencev, po četrti tretjina solnca, lune, zvezd. Pri teh štirih izvršuje uni¬ čenje neposredno Bog sam, pri nadaljnjih pa pošilja duhove pekla. V 9. poglavju zatrobi peti angel. T o po¬ glavje si je izbral M. za izvir svojega Abadona. * * 3 * * * 7 * 9 10 Zvezda v 1. vrsti poglavja je po svetopisemski razlagi hudobni angel, brezno v 1. in 3. vrsti pa pekel; kobilice spo¬ minjajo na konje, jezdece, vojaštvo. Ime Abadon je vzeto iz 11. vrste; to (hebrejsko) ime je obdržal tudi s 9. poglavje, razdeljeno v vrste, se po (Wolfovem) pre¬ vodu Sv. pisma glasi tako: „1. In peli angel je zatrobil, in sem videl zvezdo z neba pasti na zemljo in ji je bil dan ključ k žrelu brezna. 2. In je odprla žrelo brezna, in se je vzdignil dim iz žrela kakor dim velike peči, in otemnelo je solnce in zrak od dima iz žrela. 3. In iz dima žrela so prišle kobilice na zemljo in jim je bila dana oblast, kakršno imajo škorpi¬ joni zemlje. 4. In jim je bilo zapovedano, da naj ne poško¬ dujejo trave na zemlji, tudi ne nobene zelenjave in nobenega drevesa, ampak le ljudi, kateri nimajo znamenja božjega na svojih čelih. 5. In jim je bilo dano, ne da bi jih pomorili, temveč da bi jih hudo nadlegovali pet mesecev, in njih bo¬ lečina je bila kakor bolečina od škorpijona, kadar človeka piči. 6. In tiste dni bodo ljudje iskali smrti in je ne bodo našli, in bodo želeli umreti in smrt bode bežala od njih. 7. In podobe kobilic so bile enake v boj pripravljenim ko¬ njem; in na njih glavah so bile kakor krone, zlatu podobne, m njih obličja so bila kakor obličja ljudi. 8. In so imele lase kakor ženske lase, in njih zobje so bili kakor zobje levov; 9. in so imele oklepe kakor železne oklepe, in šum njih perut je bil kakor ropotanje vozov z veliko konji, ki teko v boj. 10. In so imele repe, podobne škorpijonovim, in žela so bila VII latinski prevod vulgate 4 ). Grški izvirnik ima pri besedi „angel“ spolnik („t o n angelon“), izraža torej določnega angela, ki je vladar brezna-pekla. Kot tak ima tudi določeno ime; to ime pa ni kako konkretno, Oiinpak je abstraktno, po značaju tega „angela“, ki ugonablja; torej: Abadon-„Uničevalec“ ali po Mencingerjevo: „Go- noba“. V starem testamentu (Job 28, 22; 31, 12. pregov. 15, 11) pomeni izraz Abaddon kraj pogina, o „Skriv- nem razodetju“ pa je Abaddon kralj pekla, grešni angelA V svoji knjižnici je čital Dr. Mencinger (str. 6) tudi Klopstockovega „Messias“, kjer nastopi isti grešni angel; Klop stock ga piše: „A b b a d o n a". V XIX. spevu, na sodni dan, privedejo smrtni angeli tudi Abbadona pred večnega sodnika. Skesano prosi grešnik, ki je bil Boga zapustil in postal zapeljivec, naj mu bo dana ali smrt večne pozabnosti ali pa prilika večnega kesa. Sod¬ nik pa mu v imenu večne ljubezni odpusti, ga objame in ga sprejme med otroke svetlobe. Abbadon mu vzklikne (v. 227): „Sodnik se tudi imenuješ. Jaz te hočem imenovati ljubezen“. — Do takega očiščenja Mencinger ni privedel svojega Abadona. 3. „Bajka za stare e“. a) Značaj spisa. — Prijatelji so torej vedeli, da piše Mencinger nekak roman. Da bo „roman“ sati- v njih repih, in njih oblast, ljudem škodovati, je bila pet mesecev. 11. 1 n so imele nad seboj kralja, an¬ gela brezna, ki mu je ime po hebrejsko Abadon, po grško A p o 11 y o n , po latinsko pa se imenuje Exter minans (P o k o n č ev al ec). 12. Eno gorje je prešlo, in glej, potem pride še dvoje gorje." (Nato zatrobi šesti angel in vzdigne se silna vojska ognjenih konjenikov, ki uniči tretjino človeštva.) 4 „Et habebant (locustae) super se regem angelum abgssi, cui nomen hebraice Abaddon, graece autem Apolluon, lati ne habens nomen E xt e r mi na n s.“ Podčrtane besede je v razlago dostavil sv. Hieronim. — Grški izvirnik se glasi: „čchusin ep’ aut6n basilča ton angelon tčs abgssu, onoma autd hebraisti Abaddon, kai en tč hellč- nikč dnoma echei A p o l ig 6 n“. 5 Prim. Arndt, Biblia sacra UL, p. 96*1; Wetzer-Welte, s. v. Vili ričen, je bilo pri Mencingerjevem značaju pričakovati; o snovi sami niso vedeli nič točnega in si o njej pisatelj sam pač dokaj časa ni bil na čistem. Pisateljevanje zgolj v zabavo in razvedrilo bralcev Mencingerju m prijalo in bi se mu morda niti prav ne posrečilo; bil je pač izrazit mislec in je hotel i bralca zvabiti k raz-\ mišljanju. Imel pa je tudi v vseh vprašanjih, tičočih se človeka kot posameznika in kot družabno bitje, svoje po izkušnjah in študijah utrjene nazore, ki jih je od¬ ločno podčrtaval napram vsakomur, če je spoznal, da je treba odpora proti sirečim se kvarnim nazorom. P to¬ pljen v študij — ne le čitanje — knjig svoje dokaj bo¬ gate knjižnice, stoječ izven neposrednega stika s poli¬ tičnim, literarnim, družabnim vrvenjem, a vendar idejno in po odličnih prijateljih ž njim zvezan, pri tem pa po poklicu in nagnjenju temeljito poučen o dejanju in nehanju ljudi v svojem krogu, v majhnih zastopnikih širšega človeštva, združujoč nadalje v svoji osebi re¬ alistični svetovni nazor praktičnega bohinjskega kmeta z zanosom umetnika ter bistrostjo filozofa in na¬ posled, pa ne nazadnje — z zlatim srcem dobrega člo¬ veka: tako je postal Mencinger slovenski pisatelj- m odri jan, ne mračen in temoten, ampak vedno svetlih oči in jasnih besedi, tudi trpko sodbo omiljujoi z zdravim nasmehom. . Kdor se hoče samo kratkočasiti ali le toliko citati, da mine čas, zanj „Abadon“ ni. Mencinger hoče bra ce učiti, z njimi modrovati, zato se obrača do zrelih, mi¬ slečih ljudi: za „s t a r c e“ je pisal, kar je spisal, ioni roman, leposloven spis, ki boža čustva in naslaja do¬ mišljijo; „b a j k a“ je, povest, kjer nadnaravne si e vodijo prekonaravni razvoj, dokler ne stopijo na dan, odete v čudežno obleko, večne resnice. — Prvotno je Mencinger morda res nameraval pisati „zgodovinski roman, ako smemo tako razumeti in baš na početke ..Abadona" nanašali Levčeve besede u pismu na Kersnika (7. 8. 1881Mencingerjev svojski subjektivizem pa i neprisiljeno (a siliti se ni hotel in ni mogel) ne pripustil .zgodovinskemu romanu potrebnega objektivizma. Pi- 8 Jakob Kelemina v Ljublj. Zvonu, 1920, str. 396. ^ IX saielj je krenil na čislo svoju pota, kjer mu je bilo mo¬ goče, brez utesnitve v spone zunanjih ozirov in realnih ovir, razviti bujnost in pestrost izsledkov, ki so mu na¬ stali ob opazovanju vrvenja na človeškem mravljišču; izbral si je obliko sanj, blodenj, neoviranih po času, prostoru, sredstvih. / Ustvaril je „bajko za starce“. f b) Nastanek, tehnika, namen spisa je I po vsej priliki tale: Jedro mu je vzgojno-družabni ro¬ man; na živih primerih iz „boljših“ hiš, celo iz naj¬ boljših, kar jih Slovenci imamo, to je iz vlastelinskih, kakor jih je M. poznal na slovensko-hrvaški meji (Za¬ gorje ...), ne samo iz krogov filistrske „mešane go¬ spode', naj se pokaže napačnost domače in šolske vzgoje, ki v količini in neurejenosti („non multum, sed multa", str. 158, 277) izgublja svoj pravi smoter: vzgojo volje i n srca. Ko pa bi se osvetljevali vzroki te vzgoje — zlasti nepoučenost, površnost staršev in vzgojiteljev ter nezdrave vzgojne razmere — ter se razvijale kvarne posledice take vzgoje za idealni in materialni napredek posameznika in celote, bi se iz kritičnega presojanja se¬ stavil zdrav ustroj domače in človečanske družbe. No¬ silec takega preizkusa je bil Mencingerju vlastelinski sin s hrvaškega ZagorjaJ Samorad Veselin, v bistvu dober mladenič, ki kakor Goethejev Faust stremi za človeškim idealom, a zaradi neurejene vzgoje ne dospe do trdne volje ter, neplodno se uglabljajoč le v umišljo- tine knjig, stoji v svetu brez trdnih načel, omahujoč pri vsaki zapreki, pristopen brez odpora vplivu in vod¬ stvu kakršnekoli krepke osebnosti. Genialna poteza dr. Mencingerja pa je, da vod¬ stva tega mladeniča skozi življenje v svojem spisu ni prevzel sam, z lastnimi mu pogovori in nagovori na bralca, ampak da je iz Sv. pisma izbral z Zaradi večje učinkovitosti si je Mencinger za pozo- rišče izbral resnične kraje blizu svojega bivališča Krškega: Posavje do Brežic, Sotlo z okolico, posebno Bizeljsko. Vese- linov rod izhaja (str. 202) iz Kraljevca, vasi na levem bregu Sotle, znane po svojih sejmih; Klanjec, z razvalino Ce- sarvarom, omenjen na str. 131, je lep trg onstran levega brega Sotle, lam kjer reka obrne svoj tok proti jugu. X in za svoje namene razširil vlogo Abadona; pa tudi ta m u naj ne nastopa kot resnični Abadon — dočim v » Faustu." vidimo resničnega Mefisto — ampak Abadon se pripušča v vsem delovanju in govorjenju le kot tvorba nezavestne človeške fantazije, delujoče v blodnih sanjah, realen za blodečega, drugače nebiten. Pri vsem tem pa bralec tja do konca spisa (str. 29b) ne ve, da se dejanje razvija le v — blod¬ njah, ki jih izpoveduje Samorad Veselin v hudi vro¬ činski bolezni. Presenečenega bralca pa pisatelj še overuje, da blodnje niso — izmišljene; kajti zapisovala sta jih zdravnik in Cvetana ... S to potezo si je M. stvoril možnost neoviranega predavanja svojih misli, mogel je poljubno izmenja¬ vati pozorišča, zdaj Zagorje-Bizeljsko, zdaj Monaco, zdaj Pariz, Indija, vrh Triglava; mogel je preskočiti stoletja, n. pr. gledati razmere v 24 . stoletju, tedaj po¬ slušati povest o 22 . stoletju ter si dati poročati o 19. stol. Mogel je združiti osebe iz daljnih krajev in dob, Ve¬ selim n. pr. časovno z lastnim pravnukom (str. 202), krajevno s sošolcem, ki je krčmar v Chicagu (str. 26819). To je v glavnem tehnika spisa. Da Abadonovo vodstvo ne postane mehanično in podajanje njegovih nazorov ne naprosto predavanje, je skrbel M. za napetost dejanja s tem, da je sklo¬ pil Veselina z A b a d o n o m v p o seb no po¬ godbo. Veselin odstopi Abadonu nekaj ur spanja in se mora odreči vodi, zato pa dobi Abadonovo in nje¬ govih duhov pomoč in more postati neviden; čudodelen obroč okrog vratu mu pokori duhove, a ga tudi veže na Abadona. — V vsem tem je dokaj možnosti za zaplet- Ijaje; možnost se poveča, ko odstopi Veselin Abadonu tudi svoje telo in mu ostane le kalup, lev lastnega telesa. Tega aparata se pisatelj spretno poslužuje, da oživlja tok dejanja z raznimi konflikti in njih večkrat burno# rešitvijo. Da Abadon ne more voditi dejanja absolutno ,, mu je pisatelj postavil up arnike in nasprotnik e, proti koncu celo načdlnega proliv- nika, dobrega duha, ki naposled — dasi težko — premaga zapeljivca Abadona. Vendar pisatelj prav do zadnjega vzdržuje fikcijo pogodbe z Abadonom; dasi XI .sc mu Veselili končno odpove, je vendar (prav Men¬ cingerjev deus ex machina!) popolnoma rešen šele, ko ga polijejo z vodo — ognjegasci, ki so prišli gasit požar v gostilni „Pri poštenem Kranjcu“ v Chicagu. Tako dosledno pa M. vendar ne vzdržuje Abadona v njegovi pristni vlogi, da ne bi včasih po svoji navadi i sam nastopil pred bralci, bodisi s kako tehnično opazko ali s kako trditvijo. 8 — V drugi polovici spisa postaja ustroj sploh ohlapneji; dejanje zastaja, sledijo si dolga raz- motrivanja, dialog se večkrat omejuje na kratke bo¬ drilne opazke, v toliko da se na zunaj nit povesti prede še dalje. Očitno je, da je Mencinger v prvotno ogrodje še naknadno, m no g o k a j tudi sproti vložil , 9 zlasti v poznejših delih, ker se mu je pri sodobnem opazovanju kopičila snov, ki jo je po svoji vesti in volji še hotel predočiti in zabičiti Slo¬ vencem. Zato je le nekako prva tretjina spisa res pri- prosta in lahko čitljiva; nato pa postaja pisava bolj in bolj umstvena, poučna in se bliža na več mestih skozi cele strani obliki razprave. Kar čutno je, kakor bi pisatelj iz bogatega zaklada svoje modrosti in skrb¬ nega srca rad povedal še to in še to, preden svoj spis konča, ker ga mora končati. c) S n o v i za kritiko in za nauke je imel dr. M. v svoji dobi dovolj. Povsod je opažal preokret; starci solidna patriarhalnost je ginila, oznanjalo se je nekaj novega, a še nejasnega; namesto mirnega pre- okreta se je čutil preobrat, razdor. Posebno pri Slo¬ vencih je v osemdesetih letih 19. stoletja izza prejšnje dobe, ko so v slovstvu gospodarili Stritar, Jurčič, Kersnik, Levec, v politiki in gospodarstvu Bleimeis, s N. pr. str. 39. z opazko, da Monaca ni videl sam; str. 87: „ne bom ponavljal, kaj sta govoričila... Opažal sem gade -“ Str. 129: „Sanjalo se je 'meni...“ Str. 2jAiiripo- 'veduje, kako je prišel Samorad v steklenico. Str. 251"mfi Abadon" je knjigi vzporednik, a Mencinger je šel preko nje. „Epigoni“ po katastrofi obtiče v zastoju in se na koncu razblinijo, „Abadon“ pa nas preko vseh (in Pri njem največ namišljenih) katastrof vede jasno in odločno do zdrave bodočnosti; v tem pogledu je „Aba- clon“ sličen J o k ai- jevemu navedenemu romanu, kjer se /udi slika epigonstvo — propad ene plemiške rodbine, a nam optimist Jokai kaže pravo pot do vstajenja. — l m m e r m annu in Mencingerju je lastna zelo umetna zamotanost v razvoju nju¬ nih spisov; Immermann vozel razrešuje z obširnimi, izumetničenimi razlagami, Mencinger ga je — preseka Z . 12 A. Največ zanimanja zbuja vprašanje, od¬ kod izvirajo Mencingerjeve značilne po¬ sebnosti njegovega spisa, da je p r v i č po¬ ložil bistveni del svojega spisa v blodnje, v sanje neza¬ vestnega človeka; drugič, da nami uprizarja sliko sveta v bodočnosti, torej to, kar imenujemo utopijo; in tretjič: odkod ima čudežno osebo (Abadona) in čudežna sredstva, ki na zunaj opravičujejo čudežne dogodke. a) Na tretje vprašanje smo že odgovorili: Aba¬ dona je posnel iz Sv. pisma; dana je Aba¬ donu satanova moč, velika sicer, a nasproti Bogu in ne¬ dolžnosti brez moči, močna le z zlimi sredstvi. Hudič se doji vode, zato se ji mora Abadon odreči; znak sužnosti ___ 'i 12 Tudi Immermann, kakor Mencinger, doseza nape¬ tost dejanja s tem, da se ljubečima stavi nepremostljiva za¬ preka za združitev: domneva, da sta brat in sestra. XIX je veriga, zato jo dobi Samorad okrog vratu. Kakor je Mencinger vedel (str. 7.) iz Clmmissovega „Peter Schle- mihl“, da je ta v svoji pogodbi z nadnaravnim duhom odstopil svojo senco, tako je Samorad odstopil Abadonu štiri ure spanja: v teh urah pozablja Abadon na svoje prokletstvo, kar spominja na Ahasverjev motiv. Vendar je Mencinger Abadona — prav po svoje — po strani opremil z odsevom humorja; to ni čisto satanski vrag, ampak sarkastičen učitelj. 13 b) P r v a in druga posebnost — zunanji po¬ ložaj sanj in v tem položaju pri k uživa¬ nje utopije — sta v sličnih spisih ali ločeni ali združeni. V „J o b s i a d i“ umre v prvem delu Jobs in 13 Prof. dr. Jakob Kelemina domneva v svoji razpravi „0 virih Mencingerjevega Abadona" (Ljubij. Zvon, 1920, 399), da tvori „za neke partije' in posamičnosti v „Abadonu “ vzor lile-jeva noveleta „l)er Brillantring", ki je natisnjena v „Fliegende Blat ter" XV (1852) str. 98 i. sl. — Dr. Mencinger je seveda rad čital „Ftieg. Blatter"; je pa li dobil v roke tudi tak star letnik, ne vemo. V njegovi knjižnici ni nobenega starejšega letnika; na kupu raznih listov so se našle le nekatere posamezne številke iz najnovejše dobe, ki jih je najbrž slučajno kupil. Da li je čitalnica v Krškem ob Mencingerjevem prihodu tja (leta 1882) imela shranjen let¬ nik 1852? Težko. Pa bodi to kakorkoli: čeprav je M. morda kdaj brat omenjeno noveleto, na njegovega „Abadona “ ni mogla imeti vpliva; na Mencingerjev spis ne spominja nič drugega, nego da se v njej mednarodni pustolovec ime¬ nuje Abadon. Ta pustolovec hipnotizira nekega mladega zaljubljenca in mu pri tej priliki zamenja na prstanu drago¬ cene kamene s ponarejenimi. Navadna kriminalna povest! Po samo ime Abadon Mencingerju ni bilo treba hoditi k njej. — Vsekako zanimiva pa je ugotovitev prof. Kelemine, da se je še kak pisatelj poslužil imena Abadon za junaka. Zaradi popolnosti naj na tem mestu zabeležimo, da je 20 let po Mencingerjevem ,Abadonu" Rado Murnik v svo¬ jem romanu „Hči grofa Blagaja" (Ljublj. Zvon, 1913, str. 398) prisodil posebno vlogo bivšemu Mencingerjevemu Abadonu, kakor bi se pač razvil v moderni struji. Vitezu Ahacu se sanja, da je v peklu; tam vidi razne hudiče: „Med njimi je tudi Abadon — majhen ko škrat — jako častilakomen mo¬ žic, toda včasih je res prismojen, ne samo po kožuhu, ampak tudi na duhu. Domišljuje si, da pekel ne bi mogel izhajati brez njega. Pri sejah nam dela mnogo zgage in prežvekuje vedno le tisto, kar so povedali že drugi. Sicer pa ni napačen hudič." XX ostane navidezno mrtev v grobu; a zopet oživi in je zdaj vzoren mož, kakor mu je bilo kot detetu prerokovano. Na razvoj dejanja pa ta navidezna smrt ne vpliva nič. — V Grillparzerjevi drami „D er T r au m e i n Leben“ se nasprotno vse dejanje vrši in na odru pred¬ stavlja kot v sanjah; zveza med sanjskim okvirom in med dejanjem samim je le mehanična. Za način, kako Abadon prevaža Samorada po zraku in mu — nevidnemu — razkazuje dogodek za dogod¬ kom, ki se vrše v dozdevni tajnosti in so večinoma brez notranje zveze, je imel Mencinger pred seboj vzorec v zabav no-zbadljivem L e s a g e - vem romanu „L e d i - a b l e b o i t e u x“ (Pariš 1707) v nemškem prevodu Reclamove izdaje „D e r hinkende Teufel". Ta ..kruljavi hudič" z imenom Asmodi, eden izmed uvo¬ doma v knjigi naštetih različnih hudičev, po poklicu vrag zapeljevanja in zapravljivosti, razkazuje in razkriva zaljubljenemu študentu iz Alkale, z imenom Don Kleo- phas Leandro Zambullo, v pestri zmesi, precej spomi¬ njajoč na Boccacciov slog, pikantne pa tudi odvratne grehe mestne, posebno plemenitaške družbe. Bil pa je kruljavi hudič izkraja po mogočnejšem sovražniku-ča- rovniku zaprt v steklenico (kakor nekaj časa Saiporad v „Abadonu“), a slučajno ga je rešil Zambullo. — Ob koncu spisa pa izvemo, da se je vse to le sanjalo na¬ šemu Zambullu v poldrugodnevnem spanju. Vendar se je nekaj važnih dogodkov res izvršilo v času tega spa¬ nja, a izvršilec je bil kruljavi hudič v postavi njego¬ vega rešitelja Zambullu. O kaki utopiji pa pri Lesage-ju ni govora. — Napram temu romanu je Mencingerjeva tehnika finejša, ozadje globlje, dejanje oduševljeno*, namen očitno nravstven. — Je li Mencinger poznal Lesage-jev obširni in utrudljivi roman “Gil Blas", ta zbornik nakopičenih ljubavnih novelet, ni znano. Za svojega ,,Abadona" bi tam ne mogel ničesar pridobiti. c) „U t o p i j e" spisov, k i so v do mi išl j i j i gradili bodočo ureditev državnosti in človeštva, je Mencingerju nudilo svetovno slov¬ stvo dovolj. Kolikor toliko mu je bil znan bajni Pla¬ tonov otok „A t lani i s", sigurno tudi Rousseau¬ je v e ideje (gl. str. 76); kot jurist je poznal M ar x a. XXI Izmed beletrističnili spisov le vrste bi mu nudil največ genialni T h o m a s M or us, ki je s svojim spisom ,,De optirno rei publicae statu deque nova insula U t o p i a“ (Ldwen 1516) za vse čase dal takim!\ namišlje¬ nim državam grško ime „utopia“ (t. j. „nikjer“). V tem spisu je učeni kancelar Henrika VIII. sestavil v vseh podrobnostih ustavo idealne države, kakor si jo je on naslikal v nasprotju s tedanjo despotično dobo; po¬ stavil je to državo na otok „Utopia“, od koder je došel poročevalec o njej. Zasebne lastnine na lem otoku ni, ureditev je komunistična, 54 republik tvori skupnost države; vse je uniformno: stanovanja (ki se vsakih 10 let izmenjavajo), obleka (različna le za oba spola), hrana; vsak prebivalec se mora najprej pečati s polje¬ delstvom; rodbina ima obliko zadruge; vsaka mati mora svojega otroka dojiti; le plemenite zabave so dovoljene, posebno glasba; izmed jezikav se uči v prvi vrsti — grščina (!); poznajo suženjstvo, zločinec se uvrsti med sužnje; ob vojni skrbijo, da se najprej kaznujejo mini¬ stri in knezi, ki so vojno povzročili. — Posebnost le utopije pa je, da se njeni nauki sproti (kakor deloma v „Abadonu“) kritikujejo. — Strmeti moramo, da si je Morus upal pod Henrikom VIII. razširjati take nauke. No, pisatelj je svoje življenje res končal na šafotu (1535). — Niti pri tej prvi niti pri drugih utopijah ne bomo zbirali podatkov, v koliko so se v stoletjih in do današnjega dne uresničili načrti svetovnih reformator¬ jev, ki se čudoma kretajo v obče okrog istih idej; ne¬ dvomno pa je, da se razvoj človeštva nagiblje stop- njema k oživotvorjenju teh idej — sporna pa je izvr¬ šna oblika. (Prim. str. 225 i. sl.) V Mencingerjevi knjižnici Morusove „Utopije“ ni¬ sem našel; bila pa je lahko pristopna v nemškem pre¬ vodu Reclamove izdaje. Od Morusove „U t o p i j e“ so neposredno ali posredno odvisni vsi poznejši po¬ dobni spisi; našteti so v vsakem večjem naučnem slovniku. I Mi se držimo le tistih, ki so pač prišli Men¬ cingerju na mizo in so kolikor toliko soodločevali pri zgradbi njegovega snujočega se spisa. XXII Dr. Mahnič, ki je, mislim, poznal Morusa, si je izbral utopistično obliko, da je v svoji „Indiji Komandiji" (v Slovencu, 1884, od 31. januarja do i5. febr.) vzel v pretres in zasmeh vse novostrujarstvo; tudi v tej „Indiji Kom.“, ki je slovenska utopija, vlada komunizem, ni zasebne lastnine, otroci so državna last l . t. d., a Mahnič seveda nikakor ne misli na uresniče¬ nje (kakor n. pr. Morus in drugi), ampak mu je vsaka beseda le zasmeh takih idej. 14 Zunanji okvir mu je isti kakor pri Morusu: mi poslušamo poročevalca o bajni državi. Leta 1888. pa je izdal amerikanski pisatelj Edvard L ell amij , ki je vzrasel v Bostonu sredi delavskega gibanja, svojo knjigo „L o o k i n g b ack w ar d“; zbu¬ dila je zaradi svojega stališča v prid delavstva, sploh dela, velikansko senzacijo in se je hitro prevedla. V nemškem prevodu je izšla pri Reclamu z naslovom „E in Ruckblick au s dem J ahr e 2000 auf 1887“. Ta nemški prevod se nahaja v Mencingerjevi knjižnici in je našemu pisatelju v marsičem služil kot kažipot; iz tega pa ne sledi, da bi bil Dr. M., spričo svoje samobitnosti, nastopil prav isto pot. — Bellamij je sestavil za leto 2000. z vso resnostjo obliko družabne in državne uprave, kakor bo, vsaj v Ameriki, tega leta. Uprizoritev je dejal, kakor za njim Mencinger, v okvir srčnega romana, ki mu obenem, omogočuje — pa naj bo v svoji čudežnosti verjeten ali ne — zvezo med leti 1887 in 2000. Ta okvir se razkrije, kakor v „Abadonu“, šele na koncu. Okvir je tale: 15 V industrijskem Bostonu živi 30 letni mladenič Julijan West, ki je prav na tem, da se zaroči z lepo in bogato Edito Bartlett. Imel pa je 14 Narodno veseljaštvo n. pr. zasmehuje s pesmico („Slovenec“, 1884, 9. febr.): „Zdaj pa, bratje, narodno pijmo, pijmo, spimo, narodno živimo, plešimo, norimo!" is Na kratko ga je posnel tudi prof. Kelemina n. n. m. str. 399. st. — Spis kot vir Mencingerju omenja Dr. Grafen¬ auer, Zgodov. novejš. slov. slovstva II. str. 446. XXIII Julijan slabost, da ni mogel zaspati; zato si je dal zgra¬ diti globoko v tla pod stanovanjem posebno, skrito spalnico, kamor ga je prihajal zvečer odličen zdravnik uspavat v magnetično spanje. Tako se je tudi zgodilo v pondeljek 30. maja 1887 (bil je res pondeljekl); a tega dne mu je zdravnik dal močnejšo dozo, mladenič se ni zbudil, telo mu je otrpnilo, nihče ni vedel zanj in tako je spal — do 10. sept. 2000, celih 117 let. Tedanji lastnik dotičnega prostora, učeni zdravnik Dr. Leele, si je hotel na vrtu zgraditi kemični laboratorij; ko so kopali zemljo, so zadeli ob zid, odkrili podzemsko spalnico Westovo in ga potegnili iz nje še spečega v otrpnelosti. Specialist Dr. Leete ga zbudi in — West je postavljen, kakor od danes na jutri: iz leta 1887 v leto 2000. V družbi Dr. Leeteja in njegove hčerke, tudi Edite, spoznava naprave v letu 2000 in jih primerja s svojedobnimi v letu 1887; zaljubi se v Edito, ki se mu razkrije kot pravnukinja njegove zaročenke Edite v letu 1887. Čudoviti položaj mladeniča, ki je v razvoju preskočil 113 let, povzroča zanimive, tudi pretresljive prizore. Nazadnje prizna West Editi svojo ljubezen, ona njemu svojo, in ta večer gre mladenič mirno spat. Drugo jutro pa se prebudi v — svoji podzemski spalnici iz leta 1887 in pred njim stoji njegov tedanji sluga, opravičujoč se, da ga je tako pozno zbudil: bilo je drugi dan po uspavanju, 31. maja 1887, a vse, kar je West videl o letu 2000, so bile sanje. Sanje pa so ga vendar toliko poučile, da sklene, v srečni zvezi s svojo Edito, delovati v blagor človeštva; kajti uvidel je, kake krivice se gode leta 1887. V tistem dvojnem življenju sanj so v Bellamgjevi knjigi podrobno, objektivno opisane domnevane razmere leta 2000. Tehnična sredstva so v tem letu visoko raz¬ vita: vsaka hiša ima — bi mi rekli — radio-koncerte (11. poglavje), slavnega pridigarja posluša z istimi sred¬ stvi v širnih daljavah 150.000 poslušalcev (26. pogl.). Nravnost je silno visoka; zakoni se sklepajo le iz lju¬ bezni, ki je čista; ženska je enakovredna družica, ni ji treba opravljati nizkega gospodinjskega dela. Zločincev ni, ker je imetje skupno in dobi vsak toliko, kolikor potrebuje (19. pogl). V Evropi tvorijo veliki narodi in¬ dustrijske republike, narodi vsega sveta pa medna- XXIV rodno zvezo; mednarodni svet urejuje skupne zadeve, v okviru svojih mej je vsak narod popolnoma avto¬ nomen. Ni denarja, ni carine; potrebno blago se iz¬ menjuje. (Pogl. 13). Vlada ne vpliva nič na časopisje (pogl. 15); ni korupcije (pogl. 17), ni vojaštva, ni vojn, ni strank, ni politike, je pa splošna delovna obveznost od 21. do 45. leta (pogl. 6). Pouk traja do 21. leta (pogl. ~1). Pokazalo se je, da je človeška narava v bistvu dobra, ne zlobna. — V zadnji četrtini 19. stoletja je bil nastal v slovstvu globok pesimizem, otožnost v poeziji, cinizem v humorju. Ker so zaničevali samega sebe, so zaničevali tudi Stvarnika, vernost je propadala. Leta 2000. pa je lahko verovati u Boga; ker bi lahko nasto¬ pilo na milijone mučenikov, zato ni nobenega — treba. (Pogl. 26). Ta idealna slika zmerno-komunistično urejene dr¬ žave je Mencingerju brez dvoma dobro služila v splošno informacijo. 16 Ne morem za trdno reči, ali je Dr. Mencinger po¬ znal še Bellamg- jevo zelo razširjeno noveleto ,,Dr. Heidenhoffs Process“ (izšla leta 188U), v nemškem pre¬ vodu pri Reclamu „Dr. Heidenhoffs W u n d e r - kur", kr bi ga mogla zanimati ne toliko zaradi sličice bodočnosti, ki jo prikazuje spis v 12. poglavju, ampak zaradi glavne vsebine same: zdravnik Heidenhoff nam¬ reč uspava svoje pacijente in jim na njih željo po vestni diagnozi s pomočjo elektrike zamori v možganih iz- vestne dele, namreč tiste, ki se jih drži spomin na do- Učne dogodke. S tem sredstvom doseza popolno po- zabnost baš tega, kar pacijent hoče ali mora pozabiti. Tako zdravljenje odpira kajpada čudovite možnosti za bodočnost. 18 Bellamg jev o utopijo so pri nas sploh mnogo čitali. Zato se more Ivan Cankar na njo nanašati v svojil lepi Pesmi „Intermezzo v nebesih“ (Erotika, 1902, str. 75), koje 4. kitica se glasi: „0 daj mi gledati, gospod, prelepe tiste dni, kot nam jih prorokujeta Tolstoj in Bellamg." XXV Za trdno pa smemo vzeti, da je Mencinger, ki se je za „Abadona' skušal poučiti o nazorih glede nezavest¬ nega delovanja človeškega organizma, dodobra poznal Schopenhauerjeve nazore o sanjah v „Pa- rerga in Paralipomena“, ki temu predmetu posvečujejo celo poglavje (str. 218 i. sl.). Kakor smatra (gl. str. 215 i. sl.) prikazni (duhove) za istinite, tako razlaga Seli. sanje kot poseben realen pojav. Tvornost sanj presega daleko tvornost domišljije; predmeti se pokažejo v sa¬ njah odločno in razločno kakor v istinitosti. Čista objek¬ tivnost sanj se spozna tudi iz tega, ker se njih pojavi završujejo večinoma proti našemu pričakovanju, vča¬ sih proti naši želji. Na str. 240. pravi: Morejo pa sanje neovirano prekoračiti omejenost nele kraja, ampak tudi časa; tako postanejo proroške. Str. 263: Najintenzivnejši sanjski položaj nastane v hudih boleznih, zlasti vročin¬ skih, ki povzročajo delirij; v teh blodnjah delujejo možgani izredno napeto. V skrajni obolelosti, pri umi¬ ranju (str. 277), je to tajinstveno delovanje tako močno, da se umirajoči prikažejo odsotnim prijateljem na raz¬ ličnih krajih. — Taki nauki so mogli Mencingerju slu¬ žiti v znanstveno pomirjenje, ko je v „Abadonu“ tako obsežno izrabil blodnje Samoradove , 17 * Nekakega „Abadona“ en miniature pa je našel in kot seme porabil Mencinger v plastično šegavi in obenem resni Trdinovi bajki št. 39, „R a z o d e t j e“, 18 ki je izšla istočasno z Bellamijjevo utopijo. Glavno jedro te bajke je sledeče: Gorjanec Ivan Slobodin (Mencinger¬ jev junak je Veselin ) 1B je obubožal, njegova Žalika, se mu zdi, ga prezira; zato spiše svoje spomine, jih i? Blodnje so tem bolj zamotane, ker jih Mencinger veže s trenutki, ko prihaja Samorad napol do zavesti, n. pr. str. 76, 130, 222. is Ljublj. Zvon, 1888, str. 82 — 86. Ponatis: „Bajke in povesti“, IV. zvezek, str. 85 — 98. 19 Kakor v prejšnjih spisih, si je Mencinger tudi za „Abadona“ izbral značilna i me n. a za svoje osebe. Samorad Veselin (tudi Veseljenko, in zasmehljivo Vešalin) je dobro označen s svojima imenoma; takisto zapravljivec Tratilek, bankir Padeles (od debla pasti, t. j. falirati, konč¬ nica pa kakor v židovskih imenih — eles, n. pr. Jeiteles); oskrbnik Plahtalič (oplahtati — goljufati), slovničar Slovo- XXVI položi v kovčeg ter vzame samokres in gre v Gorjance ~ se ustrelit. Pristopi pa častitljiv menih, ga pokara, ceš, naj ne obupa nad božjo milostjo, in ga pelje v podzemsko votlino z neštevilnimi vrati, vsaka z letnico od 1875 dalje. Pred vrati z letnico 2175 obstoji in Ivanu pravi: „Tu vstopi in videl boš, kaj se bo godilo ob Gor¬ jancih leta 2175, čez tristo Ief.“ Slobodin vstopi, in od¬ pre se mu krasna pokrajina, to so Gorjanci in Slovenija čez 300 let. Vse govori čisto knjižno slovenščino, polja so bogata, hiše lepe in snažne, nikjer nobene krčme. Nemci so premagani, Ljubljana ima 250.000 prebival¬ cev. — šel je Slobodin k predavanju v Narodnem Domu; napovedano je bilo, da bo čital predsednik Janko Slobodin zanimive, tristo let stare spomine svo¬ jega pradeda Ivana. In zdaj posluša Ivan Slobodin čita- nje — svojih lastnih spominov. Predavatelj čita kajpada tudi o Ivanovi ljubezni, a dostavi iz lastnega, da bi Žalika bila Ivana takoj objela, ko bi ji bil resno oblju¬ bil zakon, ne pa da je le besedičil o ljubezni, kar je Žalika umela kot poizkus zapeljevanja. Ko pa je Ivan brez sledu izginil, je Žalika skoraj zblaznela. — Ko Ivan sliši to vest, pohiti nazaj ven v Gorjance; toda loti se ga huda dremota in zaspi. Ko se zbudi, vidi okrog sebe gole bregove in se zaveda, da se je povrnil v 19. stoletje. Vendar je nemudoma tekel k Žaliki in je takoj izrekel besedo o zakonu; čez 3 tedne je bila poroka. Postal pa je trden narodnjak z dobro nado v bodočnost , 2 ° go j (slovo = beseda), Rudovar. — V Jobsiadi je našel Men¬ cinger krajevno ime „Ohnewitz“ ((zaradi trapastih prebival¬ cev), in dva odvetnika: Schluck in Schlauch. — Da je Men. cinger imena res izbral s tega vidika, kaže njegova trditev (str. 117), češ, da slovenska zgodovina ne pozna nobenega „V e s c l i n a“, ampak le trpine. 20 Glede presoje sodobnih domačih razmer se je Trdina ujemal z Mencingerjem. O tem priča pismo, ki ga je prav tedaj pisal Trdina Dr. Turnerju 26. 7. 1889 (gl. Ljublj. Zvon 1913, 351) in kjer pravi: „Politično življenje ne daje se od¬ cepili od društvenega; kjer je to ostrupljeno, boluje in pro¬ pada tudi ono. Zato ni bilo čudo, da smo doživeli o zadnjih volitvah toliko sramotnih epizod; mesto jednega tabora, imeli smo dva in vsak tabor delil se je zopet na dve sovražni si stranki. Dogodila se je o tej priliki redka novica, da so po- XXVII V teh spisih se torej slika bodočnost kot doba sreče. Slabo plat prerokovane bodočnosti pa so, izvajajoč posledice pričakovanih uredb, strastno poudarjali spisi, ki so nastali kaj hitro kot kri¬ tika Bellamgjeve proslule knjige. Najizrazitejšega je spi¬ sal urednik ..Chicagoer Freie Presse", Rihard M icha- e l i s , z naslovom: „Ein Blick in die Zukunft", izrečno kot odgovor, oz. ugovor na Bellamijjev „Ruckblick“. Knjiga je pri Reclamu izšla leta 1890; v Mencingerjevi knjižnici je nisem zapazil, a poznala sta jo i on i Dr. Tavčar skoraj gotovo. 21 — Svoje stališče naprajm Bella- mgju je opredelil Michaelis že v uvodu, češ, vse Bella- mgjeve reforme se končno stekajo v goli komunizem. Ta pa se je pokazal povsod, kjer se je skušal uvesti brez verske podlage, kot zmota. Dandanes ga dobiš kol ustavno obliko le pri divjakih in ljudožerih. V obliki pa¬ rodije skuša nato pisatelj dovesti ad absurdum Bellamg¬ jeve teorije; opira se na splošni zakon razlikovitosti v stvarstvu. „Neenakost je zakon prirode; protinaravno in nesmiselno je, če hočeš uvesti brezpogojno enakost.“ Sličnost — da! — enakost ne. Posledica komunizma je odprava zakona in družine, prepoved verskih obredov. Najhujši udarec za človeštvo bi bila odtegnitev otroka materni vzgoji; človeštvo bi zapadlo barbarstvu. Med objavo svojega „Abadona“ je mogel Mencinger še porabili v svoji knjižnici D. Haekovo knjigo „D e mokrit d er Jung ere" (izšla leta 1893), ki v 39. poglavju z naslovom „Der neue Chiliasmus“ podaja strokovni pregled zgodovine utopizma, v obliki resne gazili disciplino celo farji ... Še huje mesarili so se po¬ svetni domoljubi najprej z honci, potem pa med sabo... Grešilo se je smrtno na jedni in na drugi strani jednako. Ta volitev nas je poučila, da smo Slovenci na Kranjskem še vedno oni isti politični otroci, kakor smo bili l. 18)8, s tem razločkom, da smo izgubili povsem idealni polet, s kojim smo se odlikovali tisto leto." 21 V Tavčarjevi „1000" opravlja vseučiliški profesor službo zvonarja v stolnici, pri Michaelisu pa je prejšnji vseuč. profesor zgodovine postal — pedel. — Migljaje za spis „1000" je dajal Tavčarju Mencinger (Gl. Prijatelj, Dr. Tavčarja zbrani spisi, IV. 197). XXVIII razprave. Oprt na dotedanja slovstvena dela, stvarno presoja pisatelj kvarne posledice komunizma — kajti vanj prehaja naposled vsaka utopija — ko bi njega uvedba sploh bila trajno mogoča. Kot zunanje sredstvo komunizma služi silni napredek tehničnih ved; vendar opozarja pisatelj, da tak napredek nikakor ne zboljša delavcu položaja v toliki meri, kakor se misli. Ko bi človeštvo sestalo iz enakih avtomatov, ki bi jih bilo treba le naviti, bi res delovali vsi z enako zmožnostjo in voljo in bi izhajali iz iste retorte. Človek pa bi bil bolj omejen nego v najhujšem suženjstvu. Vladalo bi klikovstvo in brutalnost številke, nikdar pa prava skup¬ nost. — Končuje pa Haek svoja izvajanja z zaupnim Pogledom v bodočnost (str. 621): „Prava svoboda ne pozna javnih postranskih interesov, ne pozna nobenega stanu, ona pozna le narod in narodne interese. Pojem naroda pa se je dandanes tako razširil kakor pojem mesta: mesto je celota, narod so vsi.“ Drastično izkoriščanje možnih uredb in nazorov ' bodoče utopije, nalašč prikrojene enkrat nazorom na¬ predne, drugikrat konservativne stranke, pa je imel Dr. M. neposredno pred seboj v Dr. Mahničev i »Indiji Komandi ji ", zlasti pa v parodiji te „In- dije Komandije", v Tavčarjevi satiri ,,4000", ki se ji očitno pozna zveza z Mencingerjem, v ideji najbrž nje¬ nim započetnikom. V drugi zvezi smo oba spisa navedli že zgoraj. — Naprtim Mencingerju so pri Tavčarju ‘ (,,Dr. Nevesekdo") vse trditve za nekaj potenc stopnje¬ vane. Junak v „4000" je Tavčar sam; zaspal je in so ga 2000 let imele v sebi moči zemlje, a leta 4000. ga je zbudil angel Azrael in mu je nato razkazoval tedanji svet; ko so bile uresničene vse želje Dr. Ničmaha-Mah- niča: Kranjsko, je papežka provincija. Polja so žalostna, v Šampanji je vse golo, kakor je bilo nekdaj v Sahari; ljubezen je neznana, za ženitev so naborne komisije, vso vzgojo otrok prevzame država; slovenski jezik je prav¬ zaprav izginil: olikanci govore latinski, nižje ljudstvo govori star, pozabljen jezik, a vsaki dve ure — drugače; slovenski narod pa je že davno poginil. Levstika še zdaj boli glava od slovniških napak, ki jih je moral slišati pred 2000 leti i. t. d. XXIX Take poteze porablja tudi Mencinger, a ne po Tav¬ čarjevo v svrho polemike in zasmehovanja, ampak z vso resnostjo in prepričanostjo blagega narodo- in člo¬ vekoljuba, ki ga vodi srčni nagon ozdravljenja, pobolj- šanja, osrečitve. Zato izzveni „Abadon“ v blago simfo¬ nijo spravljivosti človeštva med seboj in z Bogom ter v poziv na plodno delo; doktorja Nevesekdo pa reši iz nevarnosti, ki mu je pretila leta 4000., angel Azrael in ga postavi nazaj v 19. stoletje — boj nadaljevat, „Abadon“ na ruševinah načelno gradi, „4000“ na¬ čelno razdira; „Abadon" je v stvari odklonilna kritika sospisa „4000“. Četrt stoletja pozneje pa bi bil tudi Dr. Tavčar pisal „Abadona“ in ne „4000“. # * * Da ne bo napačnega sklepanja, poudarimo še en¬ krat: kar smo govorili o virih, se ne sme razlagati tako, da je Mencinger šele iz njih gradil svojega „Abadona“; M. je bil tako samobiten tvorec, da so mu viri slu¬ žili kvečjemu v podkrepilo lastnih misli. „Ab ado n" je dolga leta rasel z njim in v njem; na¬ posled j e d o r a s el v to, kar j e zdaj in kar bo ostal: evangelij pravega slovenstva. „Abadona“ je treba citati, večkrat citati. Razlagati 2 ' 2 ga njegovim bralcem ni treba; o njem veljajo be¬ sede, s katerimi je Briand odklonil zahtevo, naj neki svoj govor razloži: „Quand on interprete, on affaiblit" 22 22 Ker bi obseg knjige preveč narasel, smo morali opu¬ stiti podrobne opombe. Za idejno umevanje spisa (o tem gl. naš predgovor v III. zvezku, str. 20. i. sl.) jih splošno omi¬ kani bralec ne potrebuje. Takisto vedo bralci sami, vkoliko so se Mencingerjeve napovedbe že izpolnile ali se izpolnju¬ jejo. — Novih utopističnih spisov, posebno z ozirom na čudoviti napredek tehničnih ved, nam je prinesla nova doba lepo število in nekaj senzacionalnih; pustimo jih v svoji zbirki; kajti nam Slovencem še dolgo ne bodo prekoračili „A b a d o n a". Zakaj? Zato, ker je „Ab a d o n u“ glavno duševna, ne pa tehnična st r a n. 23 L’Europe Nouvelle, No. 4 60 (4. 12. 1926) p. 1652. XXX Abadon. Bajka za starce. Pripoveduje Neja* Nemeigren. I. Ondi, kjer se lena voda zelene Krke druži z bodrimi valovi bistre Save, sedita v ozkem, lahnem čolnu dva gospoda. Gospod, ki sedi na krmi ter vesla varno in spretno, je mož velike rasti in krepkega života. Opravljen je ukusno in lično. Na obrazu se mu bere priletnost, toda brez tistih črt, ki značijo strasti ali pešanje telesnih moči. Rjave oči so mu duhovite in prijazne, vendar ne kažejo in ne pridobivajo sočutja. Sredi čolna na prečni deski pa sedi gospod, ki je lepa podoba zdrave mladosti, visok, vitek, črno¬ las. Na okroglem, bledem, prikupljivem obličju mu je sicer razlita nekova bolestna rdečica; vendar kaže vse, da se je mladeniču, ki ima blizu petindvajset let, življenje dosedaj snovalo in sanjalo brez du¬ ševnih težav in brez gmotnih skrbi. Zaupne modre oči mu zvedavo in nestanovitno gledajo izpod glad¬ kega čela. — Opis naj zadošča, ako še pristavim, kar se tiče mladeničeve obleke, da ni imel druge oprave nego plavalne hlačice. Ob tem nedostatku se blagovoljni bralec ne spotikaj... Na drugi ali tretji strani te povesti bo moj junak oblečen že prav spodobno in sijajno. Stari gospod izpregovori: „Prav kakor kaplja na bilki je viselo vaše živ¬ ljenje, ko sem prihitel s čolničem in vas otel iz vrtinca. Izvolite torej priznati, da imam nekaj pra¬ vice do vaše osebe.“ 1 1 „ »Oprostite, da vas v svoji osuplosti in raz¬ buriti nisem še zahvalil, kakor mi je sveta dolž¬ nost." “ „Nič ne de; saj ste se jedva odsopli." „ »Vendar mi je prva dolžnost, vam izreči za¬ hvalo, neznani rešitelj; in druga dolžnost mi bode, da vam povrnem veliko dobroto, kolikor mi je možno. Kako se bode razveselila ljuba moja mati, ako ji smem predstaviti vas, ki ste ji oteli življenje edinega otroka!" “ »Kaj ne, gospodič, voda ima svojo moč? Isti- nito, ne samo ohladila, temveč tudi obnovila vas je. Prav pozabili ste, kako ste pred pol ure drugače mislili o življenju in da se niste kar nič spominjali ljube svoje matere." „ »Oprostite, gospod; toda vašega očitanja ne umejem." “ »Nikar praznih besed, gospodič! Brez šale in varanja govoriva iz oči v oči! Videl sem, kje ste se slačili; opazoval sem, da vrlo plavate in da dobro poznate sovodje Krke in Save; tajiti ne morete, da ste plavali, premagujoč valove, naravnost v najsil- nejši vrtinec, iz katerega se človek ne more oteti. Po pravilih rednih moižgan morava torej soditi, da vašega utopa v tem vrtincu ni učinil slučaj nego premišljen namen. In še to: obleko ste pustili na očitnem prostoru blizu hojenega pota, da bi mislili ljudje in posebe vaša mati: Ponesrečil se je pri kopanju!... Oj, vi pristni vzornik svojega veka: celo umirajoč varate." „ »Res je, gospod; brezupnost mi je omamila glavo in v slepi strasti sem se hotel končati." “ »Bodisi. Za vzroke se ne bom prepiral. Nekova doslednost je bila v vaši omami; sicer pa tisti, ki se z ognjem šali, ne sme tožiti, če se mu hiša zapali nad glavo." „„Ne zamerite, neznani gospod; pri meni ni bilo šale. Oh, ko bi vedeli...“ “ »Nagibe, seveda!" seže stari gospod mladeniču v besedo. »Dobro jih vem in poznam; stari so koli- 2 kor človeški rod. Tisto prekletje, ki je vžgano v človeški zarod kakor nekovo Kajnovo znamenje: ljubezen! Tista pošast, ki pod krinko divne lepote nase vabi in priklepa mladost in starost, ki zbuja neizkušencem najnežnejša čustva, ki v duhobolnih pesnikih poraja čarobne, večnosti vredne poezije! In ta nakazen, kako nesrečno deluje! Mladeniča zavaja v pogubo, mami moža, osmešuje starčka, izpreminja varčnost in poštenost pridnega obrtnika v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka mo¬ drost v bedastočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja blaginjo srečnih družin in se vzpenja celo do prestolov, zatirajoč pravico, slepeč državnike in kakor požar vnemajoč vojne in prelivanje krvi bed¬ nih narodov. Ta velesila, ki posameznika neusmi¬ ljeno premaga, ako neprestano ne beži pred njo, je omamila tudi tebe, ker si ji nepremišljeno po¬ gledal v vabeči obraz. Vendar ne žaluj — taka usoda je pred teboj in bo za teboj zadela milijone zemlja¬ nov, ki vsi kakor vešče letate v plamen, da vas upe¬ peli! Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telesa, mora biti suženj tej ljubezni, in to vse samo zato, da ta človeški zarod ne izumre in da ne prestanete jprelepe izemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in jo polniti s slavnimi svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi! Oj bede človeške! Kako pa tudi prevzetujete v svoji zaslep¬ ljenosti! Kako že poje psalmist o človeku: „Le malo njega si ponižal pod Seboj, ovenčal s slavo si ga in s čaščenjem, da gospoduje človek Tvoj nad Tvojih rok stvarjenjem." *) „In kaj je vaše gospodovanje? Zgolj metež ste, ki v njem gomaze brezštevilne strasti in bede: kaos, ki v njem brodita eros in anteros — ljubezen in *) Psalm Vlil. v Velesovem preveodu. 3 1 črt. „Ljubeč roditi, črteč moriti,“ to sta tečaja, ob katera se suče delo in nedelo zemljanov! Izjeme so, toda teh je le malo. Vi, mladenič, pa niste izjema nego samo atomček iz tega kaosa, ne najslabši, vendar tolikanj vreden, da sem iztegnil roko v vašo rešitev.*' Stari gospod umolkne, kakor bi si hotel odpo¬ čiti; zakaj govoril je s prestanki in strastno. Mladi gospod pa komaj premaguje veliko muko. Srce se mu krči zaradi tega preklinjanja ljubezni in človeštva; zdrobil bi bil vodnika, toda v njega oblasti je kakor uklenjen in ne more se braniti, ako se mu oni tako roga v obraz. Ohrabri se in reče; „ „Nimam časti, da bi vas poznal, gospod. Samo to vem, da ste me oteli. Dvojim pa, da imate pravico do takih besed. Pripeti se časih tako, da človek ne more več živeti; jaz bi moral skočiti nazaj v vrtinec, ako še delj tako žalite moje osebno razmerje. Druge obrambe nimam.** “ „Počasi, gospod,“ odgovori starec mirno in hladno; „jaz vas poznam že dolgo; tudi vi bi mene lahko poznali, pa niste pazili name. Kar sem govoril, sem govoril po svojem prepričanju. Zahtevam pa, da spoštujete moje prepričanje, pridobljeno po opa¬ zovanju mojih prostih oči. Vaše neizkušene zaljub¬ ljene oči pač vidijo' drugače; a svobodno imejte svojo drugačno sodbo. Svobodno vam je tudi poskusiti, je-li iz Save ali iz Krke krajši pot do dna pekla; dru¬ gič ne iztegnem roke za vami. — Toda čemu prazne besede? Vsakdanja izkušnja uči, da tisti, kogar otmo, kadar hoče baš uničiti svoje življenje, ne poskusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik; marveč goreče se oklene življenja in sladke navade človekovanja... Torej zagrinjalo čez to, kar je bilo, in rajši odgrniva bodočnost, ki se ji itak ne morete umakniti. Omenil sem že, da sem pridobil -nekaj pravic do vaše osebe. Ali mi to še priznavate?** „ „Qotovo, gospod! Zagotavljam vas iznova svoje neomejene hvaležnosti.“ “ 4 »Zopet prazne besede! Malopriden dobrotnik, ki izkazuje dobrote zato, da bi ga osrečenci hvalili! Slab poznavatelj ljudi, ki pričakuje iskrene hvalež¬ nosti za storjene dobrote! Odklanjam in odpuščam vsako hvaležnost, mladi človek.“ „ „V vaši oblasti sem, gospod, in vam na raz¬ polago." “ „Res ste v moji oblasti; vendar svobodni ste bolj, nego si mislite. Ali nisva pravkar poudarjala, da se lahko celo zopet utopite, ako vas je volja? Dogovoriva torej trdo, moško pogodbo, kako mi — dovoli, da te tičem — pošteno odslužiš to življe¬ nje, ki za nje moraš zahvaliti mene." „ »Pripravljen sem, gospod." “ »Ne, nisi pripravljen! Ko bi bil čoln bliže brega, bi skočil na zemljo, preden izrečem prvo besedo najine pogodbe. Umevno je, da ti je tesno pri srcu: nekoliko te zebe — obleke nimaš, solnce gre za goro — in čoln plava v krajino, tebi manj znano. Res, da se me nekamo bojiš; toda vse to' ni tako mučno, kakor bi ti bilo sedaj neznosno, ako bi bil tam, kamor si bil namenjen, ko sem te potegnil iz Vrtinca." „ »Prosim, gospod, usmiljenja; saj vidite, da se kar tresem." “ »Mene sicer nikoli ne zebe; vendar izpijem po¬ žirek iz te tebi znane steklenice. Potegni tudi ti kre¬ pek požirek, da te mine mrazota." Gospod vzame čutarico iz žepa in jo ponudi mladeniču; ta jo slastno nastavi na usta. „„To greje, gospod! Lepa hvala za izvrstno okrepilo." “ »Taka tvoja gorečnost mi je pogodu. Treba dalje, da se seznaniva. Ti si stari moj znanec Samo- i'ad Veselin. Meni pa je ime Abadon, in jaz nisem človek." Stari gospod se pri zadnjih, zateglo izgovorjenih besedah sklone proti mladeniču in temu se zazdi, kakor bi ga oni kar prebodel s svojim žarečim po¬ gledom. Nezavesten pade v čoln. Ornotil ga je nekaj 5 požirek neznane, otrovne pijače, nekaj pa gospo¬ dova izpoved. Zdajci priplava sedem velikih somov pred čoln in vsi se uvrste predenj. Abadon jim vrže dolg motvoz, tega somi primejo in nato vlečejo lad¬ jico gladko in hitro po Savi navzgor proti Brežicam in Krškemu mestu. Zajedno prifrfotata dve vjeri* in prineseta Samorodovo obleko na čoln; obleka se precej sama ob sebi obleče na telo omedlelega mla¬ deniča. Abadon položi roko Samorodu na čelo; ta se takoj zave ter osuplo vpraša: „ „Odkod ta izprememba? Oblečen sem, in čoln se sam pelje." “ „Majhna reč," odgovori Abadon. „Po obleko sem se peljal in te opravil, ko si bil nezavesten. Čoln mi vlečejo somi, ki sem jih naučil vožnje, kakor vi vole in konje. — Toda nadaljujva svojo reč. Gotovo so vas v srednjih šolah nadlegovali s Klopstockovo Mesijado in nemara ti je v spominu ostal skesani peklenščak Abbadona?“ „ „Še se ga spominjam, res. Prav sočuten zna¬ čaj mi je bil Abadon. V devetnajstem spevu Mesi- jade, če se ne motim, se preslavlja, kako je bil zopet sprejet med nebeške krilatce. Miri in greje se mi srce, ako ste vi tisto blago nadzemeljsko bitje." “ „Bodisi. Vendar, ako bi bil Sveto pismo bral tako pazno, kakor si dolgočasnega Klopstocka, bi bil ondi našel tudi mojo malenkost. V devetem po¬ glavju Janeza blagovestnika Apokalipse bereš, da sem krilatec iz brezdna in .kralj kobilic, morečih človeški rod. — V nebesih ne čitajo Klopstocka, zato je ostalo vse pri stari Apokalipsi, in Klopstockov Abadon ostane še dolgo zgolj licentia poetica." „ „Torej ne vem, kako naj vas zovem." “ „Gotovo svojega rešitelja! Sedaj zopet dihaš zrak izpod neba, mlad si in zdrav, imovit in izobra¬ žen. Odprta so ti vrata v veselo, svobodno življenje. * Vir, sova uharica. 6 r 0 je dokaj. Nemara pa tudi tvoja Cvelana tebi ni izgubljena." „ „0h, gospod, izgubljena je, prav sedaj poro¬ čena z drugim!" “ „Res je poročena; ali to je tudi vse. Pred dobro uro nisi mislil, da bodeš sedaj še živ. Preden poteče druga ura, se utegne zopet kaj pripetiti, česar tudi nisi pričakoval." „ „Je li možno, gospod, da si otmem Gvetano?" “ „Zakaj bi bilo nemožno? Toda o tem ne govo¬ rim, dokler ni sklenjena pogodba med nama." „ „Kar narekujte, gospod! Vse storim, kar uka¬ žete, da si le zopet pridobim Cvetano," “ „To ne gre tako, Samorade moj! Ukaz ni po¬ godba. Sicer pa vedi, da se tudi zel duh lahko pri¬ lagodi šegam in potrebščinam sedanje dobe in da jaz nisem toliko hudobec, kakor morda sumnjaš." „ „Lepa hvala, gospod, osrečujete me.“ “ „Duše tvoje ne zahtevam, saj bi jo bil ravnokar dobil zastonj. Tudi so človeške duše sedanji čas prav poceni. Tako silijo v pekel, da bi jih tam doli odvračali, ako bi smeli. Celo tvoje sence ne iščem, dasi bi nje nedostatek tebi delal manj sitnosti nego Petru Schlemihlu v znani Chamissovi bajki. Toda oslepariti se tudi ne dam, kakor je mojega tovariša prevaril poljski pan Twardowski in še marsikdo drug. Ti daš nekaj meni, jaz nekaj tebi. Nečem pa, da bi dal ti več, nego dam jaz. Ust opil mi bo¬ deš nekaj vsakdanjega spanj a.“ „ „Spanja? Kako se bode to vršilo?" “ „Prav lahko. Vi ljudje toliko jadikujete o krat¬ kosti svojega življenja; vendar še od tega prespite skoro polovico. Koliko več bi živeli, koliko si pri¬ hranili dni in let; koliko več bi si v sedanji dobi — urnega delovanja brez počitka, v dobi brezobzir¬ nega tekmovanja brez prestanka — nakopičili bo¬ gastva in zaslug, ako bi manj spali! Ti spiš na dan po debelih devet ur. Zadošča ti pet ur, štiri pa pre¬ pustiš meni." „ „Malo spanja bode, gospod!" “ 7 „Dosti ga bode, samo da se navadiš. Ako ne moreš, pa pozneje predrugačiva. Tvoj oče je v tvo¬ jih in poznejših letih tudi potrebovat samo po pet ur spanja na dan, in to je sedaj tebi v veliko korist. Tudi tvoj dobiček je očividen. Vsak dan živiš štiri ure delj; in karkoli počenjaš pametnega v teh štirih urah, vse je bolje nego spanje — začasna smrt med življenjem. 1 ' „ „Če smem vprašati, čemu vam bode spanje?" “ „Odpusti mi odgovor na to vprašanje. Čas po¬ znaš. Da bi poznal večnost, nedostaje ti duševnih zmožnosti. Torej tudi ne moreš preceniti, koliko je zame vredno spanje, bodisi kratko: pretrgljaj večnosti, pozaba samega sebe, prestanek nepresta¬ nega trpljenja." „ „In kaj mi izvolite podeliti za spanje?" " „V odplačilo za spanje te hočem obsipati z do¬ brotami. Neviden in neslišen bodeš, kadar in dokler • hočeš. Stopal boš, kamor te je volja, na zemljo in nad zemljo. Videl boš vso sedanjost, videl nekda¬ njost in bodočnost. Da ima hudič neizmerno de¬ narja in da čuva vse zaklade, to je znana reč. Po¬ vrhu ti bodem služil vseh dvajset ur na dan, kar jih ne bom prespal." „ „To bo preveč, gospod." “ „Nič preveč. Saj si boš sam izbiral in rabil mene in mojih dobrot le toliko, kolikor boš sam želel. Moja služba pa ne bo šala. Z mojo pomočjo lahko tekmuješ z najbogatejšim zidom in kmalu dosežeš plemstvo in odlične rede v mnogih državah; pri¬ kupiš sijajne palače, plodovita velika posestva in neusahne rudokope. Slavljen podpornik boš pesni¬ kom in umetnikom, veljavno ime si pridobiš med učenjaki, dobrotnik boš narodu in državi ter vred¬ nim in nevrednim bližnjikom. Sploh, kadarkoli se bodo imenovali prvaki tega planeta, bode takisto imenovano tvoje ime." „ „Take slave, gospod, ne želim. Vsega imam dovolj za življenje; želim si samo srečne, večne zveze z ljubljeno Cvetano." “ 8 „No, bodemo videli. Slast pride med jedjo. In Cvetana! Morebiti dobiš to, morebiti drugo. Sedaj ti ena bega glavo, potlej jih boš hladnosrčno izbiral, lepe, bogate in omikane, pametne in neumne. — Toda pustiva to. Torej velja štiri ure spanja na dan?“ „ „Velja, gospod." “ „Prav. Vsaka pogodba pa ima, kakor morda veš, postranske zaveze. Tudi najina ni brez njih. Vode se bodeš moral ogibati; ne smeš je piti, ne umivati se v nji. Če prideš z vodo v dotiko, najina pogodba opeša ali celo izgubi svojo moč. Z vodo dojdeš v veliko nevarnost ali nesrečo in jaz bi te ne mogel več oteti iz nje. Zatorej ti vodo ostro pre¬ povedujem." „ „Milo prosim, gospod, dovolite mi vodo, brez katere človek skoraj ne more biti! Rad se odrečem ' mnogi drugi vaši blagosti, da mi vsaj privolite ne¬ koliko vode." “ „Biti mora tako in ne drugače. Voda ima nekaj posebnega, česar ti ne umeješ. Jakši sem nego vse zemeljske sile in mogočnejši nego vse, kar je rojeno in smrti podložno; vendar nisem svoboden; vezan sem na večne svoje zakone, in prav zaradi teh ti ne pripuščam vode. Pil boš pivo, vino in sok od zelišč in sadov, ki jim sedaj še imena ne veš; umival pa se boš kakor sloveče krasotice v mleku in vinu. Sčasoma boš vode prav lahko pogrešal." „ „Bodisi, gospod. Tudi ta pogoj je sprejet. Iz¬ volite mi še povedati, do kdaj naj bi veljala najina pogodba?" “ „Pametno vprašanje, ki se mu spodobi iskren odgovor. Naj velja prvič samo za štirinajst dni. Če se privadiš, če ti bo moja pomoč delj ugajala, če nie bodeš delj potreboval, pa pozneje pogodbo po¬ daljšava na gotov ali nedoločen čas. Samo tega te opominjam, da tvoje življenje ni v moji oblasti, da ne vem meje tvojemu nazemeljskemu bivanju in da višja oblast, ki je nad nama, lahko prekriža in uniči najino pogodbo." 9 Po teh besedah stopi Abadon pred mladeniča in seže z drobno, lično roko v mladeničevo desnico, ki jo prikupno strese in stisne. Abadonova roka je bila nenavadno gorka in njega nohtje so pustili na mladeničevi desnici viden sled, kakor bi se bili vžgali v kožo. Abadon pa osup¬ lega mladeniča potolaži, da to znamenje njune zveze vidita samo ona dva in duhovi, ki jima morajo streči. Nato potegne iz žepa tanek, kovan obroč in ga pomoli Samoradu, rekoč: „S tem obročem si neviden, neslišen in netehten, kadar hočeš in dokler hočeš; slušali bo tvoje ukaze in te nosil, kamor porečeš; odpiral bo gore in zaklade, pa tudi misli in usta ljudi, da bodo vpričo tebe govorili čisto resnico; z njega pomočjo boš videl v vsako daljo skozi temo in zid; kadar pa pokličeš mene, precej pritečem, najsi mi je priti od druge zvezde. To ti je menda dovolj za nocoj. Druga čudna svojstva tega obroča ti povem pozneje." Nato Abadon obroč raztegne kakor gumila- stiko in ga dene strmečemu mladeniču okoli vratu. Obroč sede na vrat, kakor bi bil vlit, in se ne pre¬ makne in ne odtegne od kože. Mladeničevo zadrego pomiri Abadon, rekši, da je ta obroč vsakemu tret¬ jemu človeku neviden; kože pa se zato drži tako trdno, da se ne izgubi in da Samoradu ne bode nad¬ loga, temveč dragocen čaroben pomočnik. Vtem pripluje čoln h kraju in obtiči na bregu. Gospoda stopita na breg. Abadon potegne čoln za seboj, preobrazi ga v veliko volneno ogrinjačo' in ko se ž njo ogrne, poda Samoradu desnico ter pri¬ jazno reče: „Sedaj ležem spat — prvikrat v večnosti. Te štiri ure naj mi bodo spanje — brez sanj; tebi pa naj pokažejo spretnost in urnost mojih služnih duhov, ki bodo vestno slušali tvoja povelja. Svarim te, rav¬ naj premišljeno in varuj se vsakega strastnega ali po zakonih prepovedanega dejanja. Baš sedaj, ko so ti podeljene tolike kreposti, ko se ti lahko izpolni malone vsaka želja, bodi oprezen in preudaren ter 10 kroti svojo voljo; sicer zabredeš v nadloge, v kate¬ rih se boš brezupno kesal in zaman žaloval po ža¬ frani sreči, ki se ne vrne nikoli." Abadon izgovori in izgine, nevidno kam. Samo- rad Veselin ostane tako sam na Savskem produ med Brežicami in Krškim in se počasi predramlja in predrami iz vtiskov omotnega sestanka. Zdi se mu Vse kakor morna sanja; vendar, da je bilo vse resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in h koži prirasli lanec na vratu. Naglo je osnovan ukrep, napotiti se proti domu, vrniti se k ljubi materi, od¬ reči se vsi zvezi z Abadonom in s peklenskimi sužnji, Pozabiti Cvetano in začeti novo koristno življenje. Proti izvedbi tega sklepa pa se dvignejo nepre- lazne zapreke. Sava narašča v povodnji, za ozkim Prodom se razprostira nepredorna vrbina, grmovje ndadih vrb in topoli, gosto pomešano s češminjem in glogom, in to vse je zvezano in prepreženo z dolgo, krepko srobotino in viniko. Samorad je kot priden lovec poznal vrbino in vedel, da bi bil brez¬ uspešen vsak poskus predreti skozi tako pragrmov- je. In kam se naj obrne? Poznal je precej Savske bregove; toda kraj, kjer je stal, mu je bil popolnoma neznan. Videl je samo široko, očito rastočo Savo, breg pod nogami, ki se je ožil čim dalje bolj, gosto zapleteno vrbino za seboj, a zgoraj in spodaj ob veliki strugi Save še postranske struge, ki so bile tudi ograjene s takšno vrbino. Spoznal je, da iz tega prostorčka ni mogoče uiti, in lotila se ga je brez¬ upna slutnja, da ga je Abadon namenoma zavedel v to zagato. V tem obupu mu nasprotne misli zmedeno roje po glavi. Morda bode slučajno otet, če je blizu člo¬ veška naselbina ali če se pripelje čoln ali plav doli po Savi. Na ves glas kliče na pomoč, toda njegov glas se utaplja v šumečih valovih. Morda umre od gladu, do omaganja čakajoč pomoči na bregu ali na vejah krepke topoli; morebiti ga odneso in utope 11 valovi rastoče povodnji. Zgolj smrtni strah brez rešilne misli! — Ko mu tako brezupnost in kesanje pretresata dušo, mraz pa utrujeno, lačno telo, se ozre na zvezdo večernico in na visoko, nemo nebo in zaželi si, da bi po dolgem času zopet molil zaupno in goreče, kakor nekdaj v detinskih letih ob večernem zvo¬ njenju v materinem naročju, in da bi od Boga izprosil pomoči, ki mu je ne more prinesti zemelj¬ ska sila. Solzeč se in ihteč, sklene roke, kakor ga je na¬ učila pobožna mati. V tem hipu zadene ob čutarico v naprsnem žepu gorenje suknje; potegne jo iz žepa, odmaši jo in nastavi na usta. Notranji glas mu pravi: „Ne pij, to je peklenski dar, tista čutara, iiz katere požirek te je nedavno omamil do omedle¬ vice. Ne vdaj se Abadonu! Rešitev morda že do- haja.“ In prav takrat ugleda Samorad v megleni dalji čoln, v katerem veslata dva ribiča proti njemu doli po Savi. Odgovarja pa drug notranji glas: „ „Čutara je moja, ne Abadonova; če me zebe po vsem životu, zakaj bi se ne ogrel s požirkom? Prej me je ta pijača ogrela, zakaj bi mi sedaj škodovala?" “ Sla in hladni um sta premagala opomin vesti: Samorad, ribiča na ves glas prizvavši, krepko po¬ tegne iz steklenice... Zazdi se mu, kakor bi bil živ ogenj vlil v vse ude. Ribiča se odzoveta glasno in dobrovoljno' ter naravnata čoln proti bregu. Samo¬ rad pa vzklikne: „ „Blaga, rešna kapljica, zopet si mi oživila srčnost! Obroč, izkaži svojo moč! Služni duhovi, služite! Nesite me na Cvetanin dom! Prej pa podajte tema čolnarjema vsakemu kilogram cekinov!" “ Toliko da izgovori, že se dvigne v zrak. Ribiča pa uzreta vsak na svojem sedežu skledico, polno svetlih zlatov. Ko naglo odrineta od brega, začuje Samorad, počasi se dvigajoč, nastopni pogovor iz bežečega čolna: 12 »Najubožnejši ljudje so ribiči in jaz sem vseh ribičev največji siromak; vendar se ne dotaknem tega bogastva. To je hudičev dar. Ali si videl, kako Je zažarelo okoli tiste pošasti, ko sem jo krščanski pozdravil »Hvaljen bodi Jezus Kristus?" Kako naju Je gledal mož s krvavimi očmi iz zabuhlega rdečega obraza?" In prvi ribič dvigne veslo iz vode in pomete skledico z zlatom raz svoj sedež v globoko Savo. „Ako ti ne maraš tega zaklada," odgovori drugi ribič, jaz tudi prebijem brez njega. To je povodnji jnož, ki nikdar ne prinese sreče. Glej, kako raste in se vzpenja v zrak! Beživa, hitiva!" Drugi ribič potegne veslo iz vode in brsne bo¬ gato skledico daleč od sebe. Cekine požre savsko dno, lesena skledica pa se ziblje na pluskajočili va¬ lovih. »Škoda skledice, ki je tako lepo ostružena," pristavi drugi ribič. Ribiča molče veslata dalje, Samorada pa neso nevidne roke lahno in varno proti vzhodu. II. Blizu tiste rečice Sotle, ki že tisoč let politično loči Slovence od Hrvatov, na nizkem obrežju, po¬ lagoma rastočem iz ravnine, stoji prostoren, četve- rokoten, visokozidan ograd s stolpiči na vsakem oglu. Sredi južne stene je tik ceste širok vhod, ki ga zapirajo stara železna vrata; pri vratih znotraj sloni vratarjeva hišica z oknom na cesto. V spred¬ nji polovici rečenega ograda se razprostira belo posuto dvorišče; na obeh straneh te polovice se vrste gospodarska poslopja, hlevi, skednji, kleti in žitnice ter stanovanja za družinčad. Na sredi, na vse strani prosto, pa stoji gosposko poslopje s ple- menitaškim grbom nad vežnimi vrati, stara, vendar nkusna stavba z visokimi okni in z nadstropjem. V ozadju obzidanega četverokotnika pa je skrbno obdelan sadovnjak z novim cvetličnjakom. To je Cvetanin dvorec. 13 Spredaj in zadaj se razgrinja ravno polje s plod¬ nimi njivami in travniki. To polje obrobljajo na levi in desni strani zložna brda, obsajena s pleme¬ nito vinsko trto. Pod temi griči so majhne vasi z večinoma lesenimi hišami, ki imajo rdeče pobar¬ vane stene in slamnate strehe. Po brdih so vsejani vinski hrami in bele zidanice brez števila in reda; ondi se časti Vinko Lozič, ki so ga stari pogani ime¬ novali boga Bakha. Manj številne se nam pa zde cerkve, katerih med tem maloimovitim prebival¬ stvom ni toliko in tako očitih, kakor so ob gorenji Savi in ob Savinji. Gori ob Sotli in doli ob Savi vidimo ponosne gradove z velikimi pristavami, v širni dalji pa gleda z zelenih kranjskih, štajerskih in hrvaških gora iz hrastove in bukove šume tu bela cerkvica, ki jo je nekdaj sezidal pobožni kmet, ondi siva razvalina gradu, ki ga je dal postaviti srednjeveški vitez kmetom za strahovanje. Po sredi te ravni se vije proti Savi motna, ribovita rečica Sotla v globoki, brezskalni strugi. Veselo, blagosrčno in kakor po vseh vinskih krajih lahkoživno in srednjeimovito ljudstvo pre¬ biva na obeh bregih rečice Sotle. Ista nošnja in šega, ista govorica, iste pravljice in pesmi domu¬ jejo tu in tam; može in ženijo, bratijo in botrinjijo se z desne na levo in z leve na desno stran; vendar koliko razliko, koliko pregrado je med obema bre- goma ustanovila tisočletna zgodovina, toli sovražna enemu in istemu narodu, stanujočemu na obeh bregovih, narodu, ki bi bil po svojih vrlinah vreden večje sreče in slave!... Da, če gledaš deželico ob dolenji Sotli ali od severnih Bizeljskih ali od južnih Zagorskih goric, — od veselja ti utriplje srce, da je tudi ta rajska zemlja „Lijepa naša domovina"; zajedno pa ti zaigra solza v očesu, ko se spomniš iz zgodovine, da prav ta blagi, a premehki narod ni bil samo „stare slave djedovina", nego tolikrat to, kar Nemci imenujejo „Volkerdunger“; da je drugim narodom mladil kri in mozeg, da je hodil za stranskimi mogotci, verno in potrpežljivo jim 14 služeč, in da se je mnog sin, ki bi bil med nami »naša dika", ujel v zlato mrežo, da je prodal tujcem nm in srce ter potem pozabil svoje matere in pre¬ ganjal rodne brate ... Toda nazaj k naši povesti! Abadonovi služni duhovi so Samorada Vese- lina hipoma prenesli od Savske brežine v Cvetanin dom in ga tam rahlo postavili na cesto pred vra¬ tarjevo hišico. Samorad je skozi gosto zamreženo °kno spoznal svojega znanca, starega vratarja Miška, ki je v medlo razsvetljeni, nizki sobi sam samcat sedel za debelotesano hrastovo' mizo. Pred sabo je imel stare mere bokal starega vina, krožnik z obilimi kosi tolstega kopuna in skledo rumenih krapov, kakršnim pravijo okoli Kranja „bob“. Vratar Miško je baš pri delu, ki krepi telo: ste¬ klenico je izpraznil do polovice, eden krap cmoka med zobmi, drugega drži v roki, tretjega meri z očmi. Vtem potrka Samorad na okno. Miško se ob¬ lastno odzove, ne da bi obrnil oči od sklede. „Pozvoni, kdor hoče v hišo!“ Samorad se skloni pod okno in zakliče: „ „Čujte, Miško! Jaz sem, Veselin!““ Potlej je bilo' pa takoj vse drugače in Samorad je v malo trenutkih sedel za mizo pri vratarju, ki je znanemu gospodu celo ponudil kupico vina. Tako ga je razveselila Samoradova priljudnost. „Prišlo je, česar se nismo nadejali," povzame Miško besedo. „Kolikokrat sem vam šel odpirat na tako trkanje, danes pa sem vas pozabil hitreje nego prodano pse“. „ „Prav žalostno, res,“ “ odgovori Samorad. „ »Vendar, kakor sedaj vse kaže, me bodete morali še bolj pozabiti. Je li bila poroka vsa v redu?" “ »Vse je bilo v najlepšem redu, gospod. Nevesta se je nekoliko solzila, če dovolite. Pravijo pa, da je sedaj taka navada pri gospodi." „ »Dosti povoda je imela se solziti!" “ vzdihne Samorad. „ »Kaj pa ženin? Kako se je nosil?" “ 15 »Veselega, žarečega obraza je bil, če dovolite, kakor ga še nikdar nisem videl. Ko smo vozili od poroke, so se mu od streljanja splašili konji in skočili v stran. Gospod je padel z voza in si je pohabil nogo; vendar ne hudo. Posadili so ga zopet v kočijo in ga potem prenesli iz kočije v naslanjač k obedni mizi. Tam, če dovolite, že dve uri je in pije, kriči in poje. To pa, če dovolite, vendar po¬ meni nekaj hudega, ako se ženin zvrne na vožnji od poroke. Bog nas varuj nesreče!“ „ »Ubila ga strela!" “ zamrmra Samorad. »Nemojte, gospod, tako govoriti! Želim vam vso srečo. Želel sem vam in želeli so vam vsi, ki vas poznajo, gospodično Cvetano za nevesto. Toda Bog je drugače odločil. Bog varuj, da bi želel ne¬ srečo novemu svojemu gospodarju." „ »Pošteni ste, Miško, in vedno vas čislam. Ali me še kdaj izpustite skozi železna vrata, če potrkam kakor nekdaj?" “ »Morebiti vas bom, če dovolite, morebiti ne; kakor bo božja volja in povelje novega gospodarja. Da, gospod, starih časov ne bo več, če dovolite. Veliko se še izpremeni, zlasti za nas siromake." „ »Vsaj kako moje pisemce boste stisnili gospe v roko? Ali tudi ne?" “ »Kaj bi goispe dražili rahlo- srce? Kaj bi jo spo¬ minjali tega, kar mora pozabiti! Če dovolite, gospod Veselin, pojdite v širni svet; mladi ste, bogati ste in lep gospod, da nimate vrstnika v vsem Zagorju; vam cvete še mnogo gospodičen. Težko se poslav¬ ljam od vas, če dovolite; toda videli ne bodete veselejšega človeka od mene, kadar -se vrnete v naše kraje z ljubo ženko pod pazduho. Meni se vse tako zdi, če dovolite, da to skoro učakamo." Stari Miško je to povedal prav goreče in po¬ trdil z globokim požirkom iz kozarca. „ »Ljubi Miško," “ pravi Samorad, ravnaje se na odhod, „ »prav rad sem vas imel in tudi vi, mislim, mene niste nikoli črnili in tožili pri Cve¬ tam. Zato vam sezam prijateljsko v roko. V spo- 16 hiin pa vzemite tole urico, ki sem jo ravnokar dobil nalašč za vas.“ “ „ „Nikar, gospod! Ta ura je zame predrago¬ cena. če dovolite, meni se spodobi samo kaka Malenkost." „ „Ne, Miško, drago vas cenim. Zatorej, le ob¬ držite jo.“ “ Naposled je Samorad Mišku vendar vsilil uro, ki je bila res dragocena. Prinesli so mu jo bili nevidoma služni duhovi. Samorad stopi iz vratarjeve sobe na temno dvorišče. Nikogar ni ondi. Samo domači pes veselo 2 alaja in skoči k znanemu gospodu; toda žalostno cvili in išče potem sledu, ko se da Samorad neviden hi netehten prenesti v svetlo svatovsko dvorano. Nepovabljeni svat tam seveda precej zapazi, da zanj niso pogrnili mize, niti mu pripravili sedeža. Sede torej na peč in prav hvaležen je pečarju za la prijetni sedež, s katerega ga pač ne spodi nihče. Ondi je tudi najugodnejši prostor za opazovanje Vsega pirujočega omizja. Tega opazovanja se Sa¬ morad precej loti, skrbno pazeč, da nikakor ne izda nevidne svoje navzočnosti. Samoradu nasproti sedi Cvetana, v nevestini opravi še bolj cvetoča. To je res krasna ženska v cvetju edenindvajsetega leta. Opazovalcu sveta za¬ došča, če povem, da je bil Cvetanin oče plemenit Hrvat iz Zagorja, mati pa Slovenka z Ljubljanskega polja. Bralcem bolj teoretičnega značaja bi pa bilo treba sliko lepe neveste izobraziti z navduše¬ nimi besedami, in — kakor zemljemerec zemljo na parcele — enotno' krasoto' razkosati na posa¬ mezne podrobnosti. Tega pa ne morem, ker se mi ta obrazek preveč smili. * * * Spominjam se, da sem nekdaj bral Anakreon- tovo osemindvajseto odo, kjer pesnik obrazniku narekuje, kako naj mu upodobi lepo deklico. Tudi ne morem pozabiti, kako je sloveči Ariosto v desetem spevu svoje epopeje' „Orlando Furioso“ 17 2 sesnoval lepoto nesrečne Olimpije; takisto se do¬ mišljam vseh lepot, ki so jih realisti srednjega veka pri tepi ženski našteli trikrat sedem in pozneje celo trideset. Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim takovim slikam — ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on Izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote edino senca proti lepoti Cvetanini. Bil je ves zamaknjen v obličje ljubljene device; želel si je kar stotero oči, da bi stotero užival njene stotere krasote, in rekel je sam v sebi: „ „Ni mi žal, da sem nadejo, da še kdaj to krasotico imenujem svojo, kupil od peklenskega vraga!“ “ Tako mladina. Mi stari možje pa sodimo hladneje. Čim lepše je cvetje, tem prej se o-spe. Pridejo skrbi in težave zakonskega življenja, pre¬ vare in strasti, ki naglo izpodjedo cvetje ženskega lica. Kolikokrat se nam je pripetilo, da smo v spominu ohranili podobo lepega ženskega obraza iz davnih let; toda žalostno smo bili presenečeni, ko smo v poznih letih zopet srečali znanko mladih dni in na nji zapazili ne ostankov nego razvaline nekdaj obožavane lepote. O takih prilikah modru¬ jemo izkušeni starci, da je prave vrednosti edinole duševna lepota. Kar se tiče Cvetane, moramo pa za sedaj še samo domnevati, da se pri nji uresniči stari rek: v lepem telesu biva tudi lepa duša. Res sije z njenega zornega obličja prav prikupno žar ljubeznivosti in deviške čistosti in smili se nam ta obrazek, ko- z njega beremo' tožno- vdanoist v se¬ danjo usodo, ki bi se ji ne bila podala, da je imela več krepke volje in je bolje poznala priliznjeni, zvijačni svet. k k * Kolikor sem se preveč pečal z nevesto, toliko manj se naj bavim z ženinom; posebno-, ker celo mlade bralke ne zahtevajo, da bi govorili tudi o moški lepoti. Zraven neveste je torej sedel ali pravše — za¬ radi noge, pohabljene na vožnji od poroke — bil — 1 « — Posajen ženin Peter Pavlič, Cvetanin bivši varuh. Mož ima petinpetdeset let; marsikdo bi mu jih pri¬ sodil menj. Rasti je srednje in je rejen — malone predobro. Na kratkem vratu mu tiči okrogla glava ideče polti. Tolste ustnice mu pokrivajo gosti re¬ sasti brki, ki so danes lepo črni. Okrogli nos nad njimi se žari kakor puranov podbradek in je z vseh pogledov preobil. Oči so črne, majhne in lokave. Široko, gladko čelo pokriva lasulja, ki je danes izjemoma črna, namesto vsakdanje rjave. Odeva ga nov frak po najnovejšem šivu, ki je nemara zato preozek, da se lože na telovniku iz¬ kazuje debela zlata verižica njegove ure. Roke so krepke, kakor da so vajene težkega dela, in na debelih zarjavelih prstih se baha premnogo dra¬ gocenih prstanov — neolikana razstavica moževih dragotin. Gospod ni povsem napačen in bi prijal ne preostremu poznavalcu ljudi ne baš za prija¬ telja, vendar za soseda pri tisti mizi v kavarni, kjer imajo dokaj časnikov. Prav prikladen bi bil za očeta dorasle edinice ali še bolj za strica brez žene in otrok. Izvestno pa se je motil o dobi in o svojih krepostih ter izgrešil svoj poziv, ko je stopil med ženine, in to pred mlado nevesto. Preveč nasprotja je med novoporočeno dvo¬ jico; ona kakor nežna roža, ki jo je oživelo maj- nikovo solnce; on kakor bohotna georgina, ki jo je opalila listopadova slana! Sploh je v veliki, bogato opravljeni dvorani opazovati stari in novi čas, stari in novi ukus ali neukus. Ob stenah vise starinske slike in nove preproge. Izpod stropa se leskečejo bliskovne sve¬ tilke; na mizi blišče voščene sveče, nemara samo zato, da se zopet kdaj razstavljajo in postavljajo starodavni srebrni svečniki. Stare gospe in gospo¬ dične, tete in ujne, bratramke in isestranke, zalve in svasti*) imajo težka, svilena krila, prikrojena po T Z a tv a je soprogova sestra, svast(i) pa soprogina sestra. 19 2 * novi šegi; v njih se sučejo po svoji stari navadi. Razobesile in razpele so nase staro zlatnino in stare bisere, da bi si mladile stara lica ali vsaj koga opominjale, da so bile nekdaj mlade in zale. Dve cvetoči mladi gospodični sta tudi zašli v to družbo, morda samo zaradi različja; tam stare tete, druga drugo- zavistno opazuje in puščice svojih jezikov mazaje z medom; tukaj živahna, iskrena šaljivost, izvirajoča iz zavesti zlate mladosti in iz kipečega srca. Te mladi samici sta imeli za zabavo odločenega edinega mladega moškega iz vse družbe; ta je bil selski kapelan; sicer dober govornik na leči in med moškimi, ali tukaj mu je delalo dokaj preglavice, da je moral na desno in na levo odgo¬ varjati bistrima gospodičnama, ki sta v gospodovem neznanju tiste umetnosti, kako se je laskati mladim gospodičnam, ne toliko iskali kolikor nahajali največ zabave. Ostala moška gospoda so bili, ker se plemenita rodbina nevestinega očetnega kolena ni udeležila . svatovanja, ženinovi sorodniki in znanci iz bližnje okolice, same šetajoče se denarne ' vreče, možje, ki so si nekdaj s trgovino in še bolj s posojevanjem na neznosne obresti, in sploh s tem, da so zase izkoriščali stiske in nadloge ro- jaka-kmeta, nagrabili lep imetek. Omike in olike 1 niso imeli in so jo sploh mrzili ter se ogibali ob¬ čevanja z ljudmi, ki imajo manj v blagajni, tem več pa v glavi in v dostojanstvu nego oni. Njih vzori so se sukali okoli zlatega teleta, vsa njih politika pa okoli načela, da se mora slepo služiti in poslušno glasovati za gospode, ki lahko kaj dovolijo ali kaj prepovedo in kateri utegnejo kaj spregledati in prizanesti, ako si se včeraj ali danes preočito drgnil ob paragrafe kazenskega zakonika. Ugleda in veljave jim ni bilo med narodom. V lice se jim je kmet klanjal in hvalil njih dobrotnost; za hrbtom pa jih je grozovito črtil in klel ter se rad spominjal one pravljice, da je dobro umreti tisti dan, kadar umre takov volčji bratoderec. 20 Izjema je bil domači župnik, ki najodličnejšim svojim župljanom ni mogel odreči svoje prisot¬ nosti. Sedel je med nevesto in nje prekosavko zalvo in je bil kos svoji težavni nalogi. Znal je zanimati malobesedno, nekaj zamišljeno, nekaj razmišljeno nevesto, pa tudi zamerljivo, zbadljivo postarno gospo, ki je priljudno-ošabno gledala na manj imovite vrstnice. Te pa so si za vračilo šepe¬ tale, da ima ta gospa dve srci, od katerih bije eno za nje zakonskega moža. Da je bil gospod župnik stoloravnatelj, se umeje samo po sebi. To naporno opravilo je vršil ljubeznivo in preudarno; rekel je marsiktero pri¬ merno napitnico, imenoval vsakemu svatu pravo drugarico in je povsem čuval društveni red z mo¬ drimi prigovori in blagovoljnimi opazkami, kar pri tem društvu, kjer je bilo toliko razlike med zunanjim in notranjim človekom, ni bil lahek posel. Morda pa je bilo vse svatovanje zanimivejše in zbrana gospoda vredna večjega spoštovanja! Po¬ pisujem namreč samo opazovanje in vtiske, kakor si jih je po svojih nazorih in v svojem srdu uredil in zapomnil svat, nevidno sedeč na peči. Srd pa sodi vse pristransko, kakor vidimo to tudi pri ljubezni. Samorad je pač spoznal, da je med povab¬ ljenci že minulo največje delo: tlačiti si želodec s preobilimi jedili, da dela prebavljanje marsikomu težko glavo, ki ji ne ohladi vročine nobeno vino, da vlada nekaka zagata v dvoraninem vzduhu in v večini možgan in da se sploh zbuja želja po svo¬ bodnem gibanju in po razvedritvi. Posebno slastno pa je opazoval, da si gospod ženin gasi žejo čez mero in da svoje bizeljske starine proti drugim vinom ne hvali samo do nebes nego tudi dejansko preveč obožava. Prišel je trenutek, ko so bili vsi enako utru¬ jeni in so ; vsi hkratu umolknili, razen dveh mater. 21 Ženin hoče pogledati na uro, toda malone omedli, ko Audi, da mu na zlati verižici visi pristna rdeča — čebula. Samorad, ki se ni nadejal take zamene, je iztežka zadržal glasen smeh. Prijala mu je ženi¬ nova zmeda in, da se med gospodo zbudi živahnejša zabava, ukaže svojim služnim duhovom, naj narede, da bodo svatje govorili, kar mislijo. Zdajci so vsi obrazi izpremenjeni. Ženin, ves togoten, skuša vstati; toda posreči se mu samo napol. S tresočim glasom zakriči svatom: „Ta šala je predebela. Kdor mi je uro izmaknil, daj jo nazaj! Saj niste sami tatje?“ Vsem šine kri v glavo. Svoji jezi pa da najprej duška visok, suh gospod iz soseske, ki sedi ženinu nasproti. Bil je imovit trgovec, prvak v oderuštvu in svetohlinstvu. Ta burno vstane in zarohni na ženina: „Kaj? Mi tatje? Ti si največji lopov v treh deželah! Dokler si bil varuh, si kradel svoji varo¬ vanki vino iz kleti in les iz šume. Od nje dolžnikov si prejemal obresti po deset od sto in še dobrote povrhu; zaračunjal pa si jih samo po pet od sto. Sedaj pa jo hočeš ukaniti za vse, kar ima. Zrasli bi ti rogovi na čepinji, višji nego najvišji hrast, ki si ga ukradel iz njenih gozdov!" Toliko da izrohni ta, ga zavrne ženinov bra¬ tranec, krepak, tršat moiž, ki se je o njem govorilo, da je bila podlaga njegove blaginje kriva prisega: „Molči ti! Moj kumek Peter Pavlič je svetnik proti tebi, čeprav si tako bogomolen. Veš, zakaj moliš sedaj tako- licemersko? Od svojih pomagačev, razbojnikov, si iztržil sveto- monštranco, ki so jo ukradli v cerkvi sv. Marije Bistriške! In sedaj bi si ,pred ljudmi, ki to vedo, rad opral svojo črno dušo!