42141

/V'*-

H Eli [IIIDER

UBfmrmmi

Dl JANEZ MENCINGER:

IZBRANI SPISI.

IZDALA „MATICA SLOVENSKA"

UREDIL

DR. JOS. TOMINŠEK.

POVESTI IN NOVELE.

II. ZVEZEK.

.•-V--.

(0  ;*)•">

...•'

❖

LJUBLJANA 1913.

NATISNILA »KATOLIŠKA TISKARNA 11  V LJUBLJANI.

42141

Bore mladost.

(1862.)*

I.

Človek, ki mu je dano, da vse premišljuje in na
dobro ali slabo obrača, kar se giblje krog njega, in
ki je tako nesrečen, da je ravno v sedanji tako zme¬
šani dobi v življenje poklican, se rad truden obrne
od homatij, ki tarejo naš rod, in se ozre z dušnim
pogledom v sivo nekdanjost, čez katero je starost
razlila nekako čarobnost in svetost. Nepopisljivo
ganjen ogleduje stare črne cerkve s špičastimi okni
in pisanimi šipami, umetna rebra na visokih oblokih
in na stenah vsekane podobe davno pozabljenih mo¬
žakov s čvrstimi obrazi, raz katere se bere, da so
nekdanji ljudje bili bolj resnobni in da jih je krep-
keja kri mogočneje navduševala k razvitju nepopa¬
čenih moči. Mile misli mu bude z mahom in bršlja¬
nom prepreženi zidovi nekdanjih stanovanj junaških
vitezov in domišljija mu nosi pred oči plemenito živ¬
ljenje tistih, ki jih nihče več ne obdolžuje, o kojih
pa v ponižnem spoštovanju starinstva meni, da so
bili bolji od nas.

Tudi mene so navdajali taki občutki v praznih
urah in so me vlekli iz prašnega mesta, kjer je živ¬
ljenje tako enomerno in dolgočasno, v oddaljene
pokrajine moje domovine. Tam med bistrimi rekami
in temnimi logi se mi je življenje zdelo bolj podobno
nekdanjosti in bolj primerno človeškemu namenu.

* „Bore mladost“. Spisal J. Mencinger. Slovenski Glas¬
nik VIII. 1862, str. 278—290, 318—332.

1

l

Videl sem mnogo lepih, prav lepih krajev in prebi¬
valcev; razne podobe so se mi vtisnile v spomin: pa
v časa izpremenu je večjidel vse prešlo, kakor je
prišlo.

Samo neko nizko, napol nagnjeno zidovje, ki se
v jeseni, kadar listje odpada, komaj zapazi skozi
bukovo šumo, zidovje, ki ni lepo, ni mogočno, to mi
je vedno pred očmi; kajti razlit je nad njim spomin
čiste ljubezni, ki je, kolikor bolj je oddaljena od
hrupnega sveta, toliko bolj krotka in ganljiva. V sve¬
tovnem življenju namreč — ako ga pregledujemo v
zgodovini — ne vidimo drugega nego zvijačne po¬
godbe, krvave boje, upor in sužnost; samo sovraštvo
tukaj vlada. Ljubezen pa vlada v tistem življenju,
ki se snuje med ozidjem ene hiše, okrog enega og¬
njišča. Otroška, deviška in materna ljubezen ter krotke
čednosti slabejega spola tukaj mirno in natihoma
izkazujejo svojo dobrotno moč; in akoprav je ta
ljubezen neizpremenljiva skozi vse čase, vendar kratka
njena zgodovina bolj gane srce miroljubnega človeka
kakor zgodovina, ki vpije iz razdejanih mest in s
krvavih bojišč. —

Na polotoku med iztokom Save iz Bohinjskega
jezera in med Mostnico, ki izpod Triglava drvi dereče
valove, stoji poleg jezera ploščast griček; ob njem se
vije cesta, ki pod jezerom pelje iz spodnje Bohinjske
doline v zgornjo, s krasotami narave bolj obdarovano.
Pred tem gričem zraven mosta stoji gotiška cerkvica
svetega Janeza s precej visokim zvonikom. Na griču
je pa stal pred veliko leti prijeten gradič, v katerem
so prebivali priljudni gospodje, ki se od kmeta niso
ločili po visokem rodu, ampak samo po večji posesti
in omiki.

Kakor se še da spoznati, ločila se je tudi zidava
tega gradiča od viteških, s tlako zidanih poslopij.
Ni imel prekopa in ozidja, ampak sredi cvetečega
vrta je bil postavljen, kakor da bi služil samo ogledo¬
vanju bližnjih in daljnih lepot tega kraja. V njega
podnožju se razgrinja črno, obširno jezero, v katerem
se, kadar je mirno in gladko, ogledujejo solnčni žarki
in gore, krog in krog visoko v nebo strmeče s svo-

2

jim.i temnimi logi, sivimi stenami in belim snegom.
Kadar pa jug podi sive oblake čez gorske ograde in
razbrzda leno vodo, takrat šumijo in ječijo valovi
ob črnih stenah in mečejo beli pesek ob ravni breg.

Ozko polje okoli grada in pred jezerom mejita
strmi Vogel in na drugi strani strmeji Viševnik; prvi
je s senožetmi in z gostim temnozelenim bukovjem
pokrit in odmeva celo leto vriskanja koscev in plan¬
šarjev med tisočerimi zvončki; Viševnik pa je kakor
siv starček oropan vse lepote. Sive strme skale, glo¬
boke drage in rdeče drče kaže ogledovalcu. Le tuin-
tam se vidi kak log redkega smerečja, v katerem se
pri hladnih studencih potikajo nagle srne in divje
koze; po vrhu pa stojijo stare visoke jelke, ki svoje
dolge, suhe veje kakor strašila stezajo v zrak.

Za tem predgorjem pa molijo veličanski Bogatin,
Podrta Gora, Stog in Triglav svoje gole, razprane in
s snegom krite glave v oblake, ki na teh gorah ne¬
kako počivajo v brezkončnem potovanju.

To vse ti kaže en pogled z okna in moraš reči,
da je prijetno tukaj bivati. Ali pozimi, ko led zakriva
jezersko plan in sneg razpne mrzlo odejo čez planine
in doline, ko plazovi grmijo visoko z goličav, rujejo
in lomijo stoletne macesne na širokih svojih drčah
in ž njimi viharno dero v mirno dolino; in ko se led
na jezeru razpokuje z gromom, hujim od topov: takrat
se ne stresa samo gradič od strašnih prirodnih moči,
ampak tudi srce nenavajenega naselnika strepeče od
groze. Prebival bi tukaj celo poletje, ali pozimi ko¬
maj en dan.

Tudi lastnik tega gradu ni maral v tej divjosti
prebiti zime, ampak z lastavicami vred je pobegnil
do pozne pomladi v prijaznejše kraje.

II.

Binkoštno sredo je bilo, jasen pomladanski dan
in prebivalcem Bohinja priljubljen praznik. Kmetje
iz bližnje vasi so se zbirali na dvorišču pred gra¬
dom — na Vrtovini se mu je reklo. Eni so postav¬
ljali visoko binkoštno drevo, eni pa so se posvetovali

3

1*

o seljanskih opravilih in so uganjevali vreme in do¬
broto letine; drugi so se pomenkovali o potrebnih po¬
pravah pri Vrtovinskem gradu in na polju, ki jih stari
gospod ni izvršil, ker se mu je zdelo škoda vsakega
denarja, katerega obresti bi ne užival precej. Največ
pa jih je radovedno stalo pred vrati in gledalo po
cesti; kajti napovedan je bil danes prihod novega
gospoda. Navada je bila, da je gospod vsako leto ta
dan bližnje kmete in svoje delavce malo pogostil in
precej napojil. Ali se bo novi gospod držal stare
šege? To vprašanje bi bil vsak rad uganil.

Pa dolgo so stali možje; njih število se je po
malem krčilo in v mraku je na dvoru ostal sam
nadzornik gospodovih hlapcev, Gregor; ponosno se
je držal in veselega obraza je bil naš hišnik, zna¬
menje dobrega hiševanja. Računi so danes, kakor
vsak dan, v redu; polje je lepo obdelano, kar gospod
previdi z enim samim pogledom skoz okno; živina
zdrava in lepo rejena. Da so pa sobe očejene, poti
po vrtu z novim peskom posute in čolni pripravljeni,
na to je pazil skrbni Gregor že iz navade; zakaj reda
ga je učil poprejšnji gospod skozi dalj ko trideset
let z mnogo hudo besedo.

Tema se je že vlegla čez dolino in večerna zarja
je ugasnila na snegu Triglava, ko prijezdi mladi go¬
spod iskrega vranca. Komaj ozrši se na hlapce, ki
so pritekli ponižno ga pozdravljat, razjaše gospod
Mirko, izroči konja Gregorju in se poda v zgornjo
dvorano, kjer so visele podobe njegovih rajnkih; ne
besede ni izpregovoril. Videl namreč že dalj časa ni
bil gradu, ker je bival najraji na tujem in je le
spomladi domov zahajal. Umrl je med tem oče in
brat, matere pa nikdar poznal ni; bil je še v zibeli,
ko ju je smrt ločila.

Komaj je nekolikokrat sobo prehodil, pride Gre¬
gor za njim s popisano knjižico; plaho je Gregor
stopil pred gospoda kakor v navadi pred Mirkovega
očeta, kadar je mimo njega postopal brez besede, s
klobukom v čelo potlačenim. S pohlevnim nagovorom
poda račun gospodu v roke; gospod Mirko pa položi
knjižico na mizo, rekoč: „Ne ljubi se mi nocoj pre-

4

gledovati mrzlih številk; saj vem, da so moj oče
skrbeli, da se ne izneveriš. Pojdi, skrbi, da dobim
kaj večerje; jutri me pa ne budi in ne trudi z
opravki. “

To so bile gospodove besede, po katerih se je
odtegnil Gregor molče in počasi. Prijel je že za kljuko,
ko ga gospod nazaj pokliče in vpraša: „Povej mi
vsaj to, zakaj ne najdem podobe svoje matere med
toliko podobami iz naše rodovine. Veselil sem se
semkaj priti, da bi vendar enkrat videl njen obraz;
a ni je podobe.“

„Gospod,“ odgovori Gregor nekako zmedeno, „po-
doba se je prejkone izgubila; morebiti so jo rajnki
gospod ukazali kam zanesti, da je zdaj ne moremo
dobiti. Drugega ne vem reči.“

„To je pač malo,“ ga zavrne Mirko; potem¬
takem ste jo lahko tudi v jezero vrgli."

„Ali res mislite kaj takega?" vpraša Gregor s
prisiljeno mirnostjo. „Povprašal bom pri fužinskem
gospodu; morebiti je podoba tja prinesena. Lahko
noč, gospodi"

Po Gregorjevih odgovorih precej nemiren, je ko¬
rakal Mirko po sobi, glavo pobešeno, roke na hrbtu,
podoben staremu možu, in včasi se je ozrl na sliki —
na svojo in očetovo. Kazala ga je slika starega pet¬
najst let. Na tej podobi je bil rdečega, okroglega
obraza, živih velikih oči, in črni lasje so se mu kodrali
okoli gladkega čela. Ves je bil podoba cvetečega živ¬
ljenja. Pogledal se je v zrcalo in je zapazil velik raz¬
loček. Lasje so ostali črni, pa gladki so in manj
gosti; čelo je postalo višje in nagubančeno, oči so še
plameneče, a so se udrle, obraz je bolj dolg, zabledel
in upadel, okoli ust igra na sliki angelski smeh, zdaj
pa trdnost in zaničevalni zasmeh. Spoznal je, kako
je postal podoben sliki rajnega očeta. Sivi lasje, obraz
bolj upadel in ustnice bolj izrezane, to še loči očeta
od njega. Šestindvajsetletni mladenič in toliko posta¬
ran! Pred oči so mu stopili vsi trudi in sklepi, vse
skrbi in težave, ki se jim je prostovoljno podvrgel,
odkar se je kot človeka zavedal, in moral si je pri¬
znati, da ž njimi vsemi ni ne sebe ne drugih osrečil.

Te misli so ga gnale po dvorani; naposled pri¬
stavi stol pred svojo sliko, nasloni glavo v roko in
se kakor otrok razjoka. Malo časa je tako prebil pred
podobo, ko nagloma skoči od nje k oknu, ki nudi
pogled na jezero. V črno mirno noč je dolgo časa
strmel z objokanimi očmi in je gledal na mirno je¬
zero, v katerega gladini so vse zvezde jasnega neba
migljale. Krotka sapica je puhtela po jezeru in je
nosila proti gradu zamolklo bobnenje Savice. Malo
trenutkov je pomirilo njegovo srce, obrisal si je iz
oči solze in sled žalosti, naslonil se je na okno in,
žvižgaje napev priljubljene pesmi, je poslušal po¬
govor hlapcev pod oknom, ki so iz močnejega bob¬
nenja Savice in iz odleska daljnih bliskov na Podrti
Gori sodili, da bo nocoj ali jutri huda ura.

„Lepa reč," pravi Mirko sam pri sebi; „prvo, kar
sem delal v gradu, je bil jok; ako bo prva glasba
grmenje, z Bogom lahko spanje, z Bogom dobra zna¬
menja!" —

Kuharica Urša je zdaj prišla mizo pogrinjat za
gospodovo večerjo. Ker je že trideset let pri ravno
tem ognjišču izkazovala svojo umetnost in je bila
sploh dobra ženica, jej ni smel nihče zameriti, če je
kaj rekla z vedno gladkim jezikom. Bila je kakor
visoka sodba vse družine. Že med durmi je gospodu
voščila „dober večer" in ga je posvarila, naj ne stoji
pod oknom, da mu zobje ne zbole.

„Vaš rajnki oče," je djala, „so se razsrdili, ako
so videli, da ponoči proti jezeru gledate. Pred ko
ne so se bali, da bi Vas povodni mož ne odnesel;
ker močno jih je ustrašila ciganka, ki Vam je iz
roke prerokovala, da v jezeru poginete."

„Zakaj naj grem od okna," vpraša Mirko, „za-
voljo zob ali povodnjaka?"

„Ako ne veste zakaj, pa pojdite zavoljo ve¬
čerje!"

„Kaj si pripravila?" vpraša Mirko, nasmeje se.

„Nič kaj nisem vedela, kako bi Vam ustregla,
ker ste se tako čemerno držali proti Gregorju. Pa
pomnim še, kako radi ste včasi jedli divjega petelina.
Kavno včeraj pa so fužinski gospod prav lepega

6

ustrelili. Jaz sem urno tekla k Rozalki, ki so mi
z veseljem podarili najlepši kos. Vprašali so me,
kako ste prišli in če ste zdravi in veseli. Vsi v ognju
so bili gospodična, ko sem jim povedala samo vesele
reči. Naročili so mi, naj Vam povem, da se bodo
jutri predpoldne k uljnjaku za jezerom peljali, ako
bo vreme lepo.“

„Ali je Rozalka zdrava, ali še kdaj joče po
rajnki materi?"

„Zde se mi malo bolj bledega obraza, vendar
zdravi so; rajnke gospe ne morejo pozabiti. Tudi
v Logu biti jih ne veseli. Silijo nazaj v Ljubljano."

„Ali se Loški gospod niso nič izpremenili? Še
vedno posedajo na klopici pred debelim kladivom?"

„Vidi se jim na obrazu, da so zdravi. Zjutraj
precej, ko vstanejo, in zvečer pred mrakom sede
v pisarnici, sicer pa postopajo od zgornjega do spod¬
njega kladiva."

„Urša! Zdaj pa pojdi po petelina; ako dalje go¬
voriva, omrzne! To pa bi bil slab dobiček najinega
pogovora."

„Gospod, na kuhinjo nikoli ne pozabim, ako še
tako v govorjenje zabredem," odgovori Urša, malo
zdražena in skoči skozi duri. Veselilo jo je, da je
do zdaj največ govorila z gospodom in da je Mirko
proti njej veliko bolj prijazen, kakor je bil njegov
oče. Brzo je prinesla okusno večerjo. Po večerji se
je gospod podal k pokoju, še enkrat pogledavši na
nočno nebo, ne zavoljo migljajočih zvezd, ampak
zavoljo hudournih oblakov, ki so se jeli zbirati nad
pokojnim jezerom. _,

Pa trudnemu ni bilo dano dosti počitka. Okoli
polnoči se pridrvijo gosti oblaki nad gradič. Mo¬
gočno treskanje strese zidovje, sodrga je sula na
okna; vihar je tulil skozi poči in tiščal na okna,
da jih je skoraj predrl. Mirko, iz spanja prebujen,
odpre okna na strani, od vetra obrnjeni, in gleda
v črno, strašno noč.

Strma mejnika zgornje doline, Rudnica in Studor,
sta stala kakor stebra veličanskpga poslopja, katerega
oblok je črni, nepretrgani oblak, in siva ploha se

7

je prostirala kakor zagrinjalo od gore do gore. Po¬
gosti blisk je z omamljujočo lučjo razsvetljeval
strašni prizor. Grom je treskal za gromom, da je
nepretrgano odmevalo od strmih gora, ki krog in krog
obdajajo dolino. Počasi se je nevihta vlekla čez grad
po zgornji dolini in se je vrgla z neutrujeno močjo
nad vasi Stara Fužina in Studor. Ker je bila ploha
zadržana od visoke nasprotne gore in jo je vihar
le naprej podil, utrgal se je oblak in Mostnica je
precej narasla čez navadno strugo in je jela trgati,
kar jo je ustavljalo v derečem teku. Blisk, ki je
švigal nad vasjo proti gori, je kazal na reki pla¬
vajoča bruna, mostne kobile in kose streh, ki jih
je vihar v reko pometal.

Čez pol ure je ploha zapustila okolico; komaj
pa blisk in rjovenje groma malo odjenja, prikaže
se ogenj sredi fužinske vasi.

Zapazivši ogenj, se Mirko brzo obleče, stopi v
družinsko sobo in pokliče Gregorja, ki je, takih
neviht navajen, mirno spal. Ukaže mu osedlati konja
in jezdi ž njim na griček zraven vasi, s katerega
se odpre pogled na vas. Stoje pod obilnim dežjem
in kmalu do kože premočena, sta Gregor in Mirko
gledala, kako se je širil požar in kako je rastel
njegov krvavi plamen proti gasečim oblakom. V od-
svitu plamena se je videla sila povodnji. Pred gorečo
in na kup padajočo hišo pa so tekali ljudje, ki so
ali blago prenašali k sosedom ali živino vlekli od
pogorišča v varne hleve. Drugi so sedeli na obližnjih
strehah in so z vso močjo odvračali ogenj od svojih
poslopij. Pa malo bi bil koristil njihov trud, ako bi
oblak ne pošiljal obilnega gasila.

Dolgo časa sta Gregor in Mirko molče stala na
hribu. Mirko je ponosno sedel na konju, ves vnet
od veličastnega prizora. Gregor je pa okrog postopal,
kakor bi nerad tukaj stal brez opravka. Nagovori
•ga Mirko, hvaleč dobroto svojega konja, ki se v taki
noči ne plaši.

„Res, dober je konj,“ odgovori Gregor; „zato,
menim, bi smela stopiti bliže ognja, da kaj pomagava
ali potolaživa.* 1

8

„Glej, Gregor," odgovori Mirko, „kako veličasten
je pogled, kako silne moči tukaj razklada vseobsežna
narava! In ti hočeš, da hi se midva uborna človečka
vtikala v naključje vsemogočne usode?"

„Ne razumem, kaj pravite; vendar bi rad kaj
pomagal."

„Pomagal? Če opečenega človeka rešiš iz smrt¬
nega ognja za večletno bolezen in trpljenje — ali
si mu pomagal? Ako mu rešiš žito in živino, ali ti
bo toliko hvaležen, da se ne boš nikoli kesal, ker
si mu pomagal? Pustiva to, med toliko pomagači se
najina pomoč ne bo poznala."

„Vaša pomoč vsaj bi se močno poznala! Vsi bi
delali po Vašem zgledu ali povelju!"

„Ilavno ta moja pomoč bi utegnila biti močno
škodljiva. Ravnali bi se pač vsi po mojem povelju,
tudi ako bi ukazal kaj nekoristnega. Tu naj vlada
pametni človek ne, premožni."

K tem besedam pride grajski hlapec, ki pove,
kaj nesreče se je zgodilo. Strela je zažgala hišo
nekega fužinskega delavca in gospodarja skoraj do
smrti osmodila. Fužinski gospod in Rozalija sta
prišla k ognju, obudila sta v življenje starega moža,
Rozalija ga obvezuje in mu streže; sosedje se nekako
ne upajo do bolnika, ker je od strele zadet. —

„Rozalija,“ vzdihne Mirko, „ti dobro, nedolžno
dete! Ali se je morala prigoditi ta nesreča, da gane
tvoje čutno srce? Neusmiljeni oče, da ji pustiš gle¬
dati človeška trpljenja!... Gregor," vzklikne odločno,
„zdaj pa pojdiva k ognju!" —•

„Težko bosta prišla," odgovori hlapec. „Most
sredi vasi je nalomljen, ves že visi in ječi pod
udarci valov in skala. Voda pa vedno narašča in
skoraj bo most vzela."

„Nič ne de," pravi Mirko nato. „Gregor, ako
čez most ne morem jezditi, pojdem peš in čakal me
boš s konjičem; mene samega bo most vendarle
držal."

Rekši, jezdi z Gregorjem proti vasi; ko pa pri¬
deta pred most, zahrešči, polovica mosta pade v
vodo. Kolikor se je moglo razločiti v mraku, sta

9

videla, kako globoka je postala reka, kako naglo
dere med bregovi, premetujoč težke skale in debela
bruna.

„Most je pretrgan/' izpregovori Mirko, „pa zve¬
stega vranca imam; ta se ne bo ustrašil derečih
voda in prenesel me bo k Rozaliji."

„Za božjo voljo, nikar!" zakriči Gregor. „Vi in
vranec pogineta v tej derečini. Mar ne slišite, kako
voda hrušči, kako se skala za skalo pretakuje mimo
mosta! Gospodične pa morebiti več ni pri pogorelcu
in čez malo ur jo lahko vidite brez nevarnosti."

„Ljubi Gregor! Kar ti praviš, si še veliko lepše
lahko mislim sam. Pa nekaj me žene čez vodo, da
se ustaviti ne morem; zdi se mi tudi, da ne bom
končal v tej vodi. Lahko noč!“

Komaj to izgovori, že vranec brede skozi dereči
hudournik. Gregor pa v nestrpnem strahu gleda za
gospodom, ki je kmalu v mraku zakrit. Vranec je
nevoljno stopal in se vzpenjal; čez nekaj stopinj ga
pa izpodnese valeča se skala in gospoda in konja
so sprejeli valovi. To je videl Gregor kakor senco,
in tema se mu je storila pred očmi.

Dolgo se je gospod boril z valovi in, prestavši
udarce mnogih skal in brun, je dospel na onostranski
breg ves obnemogel in daleč pod vas zanesen. Upehan
in premočen je korakal gospod po bregu do mesta,
nasproti kateremu je bil pustil svojega hišnika. Vpil
je čez reko, naj se vrne domov, češ, on je srečno pre¬
plaval; pa glas ni segel čez šumeče valove in Gregor
je poln skrbi klical ljudi, ki so Mirka iskali do be¬
lega dne.

III.

Mirko stopi v hišo, v kateri je Rozalija zraven
starčka sedela in mu hladne rutice pokladala na
opekline. Skoraj so se ga pričujoči prestrašili, ko ga
vidijo tako bledega in obdivjanega, bolj mrliču ka¬
kor živemu podobnega, in si ne morejo domisliti,
kako je čez reko prišel. Rozalija pa je v lice zable-
dela in je Mirka pogledala s presunljivim, mokrim
očesom. Na ta pogled je Mirku beseda upadla, spu-

10

stil je Rozalkino roko, ki jo je hotel poljubiti, in je
sedel gospodični nasproti.

„Ali si vse pozabil, kar si obljubil pri zadnjem
odhodu?" ga vpraša Rozalija s prijazno besedo.
„Močno si me ustrašil in razžalostil."

„Ljuba moja," odgovori Mirko, „ne zameri, da
sem se izpozabil. Pa zdaj sem v drugo krščen in
nov človek hočem biti. Za Boga! Na tako pot se več
ne podam!"

„In kaj češ tukaj, ves premočen in upehan ?
Slabo skrbiš za zdravje!"

„Tudi ti, Rozalija, zdravje malo varuješ s tem
nočevanjem!"

„V dobrih delih, Mirko, se zdravje ne krati,
ampak v takih, ki jih nocoj raji ne omeniva. Bolnik
potrebuje miru, midva imava pa pozneje dovolj časa
nauke si dajati," izusti Rozalija z resno besedo in
položi rutico na glavo bolniku, ki je ječal in se
komaj zavedel.

Mirko je sede zaspal pri peči. Gospodična pa je
vso skrb posvetila bolnemu delavcu. Njene oči niso
spanja želele in roke ji niso omagale v dobrem delu.
Do jutra je ostala pri bolniku.

Ko se je jela jutranja megla vzdigovati z globoke
doline in je z brezoblačnega neba posijalo čisto
solnce na bele gore, zapusti Rozalija bolnikov stan
in Mirko jo spremi skozi vas proti fužinam, ki stoje
za vasjo v zatišju med stisnjenima gorama. Obču¬
doval je z Rozalko krasno pomladansko jutro. Od
gora je vrelo mnogo hudournikov v srebrnih pasih
čez pečine, v dolini so pa molele okrepčane cvetlice
dišeče glavice proti solncu. Hladni mirni zrak je
bil krepak in čist, da so se v čarobnem lesku razka¬
zovali z zoro obliti snežniki, ki jih je nocoj mladi
sneg pobelil; Triglav se je videl tako blizu, tako
vabilno, da bi si človek želef peruti — zletel bi
nanj in na* njem občudoval nebeško jutro.

„Spanec me je motil, ko sem sedela zraven bol¬
nika," izpregovori Rozalija; „pa hladni zrak mi je
ves trud pregnal in mi podelil več kreposti kakor
drugekrati dolgo spanje. Tako jutro moram uživati

11

na solnčni trati zraven jezera. Čez dolgo časa moram
iti čebeli? pogledat; če pa morem očeta spraviti od
doma in če prideš za mano z vašo ladjico, pojdem
tudi k Savici. Vedno si želel videti Savico po močni
plohi in povodnji; danes je velika, slišal boš njeno
bobnenje že s svojega gradu — in tako krasen dan
je danes! Povedati ne morem, Mirko, kako zelo sem
ga vesela."

„Kaj boš tega vesela?" pristavi Mirko; „takih
dnevov je bilo tisoč in jih še bo! Jaz sem vesel za¬
radi tebe, ker take device ni bilo in ne bo! Ti si
edina duša na svetu, ki me ljubi in želi osrečiti."

„Sram te bodi," ga zavrne gospodična, proč se
obrnivši, „takih strupenih besedi! Pozna seti, koliko
te je pokvarilo mestno življenje. Ne govori besedi ne-
zaupnih in nenavadnih; delajo mi nepokoj in mi ne
puste od srca do srca govoriti. Govori, kakor si nekdaj!"

„Ljuba moja! Čisto, kakor je misel, govoriti sem
se odvadil; nisem imel priložnosti, vaditi se takega
besedovanja: nosim pa še staro srce in kar sem
rekel poprej, bilo je iz srca povedano in resnično.
Glej, sinoči sem življenje zastavil za tvoj pogled."

„Take resnice, kakor je bila ta, je bolj prav, da
se zamolče. Ali v mestu res ni bilo priložnosti, go¬
voriti resnico!“

„Komaj, komaj, Rozalija!" odgovori Mirko s
pomenljivim pogledom.

„Nisi mar imel nobenega prijatelja?"

Mirko nekoliko pomisli in kratko odgovori: „No-
benega!"

„Nesrečni človek, tedaj sam nosiš in sodiš svoje
misli in namene!"

„Sam, in to mi je ljubše. Čemu bi pač to, kar mi
je najsvetejše, izročal človeku, ki mu morebiti ne
smem zaupati? Prijateljstvo je peza, ki si jo naložimo
v življenju, že samem po sebi toliko težkem."

„Prijateljstvo sodiš tako, ker ga ne poznaš," ga
zavrne Rozalija.

„0 ne, ljuba moja! Sodim ga tako, ker poznam,
predobro poznam prijateljstvo, ki mi je pripravilo
več grenkih ur, več kesanja kakor sladkosti in ve-

12

selja. Ti pa, ki si ostala brez hudih izkušenj in zmot,
pač meniš, da je prijateljstvo najblažje čustvo; toda
ni drugega nego kos poezije, ki se je brez potrebe
vrinil v prozaično življenj e.“

„0 ti bolna duša ti, ki povsod vidiš hudobijo
in trpljenje!“ —

„Slabo me poznaš, Rozalija! Velikokrati premiš¬
ljujem svet in življenje, sebe in druge in zdi se mi,
da naša dela niso dobra ali huda, ampak le pa¬
metna ali neumna; vse naše trpljenje je le boj z
usodo, katere skrivnim potom se nespametno ustav¬
ljamo: premakniti je ne moremo. Jaz pa se neiz¬
ogibnosti ne ustavljam; zato tudi ne trpim na duši,
kakor misliš.“

Ob teh in drugih pogovorih pride Mirko z na¬
menjeno nevesto k fužinam, kjer so kladiva s tež¬
kimi udarci pela koristno glasbo. Črni kovači, pred
durmi stoje, so se odkrivali svoji mili gospodinji,
ki so jo močno čislali. Gospod fužinar je ravno okna
pisarne odpiral, ko ga Mirko in hči pozdravita. Ve¬
selja so se zasvetile oči sivemu gospodu, ko čez leto
dni zopet zagleda svojega zeta zdravega in pri domu.
Povabil je Mirka na kosilce v sobo.

Mirko pa odgovori: „Ne motim Vas rad pri
navadnem jutranjem poslu! Pojdiva raje v fužino;
Vi boste sedli na svojo klop, jaz se bom grel in sušil
pri ognju in pomenkovala se bova o železu in o
morju, ki ga Vi še videli niste, čez katero pa se
vozi Vaše železo.“

„ltes še nisem videl morja, in prav nič si ga ne
želim videti. Da ga le moje železo srečno prevozi,
sem zadovoljen; ne mika me nikamor od mojih kladiv!"

Vzel je nato fužinar svoj zapisnik in dvajset
let stari brezbarvni slamnik in je veselih stopinj
capljal pred Mirkom po svoji najljubši poti. Sedel
je na stol pred debelim kladivom in se je počasi
govoreč pomenkoval z Mirkom, ki se je obračal pred
velikim ognjiščem. Okrog nju se je vse gibalo, vse
ropotalo in se treslo.

Fužinski gospod je bil srečnega duha v srečnem
času. Kar bi mnogo omikanim bila smrt: prebivati

13

v zadnjem kotu dežele in ločen biti od mest in
javnih zadev, to je bilo njemu najljubše. Stara fužina
z dobrimi delavci, obilnim ogljem in dobra ruda mu
je tako k srcu prirastla, da mu je odvzela skrb za
vse drugo. Kadar je kaj poizvedel o nebohinjskem
svetu, nič mu ni skalilo mirne krvi in izpremenilo
obraza, ako je bilo tudi najbolj važno. Novice pa,
tičoče se njegove fužine, so bile vedno vesele; po¬
tegovali so se trgovci za njegovo blago, ker je bilo
dobro in ceno; tujega železa pa še ni bilo toliko po
naših trgih, da bi izpodrivalo izdelke domačih rok.

Za lepo srebro, ki mu ga je donašala obrt, je
nakupoval gozde in polja ali je skrbel za popravo
fužine in za miloščino. Tako mu rastoče premoženje
ni množilo skrbi, temveč mu je naklonilo marsikateri
lepi spomin. Veliko veselje mu je rodila hvaležnost
obdarovanih rev in pametna vzgoja otrok. Edini sin
je izvrsten rudar, ki bo za očetom fužino opravljal
in boljšal; edina hči Rozalija, lepa kakor roža in
mila kakor njena rajnka mati, je pa Mirku name¬
njena nevesta; imela bo lepo posest in trdno pre¬
moženje in ne bo ločena od brata in sivega očeta.
Gospod nikoli ni imel žalosti nad otrokoma in z ni¬
komur prepira in sovraštva. Opravljal je tudi dalj
ko trideset let županstvo vse okolice in je bil spo¬
štovan pri vseh. Šestdeseto leto je pričakal brez
bolezni, brez morečih skrbi, brez strahu in nesreče
v lepo zidanem ličnem gradu.

Čez uro je stal Mirko med gospodom in ognji¬
ščem in ne smem reči, da bi se bil dobro zabaval.
Imela sta stare pogovore o večkrat pretehtanih rečeh;
kajti starček misli bolj počasi in živi bolj v spo¬
minih nekdanjosti. Tak pogovor se pa ne ujema z
iskrostjo mladeniča, ki se mu misli naglo razvrste,
preden so do konca dognane, in ki ga vodijo vsi
upi in vse sanje v prihodnost.

O polnoči premočena in še zdaj ne posušena
obleka je bila Mirku vzrok, da je popustil gospoda
v fužini in se podal na hrib za fužino; tam je bil
edini most, ki ga more prenesti na oni breg dereče
reke. Ta most je obokan čez ozki prepad, skozi ka-

14

terega se Mostnica v nejasni tmini premetava iz
kotla v kotel z zamolklim šumom. Mirko se je na¬
slonil čez ograjo in je pogledal v opotočno globočino;
spustil je vanjo debel kamen, ki je trikrat ali štiri¬
krat telebnil v globoko korito.

„Grozen prepad!“ je vzdihnil Mirko; „koliko
ljudi bi se treščilo v to globočino, ko bi bil blizu
velikega mesta — med temi zdravimi ljudmi si pa
nihče življenja ne jemlje."

Onstran mosta je stopil Mirko v lastni gozd
debelega starega smrekovja, v katerem bi se bil
kmalu izgubil, ker ga še ni bil nikdar prehodil.
Prišel je potem v ravnino na svoje polje; tu se je
lahko prepričal, kako umno in koristno je gospodaril
njegov mnogoobrekovani oče. Potrebljeno je grmovje,
odpravljene so groblje, in kamenje je pobrano z njiv.
Na njivah se smeje lepa ozimina. Milo ga je ganil
pogled na klopico za hribom pod gradičem, na kateri
je moral v otročjih letih toliko ur sedeti zraven
molčečega in zamišljenega očeta in ni smel loviti
metuljev ali rezati šib v bližnjem leskovju.

V gradič dospevšega se je družina razveselila,
kakor da bi bil od mrtvih vstal. Samo Gregorja, ki
je bil ravnokar od reke prišel, je zaskrbelo, kako
bi gospodu povedal, da je vranec poginil. Mirko mu
je spoznal na obrazu, kaj ga skrbi, in ga je vprašal:
„Kje je konj obtičal?" —- „V vrbju pod jezerom,"
odgovori Gregor žalostno, „se je ujel za jermenje;
pa do njega ne moremo, voda je še prevelika."

„Tudi časa ni zato," odgovori Mirko mlačno;
„naglo se napravi na pot. Moj znanec v Ljubljani,
ki ga poznaš, kupčuje s konji. Ta ti bo dal konja,
kakršen mi je po godu. V treh dneh mi ga pri¬
pelji."

„Preden grem, bi Vam vendar denarje izročil,
da se- prepričate, ali se ujemajo z računom."

„Ne bodi siten, Gregor, ne opominjaj me na to,
kar je moja skrb. Pokliči pa Miha, da prinese vesla
in me čez dve uri čez jezero prepelje."

Te besede bolj trdo izgovorivši, se poda Mirko
v grad h kratkemu počitku.

15

IV.

Čez tri ure se odmaja pisana ladja od vrta pod
gradičem. Čvrst mladenič se je upiral v vesli, da
sta se krivili, in ladja je naglo bežala od kraja, da
je voda okoli nje šumela in v vrtincih za njo igrala.
Sredi ladje je pa sedel Mirko v plašč zavit, kakor
bi bolehal; pogled pa je imel obrnjen proti sivim
goram, ki s strmimi stenami gradijo večerno stran
jezera in v sredi zakrivajo slavno Savico. Jezero je
bilo gladko ko zrcalo in podoba gora in oblakov
se je zibala z ladjo vred pred očmi. Oko se ne na¬
veliča gledati, kako gore rastejo in padajo ter se
z oblaki sprijemajo, in zdi se človeku, kakor bi
ladja visoko v zraku plavala nad živimi gorami.

Pol ure se je čolnič zibal, ko ga čvrsti brodnik
pripodi do polotoka, ki v zadnjem koncu jezera
vanje precej daleč moli strmo brežino. Mirko stopi
iz ladje in se izgubi naglih korakov v grmovje, za
katerim stoji na solnčni trati nov uljnjak s prijetno,
na skalo kraj jezera postavljeno uto; od tod se
pogled razprostira od zvonika Jereškega, ki stoji
kakor mejnik zgornje Bohinjske doline, do mogoč¬
nega slapa Savice. V tej uti sede, je risala gospodična
Rozalija ravno neki slap v nasprotni gori, ki je
nocoj vodo dobil in bo jutri že usahnil; pred go¬
spodično pa je ležal Turk, zvesti hiše in gospodične
varuh. Zarenčal je, ko je čul stopinje v grmovju;
pa prijazno je primahal nasproti, ko je zagledal
znanega gospoda.

Mirku je srce vztrepetalo, ko zagleda Rozalijo.
V hipu jo je hotel objeti in poljubiti, pa ubrani se
ga gospodična, rekoč: „Poljubek je le peza težkega
življenja, kos poezije, brez potrebe usiljen v prozaično
življenje."

Pri teh besedah ga zasmehljivo pogleda, Mirko
pa zardi; zadele so ga zjutranje resnobne besede.
Postal je otožen in zamišljeno je pogledal svojo ne¬
vesto. Rozalija mu s prijaznim pogledom pokaže
svojo risbo, na kateri je Mirko nekaj pohvalil, nekaj

16

popravil. Ona jame nato nekaj pripovedovati, kako
težko je očeta od doma spravila, da se je z njo
peljal čez jezero; zdaj ogleduje neko kopišče v hribu
za uljnjakom. Vrnil se bo v pol ure, da se bodo
potem podali k Savici.

„Danes tako nerad hodim," odgovori Mirko,
„kakor bi bil bolan. Imel bi biti neizrečeno vesel,
pa ne morem; ravno danes me grize neka skrb,
kakor bi bil kaj važnega pozabil, in ne vem se
spomniti, kaj me je užalostilo."

„Tudi meni se včasi milo stori pri srcu," od¬
govori Rozalija; „toda jaz vem vzrok. O Mirko, ko
bi si večkrat pogledal v srce, bi tudi ti vedel vzrok;
in če bi večkrat po meni vprašal, bi spoznal, kak
strah mene muči. Nestrpna tesnoba me obhaja, ako
mislim na najino zvezo. Zdi se mi, da se najina
ženitev vedno bolj oddaljuje in da bi mogla do nje
priti le čez črno brezno, v katerem preti meni ali
tebi pogin."

„Ne žaluj, ljuba moja! Ako hočeš, naju v ne¬
deljo okličejo," odgovori Mirko in se nasmeje.

„Ta beseda me je toliko bolj v srce zbodla, ker
si se smejal! Mirko, Mirko, iskrenost si izgubil iz
srca! Kaj se tako od mene odteguješ in me puščaš
v toliki tarnji? Kolikokrat jaz nate mislim in teh
misel nobena ni vesela! V nočnih sanjah te vidim
boriti se z divjimi zvermi ali s togotnimi valovi;
jaz pa stojim zraven in ne morem pomagati ali na
pomoč klicati. Ono noč se mi je sanjalo, da sva stala
pred oltarjem; duhoven te je vprašal, ali mi hočeš
biti zvest ženin; ti si zakričal, stisnil si me pred
oltarjem na srce, ust odpreti in odgovoriti pa nisi
mogel in umrl si v mojih rokah! Nocoj, malo tre¬
nutkov pred tvojim prihodom k bolniku, me je na¬
padla nepopisljiva žalost, kakor bi te videla umirati:
ravno tačas si se boril s smrtjo in z valovi. Oj groza,
lastna predrznost bi te bila kmalu končala."

„Ljuba Rozalija, odpodi si iz glave prazni strah,
ne veruj v sanje! Ako je nama namenjena srečna
zveza, se bo kmalu dopolnila; ako ni, prisiliti je ne

17

moreva. Vzroka pa ne vem, zakaj bi nama bila na¬
menjena nesreča.“

„Ta nesrečna vera v naključje in tvoja predrznost,
bojim se, bo razdrla najino ljubezen 1“

„To vero sem si pridobil po dolgem težkem
premišljevanju življenja, in v tolažilo mi je v vseh
težavah; tako sem se je navzel, da je ne morem po¬
pustiti. Kar pa predrznost imenuješ, to ni predrznost,
temveč nerazložljiv nagib ljubezni, ki se mu ustav¬
ljati ni mogoče. Ta mi je nocoj dal silno moč, pre¬
magati dereči hudournik. Danes sem zopet bolj boječ
kakor srčen. Ne vem, kako je to: vse radosti in
trpljenje ljudi, vse slavne naredbe, vse krasote pri¬
rode ne premorejo premakniti mojega srca iz na¬
vajene mlačnosti. Ne poznam veselja in žalosti, ne
kesa in zadovoljnosti. Kadar me pa kaj od tebe hoče
ločiti, vname se mi v srcu tako ognjena strast, da
bi se ustavljal največji sili. Vsa notranja moč, čim
dalje je spala, toliko silneje se predrami! Kadar se
pa ta ogenj zopet uleže, ne čutim več, da nosim srce
v prsih.“

„Jaz sem torej edino bitje, ki more tvoje srce
vneti! Kaj mara, da tudi ta ogenj kmalu ugasne,
in postal boš še proti meni mrzel in brezsrčen. Zgled
take brezčutnosti sem poznala v bližnji okolici, pa
ne smem ga omeniti, da te ne razžalim. 11

„Ne spominjaj me staršev! Midva nisva poznala
matere in kako bi se predrznila soditi očeta, ki se
ne morejo več opravičevati! Čez oba je razpeto zeleno
zagrinjalo in najina dolžnost je, spominjati se nanju
le s pobožnim srcem. Ne kaliva njunega miru! 11

„Smem li morebiti vprašati, koliko let sva za¬
ročena? 11

„Štiri leta, štiri kratka leta, 11  odgovori Mirko,

„Pet jih bo, Mirko, čez tri dni. 11

„Jaz ne mislim rad na leta, ki so nam v nič
potekla; nerad se spominjam dneva najine zaroke;
žalosten dan je bil in nikdar potem nisem toliko
solz prelil. Le na tiste redke trenutke se spominjam,

18

v katerih sva se videla tekom teh pet let in njih
spomin mi obuja nebeško radost. Pet let čiste lju¬
bezni sva živela: vsak dan bi se bila lahko poročila;
a videla sva se skozi pet let komaj desetkrat. Ta
čas sem pa nate mislil vsak dan; tvoja podoba mi
je bila vsak dan svetejša in ljubezen je v meni rasla
in rasla, da jo zdaj komaj morem obseči. Pet let se
ljubiva in pri srcu mi je danes, kakor bi bil prvi¬
krat izrekel sladko besedo: ,Ljubim Te‘. Koliko zado¬
voljnost, kolik ponos čuti srce, spominjaje se teh
let najsvetejšega čustva! Koliko blagih misli in čistih
namenov nama je rodilo to petletno ločenje! V za¬
konu pa bi prestala že mnogo težav in ljubezen bi
morebiti že omrzovala, ker bi ne poznala njene vi¬
soke cene. O Rozalija, nihče na zemlji ni srečneji
od naju!“

„To so besede, Mirko, prazne besede, resnici ne¬
podobne! Ž njimi hočeš potrapiti moje skrbi — in
jih le množiš. Ako ti pa gredo iz srca, gorje najini
ljubezni! Preden vihar pade na jezero, zašumi v je-
lovju, visoko na gori; tako tudi jaz v srcu nosim
predčutje neznane nesreče, katere vzrok bo tvoje
čudno srce. Teh let najine ljubezni ne morem ime¬
novati srečnih; videla sem te komaj tolikokrat, da
nisem pozabila tvojega obraza. A rada bi te videla
vsak dan in te čuvala. S kakim veseljem sem vselej
pričakovala tvojega prihoda! Koliko lepih besedi,
koliko vprašanj sem pripravila, kako sem želela ti
razodeti vsa srčna čustva — in ti si prišel, naglo
dogovoril, zopet pobegnil in me pustil v še večji te¬
žavi in nezaupnosti. Koliko dvomov si mi že nakopal
in že se mi zdi, da nisi podoben tistemu Mirku, ki
ga nosim v srcu.“

„Postaral sem se za pet let, obraz se je izpre-
menil; ali srce je ostalo isto, vedno tvoje; tebi je
vedno vdano. Voli, kadar hočeš, in duhoven bo po¬
svetil zvezo; vendar odkritosrčno ti povem: raji da¬
nes odidem in se vrnem drugo pomlad z ravno to
ljubeznijo bolj možak, kakor da bi mi zdaj roko
podala v strahu, da bo moje srce omrznilo ali te v
nadlogo pahnilo. Reci, volitev je lahka ! 11

2 *

19

Z motnim pogledom, v katerem se je brala vsa
srčna bridkost, pogleda Rozalija v Mirkove nemirne
oči — in molči.