“ Gospod župnik je klical, miril, toda zaman; zakaj, bilo je tako, kakor v nekaterem novodobnem parlamentu. Zato je pobegnil iz družbe pobeljenih grobov; ž njim je odšla tudi nevesta v stransko sobo. 22 Glasno vikaje in kriče, so se v boj mešale tudi ženske, ne oziraje se na nedolžni gospodični, ki nista vedeli, kam bi utekli. Ubožici sta morali čuti nove besede, ki jim še pojma nista znali, in mnogo spoštovana gospa je drugi spoštovani gospe, in obratno, pripovedovala resnice, ki jih gospodični nista smeli verjeti, ako naj spoštujeta očeta in mater po četrti božji zapovedi. V tej soblazni — ko so nekateri že prijemali za stole in je marsikatera pripeta ženska kita zdrk¬ nila pod noge, je bil ženin puščen še dokaj pri miru, tako da ga je ob tej obči, očiti izpovedi obhajala samoljubna zavest, do katere se v svoji skromnosti prej ni vzpel: da je on, Peter Pavlič, med vsemi pravzaprav še najpoštenejša duša, sicer pa med ljudmi, proti katerim je treba biti opreznemu. Zato migne strežniku, naj mu poda ročno blagajnico, ležečo na mizici pri nasprotni steni. Ženin pritisne blagajnico k sebi, popije, da se bolj umiri, čašo kave, ki mu jo je bila prej pripravila nevesta sama, in potem, ko mu vest le ne da miru, skrbno od¬ klene skrinjico, ker se mora uveriti, da vsaj tukaj ni prišlo nič v oblast dolgim prstom. Blagajničica se odpre, a ženin zakliče bolestno: „Tukaj notri sta bila dva kilograma zlatih cekinov, nevesti za jutrino namenjenih; sedaj SO' pa same svinčene kroglice." Obupno prevrne skrinjico, da se kroglice ta¬ kale po mizi med krožniki, skledami in steklenicami in na vseh straneh padajo na tla. Kar se zablisne — in kroglice se izpreobrazijo v svetle rumene cekine. Namah utihne ves prepir in stari in mladi upro oči na zlatnino, pozabivši vse obreke in ogrde. Zamaknejo se v ta pogled, kakor bi gledal svetnik v odprto nebo; toda njih oči niso pobožne, nego oči gladkega volka, ki ugleda jagnje pred seboj. * *• * Pustimo jih nekoliko tako začarane in stopimo v stransko’ sobo. Tam se je Cvatana, ko je ušla 23 kletvi, kleveti in ropotu svojih svatov, zgrudila v naslanjač in se glasno razjokala. Slaba tolažba so solze; vendar za ta nesrečni dan, za to usodno uro ni našla boljšega tolažila. Ali tudi ta kratka uteha se ji je zagrenila. Ko namreč Samorad vidi, da Cve¬ tana odhaja iz dvorane, zleze tudi on s sedeža. Zunaj dvorane se izpremeni v navadnega človeka* stopi v Cvetanino sobo, kakor mu je bila to prej več mesecev navada in pravica, in se prikloni, da bi ji poljubil roko. Cvetama pa se ga ustraši, se umakne in zašepeta polglasno: „Beži in teci! Ako te tukaj najdejo, ubijejo tebe in mene.“ „ „Ne boj se, ljuba Cvetana!," “ odgovori Sa¬ morad zaupno. „ „Take pomočnike imam s seboj, da se mi ni bati nikogar in da tudi tebe zdajci od¬ vedem, ako hočeš!“ “ „Za Boga svetega!" odgovori Cvetana boječe; „ali ne veš, kaj je bilo danes? Ali me hočeš pahniti v nesrečo in sramoto? Beži, nesrečnik, beži!“ Rekši stopa naglo proti dvorani. Samorad se strastno postavi proti nji in jo' zaman poskuša udr- žati za roko, proseč samo še trenutek in veleč svojim duhovom, naj njega in njo odneso na dom njegove matere. Ali duhovi se ne ganejo; in ko Cvetana vsa objokana in preplašena odpira vrata iz sobe v dvo¬ rano, prisopiha hlevnik Jaka, ki danes navzlic pohlevni vonjavi nosi črno suknjo in bele roka¬ vice, ter zakliče, da se razlega po vsej dvorani: „Gospod Veselin je v Savi utonil:" Učinek teh besed — na ženina, ki je bil doslej, zamaknjen v zlato in še bolj navdan strahu, da bi kdo iz poštene družbe ne popravil števila cekinov na svojo korist — sta bila žalost in zajedno veselje. Vest se je oglasila: „Jaz sem kriv njegove smrti;" sebičnost je rekla: „Ljubovnik je izginil, ne bo ga več nazaj, begat moj zakon."... Od toliko ganitev, ki so podile druga drugo, skoraj omoten, nagne glavo nazaj v naslonjač. Zdajci ugleda Cvetano, ki stoji razvneta in plaha med durimi njemu nasproti; 24 tikoma za njo pa stoji Samoradova podoba, ki ga meri s togotnimi očmi. Ta prizor je staremu možu strela z jasnega neba. Zgrudi se in pade težko na tla. Samorad opazuje z vražjo slastjo grozno zmedo, ki zdajci zavlada po dvorani. Cvetana priskoči k ženinu, kjer je že preveč rok, ki na vse načine skušajo zopet zbuditi ugaslo življenje. Nekateri te¬ kajo in begajo na vse strani; drugi kličejo zdrav¬ nika, ki ga ni blizu; tretji glasno žalujejo; četrti trdijo resnega obraza, da je prezgodaj preminil ta zgledni poštenjak, in zopet drugi skrivaj pobirajo cekine s tal. Ko ni več upa in je splošna sodba, da je moža zadela srčna kap, stopi Samorad izmed duri, zakliče Cvetani: „ „Zdravo, vdova! Da se vidiva jutri!" “ in svatom: „ „Radost mi je, ostaviti vas, prepoštena gospoda!" “ ter se rogaje poklanja do izhoda, kjer izgine izpred oči, ne da bi ga zadeli kozarci in krožniki, ki jih razjarjeni svatje lučajo za njim. Ko zopet diha čisti zrak pod milim nebom, se mu zazdi, da mu samemu vrvi v glavi večja zmeš¬ njava, negoi je v svatovski dvorani, in si želi miru, da se odpočijejo živci in da se more zavedati tega, kar se je dogodilo v malo urah. Toda obide ga skrb za staro, bolehavo mater, ki bi se opasno prestrašila, ako izve neresnično novico o njegovi smrti v Savi. Ukaže se torej prenesti v materino hišo. Tam bi ga morali duhovi spustiti skozi dimnik v hišo; toda posade ga na cesto kakih trideset korakov od hiše in na uho mu zašepeče glas nevidne osebe: „Dalje ne moremo, ker vidimo ondi cerkev; ne smemo pa stopiti na prostor, ki je od cerkve pod sto metrov." Togotno odgovori Samorad: „ „Ali ste malo¬ vredni hudiči! Tudi pri Cvetani mi niste mogli po¬ magati." “ „Tudi tam nismo smeli pomagati, gospod," reče glas iz zraka. „Cvetana je bila danes blagoslovljena in ne dotaknemo se je, dokler ostane brez greha.“ 25 Samorad se torej napoti k domači hiši. Gre mu prva in druga stopinja, ne pa tretja. Nekaj ga prime za obroč na vratu in ga drži tako tesno, da bi se zadušil, ako se ne umakne nazaj. Obstane torej v nočni tmini na cesti. Nestrpno o,pazuje, kaj se vidi in čuje iz materinega gradiča, ki je neobično razsvetljen pri tleh in v nadstropju. Dobro čuje glasen jok stare hišne dekle, ki mu je bila nekdaj pestunja, in tožbe drugih znanih ženskih glasov. Iz posameznih govoric posname, da so pri materi že izvedeli novico o njega smrti v Savi; iz občega nerednega beganja, iz odpiranja in zapiranja vrat in shramb pa sluti, da se je pripetila velika nesreča. Dvigne se toliko v zrak, da. vidi naravnost skozi odprta okna v nadstropje in navadne materine sobe. Verjeti ne more, kar vidi... toda oči ga ne varajo. Ugleda bledo mater na neodgrnjeni postelji, negibno in udrtih, zatisnjenih oči! Hišne ženske pa pripravljajo posobje, krila in odeje, da polože — mrtvo gospo dostojno na mrtvaški oder... Samorad se spusti nazaj na cesto. Brezupno kliče domače ljudi po imenu na vse grlo' in vpije proti gradiču, da še živi in da pridi kdo do ceste. Toda nihče se ne zmeni za njegov klic, dasi bi se moral v gradiču slišati prav dobro. Kar pripelje nekdo od hiše na cesto voziček, natlačen z gnjatmi, s slanino in hlebi: izvestno' v obči zmedi ukradeno blago. Voznik zapazi Samorada in uteče glasno kriče v gradič. Tam nastane velik hrup. Domači hlapci se zbirajo in pomenkujejo, češ: mladi gospod Veselin „hodi nazaj“, da je videl, kako' je materi od žalosti počilo srce, ker je umrl take smrti; da se je izpremenil v volkodlaka, da je takisto usmrtil go¬ spoda Pavliča in da gre sedaj na svoje domače služabnike, pit človeško kri. Zdajci se vežima vrata odpro in tolpa hlapcev, oboroženih s puškami, sekirami in z dolgimi poostrenimi koli, zakorači proti Samoradovemu stališču. Ta je pač poznal narodno vražo, da se volkodlak umiri le tedaj, ako mu srce prebodejo s 26 kolom; vedel pa ni, da je pri preprostih ljudeh Vraža močnejša od vere in da je vraža slepa za slehmo prepričanje. Ostane torej na cesti in vabi ljudi k sebi, trdeč, da je živ in zdrav. Hlapci pri¬ skočijo na cesto in obstopijo Saimorada, ki milo Prosi, naj mirujejo, naj ga potipljejo, naj ise pre¬ pričajo, da je živ človek. Toda drhal, pijana od yina in od tiste besne hrabrosti, ki izvira iz strahu, je slepa in gluha za vsako pametno besedo. Vsi vidijo volkodlaka, nihče živega človeka. Vržejo ga Vznak in ga pritisnejo k tlom, da se ne more ganiti. Stari korenjaški hišnik pa dvigne oster kol, da bi ga na vso moč zasadil volkodlaku v srce. Samorad zameži v tej prepasti — toda ko zopet izpregleda, leže okoli njega hlapci nemi in omamljeni. Predenj pa stopi Abadon ter ga krepko postavi Ua noge in nagovori: „No, človeče, dobro delaš! Moj današnji trud s teboj se mi je za danes izplačal. Mater — pardon »ljubo mater,“ kakor si rekel pred štirimi urami, si spravil na oni svet za nekaj let prezgodaj, ker se ti ni zdelo vredno, da bi ji daroval nekaj minut in ji sporočil svojo rešitev, preden se je tvoja kočija brez tebe vrnila z Brežiškega broda. Usmrtil si topega ženina, ki bi bil itak kaki dve uri pozneje Umrl v postelji za nenavadnim, vendar nesumljivim ^lučajem. Svojii nedolžni Cvetani si vzel pošteno ime in ji prizadel madež, kakršnega pri tvojih znan¬ cih in sosedih, ki si jih povrhu vsega osramotil, ne opere potok solza in ne ogladi pokora vsega živ¬ ljenja! In naposled bi sedaj ležal na cesti s prebo¬ denim srcem, da sem se zbudil trenotek pozneje in da ni hlapec, ki je nosil blagoslovljeno- vodo, iz bojaznosti zaostal za svojimi tovariši." „ „Oprostite, rešitelj moj!““ mu seže Samorad v besedo-. „Tiho sedaj!" nadaljuje Abadon trdo. „Tako si slušal moja svarila, da si -sam sebi zaigral v domo¬ vini celo prostorček, ki bi bil nanj nocoj položil trudno glavo k potrebnemu počitku." 27 Zdajci se približa zemlji velikanski zrakoplovni balon. Abadon migne Samoradu in oba stopita v ladjico, ki je s konopci pripeta pod zrakoplov. Ta ladjica je prostorna soba z vsemi udobnostimi sijajne spalnice. — Zrakoplov se lahno dvigne v daljno višavo. Spodaj se razprostira črna tema, zgoraj pa se leskečejo zvezde v čudoviti, Samoradu doslej neznani svetlobi. Abadon veli Samoradu, naj razpolaga s spal¬ nico; njegovih pet ur spanja naj mu bo brez spo¬ rni nov na današnji dan in brez težkih sanj. Ko pri- sveti jutranje solnce, se bo Samorad zbudil v zračnih višavah nad Sredozemskim morjem. k m. Samorad se po mirnem spanju prekratkih ur predrami, malo okrepčan in zelo še željen spanja. Tema je še v zrakoplovni ladjici in zvezdice sijejo takisto gosto in divno svetjlo kakor [pred petimi urami. V skoro nedogledni dalji se vnema žareča iskra in iz nje rask> na vse strani okoli temnordeči in rumeni trakovi „rožoprstne“ zarje. Iskra se širi in beli in skoro zaplava polna solnčna obla v divni veličavi nad neprozorno meglo, v koje valih miglja odblesk zore in solnčni sijaj. „ „Kako krasen je ta razgled!" “ vzklikne Sa¬ morad. »Vsakdanja reč,“ odgovori Abadon, „ki hi je moral biti vendar že vajen. Ako pa te ta pogled toli¬ kanj zanimlje, utegneš ga uživati do sita. Treba samo, da' ostaneva proti solncu na sedanji črti in da se edino zemlja pod nama suče dalje po svojem tiru." „ „Ald je to možno?" “ „Zgolj igrača!" izusti Abadon ter migne z roko. Zrakoplov se dvigne in solnce je visoko na obzorju; nato se zrakoplov spusti nizdoli in opazo¬ valca sta zopet v popolni temi. 28 „„Nepresežna je vaša moč, rešitelj moj!““ Spregovori Samorad. Abadon odgovori resno: „Za moje obzorje je ta moč neznatno majhna; zakaj nad menoj vlada z železno roko višja moč, fi se ji moram trepetajoč pokoriti. Za tvoje obzorje | e pa moja moč tolika, da je ne preumiš: to ti je knjiga s sedmimi pečati! Ako bi smel, bi se lahko Nekoliko poigral z zemeljsko oblico ali se malce Pošalil, na primer, da eden dan zaprem solnčnim žarkom pristop na zemljo. „ „Ali bi bil to strah in polom!“ “ pristavi Sa- *norad. „Nič vztrajnega,“ nadaljuje Abadon. „Tistega tračnega dne bi gospodarji zemeljskih stvari v strahu in preplahu obupavali in divjali, se kesali J n molili ter z dobrimi sklepi mostili vsak svojo Pot v pekel; drugi dan bi pa svoje zle navade zopet Nastavili tam, kjer so jih predvčeraj ostavili. Takšen le človek. „Sicer pa ta svet tudi ni osnovan kdove kako trdno. Videl bom še druge in zopet druge preosnove teh na videz samogibnih in za milijone vekov na¬ menjenih solnčnih skupin v brezkončnosti prostora. Videl jih boš tudi ti, kadar jih boš nekoč gledal urez obmane, s katero sedaj telesnost odeva tvojo dušo. Nekoč boš gledal naprej iin nazaj; sedaj vidiš s arno nekoliko sedanjosti ali, pravše, nekoliko na- Videznosti iz sedanjosti. Vara te celo to zvezdnato Uebo, ki se mu toliko diviš. Marsikatera zvezda, katere luč ti danes miglja tako žarko, je ugasnila ze pred tisoč leti in se razdrobila; in koliko novih svetov kroži po brezmejni prostranim, katerih luč posedaj ni dospela do svetovne drobtinice, ki jo urienujete zemljo. — Toda pustiva svetovje; megla Pod nama se niža in razpršuje in iz nje že strme julranjejasni vrhovi italijanskih gora kakor otoki morske gladine. Sedaj se nosiva uprav nad ognje- nikom Vesuvijem." 29 Samorad, ki je motril robove, v dalji storžeče iz megle, kar osupne, ko ugleda pod: seboj veliko okroglo' goro v čistem solnčnem siju in na nje vrhu očrtek ognjenikovega žrela. Tudi giblje se nekaj na gori. Proti vrhu je namreč vodil siromašno oblečen, suh mož mršavega osla in na oslu je sedel dolgopet gospod, ki po noši in obrazovnih potezah ni mogel biti drug nego sin ošabnega Atbijona, „Glej, osel" vzklikne Abadon. „Yedno gledam rad to žival, neumorno, potrpežljivo, z malenkostjo zadovoljno; in kako je ta žival ponižna! Oslica je nekoč nosila Boga; oslica se je raztovarjala z Bile- amorn, prorokom; in petsto let že slovi osel modri¬ jana Buridana: pa osel in oslica sta ostala ponižna, kakor sta bila prej. In če krmiš osla iz zlatih jasel, nikoli se ne prevzame, nego delal bo in delal; in ko mu privoščiš počitka, bo med plevelom in osa¬ tom modroval svoje oslovstvo. Kako drugače pre- vzetujejo osli v človeških podobah, zlasti tisti, ki zobljejo iz zlatih korit." „ „Tisti uborni Italijan, ki osla vodi, pa je tudi priličen svojemu sivcu," “ pridene Samorad. „Nekoliko pač," odgovori Abadon, „ali samo nekoliko. Osel je tudi odločno' trmast in dolgo kuha svojo jezo. Tudi nekam bolj samopašno štedi s svo¬ jim življenjem in ne gre kar na povelje v boj na življenje in smrt kakor njega bolj čislani sorodnik, konj in konjev človeški jahalec. V prebivalcih Ita¬ lije, v teh zmernih, štedljivih, neumornih in vztraj¬ nih ljudeh pa tiči tvorivo kakor za voščene tako za koščene značaje, za topoglavce in veleume, razboj¬ nike in svetnike, za težake in umetnike, za nizko in vzvišeno 1 delovanje. Ti kot človek se moraš čuditi temu narodu in ga, kot sin manj številnega sosed¬ njega naroda, obstražno opazovati; saj te uči knjiga, da v zadnjih dvajsetih stoletjih zemeljske zgodovine ni nobena druga dežela na tako majhnem prostoru porodila toliko dušnih prvakov v vseh strokah člo¬ veške izomike in toliko velikanov, ki so nam osta- vili neizbrisne sledove svojega posezanja v človeško 30 zgodovino. Zanimiva je ta dežela, bodisi v svojih lepotah bodisi v svojih razvalinah. Tukaj je rajski vrt vse Evrope; tukaj in nikjer drugje v Evropi sta Stvarnik in njega posnemalec, umetnik, razgrnila ^ priredila toliko krasot iin čudotvorov, da je ta dežela v resnici gledališče vse Evrope, ki ga želi videti vsakdo in kamor hiti vsakdo, kdor le utegne. In to razkazovališče prirodnih lepot in človeških Umetnin, nakopičenih iz mnogih stoletij, preseza Vsako pričakovanje in vso* bujno domišljijo ino- stranskih občudovalcev. „Uprav najina bližina je sloveč kotiček sveta. Napoti z divno okolico, ki o njej pravi sam Italijan, da lahko umreš, ako si videl Napoli. Tukaj se čuva grob Vergilijev, pesnika izmed najodličnejših, kar jih pozna zgodovina. Ta pesnik je v svoji pesmi »Georgicon“ s prav starorimljanskkn ponosom ope¬ val slavo Italije. Ko pa bi on sedaj vstal iz groba, bi moral priznati, da lepota in slava sedanje Italije visoko preseza Italijo njegovih dni. — Prav pod Hama, izpod osemnajststoletne kamenite odeje, Vstaja Herculanum, radovališče vseh tedanjih bo¬ gatašev: lepo' mesto, čigar razuzdanost in mehkuž- Uost je bljuvajoči Vesuvij zagrnil s pepelom in z raztopljenimi rudninami. Želel bi, da pridni preisko¬ valci ,tam izkopljejo veliko knjižnico rimskih in grških klasikov na radost učenjakov in na žalost dijakov; in še bolj bi želel, da iztaknejo* vse zaklade bogastva, ki so tam zakopani, in sicer toliko, da se ž njimi pobota vsa dolgovana svota, ki je Italijo stala sedanja združitev različnih državic pod eno povelje m eno uniformo. „Časa imava zadosti, da površno ogledava to zemljo. Moj zrakoplov se giblje po bliskovo hitro bi, kar hočeva videti, je pod nama, da le izraziva željo. — Pod sabo glej Hanibalovo Kapuo; tam je vedeževala kumejska Šibila. Tukaj kipi do najine ladjice gora Etna, tu doli sta izgubili Scila in Ha- ribdis nekdanjo svojo strahotnost. Tukaj sanja o stari slavi Ravena in še vedno slovi učena Bologna. - 31 Benetek ne vidi nihče tako lepo z Markovega stolpa, kakor jih gledava sedaj midva. Ondi se razgrinja Toskanska poljana; tukaj sloni ob bregu ponosna Genova s prekrasno Riviero. Sedaj plavava nad Boromejskimi otoki, ki so biser jezera Lago mag- giore, in tam zadi se kopičijo orjaški snežniki. V tem kotu pod gorami tiči ubožna deželica Rezija, kjer umirajo tvoji rojaki, ki so se v boljših časih razprostirali daleč doli po Beneški ravnini. 11 „„To je divno, skoraj omotično!" “ zakliče Samorad. „ „Potreboval bi dokaj mesecev, da bi si v dušo vtisnil pravo podobo in znamenitost te dežele." “ „Kaj mesečevi" odgovori Abadon; „paznost in trud vsega življenja ne zadošča, da premotriš vse, kolikor se je nabralo v stoletjih plodov umetnosti in učenosti. Če te to zadovoljuje, vidiš vendar samo bežečo sedanjost. Jaz pa vidim poleg tega nekda¬ njost in bodočnost, in to z drugačnimi očmi nego ti. Pa tudi tebi je možno gledati in opazovati tako kakor jaz. Če hočeš, dogovoriva novo pogodbo, da mi za nekaj časa prepustiš svoje telo. S tem bi bil tvoj duh rešen teže in spone telesnosti ter sloboden proti mejam prostora in proti meri časa. Ti bi za čas pogodbe imel nekako v najemu dušne velemoči breztelesnih bitij, kakršna sem jaz in kakršna so drugi duhovi. Videl boš z duševnimi očmi izvor in posledek vsaki sedanji reči ter spoznal, da je zgodo¬ vinska sedanjost sploh le sad in razvitek nekda¬ njosti. Spoznal boš, kako se v ravnotežju vznašata človeška zlobnost in beda, kako se vračujejo' in maščujejo vse krivice, zmote in zamude posamez¬ nikov in celih narodov; in uveril se boš, da je svetovna zgodovina res svetovna sodba. To bi kori¬ stilo ne samo tvojemu razumu, da se iznebiš marsi¬ katerega ukoreninjenega predsodka, temveč tudi tvojemu srcu, da bedni položaj svojega bližnjika sodiš bolj usmiljeno, nego je navada tvojim vrstnikom." 82 Nato poda Abadon Samo radii naočnike s steklom, navidez neprozornim', in nadaljuje! „Da nekoliko pojmiš, kako v se gleda z brez¬ telesnimi očmi, natakni le, naočnike in videl' boš Marsikaj živo pred seboj, kar te je nekdaj zanimalo. Tukaj sta prvič dve imenitni ženski, po času dve- tisoč let narazen, obe prelepi, obe Lukrečiji: starejša, ki si bode nož v prsi, je mučenka za zvestobo in sramežljivpst; mlajša, ki meša strup v pijačo, ta je Navzlic vsej omiki in duhovitosti razvpita, nakazen v vseh nenravnostih. — Sedaj sta nastopila dva Moža. Starejši, ki se razgleduje tako samozavestno in samoljubno v skrbnolični togi, to je slavni Gicero; za petsto let mlajši mož, ki skromno gleda k tlom, v preprosti haljini, to je sveti Benedikt iz Nursije. Prvi je neizmerno pridno pilil svoje govore Hi razprave ter oblačil grško modrost in učenost v prelepo latinščino. A za to, da ga svet še imenuje, da se čudi njegovemu jeziku in preučuje njegova dela, mora zahvaljati samo drugega in njegove učence, ki so varno hranili in zvesta prepisovali stare klasike. Red pa, ki ga je ustanovil tihi Bene¬ dikt Nursijan, je za prosveto zapadne Evrope gotovo toliko važen ko ves slavni Cicero. ,,Sedaj se predstavljajo štirje pesniki iz Italije, ki so vsi dosegli svetovno slavo. Prvi je Horacij, ki je znal ob petju živeti modro in dobro kakor malo¬ kateri pesnik. Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško'.živeti; zato ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem Morju. Tretji je Dante, ld je v nehvaležni domovini izgubil vse „darove Pluta" in bridko tožil, kako žalostno je stopati gori in doli po gladkih stopnicah hladnosrčnih mogotcev. Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje ni nikdar smejal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe. Naposled so ga hoteli na Kapitalu slovesno venčati; toda blaga Usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje \ - 83 3 vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovo¬ rika na grob in ne na glavo. „Tam na strani stojita moža, ki jima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo. Sta¬ rejši, ki si popravlja gube na svoji togi in lovoriko, krijočo mu plešo na glavi, to je Julij Cezar; drugi, majhen mož z napol zapeto suknjo in z obnošenim klobukom, je Napoleon Bonaparte. Oba sta bila genialna preosnovatelja svoje dobe; a prvi je bil srečnejši: bodalca zarotnikov so ga podrla, ko je bil na vrhuncu svoje moči in slave. Napoleon je bil pahnjen z višave in je potem premišljal svojo izgubljeno slavo na samotnem otoku sredi oceana, kakor bi hodil sam sebi za pogrebom. — Glej krdelo drugih Italijanov, ki so bili v roki zemeljske usode človeštvu ali blagoslov ali šiba ...“ „ „Preveč je, gospod,“ “ seže Samorad Abadonu v besedo. „ „Podoba podi podobo in sučejo se mi v domišljiji tako, da vsak poznejši prizor izbriše sled prejšnjega. Dovolite, da si nekoliko odpočijem. Nato pa, prosim, pokažite še tisto večno mesto, kamor drže vse ceste.“ “ „No, Rim,“ odgovori Abadon počasi. „To mesto mi ni posebno priraslo k srcu. Imel sem nekdaj tam ogromno veliko služabnikov. Tudi sedaj štejem v Rimu več častilcev in tlačanov, nego bi marsikdo- sodil; služijo mi v vseh stanovih vedoma in ne- vedoma; celo pod talarjem in nunsko pečo gori marsikatero srce zame, ko usta pošiljajo molitve k nebu. Vendar — saj veš, kakšno je razmerje in kdo sem jaz — moja moč je tu doli omejena. V tem mestu stoluje moj največji zemeljski sovražnik, ki ž njim bijem neprestan boj. Čestokrat ga stiskam in premagujem, naposled pa zmaga on. „Tukaj pod sabo imava torej Rim; ti pa pazno ogleduj, kar se razodeva tvojim duševnim očem. — Okoli kalne Tibere se prostirajo pašniki in na tistih sedmih brdih stoji šuma, tu in tam presekana. Delajo se neznatni okopi okoli koč, stesanih od debelih brun. Tu umira krepak mladenič v krvi in 34 prahu, a noga čvrstega mladeniča mu stoji na prsih. To je Rim za svojega početka: oškropljen z brato¬ morno krvjo; in to Kajnovo znamenje je Rimu °stalo. Nikjer ni pila zemlja toliko bratovske, toliko ^dolžne krvi kakor na tem prostoru ... Preskočiva tisoč let in poglejva Rim v njegovi veličavi in kra¬ soti za rimskih cesarjev! Tukaj gledaš- izprevod, kakršnega je zmogel samo Rim, prvo mesto teda- ujega sveta: triumf cesarja Avrelijana nad kraljico Zeinobijo. Ta lepa, grško izobražena, duhovita in srečna žena je v palmovi zelenici Sirijske puščave Ustanovila čarobnolepo mesto, Palmiro, in je modro carovala bogatim deželam. Sedaj je na sramotnem v ozu, uklonjena v zlatene verige, podana sramo¬ tenju in ogrdi pijane drhali, in pričakuje nečastno smrt po krvnikovem meču. Tam se pelje ponosni triumfator Avrelijan v cesarskem sijaju in vnuki pozabljenih Katonov in Brutov se mu klanjajo, kakor da časte božje bitje. Ali nad vso to nečimerno bliščobo visi tančica bojazni pred nekovim nezna¬ nim prevratom. Prav ta cesar je dal „večno mesto“, dosedaj varovano s tisoč in tisoč ščiti hrabrih juna¬ kov, ograditi z močnim zidom, dolgim nad tri milje, kakor bi slutil, da se dvigajo mladeniški narodi v daljnem vztoku na zmagovito preseljevanje v ča¬ robno Italijo. — A večjega sovražnika je gojilo mesto med svojim ozidjem. Glej ondi v temnih kata¬ kombah tihe, preganjane, a neustrahovane može, vnete oznanjevalce nove vere ljubezni, kako pod- kopujejo stebre trohnečemu Rimu. Naposled se je utrgal brez rok tisti kamen preroka Danijela. Ka¬ men je zadel ob „ilovoželeznonogega“ velikana; ve¬ likan je padel in se razdrobil; kamen pa je vzrasel v veliko goro. Bujno je zacvelo krščanstvo, poro- šeno s krvjo svojih mučenikov, in je preobraslo stari svet in vse velikanove razvaline... »Preskočiva tisoč in okoli sto let. Glej nov pri¬ zor! Mesto je manjše in skromno. Izpremenila se je stara -slava v bajke, stari gradovi v razvaline in svetišča odstavljenih bogov v cerkve nevidnega 35 3 * Boga. Samo ljudje so ostali zlobni, brezpametni in bedni kakor nekdaj. Tam vidiš moža silovito ubi¬ tega. Razdivjana, nahujskana drhal vlači njegovo truplo po cestnem blatu. Sedaj so truplo sežgali na grmadi in raztrosili pepel po vetru. Ta mož je Niko¬ laj Lavrenčič Gabrini („Cola di Rienzi"). On je prosto ljudstvo, čigar sin je bil, otel nasilstva mo¬ gočnih, nenasitnih plemenitašev; potem je modro in pravično vladal in skušal obnoviti moč in slavo nekdanje rimske ljudovlade. Rimljanom, rojakom, pa se je naposled zazdelo, da je njegovo vladanje preželezno. Naveličali so se reda in svobode; svo¬ jemu možu so vzeli vlado in življenje; sužnosti va¬ jene tilnike pa so zopet Sklonili pod jarem, ki ga jih je bil otel sam Gola di Rienzi... „Nov prizor! To je današnji Rim, ld po svojih stavbah in nepreglednih zakladih učenosti in vseh možnih umetnosti daleč preseza Rim nekdanjih cesarjev. Tukaj ti je najočitejša cerkev sv. Petra, ta najznamenitejša, najveličastnejša stavba vse vaše zemlje. Kupolo, ki tako ponosno kipi proti nebu, je v drznoveličanstvenih razmerah zgradil Michel¬ angelo Buonarotti, veleum v stavbarstvu, kiparstvu in slikarstvu ter zajedno sloveč pesnik in preblag značaj. Ne poznam takšnega velikana v zgodovini! — Vendar se je morebiti tudi v tvojem skrom¬ nem narodu porodil sinko, ki bi bil dosegel tega duševnega prvaka. A tvojemu rojaku Rojenice niso bile naklonjene. Ni imel tako imovitih roditeljev, tako vsestranske izobraženosti in takih duhovitih družabnikov kakor sloveči Italijan; tudi ne tako bogatih podpornikov, nepristransko vnetih za umet¬ nost, kakršni so vzajemno tekmovali v prvi polovici šestnajstega stolet ja v dični, bogati Italiji... Poglej naposled Rim, kakršen bo meni ugajal najbolj.“ „ „To je grozno!" “ zakliče Samorad. „Nič groznega," odgovori Abadon hladno. „Vrši se samo zakon prirode! Na tej zemlji mora, kakor vsak narod, tako vsaka pokrajina dospeti do mož¬ nosti popolnega razvitka. To vse se godi počasi in z 36 ^preprostejšimi pomoeki. Nemci žele, da bi se ves s vet sukal okoli Berlina. Ta želja se jim izpolni tako točno, da bo tičal severni tečaj zemeljske osi prav ua mestu, kjer sedaj stoji Berlin. Ko ; se bo zemlja tako sukala Okoli Berlina, bo- ležal; nad Rimom težak, debel ledenik, ki z mrzlo , odejo zaduši vso, evropsko kulturo. Toda ledena skorja b,o. počasi tezla z višav v novo severno morje in bo tiščala, tila, drobila in gladila vse te velikanske kupole, stebre in kipe, vse te krasne palače in gradove z jeklenimi oklepi, ki si jih videl trenutek prej. Ko Se pozneje zemeljska os premakne drugam in vzkali novo življenje v zopet otaleli Evropi — ali kakor ze se ho tedaj imenovala — onda bo nov učenjak določil stališče nekdanjega Rima in zapisal v svojo knjigo, da na prostoru sedmih brd, ki so nekdaj slovela tisoč in tisoč let, ni našel drugega nego ravan strjene naplavnine in nekaj skalnatih obronkov r aztalelega ledenika. — Ali morebiti želiš videti Ita¬ lijo, kakršna ho po bodoči ledeni dobi?" „ „Hvala, gospod. Če gledam to ledeno grobje jn mislim, kaj vse krije pod seboj, me mine vsa želja izvedeti, kaj pride pozneje."" „Tudi prav," nadaljuje Abadon. „Te prizore, zapomni: posamezne prizore, iztrgane brez zveze iz Nekdanje, sedanje in bodoče Italije, sem ti razgrnil z ato, da nekoliko čutiš, koliko koristnejši je za desnico in za razbistrovanje okornega človeškega Uma samovid nego mrtva, ponajveč nedostatno in Pristransko pisana knjiga. Tako motrim jaz zemlje m njenih prebivalcev obraz in zgodovino; in meni se vidi vse istočasno, vse v zvezi, ker me ne ovirata čas in prostor; in vzrok mi je tako jasen kakor učinek. Mlad si še in potreben mnogega uka, ker je |voja dosedanja veda zgolj neurejena zbirka odlom¬ kov brez notranje zveze in kopica človeških izmi¬ šljotin, ki jih iz navade jemljete za resnico. Ne vem, doklej bo trajala najina pogodba; ali sedaj ti je dana prilika, da se za nekaj Časa iznebiš bremena svojega telesa. Kadar ne boš več vezan na prostor 37 in čas ter na potrebe in želje svoje materijelne polo¬ vice, onda boš vse človeške vede, vse zemeljsko in zgodovinsko razmerje gledal sestavno, istinito in na svoje oči ter boš dobil za vse življenje zadosti take vednosti, ki te ne bo varala, in takih izkušenj, ki te ne bodo bolele.“ „ „Iz srca rad to poskusim,“ “ izpregovori Sa- morad razvnet in ne spoznavši, da je to Abadonovo teženje za višjo omiko zaničevanega človeka vendar nekoliko sumljivo. Nato Abadon: „Torej dobro! Možbeseda. Ugo¬ den čas za to pogodbo izbereva pozneje. Sedaj pa ostaviva Italijo in ne opazujva samo. Treba bo delati in baš pod nama je temu jako pripraven pro¬ stor. To je zabavišče in igrališče Monako, meni naj¬ prijetnejši prostorček v Evropi. Tukaj posebna vrsta ljudi vedno sili pod mojo oblast; olikano sleparstvo in najbolj bedasta strast delujeta složno zame, ne da bi mi trebalo vabiti ali nastavljati mrež.“ Ladjica se zadene zemlje. Popotnika izstopita in Abadon zvije ladjo in zrakoplov, da vse ni večje od navadnega robca. Potem stopita v ličen nov dvo¬ rec na strmem bregu tik morja, kjer ju sprejmejo bogato oblečeni strežniki, kakor bi ju bili baš pri¬ čakovali. # # # Kadar začujem ime Monako, se spomnim Ru¬ sije. Obe državi sta absolutni monarhiji: in to sta najmanjša in največja država v Evropi, kakor bi hoteli dokazati, kako resničen je rek „Les extrčmes se touchent". Najti je tudi razliko: Monako ima raz¬ vpito igralnico; taki pa prostrana Rusija nima mesta. Ako bi tudi Rusija dopustila tako igrališče, bi ven¬ dar ta razlika ne prestala: tedaj bi vse evropsko, oziroma židovsko časopisje — ki se rado nazivlje šesta velesila — enoglasno napadlo veliko Rusijo, oponašajoč ji, da je sramota za dvanajsto stoletje, če dopušča v svojih prostraninah tako ostudno va- rališče in tako premišljeno morišče, in klicalo bi novo križarsko vojsko na barbarsko Rusijo. Monako 38 Pa je majhna državica in se celo proti migljaju ne more braniti; zatorej ji šesta velesila izkazuje milo plemenitodušje in — molči. # # # Samorad sedi z Abadonom pod verando kras¬ nega dvorca na skalnem bregu visoko nad morjem in. pase zajedno želodec in oči. Za želodec je skrbel francoski kuhar. Pravi francoski kuhar je ponosen Umetnik, ki uvažuje, da bi svetovna zgodovina imela drugačno lice, ako bi francosko - izobraženi kuhar ne znal možem, ki vare človeško zgodovino, o pra¬ vem času zvariti prave jedi. Tak kuhar tudi po¬ udarja, da so. Nemci premagali francoskega vojaka, nikdar pa ne francoskega kuharja, in da celo naj- pristnejši Nemci, naj je njih zibelka tekla ob Savi ali Vltavi ali ob Rdečem morju, kadar si napravijo sijajno pojedino, krepčajo svojo nemško telesnost z izdelki francoskega kuharja in da njih pratevton- ska nrav kar nič ne razdivja, zato ker ima jedilni 5 ,menu“ samo francoska nazivanja. Takšen kuhar je stregel Samoradu. Če nemški jezik nima besed za naznamenovanje francoske ku¬ harske umetnosti, kamoli naj jaz povem v sloven¬ ščini, kaj se je jedlo in pilo. Samo toliko vem, da sta Samoradov zadovoljni obraz in vidna slast pri¬ čala, kolik umetnik je bil kuhar. Enako trda mi gre s popisom Samoradove očesne paše. Če rečem, da se nad njim razpenja južno nebo v jutranji krasoti, da se pred njim raz¬ grinja brezkončno morje in zadi za njim zeleno gorovje, ne povem več nego toliko, kolikor vsak prvošolec lahko posname iz svojega zemljevida. Več pa ne morem povedati, ker se tudi moje znanje tega •nesta opira samo na mrtvo črko. Naj torej zabele¬ žim samo Samoradove vtiske ali njegova čustva; tudi to je nekaj za človeka, ki zna presojati. — Samorad je modroval blizu takole: To okolico sta skupno utelesila pesnik in modrijan; pesnikova živa domišljija je ustvarjala, modrijanova umna 39 roka pa je razpostavljala, da ni,nikjer preveč, nikjer premalo* nikjer predivrro, nikjer prepusto. - Ako bi mogel pozabiti svoje skrbi in želje neutolažnega srca, bi izrekel samo to prošnjo: „Življenje mi zastani, da se nagledam, naužijem teh radosti." — Samorad se umakne v,svoje sobe. Tam mu pri¬ nese mlad strežnik kopico časnikov in ga vpraša v čisti slovenščini, ali si želi gospod še drugega raz¬ vedrila.. Samorad se prijetno iznenadi, da je. slovenščina pridrla celo v Monako; strežnik pa mu izpove, da je nekdanji Sampradov sošolec Živko Tratilek in da je nadvse srečen, ker bo stregel blagemu gospodu Ve- selinu. Ta mu poda roko in mu zabiči, da med njima, ža sedaj ni drugačnega razmerja razen dijaško-tova- riškega, in nadaljuje:. „ „Kako moreš govoriti o -sreči, nesrečnik? Nekdaj si se ustil, da boš izbiral med ministrskimi portfelji in škofovskimi mitrami, ki ti bodo na po¬ nudbo; sedaj si pa vtaknjen v strežniško livrejo." “ „To bi samo po sebi ne bilo tako hudo," odgo¬ vori Živko Tratilek, „Tudi minister služi in streže, samo da se njegova oprava ne zove livreja. V svoji službi se tudi lahko gibljem prosteje nego škof pod mitro. Vendar me je sram te livreje, ki mi očita noč in dan, da sem zapravil svojo bodočnost." „ „Žal ti je torej! Kesanje je začetek dobrih sklepov. Ali so te morda tuja vrata že dosti izučila in utrdila, da bi mogel nadaljevati tam, kjer si nehal, in ne nadaljevati tako, kakor si začel? Živo se spo¬ minjam, kako premeteno si vedel vselej najti pravo gostilno za dijake; kako premišljeno in dostojno si igral vsako igro, da si bil res „magister omnium ludorum", kakor smo te nazivali; kako si bil ne¬ umorna duša vsaki dijaški zabavi; kako si se pre¬ brisano in srčno ogibal nadležnih Manihejcev in kako predrzno si lovil ob koncu semestra podpisov zase in za druge pri profesorjih, ki si jih jedva po¬ znal po obrazu. Naposled te vzame noč in nismo te videli ne v kavarni ne v društvu — na vseučilišču - 4flt; itak nihče ni iskal — in brali so opeharjeni Ma- nihejci v časopisih, da si za naglo boleznijo legel pod travo. Pogrešali smo delj časa tvoje veselosti jn tvojega prirodnega humorja; končno pa nam je oii tvoj spomin svarilen zgled, kako se ne zlorabljaj dijaška svoboda." “ „Žal, bjilo je tako, V gimnaziji sem bil pri rodi¬ teljih kakor v škatlici. Ko sem prišel na Dunaj, je bila škatlica razbita in mene je omamila nova,, .ne¬ znana svoboda. Letal sem kakor vešča v luč, dokler si nisem osmodil peruti ter bil vržen na smetišče; m tam sem sedaj..." „ „Ali bi se mogel ohrabriti, da se zopet vrneš h knjigam?" “ „Ohrabril bi se; ali s čim, ko nimam beliča pod palcem?" „ „Če ni drugega zadržka, z beliči pomorem jaz. l’ukaj ti je pettisoč frankov. To ti zadošča, če boš količkaj priden in varčen. Ako ne boš, padeš seveda zopet na smetišče in dopolniš podobo svarilnega zgleda. Po denarjih ne bom jokal, pač pa po tebi. — Sedaj pa čim prej ostavi to nepristojno službo; sleci livrejo in obleci novega človeka ter glej, da skoro kaj začujem o tebi, kar bo v čast tebi in na¬ rodu, ki potrebuje tako bistrih glav, kakršna je tvoja." “ Samorad našteje pettisoč frankov. Živku Tra- tilaku se porose oči in roko hoče poljubiti nepri¬ čakovanemu dobrotniku. Objameta se in poljubita; Samorad mu za slovo pridene še tisoč frankov, strežnik-prijatelj pa odstopi. Samorad Veselin se zamisli v tisto sebehvalno zadoščenje, ki ga čutimo tako radi, kadar smo de¬ janski dokazali ljubezen do bednega bližnjika. Pri¬ znal si je sicer, da je bil dobroten samo s tistim de¬ narjem, ki so mu ga na povelje v roko stisnili služni duhovi; vendar dobrotna misel je bila njegova — ln - to je tudi nekaj... Obhajal ga je mili spomin -. 41 na prijetna leta dijaškega življenja in živo so mu stopili pred oči dvojni nesrečni dijaki. Prvi so tisti, ki nravno propadejo za vetrnjaštvom, brezznačaj- nostjo in razuzdanostjo ter pridejo naposled, name¬ sto v svetišče, na smetišče. Ti so zločinci zoper zdravo pamet in človečanske vzore. Drugi pa z žila¬ vim naporom premagujejo vsakdanjo bedo in vsak¬ danje izkušnjave ter izobražujejo svojega duha fn bogate svojo vedo na kvar rahlega života... Od svojih prihodnjih let nekako izposojujejo, da si ohra¬ nijo mladost: to so tisti vse časti vredni, marljivi, značajni mladeniči, ki so jim Rojenice v zibel polo- čile za hojo skozi življenje — beraško palico. Tak predujem od negotove starosti, da se ohrani stiskana mladost, pa zahteva hudih, visokih obresti. Neiz¬ prosna Morana poterja te obresti in, kdor jih ne zmore, temu vzame mladost in zajedno tisto starost, ki si jo je dijak slikal tako idealno, v mladostnih zlatih upih tolažeč svoje vsakdanje siromaštvo. Ko¬ liko blagih mladeničev z nebeškimi darovi duha je vzelo nebo k sebi! Bogato nebo jih ne potrebuje, toda potreboval bi jih in bridko jih pogreša ubogi narod! Teh mladeničev usodo je premišljal Samorad in ugibal, kako naj pomaga temeljito in za leta in leta stanovito, ko razpolaga z nepresežnim boga¬ stvom. Kar nekdo pretrga njegove osnove. V sobo stopi suh, poistaren gospod, pustega obraza in olikanega vedenja. Po običajnih ogovorih in drugih malenkostih dovoli Samorad zgovornemu prišlecu, da pove svoje čudne dogodbe in svojo važno željo. Suhi gospod pripoveduje: „Očin dom mi je bil na lepi kmetiji ob koroški meji. Mater sem izgubil, ko sem bil še v zibelki. Oteč so mi umrli, ko sem bil v šestem letu, in so ostavili dobro kmetijo, mlado vdovo in tri dečke: jaz sem bil od njih prve žene, onadva od druge. 42 Očetova vdova me je črtila, kakor more črtiti le mačeha. Nekoč smo vsi trije dečki zboleli za črnimi kozami. Žena je dobila pri sloveči konjederki ma¬ milo, ki baje gotovo pomaga. Namazala je s tistim mazilom svoja otroka, meni seveda ni privoščila tega leka. Onadva sta umrla, jaz sem ozdravel! Ma¬ čeha se je omožila in dobil sem k pisani materi še hujšega očuha. Meni, raztrganemu, lačnemu pa¬ storku se je hudo godilo v domači hiši; toda rešila me je dogodbica, ki je bila odločilna za moje bodoče življenje. „Dovolite, da jo povem. Naš sosed, mojega raj¬ nega očeta bratranec, mi je povedal, da mu nekdo krade buče z njive. Jaz, dokaj bister deček, mu rečem, naj vtakne nekaj bucik v buče na njivi. Ža nekaj dni pogine moji mačehi svinja, ki jo je pitala za praznike. Ko svinjo razparajo, najdejo, da je pogi¬ nila za požrtimi iglicami in bucikami. Sosed ni držal jezika za zobmi. Zato sem bil jaz potem grozovito tepen; ušel sem z doma in sosed, moj sorodnik, me je vzel k sebi. Tam se mi je godilo prav dobro, ker niso imeli svojih otrok. Ali ta sreča je bila kratka; osramočena mačeha se je zaklela, da mojemu kruš¬ nemu očetu povrne dogodbo z bučami, bucikami in s svinjo, in je ta hudobni naklep skoro izvršila. Moj rednik je imel na Koroškem dobro trgovino z živino, žitom in s slanino; zato ga večkrat po ves teden ni bilo domov. Nekoč, ko je takisto odpotoval za trgo¬ vino, pošlje mačeha neznanega Korošca na njegov dom. Ta človek, ki ga nismo videli ne prej ne po¬ zneje, pripoveduje moji krušni materi, da ima njen mož nekje v Korotanu šestletnega sina, za katerega je doslej vestno skrbel. Že pol leta pa ni poslal niti pripeljal ničesar. Zato je prišel Korošec vprašat, kako in kaj. ... Na ta pomenek je Korošec odpeljal dokaj platna, sukna, moke, sočivja in suhega mesa za koroškega otroka; a odnesel je od hiše tudi za¬ konski mir, ki je vladal v nji zgledno nad dvajset let. Toliko da je prišel moj krušni oče domov, že mu je bila ustavljena vsa trgovina na koroško stran. 43 Mož se je pač rotil in zaklinjal, da nima nikjer nezakonskega otroka; toda ker nikakor ni mogel izpričati, da se y. dvajsetih letih svojega zakona ni nikoli pečal z nobeno žensko tam v prostranem Korotanu, zato ni bilo ne konca ne kraja zbadljivim vprašanjem in glasnemu očitovanju. Ko se mu je vedno oponašalo, da bi bilo bolje, če ima na domu svojega sina s Koroškega nego mene, tujega pa¬ glavca, me naposled naloži na voz in me odpelje v mesto k sorodnemu gospodu župniku, ki je tam užival svojo penzijo. „Tedaj sem se za vse žive dni poslovil od do- moče vasi, od priljubljenih lav in pašnikov. Pri sorodnem starem gospodu se mi je godilo prav do¬ bro; samo kuharica, ki je služila gospodu nad tri¬ deset let, me je pisano gledala. Pri gospodu sem sta¬ noval, ž njim jedel in pil ter ga vodil na izprehode. Gospod je bil sicer napol slep, a duh mu je bil vedno bister; lepo me je učil in svaril ter gledal na to, da sem v gimnaziji dobro napredoval. Za vsako dobro izpričevalo sem dobil lepo darilo in sem videl na svoje, oči oporoko, kjer je izrekel, da pripade po njegovi smrti vsa njegova ostalina meni, razen neka¬ terih neznatnih volil. Gospod je zbolel in dolgo bole¬ hal; naposled se mu je um omračil. Ko- neko noč bedim pri njegovi postelji, pridejo tuji ljudje in pobero, odneso in nalože na vozove vse, kar se je dalo premakniti. Tako so izginila tudi vsa darila, ki sem jih prejel od gospoda za svoja dobra izpri¬ čevala. Tisto noč je gospod umrl, ali od gladu ali od nedostatne postrežbe. Ko sem mu zatisnil oči, sem ostal samcat in bil vržen od ©bile mize in tople peči na mrzlo, trdo cesto. Dedovine za gospodom ni bilo; kuharica, ki je vse poplenila, je celo trdila, da ji je gospod ©stal dolžan nekaj stotin zaslužka. „Usmilili so se me blagi profesorji; dobil sem dobro plačane ure ter se z vedno dobrim uspehom prerit do osme šole in blizu do zrelostnega izpita. Kar me zopet zadene nesreča kakor strela z jasnega neba. Izprehajal sem se o mraku za reko. Ljudje 44 kličejo, da je nekdo padel v vodo in da se utaplja. Ko to slišim, se zakadim v reko in po težkem naporu Priplovem k bregu z možem, ki je bil napol že na pftem svetu. Ljudje so se radostno drevili k vodi in so me hvalili na vso moč. Pogledam rešeneu na¬ tanko v obraz in vidim, da sem otel moža, ki se ga je vsakdo ogibal zaradi njegovega podlega značaja. V svoji ošabnosti in mladinski nepremišljenosti ^kliknem: „Ko bi bil vedel, da je v vodo padel ta s }epar in nemčur, bi ne bil zanj tvegal svojega živ¬ ljenja." — Vsi,- ki so to čuli, so rekli, da sem prav govoril. Toda tedaj so bili ostri časi za dijake in mestni redarji so si zapomnili moj rek. Rešenec me je tožil zaradi žaljenega poštenja, jaz pa sem bil obsojen — in tik pred zrelostnim izpitom so me spodili iz gimnazije... „Zopet sem bil pahnjen na cesto in sem šel po svetu; v žepu pa nisem imel drugega nego obično darilo petindvajsetih goldinarjev za rešitev življenja. Ker sem bil dober pevec, dober besednik, lep kre¬ pak človek, gibčen in jak telovadec, sem mislil, da mi pri gledališču vzrasto lavorike. Pridružim se neki glumaški družbi in precej prvi večer sem moral stopiti na oder. Naloga mi je bila, da nekega igralca spravim s pozorišča. Glumač, ki je bil tisti večer reditelj, mi je izza kulis pokazal igralca, ki naj bi začutil mojo pest. Reče mi blagovoljno; „Ne kaži bojazljivosti prvega nastopa; krepko primi moža in ga dostojno ponesi za kulise." Stopal sem čez oder kakor nekdaj Julij Cezar, ko je šel čez potok Rubi¬ kom. Primem pokazanega igralca za rame. Ta mi zašepeče na uho, naj primem drugega. Jaz pa — v popolni zavesti svoje umetniške naloge — zgrabim moža čez pas in, čim bolj se brani, tem krepkeje ga nesem .raz oder. Občinstvo je ploskalo, kričalo, žvižgalo — in zavesa se je morala spustiti. Še tisto Uro sva bila iz glumaške družbe izbacnjena jaz in tisti glumač, ki je bil meni, menda nalašč, zazna- menoval napačnega igralca. 45 „Oni večer, ko sem nastopil tako vrlo, je bil v tistem malem mestu med poslušalci naše usodne glume učen čudak kemik ali alhimist. Ta se je zame zanimal, me je dal pred se poklicati in me je izpra¬ šal, kaj vem in iznam; naposled me je vzel v službo. Drugega opravila nisem imel nego molčati kakor zid, pri učenjakovem delovanju včasih pomagati in pustiti, da je mož na meni poizkušal učinke svojih čudovitih kapljic in zvar, ki jih je izumljal za izbolj¬ ševanje in podaljševanje človeškega življenja. Ne- kamo čudno sem gledal, ko mi je povedal, da me bo rabil za take poizkušnje, za kakršne rabijo drugi učenjaki žabe, domače zajce in cucke; toda sila kola lomi. Vendar mi ni bilo nikoli žal, da sem našel tega gospoda. Živel sem prav bohotno in imel dosti denarja in prostega časa; .povsod se je ponujalo raz¬ veseljevanje živahnemu, čvrstemu mladeniču. Na¬ učil in navadil sem se opreznosti po tolikih nesre¬ čah, ki sem jih prebil, in sem se vedno ravnal po nauku: „Ogenj mladosti bodi tak, da žerjavica ostane za starost." Po gospodovem navodilu sem se veliko učil, posebno francoščine, ki je bila učenjakov ma¬ terin jezik. Rad je z menoj govoril tudi angleški jezik, ki mu je bil popolnoma vešč. Bil vam je tudi sila učen in izumljiv. Za njegovimi kapljicami, ka¬ kršne so pač bile, sem videl tako bistro, da sem poznal človeka do milje daleč; samo vohaje sem razločil jeklo od železa; slišal sem pretok sokov v zeli; zapomnil sem si kaj hitro brez truda in za več dni celo polo tesno napisanih številk in neznanih besed; po več dni zaporedoma in ne da bi mi ope¬ šale moči, sem prebil brez hrane ali spanja. Bil sem pa tudi, kakršna je pač bila kapljica, ure ali dneve zaporedoma slep ali gluh; nisem čutil, nisem se ganil, a zraven sem bil zavesten ali nezavesten, sivo¬ las in zopet črnolas, slaboten kakor starček in zdajci zopet čvrst kakor po navadi. Mož me je strogo opa¬ zoval im je po izkušnjah na meni popravljal svoje skrivnostne leke. Ta čudak je znal tudi z električno vročino in uporabljajoč nekovo drugo snov, ki pa 46 h*i je ostala vedno tajna, iz preprostega lipovega °glja topiti čiste demantove kristale, kakor grah debele. — S tem gospodom sem se z Dunaja, kjer s va bila okoli tri leta, preselil v njega rojstno mesto, v Pariz. Tam je moj gospod prodajal svoje demante J n skrivnostne leke ter v malo letih neizmerno obo¬ gatel. „V Parizu sem se s posredovanjem tega gospoda seznanil z indijskim knezom, sorodnikom glasovi- tega indijskega upornika Nana-Sahiba. Moj novi znanec je bil izboren poznavalec demantov, ki jih je imel toliko, da so bili vredni več milijonov frankov. Prijal sem mu po svojih vednostih, po bistrem umu in po premišljeni odločnosti. Sčasoma sva se popolnoma sprijaznila; jaz kot sin naroda, ki igra v zgodovini bolj trpečo nalogo, on kot plemenit sin velikega naroda, ki so mu Angleži baš tedaj (bilo je leta 1859.) zmagovito stopili na tilnik. Knez je črtil Angleže iz vse svoje duše; moj gospod kemik Pa, iskren, ognjevit Francoz, je tekmoval z indijskim knezom v tem globokem sovraštvu. Naredil je knezu ogromno vrednoto demantov, da bi mogel ugonobiti angleško gospostvo v Indiji in s tem vso preveliko ttioč neznosno ošabne Anglije. Naposled popusti indijski knez svojo obitelj v Parizu in se napoti skrivaj in po ovinkih v Indijo, da bi tam podpihnil in vnel upor svojih nesrečnih rojakov. Jaz, mlad in željan poskusiti kaj imenitnega, sem se knezu pri¬ družil in sem mu bil tajnik in blagajnik. „Neoisumljena dospeva v Belučistan. Tam najde knez v velikem mestu Kelatu mnogo indijskih veli- kašev, ki jih s svojimi demanti in z mojo zgovor¬ nostjo pridobi za namerjani upor. Tiho in ostražno se zberemo v Himalajskem prigorju tik angleške Posesti; ko se čutimo dosti močne, udarimo oprezno in krepko čez mejo proti mestu Delhiju, kjer je bilo središče najhujših črtilcev angleške oblasti. Ali tudi A-ngleži so se na tihem pripravljali, kakor bi jim bil kdo izdal naš načrt. Za malo tednov smo bili kakor niiš v samopadki in nismo mogli ne naprej ne nazaj. 47 'Okoli in okoli se je zbirala in proti nam pomikala modna angleška vojska. Moj knez je slutil, da ne bo nikdar več videl žene in dece v Parizu. Brezupen ukaže, naj mu izkopljejo globoko jamo v skal ovitem zatišju ne daleč od našega tabora; jaz pa sem moral natančno načrt ati svet in lego tiste jame. Potem so knezovi sužnji prinesli in tam zakopali železni zaboj, v katerem je bilo več milijonov frankov vrednosti zlatnine, biserov in-dragih kamnov.— knezov po¬ slednji imetek. Zakopali smo zaklad varno in ne- sumnjivo. Ko pridejo nosači in kopači nazaj v tabor, jih da knez usmrtiti. Tako sva vedela za zaklad samo jaz in knez. Naročil mi je, naj ostanem v taboru, a pozneje, v mirnem času, izkopljem zaklad ter ga prepeljem v Pariz k njegovi obitelji. Ako je ne najdem več, bodi zaklad moj, a porabim ga naj za prospeh svobode in omike. Nato je knez s svojimi tovariši udaril na angleške prednje straže, da bi našel častno smrt v boju za svobodo. Angleži so ga ujeli živega in ga potem usmrtili, kakor jim je bila tedaj navada; ujetnike so povezali pred topove in jih razstrelili na drobne kosce. — Mene najdejo zmage pijani Angleži v zapuščenem taboru, mi vzamejo vse dragocenosti, kar so jih našli pri meni, ter me vtaknejo v ječo in potem v vojaško suknjo. „Deset let sem jim robota! in prebil, sam Bog ve kaj. Naposled se mi posreči, da uidem in se vrnem v Pariz. Ondi izvem žalostno novico, da je moj blagi učenjak že davno umrl. Verjetne priče so mi povedale, da je bil njegove smrti kriv moj na¬ slednik v službi, ker ni znal molčati. Trgovci z biseri so izvedeli, da kemik dela po vednostnem potu demante. Zato so se proti njemu zarotili in so ga dali zavratno umoriti, da ne obubožajo in da se ž njim vred pokoplje skrivnost.,. Ko bi bil kemik vedel, da ga čaka taka smrt, bi me gotovo ne bil pustil v Indijo; jaz pa bi sedaj sam znal delati demante. O ženi in otrocih indijskega kneza sem izvedel, da so se v Parizu otrovali vsi zajedno, ko — 48 ?° dobili poročilo, kako se je končal upor in kako Je umrl ljubljeni knez. „Tako mi je pripadlo ogromno imetje; samo ® e či nisem mogel po njem in dolgo sem se boril z dakoto in boleznijo. Napo-sled sem dobil službo pri Ruskem knezu in sem se preselil v Monako, ko je knez kupil ta dvorec, kjer imam sedaj čast govoriti 2 vami, blagi gospod. „To je vsa moja zgodovina in v nji smem, ako nie zaupanje do vas ne vara, vprav danes zabeležiti Usoden dan in srečen obrat. Tisti milijoni, ki leže m e ni zakopani v dolinici pod Himalajo, mi vedno Po glavi roje. Cas je sedaj miren, Angleži strogo 'vzdržujejo red in občo varnost, po severni Indiji so razpete železnice; do zaklada ni daleč in pot je "varen kakor nikoli prej. Vi, blagi gospod, vi ste moj rojak in kakor mi je ravnokar povedal odšli strežnik, milosrčen mož v presrečnem denarstvenem položaju. Kako lahko bi mi založili nekaj stotinjakov, da si izberem zanesljivih pomočnikov, da izkopljem zaklad ju ga naposled hvaležno položim pred vas. Star sem Ut slaboten. Kolika izguba bi bila, ako skrivnost o zakladu leže z mano za vso večnost v grob. V vaši roki je sedaj ključ do mnogo milijonov; meni odri¬ nete nekaj malega, da prebijem tisto mrvico dni, kar mi jih je morebiti še prisojenih, in potem ponesem Vso skrivnost s seboj v grob. Vi boste razpolagali z Uepreštevnim bogastvom na korist svojega ljublje¬ nega naroda, podpirali občekoristna podjetja, oživ¬ ljali blagodejna društva, pomagali na noge učenosti m umetnosti ter ;si zaslužili čast in hvalo osrečeva- nega naroda kakor nihče pred varni." Suhi gospod umolkne, kakor bi bil utrujen. Samorad je pazno poslušal povest, ki se mu je videla nekako vztočno-basniška. Ko pa je končno pogledal pripovedovalcu v žareče oči in razvneti obraz, je vendar verjel, kar je slišal. Odslovil je gospoda, češ, da založi potrebne novce in sam ž njim odjadra v 49 4 jutrove dežele, kakor hitro mu dopuste okoliščine. Res se mu je zazdelo, da bi bilo koristno za nekaj mesecev odpotovati v inozemstvo, da le prej neko¬ liko uredi svoje domače stvari, kolikor je treba zaradi materine smrti, in da se prej dogovori s Cvetano zaradi njune poroke, ki je sedaj ne ovira nobena zapreka. Že se je namenil, da se veli prenesti domov, kar začuje Abadonov malomarni glas: „Kako ti je, mladi prijatelj?" „„Toži se mi, gospod," “ odgovori Samorad. „ „Tako begava po svetu, da sam ne morem dospeti svojih nog. Tukaj sva v zemeljskem raju; a moj duh roma daleč tja do doma; in ko se mi tukaj ponuja vsa naslada, mi duša krvavi." “ „Uteši se, prijatelj! Tvoja dušna rana — če jo prav pogledam — ni globoka. Sicer pa ravnaj z dušno rano kakor s telesno. Ne rezati, ne širiti; nego obveži jo in čas jo zaceli. Najboljša obveza je dušna razvedritev. Oglej si svet in ljudi! Hipoma si na Blejskem jezeru ali pri Niagarskem slapu, pod Cejlonskimi palmami ali pri belih medvedih na Novi Zemlji. Sedaj je na vašem planetu tukaj jutro, tam večer, tu poldne, tam polnoč. Vsak dnevni čas ima svojo zabavo. Zajedno imaš ples, gledališče, igre, glasbo, vojaške vaje, pobijanja, ženitovanja. Samo izberi si — in pred seboj imaš, česar želiš, in če ti ne ugaja Avstralija, prestopiš v severno Ameriko hitreje, nego bi mignil." „ „Hvala, »rešitelj moj, da ste me opozorili na vse to. Ali moj duh, moji živci ne prebijejo tega preobilja samih nenavadnih vtisov in zabav." “ „Le potrpi! Človeški duh se navadi in živci pre¬ bijejo vse. Spomni se, kako nejevoljen si se učil klavirja. Glas za glasom si pobiral in težavno ti je bilo gledati nekaj na note, nekaj na tipke. Sedaj pa ubrano zvene glasovi in ti ne vprašaš po njih številu in bežečem razvrščevanju; in vendar čuješ v burni igri vsak glas posebe in hkrati ubrano skladje vseh glasov. —• Poglej veliko sliko! Vse podobe so na 50 en i ploskvi; a vendar natanko razločiš po umetnikovi Perspektivi, kaj bodi spredi, kaj zadi, kaj zgoraj, kaj spodaj. Kar ti je sedaj težava, ti bo pozneje zabava. Svet boš opazoval kakor jaz: sedanjost, ki s e vrši okoli tebe, bo uibrana skladba, igrana z mnogoštevilnimi glasbili; in zemeljska zgodovina od dne, ko so vzrasle gore in so se morjem postavili mejniki, do dne, ko se zemlja prevali sokicu v pla¬ meneči naročaj, ti bo velika slika s perspektivno risanimi prizori, vendar vsa v enotni razporedbi." „ »Gospod, omotico mi lijete v glavo! Učite me gledati v solnce; a moje oči so take, da moram zamižati, če jih zadene solnčni žairek. Zatorej mi zadošča iprav malo; hrepenim samo po miru in pokoju." “ »Prijatelj, pokoj je najhujši dušni sovražnik! Iz Pokoja se rodi dolgočasje. Dolgočasje pa je tolikanj Neznosno, da človeka žene v obup ali v topoglavost. Pokoj je samo za telo. Duša ne potrebuje pokoja m ga celo v spanju ne mara. Na delo torej, na gibanje duše, ki ne sme nikoli mirovati! Duša je neumrjoča hči večnosti, a telo je minljivi sin časa." V tem hipu se vrne suhi gospod oskrbnik v sobo ter prinese Samoradu kopico receptov fran¬ coskega alkimista za irazne slučaje, kakor jih je bil omenil. Nato ga Abadon vpraša, ali ima pri sebi Črtež o legi zakopanega zaklada; ko oskrbnik pritrdi, Abadon nadaljuje: »Dneva je še veliko in pot v Hindostan na mojem zrakoplovu ena stopinja. Peljimo se torej po zaklad. Vi, gospod oskrbnik, ga boste pokazali; moji služabniki pa ga izkopljejo in preneso semkaj. Moj prijatelj Veselin bo gledal ob Himalajskih snežnikih žarenje zahajajočega solnca, ki je čarobnejše, nego ,ie bila davi jutranja zarja na morju. Vi, gospod Veselin, pri tej priliki tudi obogatite za koristno izkušnjo." Vsi trije stopijo na plani dvorec. Zrakoplov se spusti pred nje in preden sedejo v ladjici, že obsta¬ nejo nad reko Gango. Abadon razgrne zemljevid in 51 4 * veli oskrbniku, naj poišče tisto skalovito dolinico pod Himalajo. Suhi gospod je očito zmeden in ne more najti zaželjene dolinice, naj še tako preučuje zemljevid in svoj črtež in naj še tako ladjajo od kraja do kraja, od dolinice do dolinice. Že so se raztezale mrakove tenje po zemlji in so se rjoveči tigri napotovali po večerjo, ko se naposled razbistri suhemu gospodu oko in možje stopijo na zemljo v skalnatem, koritastem zakotju. Tam meri gospod od skale do skale, a naposled žalostno izreče: „Zaklada ne morem več najti. Potres ali utrgan oblak je preobrnil ves ta svet." „Sedaj bom pa jaz govoril!“ povzame Abadon resno in trdo. „Ti slepar sleparski! Ti si mojemu prijatelju Veselinu toliko rojak kakor kitajskemu carju. Latinskih šol nisi nikoli videl od znotraj in kar znaš slovenščine, si se je naučil v Ljubljani pri trgovini, ki te je zanesla celo v Kalkuto! Naposled ti je bilo sleparjenje tvoj vsakdanji obrt, ki ga sedaj v Monaku izvršuješ s tem, da vabiš v igralnici neiz¬ kušene ptičke na limanice. Da pa si hotel danes radovermost mojega neizkušenega prijatelja zlorabiti tako nečuveno, to je vredno plačila. Na pest angle¬ ških zlato v! V tej dolini, kjer ne najdeš žive duše, jej ali pij zlato, da se ga vendar že nasitiš, in spo¬ minjaj se svojega alkimista in indijskega kneza, ki se jima o tebi še sanjalo ni! Za tri dni pridem po te, če te kaj ostane od tigrov in indijskih gadov!" Abadon in Samorad dolgo molčita; naposled izpregovori Abadon poudarim: „Zapomni si to! Tako kaznujem prelom vsake pogodbe!" IV. Bil je lep popoldan, ko sta Abadon in Samorad zopet dospela v Monako. Potrpežljivi bralec se ne spotikaj ob tem. Solnce namreč ob Himalajskem gorovju zahaja malone pet ur prej nego ob fran¬ coskih bregovih Sredozemskega morja; naša potnika 52 Pa nista rabila nad deset minut iz Hindostana nazaj v Monako. Samorad se izprehaja po krasnem perivoju ob svojem dvorcu, da bi si razvedril duha. Toda zaman: vsi divni prostori med cvetlicami in neznanim drevjem bujnega juga, ves čarobni razgled na brez¬ končno morje in na zelene bregove za moirjem mu fie more obuditi zanimanja in radosti. Vtopil se je v mučne misli, vedno je nekaj pogrešal, vedno se želel nečesa iznebiti... „ „Ko bi bila sedaj Cvetana ob meni, kako drugače bi gledal ta divni svet. Sinoči sem ji obetal, da bom še danes govoril z njo. Ona sameva doma, v skrbeh zame in za svojo bodočnost, jaz pa se trapim in radujem po tujih krajih in vse radovanje s e mi izpreminja v domotožje in v neznosen dolgčas. Tukaj se držim Abadona, kakor bi bil priklenjen Uanj. Ali se ga ne morem iznebiti? Saj ne potre¬ bujem več njegove pomoči: živ sem in sam svoj gospod, Cvetana je prosta in zopet moja nevesta; °ba sva mlada in zdrava ter imava dosti bogastva za vse potrebe življenja in za vse potrate svojega stanu. Pač imam pogodbo z Abadonom, toda ničesar v eč nego pogodbo. Tiste štiri ure spanja mu bom 'Vestno prepuščal, dokler ne izteče najina doba, uasproti pa od njega ne bom zahteval ničesar. — Toda če prideva s pogodbo navzkriž, kaj potem? Neusmiljeno je ravnal z zakladokopom, ne vem, z akaj. Ali rekel mi je, naj si to zapomnim. Kako bo ravnal z menoj? Kdo bo sodnik med nama?“ “ Te Samoradove misli ustavi Abadon, ki pristopi, kakor bi se bil vzel iz tal. Samorad osupne in obstane. Abadon vpraša dobrovoljno: „Kako ti je, mladi prijatelj? 11 in nadaljuje, ne da bi počakal odgovora: „Motil sem te v premišljevanju in spravil bi te Uenrara v zadrego, da te vprašam, kaj si mislil. Uprav sedaj kanim kratkočasen izprehod na lepe Prostorčke od Gvadalkvivira do Neve. Tvoje želje Pa bržkone merijo na drugo stran in spominjaš se 53 morebiti, da si sinoči neki dragi osebi obetal za danes prijeten sestanek. Ne zadržujem te, temveč ukloniti se mi je tvoji želji. Tako veli najina pogodba." Samorada osuplost nekoliko mine. Odgovori torej: „ „Ne šalite se, gospod. Čutim, da sem vam sluga in samo strahoma se drznem kaj prositi, kamoli ukazovati. Res želim pogledati na svoj dom in govoriti s Cvetano. Prosim, dovolite mi torej, da odpotujem iz Monaka. Nato bi želel ostati doma in vam biti bolj hvaležen negoli s prošnjami nadležen. Dolžnosti svoje pogodbe hočem vestno izpolnjevati; ako bi pa kaj pregrešil, ravnajte z menoj usmiljeno — prosim vas s sklenjenimi rokami." “ Toliko da Samorad izgovori, že se spusti predenj znani zrakoplov in Abadon veli: „Tvoja odkrito¬ srčnost mi ugaja. Sam se popeljem s teboj na tvoj dom in če potem želiš ostati doma in pri Cvetani, te ne bom oviral. Tudi se ne boj, da bi ostro in trdo tolmačil najino pogodbo." Sedeta v ladjico in ko ta po nekaterih trenutkih obstane, izpregovori Abadon: „Tu pod nama se vali zelena Sava, blizu tam se sveti Gvetanin dvorec in tam glej ljudi, ki hodijo kropit tvojo mater. Spusti se na zemljo, pazi, da se nevidnosti ne iznebiš prezgodaj, in bodi opreznejši nego si bil sinoči; jaz bom v zraku pazno gledal na tvoje korake in posegel, kjer bi bilo treba." Samorad čuti pod seboj tla ljube domače zemlje, radosten, kakršen danes ni bil ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji. Milo se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne cerkve žalno zvonjenje za mrličema, svojo materjo in gospodom Petrom Pavličem, ki ju jutri polože k zemeljskemu počitku. Še bolj pa ga boli, da tudi danes ne more stopiti v materino hišo in da se ne sme dotakniti ugaslih oči, da mu je zabranjeno, materi poslednjič poljubiti hladno roko. Zgrudi se na, klop pod velikim orehom tik ceste nasproti domačemu dvorcu in se glasno 54 r azjoka... Kropilci stopajo mimo njega, toda ne vidijo in ne slišijo ga; on v svoji žalosti pa se tudi ne meni za dohajajoče in odhajajoče okoličane. Od hiše proti orehu stopa znan kočar z Bizelj¬ skih goric, Ivan Jaroslavič, s svojo zakonsko dru¬ žico Baro. Mož ima majhen dom z vinogradičem lik velike gorice Veselinove in je priden težak in navaden pomagač, kadar imajo Veselinovi dela pri vinogradu. S tem dobrovoljnim možem je Samorad Vselej rad občeval; zato se napoti za zakonsko dvo¬ jico, da nekoliko poizve, kaj modrujejo ljudje o nenavadnih dogodkih včerajšnjega dne. Njiju pogovori Samoradu niso posebno po- Voljni; kajti uprav o tem ni govorjenja, kar bi najrajše čul; a vendar ga tolažijo, ker zlasti Bara, zgovorna ženica, ne more prehvaliti stare gospe in gospoda Veselina, ki bo tudi tako dobroten, kakor je bila rajna gospa. Posnel je Samorad iz njiju besed, da sta v hudi denarni stiski; jutri bo sodna prodaja moževega doma, a njiju upnik, vinski trgo¬ vec — tovornik z gorenjske strani, se ne da več pre¬ prositi; pomagano bi jima bilo z dvesto goldinarčki in to svotico bi bila gotovo izprosila ter potem od¬ služila, da gospa Veselinova ni umrla in da mladi gospod ni odpotoval v inozemstvo. Samoradu se mož zasmili... Znamenje tega usmiljenja je — denarna listnica, ki leži sredi ceste pred zakonsko dvojico. Žena jo naglo pobere in odpre ter našteje v nji deset novih, gladkih stotakov. „Sedaj nama je pomagano. Sam Bog me je uslišal!" zakliče Bara vesela. „Za pol je že pomagano," pristavi mož, „za drugo polovico bo pa tovornik odložil." „Ali si bedast? Tisoč goldinarjev imava. To je vendar dovolj!" odgovori žena nejevoljno. „Ne umeješ me, ljuba Bara! Denar ni najin. Kdor je izgubil teh tisoč goldinarjev, mora nama izplačati sto goldinarjev najdenine. Tako imava sto goldinarjev ali polovico dolga." 55 „Dede, ti si pa zaresno bedak! Ali misliš, da bom iskala človeka, ki ne zna varovati svoje list¬ nice? Mari on količkaj pričakuje, da dobi nazaj denar, ki ga je izgubil na tej cesti in za belega dne? Sploh, kaj to. tebe peče? Saj sem jaz našla denar in ne ti!“ „Miruj, ljuba Bara! Jaz nisem našel denarja in se ga ne dotaknem. Stori ž njim, kar ti je drago; samo to ti povem, da ni prav in da ti ne prinese božjega blagoslova, če ga zamolčiš in obdržiš." Nato spravi Bara bankovce v nedrije in zaluči prazno. listnico v grm poleg ceste, huda pa je na moža tako, da mu umolkne jezik in tudi vest. Stopila sta kakih sto korakov dalje; kar jima pride naproti njun gorenjski upnik. Potoži jima ves prepaden, da mu je nedavno baš na tej cesti prešla listnica iz žepa, v kateri je bilo natančno tisoč goldi¬ narjev. Žena Bara ga miluje s prav prisrčnimi be¬ sedami; od njegove nesreče preide na nesrečno prodajo, ki preti jutri ter požene njo, moža in deco po svetu ob beraški palici. Gorenjski mož pa se ne da preprositi in reče med drugim: „Nič ne odje- njam in vse poterjam brez usmiljenja, kar imam v tem kraju. — Tukaj ste hudobni ljudje. Pravkar so mi pravili, da sta mojega prijatelja Petra Pavliča, ki sem ž njim barantal toliko let, otrovala žena in njen ljubček na večer po poroki. Kaj takega se zgodi samo pri vas! Tisto kleto nevesto prav sedaj tirajo uklonjeno v zapor. Dobro se mi je zdelo, ko sem gledal, kako so< jo devali na voz... Daleč je prišlo s poštenjem v vašem kraju! Pa saj niste bili nikoli nič prida; sami bahači ste in zapravljivci! Kaj stojita in zijata vame? Pomagajta mi iskati iz¬ gubljenega denarja! Če ga najdemo, odpustim vama ves dolg in vaju napojim, da bosta sita ves teden." Nato. pravi Bara: „Ti, dede,, hiti domov in opravi živad; jaz grem s tem očetom iskat izgub¬ ljenih denarjev." 56 Mož se obrne po cesti naprej; toda trebalo je ostrega pogleda njegove ženice, da ni nekaj Spre¬ govoril. Ko stopi nekaj korakov dalje, zakliče gorenjski tovornik za njim: „Hoj, prijatelj! Tudi ti utegneš nekaj zaslužiti, da boš lahko pil vse leto in popeval tiste vaše Zdravljice. Vašega kletega prešuštnika go¬ tovo poznaš; Pavličevi sorodniki so dali oklicati, da plačajo tisoč goldinarjev vsakomur, ki gosposki v pest zasači tistega gospoda Vešalina — ali kako se mu že pravi. Če ga najdeš, primi ga.“ Samorad je vse to čul in sreča zanj, da je bil neviden in neslišen. Bizeljski kočar je šel svojim potem dalje, to¬ vornik in žena pa sta krenila na drugo stran. Skoro opozori Bara tovornika na češminjev grm pri cesti. Tovornik ugleda svojo listnico in seže po njo v trnje. Nato pa se raztogoti, vrže klobuk ob tla in prekolne vse, kar leze in gre po tej cesti in daleč okoli. Prebrisana Bara, zadovoljna sama s seboj in s svojim plenom, hiti nazaj za možem, tovornik pa gre proti sodišču. — — Samorad se veli prenesti v Cvetanin dvorec. Tam uzre vratarja Miška, ki stopa in postaja Ves zamišljen in upognjen po dvorišču. Samorad se ustavi pred njim v navadni in človeški podobi. Miško se globoko prikloni in mu po stari navadi poljubi roko. Samorad bere na njegovem obrazu žalost in zbeganost; drug človek pa bi sodil, da je to potuha in hinavstvo. Vendar se tudi Samoradu zdi nekako sumljivo, da vratar vpričo njega za¬ žvižga, česar se prej nikoli ni predrzni!, in da vrt¬ narskemu dečku, ki je pritekel na žvižg, nekaj šepne na uho in ga pošlje skozi velika vrata v vas. Vratar Miško pove, da se je -pred kakimi tremi Urami v gradu vršil sodni navod, da so po gradu in shrambah vse preiskali in popisali, mrliča Pavliča raztelesili, naposled vse duri in zapahe zapečatili ter gospo Cvetano' pred kratko uro odvedli k sodišču. Vprašanja, ali sodišče poizveduje tudi po Samoradu, 57 vratar ne potrdi, pač pa povabi gospoda, naj stopi v njegovo hišico, kjer bo popolnoma varen. Vtem se bo v vasi izvedelo, kaj je na tem. Ni se še Samorad odločil, ali naj stopi v kletko z železnimi durimi in zamreženimi okni, ko priteče vrtnarski deček nazaj; za njim pa stopita skozi dvoriška vrata dva orožnika. V tem hipu prime vratar Miško Samorada na vso moč od zadaj za roke. Namah pa orožnika naglo kreneta z dvorišča nazaj na cesto, vratarjeve roke sežejo na drugo stran, a Samorad sede v zrakoplovno ladjico nad dvorcem. Preplašenost, žalost in jeza so Samorada tako prevzele, da skoraj ni mogel glave držati pokoncu. Vendar se mora zasmejati, ko mu Abadon s prstom pokaže doli na dvorišče. Tam vidi, kako se na sredi dvorišča sujeta, rujeta in mečeta vratar in možak, ki je po- velikosti in životu, po obrazu in glasu, po obleki in vedenju, sploh v sem tako podoben vra¬ tarju kakor kurje jajce kokošjemu. Kadar nekoliko odjenjata, trdi oni drugi mož, da je on vratar Miško in da on potegne tistih tisoč goldinarjev za ovadbo gospoda Veselina; pravi vratar pa se iznova raz- ljuti in spoprime s svojim takisto jakim in ljutim tekmecem. — Ta tekmec je služni duh, ki je Samo¬ rada otel iz rok zavratnega Miška. „ „Po kateri pravici so vendar Cvetano odvedli v zapor?" “ vpraša Samorad Abadona. „Po človeški pravici," odgovori ta. „Sumnja, da je umorila moža, se je pojavila proti Cvetani; to sumnjo je povzročila ovadba Pavličeve rodbine. In kaj je vzrok tej ovadbi, tega še ne veš. Ta vzrok ni zločinstvo nedolžne Cvetane 1 nego- ljubeznivost njenega četrtdnevnega moža. Ženin Peter Pavlič je v ženitnem pismu svojo znatno- imo-vino- zapisal Cvetani, če umre pred njo. To se je pripetilo. Za¬ torej njegovi sorodniki sedaj napenjajo vse žile in v svoji sebični domišljiji zbirajo in veličijo vse malenkosti, da bi naredili iz nedolžne Cvetane za¬ vratno- morilko in -tako- razveljavili Pavličevo na- 58 r edbo a nasledstvu v njegovo ostalino. Tu gre za Veliko denarja. Tisti sorodniki ne poznajo, kakor v eš, v denarnih rečeh nobenih ozirov na resnico in Poštenje; zato je vsa stvar jako kočljiva." Samorad ne utegne odgovoriti, ker zapazi v dalji gost dim na strehi svoje velike žitnice pri domači pristavi. Ves v strahu zakriči: „ „0h, zopet nesreča. To je gotovo osveta Pavličeve rodbine! Ali bi ne mogli pogasiti tega požara? Lepo vas prosim, gospod!" “ »Bodisi," odgovori Abadon mirno; »postojva tukaj pol ure in ugasnila bo sleherna iskrica." In že se pod zrakoplovom zbirajo oblaki, go¬ ste se in vrve. Dolina se zagrne z neprozorno temno- sivo odejo, vihar pribuči od juga in severa. Pod zrakoplovom šumi in vrši, strele švigajo in grom bobni... Za četrt ure se razpreleti nevihta; iz žitnice, skoraj nepoškodovane, se dviga redek siv dim kakor od pogašenega ognja, in jasno solnce zopet obseva vso' dolino. Samorad izreče iskreno zahvalo, Abadon pa odgovori resno: »Poglej natančneje in prihrani si hvalo. Ulila ise je ploha, hudourniki so udrli na njive, nanosili na travnike kamenja in dračja ter podmleli mnoga poslopja. Vihar je razkril strehe in vrgel na tla veliko sadnega in gozdnega drevja. Vsula se je toča, potolkla vsa živila na polju in vse grozdje v goricah ter poškodovala vinske trte vsaj za tri leta. Glej doli in poslušaj deco, žene in može! Celo meni, ki črtim vaš rod, se smilijo ti siromaki. — In ona žitnica? Sam dobro veš, da so vsa tvoja poslopja z vsem, kar je v njih, dobro in pošteno zavarovana proti požaru." „ »Kolike nesreče sem zopet kriv!" “ vzdihne Samorad. „Ali ti nisem danes drugič priporočal oprez¬ nosti? Drugikrat torej premisli in se pomeni z menoj ali s svojo* pametjo, preden zahtevaš delovanja mojih moči, ki jim ne poznaš zakonov in posled- kov. — Toda vrniva se k zadnjemu pomenku iz 59 Monaka! Vprašam te, ali si še voljan, ostati tukaj v domačem kraju in morda vratarju Mišku ali svojim hlapcem dati priliko, da si opomorejo s tistimi tisoč goldinarji, ki so razpisani za tvojo glavo?“ Samorad, ves potrt, ne more izpregovoriti be¬ sedice. — Za nekaj minut sedita naša znanca zopet v Monaku pod košato platano nad morjem. Ondi gleda Samorad molče na morsko pla¬ njavo: sedaj na peneče valove, ki se brez pokoja in prestanka dreve drug za drugim in se žalno ječe zaganjajo ob nerazdorni skalni breg, sedaj na svetlo migljanje solnčnih žarkov, ki se utrinjajo na temnih valovi jih razorih. Zdi se Samoradu, kakor da se nad morjem, nad podobo večnega trpljenja, igrajo utrinki večnovesele nebeške luči in da se širi tudi njegovo trpljenje liki morju, nikar da bi mu posijal v srce žarek vesele nebeške nade. Po daljšem molku Abadon zopet opomni, kako je ravnati z dušnimi bolestmi; ko pa vidi, da je žalost velika, poda Samoradu vonjavo smotko, češ, da si z njenim dimom razkadi vse žalne spomine. Samorad hitro začuti čarodejno moč te smotke in začne zopet zidati svetle gradove v oblake sebi in Cvetani, ki se ž njo> domišlja kmalu združenega: „ „Nedolžna je; sodišče je ne more po krivem ob¬ soditi, tudi moja vest je čista; zakaj pri nobenem činu me ni vodil zloben namen, odkar sem otet savskih vrtincev. 1 ' “ Prav živahno se je razgovarjal in se toliko razveselil, da se je Abadonu zdel umesten opomin, naj kadi to redko smotko kolikor more počasi. Ko je bil večer najrazkošnejši in je vonjav, hladen vetrič krotko dunil od Zagorja proti morju, je Abadon vstal, češ, da gre uživat svoje spanje. Prijazno je podal Samoradu roko> in ga opomnil, naj to noč ne odide iz Monaka; ne bilo bi napačno, če nekoliko pogleda v igrališče. 60 Po teh besedah izgine, kakor bi se razpulitel. Samorad pa ostane pod platano v mamečem samo¬ zadovoljstvu, veseleč se krasnega večera in snujoč s i zlato bodočnost. — — Kar stopi in sede brez povabila k njemu suhi gospod oskrbnik, tisti zakladokop, ki je bil pred nekaj urami prepuščen tigrom in gadom v Himalaj¬ skih prepadih. Drugikrat bi bil Samorad zbežal pred takim podlim značajem; sedaj pa ni umaknil roke, ko je segel vanjo preprijazni prišlec in ga pozdravil kot tovariša v službi velemožnega nadzemljana Abadona. „ „Kako ste dospeli iz Indije?" “ vpraša Samo¬ rad začuden. „Ni še minila ura, odkar sem se vrnil. Ne za¬ merite, da se nisem javil prej," odgovori oskrbnik, vljudno se priklonivši, in nadaljuje: „Ko sem bil tako izpostavljen tigrom, ki bi me bili razmesarili, da le zavohajo človeško meso, tedaj mi je dal brezup neznano srčnost in krepkost. Po sreči sem imel pri sebi nekaj kapljic, pripravljenih po navodilih mo¬ jega slovečega alkimista. Posrebam jih, vid in spo¬ min se mi ojačita in takoj spoznam, da sem na prostoru, kjer je zakopan zaklad. Odvalim skalo, kakršne bi ne odvadili trije junaki; pod skalo ležita v svinčenem zavoju moja posetnica in blagoslov¬ ljena sveta podobica, prav tako, kakor sem bil to škatlico položil pred mnogimi leti. Toliko da škat¬ lico. vtaknem v žep, že stoji Abadon pred menoj in zakriči: „Zaklad je moj! Ti pa se poberi nazaj v Monako in mi tam služi dalje, kakor da mi dosedaj nisi odslužil ničesar." — Potem nakopiči nad za¬ klad ogromno gomilo samih črnih iskal — ne vem, odkod jih je vzel — me prime za peto leve noge, me tira po- zraku in spusti sredi tega gaja na tla." „ „Če je res!““ pristavi Samorad. „ „Kolikor vem, je bil Abadon vedno- pri meni, odkar sva odšla iz Indije." “ Oskrbnik — kakor bi bil užaljen — nadaljuje: ^Premalo še poznate Abadona. On je duh in ni 61 vezan na prostor; zdajci je lahko v Evropi in Indiju na planetu Veneri ali sredi solnčne oble in povsod v drugačni podobi. Abadon je tudi sam dobro vedel- kje je zaklad; toda vzdigniti ga ni mogel in ni smel, ker je bila nad njim blagoslovljena podoba. Ko pa sem podobo snel, je takoj stopil na zaklad. Podo¬ bico sem potem tudi moral zavreči, sicer bi me ne bil prenesel nazaj v Evropo. Res ste upravičeno nejevoljni, ker sem v svoji povesti pusto resnico nekoliko zabelil z ocvirki svoje domišljije. Toda izvolite pomisliti, da nam dandanes resnica sploh ne ugaja, ako ni oglajena in nališpana. Celo naši obični izrazi vsakdanje vljudnosti so zgolj laži, ki jih rabi brez pomisleka tudi najsvetejši človek, a oduren in surov nam je, kdor jih ne rabi. Abadon mi je pri našem razstanku pač rekel nekaj grenkih besed. Ali to je brez pomena. Zakaj spoznali boste — ako še niste — da pretirava, da reče človeku vse, samo človek ne; in kadar je slabe volje, tačas so mu psi in osli več vredni nego najpopolnejši človek. Zato, gospod, ne zamerite in sprejmite za¬ gotovilo, da se po daljšem občevanju iznebite vse mržnje proti meni. — Dovolite, da vas vprašam, s čim služite velikemu duhu Abadonu." „ „Jaz ne služim Abadonu, nego on služi meni,“ “ odgovori Samorad samozavestno. Oskrbnik se nasmehne in pogleda Samorada, kakor bi ga miloval in se mu zajedno rogal, ter na¬ daljuje: „Častitam vam, gospod, na tej izjemi! Poznal sem in še poznam na stotine Abadonovih zaveznikov, toda nihče ni izustil tako ponosnih besed kakor vi. Vsi moramo v strahu in skrbeh robotati za dobrote, ki jih nam podeljuje, in te do¬ brote so sumljive vrednosti. Jaz na primer bi bil skoraj odpuščen iz Abadonove službe in izplačala bi se mi bila vsota, ki sem jo zaslužil. Toda bil sem proti vam neoprezen in sem za samo pičico preko¬ račil svoje področje; zato sem izgubil svoj zaklad in moram služiti od kraja." „ „Kako služite, gospod, če smem vprašati?" “ 62 »Moja služba je bolj nizka. Spričo dolge vaje. Po svojih službah in izkušnjah v treh delih sveta, sem si pridobil izvrstno- mešetarsko prekanjenost in lokavost. Ta moj talent rabi Abadon v to, da za¬ vajam ljudi v vrtoglavo- izgubo njih imetka ali pa s čimer si služim še več — v silovito- smrt, na Primer v dvoboju, v zavratnem umoru ali sa- momoru.“ „ „Strašen, gnuso-ben poziv ..“ „Da, gospod, gnusoben obrt! Lažja bi bila božja služba negoli ta služba za pekel! Vendar ni dano vsakomur, da bi zatajeval samega sebe in krotil svoje strasti. Živim torej za trenutek, se dam voditi svoji slasti in strasti — in Abadonova služba me živi... Na zemlji sem; v boju za obstanek moram braniti svoj prostor in se boriti za vsakdanji kruh. Saj veste, da je na tem svetu vsakdo lačen in žejen, da pa ni za vsakogar, ki tišči k mizi, miza tudi Pogrnjena. Zato pri tej mizi pehamo- drug drugega, ta z lokavo besedo, drugi -s komolcem in tretji z bodalcem. Nebeško- so-lnce pa enako sije nad pra¬ vičniki in krivičniki, brez razločka." „ „Vaši nazori, gospod, so gnusobni tako, kakor vaš poziv!" “ „Počasi, moj prijatelj! Kako je z mano, to sem povedal. Jaz bijem boj za svoje vsakdanje potrebe; vam tega ni treba, ker ste bogati in vendar v Aba¬ donovi — naj rečem — zavezi. Kar se tiče Abadona, mislite sedaj, da vlečete — ne želim vam spoznanja, da ste — vlečeni. Jaz plenim in morim samo po¬ sameznike. Pri vas se bojim kaj hujšega. Vam je dana bistra glava, obsežna -omika in želja po uče¬ nosti — morebiti bolj ko meni po denarju. Abadon zavede vaše znanje še na takšen tir in vam še vcepi take nazore, da boste potem z zavednimi, blestečimi nauki in -oznanjuje -njega modrost, nakopali človeštvu Več zlega in nesreče nego- jaz -s svojimi sto- umori; vi boste kar tolpama morili ljudi in njih duše! — To je samo nekaj, povedal bi vam lahko še več." 63 „ „Ali so morda tako kvarne Abadonove ideje?" “ „Meni o tem ne gre odgovor. Vi sami imate svobodno sodbo; toda oprostite mi misel, da niste vajeni soditi samostalno. Vi imate takisto svobodno voljo in želim vam, da bi ne prezrli, kdaj stopi pred vas izkušnjava, ki prevrže svobodno voljo- v voljno robstvo ... Vendar, gospod, čas bo iti v igralnico. Najin gospod mi je naročil, naj vas spremim vanjo in skrbno pazim na vas. Ne bojte se, da bi tam nastavljal svoje zanjke tudi vam. Abadon sam vas je otel samomora, česar baje še ni storil nikomur; ne mislite torej, da bi jaz, služabnik tega ostrega gospoda, namerjal kaj zlega proti vam." Samorad je imel, dokler ga speči Abadon ni motil, prav lepo- priliko, nekoliko premišljevati o sebi in o čudnih rečeh, ki jih je videl in slišal; zato se je napotil v igrališče. Nekaj ga je vabil oskrbnik, nekaj pa je sam rad šel. Ukusno- se na¬ letita; stari -oskrbnik si celo počrni lase in prilepi na obraz gosto, polno brado. Stopita v veliko dvorano-, sijajno opremljeno in razsvetljeno. V nji se giblje velika množica priha¬ jajočih in odhajajočih, drug drugemu neznanih ljudi, ki jih v-se veže želja, da bi si pri zelenih bančnih mizah kaj pridobili. Gospoda se je nanesla od vseh vetrov sveta. Bili so vmes igralci iz rado¬ vednosti, ker je že navada, da vsakdo z nekaj zlati poskusi svojo srečo. Bilo pa je tudi mnogo- igralcev, ki jih je radovednost zavedla v -strast in jih nekako priklenila, k zelenim mizam. Taki igralci prihajajo največ iz evropskega vzhoda in sploh iz krajev, kjer je bahata potratnost z denarji uglednejša nego pa¬ metna varčnost. Samorad je opazoval obraze teh igračev, kako jim prisiljena zunanja hladnost prikriva koprnenje in vrvenje -notranje strasti in kako- se tvezajo vse dušne moči in tvezajo- zadnji no-v-ci za dobiček, čigar 64 neverjetnost lahko preračunja vsakdo, dokler je frezen. Zoprni so se mu zdeli ti obrazi mož in žen 12 samih omikanih krogov. Ko pa v bližnjem zrcalu ngleda tudi svojo podobo, se spomni basni o kotlu ln loncu, ki sta bila oba sajasta. Samorad stopi k igralnim mizam. Oskrbnik mu razloži razne načine igranja, tajnosti in zvijače, kolikor jih je pri igri. Samoradu pa tega uka ni kilo treba; zakaj služni duhovi so mu povedali yedno naprej, ali dobi ah izgubi pri stavi. Ko neha igrati, res odnese s seboj v zlatu in v vrednostnih 'istih blizu pol miljona frankov. Dvorano pa je ttioral ostaviti, ker ga je oskrbnik prav resno °pomnil, da je zadnji čas za odhod, sicer se mu utegne pripetiti kaj zelo neprijetnega, kar pa. bi tu Ue bilo nenavadno. Nevidna in neslišna — ker tako veli oprezni oskrbnik — stopita pod milo nebo... Kako blago¬ dejen je sveži nočni vzduh proti soparici v igrališču! Kako veličajen je ščipov sij nad morjem proti sve¬ tili vam in zrcalom v dvorani! Ali niso mirte in lo¬ vori, resno strmeč k nebu, vrednejši tvoje pozornosti Uego medli kipi igrohlepnikov, ki na njih nisi zapazil s ledu vzvišenosti? Toda kdo se meni za lepoto pri¬ rode, če nosi s seboj tolikanj zlata, priigranega brez truda! Oskrbnik opozori Samorada na dva moža, ki s ta tik za njima prišla iz igralnice. Eden je imel v roki nekaj kožuhu podobnega, drugi vrv in bodalce. Nekoga sta iskala ali pričakovala. Oskrbnik spusti nekaj zlatov na stezo, ki se blišči v ščipu. To pri¬ vleče ona moža kakor med ose. Zlati novci padajo Po stezi dalje do skalne stene nad morjem. Moža Pobirata in si polnita žepe. Ko se na robu pripog¬ neta, da pobereta zadnji zlat, ju sune oskrbnik na v so moč od zadaj, da moža telebneta v prepad in v grob na dnu morja. Samorad se uprepade, oskrbnik pa izpregovori: „Ta moža sta prežala na vas, da vas zadušita, oplenita in spravita v morje, da bi za vami ne bilo 65 5 sledu. Sedaj sta sama tako spravljena! Otela bi se plavajoč, toda zlato v njunih žepih je tolikanj težko, da ju potegne v blato na dnu morja. Zlato je naj¬ težja reč na zemlji; zato- ni čudo, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako< potlači k tlom, da lezejo' podlo po blatu in prahu in da jim v živem telesu umre njih poštenje...“ „Kako ti je, starina?" vpraša Abadon, ki se je prikazal na stenskem robu, kakor bi bil vzrasel iz morja. „Hvala, mogočni gospodar," odgovori oskrbnik ponižno; „dveh so se razveselili morski volkovi, tretjemu pa pritrdim konopec na tisti platanini veji, ki je spomladi nalašč nisem dal odsekati." „Menda si doli po steni spustil onadva, ki bas sedaj zajemata vodo? Pravi bedak si in vidi se, da ti možgani pešajo od starosti. Ona sta meni prav mršava pridobitev; tebi pa sta bila kokoš, ki nosi jajca dan za dnevom. Težko se koplješ iz svojega dolga." „Prizanesite, gospodar; šlo je za življenje go¬ spoda Veselina, ki je prigospodaril pol miljona frankov." „No, če je toliko prisleparil, potem se reč po¬ ravna in smel si žrtvovati tudi pet takih pomagačev. l)o enega Veselina mi je več nego do> deset robov tvoje vrste." Samorada je bilo do dna duše sram te laskave ocene. Neviden, kakor je bil, se je splazil v svojo spalnico in tam kmalu zaspal. Abadon pride potem v njegovo spalnico, prešteje priigrani denar in še nekaj doda. Ne sme se pa reči, da je s tem pri¬ datkom pomnožil vrednost Samoradovega dobička. Ko mine Samoradu par ur spanja, ga vzdrami Abadon; ali stalo ga je to dokaj napora. Samorad si mane oči in reče: „ „Prosim vas, gospod, podarite mi, pustite mi še nekaj spanja! Tako sem truden, kakor bi bil ravnokar legel k počitku." “ 66 Abadon odgovori resno: »Jaz sem vesten trgo¬ vec in se držim svoje pogodbe. Vstati morate! 11 „ „Saj se ne morem držati pokoncu, gospod! Za uro spanja vam prepustim teden svojega življenja." “ »Pač marsikdo izmed vas izgubi za uro spanja leden življenja; ali med nama, prijatelj, to ne gre. V take negotove spekulacije se jaz ne spuščam," odgovori Abadon, dvigne Samorada iz postelje in ga položi v kopeljno kad, napolnjeno z vinom. # Abadon in Samorad se zopet šetata med magno¬ lijami, palmami in cipresami ter prideta do' platane, pod katero sta sinoči gledala na morje. Samorada izpreleti groza in noge mu obstanejo: na krepki veji te platane visi na konopcu mlad, lično' oblečen gospod! Kar priteče mlada, lepa ženska, vsa v glasnem joku, se zgrudi na tla in se oklepi j e obešenčevih nog, ki se skoraj dotikajo tal. Abadon se obrne k Samoradu in reče hladno: „Ni prav vljudno, da je ta gospodič porabil baš najin‘gaj za poslednji pojav svojega zemljevanja; vendar mu ne zamerim. Tebi je hotel prikazati hvalo, da si mu nocoj izigral ves imetek." „„Je li možno, gospod?" “ vpraša Samorad ves preplašen. „Ne samo možno; gotovo je! Pri igri ni možno dobiti, da ne izgubi drug. Tebe, in sinoči edino tebe, je osrečil velik dobiček; njega pa je zadela tolika izguba." „ »Pomagajte, Abadon, če je mogoče." “ »Ne morem. Mrtev je in sojen tam, kjer čaka sodba tudi tebe." „ »To je grozno ... In ta ženska, ki tako medli v žalosti, to je njegova nesrečna žena?" “ »Nikakor ne. Bil je pač oženjen. Ta ženska pa je plesalka in ž njo je včeraj dospel semkaj iz svoje 67 5 * domovine: lepa predstavljateljica je onega pesniko¬ vega „ večno ženskega", iz tiste vrste Afroditinih svet¬ nic, ki so vsakdanja prikazen povsod, kjer razsipljejo denarje. Sedaj igra svojo' žalost tako prirodno, da se ti prav smili. Tvoje sočutje, tvoje zanimanje in, če je možno, tvoja ljubezen, to je edini namen nje joku. Preden mine ta dan, se bo zopet tako prirodno smejala, kakor sedaj žaluje. Pozneje bo zopet jo¬ kala — in tako se bosta zaporedoma vrstila jok in smeh, dokler ne bo njena prenaglo razprodavana lepota in mladost položena med staro šaro ali v kot neizbirčne bolnice. Morda se ji posreči, da do¬ seže svoj namen, ki nanj deluje neprestano: da namreč zajame v mrežo stanovitega častilca, ki bo voljan z zagrinjalom zakonske zaveze odeti nje strasti in nje vihravo minulost. Tedaj bo vzor olikane, dostojne in pobožne žene ter ostra in ne¬ izprosna obsojevalka slabosti in spodrsljajev ženske mladine... Ali gorje možu, če ne bo imel dosti denarstva za ženo in njene častilce!" „ „A kaj je z ženo tega nesrečnika?" “ „Ženo ali vdovo tega moža poglej skozi te na¬ očnike, ki jih poznaš že od včeraj. Povej, kaj vidiš?" Samorad natakne naočnike in govori počasi: „ „Vid nese dalje in dalje. Ustavlja se ob gričih Karpatskega prigorja nad ravnoi poljano, ki je zadaj obrobljena z bukovo in smrekovo šumo. V ozadju te poljane na prisojni goričici se dviga bel grad v slogu sedemnajstega stoletja. Tam vidim v sobo, katere okna so napol zagrnjena. V sobi stoji nežna zibelka, ki je pri vznožju okrašena s plemenitaškim grbom. V zibelki leži dete, ki mu je nekako leto dni. Dete se cvetočega obličja nasmiha v zdravem spa¬ nju. Pri zibelki sedi lepa, vitka, črnolasa gospa. Zadovoljno in ljubeznivo gleda na zibelko in sprem¬ lja detetovo nasmihanje s tisto zamaknjeno mate¬ rinsko' radostjo, ki se ne da popisati... Sedaj je pristopil dolg strežnik v snažni livreji in podal gospe na srebrnem krožniku zapečaten tele¬ gram ...“ “ 68 „in ta telegram," pristavi Abadon, „pravi tako: Tvoj mož je zaigral svoje življenje; svojo, tvojo in vajinega otroka imovino!" „ „Vse, kar sem priigral, prepustim tej nesrečni ženi! Posredujte, gospod, če je mogoče!" “ „Možno bi bilo; vendar tega ne pripušča neko višje pravo, ki vlada nam vsem. — Tega prava ne pojrniš... Zakaj si tolikanj zabredel v igro, ko mo- raš vedeti, da prav toliko, kolikor dobiš ti, izgubi tvoj bližnjik, ko veš, da so nasledki velike izgube čestokrat usodni in grozni? Vedel si celo naprej, da boš v igri dobival. Zato, da nisi hotel nehati k sebi grabiti tujega imetka, za to strast ti ne smem pri¬ dobiti niti oproščenja niti postavljanja v prejšnji stan! To ni v moji moči. — Kar se tiče te gospe, njej je sojeno, da se bo pokorila z nesrečo in bedo vse žive dni. Zakaj, ona je kriva sramotne smrti njenega moža in takisto je kriva, da se je razrušila blaginja njene obitelji." „ „Var ate se, gospod! Na tem lepem obrazu ne berem nobene strasti ali razuzdanosti in ne vidim nobene krivice ...“ “ „Prav v tem lepem obrazu tiči krivica! Telesna lepota se je pri tej ženski razvijala prirodno; in je vzrasla do divne krasote. Vzgoja, ki bi bila morala ustvariti takisto dušno lepoto, pa je zaostajala in duh se ni dvignil nad vsakdanjo nizkost. Telesna lepota je omamila ženina in ga zvabila v zakon. Potem pa je mož zapazil velikansko nasprotje med telesno zunanjostjo in dušno notranjostjo neločljive svoje žene. Kakor ga je prej telesna lepota vabila, tako ga je sedaj dušna nelepota odganjala in na¬ posled odgnala. Ni bil toliko- modrijan, da bi nosil voljno, kar se ne da predrugačiti; ampak šel je po svetu in je skočil v grob, ki si ga je izkopal sam. — To je navadna, vsakdanja tragedija, ki pa nima toliko moči, da bi spametovala modre gospodarje zemeljskih stvari." „ „Ta ženska vendar ni kriva svoje nedostatne vzgoje?!" “ 69 „Ona sama mora trpeti ta nedostatek, kakor bi tudi morala trpeti sama, da je na primer po ne- paznosti svoje pestunje ohromela ali oslepela. Trdo je to, pa tako je, odkar vaš rod zemljo, tepta, in od Adama sem vam je sojeno, da se otroci pokore za grehe svojih roditeljev. Če hočeš nositi manj te pokore, ravnaj se po pametnem načelu, ki je pove¬ dano v smešnotrmastem reku: „Ako, hočeš srečno živeti, dobro vzgoji svojega — deda..Na vzgojo svojega deda nisi vplival, zato si nesrečen. „Res čudna je vaša vzgoja! Toliko se trudite za razvitek razuma ali sploh umstva; da bi si pa izohražali voljo, blažili srce, tisto vaše gonilo, ki vam neti življenje in, nikdar mirujoč, vedno hlepi po nasladi, imetku in moči, a se nikoli ne nasiti — za to srce, čigar strast je močnejša nego sodba razuma, se ponajveč brigate jako malo,. Kaj čuda, da med vami velika omika izobraženega uma služi neomejni samopašnosti neukrotenega srca! To vam je velika nesreča! Načelo za življenje vam je brez¬ obzirni boj za obstanek. In za ta »obstanek" si želi človek toliko imetka in užitka, da omaga njegova želja samo tedaj in toliko, kadar in kolikor jo premaga takisto nenasitna želja močnejšega in še manj ozirnega bližnjika. Zatorej: kadar se vrši velika krivica, tedaj je ne obsojate, nego, jo, odobru- jete z enakim načelom: „Sila stopa pred pravico"! Kaj čuda, da je po vsej zemlji in v vseh stanovih toliko robov, ki so navidez prosti, dejanski pa z verigo vsakdanjega gladu priklenjeni k stebru svo¬ jega gospodarja. „Oči imate za bedo svojega bližnjika, a samo oči; srce se vam ne ogreje. Modro govorite in učeno pišete, kako bi se zmanjšalo siromaštvo ogromne večine zemljanov; toda vsa vaša modrost se da povedati s stavkom: »Kdor bi lahko, pomagal, pre¬ udarja, kako naj v reki življenja tisti, kdor iztežka plava nad siromaštvom, pomore onemu, ki se je pogreznil vanje"... Tako se vaša doba odlikuje s humanizmom blestečega uma in z brezkrščanstvom 70 samopašnega srca! — Pač so še med vami značaji, ki jim je srce omikano in o-blaženo, možje, ki nimajo samo) lepih besed, temveč tudi dobrotne roke za bednega bližnjika. Toda samo izjeme so tisti tihi blagosrčniki, ki se trudijo dejanski izvrševati ne¬ pozabljeno- božjo zapoved, ki bi, da se uresniči, rešila vsa socialna vprašanja, preprosto zapoved: »Ljubi svojega bližnjika kakor samega sebe.“ „ „Kdaj bo rešeno socialno- vprašanje, go¬ spod?" “ „Kaj ti koristi to vedeti? Ti, kakršen si sedaj in kakršen bržkone ostaneš, ne boš sodeloval pri tej rešitvi. Videl pa boš nekako rešitev, kadar predru¬ gačiva svojo pogodbo, kakor je dogovorjeno-. Sodil boš potlej sam, ali bo- ta rešitev prava." * „ „Ne zamerite, gospod, da se ne moremo« iz¬ nebiti misli na Gvetano- in da vas torej vprašam, ali bo ubo-žica, ki sedaj po nedolžnem vzdihuje v ječi, sk-oro prosta in srečna." “ „Verjamem, prijatelj, da te Cvetanina sreča holj zanimlje nego usoda vsega človeštva; tembolj, ker tiči v tvojem vprašanju samo-pašna želja, da bi izvedel, ali se Cvetanina sreča združi s tvojo srečo. Prav zaradi tega moram odgovor na tvoje vprašanje odreči; razodeti ti smem samo to, da bi Cvetana bila srečna v zakonu s — Petrom Pavličem." „ „Tega ne morem verjeti, go-spod." “ „Kaj ne, kri ti vre v glavo, ker si moral čuti to resnico? V ljubezni, ki je z rastočo strastjo- vzki¬ pela do blodnje, si bil uverjen, da je Cvetana danica tvoje bodočnosti in da bi bil brezkončno- nesrečen, ako se ž njo ne poročiš. Zajed-no te je mamila sebična in samoljubna domišljava, ki trapi vsakega zaljub¬ ljenca, da mora ljubljena devica takisto- verovati v tebe in da bi bila z vsakim drugim možem nesrečna. Na to- še pomislil nisi, da je Cvetana drugače Vzgojena nego ti in da je drugače vzgojeno tudi 71 njeno srce. Tvoje srce je vodila strast, nje srce je poslušalo glas hladne razsodne pameti. Prijala ji je tvoja laskava ljubeznivost in ni si mašila ušes za tvojimi gorečimi obeti; toda kdo ti je porok, da je o vajini zvezi sanjarila prav tako. kakor ti? Na izbiro sta ji bila svobodno ti in Peter Pavlič; od¬ ločila se je za priletnega, nestrastnega, praktičnega Petra Pavliča. Tako je za prihodnje ugodnosti svoje osebe poskrbela bolj, nego. bi bilo preskrbljeno, da je vzela v zakon mladeniča tvoje nravi. Za koga se odloči potem, ako bo rešena ječe in obsodbe, tega človek ne ve in tega ti ne smem povedati." „ „Gospod, morda vendar smete." “ „Ne zahtevaj od mene, da bi ti razgrinjal ©mrak, ki odeva tvojo in Cvetanino bodočnost! Že sedanjost ti je Tantalovo trpljenje, a nakladiti si hočeš na slaba ramena še bodočnost? Brezpametni človek! Sicer pa sem ti že povedal, da je bodočnost posle¬ dica sedanjosti, in le malokdaj se pripeti, da poseže vmes takšen nepričakovan slučaj, ki trnje na stezi vašega življenja izpremeni v cvetlice. Razsoden opazovalec zato lahko prerokuje bodočnost pozna¬ nega bližnjika in pove zlasti tedaj, kadar se pred oltarjem zvežeta ženin in nevesta, lahko dokaj gotovo, ali bo »srečna dvojica« svoje zakonsko, igo nosila srečno ali nesrečno. Jaz pa s svojega nepri¬ stranskega opazovališča, od koder motrim razmerje ogromne večine, ne oziraje se na izjeme neznatne manjšine, obsojam pomiluje in srdito najbolj vaše zakonske združbe, ki so tolikokrat ječa, polna trpljenja, kazen za grehoto sedanjikov in vir ne¬ sreče za tiste, ki pridejo za vami. Zakon je sveta združba, podstava rodbine, steber človeške zadruge. Cerkev in država ščitita zakon s svojo oblastjo, in delujeta s svetom in postavnimi naredbami na to, da so zakoni kolikor možno srečni in da se zabra- njujejo zveze, ki bi ne mogle biti koristne človeški zadrugi. „Kdor stopi v zakon, ima svobodno voljo in to¬ liko pameti, da utegne premisliti, kako je uprav vstop 72 \ sveti zakon najvažnejši, najusodnejši korak v življenju. In vendar, koliko- brezpametna, kako lahkomiselna je večina človeškega rodu pri tern koraku, kjer gre za gorje in blagor tistih, ki so*, in hstih, ki bodo. Ne ozirajoč se na blagost svoje osebe, se klanjajo občemu nagibu mogočne prirode, hi pod krinko divne ljubezni deluje na to, da člo¬ veški rod ne izumre. Ker vam je sojena smrt, mora hiti tudi rojstvo-, da oni, kogar je rešila smrt ze¬ meljskega trpljenja, dobi namestnika, ki nadaljuje 111 potem svojim otrokom takisto oporoči zemelj¬ sko bedo. „So pač nekateri ljudje, smem celo reči, ne¬ kateri stanovi, ki so oženjeni primeroma še dokaj srečno. To- so prav tisti ljudje, ki jih vi omikanci Mienujete filistejoe, nizkoceno grmado-, hodnične iz¬ delke iz človečanske predilnice; prav tisti ljudje, ki oimajo razuma in volje, da bi se vzpeli do teore¬ tičnega premišljevanja, kako velik je razloček med Nagibi prirode, ki gleda sam-oi na zaploditev prihodnji¬ kov, in med zahtevki človeške zadruge, ki gleda na blagost sedanjikov. Njih obzorje je omejeno, ker jim •iedosta j e omike ali ker imajo stanovske predsodke; toda, dobri ljudje so in najboljši državljani: bojazljivi v javljanju svojih želja, a srčni v pokorščini, ne vprašujejo, zakaj se jim ukazuje, nego zadošča jim vedeti, kaj se ukazuje. Izbirajoč neveste, gledajo na pridne roke, na doto, na obiteljsko in stanovsko razmerje, sploh na blagost sedanjikov, v se tako, kakor se je vedel Peter Pavlič. Ženijo se Po preudarku pameti in ne, kakor večina, po strasti Prirodne ljubezni. „Često pa me obhaja togota, kadar gledam, kako se v zakon vpregajo ljudje tvoje vrste, ljudje, ki modrujejo o pozivu in važnosti zakona, seveda zgolj po teorijah in blestečih mislih nerazumljenih Modrijanov; ljudje, ki -so se v svoji učenosti na- yadili gledati s tujimi očmi, poslušati s tujimi ušesi M misliti z izposojenimi mislimi. Kadar se takšen r azumnik loti premišljevanja, »da ni dobro, če je 73 človek sam«, tedaj pa je treba gledati na svoje oči in soditi po svojih možganih. Mož res plašno izpre- gleda, kakor jetnik, ki po' dolgih letih stopi iz temnice pod blestečo' solnčno svetlobo; in sedaj započneta važno odločilno' nalogo goli slučaj in slepa prirodna ljubezen. Mož se zagleda in vtopi v ljubezen do vrha glave: žveplo mu je zlato, steklena pena diamant in osat mu je »roža mogota«, tista čarobna cvetka na Triglavu, ki se ti ž njo odpro vsi zakladi na snežnikovem sosedu Bogatinu — snubač je brezkončno srečen! Po poroki stopi iz medenih nebes na tla zakonske vsakdanjosti in zdaj se pokaže roža, ki je obetala toliko blaženih za¬ kladov, v svoji popolni trnjavosti. Potem je »živ¬ ljenje ječa« in »v nji rabelj hudi« ni »čas« nego hišni pozoj, ki je z jeklenimi verigami k možu priklenjen vse žive dni. »Koliko je dalje zakonov, ki so možni le zato, ker je žena takisto lahkomiselna kakor mož! Dokaj je tudi prisiljenih zakonov in zakonov iz brezupa ali takih, kjer si človek za kratko nepremišljenost prostovoljno naloži večno pokoro, kakor pravi pesem: „Za jedan časak radosti hiijadu dana ža- losti“... Iz takih, največ nesrečnih zakonov, ki jih ni spojil razsodni um, ampak golotni Amor — ki ima od nekdaj zavezane oči — ali brezup ali be¬ dasta pokorščina, se obično narodi mnogo otrok. Kako naj potem roditelji vzgajajo svojo deco, ako sami nimajo vzgoje, in kdaj naj jo vzgajajo, ko jim ne preostaja nič časa zaradi večne vojske med seboj in proti bedi, ki se grmadi nanje od vseh strani? Takšni roditelji vale Sisifovo skalo „od zore do mraka, od mraka do dne“ in kadar se zgrudijo v grob, prevzamejo tisto skalo njih otroci... Takisto se bo to vršilo dalje in dalje... Taki zakoni, taka vzgoja so temelj vašim družinam, občinam in drža¬ vam! In nad vami naj še delj solnce sije?“ „ »Oprostite, gospod, vaši nazori so nekamo podobni Schopenehauerjevi filozofiji." “ 74 — „Ali si tudi ti pokukal v tega modrijana nena- v adno modrost? Mož je nakopičil veliko vznesenih nhsli in se je v te tolikanj zaljubil, da je trdil: člo¬ veška mati dosedaj ni porodila modrijana, ki bi bil dorasel njega... Jako mi ugaja ta drzni sebehvalec s svojo novo modrostjo, ne toliko zato, ker v nji ne najdeš večne ljubezni in krščanstva, takisto ne to¬ likanj zaradi lahkoumevne, prikupne pisave, kakršna modrijanom ni navadna, nego zato, ker je zmešal glavo mnogim omikancem tvoje vrste: takim, ki so Preleni ali preslaboumni, da bi mislili s svojimi 'nožgani, dalje takim učenim ženskam, ki o njih pra¬ vijo Nemci, da nosijo modre nogavice, in takim hmdrijančkom, katerim je podlaga njih modroslovja Podobna učenosti, ki po nji vaš kmet prerokuje vreme... Ta modrijan trdi, da mora človeštvo Večno trpeti, ker mu je to sojeno. Jaz kaj takega ne irdi m . Ni v a m sojeno večno trpljenje! I'oda vi sami, ki nočete opustiti svoje zlobe in bc- dastoče, vi sami delate na to, da se trpljenja ne iz¬ nebite nikoli!... Moja modrost proti vam je samo ta, da črtim in zaničujem to človeško zalego in da v tem smislu — delujem. „Temu imam dosti povoda. Tiste usodne besede, ki jih je rekla „moja teta, imenitna kača“, tvoji pra¬ materi Evi: „Eritis sicut Deus, scientes bonum et malum,“ so omamile moj in tvoj rod. Kaj more biti yzvišenejšega, nego ne imeti mej svojemu razumu m svoji moči? Kaj prijetnejšega nego doseči izpol¬ nitev vsake svoje želje? Ako pa pogledamo stvar od druge strani, kaj more biti predrznejšega nego po¬ skus nepopolne stvari, da bi se izenačila večnemu, Popolnemu Stvarniku? Segli smo po prepovedanem sadu spoznanja in smo zato pahnjeni v prekletstvo nr pregnanstvo. Meni — ker sem popoln duh — ni nobene rešitve: moje prekletstvo in pregnanstvo je .večno. Ti — ker si nepopoln duh — si dosegel milost m rešitev in če zopet padeš, lahko zopet zaceliš svoj Padec. Zato črtim tvoj rod, ki je v popolnosti toli¬ kanj pod menoj in v milosti tolikanj nad menoj! Ko 75 bi se jaz mogel včlovečiti, bi pokleknil in zahvalil razžaljenega Očeta za toliko milost!... „Kakšni pa ste vi, človeški zarod? Vaš odre¬ šenik se je razjokal nad Jeruzalemskim mestom, rekoč: „Da bi bilo spoznalo tudi ti in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir.“ In vendar vam je odklenil vrata do večne blagosti! Vi pa ste še vedno tedanji Jeruzalemci; tudi vi nečete spoznati svojega dne in kar vam je v mir. Na nebo gledate, a ne vidite Stvarnika; po tej lepi zemlji hodite, pa brat ne seže bratu v roko! Brat vam je napotje, da ga izpodri¬ nete raz pot, ali orodje, da ga izrabite in potem zavržete — in vendar ima ta zemlja vsem prostora! Ali niste bolj zverski od divjih zveri? — Ko se tako oklepate svojih strasti, svoje sebičnosti in slepote, tožite zajedno po izgubljenem raju, o katerem berete Sveto pismo, in po srečni zlati dobi, ki o njej pripo¬ vedujejo pesmi in pravljice. Toda vi samo stokate in nikogar ni, da bi hotel rabiti lek, ki ozdravi vaše prostovoljno trpljenje, nikogar, ki bi dejansko iz¬ vrševal besede vašega slovečega pesnika: „NespametnO' ljudstvo, čemu li tvoj stok? Na delo! Ne nosi mi križema rok! Povrni se samo v prvotnost nazaj in našlo povsodi prvotni boš raj!“ Zato vas po pravici zaničujem iz vsega svojega bitja." * Abadon si oddahne od naglega glasnega govora. Oči se mu iskre in na grozovitem obličju je globoko izražena prav pošastna strast. Ni dolgo tako zrl v plašnega Samorada, kar iz- pregovori: „Bežati nama je od tod. Nad teboj se zbirajo oblaki, strašnejši nego včeraj. Hajdi torej proti severu!" V Samoradu se oživi človeško dostojanstvo in svoboda premaga strah. Odločno odvrne: Hvala, gospod! Z vami ne pojdem, pridi nam, karsibodi. Ukrep je storjen; vrnem se domov, tam služit Boga in ljubit brata." “ 76 „Tudi prav,“ odgovori Abadon mirno. „Ločiva Se torej, zlasti ker si tukaj varen vseh zasledovalcev j 11 stojiš na prav trdnem stališču — to je na temenu mdenika Mont-Blanca.“ # Abadon izgine. Samorad stopi v tem hipu na trdo skorjo ledu in srena vrhu silne gore. Okoli in °koli pod njim so navpične stene in nepregledni Popadi, daleč okrog sama mrtvotiha, ledena goli¬ čava. Sam samcat je in ko obupno zakriči, se ne °glasi niti jek. Zgrudi se na led, moč in zavest ga mineta. Mi -az objema nesrečnika z ledenimi rokami. Za nekaj časa se mu zbudi zavest ali blodnja. Zazdi se mu, da, ga trese silni mraz, da se potem v rača toplota v život, da je gorko odet in da leži na SVo ji postelji v domačem gradiču. Ljuba mati sedi Pri vzglavju ob postelji in mu deva hladne obkladke n a čelo. Gospod Peter Pavlič stoji pri vznožju in gleda resno pred se. Sedaj se vrata odpro, k postelji stopi tiho in počasi Cvetana. Bleda je in žalostna, solza se ji utrinja v očesu. Milo ga pogleda in vpraša Polglasno: „Samorad, ali me še poznaš?“ Samorad se krčevito vzpenja in zaječi v bolestni muki: , „Gorje strašnih sanj! Abadon, Abadon, otmi Uie!“ “ V. Prestopimo v lepo Francijo, naravnost v Pariz, v svetovnoslavno mesto omike in zabave! Tam v drugem nadstropju gostilne prve vrste odgrnimo goste svilene zastore pred visokimi okni, da vidimo v prostorni spalni sobi. Solnce posije na posteljo, v kateri spi in jedva diha lep mladenič bolestno- v netih lic. Pri postelji sedi negibno kakor kip po- s taren gospod, ki navidez tudi spi; solnčna svetloba ga predrami. Naglo vstane, položi spečemu bolniku r oko na čelo — in zdajci se tudi ta predrami čil, 77 čvrst in boder. Poštami gospod, Abadon, reče zbu- jencu, Samoradu: „Prebili ste, hvala meni, opasno vročinsko bo¬ lezen. Sedaj ste, hvala meni, zdravejši in trdnejši negoli kdaj." „ „Srčna hvala, gospod in rešitelj! Zdi se mi, da ste me ravnokar rešili težkih sanj. Menil sem, da ležim na svojem domu hudo bolan, da mi mati stre¬ žejo in da me je posetila ljuba Cvetana; jaz pa da se nisem mogel ni ganiti ni izpregovoriti. — Toda kje sem sedaj? Te krasne dvorane še nisem videl." “ „Kar se ti je zazdevalo in živo slikalo v do¬ mišljiji, ko si zmrzaval na snežnikovem temenu, to so bile tiste prijetne sanje, ki ž njimi nastopajoča smrt mami zmrzujočega človeka. — Sedaj bivava v Parizu. V Monaku sem ti rekel, da nama je takoj poibegnti proti severu. Ko si izrekel željo, da bi ostal tam, kjer si bil, sva že plavala nad Snežnikom Mont-Blancom; zakaj pri meni, kakor bi že lahko vedel, gre vse premišljeno in urno. Tvoji želji sem ustregel, in sicer ljubezniveje, nego si zahteval. Smel bi te bil spustiti iz zračnih višav, da padeš na zemljo kakor razpaljen in raztopljen meteor; toda pazno 1 sem te postavil na bližnji zemeljski prostor, ki je bil pod nama. Tam si potem prezebal in skrajni čas je bil, da si me zopet poklical na pomoč." „ „Če se prav spominjam, je bilo še v Monaku, ko sem se drznil prositi, da me pustite ondi." “ „Kaj pak, to je tvoja dozdeva! Bolje bi ti bilo vendar kdaj spoznati, da si nepopraven, nepokoren človek in da sem ti dosedaj vedno zaman govoril: vprašaj mene ali svojo pamet, premer zahtevaš mojega delovanja! Za svojo zopetno nepremišljenost si se moral pokoriti nekako' osem dni ali osem tednov. Zate je to veliko časa, mene ne brigajo take malotne časovne mere." .. „Čudno, da se iz vse dobe svoje bolezni ne zavedam ničesar." “ ..Zavest morebiti še pride; toda kai bi koristili zbujeni žalostni spomini? Sicer pa v tvoji blodnji ni 78 hjlo prave snovi, niti takih duševnih pojavov, da bi »ilo vredno si jih zapomniti, dasi se često pripeti, un človek v blodnji ali v sanji misli pametneje nego tedaj, kadar delujejo možgani ob popolni zavesti."‘ „ „Čudno se mi zdi, da ste bolezen tako odpra- Vl li, kakor se na primer sleče stara in obleče oprana sr ujca. Ne zamerite mi te primere . 41 “ „Kaj naj zamerim človeški stvari, ki ji je um tolikanj nedostaten kakor jezik prenagel! Tvoje se¬ danje zdravje je uspeh lečenja po mojem načinu. Tebi že znana „moja teta, imenitna kača“ je človeka zavedla v smrt; pozneje pa je to svojo krivdo neko¬ liko popravila, ker je v izboljšanje in podaljšanje človeškega življenja tvojemu praočaku Eskulapu fazodela vračilne moči raznih zelišč. Eskulapovi učenci so nekaj stoletij lečili svoje rojake s tistimi zelišči; ljudje so bili tedaj junaki in so se veselili starosti zgovornega Nestorja. Potem pa so ljudje napredovali v vedi in modrosti, in kakor je vselej '»boljše 44 sovražnik „dobremu“, tako so tudi nado¬ meščali preproste stare leke Eskulapovih učencev z boljšimi zdravili in od modrega Eskulapa je ostala samo tista palica, s kačami ovita. Tako ste prišli do umetnih lekarnic, do učenih zdravnikov in zajedno do ogromnega števila bolezni. Sedaj se lečite z ze¬ lišči in rudninami, z vodo in vodko, z ognjem in ledom, po homeopatiji in alopatiji, sploh kakor je količkaj možno in nemožno. Jaz sem tebe lečil hkrati po starih in novih načinih, kajpak brez vode, ker voda ti je prepovedana. Jedel si zeli kakor nekdaj kralj Nabuhodonasar, ko je zašel med vege¬ tarijance; pil si mleko in vinsko žganje, ležal na bla¬ zinah in na trdih deskah. Zavijal sem te v volno in platno; zračil te v žveplenem soparu in na kraški burji. Kadar ti je bilo prevroče, sem te posadil na severni tečaj, in kadar si potreboval tople kopeli, sem te položil v pesek Saharske puščave, časih pa r avno narobe. — Tako sem te ozdravil po vseh me¬ todah, in to prav temeljito, kar moraš priznati . 44 79 „ „Res je tako, gospod. Samo nekaj me peče: kako vpliva moja bolezen na najino pogodbo?" “ „0 tem miruj. Jaz sem užival svoje spanje, ti si ga tudi imel dosti; saj to sam čutiš. Za bodočnost ti pač nekaj svetujem, kar ti bo na korist. Pogodba nama gre h koncu, dosedaj ti pa ni prinesla nobene koristi, ampak zgolj neprilike in nadloge, ki jih celo še ne veš vseh. Skrajni čas je, da popraviš, kar moreš, in da naposled, če bo možno, vendar ujameš še kaj koristi. Saj veš, gradi se počasno, podira pa naglo. Tvoja prenaglica, ki ti je vedno v nesrečo, pa tako rada podira, ko bi moral graditi razsodni um. Zato namerjam svojim duhovom zapovedati, da ti strežejo samo toliko, kolikor bom jaz posebe dovolil. Tudi bo koristno, da vselej, premer zahtevaš moje pomoči, med seboj hladno preudariva, kakšne bi bile posledice mojemu delovanju. Mislim, da ti bo to prav; sicer pa povem, da bom vsekdar ravnal po tvojih zahtevkih, dasi sem prej izrekel svoje po¬ misleke.." „ „0d srca rad pritrdim tej izpremembi najine pogodbe. Koliko bridkosti bi si bil prihranil, da sva se tako zmenila v prvo uro!" “ „Ne glej nazaj, ko stopaš naprej! Ne obupuj, ampak verjami! Upanje je sicer samo prazno dno tiste Pandorine puščice, ki jo je oče Zen ljudem pod¬ taknil v osveto, ker je Prometej bogovom ukradel ogenj. Toda kaj bi počel človek brez te obmane? Tudi jaz se veselim človeških upov. To na sapo zi¬ dano ničevo upanje in potem dejansko obupavanje mi takisto nosi gotove dohodke kakor državam lo¬ terija ... Vendar pustiva to. Sedaj pristopi tvoj za- kladokop, ki je slišal, kako trava rase, in se je nekoč napotil v Indijo, da bi z izdelki od lipovega oglja razdrobil angleško moč. Ta te lepo opravi in ti bode potem razkazoval veseli, prijetni Pariz." „ „Dovolite mi, gospod, prošnjo, da bi me sprem¬ ljali vi sami po Parizu. Ta oskrbnik mi je najzoper- nejši človek in prav preseda mi njegovo debelo laganje." “ 80 „To ti je ravno koristno: učiti se občevati z ne¬ prijetnim človekom in vedno paziti, je li resnica, kar čuješ. In kaj je to, laž ali resnica? Laž je na¬ vadno blago, ki je vedno na trgu; resnica pa redko ?lato. Zatorej ravnaj oprezno s pravico in ne nosi le vedno na koncu jezika! Laž in resnica sta sestri; enako opravljeni, hodita vedno druga tik druge in 2 enakimi očmi gledata v svet. Kako pa moreš z medlimi človeškimi očmi razločiti devico resnico od razuzdanke laži? Koliko laži verjameš za resnico in koliko resnic, zlasti takšnih, ki „oči koljejo", nečeš v erjeti! Zato sem li odbral oskrbnika za spremlje¬ valca, da z njega pomočjo, kakor skozi temo do luči, prideš skozi laž do resnice. On ti bo Pariz lepo opisal: nekaj resnično, nekaj resnici podobno in nekaj bo dodal iz svoje domišljije, ne z namenom lagati, am¬ pak uganiti resnico. Slikal ti bo to lepo mesto člo¬ veški; jaz bi je nemara kazal takšno, kakor sem ti °ndan predočeval rimsko mesto. To bi ti bilo manj Prijetno. Mene Pariz itak ne zanimlje; saj poznam to selišče, odkar se je prelevilo iz „blatne vasi". Gledal sem na vašem planetu že mnogo mest, ki so nekdaj nnela slavo in lepoto sedanjega Pariza, mest, ki o njih sedaj niti sledu ni. Taka mesta se v časovnem teku preminjajo im ponavljajo; meni so pa do pri- stude enolična in dolgočasna, ker so ljudje povsod isti ubožci in bedaki. Sploh mi je prijetnejši pogled ha veliko mravljišče v smrekovi šumi nego katero¬ koli človeško bivališče." Abadon izgine. Vstopi oskrbnik in privede s seboj človeka, ki obleče Samorada po najnovejši francoski šegi; priredi mu lase in brado ter ga sploh °bka v pol ure, da bi tega ne mogla opraviti naj¬ boljša knjiga v sto dneh. Samorad se nikoli ni imel jako rad kakor tisto uro; saj še ni bil nikoli tako lep J h tako zdravega obraza. Sedel je z oskrbnikom v eleganten voz in vozila sta se po mestu in okolici blizu pet ur. V petih urah s e človek naveliča tudi najlepših zabav in prizorov. 81 6 Iz početka je bil Samoradu Pariz prekrasno mesto, proti kateremu bi bil Dunaj samo velika vas. Tudi ljudje so se mu zdeli bolj velikomestni in olikani, veselejši in lepši nego na Dunaju. Naposled pa so mu bile krasne stavbe samo potratno nakopičeno kamenje; umetni nasadi, perivoji in čista jezerca zgolj spačeno oponašanje nedosežne prirode in ljudje v Parizu sluge gladu in strasti kakor drugje po širni zemlji. Vse mu je bilo toliko priskutno, da bi bil teh pet ur rajši prespal. — Po obedu, pri katerem se je zopet odlikovala umetnost francoskega sokača, naznani Abadon, da so danes on, Samorad in oskrbnik povabljeni na večerno zabavo k podjetnemu bankirju Padelesu. Samorad bo tam baron Veseljenko, bogat velepo¬ sestnik iz ilirskih pokrajin nekdanje carjevine Napoleona I. Abadon je tam že star znanec kot vitez Gonoba, grški kapitalist, ki svoje ogromne dohodke troši za nakupovanje umetnin in za kratkočasno po¬ tovanje križem sveta ter hkrati izkuša sebi vedno prijazno srečo na borzi. Oskrbnik, tudi star znanec pri bankirjevih, pa je pl. Plahtalič, vsemogočni po¬ slovodja viteza Gonobe in zajedno lastnik obširnih kamenišč na ilirskem Krasu.. Kako se bo sploh vesti med zbrano bankirsko gospodo, naj Samorad o pri¬ liki opazuje na pl. Plahtaliču, ki je pri tej gospodi popolnoma kos svoji nalogi. Ko se dostojno pripravijo in pride določena ura, sedejo vsak v svojo kočijo in oddrdrajo- k ban¬ kirjevi palači. Tam najdejo zbrano mnogobrojno gospodo moških in ženskih, vse v lišpu in svitu. Bankir Padeles pozdravi barona Veseljenka prav vljudno in izrazi z izbranimi besedami svojo radost, da more sprejeti tako odličnega gospoda v svojih salonih. Takisto priljudna in vzornih besed je ban¬ kirjeva soproga, poštama, okrogla ženica, ki govori francoski z nemškim zatezanjem. Vitez Gonoba se¬ znani barona Veseljenka z mnogimi gospodi, ki so vsi prav olikanega vedenja in se nič ne spotikajo ob baronovi francoščini, ki je, dasi natančno po slov- — 82 n ici in vadnicah, nedostatna in preokorna za ži¬ vahno in dovtipno občevanje v pariškem salonu. Povpraševanj in pogovorov je bilo za Samorada skopaj preveč. Bankirja Padelesa je zanimalo vpra¬ šanje, ali se pridno grade železnice v nekdanji fran- c °ski Iliriji in kako se iz tistih pokrajin na tržišče Pribavijajo njih prirodni zakladi, ki so baje ogromni ki jedva načeti. Namesto barona Veseljenka odgovori upravitelj klahtalič, da se železnice grade prav pridno, da pa ‘veliko prog, ki bodo pot iz Pariza do vztoka iz¬ datno okrajšale, čaka potrebnega kapitala, ki ga ll pamo dobiti iz Pariza zlasti sedaj, ko je Panamski Prekop obtičal v blatu in smradu. Baron Veseljenko gradi sam privatne železnice do svojih bogatih rudo- kopov srebra iin bakra in do svojih pragozdov de¬ belih orehov in ilirskih ceder, ki jih ima nad dvajset slirijaških mirijametrov. Bankirja Padelesa so taka podjetja živo mikala ] n obetal je izdatno udeležbo, svojo in svojih to¬ varišev. Bankirjeva soproga, ki se je delala nekaj bolj °rnikano, nego je njen mož, je pripovedovala baronu keseljenku med drugim, da je nekoč videla črno¬ gorsko poslanstvo iz Ilirije, da so Črnogorci tako jopi ljudje kakor on, da še niso pozabili francoščine V/ - dobe prvega Napoleona in da se je njih prelepi narodni noši res kar čuditi. Bogata mora biti tista Črna gora! Čudila se je ilirskemu narodnemu plesu ^čardašu“, in hvalila glasbeno umetnost „čeških bratov" („freres Bohemieojs" se na Francoskem zo- Vejo cigani), ki so čarobno igrali narodne plese Pircev in sosedov jim, junaških Čerkesov... Baron Veseljenko se je seznanil z gospo, ki pa le bila morda gospodična. Ta je govorila francoski, kakor bi bila doma iz Ljubljane. Pravila je, da je bila nekoč v Ljubljani, da je čula celo slovensko go¬ vorico. Ta jezik je pa baje tako grd, da ga govore Slovenci le tedaj, kadar jih tujci ne poslušajo. Vpra¬ šala je tudi porogljivo, kdo je bil tisti Vodnik, ka- 83 6 * teremu na čast Ljubljančani toliko plešejo vsak predpust. ■ Star gospod je trdil, da v Zagrebu govore največ madjarski in da bo do konca tega stoletja vztočno Jadransko Primorje do cela pomadjarjeno. Poslovodja Plahtalič je skupini malobesednih bankirjev razkladal, da brancozje niso pametno ravnali, ko so pri Panamskem prekopu pihali žer¬ javico za tuje koristi, dokler ni v nji začel pokati kostanj, ki jih je osmodil in oslepil. Tam doli v Iliriji bi se dalo zaslužiti kaj več; ondi je denarja malo, dela in blaga pa veliko. Tam doli denarnemu možu ne gledajo tako pod roke kakor tukaj v Parizu, in časniki tudi ceneje nego v Parizu trobijo v rog ti¬ stega podjetnika, ki kupi njih prepričanje. Zgovorno je dokaževa!, da morajo bankirji, ki zasnujejo veliko podjetje, pribaviti sami sebi prvi gotovi dobiček ali smetano vsega dobička. Velika ideja je sama na sebi tolikanj vredna, da je svet nikoli ne preplača. Kapi¬ talist, osnovatelj, gre kakor kralj v boj za veliko idejo, tki se bo prej ali slej izvestno uresničila in človeštvu redno in nepregledno vrsto let dajala go¬ tove koristi. Kdor izmed kraljev, vladarjev hoče pridobiti slave v boju, mora preliti veliko krvi svojih podložnikov. Prav tako je z velikimi podjetniki, bo¬ jevniki za utelesitev velikih idej. Grmadna drhal malih ljudi misli torej podlo in tesnodušno, če sodi vladarja denarjev z drugo mero nego vladarje ljudi in ako obsoja denarstvene mogotce, osnovatelje svetovnih podjetij; kajti ti posnamejo svoj dobiček, primeren veličastvu ideje, kadar snujejo takšno pod¬ jetje, dočim tisti mali, poslušni ljudje, ki so prihra¬ njeni svoj drobiž vtaknili v hvalisano podjetje, ne najdejo, česar so pričakovali, in izgube, kar so imeli. Oni so pač žrtva denarstvene vojske na slavo denar- stvenih kraljev ... Baron Veseljenko bi bil rad ugovarjah načelom in dokazom poslovodje Plahtaliča; toda pohvala poslušalcev je bila tako burna, da je Veseljenko ne¬ voljen prisedel k drugi skupini. Tam so sedeli po- 84 sebe veliki denarni mogotci, tisti, ki računajo samo z miljoni in miljardami. Med temi je sedel Abadon- Gonoba in videlo se je, da njegova preudarna beseda Veliko velja in da je pogovor jako važen in resen. Samoradu-Veseljenku družba in takozvana ve¬ selica ni ugajala. Ljudje iso bili praznični, toda njih pogovori so se sukali ob skrbeh in opravkih delav¬ nikov. Veselica je bila, a bilo ni veselih obrazov. Neprijetno mu je bilo nadalje gledati na malem pro¬ storu toliko tistih predrznih noisov, bodečih pogledov in pohlepnih ustnic, ki značijo vnuke očaka Abra¬ hama. Potožil je to o priliki Abadonu-Gonobi. Ta ga mirno potolaži: „Zakaj ti ne prijajo moji stari pri¬ jatelji? Najstarejši, najmanj mešani narod so. Oni iniajo najstarejšo vero, najstarejšo omiko in knjigo. Naj torej imajo tudi na telesu nekaj posebnega, kar jih diči nad mešanico drugih narodov z mlajšo zgodovino in omiko. Od veleuma Mojzesa iz davnih vekov do velebogatina Rotschilda v sedanji dobi so hli vedno preganjani in zatirani, vendar nikdar pre¬ gnani in zatrti in sedaj ima njih denar in njih vpliv celo moč prve velesile. Zakaj bi torej ne smeli biti nekamo ošabni? Sicer te Plahtalič takoj odvede med ljudi tvoje vere in tvoje pasmine. Želim ti, da najdeš tam boljših značajev in boljše zabave." Kakor na migljaj pristopi Plahtalič in odvede barona Veseljenka v prostore na divno razsvetlje¬ nem vrtu. Tam ga seznani s srednjepriletno, bogato opravljeno gospo in z nje hčerjo (vsaj tako se je povedalo), mlado cvetočo žensko v ukusni žalni opravi. Samorad se je presenetil, ko je to* mladenko spoznal za tisto žensko, ki je pred nekaj dnevi v perivoju pri dvorcu v Monaku tožila za mladim go¬ spodom, ki je visel mrtev na platani. Presenetila ga je tudi nje lepota tolikanj, da je takoj pozabil, kako je Abadon tedaj obsojal to žensko. Ime ji je bilo Darinka in govorila je pristno hrvaški. Samorad se le torej otresel težavnih spon francoskega jezika in mladi dvojici se je skoraj zdelo, da sta v veliki družbi — hrvaško govoreč — sama in prosta. Raz- 85 govor je bil čim dalje živahnejši in prosto je govorilo srce s srcem pod tujim nebom v milem zvoku do¬ mačega jezika. Lepa Darinka je pripovedovala: »Detinska leta sem prebila v iztočni Istri, tam kjer se sedaj razcvita zdravilišče Opatija. Moj oče, pomorski kapitan, rojak z otoka Krka, je tam kupil majhno posestvo s prijetno gosposko hišo tik morja. Milo se spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na sivo morje, na Trst in spominjam se otokov Cresa in Krka, smelo strmečih iz morja. Ne morem pozabiti ganljivih napevov tamošnjih pomorščakov in še sedaj mi zveni v ušesih narodna pesem: „Po- puhnul je tihi vetar... Tihi vetar od Levanta,“ ali „Vrbniče nad morem, Visoka planino, Trajna nina ni nena!“ — Kolikokrat sem, sanjavo gledajoč preko morja, 'kakor bi v dalji uzrla očetovo ladjo, tožno pela nepozabno pesem: „Oj, talasi mili, ajte“... Zdelo se mi je, da tudi moj oče, ploveč tam v dalj¬ nem oceanu, poje to pesem in da mi nosijo valovi odmev očetovih glasov: „Oj, talasi mili, ajte, čamac dalje moj tj er ajte. A ti more mirno- stoj, dok se u dom vratim svoj!... Dok se u dom vratim svoj!“ „Toda žal, oče ise ni vrnil na svoj dom. Morje ga je nosilo in živilo malone vse njegove dni; morje ga je naposled sprejelo v hladni grob sredi Indij¬ skega oceana. Po očetovi smrti je moja mati, Fran¬ cozinja prodala letovišče pri Opatiji in preselili sva se v Nizzo, nje rojstveno mesto. Tam sem ob mir¬ nem mestnem življenju hodila v mnoge šole, učila se potrebnosti in nepotrebnosti, rasla in dorasla; mladina pak je rekala, da nisem grda. Naselil se je v Nizzi mlad francoski trgovec, ki je prinesel dokaj denarja s -seboj iz zapadne Indije. Nekdanji znanec mojega očeta, se seznani z mojo materjo in z menoj. Bil je duhovit, pošten in blag človek. Zaljubila sva se in poročila. Ni je bilo srečnejše žene od mene! 86 Ko sva bila nekaj dni poročena, izkrca se v Nizzi siromašen mož z rjavo žensko. Prišla sta iz zapadne Indije, izprašala bivališče in razmerje mojega moža; Poklican je bil pred sodišče... Ves prepaden in zmeden se vrne od sodišča. Vprašam ga, sluteč bo¬ lezen ali nesrečo v trgovini, kaj mu je. On pa molči in gleda kakor blazen name. Skrivaj in ponoči se napoti proti Monaku, kaikor bi bežal pred menoj. Vsa v strahu in skrbeh hitim za njim in ko dospem do njega, gorje mi! Moj mož visi mrtev na platani Vašega letovišča, kar ste vi, gospod baron, opazovali sami! Jezik nima besed, da bi izrazila svojo ža¬ lost; ako pa bi jo mogla, vi te žalosti ne morete poj- miti, ker ne veste, kako globoko čuti žensko srce! Premagala sem obup in se vrnila v Nizzo. Tam sem Izvedela, da je tista rjava ženska, ki je prišla s siro¬ mašnim možem iz zapadne Indije, mojega moža prava žena; da je tisti mož njen oče in da sta s seboj privedla tudi petletnega sina mojega moža... Tako je pristopila k nesreči še sramota! Sedaj sem vdova, ako sem bila žena, in prišla sem v Pariz se posve¬ tovat s pravniki, da vsaj nekaj zase rešim od pre¬ cejšnje ostaline nesrečnega ali morda brezvestnega moža, ki naj mi oprosti, ako ga sodim preostro. Z materjo bivam v istem hotelu kakor vi, in ne zame¬ rite, da sem se v vaši bolezni, ko vam je viselo živ¬ ljenje kakor na niti, sočutno zanimala za vas. Saj je moralo biti tako... Moj rojak ste in, kakor mi je povedal Plahtalič, podobna je vaša usoda moji ne¬ sreči: jaz ,sem izgubila moža šesti dan po poroki, vi svojo zaročeno nevesto šesto uro po poroki." Ne bom ponavljal, kaj sta vse govoričila Samo- r ad in Darinka. Opomnim samo toliko, da je bila Darinka premetena ženska in da je dobro vedela, koliko sta vredna ženska mladost in lepota, kadar se zanji oglasi povoljni kupec. Znala je poldadati svoje srce na medeni jezik in njene oči so sijale tako Iskro in presunljivo kakor kačje oči. Da, kačje oči! Cesto sem opažal strupene gade. Očarljive oči imajo m tako ravnodušno in vabeče vračajo človeku po- 87 gled, da se skoraj zmotiš in pogladiš gadu podbra¬ dek z golo roko. Pod čarobno netečimi pogledi lepe Darinke je bil Samorad kakor razgret vosek; popolnoma je po¬ zabil svojo Cvetano in prav nič ni popravljal Piahta- ličeve pravljice o svojem vdovstvu. Dečko Amor in njega podložni zli duhovi so ,se že jako radovali čarovnice Darnike in očaranega barona Veseljenka; tedaj pa je Darinkina mati, ki se je vtem bavila tu in tam, pristopila z gospodom Plahtaličem in po¬ miluje izrekla, da mora s hčerjo nocoj posetiti še drugo obitelj. Poslovili so se na skorajšen sestanek. — Ni se še Samorad ohladil in ni še uredil svojih čustev, ko se mu pridruži Abadon-Gonoba in ga opo¬ zori na drugo mlado žensko, ki v stranskem salonu nekam o sameva. Seznani ga ž njo, z očetom in ma¬ terjo. To je bila prijazna, zgovorna obitelj; toda videlo se je vsem, da se priljudnosti ne vadijo še dolgo in da so se morebiti ne zaradi izobraženosti, ampak spričo zunanjih neprijetnih vplivov v poznej¬ ših letih izpremenili v prijazne in skromne ljudi. Samorad-Veseljenko je kmalu opazil, da jim je pri¬ jeten družabnik, da jih je nemara že kdo opozoril nanj in da bi se ne upirali, ako bi želel stopiti k njim v obiteljsko zvezo. Dana mu je bila ugodna prilika z mlado gospo govoriti prav slobodno; govorila pa sta nemški, kar je obema glaje teklo nego fran¬ coščina. Ta mladenka je bila vdova Ljudmila, tista žena, ki jo je dal Abadon Samoradu videti na ča¬ robne naočnike kot ženo mladega gospoda, obeše¬ nega v parku njiju dvorca, ko sta bivala v Monaku. Bila je čudovito lepa žena; ko jo je Samorad gledal iz oči v oči, mu je bila še dokaj mičnejša nego tisto jutro iz dalje od Monaka do Karpatskega prigorja. Govorica se je razvila in ogrela ter je tekla skoraj ikakor med starimi znanci. Ljudmila je pove¬ dala, da se je nje ljubljeni mož usmrtil v Monaku, kjer je bil žrtev amerikanskega dvoboja, ko je šlo 88 f a njega čast in za poštenje njegove žene. Po tem brezupnem, usodnem udarcu je pribežala k svojim roditeljem v Pariz, kjer je oče že delj časa družabnik m deležnik pri podjetjih bankirja Padelesa. Vrnila s e bo čez nekaj dni v domovino, da tam uredi do¬ mače -stvari in proda vse imetje. Potem hoče očeta Prositi, da se vsi preselijo v Ameriko, kjer bo poza¬ bila vse, kar je prebila v Evropi, če bo možno. V novem svetu med novimi ljudmi bo začela novo življenje. Samorad je sočutno poslušal to povest in zbu¬ dila se mu je želja, da bi spremil to gospo v novi s vet in v novo življenje. Ljudmila se mu je zdela v svoji žalosti nad vse lepa in divna. Izražala je svoje misli in svoja čustva tako odkritosrčno in s tako jzbrano dostojno besedo, da je bil Samorad uver- jen, kako nje duh visoko nadkriljuje njegovega duha. Temne oči so ji sijale tako mirno, da se mu je zdelo, kakor bi gledal skozi nje v globočino njenega pre¬ blagega srca in kakor bi v tem srcu iz nočne žalosti odseval nekak zor, ki obeta, da Samoradova podoba Počasi zakrije spomin na bledega moža. Prav veselo iso dovolili Samoradu, da sme skoro poseti-ti Ljudmilino obitelj. Prisedel pa je Abadon-Gonoba jako nevoljnega obraza in je pofirl vse prijetne razgovore. Za malo časa se je Samorad poslovil, ker ga je Abadon po¬ zval v druge prostore, kjer ju je čakal upravnik Plahtalič. Tam se Abadon obrne k Samoradu s porogljivo opomnjo: „No, dobro se baviš v Parizu! Cvetana bi bila iako zadovoljna z nocojšnjim tvojim vedenjem! Prav takšen si kakor „Ribič“ vašega pesnika Pre¬ šerna, „ki naprej brez miru svoj čoln drvi," ko so s e valovi morja razdelili in so ise iz njih prikazala morska dekleta. Tudi za teboj bi se lahko klicalo: -»Zgubljen je vtopljen, se bojim," da te nisem še ob pravem času otel skal in viharjev." Samorad se zardi in reče: 89 „ »Dovolite mi, gospod, prav resno zatrdilo, da Cvetane nisem pozabil ni trenutek." “ »Verjamem," odgovori Abadon, »da si mislil na njo, vendar samo toliko, da si nje lepoto primerjal lepoti nocojšnje morske deklice Darinke in gorske Vile Ljudmile in potem menil, da je lepota Cveta- nina slična lepoti Darinkini, Ljudmila pa da je iz¬ med vseh treh najlepša." „ »Tega ne tajim, niti ne potrdim. Ali oprostite, gospod, opomnjo, da se vaša sodba o teh dveh žen¬ skah, kakor ste jo izrekli v Monaku, ne ujema z mojim nocojšnjim opazovanjem." “ »Svobodno stavljaj svojo sodbo nad njo! Prav spominjaš pa me Shakespeare j evega igrokaza »Sen kresne noči", kjer vilinska carica Titanija poljublja in s cvetlicami venča prizačarano oslovsko glavo brljavega tkalca Snutka. Tudi ti si se zmotil o glavi vse zabave. Darinka in Ljudmila vendar nista bili hkrati ženi enega moža! Mož ni bil hkrati graščak v Karpatih in trgovec v Nizzi ter ni mogel umreti, po moji povesti, ker je izgubil pri igri, in — po basni tvojih krasotic — za ameriškim duelom ali zaradi prihoda svoje žene Američanke... Kaj pa ti praviš, Plahtalič?" Plahtalič se ponižno prikloni i«. odgovori: »Vdove Ljudmile ne poznam osebno. O nje očetu sem čul, da je bil sila bogat tvorničar; opešal pa je baje tako, da sedaj dela za skromno plačilo v pisarni našega bankirja. Gospodično pa, ki se danes zove vdova Darinka, poznam že nekaj let. Nekoč je bila pri družbi jahačev in glumačev. Vrlo je ska¬ kala skozi obroč 'in plesala po vrvi. Plesala in pela je tudi v malomestnih gledališčih. V Monaku in v Nizzi je bila že dve leti zaporedoma. Pri svojih ljubovnikih pa nima sreče: lanski se je ustrelil, le¬ tošnji obesil —.“ „ »Take osebe vendar ne dohajajo med tako odlično gospodo, kakršna je nocoj tukaj zbrana!" “ ugovarja Samorad. 90 „Ta odlična gospoda!" zakrohoče se Abadon. „To so borzni igralci in njih varovanci, pravše pslepljenci: vsi zgolj hodnioni značaji! Njih imetek Je vedno na igibeži in njih slava je puhla kakor z Vodikom ali z lahkim plinom napihnjen mehur, ki se dviga v zrak celo nad egiptovske piramide! Ba¬ hato računajo s svojimi miljoni, ki jih narejajo kar v poslovnih knjigah: stavljajoč za vrednotne šte¬ vilke manj ali več ničel. O svojih podjetjih govore kakor tvoj selski prekupovalec, ki tolikanj blebeta 0 zalogah in vagonih, kadar kupuje suhe slive in koruzo. Zanj ima železnica premalo strojev in voz; z a te ustanovitelje in podjetnike pa zemlja premalo prostora, da bi mogli na nji uresničevati svoja pod¬ jetja, osrečujoča vse človeštvo. To so pijavke v ve¬ liki meri, ki izsesavajo kri kar deželoma in naro¬ doma. Z lažjo, s prej naročenimi slepilnimi brzojavi, ^vijačno pritiskuje na poštena nevešča podjetja, prekanjeno dražeč ceno živil, potrebnih vsem lju¬ dem, izdajaje državne tajnosti: tako ti naglo nako¬ pičijo veliko dobička na eni strani in podere velike iinovine na drugi strani. „To so ljudje, ki se ne sramujejo prepovedo¬ vati, da se je treba često oplaziti ob kazenskem za¬ koniku, preden se pridobi milj on. Vendar imajo Veliko moč in veljavo pri evropskih državah, ki so jim v denarnih potrebah dragi in drago plačani pomočniki. Ta njih moč in veljava je kakor mora, ki tlači pridno in delavno evropsko prebivalstvo. In bolje se vam bode godilo stoprav tedaj, kadar državniki, raabistreni po zlih izkušnjah, pozno ne¬ koč spoznajo, da se državi potrebni denar in uspešno osrečevanje vladnih narodov lahko doseže tudi brez teh novodobnih rokovnjačev... „Mislil si nemara, da sem te uvedel v res od¬ lično, duhovito francosko družbo, kjer se shaja cvet poštenjakov in omikaneev. Ne zameri mi, če ti po¬ vem, da za take kroge nisi pripravljen, nisi zadostno omikan. Tam bi bil možiček; tukaj si se pa uveljavil, In to edino zato, ker si bil bogati baron Veseljenko! 91 Slepili smo mi to družbo — zlasti Plahtalič je bil velikan v tej umetnosti, priljubljeni takim možem — pa tudi oni so nas slepili brez kvare za nas.. • To je nazvi-gospoda laži-bogatašev, ki s svilenimi klobuki pokrivajo podla čela in z gladkimi roka¬ vicami ostre kremplje umazanih rok! Omenil si, da se ta družba ogiblje ženskih oseb sumljivega po¬ štenja. Ravno nasprotno je res! Bolj se ogiblje pra¬ vega poštenja nego navideznega poštenja, in ko bi ti gledal toliko bistro kakor jaz, bi videl, da se tukaj negujejo in šopirijo žive podobe vseh sedmih na¬ glavnih grehov... „In ta bankir Padeles, ta te izvestno zanimlje! Čudiš se udobnosti in opravi krasnih prostorov, ki nam jih je danes otvoril in razkazal. Ta hiša in ta vrt še nista plačana. Ta zlatnina, ta nakit in te dra¬ gocene posode, vse to ni pristno blago. Te nasladne slike slovečih slikarjev iso slabo ponarejene in te visoke za nje plačane cene iso zlagane. Kaj je takemu možu prava umetnost, ko gleda bolj na bogato okrašeni okvir negoli na sliko v njem? Opažal si, kako je bil mož pozoren in vljuden in kako je tebi, tujcu, zaupno govoril o svojih velikih namerah. Vse to je dim in pena. Mož čuti, da se mu majo tla pod nogami in zato išče podpore pri svojih po¬ vabljencih, zlasti pri meni. Pomoči ne bode, od¬ maknile se bodo dosedanje podpore in mož se poruši. Čez teden dni zagospodujejo v tej hiši drugi ljudje; gospod Padeles bo v državnem zaporu čakal obsodbe zaradi raznih prevar, in potem ga vzame noč! Ljubezniva gospa Padeleiseva pa bode zopet kakor nekdaj za drag denar posredovala med bo¬ gatimi razuzdanci svojega plemena in med krščan¬ skimi in nekrščanskimi nazvi-materami in vzgoji¬ teljicami lepih Evinih hčera ... „Tako se godi v Parizu med podjetnimi finanč¬ niki, in prav sedaj, je blato Panamskega prekopa zaneslo toliko smradu nad to mesto, nekdaj sloveče zaradi poštenosti. Veseli se, da v tvoji domovini umetnost, kako naj se brez kazni vara in kako naj 92 Se človek bogati ob bližnjikovem imetku, še ne Uspeva tako kakor v daljnem zapadu in deluj na to, < *'U se tisti koristolovci, ki jih je Plahtalič vabil k Va m, ondi ne ugnezdijo tako hitro in tako lahko." „ „Kako se naj Evroipa otrese jarma velikih denarstvenih sil, ki tlači pridelke zemlje in rok in Uas ovira v družabnem gibanju?" “ „Ne vem, kako prideš sedaj in tukaj do takega v prašanja; vendar na enostavno vprašanje podajani takisto odgovor, ki ti pa z njim ne bo ustreženo. Rešitev bi bila prav lahka. Države naj imajo modre, Pravične državnike; stanovite, dobre ustave, po katerih se brez sile in prenaglice umika, kar je staro slabo, in takisto nadomešča, kar je novo in dobro; a končno vestne in značajne narodne zastopnike. Posamezniki pa se naj vedejo po starem reku „ora e t labora", in po znanem reku slovečega Ameri¬ čana: „Kdor vas uči, da obogatite drugače nego z Orarlj iv ostjo in varčnostjo, ne poslušajte ga: slepar Jo in otrovnik." — To je lahko izreči, izvesti pa skoraj nemožno, ko vsi bolehate na posebni bolezni svoje dobe: Z rokami in nogami hitite v močvirje. Ro ste toliko zabredli, da vam voda sili v grlo, pa s toje noge mirno v blatu in roke se drže križema. Tedaj tožite in premodrujete svoje nadloge; toda ne obide vas krepostna misel, da bi dvignili roke in obrnili noge nazaj k rešnjemu bregu ... Sicer pa Uienim, da te ne peče toliko vesoljna Evropa, kakor Uekaj malo oseb na tej marogi vašega planeta." „ „Res je, gospod; že prej sem vas hotel vpra¬ šati po razmerju dveh oseb, ki sta me razžalili. Reka gospa se je rogala Slovencem in neki gospod Hrvatom." “ „Bodi ti ustreženo. Najprej ti moram povedati, da v tej družbi nihče ne žali vedoma. Pač pa hoče Oiarsikdo biti duhovit in dovtipen; ker pa tega ne 2 Oa, zabrede preko meja olikane dostojnosti. Tista 8 r >sp ji je porojena Ljubljančanka, hči nižjega urad¬ nika; nekdaj je bila lepa in je prišla po raznih potih lr i razpotjih naposled v Pariz, kjer sedaj nosi dolž- 93 noisti zakonske družice brez pravice zakonske žene. Nje nazvi-mož je prav tisti gospod, ki ti ni hvalil Zagreba. Porojen je v Hrvaškem Primorju, a vere je pravoslavne. Bil je marljiv in varčen brivec, pri- Orii se je do Pariza in si toliko nabril, da sedaj za¬ haja med male kapitaliste, kakršen je Padeles. Da gospa — kot „stara Kranjica“ — po -pristransko- nemčujoči in nedostatni vzgoji mrzi Slovence in da gospod, kot pravoslavnih, Madjare čisla bolj nego rodne brate, to ti je sedaj umevno. Takovi čudaki, ki jih je več, nego bi kdo sodil, ti so posebnost na¬ rodov, ki se stoprav zbujajo, in so takim narodom toliko potrebni kakor šibe učencem, ki zaostajajo v pridnosti." „ „Izvolite mi še povedati, kako je prišla vdova Ljudmila v to družbo." " „No, vendar si izustil vprašanje, ki ti je bilo- ves čas na jeziku!... Ta Ljudmila je prava ubožica in to čuti že sama. Mož je zaigral poslednje novce v Monaku v družbi tiste Darinke, ki je bila nedavno tebi tako ljubezniva. Vlastelina v Karpatih bo skoro prodana in od izkupila ne ostane za Ljudmilo prav nič. Oče, ki je bil bogat trgovec in tvorničar, se je zamotal v mreže prekanjenih podjetnikov. Denar so pobrali, moža pa vrgli golega v reko nazaj. Sedaj mož služi Pa-delesa za majhno plačo. S tem živi sebe in razvajeno ženo; naposled je prispela še hči z majhnim detetom, da vsi dele hudo siromaštvo. Nocoj so nastavili lepo vdovo v bankirjevih -salonih, da bi se kdo ujel in to drago bitje s katerimkoli poštenim naslovom prevzel v varstvo in preskrbo. Nocoj se lov ni obnesla in prihodnjič ne bo sreč¬ nejša." „ „Tej vdovi, gospod, pomagajte; saj vidite, da je ob prepadu in da je vredna vsega usmiljenja!" “ „S čim hočem pomagati? Kaj ne, z denarjem po homeopatiškem načinu, ko je baš denar pahnil v nesrečo njo in njeno obitelj? Daj jim denarja, preobrazi vso Saharsko puščavo v gozd samih da- teljnovih palm in podari jim ga: onda se bodo z 94 n °vim bogastvom v njih zbudile stare strasti in razvade; nauk, pridobljen v nesreči, bo naglo po¬ habljen, kakor nam to kaže vsakdanja izkušnja, in )f -da se vrne v podvojeni strahoti. Sedaj imajo s Pomin na eno vrsto srečnih dni; potem bi imeli s Pomin na dvojno tako vrsto in končno bi trpeli podvojeno kesanje. Kaj bi jim to koristilo? Rekel ti že, da se bo ta vdova pokorila vse žive dni. ^reča za njo, da teh dni ne bo veliko!" “ „ „To je žalostno, gospod!" “ „Prav vsakdanja reč. Če hočeš, ti popišem nje pojenje. To je podoba navadne vzgoje bogatih 'Tera in slika posledic takšne vzgoje, sploh „člo- 'eška komedija s tragičnim zvršetkom." „ »Prosim, gospod." “ »Njen oče je bil sin srednjeimovitega trgovca. Pa sin se je marljivo učil in vežbal v trgovini, slep T gluh za vse druge vede. Lotil se je trgovine in Je kmalu znatno obogatel po opreznosti, neumorni delavnosti in varčnosti. V dobi, za ženitev najbolj Pripravni, ni utegnil misliti na ženitev, ampak ženil Se je bolj v letih, ko si je smel že nekoliko odpočiti; z akaj denarja je bilo že veliko pridobljenega. V pakon je dobil edinko bogatega tvorničarja, in to se j e vse dogovorilo po trgovinskih pismih. Ta edinka je bila lepa ženska, toda zamudila je zlati čas za Tožitev zaradi neke kričeče malenkosti, ki je utih¬ nila stoprav čez dve leti. »Nekamo bolj pozno in na trgovinski način v z akonski jarem uprežena poročenca sta bila jako srečna. Mož se ni mnogo bavil z ženo, ker ga je nad vse zanimala nje dota: dobra, velika tvornica. Mlada žena pa tudi moža ni motila v trgovini, samo da je bilo dosti pripomočkov in prilik za razkošno rivljenje in za ošabno razkazovanje in trošenje bo¬ gatih dohodkov. Čez dve leti se je porodila Ljudmila, njiju edino dete. Veselja ni bilo konca in kraja. Oče ja trdil, da je hčerka njemu podobna, mati je ta¬ kisto trdila o sebi; drugi pa so skrivaj šepetali, da J e to dete podobno kričeči malenkosti iz polpre- 95 teklih časov. Bodisi tako ali inako: mož in žena sta tekmovala, kdo bode hčerico bolj božal in mehku- žil, in tako je bila končno prva ljubljenka tudi prva oblast v hiši. Zgodaj je spoznala, da so roditelji zelo bogati in da sme zaničevati vsakogar, kdor ni toliko imovit. Zdelo se ji je popolnoma umevno, da ji oče in mati ne odrekata nobene želje, in bila ji je posebna slast, trdo ukazovati svojim varuhi' njam; te pa so morale molče trpeti nje trmo in nagajivo trpinčenje. „Prišel je čas šolanja. Ljudmila je imela dokaj učiteljev in učiteljic, ki jih je mati menjavala po hčerini volji. Učila se je vsega, karkoli je poželela, in samo tega. Naučila se je vsega izborno in nedo- sežno. Gorje učitelju, ki bi bil Ljudmilin napredek j po resnici obsodil! Tako je znala hčerka nepre- ; kosno francoski in angleški, peti, igrati na klavir, risati in slikati. Plesati in jahati pa je znala res prav dobro. Da bi se učila tudi kaj potrebnega za vsak- j danje življenje in za gospodinjstvo, tega bogata mati ni dopustila: „Tega naj se uče ubožne hčere; I pri nas bo vse to nadomestil denar.“ — Za hčerino izobrazbo prezgodaj, za materino ošabnost pre¬ pozno je prišla doba, ko je Ljudmilina lepota zbu¬ jala pozornost mladih gospodov in zavist manj imovitih vrstnic. Mati in hči sta pregovorili tvor- ničarja, da je prodal svojo trgovino in tvornico za sveče in milo. Preselili so se v veliko mesto, živeli tam prav bohotno ob dohodkih naloženih denarjev, in mati, ki je od nekdaj nekako medlela po pleme- I nitaših, je bila prav vesela obširnega občevanja s plemenito gospodo, seveda največ s tako, ki je ubo- žala in iskala posojil. Hčerka je med svojimi ča¬ stilci najbolj čislala lepega mladeniča, častnika pri konjenici, potomca stare, toda obubožane plemenite rodbine. Trdila je, da ima ta baron najlepše oči. najslajšo govorico in najolikanejše vedenje; uni¬ forma mu prija najlepše in nihče ne zna plesati, ja¬ hati in s kočijo dirjati tako čudovito kakor on. Ta mora biti nje mož — ako ne, pojde v samostan. Oče 96 — •| e kanil ugovarjati, da je ta gospodič zapravljivec, lahkoživec in igrač, da se je pečal in razpečal z mnogimi dekleti in da je sploh malopridnež, kar ga | e - hčerka se raztogoti: „Najsi je malopridnež — l e P mladoprineš je, — in moj mora biti!“ Mati je Pritegnila hčeri: Slaba svojstva gospoda barona so z golj obična razgrajanja mladine iz plemenitih kro¬ gov. Mladenič se mora nekoliko izrojiti. Ko bo ven- ban z Ljudmilo, se mu poleže mladostna vihravost in gospod baron, očaran po lepoti in duševnih vrlinah ljube žene, bo potem vzor mirnega, ljubeznivega zakonca. Oče se je udal večini glasov; kupil je na hčerino željo in na velik dobiček prodajalnikov lepo graščino v Karpatih, nekdaj rodno imovino baronovih prednikov, in jo je podaril mladima za¬ ročencema. Zakladal pa ju je še dan na dan z de¬ narjem; saj graščinski dohodki niso zadoščali po¬ trebam plemenitega zeta, kamoli razvajenim slastem mlade baronice. Baronova tašča je bila takisto od hne do dne ošabnejša in potratnejša. Sedaj je moral °če, oziroma tast, gledati na to, da svojim kapitalom Poviša obrestno stopinjo, sicer bi ne mogel zdelovati s povečanimi razhodki... „Tisti čas so nekateri Američani premetenih glav in umazanih rok preračunali, da si utegnejo Pridobiti nekoliko miljonov, ako na mlade, rastoče amerikanske železnice oprezno navedejo in pozneje takisto oprezno od njih odvedejo varno naložene e vrops;ke kapitale. Naš trgovec, baronov tast, je Prišel vabnikom teh Američanov v pest. Poterjal je v ečino svojih posojil, prodal dobre evropske pa¬ pirje, veliko vsoto vzel v zajem na graščino svoje hčere in je vse to vtaknil v ameriške železnice, trdno prepričan in posebno pregovorjen po ban¬ kirju Padelesu, da v dveh, treh letih podvoji svojo ^ovino. Iz Amerike pa se niso vračali niti kapitali, rhti niso prihajale obresti. Mož se je sam napotil rez „veliko vodo“ in je tam na svoje oči videl, da Je opeharjen velikansko, prav po amerikansko. Tiho Se je vrnil v Evropo in je tiho razprodajal, kar je 97 7 imel. Poklical je zeta pred se, da mu razodene, kako se je vse preobrnilo, in mu je izročil precejšnjo vsoto, češ da je to poslednji denar, ki ga more od¬ riniti. Svaril je zeta, naj bo varčen; če ostane na graščini in z ženo pametno gospodari, se jima ne bo godilo slabo. On pa pojde v Pariz; če se vrne nek¬ danja sreča, bo vnovič obogatel. Zet je napodil Ljudmilo na graščino, sam pa je poskusil še enkrat svobodno poživeti, preden se v Karpatih pomedvedh Denarje, ki mu jih je bil tast odštel s solzami v očeh, je nesel na veter in je doigral, kakor si videl, v Monaku. „Ljudmila ni mogla ostati na graščini. Gospoda¬ riti in gospodinjiti ni znala; vedela je samo, karto se denar izdaja, ne pa, kako se pridobiva. Služabniki, ki že prej niso spoštovali trde, ošabne gospe, so po¬ begnili drug za drugim in pritisnil je upnik za upni¬ kom. Prišla je v Pariz, iz dežja pod kap. Oče služi prav malo, ker so mu po tolikih prevarah in pre¬ vratih opešale duševne in telesne moči... Vendar mora sam rediti vse. Mati in hči še toliko ne znata gospodinjiti, da bi detetu mleko stopili ali zašili kako cunjico. V toliki bedi žive, da bi použili celo papigo, ki jo je Ljudmila s seboj prinesla; toda mati in hči ne vesta, kako se pišče oskube in speče. Stari gospod je ves zmeden in obupan. Pred nekaj dnevi mi je potožil svojo bedo in posodil sem mu desettisoč frankov. Od teh je dal ženi za nujne potrebe petsto frankov; vse drugo je nesel na borzo, da kaj pri¬ igra. Kar je imel, je izgubil še isti dan! Ženski pa sta skoraj ves denar obrnili na lišp, da sta. mogli danes dostojno stopiti v družbo ali na lovišče. — Sicer pa sedaj odidem počivat. Te štiri ure pazi, da se ne izgubiš v Parizu, in drži se Plahtaliča.“ Samorad je ostal sam. Z vdovo Ljudmilo ni mo¬ gel več govoriti, kakor bi bil rad, ker je že odšla. Plahtaliča ni hotel motiti pri igri, v kateri je očito dobival. Zato se jame pogovarjati z gospodom sred¬ njih let in prav sočutnega obličja. Ta gospod je go¬ voril nemški z laškim naglasom in se je že delj. 98 basa skušal seznaniti s Samoradom. Prav prijazno Je novincu v Parizu povedal marsikaj koristnega in je svetoval, kako naj se vede, da ne pride v zadrege. Nasproti je pa Samorad, pozabivši ravno te nauke, bil odkritosrčnejši, nego bi se mogel opra¬ vičiti pri Abadonu, ki ga je na večer svaril odkrito¬ srčnosti. Pridruži se Plahtalič, povabi Samorada na drugo s iran ter pove, da je oni prijazni gospod član skrivne policije in da pazi posebno na tujce. Samorad iz- pove, kaj je vse govoril s tem prijaznim gospodom. Nato se Plahtalič vznemiri in prav oprezno uredi, da skoro izgineta brez hrupa. Ko sta na cesti, razodene Plahtalič, da policija zasleduje Samorada, ker je v Monaku tisto jutro, ko ]e sošolcu Živku Tratilku daroval denarja, v igriški banki izginilo precej novcev in so se potem nekateri Pogrešani bankovci vrnili iz Samoradovih rok, ko Je ponoči stavil v igriščih. Treba mu bo torej bežati !z Pariza, kakor je takrat z Abadonom bežal iz Mo¬ naka. Celo v svoj hotel se ne sme vrniti, ako neče biti še nocoj zasačen. Počakati se pa mora, da Aba¬ don prespi; zakaj brez njega ne moreta ukreniti ničesar. Samorad se odloči za pohajkovanje po mestu, še dokaj živahnem. Stopita v veliko zabavišče, v visoke dvorane in n a čarobne vrtove, kjer je svetlo kakor podnevi. Polno ljudstva vseh narodov je bilo tam, največ mla¬ dine. Španci so peli in pili čokolado. Lahi so dekla- niovali in srebali kavo. Angleži so imeli pred seboj žgano vino in so molče motrili vso družbo. Nemci so s e napajali iz velikih kozarcev piva in so prezir no kritikovali gostoljubno Francijo. Slovani so si nata¬ kali vina iz skupne steklenice ter so se hkrati bratili ] n prepirali.... Vsem glava pa so bili Francozje. Ti so peli in pili in govorili; nikar da bi se prepirali, so se smejali ter živahno gibali v prirodnem zado¬ voljstvu. In te Francozinje med njimi: lepi životi, ^itke rasti, zanimivi obrazi, žarne oči! Kako ljubko 7* 99 in lahko se vrte in plešejo! Povsod kipi neumorna veselost, šala, dovtip in nasmeh — kakor bi ne blio več smrti! Plahtalič opozori, kako olikano in dostojno se vede ta francoska mladina. Samorad odgovori, da se neka ženska vendar vrtinči nekoliko prerazposajeno. Umolkne pa, ko spozna strmeč in nejevoljen, da je ta ženska vdova Darinka, v katero se je bil nocoj tolikanj zagledal. Takoj se mu vsa družba priskuti; zaprosi torej Plahtaliča, naj ga odvede drugam. Toliko da to iz- pregovori, že začuje pri mizi tik sebe glasen, oduren smeh iz ženskih ust. Ozre se na omizje in vidi vdovo Ljudmilo v živahnem pogovoru z mladim predrznim častnikom, vso veselo in razvneto. Njen oče dremlje ob mizi, mati pa se živo pogovarja s starejšim častnikom, ki se tudi vede prav smelo. Samorad se prikloni, toda mati in hči se delata, kakor da ga nista opazili. Samorad naglo odide in reče sam sebi: „ Aba¬ don vendar prav sodi in pozna svoje ljudi!““ Krenila sta potem iz ulic v ulice in sta prišla v kraje, kjer je bilo manj isvetiljk in že malo- šetalcev. Tam so se stikali znaki največje bede, tisti gladni ponočnjaki, ki v smeteh in odpadkih iščejo ka¬ kršnihkoli malenkotin, ki se morebiti dado obrniti v denar za nasičenje gladnega želodca. Ostrmel je Samorad, ko je videl v razkošnem, bogatem Parizu toliko bede. Zasmilili so se mu zlasti bledi, medli dečki v raztrganih cunjah; spomnil se je, da ima mnogo denarja pri -sebi, in jel ga je deliti med te potrebne siromake. To je bilo veselja in vrišča! Čim dalje je stopal, tem več drobnih rok se je iztezalo proti njemu; po malem je pritegnilo tudi dokaj odraslih, prav katilinskih postopačev. Prosili in rotili so ga ter bili gluhi za njega klicanje, da nima več drobiža pri sebi in da drugoč zopet pride. Iztežka se izmuzne iz velike gneče v gostilno nevabne zunanjosti. Gostilna je bila prazna, medla luč je brlela v nji. Vsa drhal tišči -skozi vrata. Samorad se 100 utabori za veliko mizo. Drhal sili vanj od leve in desne strani pod mizo in nad mizo. On odriva, suje, brca; toda naval ne opeša. V svojem strahu in v istiniti stiski pozabi v-so francoščino in zakriči v domačem jeziku na ves glas: „ „Pomagajte, ljudje božji!