S tresočo besedo izpregovori Mirko: „Tvoj po¬
gled je ostra beseda. En poljubek za slovo! Z Bogom
do druge pomladi!"

V.

Rozalija se zgrudi na mizo in na glas zajoče;
Mirko pa plane ves zmeden iz ute proti grmovju in
ladji in stoji pred — Rozalkinim očetom. Kar ostrmel
je. „Kam? Kaj je?“ zakliče preplašeni oče.

„V Benetke!" odgovori Mirko in hiti mimo go¬
spoda.

„Stoj!“ zavpije oče s krepkim glasom.

Mirko obstoji, kakor iz sanj prebujen, in se iz¬
govarja, da ni poprej pozdravil. Fužinskemu gospodu
je togota stopila v obraz in zajecljal je nekaj ne¬
razumljivih besed. Ko pa pride k uti in vidi svojo
hčer bledo in objokano, mu stopijo solze v oči, stisne
jo na svoje prsi in izpregovori: „Ne boj se, dete; jaz
sem tukaj, tvoj oče!" in jo boža in boža, kakor otrok
otroka.

Mirko je pa proč obrnil obraz in je v tla strmel,
medtem ko je sivi gospod vzdihoval in Bogu tožil,
da mu je dal doživeti tako žalostne ure. Kmalu se
Rozalija izvije očetu iz rok, pogladi mu sive lase in
obriše solze s častitljivega obraza.

„Govori,“ obrne se fužinar k Mirku, „kaj je to?
Ti si ves zdivjan in Rozalija objokana!"

Mirko nato mirno odgovori: „Dokler sedim pri
Rozaliji, se smeje ali joka. Kadar pridem, se smeje;
zdaj pa, ker sem se poslovil, se je razjokala. Pojdem
na Laško do druge pomladi."

Nato povzame fužinski gospod besedo in Mirku
resnobno pogleda v oči. „Malo pomniš," pravi star¬
ček, „tisto uro, ki nam je vsem bila žalostna . . .
Moja žena ti je bila druga mati, ker lastne nikdar
poznal nisi. Moja žena te je vzredila, bolj kakor

20

tvoj oče, in tudi bolj si jo ljubil kakor njega. Ko
jo je po višji previdnosti mrtvoud omamil, da se brez
tuje pomoči ni mogla gibati, kolikokrat je po tebi
vpraševala, kako ji je tvoja navzočnost lajšala trp¬
ljenje! In tisto uro pred smrtjo, ko ni mogla govo¬
riti in se je angelsko izpremenil njen obraz, je po¬
ložila tvojo desnico v Rozalkino in svojo desnico
na vaju glave: ko je Bog zaslišal njen blagoslov, je
sprejel tudi njeno dušo. Pomniš to? Še li veš, kako
dobra, kako blaga gospa je bila, in Rozalija je vsa
njej podobna. Kakšen pa je bil tvoj oče! Groza me
je nanj misliti! Nikdar se ni smejal, nikogar ni pri¬
jazno pogledal; sam in vedno le sam je postopal po
polju: vse ljudi je sovražil in zaničljivo ogovarjal;
vsaka stvarca, ki ni bila prav po njegovi volji, ga
je pripravila v divjo togoto. Pa to vse bi mu od¬
pustil, ako ne bi bil trpinčil tudi svoje žene, tvoje
krotke, mile matere. Z zaničevanjem in strupenimi
besedami jo je nečloveško pokopal v prezgodno jamo.
In ti si, kakršen je bil tvoj oče; njegova hoja, nje¬
gov pogled, in, bojim se, tudi njegovo ledeno srce.
In kako si bil nekdaj krotak in priljuden! Kar si pa
zvezan z mojo hčerko, postajaš trd in neusmiljen.
Mirko, poglej ta nedolžna lica: ali še pomniš, kako
so včasi bila cveteča? Zdaj so obledela in ti si tega
kriv! Ti si črv, ki jej zajeda srce! Ti meniš, da je
ona tvoja lepa igrača, katere vrednosti pa ne poznaš,
ki je tudi vreden nisi . .

Hotel je gospod še govoriti, pa Mirko mu seže
v besedo, rekoč: „Odjenjajte; saj si sam lahko mislim,
kar hočete povedati. Da pa mi očeta obrekujete, Vas
moram le milovati; njegov duh je bil previsok, da
bi ga bil vsak umel. Da Vaše hčere vrednost tako
visoko cenite, imate prav; toda jaz jo cenim še veliko
višje, ker menim, da bolj poznam njeno srce. Od¬
puščam Vam ostre besede. Zdaj je najbolje, da od¬
idem in jezi svoji in Vaši mejo postavim. Prišel bo
že tisti dan, da se lepše razumemo. Z Bogom! Bog
te obvaruj, Rozalija!"

Šel je na to Mirko mirnega obraza in počasnih
stopinj proti jezeru. Oče in Rozalija sta pa plašno

21

gledala za njim, kakor bi se bala, da se Mirku v glavi
meša. Besede mu nista zinila v slovo.

„Zdaj je porušena pot k Savici," izpregovori fu-
žinar.

„In menim tudi k oltarju!" pristavi Rozalija.

„0, zakaj ?“ pravi skrbni oče. „Mirko ima res
nekaj slabosti svojega očeta na sebi; posebno tisto
mrzloto, ki človeka bolj zbada kakor huda togota.
Vendar srca nima toliko popačenega, da bi ti v njem
ne mogla obuditi nežnih in prijaznih čustev. Odvzeti
mu ne moreš, kar je podedoval po očetu; toda lahko
ga boš poboljšala, kadar ga vzdržiš pri domu. Žal
mi je, da sem proti njemu prehudo govoril. Pa kaj
hočem, več let se že nisem razsrdil in star človek ne
pretehtuje vseh besedi."

„Ljubi oče, kaj govorite? Predobri ste, ako Mirku
odpustite to razžalitev, in preostri, ako hočete izdati
temu hinavcu mene, ki Vas nisem nikoli razžalila."

„Ljuba hči, zadeve celega življenja ne smemo
soditi in uravnati po občutkih enega trenutka. Kar
je vaju pet let vezalo, se ne sme raztrgati v enem
dnevu; pa tudi volje moje rajnke ne smemo tako
naenkrat zavreči. Kar je volila v smrtni uri, gotovo
ni brez dobrega pomena."

„Ne vem, kaj čem misliti in govoriti; moja glava
je vsa zmešana od nasprotnih vplivov. Pojdiva v ladjo
in domov! Doma pa čem premišljevati ves teden svojo
prihodnost."

„Ne misli toliko, ljuba hči; saj s samimi mislimi
nič ne moreš popraviti. Tvoja dolga premišljevanja
ti jemljejo samo mir in spanje. Jaz sem brez mnogih
premislekov čakal, kar se je imelo zgoditi, in pričakal
sem malo težav. Vse se bo zgodilo po božji volji, naj
smo li mirni ali žalostni."

„Pač rada bi se iznebila vseh skrbi; ali v tej
zvezi se ne morem. Edina duša, v katero imam vse
zaupanje, da mi pokaže pravo pot, ta je moj brat.
Pišite ponj."

Stopila sta v ladjo. Vajena brodnika sta ju ve¬
slala proti fužinam čez mirno vodo. Gospod se tužno
vsede sred ladje in mirno zadremlje. Gospodična pa

22

je imela oči neprenehoma uprte v Mirkovo ladjo, ki
je že daleč pred njimi bežala proti drugemu bregu;
v očeh je deklici zaigrala marsikatera solzica, kakor
posamezni bliski za prestano nevihto. —

Domu prispevši, se Mirko zapre v sobo, v kateri
je bil prebival kot otrok; vrgel se je na divan in se
je vtopil v globoko premišljevanje. Čez dolgo časa
se mu iz oči utrne vroča, rekel bi, suha solzica. Mirko
se kvišku vzpne, kakor bi bil spone pretrgal. Obraz
se mu sprijazni, čelo razgubanči. Vzel je pero in je
z nemirno roko napisal tole pisemce:

„Ljuba Rozalija! Srce premagujem, ko pišem
te vrstice; saj me obhaja misel, da jih boš od sebe
pahnila, kedar Ti pridejo v roke. Vzrok tega strahu
je čudna omotica, ki je davi oblegla mojo pamet.
Kar sem videl in govoril, zdijo se mi težke sanje,
iz katerih sem se komaj predramil. Kako sem Tvo¬
jega očeta mogel razžaliti, komaj razumem. Poto¬
laži sivega očeta s svojimi krotkimi besedami. Ne¬
izrečeno mi je žal, da sem ga toliko užalil. Raz¬
žalil sem tudi Tebe; ne upam si odpuščanja pro¬
siti, ker prošnja sama morebiti nič ne opravi. Pa
odpustila mi boš vendar; saj poznaš moje srce in
moje slabosti. Ne morem se kesati, pa obhaja me
nepretrpljiva sramota. Ne upam si stopiti pod milo
nebo; zdi se mi, da me vse graja, vse zaničuje. Ta
sramota me zopet žene iz dragega kraja, kjer so
združene vse moje nade in želje. Kmalu se vrnem;
medtem bo pa dobrotljivi čas zasul brezno, ki se
je med nama vdrlo. Ohrani proti meni dobro srce,
ne imej zavoljo mene strahu in težave. Kmalu,
kmalu se vrnem, da s svati vred stopim pred Te.
Sedaj pa ne morem dalj ostati. Z Bogom!

Tvoj Mirko.“

Ivo je to pisemce spisal, je vzel puško in je šel
v goro na lov. Hodil je čez trn in drn, čez rove in
skalovje; v mraku je prišel domov brez plena, ves
upehan in vznojen. Drugo jutro je zgodaj vstal in
se je sam podal na jezero, ki ga je še pokrivala zorna
megla. Veslal je k črni, viseči skali, Kuk imenovani,

ki svoj zob moli nad temno brezno; druga viseča
skala je nanjo uprta in v široki poči med njima se
valovi mečejo ob skrite stene, da se čuje čuden jek,
kakor šum velike povodnji.

Pod to skalo, kjer je vsakega drugega groza
počivati, ustavi Mirko ladjo in se vsede, pogled
obračaje proti Triglavskemu snegu, ki se je bliščal
skoz sivo meglo. Ko je pa solnce obsijalo jezero in
se je megla vzdigovala, vesla Mirko svojo ladjo na¬
zaj k svojemu vrtu. Doma vzame puško in prehaja
brez spremljevalca in brez pokoja temni log. Ni mu
bilo mar ogledati si družine, ki je za pridno delo
hvale pričakovala. Mirko z nikomer ni govoril, ni¬
kogar ni poslušal; ni šel v hlev, kjer je pri polnih
jaslih stala rejena živina, tudi v žitnico ne, kjer so
bili predali polni lanskih in predlanskih pridelkov.
Ves dan se je podil okrog in vendar še zvečer ni
maral biti pri pokoju. Še pozno v noč se je videla
luč v njegovi sobi; pa ni imel knjige v rokah, ampak
po sobi je hodil, malo posedal in zopet z dolgimi
koraki meril dvorano.

VI.

Tretji dan je Gregor, kakor mu je bilo ukazano,
pripeljal lepega mladega konjiča. S srčnim veseljem
ga je gospod ogledoval, zasedel in jahal okoli polja,
da se je upehal konj in on. Potem pa pokliče Mirko
Gregorja, da sta računala od očetove smrti do zad¬
njega tedna. Nista se dolgo zamudila; računi so bili
v redu in Mirko jih ni natanko pregledoval. Dohod¬
kov je bilo vsako leto več in poprave, ki jih je
Gregor vpeljal, so tudi za prihodnji čas obetale
boljših pridelkov. Ukazal je gospod zboljšati plačo
svoji družini in je Gregorju obljubil gotov del do¬
hodkov, ako bo tako maren in zvest, kakor je bil.

Ko se hoče Gregor posloviti, mu veli Mirko
sesti, da mu reši nekaj vprašanj, in ga opomni, naj
govori čisto resnico brez strahu in hinavstva.

„Gospod,“ reče Gregor, „ni se mi še prigodilo,
da bi me kdo bil opominjal govoriti resnico. Vsak,
kdor me pozna, pričakuje iz mojih ust golo resnico."

24

„Koliko let služiš v tem gradu?"

„Star sem sedaj devetinštirideset let in pri vas
sem bil od sedmega leta. Najprej sem živino pasel,
potem sem se naučil brati in pisati in sem služil
pri raznih hišnih opravkih. Nekaj let potem, ko so
Vaša mati umrli, so mi izročili gospod oskrbništvo
vsega gospodarstva."

„Tedaj boš vedel kaj več povedati o moji ma¬
teri?"

„Ne vem veliko iz njih življenja; gospa so bili
več v Ljubljani kakor v gradu. Povedal pa bom
vse, kar vem.

„Bili so lepa, malo bolehna gospa, navajena
mestnega življenja in naš kraj jim ni kaj ugajal.
Premoženja so v grad toliko prinesli, da so gospod
mogli precej polja in gozda prikupiti. Bili so gospa
milosrčni, da ljudje v naših krajih ne pomnijo tako
dobre gospe. Vsak dan so revežem delili kruha in
tudi denarjev; bilo je pa tudi beračev vedno polno
pred durmi; pritepali so se od vseh krajev in ob¬
darovano je bilo tudi mnogo nepotrebnih. To go¬
spodu ni bilo po volji; berači so se tudi precej raz¬
kropili, kakor so zagledali gospoda. Bili so gospa
krotki, morebiti celo prekrotki; vsakega so posvarili
samo s krotko besedo; taki besedi pa ljudje niso
vajeni ubogati. Zavoljo tega so se gospod večkrat
na gospo srdili, meneč, da gospa dajejo delavcem
potuhe. Ker je gospe, ki so bili vajeni samo mest¬
nega življenja, kmalu dolgčas postalo v tem gradu,
so jeli bolehati in ostri zrak je bolezen množil.
Ozdravili bi se morebiti, ko bi na zimo hodili v
mesto; pa rajnki gospod se od gospe niso mogli
ločiti. Grada tudi niso smeli zapustiti, ker niso hoteli
za ta čas plačevati dragega oskrbnika.

„Zraven tega pa gospod niso verovali v zdrav¬
niško umetnost; sami niso nikdar bili bolni, zato
tudi do gospe niso pustili zdravnika, akoravno so
gospa to tolikokrat želeli. Ker so pa nazadnje go¬
spod malokdaj zapustili meje svojega posestva in so
se večjidel samo z delavci pogovarjali, ki so jim
malokatero reč napravili po volji, so se navadili

25

osornega in trdega govorjenja in bolj neprijaznega
obnašanja proti vsem ljudem. Niti proti gospe niso
bili dobre volje, in gospa so morali slišati marsi¬
katero besedo, ki jih je močno užalila. Bili so pa
gospa tudi tako milega srca, da so jokali dolgo
časa zavoljo reči, za katero bi se kdo drugi niti
zmenil ne bil. Reči pa moram, da so gospod iz
srca ljubili svojo gospo; po gospejni smrti niso bili
več veseli in nihče ni videl več smeha na njihovih
ustnicah / 1

„Si li že kaj povprašal po podobi rajnke ma¬
tere ? “

„Mislil sem, da je pri fužinskem gospodu. Pa
kdo bi jo bil tja prinesel? Drugje bo podoba; kje,
pa ne vem povedati; v gradu vem, da je ni.“

„Tedaj ne bom nikoli videl njene podobe. Spo¬
mina na nesrečno mater si nikakor ne morem izbiti
iz glave. V Benetke pojdem; tam pri teti bom izvedel
kaj več; videl bom vsaj materino sestro. Ne vem kaj,
da mi ravno te dni vedno stoji pred očmi podoba
neznane matere. Davi, ko sem veslal h Kuku, se mi
je celo zdelo, kakor bi me klical neki ženski glas v
dno jezera... Groza me je izpreletela. — Jutri zgodaj,
Gregor, mi pripravi, kar je potrebno za dolgo pot;
ne vem, kdaj pridem nazaj, v treh mesecih ali šele
drugo pomlad. Medtem pa skrbi za hišo; oddaj Ro¬
zaliji pismo, ki ga najdeš v mali sobi. Pisati mi ni
treba, ker moja pot je nestanovitna. Kar bi imelo
do mene pisem priti, naj vsa tukaj čakajo, da se
vrnem!“

„Kar ste ukazali, gospod, bo precej pripravljeno.
Pa ne zamerite, ako Vas nekaj vprašam koj nocoj,
ker jutri odidete . . . Naši ljudje se pripravljajo za
praznike Vaše ženitve; kdaj bo nam ta sreča?"

„Ako kdo kaj takega vpraša, povej mu, da sam
ne vem.“

„Čudno se zdi ljudem, da ste že več let zaročeni
in da brez vzroka poroko odlašate."

„To je dobro, ako se ljudem kaka reč čudna zdi.
Imajo vsaj kaj govoriti, uganjevati in izmišljevati,"
odgovori Mirko s posmehom.

26  —

„Kako neki me sodijo vaši ljudje?"

„Ne vem kaj reči!" odgovori zviti oskrbnik,
„proti meni Vas nihče ni grajal, in kako bi Vas mo¬
gel! Vašo nevesto pa tudi vsi najlepše sodijo; srečni
bi bili, ko bi dobili tako gospodinjo."

„Čudni ljudje ste, brez srca in blagodušnosti;
dober gospodar, dobra gospodinja vam je najvišja
želja! Pač malo imate potreb. Kar gre nad njivo in
kravo, vam je neumljivo, in kar vam je neumljivo,
se vam zdi neumno."

„Taki smo, gospod! Vse sodimo po svojem in
mislimo kakor naši očaki. Vendar ob tem nimamo
težav, uživamo sladko spanje in pokojno starost.
Vam, gospod, ne zamerite, se pa na obrazu pozna,
da veliko mislite in da Vam premišljevanje ne pri¬
naša mnogo sladkosti."

„Meniš?“ vpraša Mirko počasi in pogleda Gre¬
gorja, kakor bi se čutil zadetega.

„Tako menim po svoji hlapčevski pameti in
menim, da sem jaz, hlapec Gregor, bolj vesel nego
gospod Mirko."

„Mar je veselje najvišje, kar doleti človeka?"

„Pač mora biti! Saj se vsi ogibljemo trpljenja
in se trudimo samo za to, da bi enkrat bili veseli.
— Dve nevesti imam in ne vem, katero bi vzel."

„Menda se ti tako godi kakor tistemu osličku,
ki je lakote umiral med enakima šopoma sena, ker
ni vedel, katerega bi ugriznil."

„Ne, ne, gospod! Razloček je kaj velik! Prva ne¬
vesta je bogata, toda daleč :  od tod; ako jo vzamem,
moram pustiti Vašo službo. Druga je blizu gradu,
pa nima več kakor hišico, vrt in dve njivici; zraven
te neveste bi lahko opravljal službo v Vašem gradu."

„Katera ti je ljubša?"

„Ta mi je ljubša, ker je pri gradu."

„Ako ti je ljubša, jo vzemi; toda s temi bese¬
dami te ne silim nikamor. Pripravno mi je pa bolj,
ako ostaneš pri gradu."

„Tedaj bom vzel sosedno. Pa prosil bi Vas še
nekaj. Vaš rajnki gospod oče so mi večkrat sveto¬
vali, naj se ženim, in so mi obljubili kakor za doto

27

senožet v Ukanci. Štirideset let sem že pri Vas . . .
Ali bi hoteli izpolniti očetovo obljubo?*'

„Moj oče niso zemlje oddajali. Njihov zgled mo¬
ram posnemati.“

„Vam se ne bo poznalo, ako jo oddaste, zelo je
oddaljena in prav malo nese dobička; meni bi pa
veliko pomagala.**

„Hočem premisliti, saj se ne ženiš koj jutri!“

„Res, res; pa v nedeljo moram nevestama od¬
govoriti. Sosedna me brez senožeti ne vzame. Ako
ono vzamem, moram pa službo pustiti. Sam ne vem,
kaj bi storil. “

„Pa imej senožet, ako že mora biti."

„Prav iz srca se zahvalim, gospod, za ta dar;
samo še darilno pismo bi prosil iz Vaših rok!“

„Nesramnež! Ne zaupaš moji besedi?"

„Jaz pač zaupam, gospod; ali moja nevesta more¬
biti ne zaupa. Ako tej ne ustreženi, izgubim morebiti
obe.“

„Prinesi tedaj, kar je treba, da te odpravim.**

Globoko se Gregor prikloni in urno prinese pero
in papir. Mirko je pisal in mrmral: „Pa,5 čudno
znamenje, da je prvo, kar pišem v zadevi svojega
gradu, oddajalno pismo. — Na pismo, na ženitovanje
me pa ne vabi .. .“

Z lepimi besedami se je Gregor zahvalil. —

Ko je zorilo drugo jutro, je jezdil Mirko iz svo¬
jega grada. Na mostu pred jezerom je še enkrat
ustavil konja, pogledal je nazaj na prijazna okna
svojega grada, na jezero, z gosto jutranjo meglo za¬
krito, na črno zeleno predgorje in je poslal zadnji
pozdrav devici, ki spi v gradiču pod strmo goro.
Tisoč sanjarskih želja je poslal proti fužini. Obrisal
si je solzne oči, izpodbodel konja in odbežal v na¬
glem diru, da se je cesta za njim kadila.

Zapustil je tesno dolino, podal se je na proste
ravnine, na prostrano šumno morje, da bi odpodil
oblak, ki se mu je vlegel na srce. Pa vse krasote
spomladi, vse veselice velikih mest in mikavnosti
silnega morja ga niso ozdravile. Vedno mu je bil živ
spomin na devico pod Triglavom! Podila ga je sila

28

popotovanja po Nemškem, Francoskem in po lepi
Italiji. Nikjer se ni dolgo mudil, le v Benetkah ga
je teta mogla obdržati nekaj tednov. Stal je na zvo¬
niku sv. Marka; zapazil je na polnočni strani daljnega
sivega obnebja modro škrbinasto goro. Spoznalo je
bistro oko podobo Triglava! Mirku se čelo omrači,
nevzdržljiva moč se polasti srca.

Malo dni je preteklo in domotožnost je Mirka
prignala k podnožju domačega Triglava.

Cvetela je druga pomlad, ko Mirko zopet vidi
svoj grad na Vr to vini. Izpremembe ni zapazil nikjer,
samo nekaj pisem ga je čakalo na mizi. Prvo, ki ga
je v roko vzel in poljubil — je bilo od gospodične
Rozalije:

„Ljubi Mirko! Ko bereš to pismo, sem dalje
od Tebe, kakor sem kdaj bila. Jaz sem, ne ustraši
se, v Velesovem v samostanu, in to pismo je zadnje,
ki Ti ga pišem. Vem, da je Tvoj duh trden in močan,
tedaj Ti smem vse naravnost povedati. Pa bil si
od mene tudi resnice navajen; ljubil si me zavoljo
nje in me morebiti še ljubiš, ko bereš te vrstice.

„Ljubezen, čudna beseda! Kolikokrat sem jo
premišljevala! Učil si me vsako reč do dna premi¬
sliti in presoditi in po Tebi sem se naučila v vsaki
reči videti oholost in praznoto. Koliko juter sem
samotno sedevala pri nesrečnem uljnjaku ali pa
sem, dolgo v noči pri oknu slone, v zlatih zvezdah
hotela brati najino usodo. Ko si Ti v družbi lahko¬
miselnih tovarišev in priliznjenih prijateljic, ve¬
selja pijan, mene pozabljal: takrat sem gorečega
srca premišljevala najino ljubezen. Misel na lju¬
bezen me je krepčala. A spoznala sem nazadnje,
da je ta ljubezen bila le sanje. Koliko sem jokala,
ko sem morala videti, da so skromne želje mla¬
dosti, vsi upi najine sreče le zapeljive lučice, ki
mene in Tebe hočejo v brezno zapeljati! Kar mi
je nekdaj bilo tako radostno, misel na najin zakon,
stopilo mi je pred oči kakor nočna pošast.

»Ljubezen mi je postala gorje! Pa ne bom
Te spominjala na zakon. Ta beseda Te tudi poprej

29

ni razveselila; zatemnilo se Ti je čelo, utihnil si,
zamislil si se v misli prej ko ne malo prijetne.
Smeh Ti je postal kratek in prisiljen in lovil si
besede, da bi zakril notranje skrbi. In kadar sem
pogledala v Tvoje temne, neizpremenljive oči, obi-nil
si jih proč, da bi v njih ne zapazila Tvoje laži.

„Ni mi več mar, prilizovati se in rečem čisto
resnico: zvesto sem verovala v Tvojo ljubezen, ali
s tužnim srcem sem morala dvomiti o Tvoji od¬
kritosrčnosti. Da bi mene ne vznemiril, si mi pri¬
krival svoje skrbi, morebiti smem reči: svoj obup.
Pa zapazil nisi v meni tega dvoma; kajti blesk
ljubezni Te je slepil. Pa ne kesaj se sedaj, ker se
poprej nisi nikoli 1 Čudna usoda je najini srci
zvezala — mislila sva, na vekomaj! Zvezala je
naju za malo časa, da sva okusila naj lepšo radost,
na tem svetu duši podeljeno; zdaj pa je neusmi¬
ljeno postavila med naju široko morje, na katerem
se najine želje ne morejo več srečati. Tako je mo¬
ralo priti. Od toliko lepih upov, od toliko dušnih
sladkosti je ostal sam spomin, ki mi bo obujal še
mnogotero solzo in tudi tolažbo.

„Nepozabljive mi bodo ostale tiste kratko od¬
merjene ure najinih pogovorov. Ah, da bi se bila
večkrat videla! Drugače bi bilo morebiti! S tisto
oblastjo, ki sem jo imela nad Tvojim srcem, bi Te
bila preobrnila, bila bi razkropila Tvojo tugo in
pomladila Tvoje srce ... Pa čemu bi Te preobra¬
čala? Morebiti bi Te potem ne ljubila! Tak, ka¬
kršen si bil, s svojim značajem, dobrim in slabim,
živa zastavica, bil si mi ljub, neizrečeno ljub. Tvoje
temno oko se ni prijazno lesketalo, Tvoja usta so
se malokdaj nasmehnila; vendar je bilo v Tebi
neko moštvo, da se Ti je moral podvreči, kdor je
občutil to nepopisljivo moč. Občutila sem Tvoj
gospodujoči duh, gledati sem menila v Tvoje glo¬
boko srce in vnelo se je v meni nepremagljivo
nagnjenje. Kedar sem sedela zraven Tebe, sem
najraje molčala; v Tebe pogled upiraje, sem me¬
nila, da se v mene preseljuje Tvoje srce, Tvoje
čutenje in Tvoja vzvišenost. Rasla je v meni lju-

:o

bežen in z njo vrednost Tvojega imena. Pa čez
mero je rasla! Zdela sem se proti Tebi preponižna,
Tebe nevredna. Bala sem se, da bi tudi Ti ne
spoznal moje nevrednosti in me nehal ljubiti. Zdeti
se mi je jelo, da ljubezen do mene je le Tvoja
slabost. Tako krepak duh, kakor je Tvoj, pa sla¬
bosti kmalu otrese!

„Pa tudi Tvojo slabost sem ljubila. Tvojo ne¬
ustrašeno srčnost in predrznost, ker je bila silna,
nepremagljiva, Tebe vredna; a tresla sem se pred
njo. Jaz, slaba devica, ne smem biti takega moža
nevesta! Čujem od Tvoje rajnke matere, da je
umrla od žalosti, ker ni bila prilična svojemu
možu, in bilo je v pomenljivi uri, ko me je pre¬
šinila misel, da utegnem postati podobna Tvoji
materi. Ne zameri, ako Ti pred oči stavim spomin
rajnke matere; saj živim bolj za mrtve kakor za
žive. Živela sem kdaj za Te, edino za Te in tako sem
se navzela Tvoje ljubezni, da bi mi bilo nemogoče
drugega ljubiti. Zdaj je pokopana tudi ta ljubezen.
Ti pa še živiš, toda brez mene; misliti na to še
vedno moram in bati se za Te. Kar imam želja na
tem svetu, vse se strinjajo v gorečo prošnjo, da
bi bolj srečen bil brez mene, kakor si hotel biti z
mano. Za vso nekdanjo ljubezen, za vse solze, ki
sem jih za Te lila, Te pa prosim samo to: ne sodi
me slabo, ne zaničuj me! Rozalija."

To pismo je Mirka skoraj omamilo. Razdrto se
mu je zdelo vse življenje in obupan se je vrgel na
divan. Pa brleča lučica nade je zasvetila nad vihar¬
nim morjem obupa; za njo je Mirko plaval.

„Rozalija se morebiti še ni zavezala! Moja na¬
vzočnost, moja beseda mi nazaj pridobi njeno srce!“
Ta nada je Mirku vdihnila novo moč. Čez malo ur
je bil zopet na konju; odjahal je v Velesovo. —

Velesovo, kraj otožnega spomina! Bil sem enkrat
tamkaj, gledal sem prijazno ledino in zeleni, gosti
log, ki jo obkrožuje. Hodil sem po prostornem po¬
slopju, ki zdaj razpada, nekdaj pa je bilo hiša miru
in pobožnosti. Videl sem lepo, visoko cerkev z umet-

31

niškimi slikami, srce se mi je vtopilo v starinsko
dobo in polastila se ga je otožna želja po miru in
oddaljenosti od nehvaležnega hrupa.

Milo me je ganilo to mesto, ko sem mimo samo
potoval. Kake misli so pa navdajale Mirka, ko je
ugledal ozidje, v katerem biva njegova Rozalija!

Lepoglasno so odmevali zvonovi samostanske
cerkve od zelenih goric. Množica praznično oblečenih
je vrela v cerkev; pridruži se jim Mirko in stopi v
ozidje, okrašeno in lepo razsvetljeno.

„Devico bodo oblekli v nunsko obleko,“ so še¬
petali ljudje med seboj! Katero, od kod, tega nihče
ni vedel izmed radovedne množice. Mirka pa so zbodle
te besede kakor meč; sedel je ves  obnemogel v klopi
blizu vrat in je z nestrpnim srcem čakal duhovnega
opravila.

Odpro se stranska vrata pri oltarju in vstopi
belo oblečena deklica. V črnih gostih laseh je bil
vpleten cvetlični venec. Lepa lica so bila bleda, oči
mirne in jasne, rast je bila angeljem podobna — in
tako krasno telo se hoče svetu odpovedati!... Bila je
Rozalija.

Zapazivši jo, plane Mirko iz klopi, predere vrsto
klečečih in se ustavi blizu oltarja, pred katerega je
bila Rozalija pokleknila. Videl je sveti obred, čul je
iz Rozalijinih ust glasno prisego pokorščine in de-
vištva. Skoraj omotile so ga njene besede; obraz je
izpremenil in sapa mu je zastajala.

Vdano in mirno je devica stopila od oltarja proti
samostanskim vratom; grede je obrnila svoje mile
oči doli po cerkvi. Srečal je njen pogled Mirkove
oči. Pogledala mu je v oči s pogledom, pomena pol¬
nim; lahka rdečica je zaigrala na njenih licih in
ustnice so se ji zganile, kakor bi nekaj šepetala.

En sam kratek pogled, in zaprte so samostanske
duri, ki jo ločijo od Mirka za vse dolgo življenje.
Presunil je Mirka ta pogled, srce mu je bilo v prsih,
kakor bi se hotelo razleteti; želel je, da bi se cer¬
kveni obok nanj zgrudil in ga zdrobil. Ni mu bilo
moč dalje ostati na svetem kraju; pobegnil je med
množico, ki se mu je naglo umikala, kakor bi se ga

32

bala dotakniti. Ko pa stopi čez cerkveni prag, glo¬
boko vzdihne, kakor jetnik, ki je rešen iz mnogo¬
letnega zapora.

VIL

V jasni, zdravi prirodi se mu je zvedrilo čelo in
duh je mogel zopet prosto premišljevati. Mislil je na
zadnji pogled nune Rozalije, kako je bil miren in
svet, kako vdan. Mislil je: res, slaba ženska je pre¬
lomila nesrečne spone, a on, čvrst možak, z neosla-
belo močjo, bi ne mogel podreti ovir, ki ga ločijo
od boljše sreče?

Ta misel se mu je zdela blaga luč, ki ga je raz-
svetila, da spozna in se zave, v koliko brezno je za¬
bredel. Pred oči so mu stopili vsi dnevi mladega živ¬
ljenja, goljufani upi in njegove zmedene modrije, ki
jih je zdaj spoznal, da so prazne in zapeljive. Kesal
se je prvič v življenju in to kesanje ga je potola¬
žilo; pomladilo mu je dušo. Tolažilna misel mu je
ostala v srcu, da je še mlad, da se še more zanašati
na svoje moči in popraviti zmote in zamude.

Sklenil je začeti novo življenje: življenje koristne
delavnosti; nova ljubezen ga bo vodila: ljubezen do
domovine, do zanemarjenih bratov, ki se jih do zdaj
ni bil spomnil. Čas bo pomagal z dobrotljivo močjo
celiti rano in lajšati spomin na pretekle dni. Vrnil
se bo na svoj grad in ga ne bo zapustil do smrti;
tam bo rabil svojo učenost v prid gospodarstva. V
pokoju se bo izprehajal okrog polja, prevaževal se
bo po jezeru in mirno bo spal brez težkih sanj. Ne¬
koristne tuge prost, bo dočakal starost med pošte¬
nimi ljudmi v lepi naravi, ki ga bo vsako leto bo¬
gato obdarovala. V srcu ne bo več nosil nevarne lju¬
bezni do ženske, ne bo mislil na zakon, temveč ljubil
bo prebivalce svojega kraja, ki žive zanemarjeni v
brezmiselnem pokoju. Učil jih bo zboljševati gospo¬
darstvo, razlagal in razkazoval jim bo koristne iz¬
najdbe v obrtniji in naravi; učil jih bo pravice in
jih vadil v moškem naziranju ter jih pripeljal do
zavesti o človeški vrednosti. Največje veselje mu bo
uspeh naukov, kadar ga bodo seljani posnemali v

33

3

telesnem in dušnem napredku. Kar je do zdaj ško¬
doval s praznim modrovanjem in brezdelavnim po¬
potovanjem, to bo zdaj popravil stokrat; izbrisal bo
iz spomina vsak dan, ki ga ni obrnil človeštvu v
korist.

Še tisti dan je Mirko jezdil skozi Štenge, ki se
med strmimi gorami skoraj dve uri vlečejo ob šu¬
meči Savi. Prvič v življenju se je v njih bolj natanko
ozrl okoli sebe. Z nekim dopadenjem je gledal glo¬
boke prepade, gosto lesovje in štrleče skale, ki so
cesto ožile in skoro zapirale; vesel je bil, da ga od
sveta loči tako dolga, tako strašna soteska.

Ko pa pride v Bohinjsko dolino, najde soparen,
zagaten dan. Solnce je zašlo s temnordečim žarom
in črni oblaki so se v debelih plasteh kopičili nad
dolino, ki se je v večerni mrak zavijala. Migljajoča
brisavica, oznanilka gromonosne nevihte, je sem-
tertje kalila jezero z malimi valovi in je šumljala v
bukovju ob bregu, kakor bi vsem stvarem oznanje¬
vala žugajočo nevarnost. Snežniki, v prostranem
krogu okoli jezera postavljeni, so zakrivali bele
glave v neprezorno črnobo; redko jo razsvetljuje svit
krvavega daljnega bliska. Tako preobokana z oblaki
je bila večerna stran jezera; na jugu in jutru je vsta¬
jala bleda luna in je posijala v soparno, megleno do¬
lino. Mirko se ni oziral na grozeče prikazni, ampak
je, v dolgo premišljevanje vtopljen, s svojim duhom
bil še skoraj v Velesovem. Konj je počasi stopal s
pobešeno glavo, kakor da bi gospoda ne hotel motiti.

Preden je pričakoval, zagleda gospod prijazna
okna svojega gradiča.

Ko pa pride Mirko k mostu pod jezerom, čuje
iz grada glasno godbo, ples in ukanje. Predenj sto¬
pita praznično oblečena možaka z venci v rokah in
ga povabita z mnogimi prikloni in pijanimi bese¬
dami na ženitev oskrbnika Gregorja. —

Za gospoda, ki je bil ravno izgubil svojo ne¬
vesto, ni bilo hujega občutka, kakor slišati tako po¬
vabilo. To je bilo zanj neusmiljena ironija. Zaboli
ga v srce, a rdečica strašne jeze mu šine v obraz.

34

S silno besedo zagrmi nad možema: „Potepena
človeka! Kdo vaju je podkupil, da me tako dražita!
Poberita se iz mojega grada, daleč proč, da ne bom
čul vašega šundra. Ženin pa naj precej pred me pride
in z nikomur nocoj ne bo plesal kakor z mano!“

Osupla in molče se vrneta moža v grad, da pri¬
neseta neprijetno zapoved; gospod pa je divjal v
svojem jadu, barvo je izpreminjal in tresel se je po
životu. Naglo so se godci in plesalci ukradli skozi
zadnja vrata, Gregor se je pa malo streznil od ve¬
selja in vina. Pohlevno stopi pred gospoda, ne upa
si besede izpregovoriti.

Mirko zarohni nad njim: „Kdo vam je dovolil
ves grad prevračati?"

„Ne zamerite, gospod," Gregor plaho odgovori;
„nismo mislili, da se tako kmalu vrnete, in smo se
skusili malo zasukati v spodnji hiši; razžaliti Vas
nismo hoteli."

Na to Mirko: „Kadar jaz žalujem, se ne sme
veseliti moja družina!"

„Malo smo zaukali, gospod. Na Vaše povelje je
pa zopet vse tiho."

„Prav tako," odgovori Mirko z mrzlim posme¬
hom. „Da boš pa bolje pomnil dan svoje neveste,
boš z mano veslal na jezero! Jaz se moram ohladiti
na burnih, hladnih valovih; v sobi je pretesno, pre¬
vroče."

„Gospod, v takem vremenu ne najdete človeka,
ki bi se upal na jezero. Poglejte nad sabo oblake!"

„Ako se jaz upam, lahko greš tudi ti na valove,
ki si vina sit in srečen. Tebe je mar manj škoda,
kakor mene — ako plavati ne znaš!"

„Plavati znam, gospod, tako dobro kakor Vi;
toda v viharju, ki zdaj preti, nama bo plavanje malo
koristilo."

„Zajčja duša, da se bojiš take mlake! Meniš li,
da naju hočem končati?"

„To groze polno planjavo, ki jo mlako imenu¬
jete, dobro poznam; in vem, da je vsako pomlad
mrliča požrla. Letos ga še ni, pa bojim se; danes
ga terja. Jaz iti ne morem."

35

„Jaz pa moram iti; nobena sila me ne udrži.
Ako ti nočeš, tudi prav; vesla bo drug vzel v roke
in drug tudi tvoje račune. Ti pa pojdi z brhko ne¬
vesto daleč proč od jezera, da boš na suhem umrl! 11

„Če tako ukažete, gospod, moram iti. Toda res¬
nica je, raje pišem oporoko, kakor z Vami veslam.“

„Si mar hočeš izgovoriti, koliko naj pošljejo —
za tabo ?“

„To se tako reče! Kakor sem sicer neustrašen
na jezeru, danes se bojim močno, bojim iz neumlji-
vega vzroka.“

„Urno, urno, podvizaj se!“

Tresel se je Gregor, ko je stopil v ladjo. Mirko
je pred se zrl v črno globočino. Togota se mu še
ni bila polegla; besedice ni izpregovoril in Gregorja
je pustil voziti, kjer je hotel. Gregor je čolnič dolgo
časa vodil ob kraju zraven bukovega loga. Pod njim
so valovi metali in oplakovali belo okroglo kamenje;
bliski pa so se utrinjali na penah, plesajočih po
šumnih valovih. Bolj v daljavi so se sivi valovi ko¬
maj razlikovali od mraka, ki je rasel pod črnimi
oblaki.

Plaho se je Gregor oziral okrog. Mirku je pa
prizor bil le krasota silne narave.

„Glej,“ zakliče Mirko, „tam moli črni Kuk svoje
viseče stene iz valov! Pelji me do njega! Tam sem
podnevi užil toliko mirnih ur, te izpodrezane skale
so me vedno k sebi vlekle s čarobno močjo. Naj jih
obiščem tudi nocoj v stari prijaznosti. Tam v zatišju
med skalami naju tudi valovi ne bodo motili in imela
bova priložnost, občudovati veličastno silo viharja
in nevihte."

„Gospod, h Kuku se tudi podnevi ne upam ve¬
slati; da bi pa zdaj v mraku in pred hudo uro tja
veslal, raji tukaj poginem!"