“ “ Zdajci se iz ozadja dvigne in odzove mož orja¬ ške rasti, ki z grožnjami in kletvami namah odpravi vso drhal in prijazno pozdravi poznega gosta. Samorada je sicer zaskrbelo, da je v tej zagati Zgubil tovariša Plahtaliča; vendar se skoro umiri, ko mu gostilničar pove, da je Francoz z dušo in telesom, da pa vendar ni pozabil svoje domovine —■ Istrskega Primorja. Bil je mnogo let pomorščak, v Toulonu v južni Franciji se je oženil, predlanskim s e preselil v Pariz in tukaj zdeluje še dokaj dobro. V ljubem domačem jeziku prinese beseda be¬ sedo, mlada krčmarica pa steklenico stare črnine iz domačega Primorja. Rojaka sta se rotila, da fran¬ coska zemlja ne rodi take kapljice. Samorad se je °grel in Francoz-Primorec mu je bil nad vsem Parizom. To je tudi hotel dokazati pri plačevanju. Ko drugje ni imel več denarja, se spomni, da ga je Plahtalič naučil, kako se more denar spraviti prav varno. Sezuje toraj čevelj, potegne iz čeljevega dna bankovec za tisoč frankov in naprosi rojaka, naj ta list sprejme v plačilo za vino in v spomin na vojaka od Save. Roka roko umije. Primorec zato opomni, da je v tem predmestju, daleč od sredine mesta, opasno hoditi ponoči; da pa ima on prijetno sobico, kjer si Samorad lahko brez skrbi odpočije in prebije to Uoč. Samorad sprejme ponudbo iskreno vesel; ro¬ jaka načneta drugo steklenico in vnovič obsojata Vsa francoska vina. Ko se tako vtapljata v domače vinstvo in v po¬ govor o domačih spominih, stopijo v sobo in se dostojno javijo trije možje resnih obrazov. Prvi je tisti prijazni gospod od tajne policije, s katerim se je Samorad v Padelesovih dvoranah pogovarjal to- 101 — liko prezaupno, da ga je moral Plahtalič odvesti iz družbe. Ta gospod se izpriča kot poverjenik poli¬ cijskega oblastva; ona druga možaka sta policijska stražnika — in bere se jima na obrazu, da se jima nikdo ne sme postavljati v bran. Uradnik prijazno naprosi, naj baron Veseljenko izvoli sesti v voz, ki čaka pred durimi. Prijazna prošnja pa je bila toli¬ kanj odločna, da je ni kazalo odklanjati. Primorec-Franooz pojasni to prošnjo, rekoč: „Ne zamerite, rojak moj, da je prišlo do tega. Ker znam mnogo jezikov, sem sprejet med policijske slu¬ žabnike. Vestno opravljam svojo službo in sramoto bi delal svojim rojakom, ako bi ne bil pošten. V Pariz zahajajo rovarji od vseh vetrov in narodov, lopovi v platnu in v svili. Vi ste prišli v mojo go¬ stilno pozno ponoči in z drhaljo sumljive vrednosti, med katero ste razsipali denar ... Za steklenico vina ste mi vsilili noto za tisoč frankov; potegnili ste jo iz čevlja, in ta nota — kakor hlagoizvoli gospod ko¬ misar potrditi — je očito ponarejena ... Vidite torej, da sem moral ravnati po svoji službeni dolžnosti ter oblastvu, ki čuva občo varnost, dati glas in znamenje po svojem telegrafu... Prav od srca — kot vaš rojak — vam želim, da se izmotate iz te zadrge: Če ste nedolžni, se tudi boste; zakaj ves svet priznava, da francoska sodišča preiskujejo zločine strogo po postavi, takisto to, kar obtežuje, kakor to, kar olaj¬ šuje, in da sodniki sodijo nepristransko po pravici tako tujca kakor domačina." — Ni minilo pol ure, in Samorad je sedel na klop samotne celice v policijski ječi. Obstražno so se za njim zaklenile okovane duri. VI. Pariz je najveselejše mesto našega veka. Sa¬ morad bi bil pritegnil temu staremu reku, ko se je z upravnikom Plahtaličem razgledaval po najlepših trgih in cestah, ko se je nato kot bogati baron Ve¬ seljenko odlikoval v dvoranah gospoda Padelesa in ko je naposled na javnem veselišču motril radostno 102 rajanje in razgrajanje francoske mladine. Sedaj pa sedi v medlo razsvetljeni sobici na trdi klopici za duirimi, ki se odklepajo samo zunaj, in Pariz mu je kraj najbridkejše žalosti. Siromak premišlja, kako Pomilovanja vredno se je preobrnila njega usoda. V ječo je pahnjen, ker je izdal ponarejen bankovec, a sam ni vedel, da denarna listina ni pristna; sodišče ga išče, ker je bil ukradeni denar v njegovih rokah; toda on ni kradel niti veleval krasti; v tuji zemlji ga čaka sodba po tujih postavah, nad sto mirija- rnetrov okoli nima prijatelja ali znanca! Kdo bo Pričal za njegovo nedolžnost? Kdo bo, njemu tujcu, zagovornik? In če pove, kako se je pogodil z Abado¬ nom — kdo dokaže to pogodbo? In ali ni takšna Pogodba že sama na sebi hudodelstvo? Milo se mu stoži po domovini; toda takoj se šiloma iznebi tega čustva, da ne bi služni duhovi Ustregli njegovemu hrepenenju po rodnem domu m ga ne prenesli tja, kjer je zatožen, da se je ude¬ ležil pri zavratnem umoru Petra Pavliča. V teh bridkostih, ki so mu sklonile glavo in dušo, zakliče Pomočnika Abadona; toda rešnik se ne odzove ... Brezupen in zbegan se spomni čarobnega obroča Ua vratu. Dotakne se ga in mu j veli’, naj izkaže svojo moč in privabi služne duhove. Namah je vse živo po celici! Po tleh se plazijo močeradi, krastače in modrasi. Na mizici zraven ldopi čepe dihurji in črni mački, pripravljeni na skok, in okoli glave mu frfo¬ tajo žar n oglede sove in črne vrane. „ »Poberite se, grda golazen!" “ zakriči Samorad. ’> »Veselih duhov si želim, ki me razvedre in odneso iz te temnice!" “ Toliko da izgovori, že se preobrazijo sove in ^rane v krilatice s krasnimi ženskimi obrazi. Črni mački so zamorčki v rdečih haljinah, ki v srebrnih posodah ponujajo' naslade in krepčila. Dihurji so škratje v zelenih suknjicah, vsak ima kadilnico v r oki, iz katere dehti razkošna vonjava. Močeradi, modrasi in krastače se pa kakor spretni kovači in kopači lotijo zidu in namah izkopljejo in izdolbejo 103 prostoren predor. Klop, ki na nji sedi Samorad, se omehča in razširi ter skoro zdrči skozi predor v nočno tmino pod milo nebo. Krilate deklice neso Samorada v mehki nosil¬ nici po zraku, ob nosilnici plavajo zamorčki, veselo pojoč; kovački in kopački se love in prekopicavajo ter piskajo na srebrne piščalke plese in koračnice; pred izprevodom pa vihte škratje kadilnice in sip¬ ljejo svetle iskre v črno noč. Samorad zadremlje, ne vedoč, kdaj in kako. * Bil je že dan, ko se je predramil. Stal je na raz- ornem okroglem griču, kjer je bilo vse polno ostankov stare opeke in razrušenega zidovja. Okoli griča ,se je prostirala nepregledna, neobrasla ravan brez sledu človeške roke in sredi ravni se je valila, lena, umazana reka. Ko Samorad v skrbeh motri žalostno, mrtvo puščavo okoli svojega samotnega stališča, se mu približa starček častitega obličja. Na pisanem turbanu ima diamant, ki se leskeče kakor solnce; odet je z zeleno svileno haljino in za rdečim širokim pasom nosi starinsko orožje z umetno oko¬ vanimi ročaji, ki so obsuti z biseri in dragimi kameni. Starček se nemo prikloni, s skrižanimi rokami na prsih. „ „Kdo si, častiti starček?" “ vpraša strmeči Samorad. „Ne budi mi tožnih spominov," odgovori starček resno in prijazno, „in oprosti mi odgovor, kdo sem in odkod prihajam. Današnji dan mi je dana pro¬ stost, da posetim te mile kraje. Ti, neznani tujec iz daljnega zapada, pa dovoli, da te sprejmem po svoji šegi kot gosta in domačina." „ „Iz vsega srca sem vesel blagodušne vaše po¬ nudbe, tembolj ker sem tako sam in ne vem, kako sem dospel v to neznano deželo." “ „Umiri se, blagi mladenič! Kako si dospel sem¬ kaj, tudi meni ni znano. Poznam pa to deželo, slavno 104 ?vojo domovino. Sedaj bivaš v Aziji, v deželi čudes 111 bajk, v domovini neizčrpne modrosti. Mužnata, Peščena in žalostno-gola ravan, ki se razprostira ne¬ pregledno okoli tebe, to je nekdanja Mezopotamija. Če poznaš na zapadu Francijo ali Belgijo, če si opa- z °val, kako je rodovitna, kako skrbno in umno ob¬ delana, vedi, da je nekdanja Mezopotamija visoko Presegala sedanje francoske in belgijske poljane! Ta rnoja domovina je bila zemeljski raj; bila je potem ppustošena, bila pozneje zopet zemeljski raj in sedaj je drugič puščava. Toda pride še čas, ko se Vztok Predrami iz tisočletnega spanja v staro moč in slavo. Takrat se tresi, Zapad! Ta razdrapana gorica °peke, sipe in zemeljske smole, ki na njej sedaj stojiva, je podrtina nekdanjega nebotičnega babi¬ lonskega stolpa. Te prostrane gomile okoli naju, ta Nakopičena rovišča — so ostanki mesta Babilona In neme priče o minljivosti človeškega napuha —■ že blizu dvetisoč let. Sedaj se tukaj potikajo tigri in hijene. Ako pa bi se to okamenelo mesto dvignilo iz podrtin v nekdanji slavi in lepoti, ako bi se oži¬ vilo, kakor je bilo za carja Nabuhodonasarja, tedaj bi ostrmel, blagi mladenič, vpričo tolikih čudes in vpričo resnice, ki preseza vse bajke iz Tisoč in ene noči. Tedaj bi moral reči, da ni mesta v Zapadu, ki bi se merilo z nekdanjim Babilonom po lepoti, veli¬ kosti in bogastvu. In glej, kakšen je sedaj Babilon! Meni ne usahnejo solze zaradi usode rodnega mesta! Ti pa, prijatelj iz Zapada, si zapomni, da je to gro¬ bišče bodoča podoba vaših zapadnih mest. Vaš Rim, Vaš Pariz bo nekoč podoben tem razvalinam, pa tudi v veličanstvu grobelj bo Babilon presezal Za- padove razvaline... Ali oprosti, blagi tujec, da sem se toliko razvnel za ljubi svoj Vztok!" Starček migne Samoradu in oba se napotita z griča k mlakužnemu bregu motnega Evfrata, iz ka¬ terega puhti mrzličen hlap. Ob bregu stopata dalje rned sledovi mogočnih zidov in prideta do razsežne, visoke gomile. Podrtine se umaknejo in gladek rov se jima odpre pod zemljo. Tako dospeta do visokih 105 bronastih vrat. Starček potrka — in razpahnejo s e na stežaj. Samorad stopi v dvorano: prostrano, vi¬ soko, svetlo kakor dan. Beli strop, okrašen z zlatimi arabeskami in z živimi slikami, nosijo vitki stebri od bliščečega marmorja, kamor sta vloženi slonova kost in zlato. Stene krijejo čudovite preproge in vse polno nenavadnega nakitja, slike, kipi, dragocene posode, od stropa vise nepreštevne svetiljke, obsute z dragimi kameni, in v svetiljkah gore mirne dišeče luči raznih barv. Samorad se ne more nagledati te lepote. Na vzvišenem prostoru stoji na šarenici od svile in zlatih niti starinski prestol od malahita, zlata in slonove kosti. Bliska se od diamantov, rubinov in smaragdov. Starček odene Samorada s kraljevskim plaščem, mu poda zlato žezlo v desnico in mu dene na glavo težko kraljevsko krono; potem mu migne, naj sede na prestol, rekoč: „Na tem prestolu so sedeli Nebukadnecar, babi¬ lonski kralj, Cir Perzijan in Aleksander Veliki iz daljnega Zapada. V tej dvorani so se jim klanjali kakor bogovom mnogojezični narodi velikega Viztoka, Ali vse je minilo! Aleksander Veliki je prav v tej dvorani umrl, ko je hotel biti bog.“ Samorad sede na prestol, starček pa poleg njega na šarenico. Vrata na levi in desni strani se odpro. Približajo se beli in črni pritlikavi sužnji, razvrste se v skupine, pokleknejo in ponujajo Sa- moradu v dragih posodah neznanih krepčil in dra¬ gocenih daril. Dvorana se razsvetljuje čimdalje bolj, se oživlja in polni. Od zadi se približajo, kolo plešoč, bele in črne mladenke izborne lepote. Vitka telesa so lahno in slikovito odeta s pisano svileno tančico, na rokah imajo zlate zapestnice, okoli vratu nanizane bisere; razpletene lase pa jim dičijo venci od cvetic in blestečih dragih kamenov. Kolo teh krasotic se bliža Samoradu, pojoč pesmi z neznanimi, milimi napevi, igrajoč čarobne melodije na lire, kakršnih še ni videl, sestavljajoč, razdružujoč in zopet skle¬ pajoč dražestne skupine in plešoč živahno in po¬ časno, nasladno in resno ... Samorad zre ves omam- 106 |]en v to razkošno gibanje lepote, umetnosti in bogastva. „ „Kaj se godi okoli mene?" “ vpraša starčka, barček se vzdrami kakor iz sanje in odgovori: „Vrnil se je po tisočletjih dan nekdanjega sijaja 111 slavlja. Iz grobov, čez katere brije tisoč let troh¬ noba in pozaba, so vstali nekdanji dvorjani te pa- hče, da si zopet obude spomin — oh, tožni spomin! kako so živeli nekdaj, ko jim je sijala živa mla¬ dost z lic in vrela gorka kri po žilah, tedaj ko je kilo to grobišče ob kalnem Evfratu sredina slavnih, davno pozabljenih narodov. Tu, sedaj nad sto Petrov pod razvalinami, tu je dvorana nekdanjih babilonskih kraljev. Ali ne vidiš tam na beli steni, bako se ostro odlikuje izmed zlatih arabesk črna Pisava krepke roke, danes takisto kakor pred več *jego dvetisoč leti: „Mene, tekel, ufarsin?“ To so bile bste usodne besede, ki jih je raztolmačil prerok iz Naroda, ki je edini ostal neizpremenjen in neizpre- °brnjen od onih davnih časov." Starček je še poudarjal, kolikokrat so se tiste pomembne besede, ki jih je raztolmačil prerok Da¬ nijel, uresničile v človeški zgodovini; toda uspeh tega poudarjanja je bil pri Samoradu sličen uspehu °nih besed pri kraljih in narodih. Samorad ni po¬ slušal; zakaj zamaknil se je hipno v nov prizor. Odaliske se razstanejo v dve vrsti, pokleknejo in se pripognejo do tal. Sredi med obema vrstama Pa stopa velika žena v bagreni, z zlatom pretkani halji; kraljevski venec od brušenih diamantov, ki se leskečejo v vseh barvah, ji krasi ponosno glavo. Kolo najlepših devic jo obkroži, zapoje veličasten slavospev in ves izprevod se počasi in dostojan¬ stveno bliža Samoradovemu prestolu. „ „Kdo je ta žena, kraljica po lepoti in veličan¬ stvu?" “ vpraša Samorad. Starček odgovori: „To je kraljica Semiramida; tebi se bliža, da se ti pokloni kot svojemu kralju in gospodarju. Toda svarim te, varuj se nje ljubezni! Na kraljičinih medenih ustnicah je strup, ki hipoma 107 umori človeka, ako jih poljubi. Tej slavni vladarici miljonov podložnikov, tej blagi, lepi ženi, je so¬ jeno, da je vsakdo smrtno otrovan, kogar hoče osre¬ čiti z ljubeznijo." Zroč to krasno, nesrečno kraljico, strmi Samo- rad čimdalje bolj. Naposled mu v koprnečih očeh ni dvojbe, da je kraljica Semiramida njegova živa Cvetana. Razvnet plane s prestola, hiti k Cvetani na¬ sproti in zakliče: „ „ Hiti na srce moje, Cvetana! Vsa žalost je pozabljena, in nihče naju več ne razdraži!" ‘ Rekši objame nje život in ji pritisne goreč po¬ ljub na cvetoče lice. Roke so objele koščeno ogrodje, usta so poljubila hladno mrtvaško glavo, ponosna kraljica je razpala kakor prah in pepel. Pred očrni se Samoradu v tem hipu zabliskne kakor strel iz velikega topa: votel strelni grom mu udari na ušesa, in Samorad se zvrne na tla — raz klop svoje celice v policijski ječi v Parizu ... Od spanja še ves vrtoglav, uzre skozi dim in prah v jutranjem Somraku, da sta se v zidu napra¬ vili dve široki razpoki. Zid med razpokama se pre¬ kopicne in skozi predor stopi Abadon ter dvigne Samorada, rekoč: „Oprimi se me in beživa! Stro- povje pod teboj in nad teboj se ruši in lomi, zdajci se razvali vse!" Abadon odnese Samorada skozi zidno udrtino kvišku v zrak. Za njima se velik del ječe podere ter pokajoč in treskajoč usede k tlom. Gost oblak dima in prahu zagrne razvalino. # # # V znanem zrakoplovu Samorad zopet uživa prosti vzduh in pogled na vzhajajoče solnce. Ali ta prizor ga ne zanima. Nekaj je zamišljen v sanjo, iz katere se je vzdramil tako iznenada, nekaj pa pre¬ udarja, ali je ječa med pariškimi zidovi opasnejša nego ječa v Abadonovem zrakoplovu. Dolgo molčita, naposled vpraša Samorad: „ „Kako sem prišel, mogočni gospod, iz ječe v Rabilon in potem v ječo nazaj, toliko da ste me še v pravem času potegnili iz podrtin?" “ 108 »Navadna človeška reč,“ odgovori Abadon. »Kako si po svoji nepopravni brezznačajnosti sam s ebe priredil za ječo, menda nisi pozabil. Da si po- tem mogel prespati svojih pet ur, so ti moji duhovi Pfislepili čudne sanje, nekaj prijetne, kar še pomniš, nekaj poučne, kar se ni prijelo tvoje tope duše. Te sanje si imel za resnico. To je umevno, ker je člo¬ veško. Priljubljena so vam mamila in trapila, da l°že trpite kratko svoje življenje. V sedanjem ner¬ voznem stoletju mamite in trapite svoje živce ne¬ posredno in posredno z alkoholom, opijem in z drugimi strupi, z razkošjem in z nebrzdano domi¬ šljijo. Staro, prirojeno mamilo pa so vam sanje. To Jo najboljše, celo nekaj koristno mamilo, ker je sanja najpodobnejša istinitim pojavom vašega življenja, v katerem tolikrat nadomešča videz resnico in je čestokrat domneva boljša od istine. Za sanjo se tudi človeška nrav ne maščuje tako, kakor mučita stud *n žal dušo in telo po razuzdanem tvezanju čutnic in ttiišic, kadar se prenasičenje in gnus ustavi daljnjemu delovanju preobilega mamila. Živo se ti je sanjalo, da si bil v Nebukadnecarjevi palači, v starem Ba¬ bilonu; dejanski pa si ostal v Babilonu sedanjega v eka, v palači, ki jo je v starem Babilonu tedaj, ko so ljudje imeli krepke živce in kratke pravde, na¬ domeščal — levinjak. „Kaj ne, današnji svet je omikanejši in obzir- vvejši?... Znano ti je gotovo, da se v sedanji dobi Naglega človeškega napredovanja jako očito javljajo in oblastno gibljejo novi razumniki, ki se zovejo di- namitovci. Ti podirači, značilni za konec tega sto¬ letja, so imeli nekaj opravila pri policijski ječi. Moj Klahtalič se jim je pridružil. Saj veš, da rad pomaga Povsod, kjer se povzročujejo iznenadni vpiski v Mrtvaško knjigo. Plahtalič in tisti brezobzirni po- pravljači človeškega razmerja so se dogovorili ter izvršili svoj naklep in drzno svojo umetnost točno predorno. Ti si otet; jaz pa sem toliko podpiral z id in trame, da si uhitel iz kletke. Seveda, dinami- lova moč se ne da stesniti, kakor bi marsikdo želel; 109 rajši učini več nego manj. Tako je bilo tudi sedaj* Poslopje je močno vztrepetalo in se po nekod raz¬ rušilo do tal. Ljudi je nekaj ubitih, nekaj pohab¬ ljenih, največ samo prestrašenih. Saj to ni moglo hiti drugače. Nekaj zasutih zločincev je zaslužilo tako smrt in človeški hodnjičnjaki jim jo privo¬ ščijo, ker bi jih človeška pravica ne smela kazno¬ vati tako ostro. Pri nekaterih ubitih nesrečnikih se drugi ljudje vesele njih smrti, ker so ž njimi umolk¬ nile tajne resnice, ki bi marsikoga ugonobile, da jih je izvedel preiskovalni sodnik. Tudi nekateri nedolž- niki so nagloma in iznenada rešeni težav in izkuš¬ nja v človeškega življenja. Tako je smrt mnogim prav prišla. Nasproti so pa nekateri, ki bi si bili želeli smrti v razvalinah, toda smrt jim je prizanesla. Med temi je bankir Padeles. Njega so tudi nocoj preselili v to hišo, ker so zasledili razne prevare. Ostal je zdrav in krepak; res škoda bi bilo, ako bi tak mož ušel zasluženi kazni in sramoti." „ „Gospod, to je strašno! Zaradi mene toliko pomora in nesrečnikov! Ali niste tega mogli izvr¬ šiti drugače?" “ „Ni taka sila, če nekdo izgubi življenje, nekdo pa nogo ali roko ali vid ali sluh. Ne misli dalje, da se je izvršilo vse edino zaradi tebe. V tej razstrelbi se je združilo več naklepov, celo tvoja lepa Darinka je zapletena vanje. Neumno je pa tudi, da zahtevaš od mene, naj jaz, nadzemljan, zaradi tebe, ubogega človeka, bolj varujem in štedim tvoje sozemljane, nego vi sami drug drugega varujete nesreč in ne¬ varnosti. Radoveden sem, kako bi se bil ti sam otimal, ako bi bila tvoja rešitev možna samo s po¬ gubo življenja tvojega bližnjika. Gotovo bi bil mo¬ droval: „Moje življenje je več vredno, bolj upravi¬ čeno za obstanek; naj se torej nevarnosti izpostavi drugo življenje, saj morda ne pogine!" ... Vaši teo¬ retiki pravijo, da je človeško življenje najdražja reč na zemlji. Vaši praktiki pa delajo prav narobe; mo¬ rite se kar armadoma. Koliko krvi so prelili vaši imenitni vojskovodje in slavni kralji! Ali še veš, kako 110 — j e kraljica Tomirida odsekani glavi perzijskega ^ r alja Čira nasitila žejo po krvi? Blizu tvojega doma jjed Slovenci je pel sloveči nemški pesnik Anastazij Grun v romantičnem ciklu „Der letzte Ritter“ na¬ stopne vrstice: »Bin Konig wird er werden: ali Eirns, ob bos ob gnit; 'kein Konig starb auf Erden, der ganzlich rein von El ut. t^enn jetzt dies Hira verdorret, dana briitefs nie (lavon, ^ie viel der Grab er brauche zum Fundament ©in Throtn; stookt jetzt sem Blut, n:ie (sitromet des Volkes Blut dann hin, 211 farben seinen Purpur, weil er zu blaB ibm schien.” »Koliko nedolžne krvi je prelila dežel nikdar sita država starih Rimljanov in koliko vaša nadti- Sočletna verska preganjanja, v katerih se je često odlikovalo zverstvo nad verstvom! Vaša svetovna z godovina je bolj zgodovina krvoprelitja nego člo¬ veškega napredka; smelo bi se malone misliti, da Vzajemno prelivanje človeške krvi narode tako oživlja in jači kakor nebeška rosa travnike... In kakor v velikih, rekel hi, v mednarodnih stvareh, tako vam je tudi v malih imovinskih stvareh živ¬ ljenje najcenejša stvar. Marsikateremu gospodarju je več do zdravja svojega žrebeta nego do blagosti rodnega otroka. Marsikateri trgovec prodaja po¬ kvarjeno, otrovano živilo, samo da je dobiček večji. Meliki brodnik zavaruje trhlo ladjo za visoko vsoto. Ladja splava po morju, ondi najdejo grob poglavar 1] a mornarji: veliki brodnik pa prejme visoko zava¬ rovano vsoto — svoj naprej preračunani dobiček. ^ rudokopih tramičite rove in jamiče* kolikor Otožno slabo in skrbite za čisti zrak čim manj tem r ajši; kajti veliki stroški manjšajo dobiček. Pripeti s e nesreča, na stotine kopačev se zasuje in zaduši, stotine družin mora prijeti za beraško palico. Go¬ spodar miljonar pa računa svoj dobiček in nima z a to grozno bedo drugega nego gladko pomilovanje * Besedo „.j a m i č” razlaga Mencinger sani v opom¬ bi na str. 387 (Lj. Zvon, 1892) Ikot „SchacM”. 111 in — če se more videti blizu — nemara tudi prisi¬ ljeno solzico. Stari Rimljani so se, ko so bili že omehkuženi, radovali krvavih bojev gladiatorskih in levov v levinjakih, ki so mesarili mučence. Vi pa, tako omikani in nervozni ljudje ob koncu 19 . sto¬ letja, se ne morete nagledati vratolomnih bojev z obdivjanimi biki, vi se čudite nesrečnim ljudem: predrznim vrvoplescem in krotilcem divjih zveri, navdušujete se za surove, častne dvoboje, pri katerih imata čast in poštenje navadno najmanj odloče¬ vati ... In ti zahtevaš, da bi jaz, nadzemeljski duh, prizanašal tej človeški krvi, vam tako ceneni? Meni je človek ničla! Njih tisočica je toliko vredna kakor ena sama. „Sicer pa še ne veš, kdo sem pravzaprav." „ »Oprostite, gospod. Vedno me je gnalo to iz¬ vedeti; ali nisem se upal vas vprašati." “ „Čemu ta ponižnost? Bodi ti takoj resnica brez ovinkov." #= Abadon se lahkotno nasloni na stol, seže po lični knjigi na mizi in izpregovori: „Na zemljo je prišla doba, ki o njej govori de¬ veto poglavje razodetja Ivana blagovestnika. Beri v knjigi: »Zatrobental je peti angelj, in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo: zvezdi je bil dan ključ do žrela brezdna. Odprla je žrelo brezdna. Dim vzhaja iz žrela kakor dim velike peči in temni solnce in zrak." Ta zvezda, ki je padla z neba na zemljo, to je vaša sijajna veda. Preumili ste prirodne zakone in podjarmili toliko njenih moči, neznanih vašim prednikom, da ste zagospodarili svoji zemlji celo globoko pod nje površino — »v brezdnu", ld vam ga je odkrila vaša učenost. Ali ne poznaš tam ogromnih skladov premogovih? Spomni se velikan¬ skih parostrojev, stolpom podobnih dimnikov, ka¬ kršni se dvigajo pri tvornicah, razpostavljenih po vsi omikani zemlji; pomisli, koliko se dan na dan požge tega premoga iz brezdna! V velikih tvorniških mestih žrela teh parostrojev in dimnikov izpuhte- 112 yajo res toliko smradnega dima v zrak, da solnčni z arki ne morejo predirati skozenj in da je okužen Ve s vzduh. . „Čitaj dalje: „Iz dima tega žrela so se razkropile kobilice po zemlji in dala se jim je oblast... Zapo¬ vedalo se jim je, naj ne poškodujejo trave na zemlji hiti zelenja niti drevja, ampak samo ljudi, ki nimajo k°žjega znamenja na svojih čelih. Dana jim je bila °blast, ne moriti ljudi, ampak jih trpinčiti pet me¬ secev; in njih mučenje je bilo kakor mučenje škor¬ pijonovo, kadar piči človeka. In v tiste dni bodo ijudje iskali smrti, a ne bodo je našli; želeli bodo Umreti, a smrt bo bežala od njih.“ In kako ve so tiste kobilice? Čitaj dalje: „In kobilice so bile kakor konji, opremljeni na boj; na glavah so jim bile kakor krone od zlata in njih lica kakor lica človeka... Dklepe so imele kakor železne oklepe in hreščanje hjih perutnic je bilo kakor ropot voz, kadar z mno- §hni konji dirjajo na bojišče." Sedaj pa premisli po- ^en tega prerokovanja! Iz velikega, solnce temne¬ čega dima — iz velikanske porabe premogovih skla¬ dišč in izkoriščanja prej neznanih prirodnih sil je izšlo veliko izdelovanje človeških potrebščin, nastal Jo velik promet in ta je prinašal podjetnikom veli¬ kega bogastva, vsem ljudem pa veliko poželjivost in Potratnost. Ljudstvo se je hitro množilo kakor vse¬ lej, kadar se odpro novi viri blaginje, in razplod se Je vršil po starem pravilu: „Narod se množi hitreje hego njemu potrebna živila." Tako je vzrasla ogromna premnožica proletarcev, siromakov, ki terjajo vsakdanjega kruha, vpijoč, da imajo pravico do dela, pravše, do zaslužka. To so kobilice prve v rste. Zajedno ko so rasla velika obrtna podjetja in r asle imovine ter se je množilo prebivalstvo, so mo¬ rale napredovati tudi države; saj se sestavljajo od državljanov in se morajo ravnati po državljanih. Kakor so velika obrtna podjetja uničila mnogo hialih — rokodelskih — podjetij, takisto so velike države izpodrinile mnogo malih držav z zemljevida hi z zgodovinskega pozorišča. Kakor obrtna podjetja 113 8 izkoriščajo prirodne sile, takisto izkoriščajo države narodne sile; in kakor je med obrtnimi podjetji konkurenca na življenje in smrt, takisto sta med državami zavladali hlastežna zavist in vihravo tek' movanje za boljša branila in gonobila. Tako stoji država proti državi opremljena na brezupni boj in ustanovile so se tiste ogromne vojne tolpe, kakršnih stara Evropa ni poznala. „Ta stalna vojska so kobilice druge vrste... Te prerokovane kobilice ne nadlegujejo vaših trav in vašega drevja. Vaše zelenje rase prav bujno. Od vseh krajev svoje zemlje ste nabrali najboljših zelišč in najlepših cvetic za svoje živilo in sladilo. Vaše po¬ ljane, vaši nasadi so kakor čarobni vrtovi in perivoji proti nekdanjim evropskim sajenicam. Vi gospodarji te lepe Evrope pa vzdihujete pod mučenjem prero¬ kovanih kobilic v skeleči boli, kakor da vas vedno pikajo škorpijoni. Gospodarji tistih velikih stolpov, iz katerih se vali dim noč in dan, lastniki velike pre¬ mične imovine trepečejo pred svojimi belimi sužnji, boječ se njih zborov, uporov in razstrelil. Vsi držav¬ ljani pa še posebno ječe pod neznosnim bremenom stalne vojske — kobilic z železnimi oklepi. Ta stalna vojska ovira mladino v razvoju in starino v pokoju in varčnosti; ona podaja vaši Evropi za to stoletje občega napredka nečastno znamenje osurovelosti in hlapčevstva, kakor bi se bile države ponižale med velike mašine in bi ne bil državljan nič več nego brezčuten in brezvoljen zob, ta na tem, oni na onem kolesu te velike državne mašine ali tega velikega za- homotanega malina, ki toli ropoče; kar pa zmelje moke, največ sam použije ... To je tistih pet mese¬ cev neznosnega trpljenja brez smrti! „Ali ta doba še ni končana in vaše trpljenje se morda še poveča. Tistih, ki imajo bogastvo, in tistih, ki imajo oblast, se je namreč lotila bojazen, da se združijo te dvojne kobilice, ki so si do sedaj često stale nasproti, in da kobilicam prve vrste, umej: pro¬ letarcem, anarhistom, socialistom in nihilistom, sploh ljudem, ki nimajo ničesar svojega razen nade, 114 ^a si kaj pridobe, ljudem, ki ob splošnem prevratu mčesar ne izgube in morejo samo kaj doseči — da nevarnim kobilicam baje priskočijo kobilice druge vrste, nezadovoljni evropski sluge v vojni uni- t° r mi, ljudje, ki so se po svojem pozivu učili, kako ' la j se ruši in mori, in so pripravljeni in vajeni gle¬ dati smrti iz oči v oči. To bo večina nezadovoljnikov, V bo .skušala proti manjšini stanov, imajočih oblast m bogastvo, šiloma prenarediti družabni red. To bi bil res prevrat, kakršnega stara Evropa dosedaj ne P°zna! Marsikatera suknja, ki sedaj odeva enega človeka, bi se razdelila na deset koscev; marsikatera Ijornica, ki je sedaj bogatila enega in živila tisočo, bi se razvalila v grobljo...; sploh, marsikaj bi se izvalilo in preobrnilo. To bodo tiste hude kobilice s človeškimi lici, ki bodo imele na glavah kakor brone od zlata. One bi si namreč prisvajale kra¬ kovsko oblast na zemlji, ki bi jo skušale potvoriti Po svojih nezrelih nazorih. In toliko bo tistih kobilic, ^ a bo hreščanje njihovih perutnic kakor ropot voz, dirjajočih na bojišče ... „V tem neznosnem položaju iščete smrti, toda s mrt beži od vas. Vsi vidite, da to razmerje med r azličnimi stanovi, med sosednimi narodi ter ta obo- r °ženi mir ne more trajati dalje; sicer se pogubite v si za samo blagostjo — pravše dragostjo — takšnega miru! To stanje vam je soparna tišina pred nevihto; m želite si vihre, grozne vojske z velikim pomorom, 5 a mo da se iznebite te tlačeče tišine in tesnobe, pridi Ze za vojsko karsibodi: saj večje zlo ne more na¬ topiti od sedanjega! — Toda vojska ne pride in mkjer se ne pokaže gromonosen oblak na političnem °bzorju — „smrt beži od vas!“ — Beri še v enajsti Vr sti, kdo je gospodar tem kobilicam, mučečim člo¬ veški rod! „In imele so nad seboj kralja, kri lat c a iz brez d na, ki se zove hebrej¬ ski „A b a d on“ in grški „Apollyon“ (latinski: „Ex- lerminans", slovenski: „Gonoba“). To sem jaz ‘k b a d o n - G o n o b a : zli duh laži in pre- 115 8 * vare, licemerstva in krivice — sploh vodilni genij vse d o b e !“ Abadon odloži knjigo, primakne stol bliže Sa- moradu in nadaljuje: „Kakor si ravnokar čital, mi je dana velika oblast, ki je ne moreš preumeti. V tem hipu, ko govorim s teboj, vodim tisoče drugih opravil in prestvarjam laž za resnico, prevaro za pravico: bogatinu kažem, kako naj brez kazni zatira ubožca; tatu ponarejam ključ in podajam dleto, da razpahne jekleno blagaj- nico; rovarju podajam netila, da zapali in razruši zgradbo človeške pridnosti; krivoprisežniku držim desnico kvišku, da se iznebi poštene svoje dolžnosti; učenjaka učim, kako naj s popačenimi viri in s kri¬ vimi dokazi pobija resnico; državniku na krmilu pravice in uprave narekujem, kako naj baje na pod¬ lagi postave tare jasno pravico in svobodo .,.. Mojih pomočnikov še ni preštel nihče. Tukaj slepim z nado velikega dobička, da se varčen poštenjak za¬ vede v izgubo in zločinstvo; tam okitim zaveden ob¬ raz z nedolžnostjo, da zabrede dostojanstvenik v grehoto in sramoto; tamkaj nastavim licemerskega svaritelja, da se zmane poštenje čistega značaja, ondi sem umotvor ,ki kvari ukus in nravnost; povsod sem vešča, ki zavaja zemljana s poštene steze v mlakužo! Skrivam se celo za vero in sveti križ, da lažje mečem otrovane sulice na svoje nasprotnike, ki se proti meni branijo toliko težje, ker ne smejo zadeti mo¬ jega ščita in branila ... Kralj sem prijateljstva brez ljubezni, radodarnosti brez milosrčnosti, odlik na prsih brez značaja v srcu, umetnosti brez vzora, po¬ stave brez pravice, pobožnosti brez vere, kralj lupine brez jedra, pleve brez zrna; sploh gospodar vseh pobeljenih grobov ... Meni so podložni licemerci, ki skrivaj pijo vino, javno pa oznanjajo vodo; ki skri¬ vaj uvažujejo, da je meso slabotno, javno pa srdito lučajo kamenje na bližnjika, ki se mu je spodrsnilo na opolzki stezi skozi življenje. Meni so podložni vsi neznačajniki in uskoki, ki iz tabora svobode in na¬ rodne ljubezni prestopijo v tabor ldečeplazov in ko- 116 Bstolovcev; vsi, ki javno zatajujejo in preklicujejo v zore in verno prepričanje svojega srca in se vne¬ majo za prepričanje, kakršno se jim narekuje od z ^naj ali od zgori. Meni so podložni govorniki in s tvarjatelji javnega mnenja, ki s puhlimi besedami delajo dim, da se skozenj ne vidi resnica j in se vedo Po reku iz početka tega stoletja: »Beseda ti je dana, da ž njo zakrivaš svoje misli.“ Meni so podložni na- r °dni kolovodje in časnikarji, ki se vznemirjajo za Posestno stanje velikih narodov, kadar ponižen na- r odič zahteva uresničbo prirodnih pravic, potrebnih z a svoj obstanek; in podložni so mi vsi oblastniki, ki dierijo pravico po pravilu: „Kdor ima več, njemu Prideni še več; zakaj, kdor je imel do sedaj malo, je že vajen skromnega imetja"... Moje kraljestvo je obsežno, toda vladanje me ne stane ne gladkih držav¬ nikov niti stalne vojske, ker se mi vsi podložniki Pokorč radovoljno. Kakor vi ljudje prostovoljno Plačujete davek v tobaku ali v opojnih pijačah, prav tako meni moji podložniki prinašajo svoje dari in davke, in sicer čimdalje več.“ # Samorada je vidno mrazilo ob tem govoru. To opazivši, se Abadon nasmehne in pravi prijazno: »Vendar, prijatelj, ne boj se me! Ker je moje kra¬ ljestvo toliko, da je gotovo preveliko, nisem tako 'vladehlepen in trd gospod. Dopuščam tudi izjeme, in Prav pri tebi hočem poskusiti, ali je meni, ki vedno 2 elim zlobo, možno enkrat učiniti dobrost. Nikar ne rnisli, da ravnam s teboj, kakor se mačka poigra z Eniško, preden jo zadavi. Ampak ostal mi je sled ali ^orda samo spomin nekdanjih vrlin in loti se me v saj enkrat na tisoč let nepremagljiva slast, da sto- Pim na dan s temi vrlinami in priskočim ubogemu zemljanu, ki se mu opoteka na ozki brvi čez reko strasti in izkušnjav. Žal, doslej mi je tak poizkus v edno spodletel in po svoji kleti usodi sem vedno u činil zlo, kadar sem želel dobro. Tebe ščitim, kakor dosihdob še nikogar: pobral sem namreč življenje, ki si ga sam vrgel od sebe. Morda opravim v tem 117 novem slučaju bolje; vendar, kar si počenjal do sedaj, ne upravičuje mojih nadej." „ „Gospod, verjemite mi, da vam popolnoma zaupam in da sem vam ves vdan. Trdno se nadejam, da me rešite sedanjega stanja, ki se mi zdi kakor hud sen.“ “ „Rešiti te, to je tudi moja volja. Vendar vedi, da pri svojem moralnem poizkusu s teboj posnemam in moram posnemati tisto bitje nad sabo, čigar imena ne izrekam brez jada in trepeta. Vedno sem ti puščal človeško prostost, ali svaril sem te hkrati, da je ne zlorabljaj. Ti seveda si ravnal kakor navaden člo¬ vek: zloben čin nagli, dobra volja pa kesni; bližnja slast vnema, gorje, ki preti za slastjo, pa se prezira- Pomagal ti bom, pa ravnal se bom tudi nadalje po višjem vzorcu, puščajoč ti človeško svobodo, ki ti je ne smem vzeti, dasi mi jo ponujaš... Treba je naj¬ prej pretehtati, kaj si doslej zakrivil; potem bo resno preudariti, kako bi se v izgubljeno blagost vračal ko¬ rak za korakom. Za sedaj nama zadošča, če se baviva s prvim korakom. Premotriva torej najprej tvoje dosedanje čine. — Največ si deloval z zlatom ali z njega namestnikom, z jako opasno stvarjo. Od neba prihaja luč, toplota, vlaga, vzduh; vse to je v oblast vsem stvarem, ki na zemlji rasto in umirajo. Zlato, železo, premog, žveplo, vse to pa prihaja izpod zemlje, iz dna tiste zemlje, ki je bila ukleta ob po¬ dedovanem grehu. Ti zemeljski darovi so vam na¬ kopali veliko bede in nadloge in ljudje so bili naj¬ srečnejši v tisti „zlati dobi", ko še niso poznali zlata." Samorad izpregovori: „ „Najprej sem velel, naj se dvema ribičema prinese vsakemu po kilogram cekinov." “ „To sta bila ribiča tiste korenine kakor imenitni galilejski ribiči, ki so preobrazili svet. Tvoja ribiča sta vrgla ponujeni dar v Savo in sta ostala srečna v svojem uboštvu. Ali zlato je bilo ukradeno. Moji duhovi so cekine tam ugrabili, kjer so jih najbližje našli, to je pri Petru Pavliču. Tam so jih tudi po- 118 z neje vrnili, ko jih je gospod pogrešal... Če se je gospod toliko vznemiril zaradi tistih cekinov, da ga j? skoraj prizadela kap, in če so potem njegovi svatje dste cekine pobirali po tleh in po mizi za svoje žepe, Za to si odgovoren ti. — Govori dalje!" „ „ Vratarju Mišku sem podaril zlato uro." “ „Moji duhovi so tudi pri tej priliki ravnali po *farem zakonu, ki se javlja v vsem stvarstvu. Zavr¬ eli so svojo nalogo z najmanjšimi pomoeki in so ti stisnili v roko naj bližjo dragoceno uro, ki so jo kar v hiši našli pri Petru Pavliču. Vratar sedi sedaj v J e či zaradi tiste ure in ne bo sodbe oproščen, dokler izpričaš, da je tista ura dar iz tvojih rok. To je tvoja poštena dolžnost. Vendar nerad prevzameš njegovo kazen. Vi ljudje delate rajši narobe! — Go- v °ri dalje." „ „Nekdanjemu sošolcu Živku Tratilku sem po¬ daril nekoliko novcev, da bi nadaljeval svoje štu¬ dije." “ „To je bila velika bedastoča. Denar je prišel po r avno označenem pravilu iz igriške banke v Mo¬ naku, kakor ti je že povedal Plahtalič. Doletela te je zato sumljiva čast, da sedaj tvoja slika poveličuje a lbum mednarodnih sleparjev in da se ti je ogibati 2 lasti francoske policije. Seveda, ti si doslej često Premišljal izvor mnoge znane in neznane stvari; od¬ kod pa moji duhovi dobivajo denar, nisi utegnil Premišljati in vprašati. Moral bi pa vedeti, da se Jzvrši hudodelstvo takisto, naj denar vzemo koder¬ koli — naj ga ukradejo ali pa narede sami, pravše: Ponarede. Živku Tratilku pa si s svojim darom po- ^ogel od stalne službe, ki se ji je bil že dokaj priva¬ dil, do prešnjega vetrnjaštva in pustolovstva. S tvojim denarjem je hitel na Dunaj in od tam kmalu v Buda- Pešto, kjer se je že prej dalje časa bavil nečastno, a veselo. Možje, ki jih je bil prejšnji čas precej okanil, Zapazijo, da še živi vetrnjak, ki je bil svoje dni raz¬ glašen za mrtvega, in ukrenejo, kar je primernega. Tratilek je nekaj zaslutil in se je umaknil v primor- s ko mesto. Možje v Budapešti ne mirujejo: v pri- — 119 morsko mesto pride brzojav, naj redarji primejo Tratilka. Otelo ga je zgolj naključje. Brzojav je bil madjarski, telegrafični uradnik, sicer odličnjak, kar se tiče znanja prometnih jezikov, razbral je iz ma' djarskega telegrama samo toliko, da se novica tiče njegovega znanca Živka Tratilka; izročil mu je torej ta telegram. Živko Tratilek pa je bil bolj vešč madjarščine in se je mahoma umaknil iz območja avstroogrske policije. — Sedaj biva v Ameriki & neznatnim ostankom tvojega daru.“ „ „Zakoncema Ivanu in Bari Jaroslavičema, sta¬ rima znancema, sem dal položiti na cesto tisoč gol¬ dinarjev. “ “ „Tudi ondi je deloval denar po prirodnem svo¬ jem nagibu. V jutru potem, ko sta našla denar, se je prodajala pri sodišču zvršilno Jaroslavičeva koča in gorica. Pristopijo mož Ivan, žena Bara in gorenjski tovornik: mož, da izprosi milosti, onadva da draž- bata. Ko Bara položi pri sodišču zahtevano varščino, Gorenjec bistro pogleda, seže po stotaku na mizi in opozori sodnika na skrivno znamenje na bankovcu; sodnik da Baro prijeti. Pri nji se najde še drugih devet stotakov in vsi imajo znamenja, ki jih je to¬ vornik prej napovedal. Tovornik je nato za slepo ceno kupil Ivanovo kočo in gorico. Ivan in Bara sta ostala v zaporu, njiju deca pa je šla po svetu iskat kruha in usmiljenih ljudi.“ „ „Ubogi otroci, tem moram pomagati!" “ „Pomagati? Da otroci vedo, kako si pomagal njih roditeljem, bi se ustrašili tvoje pomoči. Tem si¬ rotam bo pomagano brez tebe. Potreba jim bo učiteljica in usodne besede: „V znoju svojega obraza bodeš užival svoj kruh“, jim bodo blagoslov.. - Vendar govori dalje!" „ „Našel sem v Parizu rojaka krčmarja in sem mu podaril bankovec za tisoč frankov, ki je bil baje ponarejen, toda brez moje vednosti." “ „Da pojde po vrsti, naj pristavim jaz nekaj. V dvorani bankirja ali danes nekdanjega bankirja Pa- delesa si tudi nazvivdovi Darinki v roko stisnil dve- 120 — tisoč frankov, ko je dala razumeti, da je brez drobiža. prikaz tvoje ljubeznivosti — ali bolje neumnosti zate ni bil velika žrtev: bil pa je velika pridobitev 2 a Darinko, ki ni še nikoli štela toliko novcev. Lju¬ bezniva Darinka služi sedaj tajni policiji, ki z nje Pomočjo omrežuje in lovi salonske sleparje ali viso- kostolbarje — kakor si že čul, da se Satan preganja 2 Belcebubom. Darinka te je takoj spoznala; z dobro Preudarjeno ljubeznivostjo je skrbela hkrati za svoj žep in za policijsko oblastvo: ti si ji iskreno razodel Vse svoje razmere, ona pa je nate opozorila onega Prijaznega gospoda, ki je tudi v tisti službi. Z onim gospodom si takisto občeval prav iskreno in mu po- yedal celo svoje pravo ime in pravo domovje. Tako je bilo tedaj, ko si se s Plahtaličem šetal po stranskih Pariških ulicah, že pripravljeno, da te ugrabijo, ka¬ dar se vrneš v svoj hotel. Bilo je samo naključje, da s i prišel tistemu prijaznemu gospodu prej v pest, ftego je pričakoval. Ta gospod te je pri bankirju Pa- delesu tudi fotografiral na svoj skrivni aparat, ki ga nosi vedno s seboj. Albume evropskih rokomavhov 'n sleparjev diči sedaj dvojna tvoja podoba; v malo dneh boš znana in iskana oseba vsej policiji večjih e vropskih mest. Tega pač ni bilo treba!" „ „Dovolite, gospod, da ugovarjam. Po navadnem potu ni možno od nocoj do jutri zvečer dospeti iz Hrvaškega Zagorja v Monako. V Monaku nimajo sledu, kdo je denar jemal in kako ga je vzel za belega dne. Tudi ni kaznivo, če slučajno izdam ponarejen bankovec." “ „Ne moti me s takim ugovarjanjem! V Monako si prišel po zrakoplovu; to so ljudje videli. Zrakoplov Pa vozi dokaj hitreje nego železniški vlak. Da je bil denar ukraden, to je dognana reč; saj še večji ban¬ kovci zapisujejo po številkah, ki jih nosijo, in uprav takšni pogrešani novci so prišli iz tvojih rok nazaj v banko. Kar se pa tiče ponarejenih listov, pravi že star pregovor, da je denar pogledati, preden ga sprej¬ meš ali izdaš. Tam v Monaku povrhu preiskujejo tudi način tvojega igranja. Kadar si stavil večjo vsoto, 121 se je pritiskal k vrtavki neznan človek, ki je bil vse- kako premeten rokournik. Kroglice in kocke so že zastajale, pa so se zopet obrnile, samo da si ti dobil. Soigralci so strmeli vpričo te čudne sreče, in skrajni čas je bil, da te je oprezni Plahtalič odtegnil od igriških miz... Toda pri Darinki sva še. Ona ima sedaj razmerno dosti novcev. Proti tebi je bila dokaj ljubezniva; vendar je bila bolj policijska služabnica nego ženska: zakaj zdel si se ji še premlad ali prej ar. Pač pa ji ugaja tisti policijski uradnik, ki ga je po¬ časi popolnoma vnela in obmamila. On in ona sta že na morju, hiteč v Ameriko; on pa je v Parizu ostavil ženo in majhno deco ... Kaj bo posledica? Ona dobi v Ameriki bogatejšega častilca, zapuščeni zavedenec bo moral naposled prijeti za motiko in lopato in se bode koril z nevajenim delom, dokler ga ne reši bela smrt. In kaj naj počne njega mlada žena v Parizu, brez imetka, brez dobrotnih ljudi? ... „Tisto kleto zlato, ki prihaja iz zemlje, si torej trosil vedno v nesrečo; nikoli nisi pomislil, da je de¬ nar, zmerno rabljen, zdravilo in tolažilo za človeške nadloge, nezmerno rabljen pa strup. Zlasti bo strup v rokah kačje Darinke. O tem se boš moral nekoč tudi zagovarjati; ali še hujši bo odgovor zaradi tolike razstrelile. Ako bi bil sinoči jezik brzdal, kakor sem te opominjal prav resno, bi ne bilo toliko mrtvih in ranjenih ljudi, toliko ubožcev, ki so izgubili rednika. To vse kliče po zadostilu in osveti. Ako bi ugovarjal, da ni bilo treba tolike razstrelbe in moritve, ti po¬ vem, da si me klical, da si od mojih duhov zahteval rešitve iz zapora in da si že tedaj, ko sem pogasil ognjiček v tvoji pristavi, moral zapaziti, kako moja pomoč ne deluje z manjšimi sredstvi — kot po¬ moč mojih podložnih duhov. Jaz sem mogočen duh, in sled mojih stopinj se na široko pozna, slično' moji moči. — Govori dalje!!" „ „Mislim, da sem izpovedal že vse." “ „To vse? Veliko preveč je za eno ubogo dušo, toda ni vse. Svojo Cvetano ljubiš tako iskreno, da si v nocojšnji sanji samo za eden poljubek na nje ust- 122 ftice hotel iti v gotovo smrt, dasi te je starček svaril. Ta ljubezen te pa ni ovirala, da si tudi nocoj — ne v sanji, nego bedeč — z lahkomiselnim samoljubjem jietil ljubezen vdovi Ljudmili: v tem gorkem srcu, Ti se še ni zacelilo za žalostjo po ljubljenem možu, katerega si tam v Monaku s sleparsko igro umoril. Kolik hudodelnik si, če misliš, da je rahlo, globoču- teče žensko srce igrišče za moško prešernost! Ti si iskro zanetil — in kdo sedaj pogasi požar, ki pali to n esrečno srce? Ona je v svoji nekroteni strasti vsa Prevzeta od ljubezni; danes te pričakuje na dom in kmalu pred oltarjem. In kaj je storila ravnokar? Neomejena ljubezen do tebe je zamorila materinsko ljubezen: Ljudmila je odpravila tisti zadržek, ki je bil morda napoti vajinemu zakonu... Poglej zopet skozi moje naočnike! Tam vidiš v siromašni sobi ubožne hiše tisto dete, ki si ga nekoč videl, kako se je v zdravem spanju nasmihalo liki angeljček, in od¬ sev tega zdravega veselja je dičil lice zadovoljne matere. Sedaj pa dete spi nevzdramno spanje in lica so mu bleda in otrpla. Ljudmila pa v topi breupnosti gleda na učinek svoje strasti. Kako boš odgovarjal z a to žensko?" „ „Prosim, gospod, s povzdignjenimi rokami, Prizanesite mi! Toliko udarcev ne prebijem! —““ „Miruj, prijatelj! To še ni tvoj sodni dan. Živci so ti zdravi in prebijejo lahko še kaj več. Samo še eno zadevo morava urediti, potem odvijem tezal- nico ... Od Ljudmile smem prestopiti k Cvetani — k polpozabljeni nevesti. Morda še pomniš, kako si za svatovanja sedel na peči, kako si se zmuznil za Cve- tano v nje sobo, kako je takrat glas počil med svati, da si utonil, in kako je gospod Peter Pavlič ugledal tvoje lice med vrati za Gvetanino glavo. Mož je bil že prej ves razburjen od bolečine v nogi, od vina, jeze, strahu in pretila mu je že srčna kap. Ko pa uzre tvoje togotno lice, ga prevzame grozna misel, kakor bi mu bil ti sam z onega sveta prišel očitat, da te je umoril. Nenadejani strah je moža podrl, srčna kap ga je prizadela. To je resnica, ali sodni spisi govore dru- 123 gače... Morda se še spominjaš, da se je Peter Pavlič nasrkal vina do velike mere in da se je Cvetana od svatovske mize in sama potrudila v kuhinjo po ča¬ šico črne kave za ženina. Tolikanj nenavadna po- strežnost nevestina pri svatovskem obedu je zbudila občo pozornost. Kava je ženinu prav teknila, ko so si svatje silno razdraženi pravili bridke resnice; in ko jo je popil, se je čez malo trenutkov zgrudil. Nekaj je ostalo na dnu čaše. V tistem ostanku so potem sodni veščaki našli strup. Zasledovalo se je dalje in iztaknila se je v Cvetanini spalnici oprezno skrita tikvica takega strupa, kakršen se je zasledil na dnu kavine čaše. Tista tikvica je bila zavita v papirnat odtržek, na katerem je bil obrisek iz tvoje roke. Sodnik je nato preiskoval tudi na tvojem domu; tam se je pokazalo, da se oni odtržek natanko ujema z ostankom nariska, najdenega v tvoji delovni sobi. To je bil načrt za popravo strešja pri Cvetanini pri¬ stavi ob Sotli, in ti si ga svojeročno podpisal tri dni pred Cvetanino poroko s Petrom Pavličem. Veščaki, kakor veš, nezmotni učenjaki, so izrekli, da je tisti strup pruska kislina (acidum hydrocyanatum), ki je tako huda, da često učini hipno smrt, in so soglasno povedali svoje mnenje, da so našli sled in duh pruske kisline v ženinovem telesu in da je mož umrl, ker se mu je zavdal ta strup. — Umevno je potem¬ takem, da je Cvetana obtožena umora svojega moža in da si ti obtožen udeležbe pri tem hudodelstvu. Javni tožitelj bo, držeč se kazenskega zakonika, za¬ hteval za oba smrtno kazen, in če se porotniki uve- rijo, da sta kriva, obsodi sodišče na vajino smrt.“ „ »Gospod, oprostite mi slovesno izjavo, da nisem podal nikakovega strupa. To je vse zgolj kovarstvo. Prav tisti načrt, podpisan šele tri dni pred Cvetanino poroko, mora izpričati mojo in Cvetanino nedolž¬ nost. V zadnjih treh dneh ni bilo nobenega obče¬ vanja več med mojim in Cvetaninim domom in ko sem se jaz odpeljal z doma proti Savi, je ležal ves načrt na moji mizi cel in nepretrgan. Spletke proti Cvetani in proti meni so se osnovale in izvršile tisto 124 noč ali v jutru po Pavličevi smrti. Strup so drugi Vsuli v katerikoli ostanek kavine gošče, steklenic- tikvic je najti v vseh starejših hišah, in v odprti de¬ lovni sobi mojega stanovanja je vsakdo lahko od¬ lagal kos očito na mizi ležečega načrta; saj je bilo tisto noč po materini smrti tudi na mojem domu Vse v neredu; znani Pavličevi sorodniki so pa go¬ tovo tudi prišli kropit mojo mater." “ „Verjamem, ker sam to vem. Toda, prijatelj, sodišče tega ne ve in, da bi verjelo, je treba trdnih dokazov. Zatorej moraš ti sam stopiti iz svojega skrivališča in pred sodišče, da neustrašeno razode¬ neš resnico in osvetliš kovarstvo sebi sovražne obitelji." Samorad pogleda Abadona nekam bojazljivo, kakor bi se upiral njega nasvetu, in pravi; „ „Nerad nosim k sodišču svoj vrat; vendar poj¬ dem, ako bo treba. Kako pa se brani Cvetana?" “ Abadon se očito razsrdi: „To je prava človeška ljubezen! Ni še dolgo, odkar so tvoje besede Cvetani darovale vse tvoje življenje, vsak utrip tvojega srca; rotile so se, da greš zanjo v ogenj in smrt. Prazne besede! Sedaj, ko ji tvoje pričanje pri sodišču vrne nedolžnost in pošteno ime, sedaj, ko gre za nje življenje, sedaj, ko vpričo sodišča utegneš tudi sam sebe oprati grozne sumnje: sedaj se malodušno upi¬ raš in nje mlado, nedolžno življenje izpostavljaš smrti, samo da si ohraniš mršavo svoje bitje, dasi h je potem vse žive dni nositi na čelu obsodbo za¬ radi zavratnega umora! In drzneš se celo vprašati, kako se ubožica zagovarja!" „ „Ne zamerite, gospod! To je bilo samo prvo moje čustvo. Sploh sem tako zmeden, da ne morem več preudarno govoriti. Oprostite, če vam povem, da nisem strašljivec in da sem že gledal smrti v oči. Saj sem se že dvakrat dvoboril z nabitimi sa¬ mokresi." “ „Res ne govoriš preudarno. Ako bi bil jaz člo¬ vek — mladenič — in bi ljubil žensko, kakršna je Cvetana, izvestno bi se sramoval, molče zatajevati 125 svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost, izkazano v surovem dvobojskem igranju... Vendar poslušaj dalje. Cvetana je v ječi in se zagovarja primerno svo¬ jemu položaju. Od začetka se je branila z iskreno resničnostjo duše, kateri je tuja vsa zloba. Samotnost v ječi, strah, da se ji prisodi smrtna kazen, nedosta- tek spretnega tolažnika in prigovarjanje pristranskih ljudi, vse to vkupaj vpliva neugodno na neizkušeno mlado žensko, ki ji značaj še ni utrjen. Sedaj bega med neobčutnostjo in obupom ter se odločuje, ali naj po nasvetu kratkovidnežev prizna očitano hudo¬ delstvo, da si, hlineč resnico in kes, morda otme živ¬ ljenje in nemara še kdaj doseže pomilostitev, ali naj po' glasu svoje vesti pretrpi smrt ali dosmrtno ječo kot mučenica za resnico in svojo nedolžnost. Zapu¬ ščena sirota sedaj omahuje med lažjo in resnico, med prostovoljno sramoto, ki ji morda reši to časno živ¬ ljenje, omadeževano za vse žive dni, in med nepro¬ stovoljno sramoto, prisojeno ji samo po človeški pra¬ vici, ki ji pa zagotovi v zameno za kratke dni ze¬ meljskega življenja nerazkaljeno radost in večno opravičbo onkraj groba. Zli duhovi nadlegujejo in zavajajo to rahlo dušo; če Cvetana obupa o zmagi resnice in pravice, potem je izgubljena in prizna na¬ posled vse, česar jo dolže." „ „Ni možno, gospod, da bi zašla od steze vesti in pravice!" “ „Seveda, ker sedaj nimate več tistih tezalnic, ki so jih nekdaj rabili proti ljudem bolj krepkih in topih čutnic in še bolj topih nravstvenih nazorov! Cvetana pa je rahločutna, blaga ženska v cvetoči mladosti, ob bogastvu vzgojena za življenje med omikano družbo in za bodočnost brez gmotnih skrbi. Nikoli ni mislila na življenjske težave, na sovraštvo, na pre¬ vare in kovarstvo, na hudodelstvo, ječo in smrtno kazen. Nje sedanji položaj je mnogo hujši od nek¬ danje torture. V svoji samotnosti muči sama sebe do obupa; in ta muka omami človeka kakor vrtogla¬ vica. Vrtoglav človek v omotici sam izpusti svoje trdno držalo, da se pogrezne v prepad, dočim bi bil 126 rešen, ako bi mirno mežal in se krepko držal z ro¬ kami. Omotica mu je tolikanj neznosna, da gre rajši v gotovo smrt, nego bi počakal počasne rešitve. Cve¬ tna v neznosni duševni muki tudi utegne izpustiti držalo resnice in vesti, samo da se reši te muke, čim Prej tem rajši. Nje usoda je naglo odločena, ako Prizna, česar jo dolže. In če ji je prebiti smrtno ka¬ zen, bo v sedanjem stanju želela umreti rajši prej ttego poznej... Ti, junak, si zaradi manjše muke iskal smrti v savskih valovih; sedaj pa pričakuješ, da bode rahlodušna, šibka ženska v hujši sili srč- n ejša od tebe! O človek, o mož!“ , „Pojdem, gospod k obravnavi; toda prosim v as, idite z menoj, bodite mi zagovornik!" “ „Vaše zakonike pač poznam bolje nego vaši sodniki in zagovorniki. Zagovarjati pa ne smem, ker rdsem vpisan v imenik zagovornikov. Toda berem b v očeh, da želiš pravzaprav, naj grem namesto tebe jaz k obravnavi." „ „Prosim vas, gospod, s povzdignjenimi rokami, bodite moj namestnik! Kar vem jaz, veste tudi vi; tudi vam je znano še mnogo drugega, kar bi bilo Oa korist meni in Cvetani. Vas tudi nobeno vpra¬ šanje ne bode spravilo v zadrego. V zahvalo vam dam...“ “ „Kaj daš, siromak? Saj nimaš ničesar, česar bi ti ne mogel svobodno vzeti! Vendar pojdem namesto tebe k obravnavi." „ „Kako storite to? Ali brez mene?" “ „Ne prav brez tebe; vendar porabim samo slabšo polovico tvoje osebe. Izpolnila bodeva po¬ godbo, ki sva jo nekoč dogovorila v višavah nad Ita¬ lijo. Pri obravnavi potrebujem tvojega obličja, tvo¬ jega jezika, sploh tvojega života, ker morajo sodniki videti, da stojiš ti pred njimi. Tačas boš ti svobodna duša brez telesa in se boš radoval slasti nadzemelj¬ skih duhov. Jaz pa bom nosil in ščitil tvojo človeško kožo, ne da bi jo izročil sodnikom." „ „Doklej bode to trajalo?" “ 127 „Začne se takoj, če dovoliš. Treba je čim prej Cvetano potolažiti in poučiti. Učinek bode gotovo uspešen, ker bo mislila, da govoriš ti ž njo. Prestane pa tvoje breztelesje tudi v malo dneh. Ako sta opro¬ ščena, ti to krhko tvorivo, ki je zovete truplo, vrnem še,,tisti dan na tvojem domu in ti hkrati izročim Cve¬ tano nedolžno in nad vse veselo. Toda če nista opro¬ ščena, kaj potem? Tebi brez težave oddam tvoje telo nekje v Ameriki ali v Afriki, kjer te ne doseže roka človeške pravice; Cvetane pa ne morem nikamor premakniti, ker nimam oblasti do nje, dokler je nje duša čista." „ ..Pregovorite jo ali rešite jo proti njeni volji! Ko bo združena z menoj, vas iz vsega srca zahvali za ta blagodušni čin." “ ».Pregovoriti obsojenko, da se odtegne prisojeni kazni, ali celo, da se sedaj odtegne izvršitvi smrtne kazni in vstopu v večno življenje samo zato, da ne¬ koliko časa pozneje nemara v grehoti ostavi to ni¬ čevo življenje in se pogrezne v večno trpljenje, to bi bila velika zavedba nedolžne duše! Če pa jo otmem proti njeni volji, bi to bilo veliko hudodelstvo. Sicer sem že rekel, da je brez nje volje ne morem oteti, dokler ji je duša nedolžna. Zatorej je njena rešitev negotova reč." „„ Ako je v a m negotova, onda mi je obupati."" „Pa pustiva Cvetanino rešitev. Za namestek do¬ biš vdovo Ljudmilo brez težav." „ „Nikar se ne šalite, gospod, z mojo bedo! Do¬ motožje me tolikanj prevzemlje in prva ljubezen se ponavlja tako silno, da bi dal vse za Cvetanino re¬ šitev." “ „Zopet te gnusne, prazne besede! Kaj moreš dati?... Pač, nekaj pravic imaš do Cvetane. Če mi jih prepustiš, bodem laglje deloval. Premisli torej in odloči! Pojde pa težko brez greha in hudodelstva." „ „Ustopam vam vse svoje pravice od Cvetane, da mi jo le privedete prosto in na varno mesto." “ „Ali mi torej dovoliš, da pogazim duševno nedolžnost tvoje Cvetane, samo da jo otmem kazni 128 111 jo privedem k tebi na varno mesto? Dobro pre¬ udari!" „ »Gospod, meni se kar vrti v glavi!“ “ »Saj se ne mudi. Volja ti je prosta, premisli in P°tem odgovori." Samorad se zamisli... Zrakoplov se nese pod Uebom dalje, in Samorad gleda pred seboj svojo domovino, svoj dvorec in Cvetanin gradič v lepoti Jasnega jutra; vidi tudi znano jetnišnico, v kateri obupava Cvetana. Zdi se mu celo, da jo vidi na utopi visoko obzidanega dvora; toda prav je ne kl o r e razločiti, ker ji je glava sklonjena. Naposled spregovori Samorad s tresočim gla¬ som: »Mogočni gospod, ravnajte milo z menoj in s Cvetano! Ustopam vam svoje pravice, kakor sem r ekel.“ “ »Dobro torej! Ako bo Cvetana obsojena, jo do¬ bim v svojo oblast, pogubi vsi nedolžnost nje duše, in Jo rešim vse kazni tega sveta, naj moram razdrobiti ?vire bodisi zločinoma. Potem privedem tebi, obso¬ jenemu hudodelniku, grešno, obsojeno hudodelko. To se zgodi v Ameriki deset dni po obravnavi." Abadon se obrne in zamrmra polglasno: »To je Prava, zmagovita ljubezen! Zvršiti se sme hudodel¬ stvo, zamoriti ljubljeni duši cvet nedolžnosti, samo da samec doseže svojo samico! Res globoko si pa¬ del, zarod človeški!" Potem se obrne k Samoradu, rekoč: »Vse je go¬ tovo in dogovorjeno, samo daj mi še život!" Abadon iztegne roko. Samorada hudo zaboli po v seh udih, ali hipno prestane bolečina. Vpraša, kaj Pomeni ta bol, pa ne čuje več svojega glasu. Zra¬ koplov naglo odhaja in se manjši. V njem se vidi udi no Samoradov život; ta je pa nem in negiben za z elje svojega lastnika. VIL Sanjalo se je že meni in nemara tudi tebi, bla¬ govoljni čitatelj, da sediva spodobno oblečena v ime- 129 9 nitni družbi. Zanimivo reč govoriva in na naju so uprte vse oči. Hkrati pa zapaziva, da sva bosa ali da nimava druge prepotrebne obleke. Preplašiva se, se umikava, toda ni se nama moči izmuzniti iz družbe ali naglo doseči odevalo, čigar nedostatek čutiva tako mučno. Slična zadrega je zadela našega Samorada Ve- selina, ko se je zavedel, da nima več svojega na¬ vadnega telesa, to je tiste gmotne snovi, ki mu je doslej nosila duševno bitje, ne da bi bil pazil na to; ali: tiste zunanjosti, ki je doslej pred svetom upo¬ dabljala in predočevala njegovo osebo in poedinost. Čimdalje bolj ga je pekel ta nedostatek. — Zmedel se mu pojem o prostoru. Okrog in okrog je čutil zgolj praznino in sam sebi ni mogel odgovarjati, kje je in ali sploh kje biva v tej brezobrazni praznoti. Takisto ni mogel umeti, kaj je čas; zakaj okoli njega in v njem se ni nič gibalo, izpreminjalo, vrstilo: vse je bilo kakor trenutek, a ta trenutek je bil kakor neizpremenjen in okamenel. Bal se je grobotihega miru v neznanem brez¬ časju in brezprostorju. Ali česa naj se boji, ko se ne javlja nobena stvar, ne kaže nobena podoba niti pri¬ jazno niti sovražno, ko ničesar ne čuje in ne čuti ter ne vidi okoli sebe ne luči ne teme! Vendar ga je strah samega sebe, da ne zajde kam, od koder ni vrnitve, ali da se duh ne razredi v zgolj atome, ki se nemara več ne združijo v dosedanjo enoto. Ko ga v strašilni samoti mami bojazen in nego¬ tovost, ali je živ ali mrtev, zaželi se iznebiti tega omahovanja in se privaditi breztelesnemu življenju. Toda volja, trdna volja ga skoro popolnoma ostavi v tem sanjavem položaju; tudi zavest samega sebe mu jako opeša. Vpraša se: „Kje mi je telo?“ Zdajci se mu duh nekamo sesredi in Samorad vidi pred seboj in okoli sebe privajeno spalno sobo v svojem dvorcu. V znani postelji mu telo mirno spi in diha, pri po¬ stelji pa sedi brat-milosrdnik, ki mu pazno poklada ohlajene rutice na čelo. V sprednji sobi govori nje¬ gova mati, slabotna, vendar zdrava, z zdravnikom 130 dr. Kresom. Natanko čuje Samorad, kako zdravnik Za gotovo obeta, da se bolniku zdravje skoro povrne. Samorad bi rad vprašal, rad stisnil zdravniku roko; *°da zaman se naperja in javlja. Dr. Kres ne zazna njegove navzočnosti. In ko nato skuša predramiti s am svoje speče telo, še poteze na licu ne more iz¬ vabiti. To ,se mu zdi jako čudno; vendar to čustvo jakše, nego da slučajno vidi svojo fotografijo. — Vpraša dalje: „Kje mi je Cvetana?“ Namah jo vidi. Ona in sorodna ji vrstnica se peljeta po ravni c esti proti Zagrebu, gospod Peter Pavlič pa z vajeti v roki vodi čile konjiče. Nadrobno čuje, kaj gospo¬ dični govorita, in ogreva ga novica, da skoro okreva *n da bode potem poroka s Cvetano. Toda to čustvo jh jakše nego za knjigo, v kateri bi čital enak prizor lz srednjega veka. Samoradu se dozdeva, da te podobe ne morejo hiti resnične, ker ima njegovo telo Abadon, Cvetana Pa je v ječi. Kakor bi trenil, se najde v jetnišnici, v tesni, mračni sobi. Tam sedi Cvetana, k tlom zroč, bleda in objokana. Zraven nje sedi mož, ki ima Sa- 'aioradovo obleko in pravo njegovo obličje. Živahno govorita: mož s popolnoma Samoradovim glasom, ženska tako zvonko, kakor istinska Cvetana. Kaj se Pomenkujeta, pa Samorad ne more umeti in, ko Abadona vpraša, kako se plete Cvetanina pravda, se fte zmeni nihče za to vprašanje, kakor bi nihče ne bil čul ničesar. — Kakor senca pred solncem se razidejo ječa, Cve¬ tana in mož s Samoradovim obličjem; zopet je sa¬ mota in praznota okrog in okrog; Samoradov duh Pa zopet dvoji, kaj je bilo v teh prizorih resnica, kaj slepilo; ne more priti do jasnega razsodka. Če z opet misli, da je Cvetana v ječi, jo zopet uzre med tračnimi zidovi; če misli, da je doma na svoji graščini, jo takoj vidi, da se pojoč šeta po vrtu in Povija cvetice v šopek; in če misli, da je na cesti, jo zopet vidi na progi proti Zagrebu... Če obrača Pozornost sam na svojo osebo, se mu zdi, da stoji tta razvalinah gradu Cesarvara nad Klanjcem in da 131 9 * tam motri znane domače kraje, ki se niso izpreme- nili. Ako si tega ne verjame, pa zopet ne vidi in ne čuti ničesar v grobotihi praznini. — „Ali je seda] poletje ? 41 Kakor bi trenil, se zaziblje rumena pše¬ nica po poljanah. — „Ali je morda zima ? 41 Takoj pada gost sneg daleč okoli. „Ali sem na luni ? 44 Pre¬ cej se ustavi na vrhu ugaslega ognjenika in okrog in okrog gleda razorano skalovje brez znakov ži¬ vega bitja. — „Morda sem na solncu ? 44 V trenutku se pogrezne v morje svetlobe, toda svetloba ga ne blešči in vročina, ki se raztaplja v sopar, njega ne € re i e - ' . Vrine se mu pridomišljaj, da je pravzaprav vi¬ del in čul samo to, kar si je podabljal sam sebi, in vse takisto, kakor si je želel ali domišljal. — Ali j e morda vse bitje zgolj nebitje, ali življenje morda zgolj domneva? Vendar: ves svet ne more biti zgolj domneva! Naj je ničesa in nebitja kolikor toliko, nad vsem tem je vendar nekaj istinitosti in rečnosti- „Bitje in istinitost sem izvestno tudi jaz. Saj mislim, saj želim. — Celo živ moram še biti. Saj ne hrepe¬ nim po nekakovem izgubljenem življenju, saj ne ču¬ tim teže napak in pregreh svoje duše, kakor bi mi bilo‘ stopiti pred večnega sodnika . 44 Tako je omahoval in preudarjal Samorad sam v sebi. Zdaj se spomni kakor v sanji pogodbe z Aba¬ donom, ki še ni pretrgana, in si zaželi njegove po¬ moči. Skoro začuti pod seboj kakor tla in pred njim stoji živa podoba tistega zakladokopa in poslovodje, čigar naslovu „Plahtalič“ smo se že privadili. Plahtalič izpregovori prijazno: »Mogočni gospodar Abadon mi je ravnokar po¬ ročil, da se vrlo dolgočasite v sedanjem nenavadnem stanju, in mi je ukazal, naj stopim k vam in ravnam po njegovem navodilu . 44 Samorad odgovori osupel: „Ne zamerite, gospod Plahtalič, če iskreno povem, da mi je Abadon naj¬ manj ustregel baš z vašo osebo . 44 „To iskreno javljanje resničnih vaših misli brez ovinkov mi prav ugaja. Tem laže bom deloval na 132 A ’ a šo korist, kakor mi je strogi ukaz ostrega gospo¬ darja" „ „Da bi le bilo res, kar govori vaš jezik!" “ „Res ali ne res, to se sedaj ne vpraša. Dosti bo Se pozneje prilike, da bodete preiskavali to malen¬ kost. Sedaj nama je štediti s časom, da hitro opravim Sv oje naročilo. Najin gospodar ali, da vas ne žalim, hioj gospod in vaš sluga, Abadon, mi je povedal, da Qe morete prebiti brezčasja in brezprostorja in da Se ne znate gibati brez telesa. Zatorej mi je podal telesu podoben obodek, da vanj vtaknete svojo dušo, da se ne bojite za nje izgubo in da s tem obodkom človeški čutite, gledate in poslušate ter morete ob¬ čevati ,s telesnimi bitji." # To izrekši, vzame Plahtalič iz žepa torilce, ne yečj e od navadne tobačnice, mu sname pokrovček iz torilca vzrase dostojno oblečen moški stas. Obraz mu je Abadonov. „S tem telesom," nadaljuje Plahtalič, „bodete Uspevali prav lahko. Seveda ni pravo telo, samo vi¬ dez je pravega telesa. Vendar se bo gibalo, gledalo *n poslušalo kakor pristno človeško telo; ali to telo Ue zahteva ne živeža ne spanja in ne pozna bolečine trudnosti. Brez teže se bo gibalo kakor blisk, in če ga presekate ali prestrelite, vedno ostane celo in enotno. Abadon sedaj, ko rabi vaš život, ne potre¬ buje tega človečjega leva in ga vam prepušča do bodoče zamene. Kar zaželite — in duh vam šine v Prazni lev. Ta prikazen se oživi in bo kot pristen člo- v &k posredovala med vami in vso zemeljsko in nad- z emeljsko tvarino. — Samorad se nekamo obotavlja stopiti v to po¬ šast, ki se maje pred njim kakor z vodikom na¬ polnjen oblonček, ki ga drži dete za nit, preden ga s pnsti v zrak. Plahtalič je ponujal in ponujal ter že Uiašil meh zopet nazaj v torilce, ko se Samorad kon¬ čno odloči, da to ničevo telo poskusi vsaj za tre¬ nutek. 133 Zdajci začuti, da je prenovljen človek. Kako pri' jetno je to telo! Kako lahko se giblje, bistro vidi h) čuje ter slastno v njem prebiva duh, ne spomnivsi se, da je novo telo prazen meh, čigar koža je senca in na videz! „ „Hvala Abadonu za ta dar!" “ vzklikne Sa- morad. „ „Takoj poletim k Cvetani, da ji povem tola¬ žilno besedo." “ „Prijatelj, ne tako naglo!" se odzove Plahtalič. „Ne k Cvetani, ne k Ljudmili! Pomislite, z Aba¬ donom imate dogovor, da hočete storiti samo to, kar sta jarej vzajemno preudarila glede na možne posledice. Povem vam torej, da bodete s tem tele¬ som v sedanjem in v prihodnjih stoletjih videli samo toliko zemlje in zemljanov, kolikor vam bode Aba¬ don posebe dopustil, in da se bodete zlasti ogibali vsake dotike s svojimi sorodniki in z njih potomci. Pač vam je svobodno, prekršiti to pogodbo; toda mi¬ slim, da vas ni treba opominjati dosedanjih žalost¬ nih izkušenj v tem oziru." „„To je res hudo! Obetalo se mi je toliko svo¬ bode, toda nihče ne trpi večje sužnosti od mene." ‘ „Oprostite, gospod! To je zgolj opreznost, ne- všečna na prvi pogled, a vendar potrebna. Kako bi mogli nepristransko gledati svet, ako bi se vam bilo vedno bati, da najdete koga svojcev, ki je vreden graje ali pomilovanja ali morda še kaj hujšega?" „ „Dovolite mi še vprašanje: Kdo ste prav¬ zaprav?" “ „Čudim se temu vprašanju, ko iz mojih ust ne pričakujete resnice. Oseba sem kakor vi, morda človek, morda duh. Toliko je gotovo, da oba skupaj dejana na lekarniško tehtnico, še pol grama ne od- vzdigneva, in da sem že često bival tam, koder vas bom sedaj spremljal. O tem, kar bodete videli in čuli, pa vam bo vedno svobodna tako vera kakor dvojba. Sicer pa ne bom dajal povoda, da bi me mogli staviti na laž. Tako je: „Clara pacta, amicitia longa“.“ „ „Kje sva sedaj, gospod Plahtalič?" “ 134 „Na grobu poslednjega pravnuka po dedu vaše Cvetane; in ta se je kopal na novi celini, ki se nekoč 12 morja povzdigne med Indijskim in Tihim oceanom. Več o tem vam ne morem ali ne smem povedati" „ „Tam blizu počiva neki tudi vaš zaklad," “ °pomni Samorad šaljivo. Toda Plahtalič odgovori prav resno: „Ustregli s te mi s to opomnjo. Priliko imate s temi očmi gle¬ dati moj zaklad, samo dotakniti se ga ne smete." Takoj sta videla ogromno gomilo črnih, neredno Nametanih skal in pod njo v močno -kovanem zaboju obilico čistih, velikih demantov in drugih dragih kamenov. Bila je velika vrednota, ki bi stala gotovo nekaj milijonov frankov. „ „Hvala, gospod Plahtalič. Odvedite me v mojo domovino, ako je bo še kaj v tisti čas!" “ „Že sva v domovini," odgovori Plahtalič. „Sedla sva na vrh najvišjega hrasta na gori Slemenu. Odtod imate diven razgled na vse Zagorje, na gorice in po¬ ljane ob Sotli, na ravan med Krko in Savo in na pro¬ strano Hrvaško Posavino, daleč zadaj obrobljeno z nizkimi griči in z oblaki, ki se vam vidijo, kakor bi sedeli na ravni zemlji." „ „Ali, prijatelj, kako je to, da ne vidim do veli¬ častnega Zagreba, da mi je zakrita dika troedine kraljevine?" “ „Marsikaj je minulo, kar je slulo za vaših dni... Ondi, kjer se je pred stoletji dičil kraljevski Zagreb, obrašča vam sedaj bujna hrastova šuma redke stav- binske razvaline, poslednje neme priče o velikosti kraljevskega mesta. Sava in Kolpa, Krka in Krapina teko, razdejavši stare jezove, svobodno kakor nek¬ daj; ali človeške zgradbe se pokore staremu zakonu n vednem izpreminjanju. Celo drug narod biva sedaj na tej še vedno r odo viti zemlji." „ „Anti vendar niso Madjari naposled izpodrinili Hrvatov v staroslavnem Zvonimirovem kraljestvu?" “ „Hrvatje so umrli, Madjari so izbrisani iz zgo¬ dovine tiste dobe. Rod, ki sedaj lepo vašo domovino imenuje svojo, je prišel, kakor nekdaj Hunci in 135 Madjari, iz Velike Azije, od naročaja matere vseh narodov, ki je često poslala krepkih svojih mlajših sinov v Zapad, da pomlade in pretresejo otrplo Evropo." „ „Žalostno je, gospod, nad grobovi svojega na¬ roda gledati samo velikanske gozde in enolična polja* namesto nekdanjih gradov in mest pa zgolj nizke okrogle slamnate koče! — Dvigniva se na sever! Tam so rojaki Slovenci. Ta bolj vztrajni in žilavi del na¬ šega naroda je morda prebil novo azijsko poplavo kakor nekdaj Hunce, Avare in druge barbare." “ Trenutek mine, itn že plavata nad Ljubljanskim Poljem. Bele Ljubljane ni več. Ljubljanski hrib, na čigar prostornem temenu je ob koncu devetnajstega stoletja stala preprosta kaznilnica, dičijo samo ne¬ kateri ostanki zidov, žalostno štrleč izmed borovja* in okrogel visok stolp brez oken in brez strehe. Na temenu tega stolpa pohajkuje, kakor bi bil stražnik* človek srednje rasti, odet s kožuhovino in pokrit z bukovo gobo. Takov mož je užival diven razgled na Ljubljansko' Polje, na veličastne planine ob severu in na zelene gore ob jugu. Samorad milo potoži: „ „Hujša je prevara tukaj nego pri Zagrebu! Ko sem prvič videl Ljubljano, kako mi je ugajala nje lepa in slikovita, mnogovrstna okolica! Videl sem veliko mest, vendar Ljubljane ne pozabim nikjer in nikdar. Koliko prostora je ta sredina slovenske zem¬ lje imela za krasno veliko mesto — in sedaj je vse razrušeno, zapuščeno' in z grmovjem pokrito! Na ravnem barju je bilo prostora za tisoč in tisoč pridnih, imovitih kmetovalcev —- in sedaj je vse to polje nepregledno jezero, ki ga zapirajo umetni jezovi in silne zatvornice prav tam, kjer je bila Ljubljana nekdaj najlepša. Ljubljanski Grad je tedaj nekaomo resno in tožno gledal na mesto in po lepi* razsežni pokrajini, kakor bi žaloval, da v bribu pod njim še vedno spi velika vojska iz slavnih časov in da s to vojsko vred še vedno tam pri kameniti mizi brezskrbno ob meču sloni in dremlje nepremagani 136 kralj Matjaž. Ko sem gledal ta Grad, sem mu želel, da se nekoč razvedri iin razširi, da se na prostornem temenu sijajno dvignejo kraljevske palače, vredne Prekrasne dežele okoli in okoli, in da bi se tam po zlatih dvoranah šetal zbujeni kralj Matjaž, ko pre¬ laga vse sovražnike pri sedmerovršični smreki tam na Sorškem Polju... In kaj je sedaj to gra¬ dišče? Se kaznilnica ni več, samo stolp za poldivjega gozdnega čuvaja! To je žalostno!** “ „Prirodna prememba,** odgovori Plahtalič. „Sto- letja in stoletja prineso marsikaj iznenadnega. Ljubljana ni več rabila za mesto in je razpadla. Barje se je prestvarilo v umetno jezero, takisto mnoge druge nekdanje doline. Savinja na primer je z visokim jezom zaprta pod Celjem, prav tako Sava Pod Litijo, Krka pod Novim Mestom, Soča, Drava, Zilja morajo tudi polniti nova umetna jezera.** „ „Čemu to silovito pokvarjanje rodovitnega, obdelanega sveta?** “ „Ta narod, ki sedaj tukaj gospodari, dela in skrbi za pozno bodočnost. S temi umetnimi jezovi izboljšuje zemljo. Povodnji donašajo dobre zemlje z višav, ta zemlja se vseda v jezerih. Nižji kraji se varujejo preplave, ker zatvornice urejajo odtok, in izpušča se vedno samo toliko vode, kolikor ni kvarno za nižji svet, dočim je v jezerih vedno pro¬ stora za pritok vsake povodnji. — Ali vse to je imelo še drug namen. Ko so prihrumeli novi barbari v vaše dežele in so ukrotili stare prebivalce, niso le- teh mogli uničiti hitreje nego tako, da so morali premagani slovenski robi in tlačani sami graditi te velikanske jezove in sami zagrinjati z novim občim potopom sledove svoje omike in spomine na ljube domače kraje. Poslednji Slovenci so bili prisiljeni, da so tako sami kopali svoje grobove." „ „Res pravi barbari so to!““ „Kakor si misliš. Tudi v našem devetnajstem stoletju bi marsikateri narod, ki sam sebe nazivlje plemenitega in bratoljubega, potopil drug narod — naj rečem — kar v žlici vode, samo da ima za tak 137 narodomor dosti pomočkov. Takšen narodomor, ki se po eni strani zove vnebovpijoče bratomorstvo, po drugi strani pa izvrševanje potrebne samoohrane, se je godil prej polagoma, kakršni so pač bili po- močki. Ti tuji barbari pa so tak pomor opravili hitreje, ker so bile njih moči po takem. Čim moč¬ nejši je močni sosed, tem prej uniči slabšega." „ „Ali je torej po tem prevratu ostalo še kaj Slovencev?" “ „V Evropi poznam še enega. Da ga vidiva, se morava pomakniti višje v gore. Tam blizu, kjer kipi v nebo bela glava Snežnika Triglava, uzrete med planinskimi velikani na južnozapadni strani strmo piramido golega Bogatina. V tej gori je pro¬ storna jama, večno razsvetljena, ki hrani v sebi bogastvo suhega zlata in dragih kamenov. V jamo drži priroden rov. Vhod vanj najdeš samo ondaj, ako si pod Triglavom utrgal čarobno „rožo mogoto", ki ti odpre ključavnico do vseh zakladov. Videl je že marsikdo to rožo na strmih stenah in čereh. Ako je pa čez strmine in prepade zlezel in splezal do nje in segel po njo, je namesto rože prijel jeznega strupenega modrasa, in bilo je po njem. Poslednji Slovenec pa je vendar našel tisti rov, ker je bil prvi Slovenec, ki ondi ni iskal zlata. Tudi nama je ta rov odprt in v špilji najdeva starega moža, neizmerno učenega." „ »Poslednji Slovenec, nad vse učen in vendar jamnjak-troglodit! Kdo bi to verjel?" “ „Meni bi se zdelo čudneje," odgovori Plahtalič, „ako bi si slovenski učenjak s slovensko učenostjo primodrijanil palačo! Povrhu je ta mož poslednji , Slovenec. Vaš narod ni zvonca nosil v zemeljski zgo¬ dovini, zato tudi za poslednjega trpina ne smete za¬ htevati boljše usode." # Po teh porogljivih besedah se spustita k Boga¬ tinu. Plahtalič odvali skalno ploščo, prislonjeno h gorski steni, splazita se po rovu in končno stopita v prostorno dupljo, ki je svetla, kakor bi ji svetila 138 električna luč. Tam sedi na mah oviti klopi za pri- rodno kamenito mizo sključen sivček dolge razmr- s ene brade. Obleka mu je medvedova koža, preve- z ana s trto. Ves zamišljen v drobne listke, razpo¬ stavljene po mizi, zapazi prišleca stoprav tedaj, ko stojita tik mize. Samorad ga ogovori v pristni slovenščini. Možu se zaiskre oči in vesela rdečica mu šine v lice. Z glasom, prav krepkim za tako starost, od¬ govori: „Bog te sprimi, ljubeznivi rojak, ki si me po stoletjih zopet razveselil z milim zvokom jugošta- jersko-zagorskega narečja iz devetnajstega stoletja! Prosim vas, gospod, ponovite še enkrat počasi svoje besede, da razločijo topa moja ušesa nadrobno, ali pravilno po svojem narečju izgovarjate naglašeni svoj a (6) in svoj u (u) in ali zavijate bolj panonski ali bolj karantanski." Samorad stori, kakor je ukazal gospod. Ta pa zmaje z glavo, rekoč: „Žal, pokvarjeno narečje; to je žalosten plod šole in knjige! Ali poznate kaj več narečij, ali imate v sebi kaj jezikoslovske žilice?" „ „Oprostite, blagi gospod, nekaj narečij poznam nekoliko; nisem pa jezikoslovec in slovenščine in hrvaščine sem se naučil več s knjigami nego ob po¬ govarjanju z narodom. Postreči vam pa vendar morem z marsikatero jezikovno drobtinico, ker po> čudnem naključju sem živ, pristen človek iz devet¬ najstega stoletja. Vi, blagi gospod, pa živite nekaj stoletij za menoj. Zato vas prav lepo prosim, da mi izvolite kaj razodeti iz poznejših stoletij in zlasti po¬ vedati, kakšna usoda vas je pregnala od učenjaških stolic v jame medvedov in jazbecev." “ Mož se nekoliko zamisli in naposled izpregovori: „Žal mi je, da se morava raziti. Vi poznate zame slovenščine premalo. Jaz nisem prišel od južnih slo¬ venskih krajev, vendar poznam narečje vašega do¬ mačega kota, kakor se je govorilo v devetnajstem stoletju, bolje nego vi. Vi govorite jezik enega sto- 139 letja in še tega prav nedostatno; jaz poznam pismeni jezik in vsa narečja iz več nego tisoč let. Kar veste drugih reči iz devetnajstega stoletja, tudi ne obo- gate moje vede; prišli bi marveč v zadrego, če vpra¬ šam kaj več iz vašega stoletja, na primer: Kdaj se je prvikrat natisnil slovenski stavek z gajico, katere večje slovniške napake so v Prešernovem „Krstu pri Savici“, iz katere slovnice se je učil slovenščine pesnik Koseski? Spodobno pogostiti vas tudi ne morem; prostora imam sicer dovolj, ali za hrano morem postreči samo z gorskim mahom, s sladkimi koreninicami in z raztopljenim ledom, ker v teh goličavah nimamo studene vode. Kar vem iz poznej¬ ših vekov, pa lahko povem na kratko, in to vas ne bo zanimalo: Spisal sem in za tisk pripravil slovnico slovenskega jezika, v kateri je po jezikoslovnih pra¬ vilih natanko in neovržno določeno, kako se naj govori slovenski čez petsto let. Ta slovnica je v Štirih stoletjih po vaši dobi najimenitnejši čin med Slovenci. To vas pa ne zanimlje, ker nimate pojma o važnosti takšne slovnice. Žal mi je torej „ „Veselite se rajši!" “ mu seže Samorad živahno v besedo. „ „Morda si niste prav zapomnili, da živim v devetnajstem stoletju in med slovenskim narodom. Naš narod sedaj veliko piše in tiska, rad čita in se postavlja na noge tako krepko, da se zaradi njego¬ vega napredka vznemirjajo vsi številnejši sosedni narodi. Izročite mi svojo slovnico, preskrbim vam nje natis, bodisi ob svojih stroških, in popišem v predgovorčku, kaka sreča mi je podala v roke to veleučeno knjigo. Povem vam, da tako zaslujete kar štiristo let — preden ste prišli na svet! In to ie nekaj!" “ Te iskrene besed ganejo starčka. Objame in po¬ ljubi Samorada ter izpregovori z glasom, trepetajo¬ čim od veselja: „Prisezite mi v roko, da izba vite na¬ tis moje slovnice! Potem ste moj slovenski gost in povem vam iz poznejših časov že še marsikaj, kar vas bo bolj zanimalo nego jezikoslovje. — Ali opro¬ stite opomnjico, da je ne pozabiva pozneje. Dovolili 140 rr 'i bodete, da pred tiskom pregledam vaš predgo- Vorček k svoji slovnici, ker ne verjamem, da pišete Po edino pravi slovnici, kakršno sem nekoč preda- val neposlušnim učencem.” Samorad seže starčku v roke. Ta si da potem Predstaviti gospoda Plahtaliča, kateremu reče nekaj Prijaznih besed. Vsi trije sedejo na klop mahovko. Starček seže pod klop po glinasto, napol ubito lulo 'o po velik tobačji mehir ter pravi: „Od nekdaj mi je bila poleg jezikovne učenosti največja slast pipa poštenega tobaka. Dovolite, da s r jo zakurim. Najprijetnejši pomenki, najboljše naisli se snujejo uprav tedaj, ko se tobakov dim Vrtinči proti stropu. Račita povedati, kakšna usoda Vaju je zanesla na to kamenito morje; potem izpre- govorim tudi jaz o marsičem. Samo o politiki vem Prav malo, ker se s to zvijačno, nevarno rečjo ni¬ sem smel pečati, dokler sem bil v službi, pozneje pa sem bil zanjo prestar in preokoren.” Samorad in Plahtalič povesta svoje dogodke, ki so nam večinoma že znani, nekaj nas pa ne za¬ dimi jejo. Plahtalič je slikal čudne dogodke svojega življenja tako čudno, da sta poslušalca kar strmela. Iz dolge vrste laži naj povem samo to, da je bil med drugim tudi profesor kitajskega jezika in slovstva rta kitajsko-ameriški akademiji v Pekingu; to mu je naklonilo naposled dovolitev starčka — kot jeziko¬ slovnega tovariša — da sme njegovo slovnico pre¬ ložiti na kitajski jezik. Nato pripoveduje starček, da je v dvaindvajse¬ tem stoletju slul pod učenjaškim imenom „Slovo- goj”. Bil je profesor slovenskega jezika v Tržiču, kamor so njega dni prestavili veliko gimnazijo iz Kranja, in je spisal mnogo jezikoslovnih razprav, zlasti o slovenskih narečjih in podnarečjih, Razen omenjene slovnice je spisal najboljšo slovnico v slovenskem jeziku iz dvaindvajsetega stoletja in tam neovržno dokazal, da do tedaj še nihče ni pisal pra¬ vilno slovenski. Zelo in kakor po dogovoru so ga napadli drugi zavidni slovničarji. Vnela ,se je srdita 141 „abecedna vojska" kakor v devetnajstem stoletju med bohoričico in „žabico“. Več let je trajala, pa se ni mogla končati z njegovo zmago; kajti uprav ta vojska je dala tedanji vladi povod, da je posegla vmes z železno roko. Izdan je bil strog ukaz, da je slovenski uk in jezik odpravljen na vseh in vsa- kršnih slovenskih šolah in prepovedan tisk vsake slovenske besede. Tako se je končala poslednja abe¬ cedna vojska; Slovogoj ni dosegel gotove zmage, na veliko veselje svojih nasprotnikov. Ko je bila slovenščina izgnana iz učilišč, so od¬ pustili tudi Slovogoja iz službe; pobegnil je v Bohinj, kamor so se baje nekoč zatekli odstavljeni staroslo¬ venski bogovi. Vzel je s seboj vse svoje bogastvo: knjige in spise; denarja ni imel, ker je bil skromen slovenski učenjak. V tej samoti se mu je čez nekaj let pridružil nekdanji učiteljski tovariš z učenjaškim imenom Rudovar, najučenejši poznavatelj rudnin in kemijskih spojin. Pobegnil je v Bohinjsko dolino pred azijskimi barbari, ki so takrat že močno napa¬ dali in naposled premagali nesložno Evropo... „V dolini nama ni bilo več varno," nadaljuje Slovogoj. „Zato sva pospravila vse svoje učenjaško bogastvo v planine, kjer je Rudovar po čudnem na¬ ključju, ki ga mi ni nikoli hotel pojasniti, našel to jamo, nepoznano vsemu svetu. V tej jami, ki je ču¬ dovito prijetna in kakor nalašč pripravljena za uče¬ njake, sva prebila dolgih dvesto let. Tukaj sem pred blizu sto leti dovršil svojo novo slovnico, ki jo sedaj za novih sto let gladim in izpopolnjujem z učenimi dodatki. Nikar se temu ne čudite! Morda ste že nekaj čuli o roži mogoti; vsega niste. Moj tovariš Rudovar je opazoval, kako je hudo ranjen orel vgriznil v steblo redke rože. Orel je takoj okreval, se zagnal v svojega preganjalca in ga razsekal. Tisto rožo je Rudovar utrgal, preiskal nje sok in se čudom začudil, ko je v tem soku našel to, česar so zaman iskali stari alkimisti: tisti modrijanski kamen, ki iz- premeni navadni prah v zlato in, kar je mnogo več vredno, človeško življenje podaljša za nekaj stoletij. 142 „Odsihdob nama je bila roža mogota navadni ^Vež. Kapljica ali prašek zadošča malone za teden dni. Telo se mi je omladilo in duh je bister in ži- v ahnejši nego kdaj. Brez te čarobne rože bi ne bil s Pisal tako temeljite slovnice. Skrbela sva tudi za Ugodnost itn bodočnost. Navadila sva orle in brkaste Jastrebe — vsakdanje svoje družabnike — da nama strežejo; in bistri orli so nama nanosili od nepri¬ stopnih čeri in goličav toliko tiste rože, da imava živeža vsaj še za dvesto let. Samote sem se navadil, ker zadoščam sam sebi, kakor se to spodobi modri¬ janu; obleka mi je medvedja koža, živež tista roža. Več ne potrebujem. Lahko bi bil neizmerno bogat. Sedim, kakor vidita, na zlatu in med zlatom, ki ga le vse polno okoli nas v velikih in majhnih kepah. Jaz te potrate ne potrebujem. Vzemita s seboj zlata, kolikor moreta; in prosim vaju, vzemita ga obilo, da odrineta vse tiskovne stroške moje slovnice; pre¬ skrbita ,se z zlatom tudi za drugi in tretji natisek... „Moj Rudovar, nepristopen značaj in dokaj °duren mož, pa ni bil toliko modrijan, da bi se bil Privadil takemu samotarenju. Pohlep po slavi in oblasti ga je po dvesto letih zavedel med nove go¬ spodarje naše domovine. Branil sem mu, rotil sem ga, toda zaman. Gnalo ga je, da izda tajnost večnega ^meljskega življenja trinogom, ki so pomorili na¬ jine rojake. Strašna slepota! In vse to samo zato, da doseže blesteč red ali visokobobneč naslov! Vzel je s seboj živeža za jedva tri leta; ker se že pet let ni ^rnil, sodim, da častihlepnik ni dosegel, česar je ls kal, in da je pri teh barbarih bržkone našel za¬ gatno smrt. Tako sem ostal sam, pokopan pod silno goro in vendar živ, vedno delujoč, vedno se učeč; ali od tega nimava koristi niti jaz niti moj narod, ki je že davno zamrl. Rad bi se posvetoval s pamet¬ nim človekom, ali smem sam sebi ustaviti življenje, opustim uživanje rože mogote: kajti prebil sem 2 e dvesto let nad navadno človeško mero. Ali kje Uaj iščem, kje najdem takega človeka med temi bar- 143 bari, jaz poslednji Slovenec, poslednji kristjan v Evropi?" Solza je zaigrala Slovogoju v očesu in beseda mu je zastala. Naglo izpregovori Plahtalič: „Dovolite, gospod Slovogoj, da izrečem nasvet, ki bi bil vam prijeten in slovenskemu narodu ko¬ risten, ako se mu odzovete, Jaz in gospod Ve s e lin izvestno živiva v devetnajstem stoletju. Sedaj, ko občujeva z vami, občujeta devetnajsto in štiriindvaj¬ seto stoletje. Moč imava vas presaditi nazaj v devet¬ najsto stoletje, če le privolite. Prosim vas, storite to! Svoje kapljice in praške, svoje knjige in spise odne¬ sete iz te jazbine in se preselite z nama ali v Ljub¬ ljano ali v Zagreb med vrle svoje rojake. Daljšali si boste življenje s tistimi čudotvornimi leki in uživali veselo, blaženo starost, ker najdete rodovitna tla za seme svoje učenosti in iskreno priznanje vsega na¬ roda, ki ga bodete kakor prerok svarili in mu odkri¬ vali preteče nevarnosti." Na te Plahtaličeve besede, ki se jim pridružijo prošnje Samoradove, se starček globoko zamisli, potem kane iz črne steklene tikvice sragico vonja¬ vega, oljnatega soka na jezik in izpregovori po dol¬ gem molku z žalostnim glasom: „Preudarjal in preudaril sem prijazno ponudbo, toda moram jo odkloniti. V živem spominu svojega duha sem gledal pred seboj kakor v izprevodu vse dobe domovinske povestnice od devetnajstega sto¬ letja do dne, ko sem pribežal v to skalno zavetje; toda v teh viharnih dobah ne najdem med vsemi rodovi, ki so živeli in trpeli v teh stoletjih, udob¬ nega mesta zase in za takšno svojo delavnost, ki bi koristila. In ali naj grem zopet med ljudi vnovič trpet svoj zastonjski trud in napor, tajno zavist pri¬ jateljev in očito kleveto sovražnikov ter vse omame in razmame dolgega življenja — in vse to med ljudmi, ki celo niso moji vrstniki? Nikakor ne! Po¬ vem vama, da rajši zdajci izdihnem svojo grešno dušo, nego da bi obnovil samo eden dan življenja med ljudmi. Opraščam vama to iskreno ponudbo; 144 Sa j ne vesta, kaj sta ponujala! Pred vama je bodoč¬ nost zakrita z gostim zagrinjalom. Žalostna je ta bodočnost, če jo gledaš od daleč, kakor jo gledam sedaj jaz; a prežalostna je, če jo moraš prebiti sam... Zato bo najbolje, da pod to belo goro dalje samo- terim, mrtev za vse ljudi, in čakam ure, ko se bo r ačilo božji dekli, beli smrti, posetiti poslednjega in Pozabljenega Slovenca in ga rešiti čudne usode ... „Res, neumevna mi je usoda!... Ko pridem časi pod milo nebo in gledam od vrat svojega bi¬ vališča po nekdanji slovenski zemlji, se mi zdi, da som podoben preroku Jeremiji na razvalinah Jeru¬ zalemskih. Da, prijatelja, žalostna, potokov solz yredna doba je za menoj! Da se je Evropa o pravem času zavedla, kako moralično propada; da je spo¬ znala, kako dirja v pogubo; da si mogotci niso na¬ lašč tiščali oči in ušes proti žugajočim znamenjem in preroškim svarilom; da so gospodujoči veliki narodi hoteli priznati resnico, tolikanj a zaman jim očitano: da ni bolj podlega in krivičnega, nego če tlači velik, močen narod malega in slabega, in da ni bolj vzvi¬ šenega in častnega, nego če velik narod, spoznavši svoje dostojanstvo in svojo dolžnost, popravi in od¬ pravi staro krivico proti malemu narodu: onda bi se divji razbojniki še sedaj, v štirindvajsetem stoletju, Potikali po stepah in puščavah Vzhodne Azije brez Upa, da premagajo Zapad. Evropa bi bila srečna in mogočna, mir in sprava bi vladala med narodi; in Uaš mili rod slovenski bi se razcvital v blaženem za¬ dovoljstvu in neprikračeni posesti vseh prirodnih svojih pravic. Izpolnile bi se bile besede našega Jenka iz devetnajstega stoletja, ki so nekoč dičile prezgodnji grob njegov: „Ko jaz v gomili črni bom počival in zelen mah poraste nad menoj, veselih časov srečo bo užival, imel bo jasne dneve narod moj!” „Kakšna pa je sedaj resnica? Narod je umrl, h>da po vsej pravici bi moral živeti še dokaj stoletij. Jaz edini sin tega naroda pa sem ostal kot nekakov 145 10 strašilen spomin, kakor knjiga v knjižnici, pisana v pozabljenem jeziku; a po prirodni pravici bi moral že davno umreti." Samorad seže starčku v roke in pravi ginjen: „ »Oprostite nama, blagi gospod, da sva va® prizadela bridko uro žalostnih spominov! Nečeva vas dalje nadlegovati; če dovolite, se posloviva, samo da nama podaste svojo slovnico." “ Slovogoj udrži Samorada za roke in odgovori ži¬ vahno: »Ostanita pri meni, dokler vama drago! Vedno mi bodeta prav ljuba gosta. Žalost mi je res velika; ali če jo delita z menoj, bo manj bridka, kakor tudi očite solze manj peko nego skrite. Bojita se nemara dolgočasja; vendar vedita, da nisem vedno jezikoslovec, in tudi moje bivališče ni tako napačno, kakor se vama vidi na prvi pogled. Več sob imam pripravljenih in po vseh sveti tista luč, ki se ustvarja, kadar gori zaklad. Tu notri v Bogatinu pa gori za¬ klad vedno... Toda pojdimo nekoliko na solnce! Vabim vaju na prijeten izprehod; tam pod milim nebom se bomo razgovarjali manj žalostno." Stopijo pred rov. Slovogoj zapiska na piščalko in hkrati se v višavi nad njim zbere tolpa planinskih orlov in še večja tolpa velikih brkastih jastrebov (šopov). Slovogoj jih zadovoljno gleda in pravi Sa- moradu: »Odkar sem se razstal z ljudmi, od tedaj so mi te ujede vsakdanje družice. Privadili smo se drug drugemu in po dolgi vaji so se ti silni ptiči ukrotili mojim poveljem. Store in prineso mi, kar jim po¬ kažem, in tako so umni, da skoraj govore. Vendar govoriti jih nisem učil, da se ne nauče tudi lagati in obrekovati. Orli me nosijo 'na mojih izprehodih, sopi so pa moja vojska, ki je vedno zvesta in me nič ne stane. Ako bi ne imel te vojske, bi bil že davno tukaj najden in umorjen. Vedita: ti novi barbari ob¬ hajajo vse gore in nekateri plavajo prav izvrstno po zraku. Če pa kdo izmed njih zajde blizu mojega do- movja, tedaj ga moji ptiči precej uzro z bistrimi očmi, zasade vanj ostre kremplje in ga razsekajo z — 146 - ^klenimi kljuni. Tako varujem svoj skriti dom... kepo vreme je danes, zrak je čist in pogled nese v jo kakor malokdaj. „Rada bi kaj cula o slovenski zgodovini iz moje dobe. To se najbolje pripoveduje na vrhu Triglava, kjer se tudi lahko marsikaj pokaže. V četrt ure do¬ spemo tja gori, jaz z orli, vidva pa itak hodita po z raku kakor po zemlji. Ko se tam nagledamo in nakramljamo, se vrnemo v Bogatin, vidva k počitku, jaz k slovnici." Samorad veselo sprejme to povabilo, Plahtalič Pa omeni: »Prosim, uvažujte, da ima gospod Veselin po¬ godbo, ki ga nekaj veže. On ne srn« gledati ali po¬ slušati zgodovine bodočih časov iz dobe, v kateri žive potomci njegovega deda." Samorad ga nevoljno zavrne: „ »Samo dogo¬ divščin svojih sorodnikov ne smem videti ali sli¬ šati; vse drugo mi je slobodno in sploh si ne dam še huje kratiti te male prostosti, ki mi je puščena. Pro¬ sim torej, gospod Slovogoj, zamolčite iz svoje po¬ vesti vse, kar bi se morda tikalo ljudi z Veselinovim imenom; vse drugo pa smem in želim poslušati." “ Slovogoj pravi blagovoljno: »Jako mi ugaja, da ttiorem v svoji povesti ustreči obema častitima go¬ spodoma. Kar sem videl in čital slovenske zgodo¬ vine, v nji poznam pač preveliko trpinov, a nobe¬ nega Veselina. Zato se bom lahko ogibal povesti o ljudeh Veselinovega imena. Sicer pa je bilo tudi po devetnajstem stoletju, kakor prej, ali naključje ali zla usoda, da so tisti slovenski otroci, ki so vzrasli v veselju in bogastvu, kaj radi zatajili svoj materin jezik in svoje pokolenje. Tudi pozneje je bila na¬ šemu narodu »krušna mati" največ kmetska hiša, ki nam jo je nekdaj tako nepozabno opeval naš Simon Gregorčič. Torej: kar brez skrbi na Triglav!" Slovogoj zopet zapiska na piščalko. Osem orlov sede tik njega na kamenito ploščo. Starček prinese jz rova stol-naslanjač, na katerem so navezane vrvi in verižice, ujarmi po štiri orle na desno in levo 147 10 * st rim, vzame v roko dolgo šibo, sede na stol in glasno zabrlizgne. Orli dvignejo stol in ga odneso po zraku, kakor kaže starček s šibo smer svojemu vzletu. Šumotno vofotaje ga spremlja na desni in levi strani nad sto velikih brkastih serov. Naglo se neso proti severo¬ vzhodu. Globoko v dolini se vidi temno Bohinjsko jezero, okrog in okrog obrobljeno z visokim maces- novjem, in še vedno grmi — kakor nekdaj — slap Savice v navpičnih stenah visokoskladnega Ograd- nika. Izprevod beži dalje nad okroglimi planinskimi jezerci, kjer se v mirni, črni vodi zrcalijo ogromne bele pečine, razmetane in nakopičene po grobotihi skalni puščavi med gorskimi velikani. Skoro se ustavijo na temenu „snežnikov kranjskih siv’ga po¬ glavarja". Sopi in orli se razsedejo ob prepadih. Samorad in Plahtalič si izbereta vsak svojo skalo izmed groblje, v kateri je često cepila in krušila strela. Slo- vogoj pa stopi na najvišji rob, se obrne proti vzhodu, si krepko vzravna telo, ki je bilo prej videti sloko in šibko, in na slovesno-resnih potezah razvnetega obličja mu ni več sledu suhoparnega jezikoslovstva in mštore starosti. Molče se vsi trije zamaknejo v divni razgled. VIII. Po dolgem molku sede Slovogoj med Samorada in Plahtaliča na vzvišeno skalo ter povzame: »Slovesna bodi naša seja na Velikem Triglavu, na pozabljenem spomeniku zamorjenega naroda! Vrh Velikega Triglava se je še v XIX. stoletju po¬ nekod v Bohinju in Bledu zval tudi Klek in je bd babjevercem plesišče čarovnic, ki točo delajo. Po¬ glejta gori proti severozapadu in doli v tisti črti proti jugovzhodu! Tam vidita v stranski dalji, kjer se zemlja in nebni obod stikata v eno planoto, gori in doli po eno, očito nad drugim gorovjem vzvišeno teme, ki mu je liki Triglavu tudi na eni strani klek- nil navpični rob. Prva gora na meji nekdanjega 148 - Korotana in nekdanje Saligrajske vojvodine je Ve- oki Klek, ki so ga pozneje Nemci prekrstili v „Gross- §lockner‘ 41 ; druga doli v nekdanji hrvaški kraljevini, olizu nekdanjega mesta Ogulina, pa je Mali Klek. „Mi sedimo na srednjem Kleku. Bila je nekoč ooba, ko so vsi trije Kleki gledali samo slovenski Oarod daleč okoli sebe; toda gledali so potem za stoletij in stoletij, kako se je ta narod pogrezoval v morje — nemško in italijansko. Že v dvajsetem sto¬ letju je bil srednji Klek, naš Triglav, prav blizu meja nemškega in italijanskega jezika ... Izvestno v mna je znano, da je že v XIX. stoletju nasprotnike ^»venskega naroda jako v oči bodlo slovensko ime »Triglav 1 11 . Nemci, ki so jih v tem radovoljno pod¬ pirali slovenski nemškutarji, so pisali rajše „Terglu“. Temeljitejši Italijani pa so naše ime kar pretvorili v „Tricorno“. Ko sem bil jaz mladenič in sem ple¬ zal na Triglav, sem še dobil slovenskega vodnika iz Bohinja; toda možev jezik je bil zelo pomešan z la¬ škimi in nemškimi besedami; zakaj, do južne bo¬ hinjske meje so že predrli Italijani, na severni strani Triglava pa so sedeli nemški naseljenci. Na šolskem zemljevidu smo čitali tudi samo „Terglu“ in „Tri- c orno“, prvo neki keltsko, drugo neki staroitalijan- sko ime, in opasno je bilo kakor učencu tako uči¬ telju ziniti, da je ta gora pravzaprav Triglav sloven¬ skega imena. „Ob teh treh Klekih in daleč okoli — povsod, kamor vid nese z vrha Triglava — je nekdaj domo¬ val in o srečni bodočnosti snival moj slovenski rod. bridka žalost me obdaja, ko sedaj to premišlju¬ jem na sivem Triglavu, nekdaj toliko opevanem, ki le danes samo velikanski grobni spomenik; a mol¬ čeč spomenik; zakaj, vzeto mu je staro ime in šiloma je zatrt celo spomin na slovenski narod. Nikoli bi 1 Na Hol zrnoma ovi karti v „topografiji” Mateja eriana iz sedemnajstega stoletja se „Grossgloekner” s e imenuje „Gil6elkner Maruš”, kar gotovo kaže na slo¬ vensko ime Klek. 149 ne bil verjel in zdela se mi je ogromna zgodovinska krivica, krivica, ki je brez uslišanja zatirancev vpila v nebo: da je usojeno blagemu, vrlemu, duševno razvitemu narodu od prvega postanka do posled¬ njega prestanka samo trpeti in poslušno stopati z a drugimi narodi, ne da bi bil kdaj smel doseči odlo¬ čilno besedo v zboru evropskih narodov! Cesto sem premišljal — ko sem jaz edini utekel narodovemu porazu — to čudno, nerazvozlano usodo. Ali j e morda zakon svetovne zgodovine sličen zakonu družabnega življenja o razliki stanov? Ali je tako tudi med narodi, da morajo nekateri vedno gospo¬ dovati in nekateri vedno hlapčevati? Ali tudi narod ne more doseči veljave in slave po blagosti, pravici in bratoljubju, nego samo po krvavih potih sebič¬ nosti, sile in po zatiranju manj krepkega bratov¬ skega naroda? Ali je pa morda ta sin, ki se zove slovenski narod, prezgodaj ostavil mater Slavo, pre¬ mer je bil zadosti vzgojen za vstop na zgodovinsko torišče, preden je bil oprezno opremljen in jekleno utrjen na boj za svoj obstanek in premer je dobil moških kreposti za ustanovitev svoje države? „Izmed Slave sinov se je Slovenec prvi napotil proti neznanemu jugozapadu in je ondi prodrl naj- dalje. Meje so mu zastavili krepkejši sosedje. Odri¬ vali so ga nazaj in naposled podjarmili svoji oblasti, ko naprej ni smel, nazaj ni mogel. Posebna nesreča je bila tudi ta, da se je narodovo seljenje ustavilo v pokrajinah, kjer so gore in reke, šume in planine prebivalce bolj razdruževale nego edinile v celoto; in še ta nesreča, da si je narod svoj prostrani dom, ki je imel toliko odprtih vrat in oken, a nobenega skupnega zbirališča in trdnega zavetišča, postavil uprav na starodavno veliko cesto med evropskim vztokom in zapadom, severom in jugom. Koliko j e zaradi tega trpel o velikem preseljevanju narodov in kako so pozneje v deželo silili Italijani od sever- noitalske ravnine in od morja, Nemci skozi odprte doline in ob toku rek, in naposled še Madjari, brez¬ obziren, Slovanom najusodnejši narod, iz Panonske 150 ravnine! Ker so bili Slovenci prezgodaj ločeni od matere Slave in nezreli za ustanovitev svoje države, 2 ato tudi niso nikoli dospeli do narodne zgodovine. Samo povestnico posameznih pokrajin in zgodaj lo¬ čenih dežel poznamo; ali v teh posameznih povest- uicah ni imel besede naš praded, domačin v teh de¬ želah, in lice te povestnice nima slovanskega zna¬ čaja. Kakor blisk v temni noči je zasvetil junaški v ojvoda Samo, kakor blisk, po katerem je bila noč le še temnejša. Vendar, tisti bojevni Samo je bil baje Nemec in njega oblast je prestala z njegovo smrtjo ali morda še prej, precej po njega veliki premagi Nemcev. „Diihovit slovenski poslanec je izrekel krilato besedo, da mi Slovenci res nimamo zgodovine; ali zato imamo geografijo, kar je več vredno. — Vendar Ham ni koristila ta geografija. Uprav zaradi nje smo bili ves čas narodovega življenja izpostavljeni napa- stim, kakršne so bile drugim slovanskim rodovom manj znane in manj opasne. Naša geografija je po¬ vzročila, da smo se sčasoma ločili ali da smo bili od¬ trgani od vseh slovanskih bratov. Samo na jugu smo imeli brate Hrvate; a te smo jedva poznali. Samo enkrat so se združili Slovenci in Hrvatje v narodno vojsko, tedaj, ko je Ljudevit, ban posavskih Hrvatov, zgrabil za orožje, da se otrese frankov¬ skega jarma (leta 819.—823.). Tedaj so ga podpirali tudi Slovenci od Save do Drave in so mu pomogli do mnoge zmage. Ali turobne usode! Ljudevita je Umoril izdajica rojak. Slovenci se niso oteli fran¬ kovskega jarma; in, kakor poje Prešeren, „odtod samo krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije". Kralj Matjaž naših pesmi in pravljic nam je Matija Gubec iz Zagorja, tisti kmetski kralj, ki je bil o završetku »selske bune“ posajen na razbeljen železni prestol in ovenčan z razbeljeno železno krono. »Slovanska usoda je čudno pletla zgodovino na jugu, da sta se brata po rodu in jeziku in soseda, Slovenec in Hrvat, vedno odtujevala drug drugemu. 151 Hrvatje so se sicer osvobodili inozemskega jarma ter si pridobili narodno zgodovino in kralje svoje krvi; toda tista slavna doba jim ni trajala dolgo. Mlado državo je v sredi izpodjedala stara slovanska bolezen: domača nesloga; od zunaj jo je napadal krepki italijanski živelj, in ko so se Madjari vzpeli do državne osnove in moči, tedaj so tudi oni raz- dorno vplivali na needino kraljestvo, v katerem je kraljeva moč oslabela, dočim je rasla sila sebičnih, častihlepnih boljarov in je bil prosti narod kakor tedaj po vsej Evropi samo kolikor toliko poslušna brezvoljna grmada. Naposled so se Hrvatje, ko je s Stjepanom II. (leta 1102.) zamrla domača kraljeva rodbina, upognili ogrskemu kralju Kolomanu in do¬ vršila se je njih slavna doba z velikim porazom- Prejeli so kralja tuje krvi, kakor bi oseben človek premenil svoje rodno ime in se odrekel spominu in slavi svojih dedov. Ostali so potem Hrvatje v zavezi z Madjari in brez narodne dotike z rodnimi brati. Le malokdaj je švignil plamen platoničnega brato- Ijubja čez steno politične meje, ki je bila na videz neznatna, v učinkih pa nebotična. To bratoljubje je ostalo brez posledic za narod takraj in onkraj meje, dasi že nad tristo let vlada ista dinastija obema bra¬ tovskima narodoma. „Pri Slovencih ni moglo priti do takega poraza. Slovenci niso mogli pasti, ker se nikoli niso vzpeli do višave. Res jih je vnemalo iskreno domoljubje in branili so svojo lepo domovino na vse strani hrabro in vztrajno, vendar brezuspešno. Preveč so bili raz¬ kosani in ločeni po šumah, rekah in visokih gorah. Kadar so bili napadeni, se je združila skupina bliž¬ njih rodov brez dotike z oddaljenimi sosedi; in ko so napad hrabro odbili, so se tolikanj razveselili, da niso mislili na osveto sovražnikom niti niso premi¬ šljali, kako naj preprečijo možne prihodnje napade s tem, da se združijo v trdno celoto. Vsak posamez¬ nik je bil hraber in bojevit, toda vsakdo je hotel biti takisto svoboden. Svoboda posameznikov je ovirala svobodo naroda. In ker se nihče ni hotel 152 stalno podrediti volji in oblasti poglavarja, izbra¬ nega iz svoje srede in krvi, so se podredili zapore¬ doma tujcem. To se je prebivalo lažje, ker so bili med seboj še vedno enaki, namreč enako — ne¬ svobodni. Bojevali so se tudi pozneje vzgledno, z vesto in hrabro, toda pod tujim poveljem in za tuje koristi. Tudi to se je lažje trpelo, ker je bila mera koristi vsem Slovencem takisto enaka: nihče ni do¬ segel več, nihče manj, ker nihče — ničesar! S tujim gospodstvomi je prišel tuji živelj v deželo. Nemški vitezi so si delili zemljo in gradili trdne gradove za krotitev Slovencev. Duhovniki so bili največ nemški m laški plemiči, ki so često nosili železni oklep pod mašno odevo ter vihteli meč tako ročno kakor pa¬ stirsko palico. V mestih in trgih se je ustanovil laški in nemški pravni red in osnovale so se nemške roko¬ delske bratovščine. Slovenec je bil potisnjen na po¬ lje; toda niti to ni bilo več njega svobodna lastnina. Ostal je kmet po imenu, a bil končno rob po pomenu. Kdor tedaj ni bil plemenitnik, duhovnik ali meščan, ni užival nikakih svoboščin; in kakor je bil teptan >n zaničevana brezpravna para: kmet, tako je bil za¬ ničevan slovenski jezik: jezik sužnjega kmeta. „Kako bujno je v poslednjih treh stoletjih sred¬ njega veka zacvelo narodno pesništvo pri sosednih Italijanih in Nemcih! Vendar nobena iskrica tega Vzleta ni padla med Slovence. Za vse srednjeveške dobe smo ostali brez književnosti, brez narodne poe¬ zije in brez prosvete: „Kako rod za rodom gine“, to je bila tedaj vsa naša zgodovina! Narod robov in tla¬ čanov, narod vnukov nekdanjih svobodnih gospo¬ darjev vse dežele, ni našel rešitve pri ljudeh: iskal je torej tolažbe pri Bogu in od tam je pričakoval spasa in boljših časov. Zidal je cerkvice na gorah, hodil na daljna božja pota in je goreče molil. V mno¬ gih stoletjih je bila naposled vdana pobožnost in nekova fatalistična nadeja, da nam nekoč posijejo milejše zvezde, očit značaj slovenskega naroda. Na¬ rod je bil res pobožen, ali hkrati zelo vražen, neomi¬ kan, ubog. Duhovniki, njegovi edini učitelji, so bili 153 ponajveč sinovi plemenitnikov in meščanov, ki često niso znali ali pa so se sramovali jezika zaničevanega kmeta, ki mu je bilo v zaničevanem jeziku oznanjati božjo besedo. Nauk je bil torej često slab in nedo- staten in ni mogel izruvati korenin starega poganstva iz narodovih src. Kmet je tedaj pravemu Bogu slu¬ žil kar najgorečneje, zajedno pa vražno pazil, da se ne zameri starim bogovom, postavljenim v zakotje. „Tako je bil Slovenec ob zatonu srednjega veka ubog, neomikan, brez zavesti svoje narodnosti, ločen po deželah ter z životom in z imovino podložen mno¬ goštevilnim graščakom, ki niso bili slovenske krvi- Ti graščaki so imeli med seboj vedne prepire in boje; in te krvave boje je moral bojevati ubogi kmet, kakor mu je bilo zapovedano. Danes se je sekal z bratom, jutri z očetom, kakor je imel brat ali oče slučajno drugega graščaka za gospodarja; to pa se je včasih predrugačilo kar čez noč! „S početkom novega veka je duhove razburila takozvana reformacija. Ta se je oznanjala in širila s pomočjo narodnega jezika; zato se tudi nasprotna reformacija ni mogla ogibati narodnega jezika, ko se je spoznalo, da ne zadošča samo požiganje krivo¬ verskih knjig. Dobili smo v tej dobi tiskanih sloven¬ skih knjig, toda samo toliko, kolikor so rabile refor¬ maciji in nasprotni reformaciji. Učiti slovenski jezik, izobraževati ga, temelj stavljati slovenski po- vestni književnosti in ljudstvu poleg katekizma in molitvenikov — med katere se je vrinil celo „Kolo- manov žegen“ — podati še kaj druge duševne hrane, nihče ni poskušal in tudi skoraj ni mogel poskušati. Zakaj kmet je bil še vedno rob in brez šol: brez graščakovega dovoljenja celo ni smel iti v šole ali k meščanskemu rokodelstvu. Kmet bi ne bil čital, ker ni znal; graščak ali meščan bi tudi ne bil čital, ker se ni hotel baviti z jezikom nizkega kmeta. Sploh pa sta tedaj graščak in meščan prav malo čislala knjigo in vedo. „Nastopila je nato v drugi polovici osemnajstega stoletja doba svobodomiselnih idej in prodrlo je nad 154 glavami graščakov v odločilne kroge vendar spozna¬ nje, da je tudi kmet nekakov človek. Odpravilo se je vsaj osebno nevoljstvo ali graščakova oblast do kmetove osebe. Šele sedaj je med Slovenci začela delovati blaga »kmetska hiša“; porodil se je v kmet¬ ski hiši na Ljubljanskem Polju Valentin Vodnik, za njim pa še marsikateri blagovestnik narodne pro¬ svete. Zgodaj nam je zgodovina zatrla in izneverila plemenitnike po krvi; zato nam je pozno, pa vendar "vsaj, kmetska hiša podarila v namestilo viteze po duhu, ki si opasujejo „uma svetle meče.“ »Skoro za tem zornim časom je buknila fran¬ coska revolucija, ki je pretresla staro Evropo. Z grozovito silo je razrušila marsikatero krivico, ki je po zgodovinskem priposestvo vanju dobila veljavo pravice; toda podrla je hkrati za kazen človeške sle¬ pote in trme tudi marsikaj dobrega. Revolucija je spričo svojega gesla; »Svoboda, enakost, pobratim¬ stvo" rodita »omikani absolutizem" Napoleonovega carstva. Potem je po prirodnih zgodovinskih zako¬ nih nastopila nasprotna revolucija ali restavracija, ki je, odpravljaje slabote in podiraje dobrote, pre¬ več posnemala revolucijo, dasi v drugačni podobi. Revolucija je hitela pred zahtevami in potrebami svoje dolae, reakcija po nji pa je nazaj tiščala, kar se ni dalo potisniti nazaj, ter ustavljala neustavljivo kolo človeškega napredka. Naposled se je vendar moralo vsaj nekoliko ustreči časovnim zahtevam; Evropa je dobila v večini držav »omikani absoluti¬ zem" s parlamentarnimi oblikami in po nekod neo¬ mejeno parlamentarno oblast večine nad manjšino. Ne vem, katera oblika je boljša ali slabša. „Novi čas je probudil tudi Slovence. Zavedali so se svoje narodnosti ter sorodnosti s takisto prebuje¬ nimi brati in so gojili svoj jezik, kolikor ga je ostalo iz temnih, turobnih časov. Lotili so se tega častnega posla marljivo in nesebično; ali iznebiti se niso mogli narodu prirojenih svojstev. Bohoričica nam je ra¬ bila tristo let, kakor še sedaj Nemcem rabi njih stari, dasi jako okorni pravopis. Nam ni zadoščala sta- 155 rina, ampak izumili smo za Kranjce metelčico (»ža¬ bico") in za štajerske Slovence dajnčico. Bili smo še pri abecedi — in že smo imeli bolj osebno nego stvarno »abecedno vojsko". Potem smo dobili ga¬ jico in dolgo je trajalo, preden smo po nji sestavili enotno abecedo. S tem pa še nismo dosegli enotnega pravopisa, ker so za abecedarji nastopili slovničarji in ti so učili vsak svoj pravopis. »V sredo, dne 5. malega srpana 1843. leta, je začel izdajati dr. Janez Bleiweis svoje »Novice". Ta dan je za Slovence toli 'pomemben, da ne vem važ¬ nejšega v XIX. stoletju. Te »Novice" so potem stale nad strankami, cepečimi dlako in narod, in so na¬ predovale oprezno korak za korakom, da jih je narod lahko dohajal, in tiho, da niso nasprotniki po¬ hodili rahle cvetke. Oče Bleiweiss je v preudarni razbornosti deloval na slogo, na zmernost med nas¬ protujočimi, sredobežnimi težnjami in na premišljen, stalen napredek. Njega jeklenemu značaju, njega ognjeviti ljubezni, odeti z ledeno skorjo, njega obče priznanemu ugledu in razboritemu ravnanju je uspelo, da je vzdržaval slogo in vzajemnost ter nad dobo človeškega rodu vodil narod po vsej Sloveniji kakor nihče pred njim in nihče za njim. — Ko je prvak zatisnil oči, so naglo vstali epigoni, kakor v pravljici Svetopolkovi sinovi, ter hiteli drobiti prva¬ kovo dedovin-o, cepiti se v razne stranke in boriti se za zgolj načela in za prvaštvo. Narod pa je pla¬ čeval troske teh prepirov in od tega seveda ni mo¬ gel imeti koristi. »Čudno se je vršila usoda Slovencev po kratki dobi preporoda in iskrene navdušenosti! Že ob koncu XIX. in začetku XX. stoletja se je nagibala v velik poraz. DevetnajstVo stoletje je rodilo načelo narod¬ nosti. To načelo je vnelo Slovence, hkrati pa zbudilo tudi številnejše, krepkejše sosedne narode. Sosednim narodom je bil narodni obstanek zagotovljen. Oni so torej narodnostno idejo rabili za napadovalno orožje proti Slovencem ali sploh Slovanom, in sicer tako uspešno, kakor je vselej uspešen boj močnega 156 soseda proti slabemu, doraslega proti nedoraslemu. Napadali so Slovence dvojno. Prvič so razvpiti na¬ rodnostno idejo, češ, nevarna je državi, ker krepi .Posameznost proti celoti, in nevarna je cerkvi, ker Je baje poganska, dočim vera ne razločuje med narodi m nas uči vse ljudi enako ljubiti. Pristašev teh pomi¬ slekov proti narodnostnim težnjam je bilo mnogo toed Slovenci in niso si dali dokazati, da slovenstvo o e more biti sredobežno in da država samo prido¬ biva moči in veljave, če v tej državi narod povikša pomnoži svoje duševne vrline, in da cerkev pač s me obsojati narodnostno idejo, kadar se izrablja z a napad države ali drugega naroda, ne pa tedaj, ka¬ dar narod s to idejo samo brani svoj narodni obsta¬ nek, svojo idealno imovino, ki jo je podaril Bog in ki so nam jo sporočili naši očaki. — Drugi način na¬ padanje je bil ta, da so se tujci sami poprijeli sloven¬ skega jezika, kakor je znal nemški Gripo v Jurči¬ čevem „Tugomeru“ tudi slovensko. Tako so se vri¬ vali kakor tisti Gripo med narod, ki proti tujcu vedno nosi srce v roki in misli na jeziku, in SO' izpod¬ jedali in izpodrivali slovenstvo s samim slovenskim jezikom. To dvojno napadanje na Slovence je delo¬ valo kakor trtna uš v vinogradu: najprej skrivno, da napada nismo verjeli, potem po tolikanj očito, da smo rekli: „To lahko zavrnemo sami“, in na¬ posled kakor uničujoč požar, da smo bili poraženi . 11 „ „Kdaj se to zgodi ? 11 “ vpraša Samorad. Slovogoj, nevoljen, da ga moti, odgovori kratko: „V XIX. stoletju ne in tudi v XX. stoletju ne. Toda kaj je narodu stoletje? Sploh pa vedite, da Slovenci niso imeli narodne ali državne zgodovine. Bili so vedno samo molčeči težaki pri občni zgodo¬ vini. Njih skromna zgodovina je samo pojav dru¬ žabnega življenja in razvoj domačega slovstva. To se je vršilo po prirodnih zakonih napredovanja do gotove meje in nazadovanja do poraza, k čemur naj opomnim, da narodi največ ne vidijo nazadovanja, ampak menijo, da še vedno napredujejo, dasi so dospeli na rob svojega prepada. Če hočete torej dalje 157 poslušati, vedite, da je podoba slovenske zgodovine danes taka kakor jutri — ker jutrišnja je posledica današnje — in da se ne da deliti v posamezne dobe. Kar vam torej povem, smete postaviti na konec XIX- ali XX. stoletja ali v katero drugo stoletje. Samo prosim, ne motite me v povesti! Star človek sem, in težko mi je najti pretrgano nit svojih misli; še težje tpa mi je pojasnjevati ali zagovarjati svojo sodbo in svoje nazore, ki so okosteneli v meni, ako se vam, ki ste mlad človek iz XIX. stoletja, zde napačni in nedostatni." Po skesanem Samoradovem pogledu nadaljuje Slovogo j: „Slovenci so tedaj napredovali, kakor sem po¬ vedal; in če jim je razumnik bolj razsvetljenega pre¬ roškega. duha očital, da so izgrešili pot napredka in zagazili v nazadovanje, ga niso poslušali, ampak so ga izobčili iz zbora svojih razumnikov kot blaznika in izdajico. Časnikov so imeli političnih in nepoli- tiskih premalo za vsako vas in vsak obrt, preveč za ves narod. Pisateljev, doraslih in nedoraslih, je bilo blizu toliko kakor čitateljev. Moralo pa je biti toliko črnilarjev za preobilico časnikov in knjig, ki jim je bilo treba vsakršnega gradiva po načelu: „Non m uit um, sed multa". — Pisateljevati tudi ni bilo težavno. Veliko spisov je bilo treba, da se napolni knjiga in časnik. Ker pa se ni bilo bati, da pride vsak list ostremu kritiku v roke, ,je smel marsikateri sestavek, ki je bil vreden shrambe v urednikovem košu, še mučiti popravljalca in stavca in je našel stoprav v čitateljevi smetišnici zasluženi pokoj. In ker je bilo toliko takšne pisave, je bil celo dober pisatelj v vedni nevarnosti, da ne bi čitatelj tudi pri njem, .spričo neprijetnih izkušenj, ne pri¬ čakujoč kaj branja vrednega, po svoji navadi bolj uvaževal porabnost tiskanega papirja nego tiskanih besed! — „Strank so imeli tedaj po prirojenem nagibu do razcepljenosti in različnosti ter po neupogljivosti posameznih koristi pod občo blagost, malone v vsa- 158 kem selu nekaj. Čutili so se pač pri slovesnih pri- jikah, da so Slovenci, zlasti tedaj, kadar so poudar¬ ili, da gre Slovan na dan in da se jim bodo vremena izjasnila... Ta prazniški vzlet pa se je po vseh glavnikih umaknil prirojenemu separatizmu de^ belskega, okrajskega in selskega domoljubja; prigo- r ec je mrzil zagorca, zagorec podgorca, vsi trije pa gorjanca! Vsemu narodu pa, zlasti tujcem, ki so Vopnjema deželo spravljali podse, sta se uveljavili Najbolj dve glavni stranki: desničarji in levičarji. Imenujem ju zato tako, ker si nijedna ni pridela °bče priznanega imena in ker je strmečim Sloven¬ cem prerokovala prva stranko, da je desnica lepa in Najbolj potrebna roka, druga pa, da je levica po kri¬ vici zmerjana za slepo roko, dočim je po pravici Prav toliko potrebna kakor desnica. Vsaka stranka je sama sebi nadela prav lepo ime: v prepirih pa sta ^e često druga drugo nazivljali z imeni, ki jih mi 'zbirčni slovničarji nismo sprejeli v slovarje, in več¬ krat tudi z imeni, ki navadnega človeka spravijo Pred kazenskega sodnika, ako jih rabi javno za Priimke. „Če o teh desničarjih ali levičarjih ali — brez zamere — teh levičarjih in desničarjih, povem kaj Več, sem vama s tem razkril vsaj polovico sloven- \ ske zgodovine iz poslednjih stoletij. Zakaj zgled yzajemno delujočih prvakov Bleiweisa in Slomška je bil prerano pozabljen; le malo je bilo mož, ki so mogli delovati brez dotike z eno ali drugo stranko; nikomur pa ni bilo toliko ugleda in veljave, da bi bil mogel uspešno klicati: Božji rek: „Kdor ni z menoj, ta je zoper mene!" ni poraben za zvita pota človeške politike in narodnih koristi; tukaj velja drug božji rek: „Bodite premeteni kakor kače in preprosti kakor golobje!" Brez političnih nasprotij m nobena doba in noben narod. Tudi pri bolj raz¬ vitih, močnejših narodih je vedno tekmovanje med naprednjaki in nazadnjaki, med liberalci in konser¬ vativci — kakor se že imenujejo te stranke. Toda med njimi in nami je velik razloček. Ako pri teh 159 večjih narodih gre za obstanek naroda, ako preti narodnosti kolikaka meglica, se združijo vsi: levi¬ čarji kakor desničarji; v kot postavijo strankarsko orožje in se složno potegnejo za svojo narodnost, kakor ste to opažali v XiX. stoletju pri Nemcih in Madjarih proti Slovanom. Kadar so složno odbili nevarnost, pretečo narodnosti, potem pa zopet pri¬ mejo za strankarsko orožje: za rapir ali kol, za ka¬ men ali blato, vsak po svojem ukusu. „Tako ravnajo večji narodi, katerih narodnost ni v nevarnosti in ki si smejo privoščiti nekako po¬ trato svojih moči v medsebojnem prepiru; zakaj, obilo imajo moči. Naš mali narod pa mora štediti s svojimi majhnimi silami, ker je njegova narodnost bila vsekdar v nevarnosti in so se ves čas krčile narodove meje. Toda mi zaslepljenci se za to večno nevarnost nismo menili, ker nam je bila kot vsak¬ danja že privajena; mi nismo spoznali, da nam je sloge tem več treba, čim manjši smo; in s to slepoto prizadeti, smo v tratenju svojih moči, v strankar¬ skem prepiru ne samo posnemali, temveč presezali sosedne večje narode! Glas vpijočega v puščavi je bilo opominjanje, da vernost in narodnost lahko hodita vzporedno in da tako druga poleg druge po¬ spešujeta narodovo blaginjo. Saj ima tudi posamezni človek dušo in telo in poleg ene dušne potrebe i vsakdanjih potreb za svoj život. Kdor misli, da je narodu vera potrebnejša, delaj za ohranitev in pro- speh vere; kdor misli, da je narodnost bolj v nevar¬ nosti nego ivera, deluj za narodnost! Delo za na¬ rodno blaginjo se razdeli med obe stranki; duhovni in posvetni pisatelji naj delajo- vsak v svoji stroki; med seboj pa naj narede visok plot, da ne bodo če¬ zenj letele puščice in zabavljice. Nekaj krščanske ljubezni je treba v tem pogledu, in bilo bi v marsi¬ čem molčanje koristnejše, nego da se očito bobna, kaj je ta ali oni izumil v nepreudarni duhovitosti- Tako ljubeznivo oziranje na drugo stranko — ali vsaj ljubeznivo preziranje druge stranke — bi bilo za narod manj pohujšljivoi! Toda če stopiš med obe 160 v ojski v srditi boj in jima propoveduješ mir in s pravo, se zaženeta obe vate! Tako si naši stranki ftista hoteli razdeliti dela in področja. Naposled pa fo prihrumeli iztočni barbari in so porušili cerkve 'o čitalnice, vero in narod.“ # Slovogoj utihne, kakor bi počival. Samorad ga sočutno gleda in vidi se mu, da ima vprašanje na jeziku. Slovogoj dobrovoljno migne, naj govori in Samorad vpraša: „ „Ne zamerite, gospod profesor, radovednega in za vas nepraktičnega vprašanja: H kateri stranki bi bili pristopili vi, da ste živeli v XIX. stoletju?*' “ „Bodi vam odgovor, ker sem to že sam često premišljal. Tudi jaz bi bil stopil med bojevnike — saj sem,Slovenec — in bi se bil bojeval vztrajno po učenjaškem načelu: „Moja obveljaj, ut pereat mun- dus!“ V katero krdelo bi bil vstopil, tega bi pa ne odločilo prepričanje, ampak stan. Ako bi bil duhov¬ nik, bi bil šel med desničarje; ako posvetni omika- nec, pa k levičarjem. Naj se vam to ne zdi čudno; kajti tu odločujejo razmere in težnje, ki predru- gačujejo in naposled vodijo človekovo prepričanje. V početku XIX. stoletja in nekaj desetletij pozneje so bili slovenski razumniki malone vsi duhovskega stanu. Tem razumnikom in književnikom se je sča¬ soma pridružilo dokaj razumnikov iz posvetnih sta¬ nov. Ti soi zastavili svoje mnogostroko posvetno slovstvo in, kakor samoumevno, zahtevali ravno- pravnost ter priznavanje svojega delovanja. Ra¬ zumniki starejšega književniškega stanu so se vedli proti tem mladičem in novincem tudi samoumevno, to je prav tako kakor nekdaj glede na politične pravice stari, >s predpravicami obdarjeni stanovi, ki takozvanega ,.tretjega stanu** niso hoteli sprejeti za ravnopravnega. Ravnopravnost se je naposled priznala, ko ni bilo drugače mogoče, toda priznala se je bolj načelno nego dejansko. Pri Slovencih pa se vprašanje o ravnopravnosti ne da ločiti od vpra¬ šanja o prvaštvu in vodstvu. Bojazen v tem po- 161 11 gledu je učinkovala, da so se ti posvetni novinci zdeli marsikomu kakor preposvetni in presamo- stalni; tako se je vprašanje vrnilo na stanovsko sta¬ lišče. Nesrečna misel je bila, na starejšo zastavo za¬ pisati vero in s klicem: »Vera peša“ zbirati vojsko zoper »drugi stan“ naših razumnikov, v ljuti boj ne samo s črnilom in peresom in ne samo na časni¬ karskem torišču. Kakor pa angleške in nemške bi¬ blijske družbe nikogar ne izpreoibrnejo h krščanstvu, naj še toliko in toliko SveLih pisem prelože na afriške in ameriške jezike in jih tam razdare med divjake, prav tako se pri nas vera ne more pospe¬ ševati s časnikarskim pričkanjem. Za to je treba dokaj več; zakaj „črka mori, duh oživlja“. Sploh ne koristi ugledu vere, ako se zlorablja za orožje v prepirih, katerih bojišče in težnje so daleč nižje pod stališčem svete vere. Veri, seveda, s tem ne preti nevarnost, ker ima nadčloveško zaščitje: pač pa trpe škodo in se nevarnosti izpostavljajo verniki, verne ovčice. Na misel mi je prišla pravljica o pa¬ stirju, ki je pasel ovčice za logom. Klical je: „Volk, volk!“ Gospodarji so prihiteli na prvi, drugi, tretji klic; toda volka ni bilo, ko so dospeli do črede. Pa¬ stir je klical četrtič: »Volk, volk!“ Gospodarji so pa rekli: »Pastirja je zopet volja, da se šali z nami“, in so ostali doma. Tedaj pa je volk res prišel in raztrgal ovčice. »To so bili vzroki onega boja, ki je nato prirodno napredoval. Kakor se porajajo iz neukrotenih želja strasti, tako iz neukrotenih bojevnikov fanatiki. Fa¬ natiki so sploh nenavadni ljudje. Moraš se jim ču¬ diti in se jih hkrati ogibati: čuditi, ker so nesebični, neustrašni mučenci za svoj smoter; ogibati se jih, ker so v brezobzirni strasti gluhi za opomine svoj¬ cev, neustrašni za pretnje nasprotnikov in neiz¬ birčni za način svojega bojevanja, v katerem vse podirajo, vse naskakujejo, kar jih ovira v premem tiru do njih ideala in smotra — do smotra, največ nedosežnega. Vendar so tedaj koristni, kadar pri¬ pomorejo s čudovito hrabrostjo in navdušenim hle- 162 Penjeni po idealnem namenu, da stranka, oprezno stopajoč za njimi, lažje doseže, kar se dejanski doseči more in bi se morda ne doseglo, ako bi vneti in vne¬ majoči fanatiki ne zahtevali tolikanj več. Gorje pa Narodu, kadar imajo fanatiki [prvo besedo, a za seboj nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo, ali jedaj, kadar ni za fanatiki močne, edine stranke, ki je oprezna, ugledna in razborita ter ve o pravem času ali /govoriti ali molčati! Tedaj mora narod drago plačevati mučeniški venec svojih fanatikov: njih neuspehi, njih pretiravanja se pišejo v naro¬ dovo dolgovno knjigo; fanatiki sami pa se obsojajo po Napoleonovem reku: „Du sublime au ridicule il n’y a qu’un pas“. Vendar, vzvišena misel je, smelo prodirati pred bojazno — preudarno tolpo, in jaz bi bil fanatik v levem ali desnem taboru, najsi bi zabredel celo v smešnost! Toda, hvala Bogu, da sem živel pozneje in da sem si svojo slovensko bojevi¬ tost hladil samo v slovničarskih prepirih! Legel bi bil k poslednjemu počitku, morda spoznavši, da narodu nisem nič koristil z vsem svojim neipokojem in prepirom in da sem sam sebi pridobil le Hero- stratovo slavo ... Ali kdo ve? ... Umrl bi bil nemara z zadovoljivo zavestjo, da sem si priboril čast in slavo svoje stranke. Vsaka stranka pa je trdila, da ima narod za seboj, in vsaka je bila uverjena, da končno premaga nasprotnico in jo prisili k večnemu molčanju. „Ostali narod, v čigar imenu in ob čigar troskih so se bojevali njega učeniki in vodniki, pa ni mo¬ gel priti do ravnotežja; opotekal se je od slučaja do slučaja na levo ali desno stran, kakor ga je vlekla ali ,mikala ta ali ona stranka in kolikor je bil sta- novit ali omahljiv. Zakaj v cerkvi je treskalo na levičarje, pred cerkvijo je grmelo na desničarje. Prepir pa, ki se je vnel za načela, je segal čim dalje bolj na osebno polje, kamor so ga radostno zanesli brezobzirni fanatiki. Ljudstvo je poslušalo od ene strani, da ta in ta gospod toliko preklinja slovenske takozvane liberalne liste, hkrati pa svojo politično 163 — 11 * modrost za jem! je iz judovsko-liberalnih listov, nem¬ ških ali laških; da ta in ta gospod žigosa grehoto takoizvanih brezvercev, hkrati pa ne vidi bruna v svojem očesu; da mrzi slovenskega obrtnika, če je levičar, in zaslužek naklanja rajši tujcu, ne glede na njegovo levičarstvo; da se ogiblje slovenskega denarnega podjetja, ako je v levičarskih rokah, hkrati pa posluje s tujimi podjetji, naj so še tako judoliberalna ali „prostomavtarska“, samo da niso slovenska^ In hkrati je ljudstvo čulo od druge strani, da ta in ta gospod toliko za narod govori in poje, ne stori pa ničesar; da se vnema za slovensko vzgojo in slovstvo, svojo deco pa vzgaja nemški in ne ku¬ puje 'slovenskih knjig; da je ta in oni za narod vnet, ker mu to obeta dobiček; da se ta in oni baha s platonično ljubeznijo do naroda, dejanski pa pod¬ pira narodne nasprotnike; da je ta in ta brezverec „prastomavtar“, „rdečkar“ in tako dalje. Narod strmeč posluša, kako se ometavajo njegovi odličnjaki med seboj in, ker ta hrup ne premine, mora na¬ posled ustreči željam obeh strank in verjeti o le¬ vičarjih, kar jim očitajo desničarji, in o desničarjih, kar jim oponašajo levičarji. Oseba pa se težko loči od načela, ki za njim teži oseba; zato je korakoma prišlo do tega, da je v širih krogih narodovih izgi¬ nilo spoštovanje tako do vere kakor do narodnosti. „To se je dalo kot dejanska posledica že pre¬ rokovati: toda nihče izmed bojevnikov ni hotel prvi odienjati in podati roke v delitev narodnega dela. Pač so tožili, kako- poguben je domači prepir, ali v namenih, kako se naj odpravi, so bili slični greš¬ niku, ki ima trdno voljo, da se poboljša takoj — jutri. „Tako je pešal narod v celoti. Za vero in narod¬ nostno zavestjo je ginila morala in svoboda in z obe¬ ma vred blaginja. Ljudstvo je bilo na videz olikano, izobraženo in prosto: toda v gmotnem oziru je bilo zavisno nekaj od desničarjev, nekaj od levičarjev in največ od tujcev; v duševnem oziru pa ni poznalo idealov ne verskih ne narodnostnih. Zato je tudi 164 pri vsakršnih volitvah dobil „ javno mnenje" zase listi, kdor je mogel najbolj sipati denar in razlivati alkohol med „častite‘ volilce; in tu se volilci niso ozirali ne na vero niti na narodnost. „Da v takšnem razmerju ni bilo narodne zgo¬ dovine, to vam je gotovo jasno. Imeli smo saimo vsakdanjost socialnega Žitka; ta pa je pri vseh na¬ rodih enak. Slovenci so seveda kakor drugje tudi v tem pogledu imeli svojo posebnost. Zanesli so svoj strankarski prepir tudi v navadno, zasebno in družabno občevanje, kakor bi jim bilo do tega, da tudi tukaj oslabe narodno moč in oglade tujcu pot do naših zakladov! Obrtna podjetja so bila posebna za levičarje in posebna za desničarje in vsakdo je pazil, da ni zašel v napačno hišo. To je jako ugajalo tujcem: k njim so zahajali tako desničarji kakor le¬ vičarji in nihče ni zahteval, naj se naseljeni tujec pridruži tej ali oni domači stranki. Levičarska njiva se je orala z drugačnim plugom nego desničarska. Če je Bog poslal točo, privoščila jo je vsaka stranka nasprotni; in če je pšenica dozorela levičarju kakor desničarju — Bog ni razločeval! — sta se našla oba na nevtralnih tleh v skladišču sinu Abrahamovega, ki je plačal blago po isti ceni levičarju kakor desni¬ čarju, s tem pa oba otel zadrege, da nikomur ni bilo treba ponujati blago kupčevalcu iz nasprotne-do- mače stranke. Abrahamov sin je pri tem tudi dobro Uspeval, kakor povsod »duobus litigantibus tertius gaudet". „Če so domačini Slovenci snovali občekoristno podjetje, se ni poudarjalo, kolika bode korist, nego samo to, katera stranka zastavi podjetje in kako nasprotna stranka to podjetje oviraj in podiraj. Če je tako podjetje ustanavljal priseljeni tujec, je bil položaj drugačen. Kajti tujec je bil nekakšno višje * bitje, pri njem se ni vpraševalo, ali je naše vere ali jud ali protestant, liberalec, klerikalec, „prostomav- tar“, da le ni Slovenec; in k tujcu so hodili doma¬ čini, levičarji kakor desničarji, kadar so potrebo¬ vali denarja in kadar so nalagali denar na obresti. 165 Domači klerikalec se je veselil, da tuji liberalec iz¬ podjeda liberalca-domačina, in domači liberalec se je zadovoljivo rogal, gledajoč, kako se domačin-kle- riikalec, ki liberalea-rojaka črti nad Vse, ponižno kla¬ nja liberalcu-tujcu. Premeteni tujci so seveda pazili na svojo korist in iso oprezno množili svoj vpliv med narodom. Cesto so bili kazalec na tehtnici med strankama. Levičarji so pri njih iskali pomoči zo¬ per desničarje in obratno desničarji zoper levičarje; tujci pa so radi pomagali, seveda ne zastonj. „Tako je narod pešal in ginil, rekel bi, sestavno. Ob mejah, vedno odprtih in čimdalje ožjih, je umi¬ ral domači jezik, in v sredini je prihajala moč tujega življa in vpliva čimdalje jakša. Tako se je naposled sploh verjelo med inozemci, da ogromna večina Slo¬ vencev bolj zna in rabi laški in nemški jezik nego tisto umetno slovenščino iz knjig ali svoja narečja, ki so baje drugačna v vsaki drugi župniji. „Naj še nekaj izpregovorim o narodovem slov¬ stvenem delovanju. Tudi tukaj ne smete pričakovati veselih novic. „Veliki pesniki se porajajo malokdaj in čim manjši je narod, tem manj utegne pričakovati takih veleumov. Ti redki pesniki imajo svoje posebne rojenice in, kolikor manjši je narod, takisto žalost- nejša je pesnikova usoda. Velik pesnik deluje za vse človeštvo in za pozne rodove, ker njegovo obzorje daleč preseza duševno obzorje navadnostavnih vrst¬ nikov; vrstniki zato velikega pesnika ne čislajo po njegovi vrednosti, ker je največ ne poznajo. Kajti sam mora biti pesnik, kdor hoče velikega pesnika prav ceniti. Takih pravih ceniteljev je zlasti v maj¬ hnem narodu malo in prav zato marsikateri pesnik šele tedaj, ko mah porase nad njim, učaka pravega * cenitelja, ki poznim rodovom osvetljuje, kolik du¬ ševni velikan je bil pokojnik, o katerem so nam njega vrstniki sporočili tako malo. — Morda še pomnite, kako se je na prvem slovenskem učilišču sodilo o genijalnem Prešernu: „Pijanček je bil“. Te snod ušni mravljiščnjaki so mu vzpored ali celo 166 Nadenj stavljali puhloslovnega ropotača Koseskega, ■ ki je z nečuveno pesniško svobodo trpinčil modrice, jezik in ukus. Takšno svobodo so hvalili. Če pa je drug domač pesnik svobodno pesniško misel upo¬ dobil s krasnimi besedami, njega niso merili s pes¬ niškim, ampak s stanovskim, s strankarskim meri¬ lom. Domačega pesnika vzlet so opažali samo toliko, da so mu smeli očitati, češ, njegov Pegaz ni takisto podkovan kakor tovorna kljusa, dočirn se niso spo¬ tikali ob tujih pesnikih in na primer ob tem, da se je Shakespeare, Goethe, celo Lessingov „Nathan modrijan" mladini priporočal za resno berilo. „Malo število pesnikov malega naroda so pa Uprav domačini in vrstniki ocenjali malenkostno in tesnosrčno. Kogar niso mogli doseči, tega so tlačili nalašč z molčanjem; komur so mogli priti do živega, tega so kamenjali. Sloveč pesnik je pel v XIX. sto¬ letju „Človeka nikar!" Kakšen hrup! Ako bi bil pel narobe, da se hoče po smrti vnovič „včlovečiti“, kakšen hrup bi bil šele potem proti pevcu-krivo- Vercu, ki uči dvojno zemeljsko življenje ali celo pre¬ seljevanje duš! — Drug sloveč pesnik tistega stoletja je pel v „Inidski legendi", da svobodno' misliti ni greh. To pesniško idejo je takoj pobijal vrstnik z duhovito iznajdbo, da takisto tudi ni greh svobodno krasti. — Tako in enako napadanje zlobnih kriti¬ kov in mravljiščnikov utegne pesnika užaliti, da si zapomni sveti nauk iz evangelija svetega Mateja, po¬ glavje 7., vrsta 6., in da — umolkne. Toda naj Umolkne pesnik! Tak sanjač nima rednih možgan in pravilnih pojmov o življenjskih potrebah in zavaja narod s slepečimi mislimi in z mamečimi besedami. Čim manj je pesnikov, tem manj je nevarnosti za narod, ki ga že prozaični pisatelji begajo dosti in predosti. Pravijo sicer, da so pesniki biseri v vencu narodne prosvete. Toda čemu nam biserov, ko nam nedostaje kruha? Biser je zgolj lišp; lišp pa dela napuh in napuh je prvi sedmih naglavnih grehov. •— Torej na grmado s pesniki! 167 „ Vendar smo imeli v XIX. in v začetku XX. sto¬ letja dokaj, in dobrih pesnikov: veliko pesnikov za tako majhen narod in tako vzornih, da bi bili do¬ segli pri sosednih narodih, ako bi bili peli v njih jeziku, več priznanja in podpore, ne pa takovih tr¬ njevih vencev kakor pri domačem narodu. Neki pesnik, res pesnik po božji milosti, je prav nemilo čutil tisto obično preziranje. Bil je vse žive dni ubog, bolehav in slaboten, sličen evangelijskemu siromaku Lazarju. Slovensko mesto, kjer je bil domovinec, mu je naklonilo letno podporo petdeset goldinarjev: za mesto malo, za siromaka-trpina nekaj. Takrat so v mestu krmarili Nemci, potem so prišli Slovenci na krmilo. Ti' Slovenci pa so domačinca, pesnika in trpina, tolikanj pozabili, da mu je bila tista uborna podpora vzeta, preden ga je dobrotna smrt otela uboštva in trpljenja!“ „Za XX. stoletja in poznejših stoletij je Evropa naglih korakov napredovala v omiki, v novih iz¬ najdbah, v ogromnem bogastvu nekaterih stanov, v razkošju in bliščobi, ali takisto naglo tudi v se¬ bičnosti in krivičnosti, v uboštvu večine stanov, v občem brezverstvu in nenravnosti. Slovenci se niso mogli odtegniti splošnemu evropskemu razvoju; na¬ predovali pa so še posebe v svoji slovenski reči: v strankarskem razporu, ki so se mu sčasoma priva¬ dili kakor prepirljiva zakonska dvojica. Kdor jim je priporočal krščansko zapoved: „In necessariis unitatem, in non necessariis libertatem, in utrisque caritatem“, je ostal propovednik v puščavi tako prej kakor slej. — Slovstvo se je razcepilo v levi¬ čarsko in desničarsko in Vsako je dobilo počasi svojo slovnico in pisavo. Bralec enega slovstva se je brigal za slovstvo nasprotne stranke kakor za kitonosce onkraj kitajskega zidu. Pisalo se je mnogo v obeh taborih, dasi ni bilo mnogo bralcev. Razmerje med pisatelji in bralci se je uredilo nekako tako, kakor so urejene vzajemne zavarovalnice. Kdor je pisal, je smel računati na približno gotovo število šknjigo- kupcev; bralec pa je imel že naprej izračunano, ko- 168 lik o novcev bo zadoščalo za narodni književni davek. Vsaka stranka je pisala najprej svoje strankarske zadeve in potem vsako reč, potrebno ali nepotrebno, kakor se je komu zljubilo. Največ pa se je pisalo zabavljic na nasprotno stranko. »Vstal je marsikateri bojevnik, ki je hotel po¬ snemati svetopisemskega junaka Simsona. Najprej je vihtel proti nasprotni stranki oslovsko čeljust; naposled pa je skušal to stranko pokopati s seboj 'n, če ne drugače možno, tudi s svojo stranko vred, tako da zlomi stebre, ki na njih sloni narodova streha. Simson je bil slep na telesu, ko je porušil filistejske stebre; njega posnemalci so bili takisto slepi na duhu, ko so se lotili domačih stebrov. Celo v takih strokah, kjer se obično pričakuje nepristra- nost, so bile knjige desničarjev in levičarjev jako Različne, na primer v gospodarskih rečeh, v zemlje- pisju, v zgodovini, in bilo je prav zanimivo primer¬ jati, kaj ta ali ona stranka pove in nasprotna modro zamolči v istostrokovni knjigi. Celo zemljevidi so kili različni; zakaj mesto, ki je bilo odločno levi¬ čarsko', ni našlo prostora na desničarskem zemlje¬ vidu. Ker nikomur ni bilo do tega, da bi vse preči- tal, kar piše njegova stranka, ali da bi premodroval, kako sodi o preporni stvari nasprotna stranka, pač pa je bilo vsakomur vse do tega, da se ne dotakne knjige in glasila iz nasprotnega tabora, zato so knji- gotržci izumili pripravno' razločilo, da se nihče ne zmoti proti svojim načelom: levičarskim knjigam so dajali rdeče zavitke, desničarskim pa črne. Čita- telji so se ,po teh zavitkih ločili v „rdečkarje“ in v >,črnjake“. „To rdečkarstvo in črnjaštvo je bilo kakor olje in kis na solato tujcev in potujčencev. Dodati jim je bilo samo še svoje soli s tem, da so tudi ustano¬ vili svoje slovstvo'. Pred ostalim svetom so smešili, grdili, obrekovali rdečkarje na veselje črnjakov in črnjake na veselje rdečkarjev — oboje na žalost narodovo. Narod sam pa je bil kakor čeda brez pa¬ stirja. Ob prepiru svojih omikancev je izgubil poleg 169 spoštovanja teh omikancev tudi spoštovanje samega sebe in je bil izpostavljen vsem slabim razdor ni m vplivom inostrancev in domačih brezznačajnikov, ki so liki harpije blatili skledo, iz katere so se na¬ jedli. V boju za verstvo je zaostajala skrb za nrav- stvo in v boju za narodnost skrb za gmotno blaginjo. Tujec pa je deloval z denarjem in alkoholom in s svojo raznarodujočo knjigo. Pokažem vam pozneje nekaj takšnih knjig. „Da pa vsaj nekoliko pojmite, kaj se je resno pisalo in v inozemstvu celo resno verjelo, opomnim samo dve razpravi. Vstal je zgodovinar, učitelj slo¬ venske mladine, in je dokazoval, da so bili vsi Slo¬ venci prvotno Nemci, oziroma na zapadu Italijani, do turških bojev. Za mnogoletnih turških bojev je prišlo v deželo mnogo uskokov in ubežnikov od slo¬ vanskega juga. Ti tujci so se potikali med nezado¬ voljnimi kmeti in jih naučili slovenskega jezika, ki je bil iz početka skrivni jezik kmetskih zarotnikov proti graščinam, kakor so pozneje tudi rokovnjači imeli svoj posebni jezik za svoje občevanje. Ta novi jezik je ostal med kmeti in se je širil, ker so vedno upali, da ga bodo še kdaj uspešno rabili proti gra¬ ščakom. Pozneje so prišli panslavisti. Ti so spoznali, da bi bilo za Slovane velike važnosti in koristi, ako se: geografsko važne pokrajine v srcu Evrope na severu Jadranskega morja in ob planinah osvoje za Slavijo. Deloval je torej denar, delali so skrivni in očitni podpihovalci. Novi jezik je prešel po tem umetnem potu v knjige in šole in razširjali so ga tolikanj predrzno, da je med kmeti povsod in na¬ posled celo po manjših mestih izpodrinil nemščino in italijanščino. Nemci torej samo otimajo svoj rod in pridobivajo nazaj svoje prvotno posestvo, ako se¬ danje Slovence, ki so vsi nemške krvi, zopet izpre- obrnejo v Nemce. — Takisto Italijani samo obnove staro latinsko kulturo, ako na prvotno italskih tleh v Istri in do vrhu Krasa oibnove italijanski jezik. — „Še duhovitejši učenjak, tudi učitelj slovenske mladine, pa je dokazoval, da ni bilo slovenskega 170 Pesnika Prešerna. Bil je pač nekov advokat Pre- *chern. Svoje pravdne spise je izdelaval v nemškem Jeziku in, ko je umrl, niso za njim našli ničesar slovenski pisanega. Govorili so veljavni možje celo, da ni bil duhovit človek in da je preveč čislal sladko Vince. Veliko let po smrti tega advokata so se Slo¬ venci jeli stoprav zanimati za pesnika Prešerna; toda druga izdaja njegovih pesmi je bila nekoliko drugačna od prve in prepirali so se, ali se piše Pre¬ šeren, Preširen, Prešerin ali Prešern. Našel pa se je rokopis nemških pesmi nekega pesnika Prešerna, iti te nemške pesmi so dokaj podobne tistim slo¬ venskim pesencam. Ime Prešeren je koroško in Prešernov na Slovenskem ni bilo drugje nego- na koroški meji Kranjske dežele, kamor se je morda naselil Korošec. Tudi pesnikov rojstveni kraj Vrba kaže na Korotan, na Vrbo ob Vrbskem jezeru. Slo¬ venci so- nekoč izmaknili rokopis nemških pesmi nemškega pesnika Prešerna, ki se je nekje na Kranj¬ skem ponesrečil, preden je pribavil svoje lepe pesmi za natis. Porabili so po njegovi smrti rokopis in po¬ slovenili najlepše pesmi, zamolčavši nemško izvir¬ nost. Prestavil je pa tiste pesmi neki bibliotekar Ka¬ stelic, kar se jasno vidi iz drugače brezpomembnega epigrama v Prešernovih pesmih: „Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? — Prodajat’ misli jih namest če¬ belic”. — Bil je torej nekoč nemški pesnik Pre- schern, Korošec iz Vrbe ob Vrbskem jezeru; Slo¬ venci pa so njegove pesmi ukradli in poslovenili ter jih podtaknili nikoli porojenemu pesniku Prešernu, Kranjcu iz Vrbe ob Blejskem jezeru! „Ali ni to preneumno? Toda ni neumnosti, ki ne najde vernikov; in kakor je razum omejen, tako neomejena je neumnost... Vendar je ugajala taka in enaka pisava in tisti, ki jim je bilo do tega, da se Slovenstvo potopi v tujem morju, so delali na to, da so se njih bedastoče čitale in da jih ni pravzaprav nič stalo stroškov, če so sejali med ljudstvo razdorna in pogubna načela. 171 „Kakor veste, je ustanovil veleumni Anton Martin Slomšek, nemara največji dobrotnik -svojega naroda, Družbo -svetega Mohorja. Ta je bila zaklad neprecenljive vrednosti, temeljna ustanova za ob¬ stanek in blaginjo slovenskega naroda. Ko so se do¬ mačini prepirali, so lezli tujci počasi in preudarno v to društvo; in ko s-o preračunali, da imajo premoč in večino, so se polastili imovine in vodstva. Družba svetega Mohorja je bila naposled ustanova za raz¬ narodovanje potomcev tistih, ki so društvo ustano¬ vili in gojili za obrambo svojega naroda. „Obvar>ovali pa smo tujcev „Matico Slovensko**- Nje področje se je sčasoma stesnilo zgolj na jeziko¬ slovne predmete; s tem se je gotovo povišalo, ker -smo v „Matici“ imeli vso in edino besedo učenjaku jezikoslovci. Obdelovali -smo slovenska narečja, na¬ birali med narodom dobrih besed, čistili jezik in z blagohotno strogostjo presojali pisavo v knjigah rdečkarjev in črnjak-ov. Tako je „Matica“ stala nad strankami; im-ela je sicer -malo udov, a ti smo bili sami učenjaki in naša -slovniška dela iso se nam iz¬ plačevala še dokaj dobro, ker je ustanova nosila lepe obresti. Ali kdo bi gledal na plačilo v denarjih? Mojih dveh slovnic, namreč tiskane v slovenskem jeziku XXII. stoletja in ne še tiskane o bodočem slo¬ venskem jeziku iz XXVII. stoletja, ne poplača zlato vsega sveta. Toda glejte, kako so me napadali -ravno desničarji zaradi mojih epohalnih slovničarskih del! Šinila mi je v glavo pametna misel, naj Slovenci v dober zgled drugim narodom in sebi na korist od¬ pravijo nepotrebno piko na i in j, in naj se s piko rajši označuje -naglas pri vseh glasnikih. Spisal sem o tem primerno knjigo. Levičarji, r-dečkarji so to prekoriistno popravo naše abecede odklonili vsaj dostojno, češ, da je moja novota -sicer duhovita in koristna, da -se je pa ozirati na reči, ki so potreb- nejše. Desničarji, črnjaki so me pa kar grdo napadli- Kričali so, da moja mržnja proti piki na i ni toliko naperjena proti naši abecedi, kolikor proti naši veri, ki ji rabi latinica s piko na i za obredni jezik, in da 172 jaz delam propagando- za rusko pravoslavje, ki mu r aibi cirilica z brezpičnim i. Zlobnost tega napada razvadite st-oprav tedaj popolnoma, če pristavim, da so baš v tisti čas Rusi popustili cirilico', sprejemši občesvetovno latinico, in da so se malone vsi po- kato-ličanili na veliko nevoljo Nemcev in Angležev, Poljakov in Madjarov. „Pač so zamrb desničarji z narodom vred, vendar jim še do danes ne morem oprostiti te zlobe. Desničarji, kakor so bili zlobni in kolikor so imeli pristašev, me niso ustrašili ali ustavili v popravljanju slovenske abecede; odpravil sem nadalje vršičke na c, s, z: saj tudi neslovničar, ako je količkaj pameten, mora spoznati, da je mučno brati in pisati hkrati v dveh vrstah. Po teh načelih in pravilih sem spisal svojo novo slovnico, najimenitnejše slovstveno delo in poslednji spomenik slovenskega uma v poznejših stoletjih. Zavist drugih učenjakov, ki niso mogli pre¬ boleti, da sem jih prehitel v tako važni iznajdbi, in težko prikrivam strah raznih politikov, da utegnejo Slovenci po moji slovnici preveč zasluti in se pre¬ več uveljaviti, ista povzročila „novo abecedno vojsko 11 proti meni; in konec te vojske je bila prepoved vse slovenske knjige in pisave, kar sem vam menda že omenil. — Oh, zaslepljeni Slovenci! Da ste rado- voljno sprejeli moj pravopis, bi ne bilo prišlo do take usodne prepovedi!“ Slovogoj si nekoliko oddahne, potem potegne izpod pazduhe košček papirja in svinčnik ter nada- 1 J u je: „Dovolita, da vama pokažem svoje nove črke; takoj bosta spoznala njih neprecenljivo koristnost. 11 Plahtalič seže naglo vmes: „Oprostite opomnjo, da moj prijatelj Veselin ni slovničar, ampak kemik in prirodoslovec, kakor je bil vaš tovariš Rudovar. Zame, kot jezikoslovca, pa bi ne zadoščalo, kar črkate tukaj na Triglavu; zato prosim, dovolite, da tam za učenjaško mizo v Bogatinu temeljito in po- 173 časi preumiva vašo iznajdbo in njeno jezikoslovno odvažnost." Samorad pridruži prošnjo, naj bi Slovogoj, ko je ravno sredi zgodovinskega pripovedovanja, po¬ jasnil vsaj še to, ali so Slovence uničili tuji barbar] iz Azije z drugimi narodi vred, ali pa morda že prej sosedni evropski narodi. Slovogoj odgovori malone srdito: „0 neuki, ne- vzdramni Slovenci! Jezikov temelj, črka, slovnica jim nikoli nista bila v čislu; zato so naposled izgu¬ bili svoj narodni jezik. Prav se jim godi! Poveiu vama, da ne izvesta ni trohice več o slovenski zgo¬ dovini, dokler ne poznata moje pisave in nista iskreno- uv-erjena, da ni abecedarska igrača, temveč prepotrebna novost. Naroda sicer ni, ki bi rabil moje črke in mojo slovnico. Toda tukaj ne gre za narod, nego za načela in učenostna pravila; ta pa so vzvišena nad narodi in nad vsemi svetovi, kakor je vzvišen drobec večne modrosti, podarjen razsvetlje¬ nemu človeku.' 1 Samorad se je srepo oziral v Slovogoja, ko je strastno govoril in krčevito stiskal v levici papir, v desnici svinčnik, in zazdelo se mu je, da starčka prevzemlje neka bolestna strast, slična rokovni blodnji nekakih umobolnikov. Kar opozori Plahtalič na tolpo čudnih nakaznk ki se naglo bližajo Triglavu, plavajoč po zraku. Slo¬ vogoj se obrne, gleda pazno in šteje posamezne pri¬ kazni, ki se razločujejo čimdalje bolj. Naposled zine radostno razvnet: „To so novi barbari, sedanji go¬ spodarji naše domovine! Nam se bližajo, toda moji orli in sopi jih hitro uničijo." Toliko da izgovori, že se dvigajo ujede in ži¬ vahno mahajo s perutnicami. Slovogoj zažvižga. Ujede vzlete visoko v zrak in malone bliskoma pla¬ nejo na barbarenzrakoplovce, ki so dospeli že prav blizu Triglava. — Zasade jim kremplje v hrbet in jih kljujejo za tilnik in glavo. Mnog barbar je obrnil svoje velike peruti, pripete k životu, in se je zvrnil 174 v znak v ned ogledno dno globokega skalnega proda severno steno Triglavovo. > ■ Kar se začuje iz tolpe barbarov glasen pretrgan 2 v izdaj. Na to znamenje, čigar izvira si preplašeni Slovpgoj ne more pojasniti, orli in sopi precej usta¬ vijo napad, se dvignejo zopet v zrak in se vrnejo k Slovogoju. Ž njimi vred prileti blizu dvajset krepkih {n-ož, ki ,se ustavijo- na Triglavu. Obleka jim je o-d kož, pokrivalo gobov klobuk, obuvalo lesene cokle. Gb ledju imajo pripete velike perutnice, ki jih pre¬ slikajo z nogami, na hrbtu nosijo privezano torilo, v katerem je nabrana stisnjena elektrika, gonilna sila za peruti. Čez pleča ima v-sak orožje, podobno srednjeveškim samostram. Roke pa imajo proste, da lahko urejajo silo električnega toka; in s tretjo, krmilu podobno perutnico ravnajo smer svojemu pozračnemu plavanju. Očito gneven gleda Slovogoj, kako ti nepridi¬ pravi ošabno stopajo na Triglav ter si odvezujejo peruti in električne istroj-e. Kar pristopi iz tolpe star rnož, evropsko oblečen. Bil je to učenjak Rudovar. Ginjen iga objame in poljubi tovariš Slovogoj. Sa- nrorad, Plahtalič in novi prišlec se seznanijo in začno pogovor, kakršen je običen ob takih prilikih. Govorili pa so nemški, ker Rudovar ni znal slo¬ venski, dasi -sta mu bila oče in mati Slovenca. Slov-ogoja je posebno razveselila novica, da mu je Rudovar prinesel steklenico dobrega, starega vina. In kaj ne bi? Dokler je bival med ljudmi, je čislal -Pošteno mero poštenega vina; sedaj pa že dvesto let ni užil niti kapljice. Rudovar je moral steklenico urno odmašiti in seči po- kupico v svojem kovčegu. Slovogoj si natoči kupico do vrha, zaluči steklenico z ostalim vinom v prepad, dvigne čašo in ze zamakne v pogled -či-ste, mužeče rumenine. Potem se obrne na vse štiri vetrove in govori počasi s slovesnim glasom: „Samo meni se spodobi ta kupica, meni, posled- njemu Slovencu, morda poslednja. Teci mi ta požir v spomin na vse rojake, ki so daleč tu okoli domo- 175 vali dvetisoč let in se v trpljenju in neizpolnjenih nadah ozirali na čelo očaka Triglava! Kamor se ozrem, povsod vidim grobove svojega naroda zapuščene grobove! Naj uživajo vsaj ti grobovi mir, ki ga rodovi, ki pod njimi spe, niso mogli doseči, dokler so živeli! Triglav, ti pa stojaj, gledaj, žaluj! Slovogoj izpije z duškom. Potem sede kakor omamljen počasi na skalo, glava mu zleze v naročaj, sapa mu zastane ... Zaspal je mirno v nezdramno spanje. IX. Učenjaka Slovogoja nagla smrt je jako pretresla Samorada, ne toliko pa Plahtaliča in Rudovara, ki sla se precej odpravljala na odhod s Triglava. Sa- morad opomni, da se blagemu možu, najsi je imel nekaj učenjaških muh, spodobi dostojen pogreb, da ne bo njegovo truplo podano jastrebom in kraguljem, Rudovar se nevoljno obrne k spremstvu in mu v tujem jeziku objavi Samoradovo željo. Možje se urno lotijo kamenja, narede jamico, polože vanjo Slovo¬ goja, sestavijo nad truplom oiblok in na vrh nakopi¬ čijo skalic, kar jih utegnejo premakniti na tesnem Triglavovem temenu. Ko orli im sopi spoznajo, kaj se ravna, se dvignejo tudi oni in prineso iz bližnjih prepadov in prodov toliko skalic, da je učenjakov grob lepa kamenita gomila. Ujede prineso tudi ličnih cvetic in jih razsteljo po gomili. Naposled se raz- sedejo po vrsti okoli gomile in sklonijo glave, kakor bi žalovale za gospodom, ki jih je nad sto let gojil in vodil ter ž njimi delil tiho samoto na kamenitem morju okrog Triglava. Niti vabljenje niti pretenje Rudovarovo jih ne odvede od Slovogojeve gomile. Ko je bila tako poslednjemu Slovencu zgrajena dostojna gomila vrh Triglava, opomni vodja sprem- st ven e čete, da je skrajni čas iti še k Bogatinu in tam izvršiti, kar je ukazano. Temu vodju je bil obraz nekoliko evropski, govorica pa pravilno francoska. Rudovar pristavi tudi francoski, da se morata Samorad in Plahtalič za sedaj smatrati 176 ujetnikoma, dokler ne dojde drugo povelje, in da Uvorata počakati na Triglavu, dokler se ne vrne izprevod. Nato de Plahtalič: »Prehiteli ste me, gospod Rudovar! Mislil sem že izreči, da bodite vi in vaši spremljevalci naši ujetniki. Toda obveljaj vaša volja! Razločka ni kdo ve kaj; samo spremiva vas do Bogatina in si potem ogledava vaše ječe." Rudovaru ta odgovor ne prija, toda Plahtalič ga zavrne: „Da bo brez obotavljanja, odplavava jaz in moj prijatelj dalje in vas počakava v Bogatinu." Izrekši se dvigne v zrak in Samorad za njim. Strme gleda Rudo var, kako se izgubljata v daljo. Na Bogatinu izpregovori Plahtalič Samoradu: »Ta gora krije trojen zaklad: zlatico, te ne potrebu¬ jeva; učenost Slovogojevo, te ne želiva; lek za ove- kovečbo človeškega življenja, tega ne smeva odnesti. Ne bilo bi pa prav, ako bi Rudovar uplenil te za¬ klade. Zadelajva jih torej." Kakor bi mignil, prispo iz raznih skalnih razpok- lin in iz doline škratje podskalnjaki in podlesnjaki z zelenimi suknjicami in rdečimi čepicami, poštami možici sive brade, pritlikavega stasa, a junaške moči, ter s kamenjem, nanošenim od vseh strani, tako umetno zazidajo ves rov, da ni moči spoznati, kje mu je bil vhod. Ko je zid zadelan in zaglajen, se zopet naglo poskrijejo po skalnih luknjah Bogati¬ novih in po drevesnih dupljah doli v bukovi šumi. Sedaj prispe Rudovar s svojim spremstvom. Plahtalič ga oblastno ogovori: „Prepozno ste prišli; zakaj rov do Bogatinovih zakladov je tako trdno zabit in zakrit, da potrebujete dokaj let, premer ga zopet odprete, ako mu sploh najdete kraj in smer. Zato ne odpasujte zrakoplov- nih perutnic, ker se takoj napotimo v vaše sedanje bivališče, kakor vam bom kazal pot." Ves preplašen, Rudovar ne ve kaj odgovoriti. Plahtalič pa se obrne še do četovodje, rekoč: 177 12 „ Odpustite, neznani gospod, svoje ljudi, naj gi' e vsak po svojem opravku. Vi pa nas spremljajte. Pre¬ skrbljeno je, da vašemu zrakoplovnemu stroju ne poteče gonilna sila, in dodana mu je celo moč, da bodete plavali urno kakor jaz. — Le naglo se torej obrnite. Oporekanja ne poslušam." Kakor je rekel, tako se je zgodilo; in spustili so se vsi štirje možje z Bogatinove višave v globoko dolino na jutranjo stran Bohinjskega jezera, tja, kjer sta se v XIX. stoletju za streljaj pod jezerom reka Jezernica in reka Mostnica družili v eno reko, ki se je tedaj od te sovodnji nizdoli zvala Sava Bo¬ hinjka. Naši potniki pa ondi niso našli ne Jezernice niti Mostnice, ampak velikanski jez čez korita pod jezerom od hriba do hriba, v jezu umetne zatvor- nice in pod rakami, na katere je bila reka navrnjena izpod zatvornic, velika jeklena vretena, goneča ve¬ like, čudne stroje. Potniki stopijo v razsežno in vi¬ soko poslopje od kovine z velikimi okni v strehi. V tem poslopju je bilo vse nastavljeno in zastavljeno z vreteni, žičnimi vrvmi, stopami, kladivi in drugimi stroji; vse se je vrtelo in gibalo, vršelo in ropotalo; vendar je bilo vse v redu in snagi. Daši je bil pro¬ stor velik in so delali vsi stroji, so zapazili jedva deset delavcev, krepkih mož, a jako nedostatno ob¬ lečenih s kožami. Obrazov ni bilo razločiti; kajti vsak delavec je imel krinko čez lice. Krinka je bila od aluminija, z oknom za oči, z luknjami za dihanje in slušanje, in je imela na čelu številko in še poseben znak. Na Plahtaličevo povelje povzame Rudovar: „Z umetnimi jezovi se je površina Bohinjskega jezera podvojila, zatvornice pa urejajo odtok vseh voda, ki se zbirajo v jezero iz vse gorenje doline in s planin in goličav nad njo. Sava ne narašča več v velike povodnji. Velika, vedno enaka vodna moč pa, ki ,se zbira v jezeru in se spušča po strmih rakah, se izkorišča za pridobivanje elektrike, za varjenje aluminija, čigar rude je tod okoli še vedno dosti, in za izdelovanje človeškega živeža iz gozdov, ki po- 178 krivajo vso Bohinjsko dolino. Temu služi ta velika tv orni ca, ki se še vedno veča. Vsa je od železa in drugih kovin, da je ne uniči ni ogenj od znotraj ni ogenj od strele. Elektrike se tukaj veliko proizvaja. Nekaj se je porablja v tvornici, nekaj se je hrani, nekaj po žicah odvaja drugam. Aluminij je sedaj jako porabna kovina in hvaležni smo, da prednamci niso cenili velikanskih zakladov te rude v okolici Bohinjskega jezera, človeška živila delamo nepo¬ sredno od lesa. Vse nižje gore, vse nekdaj tako skrhno obdelano polje pokrivajo sedaj gosti drvošci. Po dobro preumljenem črtežu sekajo, ali pravzaprav z žico, po električni sili razbeljeno, režejo zrela dre¬ vesa in jih privažajo tvornici. Tukaj drobe les, raz¬ krajajo in čiste razkrojene tvorine, pridelek pa po¬ šiljajo v drugo tvornico, kjer narejajo, priimešuje in pretvarjaje druge pridelke, mnogovrstna živila za sedanje ljudi. Ta živila se vare strogo po navodilih in izkušnjah najboljših kemikov in zdravnikov; v njih pa je samo to, kar človeka res živi in zdravi. Zato med -sedanjim rodom ne vidite bolnikov; kre¬ pak stoleten starec ni prav nič nenavadnega. Hrano prirejati od lesa je tudi ceneje in gotoveje negoli od žita, ki potrebuje mnogo obdelovanja in shramb ter je vrhu tega podvrženo raznim uimam. V drugih tvornicah dobavljajo snovi za hrano tudi od rib in živalskega mesa, celo od prsti. Sploh porabljajo ti ljudje vse v človeško korist, kar se da. Država upravlja vse tvornice kakršnekoli so: zato pa tudi sama oblači in hrani vse državljane in gospodinji v tem pogledu tako oprezno, da bi nihče ne trpel la¬ kote, najsi leto dni ne narede nobenega živeža. Kdor uživa državni kruh, mora državi tudi delati; zato ima ona na skrbi, da nihče ni brez dela, da se vsakdo bavi s takim delom, za kakršno je najbolj sposoben in izurjen, in da pristopi k delu tam, kjer ga potre¬ bujejo. V tej tvornici so delavci bolj preprosti; ven¬ dar imajo prav ugodno stanovališče. — Stopita z menoj v njih spalnico in obednico." * 179 12 * Samo,rad in Plahtalič stopita za Rudovarom skozi ozka železna vrata pod površino bližnje gore in, ko prehodita ozek, nizek in temen rov, dolg kakih petdeset metrov, dospeta skozi druga bronasta vrata v visoko,, okroglo jamo. Električna svetiljka siplje dnevnosvetle, vijolnate žarke in prijetno to¬ ploto po vsem prostoru, vzduh je čist im brez obične zatohlosti in vlažnosti podzemeljskih prostorov. Dočim možje opazujejo to podzemeljsko jamo, izdolbeno s človeško roko, stopi vanjo delavec, ki 1 je prišel iz tvornice. Sede k okrogli kameniti mizi sredi dvorane in potrka ob njo s svojo krinko. Takoj pristopi iz stranskega rova drug mož, enako oblečen in obdejan s krinko, prinese prvemu štirioglat zavitek in mu odklene krinko. Ko je krinka sneta, skoči prvi mož v prostorno korito, ki ga z vedno svežo vodo polni tatrman zadi dvorane. Mož se tam dobro skoplje in opere, potem sede še ves moker k mizi, odvije zavitku stanijol im jame žvečiti neko črno, mehko reč. To je bila moževa hrana za tisti dan. Ni je bilo veliko, toda teknila mu je in ga je nasitila. Nato je stopil k tatrmanu, izpil nekoliko in legel v prazno železno posteljo ob steni. Drugi mož s krinko pride zopet iz zakotja, povezne čez posteljo železen pokrov, da je tema v postelji, in zaklene ta pokrov. Zdajci se začuje izpod pokrova druge postelje oduren glas. Paznik hiti v stranski rov po krinko, odklene pokrov na postelji in pri¬ trdi delavcu, ki se dvigne z ležišča, krinko, na glavo. Paznik izgine v zakotje. Oni mož pa zleze iz po¬ stelje, si pretegne ude in naglo odkoraka pinti iz¬ hodu. Tudi naši potniki stopijo zopet pod milo nebo. Tukaj, pod starim, košatim macesnom, govori Ru¬ do var dalje: „V kratkem času smo videli vsakdanje in vse življenje tukajšnjih delavcev: delo, užitek in počitek. Mož, ki smo ga videli prvega, je delal v jami, kakor mu je strogo zapovedano, užil odmerjeno, priprav¬ ljeno hrano in sedaj bo spal do trdno določene ure. 180 Ta mož, ki je pred nami zapustil posteljo in pod- zemljino, pa je splezal tam na streho tvornice. Ondi bo, veseleč se blagega dne, do gotove ure gledal mirne gore in nepokojne oblake, ki se begajo, kopi¬ čijo in podirajo nad gorami, ter poslušal ječanje vetra v stoletnih macesnih in šumenje slapov pod zatvornicami. Priliko bi imel, kaj čitati in si izobra- žati duha: ali ta človek ni bil odbran za učenost; nikoli torej ni videl črke in knjige. Lahko bi pre¬ peval, toda petja ni čul razen ptičjega v logu. Utegnil bi premišljati, kar preseza njega vsakdanjost; ali to ga ne zanimlje; saj pozna samo toliko pojmov in besed, kolikor si jih je pridobil pri vsakdanjem delu; in še teh je dokaj pozabil, ker mu je delo izza mlada vedno isto in vedno vse znano. Niti navadne skrbi ne pozna. Iz vsakdanje izkušnje ve, da dela in dobiva obleko, stan in živež in da se bo to, kar je bilo doslej vsak dan redno, takisto ponavljalo tudi v bodoče. Mož celo ne ve, kaj je smrt. Videl je mo¬ rebiti, da ,se je delavec pri strojih ponesrečil. To pa se pripeti kaj malokdaj, ker so stroji izvrstni, delavci in pazniki vežbani, krepki in vedno trezni. Če je videl takšno nesrečo, ga ni ganila. Mrtveca so naglo odnesli, kam, nihče ni vprašal in izvedel. Drugi dan pa je bilo število delavcev zopet popolno. Kdo je na¬ mestnik ponesrečencev, nihče ne spozna, ker imajo vsi enako obleko in enake krinke na licu in ker morajo vsi enako molčati pod krinkami." „ „Čemu so pač te neznosne krinke?" “ vpraša Samorad. „Ljudje so jih vajeni kakor vi tesnih klobukov in težkih čevljev," odgovori Rudovar. „Te krinke so koristna naprava. Ž njimi se prav enostavno vzdr¬ žuje red pri delu. Delavci ne morejo uhajati od dela, ker ne more nihče ne jesti ne piti, dokler mu njega paznik ne odklene krinke. Ker pod krinkami ne morejo razločno govoriti, tovariš ne pozna tovariša in ne motijo se pri delu; ne podpihujejo se in se ne . seznanjajo z željami, ki bi zbujale prazne nade ali obteževale srce s skrbmi. Tako tekmujejo v marlji- 181 vosti in natančnosti, nikakor pa v nezadovoljstvu. Če pa je kdo prav izvrsten delavec, dobi na svojo krinko posebno znamenje in čakajo ga posebne do¬ brote. Tako žive ti ljudje mirno, zdravo in zado¬ voljno. Svobode pač nimajo; ali tega noža, nabru- šenega na obeh koncih, tudi ne poznajo. Če jih danes osvobodiš, jutri pomrjo. Saj nihče ne ve, kje je izhod iz te doline, kje in kako se dela njih obleka, odkod jim prihaja vsakdanji živež in od česa se napravlja." „ „Ubogi človeški rod, da si se toliko poživi- nil!