„Ne plaši se brez vzroka! Saj sem tudi jaz na
ladji in nočem se končati," reče Mirko bolj mehko.

„Ne bojim se brez vzroka. Nikomur ga nisem
povedal in tudi Vam bi ga ne, ako bi ne bil v
smrtni sili."

„Govori, časa imaš dovolj do smrti."

36

In govoril je Gregor takole: „Moram Vam, sam
Bog me je prisilil, danes prvič odkritosrčno govoriti.
Tu pod Kukom v tisti globoki poči, pred katero ste
tolikokrat ladjo ustavljali, leži potopljena podoba
Vaše matere in jaz sem bil tisti nesrečnež, ki sem
jo potopil."

„Ah, ti si mogel biti tako hudoben, nesrečni
človek!. . . Vozi, naglo vozi proti Kuku; vsaj enkrat
moram videti, da sem blizu podobe svoje matere."

„Gospod, jaz nikakor ne vozim."

„Bom pa jaz! Sedi na moj prostor."

„Tudi Vi ne boste!" odgovori Gregor strastno
in pri tej priči zapodi vesli med valove, da se več
nista prikazali zraven ladje. „Vihar, gospod, je zdaj
najin gospodar! Z veslom ali brez njega se mu usta¬
viti ne moreva. Čujete li, kako tuli čez pečevje v
Ukanci? V četrt ure bo vihar zajel najino barko in
potem gorje nama!"

„Tedaj imaš živeti še Četrtinko ure! Rabi te
kratke trenutke in povej, kar imaš na srcu."

Gregor nadaljuje: „Kmalu po Vašem rojstvu so
gospod, iz katerega vzroka, ne vem, Vašo milo mater
začeli sovražiti in jo trpinčiti z dušnimi mukami.
Vedno hudo so gospod govorili proti družini, vendar
proti gospe niso govorili samo hudo in trdosrčno,
ampak odurno in s takim izrazom, da so gospo
morali neusmiljeno razžaliti. Jaz sem moral biti
skoraj vselej navzoč in velikokrat so me gospod
nalašč poklicali, da sem bil priča nečloveškega ža¬
ljenja.

„Od same žalosti so gospa večkrat zboleli; takrat
jim gospod niso ne zdravnika ne zdravil poiskali,
ampak so jih pustili brez pomoči. Ko so po neki
hudi bolezni začeli nekako okrevati, me pokličejo en
popoldne Vaš rajnki oče in mi reko s stene sneti
podobo Vaše matere, ki je visela zraven očetove,
njeni postelji nasproti. Rekli so mi te besede: ,Moja
mila ženica se hoče od mene in življenja ločiti, nje
koščice bodo kmalu prenesene na pokopališče. Meni
žalost ne bo pripustila dalj gledati njene podobe;
nesi jo v jezero, da se potopi za večni čas.‘

37

„Upiral sem se; gospod pa so strahovito nad
mano zarjuli in so me žugali iz službe spoditi, ako
ne storim po njih volji. Moral sem vzeti podobo in
ž njo iti na ladjo. Gospod so skozi okno za mano
gledali in jaz sem veslal h Kuku. Tam sem podobo
samo k skali pristavil, da bi jo ponoči rešil; pa
kmalu potem je nastal vihar in je podobo potegnil
v globočino. Ko se vrnem z ladjo v grad, so bili
gospa že umrli. Končali so življenje, polno trpljenja.
Gospod od tiste noči niso jokali, niso ust na smeh
zategnili, niso vprašali po rajnki gospe, bali so se
jezero pogledati; postopali so samotno po polju in
posedali v grmovju za skalo na Vam dobro znani
klopi, odkoder se ni videlo nikamor kakor v modro
nebo. — Molčal sem do danes o tem dogodku proti
vsem ljudem, ker so me gospod bogato obdarili,
akoravno so bili sicer čez mero varčni."

„Tedaj sem se zmotil v vseh ljudeh, zmotil se
tudi v tebi!" vzklikne Mirko.

„Preveč sem bil pokoren in zdaj me grize vest.
Glejte, kako visi nad mano črn oblak, ki se je izmed
drugih utrgal in se niža, da bi me končal!“

Mirko se je ozrl na žugajoče, viseče oblake in
je plašč tesneje ovil okoli telesa, kakor v mrzlici.
Bleda luna je še razsvetljevala z motno lučjo ne¬
mirno jezero; pa v hipu jo zakrije naval debelo na-
gromadenih oblakov in grozna neprodirna tema je
nastala nad šumečimi valovi.

Temno je postalo tudi v Mirkovem srcu. Izgubili
so se sklepi in nameni današnjega jutra in oblegle
so ga vse tuge in zmote kratkega življenja; vrgel
se je na dno ladje in je med vročimi solzami mrmral
molitev proti nebu. Prosil je Boga, naj vzame k sebi
življenje, ki je tako razdejano, naj konča bolečine,
ki jih on več nositi ne more.

Komaj je izgovoril kratko molitev, kar preneha
soparna brisavica na jezeru; v skalovju na levem
bregu se je čulo mogočno šumenje viharja bliže in
bliže. En trenutek — in švignil je blisk iz utrganega
oblaka skozi črno temo na ladjo, vihar je zavil va¬
love in ladjo v vrtinec. Spremljan od gromov in

38

bliskov, se je valil čez jezero in razlil svojo pogubno
težo na cvetočo ravnino pod jezerom . . .

Tam so drugo jutro našli Mirka in Gregorja
mrtva in nekaj kosov razbite ladje. —

Tako je Mirko končal v cvetu svojih let. Ro¬
zalija pa je v samostanu našla mir.

39

.

■


.



.





Skušnjave in izkušnje.

(1865.)*

I.

V vaško krčmo, ki stoji ob cesti med Novim
Mestom in Bledom, stopi mladenič lepe postave in
dvajset let star. Njegova noša sploh razodeva čed¬
nega dijaka; obličje brez madeža, prijetno, vendar
navadno, bi ugajalo marsikateri mladi ali stari go¬
spodični.

Kraj, kjer se začenja naša povest, ni prav nič
imeniten; krčma slovi samo v bližnji okolici zavoljo
dobrega in dragega vina. Krčmarica nima moža, ker
ji je že umrl; ima pa dokaj premoženja in zalo hčerko
edinico. Ta hčerka ima snubačev na vse prste; je iz¬
birčna kakor vsa dekleta, ki imajo lepo kožo in še
lepše premoženje . . . Pa pustimo dekle!

Mladenič je prišel iz južnih krajev naše domo¬
vine; ker je hodil peš in na solncu, je bil močno
truden in žejen. Osmo šolo je bil s častjo premagal
in ni mu bilo več prepovedano v krčmo hoditi in
vino piti; pil je tedaj vino, ki ga doslej ni bil vajen,
pil je tudi po večerji črno kavo, ki je celo nič ni
bil navajen; ko je po kavi pil hladno studenčnico,
je prepozno spoznal, da je vino močno.

Novi kraji, dobro vino, močna kava in nena¬
vadna hoja je njegovo čutje nekako povzdignila;
možgani so bili polni domišljije, oči bolj jasne in
usta so bila pripravljena veliko govoriti, ko bi imela

*„Skušnjave in skušnje.  Spisal dr. I. Mencin¬
ger." Slovenski Glasnik, XI. zvezek, 1865. Str. 138 idd.

41

poslušalcev. Stan takega čutnega, zavzetja, ki ima
vzrok v vnanjih pripetljajih, je bil mladeniču doslej
še neznan; kajti pil je bil, ostro se držeč šolskih in
svoje matere postav, samo čisto vodo.

Misliti pa ne smemo, da je bil mrzel človek —
Vodopivec. Dokajkrat je bil pijan notranjega navdu¬
šenja tako močno, da je svojo gorečnost celo v pesmi
izlival; vzrok temu so bile mile oči neke zale ljub¬
ljanske gospodične. Spomin na te mile oči se mu je
tudi nocoj živo obudil v vneti domišljiji, ko se je
podal v spalnico v hladno sobo v zgornjici. Urno
se zagrebe v postelj in upihne luč; pa ko je ugas¬
nila lojena luč, vname se mu še bolj živa luč v —
možganih.

Nepokoj se je polastil njegovega duha in čudna
sila ga je gnala, da še nocoj zloži sonet. Nekaj težka
je bila glava; vendar se je združilo dokaj stihov in
naš mladenič vstane iz postelje, da bi jih naglo za¬
pisal. Dobra večerna pesem se namreč ne sme zapi¬
sati šele drugo jutro; človek jo utegne pozabiti in
dobre misli ne pridejo kadarkoli; ako ponoči pesnik
celo umre, je pesem izgubljena za narod!

Pravi pesnik je nadalje vedno nesrečen. Mladenič
ni mogel najti tistega navadnega netila, ki se veli
klinček, šibica, mašinica, žveplenka, vžigalica itd. Ker
luči ni mogel prižgati ne pri svoji goreči domišljiji,
ne pri luni, ki je tako radovedno v sobo gledala s
polnim obrazom, in ker bi bila velika pregreha nad
pesništvom, ako bi zopet legel v postelj, je moral iti
drugam luči iskat. Čul je zraven svoje sobe dva moška
glasova in trkanje s kozarci. Iz tega je sodil, da so
tam ljudje, ki imajo luč. Po skrbnem tavanju je našel
kljuko, potrkal je in stopil v dobro zakajeno sobo
pred dva mlada moža, ki sta imela oba vkup okoli
šestdeset let.

„Ne zamerita, gospoda,“ izpregovori mladenič
pogumno, „ob svečavo so me dejali; omikan človek
pa ne more biti brez svetlobe. 1 '

Eden nagovorjenih gospodov je bil od duri obr¬
njen proti oknu in ni mogel mladeniča pogledati, ker
si je ravno prižigal dolgo turško lulo; drugi pa, ki

42

je precej razumel mladeničev jasni obraz, mu pri¬
jazno odgovori: „Ne tako hitro, gospodič; tudi midva
sva omikana in imava tu še nekaj boljšega, nego je
luč,“ in pri teh. besedah natoči prazno kupico.

„Zahvalim, gospod,“ odgovori dijak; „samo luči
iščem, rad bi se sicer radoval vajinih pogovorov, pa
moram še nekaj malega zapisati in jutri zarana od¬
riniti. 44

Drugi gospod, imenujmo ga Martina, je bil med
tem lulo zapalil; ko zapodi velik oblak preko mize,
presodno pogleda mladeniča in ker mu je ravno dolg¬
čas prihajal, mu ponudi stol in ga s šaljivo resnobo
nagovori: „Svetlobe tedaj iščete, svetlobe v takem
času in še pisati hočete! Nevaren človek ste ali pa
ste sami v nevarnosti. Moram Vas nekoliko tukaj
udržati. Nagnite kozarec in če pušite, nate dobrih
smodk . 44

„Lepa hvala, gospod! Ne kadim; popolnoma sem
se odvadil. 4 '

„Potem ste posebno nevaren človek; zakaj ste
se odvadili ? 44

„Preveč časa se potrati s kaj o in časa je vedno
škoda . 44

„S čim si tedaj krajšate ure počitka in preje-
njevanja ? 44

„Ne zamerite, gospod, če naravnost povem: pesmi
izmišljujem . 44

„Potem pa niste tako nevaren človek, ako pesmi
kujete samo v delopustnih urah . 44

..Ne samo v teh urah! Pesmi so mi odtrgale že
dokaj spanja . 44

„Menim, da namerjate tudi nocoj kako pesem
poslati med Slovence ? 44

„Ne ravno med Slovence, toda vendar nekam . 44

„Tedaj imate nekje nežno dušo, ki se posebno
peča z Vašimi umotvori ? 44

„Gospod, Vi mi greste za kožo. Tako naglo ne
smem odkriti srčnih skrivnosti . 44

„Veseli me, da se seznanim s pesnikom in mla¬
deničem, ki nosi ljubezen v nedriju. Sovražnik sem
sicer vseh pesmi, odkar sem sam pesmarijo popustil.

43

Tudi goreča mladeniška ljubezen me je minula; ven¬
dar lep spomin me veseli. Ste li že dali kaj tiskati?"

„Naganjali so me prijatelji; pa samo eno pesem
sem lani dal natisniti brez imena."

»Brezimnih pesnikov ne berem; Vaše pesmi bom
pa bral, samo povejte mi svoje prihodnje ime."

»Vekoslav Davorinovič Krstenikovski."

»Želim, da Vam bo ime tako vekoslavno, kakor
je dolgo!"

Te besede Vekoslavu niso bile prav všeč. Od¬
govoril je s komaj prikrito nevoljo: „Kaj hočemo,
gospod; tako smo otujeni, da še celo imen nimamo
slovenskih! Pevec pa ima gotovo to pesniško svo¬
bodo, da si da slovensko ime."

Martinov tovariš, ki je doslej molčal in samo
pil, zdaj prestriže Martinu besedo, rekoč: „Ako zla¬
gate pesmi, napravite take, da se bodo dale lepo peti;
jaz jim zložim napeve in jih bom razširil med ljudmi
poprej ko vsi knjigarji. Samo nocoj naj bo konec
pesmi! Pozno je že, vina je še dokaj, na mizi ga ne
smemo puščati, ker smo ga plačali; zjutraj pa mo¬
ramo zgodaj vstati. Živela vsa družba!"

Ambrož, tako se imenuje ta tovariš, je imel do¬
ber glas, glasno je bil izgovoril te besede, tudi ob
kozarec je trčil, kakor bi ne bili stekleni. Krčmarica
je to Cula v spodnjo sobo, kar ji ni bilo posebno
ljubo, ker je že odbila tista ura, po kateri se mora
tudi v krčmah iti spat; ravnokar so tudi vaški straž¬
niki prišli gledat, ali je pokoj pri hiši. Urnih nog
tedaj obišče te tri gospode in jih ponižno prosi, naj
ji pokažejo svoje potne liste; stražniki naj se prepri¬
čajo, da ima omikane gospode in popotnike pod
streho.

Vekoslav je imel izkaznico kakor nalašč priprav¬
ljeno in ročno jo poda gospodinji. Ona pa jo vešče
pogleda in narobe obrnjeno ogleduje, kakor bi jo ho¬
tela prebirati — škoda, da reva brati ni znala. Ko
Martin to zapazi, vzame svojo listnico in iz mnogih
pisem da krčmarici neko pismo iz vseučiliščne dobe,
ki je bilo pisano latinski in se začne: »Nos rector
et decanus". Ambrož je bil domač gospod. Gospo-

44

dinja poprosi za ta pisma, da jih pokaže stražnikom,
ako jih bodo terjali; drugo jutro pa bo vse nazaj
dala. Potem vpraša dalje, kdaj hočejo gospodje odriniti,
in pogleda na polič tako pomenljivo, da ga ji Ambrož
precej v roko da; nato vošči lahko noč in odide.

„Kam sta se namenila gospoda ? 41  vpraša Vekoslav.

„Domovino ogledovat in slovo jemat od nje,“
odgovori Martin. „Na Gorenjsko in do Blejskega
jezera . 11

„In za lepo gospodično , 11  pristavi Ambrož.

„Tudi jaz sem se namenil proti jezeru , 11  odgovori
Vekoslav.

„Tedaj se peljite z nama, za rana bomo vstali;
Ambrož bo najin vodnik do Bleda; gori naju bodo
pa vodile lepe oči, da nama ne bode dolgčas . 11

„Res, kako žalostno bi bilo življenje brez lju¬
bezni ! 11  vzdihne Vekoslav, ko je zala domača hči
ravno prinesla poln poliček. Cula je te besede, malo je
zardela v lice in Ambrožu je roko stisnila; ker so jo
vsi trije gospodje naenkrat nagovorili, ni nobenemu
nič odgovorila, temveč je stekla po stopnicah nazaj.

„Kako srečen je Ambrož , 11  odgovori Martin, „da
jo je še enkrat videl; ves ta polič bi sam popil, ko
bi vedel, da bode prihodnjega tudi Urška prinesla . 11

„Ali mi je ne privoščiš ? 11  ga zavrne Ambrož.

„Pač, privoščim ti jo, ker je lepa in premožna;
pa bojim se za te. Urškina mati je še vedno brhka
ženska; kaj velja, da še na možitev misli, in Ambrož
bo morebiti še starko vzel ! 11

„Kako zaničljivo govoriš , 11  nevoljno odvrne Am¬
brož in Vekoslav pristavi: „Nikoli niste ljubili, ako
ljubezen tako sodite . 11

„Malo je prave ljubezni na svetu. Ljudje so vedno
bili in ostanejo materialisti. Ako gre parček k oltarju,
je dokajkrat ljubimec med gledalci; vendar poroka
se zgodi z drugim ali z drugo, kakor ravno bolje
kaže za dolgo življenje. Kadar se pa dva vzameta iz
ljubezni, ljudje kimajo z glavami ali se pa smejejo . 11

„Ne verjamem, da so ljudje taki materialisti , 11
odgovori Vekoslav; „tudi v posvetnega boga zamak¬
njen človek ni tako nečuten, da ne bi častil človeka,

45

ki živi v višjih nadzemeljskih idealih. Človeški rod
je sploh dobrega jedra, čeravno je vnanjost tuintam
omadeževana . ..“

„Morebiti. Mladi ste še, želim Vam, da ohranite
te misli do starosti. Ako dalje potujeva, bodete more¬
biti začeli dvomiti.“

„Rad bi te slišal, kako o tej reči govoriš z
Agato!“ vpraša Ambrož.

„Po zdravi pameti," odgovori Martin mirno.

Vekoslava je pa beseda Agata do srca presunila.
Zastala mu je beseda na jeziku, izpremenila so se
mu lica in oči so se nehote uprle v Martina, ki je
svojo pipico ogledoval in ni zapazil Vekoslavovega
pogleda. Vse tiho je bilo nekaj trenutkov in to je
Vekoslava opomnilo, da se poslovi.

Revež dolgo ni mogel zaspati; nemirnega srca
in razdejanega duha je podil srečne in nesrečne misli
skozi glavo in večkrat je globoko vzdihnil.

II.

Na gorah so se že lesketali solnčni žarki, ko se
popotniki vzdignejo iz gorkih postelj; prvi občutek
ob tem krasnem jutru je bil pri vseh, da jih glava
boli. Vekoslav je bil prepričan, da je tega sam kriv,
ker je nekaj preveč v kozarec pogledal. Martin je bil
te neprijetnosti bolj navajen in jo je kritično pre¬
sodil. Po nasledku je sklepal in je bil prepričan po
posebnostih svojega glavobola, da je vino pokvarjeno,
in sicer ne samo krščeno, ampak tudi z žveplom ali
z drugo umetnostjo popravljeno. Ambrož je pa trdil,
da v tej krčmi vina nikoli ne kvarijo, da daleč okoli
ni tako nedolžnega vina in da je glavobol prišel le
od premočnega dima iz Martinove lule.

Ta prepir pa ni zadrževal priprav na odhod;
Ambrož, ne poslušaje Martinovih dokazov, stopi gle¬
dat, kako je z vozom in s konji.

Vekoslav in Martin sta odprla okno. Martin, ki
je bil za silo tudi vremenski prerok, je pregledal vse
kote na južnem nebu. Vekoslav je pa gledal po krasni

46

zemlji, ki je ravno v podobi tanke megle spanec
proti nebesnemu oboku podila.

„Kako krasno jutro,“ je vzdihnil, „kako srečni
so poljedelci in lovci, da utegnejo vsako jutro ob¬
čudovati sveto naravo; kako blago občutje jih mora
navdajati! Kako jih sili k pobožnosti in premišlje¬
vanju o Bogu tako veličanski prizor!"

„In kako zaspano gledajo okoli sebe, kako pre¬
tegujejo svoje ude, kako kolnejo, da morajo po rosi
gaziti in da jih zebe; kako tudi zavidajo tiste gospode,
ki smejo spati do osme ure in ki dobivajo okusen
zajtrk, ko komaj vstanejo!" ga zavrne Martin.

Ambrož se vrne v sobo s klaverno novico, da
so stražniki ponoči bili v krčmi, da so izkaznice
pregledali in na eni nekaj posebno napačnega našli;
krčmarica vedno trdi, da eden gospodov mora biti
ponarejalec bankovcev, ki ga že dolgo časa iščejo.
Vekoslav je plašno pogledal okoli sebe, kakor bi bil
prišel med tolovaje, Martin se je smejal, Ambrož je
bil pa nevoljen.

Krčmarica pristopi k popotnikom, čedno oprav¬
ljena in vsa bistra, akoravno je bilo še zgodaj. Veko¬
slavov list izroči Martinu, ki ga je naglo, brez po¬
sebnega namena, pogledal in v njem je bral: Alojzij
Lesnikar iz Zaplote. „Alojzij Lesnikar iz Zaplote,"
počasi izgovori, da list boječemu Vekoslavu Lesni-
karju v roke in ga pri tej priložnosti posebno dobro
pogleda od nog do glave.

Nato ga ogovori krčmarica: „Mislim, gospod, da
niste nič hudega storili; vendar stražniki so povedali,
naj Vas dobro varujem, dokler ste pod mojo streho."

„Zadovoljen sem tudi z vso postrežbo," odgovori
Martin, smejoč se.

„Ker Vas gospod Ambrož pozna in je z Vami
prijatelj, so stražniki meni zaupali in so samo Vaš
list, ki ga nikakor niso mogli razumeti, nesli gospodu
okrajnemu predstojniku; pri njem je pismo in uka¬
zano je, da morate danes priti do gospoda."

»Veselilo me bode danes videti gospoda pred¬
stojnika in on bo tudi mene vesel; nič se ne bojte,
krčmarica!"

47

„Če je res taka, potem sem pa brez skrbi, da
me zadene kaka neprijetnost. Saj Vam na obrazu
berem, da ste pošten gospod. A zdaj je res težko za
krčmarje; po deželi se vlači veliko potepuhov v
prazničnih in strganih suknjah in jaz uboga vdova
se toliko bojim, da ne pridem v kako zadrego.“

„Dobro bo tedaj, da kakega gospodarja v hišo
dobite," odgovori Martin.

„Kaj čem, Urška je še premlada za možitev!"

„Kaj Urška! Vi sami ste za možitev, Vi in po¬
stavim .. .“

„Ni lepo norčevati se z vdovo," odgovori krč¬
marica in naglo beži, močno zadovoljna s prav raz¬
jasnjenim obrazom.

Martin zopet poprime besedo: „Ko sem bil zadnjič
pri predstojniku, ki je moj prijatelj in součenec rajn¬
kega mojega očeta, sem mu obljubil, da mu bom
prihodnjič moj prihod tako naznanil, kakor se ne
nadja. Zgodilo se je tako; močno se bo smejal! Samo
pet ur zamude imamo zavoljo tega. Nocoj še vendar
pridemo do Bleda, morebiti gre z menoj tudi gospod
predstojnik sam. Gospod Vekoslav ali Lesnikar! On
ima kaj lepo hčerko; tej bi Vi gotovo zložili kak
lep sonet, ko bi jo videli." .

Martin ni čakal Vekoslavovega odgovora, ampak
je mignil Ambrožu, da sta šla na dvorišče in pustila
Vekoslava samega zamišljenega. Zunaj sta imela
skriven pogovor.

Martin se kmalu vrne k Vekoslavu in začne z
njim ta razgovor: „Srečni ste, da ste pesnik; lahko
si naredite lepo in sloveče ime, jaz pa moram ostati
pri podedovanem imenu kakor pri izvirnem grehu
in moje ime ni nič bolj prijetno kakor Vaše: Les¬
nikar."

Na Vekoslavovem obrazu se je brala tista pre¬
vzetna sramežljivost, ki jo imajo mladeniči, kadar
jim kdo kaj posebno prijetnega pove, in pogumno
je izpregovoril: „Ali bi smel vprašati, kako se Vi
zovete, ker me blagovolite vzeti za svojega sprem¬
ljevalca?"

48

„Ime nič ne de. Povedala Vam ga bo ljubljan¬
ska gospodična, ki jo bova videla na Bledu, ako mi
bo rekla samo: ,dohtar'.“

„Gospod doktor!" Vekoslav strme izpregovori;
„premalo spodobno sem se morebiti proti Vam ob¬
našal ; ne zamerite, nisem vedel!“

„Kaj bi nepotrebno govorili! Z menoj govorite
naravnost, kakor jaz proti Vam. Ali ne doktor ali
doktor, to pač malo zaleže. Dandanes doktorji vsta¬
jajo kakor mavrohi po dežju. Ako je človek blago-
dušen in dober, to velja. Mene pa imejte za svojega
prijatelja, čeravno se vidiva šele od sinoči. Rad Vas
imam, ker ste še tako mladi na duhu; pa zaupajte
mi, ljubi moj Lesnikar!" — Pri teh besedah mla¬
deniču roko poda; ta jo le rahlo stisne, ker se mu
je vse to zdelo prenaglo. Ni mogel zapopasti, s čim
bi se bil v nekaj urah tujemu človeku tako popol¬
noma prikupil, in menil je po stari slovenski čed¬
nosti: nezaupnosti, da se snuje proti njemu kak
skrivni naklep.

„Prav ginjen sem,“ odgovori Vekoslav, „da mi
roko tako prijateljsko podaste. Vleče me nekaj po¬
sebnega k Vam, pa premlad sem za Vašo prijaznost;
Vi ste zame premodri, preizkušeni in veliko smeha
bi imeli nad menoj."

„Bil bi to prijateljski smeh. — Pa pustiva to.
Slovenske sem rodovine, pa vzrejen zunaj domovine.
Mika me, pogledati jo, preden se preselim v odda¬
ljene meje cesarstva. Obiskal bom kraje, kjer je tekla
zibka mojega očeta, obiskal bom tudi Vašo domačijo,
Vi me boste spremljali in upam, da se boste z menoj
popolnoma sprijaznili. — Ali Vam oče še žive?"

„Trdni so še."

„Ali ste dokončali gimnazijo dobro?"

„Med prvimi sem in bil bi še bolj spredaj, ko
bi se ne bil učil toliko nepotrebnega; morebiti sem
tudi preveč pesmaril."

„Kaj ste se učili tako nepotrebnega?"

„Peti in na klavir igrati. Z rastlinstvom sem se
pečal vsako leto od spomladi do jeseni, tudi kraso¬
slovje mi je vzelo veliko ur."

49

4

»To ni tako nepotrebno. Peti jaz ne znam, kraso¬
slovja sem se učil le bolj praktično; na klavir znati
je dobro, bolje še plesati; to človeka krasnemu spolu
bolj prikupi ko vse krasoslovje z vsemi klasiki. Ra¬
stlinstva pa nisem več v glavi obdržal; samo da
poznam zelišča, ki pridejo na mizo.“

„Jezikov se niste učili?"

„Prav malo, zdelo se mi je pretežavno delo."

„Kar je težavno, to je rado koristnejše mimo
tega, kar je manj težavno."

„Kaj pa ste pesmarili?"

„V pesništvu moje mišljenje, ni še dogotovljeno;
moj duh še ni dosti utrjen, ideali ne tako razviti,
da bi smel reči, češ, moje pesmi imajo kak lasten
značaj; pisal sem v Prešernovem duhu in Byronovem,
tudi Puškin se mi je priljubil, čeprav ga nisem bral
izvirnega."

„Koliko beračev rede ti bogatini!"

„Jaz nisem kradel iz njih, le moje čustvo se je
njihovemu poenačilo."

»Prevzetno besedo ste rekli. Ste mar obsegli
njihovo visokost, ste li spoznali skrivnosti, ki tiče
v prostih besedah?"

„Saj mi je bilo vse tako jasno; naravno in tako
krotko se je oprijemalo srca."

»Bojim se, da so Vam bili ti velikani le krasno
vezana knjiga, ki je niste brali, samo vezavo obču¬
dujoč. Lepo je, če se mladeniči v pesništvu vadijo;
potratijo sicer dokaj časa, vendar je to bolj blago
in zanimivo nego druge igre. Pesništvo pa ne daje
kruha. V katerem stanu si boste kruh služili?"

»Oče žele in ukazujejo, naj bom bogoslovec; pa
zelo nerad bi bil mašnik, ker bi imel premalo svo¬
bode za svoja dejanja in za svoje misli. Če bo le
mogoče, pojdem kam drugam."

„Kam?“

»Tega sam ne vem."

»Tedaj le veste, kam bi ne šli. Samo en stan
se Vam ne dopada, pa vendar si boste izvolili samo
enega, pustili vse druge!“

50

„To ravno se mi zdi težko. Tam bi rad bil, kjer
se kaže kaj premožnosti, časti in veliko svobode."

„Takih stanov je veliko in malo, kakor so ljudje
pametni in srečni. - In kaj hočete reči s svobodo?"

»Svoboda je uravnavanje svojega dejanja in ne¬
hanja po lastni pameti."

„To bi bila nevarna svoboda. Svoboden je le ta,
kdor svoje dejanje in nehanje tako ravna, da voli
iz več resnično in stanovitno dobrega to, kar je
njemu bolje. Dobro premislite!"

Ta pogovor, ki je bil precej dolg in se je pričel
spuščati v predmete, ki cikajo na dolgočasnost, je
končalo dobrotljivo naključje: Vekoslavu dobro znana
kočija se je približala krčmi. Mladenič je vztrepetal
veselja in že od daleč je migal kočijažu, naj ustavi.
Zgodilo se je. Iz kočije se prikaže obraz gospodične
Agate, ki je bila lepa kakor gorenjsko jutro, in za¬
čuje se v kočiji glas njene gospe matere. V trenutku
je pa Martin pri vozu — brez vseh ovinkov poljubi
gospodični roko. Vekoslav ostrmi, pa še bolj prepade,
ko je čul, da se Martin in Agata tikata. Veliko vpra¬
šanj in naglih odgovorov je bilo med Martinom in
damama. Vekoslav pa, zadaj kakor strežaj stoje, ve
malo povedati s tresočim jezikom; več pa je povedal
njegov razgret obraz in njegove oči so bile kakor
oči umirajoče srne. Pa vkljub zgovornemu Martinu
se je gospodična tudi na Vekoslava ozirala; pohvalila
ga je, da jo na Bledu obišče, in ga je naprosila, da
ji bo včasih brodnik po jezerskih valovih; povedala
mu je, da bo v nedeljo ples in da mora on ž njo
zaplesati; govorila sta tudi nekaj drugih manj važ¬
nih reči.

Pa le malo je bilo pomude. Martin je gospodični
še enkrat roko poljubil in oddrdrala je kočija, da
se je prah kadil za njo.

Čez malo trenutkov se je tudi Martin vsedel na
voz in, šaljivo se poslovivši pri Vekoslavu, se od¬
pelje na nasprotno stran.-

Tu moram nekoliko modrovati; ti pa, blagovoljni
bralec ali lepa bralka: ako ti modrovanje ne prija,
preskoči prihodnji odstavek.

51

4 *

Prvič me vest peče, da nisem Agate popisal.
Dobre misli pridejo rade prepozno in zdaj ne morem
drugega pristaviti, nego: Agata je bila Ljubljančanka.
Cul sem namreč iz mnogih ust, da ni tako lepih
gospodičen pod cesarjem, kakor so Ljubljančanke.
Vekoslav, ki je dobro učen krasoslovec, celo trdi, da
je Agata najlepša Ljubljančanka; pa to morebiti ni
resnično, ker on v tej reči ni nepristranski, in tudi
učenjaki in modri ljudje se dokajkrat motijo, po¬
sebno pri ženskah. Martin je po svetu videl dokaj '
deklet; njegovo načelo je bilo povsod: „nil admirari“;
pa tudi on veli, da je Agata lepa, čeprav ne naj¬
lepša, in da mu ta Ljubljančanka bolj ugaja od
vseh drugih.

Drugič me bo morebiti kdo grajal, da nisem bolj
natanko popisal, kaj sta govorila Agata in Vekoslav.
Bilo bi to nepotrebno; Vekoslav je bil sicer globoko
zaljubljen, pa bil je v popolno neugodnih priložno¬
stih. Martin in gospa sta mu bila kakor Scylla in
Charibdis, ni se tedaj smel podati v nevaren pogovor;
govoril je obraz, izrekovali so pogledi več kakor po¬
časni prozaični jezik. Kar se tiče Agate, ni dokazano
in tudi ni verjetno, da bi ravno pri tej priložnosti
kako posebno sočutje imela za Vekoslava, marveč se
je njega le usmilila, ko mu je dala priložnost, da ji
pove nekaj lepih besedi, ki so ji prijale toliko bolj,
ker je videla, da gredo mladeniču iz srca. Take lepe
besede so pri vseh narodih precej enake; saj imajo
lepe Evine potomkinje povsod to slabost, da se dajo
hvaliti in hvalisati in se ne naveličajo, naj tudi vsak
dan slišijo vedno eno staro pesem.

H koncu svojega modrovanja naj še povem, da
se je govorilo v tujem jeziku; kajti tista leta naše
gospodične še niso hotele po slovensko kramljati.
Pogovor posloveniti bi mi pa bilo tudi težavno, ker
moj prijatelj trdi, da imamo Slovenci malo salonskih
izrazov. —

Vrnimo se zopet k Vekoslavu.

Martin ga je zapustil, Ambrož se ta hip ne briga
zanj, ker Urški sinočne sanje razlaga. Sam tedaj za¬
mišljen sedi na klopi pred krčmo in gleda z motnimi,

52

žalosti polnimi očmi proti goram; v srcu pa ima
obup in nevoljo. „Moj up je šel po vodi — mi drug
te je prevzel!“

Večja od obupa pa je bila njegova nevolja, da
je v prejšnjih srečnih dneh, ko je na strani Agate
tako veselo klavir igral in prepeval, zanemaril toliko
priložnosti, zagotoviti si njeno srce, da ji ni nikoli
odkril svojih skrivnih čustev, da je celo danes tako
malo pokazal svojo ljubeznivost.

Iz te srčne nevolje se je porodil mladeniški po¬
gum in iz oči je Vekoslavu zabliskala celo iskrica
maščevanja.

„Ni še vse izgubljeno, prehiteti utegnem nezve¬
stega Zavratnika. Naglo se popeljem za Agato, po¬
gumno in naravnost ji povem, kar čutim, in vsaj
gotov bodem. Manj hudo bo gotovo gorje kakor ne¬
gotovo upanje. In če je moja ljubezen samo sladke
sanje, ne bode videl moj tekmec, kadar pride za
menoj, moje sramote in žalosti. Bežal bom iz nesreč¬
nega kraja, da več ne vidim Agate in zasmehovalca
svoje ljubezni."

Tako je mrmral, moško je stopil, plačal v krčmi
svoj račun, zahvalil se Ambrožu za prijazno družbo
in mu povedal, da mora med potom obiskati pri¬
jatelja in priti šele prihodnji dan na Bled. Vzel je
palico pa torbico in je peš naglo korakal proti bližnji
vasi, da tam najme voz in kakor mogoče naglo pride
na Bled pred goljufivim prijateljem, doktorjem Mar¬
tinom.

III.

„Pevcu vedno sreča laže!" Tako je pel v nesreč¬
nem času nesrečni Prešeren. Vekoslav, ki je videl v
sebi naslednika Prešernovega ne samo v pesništvu,
temveč tudi v nesrečah, je premišljeval danes prav
posebno te besede. Ker se je čutil v resnici nesreč¬
nega, čutil se je tudi resničnega pesnika, in če bi bil
že takrat imel Slovensko Matico, upal bi bil, enkrat
sedeti med 40 „neumrjočimi“ Slovenske Matice. Ta
misel mu je dajala navdušeno moč.

53

Naglo koraka po prašni cesti v hudi vročini
proti bližnji vasi. Njen zvonik se je videl prav blizu,
pa ravna pot je bila precej dolga in ga je utrudila
bolj, ker je bil sinoči precej zmeden, danes pa na
čutljivi duši žalostno ginjen.

Ko pride v vas, povprašuje od hiše do hiše po
vozu; pa v nekaterih hišah ne najde ljudi, pri ne¬
katerih ni bilo konj, v zadnji hiši pa je bilo vse,
kar bi njemu služilo; ali gospodar je terjal tako ne¬
primerno voznino, da se je Vekoslav namenil rajši peš
korakati, kakor tako nekoristno zmanjšati število
svojih bankovcev. Neutolažen je moral dalje korakati
skozi drugo in tretjo vas. Solnce je stalo visoko,
noge so mu pešale in že se je oziral nazaj, ali ga
bode kmalu došel njegov nasprotnik, že je skoraj
obupal nad srečno izvršbo svojega namena; vendar
glas ljubezni v srcu je vedno klical: „Le eno uro
pridobi in pridobljena je sreča vsega življenja!"

Tako je dospel ali dosopihal na samoti do take
hiše, iz katere, kakor pravijo, „vinski bog roko moli".
Žejen in truden je bil; noge in želodec ga opomi¬
njajo, da človek ne obstoji samo iz duha, temveč
tudi iz telesa. Med duhovskim in materialnim delom
bitja se vname hud boj; slednjič je premagalo telo,
kakor se v takih prigodljajib navadno zgodi. Torej
vidimo Vekoslava zopet v krčmi: za belo mizo sedi
ter čaka, kdaj bo krčmarica blagovolila kaj gorkega
prinesti.

Vekoslav vzame listnico iz torbe ter zapisuje
svoje dnevne opazke za danes, včeraj in jutri. Imel
je namreč mladeniško navado, za vsak dan kaj lepega
zapisati v svoj dnevnik. Včeraj pa temu ni bilo časa;
jutri utegne ravno taka biti, ko bo moral lepim očem
in krajem darovati vse svoje ure. Zato mora danes
misliti in pisati za tri dni. Srečni mladenič, ki danes
ve, kaj bo jutri mislil! .. .

Nihče ga ni motil v pisanju, razen nebrojnih
muh, ki so se mu radovedno vsedale na nos in roko
in bile celo tako nespodobne, da so pokušale njegovo
vino. Natakar Voljbenk, čvrst samič srednjih let,
krčmarjev brat, je sicer večkrat v sobo prišel, nekako

54

počasi je prestavljal stole okoli Vekoslava, brisal je
čedno mizo in včasi je z muhalnikom mahnil po
muhah. Videlo se mu je na obrazu, da bi rad kaj
govoril ali gospodu vsaj še eno merico prinesel; pa
Vekoslav se ni dal motiti v globokem premišljevanju.

Že je popisanih nekaj strani v dnevniku, misli
prihodnjega dne že redko prihajajo: kar pridrči voz
pred krčmo in v sobo stopi — gospod Ambrož. Mo¬
ram reči, da je Vekoslav osupnil, ko je videl, da je
zopet v Ambroževih krempljih. Pa izginila je plahuta,
ko je Vekoslav zapazil, da je Ambrož brez nevarnega
spremljevalca.

Izgovarjal se je Vekoslav, da prijatelja, ki ga je
nakanil obiskati, ni našel doma in da je tukaj pričako¬
val prihoda prijateljev. „Pa kje je gospod doktor?- 1

„Obdržal ga je njegov prijatelj,“ odgovori Am¬
brož. „Dobil sem pismo, da šele jutri pride k nama."

Težek kamen se odvali Vekoslavu od srca in od
samega veselja se mladenič zlaže: „Žal mi je, da
doktorja danes ne bode. Tako prijazen gospod je,
tako zanimiva je njegova zabava. Da bi se ne mudil
predolgo!"

Tako ljubezen človeka izpremeni celo v hinavca.
Voljbenk, ki je poznal skoraj vse ljudi na Gorenj¬
skem, je bil Ambrožev star znanec in prijatelj. Za¬
voljo te prijaznosti prinese polič boljšega vina, po
stari krčmarski navadi kupico tudi zase, sede zraven
popotnikov, nalije kupice in jezik se mu je odvezal.
Ker je poprej dolgo molčal, je zdaj zato dolgo govoril.
Tudi Ambrož, sploh vedno veselega srca, je postal
gorak in Vekoslav je popustil visoke misli ter se je
vtikal v prav navadne nizke pogovore tako po do¬
mače, da se je Voljbenk kar čudil. Nazdravil je Veko¬
slavu in izpil kupico na njegovo zdravje; veselilo ga
je, da med množico svojih znancev in prijateljev iz
vseh krajev gorenjske zemlje sme sprejeti tudi tega
mladega in priljudnega gospoda iz Dolenjskega.

Na priproste besede Voljbenkove se Vekoslav za¬
hvali z visokimi frazami v umetnem govoru. Volj-
benku se je to čudno zdelo; razumel ni vsega in ko¬
maj je verjel, da njegove priproste besede zamorejo

55

navdušiti tujega človeka. Ambrož pa izusti, da je
Vekoslav pesnik; in skoraj kesal se je Voljbenk, da
je pil pesniku na zdravje.

Pesniki so se mu zdeli najbolj nepotrebni ljudje
na svetu. Njegov rajnki stric, ki mu je zapustil okoli
dvajset stotakov, je bil duhoven, prijatelj umetnosti
in knjig; ljubil je pesništvo in noč in dan je koval
pesmi, ki jih pa ni dal nikdar natisniti. Voljbenku,
njegovemu hišniku, se je zdelo, da gospod polje in
gospodarstvo zanemarja in preveč denarja trati s
knjigami; ko je stric umrl in je njegova knjižnica
bila skoraj zastonj razprodana, takrat se je Voljbenk
popolnoma prepričal, da bi bil podedoval veliko več
stotakov, ako bi se stric ne bil s petjem ukvarjal.
— Tako je dokazoval Voljbenk.

Vekoslav ga opomni, da pesništvo in pečanje z
umetnostmi človeku blaži srce, da mu duh povzdi¬
guje in ga tolaži v mnogih težavah.

Voljbenk ga zavrne, da tako govore ljudje, ki
ne vedo, kako živeti. S pesmarijo človek čas trati,
gubi premoženje in na stare dni nima kaj, da bi k
ustom nesel. Človeka najbolje povzdiguje kapljica
dobrega vina in najbolj ga blaži denar. Kako velja¬
ven in časten je, kako zavest ima v sebi mož, ki kaj
premore! Težave so prazna reč; ako je človek pa¬
meten, ako se prav obrača pri delu in se dobro ob¬
naša z ljudmi, se mu ni bati težav.

„Jaz, postavim,“ je govoril dalje, „sem brez pesmi,
brez umetnosti prav srečen, nič mi ne manjka; pa z
ljudmi znam v čaker hoditi. Imenitni gospodje so
mi roko stiskali, ko sem bil stričev hišnik; radi so
me poslušali, ker sem vedel govoriti, kar ni bilo
boso.“

Voljbenk je nagnil kozarec, da bi se okrepčal
za daljnji govor, pa Ambrož mu prestriže besedo,
rekoč: „To so strašno stare reči; rajši povejte kaj
novega. Ali gre letos veliko gospode na Bled?“

„Da, ko sem z vinom tovoril,“ povzame Volj¬
benk, „takrat so bili časi! Ni ga kota na Dolenjskem,
kjer bi me ne bili veseli, ako bi zopet prišel. Vem,
da me še dobro pomnijo. Pa vam tega ni mar. Le

56

na Bled silite, tam je vaša obljubljena dežela! Vsako
leto je gori več gospode. Dalj časa ni ga dne, da
bi kočija ne drdrala tod mimo. Ravno danes sta se
pripeljali dve gospe, stopili sta v vežo in premislite
— limonado sta želeli piti! Ubogi krčmarji, ki imajo
opraviti z gospodo! Moj brat in moja svakinja tej
pijači še imena nista vedela. Po sreči sem bil doma
in sem ukazal narediti to sladkarijo, kakor takrat,
ko sem bil še stričev hišnik. Gospe sta me pohvalili."