“ “ -vzdihne Samorad. „ „Celo konj in vol sta na boljšem! Ona vsaj poznata tovariša, vprežen ega poleg sebe, kar ni dovoljeno tej dvonogi tovorni živini." “ Na ta vzklik naglo seže Plahtalič v besedo : „Poglejte, gospod Samorad, nazaj v velike de¬ lavnice v XIX. stoletju! Čim večja je bila tvornica, čim več je imela delavcev, tem večja je bila med delavci beda in negotovost, kar se tiče prihodnjega zaslužka. Sedaj je vzela država vse delo v roke. Vsak delavec ima gotovo uro za delo in za počitek, in vso preskrbo v življenju mu podeljuje država točno in zadostno. Kak rob pa je bil vaš delavec! Gospodar ga je stiskal pri mezdi, ga silil na čezurno delo, ki ga gladni delavec ni mogel zmagati, in ga je odpustil iz službe, kadar se mu je zljubilo. Vaš delavec se je slabo oblačil, slabo hranil, poznal pa je potrato in vse ugodnosti višjih stanov; zato jih je vedno črtil in jim zavidal. Naš delavec se dobro hrani in oblači, višjih stanov pa ne pozna in nima drugih potreb, razen tistih, ki se jim streže skoraj vsak dan. Da bi se delavci uprli kar tolpoma, da bi po dogovoru vsi skupaj pobegnili od dela, kaj takega se pri nas ne dogaja, ker je vsakdo zadovoljen v svojem področju. Naš delavec ima krinko robstva, ali ta ga ne žuli. Vaš delavec pa je imel krinko svo¬ bode — in ta ga je težila, ker ga je pod to krinko zadevalo povsod najhujše robstvo. Vaš delavec se je celo svobodno ženil in je smel imeti otrok, kolikor 182 se jih je le moglo naroditi v teku let in stradanja. Tedaj ste imeli napol nago napol lačno deco, krdelo kužnih bolezni in občo nemoralnost med delavskimi krogi. Naš delavec se ne ženi. Vsi možje, ki delajo v tej tvornici in razkropljeni po gozdih v okolici, niso nikoli videli ženskega obraza in ne pomnijo, da jih je nekdaj pestovala ženska. Zato ne vidite ni proletarcev ni postopačev ni beračev ni razuzdancev. Iluhomorno se vam zdi, da delavec vsak dan z istim delom ukvarja svoje moči. Tudi v tem je zabeležiti napredek. Že v devetnajstem stoletju so hvalili in v velike tvornice uvajali delitev dela. Res se najbolje, najhitreje in najceneje izvrši tisto delo, ki ga oprav¬ lja izurjen in prav tistega dela vajen delavec. Tedaj kakor sedaj je med delavci nekdo vsak dan mazal kolesa, nekdo vsak dan tehtal železo in nekdo vsak dan prenašal pisma — človek je bil zgolj stroj. Kakšen stroj bodi delavec, pa tedaj ni odločevala sposobnost kakor sedaj, ne prvi uk in poziv kakor sedaj, nego glad delavčev in potreba tvorničarjeva; zakaj bilo je več tistih, ki so iskali zaslužka, nego tistih, ki so ga dajali, in često je moral tisti, ki se je naučil pisati izvrstna pisma, samo raznašati razno pisano šaro. Naš delavec opravlja delo, ki si ga je izbral sam; vaš pa je delal, kar so mu izbrali drugi. To je gotovo tudi napredek. Sicer pa stopite v Ame¬ riko, ako hočete motriti odnošaje, kakor so se raz¬ vili po načelih nekdanjih evropskih učenjakov in dela gospodarjev. Morebiti vam bo ugajalo tam bolje negoli v preustrojeni Evropi. Tam vidite golotno svobodo in izvestno učinite delo krščanske usmiljenosti, ako tej zmrzujoči svobodi kupite obleke, da si more vsaj nekoliko odeti svojo goloto." Samorad odgovori: „ „Ne mika me v Ameriko. Saj še same te tvornice ne morem umeti.“ “ Rudo var nato pojasnjuje dalje: „Tam vidite navrnjene telefonske žice. S po¬ močjo teh žic nadzira vodja vseh enakih tvornic vse hkrati in govori lahko z vsakim posameznim vodjo, paznikom in delavcem ter ukazuje na vse strani. 183 Ravnatelj te tvornice sedi v oni sobici; srebrno krinko ima na glavi. Vsi podložniki ga poznajo po tej krinki, kakor ste vi nekdaj razločevali svoje visoke dostojanstvenike po zlatih zvezdah in obšivih na ovratnikih. V srebrni krinki tiči njegova oblast; in če mu nekoč, ko vstane izpod posteljnega pokrova, paznik priklene zlato krinko, bo*tisto uro vodja mno¬ gim tvornicam; v navadnega delavca pa se pretvori, ako mu priklene aluminijevo. Ne v prvem ne v drugem slučaju pa ne bo poznal ni svojega prednika ni svojega namestnika. Vodja in ravnatelj sta učena moža; na razpolago jima je vsa vednost v njiju stroki: toda samo v tej, ker je tudi pri delu uma in glave delitev dela izvedena do skrajnosti. 11 Plahtalič naprosi Rudovara, naj bi takisto raz¬ kazal bližnje učilišče za mladino v Labodski dolini nekdanjega Korotana. „Prav rad,“ odgovori Rudovar; »samo nekaj me peče. Oprostite, da povem naravnost. Nad vse bi bil nesrečen, ako vi ali vaš spremljevalec poznata skrivnost mojega leka, ki podaljšuje življenje, in velika bi bila moja odgovornost, ako se ne vrnem ob določeni uri na ukazano mesto. 11 „Ne bojte se, 11 odgovori Plahtalič nasmehoma. „Do vašega leka nama ni prav nič. 0 pomočkih, ki podaljšujejo ali okrajšujejo življenje, bi se naučili celo pri meni kaj novega. Opažal sem oiba vaša leka in moje opazke bi vam bile jako koristne. — 0 tem govoriva pri drugi priliki. Ako pa z menoj kaj za¬ mudite, hočem vas opravičiti tako, kakor bi se vi sami nikakor ne mogli. Torej, kar brez skrbi na noge!“ Potniki ,se vzpno v zrak in skoro ugledajo pod seboj krasno Labodsko dolino. Velika poslopja so tam razpstavljena po očitem načrtu, nekaj stara po evropskem ukusu, nekaj nova brez ukusa. Sestav teh mnogovrstnih poslopij obkolja visok zid. Po iz- vestnili presledkih so zgrajeni okrogli stolpi za stražnike, ki tam pazijo, kaj se godi znotraj in zunaj obzidja. 184 Stopili so med te gradnje nevidni in neslišni za druge ljudi. Čudili so se dvorani, v velikih razmerah postavljeni, svetli, zračni in topli. Tam je bilo okoli tisoč mladih žensk, ki so oskrbovale vsaka po eno ali dve deteti, pestovale, dojile in oblačile v,se snažno in redno kakor na strogo povelje. Zraven sobane je bila bolj temna in še bolj prostorna spalnica za deco prvega leta. Spalo je v nji nad tisoč otrok; starejše ženske pa so se tiho šetale med posteljicami in, kadar se je dete zbudilo, so je prenesle v drugo dvo¬ rano in oddale drugi ženski. Obhodili so tako še nekaj dvoran. Videli so, kako se večja deca uče hoditi, kako se igrajo in vežbajo. Tudi tukaj so vladale ženske, mlade in stare. Vsi otroci so bili zdravi, čvrsti in veselih lic. Oblečeni so bili vsi enako, da se niso mogli razlo¬ čevati. Ženske, ki so jih oskrbovale, pa so nosile vsaka svoje številke všite na obleki in so imele glavo odeto z gosto tančico, tako da so se jim skozi odejo videle samo oči. Prišli so dalje do učilnic in vežbalnic, kjer so se vpričo moških učiteljev urili samo dečki. Rudovar je razkazoval, kako uk napreduje z leti in se loči v posamezne stroke. Videli so razne delavnice, kjer so dečki vpričo učiteljev in starejših vodnikov posku¬ šali vsakojaka dela, vsak po svoji sposobnosti, in učilnice, kjer so mladi dečki izdelavah znanstvene naloge, kakršnim so bili v XIX. stoletju kos jedva odrasli mladeniči. Rudovar je povedal, da so od tretjega leta dalje strogo ločeni dečki in dečle in da se nikoli več ne vidijo, ako jih pozneje ne odbero posebe za to. Vsak deček dobi s tretjim letom svojo posebno številko ali več številk in znakov, s štirinajstim letom pa krinko, ki ga potlej tlači ali diči vse žive dni. Prvi priklop te krinke se izvrši slovesno in je za dečka pomemben dan, ki se ga veseli že dolgo naprej. Vsak deček se mora učiti, dokler ni sposoben za svoj posel; uči se tega, do česar kaže največ poziva, in izučiti se mora, kolikor je največ možno. 185 Vse to vodi in oskrbuje država. Otrok ne pozna očeta in matere, ne brata ne sestre in ne izve nikoli ničesar o njih. Saj celo mati, ko pride po otročji postelji k dojenčku, ne ve, ali bo dojila in pestovala svoje ali tuje dete, ker mora sprejeti tistega do¬ jenčka, ki ji ga odbero zavodovi ravnatelji, in za¬ menja ga z drugim, kadarkoli se to zljubi tistim gospodom. Takisto učenec ne pozna svojih učiteljev, ker so njih lica pod krinko; od štirinajstega leta so mu tuji celo součenci, ker nosijo vsi krinke in se menjajo po letih, zavodih in sposobnostih. Vsak učenec, bodisi mlad delavec ali mlad učenjak, pa se uči in uri marljivo in veselo ter dospe do izredne dovršenosti. Naposled ga država pošlje k primer¬ nemu delu v neznan kraj in med tovariše, ki so si po obličju vedno neznani. Tam se mladenič kar najgorečneje prime dela, ker ve, da mu samo mar¬ ljivost in točnost pomore do višje stopinje. Zajedno pa pazi, da se mu ne zameni številka na krinki, ker se pod to številko popisuje vse njegovo življenje, ki ga vedno nadzirajo očiti in skrivni nadzorniki. Ne¬ prestano nadziranje je pri tem rodu velike važnosti. Tudi to vzgaja-lišče in vsi enaki zavodi se vedno nad¬ zirajo po telefonski žici, po posebnih vladnih od¬ poslancih in vsako posebe še po številnih osebah, ki so po stari jutrovski šegi prestvarjene v to, da so nepristranske v vseh vprašanjih, tičočih se moškega in ženskega spola, in ki so posebe izučene, da kakor stari Argos zapazijo im neusmiljeno ovadijo vsak najmanjši nered. Te osebe imajo tudi svoje posebne kriiike ali tančice s številkami, kakor po dnevnem redu menjavajo moško in žensko obleko." Samorad se je na tej velikanski rednici in vad¬ nici marsičemu čudil in je marsičesa pogrešal. Med drugim je prosil pojasnila, zakaj ne vidi umetnih slik, kipov in nikjer znamenj, ki bi spominjala vere in bogočastja. Rudovar takoj odgovori takole: „Pri tem rodu se vsaka reč smatra samo od praktične strani. Zatorej jim ni slasti in sposobnosti -186 z a umetnost; samo dekleta se uče nekoliko peti. Neznana jim je vsa idealnost in pod smrtno kaznijo je prepovedan vsak poskus pesništva ali rnodro- slovja. Sicer so pa že za vaših dmi prepovedovali od zgoraj, da so vse idealne težnje sanjarstvo in da je dober samo ta narodov besednik, ki uči in vzpod¬ buja gmotni napredek svojega naroda. Kar je vam Vera, bogočastje in življenje duše po smrti telesa, to je temu rodu neumevna stvar. Tudi naj omikane jši človek med njimi ne premišlja, kaj bi utegnili biti Vzroki in činitelji svetovja in človeštva, ali vlada kako bitje nad nami in svetom, ali je človekovo bitje končano s telesno smrtjo. Na umovanje o teh nad- telesnih vprašanjih ti odgovori, da ne verjame, česar ne vidi na svoje oči, in da si je brezpametno nakla¬ dati dolžnosti in skrbi zaradi negotovega življenja po smrti, dočim naše zemeljsko in gotovo življenje zahteva zase vso našo mladost in starost, ves naš duševni in telesni trud tolikanj, da poleg skrbi za sedanjost ne utegnemo misliti na prihodnost po smrti. „Tem ljudem zadošča vidna državna oblast in ta jim je toliko popolna, da jim je veleizdajstvena predrznost že samo slutnja, da bi nad to vlado mogel biti še višji vladar in sodnik. Tudi tega, kar je nam morala, ne umejo. Saj nimajo proste volje in de¬ lajo po ukazih vse, kar počenjajo. Vsa njih mo¬ rala je torej ta: „Vedi se, kakor ti je zapovedano, da ne bodeš kaznovan." Sicer ste pa takisto v XIX. stoletju v svojih velikih vojašnicah in tudi drugje gojili načelo brezobzirne slepe pokorščine, ki je bila nasprotna krščanskim zapovedim. Tudi tedaj je vstal marsikateri govornik in pisatelj, ki je učil brez- verstvo, tajil neumrjočnost človeške duše in za¬ hteval, naj se veronauk odpravi iz šole: „Vera ali nevera bodi vsakomur prosta in z verstvom naj se bavita edino rodbina in cerkev." Sedanji rod pa je odpravil vero, cerkev in rodbino; zato tudi ne pozna dualizma med potrebama za časno in večno življenje, 187 ki sta se pri vas cesto križali, navzlic vaši verski morali; in tudi ne dualizma med posvetno in cer¬ kveno oblastjo, ki sta tolikrat prišli do očitega boja med seboj.“ Plahtalič je želel videti še drugih naprav. Vtem zapazi, da je odšel spremljevalec, četovodja triglav¬ skih zrakoplovcev. Vsi ga gredo iskat in bistro Plahtaličevo oko ga hitro uzre v drugem oddelku, oddaljenem kakih deset kilometrov. Bil je to od¬ delek za žensko mladino, ograjen z višjim zidom nego otroški in moški oddelki. Četovodja je tam, neviden prebivalcem tistega oddelka, viden pa našim potnikom, sedel v visoki travi in ves zamaknjen zrl v venec osemnajstletnih, lepoličnih mladenčic, ki so pojoč plesale kolo v senci velike lipe. Plahtalič ga potrkne na rame; četovodja pa se oglasi: „Glejte te divne prikazni! Nam so podobne, vendar si ne morem domisliti in nikoli se mi ni sa¬ njalo, da morejo tako krasna bitja vzrasti pod našim nebom! Glejte, kako se gibljejo te stvarce, in žive so, kri in meso imajo, govore naš jezik in s kako milim glasom, pojo celo, kakor nisem še čul nobene ptice- Tako me žene srce do teh mičnih lepot, da ne morem povedati. Vi, gospod, imate brezkončno oblast, podelite mi dovoljenje, da ujamem in s seboj odnesem dve ali tri teh veselih, živih igračic!“ Plahtalič prav resno odgovori razvnetemu mla¬ demu možu: „Prijatelj, mirujte! Ne kar dveh ali treh! Saj je z eno samo često dokaj težave. Ali tudi ene vam ni tako lahko dobiti. Če ste jako spretni v svojem poslu, če ste ga vedno poslušno opravljali, če ste trdnega zdravja in velikih duševnih zmožnosti in če v knjigi, ki se piše o vašem življenju ali o šte¬ vilki, ki ste jo nosili na svoji krinki, ni zabeležene nobene graje ali kazni: onda vas izvestno izbero, da pridete pred obličje takim prikaznim; mi jih imenu¬ jemo ženske. Onda se neko jutro zbudite v lepi hišici, kakršne dosedaj niste videli. K vam pristopi takšna prikazen, kakor jih sedaj gledate, in vam ljubeznivo odklene krinko za vratom. Potem bosta 188 v tisti hiši prebivala sama, oba brez krinke; vi pa boste gospodar s pravico, da ženski, ki bo vaša zvesta tovarišica in služabnica, ukazujete, kakor so Vam doslej ukazovali drugi ljudje.“ „Kaj je to: pravica? Te besede ni v naših slo¬ varjih. Pojasnite mi jo, blagi gospod." »Besedo »pravica" je prav lahko raztolmačiti, dejansko in istinsko jo pokazati pa jako težavno. Sicer vas zanimlje samo moževa pravica. Kaj je ukazovati, kaj slušati, to znate. Moževa pravica do žene je ta, da mož ukazuje, žena pa sluša ali ne sluša, kakor ji ugaja moževo povelje. Sme se pa mož tudi ravnati po ženini volji. — Če torej dobite tova¬ rišico, bodete jo> imeli nekaj mesecev; potem vam bo izbrana v zameno za prejšnjo druga, tretja in tako dalje, morda lepša, morda hujša, morda nova, morda enkrat ali večkrat prejšnja. To izbiranje, ki bi vam bilo brez dvojbe pretežavno, bodo imeli na skrbi ravnatelji tega zavoda. Da se pa teh različnih ženskih bitij ne naveličate, bodete vsak dan tudi pridno delali. Sleherni dan ob gotovi uri pojdete iz svoje hišice vi in žena. Ona vam priklene krinko, vi pa nji tančico. Vi bodete v šoli in delavnici učili talke dečke, kakršni ste bili nekoč sami, vaša žena pa bo opravljala malo deco in učila na ženskem od¬ delku. Tako vam bo življenje teklo in potekalo eno¬ stavno in brezskrbno. Imeli bodete svojo hišo, do¬ bivali vsakdanjo hrano in skrbeli bodo vaši vodje, da ne ostanete brez ženske tovarišice. Celo skrbi za otroke bodete oproščeni. Vi in vaše ženske namreč nikoli ne izveste, ali so tisti otroci, ki jih dobivate v vzrejo in vzgojo, vaši ali tuji. »Svoje hišice in šole ne ©stavite nikoli več, ker se ne rabi za nobeno drugo delo, kdor je dobil žensko tovarišico in je uril mladino v šolah in de¬ lavnicah. Med tem velikim ozidjem prebijete nekaj let do neznanega dne, ki ga vam odločijo vodje teh zavodov; in tedaj se nekega jutra več ne vzdramite. Električna kap ustavi vam in vaši tovarišici hipoma sapo in utripanje srca. Precej nato vaju odnese 189 zrakoplovec v drug kraj in vas odda tvornici, kjer vajini trupli razkroje in sestavine porabijo po svoji umetnosti. Vaše mesto v hišici tudi precej zavzame drug mlad človek, ki vas nikoli ni poznal; tam bo nadaljeval vaše življenje, dokler tudi njega ne za¬ dene električna kap... Ali bi vam ugajalo tako živ¬ ljenje, gospod četovodja?" „0h, gospod, in še kako! Ne morem si domišljati večje radosti, nego po končanem ukazanem delu gledati to krasno, živahno igračico, kako mi bo ple¬ sala, in poslušati, kako bo ljubko govorila in pela- Gospod, moja domišljija je preslaba, da bi si upo¬ dobil to veselje." Vtem je Samoirad Rudovaru omenil, da se mU zdi jako čudno, ker ni videl nikjer mladine s te¬ lesnimi hibami, nikjer pohabljencev, nikjer znakov neozdravnih bolezni. Rudovar se pohiti s pojasnilom: »Občevanje z drugim spolom je dovoljeno samo takim ljudem, ki so telesno in duševno kolikor možno razviti in so se vsekakor vedli ne samo brez graje, temveč izvrstno. To občevanje je dovoljeno tudi samo v najkrepkejših letih. S tem se pleme očito izboljšuje. Saj niste še nikoli videli tako vi¬ sokih, krepkih ljudi in tako lepih ženskih obrazov. Tudi v šoli in delavnici ste opažali, da deca tega rodu, kar se tiče duševnih zmožnosti, daleč preseza deco iz XIX. stoletja. V takem razmerju se prav malokdaj porodi dete s telesno hibo. Ako se to vendar pripeti, ako pri otroku pozneje zapazijo ne- ozdraven nedostatek, tedaj se tak siromak usmrti in o smrti ne izvesta ne oče ne mati. Enako, toda bolj neusmiljeno, so ravnali stari Spartanci, ki so vam jih v šolah tolikanj hvalili. Sedanji rod se ravna strogo po načelu, da ne sme sesti k obedu, kdor ne more delati. Enaka je tudi usoda starčkov, kadar jim odreko mišice ali duh ali vid in sluh. Človek, ki je doslužil svoje življenje, izgine kar čez noč v ke¬ mično tvornico." Samorad de nato: 190 „ „Še vedno se ne morem prepričali, da bi ti barbari s človekom, z najdražjo stvarjo, ravnali lepše nego mi s tovoirno živino. Ti velikanski pro¬ stori so zgolj ostudna človeška 'kobilarna. Nesrečna država, kjer ne poznajo Boga, kjer robske krinke nadomeščajo obitelj in rodbino in kjer mladine ne smejo vzgajati tisti, ki so nanjo navezani po krvi in prirodni ljubezni! Kakšna mora biti vest in moral¬ nost, kjer se življenje začne brez materinske ljubezni in konča z ukaznim umorom!" “ Nato odgovori Plahtalič namesto Rudovara: „Ne sodite prenaglo! Ali niste že za XIX. sto¬ letja od države zahtevali vseh možnih in nemožnih reči, kadar so vam pohajale? Ali niste vselej klicali države na odgovor, kadar se je ponesrečil vaš trud? Ta ideal tedaj zahtevane države je sedaj uresničen. Kmetovalec je zahteval državne pomoči ob velikih uimah. Take uime se po statističnih zakonih ponav¬ ljajo redno. Toda poljedelec ob obilosti ni deval na stran za lakotno dobo. Sedaj država sama prideluje, sama vse hrani in oprezno varčuje za bedna leta, ki nam nikdar ne bodo prizanašala. Nekdaj je delavec prestopal od dela do dela; kadar ni mogel dobiti dela ali ibolje zaslužka, kadar je opešal, kadar je ohromel, kadar je obubožal po zapravljivosti: takoj je zahteval, naj država živi njega in kopo otrok. Sedaj je vso to skrb prevzela država ter vsakomur odloči delo in vsakomur deli vsakdanji kruh. Za¬ htevali ste, da vsakdo, 'ki je hodil v šole in se koli¬ kor toliko izučil, tudi dobi primerno službo, da bode užival sad svojega učenja. To je sedaj tudi urejeno. Vsakdo se uči celo brez troskov in vsakdo dobi svo¬ jemu znanju primeren zaslužek. Toda ondaj ste pre¬ zrli najvažnejšo reč: zahtevali ste za svojo stran ne¬ omejeno svobodo in pravico, za državno stran pa neomejeno dolžnost. To pa se ne more izvršiti, ker si država ne sme sama izpodkopavati svojih stebrov. „Sedanja država je pravici podložnikov prita¬ knila svojo pravico, rekoč: „Ker po neizprosnih za¬ konih prirode in pridelovanja morem pripraviti 191 samo gotovo mero živeža na obedno mizo, zato ne morem dopustiti, da bi državljani k mizi nastavljali svobodno število gladnikov in za vsakega zahte¬ vali skledo in živila v nji.“ — Država računa: ,,Toliko imam živeža, toliko državljanov: toliko jih letos odpade — toliko in toliko se torej sme letos zaroditi novih državljanov in ne več." Zgodovina pa uči, da se ljudje sami in zlasti takozvani proletarci ne morejo vzpeti do tiste zmernosti, da bi omejih zarajanje otrok; zato je vlada sama vzela v roke vse zarajanje in vso vzgojo otrok ali prihodnjih dr¬ žavljanov. To se godi prav strogo in se drugače ne da izvesti. Saj je star zgodovinski zakon, da mora državna sila ravnati strogo in brezobzirno, kadar je za občo blagost treba zatreti razdorne strasti in njih učinke. Videli niste bruna v lastnem očesu XIX. sto¬ letja, kadar je onda evropska država rekla: „Letos potrebujem toliko in toliko vojakov, toliko najkrep¬ kejših mož se odtegne koristnemu delu, toliko rodi¬ teljev odda svojih sinov, toliko žena svojih mož, to¬ liko gladnikov bo pogrešalo rednikov in pomočni¬ kov." Dali ste tiste vojake in če je naneslo na¬ ključje, ste jih poslali tudi na vojsko v krvavi boj, v srcu žalostni, na jeziku navdušeni. Nikar se torej ne spotikajte ob pezdir v očesu sedanjega veka in nove države, ki pravi: „Toliko in toliko potrebujem otrok; te bom vse sama preredila, vzgojila, izučila in preskrbela z živežem za vse žive dni. Vojakov pa ne potrebujem in vojskovala se ne bom. „Čudno se vam zdi, da sedaj ne vidite blaznika ali hromaka, in da država takega nesrečnika naglo umori, ko se zapazi pohaba. Vi, usmiljenejši vek, ste ga pustili, da je počasi umiral ob vidno nedo- statni pomoči; trpeti je moral vrhutega vso duševno muko, vsa preziranja in vse surovosti tistih, ki bi mu morali biti usmiljeni. „Tej državi očitate brezbožnost, ker nikjer ne vidite bogočastja. Pri vas je bilo na videz drugače. Tudi med vami je bilo brezbožnikov več nego šteje vseh prebivalcev sedanja Evropa. Nekaj je bilo oči- 192 tih, nekaj omahljivih nevernikov in mnogo* takih, ki so vero samo hlinili pred svetom. Brezbožniki so bili celo med oznanjevalci božje besede. Ali je dalje tem barbarom imponiralo, da ste imeli v preomikani Evropi toliko nasprotnih ver, dočim mora biti res¬ nica samo ena? To* vse so poudarjali in poskušali naposled zdelovati brez bogoslužja in brez evrop¬ skih ver. Tudi sedanji morali se ne smete rogati. Eri vas se je pač lepo učila vera in morala; toda sta¬ tistika kaže, da je bil ta uk prenedostaten. Koliko je bilo kaznovanih hudodelnikov, koliko nekazno¬ vanih! Koliko gabnih, podlih značajev, ki ste jih mo¬ rali šteti med poštenjake! Kako ste morali tolikrat na zanemarjeni in razuzdani mladini opažati kali bodočih hudodelstev! Vaša moralna pravila so bila bolj teoretično težilo za pamet nego vodilo za živ¬ ljenje; kajti v praksi ste se ravnali po pravilu, ki nam ga priča statistika: „Vedi se tako, da se ogneš človeški kazni, ker ta se ne oprosti in se izvrši takoj; božja kazen pa je daleč in preden te zaseže, se ti utegne oprostiti, ako se spokoriš." — Sedanja barbar¬ ska država se je poprijela prakse in statistike, ne puistivši ljudem izbire med moralo in nemoralo. Ona terja od ljudi samo pokorščino in ji ni do tega, ali je pokorščina nje podložnikov prostovoljna ali prisiljena. Ve pa dobro, da je vsaka zapovedana po¬ korščina neprijetna. Zato je toliko nadziranja, zato so tiste krinke, ki ločijo človeka od človeka, in zato se tudi takoj kaznuje vsaka nepokorščina, ki izvira iz zlobnega namena. Pozna pa ta rod edino smrtno kazen, ker ne verjame vašim teorijam, da se hudo- delnik more izboljšati z ječo. Vi ste bili seveda svo¬ bodni, verni in moralni, sploh v teoriji najpopol- Uejša družba človeška. Ako pa *sa*d svoje popolnosti — kakor ga kaže statistika in vaša zgodovina — pri¬ merjate sadu popolne nesvobode tega rodu, kakšno sodbo boste pač izrekli?" — Samorad odgovori žalosten: „ „Moj rod imej človeške slabosti, a moj rod je vendarle človeški r od. Ta rod, v katerem je zatrta, vsa človeška čud, pa 193 13 se je pogreznil na stališče naše živine, ki jo krmimo, da nam dela, in pitamo, da jo ,s pridom zakoljemo .. • Prosim, odvedite me skoro kamorkoli drugam iz tega gabnega kobilišča!“ “ * V tem pogovoru se je Rudovar nekam izgubil, kakor prej četovodja. Plahtalič, ki to zapazi, opomni šaljivo: „Izvestno je starega učenjaka tolikanj pomladil tisti lek, ki podaljšuje življenje, da je šel gledat, 'kaj delajo tiste prikazni, ki se jim je ravnokar tolikanj divil naš četovodja. Rudovaru pa utegne ta poskus spodleteti prav neprijetno; zakaj vzel sem mu nevidnost, da nam ne more pobegniti predaleč. Pojdimo za njim!“ Reseda o ženskem oddelku zopet razvname če- tovodjo in s prosečim glasom se obrne b Plahtaliču: „Dovolite, blagi gospodar, da preženem tega odurneža od tistih krasnih bitij in ga ostro kaznujem za to predrznost! Vedite, gospod, da nisem navaden podložnik nove države. Drugače sem vzgojen, ne¬ hamo napol evropsko-, in važne pravice imam, na primer: nositi zlato krinko z biseri, navadno pa biti brez krinke. Potomec sem tistih evropskih učenja¬ kov in državnikov, ki so azijskim osvojiteljem naše Evrope pomagali urediti državo in ji osnovati pri¬ merne zakone, česar vsega novi barbari niso znali- Neki moj praded je bil mogočen nemški državnik, čigar slava je daleč presezala meje njegove domo¬ vine. Rudovar meni, da sem mu služabnik, ali v dostojanstvu sem daleč nad njim in moja posebna naloga je, da opazujem vse stopinje tega nevarnega človeka. Smem ga celo usmrtiti, ako imam povod za to. Odslovita ga! Jaz vama lahko pokažem in po¬ jasnim več nego on; kajti meni je vse očito, njemu pa so prikrite vse državne tajnosti. Da spoznata mojo odkritosrčnost, vama povem, da je otroval svojega nekdanjega prijatelja Slovogoja, ko mu je vrhu Triglava dal piti, in da namenja ubiti tudi vaju. Ako dovolita, usmrtim ga še to uro, da vama ne bo 194 več stregel po življenju in ne dalje z grdimi svojimi očmi skrunil tistih divnih bitij. — Izvolita me torej sprejeti za kažipota po tej državi; v zahvalo mi pa naklonita 'katerokoli teh krasotic." Plahtalič ,se na glas nasmeje in izreče prijazno hvalo za svarilo glede hudobne nakane Rudovarove; opomni pa, da sta on in Samorad začarana proti strupu in rani, in ukaže spremljevalcema, naj gresta za njim. Ustavijo se v drugem kraju ženskega od¬ delka na visoki jelki. Od ondod opažajo, kako se Rudovar razletava nad velikim vrtom liki prežeč jastreb in se potem spusti k tlom v visoko grmovje, tam odpaše’ zrakoplovni stroj, si pogladi lase in obleko ter ubere pot proti samotnemu drevesu, pod katerim sedi lepa mladenka, zamišljena v knjigo. Predrami jo Rudovarov poklon in pozdrav. Deklica zakriči na ves glas in zbeži proti bližnjemu poslopju. Na mostiču čez umetno jezerce mora srečati Rudo- vara. On razpne roke, kakor bi jo hotel objeti. Ona pa krepko sune vanj, da se opoteče ob mostni ograji in se z ograjo vred prekopicne v hladno strugo pod niostom. Dočim se Rudovar v vodi lovi za kosove polomljene ograje in glasno kolneč pleza po bregu, pripoveduje deklica trem zagrnjenim osebam, oprav¬ ljajočim stražniško službo, da jo je zalezovala in na mostiču lovila neznanska, ostudna prikazen, ki je komaj podobna ljudem, in da jo je deklica vrgla v lavo pod most. Tiste tri ogrnjene osebe poiščejo to Pošast in povabijo najdenega mokrega in blatnega Rudovara, ki se ga ne boje kar nič, v prostorno sobo, da bi .se tam preoblekel in okrepčal. Na Plahtaličev migljaj se prestavijo tudi naši opazovalci v tisto dvorano. Ogrnjene osebe posade Rudovara prav prijazno na umetno sestavljen stol zadi dvorane, potem pa naglo odidejo. Rudovar poskuša vstati, vendar sedi na stolu, kakor bi bil pribit. Četovodja povzame: »Dovolita, da o tem stolu, ki vama je gotovo neznan, izpregovorim nekaj besed. Ta stol, .sestav¬ ljen od mnogih kovin, je izumil nemški učenjak, 13 * 195 ki je s svojo učenostjo vred prestopil v službo no¬ vih evropskih gospodarjev. Iznajdeni stol je bil tudi vzrok smrtni kazni izumiteljevi: ta smrtna kazen pa je neovržen dokaz, da je iznajdba izvrstna in za¬ nesljiva. Učenjak-izumitelj je namreč na tem stolu nekaj izpovedal, česar bi sicer ne bil razodel niko¬ mur, in to razodetje mu je prizadelo smrtno kazen. Ce sedeš na ta stol, se te prime tako, da se ne mo¬ reš premakniti. Potem ti dado nekaj piti, nastavijo električne in magnetične toke, a v tebi prestane volja, da bi kaj zamolčal, kar veš in misliš, in kaj drugače povedal, negoli pametuješ, sodiš ali namer- jaš. Tvoja usta govorč torej suho resnico na vsa vprašanja, in tvoji odgovori, ki se razločno čujejo in vestno zapisujejo, ti so istinsko zrcalo tvojega živ¬ ljenja, tvojega značaja in sploh tvojega duševnega delovanja. Ko izpraševanje prestane, dado ti zopet nekaj piti — in ne veš več besede, ki si jo izgovoril ali katero si bil vprašan. To je stol očite izpovedi. Takih spiritistiČnih stolov imamo prav mnogo in vsakdo med nami ve, kaka so njih svojstva. Zato se tudi vedno ogibljemo laži, zavisti in prepovedanih namenov, da nas ne izda ta stol, kadar nam je nanj sesti za očito izpoved. Kdo ve, kakšna bi bila sedaj Evropina podoba, da je bil tisti stol izumljen pred petsto leti! — Rudovar še ne pozna svojstev tega stola, ki je nanj priklenjen, vendar ... —“ „Vendar bode za nekoliko trenutkov moral go¬ voriti čisto' resnico' o vsem svojem življenju in o vseh svojih nakanah!" seže Plahtalič v besedo. „Toda sve¬ tujem vama, ne udeležujta se te očite izpovedi. Obema bo neprijetna. Vendar storita, kakor vama drago." Četovodja odgovori, da hoče poslušati, ker bo čul zanimive novice, in tudi Samorad reče, da ostane tam, ker ga resnična povest dejanj, ki se izvrše čez petsto let, more samo poučiti, ne pa žaliti. V tem hipu stopi v dvorano pet častitih, jako starih žen: bile so ihrez tančic. Plahtalič dč Samoradu: 190 „To so morda poslednje ženske evropskega kolena." Cetovodja pa srepo in postrani pogleduje te nove prikazni in polglasno vpraša Plahtaliča: „Ka- kove stvari so pa to? Podobne so onim krasnim bitjem; toda teh grdoba proti lepoti onih je kakor noč proti dnevu." „To so stare žene", odgovori Plahtalič. „Bile so pred nekaj leti mlade in krasne kakor tiste, ki ste jih gledali, kolo plešoče. Tudi vi se postarate; oslabi vam vid in sluh, sključi se vam hrbet in na¬ grbanči se obličje." „Oh, žalostno! Da bi tega ne bil videli Taka je torej starost! Vedno sem mislil, da je človek kakor macesen ali smreka v logu: tem krepkejši in časti- tejši, čim starejši je. O takšni grdi, slabotni starosti dosedaj nisem vedel ničesar. Oh, kako se izpremeni lepa ženska 1“ „Tudi te ženske so častite in spoštovati jih mo¬ rate. — Med njmi je vaša mati. — Ko gledate te blage obraze, ali se vam ne budi v srcu posebno čustvo: prirodna, neizbrisna ljubezen otrokova do svoje matere?" „Neznane besede mi govorite, gospod! Nikakor ne morem pojmiti, kaj je mati, kaj ljubezen. Nikoli nisem čul ali videl kaj takega. Nihče iz našega rodu ne pozna osebe, ki se zove mati: nihče ne pozna lju¬ bezni. Mi poznamo samo glad in žejo, pokorščino in delo. Gledal sem v lice vsem petim starkam, toda do nobene ne čutim najmanjšega zanimanja; in če mi posadite nasproti vse te žene zaporedoma na stol očite izpovedi, tedaj bo vsaka po vrsti povedala, da čuti do mene prav tako malo, kakor do vas. O vsem tem pa hočem premišljati. Nekak notranji glas mi to veleva z nepremagljivo silo. Starost, onemoglost, mati, ljubezen! Srce me sili v premišljevanje; ali tako premišljanje mi je prepovedano. Pred menoj je strašni stol, ki razkrije vse. Ali mi je še možno uiti smrtni kazni? Ali nisem grešil že preveč, ko sem samo želel misliti?" 197 V tem so ženske sedle za mizo, pripravile pisno orodje, dale Rudovaru požirek nekakega soka, pri¬ trdile razne žice na stol in na Rudovarovo telo ter pripele nekaj posebnih žic v telefonsko zvezo z osrednjo vlado, kakor je to pojasnil četovodja. Po¬ tem najstarejša ženska Rudovaru prečita pisano vprašanje, on pa zameži ter govori razločno in po¬ časno: »Nenavadnega človeka ste ujele v svojo oblast, ve zvijačne, stare grdobice, in zelo se pokesate, ka¬ dar mi vrnete prostost. Porodil sem se okoli dvesto let pred vami in upam, da se bom življenja veselil še ondaj, ko bode že davno porabljen kolomaz, ki se izcvre od vaših teles. Nekdaj, ko so drugačni in boljši ljudje vladali tej zemlji, sem bil učitelj na vi¬ sokih šolali in bilo ni kemika in prirodoznanca v Evropi, ki bi smel reči, da me preseza v slavi in uče¬ nosti. Te slave nisem zaslužil toliko jaz kolikor moj prednik na učiliški stolici. Ril je skromna slovenska duša, jaz pa sem mu bil v svoji mladosti pridejan, da njemu, staremu možu, pomagam pri učenju, pri raziskavah in poizkušnjali prirodnih sil in tvarin. Mož je svojemu življenju, posvečenemu zgolj uče¬ nosti, zastavil posebno, skoro nedosežno nalogo. Umoval je, da se stara človek zato, ker prihaja z leti v živo telo nekaj snovi, ki kvarijo življenje in ker mu ne prihaja nekaj snovi, ki vzdržujejo življenje. Raziskaval je to preobilico na eni in nedostatnost na drugi strani ter naposled pr e umil tvoriva, ki naj se umetno pridado človeku, da se v truplu kvarne snovi zatirajo, hranilne snovi pa obnavljajo. Tako bi se življenje podaljšalo za nedogledno vrsto let. Ko so bila tista tvoriva teoretično zasnovana, se je lotil učenjak praktičnega sestavljanja in dobavljanja takega leka. To so bile dolgotrajne, težavne poiz- kušnje in pri vseh sem sodeloval tudi jaz. Pri teh poizkusih in raziskavah jsva našla marsikaj važ¬ nih, prej neznanih prirodnih sil in kemijskih spojin, ki jih nisva iskala; naposled sva vendar premagala vse raznadeje, dvojbe in ovire ter sestavila zaže- — 198 ljeni lek, ki se je popolnoma ujemal s teoretično formulo. Moj učenik je bil zadovoljen sam s seboj, in. to je bilo vse. Jaz pa sem slutil, koliko važna je la iznajdba in kako sčasoma preobrazi vse zdravil¬ stvo in vse družabno življenje. Živo se mi je sanjalo, kako bi zaslul in neizmerno obogatel, da je ta iz¬ najdba moja. No, moj učenik je bil star in že bolj na onem svetu; prišla bi mu bila vsa slava prepozno. Nikoli ni dal ničesar tiskati; zakaj vedno je pilil in v svoji skromnosti mislil, da še ni zadosti učen. Tudi svoj lek je hotel objaviti šele za nekaj let; kajti ho¬ tel se je s strogimi poizkušnjami na svojih starih kosteh in na drugih prepričati, da ga iznajdba ne vara. „Meni pa je bilo do slave in bogastva, bil $em mlad in nisem mogel čakati. Poskusil sem torej novi lek — a ne tistega za podaljšavo življenja — na svo¬ jem učeniku... Tako sem bil po okoliščinah pri- siljen, preseliti v večno življenje moža, ki se je vse žive dni trudil, da podaljša časno življenje svojega rodu. Sedaj je bila iznajdba moja in moji so bili vsi zapiski preučenega moža, ki je umrl brez slave. Naglo sem potem plezal kvišku na lestvi slave in učenosti ter bil končno imeniten učenjak, ker sem imel dober spomin in spretne roke za učenost svo¬ jega učenika. Po mnogih poizkusih, ki so se vsi izvrstno obnesli, sem objavil, kakšen lek sem izna¬ šel. Rabil sem ga uspešno pri mnogih ljudeh, seveda za drag denar. Ponudil sem iznajdbo na prodajo, toda kupce je plašila visoka cena. Nasproti pa so uprav tedaj, ko sem se menil oženiti, zavistni zdrav¬ niki zagnali hrup, da so v mojem leku strupene spo¬ jine in da sem najnevarnejši mazač in slepar. Moj lek je bil prepovedan, jaz pa vesel, da me niso vtaknili v ječo in da so mi vzeli samo profesorsko službo. „Dober znanec mi je bil — blaga duša — jezi¬ koslovec Slovogoj, ki pa je imel napako, da ,se je hudo sprl z vsakomer, kdor ni hvalil njegovih jezi¬ koslovnih muh. Ta moj prijatelj je pred nekaj leti 199 svojo učenost, ki je nihče ni hotel poslušati, svoje abecede, ki se niso nikoli pisale, in svoje slovnice o jeziku, ki se nikoli ni govoril, odnesel v neko za¬ kotje med visokimi gorami. Pridružil sem se mu za nekaj let, ko sem videl, da azijski divjaki, ki ne čislajo nobene učenosti, s kruto roko podjarmljajo in si osvajajo državo za državo v Evropi, iz doline sva se umaknila v neko goro, kjer sem našel pri¬ merno bivališče za taka dva učenjaka. Tam sem po naključju zapazil, da planinski orli mojemu leku sličen sok dobivajo v redki cvetici, rastoči na tistih gorah. Ob tem soku sva živela in se ž njim pomla¬ jala nad dvesto let. Kaj ne, častite stare kosti, takšen sok bi sprejele kaj vesele, da si preobrazite gube na licih v mladostno cvetje in da vam zaroji življenja žejna kri po otrplih žilah? Toda meni ni do vas. Moje namere lete gorostasno višje. Slovogoj evih slovniških teorij sem se naveličal do sita, šel sem do barbarov, ki so se vtem že nekoliko olikali, in pri¬ šel do vašega vesoljnega gospodarja. Pokazal in do¬ kazal sem tam svoja čuda in bila so spodobno spre¬ jeta. V plačilo nisem prejel denarja, ker tega ne po¬ znate; vendar je veliko moje plačilo. Sedaj sem gospodarjev doglavnik, vsa Evropa mi je pokorna, samo vrhovni gospodar ne; a tudi ta je v moji oblasti, ker sem mu razodel o svojem leku samo to¬ liko, kolikor meni koristi. Tudi on bode živel samo toliko let, dni in ur, kolikor mu jih odmerim jaz. Pekla me je le ena skrb. Prijatelj Slovogoj, ki edini ve pridobitev mojega soka, mora umolkniti. Ker pa gotovo molče edino mrliči, je moral umreti. Pil je moje kapljice, vinu primešane — in sedaj molči. Nad dvesto let -sem mu netil življenje, ki ni hasnilo niti njemu niti človeštvu. Imel sem torej pravico ustaviti tako umetno življenje, imel sem pa tudi dolžnost, v večno molčanje prisiliti dva sumljiva ovaduha, katerima je Slovogoj gotovo izblebetal mojo tajnost. Nekaj nadprirodnega imata na sebi, vendar se mi bo posrečilo, da ju dobim v pest, ka¬ kor se mi je doslej posrečilo vse,*če ne prej, pa 200 pozneje; saj imam časa, tega najdražjega človeškega blaga, v izobilju. Potem bom krotil barbarsko drhal Po vsi Evropi in Aziji; tisto azijsko budalo, ki se bo nazivalo vsemogočni gospodar, pa bo poslušno orodje v moji roki. Sedaj me je zopet volja, da se oženim, da zaplodim svoj rod in imam koga, ki mu smem oporočiti svojo tajnost. Pogledati sem torej račil med vašimi krasnimi ujetnicami, da si izberem nevesto po svojem ukusu, in ne takšne, kakor se izbirajo vašim možem. V tem ste me danes ovrle. Drugič me ne bodete več ovirale, ako bode imel ravno ta zavod čast mojega prihoda... »Odkod je moj rod, hočete tudi vedeti. Da ni¬ sem azijsko budalo, kaže duhoviti moj obraz; in če povem, da sem plemenitega kolena, tega ne ume- jete. Moji dedje so bili slovanskega rodu. Nekdo si je po blagi radodarnosti, ki mu jo je dopuščala ve¬ lika imovitost, pridobil dedno plemstvo. Plemiči so se potem pomadjarili. Od nizkega slovanstva jim je ostalo samo ime, nekdanje vroče slovansko rodo- ljubje se je obrnilo v črt do vsega, kar nosi slo¬ vansko srce. To je bila za tiste dobe navadna reč. Plemenita rodbina je počasi obubožala, kar je tudi navadna reč. Vi ne poznate plemstva, torej ne poj- mite, kako bridko čuti življenjsko breme zaveden vnuk slavnih in bogatih baronov, kadar mora s preprostim plebejcem tekmovati za vsakdanji kruh. Da bi laže nosil to breme, je moj oče oistavil svojo domovino in šel po svetu s trebuhom za kruhom. „Na tem žalostnem in tolikokrat brezuspešnem romanju izve, da je neki njegov prednik, tedaj še ne plemenit, založil precejšnjo vsoto na obresti, tako da se bodo obresti izplačevale, kadar glavnica do¬ seže izvestno vsoto. To izplačevanje se začne za malo let. Dobivali bodo obresti ubožni potomci ti¬ stega ustanovitelja, eden ali več, kolikor bode ubož¬ cev. Pri tej ustanovitvi pa je bil natvezen tesnosr- čen, a strog pogoj, da mora biti vsak uživalec te ustanove porojen na slovenski zemlji od slovenske matere in da mu mora biti materin jezik slovenski. 201 Krvavelo je očetu vroče madjarsbo srce; ali usta¬ nova je bila bogata. Šel je med Slovence, med dobre ljudi, in je dobil pri imovitem, poštenem Slovencu — prav pri očetu Slovogojevem — službo in kruh. Za malo časa se oče poroči z devico iz kmetske hiše. Jaz sem se potem porodil v kmetski hiši na slovenski zemlji, in slovenski me je naučila kmetska slovenska mati, ki ni vedela, da je njen mož baron; zakaj oče je zamolčal svoje plemstvo, da je manj bridko služil preprostemu kmetu. Ustanova je do¬ spela do izplačevanja obresti. Oče je dokazal, da je madjarski baron in pravi potomec tistega slovan¬ skega ustanovnika, ki je bil plebejskega rodu. Takoj sem pridobil uživanje ustanove do svoje prve stalne službe. Letno plačilo je bilo toliko, da sva se z oče¬ tom preselila v mesto in da sva mogla živeti po ba¬ ronskem stanu. Mati pa je ostala pri svojih kmet¬ skih roditeljih, kjer je dobivala od očeta in pozneje od mene potrebnih novcev za svoje skromne potreb¬ ščine. — Šolal sem se dobro, naučil sem se tudi prav dobro očetnega mgdjarskega jezika. Opustil pa sem materinščino in sem čimdalje bolj črtil ta jezik in narod, ki mi je dal neplemenito mater; saj to sovraštvo ni bilo prepovedano v ustanovnem pismu. Toda minilo je, ko sem videl umirajočega posled¬ njega Slovenca ... Tudi jaz sem poslednji potomec baronov Veseljenkov; moj praded, ki je založil usta¬ novo, pa je bil Stojan Veselin, vlastelin v Kraljevcu pri Sotli...“ „ „Bežimo od tod!" “ zakliče Samorad. „ „Sto- jan Veselin je bil moj očeI““ „Prepozno je!“ odgovori Plahtalič mirno. „Spo- minu na poslednjega svojega pravnuka ne uidete, najsi splavate tudi na zadnjo zvezdo v svetovnem prostorni" Samorad je izginil v tem hipu. X. Samorad zopet sameva, ne da bi si dalje želel Plahtaličeve družbe. Nosi in izpreletava se nad do- 202 linami in jezeri slikovitega Korotana, brez trdnega namena, brez jasne želje in brez zanimanja zase in za krasno zemljo pod seboj. Nepopisno utrujen, si želi spanja; toda zaspati ne more, ker nima telesa. Iznebiti se želi leva s človeško podobo, ali zopet se ustraši brezčasja in brezprostorja. Odloči se torej dalje begati po praznini nad zemljo. Najprej plava nazaj proti Triglavu, želeč, da sc vrne v sedanjost, v XIX. stoletje. Stopi na Triglav. Ali tam vidi samo sveže cve¬ tice, ki krijo grob Slovogojev, in orle, ki mirno čepe okrog gomile. Odtod splava proti domu. Vendar tudi tam ne vidi sedanjosti, ampak med logi in trav¬ niki razvaline znanih mu gradov in tržišč. Vrnitev v sedanjost mu je torej zabranjena. Priskutila se mu je nova Evropa razvalin in poživinjenih robov; zato se napoti v Ameriko, da bi videl, ali se ame¬ riška bodočnost razvija res po evropskih načelih, kakor je nedavno trdil tovariš Plahtalič. — Ta želja ,se mu izpolnjuje. Izprva plava proti za- padu tako urno, da ne vidi zemlje pod seboj. Po ma¬ lem se polega ta burnost in Samorad razločuje pod seboj zemeljsko površino. Zanimlje ga bohotna hrastova šuma, sredi nje lena, kalna reka z mno¬ gimi strugami in med temi strugami in soparnimi mužami razvalina mesta v velikanskem razmerju. Nehote se spusti med te podrtine in sede na vrh razpokanega zvonika, s katerega lahko opazuje raz- sežno prežalostno okolico, ki je vsa mrtvotiha, brez sledu človeškega bivanja. Dočim premišlja, katero mesto nekdanje Ev¬ rope je to razdorišče, se mu približa starček časti¬ tega obličja. Na pisanem turbanu ima diamant, ki se leskeče kakor solnce; odet je v zeleno svileno haljino in za rdečim širokim pasom nosi starinsko orožje z umetno okovanimi ročniki, ki so obsuti z biseri in dragimi kameni. Starček pristopi in se nemo prikloni, prekri- žavši roke na prsih. 203 Samorad ga gleda ves zavzel. Kar se spomni, da ga je že videi, ali pred malo dnevi ali morda pred nekaj stoletji na razvalinah mesta Babilona, ako tista prikazen po trditvi Abadonovi ni bila zgolj sanja. Starček de prijazno in sočutno: „Blagost ti, tožni duh iz zapada, ki hodiš sem¬ kaj žalovat po razpadu Evropine slave in veličave!“ Samorad odgovori: „ »Nisem duh, ampak živ človek iz devetnaj¬ stega stoletja; nimam pa telesnega života, ker sem svojega posodil nadzemeljskemu duhu. Dovolite, da vas pozdravim blagega znanca! Prijazno ste me sprejeli na razvalinah starega Babilona in me spre¬ miti v sijajno dvorano babilonskih kraljev. Tam sem ugledal kraljico Semiramido. Ko pa sem ji pri¬ tiskal poljub na ustnice, se je razpršilo vse okoli mene in padel seru na tla v Parizu v ječi, napol raz¬ streljeni." “ »Spominjam se tega sestanka pred nekaj sto¬ letji in oproščam vam tisto predrznost, da ste hoteli poljubiti slavno mojo kraljico. Davno je že temu in mnogo ste morali prebiti od ondaj, kakor se vam bere na obrazu. Hudo ste kaznovani, ko morate se¬ daj v Evropi gledati vse to, kar ste nekoč opažali z Nimrodovega stolpa. Saj ste celo podobni sedanji Evropi. Njeno kakor vaše telo je v oblasti azijskega duha. Vi pa ste zgolj senca in prazen spomin, ka¬ kor vsa slava nekdanjih evropskih gospodarjev te zemlje." „ „Kdo< ste vi, blagi duh?" “ »Nekoč vam tega v svoji žalosti nisem hotel razodeti. Sedaj je žalost minila... Genij sem Velike Azije in bivam sedaj slučajno tukaj, da primerjam razvaline vašega Pariza podrtini svojega Babilona. — Tukaj okoli se namreč prostira razdorišče mesta Pariza..'. Ali se še domišljate orjaških razvalin ba¬ bilonskih? Ali še pomnite, kako sem vam tedaj pre¬ rokoval, da bode Babilon celo v svojih razvalinah veličastnejši, nego je ta groblja blatnega Pariza? Izšlo se je, kakor sem prerokoval." 204 ,, ,,Blagi duh, prežalostne spomine mi budite!" " „Tako je, prijatelj moj! Nihalo na uri svetovne zgodovine je krenilo na našo stran. Sedaj je Azija gospodarica in vrača Evropi tisočletne krivice. Za nekaj stoletij se to nihalo vrne zopet na vašo stran in ponavljalo se bo tako nihanje semtertja stoletja in stoletja; vendar ne večno. Kajti naše zgodovinske dobe so proti večnosti krajše od enega nihanja na uri." „ „Res žalostne prizore morajo gledati moje oči, zavedene po krutosti nadzemeljskega duha, ki je vedno trdil, da mi bo služil in stregel!" “ „Pustiva tistega duha! Morda vam jaz odprem veselejše prizore." „Oprostite mi izpoved, da glede na to, kar sem dosedaj videl v novi Evropi, ne pričakujem količkaj veselega prizora! Videl sem ljudi brez svo¬ bode s krinkami na glavah in sem gledal vzgojo po načelih, ki se protivč vsem človečanskim nazorom. Država, postavljena na tak temelj, ne more biti srečna." “ „Prijatelj, ne govorite o sreči! Kdo je srečen? Ali ne samo tisti, kdoir se ogiblje sreče? Kako si mislite srečno državo, dočim zgodovina take ne pozna? Sploh se na našem planetu vse izpreminja, suče, obrača in nič novega ni pod solncem. Danes je na vrhuncu robstvo in krinka, jutri zopet svo¬ boda in prosta beseda. Danes vzgaja deco robska država, jutri prosta rodbina ali pa nihče. Človeštvo ne izumre, pa se tudi ne poboljša ne po tem ne po drugem načelu." „ »Bodočnost me ne zanimlje več. Izvolite pa odgovoriti perečemu vprašanju, kako je mogla Ev¬ ropa zagaziti v tak nečuven poraz. Za mojih dni je bila vsem učenjakom-zgodovinarjem verska resnica, da rodovi iz daljne Azije ne utegnejo več, kakor ob zvršetku starega veka, uničiti evropske omike in prosvete, stoječe na temelju krščanstva." “ „To so bile meglene teorije. Jaz vam pokažem istinita dejanja in njih učinke. Samo izvolite stopiti 205 z menoj v predor gore Šentgotardske. Tam je središče električnih zvez, najmanj iz tretjine sedanje Evrope, in veliko hranilišče listin in električnih posnetkov. Tam utegnete čuti govore, razzvenele pred stoletji, prav tako, kakor so se tedaj govorili; in ponove se pred vami obrazi,, položaji in kraji v vsi nekdanji svoji resničnosti. Takisto bodete lahko iz dalje opa¬ zovali vso sedanjost. Ne bo vam žal, če me spre¬ mite. Rad vas učim in časa imam za vas tudi sto let, ako me hočete in smete poslušati." # Naša breztelesnjaka ostavita mužnati gozd, ki se v njem pogrezajo in razkrajajo ostanki divotnega Pariza, in se bližata velikanom visoke Švice, katerih sivi vrhovi in ledena polja še vedno neizpremenjeno strme proti jasnemu nebu. Stopita na goro Šentgo- tardsko in v predor, ki je nekdaj rabil železnici. Po kratki hoji v temi se jima odpre krasna, z vijolasto in rumenkasto lučjo razsvetljena votlina, katere pro¬ stornost daleč preseza vse enake zgradbe devetnaj¬ stega stoletja. Tu notri se bavi množica ljudi v krin¬ kah in brez njih z opravki, katerih rokodelstvo in namen sta Samoradu popolnoma nova. Toda opa¬ zovati mu ni moči; ves truden sede v naslanjač in takoj ga objame neka nezavest brez sanj. Ko se za nekaj časa zbudi čil in okrepčan, povzame starček: „Rekli ste tam na pariškem gradišču, da je bila vaša evropska zadruga in prosveta zgrajena na trdni skali krščanstva. Tudi jaz poznam krščanstvo; saj je prišlo iz Azije, matere vzvišenih idej. Res čuda je ustvarila ta vera v zapadu; ali počasi ste se nave¬ ličali krščanstva in naposled je bilo državam in po¬ sameznikom samo gosta zavesa, za katero ste se čimdalje bolj odtezali krščanskim načelom in za¬ povedim. Iz stare zapovedi ste naredili novo: „Rabi svojega bližnjika, kakor bi bii samo zate na svetu!" Kakor so posamezni ljudje zagazili v nenasitno se¬ bičnost, tako so tudi države zanemarjale vzvišene ideale blagosti in pravice; in počasi se je slabil njih značaj v nestalnost smotrov, v zavistno tekmovanje 206 za slučajnimi koristmi in v vedno pripravljen napad naroda proti narodu. V tej nestalnosti brezplodnih velikih načel so največ odločevale umetno narejene parlamentarne večine. Te so ustanavljale zakonite naredbe po svojih nazorih. Te naredbe so trajale, dokler niso drugačne večine po drugačnih nazorih osnovale novih postav. Tako se je porajalo mnogo nezadovoljnikov in splošno nezaupanje v obstoj za¬ konitih položajev. Osebna oblast vladarjev je bila omejena po ustavah, in državniki, ki so upravljali državo v vladarjevem imenu, so se morali ozirati na glasove takozvanih narodnih zastopnikov in na takozvano javno mnenje. „Blagoir državi, kjer se zmerno rabi svoboda, ne da bi se kršila pravica, kjer so državniki raz¬ svetljeni in se zavedajo visokih smotrov svoje države, kjer so narodni zastopniki svobodno voljeni in vestni v svojem pozivu in kjer javna glasila oznanjajo prave, istinite misli in želje narodove! Toda take državne dobe so bile kratki jasni dnevi med brez¬ končnimi nočmi in viharji. Zakaj vsaka država je sestavljena od posameznikov in če posamezniki ne gojijo svobode, če niso pravični in nepristranski, če so se izneverili krščanskim nazorom, potem tudi ne moremo zahtevati, da bi bila celota vzvišena in vzorna nad posameznimi deli. Tako je često glas raznih parlamentov, v katerih je časih odločevala slučajna ali umetna večina, nasprotoval mnenju in zahtevam državljanov. .Novine, ki so bile največ orožje in orodje posameznih strank in denarstvenih mogotcev, niso bile glasnice pravega javnega mnenja, temveč so umetno narejale in zavajale javno mnenje po naročilu. „Tolikanj radodarna priroda je čudno skopa z genijalnimi možmi; in če se porodi genijalen mož, delujejo proti njemu človeške razmere, zavist in bo¬ jazen tako silno, da smemo smatrati za epohalen dogodek, če stopi genijalen državnik na državno krmilo. Bilo je tudi v poslednjih evropskih dobah genijalnih državnikov, ali vsak je bil kaj hitro iz- 207 podrinjen. Zavist tekmecev, krik nasprotne stranke in obča bojazen pred novimi idejami, vse to mu je izvilo 'krmilo iz rok. Državno umetnost pa so vedno dobro pogodili gladki možje navadne čelne visoko¬ sti, ki se, kar se tiče njih zmožnosti, niso dvigali nad sredomernost, dasi so mrli za občudovanjem sa¬ mega sebe. Taki možje :so bili strankam ugodni. Ogi¬ bali so se namreč vsake velike ideje, nobena stranka se jih ni bala, vsaka pa je pričakovala koristi od njih, ker so omahovali od stranke do stranke in se nagibali sedaj tem, sedaj drugim koristim, danes tako, jutri drugače, ako iso sploh mislili na jutri. — Tako so države počasi zagazile v brezdejansko, brezmiselno vsakdanjost in usihale so jim vrline kakor človeku, medlečemu od starosti. „Nič ugodnejši niso bili vzajemni odnošaji ev¬ ropskih držav. Ob zvršetku XIX. stoletja ste sklice¬ vali ljudske shode, ki so zahtevali splošno razoro¬ žitev, snovali ste društva, ki so težila na to, da se meddržavni prepiri rešujejo po mednarodnih so¬ diščih, in vsi skupaj ste pričakovali, da vas velika evropska vojska otme bremen oboroženega miru. — Neizvedne ideje, prazne sanje! Kako' naj se izvrši splošna razorožitev, kadar država državi ne verjame, da se vsaka razoroži hkrati, resnično in popolno! In naj se tudi vse razorože, vedno bo bolj oblju¬ dena, bolj omikana in bogatejša država še močnejša od manj razvite sosede in tej še vedno nevarna. Mednarodno sodišče bi bilo pač za prepire, v ka¬ terih gre za samo pravico. Toda za pozno Evropo so bila bolj važna vprašanja, tičoča se državnih ko¬ risti. So pa take koristi, ki se dosežejo samo na kvaro druge države, ali take, ki jih iz zavisti ali tekmova¬ nja druge države ne dopuste. To so vprašanja moči in sile; in takih ne reši nobeno razsodišče za ze¬ leno mizo, ampak samo kri in jeklo na bojišču... Slučaji, usodni slučaji, ki jih nihče ni slutil, so za¬ netili grozovito vojsko, kakršne do tedaj ni poznala zgodovina; vendar za njo ni nastopila doba, v kateri bi si narodi oddahnili in opomogli. Sklenil se je pač — 208 — mir, toda sebična korist drugih držav, ki so si tedaj, ko se je sklepal mir, prisvojile besedo, nenasitnost premagalčeva in neusmiljena ponižava premagane države so v mirovne pogoje vsadile kali prihodnjega razpora; in toliko da je bil mir slovesno oznanjen za večne čase, že se je pripravljalo na novo vojsko. „Dočim so države tekmovale v vojnih silah in v iznajdbah novih branil in gonobil, vse druge na¬ loge omikane države odkladajoč vsak dan od danes do jutri, so vzdihali državljani pod bremeni, ki so jih jedva premagovali, uporabljaje vse duševne in gmotne sile. Naposled 'pa opeša vsaka moč. Zemlja, kolikor je bila umetno in skrbno obdelana, se je izsesala. Izdelki tvornic in rokodelstva se niso mogli razpečavati, ker je rastoče uboštvo oviralo prodajo doma, v inostranskih deželah pa je bilo trži¬ šče zaprto, nekaj po tekmovanju dežela, ki so pro¬ dajale ceneje, nekaj po tamošnjih domačih izdelkih. —• Posamezniki so obubožali, zato je tudi državam nedostajalo sredstev. Tako so prišle države pola¬ goma pod tajno, a čutno oblast lastnikov velikega premičnega imetka. Ti denarstveni mogotci so tudi v državljanskem imovinskem razmerju rabili svoj razdorni vpliv. Načeloma so bili seveda ravnopravni drugim državljanom, kakor sta tudi maček in lev enega plemena; dejanstveno pa pravica v mogočnih rokah deluje vse drugače kakor v šibkih. Tako so ti mogotci potegnili v svoje roke plodnejša zemljišča in premogokope, boljše tvornice in prometna pod¬ jetja. Kadar pa nihče ni mogel dalje ž njimi tekmo¬ vati, so odločevali ceno živil in drugih potrebščin, delili blagost in imovinsko pogubo, narekovali javno mnenje; države so ob stroških izsesavanih držav¬ ljanov morale delovati na korist teh ošabnih last¬ nikov premičnega kapitala, povsod vplivajočega, nikjer ugrabnega in vedno sebičnega. „Posamezno ljudstvo v takem razmerju ni moglo uspevati. Nravstven vzornik ne more biti, kdor gleda dan na dan razuzdanstvo in krivičnost. Zadovoljstva tam ni, kjer je večina ubožna, a bogata 209 14 samo neznatna manjšina, ki si je bogastvo nakopi¬ čila, zloirabeč svojo svobodo ter imovinsko stisko držav in državljanov. Tako je počasi izginila domo¬ vinska ljubezen, ker je domovina kruh jemala, n e da bi ga dajala. Sploh je bilo vse tako kakor ondaj, ko je Bog naročil očaku Noetu, naj si steše ladjo. „Takšno zunaj še nekoliko sijajno, znotraj pa nepopravno in trhlo evropsko razmerje smo opažali tam v daljni Kini tem radostneje, ker smo se bali Evrope, dokler je uspevala v rasti prebivalstva, bo¬ gastva in vojne sile. Evropa — ali ostala Evropa — pa se je bala Rusije, ki se je počasi razvijala na ne¬ izmernem, rodovitem prostoru in je enako težila na Evropo kakor na južno Azijo. Oprezna skrb za svojo korist, evropski denar in evropsko orožje, vse to nas je napotilo, da smo se zvezali z Evropo za napad na nevarno Rusijo. Mi smo pritisnili od vzhoda, Evropa je udarila od zapada — in podrli smo Rusijo. Držeč se starih azijskih načel, smo po¬ bili ogromno množico ljudi po vsi Rusiji. Ko pa je minil prvi strah in trepet, tedaj smo milostno krotili zasvojeno Rusijo, tako da so se ljudje hitro spri¬ jaznili s prevratom in z novimi azijskimi gospodarji. Bili so namreč zopet siti in varni zunanjih sovraž¬ nikov in so pozabili svojo narodpo dinastijo, ponos narodne države in vso tisočletno zgodovino. V Ru¬ siji smo naselili preobilico domačega kitajskega pre¬ bivalstva — pridne, zmerne, varčne ljudi. Zemlja je bila rodovita, bogastvo in število prebivalcev nam je raslo naglo, in tako smo brez težave delovali na razvitek vojne sile, dočim je v ostali Evropi čim¬ dalje bolj pešala zemlja, pojemala množina in vrlina ljudi in se je povsod javljala trohljivost občih od- nošajev. Preden je zapadna Evropa spoznala svojo velikansko bedastočo, da je v razdor Rusije pokli¬ cala na pomoč čile kitajske rodove, in preden je od Amerike dosegla pomoč, za katero je moledovala proti nam, smo stopili naprej za korak, ki ga nam je narekovala skrb za naš obstanek, in osvojili smo si tudi ostalo Evropo bolj s strahom in z izdajstvom 210 nego po zmagah na bojišču. Ljudstvo gladnikov in sužnjev nas je sprejelo kot davno zaželjene rešitelje. Neusmiljeno smo podirali mesta in gradove, grozno smo morili. Obči strah, ki je obhajal ljudi, je bil temelj njih pokorščini. „Ko je bila vsa evropska celina v naših krepkih r okah, se nam ni bilo treba več ozirati na običaje in spomine stare Evrope, temveč bilo nam je do bodoč¬ nosti, da obdržimo pribojevani svet, da odpravimo možnost uporov in da Evropo, kot nekako kitajsko naselbino, uredimo tako, da ostane vedno zavetišče preobilemu prebivalstvu matere Kine. „Že v XIX. stoletju se je Evropa odlikovala po obilici učenjakov 1 in književnikov. Sluli so zlasti nemški učenjaki, ki so izumili dokaj globoko pre¬ mišljenih teorij, kako je vladati narodom in državam. Tiste teorije se pač niso mogle uresničevati, odkar ni bilo evropskih držav, ali utegnile so biti dobro tvo- rivo. Naša vlada je torej sklicala najpremetenejše kitajske državnike in sloveče evropske učenjake iz slehrne stroke državnih ved. Ta zbor je po teme¬ ljitih obravnavah izumil državno upravo našega evropskega Kitaja in ta uprava je gotovo vzorna, ker so jo osnovali izkušeni naši modrijani in izmed evropskih veleumov največ Nemci, katerih teorije so bile nekoliko slične našim nazorom. Ti privojevani učenjaki so se oprijeli naše države prav goreče in so nam služili zvesto in učenjaško marljivo, čim smo jih pridobili z visokimi naslovi in odlikami, kar nas ni stalo troška. „Poglavite obravnave so se tikale vere in svo¬ bode. — Kar se dostaje vere, je določil učenjaški zbor, da se odpravi krščanstvo; sicer pa sme vsakdo verovati, kar hoče. Krščanstvo se je prepovedalo, ker smo se že v starem Kitaju uverili, da načelno nasprotuje nepogojni vsemogočnosti države in brez¬ obzirni pokorščini državljanov. Zakaj pravilo: »Boga moraš bolj slušati nego ljudi" ne ugaja našim nazorom. Ali tudi evropski učenjaki niso zagovar¬ jali krščanstva. Nekateri namreč sploh niso imeli ■*- 211 14 * vere, nekateri so bili raznih ver, vsak o svoji trdeč, da je prava; in nekaterim je bila naravnost vzor tista država, v kateri se državno oblastvo nič ne ozira na verska čustva posameznikov. — Da se moremo krščanstva otresti in ogniti, smo vzeli v roke vso slehrno vzgojo mladine. Uspeh je bil nagel in j e presegel vse naše nadeje. Kar je bilo poloviti mla- dine, smo jo vtaknili v svoje nove zavode, starina evropska pa je pomrla. Nista zamrla dva človeška rodova — in že je bila vsa Evropa kitajska in vzgp; jena po naših nazorih. Seveda, v pomočkih nismo 'bik skopi in izbirčni; zato se nam je v nekaj desetletjih posrečilo, da smo raznarodili vse evropske narode, česar prej navzlic vsem naporom niso dosegli večji narodi proti manjšim. „Kar se tiče vprašanja svobode, smo takisto za¬ vrgli evropske nazore in državo uredili po azijskem načelu vesoljnega robstva. Uvaževali smo v tem po¬ gledu, da stane uprava z občim robstvom manj, da se državna vsemogočnost in neomejena oblast, ki so se za njo navduševali tudi evropski učenjaki, more izvesti samo na podlagi pokorščine, in da evropska prostost ni mogla ubraniti pogube vaših držav, dočim je naša stara kitajska država z azijskimi nazori pre¬ živela ves evropski srednji in novi vek. „Naši državi na čelu je seveda človek; ker pa ne poznamo Boga, zato nam je človeški vladar Bog in imamo ga za neumrjočega, vsevedočega in vsemo¬ gočnega. Nihče podložnikov ne sme izustiti, da mu je gledal v obličje, nihče slikati njega podobe, nihče izgovoriti njegovega imena. Upravo ogromne države vodijo mnogi državniki, kakor drugače ni možno. Kdo je med njimi višji, kdo nižji, nihče ne ve in ne sme vprašati. Vsem je zapovedana stroga zvestoba in odkritosrčnost. Mišljenje vsakega državnika pa se nadzira z nekim stolom očite izpovedi, čigar delo¬ vanje ste že videli. Za vsako pregreho, za vsako kvarno nakano najvišjih državnikov in takisto naj¬ nižjih podložnikov pa stoji smrtna kazen, ki se iz¬ vršuje brez nobene milosti. 212 „Ker je vlada vseh ljudi mati, vzgojiteljica in strahovalka, zato nimamo zasebne imovine, ne po¬ damo rodbine, dedovinskega nasledstva in vzajem¬ nih pogodb in še pojma nimamo o tem, kaj je pravo, naj pravosodje. Nihče nima pravic, vsakdo ima samo Pokorščino; zato smo pa tudi vsi enaki in državna °blast razpolaga z našim življenjem in z našo smrtjo Popolnoma svobodno. Davkov nimamo, ker dela Vsakdo za državo brez osebnih dohodkov, celo de¬ narja ne poznamo; saj bi ga tudi ne mogli rabiti, ker nimamo nič prometa. — Vidite, tako preprosto se vlada pri nas in tako malo časa je trebalo, da je v Evropi umrlo krščanstvo in se je iztrebila vsa svoboda! „Vendar naša država ni enostavna. Veliko ra¬ nimo učenjakov, dasi zdelujemo brez bogoslovcev, Pravnikov in modroslovcev. Zadoščajo nam zdrav¬ niki, tehniki in upravniki... Zdravniki prirejajo dvež za vse državljane, in to tako popolno, da ne Potrebujemo lekaren. Pri nas ni bolezni in kuge in ljudje so trdni še v pozni starosti; zakaj tudi ne? Saj ?rna vsakdo primerno hrano, zdravo telo ter obleko *U stanovanje, vedno podložno zdravniškemu nad- Sorstvu. Zdravniki preiskujejo duševne in telesne ^možnosti vsakega državljana, družijo in razdružu¬ jmo naše zakone, oddajajo novorojence dojnicam, deco v primerne šole, mladino v delavnice in odlo¬ čujejo, kdaj prestani življenje pohabljenca ali one¬ moglega starčka. Naši tehniki daleč presezajo svoje amerikanske tovariše. — Železnice smo odpravili; kajti država jih ne potrebuje. Tudi bi jih ne mogla Vzdrževati, ker so naši predniki porabili malone ves Premog. Porabljamo pa vsako vodno moč in izko¬ riščamo, kolikor možno, električne sile. Kako bi s icer mogli razsvetljevati svoje podzemeljske zgradbe, r abiti toliko vročine za razna izdelovanja in vzdrže¬ vati krdela redarstvenih zrakoplovcev in povsod Vazprežene telegrafske in telefonske zveze? — Jako se *Udi trudimo, da obnovimo plodovitost zemlje, ki so Vam jo predniki ostavili vso izmolženo. Zasadili smo 213 gozde ob morju in na gorah ter zajezili veliko rek- Naše pridne roke in naš um ter voda, luč in gorkota izpod neba, vse to. zopet prenovi Evropo, da bo to, kar je bila pred tisoč leti. — Sedaj seveda Evropa ne more živiti toliko ljudi kakor nekdaj — in država mora skrbeti, da ni lakote in potrebe. Zato se pri nas leto za letom preračunja, koliko se sme nastopno leto narodih novih državljanov, glede na povprečno število usmrtitev in na pridobitev novih virov za hrano državljanov. Ta račun ni lahek, kakor m lahka razvrstitev prebivalstva v opravila in okraje, da jih tukaj ni preveč in tam ne premalo, da se n e izdeluje neke potrebščine preveč, neke. premalo in da se nikjer ne vgnezdi nezadovoljstvo ali kaka p°' sebna navada. Iz tega ozira se vam morda opraviču¬ jejo tiste krinke, ki jih nosijo ljudje, da ne poznajo drug drugega in da se ne morejo pogovarjati, ak° niso pod nadzorstvom, posebe odločenim, da pazi na občevanje. 1 ' Starček umolkne, Samorad pa meni: „ »Oprostite, častiti genij, da izrečem nekaj po¬ mislekov proti vaši državni osnovi. Zdi se mi, da tujci vašo državo še hitreje podero nego ste vi Evropo." “ Starček odgovori: »Priznati moram, da je tudi naša država 'kakor vsaka človeška reč nepopolna in podvržena smrti- Vendar se napada tujih narodov in poraza še dolg 0 ne bojimo. Evropa in največji del Azije je sedaj ena složna država, prijateljsko združena z ostalo so¬ rodno Azijo. Napasti bi nas utegnili samo Američani iz Amerike ali iz Afrike; toda temu ni povoda- Vedno imajo prepire, vedno državne prevrate; zato ne morejo pripraviti velike napadne vojske. Repub¬ likam, kakršne so ameriške države, tudi ni dana tista poželjivost po tujih deželah, ki so jo podedovalo monarhije že iz Nimrodovih časov. Dalje je v Ame¬ riki še dosti rodovite zemlje, dosti premoga, dosti prostora pridnim ljudem, prebivalcev pa še. vedno premalo. Cernu bi z nevarnostjo iskali v tujini, kar 214 Se jim varno in -obilo ponuja doma? Kot praktični ljudje bi pa tudi spoznali, da si svoje moči, svoje blaginje ne povečajo prav nič, ako si -osvoje našo državo. Naših ljudi ne rabijo, ker jih ne morejo privaditi drugačnemu delu in življenju; naših pri¬ delkov ne potrebujejo in naša hrana jim je strup. Nasproti pa mi ne potrebujemo njih izdelkov; njih kruha in mesa cel-o uživati ne moremo, ker nimamo zob. Ne čudite se temu! Naša hrana je vedno mehka in ker zanjo ne potrebujemo zob, nam izpadejo, največ že otrokom ne zrasto drugi zobje. „Kako pa naj pridejo Američani v naše zemlje? Ob morju je povsod gost les, poln zverine. Ceste ni nikjer, takisto ne hiše, ugodne za njih potrebe; ogle¬ duhov in vodnikov ne morejo najti, ker nihče ne ve, kaj se nahaja dan hoda za njegovim začasnim biva¬ liščem, kje so naša skladišča, kje je sredina naše moči in vlade. Pripetilo -se je že čest-o, da je priplula tuja ladja v naša prirodna pristanišča. Redarji-zra- koplovci so jo takoj zapaziti in naznanili. Odplula je na dotično mesto zrakoplovska četa in je z varne višave na ladje spustila steklene oble. Te oble se raz- lete na ladji ali na vodi in razširijo živ, tudi na vodi neugasen ogenj in omoten smrad. Tako pokonča ladje ogenj, ljudi pa strupeni smrad. Vse smo takoj Uničili in nikogar nismo pustili, da bi povedat svojim rojakom, kako so ise pokončali njegovi to¬ variši. Tako še danes smatrajo našo zemljo zd deželo, s katere bregov se nihče ne vrne. — Če nas napado z veliko silo, postavimo pa tudi mi veliko hrambo proti njim, preden znatno prodero- v deželo. Naša zrakoplovna vojska bo sovražnika gonobila z elek¬ tričnimi streli, z ognjem in morečim plinom; brez opasnosti se bo gibala v zračnih višavah in srčno napadala tuje nasilnike; zakaj branila bo po srčnem nagibu sebeohrane svojo krušno mater in se ne bo bojevala samo na povelje ali iz takozvanega patri¬ otizma ob lačnem želodcu, kakor nasprotna vojska." 215 Samo rad meni: „ „Prav vaši podložniki, vzdihujoči pod krutim trinoštvom, ne bodo zvesti branitelji svoje države. Robovi so in robovo orožje je izdajstvo. Slični bodo poslednjim evropskim domobrancem, ki so se tudi napadalcem vdali na milost in nemilost, pričakuje — ako ne poboljška — vsaj izpremembe svoje usode." “ »Motite se, prijatelj!" nadaljuje starček. „Vam je bila država malik Moloh, ki ste mu žrtvovali život in imetje, tožeč, da vam preslabo vrača vaše žrtve. Vam je bila država idealna vsota narodovih moči, predstaviteljica njega slave in prosvete. Toda kdor je gladen in ubožen, se ne ogreva več za državo, ki mnogo jemlje in malo daje; kdor je sam oslabel, se ne zanaša na moč združenih oslabelcev: in za na¬ rodovo slavo in prosveto .se ne zanimlje propalo ljudstvo, kateremu celo ni več do osebnega poštenja. „Mi ne delujemo z ideali. Pri nas je prva: siti želodec. Zato so naši siti državljani zadovoljni in ne modrujejo o možni izboljšavi svojega stanu. Mi smo tudi vsi enaki in nihče izmed nas ni videl boljšega življenja od svoje brezskrbne vsakdanjosti. Vaši državljani pa so vse dni gledali razliko stanov in gladniki — nezadovoljniki — so v svoji prostosti negovali tisoč neizpolnjivih želja ter zajedno obupa¬ vali o neprehodnosti potov, ki naj drže do sreče. Izdajstvo je bilo pri vas prirodno; pri nas bi bilo nezmiselno, ker nihče izmed nas ne more od njega pričakovati najmanjše koristi. Očitate nam robstvo. Robstvo je samo tam, kjer sta sluga in gospod. Te razlike pri nas ni. Robstvo je bilo pri vas, najobčut- nejše robstvo! Težak, sluga, rob je robotal na vse pretege za majhno mezdo in ne vedoč, kje bo obe¬ doval jutri. S kakimi čustvi je gledal potrato in raz¬ košje svojega gospodarja, ki si je prigrabil milijone s svojo lokavostjo in z žulji svojih težakov! Najhujše pri tem pa je bilo, ker so vašemu robu vsak dan trobili na ušesa, da smo vsi bratje in da ima uborni težak prav toliko pravic kakor bogatin in da mu je 216 takisto odprta pot do milijonov, potrate in razkošja kakor milijonarju. Dobiti je izvestno tudi pri nas nezvestobe ali nepokorščine; toda taki slučaji so redki in kazen je pregrehi za petami. Toda malokdaj pride do kazni, ker vsakdo ve, da ji ne uide, ako se je pregrešil. Da se boje kazni, to je najjačje varstvo proti zločinstvu." „ „Menim, da prav s svojimi naglimi kaznimi brez kazenskega zakonika ustvarjate velike kri¬ vice." “ »Nikakor!" nadaljuje starček. „Vi ste v pravicah in v pravosodju vedno poizkušali, vedno izpremi- njali, delali izjeme in pridržke, kakor da vas peče vest ali da nečete izvrševati prava vselej nepristran¬ sko. Izumili ste celo porotna sodišča kot zaščitje proti možni pristranosti državnih sodnikov in ste bobnali, da je to velika svobodnostna pridobitev, dasi ima državna oblast pravico, ob gotovih slučajih porotna sodišča nadomestiti z izrednimi sodišči in zločinca postaviti pred porotno sodišče, ki ni pri¬ stojno glede na mesto storjenega hudodelstva. Uča¬ kali ste tudi porotna sodišča, tako sestavljena, da se je v porotniškem mnenju bolj izražala strankarska strast ali narodna mržnja nego pravno čustvo. Pri nas se sodi drugače in nepristransko. Kaj je kaznivo, vč že vsakdo po svoji vzgoji in ne potrebujemo za to pisane knjige. Sodno postopanje pa je jako eno¬ stavno. Velik nemški učenjak nam je izumil stol očite izpovedi, kar pa ni tezalnica, ker mi ne po¬ znamo torture nekdanje omikane Evrope. Človek, osumljen zločina, se posadi na takšen stol in pove na vsa vprašanja čisto resnico. To izpoved poslušajo trije možje, izžrebani sodniki, ali po telefonu ali iz oči v oči. Sodniki tudi sede na takih stolih, torej izreko sodbo po vestnem svojem prepričanju. Če prisodijo na kazen, tedaj se zločinec takoj usmrti z elektriko, ne da bi ga še odvezali od stola. Ako pa je oproščen, izpije nekov sok, da pozabi vse, kar je govoril; in odveže se od stola. Tudi sodniki izpijo po sodbi tisti sok, da pozabijo zločinca, zločin, in 217 sodbo... Izvolite pogledati tja v nekdanji Korotan, tam zapazite dva človeka, ki sta nedavno prebila smrtno kazen. “ Dočim se pripravlja žica za ta pogled v daljo, pripoveduje starček, da se trupla navadnih obso¬ jencev pošljejo v kemijske tvornice, kjer jih raz¬ kroje in koristno porabijo kakor vsa druga človeška trupla; kajti mrliči se ne pokopavajo. — Nenavadni zločinci se pa javno izpostavijo, j,Vsak tak zločinec je sam svoj kip. Vi ste stavljali spomenike slavnim, zgodovinskim osebam, da ste se bahali ž njimi. Mi jih stavljamo zločincem, da so v svareč zgled. Ob¬ sojenčevo truplo se odpre in se potem napoji s po¬ sebnim strojem tekočine, ki se hitro strdi kakor kamen. Ta kamen, pristni obsojenčev stas, se postavi na podnožje, v katero je vdelana bronasta plošča, ki naznanja, kaj je kip zakrivil." Samorad pogleda skozi temno okence na koncu pripete žice in takoj ugleda dva človeška kipa. Obraza sta bila kakor živa, samo oči so osteklele. Prvi kip ima napis: L. 18. 4. X. IV. 5. 9. I. „Želel je svobodno misliti." In na drugem se čita: X. 81. 5. VII. D 170. 2.111. „Dvojil je o neumrljivosti našega vladarja." Prvi kip hrani okamenele ostanke vodje zrako¬ plovih četi, drugi pa učenjaka Rudovara. Obe osebi poznamo iz prejšnjega poglavja. Vzgrožen gleda Sa¬ morad ta spomenika in miluje poslednjega svojega pravnuka. Genij Velike Azije nadaljuje: „Vi ste kaznovali samo hudobno dejanje, pu- stivši božji pravici kaznovanje zlobnega naklepa. Mi ne priznavamo Boga, zatorej nam ima država božjo oblast in pravico, kaznovati tudi zlobne naklepe: zato sta onadva okameriela. Zakrivila sta najzlob- nejši, najnevarnejši zločinstvi: zločinstvi, ki sta na- 218 perjeni proti obstoju in bistvu naše države. Kjer velja splošna pokorščina, kjer ima državna oblast misliti in skrbeti za vse in za vsakogar, tam ni pro¬ stora svobodnim mislim, tam se misli edino to in tako, kakor je zapovedano vsakomur. To je talca doslednost, da se ne smete čuditi, če smo zraven krščanstva prepovedali tudi vso umetnost, vse pesni¬ štvo in modroslovje, vso zgodovinsko in govorniško vedo. Mi nimamo leposlovja, ne poznamo nekdanje vaše splošne omike in našim matematikom bi se zdelo smešno meriti tek nebeških zvezda ali se ukvarjati z vprašanjem, ali se suče zemlja okoli solnca ali solnce okoli zemlje. Svobodno modrovanje bi nam izpodkopalo vso državno osnovo: saj ne smemo dopuščati, da bi kdo drugače mislil nego delal, namreč prvo svobodno, drugo nesvobodno; kajti skoro potem bi ljudje zahtevali svobode tudi v dejanju. — Takisto je zločinstvo, naperjeno zoper bistvo naše države: dvojiti o neumrljivosti našega vladarja. Ker ne poznamo nadzemeljskega gospo¬ darja nad človekom, prisvajamo popolnoma do¬ sledno božja svojstva svojemu pozemeljskemu vla¬ darju; verovati moramo, da je on popolno bitje, ob¬ darovano z neumrjočnostjo, vsemogočnostjo in vse- modrostjo. Kdor misli, da je naš vladar človek ka¬ kor mi drugi, ta čini pravo veleizdajstvo. — Sicer ste nekaj enakega poznali že v stari Evropi. Tedaj ste pač z ustavami omejevali osebno oblast svojih vladarjev; toda vladna uprava vam je bila vsemo¬ gočna, neumrjoča, in težko bi bil pri vas ušel kazni tisti, kdor bi trdil, da celotno poslovanje državne uprave ni nezmotno." „ „Vaša država trapi človekovo bistvo, razvoj in blažitev duha; zato ne more imeti stalnosti. 41 “ „Mi ne trapimo duševnih moči, mi jih samo urejamo, da vsakdo služi celoti in da se ne ustvar¬ jajo sredobežne sile. Kam ste vi zabredli s svojim prostim razvojem duševnih darov? Poglejte pa na¬ sproti našo mater, Kitajsko državo! Poznali ste jo že nekoliko v XIX. veku. Katera država se je mogla 219 tedaj meriti ž njo, kar se tiče starosti in števila pre¬ bivalcev? Naša sedanja država pa je osnovana strožje nego stara Kitajska. Mi smo za nje ustano¬ vitev porabili vse izkušnje domačega Kitaja in vso učenost osvojene Evrope; mi imamo izdatnejših, na¬ prednejših pomočkov za svojo ohranitev in ne toliko nevarnih tekmecev kakor nekdaj Kitaj, ki je sedaj z nami prijateljski zvezan. Do nedogledne bodoč¬ nosti se nam ni bati napada in poraza od nikogar. „Vendar se pogubi tudi naša država in po Ev¬ ropi, ki smo jo zasadili z gozdi in jo izpremenili v rodovit raj, zagospodari zopet evropsko pleme, ki bo uživalo plodove našega truda in naše varčnosti. Zgodi se to pozno, vendar zgodi se pač. Nič stalnega ni pod solncem, katero tudi ni večno. — Tudi naša država se mora pokoriti zakonu vseh človeških na¬ prav. Postarali se bodemo in umrli, in tiste prirodne sile, ki delujejo na to, da iz trohnobe zaklije novo življenje, razdrobe tudi naše carstvo. Vsako bitje nosi v sebi kal smrti. Smrtna kal evropskim državam je bila svoboda: našo državo zamori prav to, kar jo sedaj vzdržuje: robstvo. V robski pokorščini zamre počasi vsa volja in opeša ves razum. To opešanje duševnih sil prestopa in se množi od roda do rodu. Enotno vladanje po neizpremenjenih načelih in de¬ litev vsega delovanja med posamezne izvežbance, ne da bi se roka in duh kdaj bavila z drugim opravilom in ne da bi človek kdaj užival nenavadnih razvedril, to dvoje učinkuje tako, da posamezniki ne vzmo- rejo več napredka in novih iznajdb in da vsa državna uprava okosteni. Med državljani se javlja topoglavost, blaznost; m nože se samomori. Državni stroj pa celo v navadni vsakdanjosti ne zdeluje, kakor bi moral in kakor je posloval nekdaj; v nena¬ vadnem slučaju pa odreče vse poslovanje. Tako pridemo do splošnega poraza... „Taka je človeška nrav! V sredi, v zmernosti ne ostajamo, ampak begamo od skrajnosti do skraj¬ nosti in ondi zagazimo do robov, ki nas strmogla¬ vijo v prepad. Videli smo vaše države, osnovane na 220 temelju krščanstva in svobode, videli smo, da ste ostavili krščanstvo in da vas je svoboda vseh proti vsem, svoboda, izvedena do skrajnosti, zavedla v prepad. Posnemati nismo smeli vaših zgledov; mo¬ rali smo poiskati nasprotno stališče. Zgradili smo torej državo na temelju materializma in robstva ter zabredli v nasprotno skrajnost. Lepo se da učiti zmernost: „Sustine et abstine", t. j. pokorščina ne sme zatreti svobodne volje in misli, svoboda pa ne sme ubraniti podrejanja posameznikov pod višji zakon in ne ozira na enake pravice in koristi bliž- njika. A državam kakor državljanom je treba ide¬ alnosti, povzdigati morajo duha kvišku in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi za nasičevanje ne¬ nasitnih strasti in država ni zgolj narod v orožju. Res: vsakdo pozna resnico takih naukov, toda ravna se po starem reku: „Video meliora proboque, de- teriora sequor...