„Ste li kaj govorili z gospema?" vpraša Veko¬
slav, ki je stol bliže k Voljbenku primaknil.

„Čas imam se z gospemi pomenkovati!" odgo¬
vori Voljbenk moško. „Govoril sem z imenitnimi
gospodi, z baroni in grofi, a pri teh nališpanih go¬
speh mi precej besede zmanjka. So pa tudi tako
visoke, da si človek ne upa jim pogledati v obraz."

„Kaj sta se onidve med seboj menili?" vpraša
Vekoslav bolj radovedno.

„Pač malo mi je bilo mar poslušati jih. Bili so
pač ženski pogovori; saj veste, kaj so ti ženski po¬
govori. Nekoga bi radi pri sebi imeli, nekega Lesni-
karja. Stara je mlado tudi svarila, da se prerada
šali. Mlada se menda moži. Lepa ženska je, pa bore
mož, ki ji bo obleko kupoval! Kako po koncu nosi
glavo, kako me je navzdol pogledala, ko sem zraven
njiju stal in malo poslušal! Saj pravim: z gospodo
ni prebiti; revež krčmar, ki jim streže!"

Govoril je Voljbenk še veliko o gospodi, o krč¬
marjih, o davkih in o drugih vsakdanjih rečeh;
Ambrož ni mogel ukrotiti njegovega jezika in močno se
je dolgočasil, ker je bil vse to že večkrat slišal. Veko¬
slav ga je poslušal brez nevolje. Voljbenk je govoril
kakor neolikan in trden kmet. Nima slabega srca,
veliko pametnega duha, dosti je prebrisan; samo to
napako ima, da meni, češ, Bog je zemljo samo za
kmeta ustvaril. Da je sovražnik gospa in sploh žen-
stva, ni sam kriv. Njegova prva in edina ljubica je
vzela drugega moža v zakon. Bil je najzaljši, naj-
pridnejši fant celega sela, toda ubog. Ljubila ga je
bogata krčmarjeva hči, ki so jo starši zaročili z bo-

gatim mladeničem. Dali bi jo bili rajši njemu kakor
onemu, ko bi bil imel vsaj 500 goldinarjev denarja.
Prosil je strica, naj mu jih daruje ali posodi, naj
mu pomaga do bogastva in sreče; pa stric, pesnik,
mu je vedno dokazoval, da je najbolje, ako je človek
sam, in Voljbenk je ostal samče. Pa od tistega dne
ni več od srca vesel, vedno je zabavljiv in neukrotljiv
ter v grenkem spominu na prvo ljubezen črti ženske
in pesnike.

Krčmarica je mizo pregrnila in Voljbenk je, kakor
je od nekdaj navajen, razpostavil krožnike, solnico
in drugo namizje. V redu mora biti vse, česar se on
dotakne. Komaj postavi krčmarica juho na mizo,
priteče mala hčerka za njo in kaže materi malo,
krasno vezano knjižico, ki jo je ravnokar na dvo¬
rišču našla. Bil je koledarček z malim zrcalom in
nekaj nepopisanimi listi za dnevne opombe, vse prav
lično in skoraj novo. Vekoslav je precej spoznal
lepo knjigo in si jo je pritisnil na srce. Agatina je
ta knjižica, on jo je rešil izgube, on jo bo gospo¬
dični izročil in — ali če vse to storiti zastonj ? Lepa
priložnost! Liste bo popisal s pesmimi, v nje bo
izlil vsa nežna čustva, ki jih tako dolgo goji v mla¬
dem srcu. In ko bo gospodična sprejela knjigo, bo
brala tudi njegove pesmi in umela jih bo.

Ta misel ga prešine, ogenj mu zaleskeče v očeh;
precej je krožnik z juho pozabljen, svinčnik poostren
in vrsta za vrsto se odlikuje v Agatini knjižici. Volj¬
benk, ki po starokrčmarski navadi z gosti tudi je,
dobro v se spravlja; pa strpeti ne more, da ne bi
nekajkrat pogledal Vekoslavu pod prste in na raz-
svitljeni zamaknjeni obraz. Ambrož in Voljbenk sta
zadostila potrebam svojih teles, Vekoslav pa je nad
pesmimi popolnoma pozabil na želodec. Voljbenku
je bil tak pesnik všeč. Zdelo se mu je, da njegov
stric ni bil poet; saj je redno in obilno kosil in ne
minute ni zamudil s pesmimi, ko je bil čas za mizo
sedeti.

Spoštljivo si izprosi knjižico, da prebere, kar je
Vekoslav med kosilom zapisal. Bere in bere in z
začudenjem pogleduje Vekoslava.

58

Ljubezen je govorila iz vseh vrstic in obudila
je v Voljbenku čutje mladih let, ko je bil snubač
bogate krčmarice. Premogla ga je ta ljubezen in mož
je bil čez dvajset let zopet mladeniški in ginjen.
Spomnil se je zopet rajnkega strica in vzdihnil je:
„Te pesmi so prave, to so srčni glasovi; moj stric
med tisoč pesmimi niso zložili ne ene take. Vedno
so peli od drobnih tic, od pomladi, od cvetečih trav¬
nikov in visokih gora; za revno človeško srce pa
niso imeli glasa. Ne zamerite, gospod, da sem Vas
grajal pred malo trenutki; izpremenili so se časi
in nastopili so drugi pesniki, kakor je bil moj stric,
in jaz reva sem mislil, da kaj takega prepevati ni
mogoče. Smem li prepisati eno pesem ?“

Vekoslav mu prošnje ni odrekel; celo sam je
prepisal pesem. Voljbenk jo je obljubil obdržati za
spomin in jo porabiti, kakor mu bode najbolj ko¬
ristila.

Ko sta popotnika vstala od mize, zavoljo te pe¬
smice — ni bilo nič računa. To kosilo, ki ga pa Vekoslav
ni nič užil, je bilo prvo, kar je zaslužil s pesmarijo.

Voljbenk spremi popotnika na dvorišče. Hlapec
je pripeljal iz hleva lepa mlada konja tiste krčma¬
rice, pri kateri sta naša popotnika sinoči prebivala.
Dobro je poznal Voljbenk teh konj gospodinjo; ona
je bila nekdaj njegova nevesta in zdaj je vdova. Kako
vesel je konje ogledoval, božal in tipal! Večkrat je
zavpil: „Prebrhki konji!" Tudi voziček je pogledal
od vseh strani, celo stresel ga je, da bi videl, ali je
dosti trden. Dopadljivo gleda na vso opravo, zamisli
se nekoliko, pa moško vzklikne: „S temi konji bom
še po vino hodil!"

Popotnika nista spoznala pomena teh besedi; ko
pa se odpeljeta, stopi Voljbenk čez veliko let zopet
pred zrcalo, zravna si hrbet, popravi si ruto pod
vratom in lase nad čelom, nasmeje se in reče: „Čvrst
korenjak sem! Ne pozna se mi, da sem star že pet¬
inštirideset let."

59

IV.

Vekoslav in Ambrož sta se peljala proti Bledu,
oba zadovoljna z vsem, kar se je danes zgodilo, in
nadejaje se, da se jima bo sreča smejala tudi pri¬
hodnje ure. In zakaj bi Vekoslav ne bil vesel? Ne-
priličnega Martina ne bo še celi dan, vsa priložnost
bo, nemoteno govoriti z gospodično. Celo treba ne
bo toliko govoriti; saj ima zapisana v njeno knjigo
tista čustva, ki se lažje zapišejo nego izgovarjajo;
ne bo treba bojazljivo izpovedovati se, temveč samo
rekel bo: „Vzemi in beri!“

Tudi Ambrož ima veliko vzrokov veseliti se.
Prepričan je, da Urška ljubi edino le njega, da nik¬
dar ni in ne bo drugega ljubila. Čakati bo moral
sicer še eno ali dve leti; vendar poroka bo gotova.
Tudi očak Jakob je moral čakati sedem let, da je
dobil zaželjeno nevesto; zakaj bi ubogi učitelj ne
čakal vsaj sedem mesecev? Celo mati krčmarica so
bili danes tako prijazni in, posmehovaje se, so dejali
Ambrožu, da bodo v prihodnje pazili, kaj se pomen¬
kuje s hčerico.

Tako sta bila oba polna ljubezni in, vsak v svoje
sanje zamišljena, sta molčala na naglem vozu. Malo
sta se ozirala na okolico, ki je bila bolj in bolj go¬
rata. Svežost in lepoto je dihala vsa dolina, vrstili
so se zeleni travniki, bogata polja, bele vasi in temni
logi s krdeli glasnih tic. Že se je čutil bistri gorenj¬
ski zrak, ki veje od goličav in od ledenih vrhov.
Slišala sta šumeti slovensko Savo, ki med širokim
prodovjem beži iz svoje skalne domovine, pa se vije,
ustavlja in nazaj obrača, kakor bi še enkrat želela
videti lepe pokrajine svoje zibeli. Že sta od daleč
zapazila tisti najlepši kotiček sveta, kjer so hranjene
Blejske lepotije; pot pa se je vlekla brez konca in
kraja.

Nekdanji stvarniki gorenjske ceste so bili modri
možje. Mislili so, da so ceste narejene samo za tujce,
in skrbeli so potem, da tujec dolgo popotuje, da
dolgo ostane v deželi in kovačem, priprežnikom in
krčmarjem pusti kolikor mogoče zaslužka. Klanec

60

sledi klancu. Dolgo se moraš pokoriti in pretresati,
preden prideš na Bled.

Na enem tistih klancev je sedel berač, blizu šest¬
deset let star, mož trdnih udov in ogorelega obraza.
Vekoslav mu daruje za dobro srečo eno desetico, ki
jo je berač, kot nenavaden dar, tudi z nenavadno
hvaležnostjo vtaknil v žep. Ambrož se je posmehoval
Vekoslavu in mu je povedal, da berač tukaj sedi iz
gole obrtnije, da ima za hribom prav lepo kmetijo,
da je petičen mož in da hčeram veliko dote obeta.
Leto za letom roma daleč okrog od svetega Kuma
do svetih Višarij; ni je božje poti in ni ga shoda,
da bi ga on ne obiskal. Časih je hromast, časi grbast,
kruljev, ranjen, slep in vedno slepar.

„Je-li mogoče, da je tudi med reveži hudoba in
pohujšanje?", zakliče Vekoslav. „Ali moža ni sram
takega rokovnjaštva?"

„Vprašajte ga!" odgovori Ambrož.

„Ali Vas ni sram beračevanja, ko še lahko de¬
late?" vpraša Vekoslav z voza.

„Vam je mar žal šestice?" zavrne berač vpraše-
valca, nesramno ga pogledovaje.

„Čemu nadlegujete dobre ljudi, postopač?"

„Dobrih ljudi ne nadlegujem; Vi boste pa še en¬
krat na mojem mestu sedeli! Prav taki se mi zdite."

Vekoslav ni utegnil dalje poslušati. Voz je, na
vrh dospevši, urno oddrdral po ravni cesti; Vekoslav
se je ozrl in videl, kako berač še žuga s svojo grčavo
gorjačo.

„Ko bi dalje poslušali," izpregovori Ambrož, „čuli
bi bili še več besedi, kakršnih niste čuli v šolah —"

„Mar mi je takih besedi!" odgovori Vekoslav.
„Čemu pa trpite toliko cestnih postopačev?"

„To je pri nas od nekdaj navada. Ni je dobre
ceste brez beračev. Dokler §o berači na cestah, je
tudi dosti vožnje. Ko bo železna cesta šla tudi po
tej dolini, takrat bodo berači izginili s cest; pa tudi
kmet ne bode vozil obilnega blaga in sam bo postal
revež."

„ Mislite mar, da so berači cestni kras in da že¬
leznice škodujejo kmetom?"

61

„Bog varuj tega; pa smilijo se mi berači; ne ta,
ki sva ga videla, pač pa drugi. Težko mi de, da jih
tako preganjajo od kraja do kraja. Če vidim berača,
mislim, da je sto drugih, ki mu od svoje obilnosti
morejo toliko darovati, da živi. Kadar pa pride že¬
leznica, bode vse šlo mimo nas, kar gre zdaj na na¬
ših vozeh, in kmet bo ubožal. Vse bo drugače."

„Kdor je priden in pameten, ta si sam lahko
služi vsakdanji kruh. Če bi bili ljudje omikani, bi
ne bilo beračev in bi se ne bali prihodnjih železnic."

„Menite mar, da tam ni revežev, kjer so ljudje
bolj omikani? Jaz sam vem, da tudi omikan človek
zabrede v revščino. Streljaj od tod vidite napol po¬
drto hišo. Tu je nekdaj prebival bogat mož, ki si je
v prvih letih s trgovino pridobil veliko premoženje.
Menil je v tej hiši mirno dokončati svoje življenje
in je nekaj let prebival prav srečno. Kar poči glas,
da bodo železno cesto v Trst čez Gorenjsko napra¬
vili. Moža se polasti čudna sila: po vseh kotih v oko¬
lici je iskal — premoga. Tako je prišel ob vse pre¬
moženje in na beraško palico. Zdaj se klati okoli za
zakotnega pisarja, živi popolnoma zmedeno in ob-
divjano; malokdaj je trezen, pa tudi malokdaj kruha
sit. In ta revež je bil enkrat imeniten gospod."

„Omikan ni bil ta človek, ker ni mogel brzdati
svoje strasti."

„Kdo pa more vedeti, kdaj je dosti omikan in
kdaj ni —“

„Človelt ni nikoli dosti omikan."

„Potemtakem je omika nepotrebna, če — je
človek doseči ne more."

„Že prizadevanje samo, omikanemu biti, varuje
človeka nadlog in zmot."

„Morebiti tudi ne. Ravno to cesto, po kateri se
zdaj voziva, je stavil nekdaj premožen in spoštovan
gospod, ki je bil celo tako omikan, da je nekaj pesmi
zložil. Cesta, komaj dodelana, se je udrla in gospod
je pri tej in neki enaki nesreči izgubil premoženje
in um. Krčmar zraven ceste pa ni prav nič omikan,
še svojega imena ne zna podpisati; vendar je obogatel
pri cesti, ker je delavcem sprodal veliko živeža in

62

vina. Jaz po svoji slabi pameti menim, da po veliki
omiki glava boli, kakor po hudi tovarišiji. Človek
mora nekako veselo in brezskrbno živeti, ne beliti
si glave in nakladati si malo dolžnosti. Življenje je
kratko; čim manj ga obremenjujemo, laglje živimo
in umiramo.“

„Jaz mislim nasprotno,“ odgovori Vekoslav. »Živ¬
ljenja nimamo zato, da bi ga samo uživali. Zato
živimo, da delamo. Kdor več in bolje dela, ta bolj
izpolnjuje svojega življenja nalogo. Baš zato pa
nisem vesel, ne morem biti brez skrbi in brez strahu
pred prihodnostjo, ker ne vem, ali bom mogel živeti,
kakor je moja dolžnost. Morebiti se bom moral vse
ure truditi samo zato, da ohranim pezo prstenega
telesa in da mi za dušno hrano in povzdigo nič ne
ostane časa. Kako lahko je v takih okoliščinah za¬
nemariti pravi človeški namen! Zlasti je človeška
družba sedanje dni tako pokvarjena: vsi plešejo okoli
zlatega boga, ljubezen do bližnjega je izginila, celo
spoštovanja med ljudmi ni več; najmanj se pa spo¬
štuje to, kar človeka blaži in nad zemeljske stvari
povzdiguje. Nesrečni smo, da smo rojeni v tem času,
ko je človek biti postalo tako težko.“

»Gospod! Vsega tega ne razumem," pristavi
Ambrož. „V glavi se mi vrti, ako bi hotel premišljati,
kar ste mi povedali. Jaz ljudi ne tožim, prihodnih
dni se ne bojim, veliko od njih upam in počasi se
bo vse zgodilo. Enkrat bom tudi jaz prišel na vrsto.
Omike ne potrebujem več, čemu tudi? Zlahkoma si
kruh služim; vsi someščani pravijo, da otroke prav
učim, da dobro orglam in pojem. Zame je tega prav
dovolj. Čim više kdo pleza, tem globlje pade.“ —

Solnce je zadnje žarke pošiljalo čez snežnike,
ko se popotnika pripeljeta do Blejskega jezera.

Vekoslav je dolgo stal na jezerskem bregu, za¬
maknjen v nepopisljivo lepoto. Večerna brisavica je
šepetala v jagnjedih zraven jezera, krotki valčki so
veselo poskakovali ob bregu, solnčni žarki so se
lesketali v dolgih srebrnih pasovih na jezerski gla¬
dini, ki je bila tu svetlo bliščeča, tam živo zelena,
zadaj pa sivotemna. Bela cerkev na osredku je izmed

63

visokega drevja prijazno k molitvi vabila. Razlegalo
se je od zvonika ubrano zvonjenje, ki se je ujemalo
s šepetanjem valov, kakor bi vsa narava tega kraja
svetost razglaševala. Bele vasi in posamezne hiše
okoli jezera so kakor biseri postavljene v živo ze-
lenjad. Nališpana je vsa narava; samo grad na strmi
skali resnobno gleda v dolino in zadaj se kopičijo
gore za gorami, zeleni travniki, temne goščave, gole
planine, sive goličave in Triglava beli sneg; na gorah
pa sede kope temnožarečih oblakov, skozi katere
pošilja solnce jezeru zadnji pozdrav.

Vekoslavu je bilo srce pijano samih poetičnih
čustev. Ta pogled mu je bil kakor spomin otročjih
let; spomnil se je povesti o izgubljenem raju, o do¬
lini Tempe, o Arkadiji in o Kalipsinem otoku. Če
bi sam Jupiter stopil predenj in mu obljubil, kar
terja, ne bi bil zaželel drugega, nego vse dni življenja
prebiti pri tem jezeru z družico Agato, enako File-
monu in Bavcidi.

Prozaični Ambrož, ki je temu pogledu le nekaj
trenutkov daroval, zopet premoti Vekoslava iz srečnih
domišljij. Treba je, kakor meni, poiskati prebivališča,
obleči se malo bolj dostojno in pogledati, kje so
gospe; jezero se pa utegne tudi prihodnji dan ogle¬
dovati, ker čez noč ne odteče in je ob jutranjem
času celo veliko lepše. — Oskrbela sta, kar je treba za
nocoj, in sta se ločila za nekaj ur. Ambrož je šel
na levo v vas Grad iskat prijateljev, Vekoslav se pa
vsede v čoln. Močna veslarjeva roka ga je tirala za
večjo ladjo proti otoku. Mala ladja je kmalu došla
večjo, ki je nosila nekaj ljubljanske gospode, pa
Agato in njeno mater. Vekoslav je vsem bolj ali manj
znan; povabljen je, naj stopi med družbo in se vsede
zraven gospodične Agate.

Agata je bila močno živahna in hvale lepega
kraja vsa prevzeta. Tako je bila prijetna, da se Veko¬
slav poprej kaj takega ni nadjal. Menil je skoraj,
da je on kriv te dobrotljive izpremembe v gospo-
dičinem obnašanju; pa reva ni še poznal, kako moč
ima čisti gorski zrak ... Rada in veliko je gospodična
govorila, zagotovila je mladeniču, da jo iz srca ve-

64

seli, ker je tako naglo prišel. Vprašala je pa tudi
po drugih malenkostih; le o doktorju Martinu ni
zinila ne besedice.

Vekoslav je bil napol v nebesih, ko je sedel
tako blizu gospodične. Odgovarjal je dragi sosedinji
z vso sladkostjo, bil bi tudi on gospodični nekaj
zagotovil iz dna srca in jo vprašal nekaj reči, ki
mu pa niso malenkosti, ako bi le imel priložnost.
Videlo se je tudi Vekoslavu, da mu je blejski čisti
zrak podelil neko posebno srčnost in presrečnost.
Beseda mu je nenavadno gladko tekla in oči, vse v
Agato zamaknjene, so bile zgolj ljubeznivost. Komaj
je zapazil, kdaj je ladja prišla da otoka. Vekoslav
je gospodični roko podal, ko je stopala iz ladje;
zdelo se mu je, da mu je stisnila roko, na njo se
opiraje. Spremil je gospodično po devetindevetdesetih
stopnicah in v cerkev; a ne enega trenutka ni mogel
biti sam ž njo.

V sredi cerkve je vrv do malega zvonika, ki
poje od zore do mraka. Kdor zvoni s tem zvonom,
njemu se izpolni vsaka želja, ki jo ima med zvonje¬
njem, ako je le pametna. Neštevilno ljudi je vleklo
za to vrv, pa nikogar nisem čul, da bi se mu bila
želja izpolnila. O nespametne želje!

Tudi Agata je molila pri tem zvončku in prosila
je, kakor je pri dekletu navada, da ji bode prihodnji
zakon srečen. Vekoslav je stal blizu nje, prevzet je
bil od svetosti cerkve, srce je bilo nekako tesno,
oči je pobesil in spomnil se je, da je na življenja
razpotju. Prosil je z vso pobožnostjo nepokvarjenega
srca, kakor nekdaj Salomon: modrosti; pa v trenutku,-
ko izgovori to besedo, se srečajo njegove oči z Aga¬
tinimi. Zmešan je in ko zvon zapoje, sam ne ve, kaj
mu je šinilo v možgane.

Ko je družba cerkev zapustila, se je mračilo in
rosa je padala. Blejska rosa pa ni prijetna lepim
mestnim obrazom. Naglo se je tedaj družba peljala
v gostilnično dvorano, kjer človek za dobre besede
in denar dobi, kar srce poželi.

Na večer se tu snide več gospode. Zabava je
prijetna, vse vzpodbuja k dobri volji, včasih se celo

65

brez priprave zapleše in zapoje. Tudi nocoj je neki
mlad modrijan, ki pa ni bil Vekoslav, zapazil, da
so za ples vse potrebne reči pri roki: plesalke in
plesalci, prostor in godba. Prosil je ta modrijan
Agato, kraljico med nocojšnjimi krasoticami, naj z
njim ples otvori. Ni mu odrekla prijazne prošnje in
postavila je Vekoslava h glasoviru. Nekoliko se je
obotavljal sramežljivi Vekoslav, vendar na združeno
prošnjo več gospodičen se je lotil lahke naloge in
je izmikal glasovirju prav izvrstno tiste glasove, ki
človeka pod petami žgečkajo.

Vekoslav je sviral prav vneto in je z veseljem
gledal, kako krasno se Agata vrti po njegovih gla¬
sovih. Njegovo veselje je bilo tolikanj večje, ker
njemu ni bilo treba plesati. On je namreč našel v
krasoslovnih študijah, da človek plesa več občuti,
ako ga gleda, nego če ga sam pleše. Zato se je ple¬
sati le malo učil in, kakor rad je videl Agato se
vrteti v umetnih krogih, tako nerad bi se z njo
podal na plesišče.

Ko so se gospodične naplesale, pristopi na oder
tudi Ambrož z dvema prijateljicama. Ti trije, z Veko¬
slavom združeni, zapoj o nekaj lepih slovenskih pesmi;
občna hvala jih je doletela. Posebno Agata se Veko¬
slavu zahvaljuje za umetno igro in za milo, prisrčno
petje; rekla mu je, da se ji nikdar ni zdel tako lju¬
bezniv kakor danes. Padel bi bil Vekoslav pred njo
in ji z gorečimi besedami odkril, zakaj ravno danes
razkazuje vso ljubeznivost; pa zopet ni priložnosti.

Vseh reči je enkrat konec. Kljub vrtoglavemu
plesu in milemu petju so se prikazovala na nekaterih
obrazih znamenja zaspanosti. Posebno Agatina mati
so morali že enkrat ali dvakrat robec pred usta
dejati, da družba ne zapazi, kako se nehote odpirajo
gospejine ustnice. Pevci so odpeli „Lahko noč“.

Družba se loči. Vekoslav spremi gospo in gospo¬
dično do njunega prebivališča. Med potom izroči
gospodični najdeno knjigo. Trepeče mu srce, izpoved
ljubezni mu je bila na jeziku. Skoraj je zajecljal
nevarne besede, ki so tako kratke in vendar srečo
in gorje pomenijo; pa strah, da bi razžalil gospo-

66

dično s tako naglim napadom na njeno srce, in strah
pred materjo na strani gospodične mu je brzdal
jezik. Ni vedel, kaj bi govoril; precej zmeden je bil
in gospodična je morala zapaziti, da mu nekaj po¬
sebnega obtežuje srce. Dejal je med drugimi bolj
važnimi besedami: „Tako predrzen sem bil, da sem
bil nekaj zapisal v knjižico, kar bi Vam bil že davno
iz srca rad ustno razodel. Ne zamerite mi tega in
prosim, preberite moje nebogljene vrstice."

„Mari ste kako pesmico zapisali? Veselilo me
bo spoznati Vašo pevsko umetnost! Knjižica pa je —
materina. “

„Oh! Ne Vaša?" vzdihne Vekoslav z zamolklim
glasom.

„Nič ne de! Saj smejo tudi moja mati, ki Vas
toliko čislajo, imeti spomin na Vašo pesniško umet¬
nost."

Pri teh besedah je gospodična prijela za kljuko.
Vekoslav se naglo poslovi od gospe in gospodične,
gospodični celo tako strastno roko poljubi, da jo je
izmaknila, nenavajena take dvornosti. Zaklenile so
se duri za njim. Sam stoji na tihem jezerskem bregu
in ne ve, ali bi se jokal ali smejal nad seboj. Zdi
se mu, da je najbolj bojazljiv ali pa najbolj neumen
mladenič celega sveta, in prepričan je, da ni tako
nesrečnega pesnika pod solncem. Bleda luna plava
nad oblaki. Tihota vlada na vodah in gorah. Vsa
narava počiva. Samo Vekoslavu hoče srce počiti.
Kako srečnega bi se čutil marsikdo, ko bi bil danes
toliko prijaznih pogledov, toliko hvale užil od srca
svoje kraljice —• in ti, Vekoslav, si nesrečen!

Ko pride moj žalostni vitez do svojega preno¬
čišča, najde Ambroža s prijateljema pri kupici vina
brez vseh srčnih težav. Povabijo ga, da prisede.
Vekoslav se spomni, da ves božji dan ni nič gorkega
užil. Je in pije tedaj kakor drugi ljudje in ne vidi
se, da je bil ravnokar tako nesrečen, ako primerjaš
njegove srčne bridkosti njegovi slasti in njegovemu
dobremu teku.

Tak pesnik, kakor je Vekoslav, bi skoraj nikoli
jesti ali vsaj vina piti ne smel . . . Komaj je izpraz-

5 *

67

nil žejni mladenič dve kupici vina, že so ga Ambro¬
ževi tovariši pregovorili, da gre ž njimi pred okna
gospodične Agate popevat. Nekoliko obotavljal se
je boječi zaljubljenec; vendar kmalu so se postavili
pevci pred oknom tiste gospodične, za katero bi
Vekoslav šel skozi živi ogenjt Ubranih glasov so
krepki pevci zapeli dve domači pesmi. Lepi glasovi
so se daleč razlegali v tihi noči.

Prikradlo se je nekaj mladih poslušalcev iz vasi,
ki so obstopili naše pevce; tudi na oknu se prikaže
ženska glavica s prav lepimi obrisi; pa Vekoslav ni
mogel spoznati, ali je to Agata. Mogočneje so zapeli
glasovi pri tej prikazni; kar zahreščijo koli ob bliž¬
njem plotu; fanti planejo nad pevce, ki jo hipoma
udero po cesti. Vekoslav kaj takega ni pričakoval,
tudi kraja in nevarnosti ni poznal; nekoliko se ozira
nazaj, spotakne se, pade ob plot pri cesti in visoki
klobuk tiste baže, ki je najmanj pripravna za nočno
junaštvo, odleti čez plot v rosno deteljo. Preden po¬
bere sebe in odpadni klobuk, ga že obsuje preganjal¬
cev truma.

„Kaj budite ljudi iz spanja?" zagrmi velik ko¬
renjak nad Vekoslavom, ki se je vdal v vse, kar na¬
denj priti utegne.

„Saj še ni tako pozno," odgovori Vekoslav pre¬
cej mirno.

„Pozno ali ne pozno," odgovori oni. „Ne pustim
da bi mojo nevesto motili katerikoli ponočnjaki."

„ Jaz Vašega dekleta še nikoli videl nisem; danes
sem prvič v vašem kraju, vaših navad ne poznam in
mislil sem, da smemo zapeti ljubljanski gospodični."

„Saj niste peli ljubljanski gospodični, ker ona
prebiva na oni strani hiše! Moji Minki ste peli, ker
je celo k oknu prišla. Ali je niste videli?"

„Videl sem neko žensko glavo, pa nisem razločil,
čigava je. Tudi nisem mislil, da more še kaka druga
mladenka prebivati v tej hiši razen tiste Ljubljan¬
čanke. Kdo bi vse to prvi večer premislil?"

„Zakaj pa je pel z Vami oni rogovilež, ki že
dolgo postopa za mojo nevesto?"

68

„Jaz med svojimi tovariši poznam samo enega,
ki je tudi šele nocoj prišel na jezero. To mora vse
biti le pomota. Štirje pevci smo morali biti; jaz jih
nisem vprašal, odkod sta ona dva, ko sem ju peti
naprosil."

„Potem pa ne zamerite, gospod, da smo vas tako
razgnali. Da bi oni rogovilež ne bil zraven, ki mu
bom že pokazal, kaj so moje pesti! Prihodnje noči
le pojte, kolikor vam drago; toda na oni strani. Radi
in mirno vas bomo poslušali, ker ste prav lepo peli.
Pa brez zamere, gospod! Lahko noč!“

Podal je korenjak mladeniču roko v znamenje
sprave. Fantje so zaukali in zapeli, Vekoslav pa roma
proti gostilnici ves omamljen; vesel je bil, da je po¬
noči in nihče ne gleda njegove neizrečene sramote.

Zarotil se je, da nikdar več pod okni ne popeva.
Groza ga je obhajala pri mislih, kako bo prestal
prihodnji dan, ko se bo vse to izvedelo. O neskončna
sramota!

Bil je močno truden, vendar dolgo ni mogel za¬
spati. Kaj je vse mislil, tega ne vem; samo to je
gotovo, da nocoj ni zložil nobene pesmi.

V.

Solnce je plavalo že visoko nad gorami in živo
je postalo na Blejskem jezeru, ko Vekoslav vzdigne
težko glavo s postelje. Bilo je krasno jutro, kakor
ga Vekoslav še ni videl. Pogledal je na migljajočo
jezersko gladino, na svetlo cerkev, na okolico, ki se
je v jutranji krasoti smejala, in pozabil je vseh težav
in žalostnih sanj. Postal je za trenutek srečen in —
pameten. Kratek je bil ta trenutek; z močjo so v dušo
pridrli vsi grenki spomini, sramota in bridkost ne¬
gotove ljubezni. Čutil se je zopet nesrečnega in jezero,
poprej tako prijazno, se mu je zdelo mrzlo brezno,
ki se mu nasproti reži in ga s pogubno močjo vleče
v črno globočino.

Ko je na oknu slone premišljeval, ali bi čakal
tukaj in slišal vse posmehe gospe in gospodične in
norčevanje gospoda Martina, ali pa bi bežal in v

69

daljnem potovanju pozabil vse, kar se je zgodilo,
potrka nekdo na duri.

V sobo stopi prijatelj Bežinog s palico v roki
in oprtan za dolgo potovanje. Bil je Vekoslavov so¬
šolec in skozi pol leta najzvestejši tovariš. Vekoslav
je bil proti njemu popolnoma odkritosrčen, razodeval
mu je svoje najsvetejše, najvažnejše misli. V vseh
rečeh ga je za svet vprašal. Večkrat sta si pozno
ponoči pri bledi luni prisegala večno prijateljstvo
in na to prijateljstvo sta zidala zlate gradove. V tej
prijaznosti, ki je ni kalila nobena neprilika, sta bila
čez vse srečna; govorila sta o imenitnih zgledih trd¬
nega prijateljstva v starinski dobi, o jugoslovanskem
pobratimstvu in o brezkončnih težnjah, ki jih je jima
vdihovala mladeniška neizkušenost in domišljija.
Uganila sta celo, da je slovenski jezik kakor nalašč
prijateljski jezik, ker ima posebne oblike za pogovore
v dvojini! Čez vse pa sta željno pričakovala prve
priložnosti, v kateri se bo preizkusila njuna zvestoba.

Tega prijatelja Vekoslav srčno objame in ga po¬
sadi zraven sebe k oknu. Začela sta živ prijateljski
kremelj.

Pogodila sta se bila že v Ljubljani, da se baš
ta dan snideta na Bledu in da potem dalje potujeta
po slovenski zemlji. Že v Ljubljani sta na zemljevidu
podčrtala vse postaje in zaznamovala prenočišča;
kupila sta celo Baedekerja, da jima tudi on pomaga
preiskovati sedeže slovenskega naroda in utrditi
njuno prijateljstvo; kajti brala sta bila'nekje, da ni
večje preizkušnje za prijateljstvo kakor dolgo peš-
potovanje.

Povedala sta si, kar sta doživela zadnje dni, in
Vekoslav ni kar nič zamolčal o svoji sreči in nesreči.
Sklenila sta, da kar precej pobegneta iz nevarnega
kraja, in Vekoslav je kmalu imel v torbici, kar je
pred malo časom iz nje razložil. Ko pregleduje vse
prostore in se tipa, ali ima vse pri sebi, kar je pri¬
nesel, pogreša listnico z denarji; listnico, napolnjeno
s težko prihranjenimi novci, z dnevnimi opazkami
in kratkimi spominki je bil izgubil pri sinočnjem
begu!

— 70

Omamila ga je ta nesreča skoraj do omedlevice
in samo prijateljeva pričujočnost ga je udržala, da
ga žalost ni popolnoma premogla.

„Denarji se bodo našli,“ ga tolaži Bežinog. „Tukaj
prebivajo pošteni ljudje. Hitro oznani izgubo in v
treh dneh dobiš, kar si izgubil. 4 '

„Tukaj ne morem čakati,“ odgovori Vekoslav.
„Raje vse izgubim, kakor da bi tukaj trpel peklenske
muke. Saj imam še dosti novcev, ki so v Ljubljani
hranjeni pri znanem trgovcu. On mi jih bo poslal
na gotovo mesto; med tem pa bova, dragi prijatelj
moj, oba živela od tvoje listnice. Komaj tri dni
bom brez denarjev; potem ti vse povrnem in če
tebi v prihodnje denar poteče, bom pa jaz založil iz
svojega . 44

„Vem, da imaš novcev dokaj hranjenih, vendar
ne morem prav nič posoditi," odgovori Bežinog
mrzlo. „Trgovca morebiti ravno prihodnje dni ne bo
doma, pošiljatev se tudi sicer utegne zakasniti. Reč
je precej negotova. Hudo bi se nama godilo, ako bi
denar dvema potekel in bi bila še daleč od doma.
Bolje je, da ti sam trpiš negotovost kakor midva
oba. Tako lahko previdiš, da se ne smem kar nič
denarja iznebiti; pa tvoja gospa ti bo, ako le zineš,
gotovo dosti denarja ponudila . 44

„Žal mi je, da sem te zavoljo take materialne
reči nadlegoval , 44  odgovori Vekoslav nekoliko raz¬
dražen; „vendar tvojega sveta ne morem posnemati.
To bi bila naj večja nesramnost, pri gospeh si izpo¬
sojati, ki sem jih toliko čislal in sinoči tako razžalil,
da si pred nje ne upam. Raje gladu in sramote
poginem . 44

„Nesrečni prijatelj! Potem ne morem pomagati.
Svaril sem te v Ljubljani, ne popotuj brez mene;
pa trma te je gnala v nesrečo. Vendar tvoja nesreča
ni tako huda. Kaj takega se velikokrat primeri; sreča
tvoja, da v Ljubljano ni daleč, in kakor veš, je na
Bledu tudi pošta . 44

„Tega pa nisem vedel in srčno se ti zahvaljujem
za obvestilo, da je na Bledu pošta. Želel sem, za-

71  —

hvaliti se tebi za kaj več; zdaj pa samo to želim,
da bi mi ne bilo treba, tebi se še za kolikaj zahvaliti,
ljubi prijatelj!“

„Ne zameri, prijatelj,“ odgovori Bežinog. »Zapu¬
stiti te moram in odriniti, dokler je hladno. Žal mi
je, da bom moral iskati drugega tovariša. Pa z
Bogom! Brez zamere!"

»Srečen pot!“ odgovori Vekoslav in poda Beži-
nogu roko. Zdelo se mu je, da je vzel slovo od pri¬
jatelja in tudi od vsega prijateljstva. Skusil je nekaj
življenja: okusil je prijateljstvo .. . Blagor mu, kdor
zgodaj poskusi!

Nekaj milo tugujoč, nekaj z zaničevanjem pre¬
mišljuje vedenje najzvestejšega prijatelja, sloni zopet
na oknu in gleda čez jezero. Sanjaril je morebiti
celo uro. Čas že kaže blizu poldne, ko nekdo potrka
na duri. Vekoslav se preplašen oglasi.

Prismeji se v sobo gospod Martin in, ne poslu¬
šaje Vekoslavovega zmedenega pozdrava, si pomakne
stol k oknu, strese Vekoslavu roko, sede zraven
njega, kakor bi bil doma, ter izpregovori: »Gospod
Vekoslav Davorinovič Kerstenikovski! Smejati se
moram, ko Vas zopet vidim. Prav vesel sem in komaj
sem prišel na Bled, izvedel sem o Vas toliko reči,
samo veselih! Gospa je vsa srečna tistih lepih pesmi,
ki ste jih napisali v njen spominek in s tem odkrili
milo cvetje svoje ljubezni. Gospodična je vesela si-
nočnega petja in bila bi še bolj vesela, ako bi vedela,
ali ste njej ali materi to petje namenili. Natakarica
Minka se smeji in muza, da ste se tako prijetno
zmotili; fantje se smejejo, da so Vas neizrečeno
ustrašili brez škode. Jaz pa sem vesel, da sem vse
to čul in Vas vidim, kako ste naenkrat postali junak
in imenitna oseba. Pa bom še bolj vesel, potrebujeva
samo tega, da ste veseli tudi Vi. Razveselite se prvič
izgubljene listnice. Vaših preganjalcev nekdo jo je
našel in po njegovem poštenem obrazu smem soditi,
da ni nič ušlo izmed Vaših penezov."

Razjasnilo se je Vekoslavu obličje, vendar ne še
popolnoma.

72

Martin nadaljuje: „Smejati se moram, da Vas
sinočna neprijetnost tako peče, da se celo med ljudi
ne upate. Ako bi se kaj takega meni primerilo, bi bil
prav vesel. Gospa in gospodična Vas zavoljo tega po-
pevanja in bega še bolj čislata; celo jutro sta več o
tem govorili ko o vseh Vaših pesmih; gospa le ne morejo
zapopasti, kako ste naenkrat tako živi in pogumni po¬
stali. Naročili sta mi, naj Vas kmalu k njima pri¬
peljem. Seveda, Ambroževi tovariši so Vas precej sme¬
šno napeljali; pa dandanes je že tako: drug z drugim
se norčuje, nihče pa ne ve, kdo je manj pameten."

Nato odgovori Vekoslav: „Neznani gospod! Srčno
se zahvaljujem, da ste mi prinesli najdeno listnico;
pa zahvaliti se Vam ne morem za to, da tako ne¬
usmiljeno in nanovo trpinčite in zasmehujete moje
srce. Sam dobro vem, da sem nespametno ravnal,
pa hočem se tudi sam kaznovati in bežati odtod, da
več ne vidim gospe in gospodične in tudi Vas ne.
Moji občutki proti gospodični, imenujte jih, kar ho¬
čete, so bili čisti. Kako gospodična mene sodi, tega
ne vem; vendar mislim, da zame nima nobene graje
in da me tudi ne zasmehuje. Naj Vam povem še
eno besedo, ker ravno zdaj ne morem molčati. Ko
sem Vas prvič videl, me je vlekla k Vam čudna
oblast; popolnoma bi se Vam bil vdal, izpovedal bi
se bil vseh svojih misli in ljubil Vas kakor naj¬
zvestejšega prijatelja; pa nekaj sem bral na Vašem
obrazu, kar mi ni dopadlo, neko posebno mrzloto,
ki je kazala, da ne morete imeti sočutja z menoj.
Gospod! Spoštujem Vas, pa povem Vam, da nimate
srca! Bežal sem zato včeraj pred Vami in bežal bom
tudi danes, da me več videli ne boste. Pred malo
trenutki me je zapustil prijatelj, ki sem ga zvesto
ljubil; izneveril se je. Tudi Vi ste mi obljubili biti
prijatelj tako hitro in brez vzroka, da sem se čudil.
Izkušnja me uči, da besedi ,prijatelj' ne smem več
zaupati; nočem se tedaj prepričati iz Vaših dejanj,
kaka je Vaša prijaznost. Jasno mi je iz Vaših besedi,
da mladeniču mojih let ne prištevate nobene blage
ali pametne misli in da menite, da smo samo igrača
za starejše ljudi.".

73

Vekoslavu so besede potekle. Martin mu je ves
čas mirno in nepremakljivo gledal v obraz; ko mla¬
denič oči pobesi, izpregovori Martin čez nekaj časa
mirno: „Eno dobro lastnost ste vendar na meni
našli: potrpežljivost. Če bi Vaše oko bilo čisto, našli
bi jih gotovo tudi več. Pa čemu to! Morebiti ne
potrebujeva drug drugega in potem nama ni mar,
kakšen človek sem jaz ali ste Vi. Vi ste me ravnokar
nekoliko razžalili, morebiti bolj kakor jaz Vas. Vendar
prav rad Vas imam in ne izpustim Vas iz rok; po¬
vem Vam celo odkritosrčno, da Vas potrebujem. Zato
ostanem Vaš prijatelj, naj me tudi sovražite."

„Gospod! Tega jaz ne razumem, ali pa Vi še
nikoli niste imeli prijatelja!"

„Oboje je mogoče," odgovori Martin smehljaje
se. „Pa povejte mi, kaj pomeni beseda ,prijatelj‘?“

„Gospod! Kaj mladega duha, menite, da sem,
ako to vprašate?"

„Resnično, to menim," odgovori Martin. „Vi ste
prav mladega, nedolžnega duha; zato ravno hočem
biti Vaš prijatelj. Pokazati Vam hočem nekaj živ¬
ljenja. Na Vaši dobri duši sem zapazil nekaj krivih
in nepotrebnih izrastkov, ki utegnejo kdaj škodovati;
iznebiti Vas želim teh izrastkov in biti Vaš ranocelnik.
Pa moja prijaznost Vas ne bo zelo bolela, ker sem
tak zdravnik, da boli tudi mene to, kar boli mojega
bolnika. Tudi mene so celili in trpinčili moji prija¬
telji in neprijatelji. Bridko sem okusil prijateljstvo
in moj posmeh ni tako lahek, kakor Vi mislite;
dokaj kratov je spomin nekdanjih solz."