“ Kadar je mera polna, tedaj nas strahuje nadzemeljski vladar, najsi ga priznavamo ali ne, in kaznuje narod z narodom, skrajno svo¬ bodo s skrajnim robstvom, Evropo z Azijo, Azijo z Ameriko in obratno. Tako se vrti kolobar človeške usode od stoletja do stoletja; kar je danes na vr¬ huncu, to se nagne jutri nizdoli, da zopet vstane. — Tako je naša svetovna zgodovina — svetovna sodba: večno strahovanje večno se ponavljajoče človeške zlobe in bedastoče, danes tako, jutri drugako, bistveno pa vedno enako — ker nič novega se ne zgodi pod solncem!" # To izrekši, se starček razprši v sivo brezlično meglico. Samorad pa zre začuden predse in sanjavo pre¬ mišljuje, ali je bil ta starček oseba ali prikazen, ka¬ kor morebiti nedavno na babilonskih razvalinah. Ali so bile njega besede, ki tako spominjajo Aba¬ dona, iskreno mnenje ali mameče slepilo? Dočim tako omahuje, se jame megla gostiti in iz nje vzrase človeški stas, ves podoben Samoradu, kakršen je 221 bil pred. štirimi leti v cvetju in zadovoljstvu zlate mladosti. Samorad se preplaši in zakliče: „ „Kdo si, zlobni duh, ki me trpinčiš, očitajoč mi nedolžno moje lice iz dobe vzorov in blagih želja?" “ Prikazen odgovori: „Nisem zloben duh, ako ti očitam dobo, ko še nisi poznal kesa in obupa... Bil sem ti zvest spremljevalec po dejanski zemlji in ob breztelesnem beganju v sanjavi bodočnosti. Cesto sem te svaril, toda bil si gluh in se nisi oziral name. Zopet te hočem opominjati; toda vrniva se najprej v istinitost XIX. stoletja in posetiva mojo in tvojo rodno hišo." Samorad gleda očito vesel domači dvorec, ki še vedno kaže blaginjo in ukusni red svojega gospo¬ darja, drevje, upognjeno pod ovočjem, trsje, polno zažetega grozdja, kozolce, natlačene s snopovi, in povsod vesele obraze ter vidni blagoslov božji. Na misel mu pride huda ura ob požaru njegove pri¬ stave, ki jo danes vidi nepoškodovano. — To vse ga nekako vznemiri, da vpraša mladeniško prikazen: „ „Povej mi, sprem n ik, kdaj sem poslednjič gle¬ dal svoj dom?" “ „Čas merim, kakor ti," odgovori prikazen. „Če ti ne veš dneva, meni tudi ni znan. Sicer pa nama gre za bodočnost, da živiš in ne umiraš samo, kakor ves ta čas, ko so te vezale spone Abadonove. Moč imam do zlega duha in opominjam te, da se mu od- rečeš in zahtevaš nazaj život in prostost." Toliko da prikazen to izusti, pristopi Abadon, kakor bi bil vzrasel iz tal. Tudi Abadon ima Samo- radovo lice. Samorad se zopet ustraši svojega obraza. Kakor je lice, ki mu ga očita mladeniška prikazen, zdravo, bodro in sočutno, tako je tisto, ki ga nosi Abadon, strastno — medlo in utrujeno — pokoja želeče; Samorad bi gotovo slastno segel po prvem licu, ako bi smel voliti. Abadon upre togotne oči v prikazen; ta pa se ne gane, ampak govori obrnjena k Samoradu: 222 — »Najprej vedi, da ta zli duh, ki se je sedaj pri- smradil semkaj, nima moči do mene in tudi do tebe ne, dokler mi pustiš, da govorim s teboj; odpri torej mojim besedam ušesa in -srce! Jokati moram po tebi, kakor so nekoč po očaku Jobu jokali njegovi prija¬ telji! Jobu je ostal zdrav vsaj duh; tebi pa ni ostalo nič. Svoje truplo si zamenjal za ta ostudni meh, od katerega še senca ni tvoja, ampak Abadonova. Tvoja volja ni več moška, ampak je kakor jesenski list, ki ga prenaša veter od grma do grma. Tvoj um pa deluje tako, kakor da ista opešala ves spomin na tvojo nekdanjo zavest in vsa razsodnost. Moreš li odgovoriti, čemu motriš meglene obraze nastopnih stoletij, ki te nič ne peko, in zapiraš oči jasni se¬ danjosti, v kateri živeti in delati je tebi dolžnost? Ali si zadobil količkaj tiste obljubljene koristi za svoje dejansko življenje, ko si gledal črkobera Slovo- goja, brezznačajnika Rudovara in na razvalinah ev¬ ropske prosvete človeške patvore, poživinjene po azijskem trinoštvu? Ali si se kedaj v svoji peklenski obmani vzpel do sodbe, da je vsa ta bodočnost, ki je mikala tvoje oči, zgolj premišljeno sleparstvo? Ali si se kdaj zavedal, da si utopljen, izgubljen, če ja¬ draš dalje s tem vetrom na svojem čolniču brez krme? Ne želim, ne pričakujem tvojega odgovora; sam bom odgovarjal. Razgrniva sliko tvojega živ- ljeenja — ako se sme življenje imenovati tako brez¬ voljno, brezumno opotekanje — od danes nazaj do tistega dne, ko te je Abadon potegnil iz Save; raz- motriva tvoje bedastoče in tvoja potovanja; potem pridem morda do zadovoljstva, da nisem govoril gluhim ušesom. „Kaj si videl in čul iz dobe po XIX. stoletju? Zgolj zlobo in bedastočo, vojsko bratov proti bra¬ tom, splošno dirjanje v prepad, poraz svojega na¬ roda in vse Evrope, zatem robstvo, kakršnega doslej ne pozna človeška zgodovina. Vse si videl peklensko- črno, brez najmanjše iskrice nebeškega ognja. Se¬ stavno si se uvajal v tisti Abadonov pesimizem, ki je žalostna, sramotna maroga našega veka, gono- 223 ben zločin in podla bedastoča... Član si človeške zadruge in navdan si bil blagih upov in namenov. Kazalo se ti je, kako se človeštvo naposled poživini, in predočeval se ti je podli značaj poslednjega tvo¬ jega potomca: to vse z namenom, da sam ne čislaš življenja, da se ti življenje priskuti kakor naloženo breme in da bo dovršetek vse tvoje omike, vseh tvojih blagih naporov značaj, kakršnega si videl na Rudovaru... „Član si majhnega naroda, ki se vztrajno bori za svoj obstanek in za svojo čast. Kazalo se ti je, kako je propadel v smešnost in podlost in naposled malone uničil samega sebe: to vse z namenom, da se iznebiš ljubezni do rodne zemlje in se otreseš tistega prirodnega čustva, ki te veže na tvoje rojake. Tako dosledno si se pojil s pesimizmom, da si verjel prizore, ki nasprotujejo zakonom prirode in večne pravice ter vsem pojavom človeške zgodovine. Tako te je sestavno vzgajal tisti duh, ki te izvestno ni za¬ stonj otel iz savskih vrtincev. Otel te je zase, za svoje kraljestvo, ki ti ga je nedavno slikal tolikanj peklensko; in sedaj te vzgaja zase, da bodeš nekoč propovednik njegove blagovesti — razčlovekujočega pesimizma. Plahtalič, Siovogoj, Rudovar in tisti ge¬ nij Velike Azije, ki si ga našel na razvalinah mesta Pariza, vsi so bili zgolj Abadonove prikazni, kakor je laž tisočera, resnica pa jedna; laž prikupna in vabeča pod krinko resnice, dočim je resnica pre¬ prosta in trpka. Najprej si nosil obroč na vratu — sramotno znamenje robstva; potem si zabredel še globlje, zamenivši svoje telo za ta prazni lev. „Tvoj lev je pristna slika sedanjega pesimizma. Zavedeni po napačni vzgoji, slečete dejanskega člo¬ veka, ustvarjenega po božji podobi, zavržete svojo krepost in zaupanje v samega sebe, svoje verstvo in narodnost, a hkratu oblečete lev Abadonove podobe: brezbistven lev domišljave in skepticizma, lenega fatalizma in plašljive brezupnosti. V tak lev potla¬ čeni, čutite pač svojo ničnost in sodite potem, mereč ves svet po sebi, da je človeštvo prokleto v ničnost 224 in da so ljudje na zemlji res samo zemeljski metež, kakor ti je nekoč laskavo očital novi tvoj bog Abadon. „Tako omamljen, si gledal skozi Abadonove na¬ očnike in iz njegovega leva človeško zgodovino mi¬ nulih in bodočih časov. Čuda torej ni, da si videl slikano vse mračno na mračno, zgolj človeški pre¬ pad in poraz in nikjer vesele nebeške luči. Vendar je neovržena resnica, da človeštvo napreduje in da se blaži. To resnico nam razodeva prav statistika, na katero se je skliceval Abadon in se sklicujejo tako radi pesimisti, dokazujoč prepad človeške za¬ druge. Statistika, ta najnovejša veda, ki je dokazala čudovito rednost tako v pojavih prirodnih slučajev kakor v činih proste človeške volje, veda, ki kakor pristna fotografija istinsko razkriva razmerje člo¬ veške družbe, ne dopuščajoč olepševalnega slikanja ali Potemkinovih vasi: ta statistika nam pač podaja važni nauk, da so bedastoče in zlodejstva ne samo učinki strasti in napak posameznih ljudi, temveč takisto posledice splošnega stanja človeške družbe v dotični dobi. Toda nudi nam tudi važnejši in tola¬ žilni nauk, da vsak napredek v državnem redu in v splošni omiki, vsaka poboljšava v pridelovanju in v občilih, vsaka nova koristna iznajdba blagodejno in stalno vpliva na človeško družbo, in to v vseh ozirih in mnogo hitreje in jačje, nego smo priča¬ kovali. Nič ne ostane samično in brez posledic. Ne topi, strašljivi fatalizem, temveč živa, blagodejna po- boljšljivost človeške družbe odseva iz matematično gotovih podatkov statistične vede. Ta veda nam kaže, da za izboljšanje človeštva ne potrebujemo novih kazenskih prepovedi ah novih verskih zapo¬ vedi, temveč edino le napredovanja povsod načete splošne izobrazbe in razumnosti. Sploh nam podaja statistika tolažilno gotovost, da napredujemo z omiko vred, da se človeška zloba manjša, da se lajša gmotna beda nižjih stanov in da se množi splošna materijelna in idealna imovina. 225 15 „Vi, mladeniški pesimisti z nazori umirajočih starčkov, poudarjate, da človeštvo hira in da se stara zlasti Evropa. Res se staranju in razpadanju po dovršeni dobi svojega razcvita in svoje moči na¬ rodi takisto ne morejo izogniti kakor ne posamezni človek. Tudi duh vsega naroda ali naroda kot celote nima življenja brez meja. Kadar je doseženo naj¬ boljše, nam mora ugajati slabše, ker se vedno po¬ raja novina; in kadar je dospel narod do vrhunca, se mora napotiti nizdol, ker ne more ostajati, pot nizdol pa je navadno hitrejši od pota vkreber. Sploh se ne more nobena človeška naprava ali namera iz¬ vesti do skrajnih posledic, ker se vsega človeškega početja drži zmota in greh in je vsakemu zemelj¬ skemu bitju že pri postanku vcepljena kal prihod¬ njega prestanka... „Toda pota božje previdnosti so nezasledna; ako pa jih skušamo zasledovati, moramo v človeški usodi iskati tudi večne pravice in večne ljubezni božje. Zatorej se ne sme nihče predrznih do pesimistične trditve, da je človeštvo že dospelo do poslednje dobe svojega zemljevanja. Koliko tisočletij so po zemlji lomastili ihtijosauri in njih svojat, preden so se pogreznili v kredo! Ti, človek, božja podoba, pa si ne upaš zase pričakovati vsaj toliko tisočletij, koli¬ kor jih je bilo danih tisti golazni in nakazni? Vera te uči, da je po padu prvega človeka minilo štiri- tisoč let, premer je prišel obetani Spasitelj, da nam odveže prokletstvo izvirnega greha. Ali ne dvojiš o božji pravičnosti in ljubezni, alko pesimistično trdiš, da bo doba, v kateri se more človeštvo udeleževati duševnega preporoda po krščanstvu, krajša, nego je bila doba tožnega čakanja na učlovečbo božjega sinu? Pomisli dalje, koliko narodov še čaka oznanje¬ valcev božje blagovesti. Koliko je še divjakov in sa- mojedov (človekožerov), ki so tudi pozvani k splošni prosveti; koliko je še poravnati očitih zgodovinskih krivic, kako maio je še ljudi na zemlji za te veli¬ kanske prostore in kako neizmerno je bogastvo in koliko je živil, ki jih hrani zemlja, še nenačetih! In 226 ta naša zemlja nam celo še ni znana po vseh rodo- vitih pokrajinah — kamoli obdelana. Če preudariš vse to, moraš pesimiste zavrniti z upravičeno sodbo, da človeštvo še ni pri kraju, ampak še vedno v prvi dobi svoje zgodovine. Ako smemo vzporejati ce¬ lotno človeštvo posameznemu človeku in značaju njega dob, tedaj smemo z drugimi besedami reči, da nas čaka še velika nedogledna mladeniška in moška doba svetne zgodovine, preden se človeštvo jame starati in propadati v vseh tistih bedah in gre- hotah, o katerih nam prerokuje Sveto pismo. Po¬ tem stoprav pride „dan Gospodov 11 , „dan sodbe in povračila 11 . — „Prvine se raztope in zemlja zgori z vsemi stvarmi na nji.“ In kaj se zgodi? »Tistega dneva in tiste ure ne ve nihče, tudi krilatci v nebesih ne, nego edini Oče.“ »Pesimisti prav radi vzporejajo našo dobo upa¬ dajoči in medleči dobi rimske države v starem veku. To je neosnovana vzporedba, strašljiva pretirava obrabljenega reka, da se ne zgodi nič novega pod solncem. Prav nesmiselno je, s tistim merilom — kakor stare čase — meriti popolnoma predrugačeno pozorišče in na vse drugačnih temeljih osnovane položaje sedanje dobe. Stari vek je ječal pod rob- stvom in malikovalstvom. Sedanji omikani svet ne pozna robstva in ga odpravlja, koderkoli se širi ev¬ ropska omika. Ta omika prešinja počasi vse in se razteza neustavljivo. S kor o bomo spoznali vso zem¬ ljo, kjerkoli morejo bivati ljudje, in vsi ljudje bodo deležni omike in napredka. Vedno več zemeljskih zakladov se bo našlo in razkrilo, vedno več površine bo podano pridnim rokam; umno poljedelstvo in obrtnost napredujeta, trgovina se širi, občila med narodi se boljšajo in raztezajo. Povsod je napredek in njega pridobitkov so deležni vsi omikani narodi. Imovina stoji na temelju dela, varčnosti in pravne varnosti, ne več, kakor nekdaj, na plenitvi in vednem strahu pred izgubo. Celo nižji stanovi, ki so stopili na mesto nekdanjih robov in tlačanov, imajo mnogo več potrebščin nego nekdaj in žive ob njih ugodno 227 ! 5 * in pravnovarno, kakor še nikoli. Med omikanimi narodi ni več možna splošna lakota, toliko so se iz¬ boljšale trgovinske zveze in toliko bolj zadoščajo občila. Takisto se razvijajo in izpolnjujejo med¬ narodne zdravstvene naprave in obvarovani smo tistih strašnih kug starega in srednjega veka. Bla¬ ginjo in omiko starega veka so podrli vztočni bar¬ bari; tudi tebi se je kazalo, kako so sinovi ostarelega Kitaja v robstvo vkovali moderno Evropo. Kaj ta¬ kega sedaj ni več možno. Vsa zemlja bo skoro po¬ znana, tudi stari Kitaj se ne bo mogel več zapirati vplivu evropske omike. Naša prosveta, države, osno¬ vane po evropskih načelih pravne varnosti in ure- dovnega gospodarstva, se širijo čimdalje bolj po vsi zemlji in bodo stopile v pravne mednarodne zveze med seboj. „Neosnovan je torej strah, da bi še kdaj barbari porušili evropsko kulturo; nasprotno pa je velik dobiček za vse naše nastopnike, da podedujejo vso našo omiko, vse iznajdbe in tudi vse imovinske pridobitve svojih prednikov. Pomisli poslednjič še krščanstvo! Sedaj kakor nekdaj ima vnetih oznanje¬ valcev, neustrašenih mučencev; neustavljivo se širi po vsi zemji, blažeč srca in kroteč s tasti ljudem in narodov ter nudeč vsakemu človeku milote in tola¬ žila, kakršnih ne vzmore nobeno malikovalstvo, nobeno modroslovstvo in nobeno slepilo Abado¬ novo ... Ni torej res, da se ne godi nič novega pod solncem, ampak očito je, da napredujemo po stezah vere in nravnosti, omike in svobode kvišku k ideal¬ nim smotrom, in sicer tolikanj, da se kaj takega do sedaj ni izvršilo pri nobenem narodu, kolikor jih pozna zgodovina naše zemlje. „Ti, sinko majhnega, mehkega naroda, ki si gledal lepo svojo domovino pokrito s šumami in najlepša svoja mesta v podrtinah, ki si videl, kako je umiral poslednji Slovenec, se izvestno bojiš, da se tvoj narod stisne in izpodrine ob splošnem napredo¬ vanju večjih narodov, ki mu ne bodo dopuščali po¬ sebnega razvijanja; bojiš se, da se potopi v drugih narodih kakor tvoja Sava v tujem Dunavu! Tvoja bojazen ni upravičena ne pred Bogom ne pred člo¬ veško zgodovino. Pred Bogom ne, ker te je ustvaril, ker ti je podaril tvoj lepi jezik in lepo domovino in ti ni odrekel pravic, podeljenh drugim narodom. Božjo pravico imaš torej do življenja, kakor krožijo okoli solnca po svojih tirih veliki in mali planetje in drobni planetoidi. Pred človeško zgodovino ne, ker ni preminil še noben versko in nravstveno krepak narod, kakršen je izvestno tvoj, dokler je čuval vernost in nravnost, te svoji najvišji blaginji. „Žarki vesoljnega napredka bude veliko pleme. Slovan stopa sedaj na dan; in če mi vstajamo, tedaj je onih strah, ki so vstali, dokler smo mi spali. Zato se postavljajo proti nam in se krčevito drže polo¬ žajev, katerim je, dasi so bili krivični, stoletno pri- posestvovanje nadelo videz pravice. Hudo peče gotovo tudi tebe, da nas porogljivo prezirajo, ker si v desetletjih nismo nabrali toliko idealnega bogastva kakor drugi v stoletjih; da nas zaničljivo potiskajo na stran, ker smo mladi in majhni; da nam odrekajo marsikaj, ikar je drugim svobodno; da je marsikdo čutil pristranost, kjer je pričakoval enakopravja; da nekaterniki smatrajo tvojo slovensko zavest za greh, ki se ne odveže ne na tem ne na onem svetu; da se ponekod togo-tč zaradi čaščenja svetih blagovestni¬ kov, ki sta nam, oznanjujč sveto vero, utemeljila tudi slovstvo; in da razni skriti in očiti klevetniki skušajo umetno gojiti nezaupnost državne oblasti proti zvestim narodom; in morebiti si že z marsika¬ terim rojakom vred, ki je bridko trpel posledice svoje slovenske zavesti, vzdihnil: „Exoriare aliquis nostris ex ossibus ultor“. Vendar, ne boj se vsega tega in ne posnemaj strašljivcev, ki se odtezajo na¬ rodnemu delu, ker ni prijetno! Vsi ti sovražni po¬ javi, ki se porajajo in gojč proti nam, vsi so pri- rodni in se ponavljajo vselej, kadar k obedni mizi, kjer sedč trije, prisede četrti, ki zahteva svojega pravičnega deleža in se ne da odpraviti z ostanki, namenjenimi prosjako-m. Človeška čud je taka, da 229 radi izgrešimo pot pravice m pametnega mišljenja, kadar nam je poudarjati pravico drugih proti nam; in najbolj zapiramo oči pravici in resnici, kadar moramo dajati iz rok, kar bi radi obdržali, dasi je bila naša posest krivična. „Omika bo blagodejno vplivala tudi v tem po¬ gledu. Po nji se zavemo .svoje vrednosti in skupnih koristi z bratovskimi narodi. Samozavest in vera v sebe nas bo jačila in jeklenila pri trnjevem delu in vztrajnem naporu za narodne blaginje. Teh pa se bodemo zvesto oklepali, ker bodo pridobitve našega truda in ne samo milostni darovi. Če smo vsak po- sebe jeklen značaj, onda smo vsi skupaj nepre¬ magljiva trdnjava. Dokler smo takšni, imamo važno prednost pred večjimi narodi, ki že dolgo uživajo tiste pravice, ki se za nje mi še borimo. Mi vztra¬ jamo in smo krepki, dokler delamo v znoju svojega obraza; oni pa razkošno uživajo pripodedovane bla¬ ginje, ki jih niso stale truda, in se mehkužijo v brez¬ skrbni varnosti. Omika pa bo vplivala tudi na naše nasprotnike. Spoštovali in uvaževali nas bodo, odkar se spoštujemo sami, in potihnili bodo vsaj nekateri tistih klevetnikov, ki sedaj pljujejo toliko ogrde na nas. Vremena se bodo razjasnila in končno dospemo tudi mi korakoma do smotra, ki ga nam je zastavila večna pravica in ljubezen. „Neko posebno svojstvo je podeljeno nam Slo¬ vanom, ki svoje sedanje domovine nismo pridobili največ z mečem v roki kakor večina drugih na¬ rodov. Tudi najhujši protivniki nam ne odrekajo blagih duševnih vrlin in posebne rodne idealnosti. Dobrotna roka, ki vodi človeško usodo, je slovanski narod prebudila pozno za drugo Evropo in ga je prihranila za posebne zgodovinske namene, v katerih se na korist človeške zadruge uveljavi rodni slo¬ vanski značaj; in nemara je res, kar pojo naši pesniki-preroki, da so Slovani, ki samo „bran“ po¬ znajo in še imena nimajo za napadovalni, osvoje- valni boj, dasi jih je Bog ustvaril „kakor listja, trave“, 230 izvoljeni, da zasnujejo in izvedejo mir in spravo med vsemi omikanimi narodi. „Nam Slovencem pa podeli Bog to milost, da na¬ predujemo samo korakoma, da .si pridobimo vsako postojanko z naporom in žilavim delom in da nam ne padajo v naročaj darovi, ki se radi pogube, kakor so se prejeli brez truda. Mlad narod smo še in po¬ trebujemo stroge vzgoje za svoj obstanek in za do¬ sego častnega mesta med narodi. Krilati rek „o /n) Sagslg avOgamog ov nuiStvtTm “ velja takisto za narode kakor za posamičnika. Samo naporni napredek, prosveta in pravica, ki jih pridobivamo in čuvamo ob narodovem znoju, nas osreči; sicer prezgodaj počijemo in zaspimo. Vtem pa pride sovražnik in zaseje ljuljko med pšenico. Zgled lahko opazujete prav sedaj v Kranjski vojvodini. Tam je Slovencem nekaj let politično 'solhce sijalo mileje nego ostalim slovenskim pokrajinam; zato se je narod uspaval v neko leno zadovoljstvo. Vtem se je v „narodu-svet- niku“ ustanovila nova politično-katoliška ali kato- liško-politična stranka, ki načelno mrzi narodnost ohranjujoče napore starejše narodne stranke, ne da bi delovala proti potujčevanju našega naroda, ter bije svetovni, stari boj konservatizma proti libera¬ lizmu, kakor da korači naš mali narod Evropi na čelu in bi bil izvoljen dobojevati ta boj in potolči tiste liberalce liki pastirček David, ki je usmrtil veli¬ kana Golijata. Da le ne bi nikdar opazovali še tega, kako drži pot od narodnega mišljenja do protislo¬ venskega delovanja skozi vrata tega novega nadna- rodnega društva! — Vendar dosti o tej epizodi slo¬ venske zgodovine, ki je vendar koristna, ker kranj¬ sko slovenstvo zopet budi in tesneje druži k prepo¬ trebnemu delu za narodni obstanek ... „Zora puca, bit če dana!“ Kažejo se znamenja, da duh bratoljubja in pravice, prešinjen po krščan¬ skih vzorih, zopet veje nad evropskimi državami in da pojemajo časi, ko so se delili narodi in delile de¬ žele po volji zmagovalčevi, ko je preminila marsi¬ katera manjša država, ker je bila večji na poti, in ko 231 se je v eni in isti državi večji narod čutil žaljenega na svojem veličanstvu in oškodovanega na svoji imovini, ako je tudi manjši narod zahteval svojih prirodnih in pisanih pravic. Ni ga naroda, ki se tako trdno oprijemlje svoje posesti in koristi kakor Angličani. Vendar glej, prav ta narod spoznava sto¬ letno svojo krivico proti Irski deželi, in Angličani, ki nikakor nimajo priimka viteškega naroda, bodo toliko plemeniti, da prej ali slej tudi poravnajo svojo in svojih očakov krivico. — To je pravi libe¬ ralizem! Vsak važni korak na stezi pravice, prist¬ nega liberalizma in napredka v katerikoli večji ev¬ ropski državi pa neizogibno vpliva na ostale države, ki niso več kakor nekdaj druga od druge ločene s kitajskimi zidovi... „Vedno je bil srdit boj med sebičnimi koristimi in vzvišenimi idejami. Človeška zgodovina je napol¬ njena s takimi boji, toda kri, prelita v njih, je bila plodonosna za narode kakor rosa za travnike; zakaj za slučaj, za kratke dobe so pač zmagovale sebične koristi, stanovito nadvladale pa so naposled ideje. Tako je zmagala vsaka vzvišena, človeštvo osreču¬ joča ideja, naj se je tudi morala najprej posvetiti s krvnim krstom... To je časovni napredek, ki se ne dh ustaviti ne s tajitvami ne s topovi; to je zmaga krščanske ljubezni, ki ji je vzor „jedna čeda, jeden pastir". Tako tudi nam nekoč, vendar gotovo, na¬ stopi dan narodnega vstajenja, in uresničijo ;se pre¬ roške besede našega Stanka Vraza: »Svi narodi braca, svi sn božja čeda, na njih jedrno nebo i jedan Bog gleda; i ko jedno sunee nad svimi izhodi, jedno stoj i vladaj pravo nad narodi!« Duh umolkne. Ko pa vidi, da Abadon, še vedno na strani stoječ, srepo gleda plahega Samorada, takoj povzame zopet: „Opral sem počrnjeno sliko bodočnosti Evrope in tvojega naroda. Težje mi bo oprati tudi tebe. Atom si v človeški množini, ki se vedno poraja in nado- 232 mešča, vedno druži in giblje, kakor bi bila večna. Samo atom si. Toda če vrabec ne pade raz streho brez volje božje, tedaj si tudi ti dokaj vreden za Boga in človeštvo. Vreden si tem več, ker se je zli duh toliko zanimal za to, da te je otel nepremišlje¬ nega samomora in da te sedaj vzgaja za posebne peklenske koristi, dasi je pekel po njega trditvi že prenapolnjen. — Kakšen je njegov namen, razvidiš takoj, ko presodiva dosledno tvoje napredovanje na stezi pesimizma. Najprej ti pa mora biti do tega, da se odpoveš duhu laži in temote ...“ V tem hipu stopi Abadon med duha in Samo- rada ter šepne temu na uho: „Najprej se spomni sodbe svoje in Cvetanine; potem šele, če hočeš, poslušaj tega sanjača!" Samorada ta opomin toliko presune, da milo pogleda duha in mu veli, naj prestane govoriti. Duh se razjoče in izgine Samoradu, rekoč: „Nesrečni Narobe-Črtomir! Še enkrat ti hočem odpirati pre¬ slepljene oči; ali gorje ti, če pridem prepozno!" Zmagovalec Abadon pa zakliče za duhom: „Še je Samorad moj in — v sponah, ki ne od¬ padejo na gole sanje in besede! Še bo gledal svet skozi moje naočnike in se napajal moje modrosti!" XI. Stopimo v svetišče zemeljske pravice, kjer člo¬ veški sodniki po časnih zakonih odločujejo o življe¬ nju in prostosti, o pravici in imovini svojega bliž- njika. Na vzvišenem prostoru velike svetle dvorane sede za dolgo, zeleno pogrnjeno mizo trije sodniki, resni, postarni gospodje z zlatimi ovratniki; poleg njih sedita pri svojih mizicah na desni strani državni pravdnik, na levici pa mlad zapisnikar. Pred vzvi¬ šenim prostorom so v dveh klopeh zbrani izžrebani porotniki, dvanajst mož iz prostega naroda, ki niso vajeni blestečih govorov in bistroumnih dokazov, pa vendar želč po zdravi pameti rednih možgan raz¬ ločiti resnico od laži in bistvo od videza. Nasproti porotnikom na levi strani, pred vzvišenim prosto- 233 rom je sedel za nepogrnjeno mizico zagovornik, pri¬ leten mož v navadni črni obleki; sedaj zre zami¬ šljeno na obtožno klop med seboj in porotniki. Blizu dve tretjini prostorne dvorane pa je napolnilo radovedno občinstvo, največ ženskega spola. Na obtožni klopi je odkazan sedež gospe Cve¬ tam Pavličevi. Obleka ji je črna, obraz bled in miren, vsa podoba sočutna in častita. Dva orožnika stojita za njo. Zapisnikar je glasno in jasno prečital zatožni spis, v katerem se gospe Gvetani Pavličevi očita, da je s pomočjo Samorada Veselina zavratno umorila gospoda Petra Pavliča, svojega moža. Predsednik jo priljudno vpraša, kaj bi odgo¬ vorila na obtožbo. Civetana dostojno vstane in pravi z mirnim glasom, kakor vdana v svojo usodo, da ji vest ne očita ničesar in da pred Bogom in pred ljudmi ni kriva smrti gospoda Petra Pavliča. Predsednik jo mirno opomni, da je pred pre¬ iskovalnim sodnikom priznala svojo krivdo in da je sploh najugodneje za njeno usodo, če tudi danes govori čisto resnico. Gvetana pa nadaljuje: „Tudi preiskovalnemu sodniku sem izpočetka govorila resnico, trdeč, da sem nedolžna; in smela sem pričakovati, da moje besede najdejo vero... Cernu mi je bilo moriti go¬ spoda Petra Pavliča, ko sem se ga mogla pred po¬ roko iznebiti s suho besedico; saj me ni nihče silil v zakon, niti me smel siliti! Čemu naj ga morim uprav pri obedu vpričo toliko svatov, ko bi ga bila lahko umorila prej ali slej neočito in nesumnjivo? Kaj mi je bilo do tega umora? Saj se mi vendar ne more očitati lakomnost po tujem imetku? Dokaj imam imovine, sama ne vem, koliko, vendar izvestno sem jako bogatejša od Petra Pavliča. Prav nič mi ni bilo do smrti svojega ženina in našel se ni za to noben nagib; vendar, meni nedolžnici se je verjelo manj nego varavim osebam, ki so se nadejale očite koristi od moje obsodbe. V dolgih dnevih in črnih nočeh samotnega zapora me je premagoval obup o človeški pravici, trapil me je gnev na ljudi, o katerih poštenosti sem se prevarala, in stopala mi je pred oči sramota, ki me bo vse dni preganjala ob sumnji, vedno se mladeči in sireči, dasi me sodišče morda oprosti. To vse me je tako prevzelo, da sem si za¬ želela zameniti sramotno življenje za rešilno smrt. V tej želji sem se vdala laži in priznala krivdo, meni namišljeno. Tudi sedaj si želim smrti, bodisi na ve- šalih. Nečem pa umreti z lažjo na duši; zato sem danes slovesno izpovedala, da sem nedolžno. Ustre¬ ženo mi bo, če slavno sodišče verjame vse, kar priča proti meni, in vesehm se groznih vešal, ker me otmo sveta, ki mi na njem ni več prebiti... Samo to sem še imela na srcu; odslej ne bom odgovarjala na nobeno vprašanje. 11 Tolikoda se Cvetana bolj zgrudi nego sede na tožno klop, že pristopi mlad gospod smelega, samo¬ zavestnega lica. Bil je Abadon v podobi sozatoženega Samorada Veselina. Dostojno se prikloni in nepozvan spregovori: „Čital sem po naključju, da je draga mi Cvetana hudo obtožena in da sem tudi sam zapleten v ob¬ tožbo. Dospel sem naravnost iz Amerike, kamor sem bil odpotoval, ne ker bi se bal obtožbe, ki je pač nisem pričakoval, ampak iz ukaželje, da si ogledam svetovno razstavo. Hitel sem, kar sem mogel, in ni¬ sem prišel prepozno. Še mi je možno rešiti nedolž¬ nost Cvetanino in svoje poštenje. 11 Predsednik strogo pogleda prišleca. Ta se pa ne da -premotiti nego nadaljuje: „Slavno sodišče izvoli oprostiti, če govorim ne¬ mara nespodobno. Tukaj gre za življenje in poštenje dveh oseb, ki sta si svestni svoje nedolžnosti. V takem položaju pa ne moremo vsekdar ohraniti ravnodušnosti in pretehtati vsake besede, preden uide čez zobe. Jaz sem Samorad Veselin. To izpri¬ čajo poklicani svedoki in poznajo me tudi nekateri gospodje porotniki. Obtožba mi je znana. Sinoči sem jo prečital pri gospodu zagovorniku in danes lahko odgovarjam nanjo. Ne tajim, da sem bil tisti usodni 235 večer najprej skrivaj in potlej očito pri ženi to vanju, dasi ni v preiskavi čisto nič pojasnjeno, kako sem mogel pred malo urami v Savi utoniti daleč od Pavličevega doma, kako sem prišel skozi zaklenjena vrata na dvorišču med .svate in kako sem bil malone v isti trenutek zopet daleč na svojem domu, kjer so me hoteli prebosti za volkodlaka. Videl sem, kako je vinjeni gospod Pavlič pil črno* kavo in kako ga je skoro potem zadela kap. Opazoval sem vse to prav dobro; zakaj bil sem menda edini trezni moški izmed vse družbe. Povedati bi mogel celo, iz katere skode¬ lice je Peter Pavlič pil svojo kavo, dasi je pilo črn,o kavo več gospodov in so bile vse čašice blizu enake. Toda meni se bo verjelo še manj, nego se je verjelo nedolžni Cvetani. Pojasnila pa bo vse glavna obte- žilna priča: Peter Pavličeva sestra. Danes bo govo¬ rila čisto resnico, ko vidi mene pred seboj. Izpove¬ dala bo, da je sama v splošni zmedi po Pavličevi smrti stikala po njegovi spalni sobi. Tam je našla od¬ prto drobno steklenico s tekočino, ki ji je dišala ne- kamo sumljivo. Znane so* ji take vonjave, ker pozna nekaj lekarniških tajnosti; saj vari in meša zdravila, kadar se nje mož, ki je lekarnar, kratkočasi na lovu. S strupenim vonjem vred so ji v glavo* šinile tudi stru¬ pene misli, ki jih je ta hip zanetil pohlep po Pavli¬ čevi ostalini. Ta žena se je potem pritihotapila k ča¬ šicam, ki so iz njih svatje pili črno. kavo in je izmed njih vzela neko čašo, v kateri je bilo še nekaj kave in neraztopljenega sladkorja. Vlila je vmes nekaj kapljic tistega nazvistrupa in je v varno skrivališče spravila to brozgo in tikvico najdene tekočine. Tako je bilo iztaknjeno otrovalo. Poiskati je bilo še po- dajnika tistega otrovala. Za tega sem bil jaz najpri- pravnejša oseba, ker se bavim s kemijo kakor malo¬ kdo in ker so me sploh imeli za Cvetaninega zaro¬ čenca do malo dni pred nje poroko s Petrom Pavličem. To se je zlobni ženski tudi posrečilo. Tisti večer mi je umrla mati. Gospa jo je šla jutrodan kropit; saj sta bili nekdaj znanki. Prišla je pri tej priliki v mojo delavno sobo in si je tam utrgala kos 236 nekega mojega načrta, ko ji ni nihče gledal pod prste. V tisti kos mojega črteža je potem zavila tikvico dozdevnega strupa v skrivališču na Cveta- ninem domu, ker ji tudi tam ni nihče gledal pod prste. Ko je bilo tako vse v redu, je poslala blaga gospa svojega moža k sodišču; kajti v svoji rahlo¬ čutnosti ni hotela sama ovaditi svoje jetrve. Sodni navod je takoj dospel na lice zločinstva in — vse se je ujemalo z ovadbo, ker je pri hišni preiskavi po¬ sredovala rahločutna gospa. Sedaj se pa še bolj ujema, odkar je Cvetana, po duševnih mukah omam¬ ljena, naposled obstala vse, kar so ji pokladali na jezik... Kar sem si drznil razodeti slavnemu so¬ dišču, potrdi ta priča do pičice, dasi dobro ve, da s tem obtoži sama sebe.“ Na predsednikovo povelje takoj stopi v dvorano tista gospa, ki smo jo v drugem poglavju te kolikor toliko resnične povesti nazvali prekosavsko zalvo Cvetanino. Ošabna gospa je pristopila v bogato na- kičeni črni opravi. Ko pa stopi pred sodno mizo in poleg sebe zapazi Samoradovo lice, se ji zavest zmagovitosti takoj preobrazi v skesano odkrito¬ srčnost. Vse potrdi, kar je ravnokar razodel Abadon- Samorad. Nejevoljen šepet zašumi med poslušalci, osuplo se spogledajo sodniki in porotniki, državni pravdnik pa resno vpraša gospo, kaj jo je napotilo, da danes vse preklicuje, kar je prej izpovedala pod prisego in, ali se zaveda posledic takega ravnanja. Gospa odgovori, ne da bi se kaj obotavljala: „Ko sem videla mrtvega brata pred seboj, po¬ kalo mi je srce od žalosti, da ne bom ničesar dedo¬ vala za njim. Ta žalost me je tolikanj omamila, da sem se vdala hudobnemu naklepu in si ohranila srčnost za njega izvršitev. Seveda me je pekla vest, ko sem čula, da gre Cvetani za glavo; vendar svoje ovadbe nisem popravila; zakaj bala sem se, da pri¬ dem potem sama v ječo in da mi splava tridesettisoč gotove dedovine po vodi, če povem resnico. Včeraj me je posetil neznan gospod in je zahteval z menoj govoriti tajno reč. Povedal je ves dogodek na- 237 drobno, 'kakor se je res vršil. Vse sem tajila, ali mož me je motril tako Strogo in presunljivo, da sem naposled priznala vso resnico. Mož de nato ravno¬ dušno: „Za svojim bratom pričakujete dedovine tridesettisoč forintov. Toliko je pač ne bode, ker pri vsaki dedovini nekaj odleti. Vendar vam takoj od¬ štejem tridesettisoč in povrhu še desettisoč; to pa s tem pogojem, da jutri pri zavržni obravnavi govo¬ rite o Cvetani čisto resnico. To storite tem gotoveje, ker se sicer z menoj vred proti vam oglasi še drug svedok, ki vam je dosedaj tako neznan kakor jaz. Ta veljak ve vso dogodbo popolnoma in tudi skrivaj posluša najin pogovor." — Mož mi je naštel obljub¬ ljeno vsoto in je odšel, ne vem kam. — Tako se je v meni zopet obudila poštena vest in danes govorim čisto resnico. Cvetana je popolnoma nedolžna. Samo jaz sem delala krivico v svoji slepoti. Z menoj, šibko, grehu podvrženo žensko, pa ravnajte usmiljeno! Kolikor me pa kaznujete, glave mi ne vzamete in naposled mi vendar ostane podarovanih štirideset- tisoč forintov." Gospa dogovori in predsednik ji oznani, da bo izpraševana še pozneje. Vtem naj jo sodni sluga odvede v posebno sobo. Abadon-Samorad zoipet izpregovori: „Kakor se mi je posrečila obrana glede na po- glavito pričo, takisto ugodno se mi izide glede na otrovno pijačo. Usojam si slavnemu sodišču podati steklenico tistega dozdevnega otrovala in seznam kemijskih prvin, ki so spojene v tisti tekočini. Ta tekočina je nova in moja iznajdba. Ni strup, ampak jačilen lek za stare ljudi, pijača, ki ne škoduje ni¬ komur. Veščaki so ta lek razkrajali po starem kopitu in so našli v njem, česar so iskali, namreč prusko kislino. Kaj takega se često pripeti veščakom. Žal, da so po zakonu dozdevno nezmotni. Jaz pa hočem dejansko in znanstveno dokazati, da so v tej teko¬ čini ne samo snovi pruske kisline, temveč tudi druge snovi, ki so jih prezrli ob površni preiskavi. Vse le snovi skupaj pa niso ne po okusu ne po učinkih slične pruski kislini* ampak novo, dobrotno zdravilo, ki sem ga že često pribavil svojemu prija¬ telju Petru Pavliču in drugim znancem. Veščaki v kemijski stroki takoj potrde mojo trditev; dovo¬ ljeno mi samo bodi, da jim na tej novi in njim po¬ polnoma neznani sestavini pojasnim, od česa se napravlja in kako se potem razkrajaj, da se dobe, premerijo in pretehtajo vse snovi in prvine moje iznajdine. Ali tudi brez veščakov se utegne slavno sodišče uveriti, da dozdevni strup ni strupen." Rekši seže Abadon-Samorad bliskoma po obe steklenici na sodni mizi, namreč po tikvico, ki stoji na mizi od preiskave proti Cvetani, in po enako tikvico, ki jo je danes sam podal sodišču v početku tega govora. Sodniki kar otrpnejo za to nečuveno predrznostjo; toda preden more predsednik izustiti zasluženi ukor, že potegneta zagovornik iz ene in prvosedeči porotnik iz druge tikvice krepek požirek. Abadon-Samorad jima, olikano se kretaje, vzame steklenici iz rok, ju z globokim priklonom postavi nazaj na sodno mizo ter prosi dovoljenja, da izpre- govori še majhno opazko. — Potem nadaljuje: „Izvoli mi slavno sodišče oprostiti toliko pre¬ drznost, da sem na način, kakršnega kazenski po- stopnik ne pozna, dokazal resničnost svoje trditve. Gospod porotnik ob moji desnici je použil požirek tistega strupa, ki se je našel v spalnici gospoda Petra Pavliča in v ostankih črne kave; gospod zago¬ vornik je izpil tisti strup, ki sem ga danes predložil slavnemu sodišču. Nijednega gospoda ni zadela Pavličeva usoda; temveč oba izvestno potrdita, da po tem požirku ne čutita nikake bolesti ali slabosti, pač pa dobrodejno oživljanje. Spoštljivo prosim, naj veščaki pokusijo oba ta leka, da bo dokaz še sij a j- nejši. Tudi vi, častiti gospod predsednik, račite poku¬ siti to vodico in takoj bodete izvolili čutiti, kako jačilno in mladilno deluje na živce." Predsedniku se bere na obrazu, da iztežka za¬ držuje srditost zbog take izzivalne predrznosti. Ven¬ dar ohrani ravnodušje . —. 239 — Abadon-Samorad mora odstopiti. Odvedo ga sodni sluge na povelje v posebno celico. Sedaj nastopita dva veščaka. Gledata, duhata in pokušata tekočino v obeh steklenicah in preumita seznam snovi, ki ga je Samorad-Abadon ravnokar podal sodišču. Strokovnjaka enoglasno izjavita, da je vodica v obeh steklenicah na prvi pogled prav nedolžna, da pa je bila tekočina, najdena v ostankih kave in v spalnici gospoda Pavliča, kakor vesta za trdno, bistveno drugačna. To mnenje preseneti sodnike in poslušalce. Nato se oglasi odvetnik, rekoč: „Preiskava se je izvršila tako strogo in pravilno, da bi se prej smelo dvojiti, ali je gospa, ki danes sedi na zatožni klopi, tista, ki je bila privedena v preiskovalni zapor, ne- goli izreči mnenje, da je strup, ki se je danes go¬ spodom strokovnjakom podal v presojo, drugačen od onega, ki je bil zasežen v Pavličevi hiši. Glede na tisti dozdevni strup je izključena vsaka sumnja; in kot zagovornik iskreno obžalujem, da sta si veščaka tako nedopustno olahkotila težavni svoj nalog, ako se ga račita iznebiti tako, da zanikujeta, kar se spričo sodnih listin ne sme zanikavati. Nisem kemik in prirodosloven, vendar naj izrečem iskreno svoje priznanje kemijskemu znanstvu in izkušenosti go¬ spoda Veselina; zakaj že sinoči me je opozoril, kakšno sodbo izreko veščaki, zavedajoči se svoje domnevane nezmotnosti. Razodel mi je gospod Veselin, da je bilo leku, najdenemu pri Pavličevih, primešano vonjavo eterično olje. To pa je sčasoma izpuhtelo, ker je bila steklenica večkrat odmašena, sicer pa zamašena z navadno pluto in ne, kakor bi moralo biti, s steklenim zatičem, kakršen je bil prej na steklenici. Izročil mi je na tem listu ime tistega parfema in v tej stekleničici tudi nekaj nje¬ govih kapljic. Tri kapljice naj se kanejo med lek, in takoj zadobi prvotno vonjavo, slično pruski kislini, in prejšnji grenkasti okus. List in parfem podajam slavnemu sodišču ter prosim, da se zlo¬ činstva sumljiva tekočina iznova preišče po drugih 240 veščakih, ker je dosednjim nje sestavina bila pre¬ nova. Dovoli naj se tudi, da pri tej preiskavi sode¬ luje obtoženi gospod Veselin, izumitelj tega leka. Končno naj še opomnim, da sem na tem mestu pred slavnim sodiščem izpil ta lek, popolnoma uverjen, da ni strupen, in da proti možnemu otrovanju nisem rabil nobenega pomečka. Gospoda veščaka mi mo¬ rata sama potrditi, da bi sedaj ne stal na tem mestu zdrav in trden, ako bi bila v steklenici, iz katere sem pil, pruska kislina, in da proti tako silnemu in naglemu otrovalu ni nasprotnega strupa, ki bi me takoj raztroval. Moja zagovorniška gorečnost pa tudi ni tako strmoglavasta, da bi, braneč tuje živ¬ ljenje, zaigraval svoje.“ Zagovornik še ne sede, kar se oglasi prvosedeči porotnik, ne izprosivši si besede: „Da zmaga pra¬ vica zoper zlobo in nevednost, bodi tudi meni, pre¬ prostemu krojaču, a danes gospodu porotniku, do¬ voljeno izreči, da je tista strupena vodica takisto meni teknila prav dobro." Predsednik vpraša nevoljen: „Kako ste se pa vendar vi — krojač, kakor pravite — tolikanj oja¬ čili, da ste izpili sok, o katerem ste po okoliščinah morali soditi, da vas utegne takoj usmrtiti?' 1 Porotnik ga zavrne: „Tudi mi, preprosti kro¬ jači, nismo brez srčnosti, zlasti kadar gre za pra¬ vično reč. Ta gospod Veselin, ki je ravnokar stal tukaj pred mano, mi je včeraj ponujal ta strup, da ga pokusim. Pokušal ga je sam brez vidnih posled- kov, in naposled sem ga pokusil tudi jaz. Za to po¬ kušnjo mi je gospod plačal pettisoč forintov. Tako sem pridobil lepo vsoto denarja in hkratu prepri¬ čanje, da je ta lek prav koristna iznajdba." „Kaj vam je rekel gospod, ko vam je dajal tisto vsoto, dokaj veliko za vaše razmere?" „Nič drugega nego to, naj kot porotnik uvažu- jem takisto vse okolnosti, ki govore za nedolžnost obtožene ženske, kakor okolnosti, ki govore za njeno krivdo. Podarjena vsota mi torej ne bode omajala poštene vesti, dasi sem ubožen krojač." 241 16 Predsednik opomni z resnim naglasom: „Ali vam ni očitala vest, da ne smete sprejemati darov glede na častni svoj porotniški ured?“ »Oprostite, gospod predsednik! Dar sem prejel zato, da nepristranski opravljam svojo službo. Vi ste se pa danes zarotili svoji soprogi: »Porotnikom bom tako zasukal posnetek obravnave, da bo zato- ženka naslikana bolj črna, nego je res.“ Sicer bi vam milostljiva gospa ne kupila novega svilnatega klo¬ buka! — To sem čul na svoja ušesa in, kar pravim, to je res!“ Porotnik počasi sede, nesoč samozadovoljive poglede nad sodniki in poslušalci. Predsednik ostro pokara brbljavega krojača. Drugi porotniki kličejo vsi vprek, da so tudi oni prejeli drage darove, da bi pravično sodili. Poslu¬ šalci mrmrajo in glasno govorč. Državni pravdnik govori s povzdignjenim glasom, da se širi po dvo¬ rani čuden, omotičen sopar, ki opojno vpliva na možgane porotnikov, da, celo na predsednikove živce, in da ni možno obravnavati dalje. Sodni vra¬ tar, ki naglo prisopiha pred sodno mizo, pa izjavi, da je ravnokar v sodno hišo stopil nadsodniški na¬ čelnik. Seja se prekine. Sodni stražniki vzemo Cvetano medse in jo odvedo. Sodniki odstopijo. Porotniki se razidejo. Poslušalci pa tišče k vratom, grdo tožeč, da se jim je pokazil dan, ki je obetal toliko zani¬ mivosti. V dvorani ostanejo samo stoli, mize in klopi kakor vselej, kadar se završe kazenske obravnave. No, danes je ostalo notri nekaj novega: na te¬ menu visoke železne peči stoji pokoncu litrska ču- tarica od zelenkastega stekla, zamašena s steklenim zamaškom in zapečatena. Na videz je prazna, tiči pa v nji pravcati gospod Samorad Veselin. Gledal je že nekoč ljubljeno Cvetano raz peč; zakaj bi je danes ne s prav takšnega sedišča? Tedaj je bila Cve- tana v nevestinem sijaju in pred njo je bilo odprto nebo srečnega zakona; danes je vdova, obtožena 242 zavratnega umora in pred njo se odpira pekel sra¬ mote in grozne kazni. Ondaj je bil Samorad svobo¬ den, v sanjah krasne bodočnosti in svest si pomoči mogočnega Abadona; danes pa čuti prav tistega duha kruto mogočnost: telo mu je vzeto in tisti lev, ki mu je nanj navezana duša, tiči v tej čutari, da se ne more ganiti. Svoje svobode se mora bati, ker tudi nad njim visi krvnikov meč in iščejo ga tiralice v domovini in tujini. Tiste sanje o krasni bodočnosti pa so :se izpremenile v prekletstvo kesa in obupa. * Naj povem, kako je prišel Samorad v to ste¬ kleno ječo. Čitali smo na koncu desetega poglavja, da je Samorad odklonil nadaljno svarjenje duha, ki mu je pokladal na srce, naj se odreče Abadonu in njega pogodbi. Ko blagi duh odide, prisede Aba¬ don prijazno k Samoradu pod oreh in spregovori: »Sanjavi duh, ki te je ravnokar nadlegoval, je sličen prav tebi. Ti si gledal površino svoje domo¬ vine za poznih stoletij in si tratil dragi čas, brez- osnovno motreč novo državo azijskih rodov, iki ne¬ koč ustrahujejo grehotno Evropo. Za kazen te ne¬ premišljene radovednosti si videl okameneli kip najpodlejšega človeka — in ta je pravnuk tvojih pravnukov. Tvoj svarilec pa ti je polnil ušesa s trditvami, da svet napreduje in da bodo nastopna stoletja blažja in srečnejša od sedanjega. Pokazati seveda ni mogel ničesar, dasi je trdil, da je jakši od mene. Toda še toliko ni imel oblasti kakor moj Plahtalič in tisti genij Velike Azije, ki sta ti tvoje trditve kolikor toliko dokazovala z živimi podobami. Čudaka sta ti in tvoj svarilec. Evropske omike na¬ predek ali pogibel v poznih stoletjih vama je toli¬ kanj segel do srca; tvoja blaginja, tebi najbližja stvar, pa te ni zanimala prav nič in pridobil nisi niti nauka niti koristi, odkar si se iznebil telesne teže. Ta tvoj svarilec te ni obogatil še za eno idejo ali izkušnjo ne; samo od mene te je odvračal, vedel pa ni, kdo me bo potem nadomeščal... Ne misli, da te 243 16 * hočem trpinčiti, ako ti predočujem svoto tvojih do¬ sedanjih bedastih činov ali — kakor človek pravi, tako lažnivo kakor blagorečno — sedanjo tvojo usodo. Nečem ti očitati, kar se ne da popraviti; toda poučiti te moram o tem, kar ti bo na razvalinah mi¬ nulosti v srečo za prihodnje dni; obuditi moram v tebi zanimanje za tvojo osebo samo. Ti pa odloči, kaj ti bolj hasne; ali moj pozitivni nauk ali tistega sanjača svarilo ... „Nekdaj se je malo potrebovalo za človeško blaženost. Človek je bil blažen, če ni ničesar zahte¬ val od sreče, če je izmed človeških potreb poznal samo prirodne in nujne, če je krotil svoje želje in se vedno ravnal po tem, da življenje ni uživanje, ampak vedno pripravljanje na neizogibno smrt. Dolgočasna blaženost, ki je zgolj negacija, vedno zatajevanje samega sebe! In ako bi vsi živeli po Pre¬ šernovem reku: „De srečin je le ta, kdor z Bogomilo up sreče unstran groba v persih hrani", skoro bi izginil ves človeški rod, in nadzemeljski duhovi bi morali pogrešati zabave s tragikomedijo, ki se igra na odru človeške zgodovine. Take starokopitne teo¬ rije o človeški blaženosti so bile morebiti na srcu tvojemu svarilnemu duhu, ko te je odvračal od mene. Toda človeška blaginja zahteva v sedanji dobi splošnega napredka in procvita nekaj več in vsaj nekaj pozitivnega in bistvenega. Odpreti ti hočem oči, kako ti je doseči tako istinsko blaženost. Ti pa sodi in potem odloči... „Temelji tvoje blaginje, kakor vsega tvojega bitja, so osebni in zunanji. Osebni temelj si ti sam, ves, kar te je: „Zdrava duša v zdravem telesu." To je najvišja blagost na zemlji, ki daleč preseza vse druge dobrine. Jaz in moji duhovi ti bodo v tem neprecenljivo koristni. Mi poznamo boljše leke za brambo proti smrti nego tvoj Rudovar; branili te bomo bolečin in opasnih slučajev ter negovali tvoj život, da ti nekoč v poznih letih smrt ne bo jadna ločitev od sveta, ampak brezbolesten presta- nek življenja. Mi ti bomo takisto bistrili duha, od- 244 pirali vire modrosti, kakršnih ne poda človeška knjiga in izkušnja, in te naslajali z zabavami, ki jim ne nasledujeta stud in žal, to je z zabavami vede in spoznave. Tako boš resnično blažen. Zadoščal boš samemu sebi in tvoje duševno obzorje bo goro- stasno vzvišeno nad težnjami in marnjami povpreč¬ nih človeških hodnjičnjakov in krtinoplezalčkov ... »Zunanji temelj tvoje blaženosti je vse, kar je zunaj tebe, s čimer moreš vladati in razpolagati: to je tvoja imovina in zlasti denar. Človek ima veliko potreb; tebi je odkazano življenje med svojci, med omikanimi ljudmi: njih šegam, celo predsodkom, se ne moreš odtegniti. Ako sedaj po Diogenovem zgledu iščeš modrijanske svoje blaženosti v sodu brez dna in iščeš ljudi, vrednih tvoje družbe, s sve- tiljko za belega dne, te gotovo vtaknejo v najbližjo blaznico. Dobavljati si moraš vse potrebščine za svoj život, za obitelj, za zahtevke svojega stanu, za navadni blišč, za prijetnost in ugodnost. Za vse to potrebuješ denarja. Samo denar se more vsikdar izpremeniti v predmet tvojih raznih potrebščin, ki se vedno menjavajo. Denar služi za vse potrebe in je torej najboljše blago, dobrina sama na sebi. Bogastvo ti je zaščitje proti bedi in nezgodam, ki prete od vseh strani, in proti težavam starosti, ko jame pešati duševni kapital. Kdor je ubog, mora neusmiljeno čutiti »trojno gorje" pesnika Simona Jenka; bogatin pa je prost vseobče človeške tlake. Vsako jutro sme reči: »Ta dan je moj, gospodar sem svojih moči in vrlin ter smem svobodno jav¬ ljati svoje misli in svoje prepričanje". No, moji du¬ hovi so ti tudi v tem oziru prevažni pomočniki. Res imaš že nekaj imovine in tudi nekaj ved, ki ti pri¬ dobivajo bogastvo. Ali vse to je malenkost proti temu, kar ti bodo sipali moji duhovi v naročaj. Na¬ potili te bodo na plodonosne iznajdbe; pri podjetjih, kjer gre za velike imovinske vsote, ti nareko, kdaj je denar vtakniti in kdaj umakniti; odpro ti bpgate žile premoga in dragih kovin v zemeljskem drobu in ti razkrijejo zaklade, nakopičene iz davnih časov. — 245 Tako bo tvoja osebna blaženost ojačena in obstra- žena z velikim bogastvom ... „To oboje bi zadoščalo za blaženo življenje; vendar človeška nrav ali pravše slabost, zahteva še nečesa več: nekaj pravzaprav nepotrebnega in često celo kvarnega. Saj veš, kako se vsakdo v srcu ve¬ seli tuje hvale, najsi ni zaslužena; in kako ga peče tuja graja, najsi je upravičena. Opazoval si že, kako je marsikdo žrtvoval velik del svoje osebne udobno¬ sti in svobode in velik kos svojega imetka edino zato, da si je pridobil priznava in odliko: nestalno, izpremembno sodbo — drugih ljudi, često malo¬ vrednih vrstnikov. Ta nepotrebna potrebščina je: čast in slava, da ne govorim o poštenju. Zakaj po¬ štenost ima vsak človek; vsakdo jo docela priznava vsakomur in paziti je samo na to, da je ne izgubiš ah z nepoštenim dejanjem prevrneš v sramoto. Čast in slava je nekaj posebnega — v resnici nečimerna reč, vendar glavno živilo prirodnemu človeškemu svojstvu gizdavosti, oholosti in napuha. JSaj celo tisti ni brez napuha, kdor se ponaša s ponižnostjo ali z zaničevanjem ljudske hvale. Bolj brezpame- ten nego blažen je res, kdor svoje blaženosti ne išče v sebi, nego zunaj sebe, in kogar bolj osrečuje ljud¬ sko mnenje nego zavest svoje vrednosti; zlasti če pomisliš, kako neosnovano je često ljudsko mnenje, kako narejajo tako mnenje često bedaki in podli značaji in kako rado in brez dokazov se verjame vsaka ogrda tvoje osebe, dočim se mora vsaka tvoja vrlina strogo dokazati, premer jo verjamemo. Ven¬ dar, tudi to brezpametno svojstvo se mora utolažiti, da je človek srečen!... Čast, visoko dostojanstvo, imenitni naslov, red ali križec na prsih — to vse veljavi moža, to se blesti v očeh velike množice, ki sodi, da je res odličnjak, kdor je odlikovan. In ta množica nikoli ne vpraša, kako mrzlo ali toplo srce ti bije v odlikovanih prsih in kako podle misli ti lazijo v ponosni glavi. Posebno redovi so izvrstna iznajdba vpričo starih časov, ko so se zasluge pla¬ čevale in usluge darovale s težkim, suhim zlatom in 246 2 velikimi graščinami. Tudi do teh raznih časti ti odpro moji duhovi razna pota. „Bogastvo, ki ti bo dano, je častno že samo na sebi in za plezanje kvišku prikladnejše nego velike duševne zmožnosti. Z velikim bogastvom se utegneš pridružiti denarstvenim mogotcem, delovati z de¬ narno silo in vplivati na narode in njih vlade po na¬ činih, kakršne uporabljajo taki denarstveniki, in celo po bolj prekanjenih, kakor te jih nauče moji duhovi. Vedno še velja rimskega Juvenala izrek: „Dat veniam corvis, vexat censura columbas"; še vedno leži svet na tleh pred zlatim teletom kakor v starodavni dobi in v priznanje tega malikovanja ti bodo naslovi, oblike, celo plemstvo, ne da bi trebalo, da se pojudiš. Ako te bo mikalo, se tudi udaš dr¬ žavniški umetnosti. Tu ti bo poleg bogastva poma¬ galo tudi to, da nisi — veleum. Mož visokih duševnih zmožnosti je premalo gladek, presamosvoj. Enako zmožni ga črtijo kot tekmeca in ga tudi izpodrivajo z neplemenitimi pomočki. Manj zmožni ga zavidajo, ker se boje preziranja; in velika duševna zmožnost jim je predrznost, ki se mora zavračati. S sijem bo¬ gastva, s prijatelji, ki ti jih pridobiva tvoje zlato, z laskavo priljudnostjo, ki stane samo prazne besede, in s skromnostjo, ki prikriva tvoje duševne zmožno¬ sti, lahko splezaš do časti in do dostojanstva veli¬ kega, vplivnega moža; če še zatajiš ideale svoje mla¬ dosti ter prirodno ljubezen do svojega jezika in na¬ roda, boš hvaljen kot razsvetljen vzornik; zakaj vzpel si se do višjega človečanskega obzorja in očistil si svoje mišljenje tesnosrčnega, neplodnega sanjar- stva. Če bodeš parlamentarec, te nauče moji duhovi govoriti dvoumno, da bo na dve strani prav, in brez- barveno, da bo najbolj prav tebi; če bodeš visok dr¬ žavnik, ti bodo narekovali breznaglasne in nejasne govorice, s katerimi boš odeval svoje misli, in na jezik ti polože o pravi priliki diplomatski dovtip, ki se izpremeni v „krilat rek“, ako bo hladilen ka¬ kor limonada in ne žgoč kakor blisk iz ust vele¬ umovih ... 247 - »Kdor ima časi, si želi tudi slave. Slava biva vi¬ soko nad častjo in se pridobiva edino s čini, ki se ne pričakujejo od navadnega povprečnega človeka. Poštenje in časti ti prestanejo s smrtjo, slavo pa smemo imenovati nesmrtno, in najdalje traja slava, ki jo dosežeš stoprav po smrti. Nahaja se pa tudi puhla slava in res je, kar je dejal modrijan, da je marsikdo slaven, dočim je zaslužil drug, da bi bil slaven. In res je, kar je rekel drug modrijan: »V svetišču slave bivajo nekateri mrtvi, ki niso bili notri, dokler so živeli, in nekateri živi, ki jih pa največ od- neso iz svetišča, kadar so umrli.“ »Slavo pridobiš z izrednimi čini in z izrednimi umotvori. Pri obeh pridobitvah so ti moji duhovi na razpolago. Velikanske dobrodelne ustanove, epo¬ halne iznajdbe, na primer živeža, kakršnega si vi¬ del v novi evropski državi, ali cenega kuriva od vode ali od ujetih solnčnih žarkov, ali iznajdba stroja, s katerim se v vojskah ljudje pokončujejo grmadoma, najdba nove prirodne sile: to vse so slavni čini. S takimi čini dospeš najprej do slave, ker lahko vsakdo spozna njih dobroto in veličavo. Še v življenju se ti ovije lovorika okoli čela in se ti postavi bronast spo¬ menik; dasi je tak spomenik kočljiva reč. Zavisten kritik nemara poreče, da si spomenik sam plačal, ali pa, da so ljudje zato tako hiteli s spomenikom za tvojega življenja, ker so se bali, da ga ne dobiš po smrti. Zate je taka slava, ki jo čutiš že v življenju, boljša; nekaj imaš od nje. Vendar višja je slava iz slavnih umotvorov. — Prva slava počasi gine; tvoja ustanova ostane, tvoja najdba ali iznajdba bo še imovina in dobiček vseh ljudi: ustanovitelj in iz¬ umitelj pa se pozabi, ako imena ne ohrani zgodo¬ vina. Druga slava pa živi, dokler je ohranjen slavni umotvor, kakor na primer sluje Homer še danes, dasi ni gotovo, ali je sploh kdaj živel. Taka slava doleti samo genijalno glavo, kakršne nimaš. Tudi moji duhovi niso umetniki, ker je umetnost zgolj človeška last; tudi niso modroslovci, ker svoje prak¬ tične modrosti, ki je nadčloveška, ne morejo urediti 248 v sestav, kakršen bi prijal človeškemu razumu. Vendar ti pomorejo tudi k tej najvišji, neumrjoči slavi. Moji duhovi poznajo slovstva vseh jezikov in narodov. V jezikih, manj znanih še omikancem, v pozabljenih knjigah, v plevah neslavnih pisateljev ti poiščejo izborne, visoke misli. Te misli, davno povedane, toda za omikano Evropo nove, bodo tvoji izvirniki. Taka zlata zrna bodo moji duhovi raz¬ brali, nanizali, razklepili na dolgo in široko, kakor se sploh ravna z zlatom, in okrasili z divnim reklom in slogom. Saj veš, da je glavna reč, kako kaj poveš, in ,ne, k a j poveš ... „Tvoje delo izide kar v dveh, treh jezikih. Moji duhovi bodo zatrobili slavospev, moji kritiki bodo prevpili zavidljivce, ki nalašč hva¬ lisajo slabe umotvore, da zatemnujejo resnično dobre; takozvani omikani krogi, ki največ mislijo po tujih razlogih, in zlasti tisti knjižni molji, ki čitajo vedno in toliko preveč, da ne morejo nikoli prebaviti književne hrane, bodo strmeli o izvirnosti in globini tvojih misli in o krasnem, plemenitem jeziku, ki se ž njim dičijo. Tako boš zvečer legel spat in ko jutrodan vstaneš, onda si slaven vele- umnik! Nič ne de, ako pozneje, želeč prekositi sa¬ mega sebe, spišeš kaj slabšega ali prav slabega. Ka¬ dar je tvoja slava ukoreninjena v ljudskem mnenju, ne bo nihče tako predrzen, da bi, trgajoč tebi lovo¬ rov venec raz čelo, izpostavljal samega sebe kame¬ njanju tvojih hvalilcev. Potomci bodo sicer bolj nepristranski sodniki od naših vrstnikov; nekoč po tvoji smrti utegne vstati strog učenjak, ki neovržno dokaže, da si posnemal srako, ki se je šopirila s pavjim perjem; ali tudi to nič ne de. Spal boš tedaj pod hladno gomilo in najsi na nji zanamci razgra¬ jajo še toliko, tebe ne predramijo ... „Tako ti podelim zdravje telesa, modrost in učenost, neizčrpno bogastvo, sijajne časti in večno slavo: vse najvišje človeške blagosti. Povrhu ti do¬ volim zopet piti vode in se odrečem tistim štirim uram tvojega spanja. Ti mi za vse to ne oddaš ni- 249 česar, samo svečano mi še zatrdiš, da ne boš več poslušal tistega sanjavega duha, ki je hotel razrušiti najino združbo. To novo pogodbo bodeva dogovorila in svečano potrdila, kadar boš zopet cel in svoj duh v svojem telesu. Sedaj pa ti je na voljo dano trezno premišljati, preden se odločiš; zakaj jaz ne silim, celo niti ne prigovarjam... „Vem, nekaj te ustavlja, da bi segel po mojih darovih. To so malenkosti; žal, prav ob malenkostih se cesto spotikajo vzvišene težnje. Tvoje malenkosti so prirodna ljubezen do naroda in slučajna ljubezen do Cvetane; zgolj ljubezen, ki je najhujša nasprot¬ nica blaženosti vsakega zemljana. Vsaka ljubezen je neopravična žrtva človekovih koristi, tako tudi na¬ rodna. Svoj narod, svoj jezik ljubiš z vsem idealnim ognjem — in kaj ti vrača narod za to ljubezen, najsi je požrtvovalna? Nemara ne več razen z žal¬ nimi izkušnjami pridobljenega dokaza, da so vse človeške zveze realne in da vse teže za gmotnimi koristmi. Sebi najbližji, najpotrebnejši, edino zvesti pomočnik si vedno ti sam; zato si sam sebi vedno več vreden nego vsi tvoji slučajni rojaki. Čemu to¬ rej ta gorečnost do enega samega naroda? Ako si to ljubezen ohladiš v srcu, te bodo nekaterniki, nam¬ reč zavedni narodnjaki, pač grajali in celo zaniče¬ vali; vendar, če si visok dostojanstvenik in bogatin, zaničevanje tvojih rojakov ne bo sezalo gori do čaščenja tvojih hvalilcev in do vpliva tvojih prija¬ teljev. Ako pa ti je taka nižavna mržnja nekaterih narodnjakov vendarle manj prijetna nego njih hvala, tedaj si tudi lahko pomagaš. Dočim se leskečeš v visokosti in v odlikah, se čuti narod samega sebe čaščenega, da ima takovega sina, ako se le o po¬ sebnih prilikah — nikar ne prečesto — milostno ozreš na svoje rojake in jim oprezno podariš drob¬ tinico z bogate svoje mize. Tvoji rojaki, dobre duše, ti takoj zapojo slavospev iz radostno iznenadejanih src in njih hvaležnost visoko prekosi tvojo dobrot- nost. Tako moreš, ne da bi se ponižal, doseči z majhnimi pomočki velik uspeh pri svojih rojakih. 250 — In ljubezen do Cvetane? Bodisi. Ženstvo je lepo, ali posamezne ženske so venoče cvetice. Imej Cve- tano; ljubi jo tako idealno, kakor še noben pesnik ni opeval ljubezni; vendar se ne boš mogel izogniti spoznanju, da Cvetana ni ideal, ampak ženska. Ka¬ dar se je naveličaš, kadar ti bo napoti v tvojih tež¬ njah do časti in slave, tedaj ti tudi pomore jo moji duhovi in to po imenitnih zgledih tako, da se zakonu ohrani vsa čast, tebi pa vsa prostost v tvojem delo¬ vanju. — Ko govorim baš o Cvetani, naj ti povem, da se bo jutrodan odločevala njena usoda. Ščitil in branil jo bom pri končni obravnavi, kakor imava besedo. Vem, da bi ti po tolikem času rad zopet vi¬ del Cvetano; tega veselja ti ne morem odreči. Utegneš pa pri obravnavi učiniti tako bedastočo, da razde- reš ves moj trud. Zato naredim tako, da boš Cve¬ tano sicer gledal z lica v lice, da boš čul in videl vse, kar se bo godilo, da se pa sam ne boš mogel ne ga¬ niti ne oglasiti, dokler ni obravnava izvršena. Tako mora biti, da je v prid tebi in Cvetani." * Po tem dolgem govoru, ki pa je bil daljši, nego se tukaj čita, ker je Samorad na to očito priporo¬ čanje kosmatega materializma in golega egoizma trdil marsikatero nasprotno misel, je izvršil Abadon brez odloga vse, kar je namenil baje v Samoradovo korist. Potegnil je iz žepa čutaro, segel po Samo- rada, ga potlačil k tlom, stisnil ga s pestjo in zmašil v steklenico. Ko jo trdo zatakne in zapečati, jo pre- neso služni duhovi takoj na visoko železno peč v obravnavni dvorani. Tako je prišel Samorad včeraj v stekleno ječo. Danes pa je bil najpaznejši poslušalec nenavadne obravnave, ki se je ravnokar prekinila tako iz¬ nenada. Ko so Cvetano odvedli in se je dvorana počasi izpraznila, si je tudi Samorad zaželel svobode ter je klical Abadona in služne duhove, toda zaman. Ža 251 kake pol ure prideta dva sodna slugi dvorano snažit in okna odpirat; bila sta očanca Kajetan in Avguštin. „Kaj takega še nisva učakala, kar opravljava to hišo,“ pravi Kajetan tovarišu. „Gospoda predsed¬ nika je prizadela taka omotica, da smo ga komaj oživili. Sedaj se bo vendar dal vpokojiti; skrajni čas je že. No, prava sreča je, da ni prišel nadsodiški načelnik, kakor so bili zagnali prvi hrup.“ „Čudno je pa vendar," odgovori Avguštin, „da je Binkoštnik, ko je ob navadni uri gledal skozi okno, prav razločno spoznal načelnika, da ga je po¬ tem videl tudi v veži, da ga pa ni videl nihče drug. Povsod so ga iskali, povsod vpraševali, ali nihče ga ni videl in vsi pravijo, da se sedaj zdravi nekje gori na Koroškem." „Vendar skoro pride. Ali bode to grom in strela! Toda midva se ne bodeva tresla, kakor se tresejo drugi že sedaj!" „Ali si videl, kako sta onadva ušla naši pravici?" „Seveda sem videl, saj sem stal na dvorišču nasproti velikim vratom. Tisti Veselin je izginil, nihče ne ve, kako in kam, ko je stopil iz dvorane. Potem so stražniki, kakor po navadi, v vežo pri¬ vedli tisto gospo Pavličevo, ne sluteč ničesar hu¬ dega. Pred velikimi vrati je stala tista kočija, v ka¬ teri se je po Binkoštnikovi trditvi pripeljal nadso¬ diški načelnik. V veži pri vratih sta stala dva moža, oblečena kakor strežnika; trije možje pa, oblečeni kakor uradni sluge, so tiščali občinstvo nazaj in de¬ lali prostor za izprevod gospe Pavličeve in stražni¬ kov. Odkod je prišla ta petorica, ne ve nihče. To so bili bržkone preoblečeni razbojniki. Ko pride gospa k vratom, vstane kakor iz tal tisti Veselin. Strežniki in preoblečem sluge primejo stražnike od zadi, da se ne morejo ganiti. Veselin in gospa smukneta skozi vrata v kočijo. Lopovska petorica vrže stražnike ob tla, skoči skozi vrata in jih zaklene od zunaj. Kako so vratarju izmaknili ključ, ne vem. Preden smo po¬ tem dobili drugi ključ — kar v splošni zmedi ni bila lahka reč — so izginili vsi lopovi, Bog ve kam. 252 Tisto lepo kočijo s črnimi konji in s črnimi strež¬ niki, kakor jo je Binkoštnik popisal nadrobno, so videli ljudje hkrati na štirih raznih krajih hitečo iz mesta. Zunaj mesta pa ni bilo sledu o taki kočiji. Sedaj so udarili na brzojavno žico, pa ne verja¬ mem, da bo kaj uspeha. Nekateri pravijo, da je tukaj delovalo veliko denarja; jaz pa pravim, da je prišel sam zlodej po onadva, ker neče, da bi umrla skesanega srca na naših vešalih. Gotovo sta že v peklu!" Slugi še razmišljata o tej dogodbi, potem se lo¬ tita snaženja. Kajetan meni, da bo nekaj grošev stavil v loterijo. Avguštin se srdi, da vse vedeževalke in vse sanjske knjige za take izredne slučaje ne vedo povedati pravih številk; vendar bo stavil tudi on. Samorad pa na peči pričakuje, da se zapazi nje¬ gova steklenica. Ali zime tedaj ni bilo; kdo bi se torej oziral na peč? Samorada do drugega jutra nihče ni motil v sanjavem dolgočasovanju. V drugo jutro je bila zopet obravnava. Sodniki, javni obtožitelj, zagovornik in porotniki so bili nove osebe, poslušalci pa od prejšnjega dne. Obtoževani so bili Samoradovi hlapci, ker so tisti večer po svatbi in smrti Petra Pavliča namer j ali usmrtiti svojega gospodarja. Skesani možje, sicer poštenjaki, so se opravičevali, da so imeli samo volkodlaka pred seboj; da jim je bila prava dolžnost umiriti truplo svojega gospodarja, da bi ne hodilo nazaj med ljudi; češ, truplo se vpokoji samo tako, ako se mu pre¬ bode srce. Vendar so bili hudo obsojeni, na žalost Samoradovo, ki je menil, da niso zaslužili kazni, ker jim je vraža toliko zmešala možgane, da v svoji nakani niso mogli spoznati hudodelstva. Dvorana se zopet izprazni. Kajetan in Avguštin vnovič nastopita z metlo in brisalko. Govorila sta, da se o Veselinu in gospe Pavličevi ni še nič poiz¬ vedelo; in zopet se nista ozrla na peč in na stekle¬ nico na nji. — Porotne obravnavne so trajale še nekaj dni. Na zatožno klop sta sedla tudi zakonska Ivan in Bara 253 Jaroslavič, zatožena, da sta gorenjskemu tovorniku prikrivala najdenih tisoč forintov njegovega de¬ narja. Ivan Jaroslavič, sicer jako poštena duša, se opravičuje, da ničesa ni našel, ničesa prikrival, da pa je moral molčati, ker mu žena Bara kar zboli od razdraženosti, ako ji kaj oporeka. To potrdijo vsi sosedje. Bara se opravičuje živahneje in vidi se ji, da je ženska krepkih živcev. Okrajšan posnetek nje besedovanja je tale: „Ta tovornik, ki ima lice tako pošteno, srce pa takšno, kakršno pozna samo Bog, ni prav nič oško¬ dovan. Listnico, ki sem mu jo pokazala, je vrgel sam na cesto; saj je bila tako malo vredna, da bi se niti mladi cucki ne hoteli igrati ž njo. Res mu denarja nisem dala tisti večer. Da sem mu ga vrnila takoj, ko sem ga našla, bi mi gotovo ne bil dal niti solda najdnine; saj ga dobro poznam. Hotela sem to reč objaviti pri sodišču, da dobim svojih sto forintov. Zjutraj nato je bila dražba Ivanovega posestva. Šla sem k sodišču, da otmem možev dom sebi in svoji deci in da tovorniku vrnem najdeno vsoto. — Ali je bila krivica, da sem najprej skrbela zase in za deco in da sem od tovornikovih denarjev za varščino pri dražbi vzela tistih sto forintov, ki mi pristoje po postavi? To bi bila storila vsaka mati! Precej po izvršeni dražbi bi bila na sodno mizo položila ostalih devetsto goldinarjev, ki gredo tovorniku nazaj. Toda prehitel me je in jaz sem takoj, ne od¬ lašajoč, ne taječ, dala iz rok ves denar. Čemu sem vzela s seboj vseh tisoč forintov, ako nisem imela poštenega namena, da dam iz rok, kar ni moje?... Kako drugače pa je mene oškodoval ta mož, ki ima tako pošteno lice! Mojega Ivana dom je bil cenjen na tisoč forintov, vreden je bil pol več. Ta tovornik ga je izdražbal za slepih tristoinpetdeset goldinarjev, ko jaz nisem smela dalje dražbati. Nekdo je hotel pozneje sodno ponuditi višjo ceno. Tovornik mu je stisnil sto forintov v roko, da je miroval. Samo za slive je iztržil štiristo forintov, sedaj pa je prodal zemljo za dvanajststo. Moj mož pa mu je še vedno — 254 — dolžan okoli sto forintov, ker s kupom tristoinpet- deset forintov terjatev ni bila popolnoma pokrita. To je tudi vnebovpijoča krivica! Stari dolg je bil že pred dražbo trojno plačan. Plačevala sva obresti po deset od sto, potem malone enoliko za dobroto, da je obetal čakati; prodajati sva mu morala vsako¬ letni vinski pridelek po ceni, kakor jo je naredil sam, z namečkom, kakor ga je zahteval sam; in pri računu nama je vselej utrgal, kolikor se mu je zlju¬ bilo. Sedaj sva moj Ivan in jaz v ječi, najina deca ob beraški palici, ta poštenjak pa ne bo kaznovan!" Nič niso pomagale besede in solze. Ivan in Bara sta bila obsojena. Smilila sta se Samoradu tem bolj, ker je uprav njegova radodarnost bila vzrok njiju nesreči. — Minilo je nekaj dni brez obravnav in še vedno se ni nihče ozrl na steklenico vrh peči. Celo strogi, nad vse natančni gospod predsednik ni pogledal na peč, kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat, ali nemara ne kade tam smotek mladi pravniški vajenci, kar jim je bilo ostro prepovedano. Nova obravnava, toda ne pred porotniki, je podala Samoradu kratek pretrgljaj v mnogodnevni enoličnosti. Ali tudi ta obravnava, kakor vse dosedaj opisane, mu je samo pomnožila žalost in gnev. Sedel je na grešniško klop Cvetanin vratar Miško, zato¬ žen, da je gospodu Petru Pavliču ukradel uro žep- nico. Miško je govoril po pravici, da mu je tisto dragoceno žepnico podaril gospod Veselin in da on sploh ni mogel krasti, ker je ves dan, ko so bili drugi pri poroki in pri pivu, vrataril v svoji celici in tam celo obedoval sam zase in proti navadi drugih dni. Odgovorilo se mu je, da so tudi gospoda Veselina šele po Pavličevi smrti videli v dvorcu in da ga ni nihče videl poleg gospoda Pavliča. Napo¬ sled pa se še oglasi javni obtožnik: „Ako ti je Vese¬ lin podaril tako drago žepnico, bi ga jutrodan po svatbi gotovo ne bil izdal orožnikom. Tako nehva¬ ležen vendar nisi!“ 266 To je odločilo in Miško je bil ostro obsojen, na žalost Samoradovo, ki je bil kriv tudi te obsodbe. Rad bi bil Samorad izvedel, ali bodo kaznovani tudi tisti svatje, ki so v svatovski dvorani cekine pobirali v svoje žepe, dočirn so drugi mrtvega Pavliča oživ¬ ljali, in tisti lopovi, ki so mu zapalili pristavo. Toda te zadeve niso prišle na vrsto. Peto jutro po Miškovi obsodbi so se požigali listi nekega zaplenjenega časopisa. Stari sluga Kajetan, vešč temu poslu, je zakuril grmado v peči obrav¬ navne dvorane. Gospod predsednik pa je, kakor mu vest ni dopuščala drugače, osebno nadziral požiga¬ nje prepovedanih besed in je strogo pazil, da ne uide košček grešnega papirja strahujočemu plamenu. Ko slastno gleda v ogenj, ki uničevalno izvršuje ukaz sodne oblasti, se začuje iz dvorane močen pok in cveniketanje ubitega stekla. Predsednik strogo po¬ gleda, Kajetan odhiti v dvorano. Tam uzre pri peči kosce raznesene steklenice in moža, ki si razteza in vzravnava ude. Kajetan, nekdaj srčen vojak, sko¬ koma plane na -sumljivega tujca. Tujec mu izgine izpod rok, Kajetan telebne na tla in si hudo rani nos ob steklenih čepinjah. Na ta ropot stopi tudi pred¬ sednik v dvorano in začuje iz ust preplašenega in krvavečega sluge, kakšno peklensko čudo se je zgo¬ dilo. Predsednik strogo opomni, da je Kajetan videl zato pošast, ker se je zopet napil žganja. Toda stari Kajetan ne požre take graje, ampak se naglo odreže: „Da dobivam tako plačo kakor gospod prezident, bi pil muškatelico; ali ob svoji ubogi mezdi si smem privoščiti jedva malo žganja. Pa kaj bi tisto — -meni je ušel človek ali duh, ki je morebiti nedolžen; uče¬ nim gospodom pa sta izpod rok izginila dva mo¬ rilca." Molče kurita dalje predsednik in Kajetan, Sa¬ morad pa plava visoko v zraku proti domačemu Zagorju, hvaleč našo dobo, da še ni odpravila kon¬ fiskacije časopisov. — Tam v Zagorju najprej po¬ seli domači dvorec. Vse je zaklenjeno in na klica¬ nje se ne oglasi živa duša. Znani ljudje, ki jih ogo- 256 vari na cesti, ga niti ne vidijo in ne slišijo. Potem se napoti na Cvetanin dvorec, da tam poizve veselih ali žalostnih novic. Ko stopi na dvorišče, začuje ži¬ vahno pikapokanje mlatičev na skednju in ugleda, kako se dim vali iz grajskega dimnika. Pohiti v dvorec: vse sobe so zaklenjene. Pohiti v kuhinjo: ogenj je pogašen in človeka, ki je moral ravnokar piskre pristavljati k ognju, ni moči priklicati. Gre na skedenj: tam leže snopje in cepci na tleh, pa ni- jeden mlaitič se ne prikaže in ne odzove glasnemu klicu. Uvidevši neuspešnost vseh naporov, sede Sa- rnorad v perivoju za dvorcem v senco košatega drevja, kjer je nekoč s Cvetano sedeval srečne srčne ure; in tam se brezvoljno uda mislim in slutnjam, ki so ga trapile vse dni po Cvetanini kazenski obrav¬ navi. Vsi vemo, da Samorad takisto ni iznajdljiv v mislih, kakor ni trden in preudaren v svoji volji; vendar moram povedati vsaj nekaj, kar mu je ro¬ jilo po glavi. Čimdalje bolj je bil uverjen, da je Aba¬ don namenoma tako vplival na obravnavo, da Cve- tane naposled niso smeli ne obsoditi ne oprostiti. Čemu je podaril njeni zalvi veliko novcev, ko jo je mogel drugače prisiliti, da izpove resnico? Čemu je to storil stoprav zadnji dan pred obravnavo? Čemu je dal pri obravnavi dozdevni strupeni vodici dru¬ gačno vonjavo, nego je bila ob zasledbi namišlje¬ nega zločinstva, da je tako zmotil veščake? Čemu je podmitil porotnike, ki bi bili Cvetano itak opro¬ stili z mirno, pošteno vestjo? Zakaj se je javil so¬ dišču kot Samoradova oseba ravno med obravnavo in ne prej? Zakaj je iztrgal Cvetano iz rok sodne oblasti ravno med obravnavo, ki bi bil vendar lahko počakal nekaj ur, da jo potem odvede takšno, ka¬ kor jo je prej, ali pa kot nedolžno oproščenko? Go¬ tovo je. da hoče zli duh Abadon tudi s Cvetano igrati tako, kakor igra z njim, s Samoradom. Njena usoda mora viseti med obsodbo in prostostjo, da bo ' badon ubožico lažje prisilil v varavo pogodbo, ki se je potem ne bo mogla rešiti. Nemara pa je Aba- 173 257 don, zlorabeč Samoradovo telo, njega glas in lice, Cvetano ukanil celo tolikanj, da ona sedaj domneva, češ, njen rešitelj iz ječe in spremljevalec po neznani tujini je pravcati Samorad! V tej strašni slutnji zaroti Abadona, naj ga ta¬ koj odvede pred Cvetanino obličje. Toliko da izgo¬ vori, že se dvigne v zrak in splava za solncem. Dolgo je plaval; kje in kam, ni mogel razločiti. Zdi se mu, da je obstal v teku in da mu prijeten glas šepeče na uho; „Takoj ugledaš Cvetano prosto, zdravo in ve¬ selo. Oprezno se ji pojavi, da je ne presenetiš!" Nato se Samorad počasi spušča iz višave in raz¬ ločuje pod seboj velikanski šum razsežne reke. Spomnil se je slik in opisov ter je spoznal, da se nosi nad isvetovno-imenitnim Niagarskim slapom v Severni Ameriki. Tam vidi na skrajnem robu veli¬ kanske, navpične in izpodmlete pečine dve osebi, ki imata uprav na tej skali najlepši razgled na naj¬ veličastnejši slap naše zemlje. To sta Abadon v Sa- moradovem truplu in Cvetana, ki okusim opravljena veselih lic blaženo zre sedaj v grmado valov, ki >se dreve v peneči, grmeči prepad, sedaj v lice svojega ponosnega spremljevalca, ki ima oči malone edino za krasno svojo družico . .. Ta prizor omami Samorada. Vzkipi mu vsa nek¬ danja ljubezen in v žilah mu zavre besen srd na Abadona. Bliskoma se spusti iz višave in se zgrudi pred Cvetano na kolena, kličoč: „Cvetana, usmili se, pozabi! Tvoj Samorad te prosi!" “ Cvetana vzdrhti, boječe se oprime Abadonovega ramena in zakliče: „OiStavite naju, sicer gospod Ve¬ selin takoj ustrahuje vašo predrznost!" Samorad vstane in strastno zakriči: „ „To ni Veselin, to je peklenski duh Abadon; j a z sem tvo j Samorad Veselin!" “ Cvetana meni, da ima blaznega človeka pred seboj. Abadon pa stopi v stran in izpregovori brez- naglasno: „Ta človek govori resnico, milostiva gospa! Jaz sem duh iz pekla v Samoradovem telesu. Ta spojina sence in duha pa je pravi Samorad." 258 Cvetana obupno zakriči in se zažene V prepad. Samorad skoči za njo, ali puh iz brezdna mu od¬ nese breztehtno telo kvišku, da tako skozi vrtince soparo v in pen, vrvečih pod njim, niti ne more uzreti valov, ki so vase sprejeli Cvetanino truplo. Dolgo je bil Samorad kakor nezavesten in igrača sopotov in vrtincev, ki so ga dvigali in su¬ kali nad valovjim grobom nesrečne Cvetane. Napo¬ sled ga Abadon potegne k sebi, ga postavi na trdna tla in mu pravi srdito: „Kar si učinil danes, preseza vse dosedanje tvoje bedastoče. Bilo bi najbolje, da izgineš v nič. Ali to bi bila prevelika dobrota zate; zatorej ostani člo¬ vek, kesaj se, obupavaj in nizaj zlodejstva na zlo- dejstva, bedastoče na bedastoče! Cvetan© si ©tel, ka¬ kor vidiš, samega sebe, otel pa je nisi — mene! Ob¬ sojena je ona, ker nekoč nisi bil obsojen ti; in sedaj pride meni v oblast — ona namesto tebe, ali — pred teboj. Tvojega telesa ne potrebujem dalje; kajti ne bom več branil Cvetane; in ostavljam te, ker je bil ves moj trud s teboj prazna tlaka. Nikar pa ne misli, da si s tem rešen dolžnosti najine pogodbe!" Abadon se razprši v zrak. Samorad zopet za¬ čuti, kakor nekdaj, bolesten drhtaj po vseh udih; v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetnega doma! XII. Leta 1893. se je dičila Severna Amerika s Ko¬ lumbovo razstavo, v kateri je prekosila dosedanje svetovne izložbe stare Evrope. Nepričakovano ve¬ lika množica radovednih in ukaželjnih omikancev iz Evrope je romala gledat to divno podjetje v Chi¬ cagu: v mestu, ki ga je kakor čudo našega premo¬ govega stoletja amerikanska iznajdljivost, odločnost in vztrajnost ustvarila v močvirnih puščavah ob Michiganskem jezeru. Na prostrano novo zemljo — 259 — 17 * brez srednjeveških razvalin, brez vojništvenih bre¬ men in brez ogromnih državnih dolgov se je selilo tudi premnogo krepkih sinov bogate Evrope, ka¬ terim ,se je jelo odrekati krilo in živilo na domači zemlji. To so nekaj taki, ki so se nadejali, da v Ame¬ riki najdejo nova domišča, in nekaj taki — zlasti iz vinorodnih pokrajin, slovenskih in hrvatskih — ki so šli srečo lovit onkraj velike vode samo za ne¬ kaj časa, toliko da razbremenč svoja evropska do- movja od Iihvarskih dolgov, narejenih v dobi, ko še nista trtna uš in strupena rosa zemljiščem jemali pridelkov in vrednosti. Nekateri taki rojaki so si opomogli. Nekateri so od silnega napora ali od gladu legli v grob, ki ga domačini nikoli ne bodo kropili in kitili. Največ pa je bilo takih, ki jih ni toliko domotožje, kolikor ža¬ lostna spoznava, da niso našli, kar se jim je obe¬ talo, nujno opominjala na odhod domov. Končano delo na polju, nenavadno veliko trgovinskih pora¬ zov, bližnja zaključitev svetovne razstave in mržnja domačih težakov proti inozemskim, vse to je činje- valo, da se je odslovilo mnogo evropskih delavcev. Prve dni meseca oktobra 1893. leta je bila na velikem trgu v Chicagu tolpa nad tisoč takih Slo¬ vencev in Hrvatov, odstavljenih od dela in kruha. Živo so se pogovarjali slovenski in hrvaški vse vprek, pretresujoč najnujnejše življenjsko vprašanje: kako bomo odslej tešili glad, kje se bodemo greli to zimo, ob čem bo živela naša deca v Evropi: v do¬ movini, ki nam je tako daleč in brez denarjev ne¬ pristopna? Na preprosti klopi, pod drevesom, iki je že trosilo jesensko listje, je poslušal te nesrečnike mlad gospod, po licu njih rojak in, sodeč po obra- zovih potezah, ne manj gladen nego tolpa okoli njega. To je bil naš znanec Samorad Veselin. Smilili so se mu bedni rojaki: spomnil se je, da ima na vratu čudotvoren obroč in da bi z eno besedo mo¬ gel oblagodariti vse te nesrečnike. Ali spomnil se je hkratu, koliko je že uničil nesreče, denar troseč. 