Martin je te besede resnobno in ginjeno izrekel.
Ko Vekoslav le molči in neodločno pred se gleda,
povzame Martin: „Mladenič! Poglejte mi v oči! Ali
so zveste ali ne, sodite. Svobodo Vam dam, zapustiti
me in celo sovražiti. Če pa ostanete pri meni, kesali
se ne boste; vendar Vam bom povedal še dokaj žal-
besedi, grajal Vas bom, se Vam tudi smejal; povedal
bom, zakaj, in govoril naravnost, odkritosrčno. Upam,
da boste nehali dvomiti o moji zvestobi. Podajam
Vam zopet desnico; če jo sprejmete, me bode Vese¬
lilo; če ne, ne vem, kdo je kriv." . .

74

Vekoslav pogleda Martinu v oči; zdele so se mu
tako domače in zaupljive, da mu seže počasi v roko
in jo rahlo stisne, rekoč: ,.Ne zamerite, gospod, ako
sem Vas razžalil. Spoštoval Vas bom kot prijatelja.
Imejte pa usmiljenje z menoj in pomislite, da bom
moral veliko trpeti. 4 '

„Neusmiljen bom, pa zdaj ne utegnem dalje go¬
voriti; brez potrebe sva se dolgo zamudila, ko ste
tako vročeglavi. Voz naju že čaka in povabljeni ste,
z gospema se peljati k nekemu slapu . 44

Kočija je res že čakala. Odpeljali so se v naglem
diru gospa in gospodična, Martin in Vekoslav mimo
strmečega Grada proti slapu Radovine. Martin je
kratkočasil gospe. Vekoslav, ki je sedel zraven koči-
jaža, pa je užival pogled krasnega kraja in je koči-
jaža od časa do časa vpraševal, kako se imenujejo
bližnje vasi in gore. Veliko veselih misli mu je ši¬
nilo v glavo; naj veselejša misel pa je bila ta, da se
pelje v najlepšem kraju zraven najlepše Evine hčere.

Po nedolgi vožnji so morali z voza in dalje pre¬
hoditi zelen grič in senčni gaj.

Pri prijazni cerkvici na griču so nekoliko ob¬
stali, da so gledali daleč po Blejski in Radovljiški
dolini. Tu so videli veliko lepih vasi med visokim
vrtnim drevjem, bele gradove, ravna polja in visoke
temnozelene gore z belimi glavami. Vekoslav je bil
ves zamaknjen; stal je zraven gospodične, kazal ji
je rojstno vas Prešerna, neumrlega pesnika, in je do¬
kazoval, da v tem tako lepem kraju rojeni človek
mora postati pesnik.

Solzica mu je zaigrala v očeh in vzdihnil je:
„Moj rojstni kraj je res dokaj lep; pa proti temu
je jako dolgočasen. Ako bi bila moja zibka tekla v
tem krasnem kraju, koliko krepkeje bi donele mpje
pesmi ! 44

Ko je Vekoslav to vzdihnil, stopi gospa zopet
na pot Martin jo spremlja, Agata in Vekoslav gresta
zadaj. Agata je bila kaj dobre volje, živahna in ša¬
ljiva. Vekoslav, ves pesnik, je nabiral gospodični
cvetlic, da je iz njih šopek naredila. Podarila ga je
Vekoslavu, kakor je rekla, v zahvalo za njegove vče-

75

rajšnje pesmi. Zardel je pesnik in se zahvalil z ubra¬
nimi besedami, toda malo okorno.

„Večje darilo bi Vam dala,“ odgovori Agata, „pa
zdaj bodite z malim zadovoljni . 11

„En sam prijazen pogled iz Vaših oči, ta mi je
dosti zahvale za vse moje pesmi , 11  odgovori Vekoslav.

„Kaj Vam koristi moj prijazni pogled ? 11

„Pol življenja mi je , 11  odgovori Vekoslav; tola¬
žilo je mojemu bolnemu srcu in vir novih pesmi, ki
bi jih pel v Vašo slavo . 11

„To je preveč, gospod; ali bi ne mogli peti brez
mojih oči ? 11

„Ne mogel bi, gospodična! Ako Vas več ne vidim,
ne bo mi iz srca prišla nobena pesem več . 11

„Zakaj ne?“ vpraša gospodična s prisiljeno ra¬
dovednostjo.

„Povedal bi Vam; pa se ne upam, morebiti bi
Vas razžalil . 11

„Danes smete vse govoriti, kar hočete; samo
resnico morate govoriti , 11  odgovori gospodična z na¬
glasom, ki srčnost zbuja.

Vekoslav nekoliko molči, stopi nekaj stopinj bolj
hitro, potem pobesi glavo in rahlo izusti: „Ljubim
Vas, gospodična . .

Gospodična ga pogleda s krotkimi očmi, obstoji
in, dolgo odgovora iskaje, mirno reče: „Čemu me
ljubite, gospod!“

„Najdražja stvar ste mi na zemlji. Srčni glas
mi ukazuje, Vas ljubiti. Ljubezen je moja edina slast
in sreča. Brez Vas srečen biti ne morem. Za Vas bi
daroval svojo srečo in življenje , 11  odgovori Vekoslav
živo in goreče.

„Potem bi bili Vi brez sreče in življenja, jaz pa
bi .morebiti srečna ne bila . 11

„Edina moja želja je, da Vas osrečim . 11

„Večkrat ste dejali, da ste nesrečni. Odkod bi
meni srečo delili, ko je sami nimate dovolj ? 11  vpraša
Agata smehljaje se.

„Bil sem nesrečen, ko nisem vedel, ali me lju¬
bite, in bom neskončno srečen, ako me ljubite . 11

„Tedaj sem jaz le za Vašo nesrečo na svetu . 11

76

„Za mojo srečo živite in dve srci boste osrečili,
ako izrečete, da me ljubite."

„Gospod doktor je rekel, da v šali smem lagati,
pa danes lagati nočem," odgovori Agata, nasmejavši se.

„Gospod doktor seveda rad laže, ker nima srca."

„Ne poznate ga, gospod! On globoko čuti in re¬
snico govori; nikar ga ne črnite pred menoj," ga
zavrne gospodična.

„Nikakor ne mislim obrekovati prijatelja; le v
šali sem to rekel."

„Morebiti ste v šali govorili vse prejšnje besede?"

„Kako bi se upal šaliti o tako sveti reči, kakor
je ljubezen!"

„Ljubezen je prav posvetna in vsakdanja reč."

„Ljubezen je nebeška luč, ki v nas gori."

„Mogoče je; pa taka luč tudi utegne prismoditi."

„Nimate srca, da ne čutite ljubezni?"

„Imam srce, pa — , kmalu bi se bila zlagala."

„Tedaj ljubite?"

„Tega ne smem povedati."

„Jeli mogoče, da mene ljubite?"

„Ne vem, moram mater vprašati."

Molčala sta nekaj časa oba in ker Vekoslav ni
vedel, kaj naj dalje vpraša, izpregovori Agata: „Go¬
spod Lesnikar! Nekaj tednov sem starejša od Vas,
zato Vas smem nekoliko posvariti. To govorjenje mi
ni po volji. Morebiti se kmalu ločiva za vse žive
dni, morebiti bova kmalu utegnila o ljubezni bolj
zdravo in resnično govoriti. Samo nekaj dni pozabite
mene in ljubezen. Spoštujem Vas in nočem, da bi
bili zavoljo ljubezni do mene količkaj nesrečni. Pre¬
sodite dobro svojo ljubezen in prosite Boga, da srečno
izide. Zdaj moram pa gospodu doktorju povedati,
kar sva govorila."

„Nikar, gospodična; prosim Vas, molčite!" zakliče
Vekoslav.

„Moram, ker sem poprej obljubila."

„Za vso ljubezen Vas prosim, gospodična, ni¬
komur ne pravite najinega pogovora!" prosi Vekoslav
z milim glasom.

77

„Moram, gospod, vse povedati, moram doktorja
tudi vprašati, kaj nama je v prihodnje storiti," smeje
se odgovori gospodična in steče naprej k gospe, ne
oziraje se na Vekoslava in njegovo prepadeno lice..

Tudi Vekoslav je pospešil svoje korake; razgo-
varjal se je nekoliko z gospo, ki je bila precej ro¬
mantičnega duha. Malo je vedel govoriti in prav vesel
je bil, da je pogovora konec, ko so popotniki prišli
skozi gosti hladni gaj pred krasni slap Radovine.
— Bistri gorski potok, ki ga smemo imenovati malo
reko, se meče iz globokega preduha čez izpodrezano
steno; sredi padca se prelomi ob nasprotni skali,
daleč okoli prše debele kaplje in bobnenje v iz¬
dolbeni skali krepko bije na ušesa. Slap ni zanimiv
po visokosti; a zavoljo čudne oblike, močne vode in
divje razdejane okolice ima malo vrstnikov.

Družba se je vsedla na maliovje in polomljeno
viseče drevje, nasproti slapu zraven brvi. Gospodična
je umetno risala slapovo podobo in okolico. Martin
je sedel zraven nje in je bolj gledal na risanje ka¬
kor na slap; šaljiva gospodična pa mu je rada skri¬
vala, kar je risala. Gospa je iz torbe delila, kar je
imela okusnega za usta, in je bila prav dobre volje.
Gospod Vekoslav, sede nekoliko proč na zlomljenem
deblu, je bil edini nevesel; molčal je, zamišljeno je
naslanjal glavo na roko in je zrl nepremakljivo v
bežečo vodo z očmi, na jok pripravljenimi.

Gospodična ga vpraša, zakaj je tako žalosten.
Z bridkim glasom odgovori mladenič: „Moram biti
žalosten; najlepše nebo, lep kraj, blago dejanje, sploh
vse, kar je lepo in blago, nima zame prijetnosti in
lepote; za vse sem otrpnil; skeli me srce in nihče
me ne pozna, nihče ne tolaži, na vsem voljnem svetu
sem sam“.

„Bore starček, skočite v vodo!" pristavi Martin.

„Kako si poreden," izpregovori zopet Agata, „da
dražiš gospoda Vekoslava, ko ne veš, kaj trpi; mo¬
rebiti si res stori kaj žalega. Vi pa, gospod Vekoslav,
ako bi vedeli vse, kar jaz vem, gotovo bi bili veseli!
Da ne boste brez dela, poiščite mi nekaj cvetlic v
spomin današnjega dneva."

78

S temi gospodičninimi besedami je bil Vekoslav
tako zadovoljen, da se je precej izgubil v grmovje.
Med tem, ko so se gospodična, gospa in Martin o
njem pogovarjali, je iskal po dolini in bregu naj¬
lepših cvetlic. Tako pride popolnoma do mogočnega
slapa. Tu vidi na strmi skali, na katero morebiti
še nihče ni plezal, nekaj najlepših cvetlic sredi ma-
hovja. Jako prijazno so majale svoje glavice v sla¬
povi sapi in ga vabile, naj spleza do njih, da jih
utrga in prinese ljubljeni gospodični v dar iz kraja,
ki ga ni in ga ne bo obiskala nobena živa duša
razen njega. Pleza tedaj gori po skali; stena je bila
dokaj strma in polžka, vendar po dolgem nevarnem
trudu srečno dospe do cvetlice nad breznom; utrgal
jo je in jo ponosno pokazal boječi družbi pod seboj.

Treba je bilo tudi nazaj plezati. Stara resnica
pa je, da, kdor predaleč zaide, težje pride nazaj, kakor
je hodil naprej. Tako je bilo tudi pri Vekoslavu.
Počasi je plezal po steni doli; a ko je bil že blizu
ravnih tal, se mu izpodrsne na mokri mahoviti skali
in reva telebne v mrzli globoki kotel, kjer se zbira
slapova voda. Martin leti h kotlu, tam vidi, kako
se Vekoslav suče in bori v razdraženih valovih in
da plavati ne zna. Po sreči najde Martin dolg drog,
na katerega so ribiči trnke navezovali, ga poda Ve¬
koslavu in ga srečno privleče h kraju.

Tako je bil Vekoslav rešen s cvetlicami, ki so
bile gospodični namenjene; kajti Vekoslav jih ni
izpustil iz rok, čeravno se je s smrtjo boril. Revež
je bil ves prepaden in do kože moker, vendar srečen,
da prinese gospodični tak dar. Moral se je zahvaliti
Martinu in zahvalil se mu je iz srca, čeprav še vedno
ni verjel, da je Martin njegov prijatelj.

„Ali ste obnoreli / 1  vpraša Martin, „da tukaj v
vodo skačete? Saj je premrzlo tukaj umirati ? 11

Mladenič se je mraza tresel, ko s pohlevnimi
besedami poda gospodični oprane cvetlice. Sprejela
jih je Agata, obljubila mu je, obdržati jih vse žive dni;
pa prosila ga je tudi, naj svojega junaštva v pri¬
hodnjič več ne razkazuje.

79

„Pevec je vedno nesrečen/ 1  odgovori Vekoslav;
„pa voljno trpim to nesrečo; saj vem, da ste cve¬
tlice sprejeli in da bi Vam nihče na onem mestu
cvetlic ne utrgal!“

„Saj bi tudi treba ne bilo!“ pristavi Martin.

Gospa je družbo zopet na pot spravila, da bi
se Vekoslav ne prehladil. Po temnem logu, čez pri¬
jazni holmec in mimo cerkvice je prišla družba do
voza, potem pa v naglem diru k Blejskemu jezeru,
kjer se Vekoslav in Martin poslovita od gospa.

Ko se Vekoslav preobleče, gresta prijatelja v
senčno krčmino uto, da se okrepčata z dobrim vinom.
Nista dolgo sedela in se pomenkovala o današnjih
prigodkih, kar se jima približa učitelj Ambrož, ki
ga danes nista bila videla, in ž njim njegova na¬
menjena mu nevesta Urška, naša znanka iz prvega
oddelka te povesti.

Urška je bila, praznično gorenjsko opravljena,
res lepo dekle. Le škoda, da je tako žalostnega ob¬
ličja in oči skoro objokanih. Obotavljala se je sesti
zraven gospodov, ki jih je bila videla samo en dan;
Ambrož jame praviti, kar mu je Urška ravnokar
odkrila, da je tisti krčmarjev brat, Voljbenk, ki so
mu Vekoslavo ve pesmi obudile staro ljubezen, prišel
sinoči k Urškini materi, svoji nekdanji nevesti, in
jo je zasnubil. Tako ji je govoril na srce, da mu
je krčmarica precej prvi večer roko in zakon ob¬
ljubila. To pa je velika nesreča za Urško in Ambroža,
ki sta mislila, da jima bo krčmarica kmalu zaroko
dovolila in jima izročila lepo gospodarstvo in pre¬
moženje. Zdaj bi morala Urška biti služabnica tu¬
jemu očuhu, Ambrož pa zopet brez vse nade na
poboljšek grizti grenki učiteljski kruh. Urška je bila
močno razdražena in je trdila, da noče več iti domu,
kjer bi bila dekla v domači hiši. Poganjala je Am¬
broža, naj se naglo vrne domov in krčmarico ali z
dobro ali s hudo besedo odvrne od neprimerne mo¬
žitve. Ambrož pa, ves obupan, ni vedel, kam se
obrniti.

„Kako bi mogla krčmarici obraniti, da se ne
moži, in kako bi jo mogla prisiliti, da bi Uršiko

80

meni dala?" vpraša Ambrož Martina in Urška pristavi
s prosečim glasom: „Dobri gospod, svetujte nama, Vi,
ki ste tako fletni in modri! Pišite nekaj vrstic svo¬
jemu gospodu prijatelju, da morebiti on pomaga."

„Vama je težko pomagati," odgovori Martin.
„Mati smejo v zakon vzeti, kogar hočejo, da je le
moški; a tudi za Urško ni nevarnosti, ako se omože,
ker ji s tem ne vzamejo ničesar njenega. Urška pa
se ne more tako lahko možiti. Dovoliti morajo mati,
varuh in celo sodnija ima tukaj govoriti važno be¬
sedo. Tako Urškino možitev ovira veliko reči, ma¬
terine pa nobena moč na svetu."

„Mari je sodnija celo nad ljubeznijo," izprego-
vori vmes Vekoslav.

„Ljubezen je prosta. Ako pa naj iz ljubezni zakon
postane, skrbe postave, da maloletni ljudje, ki ni¬
majo očeta, ne zabredo v neumne zakone. Tu se ne
gleda na ljubezen, temveč na premoženje in pamet."

„Tedaj je celo mladeniška ljubezen pod para¬
grafe uklenjena?" vzdihne zopet Vekoslav.

„Tako mora biti; pa, lepa moja Urša, napisal
Vama bom nekaj vrstic do svojega prijatelja; on
bo presodil vajine zadeve in, če bo mogoče, bosta
stopila pred oltar brez vseh ovir. Ljubezni, ki srečen
zakon obeta, se ne zoperstavlja nobena postava."

Prijazen pogled iz Urškinih oči je pohvalil Mar¬
tina za te besede. Ambrož je zadobil novo upanje
in več besedi. Martin je napisal pismo do gospoda
predstojnika. Potem so izpili polič na dobro srečo.

Urška je pravila, kaj je Voljbenk vse obetal,
kako se je moško držal in se bahal, kako so se mati
naenkrat pomladili in kako je ona celo noč pre¬
mišljevala, ali ji bo dovoljeno možiti se, ali pa bo
morala kakor sirota iti od hiše k tujim ljudem;
ali bi ne bilo bolje, ako bi kar zapustila vse po¬
svetne misli in šla v samostan. Vekoslav je vprašal
še dokaj o postavah, ki vežejo in ovirajo prosto
življenje, in Martin je s posebno potrpežljivostjo
odgovarjal. Solnce se je bližalo goram, ko se Ambrož
in njegova nevesta poslovita od prijateljev in Bleda.

Tako je pretekel v Bledu prvi dan.

81

6

VI.

Vekoslav je v Bledu ostal še štiri dni. Ves ta
čas je bil srečen. Popolnoma se je sprijaznil z Mar¬
tinom, ki je imel proti njemu samo nekaj skrivnosti.
Veliko je imel priložnosti govoriti z gospodično o
blagih srčnih čustvih, o mladostni sreči, o ljubezni
in drugih vnetih sanjarijah. Gospodična ga je vedno
radovoljno poslušala, je ž njim kramljala in se ša¬
lila tako prijazno, da je Vekoslav sodil, gospodična
je zgolj vanj zamaknjena. Vera ali vraža, da ga go¬
spodična ljubi, polastila se je Vekoslava popolnoma;
ta vera je bila njegova neizrečena sreča, čeravno za
njeno resničnost ni imel nobenih dokazov. Gospo¬
dična je bila namreč zelo prijazna, celo potrpežljiva
z Vekoslavom, ki je v svoji gorečnosti včasi postal
dolgočasen; pa skrbno se je varovala količkaj izpre-
govoriti, kar bi utegnil Vekoslav imeti za dokaz njene
ljubezni. Celo na njegova natančna vprašanja zastran
ljubezni ni hotela nič odgovoriti, temveč si je prosila
odloga, da to reč bolj premisli; ali pa je naenkrat
začela kaj drugega govoriti.

Martin se je v tem enoličnem rajskem življenju
začel dolgočasiti in, dočim je Vekoslav želel, da bi
te vožnje po jezeru, ti izprehodi na grad in po lepi
okolici, ti lepi večeri, okraševani s petjem in plesom,
ter to bivanje blizu najlepše gospodične trpeli večno,
je želel Martin obiskati planine, plezati po najvišjih
vrhovih lepe domovine, poskusiti nekaj truda in
nevarnosti. Večkrat je vabil Vekoslava, naj ž njim
odrine na planine, ki tako resnobno gledajo v pri¬
jazno dolino; pa Vekoslav je imel sto in sto izgo¬
vorov, da je ostal v Bledu.

Neki večer je sedel Martin ob cesti poleg jezera
in je gledal solnčni zahod na planinah, ko stopi Ve¬
koslav k njemu, plah in potrt, kakor že ni bil tri
dni. „Zdaj sem pripravljen za vsak pot, na gore ali
morje ali kamorkoli hočete, da me le peljete z Bleda."
— Tako ogovori Vekoslav zamišljenega prijatelja.

„Kako je mogoče, da ste se tako naenkrat pre¬
mislili?" vpraša Martin.

82

„Tole pismo Vam bo vse povedalo,” odgovori
Vekoslav in poda Martinu naslednji list:

„Gospod Lesnikar! Odkar ste Vi v Bledu, se
je moja hči čudno izpremenila. Izgubila je vso
nekdanjo živahnost; cele ure sedi pri mizi tiha
in klaverna, prebira Vaše pesmice in večkrat glo¬
boko vzdihuje. Ponoči ne spi mirno in večkrat
kliče v sanjah Vaše ime. Kako žalostna sem, ko
mi je zdravnik povedal, da je moja hči v nevar¬
nosti, da zboli na duši. Prepričana sem, da Vi
njenih zmedenih sanjarij niste krivi in da si niste
prizadevali v njeni duši buditi nespametno ljube¬
zen, zavoljo katere bo morebiti obnorela. Da se
njena bolna domišlija več ne draži, zato je silno
potrebno, da za nekaj dni zapustite Bled in rešite
srečo in zdravje edine moje hčere itd.“

„To je resnobna reč, gospod Vekoslav; pa kaj
morete zato, če ste tako ljubeznivi? Saj si ne boste
zavoljo Agate obraza z ogljem lizali.”

„Gospod! Ne norčujte se; stvar je resnobna, pa
ne zavoljo moje ljubeznivosti. Jaz sam sem kriv, ako
gospodična zboli. Toliko sem ji govoril o ljubezni,
da sem ji moral glavo zmešati. Oh, kako sem bil
nepremišljen! Kako sem nesrečen!”

„Ne bojte se, gospod! Ta bolezen ni tako huda
in gospodična bode ozdravela o svojem času. Midva
pa pojdeva jutri zgodaj na gore. Celi teden morava
potovati po zračnih višavah, po domovih miru in
svobode. Tam gori boste pozabili nesrečo, ki ste jo
tukaj napravili lepi gospodični, in zagotovim Vas, da
bo gospodična popolnoma zdrava, ko jo zopet vidite.
Zato pa potrebujem tudi Vašega pisma. To in neko
moje pisanje, ki ga Vam pa zdaj ne smem pokazati,
bodeva vkup zavila, z najinima obema pečatnikoma
zapečatila in ne poprej pogledala, kakor bo čas zato
in gospodična zdrava.”

S temi srčnimi besedami je bil Vekoslav neko¬
liko potolažen.

Šla sta in zapečatila. Martin je hranil pismo in
je šel k gospema slovo jemat za gorsko turo. Ve-

83

c*

koslav je pa v svojo listnico zapisaval zadnje opazke
današnjega dne.

Drugo jutro sta pred dnem vstala; peljala sta
se do Bohinjske Bele; tam ju je sprejel vodnik, jima
vzel torbe in vrhnje suknje, ter ju vodil po strmi
gori proti planinam. Solnčni vzhod so gledali z vi¬
sokega hriba. Obema popotnikoma je bil do zdaj
neznan in dolgo se nista mogla nagledati krasnega
prizora. Vodnik se je bolj čudil njima kakor mla¬
demu solncu in je rekel, da se solnčni vzhod lepo
vidi samo s Triglava.

Prvo gorsko postajo sta imela popotnika na Ko¬
privniku, na tisti gorski planjavi, kjer je bil Vodnik
prebival. Hodila sta tam, kjer je Vodnik hodil, in
Vekoslav je zopet mislil, da v tem lepem kraju po¬
stane človek nehote pesnik. Tu se malo okrepčata,
najmeta drugega vodnika, ki je poznal vse gorske
kote in vrhove, in se napotita proti planini Velo Polje
podTriglavom. Malo pred mrakom dospejo na planino.

Vodnik ju je peljal k prostornemu stanu, kjer
je gospodinjila mlada brhka planšarica, Mina po
imenu. — Vekoslavu je ugajalo njeno obličje, njena
snažna noša in gorjansko zavijanje slovenskega jezika.
Upal je tudi pri njej najti kako novo besedo; zato je
ž njo prav veliko govoril. Mina se je sukala okoli
nizkega ognjišča v okajenem stanu in pravila mla¬
demu hvalitelju idilskega življenja, da planine za
mlada dekleta niso posebno prijetne. Dolg čas je na
mrzlih gorah, daleč od prijaznih vasi. Redkokrat pride
kak domačin v planino in malo pove radovednim
dekletom, kaj se godi v dolini. Tu je v enomer vsak
dan isto delo s kravami, maslom in sirom; ni nedelje,
ni plesa, niti prijetnega govora. Mina se je naveličala
tega življenja, rada bi že bila gospodinja in ne želi
si prihodnje poletje zopet v cokljah coklati po pla¬
ninskem skalovju. Mina bi se tudi že rada omožila,
pa ne ve, koga bi v zakon vzela.

Medtem je Martin sedel vrh skale pred Mininim
stanom in je smodko puhal v mirni zrak. Koze so
ga nadlegovale in vohale od vseh strani; ovce, ki
niso mogle na skalo, so se gnetle pod njo in na vse

84

grlo meketale; svinje so se podile in rile v gostem
ščavju; goved, sita in rejena, pa je stala okoli ogra-
dov, gobce kvišku molela in s stoglasnim mukanjem
klicala planšarico, naj pridejo mlest. Zunaj tega zele¬
nega osredka pa je bila vsa okolica divja in grozna;
podrto skalovje z nizkim ruševjem, drče in plazovi,
visoki špiki in sledovi snega v prepadih, vse molčeče
in veličastno.

Drugo jutro sta popotnika na Malem Triglavu
gledala solnčni vzhod. Kako se je vnelo v daljavi
megleno morje in se prisukalo rdeče solnčno kolo
nad nižave, kako je ožarilo vse nebrojne gore daleč
okoli! Doline so bile pokrite s sivo meglo, razsvet¬
ljene gore so pa v dolgih vrstah molele iz sivega
morja, kakor goli začarani otoki.

Ko stopita vrh Velikega Triglava, je megla v
dolinah že razpuhtela in na jasnem nebu ni bilo
videti nobene meglice. Tu sta stala na najvišji gori
Jugoslovanske domovine, ki je bila razgrnjena pred
njima v jutranji lepoti. Dolgo sta uživala krasni po¬
gled; pozabljena je bila vsa nevarnost, pregnan ves
trud in navdajala ju je sveta navdušenost.

Vendar razgled s Triglava ima nekaj milo otož¬
nega. Zaigrala je Martinu solza v očesu, ko je videl
vse meje slovenske domovine z ene same gore. Kako
majhna je Slovenija! Videl je tudi veliko lepih po¬
krajin zunaj domovine; prostrano Beneško dolino do
Tridentskih gora, nekaj Tirola in zgornji Korotan.
Spomnil se je iz zgodovine, da so tudi tam nekdaj
prebivali naši pradedje. Koliko sveta smo izgubili v
tisočletnemu spanju, kako blizu do Triglava se je
skrčila meja slovenskega naroda! Laški Videm in
nemški Beljak je bliže Triglava, ko slovensko sre¬
dišče — Ljubljana!

To je premišljeval Martin, pa kvišku je stopil,
prijel Vekoslava za roko in, kazaje slovensko zemljo,
je govoril: „Ljubi moj mladenič! Ozrite se po do¬
movini, ali ni mila in krasna? Ali Vas ne boli srce,
da je toliko njenih sinov ne ljubi, da jo nekateri
celo zaničujejo? Vtisnite si v srce ta pogled. Pustite
mehkužne sanjarije in svojo nestanovitno ljubezen!

85  . -

Bodite mož in moško ljubite tole ljubico. Saj le njo,
ki Vas je vzredila in bo enkrat Vaše koščice hranila,
morete ljubiti stanovitno in neizmerno! Ta ljubezen
je sveta, vredna moških src; in hvaležno domovina
Vam bo povrnila Vašo ljubezen; tudi ona Vas bo
večno ljubila. 41

Vekoslav je stisnil Martinu roko in zaklical: „V
obličju vse domovine obljubim, da jo bom ljubil iz
vsega srca in vseh svojih moči do črnega groba!“ —

Potovala sta dalje po planinah in vrhovih, vi¬
dela sta imenitna gorska jezera, železne rudnike, glo¬
boko dolino Trento, kjer Soča izvira, Mojstransko
in Korensko dolino; potem sta dalje v krogu gora
nad Savico prišla na južno stran in s Črne Prsti
gledala na slovensko zemljo, na sinje morje, ki je
bilo nekdaj slovansko, na globoko Furlanijo in na
Beneško planjavo do prodov reke Taliventa.

Tukaj sta jemala slovo od gora, ki se jih nista
mogla nagledati, čeravno sta se po njih trudila ve¬
liko dni. Vekoslav je bil bolj kakor kdaj poln visokih
misli; saj je tudi duh bolj živ in prost, kolikor više
je nad navadnim svetnim hrupom. Ko sta tako se¬
dela pol na kranjski gori, pol na goriški zemlji,
jame Martin govoriti: „Ločitev od gora, ki jih čez
nekaj dni zapustim, da jih morebiti več videl ne
bom, mi odpira srce in moram Vam nekaj razodeti,
kar sem že davno namenil, pa iz več vzrokov poprej
nisem smel povedati. — Rekel sem Vam precej drugi
dan, ko sva se videla, da sem Vaš prijatelj. Vi ste
po pravici veliko dni dvomili nad resnico mojih
besed, ker Vam vzroka nisem odkril. Danes naj Vam
povem, zakaj sem Vam prijatelj in še kaj več.

„Moj oče so bili sin kmetiških, srednje premožnih
staršev. Ker so bili prav bistre glave, so jih dali v
Ljubljano v šole. Prva leta so dobivali hrano od
doma, v višjih šolah pa so si s pridnostjo in pošte¬
nostjo toliko prislužili, da so še včasih kake goldi¬
narje staremu očetu poslali. Ko so bili moj oče v
osmi šoli, izgube očeta, mati so bili že prej umrli.
Moj oče niso imeli drugega sorodnika kakor brata
in sestro, ki sta po očetu precej podedovala; tudi

86

moj oče so jima pustili svojo dedščino, ker jim ni
denarja manjkalo. Dokler so moj stari oče živeli, so
sploh pričakovali, da moj oče po dokončani osmi
šoli stopijo v duhovski stan. Po starega očeta smrti
pa se namenijo iti na Dunaj, zdravništva se učit na
visokih šolah. Nihče jih ni mogel odvrniti od tega
sklepa. Očetova sestra se je jokala in prosila, brat
je bil ves razkačen, spodil je mojega očeta od hiše
in mu je prepovedal še kdaj se vrniti domov.

„Tako so moj oče v domačem sovraštvu odšli
na Dunaj. Tam se jim je večinoma dobro godilo;
pa včasih so imeli tudi slabe, lačne dneve, ker niso
imeli drugega premoženja nego to, kar so si zaslu¬
žili v težavnem pouku dunajskih otrok. Domu niso
več šli; pisali so večkrat, pa brat jim nikdar ni dal
odgovora; popolnoma jih je pozabil. Izvršili so oče
šole in so postali imeniten zdravnik. Imeli so srečo,
premoženje jim je vedno rastlo, kupili so si na slo¬
venskem Štajerskem lepo grajščino. Tam sem bil
rojen, tam sem preživljal otročja leta in sem hodil
v šolo z Ambrožem, ki je sin mojega nadlogarja.
Mati so mi umrli, ko sem bil komaj štiri leta star.
Po materini smrti so oče ostali vedno na grajščini
in so se bolj pečali z gospodarstvom nego z zdravil¬
stvom. Jaz sem pa šel v šole v Gradec in na Dunaj;
učil sem se veliko potrebnih in nepotrebnih reči,
postal sem pa po očetovi želji doktor pravoslovja
in sem stopil v državno službo.

„Ko dovršim uk, umro mi oče, komaj petinpet¬
deset let stari. Zapustili so mi toliko premoženja,
da smem brez skrbi za vsakdanji kruh živeti, pa
zapustili mi niso ne brata ne sestre in daleč po
deželi nisem imel nobenega prijatelja in znanca. Ko
sem bil tako sam zase na svetu, sem potoval skoraj
celo leto po Avstriji in tujih deželah. Ko sem se
naveličal tujih lepot, sem si namenil ogledati tudi
slovensko domovino. Ostal sem namreč vedno Slo¬
venec in oče, ki niso zatajili svojega imena, so mi
dali posebnega učenika za slovenski jezik; naročili
so mi tudi na smrtni postelji, naj ostanem veren sin
domovine in naj to popravim v boljših časih, kar

87

oni niso mogli storiti v neugodni dobi. Dolgo sem
potoval po Štajerskem in slovenska zemlja z njenimi
prebivalci se mi je od dne do dne bolj priljubila,
čeravno sem videl poprej toliko lepega tujega sveta
od Rima do Berlina.

„V prekrasnih Slatinskih Toplicah pri Rogatcu
se seznanim z lepo Kranjico; ljubezen se je vnela
med nama; šel sem za njo na Kranjsko, zasnubil
sem jo in zaročena sva. Čez malo tednov bode po¬
roka. Pa jaz, nemiren človek, ne morem dolgo sedeti
zraven gospodične in ž njo kramljati, dasi ji je to
dosti prijetno. Zato sem se namenil, preden se oženim,
pogledati tudi Kranjsko, svojega očeta domovino,
poiskati svoje sorodnike in pogledati hišo, kjer je
tekla zibelka mojega očeta! Spraviti se moram s
svojim stricem, ki se z očetom ni hotel, in menda
mi ne bo težko poravnati staro zamero. Povprašal
sem v Ljubljani po rojstnem kraju in po sorodnikih
svojega očeta; izvedel sem, da so se rodili v isti hiši,
kakor Vekoslav Davorinovič Kerstenikovski."

„Kaj je mogoče," vzklikne Vekoslav, „da sva
bratranca!" in objame Martina v veselju in radosti.

„Mora tako biti,“ odgovori Martin; „saj sva si
tudi podobna. Bodiva si brata in prijatelja ter si
podajva na tem svetem mestu roko za večno po¬
bratimstvo."

Vekoslav je zdaj prvič z vsem zaupanjem stisnil
Martinovo roko. Martin pa nadaljuje: „Odkril sem
ti svojo zgodovino, povej mi zdaj ti svojo!"

„Moja zgodovina je kratka, nič je nimam," od¬
govori Vekoslav.

„Srečni so tisti ljudje, ki nimajo veliko zgodo¬
vine!" odgovori Martin.

„Kako bi bil srečen, ko bi to bilo res! Do zad¬
njih dni sem bil res srečen. Dobro sem se učil v
Novem Mestu in v Ljubljani; spričevalo zrelosti imam
v roki, vesel sem, da sem gimnazijo lepo dovršil in
morebiti bi bil tudi vedel, kam naj se zdaj obrnem;
pa en sam preglobok pogled v oči lepe Agate mi je
podrl vso srečo; in saj veš iz onega pisma, koliko

88

nesrečo je napravila moja ljubezen. Postal sem po¬
polnoma nesrečen in ne veseli me več življenje."

„Tisto pismo in Agata naj te nikar ne skrbi,"
odgovori Martin; „povej mi samo to, kateri stan bi
si izvolil, ako bi Agate ne bil nikdar videl."

„Premišljeval sem dolgo, pa takega, ki bi bil
prav zame, še nisem našel. Tisti stan je najboljši,
v katerem je pot do groba najdaljša in najprijetnejša."

„Na smrt si torej mislil?"

„Kajpada; saj človek zato živi, da srečno umre."

„Tedaj bi bilo najbolje, da bi vsakega umorili,
dokler je še dete; potem bi srečno umrl. Človek živi,
da živi. Živimo pa zato, da delamo, se boljšamo in
koristimo sebi in človeški družbi. Kdor prav živi,
srečno umre. Smrt pa ni namen, temveč le konec
zemeljskega življenja."

„Saj ne mislim tako na smrt! Bolj mislim na
življenje in srečno želim živeti."

„Kdo ne želi srečno živeti? Veliko potov je do
sreče, pa ista pota peljejo tudi v nesrečo."

„Miru želim imeti in toliko časa, da se morem
zraven opravkov svojega poklica pečati tudi s slov¬
stvom in umetnostjo in da nimam težkih skrbi za¬
voljo življenjskih potreb."

„Takih stanov je malo; pa pravega bova našla
v dalj njem potovanju, ako te ljubezen preveč ne
teži."

„Ljubezen je zame pač nesreča; koliko nepri¬
jetnega sem skusil, koliko sem vzdihoval, koliko sem
bil zasmehovan zavoljo te ljubezni! Dosti sem skusil
njenega strupa! Da bi le tudi Agata mene pozabila,
da bi le ljubiti hotela pravega človeka, ki jo more
osrečiti! Gorje mi, ako zavoljo mene pamet izgubi!"

„Ne boj se! Gospodične ne izgube tako hitro
pameti!“

„Kako vesel bi bil, ko bi videl Agato na tvoji
strani stopiti k oltarju! Ali je to mogoče, ljubi
Martin? Potem bi bil prepričan, da bo Agata srečna
vse žive dni."

„Počasi, Vekoslav; zakoni se ne vežejo in raz¬
dirajo tako hitro! Ali ne veš, da sem zaročen? Pa

89

čakaj, s časom se bo vse poravnalo. Videl boš še
danes Agato in smel boš ž njo po volji govoriti,
ako že moreš pametno govoriti. Ravno danes se je
peljala z materjo k Savici. Na Bistrici pri obedu jo
najdeva. Samo hitro morava odriniti odtod.“

„Kako pa vse tako natanko veš in se tikaš z
gospodično ?“ vpraša Vekoslav.

„To je prav naravna reč; gospa ti bodo vse
razložili, ako si radoveden.“

Gospoda sta se še enkrat ozrla po obnebju, po¬
tem sta nastopila strmo pot proti Bistrici. V poldrugi
uri sta prišla do Bistriških fužin in tu najdeta Agato
ob vodi; ribam je metala kruhove drobljance. Raz¬
veselila se je popotnikov in je poljubila Martina.
Manj se je pobrigala za Vekoslava, ki ni vedel, ali
je gospodična še pri pameti ali ne. Le malo besedi
si je upal Vekoslav govoriti; gospodična mu z nekaj
ogovori srčnost obudi ter ga prepriča, da je na duši
popolnoma zdrava.

„Odpustite mi, gospodična/ 1  pravi Vekoslav, „ako
sem Vas kdaj preveč nadlegoval s svojo nepremiš¬
ljeno ljubeznijo. Moj bratranec me je ozdravil te
slepe ljubezni in zdaj sem postal ves drugačen
človek.“

„Odpustila sem Vam vse Vaše besede že davno;
prosim Vas pa tudi jaz, da odpustite, kar sem jaz
proti Vam pregrešila, norčujoč se z Vašim srcem.
Pa molčite o tem.“

„Nič nimam odpustiti, saj sem zaslužil norče¬
vanje."

Prišli so do mize pod orehovo senco pod pri¬
jazno krčmico. Tam je čakala gospa in neki neznani
gospod, ki je bil gospe k Savici spremljal. Vsedla
se je družba k obedu in v prijetnih pogovorih je
pretekla ura za uro. Martin je pravil, kako je hodil
po gorah in kako lepo se vidi s Triglava; Vekoslav
pa je moral brati pesmico, ki jo je zložil o Triglavu.

Komaj je z občno hvalo prebral svoj umotvor
in so kozarci zažvenketali na zdravje novega pesnika,
kar pristopi k mizi tisti berač, ki mu je bil pred
nekoliko dnevi na klancu z gorjačo žugal. Roko po-

90

moli proti mizi in prosi miloščine. Družba je bila
dobre volje in vsak mu je nekaj stisnil v roko. Tudi
Vekoslav mu podari šestico; berač mu jo pa pod
noge vrže, Vekoslava srdito pogleda in odide.

Vekoslav obledi, togota mu šine v oči, Agata
pa beraču nevoljno ukaže, naj urno pobere šestico
od tal. Berač se pohuljeno vrne in pobere šestico,
rekoč, da jo vzame samo od gospodične, in ji hoče
roko poljubiti.

„Kaj imate proti temu gospodu ?“  vpraša Agata
osorno.

„Oni dan je ozmerjal mene, sivega ubožca. Po
besedah in obrazu sem spoznal, čigav sin da je.
Spomnil sem se, kaj mi je storil njegov oče, kako
me je pripravil ob vso srečo. Sovražim tedaj sina
kakor očeta in maščevati se moram nad enim ali
drugim. Vedno Vam bom za petami, Lesnikarjev
gospod! Gospodična: ogibljite se tega človeka; on je
hudoben. “

Od srda ni mogel Vekoslav besede izpregovoriti.
Berač pa je naglo pete odnesel čez most; onkraj
mosta je še enkrat nazaj pogledal in Vekoslavu za-
žugal z dvignjeno gorjačo.

Pretrgano je bilo veselje, vsi so se pogledovali
nekaj trenutkov, kakor bi bilo med nje treščilo.
Potem pove Vekoslav, kako je bil prvič berača srečal
in kaj mu je povedal. Vsakdo iz družbe je nekaj
vedel povedati o predrznosti in nesramnosti tega
berača; dobro so ga poznali iz Ljubljane. Tolažili
so Vekoslava, naj si ne dela skrbi zavolj beračevega
žuganja.

Tuji gospod je šel v fužino po opravkih. Gospo¬
dična je poprosila Martina, naj jo pelje gledat fu¬
žinskih umetnih naprav, in tako je ostal pri mizi
Vekoslav z gospo.

Ker je bila gospa prav prijazna, ji pripoveduje
Vekoslav, kako se je spoznal z Martinom in kako
je tega vesel. Ker se je gospa zadovoljno spuščala
v razgovor, jo vpraša Vekoslav, ali se je gospodični
pamet že zvedrila.

91

Gospa ga osuplo pogleda in odgovori, da je bila
Agata vedno zdrave pameti.

„Pa ste mi vendar neko pisemce poslali, da
Agata . ..“

„Jaz Vam nisem nikoli nič pisala. 11

„Potem me je zopet Martin napeljal! O ti po¬
redni človek!“

„Tolažite se,“ odgovori gospa, smeje se; „pored-
nost ga bo kmalo minula. Da enkrat pride od poroke,
izpihala mu bo Agata vse muhe iz glave.“

„Tedaj je Vaša gospodična Martinova nevesta? 11

„Ali tega niste mogli že poprej zapaziti? 11  vpraša
gospa z začudenjem.

„Nekako slep sem bil,“ odgovori Vekoslav; „pa
hvala Bogu, da Agata vzame mojega bratranca! 1 '

Martin in Agata sta prišla od fužine v veselem po¬
govoru. Gospa je ukazala napreči. Tuji gospod in
gospa in Agata sedejo na vozove, Martin in Veko¬
slav pa nocoj tukaj ostaneta. Ko se poslove, pošepeta
Vekoslav Agati na uho: „Tistega pisma Vam ne
odpustim. 11

Agata mu s prstom požuga in reče z beračevim
naglasom: „Vi ste hudoben človek! 11

VII.