260 Naglo vstane, da ga izkušnjava ne zavede v rado¬ darnost, in se napoti proti stranskim ulicam. Ko stopi nekaj korakov, mu pride naproti naš znanec Ivan Jaroslavič, dobrosrčno ga pozdravljaje. Jako se Samorad preseneti, ko vidi tega moža v Ameriki. Nedoumno čudna pa mu je Ivanova no¬ vica, da ni bil nikoli nič dolžan gorenjskim tovor¬ nikom in da on in Bara nikoli nista našla tisoč fo¬ rintov. Ivan je v Ameriki že vse leto. Jutrodan pa se vrne v domovino, ker je bil toliko srečen, da si je prihranil denar za vožnjo nazaj. „ »Pozdravi Zagorje in Bizeljsko!" vzklikne Sa¬ morad, stisne Ivanu roko in se naglo izgubi med še- talci, da ;ne bi Ivan videl solz v njegovih očeh. Sa¬ morad se peha med naglo vrvečo množioo in jedva pazi, da ni stlačen, pohojen, povožen. V tej gneči ga nekdo krepko prime za rame. Bil je nekdanji oskrb¬ nik Plahtalič. Naglo seže Samoradu pod pazduho in ga od¬ vede daleč, baje proti kraju obširnega mesta. V do¬ kaj zapuščenem perivoju sedeta na samotno klop. Tam pripoveduje Plahtalič, da je še tisto noč, Iko sta se v Parizu izgrešila med tolpo gladnih ponoč¬ njakov, odpotoval nazaj v Monako, kjer je za ne¬ kaj dni doslužil Abadona in od njega dobil veliko denarja za mnogoletno službovanje. Potem se je ta¬ koj preselil v Chicago; sedaj je tukaj tolmač pri svetovni razstavi, ker govori jezikov kakor malo¬ kdo. Hkrati tudi svojim rojakom Slovencem pre¬ skrbuje službe in pošilja denar njih ženam domov; sedaj jim pa največ piše po denar za vrnitev v do¬ movino. Sploh je v takih ugodnostih, da ne bede stradal ;na stare dni. Samorad ga nasproti spomni na 'njiju skupno potovanje po bodoči Evropi, na Slovogoja in Ru¬ do var a. Toda Plahtalič ne ve o vsem tem poto¬ vanju ničesar, temveč trdi, da more vsak dan svo¬ jega bivanja v sedanjosti dokazati z verojetnimi li¬ stinami. Samorad mu nato pove vse svoje dogodke 261 — do obupnega skoka Cvetaninega v pogubne valove, in nadaljuje: „ »Abadon mi je vrnil telo in obleko. Obleka je bila kakor nova; telo pa se mi je zdelo nekamo osta¬ relo in oslabelo; tudi moj duh se v njem ne čuti več tako doma kakor pred zameno za lev. Ko me je Abadon ves srdit ostavil, sem hotel še enkrat skočiti za Cvetano v prepad; vendar sem se premagal. Z nekaj zlati, ki sem jih našel v žepih, sem dospel v Chicago. Tukaj sem iskal zaslužka, kakor sem ve¬ del in znal. Odrekali so mi ga ali odkladali vedno od danes do jutri. Zlati so pošli, na pisma v Evropo ni odgovora. Prodati sem moral uro žepnico za če¬ trtino vrednosti in sedaj pride na vrsto poslednja dragocenost, ki jo imam: prstan velike vrednosti. Podarila mi ga je Cvetana za srečnih dni. Nadejam se za ta prstan iztržiti toliko, da se prepeljem v Ev¬ ropo.'Tam se javim sodišču, ki me išče... Ali me res išče?... Kar sem danes doživel z nekim Jaro- slavičem in z vami, mi tolikanj podira vero v res¬ ničnost mojih spominov, da se mi vse meša po glavi. Ne verjel bi, da sem v Ameriki: a tega ne mo¬ rem tajiti; ne verjel bi, da živim: toda glad me opo¬ minja na življenje; celo tega bi ne verjel, da sem občeval z Abadonom: ali pereči obroč na vratu me vedno spominja nanj. Zgolj pred ugankami strmim in sam sebi sem na j večja zastavica. Kaj naj po¬ čnem, gospod Plahtalič?" “ »Svetoval bi vam po svoji izkušnji", de Plahta- lič zaupno. »Pobotajte se z Abadonom 1 V sedanjem mučnem položaju vam ne kaže drugače. Trd gospod je sicer, kruto sovraži človeški rod, vendar mož beseda je in rad nam prizanese človeške napake. Služil sem res hudo; toda take dobre penzije, ka¬ kršno imam sedaj, bi ne bil dosegel v nobeni člo¬ veški službi. Popolnoma sem svoboden, celo spo¬ koriti se smem, ako me bode volja." „ „Niso mi znane vaše pogodbe," “ odgovori Sa- morad; „ „zato jih ne morem primerjati svojim. Vam pa je moja pogodba znana in povedal sem vam vse, 262 kako je ravnai Abadon z menoj. Izveslno mi pritr¬ dite, da me je .sestavno varal in zavajal v pogibel. Vse mi je vzel, celo Cvetano, zaradi katere sem se baš vdal v pogodbo z njim. Ali morem pričakovati, da mi bo mož beseda odslej, ko dosihdob ni bil nikoli?“ “ „Dragi prijatelj, Abadona ne smeva soditi po kratkovidnih človeških nazorih. Vse, kar se vam zdi prevara, vzemite za izkušnjo. Abadon vas mora izkusiti, kakor se izkuša vsak novak; on mora vi¬ deti, kako trdni ste in koliko se vam .sme nakladati, preden na vas zida in opira, kar vam je namenil na korist. “ „ „Jaz pa pravim, da imam že dovolj take iz¬ kušnje; zato se postavim na svoje noge.“ “ „Kako hočete to izvršiti? V Ameriki ne morete, v Evropo ne smete." „ „Prav v Evropo si želim nazaj. Ondi naj me kaznujejo, ako sem zaslužil kazen; ako pa ne, si operem poštenje in bom srečen kakor nikoli ob Abadonovem povodcu." “ „Pomislite, prijatelj, kaj ste gledali, dočim ste bili v steklenici priča kazenskim obravnavam! Ali vas ni strah tolikanj negotove -človeške pravice? Pomislite i to: Abadon, ki je dosedaj tolikanj ugodno deloval za Cvetano, a iz vzroka, nama neznanega, ni dogotovil ničesar, utegne vso stvar tako zasukati, da bodete gotovo obsojeni in pogubljeni; to tem lažje, ker Cvetane ni več in se vsa krivda zvrne na vas. Ako si v duhu obnovite vso obravnavo, spo¬ znate pač, da je to prav zelo možno." „„Ali morete razjasniti, blagi gospod, zakaj je Abadon s čudnim svojim ravnanjem pri obravnavi zaprečil nad vse verjetno oprostitev nedolžne Cve¬ tane? Zakaj jo je odtegnil sodbi in jo potem vodil po Ameriki, kakor bi bil jaz njen spremljevalec?" “ „Mar,sikaj sem že videl in izkusil, gospod, ali v Abadonovem vedenju ne najdem nič sumljivega. Cvetane niso mogli takoj pri prvi obravnavi opro¬ stiti; to bi bilo proti sodnemu redu. Morala bi v 263 ječi čakati do druge porotne seje. Bila pa je že prej dolgo v zaporu; zato ji je Abadon zgolj iz dobrote naklonil svobodo in razvedritev. Nabralo se je tudi že pri prvi. obravnavi toliko gradiva za oprostitev, da bi bila Cveta,na pri drugi obravnavi oproščena, dasi ni bila navzoča. Toda o tem ni več govora; ubožica je prebila življenje! Bežati je morala v Ame¬ riko, ker ji v Evropi ni bilo varnega mesta. Abadon je imel vaše truplo, ki ga je izvestno potreboval pri obravnavi. V vašem telesu pa se vendar ni smel Gvetani izdajati za peklenskega duha. Videz jo je miril in ji zdravil dušo. V vašem telesu je Abadon posnemal vašo nrav in je spoštoval Cvetano kot sveto, nedolžno bitje. Tudi vi bi ne bili ravnali dru¬ gače. O poštenju vaše neveste torej ne smete dvojiti, ako jo resnično ljubite. — Pomislite še: Abadon bi gotovo ne bil dopustil, da stopite pred Cvetano, ako je z njo namerjal kaj vam ali nji kvarnega. Tako vam pravim, da ste samo vi z nepreudarno svojo prenaglico zakrivili Cvetanin samomor. Svarjeni ste bili, preden vam je bilo stopiti pred njo, in pre¬ misliti bi morali, da Cvetanini živci spričo dolgega zapora še niso prišli v pravi red in da razgled na slap, na vabeče valove, ki drevč drug drugega v nižavo, liki življenje v večnost, mami človeka že sam na sebi... Kakor stoji razmerje, vam ne pre¬ ostaja drugega nego se pobotati z Abadonom." Samorad nagne glavo in se globoko zamisli. Plahtalič pa molče opazuje, da nastopa mrak in hlad in da se pohajkujoča svilena gospoda že umika prteni, toda podjetnejši drhali, ki ji noč nemara bolj ugaja neigo dnevna svetloba. Opomni torej Samo- rada, da pozna ne daleč odtod poštenega dragoti- narja. Ta bo vestno povedal, po čem kupi ali vzame v zastavo dragoceni prstan. Samorad sname prstan in Plahtalič ga odnese, rekši, da se v dvajsetih mi¬ nutah vrne k tej klopi; potem pa gresta na nje^a dom obedovat in po obedu v nemško gledališče. Samorad se zopet vda premišljevanju nedo- umne minulosti in prežalostne sedanjosti. Ne sedi 264 še tako pet minut, ko se mu približa lepa, mlada gospa v spremstvu postarne ženske in strežnika. Samorad spozna lepo gospo za tisto vdovo Ljudmilo, s katero je nekoč ljubeznivo govoril v salonih me¬ njata Padelesa. Mlada gospa uzre tudi njega. Z radostnim vzkli¬ kom speje k njemu, ga objema in poljublja ter hiti govoriti: »Našla sem te, hvala Bogu! V tolikih skrbeh sem bila zate in bala sem se že, da si se ponesrečil, ljubi moj mož!“ Samorad strmi, se izmika ljubeznivim objemom in kliče: „ „Nimam časti biti vaš mož, milostiva gospa! Občeval sem pač z vami neki večer v Parizu, ali jedva se spominjam tistega večera.“ “ „Ali si blazen, Samorad moj, da ne poznaš več svoje Ljudmile?" „ »Res mi je zmedena v.sa glava; vendar to vem za gotovo, da nisem bil nikoli vaš mož.“ “ Ljudmila in nje mati sedeta v velikih skrbeh k Samoradu in poskušata z ljubeznivimi besedami vzdramiti njega spomin. Iz njiju besed nas zanimlje jedva toie: Jutrodam po prvem sestanku v Parizu je baje Samorad zasnubil Ljudmilo in praznovali so veselo zaroko. Srečna zaročenca in Ljudmilina mati so se naravnost odpeljali v Ameriko, da se tam nasta¬ nijo. Ljudmilin oče pa je odpotoval na Dunaj, da tam s Samoradovim pooblastilen! proda vso nje¬ govo imovino, podedovano po očetu in m: teri. Oče je prišel potem za njimi v New-York in vsi so bili veseli lepe kupnine za prodano imovino, dasi je bila za polovico manjša, nego je pričakoval Samorad. Takoj nato sta se poročila. Kakor je bil Samorad pred poroko ljubezniv, tako je bil pozneje nepri¬ jazen in malobeseden. Po več dni ga ni bilo domov in nihče ni mogel izvedeti, kje in s čim se bavi. Naposled je odpotoval, češ, da gre po Ameriki poiz¬ vedovat, kako bi se otele tiste velike vsote, ki jih je nekdaj vtaknil Ljudmilin oče v ameriške železnice. Pred petimi dnevi pride pismo, da se mu potovanje ni posrečilo in da ga Ljudmila, ako ga hoče še 265 videti, ta dan in to uro dobi v tem perivoju v Chi¬ cagu. Odšli so na pot Ljudmila, mati in oče, da se nastanijo v Chicagu in da Samorad morda tukaj dobi dobrega zaslužka, ker novci, iztrženi za njega imovino, poidejo kaj skoro... Sedaj pa se je treba vrniti v hotel; zakaj mrači se in tod okoli se plazijo sumljive osebe. Samorad se obotavlja in roti, da se ni nikoli poročit z Ljudmilo in da nikoli ni dal njenemu očetu pooblastila, naj zapravi njegovo svojino. Ljudmila prosi in vije roke, njena mati pa vstane in obsiplje Samorada s tolikimi obrekami, da jo moramo sma¬ trati za vzor vsem taščam. Ko je očitanje najognje- vitejše, pa se Samoradu od druge strani približa druga lepa, mlada ženska, ki naglo sede k njemu in se strastno oprime njegove levice, ki je še prosta. Ta ubožneje oblečena ženska je tista nazvivdova Darinka, ki smo jo s Samoradom vred opazovali v Monaku in pozneje tudi pri Padelesovih v Parizu. Z Darinko pristopi tudi postarna ženska. Ko ta spremljevalka vidi, kako se od one strani Ljudmilina mati obreguje na Samorada, obudi se tudi nji sla posnemati vzorno taščo in jezik se ji sproži. Tudi Darinka ne molči. Iz besedovanja obeh naj posnamem samo toliko, da bi se bila Darinka v New-Yorku poročila z viso¬ kim dostojanstvenikom in da je Samorad, prišedši v Ameriko, to poroko razdrl, slepeč Darinko z bo¬ gastvom in z ljubeznijo. Nedolžna, neizkušena Da¬ rinka mu je verjela in udala srce in roko. Skoro po poroki je spoznala, da mož nima prave ljubezni do nje. Cesto je izostajal podnevi in ponoči ter se je potem grdo togotil, če ga je žena opominjala. Na¬ posled je šel popolnoma od nje; Darinka bi bila umrla od gladu, da ni prodala vsega do najpotreb¬ nejših reči. Iskala ga je po časnikih in se je napotila v Chicago, da ga morda tukaj najde. Sedaj ga je našla in ga ne izpusti več iz rok. Zaman se Samorad izvija rokam razvnete Darinke in zaman se roti, da se tudi z njo ni poročil 266 nikoli. Mladi ženski sta vsaka na eni strani, trdo se ga držeč, jokali in prosili, a starki sta mu hoteli raz¬ praskati obraz. Naposled pa se starki siporečeta in malone spopadeta. To da Samoradu toliko duška, da svojima usiljevanima ženama odkrito pove, da nima službe ali doma, niti drugega irnetka razen obleke na sebi in da si nocoj ne more kupiti niti kosa kruha; prav nič jima torej ne hasne, je li njiju mož ali ne. Pomen teh besed, prav verjetnih glede na Sa- moradovo zunanjost, je Darinka razumela takoj. Vstala je in kričala v množico pohajkovalcev, da zahteva svoje pravice. Ce ne bode ta mož njen, ne imej ga tudi ona druga ne. Možaki naj pristopijo, naj začujejo njeno tožbo in naj takoj kaznujejo moža, ki je imel hkratu dve ženi, kateri je obe osle¬ paril in sedaj obe zatajuje. Kar na to drevo ga naj obesijo! . Na vpitje obdivjane Darinke tolpa možakov neprikupne zunanjosti res obstopi Samorada in ženske. Možem se zna na obrazih, da bi jim ne bila napačna zabava, ako obvisi ta nepretežki mla¬ denič na pripravni veji nad svojim sedežem, in že stopi podjeten capin rna mizo pred Samoradom ter s krepkim glasom kliče svoje tovariše in jim raz¬ klada, kaj je učinil ta inozemski postopač z dvema poštenima mladenkama v naši Ameriki, kjer je toliko premalo žensk, da si marsikateri poštenjak še ene ne more prisnubiti! »Kaznujmo tega zločinca po domače v strah in zgled vsem inozemskim kru- hoborcem!" Samorad je bil ves potrt in je že pričakoval trenutka, da se na njem izvrši amerikanska lynch- pravica; kar pristopi od zadi junaški orjak v opravi mestnega redarja in z revolverjem v desnici. Ta zapove z mogočnim glasom mir, prime Samorada čez pas in ga krepko in odločno nese iz okroga te opasne tolpe. Nihče se ni lotil samozavestnega orjaka. 267 Ta mož odnese Samorada iz perivoja na hoj eno cesto; tam ga postavi na noge, mu seže pod pazduho in ga odvede proti hiši preprostega in malovabečega lica. Vendar se Samorad razveseli te hiše, ko nad okni pri tleh prečita na veliki deski z debelimi kri¬ čečimi črkami naslikan napis v slovenskem jeziku: „Gostilna pri poštenem Kranjcu." V veži te gostilne se mestni redar poslovi od Samorada in mu veli v čisti hrvaščini: »Spoznajte me za rojaka Primorca, ki vas je v Parizu ovadil redarskemu oblastvu zaradi ponarejenega bankovca, ki pa ni bil ponarejen, kakor se je pozneje osvedočilo. Dalje sem vas že opažal in še o pravem času spoznal, da sem vas otel nagle lynch-sodbe. Tudi tukaj sem v redarstveni službi za razstave; potem pa se vrnem v Pariz k svoji ženici. Ne čudite se, da sem vedno redar. Hrvat sem od dobrosrčnega naroda in mi smo že često marsikaj oteli v silah in nadlogah ter oprav¬ ljali nesebično redarstveno službo od turških bojev sem do najnovejše dobe. V Parizu sem vam more¬ biti delal krivico. Odplačal sem vam ravnokar nekaj svojega dolga. Čakajte me do zjutra v tej gostilni. Jutri vam poplačam še nekaj. Vem, da ste brez novcev; oprostite torej, da vam tukaj ponudim dva dolarja. Več nimam pri sebi. Jutri bom pri denarjih." Samorad izreče srčnemu rojaku iskreno zahvalo, da mu je otel življenje, odločno pa se brani ponu- denih dveh dolarjev. Nekdo stopi iz gostilne v temno vežo ter opomni pol slovenski pol hrvaški: „Pri meni se dolarji ne odklanjajo. Ako jih nečete, jih dajte meni, prijatelj!" Primorec pa odvrne: „Če jih neče, kdor jih potrebuje, jih ne dobi, kdor jih ne potrebuje," — in se izgubi na cesti med šetalci. Mož, ki ni prejel zahtevanih dolarjev, prijazno odvede Samorada v gostilno. Bila je to srednje- velika soba brez pivcev, razsvetljena z majhno, brlečo petrolejevd svetiljko. Krčmar „Pri poštenem Kranjcu" spozna svojega gosta takoj za starega znanca Samorada Veselina, ta pa krčmarja za nek- 268 danjega vseučiliškega vrstnika Živka Tratilka... Neprijetna iznenada obema! „Anti si zaigral svoje novce v Monaku?" vpraša Živko Tratilek. „ „Vse sem zaigral, samo novcev ne,“ “ odgo¬ vori Samorad žalostno. „Oj, ti srečni človek! Pri meni je baš narobe. Vse imam, samo denar sem zaigral. Nocoj sem še v tej hiši, ubog in lačen, da mi pajki predejo po želodcu. Jutri me gospodar postavi pred kap; vendar še bomo ptiči, če imaš kaj drobiža!" „ „Dobiti bi bil moral še nocoj dokaj novcev. Ali poseglo je nekaj vmes, da moram čakati jutra," “ pravi Samorad in pove dalje, kako je dal Plahtaliču dragocen prstan, da ga vdenari. Preden pa se je vrnil Plahtalič, sta Samorada na¬ padli dve tuji ženski in capinska drhal bi ga bila obesila, da ga ni otel blagi Primorec. „Kdo pa je tisti Plahtalič?" vpraša Tratilek radovedno. „ „Veš, to ( je tisti suhi, postarni gospod, ki je bil s teboj vred v Monaku in oskrbnik dvorcu ruskega kneza, kjer sem prenočil in dobil tebe. Govoril je tudi slovenski." “ „Oh, se že poznamo! Tista suha južina je bil strežnik kakor jaz, po rodu Furlan, sicer pa velik slepar. Tudi dvorec ruskega kneza ni bil drugega nego zloglasna zakotna igralnica. No, če ima ta Plahtalič tvoj prstan, onda z Bogom novci in Plahtalič! Vedi, ta človek je premeten zmikavt in nevaren vsem žepom, samo mojim ne!... Vendar ne žaluj, ne obupuj! Sedi za mizo! Uboga sva kakor nekdaj Job na gnojišču; in če nimava jesti in piti, se na grejva ob spominu veselih dni in pasiva se ob načrtih boljše bodočnosti!" Samorad sede za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov, dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad plača po dolar samo za trd stol, da more na njem presloneti dolgo noč. — 269 Ali Tratilek odgovori: „To je posebna smola, ki se me vedno drži. Opremljen s tvojim denarjem, sem prišel zopet na Dunaj. Toda z učenjem ni šlo več. Sličen sem bil tovarišu modroslovcu, ki se je toliko let učil grščine, da je naposled pozabil grški alfabet. — Moral sem torej z Dunaja in sem šel preko Budimpešte, Belega Grada in Trsta v Ame¬ riko do Chicaga, nadeja je se, da ,se tukaj naredi kaj denarja. V zakup sem vzel to gostilno, v katero so prej zahajali sleparji, tatje in drugi katilinski zna¬ čaji. Ti ljudje imajo sedaj, za razstave, zlate dneve in ne hodijo v tako preprosto beznico. Da privabim gostov, sem kupil to desko, na kateri se košati napis: „Pri poštenem Kranjcu". Prišel je k meni marsikdo izmed priseljenih rojakov, toda nihče nad enkrat. Oglej si sobino opravo in takoj vidiš, zakaj. Težke, debele mize so pribite k tlom, takisto klopi k stenam. Na mizah so kositarne skledice trdo vdelane v mizje vdolbine. Kozarci od porinjenega železa tiče vsak v svoji luknji in sleherni je z močno železno veri¬ žico priklenjen k mizi. Potiplji pod mizji rob! Na polici so žlice, noži, vilice; vse visi na močnih že¬ leznih verižicah. To je beznica za lopove in vzel sem jo v zakup, ker drugačne niso bile na ponudbo. V taki gostilni pa naš Slovenec ne vztrpi, najsi je še tako skromen. Nocoj mi poteče zakup, ker nisem plačal zakupnine naprej, in z jutra se dostojno, kakor sem vajen, umaknem neznanemu nastopniku. To noč bodeva prebedela. Gostilničar sem sicer, ali po¬ streči ti nimam z ničimer negoli s svežim zrakom, nekaj časa z lučjo, potem pa s temo. Prebito bo dol¬ gočasno, ko nimava nič za usta!... Vendar, našel sem nekaj — velikanska ideja! Čemu mi bo jutri deska s ..Poštenim Kranjcem"? Takoj jo zadro- bižim, in dosti bo jedi in pijače." Kakor bi trenil, skoči Tratilek na okno, se vzpne skozi nje in sname desko raz Čavlje; nato plane na cesto in se izgubi z desko na ramenu v temo. Ne mine četrt ure, in že je na mizi obilo smotk, kruha in mrzle pečenke ter liter močnega 270 — žganja. Gladnika sedeta k večerji in čudno škrobo- tajo verižice na vilicah in nožih, ko si zakladata lačna usta. # Ko se tako hlastno krepčata, vstopi naglo človek srednjih let. Bil je prav lično opravljen, vendar takšnega lica, da se ga ustrašiš, ako ga srečaš na samoti. Ta človek se postavi pred Samorada in mu zakliče z odurnim glasom: „Dobil sem vas, gospod Samorad Veselin, in ne ubegnete mi več iz pesti! Kaj me gledate, kakor da me več ne poznate? Takoj me spoznate in pomnili me bodete vse žive dni, če je kaj pravice na svetu. Vaš sorodnik sem, dasi vam je zibel tekla v tolstem Zagorju, meni pa daleč na skopih bregovih Jadran¬ skega morja. Prav to sorodstvo je vzrok, da sem največ nesreče prebil baš zaradi vas: ne zato, ker se bogatin neče spominjati ubogih svojcev, temveč zato, ker jih celo preganja. Bil sem v Odesi v dobri politični službi. Tedaj je vaš nekdanji varuh mojo mater — vašega očeta sestrično — terjal za star dolg, ki ga je bil vaš oče pravoveljavno odpustil. Ta daritev se ni mogla več dokazati, torej se ni verjela. Prišlo je do tožbe in naposled do sodne prodaje materinega doma. Da se mati otme, pošljem za¬ dostno vsoto v ruskih rubljih. Bile so tedaj v moji domovini nekove borbe in spletke in po časopisih je bilo dokaj hrupa „o potujočem rublju". Tamošnje oblastvo je moj ruski denar zaplenilo in preden je bila dokazana materina in moja nedolžnost, so pro¬ dali materin dom na sodni dražbi za slepo ceno. Okoristil se je pri tem neki Žid. Mati mi je skoro potem umrla za žalostjo. „Ko sem vse to izvedel, sem odposlal tamošnji vladi ostro pritožbo. Posledica mojemu odporu je bila, da me je ruska gospoda odslovila od službe, češ, da ne more rabiti človeka, ki je tolikanj nespre¬ ten politični uradnik, da pošilja v inozemstvo rublje namesto inozemskega denarja in da še s pritožbami — 271 nagaja tujim vladam, šel sem iz Odese naravnost v Pariz. Tam sem dobil važno policijsko službo, bolj težavno, manj mastno; vendar sem si opomogel in ,se oženil ter srečno v zakonu prebil nekaj let. — Prišli iste v Pariz vi, gospod Veselim, in za vami ali nemara zaradi vas neka gospica Darinka, lepa, živahna ženska. Znanka mi je bila iz detinskih let in vnela se je med nama ljubezen toliko brezpa- metna kakor nepremagljiva. V omami te rastoče strasti sem se naveličal težavne službe v Parizu in, vedno opozarjan na razstrelbe in dinamitovce, sem izumil strašen načrt. Zavaroval sem si življenje za visoko vsoto. Zakonski svoji družici sem povedal, da bo v malo dneh razstreljeno policijsko poslopje uprav tam, kjer je moja službena soba. V moji uni¬ formi bodo našli razmesarjeno truplo in poreko uradno, da je moje. Ali to ne bo moje truplo. Ko se to zgodi, naj si da žena osvedočiti mojo smrt, po¬ tegne naj zavarovano vsoto in naj gre za mamo v Ameriko, kjer jo bom čakal na izvestnem kraju pod novim imenom „Nikon Ubeg“. „To je bil dogovor z ženo. Drugačen je bil s krasno Darinko, ki sem jo iz raznih razlogov sprejel v policijsko službo. Nje naloga je bila, da omreži človeka, meni kolikor možno podobnega, in ga zavede v mojo službeno sobo; tam naj mu obleče mojo uradno uniformo ter ga omami z omotno pijačo. Potem bo tam shranjeni dinamit brez ne¬ varnosti zase užgala z navito uro, ki izproži sarno- net ob izvestnem času. Kadar se razstrelba posreči, pa odrineva takoj proti Ameriki preoblečena, pre¬ obražen; in pod tujim imenom. — Tisti večer, ko je bilo vse to namenjeno in pripravljeno, ste vi bili pri denarstveniku Padelesu v gosteh. Tam sem bil tudi jaz z Darinko im sem jo opozoril na vas, ker ste mi jako podobni. Omreževala vas je, kakor je vedela in znala, in izšlo bi se bilo vse točno, ako bi ne bila odločno izrekla, da vas meče za žrtvo, ker ste ji rojak in ste ji podarili dokaj novcev; te pa bodeva potrebovala v prvih dneh svojega bivanja 272 v Ameriki. Vaš prijatelj, plemeniti Plahtalič pa, jako plemenita duša, ki je tudi imel obresti pri tej igri, je Darinki baje povedal, da nosite na sebi nekak amulet ali talizman, ki bi naredil, da se sa- mončt ne izproži. Darinka in vaš Plahtalič sta našla drugo žrtev za moj naklep in ondaj, ko sem vas zasačil v Primorčevi gostilni, je bil nova žrtva, vaš namestnik, že zaprt v moji uradni sobi. Omamlje¬ nega z opijem so ga trapile orientalske sanje, dočim mu je bila poslednja ura že navita in na nji nastav¬ ljen smrtonosni kazalec. Eno uro mu je še bilo živeti, ko smo vas dovedli v policijsko hišo. Povedali ste mi tisti večer, kdo ste; zato sem vas dal zapreti v nadstropju nad svojo sobo, da se osvetim za kri¬ vico, ki ste jo storili moji materi. Razstrelba se je izvrstno obnesla — toda ne popolnoma, zakaj pri¬ zanesla je vam. „Ko dospem z Darinko v Ameriko, najdem vas že tam in ne morem razumeti, kako ste se oteli iz razvalin in kako ste prehiteli mene in Darinko. Za nekaj dni mi je ušla Darinka z vsemi novci; kam in kako, to najbolje veste vi, gospod Veselin! Ali to še ni vse. Jeli ste me preganjati. Izvežban sem v trgo¬ vinskih vedah in policijskih tajnosti, dober risar in fotograf sem ter popolnoma vešč hrvaškemu, la¬ škemu, nemškemu, ruskemu in francoskemu jeziku; vendar nisem mogel nikjer doseči stalne službe. Edina nadeja mi je bila, da pride skoro žena in pri¬ nese zavarovano vsoto, ki jo je že potegnila, kar so povedala pisma, poslana Nikonu Ubegu. Naposled pa pride pismo, da je moja žena zvedela, kako se Nikon Ubeg v Ameriki postavlja z neko sumljivo Darinko; zato žena rajši ostane v Parizu in si tam izbere poštenega domovinca; saj je vdova in mlada; zavarovana vsota pa tudi ni majhna... Nihče drug me ni zatožil pri ženi nego vi, ker samo vi ste po Darinki izvedeli tajnost. S tem ste me uničili... Sprl sem se s človeško družbo. Prej sem zasledoval in lovil sleparje, lamače in dinamitovce; sedaj sem se pridružil nekdanjim svojim sovražnikom, da jih z 273 18 umetnostjo, pridobljeno v policijski službi, branim zasledovanja. Tako se živim še dokaj dobro, dokler traja razstava. Tudi vaš Plalitalič je v mojem krdelu in uprav on mi je povedal, kje naj vas iščem. Smem vas takoj usmrtiti, ne da bi se bal kazni. Pa nečem. Meini življenje toliko preseda, kolikor je vam ne¬ potrebno' — in v Ameriki sva; zatorej se bodeva dvoborila po amerikansko." Samorad se zaklinja in roti, da od tistega večera v Parizu, ko je bil naposled odveden v ječo, do nocoj ni videl ne tega gospoda ne Darinke. Ali Nikon Ubeg se ne da pregovoriti, ampak potegne iz žepa črno in belo kroglico, dene obe v Tratilkov klobuk in zapove Samoradu, bodalce nadenj za- vihtivši, naj potegne eno kroglico iz klobuka... Samorad potegne črno kroglico ... Nato zarohni Nikon Ubeg: „Torej se usmrtiš sam, črna duša! V dvanajstih urah se mora to izvr¬ šiti, sicer te moji pomagači spravijo iz sveta. Nikar ne misli, da uideš mojim pestem!" # Tujec naglo odide. Pod okni se začuje burno govorjenje več ljudi in Samorad, boječ se novih napadov, naprosi Tratilka, naj zaklene gostilno. Toda Tratilek pravi, da tega ne sme zaradi strogega redarstvenega nadziranja, in se zopet vda prejšnji veselosti ter jedi in pijači. Samorad pa se ne do¬ takne jedi in žgane pijače, nego si želi samo vode; zakaj trpinči ga huda žeja; hkratu pa se spomni, da ne sme piti vode. Živko Tratilek ga potolaži: „Kaj bi mislil na vodo, dokler imava dovolj žganja! Žganje je na mizi; voda je sicer tudi blizu tikoma za hišo, toda ni za pijačo nego samo za to, da kdo utone v nji. Na smrt pa ne misliva! Kaj bi se bal trenutka, ki nekoč mora priti? Ne trpinči se še sam, saj te že drugi pre¬ več! Misli rajši na življenje! V teh dvanajstih urah, ki jih boš še živel, te morda doleti iznenadna sreča. Saj te zjutraj poseti tvoj rojak, ki ima nekaj de- 274 narja. Koli krat se je že razbila in potopila moja ladja, toda vselej so me še valovi vrgli na resni breg! Ali si ti manj vreden negoli jaz? Razjasni se torej in se loti žganja! To ti je najboljše zdravilo proti žalosti, zlasti ko nimava drugega. Če nečeš piti, si pa zapali smotko in mi pripoveduj svoje do- godbe, da si okrajšava noč, ki nama bode še dolga." „ „Povej ti svoje!" “ odgovori Samorad. „ „Moje so prežalostne in neverjetne." “ „Moje pa se predolgočasne," ga zavrne Živko Tratilek. Nato začujeta iz temnega kota pri peči prijazen glas: „Če nočeta vidva pripovedovati, pa dovolita meni. Morda povem nekaj zanimivih novic." Osuplo se oba ozreta v kot, kjer sedi neznan mlad človek, ne da bi vedela, kako je prišel v sobo. Tratilek ga pozove, naj prisede k jedi in pijači. Tuji mladenič pa se ne gane iz omračja pri peči; ko mu dovolita govoriti, povzame: „Kako mi je ime in kje sem se porodil, nima pomena. Najbolje je, ali pravše, najbolje bi bilo, da vsakdo velja, kar je, neglede na ime in rojstvo, in da se vsakdo rabi, kakršen je, in ne, kakršen bi moral biti. Roditelji so mi bili imoviti in pošteni. To po¬ štenost naglašam, ker sem tolikrat čul in čital: „J. J. je bil sin ubogih, a poštenih roditeljev," dočim se pridevek o poštenosti navadno opušča, kadar je J. J. sin bogate obitelji. Ne zdi se mi pravilno, da se poštenost nekamo pridomišlja pri bogastvu, a za izjemo smatra pri uboštvu. Pogled v življenje nas uči narobe, da ubožcu, kojega področje je majhno, gleda vsakdo na prste in da ubožca ob skromnih njegovih potrebah navadno ne vabi skušnjava, da bi se odtezal stezi ravne poštenosti; zakaj bil bi brez imetka, ako izgubi edino svoje bogastvo: mirno vest. Nasproti pa je bogatinovo področje veliko, potrebe so mu obsežne in rastoče; in uprav bogastvo s svojim vplivom in z mamečim pohlepom po vednl množitvi je vsakdanja skušnjava, ki te neprestano 275 18 * miče v- nenravnost. Zato se tako rado očita boga¬ tinom, da SO' po krivih potih prišli do bogastva. „Mojim roditeljem se kaj enakega ni očitalo. Oče mi je sedel na velikem podedovanem posestvu, poleg katerega je opravljal veliko trgovino, takisto podedovano; mati mi je bila blaga, omikana gospa. Oče je marljivo in razborno vodil gospodarstvo od zore do mraka. Prav tako je tudi mati uvaževala, da je čas naše najdražje blago; zakaj ne da se nado¬ mestiti z ničimer; vedela pa je tudi, da ne more žena in mati tega dragega nenadomestnega časa rabiti bolje nego za vzgojo svojih otrok. Jaz sem ji bil edinec, bodro, živahno dete. Ne pomnim, v kateri dobi šem še naučil čitati črke in številke; tako zgodaj me je mati naučila vsega tega in še mnogo več. Vendar mati moje nadarjenosti ni hvalila očito in je znala govorico vselej tako zasukati, da me tudi drugi ljudje niso hvalili vpričo mene. Cesto je po¬ vabila deoo iz vasi, moje vrstnike, na naš dom. Prosto smo se igrali in mati nas je ljubeznivo vodila ter skrbno pazila na to, da sem bil vseh dečkov najbolj najvljudnejši in da nisem razkazoval večjih svojih ved ali udobnosti gospodskega doma. Odte- zala me tudi ni družbi odraslih ljudi. Tam: pa sem moral molčati in gledala je na to, da nisem zinil brzoustne šaljive besede, kakršne otroci radi po¬ vedo, kadar jih nos srbi, da jih potem poslušalci, včasih celo roditelji, pohvalijo, kako so duhoviti. Ako pa mi je ušla napačna beseda, je mati naredila, da sem odšel v svojo sobo, ne da bi bil kdo opazil, kdaj in .zakaj. Tam me je pokarala, toda nikoli vpričo drugih ljudi, in me je poučila, kako naj se drugič vedem ob taki priliki. Zgodaj me je naučila strahu božjega; navadil sem se spoštovati starčke, ljubeznivo ravnati s siromaki in prijazno občevati z vsakomur. Največja materina skrb je bila, da mi blaži srce in navda vsespočetno otroško dušo s krščanskimi nazori. Še sedaj ne morem pozabiti, kako mi je narekovala molitev, kako me je učila sklepati ročice — vedno ®e mi je zdelo, da moli pobožneje negoli jaz. Kako sem bil cesto vešči hva¬ ležnega pogieda ubožca hromaka, ki sem mu pol boječe, pol srčno prinesel materin dar na domači prag! „To je bila moja zlata doba, ko še nisem posedal na šoiskin klopeh. Tedaj mi je bila šola vsa pisana zemlja, knjige vse, kar je zanimalo zvedavo de tinsko glavo, od Boga nad zvezdami do črvička v prahu; in to knjigo mi je čitalo materino oko in jo razla¬ galo z blagimi nauki materino srce. Ne vem, kdo je nii bolj vesel, ali jaz matere ali mati mene, in kdo bolj srečen. „Potem so mi dah domačo učiteljico in sem nekoliko hodil v selsko osnovno šolo. V tej šoli sem vse znal najbolje in učitelj me je hvalil med vsemi najbolj. Doma me je učiteljica vežbala v šolskih naukih, v nemščini in francoščini, celo po klavir- jevih tipkah sem morai raztezati prstke. V vsak¬ danji moj čas je nastopil nekak red in za igro in prosto zabavo je ostajalo malo ur. Tudi za materine nauke je bilo manj prilike od nekdaj; ali kako rad sem poslušal mater! Saj je govorila vse presrčneje in umevneje nego hladna, učena učiteljica! — Za osnovno šolo je nastopila gimnazija. Ostal sem na očetnem domu in pridejali so mi k učiteljici tudi domačega učitelja. Ta dva sta razdelila moj čas medse; tekmovala sta, kdo me bo bolj olikal, in čas za igre in za občevanje z materjo se mi je še bolj prikratil nego prej. Nastopila je doba, ko so mi tlačili vsakojake nauke v glavo; vzgoja srca in zna¬ čaja pa je zaostala — in to samoumevno; saj pri vsakoletnem privatnem izpitu nisem bil vprašan, kaj je v srcu, ampak le, kaj je v glavi. Čutil sem nekakšen dolgčas po materi, dasi sem jo videl vsak dan, in zdelo se mi je, da mi nekaj nedostaja, dasi sem dobro napredoval v vseh predmetih. Rad sem se učil, vendar mi je bilo učenje nekam praznotno in suhoparno. Morebiti zato, ker so me vzgajali, kakor pitamo jeseni gosi in pure, da so tolstejše. Tudi pri meni se je gledalo samo na tolščo: na 277 veliko vednosti v glavi; za zdrave, krepke mišice, za trdne kosti ali za značaj in za prosto, živo gibanje mladega duha ni skrbel nihče razen matere v tistih malih urah, ki so nama ostale po učnem redu. To je trajalo štiri leta na ©četnem domu. Ko sem uspešno završil četrti gimnazijski razred, se moj oče ponesreči. On in njegov prijatelj, vlastelj iz so¬ seske, sta se vozila čez veliko reko ob povodnji in utonila." „ »Dovolite, gospod," “ mu seže Samorad v be¬ sedo, „„ da vas vprašam: Je li slučaj ali namen, da pripovedujete moj životopis?" “ Tuji mladenič nadaljuje: »Resnično pripove¬ dujem svoj životopis in veseli me, da vas zanimlje, čim nahajate v njem sliko svoje mladosti. Toda prosim, ne motite me, ako morda najdete pozneje še katero podobnost med svojim in mojim življe¬ njem, ter pomislite, da se veliko mladine vzgaja po enem načinu; zato je tudi lahko možno, da so prav enaki usodni slučaji odločevali moje kakor vaše življenje. — Naj torej povzamem povest. Po nagli očetovi smrti se je težko breme velikega gospo¬ darstva naložilo na materine rame in jaz sem na¬ mesto' očeta dobil tujega sovaruha. Mati je namen¬ jala nekaj prodati, nekaj dati v zakup in se z menoj preseliti v veliko mesto, da bi se tam izšolal pod njenimi očmi in imel za pomočnika pri učenju dobrega sošolca. Sovaruh pa je menil: »Mati ostani doma; zakaj imovina se mora ohraniti; deček pojdi sam v mesto, toda ne v javno šolo, ampak v za¬ sebno vzgajališče. Za mladeniče, ki lahko plačujejo, je dokaj izvrstnih takih zavodov." Obveljala je va¬ ruhova volja, in sprejet sem bil v sloveč zavod. »Nastopila je nova doba, ki je trajala štiri leta višje gimnazije. Prejšnja leta je bila moja vzgoja osebna, odslej je bila zadružna. Vsi gojenci smo no¬ sili enolično opravo; takisto enolična je bila vsem tudi vzgoja po strogem domačem in učnem redu ka¬ kor Prokrustova postelja. Kdor izmed učencev je bil slab in nagajiv, s tem so se naši učitelji bavili po- 278 - sebe. Jaz sem bil z doma vajen pokorščine, reda in marljivosti; z mano torej ini bilo posebnega opravka, ker sem brez tega zadobival propisano mero uče¬ nosti in sem se gibal med mejami hišnega reda. Prinesel pa sem s seboj tudi svoje mladeniške sanje in nazore, želje in sodbe. Za ta moja svojstva, sploh za razvitek moje poedine osebe ni bilo mesta v hišnem redu. Zdelo se mi je, da sem preziran, ko sem bil med najboljšimi učenci, in da sem tako zelo osamel, ko ni bilo nikogar, da bi poravnal moje svojstvene nazore in želje, ako so bile napačne, ali jih pospešil, če so bile dobre. Med stotino živahnih vrstnikov sem bil sam svoj vodnik, sam sodnik svojega srca. Čimdalje bolj je bila mučna ta sa¬ motnost; in da jo preženem, sem pribežal h knji¬ gam. Čital sem vse vprek, karkoli se mi je dovolilo in kadarkoli mi je čitanje dopustil hišni red. S tem sem res pregnal čustvo osamelosti in knjige so mi bile družice in zabava — toda ne v korist. Pristo¬ pilo je namreč k rednemu šolskemu uku toliko ne- uredovanega berila, da moj duh ni mogel prebaviti vsega po vrsti. — V šolskih klopeh se je slej kakor prej skrbelo za duševno tolščo, z berilom doma pa sem malone pokvaril tudi to tolščo. Spomin sem imel izvrsten, pametoval sem skoraj vse, ker sem čital pazno in slastno; ali često se mi je zdelo, da ne morem urediti nabranega gradiva v svojih možganih in da v njih nedostaje prostora za moje izvirne misli in sodbe. „Pač, bil je prostor, toda v možganih mi je bilo vse nanošeno kakor v prodajalnici stare že¬ leznine in vse v neredu kakor v izborni knjižnici, kadar potres na eden kup vrže vse knjige, ki so bile prej razvrščene na raznih policah. Skoro sem ču¬ til, da sem se polagoma navadil samo to izreči za plod svojega mišljenja, kar sem si izposodil iz knjig. Tako se mi je polenila miselnost, oslabela je moč, svobodno misliti; in spoznal sem, da mi je svoje- lastna sodba čimdalje manj gotova in stanovita. Bil pa sem že toliko zaveden, da se nisem izpreobrnil. 279 Ne da bi uril svojo miselnost in razsodnost, sem iskal le še nap or ne j e po vsakršnih knjigah tujih misli in nazorov. Bili so učitelji, ki moje izredne vednosti, nakopičene iz knjig, nerabljenih v šoli, niso cenili in so predme stavljali součence, ki so manj čitali, namara celo manj vedeli negoli jaz, toda so svoje znanje pridobivali s svojim umovanjem. Črtil sem take učitelje kot tesnosodne in pristranske. Vzor so mi bili drugi učitelji, ki so hvalili moj spo¬ min, mojo neutrujeno marljivost in vednost, ki pre- seza obično' mero moje dobe. „Dovršivši gimnazijo, sem vedel res veliko, ali še več sem si domišljal. Ponosen na večinoma iz¬ posojeno in neprebavljeno vedo, sem preziral svoje vrstnike; ošabno sem obsojal vse, kar se ni uje¬ malo z mojimi nazori; govoril sem o vsaki reči brzo- ustno in nadležno; vsakomur sem vsiljeval nezmotno svojo sodbo in kdor mi je kaj prerekel ali se drznil dokazovati, da se motim, njega sem uvrstil med „profanum vulgus“: Žalostno je mati opazovala sumljivi vzlet mojega duha. Nasproti pa sem jaz mater miloval, da je tolikanj zaostajala v duševnem delovanju, do čim sem jaz napredoval nedosežno za njen razum. Še na misel mi ni prišlo, da je hudo izgrešil pravo stezo, kdor ne more več umeti svoje matere... Tako mi je glava pokvarila srce. In kje je ostal značaj? — Saj nisem živodušen mladenič, nego suh herbarij namesto svežih prirodnih cvetlic: neurejena zbirka nezanesljivih posnetkov —* „de omni ire scibili — et quibusdam aliis“, namesto lahkokrilih mladeniških nazorov in nebotičnih na¬ menov. „S takim duševnim imetkom in svojstvom sem vstopil na vseučilišče in tak sem ostal tam. Dočim so si moji znanci, ne zanemarjaje knjig, bistrili na¬ zore in si jeklenih značaj ob živem, polnem člo¬ veškem življenju, sem jaz tičal v sobi in v priljub¬ ljenih knjigah takisto brez osnovane smeri kakor na gimnaziji. Najbolj me je mikalo prirodoznan- stvo, zlasti kemija; uglabljal sem se tudi v materna- 280 tiko in v strogo modroslovje, bavil sem se celo s tehničnimi in montanističnimi vedami. Pri teh raznih ukih mi je bila učenost sama na sebi edini namen. Zakaj bil sem mlad, strokovne vede so mi ugajale in podedovano bogastvo me je oproščalo vseh skrbi. Ni mi torej bilo treba dogotoviti študij v izvestnem času ali se baviti z vedami, ki naj mi pozneje dajo vsakdanji kruh. Ko sem tako zapravljal zlati čas in brezčrtežno iskal novih učenostnih resnic, je prišla staroverska resnica, prejeta od matere in na gimna¬ ziji, do nasprotja z novimi nazori moje učene glave. Začel sem dvojiti; kdor pa dvoji o verskih naukih, ta je že izgubil vero. „Vendar se nisem mogel iznebiti tistih prvih naukov, vtisnjenih najgloblje v detinsko dušo. Več¬ krat me je večerno zvonjenje spominjalo, kako sre¬ čen sem bil nekdaj, ko me je mati učila moliti, in rekel mi je notranji glas: „Sedaj nisi srečen!“ Res nisem bil srečen, iskal sem sreče v učenosti; toda kakor nisem našel v nji prvotne resnice, tako tudi nisem mogel najti blaženstva. Samega sebe sem smatral sicer za popolnega človeka, ali celotno člo¬ veštvo se mi je zdelo nesrečna, slabotna žrtva trplje¬ nja in smrti. Iskal sem razvedritve, ne da bi se vdal razkošju in razuzdanosti; toda nisem je našel brez nastopnega kesa in dolgočasja. Veliko sem potoval ob počitkih in opazoval vseobče človeško življenje. Posledica temu opazovanju je bila, da nisem mogel rešiti vprašanja, zakaj sem našel največ veselja in petja med ubožci, največ vdanosti in nadeje boljših dni med bolniki in največ zadovoljstva in ljubezni tam, kjer sem, sodeč po zunanjosti, slutil bedo in strasti; jaz pa, popoln, imovit človek na vrhuncu izobrazbe, sem nesrečen? Anti nemara res nevednost oživlja in veda mori?... Sam s seboj popolnoma nezadovoljen, sem se pogreznil v vrlinomorno sve- tožalje, tolažeč se, da tudi razsvetljeni pesniki trpe bol vsega človeštva... Oh, kolika razlika med mo¬ jim svetožaljem, izvirajočim iz napačne vzgoje, in med svetožaljem veleumnih pesnikov, doumljenim 281 iz vzvišenega opazovanja solzne doline človeške! Jaz sem čutil svetožalje kakor medel bolnik; pesnik čuti svetožalje kakor sočuten lečnik ob bolnikovi po¬ stelji-. Na svojem domu sem se tedaj malo bavil. Mati mi je pač prigovarjala: „Ostani doma, rabi svojo učenost pri domačem gospodarstvu; leta so mi vzela.moč in ne morem več zdelavati sama." Jaz pa sem trdil, da mi imovina ne more izginiti, učenost pa beži od mene, ako je ne ponavljam vedno in ne pridobivam; še dolgo ne bom toliko učen, da bi smel biti zadovoljen sam s seboj. — Doma mi je bilo vse tako malotno, okorno in tesno, kakor bi moral zopet leči v zibelko detinskih let. „Tako sem se dolgočasil nekaj tednov doma pri materi in se baš odpravljal na potovanje v inozem¬ stvo; kar mi zasinejo v srce gorki žarki prve lju¬ bezni. Vlastelj, ki se je bil ponesrečil hkratu z mo¬ jim očetom, je ostavil lepo imovino nedaleč od mo¬ jega doma in prelepo edinko. Bila je blizu pet let mlajša od mene. Do njenega dvajsetega leta sem jo videl malokdaj, ker je bivala največ v mestu pri sorodnikih. Slučajno se snideva pri neki veselici v bližnjem trgu, menda ni še leto- od tedaj. Zdi se mi, da sva se takoj vnela drug za drugega, kakor nekdaj Romeo in Julija v znani Shakespearevi ža- loigri. Razveselila se je moja mati, da se ji izpolni mnogoletna nadeja, in takisto so bili zadovoljni so¬ rodniki moje ljubice. Najbolj in nepopisno pa sva bila vesela midva, ko sva se ljubila iskreno in brez¬ mejno in me je prevzela vera, da bivajo ideali tudi na zemlji in da se mi odpira dosedaj neznan svet, novo. življenje in blažena bodočnost. Takoj sem jo zasnubil in slovesno sva se zaročila. Zdajci pa je začel nevestin varuh, ki ga prej ni nihče vprašal, ugovarjati in posvajati, češ, da sem premlad, pre- sanjav, premalo praktičen. Mož je bil sicer dober človek, enako pošteno iri varčno je upravljal imo¬ vino moje ne ves! e kakor svojo, toda bil je malo omikan in jaz sem bil njemu preučen. Zato sva si — 282 — bila nasprotnika; in ker so bili nevestini sorodniki na moji strani, sem mu večkrat pokazal, kako ga črtim. Zaresno sem bil razjarjen na tesnosrčnega moža; on pa je mirno trpel mojo jezo in to me je razburjalo še bolj. Naposled je dal mojo nevesto iz¬ reči za polnoletno, češ, da se iznebi vse odgovor¬ nosti glede na njeno nepremišljeno ljubezen. Vendar me jeza na varuha ni minila, tem manj, čim je on, neomikan dedec, trdil, da bi bil on sam boljši ženin negoli jaz, sanjavi knjižji molj... „Često igra slučaj važno nalogo in spotaknemo se ob kamen, ko smo se ,baš umaknili brunu, ki je pretilo glavi. — Kake štiri tedne pred določenim poročnim dnevom mi je mlad cigan, ki so ga moji ljudje že večkrat zasačili na tatvini, kradel neka posebna jabolka v ovočnjaku. Cigani so v mojem zavičaju prava deželna nadloga; nihče jih ne mara, vsakdo pa se jih boji. Strahoval sem dečka s pasjim bičem, ciganček pa mi je zažugal, da ga bom pomnil vse žive dni. Pristavec, ki je stal poleg mene, opomni, da se mi cigani osvetijo. Jaz pa se nisem bal; za¬ kaj poslopja so bila zavarovana proti ognju, konj¬ ski hlevi pa so imeli umetne ključavnice. Kake tri dni po tem dogodku sedim v orehovi senci pred svojim dvorcem in štejem do poroke dneve, ki mi teko toli počasno. Predme stopi umazana ciganka in stiska v naročaj napol nago in očito bolno dete. Zasmili se mi in podarim ji nekaj drobiža. Ženska me lokavo zahvali in se ponudi, da mi vedežuje iz roke. „Rodisi“, si mislim, „imej ženska svoje ve¬ selje". Ženska se ozre na dlan moje desnice in še hipoma ustraši prav očividno ter hoče oditi. Rado¬ veden sem in trdo vprašam, zakaj se je ustrašila. Ona odgovori: „Nevesta se vam je izneverila. Njen bodoči mož bode takoj tod mimo jahal črnega konja". Glasno se zasmejem in jo odpodim. Vranec je tukaj prav redek konj in takisto redka prikazen je jahalec na samotni cesti pred mojim dvorcem. Mahoma pa začujem konjska kopita, ugledam prav črnega vranca in na vrancu sedi nekdanji varuh 283 moje neveste, mož, o katerem nisem nikoli čul, da zna jezditi. Prijazno me je pozdravil, toda bral sem mu na obrazu nekaj, česar na njem nisem opazil še nikoli. Zdelo se mi je, da se mi roga. — Vse to me je osupnilo in malone razburilo. Nisem vražen, vendar se nisem mogel iznebiti cigankinih besed. Šel sem v dvorec, tam sem stopal po sobi in ves v živem spominu na ciganko, na vranca in varuha nisem mogel zasnuti redne misli. „Težko sem čakal določene ure, ko se popeljem na posete k nevesti. Ptlapec napreže, ukažem mu nagio voziti. Dospem v nevestin dvorec pred na¬ vadno uro. Vratar mi pove, da gospice ni doma; šla je v vas v siromašno kočo, kamor so jo nujno prosili. Mislim si, blaga duša je šla tolažit bolnika in mu darit okrepčil. Grem ji naproti po znanem kolovozu in jo skoro zapazim na gomilastem griču sredi ravnega polja poet šatorom, odkoder se raz¬ grinja diven razgled daleč naokoli. Hitim k nji na¬ ravnost čez njive. Zgane se, ko me zapazi, lica so razvneta in solze ji silijo iz oči. V skrbeh sedem k nji, nevesta se glasno razjoče in se zgrudi na moje rame. Razburim se, ker ne morem raztolmačiti tega joka, in tolažim, mirim, prosim; sam ne vem, kaj sem govoril. Iz nevestinega joka in ihta jedva raz¬ ločim pretrgane besede: „Ni ubožnejše sirote od mene! Nesrečna ljubezen! Sedaj vem, zakaj sva si tolikanj podobna, zakaj me je vedno nekaj vleklo k tebi, preden si slutil mojo prijazen, in zakaj se je obema pri prvem sestanku vneta tako goreča lju¬ bezen! Vso skrivnost mi je razkrila tam doli v vasi umirajoča ženska, moja nekdanja dojilja. Vedi to¬ rej, tvoja — sestra sem in gorje: ne smem biti tvoja žena! Vzemi v zakon gospico, ki jo kaže tale podo¬ bica (v roko mi je podala fotografijo obema znane mladenke). To devico si nekoč iskreno ljubil in ona še vedno zate gori in umre. Oni ni tvoja sestra in ker je uboga, ji dam jaz za. doto polovico svo¬ jega imetja in tebi v zakon ves sestrin blagoslov. Z drugo polovico, pa pojdem v samostan, a v mislih 284 bom vedno pri tebi, kakor ne more pozabiti sestra edinega brata." Nevesta je brezupno zrla k tlom, jaz pa sem trdil, da nisem nikoli ljubil druge device nego njo; da ona ni moja sestra, da to nikakor ni možno in da se je proti nama naperilo peklensko kovarstvo. Gotovo je to zasnoval njen nekdanji varuh! — Spomnil sem se v tem hipu, kako se mi je rogal pred eno uro! Nevesta mi je dejala: „Dojilja je go¬ vorila vpričo več ljudi. Res ali ne res — ljudje bodo govorili in s prsti kazali za nama, da sva mož in žena hkratu brat in sestra. Rajši se pogreznem živa v zemljo, nego da začujem tako ogrdo! Vedno pošteni moj varuh pak...“ „je sedaj tvoj ženin," pristavim naglo, nekaj misleč na ciganko, nekaj razdražen po trdih besedah. A takoj me je spekla vest, da sem izustil to besedo. Cvetana upre v mene nebeške svoje oči. V njenem pogledu sem bral osup, žal in jad. To je bil pekel zame!"... „ „Nehajte, gospod!" “ zakliče Samorad za mizo. „ „To je zgolj moja povest!" “ „Oprostite!“ odgovori tujec odločno. „Malo be¬ sed še imam dodati. — Omračilo se mi je pred očmi, kri mi je zavrela v glavo, in ostavil sem ne¬ vesto, sam ne vem, kako. Naglo sem pobegnil k vozu, ki je stal pred nje dvorcem, sedel sem spredi k hlapcu, sam vzel povodce v roke in potem gnal konje na vso moč, dasi je hlapec ugovarjal, češ, da se vsi pobijemo. Najprej sem vozil proti domu, nato sem krenil na drugo stran, da na Kranjskem posetim znanca, ki ga nisem videl že tri leta. Ne vem več, kaj sem mu imel povedati tako nujnega, in to baš tisti dan. Pridrvimo se do Rrežiškega broda, kjer prevažajo čez Savo. Treba je bilo ne¬ koliko čakati, ker na brodu ni bilo brodnikov, ki so baje tačas južinali na svojem domu. To priliko sem hotel porabiti, da se nekoliko skopljem v Savi, ka¬ kor mi je bila tedaj vsakdanja navada. Zelo mi je bilo vroče in naglo sem skočil v valove — več se ne vem spomniti... Tukaj prestane mojega življenja 285 resnična povest in tukaj se je začela tvoja bajka, moj Samorad Veselin!" „ „Kako sem nesrečen!" “ zakliče Samorad. „ „Srce mi zastaja in tišči me nekaj na glavo, kakor da se pogrezujem v zemljo in da padajo zvezde name! Odjenjaj, duh, in ne trpinči me! Beži, beži, nesrečni spomin!" “ „Ne beži sam pred seljioj," povzame tujec so¬ čutno. „Jaz nisem tuj duh, temveč del tvojega duha: tista boljša polovica, katere ni mogel osvojiti zli duh Abadon; tista polovica, ki je ohranila blage nauke in večne resnice, ki ti jih je v dušo vtisnila tvoja in moja mati. Jaz sem glas tvoje vesti. Vsakdo ima vest sam v sebi; ti pa si mene izločil iz sebe, ko si sklenil pogodbo z Abadonom. Spremljal sem te tudi potem po tvojih blaznih potih, ali moja moč je pešala in sedaj umiram, ko ne bivam več v tvojih prsih. Svaril sem te nedavno. Koliko žalosti meni in koliko kesa sebi bi bil prihranil, da si me slušal tedaj! Nocoj te svarim poslednjič, umirajoč!... Ako me slušaš, si otet; ako ne, umrem. Z menoj ti umre glas vesti in ostane ti edino tisti del duha, ki je podan Abadonu. Potem bodeš ves, z duhom in te¬ lesom priverižen rob peklenske oblasti brez opo- reke, ker jaz se ne bom več oglasil. Deležen boš tiste blaženosti, ki ti jo je Abadon obetal proti temu, da ne poslušaš mene... Moj namen ni, da te učim. Saj te ie že dosti izučil Abadon. Samo nekoliko obnovi v duhu, kaj si doživel z Abadonom in spričo nje¬ gove pogodbe, ter kaj si videl, s kom si občeval, kaj si prebil: in takoj spoznaš, da si sestavno lezel v robstvo in brezvoljstvo. Kazal ti je celo krščanstvo, ideale, blaga načela in baš v tem se je očitovala njegova najhujša zloba; kajti hkratu ti je podiral mostove do teh idealov in do prave blaženosti ter te uverjal, da jih zhog nedostatne kreposti ne moreš doseči. Vse to je bila premišljena dejanska šola pe¬ simizma, ki vede do prevrata, da prej ali slej obupaš sam o sebi. 286 „Ko ti je Abadon vzel prejšnjo osebnost, ko ti je strl vso blago voljo in te vkoval v spone, tedaj ti je končno podal slepeč nauk o blaženosti, s kakršno razpolagajo on in služni mu duhovi. Vedno zdravje?! Življenje, zdravje ti je dolžnost, a ne pra¬ vica. Vedno ti preti bolezen. S čim se boš tolažil in blažil v trpljenju? In končno pride smrt. Proti nji si se čudil Rudovarovemu leku, po katerem bi bil človek sam gospodar svojemu življenju. Ako pa si sam gospodar svojemu življenju, ali ga nimaš takisto pravice končati, kadar hočeš, kakor je usmrtil Ru- dovar Slovogoja? ... To je završetek pesimizma — samomor! „Potem duševno zadovoljstvo, vzlet duha nad človeško sredomernost?! Kam dovede neomejena spoznava in veda ter ogledovanje samega sebe v modroslovstvu? V brezkrajen kolobar. Kdaj dospeš takim težnjam do meje, naj se vzpneš celo do Slo- vogojevih let, in kje zadobiš vero, da je tvoja mo¬ drost vzvišena nad človeško zmoto? To ti je vse liki vedno debelejši svinčen šlem, ki glavo čimdalje bolj obtežuje, ne da bi jo ščitil. — Abadon sam ni bil dosleden. Dva učenjaka ti je kazal: Slovogoj je zabredel v smešnost, Rudovar v podlo zločinstvo. Kazal ti je, da je človeštvo podano vseobči bedi, ker je zapustilo načela krščanstva. Ali pa je tebi za pravo blaženost priporočal količkaj krščanstva? Naposled boš pa vendar, ko dospeš na vrhunec učenosti, moral vprašati: „Od kod in kam? Kaj je zemeljski namen človekov?" Odgovor na to ti bo, da si izgrešil svoj poziv, da si zapravil svoje živ¬ ljenje — sploh obup v sponah Abadonovih brez utehe, brez otetja — kajti jaz se ne bom več oglasil! „Hvalisal ti je bogastvo! Bogastvo samo na sebi ne daje užitka, pač pa podjarmlja človeškega duha pod oblast minljivih stvari. Že stari Horacij je rekel: „Crescentem sequitur cura pecuniam." Tudi je vse bogastvo samo relativno in modri Salomon pravi: »Marsikdo je bogat, vendar nima ničesar; marsikdo je ubog, pa ima veliko bogastvo." Ali nisi največ 287 dobrovoljstva in čistega veselja našel pri ljudeh, ki jih s svojega stališča smatraš za siromake? Ali nam iz bogastva izvirajoče skopuštvo ni najpodlejša strast? „Čast in slava?! Kakšno ti je obetal Abadon? O poštenosti, o nravnosti, o zadovoljstvu, kakršno po¬ daja mirna vest, o vsem tem je jedva zinil; pač pa je na vsa usta hvalil zunanje časti brez časti v prsih in slavo, pridobljeno brez truda ali celo s slepar¬ stvom. Tako te -namerja osrečiti, da ti nasiti napuh, lakomnost in nečimernost. S čim pa te potem obva¬ ruje spoznave, da je vse to puhlo? In kadar se vsega tega naveličaš, kadar se doveš, da te ljudje na videz slave, v srcu pa zaničujejo, kako boš tedaj prega¬ njal praznoto, gnus in kes? Razjedala te bo pre- včra, da si žrtvoval človeško dostojanstvo in tratil prekratko življenje brez koristi, brez istinitega užitka. Za to bol pa Abadon nima leka; saj ti je kazal, da se ne moreš več vzpeti do krščanskih na¬ zorov. Nastopile bodo torej, kar je posledica pesi¬ mizmu: topoglavost, blaznost, obup. Da uničiš živ¬ ljenje, ki ti je bilo teža brez koristi in ti je naposled samo predmet kesu in obupu, morda poda Abadon nov pomoček ali te morda prekameni, kakor si videl Rudovara: tistega Rudovara, ki je bil vseh nravstvenih nakazni, kolikor ti jih je Abadon izbral za pokvaro tvojih nazorov, najogabnejši zlodej in hkratu — ne brez namena — tvoj potomec. „Ne bilo bi prišlo do tega, da je bila tvoja vzgoja, odkar si bil odtegnjen materinemu nadzorstvu, pra¬ vilna, ali da si nisi na eno rame nakladal preveč, na drugo premalo. Učil si se brez osnove in brez smotra. Osnovan, po črtežu napredovalen uk, čigar plodove sprejmeš vase, da se ti izpremene v sesta¬ vino misli in sodstev ali sploh v neločljivo tvojo svojino: tak uk je človeku potreben, ker mu po¬ množi duševno imovino. Tvoja ukober pa je bila liki ber v prosjakov koš in nakladanje tistih ved na glavo, ki jih niso mogli prebaviti možgani. To pa tlači in ovira v gibanju. Hkratu si pozabil, da človek 288 ne more živeti vse dni liki v retorti, da mora priti med svet, med razne ljudi in da si je v ta namen treba ustanoviti in ojekleniti značaj. Posledica temu je bila brezvoljnost, negotova miselnost in sodnost. Ta duševni nedostatek si moral neprijetno čutiti, občujoč z ljudmi, ki so po tvojih mislih manj učeni, in to so bili malone vsi; zakaj, kdor je zaljubljen sam v svojo učenost, ne pripozna duševne zmožnosti nad svojo. Mislil si torej: „Svet me ne umeje“, in si se zopet zatekel k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile — kakor se pijanec vrača k opojni pijači, da si uteši živce, pokvarjene po opoji. Nisi bil več sam svoj; izgubil si vero v sebe, da bi mogel doseči človeški namen; otrpnila ti je krepost, da bodeš kdaj vrl član človeške družbe; in ni se ti zbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske hvale, temveč činov, ki so sami na sebi častni. Samotaril si sredi človeške družbe, ki se ji ne moreš in ne smeš odtegniti. Samotaril >si — sam sebi vesoljnost, sam sebi nezgoda — in tako ti je usahnila ljubezen do človeštva, čigar beda je po tvojih nazorih neutešna, do naroda, ki te ni posebe prosil pomoči, do svojcev, ki te ne čislajo dovolj, in naposled celo do svoje matere, ki te več ne umeje. Po taki vzgoji si se ves prilagodil težnjam in smotru tistega Abadona, ki je po ošabnih svojih besedah vodilni genij našega veka. Bil si že davno njegov in bilo je samo čakati prilike, da se obelodani njegova oblast do tebe. „Nastopila je prilika: navdala te je ljubezen do Cvetane z vso silo prve ljubezni tedaj, ko je bila tvoja duševnost vsa pohabljena in ti je bilo pre¬ obraziti vse nazore, da se usposobiš za človeško družbo in da resnično* osrečiš svojo nevesto. Anti še pomniš, kaj ti je Abadon pravil o usodnem ko¬ raku v zakonski stan? In kaj je bila tvoja ljubezen? Zgolj nova, koprneča strast, ki ostrmi pred naj¬ manjšo oviro, zgolj sladka, boječa sanja, ki omedli pod najtanjšo meglico. Pokazala se je meglica; pre¬ kipel si, zablodil — in Abadon te je potegnil iz 289 19 Savskih valov; pravil ti je, zakaj te je otel. Verjami mu; saj je sam povedal, da je duh laži in prevare! Dejanski mu ni bilo mnogo do tebe, ko te je dvignil iz vrtincev — saj si bil že prej njegov; ampak do tistih mu je, ki mu jih utegneš pridobiti. Takšen, kakor si sedaj, mu boš izvrsten vabnik na lovišču sedanjega veka, kadar bo nastavljal mreže pesi¬ mizma. Sedaj si liki blesteče ivje na drevesu vrhu gore. Abadon potrese to drevo in ivje bo plaz, ki se zadrevi v dolino, rastoč in se sireč, ter podere s seboj v prepad vse; kar more zajeti. „Abadon ti je prepovedal, da bi se dotaknil vode. Zakaj? Ko :si bil prvikrat oblit z vodo, si bil sprejet v krščanstvo in si se odpovedal hudiču in njega napuhu, ki veli: „Eritis sicut Deus.“ Vendar si se pozneje vdal zlemu duhu in si dobil v znak robstva neodtegljiv obroč na vrat. Ta obroč se ti more odprati baš z vodo. A samo to ni zadosti. Pregnati moraš Abadona tudi iz srca; to pa bo težje; zakaj ojačiti bo trebalo oslabelo voljo. Vendar se moraš dvigniti in se navzeti notranjega krščanstva, po katerem sedaj koprni vse človeštvo: notranjega krščanstva, ki se ne kaže samo na licu, ampak se javlja v delih pravice in ljubezni. Brezkrščanstvo je tebe zavedlo v sedanjo bridkost; Evropo, ako se ne izpreobrne, pa zavede v položaj, ki bo sličen bodoči evropski državi, kakršno ti je predočeval Abadon, seveda vse pretirajoč po svoji navadi in ne svareč, ampak da utrdi tvoj pesimizem, varavo kažoč, kako se Evropa nikoli ne more vrniti k načelom krščanstva. Vendar, vrnila se bo in moraš se tudi ti. Moj namen ni, da te učim, da ti doka¬ zujem; ampak zapovedujem ti pokorščino... „Očiti pojavi, ki se jim ni mogel najti priroden vzrok, bistveni učinki, katerim nihče ni mogel pre- umiti činitelja, so od nekdaj spominjali človeštvo, da nad nami biva neka višja, človeku nedoumna sila. Bogove si je samojed upodobil od lesa in ilo¬ vice, Homer jih je zamislil kot vsemogočna, na- nebna bitja s človeškimi svojstvi; Fidijas je Zena 290 izobrazil od zlata in slonove kosti in modrijan si ga sestavlja po človeški miselnosti kolikor toliko popolno, kakršne so njegove misli. — To vse je malikovanje! Ti pa moraš priznati osebnega Boga in smatrati za nedvojbeno resnico, da se nam je tako razodel, kakor nam narekuje vera. Tej veri moraš ukloniti ošabno svojo modrost in učenost; upogniti se moraš zakonom, ki ti zapovedujejo samozatajbo in ponižnost, in smatrati moraš za nezmotno resnico, česar ne moreš doumeti s po- močki človeškega modroslovja. Stori to, in nova modrost, novi nazori ti razsvetle um, resnično boš blažen in užival boš tisti duševni mir, ki ti ga je Abadon vzel v podobi spanja! Ukazujem ti, svarim te, milo te prosim, slušaj me! Malo trenutkov še imaš. Izreci torej odločilno besedo, ali hočeš ostati v sponah peklenske sile — da se pogrezneš, ali se hočeš podati zapovedi Tistega, kojega imena Abadon sam ne more izreči brez trepeta: da se dvigneš v odrešenje. Ali Abadon — ali krščanstvo; druge rešitve nimaš! Slušaš me pa tem lažje, ker je Aba¬ donova sila pretrgala vse vezi med teboj in sve¬ tom ... Preti ti smrt od gladu ali od razbojnikov v Ameriki, na vešalih v Evropi; vzeto ti je pošteno ime in vsa podedovana imovina; umrla ti je mati, in Cvetano, zaradi katere si se žrtvoval Abadonu, so pokopali Niagarski valovi. Torej...“ „Oprostita opombico!" vmesne se Živko Tra- tilek. „Davi sem čital v časopisu, da je neka gospa, najbrže vajina Cvetana, oteta iz Niagarskih slapov. Skočila je v brezdno, valovi so jo priplavili k bregu in vrgli na skalne prage pod vrhovi izpodmletih stranskih sten. Gospa se je tam zavedela in po tistih znanih podmolih nad reko srečno ušla slapovemu območju. Naposled so jo zapazili dobri ljudje in jo oteli. — Tako sem čital v časniku.. Kar se odpro vrata. V sobo stopi živa Cvetana, prihiti k Samoradu in mu prisrčno seže v roke. Samorad je toliko omamljen, da se jedva zave iznenadnega prizora. Cvetana ga bodri s prosečo 291 19 ’ besedo: „Poglej me, spoznaj me, tvoja Cvetana sem, čudno oteta! Prišla .sem pote, da se otmeš tudi ti gladu in sramote. Slušaj me, Samorad! Abadon, tvoj pokrovitelj, mi je vso skrivnost razodel. Do¬ takni se nevidnega obroča, ki ga nosiš na vratu, in oba sva oteta in brezkončno srečna!“ Samorad gleda krasno prikazen in se drami kakor iz težke sanje. „ „Kam naj se rešiva, draga Cvetana?" “ vpraša polglasno. „ „Saj ni zame na vsi čihrni zemlji varnega prostorčka!" “ Toliko da to izgovori, že se oglasi svaritelj izza peči: „Ne poslušaj, Samorad, zapeljive izkušnja ve! To je Abadonovo vabilo. Rešiti sebe in Cvetane ne moreš drugače negoli po moji zapovedi. Gostilničar, prinesi vode! Vode! Vode!" Na opetovani klic po vodi pridero v sobo ne¬ znani ljudje razbojniških obrazov, med njimi Nikon Ubeg, Darinka in Ljudmila, ter obstopijo mizo, za katero sedi Samorad. Cvetana, vsa drhteča, zakliče Samoradu: „Naglo, naglo, primi za obroč, skrajni čas je!“ Nikon Ubeg dvigne dolg jatagan proti njemu, rohneč: »Nikamor se ne ganeš odtod; tukaj se pogubiš!" Darinka izdere bodalce in de s hripavim gla¬ som Nikonu Ubegu: »Dovoli, da jaz poderem rušilca najine sreče!" Ljudmila kriči in prosi: »Prizanesite mojemu možu, ki je zblaznel! Ta tukaj (na Cvetano kazaje) je kriva vse nesreče! Njo usmrtite! Moj mož je nedolžen!" Svaritelj za pečjo zahteva vedno glasneje: »Vode, vodel" Živko Tratilek pa stopi pred mizo ter zapove mir: »Danes sem tukaj jaz gospodar! Počakajte vsaj toliko, da vam napravim luč, preden se vsi po- koljete!" 292 Luc v sveti 1 jki je res malone ugasnila. Živko Tratilek pa izlije ostanek žganja iz steklenice v mizno skodelico, razbije petrolejevo svetilko in vrže plameneči stenj v žganje. Zelenkasta medla luč švigne visoko proti stropu. Vsi obrazi so kakor mrtvaški in pošastni in vsa tolpa za trenutek osupne ob tem pogledu. Samorad počasi vstaja. Nikon Ubeg vrže bo¬ dalce predenj na mizo, zapovedujoč: „Zabodi se tukaj, kukavica! Ako ne, bo moj jatagan pil tvojo kri!“ Samorad prime bodalce in gleda z bridkim na¬ smehom gladko ostrino. Že ga stisne v pest in obrne ost na svoje prsi; vendar omahuje in dviga drugo roko k vratu. Kar plane svarilec izza peči, se dvigne za mizo k Samoradu in ga trdo objame čez obe roki; Nikon Ubeg dvigne jatagan proti svarilcu, takisto Darinka bodalce proti Samoradu, Ljudmila pa z brzokresom, ki ga je izdrla sosedu iz rok, pomeri na Cvetano. Cvetana omedli in se zgrudi. Padajočo ujame na roke Abadon, ki zdajci stoji sredi te tolpe, vseh pošastnih obrazov najgroznejša pošast. Vsi ostrme, se ozirajo boječe na prišleca in roke z orožjem upadajo. Na cesti pred sobo se za¬ čuje hrum ljudi in ropot voz, ki se ustavljajo uprav pred hišo. Nikon Ubeg in tovariši molče in se boječe spogledujejo. Samorad si je vtem malce od¬ dahnil. Upre oči na Cvetano, ki sloni nezavestna v naročaju Abadonovem. Nje obličje vabi s čarobno lepoto; in zdi se Samoradu, da je nad njo razlit nebeški sij in da nje solzorosne, napol odprte oči milo prosijo: „Dotakni se obroča!” Samorad zopet dviga roko k rešnjemu obroču, ali prestreže ga svarilec, ki mu šepne na uho: „Odreci se! Skrajni trenutek je!“ Toda Samorad polglasno vzklikne: „ „Poglej Cvetano! Nimam moči! Pomozi mi ti, blagi duh!“~“ Na te besede se svarilčevo telo prime Samora- dovega in obe telesi se združita v eden život. Raz¬ bojniška tolpa se preseneti in se umakne od mize. 293 Cvetana se zave, prime Samorada za roko in mu jo dviga k obroču na njegovem vratu. Abadon po¬ nosno stopi k mizi. V tem hipu uzre Samorad na Cvetaninem vratu obroč, ki je sličen obroču na nje¬ govem vratu, in na Abadonovi roki tisti prstan, ki ga je bil nocoj oddal Plahtaliču, da ga iztrži. Odločil se je Samorad ... Rahlo potegne svojo roko iz desnice Cvetanine in spregovori z zamolklim, vendar odločnim glasom: „ „Zdravstvuj, Cvetana! Ne bom se tebe deležil s kraljem kobilic!" “ in proti Abadonu: „Poberi...“ Druga beseda mu obtiči v grlu; zakaj obroč na vratu mu zadrgne sapnik kakor tedaj, ko ni smel stopiti v dvorec svoje matere. Abadon se skloni na mizo in se odurno grohoče Samoradu v obraz, s prstom kažoč na obroč, ki vedno tesneje zadrguje in smrtno davi. Vtem so se zunaj na cesti postavili mestni ga¬ silci, da pogase neobični plamen v naši gostilni. Okno se zdrobi in iz nastavljene cevi bruhne krepak vodni curek na strop. Samorad začuti goste, hladne kaplje po obrazu, zadrgeče, omahne in omedli. — — — * * * Bilo je lepo jesensko jutro, ko se je Samorad prebudil in zavedel v domačem dvorcu. Pri postelji sedeči pobratim dr. Kres mu govori: „Prebil si hudo vročnico, ne smeš pa še govo¬ riti, da se ne vznemiriš. V očeh ti berem mnogo vprašanj. Nemara utegnem odgovoriti vsem. Ljuba mati je zdrava. Nadejam se, da boš smel že jutri videti Cvetano. Gospod Peter Pavlič, ki je sedaj tu¬ kaj, ji ponese takoj poročilo, da si se osvestil in otel nevarnosti. Ciganka, ki ti je vedeževala tako usodo, je bil tisti ciganček, ki si ga bil pred nekaj dnevi strahoval. Nazvi-dojilja, ki je lagala Cvetani, je bila njegova mati. Peter Pavlič jo je zasačil še tisti ve¬ čer. Cvetanina prava dojilja pa je tebi stregla v bo- 294 lezni, v kateri se je zate jako trudil tudi tvoj sošo¬ lec Živko Tratilek, ki je sedaj brat milosrčnik. — Bil si že nekaj dni neobično razburjen in prav te¬ daj, ko ti je našemljeni ciganček vedeževal, je hitel Peter Pavlič na Cvetanino prošnjo po bližnjici mimo tvojega dvorca k meni, da se takoj tisti dan ob tvoji navadni uri pri Cvetani sestanem s teboj i>n premo- trim tvojo razburjenost. Toda prišel si prenaglo in videl sem te šele tedaj, ko .so te brodniki oteli iz Save. Bil si že ves v bolezni in blaznosti. „Pojave tvoje čudne, bolestne blodnje sva zapi¬ sovala jaz in Cvetana, ki je tolikanj medlela pri tvoji postelji. „Forsan et haec olim meminisse ju- vabit“ ... Dušebolje, ki si ga prebolel, ti bodi liki vin¬ sko vrenje. Oprosti to pripodobo, ker smo baš v ve¬ seli trgatvi. Sladki sok vinske trte izpremeni v sodu sla j o in podobo; in do čim kipi in se greje iz kisa, iz¬ trebi vse iz sebe, kar ne sme ostati v vinu. Tako bodi tudi ti, kadar te osreči sveta zveza s Cvetano, čistega, krepkega, stanovitnega značaja, liki, naše sloveče vince, ki razveseljuje srce!... „Še nekaj. Razborna Cvetana je opomnila., da je povod umobolnosti morda tičal v tvoji knjižnici. Zakaj često si ji pravil, da prespiš preveč časa in da za življenje štejejo samo tiste ure, ki si jih prebil v koristnem delovanju: kar je gotovo res. — Ko pa si povedal, s čim si se bavil, onda ti je očitala, da bi bilo bolje spati nego tratiti toliko ur z brez¬ uspešnim in brezsmotrenim modrovanjem. Pova¬ bila je torej .starega knjigobrska Nemcigrena v tvojo knjižnico; in ta je ondi našel premnogo duho- mornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, tako je on razkuževal tvojo duševno čumnato^ in je od¬ pravil iz nje knjige, na katerih je bila zasluga umet¬ nega knjigoveza večja od pisateljeve zasluge: knjige, pri katerih bi bil ozir na pisatelja in takisto na občinstvo zahteval, da jih je pred tiskom prečital strog umolečnik; knjige, v katerih se resnica išče, kakor je v ribniški pravljici mož iskal izgubljenega konja v daljni dolini, dasi je vedel, da se pase v 295 bližini; knjige, ki strastno parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in ki podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške družbe, ne ve¬ doč, kaj naj zgrade na razvalinah — sploh vse mnogovrstne izrodke kipečih možganov in negod¬ nega slavohlepja našega nervoznega veka! „Vse te knjige je zaklenil v velik zaboj in je na pokrov zapisal vzklik iz svetega Avguština izpovedi: „Surgunt indocti et caelum rapiunt; et nos cum doctrinis nostris sine corde, ecce, ubi volutamurT * 296 TISKOVNI POGREŠKI. ■ KAZALO važnih imen in dejstev. (Številke pomenijo strani te knjige; debelo natisnjene se nana¬ šajo na „Predgovor“). Abadon, Abadona, Abaddona 5, 6, 10, 29, 61, 75, 82, 112 L sl., 115; 6—8, 19; škrat 20; ime pustolovca 20 abeceda, abecedna vojska 142, 155/6, 172 i. sl. acidum hydrocyanatum 142, 238 Ahasver 20 Anakreon 17 angel varuh (dober duh) 222 Anglija, ošabna 47, liberalna 232 Apokalipsa 6, 112 i. sl.; 7—8 Ariosto 17 Aškerc „Indska legenda 11 ^Greš¬ nik") 167, „Mi vstajamo 11 229 Avrelijan 35 Babilon, stolp 104/5 bankovec, ponarejen 102/3, 268 Barje Ljubljansko 136 Bellamy Edvard 23 i. sl ! . Benetke 32 Benedikt sv. 33 Berlin 37 Bizeljsko 14, 10 Blanc M. 77/8 Blatter, Fliegende 20 Bleiweis 156, 159; 13 blodnje-sanje 78/9; 10, 16, 26 Bog, osebni 290/1 bogastvo 245, 287 Bogatin 74, 138, 146, 177 Bohinj 142, 178 borza, igralec 91 Brežice 6 Busch Viljem 16 Cesarvar, nad Klanjcem 131, 10 Cezar Julij 34 Chamisso, Peter Schlemihl 7, 20 Chicago 259 Cicero 33 Cimperman Jos. 168 cirilica 173 Cola di Rienzi 36 Cvetana 7—9, 13/4, 17/8, 22—24 53, 71, (Semiramis) 107/8; 123, 125, 128, 131, 234, 282, (dozdevna sestra) 284; 291 Danijel 35 Dante 33 Darinka 67/8, 85, 90, 100, 110, 120, 122, 266, 272, 292 dat veniam corvis ..., glej: „Iu- venal“ delo, vse države 182, delitev 183 Demokritus (Weber) 16; Demo- krit d'er Jungere 28 desničarji (levičarji) 159 i. sl. 163; 13 dijaštvo 42 dinamit 109 dobiček 111 država, skrbi za vse 191 dvoboj, amerikanski 274 epi g oni 153; 13, 17, 18 Eotvos 16 Erjavec Fran 5 Etna 31 esoriare alipuis... 229; gl. „ Vergil" fanatiki 162 299 Feuchtersleben, Zur Diatetik der Seel'e 17 forsan et haec olim meminisse iuvabit 295; gl. „Vergil“ Francozi 99 Ganges 51 Genova 32 Goethe 40 (citat iz Fausta), 11; 167, 10 Gostilna pri poštenem Kranjcu 268; 11, 12 Gonoba (Abadon) 82, 112 i. sl. Gregorčič („Človekai nikar") 167 Grilparzer, Der Traum ein Le¬ ben 21 Griin Anastasius 111, 6 Gubec Matija 151 Haek, Demokrit der Jiingere 28 Herculanum 31 Horacij 33, 287 Hrvatje 151 i. st. Hrvatska, straža Evrope 101; 286 hvaležnost 5 ideali — ni jih 187 igra 64, 69 Ilirija 83 imena, značilna 26 Immermann, Miinchhausen 16, „dfe Epigonen" 18 imovina, zasebne ni 213 Indija 47, 51; Indija Komandija 23, 29 Italija, Italijani 31 i. sl.; obnova latinske prosvete in jezika 170 Jaroslavič Ivan in Bara 55, 120, 254, 261, 266 ječa 102/3 Jenko Simon (slovenska zgodo¬ vina) 153, (Trojno gorje) 245 jezovi, umetni 137 Job 223 „Jobsiade“ 6, 16, 20 Jokai 16, 19 Jurčič, Tugomer 157 Juvenal, 244 („mens sana in carpore sano", 10, 356); 247 („dat veniiam corvis, vexat oensura columbas" 2, 63; „sodba oprošča krokarje, a muči golobe") kamen modrijanski 142 kapitalisti 84 katakombe 35 kemija 46, 238 i. sl., 280 Kina — Kitaj 210, 219 kipi zločincem 218 kislina pruska 124, 238 i. sl. Klanjec -131, 10 Klek (Triglav) 148 klerikalci, gl. desničarji Klopstock, „Messias“ 6; 8 kobilice (proletarci) 115, stalna vojska 116 komunizem 13, 14, 28 Kartum, Jobsiade 6, 16, 20 Koseski 140, 167 Krailjevec ob Sotli 202, 10 Kres Dr., 131, 294 krinke delavcev 178—182 kritika Abadonovih tvorb 223 kritiki 167 Krk 86 Krka 1, 4 Krst pri Savici 140 Krško 6 krščanstvo 71, 76, 206. 211, 290/1 ;15 krvoprefitje 110/1 kuhar, francoski 39 Kvatner 86 Labodska dolina, učilišče 184 lepota, ženska 17/8 Lesage, Le diable boiteux, Gil Blas 21 letalo 175 liberalci-konservativci 159, 163 ljubezen 3, 129, 197, 250, 289 Ljubljana 136 Ljudevit Posavski 151 (1. 823. ga je umoril Ljudemišl) Ljudmila 68, 88, 90, 94, 100, 123, 265 Lucretia 33: Rimljanka Lucretia, Livius 1, 58, ki se ■—■ oneča- ščena — sama umori; Lu- crezia Borgia, 1480 — 1519, je 300 — po krivici — na glasu kot zločinka Mahnič Dr., 231; 6, 14; Indija Komandiija 23 Marija sv., Bistriška 22 Marx, 13, 21 materializem — temelj države 221, nauk o njem 243—251 mati —• neznano ime 197 Matica Slovenska 172 Matjaž kralj 137. 151 mednarodno sodišče 208 Menander 231, (grški citat): :„Človek se ne vzgoji, če se mu ne ustroji koža“ mens sana in corpore sano, glej „Juveral“ Mesijada, gl. Klopstock Michaelis, „Ein Blttck im die Zu- kunft“ 28 Michelangelo 36 misel, svobodna 219 Miško, vratar 15, 57, 119, 255 Monaco 38, 52, 60, 64 modrijanski kamen 142 Mont Bfeuic 77/8 Morus Thomas „Utopda“ 22 multum — multa (Plinius, Ep. 7) 10 Murnik Rado 20 Nana Sabih (vodja upora 1857 do 1858) 47 Napoleon Bonapar-te 34 Napoli 31 napredek človeštva nedvomen 225, 14, 29 narodnost, načelo 156, in vera 160 Nemcigren Nejaz 6 Niagara 258 Ničmah-Mahnič 6 Novice Bleiweiisove 156 obitelj, ni je 187 obroč, znamenje robstva 224, 290, 11 Opatija 86 orli na Triglavu 146 osel 30 Ovidij 33; video meliora pro- boque, deteriora sequor (Me¬ tam. 7, 20) »vidim in pri¬ znavam boljše, sledim pa slabšemu" Padete s, bankir 82, 92, 110, 120 Palmira 35 Panamski prekop 83, 84, 92 Pandora 80 Pariz 77, blatna vas 88 i. sl., 100, 17, razvaline 204 Pavlič Peter 19, 22, 23, 118, 123 282, 294 pesimizem 223 i. sl., 286, 288; 14, 18 pesniki 166/7 pesništvo prepovedano 187, 219 sv. Petra cerkev 36 Plahtalič (suhi gospod, oskrb¬ nik, Abadonov služabnik, za- kladokop) 42 i. sl., 52, 61 i. sl., 80—82, 132, 224, -261 plemenitaš zapravljivec 67 plin — orožje 215 pokorščina 193 policija v Parizu 101 ponarejeni bankovec 102/3, 268 porodi 192, 214 porodnišnica 189 pravica — neznana 189 pravosodje 217 Prešeren 140, 171 prirodne vede 112 proletarci 113 Prometej 80 propast države 220 psalm 3 RabeMs, Gargantua 17 Razodetje, skrivno 112 i. sl.; 7 do 8 razorožitev 208 razstava, svetovna, Chicago 235 reformacija 154 revolucija (Francoska) 155 Rezija 32 Rienzi Cola di, 36 Rim 31 rodbina, ni je 187 Rousseau, ,,prvotnost“ 76; 21 roža moigota 74, 138, 142 i. sl. Rudovar 142, 194 i. sl'., 198 i. sl. 218, 224 Rusija 38, 210 Salomon 287 301 Samo 151 Samorad, sl. Veselin sanje 87/9, 109 ;10, 16, 19, 21, 24, 26 Sava 11, Bohinjka 178 Savica 148 Savinja 14 Schlemihl Peter 7, 20 Schopenhauer 74 ii. sl.; 130, 197 244; 18, 26 Semiramis 107/8 sestra — nevesta 284, 19 Shakespeare 167 slava 246 i. sl., 288 Sleme 135 Slomšek 172 Slovan „na dan“ 229 Slovenci, značaj — zgodovina 149 i. sl., bodočnost 228, 15; zadnji Slovenec 138, 14, 29; gl. „Slovogoj“ Slovogoj, profesor 138, 194, 199, 202, 224, 261, 269, 274 smotka, čarodejna 60 socialna uredba 179 i. sl., kr¬ ščanski temelj 71; gibanje 13 sodišče, ječa 126 i sl., 234; mednarodno 208 sopi na Triglavu 146 Sotla 13, 14, 10 spanje, odstop 7, 291; 11, 20; čudovito 24, 25 sreča 205, njeni temelji 244 do 247 stalna vojska 114 starost 18; stare žene 197 steklenica, zaprt v njo 242 do 251, 256, 21 „Stein der Weisen“ 142 stol (spiritistični) izpovedi 196, 217 stranke 158 i. sl., 163 i. sl., strankarsko slovstvo 168 sustine et abstine 221 (Gellius, 17, 19, 6) svetobolje 17, 281 svetovna vojska 208 svoboda, neznana 182; 207, 212 Šentgotardski predor, elektri¬ čno središče 206 Tasso 33 Dt. Tavčar „4000“: 14, 28—30 telo, umetno 127 i. sl., 133, 293; 11 Thackeray, Vanity fair 17 Tisoč in ena noč 105; 16 tobak 141 Tomyris 114 tovarne, nove, v Bohinju 178 Trati le k Živko 40, 99, 119, 269, 295; 11 Trdina Janez „Razodetje“ 26 Triglav 138, (Klek) 148, (Itali¬ jani ob njem) 149, grob Slo¬ vencev 176 Tržič 141 Tugomer 157 tujci pri nas 165, 169 učenost 287 učilišče v Labodski. dolini 184 umetnost prepovedana 187, 219 utopije 13, 21; Morus „Utopia“ 22; pregled (Haek) 30; 28 vede, priirodne 112 velekapital -j- vladar sveta 209 vera, vernost 160, 162; (je ni) 187 Vergil 31, 229: Exoriare aliquis nostris ex ossibus ultor, „vsta:ni kak maščevalec iz naših kosti" (Aeneis, 4, 625); 295; forsan et haec oMm me- minisse iuvabit, „miorda ti bo kdaj prijeten tudi spomin na to“ (Aen, I. 203) Veseiin-Veseljenko 82, Vešalin 57; 147, 202; značaj 257, 260; živ otopiš 275 i. sl.; 10, 26 vest, glas vesti 286 Vesuvio 29 i. sl. video meliora pr;oboque... gl. „OvMij“ vladar ■— bog, neumrljiv 212, 219 ' ; voda 9, 11; očiščenje — krst 290; 12, 19 Vodnik 83, 155 302 vojska, stalna 114, svetovna 208 volja, vzgoja 70, 290; 18 volkodlak 26, 253 Dr, Vošnjak Josip 14 Vraz Stanko 232 vročinska bolezen, blodnje 78, poluzavest 221 i. s>L, 26; za¬ vest 294; 11 vzgoja, duše 69, bogatih hčera 95, mladine v bodočnosti 185 L sl., 212; obična 275, 10; pravilna 288 i. sl. Weber Demokritus 16 zadnji Slovenec 138 Zagorje, Zagorske gorice 14, 16, 135 Zagreb 135 „Za jedan časak radosti" 74 zaklad v Indiji 48, 51 zakon 72 i. sl. zdravljenje 79 Zenobia 35 zgodovina, svetovna 32 „Zora puca“ (Preradovid) 231 zrakoplov 28, v vojski 215 ženske, oddelek za nje 188 i. sL židovstvo 85 župnik 21 B03 «