Vekoslav in bratranec sta ostala sama na Bi¬
strici in sta se dobro odpočila po dolgem truda-
polnem potovanju. Ko drugo jutro precej pozno oči
odpreta, pravi Martin: „Ljubi moj Vekoslav! Najina
gorska dogodivščina bo predolga, alto dalje potujeva;
vrniva se na Bled k gospema, po katerih mi je že
precej dolg čas. Uživajva še nekaj veselih dni na
Bledu; uživajva zadnje dni bolje od prvih, ker mislim,
da se bova morala kmalu ločiti. 11

Vekoslav je bil teh besed vesel; naveličal se je
gora in kamenja in potreboval je večdanskega po¬
čitka. Kmalu sedeta popotnika na voz in se pripeljeta
po dolgočasni dveurni vožnji do Blejskih toplic. —
Blejska okolica je imela še ravno isti obraz kakor
pred 14 dnevi; samo nekaj nove gospode je prišlo in

92

nekaj stare odšlo. Moram pa reči, da se je ta lepi
kraj Vekoslavu šele zdaj zdel popolnoma lep, ker ga
je gledal z bolj prostimi očmi. Ko se je srce večjidel
iznebilo nekdanjih težav, je mogel prirodne lepote
uživati z vso tisto vernostjo, ki je pred 14 dnevi bila
zatirana.

Samo malo dni je ostala družba v Bledu. Pisal
je namreč Martinu nekdanji šolski tovariš Ambrož,
kdaj bo krčmarica z Voljbenkom poročena, in je lepo
prosil v svojem in krčmarice imenu, naj pride z Veko¬
slavom in če je mogoče tudi z gospema v svate. Mar¬
tinu je bilo to povabilo všeč, ker je že dolgo želel
udeležiti se prave narodne svatovščine. Zato je družba
odhod iz Bleda tako nastavila, da bi utegnili mimo¬
grede svatovščino pogledati.

V prijetnem kratkočasovanju je minil zadnji dan.
Poslovili so se od novih in starih znancev in se
peljali naposled na Marijin otok. Vsi so vlekli za vrv
tistega zvona, ki naredi, da se izpolnijo vse pametne
želje. Vekoslav se zdaj ni zagledal v Agatine oči;
toliko bolj pa se je zagledal Martin in če se ne motim,
zardela je gospodična pri njegovem pogledu.

Mrak je padal na jezero, ko so veslali od cerkve
proti domu. Bil je prijeten večer; veliko ognjev je
gorelo po hribih okoli jezera in Culo se je glasno
petje in vriskanje z bližnjih gorskih travnikov. Hladen
vetrič je majal topli zrak in valčki so šepetali ob
ladji, ki se je mirno zibala proti kraju. Neki otožni
duh je vladal v ladji. Martin proti stari navadi ni
pušil smodk, Vekoslavu je zmanjkalo besedi. Rad bi
bil nekaj zapel s svojim lepim glasom, pa srce je
bilo tesno in ni hotel motiti občne tihote. Gospodična
je gledala na Triglava rdeče obrobljene vrhove in je
s krotkim glasom vprašala: „Kdaj se bomo zopet
vozili po jezeru?"

Gospa in Vekoslav odgovorita: „Prihodnje leto."

Martin pristavi z nekako težko besedo: „Čez ne¬
kaj let, ali pa nikoli več!“

„Ali pa nikoli več . . .“ ponovi z zamolklim gla¬
som Agata ter se obrne proti goram.

93

„Taki so potje človeškega življenja; ločiti se mo¬
ramo od najljubšega,“ izpregovori Vekoslav.

„To ste nekje brali," ga zavrne gospodična draž¬
ljivo; „pa danes ne velja; recite rajši: ,Ločiti se mo¬
ramo od ljubega, da si ohranimo najljubše“‘.

To izpregovorivši, se zopet obrne proti Triglavu.
Zamišljeno je gledala v čarobno žarne vrhove — slovo
je jemala od gora.

„Je-li lepo v Banatu?" vpraša gospa Martina.
„So li tam tudi gore?“

„Ne vem,“ odgovori Martin; „pa lepo je povsod,
kjer ljubezen prebiva."

Gospa se je zadovoljila s tem odgovorom in
zopet je bilo vse tiho.

Kjer se jemlje slovo, tam je vedno nekaj dolgo¬
časnega. Ločitve trenutki niso prijetni in človek si
želi, da hitro mine tak mučni čas.

Ločimo se tedaj tudi mi od Bleda.

*

* X«

Tista brezimna krčma, kjer je Vekoslav prvikrat
videl svojega bratranca, ta je danes vsa v veselju in
raju.

Voljbenk in njegova nevesta sta se pravkar pri¬
peljala iz cerkve. Glasni godci in množica svatov od
blizu in daleč, skoraj pozabljene žlahte moško stopajo
čez prag; vse je veselo, praznično in venčano. Volj¬
benk je rdeč od veselja in prav korenjak. Noge so
vlite v nove modre, umetno pletene nogavice in v
črne hlače iz gamsove kože, ki so precej vroče za
poletni čas. Kamižola iz lepega žameta se ukusno
prijema ravnega telesa in iz vsakega žepa moli lepo
zarobljena rutica; na prsniku je rajda svetlih gum¬
bov, pod vratom je pa debela svilnata ruta, s prstanom
zvezana. Skoraj sem pozabil, da je srajca za vratom
zavihana čez kamižolo. Na umetno razčesanih in za¬
vihanih laseh čepi pisana kapica, ki se samo v cerkvi
raz glavo dene; na kapici pa sedi nizek klobuk s
kratkimi kraji in širokim vencem kupljenih cvetlic.

94

Tako je bil oblečen Voljbenk in ravno tako so
bili oblečeni vsi drugi svatje, samo da so nekateri
namesto modrih nogavic imeli dolge, črne škornjice.

Potrpežljivi bralec! Ne boj se, da bom tudi ne¬
vesto tako natančno popisal. Spomnil sem se, da ji
poprej še imena nisem dal, ker nisem mislil, da se
bo na stare dni možila in da bodo njeno ime čez
dolgih dvajset let zopet s prižnice oznanjevali.

Spela je tedaj njeno gorenjsko ime. Stara je sicer
40 let, pa obraz je prav dobro ohranjen. Kdor jo je
videl, kako živo giblje dolge zlate uhane in štimano
zavito, visoko pečo, je menil, da je dopolnila komaj
trideseto leto.

Svatje so ravno sedeli pri obedu, veliko vina in
jedi je bilo že izginilo. Izvedeni starešina je ravno
v dolgem govoru, ki je bil nekoliko z- otrobi vezan,
vendar prav šaljiv, razlagal visoki pomen današnjega
praznika, ko se pripeljeta dve kočiji pred hišo. V
veselo dvorano stopijo Martin, Vekoslav, stara gospa
in mlada gospodična. Voljbenk je porabil vso pri¬
ljudnost, kakor se je naučil njega dni pri stricu pes¬
niku, in je peljal gospodo v hladno sobo zraven dvo¬
rane k pogrnjeni mizi. Godci so zapiskali, svatje so
vstali, le starešina je bil nevoljen, da svojega govora
ni mogel dovršiti.

Pri gosposki in kmečki mizi je bilo kmalu vse
dobre volje. Urška se je pridno obračala in je na¬
našala, kar je bilo okusnega pripravljeno za gosposka
in kmečka usta. Nevesta Špela je tam pa tam pose¬
dala in povsodi pazila, da je bilo vsega obilno na
mizi. Prav zadovoljnega obraza je bila; najbolj pa jo
je razveselila ljubljanska gospa, ko jo pohvali zavoljo
okusnih jedi. Starešina si je zopet zbral svoje misli
in je iznova začel stari govor; a tudi zdaj ni mogel
do konca govoriti.

V sobo namreč stopi sodnijski služabnik, precej
burkasta glava. Držal se je resnobno, pazno in ostro
je gledal po sobi in sukal je v eni roki palico, v
drugi pa polo napisanega papirja. Ko ne najde, česar
išče, v prvi sobi, stopi v drugo in tam izroči Urški
prineseno pismo.

95

V pismu pa je stalo, da je Urška za polnoletno
izrečena. Urška poda pismo Martinu ter ga prosi z
besedami, v katerih se je čutila hvaležnost in veselje,
naj materi razloži pomen tega pisma in jo pogovori,
da dovoli v njeno zaroko z Ambrožem.

Kmalu sedi krčmarica pri mizi, Martin jo pa
tako nagovori: „Vaša hči je stara dvajset let in menda
je dosti pametna; sodnija jo je tudi spoznala za polno¬
letno. Vaša oblast nad njo je nehala in ona si sme
izbrati za ženina, kogar hoče, kakor ste si ga tudi Vi
danes izbrali."

„To je drugače, gospod; jaz sem se morala možiti;
Urški pa tega še kar nič ni treba," odgovori krčma¬
rica malo nevoljna.

„Ali treba ali ne; z Ambrožem se ljubita in nihče
ju ne more ustaviti; ako hočeta, stopita v zakon."

„Urška je toliko pridna, da se zoper mojo voljo
ne bo možila; pa jaz bi jej tudi ne branila, ako bi
le Ambrož stanovitno službo imel. Pa Bog ve, kdaj
pride do gotovega kruha, in moja hči bo še morebiti
morala stradati. To me skrbi, gospod!"

„Ambrož mi je pravil, da že ima stanovitno
službo," reče vmes Urška.

„Res še nimam trdne službe," pohlevno pristavi
Ambrož; „vendar vsak dan jo pričakujem in zato
sem Urški rekel, da je gotova."

„Ambrož, Ambrož, ti si me nalagal," ga zavrne
Urška. „Dokler nisi stanoviten učitelj, rajši čakam;
saj se mi ne mudi možiti."

„V Ljubljani sem izvedel, da Ambrož kmalu
dobi stalno službo, pa bolje je, da čakata, dokler ni
vse gotovo," nadaljuje Martin.

„Kadar je služba gotova, potem vama ničeser ne
branim," pristavi krčmarica in Voljbenk zraven po¬
trdi: „Jaz vama pa napravim svatovanje tako veselo,
da ga bosta pomnila vse žive dni."

Zdaj pristopi v sobo gospod župnik, starček
častitljivega obraza. Bil je spodobno pozdravljen in
k mizi zraven gospe posajen; molče vzame list iz

96

žepa in ga izroči Ambrožu. Ambrožu se je nasmejalo
lice: potrjen je bil za stalnega učitelja na sedanjem
mestu.

Ambrož in Urška od veselja nista vedela, kaj
početi. Špela in Voljbenk svojih besedi nista mogla
preklicati; tudi Martin je bil vesel, ko je videl svo¬
jega nekdanjega sošolca in otroških iger tovariša tako
srečnega. Obljubil mu je celo, da mu pošlje vsako
leto, dokler ostane učitelj v tej vasi, polovnjak vina
od svoje grajščine. Toda Ambrož mora otroke in ob
nedeljah odraslo mladino učiti lepega petja in sadje-
reje, in sploh biti dober učitelj.

Starejšina, ki je dolgo motanje precej nevoljno
poslušal, je začel v tretjič govoriti. Omenil je tudi za¬
roko mlade Urške; ko je končal svoj dolgi govor, seje
vnelo brezkončno ukanje, turčanje, godenje in piska¬
nje — vse miši so pobegnile iz hiše. Voljbenk je izpil
kozarec, zasukal se na peti in zaklical: „Pred duri
moram stopiti, da si nekoliko oddahnem."

Ko je pred hišnim pragom mogočno stal, je šla
mimo hiše vrsta dolenjskih popotnikov, ki so v po¬
božnem petju romali na Svete Višarje. Voljbenk jih
pazljivo ogleduje. Odkar je popustil vinsko trgovino,
ni več videl dolenjskih obrazov; pa zdelo se mu je,
da bo poznal koga iz družbe. Kar plane od praga k
staremu možu, mu stisne roko in ga potegne iz vrste.

„Ali si ti, Martin?" zakliče Voljbenk.

„Oj, Voljbenk! Ali me še poznaš?" odgovori
osupli Dolenjec. „Koliko let se nisva videla!"

Voljbenk prijatelja ne izpusti iz rok: „Nocoj
ostaneš pri meni, ker ti imam veliko povedati. Od
danes sem tukaj doma, to vse je moje. Stopi v hišo
in videl boš mojo nevesto. Najljubši svat mi boš."

Dolenjcu je bilo ravnokar nekako suho po grlu;
ni “se dal dvakrat prositi, stopil je v sobo k gospodi.
Vljudno pozdravi družbo, a zavzeto zakliče: „Kaj
dela moj sin tukaj ?“

Vekoslav je zardel, ko ga oče ne malo nevoljno
pogleda.

„Moj stric!" vzklikne doktor Martin in poda roko
začudenemu starčku.

97

„Ne zamerite, gospod!" izpregovori počasi stari
Martin; „blešči se mi in nisem Vas zapazil; pa ne,
da bi bili celo — — —“

„Vašega brata sinpristavi mladi doktor in stricu
roko stisne.

„Tedaj bom kar zraven Vas sedel," odgovori stari
Martin. Pa beseda ni bila dokaj srčna. Mož je bil
nekako zmešan; spomnil se je, da z bratom ni naj¬
lepše ravnal, in je pričakoval, da bo stričnik kaj
vprašal, kar bi ne bilo prijetno slišati.

A doktor Martin je bil jako pazen in prijazen;
z nobeno opombico ni žalil svojega strica. Pravil je,
da je njegov rajnki oče o bratu pod Krstnikom vedno
govoril s prav bratovsko ljubeznijo in ga velikokrat
želel videti.

Nato se opravičuje stric nekako takole: „Mi
kmečki ljudje pač mislimo vse po svoje in ne pre¬
udarjamo veliko, kaj se godi zunaj naše vasi. Ko
sem bil vaški župan, sem menil, da sem najmodrejši
človek in vsaj modrejši, ko moj učeni brat, Vaš oče.
Nisem mogel zapopasti, zakaj so ga muhe gnale na
Dunaj. Jezil sem se in vedno mislil, da iz njega
nikdar ne bo kaj prida in da bom moral za njim
toliko plačevati, da mi bodo še dom prodali. Iz na¬
šega kraja pred njim nihče ni šel tako daleč uka
iskat; kako bi bil ravno jaz mogel misliti, da po¬
stane moj brat tako imeniten in bogat gospod! Se¬
veda, iz naše hiše nikoli ni bilo tepcev in neumnežev,
pa kdo bi bil tistikrat to mislil! Škoda, da sva z
bratom bila zavoljo tega vedno nekaj v jezi. Rad bi
mu bil kaj pisal, pa moja roka črta bolje z dre¬
vesom kakor s peresom, drugim pa nisem hotel od¬
krivati, kaj čem bratu sporočiti. Lani sem imel nekaj
več časa in denarja; napotil sem se k bratovemu
gradu, da se z njim spravim, preden umrem; a
umrl je on, Vi ste pa ravno takrat popotovali po
tujih deželah. Tedaj mi Vi odpustite, kar bi bil Vaš
oče gotovo odpustil, ako bi bil vedel, zakaj sem mu
nasprotoval."

To in drugo je govoril stari Martin in se prav
veselo zagledal v svojega bratiča; sina Vekoslava pa

98  —

je bolj po strani pogledoval, dokler ni vedel, kako
je prišel med svate.

,.Sina boste pa pustili na Dunaj ?“ vpraša Martin
kmeta Martina.

„Kaj bo on na Dunaju?“ mož naglo odgovori;
„še v šolo bi ga ne bil poslal, ko bi vedel, da se
bo tako izpridil. Dva iz ene hiše na Dunaj, to kme¬
tijo na kant spravi! V deželi naj ostane, če je za
kaj! Pa pomislite tudi: iz naše stare in poštene hiše
ni bilo še nobenega mašnika; drugi so jih pa imeli,
ki so revnejši od mene. Tudi moja hiša mora dobiti
nekaj časti.“

Družba v oni hiši je bolj in bolj red izgubila;
nekateri so šli plesat na gumno, drugi so se vsaksebe
vsedli in imeli svoje pogovore. Voljbenk je zdaj po¬
polnoma prisedel k gospodi in kmalu je skoraj sam
govoril. Pravil je, kako je nekdaj s starim Krsteni-
kovim tržil, kako je bil prvič snubil svojo sedanjo ne¬
vesto, kako je videl Vekoslava pesmi tuhtati; neka
pesem mu je segla v srce, da se je precej spomnil
vse nekdanje ljubezni in se še tisti večer odpeljal
k svoji ljubi Špeli. Zato je zdravico napil Vekoslavu.

Vekoslav se je zahvalil nekako sramežljivo; ko
je kozarec nagnil, je prosil družbo, naj mu dovoli,
da govori.

Govoril je tedaj: „Neki dobri duh v nas pre¬
biva, da se vsi radujemo. Celo jaz sem vesel, ki sem
pred malo dnevi menil, da zame ni veselja pod
solncem. Zahvaliti se moram zavoljo svoje pre-
membe samo svojemu bratrancu, na katerega me ne
veže samo sorodstvo, temveč čez vse odkritosrčno
in sveto prijateljstvo. Napijem mu tedaj zdravico!
Ker pa v revnem življenju ni dobro, če je človek
sam, dam mu za pajdašico gospodično Agato.
Živela!“

Kozarci so veselo zažvenkljali; kar stopi v sobo
znani berač v svoji velikosti in predrznosti. Ošabno
se je ozrl po družbi, srdito je pogledal starega Mar¬
tina. Vzdigne proti njemu gorjačo in zaničljivo vpraša:
„Poznaš li to palico? Gorje ti, kadar se drugič sre¬
čava !“

7*

S9

Po teh besedah se ošabno obrne proti durim;
pa neki svat iz bližnje sobe priskoči in s krepko
roko pomaga beraču, da je bil kaj hitro zunaj praga.
Pred hišo je še nekaj časa razsajal, se rotil in svatom
zabavljal, potem je šel svojo pot proti gozdu.

Družba v sobi je bila po tem nepričakovanem
primerljaju dokaj razburjena; besedovanje je za¬
ostalo in vsakdo bi rad izvedel, kaj ima ta berač
proti Dolenjcu, ki je tako poštenega obraza,
aijj „Zakaj Vam žuga ta predrzni mož?“ vpraša stara
gospa Martina Krstenikovca.

„To je stara reč,“ odgovori Martin; „veliko je
povedati. Ne znam tako govoriti, da bi bilo kratko¬
časno; znam tako, kakor je res. Voljbenk, zapri
duri, da nas kdo drugi ne sliši."

Stari Martin primakne stol bliže ter jame go¬
voriti. „Ta berač še hoditi ni mogel, ko ga je neka
ciganka k nam prinesla. Ni povedala, odkod in čigav
je; samo to je rekla, da mu je Kilijan ime. Oče so
se usmilili lačnega siromaka in so ga vzredili zraven
mene in mojega brata. Sčasom je postal pastir, potem
je bil več let pri moji hiši konjski hlapec. Kilijan
je bil priden delavec, ni razgrajal niti pijančeval;
bil je pa precej trmast, dolge jeze in ni si dal. rad
ukazovati; zdel se mi je vedno tudi nekoliko po¬
tuhnjen. Dorastel je z menoj vred, vkup sva hodila
na pašo in večkrat me je zlasal ali ob tla vrgel,
ker je bil dokaj močnejši od mene. Rajnki oče so
ga prav radi imeli, tudi on jih je rad slušal; kar
od hiše je hotel iti, ko so umrli in sem postal jaz
gospodar. Poboljšal sem mu službo, da je ostal pri
meni. Bolje je bil plačan kakor drugi hlapci, pa
vendar si ni ničesar prihranil. Ošabnemu fantu je
bilo težko hlapčevati, želel je obogateti in vedno je
stavil v loterijo.

„Drugo leto po očetovi smrti sem se moral ože¬
niti, ker razen sestre Mete nisem imel ženske pri
hiši. Moja žena precej prve dni ni bila zadovoljna
s Kilijanom; ni je poslušal, kakor se gospodinji spo¬
dobi, in vsem je hotel biti drugi gospodar. Večkrat
je bil tedaj zavoljo Kilijana prepir v hiši. V nekem

100

takem prepiru Meta zagovarja Kilijana. To ga je
nekaj izpremenilo; postal je pohleven in prijazen.
Svojo prijaznost pa je izkazoval posebno ubogi Meti.
Ona ga je prav rada videla zraven sebe in večkrat
sta imela tihe pogovore med seboj. — Pravil je Meti,
da je visokega gospoda sin in da bo enkrat dobil
veliko premoženja. Priprosta Meta, ki nikdar ni šla
dalje po svetu kakor do druge fare, je sleparskemu
Kilijanu vse verjela, celo to, da jo bo v zakon vzel.

„Ko sem to zapazil, sem vprašal hlapca, kaj po¬
meni njegovo obnašanje. Naravnost mi je povedal,
da se če z Meto zaročiti. Jeza me zgrabi, ko čujein,
da hoče tak pritepenec, ki še ne vem, ali je prav
krščen ali ne, snubiti županjo hčer. Tudi Meto sem
precej okregal, ker je jokala, da gre Kilijan od nas.
Kilijan se je klatil nekaj dni po bližnjih vaseh in
je večkrat našel priložnost z Meto govoriti. Nato
sem šel v grajščino in sem prosil gospodo, naj od¬
pravijo tega potepina iz naše okolice. Grajščak mi
je bil zmerom dober, ker sem mu bil župan, in v
treh dneh so Kilijana vtaknili med vojaške novake
ter ga odpeljali Bog ve kam. Meta je bila tiha in
žalostna, z nikomur ni hotela govoriti. Zavoljo sa¬
mega Kilijana ji pač ni bilo treba žalovati; a reva
je povila čez malo mesecev hčerko, ki je vsi nismo
bili veseli. To je bila sramota za vso našo rodbino.
Vendar smo prav skrbno vzredili malo Minkico; ni¬
koli ji nismo pravili, kdo je njen oče; tudi njeni
materi nismo zavoljo berača ničesar več oponašali,
ker smo videli, da sama dosti trpi.

„Veliko let smo imeli mir pred Kilijanom, da
smo ga skoraj pozabili. Neki večer smo sedeli ravno
pri jedi, kar stopi naglo v hišo visok mož v brkah
in vojaški opravi. Sam Kilijan je bil. Meti je padla
žlica iz rok, mala Minka pa je zakrila obraz v mate¬
rinem naročju. Kilijan nas prevzetno pozdravi ter
reče, da hoče pogledati svojo hčerko. Jaz mu pa duri
pokažem, s hlapcem skočiva kvišku in kakor bi
trenil, je ležal Kilijan pred pragom. Klatil se je potem
nekaj dni po vasi. Prišel si bil, Voljbenk, ravno tiste
dni k meni po stara vina; sedela sva neki večer

101

blizu polnoči pri dobri kapljici in sva se pomenkovala
o ceni in pridelku, ko si zapazil, da se je za mojim
hlevom posvetilo. Precej planeva iz hiše in zakličeva
na pomoč. Ti si letel netila trapit, jaz pa, ko sem
blizu cul nekaj stopinj, sem letel za njimi. Zatekel
sem človeka na svojem travniku, čeravno je bila
tema; skoraj sem ga zgrabil, pa udari me težka
palica po tilniku, da se zgrudim in omedlim. Poži¬
galec je ušel. — Ogenj ni škode napravil, pa Meta
se je tisto noč tako prestrašila, da potem ni več po¬
stelje zapustila; čez tri dni je umrla. Jaz sem zopet
šel v grajščino in sem gospodu povedal, kar se je
zgodilo. Biriči so Kilijana lovili po vseh krajih; za¬
sačijo ga čez nekaj mesecev in ga vtaknejo v ječo.
Ker se mu pa ni moglo dokazati, da je on zažgal
moj hlev, so ga čez pol leta izpustili. Dolgo nismo
izvedeli, kje se je potem klatil.

„Nekega dne potujem na Gorenjsko k počasnemu
krčmarju denarja terjat. Sreča me mož precej izstra¬
danega obraza; mislil sem, da je kak rokovnjačar
ali berač. Ko se pa v me zakadi in me prime za
vrat, spoznam, da je Kilijan. Noge mu izpodbijem,
oba padeva na tla in on pod mene. Spustil me je
za vrat, jaz sem ga dobro k tlom pritisnil. Tedaj
me je preklinjal in dolžil, da sem kriv vse njegove
nesreče: kriv sem, da je prišel ob poštenje in se ga
ljudje ogibljejo; da sem jaz morilec njegove Mete!
Zarotil se je: ,Izplačal ti bom tvojo hudobo, naj
imam tudi sam ob glavo priti; varuj se, da me več
ne srečaš. Moja hči pa bo imela lepšo doto, nego je
vse tvoje premoženje!'

„Groza me je bilo dalje gledati obdivjanega člo¬
veka. Rekel sem mu, da je v mojih pesteh, pa da
si nad njim nočem skruniti poštenih rok in da je
že inače dosti kaznovan; potem sem odskočil, naprej
stekel in ne več pogledal nazaj. Hudega ni storil ne
on meni, ne jaz njemu; samo moja romarska palica
je na mestu ostala in to zdaj okoli nosi, kakor sem

videl ravnokar.-Močno se je postaral, neznanski

je njegov obraz. Kako bi se ga Minka ustrašila, ako
bi ga kdaj videla, kar Bog ne daj!“

102

„Pa kje neki nabira ta berač doto za svojo
hčerko ?“

„Čuden mož je,“ odgovori Voljbenk; „rad se
klati v naših krajih, pa iz njega ni spraviti nobene
skrivnosti. Vemo, da ima revno hčer na Dolenjskem,
pa kje, nikomur ne pove. Pravi sicer, da zanjo doto
nabira; pa kako, ne vemo. Ljudje sploh govore, da
denar zakopava. 4 '

„Hudobnež je , 44  odgovori stari Martin; „škoda
je zanj, ko bi bil lahko ostal pošten človek. Neza¬
dovoljnost s svojim stanom, ošabnost pa nespametna
ljubezen so človeka preslepile in spravile na tako
nesrečno pot. Bog varuj mojo hišo ! 44

Gospa se je bala ponoči voziti; zato se je jela
k odhodu ravnati. Voljbenk urno prinese najboljšega
vina za šentjanževca in napolni kozarce.

Gospodična Agata, ki je ves čas večjidel tiho
sedela, povzame zdaj besedo: „Dovolite, da nekaj
besed govorim z mladim gospodom Lesnikarjem
vpričo vse družbe. Zavoljo nekaterih blejskih pogo¬
vorov in nekega pisma me vest peče. Odpustite mi
to, gospod Lesnikar ! 44

Vekoslava so te besede pripravile v prijetno za¬
drego; s srčnim glasom odgovori: „Rad, iz srca rad
Vam odpustim, gospodična! Celo zahvalim se Vam
za veliko besed. Tukaj vidim tri srečne pare in sploh
toliko radosti, da je ne morem prenesti. Meni je ne¬
kako milo pri srcu in bolj moram misliti na svojo
tugo kakor na vse vaše veselje. Premišljeval sem
tedaj, ali bom tudi jaz kdaj tako presrčno zadovo¬
ljen. — Srčni glas mi pravi, da bodem; samo po drugi
poti nego do zdaj moram sreče iskati. Prepričali ste
me Vi, gospodična, in moj ljubljeni bratranec, da sem
hodil po napačnih potih; posebno bratranec mi je
pokazal pravo pot, ki pelje k sreči. Po tej poti bodem
enkrat srečen. Ker sem pa zdaj, draga gospodična,
Vaše sreče priča, morate tudi Vi enkrat biti priča
moje sreče in radosti; če hočete, da Vam odpustim,
mi obljubite, da pridete k obhajanju — moje nove
maše ! 44

103

„Ne vem, ali bom mogla priti; morebiti mož ne
bo dovolil," odgovori gospodična z nasmehom.

„Moža pa jaz povabim," izpregovori stari Martin;
„in vsi drugi, kar Vas je tukaj, mi roko dajte, da
pridete na našo novo mašo. Saj morate tudi enkrat
videti, kako se Dolenjec veseli."

Doktor Martin je podal staremu Martinu roko
v lastnem in svoje neveste imenu. Tudi vsi drugi
so obljubili priti, Voljbenk je celo rekel, da bi prišel
i brez povabila.

Stari Martin je objel svojega sina, ki ga je pred
malo trenutki že mislil na potu pogubljenja; od ve¬
selja bi se bil razjokal, ko bi se gospe in Martin ne
bili že na pot ravnali.

Vekoslav bi jih bil rad dalje spremljal, pa oče
ga je udržal, rekoč: „Jutri si iz glave izbiješ po¬
svetne muhe."

Gospoda se je prijazno in vljudno poslovila; ko
so kočije izginile izpred praga, stisne Voljbenk sta¬
remu Martinu roko ter reče: „Zdaj smo sami domači,
zdaj smem enkrat iz vsega grla zavriskati, potem
bova pa poskusila neko kapljico, ki je kakor ne¬
beška medica; a tvoj gospod mora še danes eno
pesmico skovati."

VIII.

Štiri leta so pretekla. Kako lahko se to izreče;
kako težko je pa marsikdo pretrpel vse ure štirih
let! Mnogi je v tej dobi užival tudi sladkih ur, kakor
jih nikdar več ne bode.

Vekoslav se je pretekla štiri leta učil v ljubljan¬
skem semenišču z vso mladeniško vdanostjo in prid¬
nostjo. Navadil se je svoje misli obračati višje ter
v višji stanovitni ljubezni iskati svoj blagor in živ¬
ljenja vodilo. Nekdanje mladeniške sanje brez na¬
mena so izpuhtele, zapustili so ga prazni upi in
dorastel je v moških trdnih sklepih resnoben in
dostojen. Navzet je bil vrednosti svojega svetega
poklica in z vso gorečnostjo se je pripravljal biti
enkrat narodu dober učenik.

104

Marljivo se je učil tudi narodnega jezika in slo¬
vanske zgodovine, ker je bil prepričan, da mu bo
koristila tudi ta vednost v prihodnjem stanu. Dobri
človek ne dela samo to, kar je neobhodno potrebno
in zapovedano, temveč, kolikor more, se peča z vsem,
kar je koristno in kar podpira delovanje za višje
namene omike in svetosti. Vekoslav je menil, da du¬
hoven ni samo dušni, temveč tudi omike pastir med
narodom. Tisto neomejeno zaupanje, ki ga ima narod
do duhovna, mora duhoven narodu s tem povrniti,
da ga ne napeljuje samo v izveličalnih zadevah k
boljšemu, temveč tudi v drugih dobrih in blagih
ozirih, da bo vsak dobri kristjan tudi dober ud dru¬
žine, srenje, naroda in države.

Tako se je v Vekoslavu božja in narodna lju¬
bezen zedinila v enem blagem poklicu. Na krščansko
stališče je postavil tisto pravo domovinsko ljubezen,
ki jo mnogi zanikavajo in mnogi zatirajo, kakor bi
bila veri in bogoljubju nevarna. —

Veliko smo imeli duhovnov v preteklem in se¬
danjem stoletju, ki so že pred nami pravično mislili
o narodni ljubezni. Dolgo časa so duhovni s pismom
in z besedo edini skrbeli za ohranitev našega jezika
in slovstva, za omiko in napredovanje našega pro¬
stega naroda. Moramo jim zato biti toliko bolj hva¬
ležni, ker tega niso storili niti iz dobičkarije niti iz
slavohlepnosti, temveč iz čiste krščanske ljubezni
do svojih bratov, do svojega naroda. Bili so edini
nositelji omike med narodom, ko je grajščak v kmetu
cenil samo tlačana, uradnik podložnika in je meščan
bil preošaben, da bi bil ustrezal „zarob!jenemu“
kmetu. Odtod je prišlo tisto zaupanje in spoštovanje,
ki ga uživa še dandanes duhoven med kmeti, in to
zaupanje tudi ne bode nehalo, dokler bodo duhovni
ostali narodni. Gorje pa narodu, ako bi se kdaj du-
hovstvo vdalo kaki necerkveni, protinarodni politiki!
Nehalo bo zaupanje do duhovnikov in komu bo
potem zaupal neomikani narod ? Postal bo nestano¬
viten, nereden in lahkomiseln in ne bo mu veliko
mar ne za nebesa, ne za pošteni red pozemeljskega
življenja. —

105

Ne zameri, prijazni bralec, da sem se podal v
premišljevanje, ki se tebi morebiti čudno zdi; vrniva
se tedaj v hišo starega Martina pod Krstenikom.

Hiša je ozaljšana, kolikor je le mogoče za staro
poslopje; po trati in dvoru je vse snažno, v kraj je
spravljena vsa nepotrebna nastava in pod kozolcem,
kjer so se druge dni samo vozovi dolgočasili, je zbita
velika dolga miza za goste od bližnjih in daljnih
krajev. Nizka je in mala okenca ima sicer županova
hiša, celo drevje na vrtu jo skoraj zakriva: pa je
poštena, trdna hiša.

Tudi kmečka hiša ima svojo rodovinsko zgodo¬
vino, vrsto dedov in očakov, ki so se v tesnem krogu
kmečkega življenja s krepko roko trudili za hišni
blagor. Nič se ne pozabi, kar se je kdaj dobrega in
koristnega storilo. Tu so v spominu domači dogodki,
veseli in tužni, ki jih drugod komaj omenimo; v
domači hiši se sporočujejo od roda do roda.

Tak domači praznik in spominski dan je bil
danes za Martinovo hišo pod Krstenikom: praznik
nove maše! Ta pa je za kmečko hišo najsvetejši,
najslavnejši spominek.

Dnevu primerne so tudi priprave. Že od pomladi
je redil stari Lesnikar lepega vola, od treh let je
hranil nekaj najboljše kapljice. Pristopila je vsa rod¬
bina od bližnjih in daljnih kolen; ako je bila kaka
razprtija, nehala je; ako je kdo prebival daleč za
gorami, prišel je danes, da vidi veseli dan doma
svojih prednikov. Ponosno in spoštljivo so se ozirali
na svojega mladega duhovna, posebno stare tetke so
se priporočale novomašniku, da se jih kdaj spomni
pri molitvi in pri sveti maši; prikazale so se za ta
dan hranjene šmarne petice in tolarji od davno po¬
zabljenih kraljev in kraljic.

Tudi vaščani so nekako bolj moško stopali in
so spoštljivo govorili o Martinovi sreči in časti. Kar
pomnijo, poštena je bila vedno županova hiša. Edini
madež je v hiši napravil tisti potepin Kilijan; pa
tudi ta madež je danes izbrisan. Meta je davno umrla,
soseska jo je skoraj pozabila.

106

Njena hči, Micika, je pa bila danes izročena
zemlji in pozabljivosti. Kako?

Lepa, vse sreče vredna devica je dorastla dvaj¬
seto leto. Z otročjo gorečnostjo se je veselila pri¬
hodnje nove maše „bratranca“ Vekoslava in ustila
se je, da bo enkrat kot njegova hišna in kuharica
imela prijetno življenje do pozne starosti. Stari Martin
ni ljubil praznih čenčarij; zato enkrat posvari Miciko,
rekoč, da bi se njej spodobilo biti bolj ponižni, ko
ne ve, čigava hči da je; da ona ne bo smela biti z
vencem v roki pri sprevodu njegovega sina, tudi ne
bo med drugimi sorodniki obhajana iz novomaš-
nikovih rok.

Te besede so Miciko zbodle v srce. Nestrpna
radovednost jo je gnala k neki stari ženski, ki vse
ve, kar se je od nekdaj godilo v okolici. Ihte in solzeč
se, jo prosi, naj ji pove, kaj pravzaprav pomenijo
stričeve besede.

Stara vedežkinja ji vse natanko pove, kar mi že
vemo o Minkinem očetu in materi in še več drugega,
kar je Minki bilo bolj bridko, kakor bi bilo nam
zanimivo. Nežna deklica je bila ob vso srečo mladih,
oh vse upanje starih let in zdela se je sama sebi
tako zapuščena in zavržena, da ni drugega želela
kakor umreti, preden vidi neizrečeno veselje domače
hiše. Vedna tiha žalost se je kmalu premenila v po¬
časno smrtno bolezen. Po prvi maši so žalostno za¬
peli zvonovi; a komaj je bil križ zasajen na Minkin
grob, pokali so že možnarji, zvonovi so dajali naj¬
veselejše glasove .in mnogi radovednež je stopil na
tisti novi grob, na katerega danes nihče ni utegnil
poklekniti zavoljo občnega veselja . . .

Ne bom široko opisoval, kako so povabljenci
slovesno v cerkev stopali; kaka gneča je bila v cerkvi
in kaj so zbrani množici z leče povedali bližnji go¬
spod dekan. Le nekoliko naj omenim.

Vekoslav je bil nemalo bled, čeravno mu je mo¬
ralo dokaj gorko biti pod težko dragoceno mašno
obleko, ki mu jo je gospa Agata podarila v spomin
imenitnega dne. Doktor Martin je bil tudi med svati.
Radovedno ga je množica gledala; kajti nosil je na-

107

rodno surko, kakršne v tem kraju dosihdob še ni
bilo videti. Tudi na Voljbenka in njegovo bogato
opravljeno ženo so se ozirale mnoge radovedne oči,
ker nihče ni prav vedel, odkod in zakaj sta prišla
tudi ta dva. Nekateri so se med mašo proti stari na¬
vadi tudi nazaj obračali. Pri orglah so namreč stali
tuji godci lepe oprave in umetnih glasov. Doktor
Martin jih je bil pripeljal s Štajerskega od svojega
grada. Tudi orgle so bile danes bolj urjene in čuti
so dale dokaj prej neznanih glasov; saj je orglal
učitelj Ambrož.

Po dokončanem svetem opravilu se je začelo po¬
svetno praznovanje. Ločili so se svatje v dva kampa.
Gospoda in tujci so se zbrali v župnikovi zgornjici;
za rodbino in za povabljene sosede pa je bila miza
pogrnjena pod Martinovim velikim kozolcem. Drugje
ni bilo prostora za toliko ljudstva. Tu se je razkla¬
dala Martinova obilnost; jedi je bilo pripravljenih
za dvakrat toliko množico in vina je bilo dosti za
celo sosesko. Nihče ni ostal lačen ali žejen; mnogi
sosed ni prej niti pozneje užil toliko dobrega kakor
danes.

Ravno tako je tudi v župnikovi zgornjici vla¬
dala občna radost, posebno med tistimi, ki se niso
videli zadnja štiri leta. Pravili so si svoje dogodbe,
ki so bile vse take, da niso motile splošnega veselja.
Voljbenk, postavim, se ni prav nič izpremenil; vede
se kakor nekdaj in če je danes nekaj bolj moški,
je vzrok temu ta, da sedi med samo gospodo. Pravil
je, kako dobro je gospodaril, kaj je imenitnejšega
poboljšal in kako je krčmi spet pridobil nekdanje
sloveče ime. Mož se je celo spustil v politiko in je
govoril, kak velik sovražnik je vseh tistih, ki se na¬
penjajo, da bi našemu slovenskemu narodu vzeli
slovenstvo. Pravil je, da pridno prebira slovenske
knjige in da tudi med tednom popuha mnogo lul
duhana za slovenskim berilom.

Ambrožu je trdna služba, ki nima silnih opravkov,
skrbna ženica in vino iz prijatelja Martina vino¬
gradov napravilo življenje prav prijetno; bil je jako
zdravega obraza, lepo rejen in videti se je dalo, da

108

si Ambrož z mišljenjem ne beli veliko svoje glave.
Žena Urška celo pravi, da je njen mož postal veliko
bolj pohleven kakor nekdaj, da jo precej rad uboga
in da nima tiste čemernosti kakor mnogi drugi možje.
Pristaviti se še mora, da ima Ambrož vedno precej
strahu pred svojo lepo ženko in da ničesar ne stori,
česar bi prej nje ne vprašal.

Naj še povem, kaka so bila Martinu in Agati
prva zakonska leta. Precej po poroki sta se preselila
v Vojvodino med prebivalce Romane, katerih jezika
nista umela. Agati ni ugajal kraj, Martinu pa vse
drugo ne. Vedno se jima je zdelo, da sta in ostaneta
ondi tujca. Vendar sta tri leta preživela v nižavah
med Donavo in Tiso. Leta 1861. sta se vrnila z dru¬
gimi tujimi uradniki nazaj v domovino. Martin je
videl dosti sveta, skusil je dosti ljudi in službe in
se je podal v samoto na svojo grajščino.

Takrat je zopet enkrat začel veti svobodneji duh
po Avstriji. Martin se je namenil to svobodo pora¬
biti domovini in narodu na korist z besedo in de¬
janjem. Sploh bo živel kot modrijan bolj v deželni
samoti kakor v mestnem hrupu in bolj med ravnimi
prostimi kmeti kakor med tisto gospodo, ki v lepe
besede zavija prazne misli. Le to napačno nagnjenje
je imel, da se je dosledno odtegoval od javnih ob¬
činskih in deželskih poslov in da se je nekako bal
z moško besedo stopiti pred svet in se izpostaviti
javni kritiki. Napačno je bilo to, naj je tako delal
iz bojazni ali pa iz nepravega cenjenja samega sebe.

Ura za uro je bežala in bolj živa in glasna je
postala zabava. Baš so trčili kozarci na zdravje
doktorja Martina, ko nekdo gospodu župniku pove,
da tuj človek umira na pokopališču. Gospod župnik
in stari Martin, ki je te besede tudi čul, naglo sto¬
pita na pokopališče. Med množico radovednih va¬
ščanov najdeta starčka, ki nad davno zakopanim
Marijčkinim grobom zdihuje in z onemoglimi rokami
objemi j e leseni križ in se ne da od njega odtrgati.

Mož je moral od daleč priti, ker je bil močno
prašen; obleka je bila čedna in nova, zraven pa je
ležala stara romarska palica. Martin jo je precej

109

spoznal: bila je tista palica, ki jo je eden njegovih
davnih prednikov prinesel iz svetega mesta Rima;
ta palica je bila od roda do roda vedno spoštovana
in kdor jo je nosil, je menil, da ga na potu ne bo
zadela nobena nesreča. Po tej palici je spoznal umi¬
rajočega Kilijana.

V srce se mu je zasmilil nekdanji sovražnik,
ki zdaj umira na grobu svoje hčere, za katero je
toliko let nabiral doto. Martin mu poda roko in ga
zakliče po imenu. Kilijan težavno odpre oči in se
počasi kvišku ozre. Malo življenja in občutka mu
je bilo brati v očeh; stisne pa Martinu roko in z
vso močjo, ki mu je še oslala, se vzravna, vzame
iz malhe debelo listnico, jo stisne Martinu v roko
ter izpregovori s težkim in tresočim se glasom: „To
daj sinu, da moli zame.“

Izpregovorivši te besede, se zgrudi na grob in
umre. Glava se je križa zadela in rožmarinov venec
je padel s križa na Kilijana, ko je ravno duša je¬
mala slovo od revnega telesa.

Tako je Kilijan mir zadobil. Vse žive dni ni imel
veliko veselih ur. Revež je bil rojen in, da je moral
revež ostati, peklo ga je tako, da se je podal v so¬
vraštvo proti vsej človeški družbi.

Danes, na tako prazničen dan, se je bil namenil
spraviti se s svojim nekdanjim gospodarjem in z
novomašnikom, videti svojo ljubo hčerko in ji izro¬
čiti hranjeno doto. Od daleč je priromal, trud in
vročina ga je skoraj premagala; ko pa izve, da so
mu hčerko ravno danes pokopali, zapustile so ga
vse moči. Le na grob se je še mogel splaziti, da je
tam umrl.

Solze se stopile Martinu v oči, ko je gledal pred
seboj bledega mrliča. Ukazal je ga prenesti v svojo
hišo; vzel je romarsko palico in polno listnico ter
se je podal nazaj med družbo. Palico je postavil v
varen kot, listnico z beračevim premoženjem pa je
izročil novomašniku. Ko je Vekoslav izvedel, odkod
je ta dar, je brez obotavljanja vse izročil gospodu
župniku, da se denarji razdele med ubožce in sirote.

110

Kar je namreč ubožec nabral za zapuščeno siroto,
to naj dobodo tudi ubožci in sirote. —-

Gospodje so bili medtem zapustili zagatne sobe
in so se izprehajali po hladnem vrtu. Prišli so tudi
novomašnikovi sorodniki in drugi povabljeni sosedje
z glasno godbo. Trata pred farno hišo je imela komaj
prostora za toliko veselja vnetih ljudi.

Krstenički Martin je doktorja Martina seznanil
z nekaterimi oddaljenimi sorodniki in soseskinimi
veljaki. Mladi Martin jim je prav dobro ugajal, ker
je prijazno govoril in mu je slovenska beseda prav
gladko tekla. Tega vsega kmetje do tistih dob niso
bili močno navajeni; marsikdo je rekel sam pri sebi:
„Večji ko je gospod, bolj je prijazen in domač.“

Doktor Martin je zbranim kmetom dokaj po¬
vedal s prosto besedo, kar so verjeli in si zapom¬
nili; stricu Martinu pa je dejal: „Vsak naj se drži
svojega stanu; pa kmet in grajščak, duhovnik in
obrtnik, vsi moramo vedeti, da smo drug drugemu
potrebni, drug na drugega vezani. Ne veže nas pa
samo potreba vsakdanjega kruha, temveč še bolj
višja dušna vez: otroci smo enega naroda! Kdor se
drži naroda, ta je časten in srečen; kdor pa odpade
od naroda, ta je podoben kamenu, ki pade z lepega
zida na vozno cesto. “

Roko je stisnil Martin svojemu stricu, kmetje
pa so glasno zaklicali: „Živeli!“

Ne daleč odtod sta stala gospa Agata in Veko¬
slav. Vekoslav je bil ginjen; v misli vtopljen, je malo
govoril. Agata se spomni, kako drugačen je bil v
Bledu pred štirimi leti. Vpraša ga, ali se še kaj spo¬
minja blejskih izprehodov.

Vekoslav se nasmehne, pa resnobno odgovori:
„To so bile sanje; zdaj velja resnica in druga lju¬
bezen."

„In kaj ljubite zdaj ?“

„Boga čez vse in svoj narod kakor sam sebe."

lil

>■



■

'

■

.

■■■■ ' ■ . . ■ ' ■■

”• :  /j . : il!

'

I

ve' . vini”'

,

I! 1



Zlato pa sir.

( 1860 .) *

I.

Visoke gore imajo v sebi čudno moč, da človeka
nekako vlečejo na zračne vrliove, „kjer divja koza
skače in od muh daleč je goved." Tej nasprotna je
pa druga moč, ki človeško truplo rada v pot in trud
spravlja; in tako huda je ta moč, da marsikaterega,
ki mu srce hrepeni po planinskih višavah, ne izpusti
iz soparnih nižav. Jaz sem skusil obojno moč; tebe,
bralec, pa, ako te mika planinsko življenje, bo pri¬
hodnja povest nosila po gorskih višavah, da se ne boš
uznojil ali užejal; da bi se pa samo branja ne naveli¬
čal, ti ne morem obljubiti.

Hipoma te postavim na Grintovljico, planino v
Triglavskem pogorju, kamor sem bil koračil pet dol¬
gih ur na svetega Jerneja dan nedavnega leta, ko
sem se izpremenil v lovca z zelenim klobukom in z
risano dvocevko, namerjaje strah in pomor divjim
kozam, ki jih je stvarnik edino lovskemu veselju
ustvaril.

Solnčni žarki še niso bili prešinili zaspane do¬
linske megle in niso še klicali skrbnih mater k ognji¬
šču in koscev na rosne travnike, ko me star, izveden
lovec postavi na prostorno skalo sredi obširnega
kamnega polja. Kratko mi pove, odkod se bodo pri-
poclile divje koze, kratko se poslovi, opomnivši me (
lovske postave, da ne smem zapustiti odločenega

* „Zlato pa sir.“ Spisal Janez Mencinger. „Slovenski
Glasnik 11  VI. 1860, str. 1 idd.

113

8

kraja, dokler ne slišim resnega roga. Zapustil me je
in ni mi popustil vode in klobas in tudi ne žive stvari,
da bi se ž njo pogovarjal.

V tisti puščavi sem ostal tri ure; tedaj mi ni
manjkalo časa, okrog se ozirati in premišljevati.
Prvo uro sem skale prešteval, pa jih ni bilo moč
sešteti; razredoval sem jih kakor učen naravoslovec
v sisteme po legi in podobi. Ležale so skale okoli
mene, kakor leže še dandanašnji brez mene, velike
in drobne, globoko v tla zasajene in sloneče na kara¬
nem podnožju; druge so oprte, druge visijo, kakor bi
padale, te so mizam podobne, druge so ponosno kvišku
potegnjene, nekaterih pa se oklepajo z redkimi kore¬
ninami stari mršavi macesni, ki se v tem skalovju
vicajo, kakor bi bile dušice rajnkih modrijanov, ki
so vse žive dni v bukvarniških kotih presedeli.

Kolika različnost med skalami — tolika enolič¬
nost in tolik dolgčas v tem skalovju! Smilil sem se
sam sebi, da moram v tej samoti čakati rešenja. Bil
sem kakor v razdejanem mestu; nič se ni gibalo,
noben glas mi ni prišel do ušes; bilo ni sledu moči
in delavnosti človeške, povsod le silovita moč raz¬
diralne prirode. Ravno nad menoj se je kopičil
strmi Stog z umito glavo in globokimi gubami v
obrazu, ki so mu jih izgreble vse skrbi od Adamovih
časov do danes; led in sneg mu pol leta zakrivata
izmite oči in strela mu je že davno vse zelene kodre
posmodila. Jug je jel drviti proti njegovi glavi bele
oblake, on se pa ni priklonil; razparati so se morali
oblaki in jezno so šumeli, kakor v dolini široka po¬
vodenj.

Ko je druga ura tekla, sem se bil že vrlo na¬
veličal skalnega sedeža in ker nisem od nikoder čul
lajanja lovskih psov, sem kljub lovski postavi za¬
pustil skalo in sem šel na bližnji hribček sveta ogle¬
dovat. Na hribček dospevši, se pa dokaj zavzamem.
Našel sem ondi iz kamenja sestavljen ličen sedež,
ki je bil prav umetno z mahom obložen. Sedem na
mehki divan in premišljujem, kdo bi bil nad tem
stolom tratil dolgi čas. Bohinjec ni bil, ker ta časa
ne trati in tako umetnega stola menda tudi sestaviti

114

ne more; tujcu pa ni mar obiskavati ravno ta kraj.
Pravil mi je pa bil neki pošteni mož, da tukaj čarov¬
nice točo delajo; ako se tedaj čarovnice tukaj zbirajo,
so ta stol gotovo svojemu rogatemu poglavarju po¬
stavile.

Naj bo; stol je mehak in tudi jaz sem sedel celo
uro na njem. Komaj pa ude dobro pretegnem, zagle¬
dam štirinajst divjih koz, ki so od Stoga letele ravno
proti meni. Veselje je bilo gledati, kako so preskako¬
vale široke prepade, kako se jim je prožilo prodovje
pod nogami. Vendar si niso nog lomile in niso šan-
tale zavoljo otisk in predrtih parkljev. Privihrala je
čeda v dolinico ravno k tisti skali, na kateri mi je
bil izvedeni lovec ukazal čakati! Zakaj nisem ubo¬
gal, zakaj nisem tam ostal! Debel, lep kozel bi bil
obležal pod mojo kroglico. Tukaj na začaranem stolu
sem pa predaleč od koz. Strelil sem sicer na tolstega
kozla, pa bil je ali kozel predaleč, ali je roka bila
prekriva: zbežali so kozli za strelom, kakor bi jih bi!
veter odnesel; še dlake niso pustili za seboj.

Ko zopet sedem na stol, me je jela vest peči.
Nekaj mi je djalo: „Zakaj nisi ubogal?" Neka] pa,
glas ponižnosti: „Zakaj si dajal na muho najlepšega
kozla? Mar bi bil pomeril drobni stari kozici, ki je
čredo komaj dohajala: zadel bi jo bil!“ Jaz pa sem
zopet puško nabijal in rekel: „Aut kozla sut nihil!“

Moj strel je pa visoko na gori obudil neko črno
piko, da je začela vriskati in prepevati na vse grlo.
Na strmi konti so se zraven črne pike pokazale tudi
nekatere rdeče in bele pike; bile so štirinogate in ena
je tudi zvonec nosila; menda so bile krave. Črni piki
se pa od nasprotne strani oglasi ravno tako močen
in mlad glas. Razlegalo se je vriskanje in petje okoli
po skalovju v mirnem zraku. Življenje se je obudilo
v teh goličavah in utegnilo je v meni obujati sanje
o lepoti pastirskega in hribovskega življenja.

Obžaloval bi bil, da mi usoda ni dovolila pre-
pašati rejenih čed po domačih planinah, v javorjevih
coklah coklati za trmastimi kozli in v zadrgnjenem
rokavu nositi plesnivega kruha in suhih hrušk za
mlade zobe in zdravi želodec; vzdihnil bi bil: „Zakaj

115

8 *

ste me vtaknili v tesne izbe daljnih mest? Zakaj mi
niste pustili uživati snežnico in planinsko prostost ?“
Mnogo bi bil utegnil vprašati in zdihovati — pa na
mahovitem stolu sede, sem gledal globoko v dolino
na Bistriško vas in odtod mi je izmed gostega drevja
nasproti bliščala bela, prijazna hiša, kjer imajo
tako dobro vino in še veliko boljo — vodo. Milo in
otožno sem zrl v daljno dolino; vse želje, vsi vzdili-
ljali so se mi pa strinjali v besedah: „Žejen sem!“
Ta „žejen sem“ —ima pa v gorah silno važen pomen,
posebno ga je imel zame, ker kraj mi je bil neznan.
Kje bližnji lovec stoji, nisem vedel; da bo rog kmalu
zapel, nisem upal; pred časom samo zavoljo žeje
vrniti se k stajam, bi pa ne bilo kar nič po lovsko.
Bolj ko sem o žeji premišljal, bolj ko sem bil žejen in
t  bolj ko sta pastirja prepevala, bolj nejevoljno sem
žejo trpel.

Že me je celo uro trpinčila prozaična žeja, ko
začujem blizu sebe zvonček — zvonček odrešenja
želodčevega. Obrnem se in pred menoj se razpaša
ovčja čreda; zdaj, čez tri ure, zagledam pa tudi zopet
človeški obraz in ta obraz je bil lep, celo dekliški. Sta¬
rost okoli osemnajst let, vitka visoka rast, okrogel
bel obraz brez madeža, gosti črni lasje, črne nedolžne,
skoraj častitljive oči, pa nebohinjska obleka in zlat
prstan na desnici, ki tudi ni pri Bohinjkah v navadi,
res, to me je kar primoralo, da sem dekleta vikal,
vprašaje po studencu hladne vode. Ali se ji je vikanje
prikupilo ali ne: prijazno me je povabila, naj grem
za njo, pri njenem stanu je studenec; pa raje mi bo
dala sladkega mleka; do stanu je pa pol ure hoda.
Pol ure — strašna beseda v gorah, posebno pa žej¬
nemu! Res, v gorah se daljave čudno merijo; kar je
v dolini minuta, je v gorah pol ure — najmanja da¬
ljava! Kadar pa meniš, da si v gorah hodil že celo
uro, in upehan sedeš na škrbinast kamen ter pogledaš
na uro, spoznaš z obupom in grozo, da si hodil ko¬
maj četrtinko ure.

Od mahovitega prestola sem korakal za dekle¬
tom, najprej med skalami, potem skozi grmovje, sto-
paje čez strohljena vejnata debla raznih dreves; pri-

116

šel sem na nesnažno in nemarno drčo, ki se je od
okolice razločevala samo z raznim blatom; take drče
planinci imenujejo steze. Deklica, pota navajena, je
šla prav ročno pred menoj, jaz za njo, kakor sem
mogel, tik za menoj je pa tiščala vsa ovčja čreda.
Ker sem moral ne samo pod noge gledati, ampak
tudi kaj govoriti in včasi brhko voditeljico pogledati,
me je enkrat k tlom potegnilo — in prav ročno mi
je ovca speketala čez hrbet. Ne bil bi verjel, da celo
ovce človeka teptajo, ako za dekletom hodi, ali prav¬
zaprav za dekletom pada ...

Stare knjige popisujejo veselje Kolumbovo, ko je
našel Ameriko. Nepopisljivo je bilo moje veselje, ko
sem zagledal stan svoje voditeljke. Ta stan je bil
vzidan v votlo skalo, da komaj strehe potrebuje; še
bolj pod skalo in močno hladen je pa mlečni hram,
ki sem vanj stopil z neizrečenim veseljem. Dekle
sname s police latvico davnjega mleka, jaz pa, po-
lastivši se plitve snemalnice, poberem dokaj moče
iz latvice, da se je ob krajih dobro poznala mera
moje žeje.

Dobre reči sem že požiral, malokdaj pa tako
slastno kakor v stanu pod skalo. Pa se tudi večkrat,
posebno poleti, v kavarni sede, ko mi postrežna duša
prinese čašico mleka, spominjam s tihim vzdihljajem
obširne latvice iz davnih časov. Potolaživši grlo in že¬
lodec, se ozrem nekoliko tudi po hramu in zagledam
dvoje laških knjig na polici. Brati jih poskusim in
čudila sva se oba. Jaz nisem mogel zapopasti, kako bi
preprosta slovenska planšarica laške bukve brala, njej
se je pa čudno zdelo, da možak v kratkih hlačah in
dolgih škornjih laške črke pozna. Kar vikati me je
začela, postal sem ji „gospod“. Spoznal sem v tem,
da le suknja dela gospoda in da se omika ne spozna
ravno lahko po obrazu. Deklica je jela še bolj pri¬
jetno govoriti; precej časa sem ž njo kramljal in rad
bi bil še nekaj časa ostal pod prijetno skalo. A cul
sem že pred nekoliko časom lovski rog; pot k stajam
pa je bila še dolga.

Pred svislimi na zeleni trati smo lovci imeli zve¬
čer pravi direndaj. Trije gamzi so ležali pred nami.

117

Kozarci vina in žganja so se ponujali okrog goreče
grmade in pili smo v lovsko čast in zdravje, da je
nazadnje ostala sama voda. Ko so se pa izpraznili
petrihi in čutare, sem legel v stran v mehak senen
kup, da bi, zroč na strme gore in drobne zvezde, kar¬
koli premišljeval.

Precej mi zopet pride na misel planšarica, ki
Tassi)- ta, bere in dela sir; mnogo sem o nji premišlje¬
val. Pa prestriže mi take sanje star prijatelj, mož,
da malo takih.

Andrej Čuk ni hodil v šolo, sovraži umetnost,
branje in pisanje, in kadar pisanje v roke dobi, se
skoraj prestraši; kajti vsako pisanje, ki mu je došlo,
ga je opominjalo, da mora nekaj plačati. Drugih sla¬
bih lastnosti pa Čuk nima. Večkrat sem prav po
Lavatersko preiskaval njegov značaj, pa nič zname¬
nitega nisem našel v možu. Obraz ima navaden,
precej brhek, oči brez lepote, podobne žabjim jajcem.
Okoli ust se mu spozna sled nekake zvijačnosti, ki
pa pri Čuku ni lastnost, ampak je posneta le z oče¬
tovega obraza, ker oče je bil prekanjen prepiralec.
Dalj časa sem menil, da Čuk tudi dobrih lastnosti
nima; pa nekaj sem jih vendar zapazil v časa teku
in izpremenu. Prva je, da se Čuk med prijatelji rad
smeje in razgovarja. Vendar, dasiravno je on kmečki,
kmetje niso njegovi prijatelji. Resnobni možje ne
poslušajo radi Čukove modrosti, marveč mu očitajo,
kadar le zine, da nima dovolj prebrisanih možganov.
Čuk pa, svest si svoje modrosti, črti preprosti kmečki
rod in vedno išče družbe med suknjači; zakaj možje
v suknjah mu ne očitajo neumnosti, poslušajo nje¬
gove dolge povesti in se smejejo njegovi pameti, kar
je Čuku močno všeč, posebno, kadar mu blagovolijo
kaj vina plačati. — Ker smo ravno pri vinu, naj ome¬
nim še drugo dobro Čukovo lastnost. Čuk je Slovenec,
pa vendar se je žive dni le enkrat upijanil in takrat
je bil še otrok, ki je s tovariši zaplečeval pri možitvi
rajnke županove Majde. S strastjo pa pije tobak,
večjidel lastni pridelek; ker deklet ne Štirna (tudi
lepa lastnost!), je lula njegova edina in zvesta ljubi¬
ca. Kako sem se mu prikupil, ko sem mu ponudil

118

mehur, da si je nažokal okovano Gorjuško lulico!
Smodk se mu je pa škoda zdelo. Enkrat sem mu po¬
nudil bolj drago smodko; pogledal jo je od vseh
strani, sladko se ji je nasmejal, pa nazaj mi jo je dal,
rekoč: „Sami jo pokadite, meni se je škoda zdi.“ S
temi besedami se mi je Čuk posebno prikupil in tudi
bralec spozna iz njih posnemanja vredno varčnost
našega junaka.

Komaj sva se pa s Čukom nekoliko bolj sprijaz¬
nila, mi je jel razkladati o zlatih in srebrnih rudah
in o čudnih prsteh, ki jih vedno išče po planinskih
kontah, ne da bi jih našel, ker so Benečani vse kote
in jame začarali, odkar so jih naši očaki pregnali iz
bohinjskih hribov. Mnogo zgradb mi je povedal iz sta¬
rih časov, kako so rajnki zalezovali in pretepavali
prekanjene Benečane in jim jemali brente, polne
zlatice. Izpraševal me je tudi bolj po strani, ali sem
bil že v tisti šoli, v kateri se učijo točo delati, ogenj
ustavljati in zemeljski drob gledati; ko mu to potr¬
dim, me je jel na planine vabiti, kjer se tako daleč
vidi, noter na Laško in na morje, kjer je sapa tako
čista in ni obadov in cicmanov, da bi nas pikali
kakor v dolini. —

Ta Čuk je zdaj zraven mene legel v seneni kup.
Nekaj trenutkov me je molče od strani pogledoval,
potem pa mi je zgovorno prigovarjal, naj še jutri
ostanem v gorah, da bova gledala daljne kraje in
iskala rude. Vabil me je bil že zjutraj, a takrat sem
mu odrekel; da sem mu zdaj obljubil ostati, tega je
bila planšarica kriva; kajti upal sem še drugi dan
priti k nji in mikalo me je izvedeti, kako se je laški
naučila.

Povem Čuku tudi, kar sem doživel na lovu.
Mirno me je poslušal; ko mu pa o bukvah in laškem
jeziku spomnim, je glavo žalostno pobesil in dolgo ni
prišla beseda iz njegovih sicer prezgovornih ust. Ko
se mu pa jezik omaje, tako-le izpregovori: „Ljudje
pravijo, da nimam dovolj pameti; pa vem, kaj go¬
vorim, in vem, da prav govorim. Ako bi imel kaj
veljave v srenji, kako bi bilo vse drugače in koliko
bolje! Ko bi vsaj nekaj ljudi bilo bolj prebrisanih!

119

Jaz bi pač marsikateremu oči odprl; pa kadar pri¬
dem v zbor in povzamem besedo kakor kdo drugi,
dvignejo vsi nadme roke in, če pri priči ne umolk¬
nem, me rinejo čez prag. Koliko pametnih misli bi
bil že sprožil! Kolikokrat sem srenjo prosil, naj mi
privoli nekaj denarja in nekaj mož, da bi ž njimi
odprl zlato žilo, že vem kje; in srenja bi bila potem
bogata, kakor je malokatera; pa možje so se mi
smejali. Dokazoval sem tudi, kako potrebno bi bilo,
straže postaviti na prehodiščih iz Laškega, da bi se
nam ne kradla zlatica; pa možje pravijo, da niso
videli Laba v naših gorah. Seveda, Lah je čarovnik,
nevidnega se naredi ali pa se v skalo izpremeni.
Zdaj pa vidite: Lahinja je tukaj celo poletje; letos
bo osledila s tistimi bukvami zlato žilo, drugo po¬
mlad pa pridejo laški tatje in bodo nam oslepljenim
revežem pobrali drago zlato. Mar mislite, da je le
zato semkaj prišla, da bi Bovčanu sirila? In tiste
bukve, kaj so drugega nego čarovniške? Kateri člo¬
vek bi tako daleč nosil bukve samo za kratek čas!
Boste videli, ta laška cafura nama bo še kaj nare¬
dila: jutranji dan nama ne bo srečno potekel! Pa
saj pravim, jaz nisem tega kriv; srenjski možje so
krivi, tiste trde butice! Le škoda, da jih je toliko v
Bohinju."

Na zadnje Čukove besede so debel krohot za¬
gnali lovci, ki so za kupom stoje ves čas Čuka po¬
slušali. Čuk jezen kvišku plane in štrli v lovce, kakor
bi jih hotel vse v prah zdrobiti; pa ker jih je bilo
preveč za en večer, se tiho in pohlevno ukrade na
svisli in, tamkaj se v seno zarivši, tolaži svojo jezo,
medtem ko so lovci okoli kupa in mene na vse viže
ponavljali in razlagali njegovo pridigo.

Ko se naveličajo smeha in razkladanja, se podajo
tudi lovci pod sviselno streho; jaz sem obsedel v ku¬
pu; kajti noč je bila tako mirna in jasna! Zdelo se mi
je, da zvezde veliko svetlejše migljajo, ako jih z
višave gledamo; svit in senca je bila čistejša kakor
v dolini. Gorski vrhovi s toliko različnimi oblikami
in nižje pečine s posameznimi smrekami dajejo do¬
mišljiji toliko podob; celo ponoči se oko ne naveliča

120

gledati skalovja, ki se mu je zdelo podnevi toliko
neprijetno. In zraven sveta tihota: ne slišiš šuma ne
vetrov in rek, ne čuješ petja ptic in glodanja žužkov,
vse je mimo — mrtvo. Le poleno na ognjišču še
poka in plamen se kvišku vzpenja, kakor bi hotel
zvezdam naznaniti, da v teh veličastnih krajih go¬
mazi neka stvar; in tista bora stvar se imenuje
„krona stvarjenja".

To sem premišljeval, kar potegne krotka sapa iz
doline in slišal sem, ko je polnoči bilo na srenjskem
zvonu, in bitna žila Bohinja, veliko kladivo bistriške
fužine, je počasi in debelo tolklo, kakor bi hotelo
zemljo prebiti. — Na vse to sem pa pod luno in roso
zadremal in šele blizu jutra me je mraz opomnil,
naj se skrijem pred luno, kakor so se skrili vrli Nim-
rodoviči, ki se zdaj med seboj prekosujejo v smr¬
čanju in mrmranju.

Že je solnce z jasnega neba skozi sviselne poči
posijalo na moj obraz, ko me Čuk prebudi. V dolini
se je razprostirala gosta megla. Kamor vid nese, se
je videlo samo sivo megleno morje, iz katerega so
moleli redki, z mladim solncem obsijani otoki, ki
so svojo lepoto jasnemu nebu razkazovali.

Krasen pogled, pa žalostna podoba slovenske
zemlje... Ah! slovenska zemlja, koliko megla te še
pokriva! Glej, sem si mislil, koliko soparov, koliko
nesnažnih zrakov je v tej dolini! Kadar si pa ondi,
se ti zdi vse čisto in jasno! Kadar človek na višavo
stopi, tedaj šele razloči, kaj je čisto in jasno; kdor
pa je vedno v dolini, se komaj zaveda, v kako gostem
soparu živi. Slovenci...!

II.

Zeblo me je, pa ognja nisem zapazil; tudi kosila,
na gorah tako potrebnega, nisem mogel ovohati,
čudno se mi je zdelo, da Čuk, ki sicer tako skrbi za
potrebe svojega obilnega trebuha, ravno danes novo
kosilsko postavo vpeljuje. Moje skrbno pregledovanje
vseh sviselnih kotov iz Čuka še besede ni izvleklo;

121

ko pa vzamem iz torbe kruh in klobaso, me blagi
mož prav lepo prosi, naj nekaj časa tešč ostanem.
Bil je četrtek in ker v srpanu ni četrtkovih postov,
me torej Čuk iz lastne oblasti skuša danes ulačniti,
kakor me je včeraj stari lovec užejal! Vzame mi
torbo iz rok, jo vrže čez pleča in s krampom v roki
koraka molče navkreber; jaz sem pa za njim zastonj
dokazoval, kako bi se prileglo želodcu, če bi se mi
privolilo kaj ugrizniti. Bolj ko sem dokazoval, bolj
sem bil lačen. Nisem vedel, ali bi dvomil nad Čukovo
pametjo ali poštenostjo; reči pa moram, da vsaj v
poštenost njegovo sem bil vedno zaupal.

Ko sva dokaj časa korakala in sem čimdalje bolj
čutil potrebo jedi in počitka, se Čuk vendar ustavi.
Sede na trohljen štor in tako izpregovori: „Že davno
sem Vas želel v goro peljati, da bi videli, kako se
ruda koplje, in da bi mi pomagali z dobrim svetom in
drugo rečjo. Vi ste se mnogo učili, jaz sem pa zarob¬
ljen kmet; moram se žuliti in potiti in komaj za vsa¬
ke kvatre prigriznem košček domačega kruha. Obo¬
gateti moram, ako hočem živeti in kaj veljati. Danes
mi pa Vi pomagajte k boljšemu kruhu; saj veste,
da sem prijatelj z Vami, posebno pa z Vašim oče¬
tom. Le nekaj besed boste rekli in oba bova obo¬
gatela. “

Za temi besedami potegne Čuk iz bisage kup
cunj in iz njih razvije stare črne bukve, ki so se jim
na platnicah svetili zmazki vsake bpje. S sveto grozo
in bliščečih oči mi jih poda, pogled v me upiraje.
Odprem knjigo in — kaj čuda! — v rokah imam
staro Ilijado! Kjer sem odprl, začnem glasno brati.
Čuku se veselja zasveti obraz; glas malo izpremenim
in Čuk gleda plašno okoli sebe pod vse kamenje in
grme; ko pa celo roko povzdignem, se mož strese ter
jecljaje prosi, naj jenjam brati.

„Prodaj mi bukve,“ mu rečem.

„Za nobene denarje ne,“ mi odgovori: „raji dam
hišo in zelnik.“

„Ali misliš, da so kaj posebnega?"

„Ne žalite me z norčevanjem kakor drugi; saj
dobro veste, kaj v bukvah stoji in koliko so vredne,"

122

me Čuk zavrne z milo besedo in prosečim pogledom.
Pa vzame mi bukve iz rok, jih varno zavije v nekaj
razcunjenih rut, jih potlači v bisago in nadaljuje:

„Pred veliko leti so rajnki oče peljali planinski
mah v Ljubljano; drag je bil takrat in samo srebro
so zanj potegnili. Ker so bili prvikrat v Ljubljani,
so hodili po trgih in ulicah in so ogledovali grajščine
in ulice; zato so pa tudi potem veliko vedeli o Ljub¬
ljani povedati in so rekli, da je Ljubljana veliko
lepša kakor Radovljica. Ko pridejo zvečer nazaj v
krčmo, prisede k njim neki mož, ki je dalj časa hodil
za njimi. Imel je dolgo črno suknjo, dolgo brado s
posukano dlako, lase dolge, tudi posukane in ni znal
tako lepo slovenski govoriti kakor mi Bohinjci. Oče
so šteli, da je bil mož iz jutrove dežele. Ta mož je
očetu razkladal mnoge reči in toliko čudnega je vedel
od sveta povedati, da bi mu oče ne bili verjeli, ako
bi ne bil prišel tako daleč. Veliko je tudi pravil o
dragih rudah, o škratih, urokih in čarovnicah; prav
pametno je govoril in oče so potrdili vse njegove
besede. Ko mu pa oče povedo, da so Bohinjec, jim
je povedal, da je v Bohinju (ravno pod Triglavom, je
dejal) neizmerno veliko zlata, in močno se je čudil
mož iz jutrove dežele, ko mu oče povejo, da pri nas
nihče ne koplje zlate rude. Nato jim je pa te bukve
pokazal in rekel, da se po njih spozna, kje in kako
globoko zlata ruda leži in kako je bogata, da se ž
njimi tri milje globoko v zemljo vidi, da se ž njimi
zasledijo čarovnice, da se more ž njimi rogati prikli¬
cati in še več drugih reči. Mož je dejal, da gre tja
notri v špansko deželo k pobožnim menihom, pokoro
delat na stare dni. Ker tedaj bukev več ne potrebuje,
jih je prinesel ravno očetu tri dni daleč; kajti pre-
videl je iz bukev, da jih bodo oni ali vsaj njih na¬
sledniki močno potrebovali. Terjal je mož za bukve
trideset cekinov, oče so mu pa zanje dali ravno de¬
vetnajst cekinov, dve petici in pet grošev. Oče bukev
niso znali brati; komur so jih pokazali, nobeden jih
tudi ali brati ni mogel ali jih pa razumel ni. Veliko
jih pa tudi niso kazali ljudem, kakor jim je mož
nasvetoval, češ, da moči ne izgubijo. Zapirala sva jih

123

jaz in rajnki. Še pred malo leti, ko smo na sveti
večer v risu stali, nam jih je nekdo bral; pa hudič
nam ni dvignil zaklada in bukve niso nič koristile.
Eni trdijo, zato ne, ker mož ni prav bral; eni pa
trdijo, da so srenjslti mali zvon zaslišali, ravno ko se
je imel hudič prikazati. Takrat se nam je kaj čudno
godilo. Štirinajst nas je stalo v risu, dolgo smo čakali
in se tresli od mraza in strahu, najbolj se je pa tresel
čevljar Peter, ki je, kakor pravijo, iz risa molel zadnji
del telesa. Kamor pa midva greva, tam ne bova sli¬
šala ne zvona ne petelina; Vi pa, vem, da znate brati,
ker sem Vas že večkrat videl prebirati take črke.“

»Škoda,“ odgovorim nato, „da so bukve skoraj
prestare, ker z leti moč izgubijo, ravno kakor kafra
svoj duh. Hotel sem ravno prej izvedeti, kaj ona
planšarica dela; pa bukve niso ničesar mogle raz-
odeti.“

»Ravno to je najin križ,“ mi Čuk odgovori, ko
je nekaj časa premišljeval, praskaje se za ušesom;
„to je najina nesreča, da ima ona babuza-čarovnica
močneje bukve; kljubovala bo nama celi dan. Ako se
ne postiva, naju utegne celo ureči ali nama še kaj
hujega narediti. Lahinje so hudobne!"

Še nekoliko besed je govoril, nekoliko je vzdiho¬
val, nekoliko pa klel; potem je, oprtavši se z mojo
torbico in s svojo malho, zopet vrlo koračil na strmo
goro. Jaz sem pa imel dovolj časa premišljevati, za¬
kaj se postiva in zakaj me je nekaj dni tako prijazno
vabil na goro, kjer ni muh ne starih bab.

Posvaril sem ga, rekoč: »Andrej, po cerkveni in
cesarski postavi je prepovedano, s takimi bukvami v
čaker hoditi." Pa moža to kar nič ni ganilo.

»Tajil bom,« je dejal, »in nič mi gospodje ne mo¬
rejo; Vi ste se pa gotovo toliko pravice naučili, da
jo boste znali zaviti. Pa saj sva sama; Bog pa, mi¬
slim, Bohinjcev, ki morajo toliko trpeti in delati, ne
sodi tako ostro kakor druge ljudi, ki lože za nebesa
skrbe."

Molčal sem na to in, po robatem kamenju cok-
laje, sem premišljeval, kako lepo bi bilo na zemlji,
ko bi norcev ne imeli. In res, vsi bi bili pošteni in

124

ljubeznivi; kakor v raju bi živeli in Bog sam bi sto¬
pil z nebes in med nami bi prebival, vesele se svojih
otrok. Ne imeli bi vojska in vojakov, ne postav in
mogočnih kraljev; kralj in podložen obenem bi bil
vsakdo sam. Pa kak pomor bi bil, ako bi zdaj ob hipu
vsi nespametni izginili iz življenja! Kako bi se zem¬
lja izpraznila! Zapuščene bi stale palače velikašev
in trava bi rasla na trgih velikih mest. Popotnik pa,
ki bi romal po Sloveniji, bi tu in tam našel možaka,
ki je ostal, pa še ta bi ne bil vesel, ampak bi objoko¬
val izgubo toliko sorodnikov, znancev in prijateljev.

Ne imeli bi več raznih želja, ne imeli bi pesnikov;
gledišč in plesišč bi ne poznali in ako bi jaz s silo
smrti ušel, bi vrlemu Čuku še nagrobnega napisa ne
smel napisati. Da — dober je ta naš svet in ravno
norci ga vedno lepšajo ter pametnim življenje zlaj-
šujejo.

Hvale norcev navzet, sem jel Čuka bolj premiš¬
ljevati in vedno bolj mičen se mi je zdel. Prepričal
sem se, da nad njim mnogo več premorejo nadna¬
ravne neumljive reči kakor zgrabljivi dokazi zdrave
pameti in da se bom moral celi dan postiti, ako torbe
od njega ne odčaram.

Dati mi je moral Čuk črne bukve in spletel je
iz smrekove veje debel, gost roč. Dokazoval sem mu
namreč, da bi bilo dobro, precej na mestu v zemljo
pogledati; zato se pa mora on na tla vleči, zamižati
in rniže nos in oči k tlom moleti skozi smrekov roč;
ne sme se pa premakniti ali oči odpreti, preden ne
berem drugič iz bukev. Ako so bukve kaj vredne, bo *
Čuk tri milje daleč v zemljo videl, kakor sem mu
obljubil. Čuk se vleže, jaz preberem nekaj vrstic,
njegov obraz pa je tičal v smrečju; medtem sem se
pa jaz torbe polastil in usta so se po dolgi poti raz¬
veselila kruha in klobase, kakor tudi požirka viš-
njevca. Z višnjevcem pa nisem imel sreče: zaletel se
mi je prvi požirek in moral sem zakašljati, kar je
Čuku velik strah napravilo. Stresel se je kakor šiba
na vodi. Ko sem se odteščal, sem prebral zopet nekaj
vrstic iz bukev in Čuk se je oddahnil od strahu in
dolgega čakanja.

125

Kar zažene mlad kožar, ki ga poprej nisva za¬
pazila, glasen smeh na vse veselje. Čuk mu zaluči
krepelce pod noge, fant poskoči in steče; a še dolgo
sva cula njegov smeh in prav debelo zabavljanje, ki
je pa samo na Čuka letelo.

Jezen, da ga je frkolin zalezel, in žalosten, da
ni zlatice videl, sede Čuk na robat kamen in jame
razkladati zemeljski drob, kakor ga je mize videl.
Natanko ni videl nobene reči. Zdela se mu je zemlja
nekako črna; pa pred oči so mu prišle tudi druge
barve, kakor višnjeva, zelena, rdeča; toda izginile so
kmalu; včasi mu je pred očmi kar vse mrgolelo in
videl je palčke, hudičke in druge gorske pošasti;
zlatice in srebrnice pa nikjer ni razločil, akoravno
se mu je zdelo, da precej globoko vidi.

Te prikazni sem Čuku tako-le razložil: „Grozno
globoko si videl, celo v tista brezna, v katerih je zem¬
lja razbeljena in raztopljena, kjer rude in kamenja
med sabo plavajo in se penijo kakor valovi na jezeru.
Tiste mnogobrojne pene pa, ki si jih videl, so prej-
kone le malovredne rude, ker dobre na dnu plavajo
raztopljene, kamor nisi več videl. Kvišku silijo le
lahke, prazne pene brez vrednosti, prst in žlindra,
smeti, ki niso vredne, da bi nanje pljunil. Te se
širijo in leskečejo v mnogih bojah; drago, težko zlato
je pa globoko pod njimi. Enaka je tudi vrh zemlje:
malopridni bahači in prepirljivci se šopirijo po vsem
svetu; težak, veljaven mož pa doma sedi za pečjo,
ima čast med ljudmi in stare tolarje pod ključav¬
nico. V trdi skali pa tudi nisi zlate žile zapazil, ker
je zemlja od zunaj in znotraj vsa po enem kopitu
ustvarjena. Vrh zemlje ima tisti Abrahamov zarod,
ki se šteje za naj starejšega, skoraj vse zlato v rokah;
ravnotako se tudi pod zemljo zlato nahaja večjidel
le v starih gorah, v starejših kakor so naši robovi.
Kakor se je vrh zemlje malo zlata v Bohinj zaneslo,
tako tudi ne gre misliti, da bi se zlata žila bila tako
izpozabila, da bi šinila ravno v naše skale. “

Potrdivši resnico te razlage, me vpraša Čuk, kaj
je pomenil tisti kašelj, ki ga je od strahu skoraj oh
vid dejal. Razodel sem mu, da mi je hudi duh naga-

126  —

jal, ki o taki priložnosti rad burke uganja, posebno
če človek ni vajen.

Zdaj sem lože hodil, pa dolgo časa sva še stopala
čez robato kamenje, trohljena bruna in nagajive suhe
veje v žalostni dolinici. Ne bom vam kraja popisoval;
ker izvedeli ste že iz Tušekovega * potopisa, kako je
pust in dolgočasen — n6 potopis — ampak svet pri
Triglavu.

Malo pred poldnem prideva v tisti kraj, ki mi
ga je Čuk bil že davno popisal. Omikan človek bi
ga imenoval romantičnega, veličastnega, gorjanci pa
pravijo vsi prek, da je grd, nemaren. Bila je pro¬
storna globel. Od treh strani so jo mejile visoke, sko¬
raj izpodrezane skale; od spredaj se je v dno prišlo
po strmini, čez debelo razmetano skalovje in zlom¬
ljena macesnova debla, ki so jih bili plazovi pridrvili.
V dnu se čuje votlo šumenje vetrov, ki se na vrhu
še ne čutijo ne; v črni rupi leži umazan sneg, ki
stotine let ni videl rumenega solnca. Mrzlo in grozno
je v ti jami in menim, da bi bilo celo medveda strah,
tu posteljo postiljati. Ni bilo rastline, razen črnega
mahu, ni bilo golazni v jami, le nekega hroščka je
morebiti veter sem zanesel, kakor naju auri sacra
fames in sancta simplicitas.

„Ravno v tej jami,“ izpregovori moj zapeljivec,
„so videli rajnki oče pred osemdesetimi leti hudob¬
nega Laha, ki je hodil po zlatico; na onem-le skočku
so koze pasli. Dolgo je bil Lah v jami in težko breme
je iz nje prinesel. Kaj je v jami delal, niso videli,
ker se niso upali bliže stopiti; zakaj Lahi so hudobni
ljudje in precej ga zabodejo, kdor jim ni po volji.
Meni samemu so oče dogodbo povedali in kraj po¬
kazali."

Pokazal mi je Čuk za snegom široko temno poč,
po kateri se pride k zlatici.

„Za počjo," je dejal, „se odpre globoko brezno;
čeznje je razpeta ozka, na videz trohljena brv iz jekla,
ki se močno maje; nad brvjo visi svetilnica, ki večno

* „Potovanje krog Triglava. 11  Spisal J. Tušek, Slo¬
venski Glasnik" V. 1860, str. 7. Opomba urednika.

127

gori z zelenim plamenom. V breznu na vodi je pa
velika kača, ki z repom maha po vodi, da celo na
brv škropi, kadar človek čeznjo gre. Brv pelje do
stene iz čistega zlata in nastržeš si ga, kolikor moreš.
Pa ves čas moraš na ozki brvi stati in če te omotica
omaga, padeš v brezno zmaju v žrelo. Oče so dejali,
da je tako pisano v starih bukvah, ki so jih imeli pri
Motovilcu na Savici; pa bukve so pogorele pred ka¬
kimi sto leti z Motovilcem vred.“

Tako je Čuk dopovedoval, jaz pa nisem smel
dvomiti nad sporočilom rajnkega Čuka, tudi ne pri¬
staviti, da je oni Lah morebiti v jamo šel le snežnico
pit. Ako bi kaj takega zinil, bi me Čuk bil imenoval
sleparja, sovražnika, ki so me Lahi podkupili, po¬
sebno pa planšarica.

Precej je sedel Čuk na kamenje, da bi izvedel,
ali so tukaj Lahi še kaj zlata popustili. Vtaknil je
glavo v smrečev roč in miže je uprl oči v krtovo
deželo. Kakor okamenel je bil in ko bi bil jaz po¬
skusil, ali kaj čuti paličnega obkladka, vem, da bi
bil mož strahu umrl. Pa nisem mogel poskusiti, ker
nisem mogel dvigniti nobene palice, ki so okoli mene
ležale. Pa kaj bi se norčeval s slepoto in trpljenjem
svojega bližnjega! Nisem ga mogel več gledati in
kmalu mu odberem, naj vstane! Ves prepaden in
žalosten me Čuk milo pogleda. „Kaj tu ni zlata?“ ga
vprašam.

čuk ne zine, ampak samo žalostno odkima.

„Tedaj bom sam v tla pogledal." In jaz pomolim
obraz skozi roč, blebetaje nekaj Homerjevih vrstic, ki
so mi jih v gimnaziji v glavo vtepli.

Čez malo trenutkov se dvignem in, kolikor mo¬
rem, žalostnega obraza razodenem važno preiskavo
tako-le:

Tukaj spodaj je veliko praznega sveta, mnogo
brezen, globokih in širokih, celo jezera so notri in
vode se med njimi pretakajo čez slape in v ozkih
koritih. Zlata in srebra nisem videl in ni ga tri milje
v okolici, samo železo se sledi, akoravno ne mnogo.
Tisto brezno se je zasulo; velika kača je iz gore iz¬
letela in se po svetu klati. Tista brv, akoravno je

128

bila jeklena, se je zlomila od same starosti; saj pre¬
starih reči ne obvaruje pogina vse železo in jeklo.
Zlate stene ni več, utegnili so jo Lahi vso izglodati,
ali pa je nikdar bilo ni. Da so pa rajnki čuk Laha
videli tu notri hoditi, jim je morebiti hudoben čarov¬
nik naredil; saj se zdaj čez osemdeset let hudoba
toliko reči na videz izpremeni, da jih močno drugače
vidimo, nego so v resnici."

Čuk je molčal in molče glavo pobešal; čez dolgo
so se čule žalostne besede: „Tedaj ni zlata tri milje
v okolici! Čemu so mi bukve, čemu sem toliko upal,
čemu sem se ustil, da bom najbogatejši v Bohinju,
da se bom v kočiji v Rim peljal! Tedaj bom ostal
berač brez denarjev, brez časti? Kar pomnimo, smo
pri hiši bili vsi trdni; na pretrge smo delali, pa nikdar
nismo kruha pekli čez trikrat na leto. Kdo je bolj
zlata potreben, kdo bi ga bolje obračal kakor jaz! In
vendar ga ni tri milje v okolici. .. Prekleto zlato!"

In preklinjal je Čuk s hudo besedo zlato in sre¬
bro, bogastvo in bogatine; od pečin se je razlegalo
prekletje kakor krohot narave, jaz sem pa reveža
miloval in mu privoščil vsaj štiri peke na leto!

Na preklinjevanje se je Čuk odteščal, jaz sem
pa odteščanje še bolj temeljito dovršil in snežnico
pokušal; okus mi je pa zlajševalo veselje, da sem
Čuka prepričal, češ, v Triglavu ni zlata, in upanje,
da se bo mož poprijel poštenega dela in zaslužka in
da ne bo več toliko tednov izgubljal z iskanjem zlate
rude. Čudni mož, ki se ga ne primejo dokazi zdrave
pameti, je zdaj prepričan. Toda žalosten in brez
slasti žveči svoj ovsenjak in trdi sir in od časa do
časa zakolne, da je prazno tlako opravljal skoro de¬
set let.

Ko prideva iz globeli, je vršal mrzel veter okolu
naju v ruševju in glasno je bučal v razplačenih
škrbinah belih goličav. Sivi nakopičeni oblaki so se
drvili proti nama, plazili so se med vrhovi in tiščal
jih je vihar proti dolini. Kmalu so se vrhovi zakrili
v bele kope, ki se vedno bolj kopičijo in črnijo; od
časa do časa pa se je že zapazila v njih medla rde¬
čica, kakor svit oddaljene bliskavice, in čudno ne-

129

9

prijetno vršenje v oblaku naju je opominjalo, naj
kakor hitro mogoče pete odnašava.

Čuk se plaho ozira na nebo in napove nevihto,
preden bo pol ure.

III.

„Huda ura pod Triglavom — to bo nekaj novega,“
pravim: „grom in blisk sem vedno rad opazoval."

„Boste ga že potlej opazovali in sodili; pazite, da
Vam ne bo prehud," mi Čuk odgovori, se posmehuje
in mi veleva še hitreje stopati.

Hitela sva proti stanu Lahinje, ker je tam naj-
bližja streha. Vendar se je Čuk obotavljal, me k nji
peljati in moral sem mu dokazovati, da ni ogledu-
hinja, ker nimamo zlata. Ako je pa čarovnica, nama
ne bo škodovala, ker jaz vem take besede in mo¬
litvice, ki so veliko hujše, kakor bi bilo vse njeno
copranje.

Komaj sva krenila na grič, za katerim je Bov¬
čanov stan, so naju že jele redkoma zadevati debele
kaplje; bučanje groma je bilo glasneje in sapa se je
bolj k tlom vlegla. Ko prideva v dolinico, v katere
koncu je čepel Bovčanov stan, zagrmi ravno nad
nama; ploha se ulije, sučejo in klobuštrajo se sivi
oblaki bliže in bliže, veter više macesne in vihra v
bukovih vejah; nama je pa teklo od klobukov in
marsikatera toča me je zadela.

Kar me zgrabi Čuk za ramo, pokaže mi s prstom
pod skalo in zavpije: „Glejte jo čarovnico, kako za¬
dovoljna tam sedi, da nama je to nevihto naredila!
Varujte se, varujte! Jaz ne grem naprej."

Sedela je Lahinja pod votlo skalo, bukvice je
imela v roki in brez strahu in trepeta je gledala v
vijanje in mešanje oblakov. Čuk pa plane v stran
pod visok macesen, izdere nož iz nožnice in ga moli
nad glavo kvišku proti oblakom. Groza me izpreleti,
zgrabim nož, da bi mu ga izpulil iz rok, pa roka je
Čuku kakor okamenela; napol obdivjan je obračal
oči proti Lahinji, obraz je imel ves izpremenjen. Be¬
žim od nevarnega kraja proti stanu. Gosta toča me

130

je udarjala, oglušil me je brezkončni grom, ki je od
gora odmeval kakor neznano, nepretrgano rjovenje.
Od bliska sem pa pred seboj videl vse plavo in
rumeno.

Komaj sto korakov od mene je treščilo v star
macesen, ki je stal kraj visoke pečine; preklalo ga je,
treske so skoraj pred me padle. Vihar pa drevo pre¬
cej zavije in ga telebne čez prepad; deblo in skalovje
se je prevračevalo čez pečino; pa nisem čul poloma,
tako je grmelo. Lahinja naju je kmalu zapazila;
prišla mi je z dežnikom nasproti, a prosil som jo, naj
gre do Čuka, ker sem imel le malo korakov do votle
skale in varnega zavetja.

Bil sem v zavetju; res veličastno je gledati odtod
šviganje strel in medenje oblakov. Pa nisem imel
časa na nebo gledati; moral sem na zemljo. Lahinja
je s težkim, trdnim dežnikom hitela čez sodrgo in
mlako proti sovražniku, ki je nož izdrl in ga nad
seboj držal, da. bi mu ne škodovala. Bal sem se, da
bi zdaj in zdaj strela ne švignila v visoki macesen in
zgrudila moža na vekomaj. Obotavljal se je Čuk ne¬
koliko trenutkov, preden je stopil k planšarici pod
streho. Jedva sta deset stopinj od drevesa, švigne
strela na macesen in ga prekolje.

Čez pol ure se pa vse izpreleti: toča in gromo-
nosni oblaki so se vlekli v dolino, solnce je posijalo
in je nazaj pripeljalo krasen hladen popoldan. Ovce
so hitele izpod stana na vlažno pašo in so strmele
okoli zgodljanega jezerca sredi dolinice, ki ga je
ploha naredila. Čuk se pa napoti k macesnu, ki ga
je strela preklala. Nevoljen je prišel nazaj, pa ne
zato, ker je njega strela tako ostrašila in skoraj
ubila, ampak ker je drevo tako razrušila, da ne bo
za nobeno rabo več.

Medtem sem si pa jaz v stanu pri ognjišču od-
bral priložen prostorček, in ko me Čuk opominja,
naj bi precej odrinila, da prideva pred nočjo v do¬
lino, mu kratko odgovorim, da danes ne grem iz
stanu; če sem se jaz predpoldne za Čuka postil, naj
se on popoldne zame suši. Res ni bil malo premočen.
Čuk je sicer prišel v stan, pa planšarice se je ven-

131

9 *

dar nekoliko bal; bolj boječe je govoril in po strani
je pogledoval lepo sosednjo, ko se je obračal pred
ognjiščem in se paril zdaj na ti, zdaj na oni strani.
Akoravno je Čuk le iz višjih vzrokov imel strah pred
planšarico, mu je vendar tudi to nadležno prišlo, da
je žive dni le malo govoril z dekleti in se jih je
ogibal, ne vem, zakaj. Četudi ni imel nečednega
obraza, ga dekleta niso nikdar ogovorila, razen takrat,
kadar so se hotela ponorčevati z njim ali ga vpra¬
šati, česar Čuk ni mogel ali hotel govoriti.

Postrežna planšarica pristavi lonec žgancev k
plamenu. Čuk jame pripovedovati o včerajšnjem
lovu in današnjem iskanju zlate rude, nekaj po res¬
nici, nekaj je pa tako lagal, da sem se čudil njegovi
pameti

Pa kmalu so se ovce vrnile s popoldanske paše.
Planšarica in Čuk, ki je iz boječnosti postal postrež-
ljiv, vzameta žehtarje in gresta mlest; jaz sem pa v
stanu ostal, da pokladam treske h kipečemu loncu
in grejem svojo premraženo osebo. Prijetno je nekaj
ur prebivati v takem stanu, akoravno je tesen, nizek,
zakajen in neznano samoten; pa Bog me varuj, da
bi se celo poletje tukaj vical. Šest brun, zvezanih
na četrt, čez nja dva šperovca z nizkim slemenom,
ki nosi streho v dve pleni iz klanih smrekovih deska:
to je stan od zunaj. Od znotraj so ob eni steni široke
police za mleko, ob drugi je visok oder, na vrhu ko¬
ritu podoben; v njem je nekoliko sena ali mahu in
pravi se mu — postelja. Ob tretji steni je ognjišče
iz ilovice, po steni gori so pa klini, da se piskri in
cunje obešajo; čez ognjišče sta trama za drva. Duri
v stan so nizke in ozko izsekane iz brun, pa ne drže
do tal in ne do strehe, in veliko vaje je treba, preden
človek ročno hodi skozi nje.

Vse to ogledavši, sem miloval planšarico, da je
v tako ubornem stanu odločena od vseh ljudi, da
večkrat tedni preteko, preden more besedico izpre-
govoriti. Na misel so mi prišli gorski strahovi —t
podlesnjaki, ki človeka v silne skale zapeljujejo;
spomnil sem se peklenskega lova, ki so mi o njem
rajnka teta pravili, kako.se o polnoči vali od Tri-

132

glava, drevje lomi in ruje, in kogar sreča, s seboj
tira do sivega morja. Spomnil sem se današnje ne¬
vihte in burnih noči, ki so še v dolini med ljudmi in
znanci tako strašne in neznanske. Bila mi je planša-
rica ženski Prometej, na naše gore priklenjen, in
zdelo se mi je, da tudi njo grize in kljuje v osrčju;
ker njeno oko bi lahko bilo bolj živo, lica bolj cveteča
in smeh bi dalje imel igrati na ustnicah tako mlade
deklice.

Molzača prineseta žehtarja, polna penečega mle¬
ka; dekle ga vlije v velik lonec, prilije tudi davnje
mleko; pristavi ga k ognju in ga usiri; kmalu se je
mleko začelo gostiti in okus in podobo izpreminjati.
Žmitek, ki se je zgostil vrh lonca, pobereta v torilo,
ki se mu pravi sirišče; žmeta ga, mencata in ocejata
dosti, dolgo, da sem se celo jaz naveličal gledati,
akoravno sem močno potrpežljiv. Čuk se je marljivo
vedel; tako je žel, da se je ogrel v mokri obleki, in
potil se je na rujavem obrazu; pa prepustila mu je
planšarica tudi večje delo. Sladko siratko sta potem
zopet k ognju postavila, da se je' zvara strdila.

Zvezde so že migljale v stan, ovce so polegle, od-
zvončkale in odbeketale, ko se vsedemo k večerji.
Ognjišče je bilo tudi miza. Žganci so bili dobri in
Čuk jih je slastno užival; iz tega sem sodil, da se
planšarice ne boji več tako hudo; morebiti je pa tudi
samega strahu tako jako ručal. O bovških žlicah pa
moram povedati, da so narejene bolj za pretep, nego
za jed; tako so debele in široke.

Po večerji priložimo polena na žerjavico. Plamen
je veselo kvišku švigal in rdečil naše obraze; nam pa
ni bilo mar spanja. Čuk bi se bil rad malo bolj po¬
sušil; planšarici je bilo všeč, da ji dajeva prilož¬
nost, vaditi se govorjenja čez toliko in toliko dni;
jaz pa sem se dobro počutil in na polici slone sedel
ravno planšarici nasproti. Vsak nekaj smo povedali.
Največja pa je bila Čukova zgovornost. Ponovil je
povest današnjega dneva z istimi besedami in lažmi
kakor pred večerjo. Pritaknil je natančen popis vse¬
ga svojega življenja in premoženja. Potemtakem je
Čuk sedemintrideset let star, ni bil nikoli bolan,

133

nikoli pri vojakih in nikoli dalj od Bohinja kakor v
Radovljici zavoljo »becirka«, zavoljo zlata je bil pa
že celo v Vidmu. Ženil se še ni nikoli, pa kadar se
bo ženil, bo bolj gledal na pridnost in denar, kakor
na lepoto in mlada leta. S sestro živi v majhni koči,
ki je pa vendar zidana. Njegova vas je pod goro
Studorom. Ta gora je močno strma, da skoraj na
vas visi, in že davno bi se bila na vas zvrnila, ako
bi ne bila s slamo priklenjena na Triglav; tako mu
je pravil star čevljar. Sestra Čuku opravlja nekaj
polja, tri krave in prase, njega pa slast po zlatici
vedno le po gorah vleče. Tudi zdaj, ko mu je špeku¬
lacija z zlatom izpodletela, se ne bo ločil od gora,
ampak drvaril bo in železno rudo kopal. Pa tudi
druga dobra misel je Čuku v glavo šinila. Oženil
se bo in vzel pridno ženico, ki se zna kaj bolje vesti
kakor kmetice, ki zna za gospodo kuhati in govoriti
laški ali vsaj nemški. Prodal bi kočo, njive in trav¬
nike pod Studorom, pa bi zidal pri Bohinjskem jezeru
gostilnico z nadstropjem za gospodo; napravil bi
ladjo in bi gospodo k Savici prevaževal za dober do¬
biček. Potem je razkladal, koliko gospode pride vsa¬
ko leto v Bohinj, koliko bi utegnili v njegovi krčmi
za pijačo in voznino pustiti, kako radi Bohinjci sami
pijejo, in je menil, da bi hiša v malo letih bila spla-
čana in da bi mu premoženje hitro rastlo, posebno
če bi malo kupčijo združil s krčmarijo.

Dokazoval je planšariei, kako manj težavno in
bolje plačano je delo v Bohinju, kako je kraj lepši od
bovškega, da so ljudje boljši in bolj prijazni. Vprašal
jo je — zraven se je pa bliže nje pomaknil — koliko
je stara in ali je že bila kdaj zaročena. Obljubil ji
je službo dobiti v Bohinju, veliko boljšo, kakor jo
ima v Bovcu, ako o svetem Mihelu zapusti Bovčana.
Planšarica mu je šaljivo odgovarjala, da Čuk ni ve¬
del, kaj in kako; jaz sem pa prihodnjega krčmarja
pri .vodi, ki je zabredel v tolikanj goreče dopovedo¬
vanje, moral opomniti, naj si malo oddahne. Toda
Čuk m umolknil, ampak je začel planšarico prositi,
naj posname njegov zgled in na dolgo in resnično
pove nekatere črtice iz mladega življenja.

Dolgo jo je prosil, pa ker sem ga tudi jaz v proš¬
nji podpiral, je začela pripovedovati, dasi se ji je
videlo, da ne govori rada.

To-le je njena povest:

„Iz Rezije sem. Moj oče so piskre vozili okoli
po svetu z mojimi starejšimi brati in sestrami; dru¬
žina nas je bila sila velika in trdo smo morali delati,
da smo se preživili. Imela sem pa strica, učenega
zdravnika v Vidmu, ki je bil oženjen s prav bogato
gospo. Ker nista imela veliko otrok, vzeli so me stric,
ko sem bila stara ravno dvanajst let, k sebi za last¬
nega otroka. Imela sta me ko naj ljubšo hčer in
učit sta me dala vsega, česar se sploh učijo gosposka
dekleta. Godilo se mi je kakor v nebesih, proti prejš¬
njemu življenju, ko sem po robovju travo žela in
velikokrat tešč težka bremena nosila. Ko sem bila
dve leti pri stricu, mi oče umrjo; stari so že bili in
dolgo so bolehali; mati so pa že pred njimi šli v več¬
nost: na Koroškem so pokopani in nikdar ne bom
videla njih groba. V samostanski šoli sem bila takrat,
ko sem izvedela za očetovo smrt. Namenila sem se
v žalosti v samostanu ostati vse žive dni; pa stric me
niso pustili. Vzamejo me iz samostana, ko sem bila
stara šestnajst let. Pol leta sem bila zopet pri stricu,
ko pride kolera v Videm. Stric so noč in dan hodili
k bolnikom, mnogim so življenje oteli; pa bolezen se
je tudi njih prijela in nanagloma so umrli na nekem
gradu blizu Vidma.

„Bila sem sirota, pa čutila sem, da bodo prišle
še huje nesreče. Prosila sem teto, naj me dado v sa¬
mostan; teta so pa rekli, da morajo stričevo voljo
izpolnjevati. Kmalu pride v hišo več tetinih sorodni¬
kov, ki jih še vseh poznala nisem, dokler so stric
živeli. Pisano so me gledali, posebno črtila me je
tetina sestrična, ki je bila v mojih letih in močno
ošabna. Počasi so se tudi teta izpremenili; grajali so
vsa moja dela, hudo so mi ukazovali in bila sem
zadnja pri hiši. Spoznala sem, da me ne vidijo radi,
pa sramota pred mestom jih je vezala, da so me ob¬
držali pri sebi; vpričo drugih so z menoj ravnali prav
prijazno.

135

»Žalostno sem pri oknu posedala, ni se mi ljubilo
delati, ne živeti; hrepenela sem po samostanu in ob¬
žalovala stričevo smrt. Naši hiši nasproti pa je bila
štacuna nekega zlatarja; zlatar je bil star, skop,
čmeren dedec, njegov edini sin pa mlad, poln čed¬
nosti in ljubeznivosti; rad je k nam zahajal, raji se
je z menoj razgovarjal kakor s tetino sestrično, ki je
imela za seboj drhal priliznjenih častilcev. Mladi
zlatar je poznal lastnosti moje tete, vedel je moje
težave; lepo me je tolažil in ko mi je ljubezen raz¬
odel in me obljubil v zakon vzeti, kadar mu oče
trgovino prepuste, sem bila zopet vesela; ljubila sem
ga in težko sem čakala prihodnje zime.

„Sin je očeta naganjal, naj mu prepusti nekaj
premoženja;.oče je pa od dne do dne odlašal; nazad¬
nje se hoče zopet oženiti. Ravno mene si je bil izbral
stari dedec in zaprosi me pri teti. Teta mu dovolijo;
jaz pa sem se prestrašila, ne morem dopovedati,
kako zelo. Mladi zlatar je jeze škripal, kregal se je
z očetom; oče pa se je zarotil, da ga bo ob dedščino
dejal, ako se utegne količkaj ustavljati; molčal je
sin, ker je poznal očetovo voljo. Jaz sem pa šla k
varuhu, razodela sem mu obljubo mladega zlatarja
in sem ga prosila, naj se zoperstavi tako nepristoj¬
nemu zakonu. Kar mi je pa varuh z dolgim govor¬
jenjem svetoval, je bilo to-le: zame ni boljše mo¬
žitve, kakor je s starim zlatarjem! Mož je bogat,
veliko mi bo pripisal, kmalu bo umrl, jaz pa bom
kot bogata vdova imela visokih ženinov na izbiro.
Na mladega zlatarja se ne smem zanašati, dokler ni
obljube na papirju. Ker mi stric niso nič zapustili, se
ne smem teti in zakonu ustavljati; saj živim od njih
milosti in morejo me, kadar hočejo, v Rezijo nazaj
poslati, ako starca ne vzamem. — Sram bi me bilo
vrniti se v Rezijo, da bi ljudje s prstom name kazali;
zakon se pa s prošnjami ne da več razdreti.

»Pobrala sem tedaj, kar sem imela zlatnine in
biserov, stričeve darove, vsedla sem se na pošto in se
odpeljala ponoči v Gorico. S solzami in z obljubami
večne zvestobe sva se ločila z mladim zlatarjem; naro¬
čila sem mu, naj mi piše v Veliki Tolmin. V Gorici

136

sem prodala bisere in drago zlato uro, ki so mi jo bili
stric darovali na zadnjega godu dan. Na pošti sem
se zapisala na Trst, peljala sem se pa z najetim vo¬
zom v Tolmin, kjer ima sestra štacunico. Namenila
sem se tukaj ostati in boljših časov čakati.

„V Tolmin sem prišla v najhujši zimL Izpre-
memba zraka in hrane, jeza in žalost me vržejo v
hudo bolezen, ki je trpela šest tednov. Zdravnik in
zdravila so mnogo veljala, le malo denarja mi je
ostalo. Medtem mi je pisal zlatarjev sin, kaj se v
Vidmu godi. Teta in varuh sta razkačena, da sem
jima napravila tako sramoto. Stari zlatar ima sina
skoraj zaprtega in vsa pisma, ki do njega prihajajo,
prebira, da bi morebiti izvedel, kje sem jaz. Teta se
pa neki zopet možijo in se utegnejo v kratkem z mo¬
jim varuhom poročiti. Govori- se pa v Vidmu, da me
gosposka išče. — Tako je pisal zlatarjev sin.

„Morala sem iz Tolmina pobegniti, ker bi me pri
sestri gotovo iskali; da bi me pa zasačili in nazaj
pritirali v roke nemile tete in grozovitega starca,
nisem smela niti misliti; saj bi tudi ne prestala
tolike sramote. Prodala sem gosposko obleko; v
kmečki obleki sem potovala po veliki cesti proti
goram in Korotanu, da bi prišla kakor mogoče daleč
od Vidma.

„Dva dni sem hodila, počasi in težavno; bila sem
še slaba od ravno prestane bolezni. Počivala sem
drugi dan popoldne na veliki cesti; opešala sem, noge
me niso več mogle nositi, vasi ni bilo nikjer ugledati
in mislila sem, da bom morala tukaj noči čakati;
kar pridrdra voziček za menoj, na katerem je sedel
mož poštenega in veselega obraza. Ko me vidi tako
bledo in prepadlo, me vzame k sebi na voz, me iz¬
prašuje in, ko mu povem, da iščem službe, me vzame
s sabo; pomladi sem mu bila pastirica, zdaj me je
pa poslal v planino. Dela nimam težkega in skrita
sem pred preganjalci. Tukaj živim uborno, pa zado¬
voljno; v tem skalovju me nič ne žali, nič ne pre¬
ganja. Pogladil se ie spomin prestanih bridkosti;
srce mi je postalo stanovitneje, duh je miren in tako
se mi je priljubila samota v teh pečinah, da se bom

137

težko ločila od ovac in lesenega stanu. Zadovoljna
sem, nadlog se več ne bojim, pa upam in nekaj me
vedno spominja, da se mi bo življenje kmalu zbolj¬
šalo. Seveda, morebiti me pa bodo enkrat našli tukaj
med ovcami v mirnem nepredramljivem spanju."

Komaj je Rezijanka te tihe žalostne besede
izgovorila in glavo v roko nagnila, jo Čuk vpraša,
katerega zlatarja misli, morebiti ga on pozna.

„Staziča na velikem trgu,“ odgovori dekle.

„Ali Staziča, ki ima hišo v tri nadstropja, blizu
cerkve? Koj zraven njega je pa Jud, ki bankovce
menja? Dobro sem poznal starega, pa umrl je o
svetem Jakobu; ni ga škoda, skop, hud mož je bil in
kar zarenčal je nad menoj, kadar sem mu kamna
prinesel."

Zasvetile so se Režij anki oči in roke so se skle¬
nile, kakor bi hotela Boga zahvaliti za konec nadlog.
Vprašuje Čuka, kdaj je Stazič umrl, kaj je s sinom,
in to in ono. Čuk pove, da je zlatar na svetega Ja¬
koba dan končal nanagloma in brez oporoke; vsi
ljudje so tako govorili. Sin, pravijo, je močno bogat
in se bo kmalu oženil; katero bo vzel, nisem izvedel;
nekateri so govorili, da bo jemal neko Goričanko.

Ni izpregovorila Rezijanka na to, obraz je za¬
temnila pobitost, oči so se ji pa globoko premišljevaje
upirale v švigajoči plamen. Pa kaj naj premišlja?
Ali se je mladi zlatar še spominja? Težko, če snubi
Goričanko. Ako pa njegova ljubezen tudi ni ugasnila,
ali jo bo mogel vzeti v zakon, ker je.od doma pobeg¬
nila in se je pol leta vlačila, sam Bog ve kje. Kdo
ve, kaj v Vidmu klepečejo za njo! Zlatar tudi ne
ve, kje bi jo iskal, ona se pa ne more in iz lastnega
tudi ne sme vrniti. — Rezijanka je molče sedla na
ognjišče; plamen je nemirno razsvital njena lica, ki
so ji prebledevala in zardevala.

Pozne ure so se že brale na zvezdah, na gorah
pa se je dan skoraj z dnevom sprijemal, ko greva s
Čukom nad mlečni hram, kjer je bilo dokaj mrve, in
se zarijeva; kajti noč je bila hladna.

138

IV.

Ko sem hotel zamižati, mi jame Čuk tako-le
šepetati na uho:

„Spoznal sem, da bi bila Rezijanka zame prav
pripravna nevesta; ona zna jezike in tudi gosposko
kuhati; že samo zavoljo nje bi krčmo zidal. Tudi
domača opravila zna, še celo sir delati; pa tudi trdna
žena bo in stavim, da nese rjuho sena ravno tako
daleč kakor bodisi katera gorjanka. Kaj de, če je
pregosposko vzrejena; saj sem tudi jaz že imel z
gospodo opraviti in se znam obnašati. Ona je pa že
celo lonce vozila; kaj takega še jaz nisem. V današ¬
njih časih smo si sicer vsi stanovi bolj enaki; kmetje
postanejo visoki gospodje, kralji in velikaši pa pri¬
dejo ob kraljestva in čast; marsikateri tudi na be¬
raško palico, ki je še včeraj berače pretepal pred
svojim gradom. Zjutraj precej bom dekletu razodel
svoje misli in namene in prebito je ona neumna, če
bi pravila, da ni mojih misli.“

Odgovorim mu: „Kako boš krčmo zidal, ko nimaš
denarja, in kak gosposki krčmar boš, neroda, ki si!
Rezijanka pa zate tudi mara kot za lanski sneg! Ni
čuda, da se ti vsi ljudje smejejo. 41

Čuk pa me samozavestno zavrne: „Ne mislite,
da sem brljav; vse sem premislil, kar sem govoril,
tudi vem bolje kakor Vi, kaj je krčmarju treba in
koliko krčma velja. Recite pa, kar hočete, Rezijanka
bo vendar moja in izmislil sem, kako jo bom dobil.
V soboto bom šel v Videm, ker imam nekaj lepih
kamnov nabranih. Te prodam. Ko se vrnem,
bom pa planšarici povedal, da se je mladi Stazič
oženil, ali res ali ne, mi je pač malo mar. To jo bo
ujezilo in sram jo bo vrniti se v Videm. Prišel bo
pa sveti Mihel, ko bo treba nazaj v Bovec k težkemu
jesenskemu delu. Takrat bom stopil k nji in ji rekel:
,Ljuba moja! Videmljan je tebe zapustil, ti pa za¬
pusti Bovčana; pojdi raje v Bohinj, kjer je delo lažje,
zaslužek večji, in če se zastopiva, se znava v kratkem
poročiti.’ Ona bo malo pomislila, pa mi bo roko sti¬
snila in djala: ,Andrej, pa me pelji v Bohinj, pred

139

oltar se bova pa oba.’ Nalagal sem jo pa že zdaj
nekoliko, ko sem rekel, da se bo zlatar precej oženil;
tega nisem nikjer slišal, akoravno sem govoril z
marsikaterim. “

v - ,,Ali te .ni sram lagati? Mari se ti dekle nič ne

smili ?“ ga vprašam.

„Ko bi nalašč lagal, bi bilo seveda grdo. Pa iz
zgolj dobrega namena resnico le malo zavijem. Moj
namen je, Lahinji pripravnega moža dobiti. Ta mož
sem pa sam. Bogati zlatar pač ne bo revne kravarice
v hišo jemal; zato ne škoduje, če pravim, da se je že
oženil; bo vsaj njo poprej žalost minila. Čemu bi se
mi smilila, ako sama pravi, da se ji dobro godi!
Ravno natanko po pravici res ne delam; pa zdaj je
popačen ves svet. Morebiti tudi ona ni nič boljša,
tudi ona se laže in dela in govori, kakor ji bolj prav
pride; saj sem nedavno še mislil, da je čarovnica.' 1
i Za temi besedami me Čuk poprosi, naj zjutraj
Rezijanko nekoliko pripravim na njegov ogovor in
ga pohvalim. Da je bilo besedi konec, sem mu ob¬
ljubil, opomnivši ga, da se sicer ne pečam rad z de¬
kliškimi in zakonskimi zadevami. Zdaj je pa mož
odmolil in sladko zadremal.

Nebo je bilo prevlečeno, krotek dež je šumljal
na deske moje spalnice, mrzel vetrič se je igral z
lasmi in s senom. Iz stanu je pa še migljal plamen
skozi bruna in pokalo je polenje; zdelo se mi je tudi,
da čujem včasi globoke vzdihljaje. Izlila je noč sveti
tihi mir okrog in okrog po strminah in dolinah čez
neskončno naravo, bednemu človeku pa ni mogla
upokojiti nemira in težave.

Ko smo zopet izmencali spanje iz oči in tiščali
premrle hrbte k ognjišču, sem govoril, kakor sem bil
obljubil, o Čukovih zadevah. Zavoljo tega me je Čuk
pustil samega z Rezijanko v stanu. Vzel je žehtar in
je obljubil vse ovce sam pomlesti. Jaz pa sem poto¬
lažil planšarico zastran mladega Staziča, razložil sem
ji vse Čukove namene in tudi to, kako močno se boji
vraž in čarovnic. Morebiti mu moreva toliko zača¬
rati, da pride* zopet k pameti, ali pravzaprav k tisti
pičli merici pameti, ki jo ima, kadar se ga ne prime

140

kaka muha. Čez dva dni se bo pa Čuk v Videm na¬
potil; tedaj mu planšarica utegne kaj naročiti.

K hudim rečem sva obsodila potrpežljivega mob;
zača. Ko stopi Čuk s polnim žehtarjem v stan, plane
Lahinja kvišku, kakor bi se hotela vanj Zakaditi;
resastega pogleda ga pomeri od nog do glave in od
glave do nog. ■ b .j.

Jaz sem se skoraj zasmejal, Čuk je pa postal
močno pohleven; s strahom prime za cedilo, skoraj;
trese se, ko mleko cedi in ga postavlja na polico.! ; !

Zdaj stopi Rezijanka tik pred njega in ga S trdo
besedo tako-le nagovori:

„Čuk, ti nesramni Čuk! Ali se ne bojiš pekla,
da si tak hudobnež? Ali se mene ne bojiš? Veš, kdo
sem? Sinoči sem bila še slaba revna ženica; danes
sem mogočna: zapovedujem vetrovom, ognju in toči;
tebe pa lahko precej v pekel pošljem, ako bi ne imela
nekaj usmiljenja s teboj. Pa za hudobne naklepe in
nesramne laži se moraš pokoriti, ako nočeš, da ti
za vse žive dni škodujem, in če hočeš, da se sprijaz¬
niva; zakaj vedi, moja prijaznost bi utegnila koristiti
tebi in tvoji hiši. Naložim ti pa, da prideš v soboto
k meni, da boš nesel ožemček Videmskemu zlatarju,
lep, a zastrupljen ožemček, po katerem boš spoznal
Stazičevo zvestobo. Če te pa v soboto ne bo k meni,
oslepel boš prihodnji teden.“ m

Čuka so te besede k durim tiščale, tresel se je
reva in vem, da bi bil tudi obledel, ko bi imel obraz
za to pripraven.

Še enkrat mu je planšarica zažugala, naj dela
v svoj blagor, naj pazi, da ne oslepi. Nato smo pa
kosili. Po kosilu se s Čukom napotiva proti dolini.
Planšarica je naju nekaj časa spremljala, izročil
sem ji Čukove črne bukve in ji povedal, kako oblast
imajo čez moža; tako sem se poslovil od nje. .

Dalj časa sva še cokljala po strmih mokrih
stezah, ko Čuk izpregovori, češ, on ne verjame, da
bi tako lepo dekle bilo čarovnica; menda sem ji jaz
ovadil njegove laži in namene. Jaz pa zakričim,
kakor bi bil zaboden: „Primi me!“ Plašno se Čuk ozre
nazaj, jaz pa sem komaj dihal in sem položil roko

141

na tisto stran prsi, na kateri sem imel torbo. „ Glej!“
zakličem, po zraku kazaje, „tam-le tvoje bukve po
zraku lete!“

Čuk ni nič videl, pa verjel je. Celo do doma se
je bal črhniti o Rezijanki; oziral se je, kdaj bodo jele
skale za nama leteti, zapenjal je kamižolo, klobuk
je trdo na glavo pritiskal, da bi tudi njega Režij an-
ka ne udarila, kakor je mene in mu še kaj dražjega
ne vzela nego črne bukve. Jaz sem mu pa razkladal,
kako krotka in pohlevna so sicer dekleta laške krvi,
a kadar jih kdo razžali, so še bolj hudobna in krvi-
željna kakor Lahi. Planšarica je velika čarovnica,
ako celo iz zaklenjene torbe bukve jemlje. Čuka pa
nobena moč ne more rešiti njene jeze in oblasti,
nego edino' njegova pokorščina.

S plaho vestjo in trdno voljo, da hoče v Videm
potovati, je prišel Čuk v dolino. Jaz sem bil dokaj
vesel, da sem zopet na ravnem polju, a še bolj, da
se bo Čuk kmalu rešil norosti, Režijanka pa trp¬
ljenja.

V.

♦

Teden je pretekel. Ležal sem neki popoldan na
Savskem brodu pod hladno vrbino senco in dolgčas
mi je nagajal. Bil sem v vasi edini prebivalec, nisem
videl človeškega obraza skoraj ves dan; z valovi,
oblaki in vrbami se pa ne da zabavati. V brezmisel¬
nem dolgčasu sem gledal v vrtince valov.

Kar me potrka na ramo trda roka; bila je
Čukova.

„Vsedi se k meni, prijatelj, pod vrbovo senco,
kjer nama valovi šumljajo in tiči žvrgolijo, in mi
povej kaj o videmskem romanju in o planinski
čarovnici. “

Čuk sede, pa samo toliko, da mi reče vzeti klo¬
buk in iti na Bistrico. Čakati ne utegneva, po poti
bo pa vse povedal. Kmalu sva bila na cesti proti
Bistrici; hitro sva koračila, Čukova povest se je pa
počasi vlekla.

Glasila se je tako:

- 142

„V soboto zarana," pravi Čuk, „napolnim bisago
s svetlim kamenjem, s pogačo in steklenico. 0 pra¬
vem času pridem v Bovčanov stan, da izpolnim
obljubo in se obvarujem hudega uroka. Planšarica
me je pohvalila, dala mi je čudno kosilo, ki ga še
nikoli poprej nisem jedel; tudi takrat bi ga ne bil,
— bal sem se strupa — ako bi ne bila tudi ona po¬
kusila. Ožemček, ki mi ga je izročila, je bil silno
lep, rumenkast, z rožicami in srčki opisan, po sredi
je pa imel precej širok pas, kakor bi bilo nekaj na¬
pisanega. Zavila ga je v rutico in zažugala mi je,
naj ga nikomur ne pokažem ali pošlatati pustim;
zakaj kmalu bo umrl, kdor ga pošlata. Tudi zlatar
bo kmalu umrl, ako ni ohranil obljubljene zvestobe.
Prav vesel sem bil, ko mi je rekla, da bom za ožem¬
ček bolje plačan kakor za vse kamenje, in če ga
srečno donesem v Videm, bo pozabljena njena jeza
in blagor bo prišel k moji hiši.

„Ukazala mi je naglo odriniti. A ravno, ko sem
za odhod lulo prižigal, pride Bovčan, kakor po na¬
vadi vsako soboto, da odnese sir in prinese moke in
soli. Čakati sem moral, da sva skupaj hodila čez
gore. Marsikaj sva se pogovarjala. On je dekle
močno hvalil, kako je poštena in pridna in kako se
je njegove hiše privadila. Pravil mi je, da jo nje¬
gov sin precej Štirna, odkar je prišla k hiši. Če se
bo tudi zanaprej tako dobro obnašala, jo bo v zakon
vzel; saj ne gleda na veliko doto, ker ima denarja
dovolj.

„Jaz sem pa prišel precej v govorjenje in sem
odsvetoval možu, naj ne jemlje v hišo neveste, ki je
čarovnica. Te besede so Bovčana močno osupnile in
ni mi hotel verjeti; ko sem mu pa resnico dokazal, je
z glavo kimal in je sklenil koj o svetem Mihelu od
hiše spoditi tujo čarovnico.

„Ko pa pridem v Videm in razložim pred zlatar¬
jem pisane kamne, se je smejal in zaporedoma jih
je pometal na ulico; samo en kamen mu je bil všeč;
dal mi je dve dvajsetici zanj. Nekaj sem bil žalo¬
sten, nekaj jezen. Mislil sem, da je hudoben človek
in da mu bo že ožemček kmalu hudobe konec storil.

143

Pomolim mu ga. Zavzet ogleduje novo stvar, obrača
jo z dopadenjem. Pisanje okrog je prebral, polju-
boval je ožemček, veselja je poskakoval, mene je pa
pod pazduho prijel, peljal v zgornjico in me dobro
pogostil. Kar sem vedel, sem moral vse povedati o
njegovi Silviji (ime mi ni nič všeč). Potem pa
naglo spiše pismo, da naj ga Silviji izročim in mi
podari osem cekinov; prav vesel sem se vrnil iz
Vidma.

„Ko sem imel Videm za petami, se mi je zdelo
vse kakor komedija in da so me v Videm poslali na
uro gledat; vendar za toliko cekinov grem na uro
gledat celo v Rim. Gospod se mi je zdel malo ne¬
umen, da tako gori za revno planšarico; tista Silvija
se mi je pa zdela prekanjeno dekle in prav privo¬
ščim jo gospodiču, da ga bo vsaj nekoliko zbrihtala.
Pa meni se ima zahvaliti, da je izvedel zanjo.

„Ko pridem v domače gore in v Bovški stan, Sil¬
vija pismo še bolj poljubuje, kakor je on poljuboval
ožemček; celo solze so ji stopile v oči. V pismu pa
gotovo ni bilo nič žalostnega; kajti tako živo se je
gibala okoli ognjišča, tako me je hvalila in kmalu
bi bila še mene poljubila, kar bi se mi prav neumno
zdelo. V plačilo moje postrežljivosti je vzela uhan
iz ušesa in mi ga je ponudila. Dolgo sem se ga bra¬
nil, pa vzeti sem ga moral; potem sem jo pa prosil,
naj mi ga še v uho vdene.“

Nato mi Čuk odvije culico za culico, papirček za
papirčkom, pokaže mi cekine, in ceniti sem mu jih
moral z uhanom vred.

Vesel tolike vrednosti Čuk nadaljuje: „Veselje
nad gorskim življenjem me ni moglo doma držati.
Vzel sem pa zdaj namesto krampa in rovnice sekiro
in cepin, da bom, ker na zlatico ni več upanja, drva
pripravljal za oglje in macesne sekal za doge pri
kadeh. Boljše in lažje delo je to. Sekal sem pa na
poti med Bovcem in onim stanom; gnala me je
radovednost, ali bo prišel zlatar po Silvijo. In res,
davi zgodaj ga je Bovčan pripeljal. Roko sem podal
gospodu im spremljal sem ga do stana. Za ognji¬
ščem je planšarica sedela, oči je z rokami zakrivala

144 '

in jokala je. Zlatar pa k nji stopi, jo dvigne in tako
lepo sta se objela, da se je meni samemu milo
storilo."

Pri teh besedah sva bila na Bistrici; prva hiša
je pa krčma in tamkaj nad vodo v orehovi senci
sedita dva gospoda in dve gospe. Komaj sem spo¬
znal preoblečeno planšarico. Obličje je nežno in
šaljivo gledajo oči, ki so pred kratkim solzele. Roke,
ki so včeraj sir mencale, so tako drobne in krotke;
ponižna obleka, ki se je je včeraj ovčja dlaka držala,
se je umaknila svilnati halji in obširni krinolini.
Tudi njena govorica se mi je zdela izpremenjena, z
očmi je igrala in priklanjala se je, kakor vedna,
prava gospodična.

Gospa teta, ki so se čez Ljubljano pripeljali z
drugim možem, Silvinim varuhom, so gospodično
jako zadovoljno pogledovali in radi kaj popravljali
na njeni obleki. Tudi gospod varuh so prav radi na
Silvijo obračali poglede; menda jim je celo bolj uga¬
jala kakor njihova soproga. Mladi Stazič je bil
pravi mož lepega obraza, ves mož, ki se človeku zdi
obenem ljubezniv in spoštljiv. Govorilo se je veliko,
prisrčno in veselo. Tudi smeha je bilo dovolj. Po¬
sebno Čuk nam je dokaj smeha prizadel, največ pa
gospe, ki so se tako sladko smejali. Smilil se mi je
že tovariš s planin.

Kar vstane gospodična, poda Čuku njegove črne
bukve in ga vpraša brez smeha: „Ali verjameš, da
sem čarovnica?"

Čuk: „Zdaj ne več."

„Ali še misliš, da so Lahi hudobni in tatje va¬
šega zlata?"

„Tudi ne več."

„Ali verjameš, da so sploh čarovnice, ki bi le
drugim škodovale, sebi pa koristite ne mogle?"

„Mislim, da jih ni."

Nato pa jaz Čuka vprašam: „Ali misliš, da bi
se jaz toliko s knjigami ukvarjal, ako bi znal toliko
čarati, kolikor sem pred teboj poskušal?"

Čuk je odkimal. „Pa bukve, te stare bukve."
Čuk počasi in dvomljivo izgovori, „imajo vendar

145

10

čaralno moč; saj se jih še molj, voda in ogenj ne
prime, kakor je mož trdil, ki jih je očetu prodal.*'
Stegnil sem roko po knjigi, zapalil sem žveplen-
ko in knjiga je jela goreti. Ljudje, ki so mimo ho¬
dili, so debelo gledali. Prišli so mimo tudi moja mati,
ostro so me pogledali in posvarili. Jaz sem pa dejal:
„Mati! Kar sem storil, sem storil z dobrim name¬
nom in iz ljubezni do bližnjega. Čuk mi bo hvaležen.**
Bukve so zgorele. Vetrič je odnesel črn pepel
na vrt in v vodo, odpihal je tudi Čukove muke in
norčije. Skesano gledaje v ostale platnice čislanih
bukev, je zakričal: „Tudi te bukve so sleparija!**
Videmljanom, posebno mlademu ženinu, se je
mudilo. Napregli so in poslovili smo se na večne
čase.

Vsebina II. zvezka.

Stran

Bore mladost . 1 40

Skušnjave in izkušnje.41 112

Zlato pa sir.113—146

Kazalo. 147

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA