








DE,-JANEZ MENCINGER:

IZBRANI SPISI

IZDALA „MATICA SLOVENSKA".

UREDIL

DS; JOS. TOMINŠEK.

III. ZVEZEK.

POVESTI, SATIRE, ČLANKI.

LJUBLJANA 1922.

NATISNILA ..LJUDSKA TISKARNA" V MARIBORU.

42x41

O'?) o(1)50fc

PREDGOVOR.

Izdaji Mencingerjevih izbranih spisov usoda ni
bila naklonjena: prvi zvezek*) ni mogel iziti k pi¬
sateljevi sedemdesetletnici (1908.), kakor je bilo na¬
menjeno, ampak ga je »Slovenska Matica « izdala
šele leta 1911. Ta zvezek je dr. Mencinger še doži¬
vel, a prihodnje leto, dne 12. aprila 1912, je za vselej
zatisnil svoje trudne oči. Drugi zvezek**) je prišel
na svetlo leta 1913.

Nadaljno izdajo so preprečili nastopni burni časi
z bližajočo se svetovno vojsko;  »Slovenski Matici
je bilo zabranjeno vsako delovanje.

Po vojski je vzklilo vsestransko novo življenje,
nastale pa so tudi hude, idejne in gmotne, krize. Naša
» Matica « je pričela iznova vršiti prosvetne obvezno¬
sti, tiste, ki si jih je bila začrtala že prej, ali take, ki
jih ji je nalagala nova doba z novimi zahtevami in
potrebami. Močni razmah slovenstva in osamosvoje-
nje slovenskega knjištva z ustanovitvijo vseučilišča
v Ljubljani, ter zbujena narodna samozavest, je iz¬
zvala novo zanimanje za naše pisatelje; občinstvo
iili je hotelo spoznati, da jih kot svoje, kot sestavne
dele našega slovstva more pokazati i svetu.

Spomnili smo se izmed najboljših tudi dr. Men¬
cingerja; slovstvena zgodovina ga je res vedno hva-

*)  V njem so natisnjene povesti: »Jerica«,  » Vetrogončič «,
»Človek toliko velja, kar plača.«

**) V njem so povesti: »Bore mladost «, » Skušnjave in iz¬
kušnje«,  » Zlato pa sir«.

3

1 *

lila, a poznali so ga malo.  »Slovenska Matica « je v
početku l. 1920 sklenila nadaljevati izdajo dr. Men¬
cingerjevih spisov. Potekala pa je bas desetletnica
njegove smrti, kar so vstali in nastopili njegovi ožji
rojaki, Bohinjci, z lepim načrtom, da mu posvetijo
spominsko ploščo, ki se vzida  v njegovi rojstni hiši
na Brodu št. 20.

Za isto leto, ko se odkrije spominska plošča, pa
je  »Slovenska Matica « izvršila izdajo tretjega zvez¬
ka  »Izbranih spisov« dr. Janeza Mencingerja. Plošča
se je slavnostno odkrila  v nedeljo, dne 9. julija 1922;
tretji zvezek pa dobijo Slovenci zdaj  v roke.

Po načinu ureditve mora ta zvezek  v splošnem
zaradi enotnosti biti v soglasju s prvima dvema.
Naša izdaja je namenjena širšemu, čitajočemu ob¬
činstvu, ki naj dobi priliko, da iz luštnega, z nepo¬
srednim čitanjem iznova spoznava Mencingerja,  v
širših slojih znanega izvečine le po imenu, domala
neznanega pa po njegovih starejših spisih. Študij¬
skim svrhani izdaja ni bila namenjena; ta namen
sploh ni bil v Matičinem načrtu za izdajo zbirke slo¬
venskih pisateljev; mogla pa je in more biti pripo¬
moček i za študije vsaj  v toliko, da nudi za vsebinsko
in zgradbeno presojo raziskovalcu  v priročni skupni
zbirki spise, ki bi jih sicer bilo treba šele iskati po
— v naših neurejenih knjižniških razmerah  — ne
vedno lahko pristopnih časopisih in knjigah.

Zopet čitajo naj torej Slovenci svojega Mencin¬
gerja, ki je ves zasidran le v slovenstvu, pravimo
zasidran, ker je svojo pisateljsko ladjo trdno in z
močnimi verigami pripenjal  v globini domačnosti in
narodnosti. Čitajmo, čitajte ga!

Da je bralčevo čitanje nemoteno, se je  v naši
izdaji Mencingerjev jezik z vso opreznostjo prikro¬
jil po današnjih posebnostih; skrbno pa se je gledalo,
da se ne zabriše prav poseben Mencingerjev slog,
in malodane nedotaknjeno je ostalo njegovo izrazo¬
slovje, ki je dragocen plod, vestno nabran med na¬
rodom; saj je bil Mencinger vse svoje življenje  v

4

najtesnejšem stiku z našim najpristnejšim narodnim
življem, ki ga je imel stotero prilik, pa tudi izreden
dar, opazovati ostro in do dna.

Obseg in način jezikovne prikrojitve se ne da po
kakih občeveljavnih pravilih uzakoniti; odvisen je,
ne morda toliko od Okusa, s čimer bi se postopek
mogel napram kakim očitkom opravičiti, ampak od
še težje merljivega čuta; kakor v slutnji se je treba
vprašati:  »Kako bi se Mencinger na tem mestu, ki
ga je zapisal pred šestdesetimi..., pred štiridesetimi
leti, izrazil danes?« Ni ga, ki bi na to vprašanje mo¬
gel odgovoriti z zavestjo, da je pravo zadel; ni ga,
ki bi si upal zadovoljiti vsakega presojevalca in  v
vsakem oziru. Dosegel pa je namen, če  »čitajoče ob¬
činstvo« te nanovo izdane spise bere, ne da bi ga je¬
zikovne nenavadnosti šiloma spominjale na starejši
izvor. Uspeh se bi smel imenovati celo odličen, ako
finočutni bralci vzlic prenovljeni obliki vidijo ali vsaj
čutijo posebnosti pisateljevega izraževanja, ki jih je
urejevalec skušal očuvati.

Znanstveni raziskovalec pa bo seveda prej ko
slej moral poseči po izvirniku; saj se do prave, ta-
kozvane  » diplomatične«, znanstvene izdaje naših pi¬
sateljev pretekle in polpretekle dobe še nismo po¬
vzpeli, dasi se smemo ponašati z lepimi začetki
(Pintar, Prijatelj, Žigon, Grafenauer. .). Obširno ne¬
obdelano polje še čaka tu delavcev z našega vse¬
učilišča in bodoče naše  — akademije.  »Matica Slo¬
venska« pa  — vsaj zazdaj  — obdeluje in obdeluj
svojo njivico blizu vozdr in svoj vrtič ob cesti.

❖

'i' «{*

V ta zvezek smo uvrstili Mencingerjeve spise
različnega značaja. Pripovedna spisa:  » Zgubljeni,
pa spet najdeni sin « in  »Mešana gospoda«, nam ka¬
žeta Mencingerja  — pripovednika na začetku in na
koncu njegovega razvoja; prvi spis (natisnjen leta
1860) je,  v svoji suhi poučnosti in naivni zasnovi
brez vseh zapletljajev, izmed vseh Mencingerjevih
najbolj začetniški in se le s svojo konkretno snovjo
in zaradi krepkega jezika dviga nad povprečnost

5

tedanjega ipripovedništva.  » Mešana gospoda« pa,
časovno zadnji pravi Mencingerjev pripovedni spis,
objavljen dvajset let pozneje (1881), je zasnovan z
dokaj umetno tehniko, ustvarja napetosti in skuša
dejanje razvijati iz značaja nastopajočih oseb ter iz
sodobnih razmer; uprizoritev pa se oživlja z dialo¬
gom, ki ga prvi spis (» Zgubljeni . . .«) skoraj ne
pozna, dasi se vidi tudi  v » Mešani gospodi«, da pi¬
satelju bolj prija umovanje, resno ali šaljivo, ali tudi
nagovor, bolj nego razgovor.

Tretji spis je »Cmokavzar in Ušperna«; oblika
mu je sicer pripovedna, ker pa ima i po obliki i vse¬
bini izključni namen zabavljice, ga štejemo med sa¬
tire, kajpada  v modernem, ne  v staroklasičnem po¬
menu te besede.  — Na prvi pogled očitna zabavljica
je prihodnji spis: »Vodnikov „Vršac”, potlej pa še
nekaj.«  — Po svojem bistvu sta oba spisa parodiji.

Kot zadnji spis smo sprejeli  v ta zvezek enega
izmed Mencingerjevih člankov, najznačilnejšega:
»Kmet in narodnost«. Kak resen mislec je bil dr. Men¬
cinger tedaj (1866), niti trideset let star!

Opustili pa smo ponatis članka  » Ajdovski gra¬
deč« (Lj.  Zvon, 1883), ki je pač važen, ker je pisa¬
telj ž njim Slovence poučil, da  » Ajdovski Gradec «
— kot grič  — ni Prešernova pesniška izmišljotina,
ampak je s tem imenom še dandanašnji znan v Bo¬
hinju; v svojih sklepih pa članek ni več aktualen.*)

Takisto nismo sprejeli  v naš zvezek Mencin¬
gerjevega članka  »Potovanje in premišljevanje ne¬
kega bankovca«, kojega prvi del je natisnjen  v »Slo¬
venskem Glasniku«, 1860, VI. zvezek, str. 78 — 82,
drugi del s skrajšanim naslovom  »Črtice iz bankov-
čevega življenja « v istem  » Glasniku « 1861, VII.  zve¬
zek, str. 17 — 18, 21 —22. Zasledujoč potovanje ne¬
kega bankovca, ki roma iz roke v roko, iz žepa  v
žep, razmotriva Mencinger osobito socialna vpra¬
šanja, govori o pomenu denarja, o človeški omiki in
njenem razmerju do denarja, o ošabnosti bogatih

*) Prim. dr. Jos. Tominšek,  »Ajdovski Gradec «, Dom in
Srci 1911. Tudi v ponatisu.

6

narodov napram ubožnim Slovencem in vpleta vmes
svoja opazovanja o krajih in ljudeh. Vendar se vidi
že iz načina, kako se je spis objavil, da mu Men¬
cinger ni posvetil posebne pažnje. Značilen pa je za
pisateljevo posebnost: premotrivati težka vprašanja
v prikupnem okviru in s pomočjo slučajnega zuna¬
njega sredstva.  — V tem članku vidimo  v povojih
tisto metodo pisateljske tehnike, ki je prav Mencin¬
gerjeva pisateljska posebnost in se je do dovršenosti
razvila  v njegovi najzrelejši dobi, v  » Abadonu « in
v »Moji hoji na Triglav«..

» Abadon. Bajka za starce « in klasična »Moja
hoja na Triglav« sta namenjena za četrti in peti zve¬
zek naše izdaje Mencingerjevih izbranih spisov;
skupaj z zadnjim zvezkom ali pa zase kot šesti zve¬
zek, bi se izdal celotni pregled dr. Mencingerjevega
življenja in pisateljevanja.

❖ *

Ker se ob Mencingerjevih spisih uresničuje la¬
tinski pregovor  » habent sua fata libelli«:  » knjige
imajo svojo  — čudno  —. usodo«, ne smemo, ne za¬
upajoč bodočnosti, zamuditi sedanje prilike, da bi,
čeprav v najskromnejši obliki, ne završili podatkov
o našem pisatelju po današnjem stanju dejstev.

Nasloniti se moremo na resničen,  v notranjem
pomenu in zunanjem oziru važen, da, odločilen po¬
vod, na uvodoma zabeleženo odkritje spominske
plošče, vzidane  v rojstno hišo (dne 9. julija 1922).

To odkritje je osvežilo spomin na Mencingerja;
pisali so o njem vsi slovenski listi in spomnili so se
ga tudi večji hrvatski in srbski listi. Omenimo  te:
»Slovenski Narod«, ki je dne 9. julija 1922, torej baš
na dan otvoritve, v podlistku objavil  v obliki pesmi
pismo  » Mojim slavilcem «, ki ga piše dr. Janez Men¬
cinger  — iz onega sveta,  » iz Elizija «; v naslombi
na to pesem je prineslo »Jutro« dne 16. julija infor¬
mativen člančič o pisateljevem življenju in delovanju;
» Slovenec « in  » Jugoslavija « poročata dne 12. julija
točno in toplo o poteku in pomenu slavnosti. Po¬
drobnosti te slavnosti so zabeležili dnevni kronisti;

7

v trajnem spominu pa se naj ohrani smotreni, ve¬
liki trud slavnostnega odboru, osobito njega tajnika
Alfonza Mencingerja ter blagajnika Fr. Mavriča s
predsednikom Ivanom Rozmanom;  v mični cerkvi
podružnici sv. Magdalene na Brodu je bral mašo
za pokojnikovo dušo njegov prijatelj in tolažitelj,
častitljivi monsignor Tomo Zupan, na koru so peli
zvonko jasnih grl domači šolski otroci pod vodstvom
nadučitelja Frana Silvestra;  v cerkvici in okoli nje
pestra množica domačinov in daljnih gostov v
mehki, tihi zamišljenosti in zavestni ali nezavestni po¬
božnosti; ganljiv in veličasten je bil prizor pred roj¬
stno hišo, močno, izborno oskrbovano, snažno
zgradbo v prav bohinjskem slogu, s širokim kritim
hodnikom ob eni steni, pred hišo pa zbran  — lahko
se reče  — ves Bohinj in v zastopstvih vsa kultura
Slovenije, in  v najbližjem objemu hiše člani slav¬
ljenčeve obitelji in sorodniki; sin dr. Janko Mencin¬
ger govori zbranim slavilcem spominske besede
očetu, a nečak, sedanji hišni gospodar Janez Men¬
cinger prevzame  v varstvo spominsko ploščo, ki se
med pokanjem topičev odkrije: da bo varstvo
krepko, to verjamemo korenjaškemu Bohinjcu! Na¬
pis na marmornati spominski plošči pa izpričuje:
»V tej hiši se je rodil dne 26. marca 1838 dr. Janez
Mencinger, pisatelj, buditelj slovenskega naroda in
glasnik Bohinja .«

*

Glavni govor pri slavnosti je bil poverjen piscu
teh vrst, kot uredniku Matičine izdaje Mencinger¬
jevih spisov. Ker je vsa govorniška oprema morala
biti  .umerjena po slavnostnem položaju ter po na¬
mišljeni dovzetnosti večine udeležnikov, oboje pa
se je moglo do razvidnosti prepoznati ob slavnost¬
nem trenutku samem, zato je govornik na oder pri¬
nesel s seboj v spominu le trdne podatke o Mencin¬
gerjevem življenju in delovanju ter uspehe študija
njegovih spisov, a je za živi govor pod dojmom ne¬
popisnega prizora —  v sredi med tem budnim ljud¬
stvom in  v divni prirodni panorami, za seboj Tri-

8

glav, pred seboj Črno Prst, na desni okrožje Bohinj¬
skega jezera s Savico, na levi  v bližnji dalji temno-
gozdno ozračje za Ajdovskim Gradcem  — s srcem
izbiral iz umstvene zaloge snov, ki se je skladala z
nečutno a slutno harmonijo tega solnčnega dneva,
in je skušal svojim mislim dati obliko, vredno veli¬
kega pisatelja i odlične družbe, in umljivo tudi bo¬
hinjskemu samotnemu pastirju, ki je ta dan stal pod
spominsko ploščo velikemu sorojaku.

Ko je izgovorjena zadnja beseda, izzveni govor
za vselej, razen v kolikor je udaril na prej mirne
strune  v srcih poslušalcev in  v kolikor doni v njih
dalje. Govor položimo k preteklim dejstvom.

Zapišimo pa podatke, ki so tvorili temelj govo¬
ru, zapišimo zato, ker ne vemo, kakšna bo usoda
izdaje Mencingerjevih spisov  — liabent sua fata li-
belli, smo zgoraj rekli  — in je treba popraviti kri¬
vico, da naše občinstvo našega pisatelja vse preveč
le po imenu pozna. Podatki bodo zabeleženi le v ob¬
liki načrtu, ogrodja; podrobna izvršitev je odložena
za bodočnost.

❖

* *

Osnutek Mencingerjevega življenja in slov¬
stvenega delovanja.

Mencingerjeva rojstna vas Brod leži nekako  v
sredi gorenjega Bohinja, dobre pol ure od Bohinjske
Bistrice proti zapadli, na levem bregu Save pod gri-
čevitim predgorjem Rudnice (946 m); čez lesen
most nas pripelje tja dobra vozna cesta, ki se pri
vasi  » Savica « odcepi od glavne bohinjske ceste. Lič¬
na cerkev podružnica, z belim stolpom, je vidna da¬
leč po Bohinju. Bohinjske vasi so sploh stare; stare
naseljence ima ta skrita dolina, staroslovenske
grobove je odkril Valter Šmid*), priseljevali pa so
se tudi tujci (Laški Rovt, Nemški Rovt) in so se po
krvi združili z domačini; tako je nastal krepak,
zdrav, prav poseben bohinjski rod, srednje postave,
krepkega trupa, temnih las, močne brade, počasnih

*) Carniola I. 1908, str. 17—44.

9

pa odločnih kretenj, samostojen, pa tudi samosvoj.
Starih poslopij vidimo še mnogo, močnih, na široko
zgrajenih, nekako vlastelinsko ponosnih. V taki hiši,
na Broda št. 20, se je 26. marca 1838. rodil Janez
Mencinger.

V domači šoli in  v rojstni hiši je dobival prve
nauke, doma se mu je vcepila prva vzgoja, ki po
njegovem mnenju ostane edino veljavna. Učil se je
vse svoje življenje, a ostala mu je ljubezniva skrom¬
nost pravega veščaka; še leta 1897 (»Moja hoja na
Triglav«, str. 98) se šali: čas bi bil, da ga pamet
sreča, ko  »ima 60 let in plešasto glavo«. Kristalno
čista njegova nravnost je  — če sklepilmo po njego¬
vih trditvah iz istega leta  — tudi le učinek domače
vzgoje; saj pravi:  »Novorojenec ne prinese na svet
nič drugega nego nagon sebeohrane . . . Nravstve¬
no se vzgoji nekaj v cerkvi nekaj pri starših...; v
šolo prinese malodane vse za življenje potrebne
nravstvene resnice . . . Moralnih resnic ni mnogo in
vse se dado izvesti iz nauka: »Ljubi Boga čez vse
in svojega bližnjega ko sam sebe.« (»Moja hoja ... «
145). O slabi domači vzgoji pa dostavlja: »Šola bi
bila sama čudodelnica, ako popravi vse napake in
nedostatke domače vzgoje.« (»Moja hoja...« 144 K

Dobra je bila domača vzgoja Mencingerjeva in
posebno bistrost je kazal mladi Janez. Daši v Bohi¬
nju niso preveč spoštovali študiranih mož, >škri-
cev«, in dasi so Bohinjci  — kakor Mencinger sam  v
poznejših letih  — po izkušnjah kazali na množico
» izprijenih dijakov« in so samozavestno poudarjali:
» Res je, da ne strada kruha, kdor se je naučil krave
pasti« (»Moja hoja ..« 128), so vendar  v jeseni L 1849
vpisali Janeza  v prvi gimnazijski razred  v Lju¬
bljani. Izborno je študiral Janezek in mašni k bi se¬
veda naj bil,  » škof more postati Kranjec, zakaj bi ne
bil Bohinjec ?«

Sprejet je bil Mencinger  v Alojzijevišče in je
tam ostal do petega razreda; v tem razredu je iz¬
stopil. Zakaj? Na njemu lasten resno-šaljiv način
pripoveduje, da mu je njegova bivša bohinjska sošol¬
ka Minica odkrila nesposobnost za duhovniški stan,,

10

ker njenega petja ni znal spremljati in. mu je jezno-
naivno zabrusila  v obraz:  » Oj štor ti štorasti! Kako
me bo sram, ko boš novo mašo pel, pa peti ne znaš!«
(»Moja hoja...« 19). In Janez ni pel nove maše  —
kajpada iz drugih globljih vzrokov nego zaradi pe¬
tja  — ampak je l. 1857, ko je maturo prestal z odli¬
ko, šel na Dunaj  v visoke šole; študiral je tam naj¬
prej klasično jezikoslovje, potem pravoslovje. Dovr-
šivši pravoslovne študije z doktoratom, je vstopil
kot koncipijent  v pisarno dr. Razlaga  v Brežicah, je
proti koncu l. 1871 otvoril lastno odvetniško pisarno
v Kranju in se je ž njo l. 1882 preselil  v Krško, svoj
drugi dom.

V Krškem je živel, delal, preudarjal, se še izo-
brazoval celih 30 let. Mehkega srca do revežev, svo¬
jim klientom nele pravdni zastopnik, ampak sveto¬
valec, si  v dolgih letih svojega odvetništva ni nabral
velikih posvetnih zakladov; dne 8. maja 1902 piše
svojemu prijatelju dr. Pavlu Turnerju: »Moje gmot¬
ne razmere niso takšne, da bi smel izpreči in se po¬
dati v  » zasluženi « pokoj. Pokoja nisem še prislužil.«
— Ali se nam ne užali, ko čitamo to besedo  » prislu¬
žil « štirinšestdesetletnega, povsod slavljenega mo¬
ža?

V Krškem je tudi pričakal smrt, pričakal  — pra¬
vimo; ni ga presenetila, s herojskim moštvom, s pre¬
tresljivo zavestjo, iz globine duše se je pripravljal
dve leti na prihod vsezmagovalke. Ko je dopolnil 72.
leto. dne 26. marca 1910, je pisal svojemu nekaj,
manj ko dve leti mlajšemu prijatelju, mons. Tomi
Zupanu za dušne pripomočke pri pripravi na smrt;
češ, došel je čas za to! Dokler junaki tako umirajo,
kakor Mencinger, po mehkem, toplem spominskem
članku mons. T. Zupana*), dotlej še ni človeštvo
zagazilo  v zlobo, gnilobo, praznoto ... Do dne dve
leti pred smrtjo, 12. aprila 1910, je napravil opo¬
roko, zajedno z lastnim grobnim napisom, ki mu po
originalnosti in globoki resnosti, poleg nežnega diha
šegavosti, ne vemo enakega  v povestnici. Ta mož se

*) V Dom in Sveta, 1912, str.  227  i. sl.

11

smrti ni bal in se je zavedal, kaj pomeni eno člo¬
veško življenje  v neskončni večnosti! Ta nagrobni
napis se glasi:

»Tukaj vstajenja čaka

DR. JANEZ MENCINGER

advokat.

Svojega življenja pravdo je začel
26 . 3 . 1838
in nedovršeno končal
12 . 4 . 1912 .

Bodi mu sodba milostljiva.«

Datum 12. 4. 1912 so vstavili po smrti na na¬
grobni spomenik.

*

Ob Savi so torej bile vse Mencingerjeve živ-
Ijenske postojanke; tako ga je vsaj ona trajno ve¬
zala na rodni Bohinj''), kamor mn je srce koprnelo,
zavestno in nezavestno, do konca njegovih dni. Pri-
jetno-otožni, romantični občutki ga prevzemajo, si¬
cer tako modrega presojevalca sebe in ljudi, kaclar
se zamisli  v svoj Bohinj. V spomin na lepe počitnice,
ki jih je l. 1860. kot mladenič v najlepšem cvetu pre¬
živel na bohinjskem domu, je kot šestdesetletnik
zapisal odpovedne besede:  »Zdi se mi, da mi je bil
Bohinj najprijetnejši kotiček vse zemlje, kar sem je
videl dotedaj in dozdaj.« (»Moja hoja ...« 12). In ko
je do dna prepoznal svet in njegove prevare, si za¬
želi  v tihih uricah nazaj  v domačo pristnost in pri-
pr ost ost:  »V teh blaženih dolinah, v tem raju, obkro¬
ženem in obvarovanem z visokimi gorami, bi mi bil
odmerjen očetni dom in jaz bi bil na njem najsvo¬
bodnejši gospod: kmet, dd, tisti kmet, ki ga ne u-

*) Tudi Sava nerada zapušča Bohinj:  » . . . slovenska
Sava, ki med širokim prodovjem beži iz svoie domovine, pa
se vije, ustavlja in nazaj obrača, kakor bi še enkrat želela
videti lepe pokrajine svoje zibeli .« (»Skušnjave ...« str. 60).

kloni, ne zlomi nobena sila  — ker črpa novo moč iz
matere zemlje  — ... In zclaj! . . . Vzemi slovo od
ocetnega doma za vse žive dni in romaj v križem-
svet, iskat si sreče in novega doma, ako ga bo doseči
možno! In novi dom, ali ne bo hiša truda in skrbi,
dočim je bil očetni dom hiša nekaljene radosti in
milih spominov?« (»Moja hoja . .  .« 23).

Tako zvest Bohinjec je bil in je ostal Mencin¬
ger do zadnjega! In mi? In Vi, ki ste tudi morali za¬
pustiti svoj dom, ali ki nimate doma? . . .

Kakor iz Bohinja je Mencinger tudi presojal
ljudi, človeštvo, ves svet, in sicer s stališča bohinj¬
skega kmeta, najprej pravega kmeta, ki pozna in
prizna le svoj Bohinj, a potem in poglavitno s sta¬
lišča svetovno naobraženega kmeta, kakor je bil
Mencinger. Da! Dr. Mencinger je bil in je ostal
pravi kmet z izrazitimi njegovimi lastnostmi, kajpa¬
da  v zunanji obliki visokoizobraženca; kar pove,
preudarja, uči, očita, vse je prirodno, neprisiljeno,
preudarno, iz življenja zajeto; odkrito, na videz tu-_
di grobo, pa prepričevalno; stvarno in resno, pa tudi
šaljivo in zbadljivo, a ne žaljivo in zabavijivo. Vsaka
beseda izvira iz resnične izkušnje in trdega prepri¬
čanja; trezno in trajno premišljevanje in opazova¬
nje izključuje prenagljene sodbe; zato: kar se po¬
ve, to drži! . . .

Kmetova vernost, globoko ukoreninjena, je o-
stala nerazdružna z njegovim značajem, kakor jo
je smatral za nerazdružno z bistvom kmetovega
življenja. Resno nas uči in kara (»Moja  hoja na Tri-
glav « 140):  » Naši gorjanci bi obupali brez te vere (da
sreča in nesreča pride od Boga); zatorej jim je ne
smemo jemati . . . Vi,  v visokih šolah razsvetljeni
omikanci, se radi pobahate, da ste se vzpeli nad tes¬
no obzorje kmetov in tistih, ki živimo med kmeti.. ;
zato pa nimate tistega blaženega miru in pokoja, ki
ga kmetu podaja vdanost  v božjo voljo.«

Kmet je pa tudi rad vesel in Mencinger je sam,
kakor malokdo, umel pravo šaljivost in je izborno
pogodil smešno stran življenja in mišljenja; nič mu
ni bilo bolj zoprno kakor zakrknjenost ali sveto-

13

bežno, prazno sanjarstvo, tudi  v obliki pobožnja¬
štva.  — Naposled: kakor je cenil kmetove dobre last¬
nosti, tako se njegovemu bistremu očesu ni izmak¬
nila nobena slaba stran kmetskega mišljenja, čustvo¬
vanja, delovanja. Odločno in brez ovinkov je nasto¬
pil v takih slučajih kot glasnik olikancev, naglašu-
joč, da znanje in olika ne uničuje in ne ovira kmetu
sposobnosti in poštenosti, ampak je neizogibno po¬
trebna za borbo proti zaostalosti in pretečemu
propadanju. Zato je povedal kmetom  v obraz: »Lo¬
tite se obdelovanja svojih možgani « (»Moja hoja .. .«
151) potem bo tudi poljedelstvo napredovalo in:
» Otresite se predsodka, da človek, ki je učenejši od
vas, ne more umeti kmetijstva .« (Istotam 152).

Tako je učil in se učil, izhajajoč iz kmetstva in
zahajajoč vanje, z iskreno sigurnostjo izkušenca, z
idealizmom moške dobe, ki je  »sličen pravemu mor¬
ju, katero nosi brodove, z jeklom okovane «, a ne z
meglenim mladeniškim idealizmom, ki vodi le  v
morje megla. (»Moja hoja...«, 90). Učil pa ni ni¬
koli  v odvratni, odurni obliki: »Naj več ja olika, naj-
milejši sodnik «, tako ga označuje mons. T. Zupan
na navedenem mestu (str. 229).

*

Pisateljske zmožnosti so se  v Mencingerju raz¬
vile za njegovih visokošolskih študij na Dunaju, kjer
je živel  v prijateljskem stiku z navdušenimi literar¬
nimi preokretniki, po študijah za dve leti
starejšimi  » Vajevci « (sotrudniki dijaškega lista
»Vaje« ljubljanskih osmošolcev 1854/55), Fr. Er¬
javcem, Simonom Jenkom, Valentinom Mandelcem
in Ivanom Tušekom. Vsi so stanovali v eni hiši,
so imeli redne sestanke in so pisali za Janežičev
»Slovenski Glasnik«; spoznal je tedaj tudi dr. To¬
mana, Stritarja. Nepozabni so ostali Mencingerju ti¬
sti lepi časi; ganljivo se jih spominja  še v poznih le¬
tih. ( » Moja hoja ...« 102 — 104, Stritarja tu ne ome¬
nja). Po vrsti so tedaj,  v šestdesetih letih 19. stol.,
izhajali njegovi pripovedni spisi  v »Glasniku«; prva
je izšla povest »Jerica«, l. 1859.

14

Odslej je bil slovstveno delaven, dokler mu  v
visoki starosti niso opešale oči. Ni bil mnogopisec ;
pisal je, kadar je hotel  — in imel  — kaj tehtnega in
v kritičnih časih potrebnega povedati. Kot govornik
ni nastopal, s politiko se neposredno ni pečal (prim.

Jos. Vošnjak,  » Spomini « II. 258): svoje misli in na¬
črte je polagal v spise, zabavne in podobne. Nasto¬
pal je odločno po svojem prepričanju, naj je bilo mo¬
derno in vodilnim možem všeč ali ne. Spisi so izha¬
jali s pravim pisateljevim imenom ali pa s psevdo¬
nimi, ki jih je bilo po posebnosti spisov ali iz zuna¬
njih znakov lahko spoznati: Sivor, Sulfurij Udriho-
vič; posebno popularen je postal s svojim sicer
pravim imenom, pa s šaljivo premetanirnl zlogi in
glasovi: Nejaz Nemcigren.  — Iz bistva njegovega
pisateljevanja kot priličar se razlaga',' da ni izdajal
samostojnih knjig; ostal je zvest sotrudnik  » Glasni¬
ka «, pisal je tudi  v »Novice« in za Mohorjevo druž¬
bo; naposled se je oklenil »Ljubljanskega Zvona «
in »Slovenske Matice«, ki ji je tudi prepustil lastnin¬
ske pravice vseh svojih spisov.

Slovstveno delovati je začel zgodaj, kot dvajset -! ,
letni mladenič, s povestmi,  v pozni starosti se je M*
vglobil  v ruske pisatelje in jih je prevajal (Veselova
» Ruska antologija«). Glavna njegova pisateljska do¬
ba pa obsega okroglo štirideset let, 1859 do 1897. V
tej dobi je izšlo 15 večjih spisov, med njimi 8 pove¬
sti: »Zgubljeni, pa spet najdeni sin«; »Jerica«; »Zla¬
to pa sir«; »Vetrogončič«;  »Človek toliko velja, kar
plača«;  » Bore mladost«;  » Skušnjave in izkušnje«;

» Mešana gospoda « ter 1 satiričen pripovedni spis:
»Cmokavzar in Ušperna«; 4 večji članki in razpra¬
ve: »Potovanje in premišljevanje nekega bankovca «,
»Kmet in narodnost«, »Ajdovski gradeč « in satirični
članek  »Vodnikov Vršac, potlej pa še nekaj«; napo¬
sled obširna povestno-konstruktivna spisa s psevdo¬
nimom Nejaz Nemcigren: »Abadon, bajka za star¬
ce«, in »Moja hoja na Triglav, spomini«.

Izmed povesti jih je izšla večina (6) v  » Glasni¬
ku «; l. 1859: »Jerica«; 1860:  » Zlato pa sir«, »V etro¬
gončič«; 1861: »Človek toliko velja . .  .«; 1862:

15

»Bore mladost«; 1865:  »Skušnjave in izkušnje«.  —
Ena (»Zgubljeni . . . sin«) je  v /. zvezku, 1860 leta,
» Slovenskih Večernic«. Te povesti označujejo mla¬
deniško dobo našega pisatelja. Po preteku več ko
deset let je stopil  v svojo moško dobo; zdaj je izšla
(v  » Ljublj. Zvonu « 1881)  njegova zadnja prava po¬
vest:  » Mešana gospoda«, in 2 leti nato (1883) isto-
tam satira  » Cmokavzar in Ušperna «. Pravih, objek¬
tivnih povesti dr. Mencinger odslej ni več pisal; na¬
stopila je tretja doba njegovega pisateljevanja: kon¬
struktivna beletristika. Po preteku desetih let, leta
1893., je izšel »Abadon«,  v Ljublj. »Zvonu« 1893, in
štiri leta pozneje (1897)  v »Knezovi knjižnici« Matice
: Slovenske  »Moja hoja na Triglav «. S tema spisoma
je  v umetniški obliki odločno posegel  v rešitev naj¬
aktualnejših vprašanj, ki zadevajo človeško mišlje¬
nje in življenje, estetičnih, socialnih, vzgojnih, ver¬
skih, političnih, ugotavljajoč jim načela.  — Razprav¬
ljal pa je o načelnih vprašanjih tudi naravnost s po¬
učnimi članki: l. 1860. v »Glasniku«:  » Potovanje . .
nekega bankovca; l. 1866.  v »Novicah«: »Kmet in
narodnost; l. 1885.  v » Ljublj. Zvonu « » Vodnikov Vr-
\ šac «; čisto neosebna mu je edino razprava  » Ajdov¬
ski gradeč«, l. 1883.  v Ljublj. Zvonu.

Kakor je dr. Mencinger vse svoje življenje ostal
pristen Bohinjec, tako se je tudi  v svojih spisih po-
vračal v Bohinj: postavil je dejanje navadno tja;
ako ne, ga je imel vsaj  v mislih.

Naravnost v Bohinju imajo pozorišče:

1. »Zgubljeni, pa spet najdeni sin«: bohinjskega
dečka zanese na čolnu Sava  v daljno mesto; kot ka¬
nonik vidi zopet svojo rojstno hišo  v Bohinju.

2.  »Zlato pa sir«: na smešno-resen način se
ozdravi praznoverja bohinjski pastir Čuk, ki hoče s
pomočjo stare knjige, grške izdaje Homerja, dvigniti
podzemske zaklade;  v dejanje je zapletena roman¬
tična zgodba lepe rezijanske deklice, ki služi  v Bo¬
hinju za planšarico.

3. »Bore mladost«: v osrčju Bohinja, ob Bohinj¬
skem jezeru in  v Stari Fužini, se vrši ta žalostna

16

zgodba nesrečnega zakona in brezsmotrene vzgoje
v visokih krogih, ki so se odtujili domači grudi.

4. »Skušnjave in izkušnje «: na Bledu in v Bo¬
hinju, celo vrh Triglava se vrši poglavitni del te po¬
vesti z vzgojno tendenco; v čistem ozračju bohinj¬
skih planin se ozdravi neplodna sanjavost zaljublje¬
nega Vekoslava, v njih višavah se porodi visoki po¬
let prave navdušenosti za domovino.

5.  »Moja hoja na Triglav « je seveda povsem
bohinjska, a tudi  » Abadon « je  v višku svojega raz¬
voja postavljen  v Bohinj.

Svoje polemično-kritične nazore o načinu in bi¬
stvu pesniške presoje in razlage prikazuje Mencin¬
ger baš ob Vodnikovem »Vršacu«, torej ob pesniku,
ki ga je navdušil Bohinj, in ob pesmi o bohinjskem
vrhu Vršacu.  — Članek  » Ajdovski gradeč « je v tej
zvezi treba le omeniti.

Ostalih  7 spisov je prepletenih z bohinjskimi
reminiscencami, ne da bi v njih našli bohinjskih imen.
V  » Jerici « so kmetje (»zabiti hribovci«), pastirji, de¬
kleta (Jerica sama tudi), šege, pa tudi hiše in pokra¬
jina (ravnina in gorski pašniki!) prav bohinjskega
značaja, tujca zdravnik in učitelj se tu ne moreta
uveljaviti.  — Isto velja o povesti »Človek toliko
velja, kar plača«, kjer se rešuje problem kmečkega
sklepanja zakonov.  — Povesti  » Vetrogončič « in
»Mešana gospoda« rišeta  » boljše « sloje, ki so jedva
slekli kmečko kamižolo, a so kljub zunanjemu do¬
stojanstvu ostali  v jedru kmetje.  — Kmetavzarska
grobost  » Cmokavzarja in Ušperne « je posneta po
bohinjskem kmetu; izkušnje z njim so nudile dr.
Mencingerju snov za članek »Kmet in narodnost«.  —
Najmanj bohinjski, pa tudi najšibkejši je spis »Po¬
tovanje . . . nekega bankovca«.

Rad se peča Mencinger s pesniki, ki so svojo
snov zajemali iz Bohinja. Za svoj polemično-estetski
spis si je izbral, kakor smo omenili, Vodnikovega
» Vršaca « in svoje navdušenje za  » Krst pri Savici «
je položil že l.  78 60  v »V etrogončiča«,  v dobi torej,
ko Prešeren še nikakor ni bil postavljen na zasluže-

17

2

no višino. Sicer pa se je Mencinger, po svoji navadi,
šalil (»Moja hoja na Triglav « 5), da se bog pesnikov,
Apolon z devetimi Muzami, ni naselil vBohinju; češ,
tudi Valentin Vodnik je Apolonu napival le z mrzlo
voclo Savice, namesto z ognjevitim Vipavcem iz Zoi¬
sove kleti; zato so Vodnikove pesmi  — »tako vode¬
ne«. S humorjem se dotika Mencinger važnega vpra¬
šanja, ali je Peričnik lepši kakor Savica in bi torej
Prešeren moral pravzaprav spesniti  —»Krst  v Po¬
ličniku«; z nedolžno zlobo pa Mencinger pristavlja,
da bi bil visokobesedni Koseski, če bi bil Mencinger¬
jev bohinjski rojak, izvestno zložil spev  »Krst na
Triglavu «. (Moja hoja . .  .« 10 — 11).

Naprosto zabavni niso niti pripovedni Mencin¬
gerjevi spisi; pisatelj nič ne prikriva, da hoče bral¬
cev, ki mislijo in ne berejo edinole za kratek čas. Ni
pisal za množico, ki bere zato, da bere; površnih
bralcev ne vabi in mladi neizkušenci bodo šli mirno
njega, dokler iščejo  v njem le snovnosti. V širše slo¬
je Mencinger doslej ni prodrl, tudi ni nikdar name¬
raval biti mnogopisec: »Tudi pri knjigah velja, kar
opažamo pri žigicah: čim slabše so, tem več jih po¬
rabimo in tem več jih razpeča trgovec .« (»Moja ho¬
ja « . . .8) Prišel je med ljudstvo tem težje, ker so
vsi njegovi manjši spisi skriti v časopisih; njih  » Mu-
tičina« izdaja  v prvih dveh zvezkih pa je prišla tudi
skorajle Matičarjem  v roke. Izrazit pripovednik si¬
cer Mencinger ni; njegova tehnika je naivna, mo-
dernikom se zeli silno zastarela: treba je kajpada
i uvaževati, iz katere dobe so njegove povesti; iz
dialoga prehaja, kadar se mu zazdi,  v preudarjanje,
modrovanje; v načinu, spretnosti, duhovitosti in vse¬
bini tega modrovanja je nedosežen: tu vidimo in za¬
res občudujemo pravega Mencingerja. Njegovo mo¬
drovanje je obenem mikavno, zabavno, večkrat ša¬
ljivo, humoristično, če treba tudi zbadljivo. Dobro
pa se je modri Mencinger zavedal, da more šala bolj
zaboleti in razžaliti nego kreg in karanje. Izkuše¬
nost mu je narekovala besede:  »Čim ožje je človeku

18

dušno obzorje, tem širja mu je osebna razdražlji¬
vost.« (»Moja hoja . .  « 63). Zato svari zlasti tiste,
ki imajo opraviti s kmetom in ga skušajo zasmeho¬
vati:  »Previdno ravnaj, ako že moraš burke uga¬
njati! Ljudje, ki so prisiljeni dan na dan delati kakor
orna živina, tudi zdivjajo liki živina, če se ponor-
cuješ z njimi.« (Istotam.) Pri vsem tem pa si Men¬
cinger ne da  »kratiti pravice osvetljevati tudi temno
m smešno plat človeškega življenja« (Istotam, str.
64) in je brezobzirno, da, brutalno postavil na cesto
tiste, ki so po njegovem mnenju takisto brezobzirno
in brutalno grešili, škodovali; pri takih prilikah kar
ni prepoznati milega, domačega Mencingerja z na¬
vadnim lahnim smehom na ustih in  v očeh: z mečem
in s strupom ugonobijo kvarljivce; tako je nastopil
s Cmokavzarjem proti Antonu Kodru, je z »Vrša¬
cem« branil Gregorčiča in je na premnogih mestih
vseh svojih spisov, osobito v  » Abadonu « in  »Moji
boji . . .«, razkril z žarko lučjo slabosti človeštva,
države, naroda, nas posameznikov.

Ne piše torej, da bi le zabaval; ako pravi (»Mo¬
ja hoja . .  .« 6):  »Imamo pa dvojno vrsto bralcev:
em bero iz potrebe, drugi brez potrebe«, je svoje pi¬
sateljevanje umeril le za tiste, ki bero iz potrebe. V
s y°d.: spisih le resen, prepričan učitelj; temeljem
studim preteklosti, po nepristranski presoji seda¬
njosti m z uglobitvtjo  v človekov značaj, daje nauke
za bodočnost, ki jo zazira s čudovito preroškim opa¬
zovanjem. Iz zanesljivih predpogojev izvaja z glo¬
bokim umom trdne sklepe, pravi bohinjski kreme¬
njak; zato je dosleden  v vseh svojih nazorih in nau¬
kih.

... ^'J e( {i P( l  človeku vseh stanov in v vseh položa¬
jni od zibeli do groba, človeštvu in državam ter na-
loaom od postanka do umišljenega konca, sledi z že¬
lezno logiko  v razmahu drzne fantazije, vsako misel
in besedo pa ogreva s toplim čustvom in plemenito
ognjevitostjo. Dr. Mencinger je slovenski pisatelj
najširšega obzorja in najčistejšega čustvovanja. Pri
vsaki besedi pa mu plamti gorka,  v ognju izkušenj
kaljena ljubezen do vrlega, ubogega našega naroda.

19

2 *

Snov njegovih spisov je ogromna, ker vesoljna;
njena vsebina pa je predmetno tako istinita, da velja
še danes, kakor pred 30 in dvakrat 30 leti, in da za-
dobi s tem veljavnost uresničenih prerokb. Cele stra¬
ni bi morali izpisati, ko bi hoteli zbrati te prerokbe.
Njegov bistri pogled je obsezal vse sloje, stanove,
interesne skupine. V središču njegovega zanimanja,
upa in bojazni stoji kmet; v posvetnih spisih govori
najrajši o kmetu; z ljubečo skrbljivostjo pazi na
kmetskega otročiča, odkar se porodi, mu sledi ko¬
rakoma, kakor raste in se razvija, do zadnje ure, ga
bodri, uči, 'krega, tudi zmerja, pobija njega krive
nazore (trmo, starokopitnost, ošabnost, praznover¬
nost, pijančevanje:  »Nikari žganja na mizo. Za Boga
ne!«), ga spodbuja, tolaži. Prepričan je, da je baš  /
kmet opora naše narodnosti; zato je že l. 1866 spisal /
svojo razpravo  »Kmet in narodnost«, kjer pravi:

» Skrbimo, da se nam narod ohrani  v sedanji celoti
in da bo njegova dobra večina, da bodo kmetje po¬
šteni  v’ mislih in dejanju, trdni v značaju in premo¬
ženju, da bodo  v narodnem izobraževanju napredo¬
vali  — potlej pride politična enakopravnost in čast
sama ob sebi.«

Povedali smo že, kako visoko ceni dr. Mencin¬
ger pomen vere za kmeta; prav tako odločno pa ob¬
soja zlorabo vere v politične svrhe, češ, veri to ne
škoduje  — kajti vera je večna! *— škoduje pa verni¬
kom. V istem smislu tudi visoko ceni in priznava
vpliv duhovnikov na kmeta in njih velike zasluge za
narod sploh; izmed gospode kmet le duhovniku
prav zaupa, češ, duhovnik živi in trpi med in z njim.
'Zato naj duhovnik daje kmetu nasvetov i  v posvetnih
rečeh, a ne sme tega storiti v cerkvi. Zaklical pa je
Mencinger že l. 1865. (»Skušnjave . .« 105): »Gorje,
če se duhovstvo vda protinarodni politiki!« a za pra¬
vega duhovnika veljaj geslo (istotam, str. 111), da
ljubi »Boga čez vse in narod kakor sam sebe.«

Vzgoji, šoli, učiteljem posvečuje dr. Mencinger,
ki je  v skrbeh za bodočnost naroda, veliko pazno-
sti. V  » Jerici « nastopa učitelj,  v » Vetrogončiču « se
govori o narodni, posebno slovstveni vzgoji,  v »Skuš-

20

njavah.. .« o umetniški vzgoji,  v » Mešani gospodi «
srečamo originalnega srednješolskega profesorja,
»Bore mladost « kam privede neredna vzgoja,

v zadnjih svojih dveh velikih spisih pa čitamo prav¬
cate študije poleg drastičnih pripovednih prizorov o
vzgoji. Tudi pri tem predmetu se Mencinger najbolj
vnema za vzgojo in za študije otroka s kmetov.
Zlate nauke, često  v kratki pregovorni obliki, je tu
zapisal Mencinger po svojih izkušnjah. (Prim.  »Moja
hoja ...« str. 140 i. sl.). Odločno poudarja potrebnost
pokorščine, a energično odklanja vzgojo k pohlev¬
nosti (tega izraza sploh ne trpi!), ne zanika učinkov
»šibe«, smešno-resno označuje bohinjsko vzgojo »v
strahu pred Bogom in šibo«, a lapidarno in inodro
zabičuje: »tugana šiba več zaleže nego švigana.«
Dotika se tudi srednje in visokošolske vzgoje. (»Mo¬
ja hoja ...« 69,73).

O umetnosti, pesništvu, pisateljevanju zastopa
svoje zdrave, prav nič tesnosrčne, a še manj pre-
vratnostim naklonjene nazore večkrat mimogrede
v svojih pripovednih spisih, najobširneje v  » Skušnja¬
vah«,  v satirični obliki  v » Vršacu « in  »C mokav-
zarju «, naravnost pa  v » Moji hoji ...« in v »Abado¬
nu«. Absolutno pravično odmerja vsakemu njegove
zasluge po času in razmerah. Omenili smo že, kako
je že l. 1860 cenil Prešerna; zdaj še zabeležimo, da
je dr. Tomanu, kakor ga je spoštoval, zelo zameril,
ker mu je Koseski veljal več nego Levstik. (»Moja
hoja . .  .« 103). Nasprotno pa je smatral za svojo
dolžnost, da brani može, ki se jim je delala krivica,
Simona Gregorčiča proti enostranski Mahničevi kri¬
tiki ne samo  v »Vršacu«, ampak tudi  v » Abadonu «
(str. 468). Posebno pa se je zavzel za Blehveisa
(l. 1893.), ko je postajalo  v slovenski slovstveni zgo¬
dovini omalovaževanje, tudi preziranje  »očeta Blei-
\veisa « obično. Prav namenoma je pisal dr. Mencin¬
ger (»Abadon«, 460), omenivši dan 5. mal. srpana
1843, ko je izšla 1. številka Bleivveisovih »Novic«:
»Ta dan je za Slovence toli pomemben, da ne vem
važnejšega  v 19. stoletju. Te  » Novice « so potlej
stale nad strankami, cepečimi dlako in narod, in so

21

napredovale oprezno korak za korakom, da jih je
narod lahko dohajal, in tiho, da niso nasprotniki po¬
mendrali rahle cvetke. Oče Bleiweis je  v preudarni
razbornosti deloval na slogo, na zmernost med na¬
sprotujočimi, sredobežnimi težnjami in na premi¬
šljen, stalen napredek. Njega jeklenemu značaja, nje¬
ga ognjeviti ljubezni, odeti z ledeno skorjo, njega ob¬
če priznanemu ugledu in razboritemu ravnanju je
uspelo, da je vzdržaval slogo in vzajemnost ter nad
dobo človeškega rodu vodil narod po vsej Sloveniji
kakor nihče pred njim in nihče za njim. Ko je prvak
zatisnil oči, so naglo vstali epigoni, kakor  v pripoved¬
ki sinovi Svetopolkovi, ter hiteli drobiti prvakovo de¬
dovim, cepiti se  v razne stranke in boriti se za zgolj
načela in za prvaštvo. Narod pa je plačeval stroške
teh prepirov.«  — V tej zvezi omenja še Slomška
(str. 462), češ,  »zgled vzajemno delujočih prvakov
Bleiweisa in Slomška je bil prerano pozabljen.«
»Slomšek je nemara največji dobrotnik svojega na¬
roda«, pravi  v’ » Abadonu « (str. 470).

Vesoljna pravičnost je zahtevala, da je pretem-
ne barve  v slikah ene struje zastopnik druge struje
omilil s svetlejšimi, ki so zaradi osenčja morale biti
izbrane  v ostrejšem tonu, nego bi bilo za nje  — ko
bi bile same  — umestno.  — Dodati še moramo, da je ,
dr. Mencinger povsem odklanjal naturalistično stru¬
jo, ki je pri nas zagospodovala izza konca 19. stole¬
tja; to je povedal  v zelo drastični obliki v pismu dr.
Turnerju, ki smo ga zgoraj navedli.

Teoretična razmotrivanja o lepoti umetniških
del so se mu zdela nepotrebno in kvarno napenja¬
nje:  »Kdor lepoto znanstveno sestavi ali razreši, ta
jo pokoplje, kakor ugasne solnčna luč  v mehu.« Ta
izrek bi se nam zdel enostranski, ko bi ne vedeli, da
je naperjen proti pretiranemu kriticizmu dr. Mah¬
niča in podobnikov.

Temu slično se mu zdi brezploden ves silni na¬
por znanstvenikov-učenjakov  v raziskovanju maj¬
čkenih, za celoto brezpomembnih drobcev; veliko¬
poteznosti želi in umnega vpoštevanja realnosti, ka¬
kor jo vidi pri svojem prijatelju Erjavcu. Malen-

22

kostno dlakocepskega učenjaka pa nam  v svoji fan¬
taziji predstavlja kot  — zadnjega Slovenca, jeziko¬
slovca Slavogoja; ta bo  v 22. stoletju dovršil obšir¬
no slovniško delo,  — pisal ga je sto let in pilil sto let
— s katerim bo odpravil vršičke nad č, š, ž; zato bo
nastala nova abecedna vojska, ko je posledica bo
prepoved vseh slovenskih knjig. Slavogoj je sicer
tildi nasvetoval, naj Slovenci odpravijo piko na i in
j; predlog pa iz strankarskih ozirov ni prodrl, ker
ga je stranka  » črnjakov « smatrala kot naperjenega
proti katoliški veri, a propagandnega za pravoslavje,
češ, latinica, ima piko, pravoslavna cirilica je nima.
»Vsa zlobnost tega očitka je«, tako se čita  v Men¬
cingerjevih fantastičnih izgledih,  » razvidna, ker so
baš tedaj Rusi popustili cirilico, sprejeli ob če sve¬
tovno latinico in se malodane vsi pokatoličanili, na
veliko nevoljo Remcev, Angležev, Poljakov, Mad¬
žarov .« — Ta, zadnji, Slovenec-jezikoslovec bo  v
24. stoletju umrl vrh Triglava, njegova slovnica se
zakoplje  v Bogatinu . . . (»Abadon «, 396, 472, 519).

S plamtečo strastjo, ki mu pretresa dušo, ob¬
soja l. 1893  v »Abadonu « y svojih sanjah Mencinger
vsevladajoči militarizem  v obliki močnih stalnih
vojsk,  »oboroženega miru«: »Vsi državljani ječe

pod neznosnim bremenom stalne vojske . . . Ona
ovira mladino v razvoju in starino  v pokoju in varč¬
nosti; ona podaja . . . Evropi za to stoletje občega'
napredka nečastno znamenje osurovelosti in hlap¬
čevstva, kakor bi se bile države ponižale med velike
mašine . . . Vsi vidite, da to razmerje med različ¬
nimi stanovi, med sosednimi narodi in ta oboroženi
mir ne more trajati dalje, sicer se pogubite vsi za ...
dragostjo takšnega miru. To stanje vam je soparna
tišina pred nevihto in želite si vihre, grozne vojske
z velikim pomorom, samo da se iznebite te tlačeče
tišine in tesnobe, pride že za vojsko karsibodi; saj
večje zlo ne more nastopiti od sedanjega .« (Str. 333).
Mednarodna sodišča, zahteve razorožitve bi naj za-
branile vojsko. Zastonj! (Str. 583.)  »Državne koristi
so vprašanje moči in sile, teh ne reši nobeno razso¬
dišče, ampak samo jeklo in kri na bojišču. Slučaji,

23

usodni slučaji, katerih nihče ni slutil, so zanetili gro¬
zovito vojsko, kakršne do tedaj ni poznala zgodo¬
vina; vendar za njo ni nastopila doba,  v kateri bi si
narodi oddahnili in opomogli. Sklenil se je pač mir,
toda sebična korist drugih držav, ki so si onduj, ko
se je sklepal mir, prisvojile besedo, nenasitnost pre-
magalčeva in neusmiljena ponižava premagane dr¬
žave so v mirovne pogoje vsadile kali prihodnjega
razpora, in toliko da je bil mir slovesno oznanjen
»za večne čase«, že se je hlastno pripravljalo na no¬
vo vojsko.«

Pomislimo: te besede so bile zapisane l. 1893.
in kaj je nastopilo dvajset let ter kaj nastopa tride¬
set let nato!

Še silnejše dogodke prorokuje (str. 333), če se
združi vojaštvo s proletarci proti tistim, ki imajo
oblast in bogastvo. »To bode večina nezadovolinikov,
ki bode skušala  — šiloma ponarediti družabni red.
To bi bil res prevrat, kakršnega stara Evropa dose-
daj ne pozna.«

Kdo naj zabruni katastrofo? Morda modri dr¬
žavniki? Ne! Genialnih državnikov sploh ni več, ker
obča zavist ne pripušča, da bi se kateri dvignil nad
povprečnost; dobrodošli so le možje srednje vrste.
Načela krščanstva so odpravljena; velja pa zakon:
»Rabi svojega blišnjika, kakor bi bil samo za te na
svetu.« Ne vlada poštenost in umnost; odločujejo
umetno narejene ali slučajne parlamentarne večine;
na nje in na tako zvano javno mnenje se morajo dr¬
žavniki ozirati. Novine niso glasnice javnega mne¬
nja, ampak one delajo javno mnenje in so  v svojem
mnenju odvisne od strank in mogotcev. (»Abadon«
str. 582). Državljani pa vzdihajo pod bremenom.
Zemlja je izrabljena, izdelki tvornic se ne prodajajo
zaradi uboštva in zaprtih tržišč. Države so prišle pod
oblast velikega premičnega kapitala; kapitalisti so
spravili vsa važnejša podjetja v svoje roke. Posame¬
zno ljudstvo ni moglo uspevati. Izginila je domovin¬
ska ljubezen, ker domovina je kruh jemala, ne da
bi ga dajala. (»Abadon« 584). Tako je Evropa drla  v
propast. S pomočjo Azijatov-Kitajcev se uniči Ru-

24

sija, od katere bi še bilo pričakovati preporoda; tam
se naselijo pridni Kitajci, ki si nato osvojijo vso Ev¬
ropo. Odstrani se krščanstvo, s pomočjo enotne
vzgoje otrok je Evropa  v dveh rodili pokitajčena.
Ni rodbine, ne zasebne imovine, ne umetnosti, ne
zgodovine, ne modroslovja, ne splošne omike; ne¬
znana je svoboda in pravica, samo pokorščina je;
vsi so enaki, država razpolaga z imetjem in življe¬
njem. Na čelu države je vladar »človek«, ki je ob
enem Bog. Državna uprava je dosledni komunizem,
vsa uprava se vrši s tehniko in kemijo po iznajdbi
nemških učenjakov; za živež dobivajo vsi državlja¬
ni natančno odmerjeno porcijo kemičnega izdelka,
ki se zavžije z enim požirkom. Spomeniki se postav¬
ljajo zločincem,  v svarilen zgled. (»Abadon« 585—
592).

In Slovenci?

Končno seveda delijo usodo evropskih narodov,
a izginejo že prej s površja svojega ozemlja, po last¬
ni krivdi: uniči jih njih strankarstvo. Leta 1897. je
Mencinger  v »Hoji na Triglav « (str. 8) zapisal o Slo¬
vencih trpke besede:  »Odkar smo svobodni po usta¬
vi, nas tolikanj prešinja strankarstvo  v vseh in vsa¬
kih razmerah, da smo po samem strankarstvu manj
svobodni nego smo bili pred 30 leti.« A  v bajki »A-
badon « (str. 465 — 470) nam s kruto realnostjo na¬
števa naše grehe, da nam krvavi srce, ko se zave¬
damo posledic:  V fantastičnih sanjah se iz poznejših
vekov ozira nazaj v 20. stol. in vidi, da si Slovenci že
tedaj sami kopljejo svoj grob. Narod je tedaj začel
pešati. Za vero in narodno zavestjo je ginila morala
in svoboda in z obema vred blaginja. Ljudstvo je na
videz olikano, prosto, toda v gmotnem oziru zavi-
sno nekaj od  » levičarjev«, nekaj od  » desničarjev «,
največ od tujcev. Strankarstvo odloča povsod; pri
obrtniku, pri podjetjih se vpraša najprej po stran¬
karski koristi. Če je Bog dal točo, jo privošči vsaka
stranka nasprotni. Tudi slovstvo se deli po stran¬
kah, vsaka ima svojo pisavo in svojo slovnico; vsa¬
ka piše le za stranko, največ zabavljice; vsaka pri-
kroja po svoje zgodovino, zemljepis, gospodarstvo.

25

Ogromen napredek  v iznajdbah, ogromno bogastvo,
razkošje in bliščobci nekaterih stanov se druži s silno
razpaslostjo sebičnosti, krivičnosti, brezverstva, ne¬
nravnosti s spor ednini uboštvom večine stanov. Na¬
rod, pristopen vsem razdornim vplivom je z  » denar¬
jem in z alkoholom izgubil spoštovanje samega se¬
be «; »v boju za verstvo zaostaja skrb za nravnost,
v boju za narodnost skrb za gmotno blaginjo.«

Mari se naj čudimo, če so Italijani napratn ta¬
kim Slovencem sklenili (»Abadon«, 470), da obnove
»na prvotno italijanskih tleh v Istri in do vrha Krasa«
latinsko kulturo in italijanski jezik! Z a 22. stoletje
pa prorokuje Mencinger (»Abadon « 454), cla bodo
»Italijani prodrli do južne meje bohinjske « . . .

Za 22. stoletje! Mi pa smo šele  v začetku 20. sto¬
letja in že tri leta gleda od južne meje bohinjske:
italijanski stražnik naravnost doli na Mencingerjevo
rojstno hišo,  v zračni črti jedva eno uro daljave! In
zgodilo se je to šest let po Mencingerjevi smrti . . .

Bodo se li tudi ostale sanjske prerokbe Mencin¬
ger 1  ev e tako strašno in brzo izpolnile? Da bo v 22.
stoletju slovenščina izgnana iz učilišč (»Abadon«
396)? I)a bodo v 23. stoletju vzhodni barbari uničili
slovenski rod, porabivši njih plodne doline za velika
umetna jezera, iz katerih bodo namakali svoja po¬
lja  v spodnjih krajih, in goneč Slovence, da si sami
zajezijo svoje doline, tako da bo izginila Ljubljana,
izginil Zagreb in ostal edino  — stražnik na ljubljan¬
skem gradu? Da bo v 24. stoletju umrl na Triglavu
zadnji Slovenec in bo Triglav samo nagrobni spome¬
nik Slovencev? (»Abadon«, 455).

Dr. Mencinger je črnogledo prerokoval, a je v
srcu in po prepričanju največji idealist in optimist.
Sam bi se bil najbolj ustrašil, ko bi bil doživel tužno
uresničbo one ene prorokbe. O splošni usodi našega
naroda pa nas tolaži, spodbuja že l. 1866 (»Kmet in
narodnost«):  »Naj nas ne plaši, da smo majhen na¬
rod. Večna je pravica, ki vlada  v časov zgodovini z
neustavljivo močjo. Prišel bo zraven enakopravnosti
tudi čas enakočastja. Narodi bodo enaki  v pravicah;
vsak pa bo tudi dosegel vredno čast, naj je majhen

26

ali velik. Vrednost se ne bo merilu po številu ali zu-_
nanji moči posameznih rojakov, temveč po njihovi
dušni čednosti in omiki . . . ter po njega splošnem
napredku. Pripravljajmo se za ta čas!« In leta 1893.,
kot izkušen mož, nas s srčno skrbjo pravega očeta
poživlja (»Abadon«, 598): »Ti, sinko majhnega, meh¬
kega naroda . . ., ki si videl, kako je umiral posled¬
nji Slovenec, se izvestno bojiš, da se tvoj narod sti¬
sne in izpodrine ob splošnem napredovanju večjih
narodov, ki mu ne bodo pripuščali posebnega razvo¬
ja; bojiš se, da se potopi v drugih narodih, kakor
tvoja Sava  v tujem Dunavu. Tvoja bojazen ni upra¬
vičena ne pred Bogom in ne pred človeško zgodovi¬
no. Pred Bogom ne, ker te je ustvaril, ker ti je poda¬
ril tvoj lepi jezik in lepo domovino in ti ni odrekel
pravic, podeljenih drugim narodom; božjo pravico
imaš torej do življenja, kakor krožijo okoli solnca
po svojih tirih veliki in mali planetje in drobni pla-
netoidi. Pred človeško zgodovino ne, ker ni preminil
še noben versko in nravstveno krepek narod, kakr¬
šen je izvestno tvoj, dokler je čuval vernost in nrav¬
nost, te svoji najvišji blaginji.«

Sama ob sebi nam torej ne bo podarjena reši¬
tev in srečna bodočnost: zaslužiti in priboriti si jo
moramo. Res upa Mencinger, da Slovan stopa na
dan (»Abadon« 599), a imeti moramo vero  v sebe
in vsak posebe mora biti jeklen značaj, če hočemo
biti skupno nepremagljivi, ter delati moramo. Dol¬
žnost dela, truda velja posebno za nas Slovence, češ,
»mlad narod smo še in potrebujemo stroge vzgoje«
(str. 660).  »V potu svojega obraza bodeš užival svoj
kruh« bodi nam blagoslov (str. 337).

Zaupno zre Mencinger v bodočnost (str. 6OD:
»Kažejo se znamenja, da duh bratoljubja in pravice,
prešinjen po krščanskih vzorih, zopet veje nad ev¬
ropskimi državami in da pojemajo časi, ko so
se delili narodi in delile dežele po volji zmago¬
valčevi, ko je preminila marsikatera manjša
država, ki je bila večji na poti«, in so bili v
isti državi manjši narodi, če so zahtevali
pravic, napoti večjim.  — Res! Toda ta zaupnost

27

dobi svojo utemeljitev le, ko in če ji je izpolnjen
predpogoj (»Abadon«, 730): izruvati moraš iz srca
zlega duha in ojačiti oslabelo, voljo.« Navzetj se mo¬
raš notranjega krščanstva, po katerem sedaj ko¬
prni vse človeštvo, krščanstva, ki se ne kaše samo na
licu, ampak se javlja v delih pravice in ljubezni...
Nad nami biva neka višja, človeku nedoumna sila. Ti
moraš priznati osebnega Boga . . . Veri moraš uklo¬
niti ošabno svojo modrost in učenost, upogniti se
moraš zakonom, ki ti zapovedujejo samozatajbo in
ponižnost, in smatrati moraš za neznatno resnico,
česar ne moreš doumeti s pomočki človeškega mo-
droslovja. Stori to, in nova modrost, novi nazori ti
razsvetle um, resnično bodeš blažen in užival boš du¬
ševni mir.«

Evropa se povrača k tem načelom. To bo njena
in naša rešitev. Simbol vzvišenega stremljenja mu je
Triglav!

*

Tako nas uči pisatelj Ne jaz Nemcigren, prerok
slovenstva in bohinjski modrijan dr. Janez Mencin¬
ger.

V Mariboru, L decembra 1922.

Dr. J os. Tominšek.

28

Zgubljeni, pa spet najdeni sin.

(Domača povest iz starih časov.)

Ako prehodiš dolge Štenge in se pred teboj raz¬
širi prijazna spodnja Bohinjska dolina, zagledaš pred
seboj Nomenj, prvo bohinjsko vas. Čedna vas je pri
cesti; hiše so belo zidane, prebivalci premožni, ker
jih redi polje, živina in drvarstvo.

V starih časih je bilo drugače. Ker fužine niso
delale, ni bilo rudarstva in drvarstva. Polje je bilo
prevlažno, vreme mrzlo in deževno in dalje je ležal
sneg na ravninah, ker je bilo gozda neizmerno veliko.
Tudi z živinorejo je bila slaba reč; kajti ni še bilo
kupčije z maslom, a na paši so volkovi in risi napa¬
dali živino in pastirje. Ker doma ni bilo zaslužka, so
možje hodili po širokem svetu s trebuhom za kru¬
hom; med letom so le toliko ostajali doma, da so po-
orali. Žene pa so bile vse leto doma, so opravljale
živino in polje ter predle in tkale. A o svetem Marti¬
nu se je vračala vsa družina k domači koči, z neko¬
liko denarci in z mnogimi novicami.

V tistih starih časih, davno pred Francozom, je
stala na ševi nad Nomenjem lesena uborna kočica;
»Pri Ševlju« se je reklo. Ta koča je imela tri prebi¬
valce. Oče Ševelj je bil lovec; ubijal je divje koze,
srne, medvede in volkove. Takrat je bilo dovolj div¬
jačine celo blizu vasi; graščine se niso poganjale za
lovske pravice v Bohinju, kmet tudi nikomur ni bra¬
nil loviti; saj mu je bil lovec velik dobrotnik, ki po-
končuje sovražnike živine in polja. Ker pa je lovski po-

29

-sel nevaren, posebno pri medvedih in volkovih, ni bilo
veliko lovcev, a med njimi je oče Ševelj bil morebiti pr¬
vi. Vsak teden je prinesel z gore srnjaka ali divjega
kozla, in vsak pondeljek iz Kranja polovnik žita za
gamsovo ali medvedjo kožo, in tudi kako igračo mla¬
demu sinčku. Imeli so pri Ševlju tudi nekaj koz za
mleko in maslo. Tako so Ševljevi pošteno živeli, brez
velikega truda in skrbi, akoprav niso imeli njiv in
travnikov. Bili pa so tudi dobri ljudje in marsikateri
popotnik je dobil pri njih košček mesa in kruha, ka¬
kor tudi gorko prenočišče v hiši pri peči.

Marsikateri zimski večer so dosedeli pri levi.
Oče je razkladal lovska dela in nevarnosti, popotnik
je strme poslušal; deček, ki je igral s treskami, je
nehal igrače prekladati; mlada žena pa je urno vr¬
tela nit in kolovrat, ker se je veselila, da ima tako
jakega moža, in je pokladala treske na ogenj.

To so bili veseli večeril Pa večkrat je žena slo¬
nela z detetom na levi, moža že drugi večer priča¬
kuje, ko je zunaj v gosti temi burja tulila ob slemenu
in sipala sneg in sodrgo v okna,

Tako vreme je bilo sredi posta, ko povedo ženi
žalostno novico, da so našli moža ubitega v globokem
prepadu. Mrliča prineso domov, ni pa se zvedelo,
ali se mu je spodrsnilo v globočino, ali ga je medved
prevrnil, ali se je vanj zagnal zalezen divji kozel in
ga puhnil črez pečevje. Mrtev je bil in zapustil je vdo¬
vi in sinčku malo denarjev in prazno uborno kočo.
Puška na kresalo, ki je do zdaj vse redila, je obvi¬
sela in zarjavela na steni; a tisti, ki jo je imel v roke
vzeti, je stopil zdaj komaj v peto leto.

Naglo je v hišo prišlo siromaštvo. Žena, sicer
mlada in trdna, ni imela s čim sinu preživiti. Na
mezdo v delo hoditi, je takrat še malo izdalo, ko so
kmetje vse obdelovali s svojimi ljudmi; saj polja in
živine niso imeli veliko. Mezda je bila tudi majhna,
ker je bilo vse poceni. Celo preje in tkanja ni§o ljudje
veliko dajali drugam; v dolgih zimah so domače žen¬
ske vse popredle in popledle, možje pa so tkali, mez-
lan in raševino ravnali. Vendar je vdova včasih vsaj
nekoliko dela dobila pri premožnejših hišah. Tudi so

30

ji sosedje dajali žita, prediva in volne — v Boga ime.
Saj so takrat še radi v Boga ime dajali, ker je bilo
manj revežev kakor dandanašnji, ko imamo toliko
denarja. Vdova ni ravno lakote umirala; pa skrb za
dete in žalost po zgubljenem možu ji po toliki iz-
premembi goljufive sreče nista dali pokoja, da bi z
voljo trpela nenavadno revščino.

Pride črez nekaj tednov k naši vdovi znana be¬
račica iz Tolmina. Prenočila je tukaj, veliko je pripo¬
vedovala o nadlogah in težavah svojega življenja,
in ugibali sta z vdovo, kako bi se človeku mogle olaj¬
šati skrbi. Najgotovejši so se jima zdeli zakladi; pa
kdo ve zanje?

Spomni se beračica, da je slišala — kakor so
pravili stari ljudje — da je skozi Bohinj bežal iz
Laškega pregnan kraljič; ker so mu preganjalci bili
za petami, ni mogel s seboj odnesti vsega premo¬
ženja in je vzidal velik del zlatnine v kapelici na
Premu. Preganjalci pa so ga kmalu potem zatekli in
ubili. — Beračica sicer ni vedela, kje je na Premu,
vendar ime si je bila zapomnila.

Drugi dan je šla beračica svojo pot, v vdovinem
srcu pa je pustila globok spomin na povest. Le eno
misel je imela vdova: zaklad mora njen biti, naj velja,
kar hoče! Pridjala je sicer beračica svoji povesti, da
govori prerokovanje, češ, izkopavca onega zaklada
bo kmalu zadela velika nesreča; kajti tisti denarji so
prokleti zavoljo krivic in odrtije kraljičeve. Toda
vdova si mis!i:»Prerokovanje nemara laže; ako pa je
resnično, ali me more zadeti nesreča, ki bi bila huj¬
ša nego smrt moža in rednika? Saj mi vendar noče
še sinu vzeti? Ako ga pa vzame, vzel ga bo k sebi!«

Samo priložnosti je vdova še čakala. Kapelica je
namreč pri cesti; podnevi hodijo vedno ljudje mimo,
ki bi jo utegnili videti, ponoči pa se je bala strahov
in zverine.

Prišel je praznik svetega Rešnjega Telesa. Gor¬
ko pomladansko solnce kakor tudi mogočno strelja¬
nje pri stari fari na Ravnjah je vabilo ljudi k sloves¬
nemu opravilu. Izpraznila se je Nomenjska vas, le
starčki in otroci so doma ostali.

31

Med zadnjimi zaklene tudi naša vdova svojo kočo
in se spusti med pobožnimi proti cerkvi. Ta dan se
je namenila, da izvrši svoj sklep; sv. opravilo trpi
dolgo in ni misliti, da bi kdo na tako svet dan imel
drugo pot kakor v cerkev. Zalezovalca se ji tedaj ni
bilo bati. Mogla je pač pomisliti, da je pregrešno
njeno početje, da oskrunjuje praznik Gospodov, in ob¬
hajala jo je groza, ko se je spominjala prerokbe, pa —
saj je znano, kako težko človek opusti, kar si je v
sli in strasti namenil . . . Koliko ljudi je že mislilo:
»Bog in kazen je še daleč!« — A koliko se jih goljufal.

Vdova pride na Prem, Sinka je za roko s seboj
pripeljala, da se mu samemu doma kaj žalega ne pri¬
meri; hišo je zaprla, ogenj dobro zagrebla. Vse je v
varnosti. Kovnica, ki jo je na delopust sem prinesla,
še tiči v grmu; nikogar vaščanov ni več mimo. Za¬
zvonilo in ustrelilo je že na Ravnjah. Vse je ugodno,
vse je pripravljeno.

Mati vstane, sinu zažuga, naj se ne gane izpod
grma, dokler je nazaj ne bo, vzame rovnico in gre v
kapelico.

Premsko znamenje stoh ob cesti na strmem o-
vinku pri Lepencah, drugi bohinjski vasi. Globoko
pod strmo goro Sava buta ob skalovje in dela zelen
ir na široko in dolgo. Ker je voda bolj lena, je pona¬
vadi brv črez njo postavljena; kadar pa ob povodnjih
priteka, izvlečejo brv in se v čolnu prevažajo. Takrat
ravno ni bilo brvi; sneg se je na planinah topil in Sava
je bila velika.

Ko mati odide, se sinu kmalu ni več zdelo pri-
ložno, da bi tičal pod grmom; skoči tedaj na kraj,
kjer se mu je odprl velik razgled na vse kraje. Sav¬
ski vrtinci, bele pene nad mirnim zelenim breznom
in dolgi čoln ob kraju obudi detetovo radovednost in
zmuzne se mladi Ševelj mimo skalovja in grmovja po
drči doli na Savski brod. Vsede se pobič v ladjo, gle¬
da postrvi, ki pod njim švigajo, meče za njimi kamen¬
je in tudi kruhove drobtine. Ko se tega naveliča,
začne čoln zibati; to mu daje pravo veselje,
Kar se čoln izmuzne in kmalu sta deček in ladja
sredi reke. —

32

Vdova je med tem, izrušivši kamnati tlak v ka¬
pelici, kopala in grebla po sipi in prsti, iskaje zlatega
boga. Ni se trudila pol ure, ko rovnica zabrenči ob
trdem predmetu. Bila je železna skrinjica! Vdova jo
komaj od tal vzdigne; ko pokrov odbije, zagleda v
skrinjici samo suho zlato!

Zdaj pa popusti kapelo in kopuljo ter teče k gr¬
mu, kjer je sina pustila: ni ga več in polovica veselja je
preč . . . Kliče ga na vse grlo, a sin se ne oglasi.

Mati gleda doli na Savo in gori v breg, pa sinu
ni več videti. Saj se že davno skozi Štenge pelje!

Ne misli vdova, da bi otrok bil tako srčen, da
bi se podal na neznano vodo. »Nemara,« sama pri sebi
pravi, »me ni hotel čakati in je domov tekel.« Žena
vzame tedaj polovico zlata v predprt, polovico s
skrinjico zakrije v gost grm in hiti proti domu v ve¬
selju in skrbeh. Domov prišedši, najde vse zaklenje¬
no, sinu pa tudi tukaj ne more od nikoder
priklicati.

»Morebiti je šel s pastirjem za kozami, opoldne
bo prišel domov zdrav in vesel,« se žena zopet tolaži
in gre nazaj po ostanek zlatnine. Kmalu je vse bo¬
gastvo doma. Ni poznala vdova takih denarjev, niti
sešteti jih ni mogla, ker ji ni bilo mogoče tolikega
števila v glavi obdržati. Prijetno je bilo gledati tak
kup kovanega zlata; toda vdove se je že jela popri-
jemati tesna misel, da je bogastvo morebiti kupila —
za edinega sina!

Prišli so vaščani od obhoda: nihče ni vedel kaj
o sinu povedati. Prišle so koze s paše; fantička ni bilo
s pastirjem. Treba je bilo, da grejo sosedje otroka is¬
kat. Dva sta šla v goro. Vdova sama je z detetovim
botrom iskala ob Savi od Prema celo do Obernj. Vso
noč sta žgala jeriče in klicala simi: zastonj sta se tru¬
dila. Niti čolna nista nikjer zapazila, da bi bil obtičal;
kajti voda je bila velika in je na večer še pritekla,
ker je bil topel dan. Domov prišedši, je vdova izve¬
dela, da tudi iskavca po gori nista nič opravila.

Malo upanja ji je ostalo, da sin še živi. Da se bo
kdaj vrnil, se skoraj ni mogla nadejati; saj je bil sin
še precej neumen in ni drugega vedel nego to, da je

33

3

»Ševljev Tone iz Nomenja«. Da je Bohinjec, mu ni še
bil nihče povedal.

Vdova zdaj proda koze, zapusti leseno kočo in
se poda v zidano hišo na Bistrico k sorodnikom. Tam
je tiho živela, molila in v Boga ime dajala. Ni ji bilo
treba delati in jedla je beli kruh, toda med solzami.
Kmalu se je raznesel sum o zakladu; vendar ljudem
ni bilo mar vdovi krasti, ker se jim je vendarle smi¬
lila, a novi domačini so jo varovali in ji stregli, nadja-
je se bogate zapuščine.

* *

Preteklo je pet in dvajset let.

Vdova je že precej oslabela, akoravno ni nosila
žuljev na rokah in težkih bremen na plečih. Ni bila
stara, pa se je pripravljala na smrt, ker ji je utonilo
vse veselje do življenja. Nekdaj so bili časi, ko je
naročala vsakemu, ki je šel iz Bohinja, naj povpra¬
šuje po sinu; hotela je nekdaj vse zlatovje v dno je¬
zera potopiti, ako za to dobi sinu nazaj; polovico
blaga bi mu bila dala, kdor bi ji povedal, pod katerim
grobom sin počiva: zdaj pa se je že naveličala upanja
in tugovanja.

Zopet pride k vdovi beračica, ki je bila pravila
o ubežnem kralju in o zakladu na Premu. Bolna je
bila veliko let; okrevavši, pa je precej hitela v Bo¬
hinj k vdovi, ki jo je s povestjo obogatila. Bogato je
bila beračica obdarovana, a v zahvalo je vdovi zopet
nekaj svetovala. Ker je vdova grešila, pravi beračica,
da je kopala zaklad o prazniku, naj s tem pokoro sto¬
ri, da iz zaklada sezida cerkev v božjo čast in slavo.
Če je sin še pri življenju, bo morebiti prišel nazaj;
ako ne, bo vendar cerkev zidana, njeni in njegovi duši
v prid.

Vdova stori, kar je svetovala beračica.

Začeli so apnenice kuhati in bruna goniti; prišli
so Lahi in v dveh letih so postavili cerkev in zvonik
nad sedanjo Bistrico na mestu, kjer se zdaj pravi:
»Na Pozabljenem«.

Da bi oltarje naredil, prosijo možje imenitnega
umetnika iz Ogleja, ki je nedavno prišel v Kranj, sta-

34

ro cerkev zaljšat, Ker se je obljubilo dobro plačilo
in dokaj dela, da slikar besedo in črez malo dni pri¬
jezdi skozi Štenge. Gredočemu skozi Nomenj poka¬
žejo spremljevalci podrto kočo, v kateri je vdova
svoje dni prebivala. Umetnik, kakor osupel, ogledu¬
je kočo, dolgo vas pod hribom, strmo goro z redkimi
macesni, potok s trojnim slapom, in mane se ob čeio,
kakor bi hotel zopet obuditi daven spomin. Strmo ga
gledajo spremljevalci.

»V Ogleju,« spregovori slikar črez nekaj časa, »sem
videl več takih podob; ako se prav spominjam, je ne¬
ki Anton ševljev ravno ta kraj naslikal in govoril, da
je tukaj njegova domovina,« »Oh, če je tako, je on
ravno tiste vdove sin, in hiši se pravi »Pri Ševlju««,
odgovorijo bohinjski možje, polni veselja.

Slikar nato pove, da je Anton Ševljev kot
majhno dete prišel v Trst z bogatim gospodom; da
ga je gospod tam redil in dajal v šole; potem je Anton
učil gospodove sinove, dokler ni Trsta zapustil in se
podal v oglejsko semenišče, »Večkrat,« je dejal umet¬
nik, »mi je pravil, kako ga je ladja nesla med viso¬
kimi gorami mimo neznanih vasi naprej; kako ga je
noč objela lačnega in obdivjanega; šele proti jutru je
mogel zadremati. Ko se zbudi, je tičal v plitvi vodi
na neznanem produ. Kolikor časa je mogel, je šel po¬
tem pri vodi nazaj, pa zašel je v veliko mesto, kjer
nihče ni vedel, kje je »Pri Ševlju na Nomenju«. Ko je
yes zbegan hodil po ulicah, jokaje in vpraševaje, ga
je našel tisti tržaški gospod; kupil mu je jedi in pi¬
jače in ga je s seboj odpeljal v Trst.

»Anton se je dobro učil. V semenišču se je z dru¬
gimi vred z najboljšim uspehom pečal tudi s sli¬
karstvom. Pravil mi je, da je že kot dete v domači
koči rezljal lesene igrače in jih lisal z barvami, ki jih
je kuhal iz ilovice in raznih zelišč. Narisal je v seme-
mšču tudi domačo kočo, kakor mu je bila še v spo¬
minu. Zdaj je pobožen in učen mož in je najmlajši
korar Oglejske cerkve.«

Vdova je komaj verjela novici, ki so jo prinesli
možje. Hitela je k slikarju, da se je iz njegovih ust
prepričala o resnici.

3 *

35

Pismo se je spisalo in nesli so ga možje črez gore
v Oglej. Ko je mladi korar zopet zaslišal skoraj po¬
zabljeno bohinjsko govorico, ko je izvedel, da mu
mati še živi in kako, se je precej napotil gledat sta¬
rih krajev in objemat staro mater. 'Ko je prišel, sta se
z materjo komaj spoznala in se komaj zavedla neiz¬
rečenega veselja.

Dodelano cerkev je sin blagoslovil. Prvo mašo,
ki jo je slišala vdova v svoji cerkvi, je bral zgub¬
ljeni, zopet najdeni sin.

Vzel je potlej korar mater s seboj v Oglej, Od¬
sihmal ji ni bilo več treba žalovati po zgubljenem
sinu. —

S to povestjo me je učila rajnka teta, naj človek
ne hrepeni po nezasluženem bogastvu, kakor ona
vdova. Bodimo vselej zadovoljni s tem, kar nam je
izročil usmiljeni Oče v nebesih.

36

Mešana gospoda.

Obraz iz vsakdanjega življenja.

I.

Omikani Slovenec ve za vse trge in mesta svoje
domovine, naj imajo volilno pravico v vrsti mest ali
med kmetskimi občinami. Ni mi tedaj treba opisovati,
pod katerim meridijancm leži in kakšen je trg Vino-
var, v katerem se mota moja jako resnična povest.

Toliko obširneje moram opisati osebe, ki se
bodo zaporedoma predstavile radovednemu bralcu.

Najbolj imenitna oseba je gospod doktor Tilen
Vogljanin, novo imenovani beležnik za Vinovar in
njegovo okolico. Životopis mu je precej navaden. Ti¬
len Vogljanin je začel dihati in jokati v kmetski hiši.
To se je zgodilo še za starih šolskih postav; vendar je
po kratkih otročjih igračah prebil sedemnajst let na
različnih šolskih klopeh. Potlej je za mnogo dela in
malo plače služil šest let po pisarnah in prišel po
stezi sužnosti in zatajevanja samega sebe do sto¬
pinje svobodnega moštva. Zdaj šteje trideset let; svoj
gospod je in samec ali, da bolj jasno govorim, ne-
oženjen. Glede njegove vnanjosti sem iz gotovih po¬
ročil naslednje pozvedel: Dokler je drugim služboval,
so sodile mlade gospodične, da je prav čeden, prije¬
ten človek, a matere mladih gospodičen se ga takrat
niso posebno ozirale. Odkar pa je postal beležnik,
nahajajo matere nadepolnih gospodičen na njem ce¬
lo več lepih lastnosti nego so jih našle gospodične
same takrat poprej, ko je bil še mlajši. To je verjetno;

37

kajti matere mlademu človeku ne gledajo samo v li¬
ce, temveč tudi v žep. Starejše so in hočejo tudi bolj
previdne biti.

Znanja vreden je tudi doktorja Vogljanina pisar,
gospod Koloman Kiihlwasser. Mati, ki mu je pred
šestdesetimi leti o svetega Kolomana godu dala živ¬
ljenje in priimek, se je pisala za Klobasarico; pa naš
Koloman, ki ni od nikogar pričakoval bogate ded-
ščine, dasi je bil rojen v bogatem gradu na Sloven¬
skem, se je od mladih nog pisal Kiihlwasser, česar mu
ni nihče branil in kar mu je manj koristilo, nego je pri¬
čakoval. Prva odgoja mu je bila med hlapci in dekla¬
mi v gradu Skalomelu; potlej je z leti rastel tudi v
službah, od radolasanega podajalca do radolačnega
pastirja, od pastirja do gonjača, od gonjača do resni¬
coljubnega lovca, od lovca do žeje vajenega pisarja in
naposled do bolj prevzetnega nego mogočnega graj¬
skega oskrbnika. Ko je vihar 1848. leta razpihal dim
in blišč graščinskih gosposk, je naš Koloman odložil
svojo službo in ošabnost. Strahovalno palico je za¬
menjal s popotno palico; pot pa ga je peljala bolj in
bolj navzdol in naposled ni drugega ohranil nego
spomin na lepe dni in ime Koloman Kiihlwasser. Bil
je vsestranski kruhoborec, zraven pa vedno zdrav,
vajen pokorščine in ponižnosti ter zadovoljen z ma¬
lim zaslužkom in vsakršno pijačo, katero mu je kdo
plačal. Ko je prišel doktor Vogijanin v trg, se mu Kiihl-
wasser predstavi in postane srečen pisar, zopet en¬
krat v stalni službi — in sicer zato, ker je poznal vse
ljudi v Vinovarski okolici. Tak mož pa je v notarski
pisarni neobhodno potreben.

Za svojo osebno postrežbo si je gospod Vogija¬
nin privoščil slugo: Tomaža Medveda. Ta je bil go¬
spodu nekaj v rodu in jako reven; dvanajst let je bil
vojak v Tirolih in na Laškem in se je tam kot sluga
mladega častnika naučil, kako je treba gospodi stre¬
či. Žganje je jako ljubil in rad je pripovedoval. Vendar
je v njegovih povestih iz vojaškega življenja bilo nad
petdeset odstotkov resnice. Samo takrat se je resnice
popolnoma ogibal, kadar je pravil, kako je prišel do
lesene noge. To je staknil resnično v boju, a ne z Lahi

— 38

na strani svojega stotnika, nego v boju z zelenimi ce¬
sarskimi stražniki, ko je nosil prepovedanega dubana
po prepovedanih stezah. Odkar doktorja služi, se mu
dobro godi; on in njegov pisani maček, edino premo¬
ženje, katero je iz domače vasi s seboj prinesel, imata
dosti jela in počitka.

Predstavil sem ti tri moške osebe; moram se lo¬
titi tudi ženskega spola, ki je, kakor v življenju, tako
tudi v vsaki zgodovinski povesti neizogibljiv.

Kakor se neoženjenemu gospodu spodobi in
oženjenemu težko ubrani, je zahajal Vogljanin na ve¬
čer v gostilno s prijatelji praznit litrov četrtinke. Po¬
glavitna gostilna v Vinovaru je bila pri Kruljavi Žabi,
Tam je okrogla in premožna vdova, za možitev bolj
pripravljena nego pripravna, vladala z debelo roko.
Točila je samo vino, in sicer pravo dolenjsko kapljico,
ki jo je dobivala iz Zagreba in Varaždina. Bila je
sitna, nejiostrežna, proti gostom bolj gospa nego
krčmarica. Vedno je trdila, da ji ni mar za beračijo,
ki jo krčma nese, in da lahko živi brez krčme in ne¬
zadovoljnih gostov. Vendar je imela vsak večer obil¬
no pivcev in malo tihih, a nobenega glasnega gra-
jalca.

Nekateri so prihajali iz stare navade, nekateri
zato, ker tudi v drugih krčmah niso dobili boljše pi¬
jače in postrežbe, in nekateri zato, ker drugam zaha¬
jati niso smeli.

Krčmarica Neža od Kruljave Žabe je bila hu¬
dobna ženska; a bila je tudi oblastna in govorilo se
je, da je njeno oblast marsikdo občutil, kakor mu ni
bilo ljubo. Bali so se je posebno uradniki. Kajti pri¬
povedovalo se je, kdor pride pri njej v zamero, pride
tudi v nevarnost biti natolcevan pri višjih uradih, da
je pokrit »Slovenec« (v njenih očeh najhujša pregreha),
da je postopač v službenih urah, igralec itd. Ker so viš¬
ji uradniki, ki so v Vinovaru urade preiskavah, redno
ostajali pri naši krčmarici in ker je ona v glavnem
mestu imela visoko postavljene sorodnike, je bil obče
ukoreninjen strah pred njenimi ovadbami in lažmi.
Ali je bil samo navaden ali upravičen strah, ne bom
preiskoval.

39

Take razmere Vogljaninu nisu dolgo
ostale skrite. On, blaga duša in prijatelj
veselih tovarišev, je namenil temu neznos¬
nemu položaju storiti kolikor toliko konec. Sam
se ni imel nikogar bati; on sam je smel krčmarico
smatrati za krčmarico in ne za visoko gospo. Smel
je tedaj marsikatero resnico povedati, ki je tudi dru¬
gi družbi dajala pogum. Ko pa je krčmarica izvedela,
da ta novi beležnik nima druge oblasti nad seboj ne¬
go Boga; ko je videla, da sme celo »Slovenec« biti —
brez straha pred njo in drugimi strašili Slovencem;
in ko je čutila, da novi gospod utegne vse razmere
med njo in med gosti prekopicniti: je skušala po

vseh lepih in ne očitno grdih potih odstraniti ga od
svoje hiše. A brez vidnega uspeha: Vogljanin je vztra¬
jal v boju, s stanovitnostjo, nenavadno pri Slovencih.

V srcu in žolču naše krčmarice se je tedaj jelo ku¬
hati črno maščevanje. Preden se skuha, si oglejmo še
druge osebe.

II.

Človek, navajen velikega mesta, omikane družbe
in izbrane zabave, v malem mestu na kmetih marsi¬
kaj pogreša, na kar prej še mislil ni. Da Vogljaninu ni
bilo preveč dolg čas po velikem mestu, je najbolj pri¬
pomogel gospod Ivan Justin, ki se je malo dni za
Vogljaninom vselil v Vinovaru. Gospod Justin je tri¬
deset let nebrojni množici nadepolnih mladeničev in
paglavcev razlagal aoriste in Homerja, supinum in
Ovidija in je bil nekaj let tudi Vogljaninu oster, na¬
tančen profesor. Letos so ga deli v zasluženi pokoj
s polno penzijo. Pred nekaj meseci mu je tudi umrla
njegovega bitja krotkejša polovica; ni ga tedaj nič
vezalo na mesto in šolo. Preselil se je v Vinovar, da
je bival blizu rojstne vasi in sorodnikov. Tukaj se je
hitro udomačil; minila ga je profesorska čemernost in
nezmotljivost, postal je vljuden, prijeten tovariš in
posebno z Vogljaninom se je kmalu iskreno sprijaz¬
nil. Nepopisljivo prijetno je bilo Vogljaninu, da more
s svojim nekdaj neizprosljivo ostrim profesorjem o
vsaki, še tako kočljivi reči kar po domače besedovati.

40

Profesor Justin je s seboj pripeljal edino veselje,
ki mu ga je bila naklonila njegova rajnka: svojo hčer¬
ko Filomeno. Filomena je jako izobražena, devetnajst
let stara, lepa in si je v popolni zavesti svoje lepote,
ki jo ima na obrazu. Njeno srce je še prosto, pa to¬
liko je prepričana o stanovitnosti in zmagovitosti
svoje mičnosti in miline, da si sme še dokaj izbirati,
komu naj poda srce in roko.

Naravno je, da ima Vogljanin, sprijaznivši se s
profesorjem Justinom, obilno priložnosti bližati se
lepi Filomeni. Mladi beležnik ji je prišel prav po
godu, ker je v malem trgu pogrešala mestne zabave
in zanimive govorice. Že čez nekaj dni je njuno znanje
prestopilo mejo hladnega prijateljstva. Sme se reči,
da Filomena ni samo takrat mislila na Vogljanina, ka¬
dar je z njim govorila, in da je Vogljanin z njo rajši go¬
voril zastonj, nego z drugo žensko za plačilo po no¬
tarskem tarifu.

Filomena je bila edino, razpestovano dete plitvo
omikane profesorjeve soproge. Justin je imel lepe
nazore o odgoji in te je smel v šoli svobodno ures¬
ničevati. Njegovi učenci se niso učili samo jezika,
nego tudi duha starih klasikov, blagodušja, nravnosti
in značajnosti.

Tako je bilo v šoli. Doma pa, kjer je vladala
žena. njegovi nazori o odgoji niso našli prostora.
Hčerka je bila vzrejena proti očetovim ugovorom po
matere praktičnih vodilih. Mati je pak bolj gledala na
lepoto vnanjosti, nego na lepoto duše in srca. Komaj
se je pri hčerki jela razcvitati telesna lepota, je mati
uže izrekla sodbo, da ie hčerke odgoja in muka Mave
z r ^ zn imi vednostmi dopolnjena, in da je odzdaj gle¬
dati samo na to, da Filomena dobi veliavnega, irno-
vitetfa ženina. Razcvitala se je tedaj Filomena v za¬
vesti svoje prehvaljene lepote: obdajali so jo častilci
in hvalilci in do sitosti so ji bile znane vse nežne go¬
vorice, ki se rabijo proti mladim gospodičnam in iz¬
virajo ali v srcu ali — največ — na koncu jezika. Va¬
jena je bila, točno in priliki primerno odgovarjati
rahlo ali burno čutečim, skromnim ali naglim častil¬
cem. Jezik, tisti košček ženskega mesa, ki ohrani,

41

dokler se giblje, svojo mladostno živost in neutruje-
nost, je bil v Filomeni zgodaj uglajen. Taka deklica in
zraven res lepa in v navadnih salonskih umeteljnostih
izurjena, je morala biti nevarna Vogljaninovemu srč¬
nemu miru. On je dozdaj ženske poznal iz romanov
in notarskih pisaren. Med žensko iz romana in živo
žensko pa je večji razloček nego mej cvetico iz pa¬
pirja in pravo cvetočo rožo. Ženske, ki hodijo v pi¬
sarne, so pa redno polnoletne, tedaj manj nevarne;
tudi ne obiskujejo pisaren zaradi srčnih zadev. Pisar¬
niške zadeve in srčne zadeve se sploh nikakor ne uje¬
majo.

To vidimo ravno pri ženskah: mladoletna de¬
kleta potrebujejo v opravkih posvetnega premoženja
varstva svojega očeta ali varuha in ga radovoljno
prenašajo; v zadevah svojega srca pa, v zapletkah,
ki morebiti odločujejo srečo ali nesrečo vsega živ¬
ljenja, iščejo tega varstva najmanj in vendar brez tega
varstva največ prav sodijo in volijo.

Te izkušnje iz življenja ne razodevam, da bi
mlade gospodične, to beroč, bile ponosne na instink¬
tivno moč slabega spola; temveč sem hotel samo po¬
miriti omožene gospe, ki že imajo vsaka svojega. Vsa¬
ka je dobila pravega moža in ne bila bi boljšega do¬
bila, ako bi tudi za svet povprašala vse očete in sod¬
nike. — Toda ni prav.la brez izjeme: poznam pri¬
letnega advokata, ki je dosegel redko zaupanje, da ga
je gospodična mladih let resno yprašala za svet, ali
se sme — zaljubiti v nekega mladeniča . . .

Da se vrnemo k Vogljaninu in Filomeni: tudi

Vogljanin je bil toliko gizdav, da je želel Filomeni
dopasti. Steza pa, ki si jo je gladil do njenega srca,
ni bila nastlana z navadnimi, Filomeni davno znanimi
cvetlicami. Takih Vogljanin ni imel nabranih. Njegovo
laskanje je bilo bolj prvotno, a tudi bolj izvirno. Za¬
tegadelj je bilo Filomeni bolj zanimivo; segalo ji je
v srce in sodila je, da izvira iz srca. Vendar ni Voglja¬
nin srca nosil naravnost na jeziku; ni se hotel pre¬
nagliti in je poleg vse gorečnosti in prijaznosti pazil
da ne podere mostov za seboj, ako bi bilo kdaj treba
stopati nazaj.

42

Filomena mu je bila lepa, zanimiva mladenka, ki
utegne enkrat osrečiti pametnega moža, nemara celo
njega. Povedal pa tega ni ne očetu ne dekletu. Mo¬
ram pa precej povedati, da se za take odločilne
besede Vogljaninu od nasprotne strani ni dajala še
nobena priložnost. Oprezna udržljivost je vladala na
obeh straneh . , ,

III.

Tilen Vcgljanin si je uredil pisarno, je prebil ofi-
cijelne in neoficijelne obiske in predstave svojega
vstopa v poslovanje s trškim občinstvom v aktivnem
in pasivnem smislu, in se je sploh toliko udomačil v
Vinovaru, da ga je že jako mikalo seznaniti se tudi z
okolico. Premišljeval je, da je Vinovarska okolica iz¬
redno lepa; tudi ni prav, da je po dolgih, enoličnih
mestnih ulicah in po prašnih pisarnah pozabil
na zdravi užitek proste narave, ki ga je svoje dni
navdihnila celo do nekaterih petošolskih' sonetov.

Kolomanu Kiihlwasserju ni bilo težko opaziti,
kako njegovega gospoda vabi modro nebo in zeleni gaj.
Čutil je tedaj v sebi dolžnost, da obrne gospodovo hre¬
penenje na praktičen pot — koristen gospodu in pi¬
sarju.

Koloman Ktihlvvasser je bil v svoji srečnejši dobi
izvrsten lovec in srečen strelec. Prigodilo se je često,
da je celo več ustrelil, nego li je povedal ali obstal,
kar se more pripetiti samo takemu, ki ima do lova
več strasti nego pravice. — Prišel je v Vinovar agent
puškarne, ne iz slovenskih Borovljan, ampak iz nem¬
škega Inomosta. Koloman Kiihlwasser, bister pozna¬
valec strelnega orožja, izbere tedaj potrebščine za
lov sebi in svojemu gospodu. Potlej so se pričele vaje
v streljanju. Gospod Vogljanin je opazoval, da ima
Ktihlvvasser za streljanje roko očitno spretnejšo nego
za pisanje, a Ktihlvvasser je izprevidel, da Vogljani-
nova roka in vid nista po pisarnah tako izpridena, da
ne bi vaja in veselje naredila iz Vogljanina dobrega
strelca.

Prav takrat so se v javni dražbi nekateri lovi Vi-
novarske okolice dajali v najem in doktor Vogljanin

43

kupi za tri leta lovsko pravico v občini Brezovniku.
Previdni Koloman Kiihhvasser je preskrbel vse, kar
je za lov potrebno, za prvo silo celo lovskega psa.
Grada Skalomela novi oskrbnik, ki je bil objednem
tudi lovec in kočijaž, mu je namreč posodil grajskega
psa do tedaj, da se grajski gospod vrne iz hr-
vatskih toplic, kar se ima zgoditi stoprav čez
nekaj tednov.

Kako se je pes navadil gospoda Vogljanina in
kuhinje pri Kruljavi Žabi, kako težko sta si pes in
Tomaža Medveda maček omejila vsak svoj delokrog
v stanovanju in kako je Tomaž Medved — more¬
biti ne popolnoma nepristransko — očital, da ta pes
ni za nobeno lovsko rabo, to vse opisovati je preslaba
moja roka.

Bil je peti teden, kar je bival doktor Vogljanin
v Vinovaru, in šteli so se zadnji dnevi avgusta 188 .
ko je gospod doktor sprožil te besede: »Čez tri dni
praznujemo svetega Tilna, meni, Korošcem in lovcem
patrona. Spodobi se, da jutri ogledava svoj lov in vsaj
enega zajca položiva na kosmato plat. Ob osmih zju¬
traj odrineva v Brezovnik, pisarno pa naj varuje To¬
maž Medved, ki ne zna pisati in brati in tedaj nič po¬
kvariti ne mere.«

Koloman, veščak v lovskih rečeh, je sicer opom¬
nil, da stoprav ob osmih na lov hoditi — je nekoliko
nenavadno. Gospod ga zavrne, da se ne ujema z nje¬
govimi načeli, zavoljo ubornega zajca si krajšati ju¬
tranji počitek.

Koloman se vda v gospodovo povelje in obljubi,
točno ob osmih stopiti v pisarno.

Drugo jutro, ko je ura odbila osem, je bil Kolo¬
man Kiihlwasser res v pisarni. Precej za njim pa
vstopi gospa Justina Ocvirek, najbogatejša ženska v
trgu Vinovaru. Lovski strokovnjaki trdijo, da pomeni
nesrečo, ako na lov gredočemu ženska pot preleti;
Koloman ženske sicer ni srečal, a bila mu je zelo na
poti. Nesrečni sokob pa morebiti ne pcmeni tolike
nesreče, ker je zraven gospe v pisarno stopila tudi
njena hčerka Angelika, brez dvembe najlepša mla¬
denka pod vinovarskim zvonom,

44

Vogljaninu se čelo namrači, ko v pisarno stopivši
zagleda žensko starost in mladost šopirno sedeti pri
njegovi mizi. Pa kaj se če, poslušati je moral; in kdor
je primoran vsakolične ženske v pisarnah poslušati,
samo ta ve, kaj je potrpežljivost.

Gospa Justina Ocvirkova je našega beležnika
bila že večkrat obiskala; v mnogih rečeh ji je moral
svetovati, ona pa je dokaj obširno razkladala, koliko
ima različnega premoženja in mnogovrstnih skrbi. —
Danes ima posebno veliko skrb. Omožila je prvoro¬
jeno hčer Sidonijo v trgu — X — pri trgovcu Silve¬
stru Smolarju. Izplačala je doto; velik znesek je zra¬
ven posodila, zaupala pa zapravljivemu zetu tako, da
ni zavarovanja iskala ne za doto, ne za posojilo. Zdaj
so pa drugi upniki pritisnili; zet je v zadregi, hčerina
dota in posojilo gre na izgubo: doktor Vogljanin naj
bi pa kakor čudodelnik stopil mej Silvestra Smolarja
in njegove upnike ter zavaroval in rešil materine in
hčerine denarje. Ker gospa Ocvirkova vkljub svileni
obleki ni znala pisati in brati, zato in samo zato je s
seboj pripeljala hčerko Angeliko. Ta je bila v glavnem
mestu odgojena, je znala gospodu doktorju ročno iz¬
brati Smolarja dostajajoča se pisma in je razložila po¬
ložaj materinih terjav in težav manj zgovorno, pa bolj
jasno nego mati sama.

Konec razprave je bil, da je Vogljanin vznemirje¬
nima ženskama moral povedati, da je vse zavarovanje
najbrž prepozno, in da je s pisarjem Kiihlwasserjem
stoprav ob devetih odrinil proti Brezovniškim polja¬
nam.

Med tem, ko lovca pod žarki velikosrpanskega
solne a korakata proti Brezovniku, premišljujeta go¬
spa Justina Ocvirek in gospodična Angelika Ocvir¬
kova v hladni sobi, kako bi vendar še bilo mogoče
rešiti po vodi izpuščenih dvajsettisoč goldinarjev. Ne
smemo jima tega zamerjati. Gospa je dobro pomnila,
kako težko se denar pridobiva in da pri njenih raz¬
merah vsa veljava, ki jo uživa pri ljudeh, raste ali
pada s pritokom in odtokom njenega premoženja.

Njen oče je bil nekoliko kmetoval, *nekoliko pa
opravljal neko rokodelstvo, ki je sicer koristno in pri-

45

dobitno, pa v kmetih najmanj čislano; zraven je bil
tudi ljudski odrtnik, ker je posojeval na visoke obre¬
sti in svoje novce izterjeval, kadar je imel kmet naj¬
manj denarja. Ko je mož že dokaj denarja nagrabil, je
oddal kmetijo in rokodelstvo sinu in se je preselil v
Vinovar. Tukaj se je popolnoma posvetil novodobni
ljubezni do bližnjega, to je, ljudem v zadregah poma¬
gati z denarjem proti obrestim, katerih visokost se
ravna po velikosti zadrege. Hči Justina je morala ž
njim v trg. Najrajši bi jo bil omožil na kmetih, ker je
bila samo kmetski vzrejena. Toda kmetje je niso snu¬
bili, zaradi očetovega rokodelstva; vsi tisti pa, ki so
v deželi opravljati isto rokodelstvo, so bili ali z Justino
v rodu ali pa že oženjeni. Ostalo ni drugega, nego da
Justina, že precej priletna, dobi za moža gospoda, o
katerem se ni prav vedelo, ali je uradnik ali samo
sluga. Vendar: suknjo je nosil in to je dalo Justini
pravico preobleči se v gospo. Bolj ko je v letih na¬
predovala, tem bolj se je Justina opravljala po naj¬
novejši šegi; ni ji pa bilo mogoče sleči kmečkih na¬
vad in opustiti obrtnij rajnke matere in rajnkega
očeta. Po očetovi navadi je posojevala; po materinih
skrivnostnih vedah pa je zdravila ljudi, ki jih niti vi¬
dela ni; dajala je leke in svete za ljudi in živino; iz
kvart in brez kvart je dekletom in ljubosumnim že¬
nam razodevala negotovo prihodnost in neznano se¬
danjost; preganjala je uroke, zagovarjala kačji pik in
je znala kazati, kako se pride tatovi na sled. Znala
je še mnogo drugih skrivnosti; zatorej ni čuda, da so
jo pogosto obiskovale kmetice očitno, mestne gospe
pa skrivaj, Vsaka obiskovalka pa je pustila primeren
danj, za kar je bilo vse dobro, da je le kaj vredno.

Grozeča izguba dvajseterih tisočakov je na ma¬
ter in hčer različno vplivala. Mati je jokala in vzdiho¬
vala ter Bogu tožila, da ji je prezgodaj vzel moža, ki
je bil sicer vedno bolehen ječalec, pa vendar v tem
koristen, da je znal pisma prebirati in v zemljiški
knjigi pogledati, kako je kdo zadolžen. Zapuščeno
vdovo pa zdaj vsakdo opehari. — Zabičevala je hčeri,
naj se vendar že omoži in da naj vzame moža, ki ume
denarstvo in pravdne posle ter ima stanovitno službo,

46

redečo moža. A Angelika obžaluje, da mati ne more
sama sebi pomagati iz zadrege, ko vendar vsakemu
drugemu ve dober svet in pripomoček. Kara tudi ma¬
ter, da še vedno ni sita tujega denarja, pridobljenega
čestokrat po sumljivih potih, da se še vedno peča z
marnjami, ki jih javno mnenje omikanih ljudi obsoja,
in da slabo skrbi za svoje edino še prosto dete, ker
s takim svojim vedenjem zapira omikanim ljudem in
poštenim snubačem vstop v hišo. Angelika je narav¬
nost rekla, da jo čaka taka usoda, kakršna je doletela
sestro Sidonijo, češ, ta je bila brez vse ljubezni po
materini trmi prodana neznačajnemu in brezvestne¬
mu človeku, ki z zakonom ni drugega namerjal nego
veselo živeti, zapravljaje tuji denar, in je zdaj pod-
kopal pošteno ime, srečo in premoženje najboljše
žene.

Resne hčerine besede so napravile na mater zna¬
ten učinek. Omolknila je in hitela na vrt zbirat ze¬
lišč za čudotvorno vraštvo proti božjasti. Hčerka pa
se je udala v božjo voljo in se je vglobila v roman
svojega modežumala. Kakor pa je bil roman zani¬
miv, vendar ni mogel vezati vse pazljivosti naše An¬
gelike. V zbegano glavo se je vrivala misel, da ima
doktor Vogljanin oči polne prijetnih urokov in da bi
■on bil mož, zoper katerega bi mati nič ne ugovarjala.

— Ali pa je še proste volje? In bi li hotel snubiti hčer

— mazačke Justine?

IV.

Tilen Vogljanin je danes v pravi šoli potrpežlji¬
vosti. Brezovniška občina je prostorna, ravna, mej
njivami in grmovjem ni sence; ničesar ni pri roki za
žejo ugasili; vsa divjad se je morala poskriti. In ta
prehvaljeni pes je leno, nepazno in neposlušno ži-
valče; ne izvoha nobenega zajca, pač pa skače po ne¬
potrebnem po njivah in se zaletuje v proso, ki zori v
najlepšem latju. Kmetje na polju so že grozili s pisa¬
nimi pogledi in očitnimi besedami. Vogljaninu je lov¬
ska strast bila še neznana in obupoval je. Peklo ga je,
da pride domov brez plena: revež je osebi, kateri se
ne sme izneveriti, obljubil, da ji danes prinese zajca.

47

Tista oseba je obljubila, da bo svojo kuhinjsko umet¬
nost izkazala nad tem zajcem, in oče tiste osebe je
že napravil črtež za malo večerjo, da bodo trije, ki se
v trgu najrajši vidijo, sami mej seboj godovali strelca-
doktorja in delopust svetega Tilna, kar se ima vršiti
zvečer 31. avgusta 188,—

JCo Tilen Vogljanin premišljuje nepremišljenost
svoje obljube in njene posledice, zajavka pes: tik pred
njim skoči zajec izpod grma in pes za njim — Kuhl-
wasser in Vogljanin pomerita in počita oba na enkrat.
Obležal je zajec — pa tudi pes je padel in ni več vstal!

Vogljaninovo veselje nad svojim prvim strelom
na lovu je bilo nekako čudno. Koloman Ktihlwasser
je precej, kakor je bil naučen v mladih letih, nesrečno
pasjo smrt zapisal na svoj račun, rekoč, da je zapazil,
kako je muha konec njegove cevi zdrknila v stran in je
zato v stran pomeril; da se pa taka nesreča sploh lahko
primeri strelcu, ki preblizu strelja. Gospod doktor je
sicer mislil, da zna Kiihlwasser bolje streljati nego
on, vendar ni ugovarjal trditvi izkušenega lovca. Gle¬
dalci, ki jih je bilo kmalu preveč, so pa o strelih go¬
spoda in pisarja sodili precej enoglasno; toda gospo¬
doma svoje sodbe niso razglasili, ker niso hoteli po¬
niževati mladega doktorja, ki je danes prvič na lovu,
in mu jemati veselja do lovstva.

Gospodu Kolomanu se je primerno zdelo pobrati
ubitega zajca, gospod Vogljanin pa poprosi kmeta, naj
za primeren darek spravi pod zemljo pasje ostanke.
A kmet, skoraj razžaljen, odreče; kajti tako delo pre-
seza njegovo področje; imajo pa tik Vinovara pri
bratu Ocvirkove Justine zanesljivo osebo, ki ji je iz¬
ročena skrb čez vse pse, žive in mrtve.

Lovca se vračata proti domu, Vogljanin vesel, da
ima vendar zajca, katerega je po svoji sodbi in Kiihl-
wasserjevi trditvi sam ustrelil, Kuhlwasser pa žalo¬
sten, da nima več psa. Pekla ga je vest, toda ne zato,
ker je resnico popravljal, nego zato, ker si je z nepo¬
trebno ponižnostjo nakopal škodo in sramoto. Kako
lahko bi se denarni gospod beležnik z lastnikom ubi¬
tega psa pogodil za odškodnino, in kako težko se bo
on— vedno brezdenarni pisar!

48

Nista še dolgo ceste merila, ko pisar gospoda
doktorja poprosi, naj stopa malo hitreje, češ, ne¬
znosen sopar in nakopičeni oblaki žugajo s hudo uro.
Vzrok Kolomanove bojazni pa sta bila samo dva o-
rožnika, ki sta se pokazala na obzorju, gredoč po
cesti za lovcema. Lovca stopita hitreje, to pa je bilo
orožnikoma povod, da sta se tudi podvizala in kmalu
potipa eden Kiihlwasserja ter vljudno povpraša po
orožnem listu. To vprašanje je bilo zakonito nepo¬
trebno, ker je bil orožnik prepričan, da Koloman
Kuhlwasser nikoli ni bil tako zapravljiv, da bi izdajal
novce za potrato orožnega lista. O gospodu Voglja-
ninu, ki je v okolici še malo znan, se ni moglo tako
soditi; zato je bilo vprašanje drugega orožnika po
njegovem orožnem listu bolj potrebno. Lovca nista
mogla ustreči radovednosti javne straže, ker Kiihl-
wasser lista ni imel, Vogljanin ga je bil doma pozabil;
orožnika sta tedaj razumno izrekla, da se morata
strogo držati svojih dolžnosti, in lovca sta se poslo¬
vila od lepih novih dvocevk.

Ostal jima je sam zajec. Vogljanin ga hoče v
svoji nejevolji kar v grmovje zalučiti. Iz zadrege ga
reši deček, ki zajca prevzame, da ga nekaj korakov
za lovcema ponese v trg.

Brez druge nezgode in brez obetane hude ure
prispeta v Vinovar lačna, žejna in trudna. Tukaj
sprejme gospoda doktorja uradni sluga, ki mu iz¬
roči nujno naznanilo sodišča iz glavnega mesta, da je
nam že znani trgovec Silvester Smolar zabredel v
konkurz in da je doktor Vogljanin imenovan za o-
skrbnika konkurzne imovine. Brez zamude .je moral
vestni beležnik prevzeti sitno opravilo in se odpeljati
v trg —x—, tri ure daleč, da tam precej izvede, kar
veli dotični zakon.

Samo tri besede bi želel gospod Vogljanin nocoj
še govoriti z gospodično Filomeno, pa ni mogoče.
Mudi se, voz že čaka in Vogljanin ne utegne drugega,
nego naročiti Medvedu, naj nese zajca precej k Ju¬
stinovim, da bo jutri zvečer gotovo pripravljen; gospo¬
dični Filomeni pa naj pove, da se je moral danes na-
glofna odpeljati, do jutri zvečer pa se oglasi in opraviči.

v

49

4

Vogljanin se je odpeljal, Strežaj Medved pa si je
privezal lepšo leseno nogo, si osnažil klobuk in suk¬
njo ter se napotil z zajcem v roki. Spomnil se je ča¬
sov, ko je kot mlad, brhek junak za svojega stotnika
nosil marsikateri pozdrav in odzdrav in pri takih pri¬
ložnostih vtaknil marsikateri Srebrnjak v žep; vese¬
lil se je, da se tisti časi zopet vračajo.

Pri tem veselju so mu hudobni duhovi zmotili
preproste možgane. Sluga Medved ni poznal profe¬
sorja Justina po pravem imenu, ampak samo po pri¬
devku, ki so mu ga pritaknili dijaki že za Medvedove
mladosti in po katerem ga je imenoval tudi Tilen
Vogljanin, ko se je še tresel pod njim, po pridevku,
kakršni so priboljšek vseh mladino iikajočih in ki jih
spremljajo od nastopa službe do prestopa na oni svet.
Poznal pa je Medved gospodično Filomeno, profesor¬
jevo hčer, in zdelo se mu je naravno, da jo gospod
doktor ukaže pozdraviti; saj je z njo že velikokrat go¬
voril in se po trgu šetal. Najbolj pa je Medved poznal
gospo Justino  Ocvirkovo, ki so jo ljudje sploh samo
Justino imenovali. Kaj bi je ne poznal — saj je naj¬
bogatejša žena v trgu, bila je že večkrat pri njegovem
gospodu in davi je z njo prišla v pisarno celo hčerka
Angelika, najlepša in najbogatejša nevesta v Vino-
varu in daleč okoli.

Medvedu se je tedaj tudi naravno zdelo, da go¬
spod doktor pošlje zajca gospe Justini.

Sluga Medved po hišni vrsti opravi, kar se mu
je zdelo, da je doktorjev ukaz. Najprej potrka v
stanovanju gospodične Filomene, kjer se mu prijazno
odpre. Tam gospodični roko poljubi, pove nakratko,
da se gospod priporočajo; ravnokar so se nekam od¬
peljali, jutri pridejo nazaj in do jutri zvečer gospo¬
dična vse zvedo — to pove ter odide z zajcem v
roki.

Nekako iznenadena gleda gospodična za možem,
čigar besede in vedenje so v popolnem protislovju z
doktorja Vogljanina dosedanjim vedenjem.

Ne dolgo potem je sluga Medved potrkal v sta¬
novanju gospe Justine Ocvirkove. Tam se ni tako
hitro in vljudno odprlo. Ko pa je gospa Justina vide-

50

la, da Medved ni prišel kaj terjat ali prosit, temveč
da je zraven prijaznih besedi prinesel tudi lepega
zajca, je postala prav po domače prijazna in je uka¬
zala Medvedu, naj malo sede ter pokusi kapljico
njenega zelenega žganja. Sluga Medved je zbral vso
vljudnost in zgovornost nekdanjega stotnikovega stre-
žaja in si je precej priboril srce stare gospe Justine.

Naročilo, ki ga je prinesel od svojega gospoda, je
bilo pri njej z veseljem sprejeto. Ali Angelika zopet ni
mogla biti z materjo enakih misli; ustavljala se je Med¬
vedovemu daru s tehtnimi pomisleki: češ, ni mogoče,
da bi se omikani gospod doktor tako nenavadno u-
vajal v njeno hišo in da je pošteni Medved najbrž do¬
bil ukaz, zajca nesti k profesorju Justinu, kjer ima
doktor že delj časa znanje. Medved ugovarja, da ne
pozna zmešnjav in da tudi njegov gospod ve, kaj go¬
vori. Gospa Justina pa hčerko zopet enkrat pokara,
da ji taka rahločutnost ne pridobode nikoli moža, da še
premalo pozna šege mestne gospode, da je doktor, ako
pride, ne bode snedel in da je zajec že sam na sebi
reč, ki se ne sme zavračati; kajti zajčja mast nam
rabi pri prisadnih ranah, iz možganov se kuha drag
lek za božjastne otroke, in iz droba se napravi ma¬
zilo, ki izvrstno služi zoper trganje po udih.

Zajec je tedaj ostal pri gospe Justini Ocvirkovi.

Gospod profesor Justin je vsako popoldne ob
šestih' opravil svoj izprehod natanko pet tisoč kora¬
kov, Končuje ta izprehod, sreča gospoda Kolomana
Kiihhvasserja, ki mu pove, kako dolgo v skrbeh in
kako srečen je nazadnje bil doktor Vogljanin, Naprej
se veseleč prijetnega večera, vpraša gospod Justin,
domov prišedši, svojo Filomeno, ali je gospod doktor
že poslal zajca; dobi pa neveseli odgovor:

»Tisti Medved z berglo je bil tukaj, a zajca je
nesel — drugam!«

V.

Sluga Medved je tisti večer še v krčmo zašel in
je bil tam jako zgovoren ter vnet za bogastvo stare
Justine in za lepoto mlade Angelike, ki jo je svojemu
doktorju že skoraj zaročil.

51

4*

Gospod Kiihlwasser, ki se navadno ni ogibal po¬
sedanja pri pijači, je imel tedaj kmalu priložnost, sr¬
diti se nad Medvedovo zmešnjavo in skrbeti, kako
naj se popravi, dokler je še mogoče. Stopil je torej
še tisto noč pred trg v kočo prijatelja, dobrega člo¬
veka, in ga je naprosil, da prinese zajca na Koloma-
nov dom, dokler bo nocoj še cesta čista. Prijatelj je
obljubil, da dobi zajca, preden mežnar dan odzvoni,
in storil je, kakor je bil obljubil. Ktihlwasser zajca
previdno zavije in ga, da se Medved zopet ne zmoti,
nese sam na stanovanje profesorja Justina, kjer ga
odda dekli in pove, da je to tisti zajec, ki ga je sinoči
Medved, ko je bil preveč vinjen, pozabil oddati; go¬
spodična že vedo, kaj se ima z zajcem zgoditi, zvečer
pa pride gospod doktor na večerjo, kakor je bilo do¬
govorjeno, in vse bo v redu.

Dekla obljubi to gospodični sporočiti, kadar pri¬
dejo od maše.

Gospodična Filomena pa takrat ni bila pri maši,
ampak daleč proč od vseh bogoslužnih opravil.

Njena rajnka mati je bila navajena, kadarkoli je
bila v težavnih zadregah ali kadar jo je pekla huda
radovednost, iskati pomoči pri ženskah, ki znajo iz
kvart vedeževati. Svoji hčerki je vedno prigovarjala,
naj tudi tako dela, ker ni boljših pomočnic na svetu,
kakor so take prerokovalke; celo na smrtni postelji
je hčerko učila, da se ne bode mogla srečno omožiti,
ako ne vpraša prej oraklja ženskih vedeževanj. Hčer¬
ka v take skrivnosti ni ravno verovala, vendar je
obljubila materi, da se bo ravnala po njenem nauku.
Že v glavnem mestu je cula od matere in njenih pri¬
jateljic, da je neka Justina v Vinovaru prerokovalka,
da malo takih.Sinočnje vedenje sluge Medveda in ne-
prihod doktorja Vogljanina jo je napotil, da hoče že
danes izpolniti materi dano obljubo, dasiravno ne
misli, da bi bil že pred durmi trenutek, ki odloči nje¬
no prihodnost.

Bržko je profesor Justin nastopil svoj jutranji iz-
prehod pet tisoč korakov, smukne Filomena v opravo,
ki jo je bila nosila na zadnji maškaradi v mestu, si
pordeči lica in zaveže bogato nazobčano pečo na

52

glavo. Bila je pravcata Gorenjka iz Ljubljanske oko¬
lice in dekla je prisezala, da gospodične nihče ne
spozna, celo gospod oče ne, ko bi jo srečal, kar ven¬
dar Bog obvaruj.

Tako preobražena se poda Filomena k mazački
Justini, pove tam izmišljeno povest, katere jedro in
konec je bil Justini, v takih prilikah izkušeni, tako
navaden, da je na prvi pogled vedela, kaj mladi kme¬
tici teži srce. Justina je resnobno in slovesno mešala
kvarte na mizo, jih pokladala, zopet prekladala in
odvažno z glavo majala. Bistvo njenega vedeževanja
je bilo, da mladenič, ki ga dekle ljubi, ni zanesljiv,
da je morebiti celo nezvest; dekle se ga naj znebi
čim prej, tem bolje; bliža pa se ženin, kakor se ga
ne nadeja; ž njim bode srečno živela, ako bode poro¬
ka o mladem mesecu.

Križan tolar je drknil Justini v roko, Filomena pa
po stopnicah doli odhaja in srčno bridkost komaj
skriva.

Ko se vrata za Filomeno zapro, stopi v žalosti
in togoti pred mater Angelika, ki je skoz steklene
duri stranske sobe opazovala Filomeno in materino
vedeževanje.

»Mati! Ali se ne bojite božje kazni, da nedolžno
dekle tako neusmiljeno sleparite?«

»Ali si jo spoznala? Kajne, kako prekanjeno si je
izmišljevala?«

»Spoznala sem jo, spoznala! In zato se mi še
bolj smili. Niste li čutili, kako je bojazljivo govorila,
kako je pri Vaših besedah obledevala in se tresla? In
Vi ste ji bodli nož v srce! Mati, to je neizrečeno grdo!«

»Kaj je grdo? To je grdo, imeti tako hčer, kakor
si Ti! Ti bebica Ti! Zate skrbim, da imaš kaj dote;
zate skrbim, da Ti druge ne ulove moža, ki je Tebi
namenjen. In to imam za zahvalo! Uči se, uči četrte
božje zapovedi!«

»In Vi, mati. učite se pete: ne ubijaj! Nočem do¬
biti moža po Vaši poti, po kletvi in sleparstvu. Rajši
grem v samostan! Tej nevedni revici pa hočem pove¬
dati, da je vsa Vaša umetnost v nebo vpijoče sle¬
parstvo.«

53

Zdaj je bil ogenj v strehi! Mati zgrabi stol in za¬
kriči nad hčerjo: »Ti spaka peklenska, poberi se mi
izpred oči doli na vrt sadje pobirat in salato plet!
Kar precej! Če ne, Te nabijem, da boš tri solnca vi¬
dela! Ti strupena pošast!«

Angelika je šla molče na vrt. Tam je morala hči
matere, štirideset tisoč forintov premožne, z rahlimi
rokami broditi po mrzli jutranji rosi in pobirati gnilo
in piškavo sadje, ki je ponoči z drevja popadalo. Mar¬
sikatera gorka solza se je posestrila z mrzlo roso —
in danes ne prvikrat! In vse te solze so bile zastonj
prelite, ker Angelika ni imela nikogar, da bi jih bil
obrisal, nikogar, da bi ji rekel vsaj besedico to¬
lažbe.

Gospodična Filomena prispe domov, se v hitrici
preobleče in razbarva ter izve od dekle, kaj je bil
medtem gospod Kiihlwasser prinesel in sporočil.
Brez odloga spiše listič in ga ukaže z zajcem vred
jadrno nesti v Vogljaninovo pisarno. Filomena je
zdaj sama; svoji jezi in žalosti odpre duri in vrata in
se razjoka, kakor takrat, ko ji je umrla mati.

Ni še pač mnogokrat jokala. Niti danes in včeraj
bi solzenju ne mogla najti dosti vzrokov, ako bi se
bila kdaj učila, tudi samo sebe hladnokrvno preso-
jevati.

Iz žalostnega premišljevanja jo zdramijo znane
stopinje očeta Justina. Hčerka obličje naglo prevedri,
kolikor je bilo mogoče, in gre očetu naproti. Gospod
profesor je bil prav dobre volje. Mej potom je namreč
zvedel od Kiihlwasserja, kako je bil sinoči Medved
zabredel in da je Kiihlwasser davi zgodaj popravil
Medvedovo zmoto ter prvemu zajcu postavil namest¬
nika. Vpraša tedaj šaljivo:

»Kaj ne, zdaj pa imaš zajca?«

»Imela sem ga, ljubi oče, pa poslala sem ga na¬
zaj.«

»Imela . . . , nazaj poslala? Filomena, morebiti
nisi prav storila!«

»Premišljevala res nisem veliko. Strežaj se je si¬
noči, pisar davi nekoliko zaletel. To priliko sem ho¬
tela zase porabiti.«

54

»Morda si se prenaglila in priliko porabila zoper
sebe.«

»Čujte, ata! Jaz ne morem tako hladno soditi ka¬
kor Vi in moji razlogi so preobčutljivi. Takole sem
mislila: »Doktor Vogljanin nas je zadnji čas pogosto
obiskoval. Ljudje poreko, da zaradi mene, ker Vas
itak vsak dan lahko najde na izprehodih ali v gostilni.
Predsinočnjim je bil pri nas samo nekaj trenutkov;
sinoči ni prišel, čeravno je bil obljubil. Ako počasi
izostane, poreko ljudje, da se mu nisem zdela več
vredna, da z menoj občuje. Če se pa zaradi njegovih
služabnikov zdaj naredi zamera med nami, bodo ljudje
sodili, da je on kriv in ne jaz.« Tako sem to zase po¬
rabila,«

»Filomena, Tvoji razlogi stoje na slabih nogah.
Sinoči doktorja ni bilo v Vinovaru, naglo se je moral
odpeljati. To vem gotovo.«

»Vi to veste, ali drugi ljudje tega ne vedo; jaz
tudi nisem vedela. Pa ravno sinoči sem premišljevala,
da ta doktor prihaja k nam nemara samo zato, da se
vadi v laskanju ženskemu spolu. Za tako vadnico pa
vender nisem, kaj ne, ata?«

»E, ljuba moja, to so izgovori! Izvedela si, kam je
tisti Medved zanesel zajca, in odtod Tvoja prenaglica.«

»Ne bodite hudi, ata! Nisem vprašala in nisem
izvedela. Tudi bi zajčja malenkost ne vplivala na
mojo odločitev.«

»Zajec je šel k Justini, namestu k Justinu. Med¬
ved nima tankih ušes. Vogljanina sem pa že na gim¬
naziji opominjal, naj glasnike končnike bolj razločno
izgovarja . . .«

Profesor Justin, zamaknjen v slovnico, ni zapa¬
zil, da je hčerko rdečica oblila. Odgovorila je bolj tiho
in počasi:

»Ata, razloček tiči morebiti v več črkah. Voglja¬
nin si je Vaše svarilo zapomnil in je rekel: »k Ange¬
liki«, namesto »k Filomeni«.«

»Zdaj pa ne moreš tajiti svoje jeze! Kaj ne, ko bi
bila mladenič, tisto Angeliko bi kar na dvoboj pozvala?«

»Da, in v srce bi jo zadela! — Ne, ata, vendar
ne! Kam sem zgrešila! Nič bi ji ne storila. Saj nimam

55

cd Vogljanina nobene zaveze in do njega nobene pra¬
vice. Ona jih morebiti ima. — Ah, ata, treba je, da
sem oprezna in da se ne izpostavljam.«

»Prav tako! — Pa ta Vogljanin ima vendar pro¬
storček v Tvojem srcu?«

»Ah, ljubi ata, ne šalite se! Kaj res mislite, da
Vas želim zapustiti?«

»Nisem sicer tako vprašal, kakor si odgovorila;
pa pustiva to. Bodi previdna na vse strani. Na izpo¬
stavljanje pa nikar ne misli! Saj sem jaz tukaj, branil
Te bom kakor svoje oko. Brez skrbi bodi, dokler sl
v mojem zavetju. Ti si moje edino dete, edino vese¬
lje in dokler sem živ, ne boš najmanjše škode trpela.
Pa preden sodimo, je treba poizvedeti, kako reči
stoje.«

»Prosim pa, ljubi ata, storite, da nas Vogljanin
danes in jutri ne obišče. Vsa sem zmedena, ne vedela
bi kaj z njim govoriti, in zdi se mi, da je bolj prav, ako
z njim ne govorim zopet — tako kmalu.«

»Storil bom to, ljuba Filomena! Le potolaži in
razvedri se; zdaj pa sedi h klavirju in zaigraj, kar veš.
da rad poslušam.« —

Komaj je Justin izgovoril, pridrvi dekla domov,
vsa razjarjena.

»Kaj pa je tebi?« vpraša skrbni gospod.

»Kaj mi je? Počakajte, da se oddahnem!« ihti
dekla. »Komaj še živim! Po trgu so me gonili, zapreti,
ukleniti, v klado dejati so me hoteli! Bilo je neznan¬
sko . , . Ne prebijem več v tem kraju!«

Ko se dekla umiri, pripoveduje, da jo je tržni po¬
licaj ustavil in v občinsko pisarno tiral. Tam je morala
povedati, kdo je, kaj je, kje je zajca dobila in kam ga
nese. Naposled so njo izpustili, zajca pa tam obdržali.
Prijazni policaj ji je potlej povedal, zakaj se je to zgo¬
dilo: Tržni čuvaj je čul proti zoru strel iz tržnega
lova. Ko se je danilo, je videla ženska znanega tatin¬
skega lovca izpred trga iti v trg; imel je zimsko suk¬
njo in pod njo gotovo zajca, ki ga je malo prej ustre¬
lil. »Ta lovec je prijatelj pisarja Klobasarja; Kloba-
sar je zajca k nam prinesel; ta zajec je ukraden in
zdaj bomo vsi zaprti!« Tako nekako je pravila dekla.

56

»Kaj pa si naredila s pismom?« vpraša Filomena,
pozabivši, da jo oče čuje.

»Skoraj sem pozabila. Srečala sem tisto bergla-
sto motovilo, dala mu pismo in ukazala, naj ga da go¬
spodu.« —

Ko se je Justin še izprehajal, si je bil odmeril za
današnji jutranji pensum, premodrovati novo teme¬
ljito knjigo o starogrški črki digamma.

Hčerka mu je to veselje skazila in vdati se je
moral drugim, dozdaj še nevajenim študijam. Dokler
se v teh izpregleda. stopimo v Vogljaninovo pisarno.

VI.

Ako bi sicer ne vedeli, da danes Vogljanina ni
doma, prepričal bi nas o tem pogled v njegovo pi¬
sarno.

Kiihlwasserju se ni mudilo peresa gnati po pa¬
pirju in Medved je bil proti navadi v pisarni. Stena
mej dostojanstvom pisarjevim in uboštvom strežaje-
vim se je toliko ponižala, da se je Medved smel vsesti
za doktorjevo mizo. Pogovor se je pletel o rečeh, ki
so ram že znane. Kiihlwasser se je hvalil, da je Med¬
vedovo zmešnjavo popravil, Medved je pa trdil, da je
ravnal po volji gospoda doktorja, da doktor ne mara
več Filomene, da je Angelika lepša in zelo bogatejša.
Filomena utegne sicer tudi nekaj imeti, a vse to ni
nič proti doti Angelike, Justina je sinoči govorila o
dvajsetih tisočakih, ki jih bo precej odrinila; potlej
so pa še hiše in zemljišča!

Ker sta se moža s pogovori preveč utrudila, sta
se šla vsak na svoj kraj krepčat. Ko se zopet vsedeta
k: pogovorom, dopoveduje Medved, kaj je profesor¬
jeva dekla staknila, ko je nesla zajca nazaj, in ogle¬
duje pisemce, ki mu ga je izročila, »To pismo«, je
dejal, »bi hipoma razodelo vso skrivnost in odkrilo,
kdo ima prav, jaz ali Vi, ako bi ga mogla brati.«

»Bere se že«, odgovori Kuhlwasser, »ako se le
ne izve.«

»Kar se ne zgodi, se ne izve,« pristavi Medved.
»Jaz bom molčal kakor zid.«

57

»Če je tako, bom jaz tudi,« pravi Kiihlwasser in:
oba gresta v Medvedovo sobo na delo. Kiihlwasser je
ročno delal in zavitek pisma je kmalu šel vsaksebi.
Kiihlwasser vzame pismo iz zavitka in ga pazljivo
prebere. Nikoli tako kakor danes bi tudi Medved rad
znal brati; kajti Kiihlwasser mu je iz pisma povedal
samo toliko, da je gospodična razžaljena in da pravi,
da je Medved — budalo.

Vsi ostanki vojaškega moštva so bili v Medvedu
razdraženi, da ga mlada mestna punca zmerja. Toda
ni se smel dolgo hudovati, ker baš stopi v pisarno
gospod profesor Justin. Gospod Justin omeni, da bi
mu bilo prav ljubo, ko bi precej nazaj dobil tisto pis¬
mo, ki ga je pred dobro uro njegova dekla oddala
Medvedu. Kiihlwasser se dela nevednega, Medved
je pa bolj izveden. Vedoč, da drugi del opravila —
zalepljenje odprtega pisma še ni dovršen, in še vedno
jezen nad dobljenim pridevkom, se odreže osorno, da
pisma ne da iz rok brez gospodovega dovoljenja; kaj¬
ti, če je pismo v njegovih rokah, velja to tako, kakor
da bi bilo v gospodovih.

Kuhlwasser ukaže Medvedu, da se umakne iz
pisarne, ter zagotovi gospodu profesorju, da bo pismo-
vzel Medvedu in ga prinesel nazaj. Potem sta se S'
profesorjem pogovarjala različne reči; profesor je
bil v svojih »študijah« in bilo mu je mari poizvedeti,
kake so pravzaprav razmere gospoda Vogljanina do
obitelji mazačke Justine Ocvirkove. Pisar Kiihl-
v/asser ni slutil nič napačnega, zato ni popravljal
resnice. In profesor Justin ni v vsem našel nič goto¬
vega, samo sumljivo se mu je zdelo, da ima stara Ju¬
stina do Vogljanina tolikanj zaupanja.

Vtem je Medved v svoji sobi po nauku, ki ga je
poprej dobil od Kiihlwasserja, posušil odprto pismo,
ga zopet v zavitek vtaknil, zavitek zalepil in sploh
drugi del prepovedanega opravila izvršil tako dobro,
da se je sam sebi čudil. Stopi tedaj zopet v pisarno in
izroči pismo gospodu Justinu, rekoč, da se je premis¬
lil; naj pa gospod profesor odgovarja, ako bo gospod
doktor Medveda zaradi tega karal ali zapodil. Profe¬
sor to obljubi, gre svoje poizvedovanje nadaljevat in

58

odda, domov prišedši, Filomeni pisemce, kakršno je
sprejel.

Filomeni se je dobro zdelo, da se je odpoved
prijaznosti, pisana naglo v prvi nejevolji, vrnila v
njene roke, ne da bi jo bila brala oče in doktor Vog-
ljanin. Zdaj, ko so se živci dokaj pomirili, želi videti,
kaj in kako je pisala. Odpre tedaj pismo; kako se pre¬
straši, ko vidi, da so črke v pismu zalite in da dok¬
torjeve fotografije, ki je prej bila v pismu, zdaj ni v
njem! Očitno je, da so pismo brale neupravičene oči.
Nova žalost, nova grenka skušnja!

Da se je pozabilo fotografijo v pismo nazaj de¬
jati, to sta skoraj takrat kakor gospodična zapazila
tudi Medved in Kiihlwasser. Pisar se je zaradi te no¬
ve zmešnjave nad slugo tako raztogotil, kakor bi bil
še vedno graščinski oskrbnik, in mu je očital, da s
svojo budalostjo sprav-i oba ob službo. Sluga Medved
se je sicer jako bal izgubiti dobro službico, pa vdal
se je v svojo usodo in je pisarju mirno rekel: »Kar

sem pokvaril, bom skušal sam popraviti; potlej naj
pride, kar hoče.«

Tomaž Medved priveže kakor sinoči svojo lepšo
leseno nogo z novimi jermeni, opaše bel opasnik in
stopi zopet po vrsti hiš najprej h gospodični Filomeni.
Tam odda pozabljeno podobo gospoda Vogljanina,
pove skesan svojo pregreho in prosi odpuščanja in
molčanja; gospodična mu oboje obljubi, ako prihodnjič
ne stori zopet kaj napačnega.

Od tamkaj se napoti h gospe Justini, zadovoljen,
da je pri Filomeni vse dobro opravil. Pri Justini O-
cvirkovi pa ni šlo tako gladko. Ona nikakor ni bila
voljna dati zajca iz rok. »Zajec«, je rekla, »je po pra¬
vici moj. Zdaj je iz kože dejan in v namaki; to stane
precej truda in denarja. Kaj nameravaš s tako napol
pripravljeno divjačino? Kaj ne, ukradenega zajca so
pridržali v občinski pisarni in zdaj bi radi imeli mo¬
jega? Ne bodete ga ne jedli — za nobene denarje ga
ne dam!«

Medved ugovarja, da se je samo zmotil, da je
svojo zmoto pozneje izprevidel, da mu gre za službo
in da je nasproti bogati gospe najbolj usmiljenja vre-

59

den trpin pod solncem. Prav milo je prosil, a gospa
je ostala neusmiljena. Prosit je prišla tudi Angelika;
to pa je mater še bolj razkačilo,

S težkim srcem se je Medved že odpravljal, kar
se starki obraz razgrbanči in ona veli: »No, da prija¬
telja ostaneva, naj bo. Dala bom zajca nazaj, kakršen
je zdaj, še s slanino ga bom nabodla, kakor delajo
dobre kuharice; za vse to mi prineseš svojega starega
mačka,«

»Oh, mamka«, vzdihne Medved, »mojega
mačka nikdar! Deset tujih Vam polovim,
ali ne želite mojega ! Rajši Vam dam
vse, kar imam, staro in novo berglo in še
edini križavec, ki ga imam, tistega, ki sem ga dobil
od zalega fanta iz Vaše rodbine, ko sem zanj pri stot¬
niku izprosil odpust. Pustite mi to fletno živalico; saj
veste, da nimam drugega veselja. Pustite mi ga, za
božjo voljo Vas prosim!«

Justina je neizprosljiva in Medved se mora vdati.
Šel je domov in je dal mačku za zadnje kosilo žgan¬
cev in mleka; ko ga je nasitil, ga pogladi še enkrat
po dlaki, potem ga stlači v vrečo, zanese k Justini
in ga tam izpusti v močen, prazen kurnik. Justina mu
reče zvečer ob šestih priti po zajca.

Poldne je odzvonilo v Vinovaru. Stari in mladi
so se vsedli k pogrnjenim mizam. Tudi Tomaž Medved
je sedel k svoji samski mizici, na katero je postavil
skledo zabeljenih žgancev, ki si jih je bil sam skuhal.
Kadili so se žganci in s prijetnim duhom nos žgatali;
pa milo je mož pogrešal navajene mačkove glasbe iz¬
pod stola. Ni se dotaknil kosila, pribežal je v sosesko
k branjevcu in je tam v šilu grenkega encijanovca u-
topil svojo bridko žalost.

VIL

Angelika je zastonj premišljevala, zakaj ima ma¬
ti Justina tako izredno veselje z Medvedovim mač¬
kom, ki ni črn, ampak navadno pisan. Preden pa je
prišla do gotove sodbe, se je pripetilo nekaj takega,
da sta mati in hči na mačka popolnoma pozabili.

60

Pred Justinino hišo pridrdra kočija in iz nje sto¬
pita mlad gospod in mlada gospa. Gospod je bil vse¬
ga zdravilstva doktor Ivan Zeligoj, gospa pa Sidonija
Smolarjeva, hči stare Justine. Angelika je k vratom
priskočila, radostno objela sestro ter njenemu sprem¬
ljevalcu srčno stisnila roko. Tudi mati Justina je bila
iskreno vesela in prav prijazna proti neznanemu go¬
spodu, ki sta ji ga Angelika in Sidonija predstavili
kot njunega starega znanca. Po navadnih vprašanjih
in odgovorih se je družba razdelila tako, da sta mati
in starejša hči ostali v vrhnji hiši, Angelika pa je go¬
spodu razkazovala prostore po hiši in po vrtu.

Gospa Sidonija je bila žena kakih petindvajset
let, visoke, lepe rasti. Njeno obličje, nekdaj gotovo
občudovanja vredno, je oblito s tenjo tajne žali, s
sledom prebitih skrbi in bridkosti; veliko črno oko
ji ni več ognjevito, ampak miimo in sočustveno. Ko
se je Sidonija možila, je bila zanimiva častilcu ženske¬
ga spola; zdaj, ko je moža zapustila, bi pa bolj zani¬
mala filozofa in umetnika.

Veliko je imela materi povedati. Kratek obseg
njene povesti je ta: mož Silvester Smolar, od upni¬
kov pritiskan, je napovedal konkurz; vinovarski no¬
tar je prišel premoženje popisovat in v oskrbovanje
prejemat; mož Smolar je bil zaradi neke goljufije, ki
je pri tej priložnosti prišla na dan, dejan v zapor, ona
pa je vzela s seboj malenkosti in je za vselej zapu¬
stila dom, kjer je prebila toliko, žalosti in kjer zdaj
ni nič njenega in nič moževega. Da pa mater nekoliko
potolaži, je pristavila, da ni toliko izgubljenega, ka¬
kor se je mislilo. Skrbela je bila — kar je mati od¬
lašala — da se je nekaj zavarovala, živela je tudi
varčno in je pri občnem zapravljanju gledala, da je
tudi njej kaj odletelo, kar bi bili sicer drugi pograbili.
Izrekla je naposled, da želi ostati pri materi; ne bo
ji delala nadlege in bo lahko ob svojem živela.

Od konkurza je prišel pogovor na doktorja Vog-
Ijanina. Sidonija ga jako hvali. Mati ji pa na uho po-
šepeta, da je vse tako napeljano, da bo Angelika
v kratkem gospodinja Vogljaninovega doma in
srca.

61

Angelike in mladega doktorja Zeligoja ne sme¬
mo dolgo samih puščati na vrtu; poglejmo torej k
njima.

Hoje po vrtu sta se hitro naveličala; vsedla sta
se v košato lopo in sta tam nadaljevala svoje pogo¬
vore. Nastavila pa sta jih tam, kjer sta prenehala —
pred dvema letoma.

Ko je bila Angelika v glavnem mestu, učit se go¬
sposkih ved in šeg, ji je namreč med mlado moško go¬
spodo najbolj ugajal mladi zdravnik doktor Zeligoj.
Bil je lepe rasti, čednega obraza, dober pevec in — kar
je dekleta najbolj vnemalo — neutrudljiv, eleganten
plesalec. Dohajal je v hišo, kjer je Angelika stano¬
vala; prikupiti se je znal starim materam in mladim
hčeram; a najbolj se je prikupil Angeliki, živahni, ve¬
seli tržanki iz Vinovara. Prijatelji so mlademu zdrav¬
niku že nagajali, da sta si on in gospodična s kmetov
prisegla večno ljubezen. Je li to bilo ali ne, prišla je
vmes zamera, ki jo je menda zakrivila naglokrvna
Angelika. Pisma med njima so prenehala. Zeligoj je
šel za dolgo časa v tujo deželo, Angelika pa domov
v tihi Vinovar,

Pozabila se nista, Angelika se je obtoževala, da
je ljubega razžalila, a Zeligoj je obžaloval, da je go¬
spodični naglico prehudo zameril. Oba sta se kesala
in oba želela, da bi na morju življenja prijazne sa¬
pice slučaja zopet enkrat približale njuna jadra. Toda
bila sta predaleč narazen in brez upanja, da se bode
to še kdaj zgodilo; kajti Angelika je mislila: Zeligoj
je preveč lep, da bi moral nevesto iskati ravno v Vi-
novaru, in Zeligoj je menil, Angelika je toliko bogata,
da ji ne bo treba čakati na povratek iz tuje dežele.

Vrnivši se iz tujih dežel, pride Zeligoj v trg -x-;
tam se seznani z gospo Sidonijo, izve, da je Angelika
še prosta, razodene, kako je bilo pred dvema leto¬
ma, in Sidonija obljubi svojo pomoč, Tako je danes
sestri Angeliki pripeljala starega ljubimca iznenada
v naročaj.

Zatajivši nepreučljivost svojega spola, omeni An¬
gelika tisto nepozabljeno zdražbo, ki ji je povzročila
toliko bridkih ur, in iskreno obžaluje, da je bila kri-

62

va Zeligojeve nejevolje. Zeligoj, ki je mislil in hotel
povedati, da je sam tudi dokaj kriv, se je nad blago¬
dejno spremembo svoje ljube kar zavzel. Tako je bila
presekana meja med njunima srcema. Kar sta lju¬
bezni zamudila v dveh letih, to sta prihitela danes v
dveh urah.

Precej pozno pristopi Sidonija, kar pa njunih po¬
govorov in njunega slikanja prihodnje sreče ni motilo.
Sidonija je s sestrino srečo sočustvovala,

Zeligoj je moral iti po opravkih, Sidonija in An¬
gelika sta se pa napotili h gospodični Filomeni; tako
je zahtevala Angelika.

Filomena je zamaknjena v ljubezen — bolezen
sedela pri oknu in gledala oblake, večne popotnike,
ko stopita v sobo njej samo po licih znana Angelika
in neznana gospa. Nekako čudno se ji je zdelo to pre¬
ziranje navadne šege. Angelika se predstavi in Filo-
meno spomni, da sta si nekdanji znanki. V eni ku¬
hinji sla se učili kuhati, pri eni šivilji šivati, tovarišice
so Angeliko »škrateljnom« krstile, ker je bila tako na¬
gajiva. Filomena se vsega spomni, celo gospoda Ze-
ligoja. In ko Angelika svoje vsiljevanje opravičuje,
da so jo k temu primorale samo neizogibne okol-
nosti, odloži Filomena hladno vljudnost velikomestne
gospe, in pogovor se vname odkritosrčno in prosto.

Angelika je zdaj razodela svojega prihoda na¬
men. »Prositi Vas morem nekaj«, je dejala, »kar pre-
seza vso dosedanjo predrznost. Vedno sem še zreli
»škratelj« in hči čudodelke, prerokovalke Justine;
pristoja mi kaj izrednega, presiljenega. Gospodična,
ne odrecite mi prošnje! Rotim se Vam, da bo to, kar
od Vas želim, obema enako koristilo, naj se Vam tudi
zdi, da je razumu nasprotno. Uslišite me, in potlej bo¬
dete tudi Vi veseli.«

Filomena je z bolj plašnimi ko radovednimi očmi
strmela v Angeliko, ko je s prepričalno zgovornostjo
razkladala svojo prošnjo.

Ker bi bilo preveč pisanja, ako bi hoteli popisati,
kaj so tri ženske v dolgi uri med seboj dogovorile,
naj omenjam samo to, da se je Filomena sicer jako
nerada in v skrbeh, kaj bo posledica njene obljube,

63

vendar dala preprositi. Kaj je obljubila, se bode še
pred sklepom povesti izvedelo.

Ženske so govorile. Gospod profesor Justin pa je
sedel pri knjigi, razpravljajoči starogrško črko aigam-
ma. Ustavil ga je v premišljevanju doktor Zeligoj, ki je
moral obiskati svojega nekdanjega profesorja in po¬
vprašati, kako se ima gospodična Filomena, Justin,
bister poznavalec svojih učencev, je izprevidel, da je
Zeligoju ljubša družba Filomene nego starega slov¬
ničarja; zato pelje gospoda v ženski zbor.

Justin sam se je v zbornici mudil prav malo, ker
ni bil prijatelj neklasičnega ženskega govoričenja,
Nastopil je svoj navadni večerni izprehod. Po stop¬
nicah doli idoč, sreča slugo Medveda, ki je v pokriti
skledi prinesel zajca, ki ga je bil ravno prej izmole-
doval pri stari Justini,

Profesor Justin se možu nasmeje: »Ljubi Med¬

ved, nemedvedji! Prepozno si prinesel to zver. Filo¬
mena je nekaj bolestna. Nocoj ne bo pri nas nobene
večerje. Nesi zajca h »Kruljavi Žabi«; tam bom precej
naročil, kaj se naj z zajcem stori, To pisemce oddaj
gospodu doktorju precej, ko domov pride; ne pozabi
in ne bodi radoveden!«

Četrt ure pozneje je uradnik, šetaje se mimo
gostilne pri Kruljavi Žabi, vprašal mamko Nežo, ki
je na pragu stala in se z rokama podpirala, kaj bode
danes dobrega.

»Zajčka pečem, gospod, prav debelega zajčka.
Eden porcijonček prav lahko za Vas prihranim,«

Uradnik pa odgovori:

»Kaj, zajca? Danes je 31, avgust. Po deželni lov¬
ski postavi se pa 31. avgusta zajec ne sme niti stre¬
ljati niti prodati. Na prestopek te postave so zažu-
gane ostre kazni. Mamka, pazite in ne govorite no¬
coj več o zajčji pečenki, sicer Vas moram čuti z urad¬
nim ušesom.«

VIII.

Solnce se je pomikalo za hribe in vinovarski
črednik je s pašnika prignal sredi trga goved in drob¬
nico vinovarskih tržanov. Ko je tako bil trg poln

64

šundra in direndaja, spremlja iz stanovanja profesorja
Justina mlad gospod proti hiši mazačke Justine tri
ženske, dve po meščanski šegi oblečeni, eno pa kakor
se nosijo Gorenjke okoli Ljubljane. Ko pride družba
v vežo, hiti Sidonija po stopnicah naprej in napove
materi prihod brhke kmetice, ki je menda že zjutraj
bila tukaj, in mladega gospoda, ki je najbrž njen že¬
nin. Mati se spomni, da je davi dobila križan tolar;
naglo se pripravi in Sidonija preskrbi, da se v čarob¬
nem svetišču prijazna svetloba izpremeni v resnoben,
someren somrak.

Stara Justina sedi črno opravljena za mizo v
starem, visokem naslonjaču in gleda skozi velike po-
starišne naočnike kakor črna sova v človeški podobi.
Pred njo stopi bojazljivo vitka gorenjska deklica
okroglih, živordečih lic, vsa taka kakor tista, ki je
davi imela čast poslušati Justinino modrost. Deklica
se globoko prikloni in seže celo po Justinim roki,
kakor da bi jo poljubila, potem stopi nazaj, na stran
mladega gospoda, ki se je držal kolikor mogoče po¬
nižno in leseno.

Deklica izpregovori z mehkim, tresočim glasom:

»Častitljiva gospa! Priromala sem k Vam iz
daljnih krajev, Vaše razodetje davi me je skoro uni¬
čilo, a čez malo časa pevdignilo do vrhunca veselja.
Prišel je za menoj pravi ženin, ki sem ga nekdaj lju¬
bila, a skoro pozabila. Stara ljubezen se je devetkrat
huje vnela. Hvala Vam, prisrčna hvala! Ne vem be¬
sedi . . .«

»Nikari, deklica, —take hvale nisem vredna! Po¬
vejte mi rajši, kaj Vas je zopet privedlo k meni?«

»Častitljiva gospa! Bojim se jeze in sovraštva
svoje obitelji, ker sem se tako hitro premislila. Pro¬
sim Vas, povejte, ali bo to imelo slabih nasledkov?«

Justina je zmešala kvarte, jih obračal,a, pokla-
dala in prekladala in naposled izrekla neovržno
sodbo:

»Jeza bo huda, a razpihala se bo kakor smodnikov
dim po strelu. Bodita stanovitna, premagovala bosta
vse ovire, ker so samo navidezne. Za Vama stoje pri¬
jatelji, ki veliko veljajo in premorejo.«

65

5

V tem se je Justina zmotila; kajti za njima sta
stali samo dve prijateljici, ki sta skozi steklene duri
stranske sobe opazovali ta prizor.

Deklica nadaljuje: »Ko ste naju toliko potolažili,
prosiva še krepkega blagoslova na pot k poroki.«

»Blagoslovov nimam«, odgovori starka, »te do-
bosta pred oltarjem. Ker pa vidim, da imata trdno za¬
upanje v mene, Vama naredim živi vozel nad roka¬
ma; to Vaju obvaruje vseh urokov in zlih pogledov
na dan poroke, takrat, ko so najbolj nevarni.«

Justina se je kvišku vzpela, položila dekletovo
roko v gospodovo in je s črnordečim trakom vila
čudne zaveze in odveze. Gospodična pa obraz proč
obrača in bojuje nevarni boj z mišicami, ki v človeku
smeh zbirajo. Ni se mogla zdržati; zdrav, glasen
smeh se razsuje iz polnih ust . . .

Justina je skoro razbesnela! Segla je v kot po
palico, pa je ni; divjala je proti prvim durim, a za¬
klenjene so; divjala je proti drugim; tam pa vidi dve
ženski, ki se na vse grlo smejeta. Počela je kričati:
»Tatje, roparji, sleparji! Pomagajte, pomagajte!«

A nikogar ni bilo na pomoč. Samo gospa Sido-
nija je pristopila iz druge sobe mater mirit.

Poprej leseni gospod se tudi zravna in oživi, sto¬
pi pred starko in ji reče glasno a mirno: »Pomirite
se, gospa! Komedija je zdaj pri kraju, Angelika je že¬
lela, da Vas ujamemo v Vaše lastne mreže. To se je
zgodilo; in zdaj dovolite, da se Vam predstavljam
kot ženin Vaše hčere Angelike.«

»Kaj? Ženin? Goljul, slepar! Poberi se mi izpred

oči!«

»Žena, počasi! Takih besed kratko in malo ne
trpim. Krotite jezik, da Vam kasneje ne bo pretežko.
Doktor zdravilstva, Ivan Zeligoj sem, in pošten člo¬
vek. Ne poznate me še posebno, pa morali me boste
poznati; in bolj koristno je za Vas, če ste prijazni
proti meni. Da Vam le nekaj povem: Pred pol ure
je bil pri Vas kmetski fant, ki je za drag denar kupil
zdravil ljudem in živi. -  Tisti kmetski lant sem bil jaz
in v tistih zdravilih tic. za Vas kazen najmanj treh
mesecev zapora. Saj se razumeva, saj veste, da sem

66

medicine doktor. — Pa pustiva to! Danes sem prišel
samo prosit roke Vaše hčerke, te zale Gorenjke, ki
tukaj pred Vami stoji in z menoj vred prosi,«

Mati se molče skloni v naslonjač in spusti nekaj
jeznih pogledov v Angelikine oči. Ti jezni pogledi pa
Angelike niso presunili; z mirnim, krotkim glasom
izpregovori: »Mati, odpustite, da sem Vam to nare¬
dila, Vaše vedeževanje mora enkrat nehati, drugače
se dostojno omožiti ne morem. Danes zjutraj ste de¬
klico preslepili, da je skoraj zblaznela — to je bilo
preveč! Nocoj ste zato opeharili samo sebe. Nemo¬
goče Vam je dalje prerokovati. Ko se bode izvedelo,
da niste spoznali svoje lastne hčere, ki je pred Vami
stala, morate pri ljudeh izgubiti vso vero. Pustite te¬
daj rajši zlepa nego po sili ali kazni svoje kvarte in
Kolomanove bukve, žive vozle in smrdljiva zdravila.
Moje možitve pa prosim, mati, nikar ne branite. Pri¬
volite! Pomislite, da se pravzaprav še upirati ne sme¬
te. Pred tremi tedni sem dopolnila dvajseto leto in Vi
ste me dali po sodišču izreči za polnoletno. Takrat
nisem vedela, čemu je to dobro; a zdaj se zavedam
svoje svobode, — Privolite tedaj, mati, v mojo srečo!«

»Le vzemita se, dote pa ne dobodeta ne kraj¬
carja!« izpregovori mati po dolgem molčanju.

»Mati,« odgovori doktor, »jaz dote ne potrebu¬
jem, Imam hvala Bogu premoženja, in moj poklic tudi
moža živi.«

»Ne tako,« reče vmes Angelika. »Nečem biti mo¬
žu nadležna in živeti ob njegovih dohodkih. Doto že¬
lim jaz in, mati, tudi tukaj je bolje z lepo privoliti.
Doktor Vogljanin je Sidoniji povedal in Sidonija meni,
da smem primerno doto od Vas terjati po sodnem po¬
tu: sodišče odloči, koliko mi morate izplačati. — Mati,
tega pa vendar ne, da bi Vas lastna hčer tožila za
doto! — Vidite, mati, to je vse nastavljeno in osno¬
vano. Zdaj Vam ne ostaja drugega, nego v vse privo¬
liti, potem pa svoje kvarte, lončke, steklenčice raz¬
biti in na gnojišče pometati!«

»Moj Bog, kaka reva sem! Gospod doktor, ne za¬
merite mi, da sem se tako raztogotila. Pa premislite

67

5 *

tudi Vi! Ali res hočete v zakon vzeti dekle, ki se tako
hudobno norčuje iz svoje prave matere? Dekle, ki ro¬
diteljev ne spoštuje, tudi moža ne bode spoštovalo.
Tak lep, bogat gospod, kakor ste Vi, lahko dobi sto¬
krat boljšo nevesto!«

»Ako je samo ta zadržek, ljuba mati, potem ste
že izrekli, da ste zadovoljni. Angelika me ljubi in do¬
kazano imam, da me popolnoma spoštuje. Nocojšnje
burke sem pa najmanj napol tudi jaz kriv.«

»Pa malo vendar počakajta! Saj ne gresta kar
nocoj k poroki! In kje se potem mislite naseliti, go¬
spod doktor?«

»0 tem boste odločili Vi in Angelika . . .«

Angelika mu besedo prestreže: »Žena mora za
možem iti, kamor ji ukaže. Ako mi moj ukaže, grem
za njim v Bosno ali na severni pol. Samo prosim, naj
se tako uravna, da bi mogli ostati vsi vkup v Vino-
varu.«

»To se lahko zgodi,« pravi Zeligoj in k materi
obrnjen pristavi: »Samo razumite, da sem doktor

medicine, oster proti vsem neukim pomagačem, ki se
vtikajo v zdravilstvo,«

»Razumem,« — odgovori Justina: »tudi to se bo
uravnalo precej jutri!« in poda Zeligoju roko.

Pozabil sem povedati, da je druga gledalka v
stranski sobi bila gospodična Filomena. Molče je ob¬
čudovala Angeliko, da tako dobro posnema in nada¬
ljuje njeno jutranjo vlogo.

Ko je Justina Angeliko razkrila, je šla Filomena
naglo domov. Saj je videla vse, kar ji je bilo treba.

Sidonija je potem prisedla k materi, dvignila je:
pregrinjala pred okni, da je zopet prišla v sobo pri¬
jazna večerna svetloba, in obrnila govor na prijetno
prihodnost Angelike in Zeligoja. Angelika je bila zopet
v živem smehu, Sidonija dobre volje; in ko se je mati
nagledala čednega, vljudnega Zeligoja, se tudi ni mo¬
gla odtegovali občni radosti. Samo kadar so njeni po¬
gledi srečali Angelikine, je mati zažugala s pestjo;
vselej pa se je videlo, da le v šali.

68

IX.

Zadnji poljubki solnca so žarili vrhunce goram za
Vinovarom, krotke večerne sapice so šepetale v listju
dreves in božale vroča lica Filomeni, ki je sama in
zapuščena v svoji sobi slonela na oknu in zrla na
mračno nebo in na redke večerne zvezde, ki hladno
in brezčutno gledajo na človeško revo. Filomena je
danes toliko prebila, da so njene dušne moči, nena-
vajene ganitve, skoraj opešale. Želela si je pokoja, a
nemirna duša se ni mogla znebiti vednega nekorist¬
nega ponavljanja neprijetnih vtiskov. Osramotitev,
zavist, strah je imela vedno pred očmi.

»Zjutraj sem nepremišljeno zabredla k vedeže-
valki, zvečer sem bila naprošena gledati, kako se o-
ponaša moja slabost. Ta doktor Zeligoj je bil nekdaj
tudi moj častilec; zdaj bi bil morebiti moj ženin, ako
bi nekdaj ne bila preošabna. Njegova mati je neoli¬
kana mokarica in jaz sem mislila, da bi ne mogla pre¬
našati tašče, ki ima predebele roke za gosposke
rokavice. In tista nagajiva, hudomušna polukmetica
Angelika je dobila Zeligoja za ženina, iznenada, kakor
bi ji bil z neba poslan, Kje so pa tisti moji častilci, ki
so mi ušesa glušili s hvalo in ljubeznivostjo? Mislila
sem, da so moški kakor žoge, s katerimi se otroci
igrajo: bolj ko jih ob tla mečeš, višje odskakujejo. Moji
častilci so tudi odskočili: ni jih več! Izbirala sem, zdaj
sem sama izbirek! In Vogljanin, kak mož je’ ravnega
značaja in iskrenega srca, da mu nisem našla doglav-
nika! Kako blizu njegovega srca sem že bila! Ločila
naju je samo ena beseda, ki bi jo bila izrekla iz srca
rada. Kaj bo zdaj mislil, kaj storil? Zaničeval me bo,
kadar izve, kar se ne more več prikriti in utajiti.«

Tako in enako je Filomena premišljevala. Ne¬
srečnih misli pa jo odreši — Vogljanin, ki stopi v sobo,
ravno ko se je gospodična vsedla h klavirju.

Vogljanin se je namreč o mraku pripeljal domov
in je precej hitel k Filomeni, ne da bi bil prej dobil
pismo, ki ga je bil profesor Justin izročil Medvedu.
Medved pa je imel svoje muhe in je mislil: »Ako je v
pismu kaj veselega, se bode lahko povedalo z besedo,
saj ljudje v tem malem trgu niso daleč narazen; ako

69

je pa v njem kaj neprijetnega, je še jutri čas, da se
izve. Ves svet ve, da sem včasih malo pozabljiv —
zato ne bo nič hudega.«

Vogljanin je tedaj stal pred Filomeno, vesel, da
je dočakal večer, ki mu toliko prijetnega obeta, in je
pozdravil gospodično z vso neprisiljeno ljubezni¬
vostjo. Gospodična, poprej prepadena in razjokana,
se ohrabri, kolikor mogoče, in odgovarja s prisiljeno
hladnostjo:

»Veseli me, da Vas zopet vidim čez dolgo časa.
A danes Vas nisem pričakovala. Ali Vam niso ata
sporočili, da sem nekaj nebogljena?«

»Srečen sem, da nisem dobil takega poročila.
Zdaj sem tukaj in bili bi Vi neusmiljeni, ako me takoj
zavračate, jaz pa oduren, ako bi Vas precej ubogal,.—
Kje so gospod profesor?«

»Ata Vas čakajo pri »Kruljevi Žabi«. Zavoljo mo¬
jega glavobola so večerjico tja prenesli. Oprostite, go¬
spod doktor!«

»Draga gospodična! Dogovor je dogovor in se
mora strogo izvršiti. Vaš glavobol nima pravice; jaz
bom terjal odškodnine, če izgubim lep večer, ki se
ne bo nikdar povrnil. Dovolite, gospodična, da dvo¬
mim o resnosti Vašega glavobola.«

»Gospod doktor, ne šalili bi se z menoj, ko bi ve¬
deli, kaj sem danes že prebila.«

»Vendar ne pozna se Vam, da bi bili količkaj iz-
premenjeni,«

»Saj niste zdravnik, gospod doktor; verjemite mi
rajši.«

»Danes je prišel prav spreten zdravnik v trg.
Obljubil mi je, da se popelje z menoj, ni mogel čakati
do večera in mi je rekel, da mora tudi Vas obiskati.
Ali je bil že pri Vas doktor Zeligoj?«

»Mudil se je nekoliko časa.«

»Kaj ne, premalo časa? Pravil mi je, da Vas je
nekdaj imel jako v čislih. Vaš album ima tudi dve
njegovi fotografiji. Smem li pogledati, ali je še tako
lep kakor pred tremi leti?«

Rekši seže Vogljanin po znanem albumu na mi¬
zici in najde na starem mestu Zeligojevi podobi. »Lep

70

mož je,« govori Vogljanin dalje, »in ni se izpremenil.
Kaj ne, obudil je v Vas prijetne spomine, vredne maj¬
hnega glavobola?«

»Ne morem tajiti, da sem ga včasih rada videla
zraven sebe, posebno na plesišču. S tem je pa tudi
vse povedano,« reče Filomena poluglasno,

Vogljanin je med tem dalje listal po albumu in
je naletel na prazen prostor, in sicer tam, kjer je do
davi bila vdeta njegova podoba. Ostro pogleda Filo-
meni v oči; ona obledi, ko Vogljanin izpregovori z za¬
tegnjenim glasom: »Ni še vse povedano. Ta album
tudi molče nekaj odkriva.«

Plaho povzdigne Filomena rosne oči k Voglja-
ninu, kakor bi zbirala besede. Preden pa izpregovori,
stopi njena dekla v sobo, položi pred gospodično za¬
voj poprej Angeliki posojene obleke in ji v roke stisne
pisemce s pristavkom, da naj gospodična pismo pre¬
cej prebere. Filomena položi pisemce na stran. Vo¬
gljanin opomni, naj se nikar ne da motiti, Filomena
spreleti vrstice pisma z nemirnim očesom ter popri¬
me besedo:

»Da Vaše podobe ni na pravem mestu, je sam
slučaj. Nekaj sem z njo namenila, ker je jutri Vaš
god.«

»Gospodična, Vam ni prirojeno licemerstvo. Iz¬
dal Vas je ravnokar Vaš obraz, in sicer dvakrat za¬
poredoma. Vašega nocojšnjega vedenja ne morem
prav razumeti. Bil sem proti Vam vedno iskren. Vse
svoje misli in srčne predale sem razkril pred Vami.
Tudi Vi ne morete zakrivati svojega srca, kolikor bi
želeli. Povejte brez ovinkov, kar Vam srce obtežuje.
Recite naravnost, da me ne marate, da me sovražite,
in pretrpel bom brez zamere. Morebiti pa to-le pi¬
semce pove, kar je Vam pretežko izpregovoriti?«

»Reči bi smela, gospod doktor, da ste predrzni,
in reči moram, da ste neusmiljeni. Ko bi vedeli, kako
težko mi je molčati, kako težko govoriti, bi mi ne sta¬
vili meča na srce. Nate pisemce in berite!«

Vogljanin bere: »Draga prijateljica! Hvala Vam za
pomoč! Z Zeligojem je vse v redu. Kar se je davi godi¬
lo, vedo do zdaj samo tri osebe: jaz, ki bom molčala,

71

mati, ki so jim usta zavezana, in Vi. Prosim, molčite
tudi Vi. Želi Vam enake sreče, kakor jo sama uživa, in
Vas poljubuje Angelika.«

Filomena nadaljuje: »Kaj ne, to so Vam hieroglifi,
ki v Vas samo sumnjo obujajo? Vsa sem zbegana in
prepadena, vendar Vam hočem razjasniti tudi te hie¬
roglife, zato, da se od Vas — ako se danes razideva
—- ločim z mirno, čisto vestjo.«

Filomeni stopi zopet kri v lica; pobesi glavico,
nekaj trenutkov pomišljuje, kakor bi se obotavljala
govoriti, in potem z nekako strastno naglostjo pove
vse, kar je danes neprijetnega videla in slišala. Ko
je končala svojo nam že znano povest, mirno in vdano
povzdigne oči k Vogljaninu, rekoč: »Izpovedala sem
se vsega, kar sem imela na srcu, da me boste nemara
zasmehovali; ponižala sem se pred Vami, da me.boste
nemara zaničevali. A naj se zgodi, kar hoče, licemer¬
stva očitali mi ne boste nikoli!«

Vogljanin se je zamaknil v Filomenine oči, kakor
bi se mu bilo odprlo nebo. Kratka vprašanja, kratki
zamolkli odgovori in obsijala ju je radost, ki jo v vsej
globokosti more uživati samo blago čisto srce, radost,
ki jo tisti, komur je rojena, more čutiti samo eden-
krat, a pozabiti nikoli.

Konec kratkega pogovora je bil, da bo jutri Vog¬
ljanin z očetom govoril resno besedo.

Vogljanin vzame klobuk in Filomena mu sveti.
Pri sobnih durih se primeri, da Vogljanin s svojo gla¬
vo pride prav blizu jasnega obrazka brezglavobolne
Filomene, Ni se mogel zdržati — pritisnil je gorek
poljubek na Filomenina usta.

Prepozno se Filomena umakne, rekoč: »Tega ni
v pogodbi, to je ukradeno!«

Vogljanin jo zavrne: »Bom pa nazaj dal,« in hoče
gospodični drug poljubek privoščiti, kar se mu ročno
posreči, akoravno se gospodična brani: »To je pre¬

drzno! Kaj bi ata rekli, ko bi Te tako videli!«

V tem hipu se čuje moški glas: »Sem že videl!«
Filomena vzklikne, sveča ji pade iz svečnika in tema
zakrije različno mimiko treh obrazov.

72

»Prosim Vas«, izpregovori profesor Justin oz-
biljno, »da se ravnate po listu, ki sem Vam ga danes
pisal. Lahko noč, gospod doktor!«

Profesor stopi, ne čakaje odgovora, za Filomeno
v sobo. Vogljanin pa tava po temnih stopnicah proti
vežnim vratom in na prosti zrak.

Pol ure potem je vladal mir in spanec po vsem
Vinovaru.

X.

Bil je dan 1. septembra 188 . , praznik svetega
Tilna in god doktorja Vogljanina, sicer pa prav na¬
vaden delavnik. Profesor Justin je po stari navadi na¬
stopil jutranji izprehod. Ko stopa mimo tržnega vod¬
njaka, vidi strežaja Medveda, ki je ravno dekletom
pomagal škafe vode na glavo zadevati,

»Kaj je novega?« vpraša gospod Justin.

»Nič posebnega, če niste bili sinoči pri Kruljavi
Žabi.«

»Ko bi pa tamkaj bil, kaj potlej?«

»No, ste pa mojega mucka večerjali,« zašepeta
Medved gospodu na uho.

»O grda reč! Toda saj to ni res! — Kaj pa go¬
spod doktor?«

»Ko so sinoči od Vas prišli, so terjali od mene
Vaše pismo. Potlej so se nad menoj jezili in dolgo niso
šli spat. Rekli so mi, da naj jih danes bolj zgodaj po¬
kličem, pa zdaj še spe. Če ima človek premalo span¬
ja, podnevi ni za nobeno delo.«

»Le pusti doktorja; ko vstane, vošči mu srečo,
ker je danes njegov god.«

Justin gre dalje, Medved pa domov. Vogljanin je
že vstal in je Medvedu ukazal, naj pazi in pove, kdaj
se gospod Justin vrne od izprehoda, ker ima z njim
nekaj nemudnega izpregovoriti.

Proti navadi zgodaj je Vogljanin sedel v pisarni.
Prvo opravilo je bilo, da odpravi častitajočo drhal
tržnih ubožcev in postopačev, sploh takih, ki so pri¬
čakovali, da jim god kaj v dlan stisne.

Drugo opravilo je bila razprava s skalomelskini
oskrbnikom.

73

Lastniku grada Skalomela je v toplicah potekel
drobiž; zato je pred časom okreval in jo domov pri-
pihal. Oskrbnik, ki je bil obenem tudi lovec in nad-
lovec, je tedaj moral posojenega psa precej dobiti na¬
zaj. Ta pes pa že gnoji vinovarsko polje . . .

Vogljanin skuša oskrbnika napotiti na Kuhi-
wasserja; ali oskrbnik se ne premakne; predobro mu
je znan Kuhlwasserjev finančni položaj. Vmes pride
še Medved, trdeč, da mrha ni bila za nobeno rabo;
skalomelski gospod sme biti hvaležen, da se je tega
pasjega spačka znebil brez troskov. Medved pa je
stvar le pokvaril. Oskrbnik je ostal trd, kakor naše¬
ga Koseskega Slovenec, katerega »zvestoba ne
gane«; niso ga ganile vse pametne ponudbe doktorja
Vogljanina. Doktor je nazadnje končal brezuspešno
pogajanje in je položil zahtevani petdesetak na mizo.

Ko oskrbnik odide, stopi Kiihlwasser v pisarno
in obžaluje, da ni bil poprej navzoč. Nekaj bi bilo
treba zažugati in lahko bi se bilo prihranilo najmanj
trideset goldinarjev. Toda zdaj je prepozno in Vog-
ljaninu se mudi, ker je po Medvedovem sporočilu
profesor Justin že doma.

Vogljanin je prijel za kljuko, pa med vrati ga
obrne bogati kmet Zabregar iz Jesenovca, mož pošte¬
nega obraza in prijaznih besedi. *

»Samo mimogrede«, izpregovori prišlec, »Vas
moram nekaj prositi; pa brez zamere, ker sem tudi
jaz lovec z dušo in telesom. Oni dan, gospod doktor,
ko ste šli na zajce, ste zašli v moj lov v občino Jese¬
novec. Nič ne de, samo prosim, da se to večkrat ne
zgodi in da za kazen pridete enkrat k meni na zajčjo
pečenko. Gostilno imam in dobra vina. Pridite z go¬
spodom profesorjem Justinom. On mi je bil sošolec
in vedno prijazen. Pridita popoldne in videla bosta,
kako prijeten je Jesenovec.

To rekši, se mož, kakor bi se mu mudilo, naglo
poslovi in odhajajoč poda kljuko slugi okrajnega gla¬
varstva. Ta najprej srečo vošči, sprejme dar, potlej
pa poda uradno pismo. Vogljanin bere napis: »An
Herrn Aegidius Wogleiner in Weinwurm.« V pismu
pak je stalo, da je brezovniško županstvo ovadilo

74

Vogljanina, ker je 30, avgusta na polju med Brezov-
nikom in Jesenovcem ustrelil zajca, in da bode za¬
tegadelj proti njemu obravnava tekla dne 2. septem¬
bra 188 . popoldne ob 3, uri zaradi prestopka de¬
želne lovske postave od 20. decembra 1874, št. 6 iz
leta 1875.

»Ta je lepa!« vzklikne Vogljanin. »V prave zadre¬
ge ste me pripravili, gospod Kiihhvasser! Meje bre-
zovniškega lova vendar poznate? In da Vam, stare¬
mu lovcu, ni znana deželna lovska postava?«

»Oprostite, gospod doktor, te nove lovske po¬
stave v našem okraju nihče ne pozna in nihče ne po¬
sluša. Novi okrajni glavar jo vpeljuje. Brezovniški
župan pa nima drugega opravka nego v knjigah ti¬
čati in pisariti. Ko ga vidim, povedal mu bom nekaj
gorkih. Lova meje poznam; pa star »jus dominus« je,
da gospoda sme lova meje prekoračevati.«

»Jus dominus« bo zdaj »kazenus«!«

»Te se bomo že ognili. Stopim k okrajnemu gla¬
varstvu in rečem, da sem zajca ustrelil jaz. Obsodijo
me za kake groše, dobili jih pa pri meni ne bodo.«

»To bi bilo vse prav lepo. Ali, kakor veste, zra¬
ven zajca je padel tudi pes. Oni dan ste trdili, da sem
zajca ustrelil jaz. Meni bi zdaj ne bilo prav nič ljubo,
če bi ljudje raznašali, da sem prvič na svojem lovu
namesto zajca zadel psa . . .«

». . . in potlej namesto zajca mačko v mojo ku¬
hinjo poslal!« zavrišči med durmi druge sobe jezen
glas krčmarice Neže Kruljavožabje.

Zavzet se obrne Vogljanin, obrne Kiihlwasser in
pribrla Medved, Sršenasta krčmarica pa nadaljuje:
»Tako sramoto ste mi naredili, da je ne morete za¬
mazati z vso tinto, ki jo imate v pisarni, Kaj takega v
naši hiši, stari pošteni hiši! Ljudje so zagnali glas, da
ste sinoči po temle nerodnežu dali meni prinesti
njegovega mačka namesto Vašega smrdljivega zajca.
Gospodje so me preprosili in pripravila sem ga. Zdaj
je pa prišlo tole pismo od gosposke, da bom kazno¬
vana ali morebiti celo zaprta, ker sem sinoči z zaj¬
cem postregla in tako neki prelomila lovsko postavo.
To je vendar grozovita krivica in hudobija: nevedo-

75

ma mačka peči in priti ljudem v zobe, potlej pa kazen
trpeti, kakor da bi bil maček zajec! To vse ste Vi na¬
redili in gospode zoper mene našuntali! Pa ne pustim,
da bi se norčevali iz mene . . ,«

Nežino togoto prestriže mil glas izza peči. Med¬
ved se nasmeje in zavpije krčmarici na uho: »Po¬

glejte za peč! Moj mucek je živ in cel; če boste tukaj
razsajali, skočil Vam bo v obraz!«

Krčmarica res vidi mačka, a se ne umiri.

»Ali je bil maček ali zajec, zdaj mi je vseeno!
Precej danes odložim svoj patent; pri meni ne bo
gostilne več. Ljudje me bodo še pomnili! Z Vami, go¬
spod doktor, se pa vidim pri prezidentu!«

To rekši, naglo pete pobere. Medved jo je sprem¬
ljal s svojim krohotom, za kar je čul od Vogljanina
ostro pokaro.

Vogljaninu je bila zgodovina Medvedovega mač¬
ka neznana in je tudi ni utegnil poslušati. Stopi v sta¬
novanje, da pogleda, ali je na njem oprava še vsa sa¬
lonska. Zadovoljen s svojo vnanjostjo in poln zaupan¬
ja v svoji notranjosti, nastopi skozi prvo sobo svoje
pisarne važne korake do profesorja Justina.

V sobi pa so se že razsedli gospa Justina Ocvir¬
kova, gospodična Angelika in doktor Zeligoj, Veli¬
kanska kletev je bila Vogljaninu na jeziku; toda mo¬
ral je molčati in poslušati. Gospa je povedala, da se
bode delalo izročilno pismo med njo in Angeliko ter
ženitveno pismo med Angeliko in Zeligojem. Ange¬
lika je pristavila nemški (da mati ni razumela), da se
zelo mudi, ker se mati utegne kaj premisliti,

Vogljanin je moral odložiti cilinder, frak in bele
rokavice ter se za dalje ko eno uro vdati najbolj te¬
žavnemu rokodelstvu. Pogledal je na uro in vzdih¬
nil .. .

Kako pismo je spisal Vogljanin, mi ni treba raz¬
lagati. Komur je to bolj mari, lahko vidi ob uradnih
urah pri vinovarskem sodišču poverjeni prepisek do-
tičnega pisma, Samo to naj povem, da je Justina O-
cvirkova razen nekaj gotovine in denarnih pisem
dala vse iz rok in da je Angelika prevzela toliko pre¬
moženja, da bo lahko brez skrbi zibala svoje otročiče.

76

Težavno pismo je gotovo do podpisov. Vog-
ljanin se oddahne, kar z žalostjo čuje, da vinovarski
v eliki zvon ravno poldne zvoni. Izgubljen je dragi
čas, prelomljena dana beseda! V Vinovaru kosijo
opoldne in to ne gre, da bi se pri Justinovih predstav¬
ljal med juho in govedino.

Angelika ogovori žalostnega gospoda: »Ko smo se
k Vam odpravljali, smo izvedeli, da je Kruljava Žaba
zaprla gostilno. Morebiti še tega ne veste in bi uteg¬
nili biti danes brez kosila. Bili sva s sestro tako pre¬
drzni, da sva skrbeli tudi za Vas. V novidiiši, prihod¬
njem stanovanju mojega Ivana, je kosilo priprav¬
ljeno. Prosim, gospod doktor, kar z nami tja stopite,
veliko čast nam izkažete!«

»Hvala, gospodična, za prijaznost; a naše delo
še ni dogotovljeno, celo ene priče še potrebujemo«,
°dgovori kratko Vogljanin.

V tem hipu stopi profesor Justin v pisarno. Ne
kode motil, pravi, ker ima prav kratek opravek; a
Precej se ga lotita Angelika in Zeligoj in profesor ob¬
ljubi, da za trenutek prevzame nalogo svedoka. Ta
henutek je bil precej dolg, ker je bilo eno pismo jako
°bširno. Profesor Justin je malo poslušal in se bolj
čudil, da so se toliki dogodki vozlali skoro pred nje¬
govimi očmi, a on jih niti slutil ni.

Ko so bili podpisi gotovi, Angelika Vogljanina
zopet opomni na kosilo v novi hiši, a profesor Justin
P seže v besedo: »Proti temu se jaz upiram. Gospo¬
dična, Vi ste zapeljivka! Včeraj ste mi zapeljali hčer
111  danes mi zapeljujete . . .«

». . , nekoga, ki ga še manj dovoljujete zapeljati!
Ako je tako, odstopam. Vračati dobro s hudim, to
ki ne bilo prav, kaj ne, gospod doktor?« odvrne An¬
gelika in zvedavo in nagajivo pogleda Vogljanina.

Vogljanina je to vprašanje s tem pogledom spra¬
vilo nekoliko iz notarskega reda. Plotel je nekaj vpra¬
šati, kar se ne ujema s pisarniško resnobnostjo. Ali
spomnil se je, da zdaj ni čas za radovednost zaljub¬
ljencev, ampak za praktično porabo notarskega ta¬
rifa. Povedal je tedaj svoj račun in stara Justina je
ipačala po stari, zdaj večjidel opuščeni navadi v zlatih.

77

Ko se je to vršilo, se zahvaljuje Angelika še po¬
sebej profesorju Justinu za svedoštvo in blagosrčne-
mu staremu gospodu pošepeče na uho: »Sinoči mi je
bila Filomena za pričo, danes ste Vi. Kaj ne, da je
zdaj vse prav! Brez tega pričevanja bi danes Filo¬
mena morebiti ne bila tako srečna in jaz bi bila manj
vesela,«

»Kako ste poredni, gospodična,« de Justin z do-
brovoljnim nasmehom,

»Popoldne me boste pokarali. Na svidenje pri
Zabregarju v Jesenovcu!« Angelika steče za drugimi
in stari Justin in mladi Vogljanin sta ostala sama.

Prvi ni bil več profesor, drugi ne več beležnik in
pozabila sta, da stojita v pisarni, kjer se mora srce
pred durmi pustiti.

Morebiti sta se ravno zato tako hitro razumela.

Ko sta v veselem pogovoru šla doli po trgu, so
snemali pri Kruljavi Žabi raz steno stari gostilniški
kazalec in pozlačeni vršiček, znamenje vinotoka; in
ko sta slednjič prišla v Justinovo stanovanje, je Fi¬
lomena objela in poljubila svojega Vogljanina; ni se
bala očeta, akoravno si je solzico iz očesa brisal, ko
je to videl.

Minile so tri ure. Medved sloni na oknu in pre¬
ganja svoj dolgčas s pipo Vogljaninovega duhana. Mi¬
mo se pelje kočija. V njej sede profesor Justin, Filo¬
mena in Vogljanin. Na obličju vseh sije veselje in za¬
dovoljnost.

Tomaž Medved dolgo gleda za kočijo, zamisli se
in sam pri sebi pravi: »Ko bi imel take žile kakor
nekdaj,*ko sem po vasi kolca prevračal, udaril bi jo
za njimi, zavriskal bi tam, da bi se razlegalo v tretjo
faro, in na vse grlo bi zaklical: Bog živi našega dok¬
torja Tilna in njegovo nevesto Filomeno!«

Illllllll!llllllll!llllllllll!!l

78

Cmokavzar in Ušperna.

Izviren roman.

Iz kanibalščine poslovenil Sivor.

„Ak rovtarske vezati znaš otrobi,

Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene“
Prešeren.

I.

Lep dan je bila sobota 5, majnika 1883, Solnce
se je že nastavljalo zlesti za Loške hribe na Gorenj¬
skem, pa tudi za tiste Dolenjske hribe, katerim je na
jutranji strani prislonjeno posestvo imovitega kme-
tavsa Preklezna,

Lep dan je bil tedaj na Prekleznovih dvorih.
Pred vrati volovskega hleva je stal Prekleznov edini
hlapec, petdesetletni, očitno grbavi Cmokavzar, na¬
slonjen na gnojne vile, ker je baš gnoj kidal. Kaplje
znoja, kakor piškavi lešniki debele, so mu lezle iz
kuštravih las in od zabuhlega obraza za hodnično o
svetem Nikoli zadnjič oprano srajco, ki pod vratom
ni bila zapeta. Mož pa sune vile v kot, si obriše na¬
grbančeno čelo, svoje tri bradavice na potlačenem
nosu in svoja zijava usta nekoliko z rokavom hodnične
srajce, nekoliko pa z žuljavo, umazano dlanjo; potem
se debelo odhrka, oblastno pljune in svoja usta še
enkrat z vso dlanjo obriše, Čez škrbine redkih zob
in skozi nosnice, na široko odprte, se mu izdere lepa
dozdaj še nenatisnjena pesem:

»Visoka je gora,
pa kozel smrdi;
moja Urša je krevlja,
pa se plesat uči,«

79

To petje se je obračalo na davi zorano njivo pred
hlevom. Na tisti njivi pa je Prekleznova štirideset¬
letna dekla Ušperna kopala jamice in pokladala va¬
nje gnoj in krompirjeve obrezke. Petega majnika je
namreč že skrajni čas krompir saditi.

Ko hlapčevi, skozi hripavi nos potegnjeni glasovi
udarijo dekli na kosmata ušesa, raztegne tudi ona svo¬
ja že od prirode dokaj raztegnjena, zijava usta, ki so
bila z rdečimi kocinicami obrobljena, na robat smeh,
da se je pokazal obžalovanja vredni nedostatek neka¬
terih sprednjih zob; pogleda ognjevito proti hlapcu,
in sicer z levim očesom na desno in z desnim očesom
na levo plat, ter s hripavim, vendar krotkim glasom
od sebe spusti naslednjo, tudi še nenatisnjeno pesem:
»Kljusa sem staja;
nihče ne maja
starih kosti.«

Povedati moram, da je ona namesti r vedno j iz¬
govarjala, kar se je drobni, suhi babnici posebno lepo
podalo.

Potem se Ušperna razkorači, da smo mogli opa¬
zovati, da ima desno nogo za spoznanje krajšo nego
levo, pogleda hlapca osorno izpod zarastlih obrvi ter
bruhne: »Ti konjski lišaj ščetinasti, da bi te dihur po¬
kadil! Ali so ti mar podgane snedle vse možgane in
se je mrčes zaredil v tvoji črepinji, da poješ tako
abotne pesni, ko imaš že pet križev na svoji visoki
grbi? Naj sem krevljasta ali kljukasta ali šantava ro¬
govila, kaj morem za to? Pa bi bil, pa bi bil si drugo
dobil: pa saj nisi za nič, robida ti oglodana! Plesati
se pa ne učim ne; in zate mi tudi ne bo treba, da bi
znala. Kadar bo tebi plesati, boš plesal po biriških
goslih, ko ti bodo hrbtišče strojili, kocina ti plesniva!«

Na te besede je Cmokavzar svoj zabuhli obraz
tako skremžil in široki nosnici svojega potlačenega
nosa tako raztegnil, kakor moj pes Gripo, kadar mu
namesto pričakovane mesene klobase iz zaske pomo¬
lim pod nos glavico česna.

S poparjenimi očmi je pogledoval v Ušperno in
držal se je, kakor bi ga vilo in ščipalo po trebuhu, Ko
se pa naposled Ušperna namuzne in prijazna obrača

80

svoj levi pogled na desno in desnega na levo stran
ter se ji zazdeha, kakor lačni zajki po rdeči detelji na
neluteranski njivi, takrat se ohrabri tudi Cmokavzar
in se zareži s svojo ljubeznivostjo Ušperni v obraz:

»Kašica poštengana in z ocvirki potresena! Kaj si
tako zagrmela, kakor bi se bila boba v otročji postelji
preobjedla, sakramiš! Ali ne veš, da se to vse samo
tako pravi? Pesem je prazna slama; jaz nisem nobena
bledost študirana in pojem, kakor slišim. Naj me di¬
hur pokadi, če zraven kaj mislim! Saj še tisti, ki pes¬
mi kujejo, često nič ne mislijo zraven. Pa coprnice
naj me odneso na Klek in krokarji naj mi možgane
izkljujejo, ako še za katero drugo kolovratim kakor
za teboj, griva ti zaljubljena, Pa saj me imaš rada, ko
si tako sladka kakor pečena hruška, dokler je še
gorka, in tako krotka kakor kravjek, ki vsaksebi
gre, če nanj stopiš ... Pa kaj bi šale zbijal in dovtipe
lovil? Ali si danes že kaj prigospodinjila? Oguljena
griva lisičja, naš ječavi skopuh, goljuf in gospodar je
davi prinesel dokaj srebrnih kebrov domov. Po obedu
se je zaril v klet,'da je tiste kebre dejal na plesnobo;
zdaj pa tam zadaj v resji za smrekovim gajem na tre¬
buhu leži in tobak kadi. Ponarejeni ključ ti je kovač
naredil; pošteno in previdno ga rabi! Danes se lahko
precej okoristiva, saj ne bode nič opazila ta smrt os¬
lovska in konjska. Koliko imava že kaj dote, ljubi
srček iz krompirja?«

Ušperna se ljubko vzpne proti Cmokavzarju, ka¬
kor bi ga hotela objeti in poljubiti, Cmokavzar jo pa
popraska po pegastem in lišajevem obrazu, kakor
petelin po gnojišču, če črva diši. Ušperni se je tako
prijetno zdelo, kakor bi črešnje zobala; tedaj na hlap¬
čevo vprašanje z glasom, polnim sočutja, šepetne:
»Breznos nama hrani že šeststo . . .«

»Šeststo . . . šeststo . . . tristo jezer hudičev!«
zarjovejo hripava usta jeznoritega gospodarja Pre-
klezna—in debel krajnik trešči med Cmokavzarjem in
Ušperno na tla, ne glede, kje in kako je zaljubljeno
dvojico oplazil. Jeza je Prekleznu bliskala iz oči, da
je bilo nevarno za hlevovo slamnato streho; sapa mu
je silila iz prsi kakor kipeča zavrelka iz zabitega so-

81

6

da, in mož se je tresel po vsem životu, da so mu krat¬
ke prtene hlačnice kar sem ter tja mahale nad kve-
drastimi nezavezanimi čevlji.

Najprej zarohni nad Ušperno: »Čakaj, ti pasje-
dlakasta sraka tatinska, jaz ti bom dal vetra, da ti
bo po črevih piskalo, griva zaljubljena! Ubral te bom
za ušivo kodeljo na tvoji bučasti črepinji in te zalučal,
da boš tri dni po zraku frčala, preden tvoje zrahljene
kosti cepnejo na tla! Ti avša, brljavka, cafuta, čompa,
drpajsa, e . . ., frtamuza, garempret, hamlja, iblaj-
tarica, junterfat, kučmevlja, vlačuga . . .«

Možu je sapa pošla, ko je pa zopet do nje prišel,
jel je jezno pihati v Crriokavzarja, kakor gad, ki mu
z boso nogo na rep stopiš, in zadrl se je vanj: »Tristo
kopit, pa tvoja garjava glava! Jaz ti pokažem, kaj se
pravi mene okrasti! Ti mohavt, navžar, ocepek, pom-
pež, robavs, sova, šleva, tajfelj, uš, vampež, zgaga, žvirca!«

Zdajci pa zavihti na hlapca konec krajnika, ki mu
je v dlanih ostal, in bil bi nezvestega Cmokavzarja
tako loputnil po buči, da bi se bila razbila kakor ribni¬
ški lončeni bas, če ga s polenom potiplješ; pa Cmoka v-
zar ni bil jare gospode cvet! Ne čakaje udarca, se za¬
kadi Prekleznu pod rogovile, katere hipoma za¬
vije, kakor naš kovač svoje klešče, kadar
komu zob dere, ter podere zrahljane kosti
starega moža na gnojna tla, kakor prosen
otep. Zdajci hlapec zleze gospodarju na tre¬
buh in ga srdito obdelava z žuljavimi pestmi. Ušper-
na pa tudi ni rok križem držala. Njeni ostri, jazbeče¬
vim krempljem podobni nohtovi so jako urno in iz¬
datno orali po Prekleznovi glavi, da je bila — namreč
Prekleznova glava — kakor bi jo bili s češminovo
metlo česali. Moramo pa povedati, da se je Preklezen
pošteno branil in na vse pretege in na vse strani ma¬
hal, suval, trgal in pljuval.

Živa kopica teh prepirnih gadov se je že na gno¬
jišče pregarempretnila in šest nemirnih nog se je u-
mivalo v gosti gnojnici, ko je ravs in kavs privabil
sajastega kovača Breznosa iz sosednje kolibe.

Orjaški možakar priskoči, ni rekši ne mev ne
bev, potegne Cmokavzarja za hlačni rob in ga vzdigne

82

kvišku kakor mlado mačko, da je vse štiri od sebe
molel in se je mastna gnojnica od njegovih premoče¬
nih hlačnic cedila na obličji Preklezna in Ušperne.

Ko je nehal boj, je bilo videti na pretepališču,
kakor bi se bila dva medveda iz Mežaklje ravsala za
panj koroških bučel. Cmokavzar je izgubil desno uho,
Ušperna pa srednje zobe — bili so samo trije. Pre-
kleznove desne roke mezinec se tudi ni mogel najti.
Gotovo je, da ga je odgriznil Cmokovzar, in zelo ver¬
jetno, da je mezinec in uho pohrustala svinja, ki je
med pretepanjem v nirvanski mirnodušnosti rila po
trati in gnojišču. Da je bilo dokaj obleke raztrgane,
veliko las izpuljenih in da je trojica prav pohlevno
ali pognojno smrdela, omenjam samo zato, da občin¬
stvo pripozna mojo natančnost in resnicoljubnost.

' II.

Solnce je že znatno lezlo za poprej omenjene
hribe. Preklezen se je s pomočjo orjaškega in silovi¬
tega kovača Breznosa znebil edinih svojih poslov, ki
sta se čez četrt ure izkidala izpod Prekleznovega
podstrešja.

Hlapec Cmokavzar ni imel okroglega v svojem
premoženju razen vedno žejnega grla. Mrvico svojih
cap in cunj je zmašil v otrobji Žakelj, pošvedrane
škornje na kveder, s kamenogoriškimi žrebicami go¬
sto podkovane, pa je vrgel čez pazduho.

Dekla Ušperna je dozdaj vedno mislila, da je
prava hči bogatega, neoženjenega Preklezna, ker je
bila od otročjih let vedno pri njem in mu je vedno
>oče« rekala. Ta skopi kmetavzar in dihur lisičji je
vedno obljuboval, da bo sirota, kadar on gavzne,
pograbila vse njegovo premoženje, in ji zato ni nič
mezde plačeval. Ona je pa, nadeje se tisočakov, vedno
pridno delala. Samo zadnji čas je malo na stran
spravljala, ker ji je bolj previdni in bolj prebrisani
Cmokavzar nekoliko oči odprl ter jo prepričal, da je
boljša mehka hruška za srajco, nego zlato jabelko na
drevesu. Ko je danes izvedela, kdo je nje oče, kdo
njena mati in da pri Prekleznu za svoje tridesetletne
žulje ne dobi najmanjšega srebrnega kebra, je bila

83

6 *

poparjena, kakor mačka, ki maslo liže, ti jo pa s kro¬
pom poliješ.

Tudi ona je imela malo s seboj odnesti. Težko se
je ločila od domače hiše, najtežje pa od lepo pitanih
svinj, katere je pri odhodu še enkrat popraskala za
ušesi in jim za slovo še dala nekoliko zobati in hru¬
stati.

V očeh solzna, v srcu jezna, v trebuhu lačna sta
švedrala Cmokavzar in Ušperna iz Prekleznovine po
hribu navzdol na dom kovača Breznosa. Njuna trdna
volja pa je bila, drugo jutro potovati zopet na stari
dom nazaj, ako ju že poprej sam Preklezen ne pride
prosit in klicat.

Stari Preklezen je stal na pragu svoje proti og¬
nju zavarovane hiše (zavarovana je bila pri Slaviji);
izpod gostih, hudih obrvi je pogledoval za odpojenima.
V brezzobih, skremženih ustih mu je tičala pipa brez
tobaka in iz njih je silila kletev; obraz mu je bil tak,
kakor bi na njem smrt klepala svojo skrhano koso;
mezinca oropana roka, neokretno v strgan robec za¬
vita, je pa krvavela.

Breznosu je bilo dolgčas, dalje gledati tako stra¬
šilo; dregne tedaj Preklezna pod rebra njegovega roj¬
stva in se zareži: »Dihur te vzemi, griva lisičja! Ne
bodi tako pust, kakor bi bil ves štiridesetdanski post
suhe hruške žrl. Pojdiva v hram; če mi daš kaj piti,
ti izročim imenitne reči.«

Preklezen debelo pred se pljune, potem ongavi:

»Ti si pa tudi tako siten kakor kravji brencelj,
ki najrajši tja seda, kamor se mu najmanj spodobi!
Vedno bi v pivnici tičal, kanja ti žejna! Jaz pa te mo¬
ram z denarji zakladati, ki jih bom takrat nazaj dobil,
kadar bo v petek nedelja.«

»Kaj bi tisto, krempelj medvedji!« zavrne ga
Breznos. »Takega dobička pri meni res ne delaš, zga¬
ga pelinova, kakor pri tisti kljukasti babnici, tvoji šle-
vasti Ušperni, ki je trideset let s svojimi žulji zastonj
mastila tvoj hudiču zapisani trebuh.«

»Ljubi moj,« odgovori dobrovoljno Preklezen.
»Mršavi časi so zdaj, da mora celo maček suhe osko-
ruše gristi. Kdor hoče kaj imeti, mora vse v prid obr-

84  —

niti. S peto ne moreš kruha jesti. Saj tudi poznam ko¬
vača, ki deklam ključe ponareja, da morejo gospodar¬
jem denar krasti.«

Pri teh besedah je Preklezen Breznosa zelo po
strani pogledal. Toda Breznos ni bil jare gospode
cvet, in naglo se je odrezal:

»Griva ti lakomna! Da bi konjederec tvoje kosti
pekel in iz tvojega ikrastega mesa laške klobase tla¬
čil! Ti meni tatvino očitaš, ki med ljudi, še .celo med
najmenj poštene, stopiti ne smeš, da se ne odmikajo
od tebe kakor hudič od blagoslovljene vode. Če vse
črne hudiče s svoj meh spravim, v njem ne bo toliko
hudobije, kolikor je ti tisti teden počneš, ko se na ve¬
likonočno spoved pripravljaš. Lišaj ti oderuški! Toda
nisem prišel, da bi tebe kozjih molitvic učil. Stopiva
bolj nazaj, da naju kdo ne posluša. Še muhi, ki nam
na nos sede, kadar jemo, ali v kozarec pade, kadar
pijemo, ne smemo zaupati. Najprej nalij, potlej pri¬
nesi klobase — pa ne ene, kar pet ali šest! Kajti tako
majhne so, da bi lahko dve ali tri v votel zob zmašil,
ako bi ne bile tako trde kakor drenovina, ki jo sedem
let za svoja toporišča sušim. Ti volčja lakota!«

»Vse pride, sraka ti lačna,« odgovori mirno Pre¬
klezen, pred sodom stoje in z oglom krvavega robca
kupico brisaje, »Samo povej in pokaži, kar imaš ime¬
nitnega. Kljun ti jastrebov!«

Breznos nato odšteje petindvajset goldinarjev,
meneč: »To je tisti ponarejeni petdesetak, ki si mi ga
oni dan dal, da ga na sejmu izpečam. Komaj se mi je
posrečilo. V prihodnje bom od vsakega takega lista
pridržal trideset goldinarjev; ako ti ni prav, jih pa sam
prodajaj! Saj jih imaš še dovolj, ti konjska kuga!«

Potem izvleče iz žepa velik nov ključ, meneč:
»To je natanko ponarejen ključ od Bradovljeve zidani¬
ce; jutri pride Macafizeljnov Ožbolt ponj. Že veš, kaj
mu boš povedal. Ta ključ velja pet goldinarjev. Ti boš,
se ve da, zanj zahteval in dobil deset goldinarjev in
še kako ukradeno vedro vina za dobroto po vrhu,«

Iz drugega žepa vzame novo žepno uro, rekoč:
»To uro ti pustim za deset goldinarjev. Vsaka židov¬
ska duša ti zanjo odšteje dvajset goldinarjev pošte-

85

nega denarja. Tukaj imam pa še štiri patrone dina¬
mita, da boš zopet enkrat ribe lovil; saj veš, kje in
s kom v tovarišiji. Ti patroni se mi sicer niso podarili,
pa dobil sem jih — zastonj. Tako ti jih tudi dam, ker
pri tebi ne iščem dobička. Po tem računu imam jaz
pri tebi petnajst goldinarjev; ti imaš pri meni vsega
vkup dvajset goldinarjev. Ostane jih tedaj še pet; te
pa pobotam, ko bo prvi sejm v okolici. Zdaj pa daj
piti, griva šče , . .«

»Oho, mrcina sleparska!« se zadere Preklezen,
ko je prinesene reči naglo vtaknil v svoje žepe. »Ključ
in ura vkup nista pet forintov vredna. Mojih dvajset
goldinarjev pa tudi ne bo brez interesa; ali mar nisi
obljubil po eden goldinar vsak teden, ti pasjedlakec
oguljeni?«

»Če ni prav,« zarohni siloviti kovač in svoj šče-
tinasti obraz tako razkremži in raztegne, da je bilo
Preklezna skoro strah, — »bom pa nazaj vzel, kar
sem prinesel! Le čakaj, suša ti grižava, ti bom že po¬
kazal, da ti bo po črevih piskalo, kakor po mojem
mehu, kadar miši kožo prejedo, in da boš krotek ka¬
kor božji volek, kadar ga na dlan položiš!«

Preklezen je menil, da bo ostalo pri samem zmer¬
janju; a Breznos dvigne težko dlan in pripelje na Pre-
kleznovo črepinjo tako zaušnico, da se je Preklezen
kar prekopicnil v prazno vinsko kad, zraven njega
stoječo.

»Bog daj dober večer, prijatelja! Ali narobe bra¬
tovščino pijeta? Posneto mleko, Preklezen, mari ven-
der nisi malo preveč srkal tiste stare zelenike, da
skušaš po glavi hoditi?«

Te besede je izpregovoril rdečelični, debelu-
hasti konjederec iz soseske in je precej ubral moža
krepko za kobale in ga s pomočjo kovača dvignil iz
globoke kadi.

»Pa res, malo neroden si bil, prijatelj,« nadaljuje
konjederec; »tvoja desna roka je nad komolcem prav
pošteno zlomljena. No, kovač, — ti si tudi taka suša
študirana, — midva jo bova že zopet postavila, da bo
držala kakor jeklo.«

86

Preplašena pa se spogledata možakarja, ko se
prepričata, da je Preklezen brez zavesti, kakor ko¬
ruzen snop. Konjederec ga hoče precej z vinom močiti
po glavi, a kovač sune tovariša na stran, pomenljivo
namežika in potem na vse grlo zavpije: »Pomagajte,
roparji, tatje gredo!«

Preklezen se je hipoma zavedel, spregledal in za¬
kričal: »Tristo hudičev in griv, zdaj je sova še tega
mrzlega mesarja pritepla! Kaj rogoviliš tukaj, konjska
smrt?«

Konjederec mirno odgovori: »Le počasi, prija¬
telj! Jaz sem politišperšona, z menoj se ne hodi tako
v čaker. Najprej bom naložil tvoje z mišnico zaudane
svinje, ako hočeš ali ne; potlej bom tvojo zlomljeno
roko uravnal, to pa le, ako boš hotel in plačal.«

»Vsi svetniki božji!« je vzdihnil Preklezen in svoj
obraz na jok nakremžil, tako da je kovača sililo na
smeh; — »moje lepe prašiče je torej hudič vzel? To
je storila tista prokleta kljukasta šavramavra, ko sem'
jo od hiše spodil. Oh, moje okrogle svinje, proč so proč!«

»Tam so, kjer so,« odgovori konjederec, »popol¬
nem mrtve ali, kakor mi pravimo, doli so stopile.«

»O sveta pomagalka!« zaječi zopet Preklezen.

Nemara je še hlapec, zato ker sem mu uho odtrgal,
mojim volom z gnojnimi vilami zadnji nogi polomil,
tako nekako kakor tisti ,,Oreharjev Blaž”.«

»Tega pač ne,« ongavi konjederec dobrovoljnega,
malo vinjenega obraza. »Prav zdravi in rejeni so voli,
ogledal sem jih tudi in že poprej bi bil pristopil v
hram, pa vaju nisem hotel motiti v kupčiji za ključ
in uro.«

Srpo sta se spogledala Breznos in Preklezen, ko¬
njederec pa mirno, kakor navadno vselej, pristavi:
»Kaj so meni mari vajine kupčije? Mene itak ne ope¬
harita. Nisem jare gospode cvet.«

Nato se konjederec in kovač lotita zlomljene ro¬
ke; tudi mezinčeve korenine ne pozabita.

Ko je bilo delo ročno in umeteljno končano, iz-
pregovori zopet konjederec: »Za to popravilo in da
te bom še dvakrat prevezal, mi boš štel pet goldinar¬
jev, prijatelj!«

87

Toda Preklezen zakriči: »Pet goldinarjev za ta¬
ko igranje! Kaj misliš, hudobec črni? Deset grošev ti
pa res precej dam!«

To je pa konjederca, ki je bil vedno nekoliko
vinski, dvignilo iz navadne nirvane. Razkačen mahne
po obvezani Prekleznovi roki, da so precej vse ob¬
veze odjenjale, in se zadere: »Ti smolika lišajasta, ne
boš me ne ukanil! Zdaj precej štej deset goldinarjev,
sicer ti ostane roka dvakrat zlomljena in jutri imaš
črni prisad na njej.«

Preklezen se je vil v telesnih in dušnih mukah;
po dolgem pogajanju in obotavljanju je vendar pri¬
nesel petdesetak, iz katerega je konjederec dal nazaj
štirideset goldinarjev.

Petdesetak, ki ga je konjederec ves v veselju
vtaknil v svojo listnico, je bil ponarejen, kar je bra¬
lec gotovo slutil.

III.

Kovač Breznos ni pri Prekleznu dobil niti jesti
niti piti, Jako mu je tedaj krulilo po črevih in paj¬
čevine so se mu delale po želodcu, ko je prišel do¬
mov. Kakor volk je tedaj vrgel v se, kar je Ušperna
vsula in vlila v leseno, toda čedno, ker še včeraj
zjutraj umito skledo. Potlej je Cmokavzarju in Ušper-
ni zabičal, da morata ves večer, dokler se on ne vrne,
treske kuriti in niti stopinjice ne storiti skozi vežne
duri; sicer bode oba ubil in jima po vrhu še kosti pre-
rahljal.

Potem je odšel po opravkih,

(Opomnja prelagateljeva:

Izvirnika tretje poglavje je jako dolgo, polno do-
vtipnih pogovorov med Cmokavzarjem in Ušperno
in samogovorov zapuščenega Preklezna. Dejanje se
pa s temi govori ne premakne dalje. Tudi so nekatere
besede tako izvirno — kanibalske, da jim nisem na¬
šel primernih v slovenščini. Zato naj bralec ne za¬
meri, da je moje tretje poglavje samo kratek odlo¬
mek izvirnega tretjega poglavja kanibalskega in da v
tem poglavju nismo nikogar ubili ali pretepli.)

88

IV.

Precej kamenito, napeto in dolgo stezo je dejal
kovač Breznos pod podplate svojega življenja, ko jo
je sekal proti koči mešetarja, Macafizeljnovega Ož¬
bolta.

Med potom se mu ni nič znamenitega pripetilo.
Neki možakar je krevsal za njim. Zdelo se je Brez-
nosu, da ga zalezuje. Počakal ga je tedaj za debelim
hrastom, ga tam s svojo težko okovano palico obri¬
sal po črepinji in na tla podrl. Bil je to Breznosov
tovariš pri bankovških kupčijah, in Breznos je, ogle-
davši mrliča, sam pri sebi rekel: »Še nocoj bi mi po¬
magal in še dolgo let bi bil živel, ako si se oglasil,
kdo si. Zdaj si pa v krtovi deželi in ne moreš mi po¬
magati; pa tudi jaz tebi ne morem več pomagati!«

Ko Breznos prikrevsa do Macafizeljnovega Ožbol¬
ta, se jako začudi, ko najde tam jako previdnega in
predrznega podjetnika Rokomavsarja. Zareži se mu
v zobe in ga pozdravi z navadno prijaznostjo: »Tristo
jezer zelenih in ena coprnica po vrhu! Sedem let so
te mrcvarili na Ljubljanskem Gradu in v Gradiški, pa
si še vendar tako trden, kakor si bil nekdaj, ti grča
drenova. Poboljšal si se gotovo tudi, kocina ti ples¬
niva! Zdaj ne boš več ubijal, ropal in požigal, kali?*

»Poboljšal sem se pač, ljubi moj Breznos, ki si še
vedno tako neotesan, kakor si bil,« odgovori nevolj¬
no Rokomavsar, na prevrnjenem kolovratu sedeč.
»Kako se bogatinom pušča, to se ve da nisem poza¬
bil; nekaj dobrega pa sem se vendar naučil, česar se
ti nikoli ne boš, to je: čedno in človeško govoriti. To
je nekaj vredno! Verjemi, da bi me bili obsodili na
vislice, ko so me zadnjič zašili, ako bi bil pred gospo¬
do neotesano in zarobljeno govoril tisti primojdu-
ševski jezik, ki si ga ti navajen. Ker pa sem čedno
govoril, kakor se krščenemu človeku spodobi, so
sprevideli, da se nisem ves pognojil in pozverinil, in so
mi dali samo deset let, Veš, ljubi moj, zate bi tudi bilo
dobro, da te malo vzamejo v šolo na Ljubljanski Grad.
Tja pridejo roparji, požigalci, ubijalci in drugi taki
silni popravljalci premoženjskih razmer. V začetku so
taki kakor gorenjski rekrutje, ki po hlevu in žganju

89

smrde. V ustih jim je vedno kletev, psovanje, žuganje
in pridušanje. Vse priimke ti privoščijo, od pomladan¬
ske koprive do jesenskega podleska, od vsega, kar
leze ino grede, kar po vodi in po zraku plava; na dan
privleko vse goveje in konjske bolezni, od lišaja do
konjske smrti, še navadnega hišnega orodja ti ne pu¬
ste pri miru. Vse ti reko, samo človek ne! Potem pa
se počasi olikajo in pozna se jim, da so dobre bukve
brali. In to je lepo! Maček se gladi, pes se liže, celo
strupena kača je vedno svetla in čedna; človek pa bi
tega ne premogel? Vidiš, kovač, tako bi tudi ti lahko
bil, če te enkrat na gradu počešejo, opero in ti jezik
pogladijo, — Samo nekaj nevarnosti bi bilo zate.
Zadnje mesece sem cesto dobival bukve v roke, s ču¬
dnimi, izmišljenimi ali morebiti resničnimi historijami.
Tam pa ljudje tako zverinsko rohne in sirovo govore,
tako se rote in psujejo, da kaj takega še nisem slišal,
akoravno sem, prisiljen živeti med družbo razbojni¬
kov, v kateri sem bil nad pol življenja, moral poslu¬
šati govorjenje najbolj zavrženih in gnusnih ljudi. Ko
bi ti, kovač, tiste povesti dobil v roke — se mi še po-
hujšaš in pobereš marsikatero grivasto in lišajasto
psovko, ki si je poprej še izmisliti nisi mogel, ter jo
med ljudi zatrosiš.«

Na te besede odgovori Breznos, napol dobrovolj-
no, napol hudobno se grohotaje: »Ko bi te ne poznal,
kopriva ti študirana, pripeljal bi tako na tvojo gar¬
javo glavo, da bi ti otekla, kakor bi k turškemu bob¬
nu prirastla. Pa poznava se, poznava, pasjedlakec
ostriženi! Nocoj me ne boš učil govoriti, ampak po¬
magal mi boš srebrne kebre iz Prekleznovega hrama
nositi. Govorila bova tudi nadalje vsak po svoje, ti
z namazanim jezikom, jaz s cepcem; ko se lotiva dela,
bova pa zopet enaka. Samo ta razloček je med nama
da tebe takoj zašijejo, kljub tvojemu namazenemu je¬
ziku, ako količkaj počneš; mene surovega brdavsa pa
še nišo iztaknili, dasiravno nimam veliko manj na ro¬
vašu nego tvoja hudiču zapisana glavina,«

Po teh kolikor toliko prijaznih in iskrenih pogo¬
vorih je razbojniška trojica Breznos, Macafizelj in Ro-
komavsar v trudni pozni uri prestopila na dnevni red.

90

Breznos je povedal, da ima potrebne ključe, da
ve, kje so denarji, da ima Cmokavzarja in Ušperno
pri sebi shranjena in da bo sum tatvine letel edino na
Cmokavzarja, ki se mu za višjo gotovost tudi lahko
med obleko v vrečo vtakne kaj ukradenega blaga, na
primer Prekleznovi ponarejeni petdesetaki. — Roko-
mavzar je poudaril svoj srečni, redki položaj, češ, vsi
mislijo, da je še v Ljubljani, on je pa že tukaj. Da je
on bil pri tatvini, bo nemogoče dokazati; on že ve,
kako bo govoril, če bo treba. — In Macalizelj je po¬
vedal, da je pripravljen zraven iti in ukradene reči
spraviti. Da je on tatvine deležen, tudi nihče ne bode
sumil; saj je na glasu poštenega, pobožnega moža in
pri zadnjih občinskih volitvah ga je obče zaupanje
sosedov posadilo celo v občinski odbor in v krajni
šolski svet.

Srečen uspeh brez hudih nasledkov je tedaj go¬
tov.

V.

Cmokavzar in Ušperna sta zrasla v pokrajinah,
kjer zori blaga vinska kapljica. V takih krajih se rado
pije in rado poje. Cmokavzar in Ušperna sta znala
oboje; tudi Preklezen je rad poslušal, če sta hlapec
in dekla po večerji katero domačo in okroglo zakro¬
žila. Kadar je Ušperna zapela svojo najljubšo pesem:
»Pa je pjašala Anca,
hišna spod klanca:

»Kje, kje čakal jo bom?«

in je Cmokavzar s krepkim glasom odpel:
»Tamkaj zadaj za svinjakam,
kjer te jaz najrajši čakam,
tam, tam čakal tebe bom,«
se je Preklezen kahljal od samega veselja in se je z
rokama držal za svoj krompirja in močnika polni že¬
lodec.

Za Cmokovzarja in Ušperno pa je ta pesem ime¬
la poseben pomen: ko so odvečerjali, odpeli in od¬
molili, je zlezel Preklezen za peč na svoj rženi otep,
da tam stegne svoje hudiču zapisane ude na polhovo
smrčanje.

91

Hlapec je imel svoje ležišče v otavi na hlevu;
skrbna dekla pa je vselej šla malo pogledat k svinjam
in kokošim. Tedaj sta hlapec in dekla počenila za
svinjakovo steno; dekla je nato segla na svinjakov
strop med stare koše, zlomljena kosišča in drugo šaro
ter izvlekla zaprašen pisker; v njem pa je bilo naj¬
boljše staro vino, zadosti, da si poplakneta oba svoji
vedno žejni grli.

Ni ga bilo skoro dne, da bi dekla ne imela pri¬
ložnosti, tisti pisker napolniti in previdno spraviti.
— Bilo je to jako idilično življenje.

Tudi nocoj je bil pisker vina pripravljen. Cmo-
kavzarju je krulilo po trebuhu in zdehalo se mu je
po polnem vinskem piskru, kakor lačnemu volku po
jarčji crkovini za ograjo! Pa mož se je bal silovitega
kovača Breznosa, ki mu je ostro prepovedal stopiti
čez prag svoje prašne kolibe. Vendar je nazadnje po-
željenje vina, ki je neki tako nepremagljivo kakor
ljubezen, premagalo strah pred Breznosovimi
pestmi . . .

Ura je že ena po polnoči, imamo tedaj že nedeljo

6. majnika 1883.

Mesec je gledal zaspano in krmežljavo s svojim
zadnjim krajcem na megleno zemljo in zatorej ni po¬
sebno dobro videl. Vendar je razločil Cmokavzarja
in Ušperno, ki sta si za steno Prekleznovega svinjaka
sede ponujala lonec vina in sladko šepetaje pretehto-
vala, kako se bosta jutri zopet vsedla na svoja po¬
prejšnja mesta in kako bosta Preklezna oštela, ako
bi se griva lisičja kaj usavljal.

Dalje je mesec zapazil pred Prekleznovo kletjo
tri krepke možakarje grdih, s sajami nališenih obra¬
zov, zavite v črne plašče in s širokokrajnimi klobuki
pokrite. Bili so to Breznos, Macafizelj in Rokomav-
sar; ročno so odprli Prekleznovo klet s ključem, ki
ga je bil preskrbel Breznos.

V kleti je bila tema, kakor v našega bika rogu,
dokler se ni zmuznil. V goščavi te teme — pravza¬
prav v sodu brez dog in brez dna — pa je Preklezen,
na poldrugem rženem otepu stegnjen in s starim vo¬
jaškim plaščem odet, odpočival od svojih bolečin in

92

skrbi. Navadno je spal v zgornjici in tudi tatje ga niso
slutili v kleti. Pa nocoj je sam; zato si je naredil
posteljo zraven svojih srebrnih kebrov, da mu ponoči
ne izležejo. Povest bi tudi ne mogla dalje gladko
teči, ako pustimo Preklezna tam spati, kjer je spal
druge noči.

Možakarji so bili veščaki v svojem nočnem obr-
tu; sod, v katerem so plesnjevali zlati in srebrni ke-
bri, se je praznil znatno in brez hrupa. Preklezen pa
ni spal in je vedel, kaj se dela . . . Kurja polt mu je
kožo skrčila, da je bila kakor z grahoro posuta. Mož
pa je sapo k sebi držal, tiho ležal kakor močerad pod
plesnivo desko in je mislil sam pri sebi: »Da me le
ne zadavijo kakor polha, ti pasjedlakci tatinski! Po¬
tlej ni nič hudega: Breznosa in Macafizeljna seip
spoznal po šepetanju. Da le dan napoči, jima bom dal
vetra, da ju bo grizlo in ščipalo po črevih, in plesala
bosta po biriški piščalki, ko jima bodo lišajasta hrb¬
tišča strojili. Denar bomo precej zopet imeli v pesteh.
Tristo krempljev hudičevih!«

Tatovi so bolje nego mnogi pisatelji ocenjali sta¬
ro geslo: »čas je denar« ali kakor se izvirno angle¬
ški pravi: »the rest is silence.«*) Zato niso utegnili
zapirati pipe pri velikem sodu pod srednjim oknom,
iz katerega so si med težavnim delom žejo gasili. Ko
Preklezen čuje, kako stara močna zelenika curlja na
suha, vendar ne zelenike žejna tla, se mu v srce za¬
smili blaga kapljica. Spozabi se tedaj in zakliče:
»Prijatelji, ne izlivajte božje kapljice na tla!«

Vino pa ni bilo samo na tleh. 'Kaj močno je že
vplivalo na možgane Prekleznovih prijateljev. Vsem
šine vročica v glave. Breznos zarohni: »V prešo de¬
nimo to berso!«

Kakor bi trenil, sežejo štiri krepke roke tja, od¬
koder je prišel proseči glas, krepko zgrabijo dvoje
rok in nog in vso to pezo tirajo med ploh in sleme
vinske preše. Rokomavsar je sicer ugovarjal, da tako
početje nasprotuje vsem pravilom izobraženega ta-

') »Čas je denar« se angleški pravi: »time is money.« Pa
brez zamere! — - Stavec.

93

tinstva; pa vdal se je volji večine in je naposled sam
pristopil, da se Preklezen more pravilno sprešati,
kakor jeseni grozdje, in da se mu naredi tako, kakor
se je svoje dni v selu blizu Kamnika godilo potomki
tiste zveste živali, ki je milo lajajoč Adama in Evo
spremila iz izgubljenega raja.

Breznos in Rokomavsar sta Preklezna stlačila
na ploh, položila hrastovo desko na moževe, hudiču
zapisane kosti, in na to desko postavita močen
hrastov klin, ki se mu sploh »strela« pravi. Maca-
fizelj pa je zavrtel vijakovo vreteno ali »svečo«, ob
kateri tiči teški prešni kamen.

Ko je Preklezen neovrgljivo spoznal, da mu gre
za črno dušo, je prosil in na pomoč klical. Pa sosedje
so spali in smrčali, kakor polhi v gabrovem duplu.
Klicanje sta čula samo Cmokavzar in Ušperna tam¬
kaj zadaj za svinjakom, Ušperna se je ustrašila in pri¬
tisnila k steni, Cmokavzar pa je zdirjal pred kletna
vrata, naglo zasukal ključ, ki je tičal v prislonjenih
vratih, in se je zadrl na vse grlo . . .

Prepozno si prišel, Cmokavzar! V vretenovi pon¬
vi je bil skrit tisti dinamit, ki ga je sinoči Breznos po¬
daril Prekleznu. Baš v trenutku, ko je Cmokavzar v
kletnih vratih zasukal ključ, se vname dinamit od sil¬
nega pritiska. V hramovem kotu se zablisne, zemlja
se strese in votli pok strela zagrmi v tiho noč.

Čez dve sekundi je zopet vse tiho in mesec kakor
poprej zaspano s svojim zadnjim krajcem gleda na
Prekleznove dvore . , .

VI.

Pazljivi bralec te povesti je gotovo prepričan, da
je dinamita silna moč pokončala Prekleznov dom in
vse, ki so takrat stali, sedeli in na trebuhu ležali na ti¬
stem domu. Pisatelj izvirnika pa povesti ne more kon¬
čati in je torej prisiljen nove osebe pripeljati na po-
zorišče. A Vaši radovednosti gotovo ustrežem, ako že
zdaj izpovem, da se bodo tudi tem vratovi zavili in
kosti porabljale.

Vsak človek, celo prostomavtarski Mladoslove¬
nec, ima nekaj svojih po krvi in svaštvu. Stara griva

94  —

lisičja, Preklezen, jih je nekdaj imel precejšnje šte¬
vilo, Pa pomrli so in ostala mu je edina sestrična Po-
kloftanova Ošpeta, s pridevkom »pasja babica«. Bila
je grda, škrbasta starka. Pa rada je molila ter v svoji
pobožnosti vsako jutro Boga prosila, da bi kmalu
naklonil Prekleznu sveta nebesa, njej pa Pre-
kleznovo posvetno premoženje. Pri tej pobožnosti je
Preklezna ljubila kakor pičico v svojem kurjem očesu.

Danes je nedelja; zato je posebno zgodaj vstala
in nenavadno goreče molila in bi še bolj, alfco bi je
v pobožnih vzdihljajih ne bila premotila njej dobro,
nam slabo znana beračica Migomrda, Ta, kakor že
ime pripoveduje, prezgovorna babnica, je prinesla pra¬
ve in Činkelnove kave, krepkih kapljic za želodec in
veliko novic, izmed katerih je bila najvažnejša ta, da
je Migomrda v loteriji zadela dvetisočdvestotrideset
goldinarjev. To srečno zadetje je pa tudi vzrok, da je
danes zarana prihlačala k Pokloftanovi Ošpeti,

Migomrda je bila pred kakimi štiridesetimi leti
jako lepa mladenka, šla je služit v Zagreb in je tam
prislužila hčerko — Ušperno naše povesti. — Izro¬
čili pa so ji še hčerko mlade grofice v vzrejo, in sicer
tako hčerko, o kateri ni smel mož mlade grofice ve¬
deti, da je na svetu. S tema detetoma je šla Migomrda
v kraj, kjer je niso poznali, in si je tam kupila malo
posestvo.

Preklezen je takrat živel v več krajih, ker si je
nekaj časa prizadeval med rokovnjači in potlej med
cigani, preden je začel dobre dohodke nesočo trgo¬
vino z ukradenimi konji. Po širokem svetu okoli krev¬
sajoč, je Preklezen izvedel, čigavo je drugo dete Mi-
gomrdino, in pripetilo se je, da je neki večer namesto
konja ukradel lepo dete, imajoče svetinjico, na ka¬
teri ji bil grofov grb. To dete je nesel na grofov grad
na Hrvaškem, pričakuje več dobička nego od deset
ukradenih konj. Na hrvaškem gradu pa možu niso nič
izplačali v denarjih, temveč so vražjemu Kranjcu na¬
šteli najprej petindvajset gorkih, potlej so ga vtak¬
nili v temnico. Dete pa, ki ga je s seboj prinesel, je
moral spoznati za svoje, sicer bi ga bili kaznovali še
huje.

95

Ukradeno dete pa ni bila hčerka mlade grofice,,
ampak hčerka same Migomrde, kar bi Preklezen, ako
bi takrat bil ženstvo bolj poznal, lahko sam vedel. Mi-
gomrda je namreč svoje dete oblačila v lepo, hčerki
mlade grofice namenjeno opravo, hčerko grofice pa
je oblačila v strgane kmetiške cunje; baš to jo je re¬
šilo Prekleznovih rok.

Migomrda je svojemu otroku prišla kmalu na
sled; toda ni ga terjala nazaj, ker se laglje živi brez
otroka* Preklezen sam tudi ni otroka nazaj nosil, ker
se je bal ponovljene kazni, ako se izve, da ga je u-
kradel. Pomaknil se je z otrokom s Hrvaškega na
Kranjsko, kjer je blizu rojstne vasi kupil nam znano
Prekieznovino.

Mati Migomrda in hči Ušperna sta se tukaj več¬
krat videli, kadar je beračica Prekleznu prodajala mi¬
šnico in enake prepovedane reči. Vendar se Migo¬
mrda svoji hčeri ni nikoli razodela. Zdelo se ji je bolj
prav, če Ušperna meni, da je hči bogatega Preklezna,
nego da bi vedela, da je hči zaničevane, od hiše do
hiše pojane beračice. — Zdaj bo pa drugače! Loterija
je dala dvetisočdvestotrideset goldinarjev, Migomrda
bo vzela svojo hčer s seboj, si zopet kupila kočico v
lepem kraju in živela brez skrbi; dala bo hčeri po¬
trebno doto in obe si bosta smeli kaj privoščiti na
stare dni.

V takih' in enakih mislih in pogovorih švedrata
in hlačata Ošpeta in Migomrda na bribec, za katerim
je skrito mirno selo s Prekleznovim domom.

Ko pride pobožna Ošpeta na hribec in poškili
proti Prekleznovim dvorom, kar oledeni, do pod ri¬
šeš se ji odpro zijava, brezzobna usta, in izpod ščeti-
nastih obrvi ji zastrmita očesi, kakor bi hoteli vrhu
nosa vkup trčiti. Na Prekleznovih prostorih ni videti
ne strehe, ne visokega zidu. Vse je razmetano, raz-
orano, podrto. Babnicama je v piškave možgane šinila
strašna misel, da je nocoj sam peklenšček Preklezna
pohodil in zraven njega tudi njegovo premoženje po¬
greznil v dno pekla.

Vendar se predramita iz strašnih sanj, ko spre¬
vidita, da se okoli razvalin zbirajo možje in moža-

96

kar ji, ženske in babnice, otroci in otročaji, in da je
sploh tamkaj že toliko radovednežev, kakor takrat,
ko so crknjenega žrebca nakladali na konjedercev
voz, kar smo že lani brali v »Oreharjevem Blažu«.

In res, pol vasi je tam zijala prodajalo! Otroci so
imeli posebno dosti veselja in pod vsakim grmom, za
vsako prekucnjeno steno nov, nepričakovan prikaz.

Na deteljišču pod kletjo so ležala težka kletna
vrata, ki so jih otroci komaj vzdignili. Vrata so po¬
krivala malo še vkup se držeče truplo; na nosu tega
trupla so se dale spoznati tri bradavice. Iz teh so
sklepali bistri možakarji, da tukaj počivajo ostanki
zaljubljenega Cmokavzarja.

Ročno so otroci našli po zlomljenem brunovju in
med razrušenim zidovjem dve odtrgani roki in dve iz
kvedrastih škornjev moleči odtrgani nogi. Bodri mo¬
žakarji so naglo razsodili, da so to ostanki dveh člo¬
vekov, ker sta nogi bili obe desni, roki pa obe levi.
Uganka se je kmalu razvozlala. Selški čevljar je po
precej novi zaplati na čevlju spoznal, da je z enim
škornjem travo tlačil kovač Breznos, Resnica čev¬
ljarjeve trditve je prišla na dan, ko so z vedrico iz
vodnjaka potegnili odtrgano Breznosovo glavo. »Ta
griva sajasta je bila vedno žejna. Zdaj se je enkrat
napila, da ne bo več zevala!« — Drugi škorenj in dru¬
ga roka se je prilastila mešetarju Macafizeljnu, čigar
zgornje truplo je za čreva viselo na napol izruvani čre-
šnji pred hlevom. Nihče ni mislil, da bo ta griva ta¬
tinska enkrat baš na črešnji visela, ko ljudi po navadi
na smrekov les obešajo!

Na zadnjem zidu kleti, ki se ni premaknil, ker je
bil v skali, je bilo prilepljeno ali pribito truplo ne¬
znanega človeka. To truplo je bilo potlačeno, kakor
zelišča v herbariju našega še ne upokojenega profe¬
sorja, — Otroci in otročaji so dolgo ugibali, odkod je
prišla ta pošast. Star možakar je v teh ogrodih spo¬
znal požigalca in morilca Rokomavsarja, tistega, ki
je znal tako lepo govoriti.

Drug zbor radovednežev je bil tamkaj zadaj za
svinjakom. Svinjak je bil prekucnjen. Pod njim je le-

97

7

žala zmečkana Ušperna. Malo gorka je še bila in po
vinu je dišala; pa mrtva je bila kakor miš.

Ko je stara babnica Migomrda spoznala svojo
hčer, je padla nanjo, kakor nekdaj gospod Koronini
na svojo hčerko, gospodično Lauro, in krčila in vila
se je, da je groza spreletela možakarje in babnice.
Vse je bilo tiho, da bi se bile čule uši kašljati na nepo-
česanih glavah okoli stoječih otrok. Kar prileti težek
kamen iz množice, ki nesrečno Migomrdo tako na
čelo zadene, da je revica kar dušo izdihnila. Baš tako
se je njega dni zgodilo luteršvere sumnivemu župniku
Švabu pri sodbi na travniku pred Strmoljskim gra¬
dom ... Pa res, nihče ne ve, kje ga smrt čaka!

Možakar Bosopetnik, to videč, je potegnil čez
zobe tako kletev, da se je že dva dni poprej slišala,
in je rekel, da bo človeku, ki je ubil babnico, porab¬
ljal glavo, da bo mehka, kakor pečena tepka. Toda
kdo bi bil utegnil iskati zločinca, ko se je zopet nekaj
novega prikazalo:

Radoveden deček čuje v razsipih nekdanje kleti
zamolklo ječanje, kakor bi mačka predla. Možakarji
snamejo pokrivala in vzamejo krampe in lopate. Pre-
kleznova glava in zlomljena roka pride na dan. Čista
sapa Preklezna toliko okrepča, da oči odpre. Ko
lišaj sleparski vidi razdejano svoje poslopje, ubita
deklo in hlapca, razmesarjene svoje tovariše mnogih
zločinov, tovariše, ki so slednjič svojega mojstra u-
gonobili: nakremži tako silovito svoja brezzoba usta
in raztegne s krvjo in prahom zamazani obraz, da so
se možakarji kar ustrašili kletve, ki ima priti iz nje¬
govih, hudiču zapisanih ust. Pa mož ni zaklel! Kakor
bi trenil, je z dvakrat zlomljeno roko zgrabil skrhano
sekiro, ki je tičala v kamenju zraven njega, in si je
mahoma odsekal glavo . . .

»Claudite iam rivos, pueri; sat prata biberunt.«
— Ne boš, Jaka! Ako ti je preveč, prenehaj; ako ti je
slabo, pa si daj prinesti kozarec vode.

Vedi, da je povest — kanibalska! »De gustibus
non disputandum,« ali po naše: »Oni ima rad češelj,
oni pa uš, ki po njem leze«.

98

Tedaj pogumno dalje, prijatelj! Moje geslo je:
»plurima mortis imago.« —

Tako vzklikne moj izvirni romanopisec ter se
zraven pobaha, da je prvi v roman vpeljal izvrstno
moč dinamita, Tisti menih, ki je smodnik iznašel, je
storil konec po svoji iznajdbi. Brezštevilna pa je mno¬
žica tistih, ki so si življenje vzeli od same jeze in
žalosti, da niso oni smodnika iznašli.

Pisatelj izvirnika ne pripoveduje prav trdno, ali
je njegova izvirnost in tista iznajdljivost, ki smo jo
občudovali v krepkih besedah, v rekih in prizorih,
vzetih iz kmetskega življenja, opasna njegovemu živ¬
ljenju ali ne; to pa zavestno in ošabno izreka, da bode
postal imeniten kakor tisti krojač, ki je naposled po¬
stal kralj, ker je ubil devet muh na eden mah in si
na svoj meč dal zapisati: »devet na en mah«, ali kakor
slovi naš Koseski zavoljo reka: »šest jih pade, kjer
porine.«

Marsikateri vrstnik in zanamec si bo življenje
prikratil od strupene zavisti in same nejevolje, da
ni prvi naletel na velikansko idejo, tudi v romanu
porabiti silovito moč dinamita za pošiljanje ljudi tja,
kjer ni muh.

Pisatelj še dalje pretresa, ali je bil Kolumb bolj
imeniten zato, ker je našel Ameriko, ali zato, ker je
pokazal, kako se kurje jajce pokoncu postavi, — Pa
pustimo to in hitimo rajši h koncu povesti.

VIL

Na razvalinah Prekleznovega premoženja in v
šestem poglavju te povesti puščeni otroci so se vese¬
lili nepričakovane sreče, da bo za toliko mrliči danes
in jutri veliko zvonjenje, V tem veselju so razposa¬
jeno skakali okoli kri pijočih razvalin in po njih; po¬
brali so tu in tam še kaj zanimivega, n. pr, zdrobljeno
žepno uro, prazen lonec vina, s krvjo poškropljen
bankovec, škorenj na kveder, v katerem je tičal kos
noge, in druge več ali manj vredne razpadke.

Te otročje radovednosti pa grdogleda Ošpeta ni
dolgo prenašala. Zaluči tedaj nalomljene grablje o-
trokom pod bose noge in se zadere nad njimi: »Proč

99

7*

se pokidajte, gnide smrkave! Vse pustite na miru!
To je vse božje in pa moje.«

A bistri Bosopetnikov Drejče se je dobro od¬
rezal, rekoč: »Kadar bo Bog dal, da bo našo hišo tako
razneslo, vam še bukove treske ne pustim pobrati.«

Tem besedam se je nasmejala vsa deška druhal
in tudi nekateri možakarji. Ošpeta je kar ostrmela;
in ker ni vedela kaj odgovoriti, je odprla usta na ste-
žaje in proti otrokom pomolila ves jezik, kar ga ji je
Bog dal in kar si ga je sama podaljšala, ko je dvajset,
let sedem far čez zobe vlekla.

Bosopetnikov Drejče pa tudi ni bil jare gospode
cvet in se ni dal tako očitno žaliti. Pobere torej iz¬
pred nog robat kos dna razbite steklenice in ga tako
ročno babnici pripelje v staro črepinjo, da ji pri tej
priči izteče desno oko, z ostrim steklom do kosti
prebito.

Na ta junaški čin so otroci dirjali proti cerkvi in
skoraj jih vidimo v.zvonikovih linah. Tam gori zvone
s težkim velikim, z ubitim srednjim in z lahkim ma¬
lim zvonom. Bolj pogumni so se tudi obešali na kem-
beljne zvonečih zvonov, kar je tudi drugod posneman¬
ja vredno; kajti zvon potlej bolj krepko doni in otroci
se prav prijetno gugaje in guncaje vadijo pogumnosti
in hladnokrvnosti.

Kaj pa so počeli možakarji? Skoro bi jih bil po¬
zabil. Pred cerkvijo so stali — ker bodo skoro k maši
pristopili — mehurje so si ponujali, gobo so kresali in
kadili so iz kratkocevnih čeder; kdor ni imel dobrega
tobaka, je pa časi pred se pljunil.

Sosed Bosopetnik je zdajci zadovoljno in zado¬
voljivo namežikal sosedu Kozoglavu, ponujaje mu
namesto zahtevanega tobačnega mehurja tlečo gobo,
ter rekel počasi in bolj tiho: »No, kozja mrzlica! Kaj
se držiš tako nakremženo, kakor bi se bilo mleko tvo¬
jih možganov zagrizlo? Vesel bodi in Boga hvali, suša
študirana, da je hudič tako nanaglem prišel po, Pre-
klezna — tam je, kjer je — in po naše najhujše lo¬
pove! No, ko bo sodnji dan, kako bodo ti konjski li¬
šaji pobirali svoje zrahljene kosti po vsem Preklez-
novem hribu!«

100

Kozoglav se je modro namuzal, Bosopetnik pa
zakrohotal, pred se pljunil in dalje govoril: »Tristo
konjskih kocin! Moj Drejče se pa je tudi dobro ob¬
nesel, Ali si videl, kako je izplačal tisto grdogledo
coprniško rogovilo?«

Izgovoril je Bosopetnik, potem pa ponosno po¬
gledal v zvonikove line, da je videl, kako srčno se
Drejče gunca na kembeljnu velikega zvona. Potem
je na tobak pritisnil tlečo gobo v svoji pipici, da bo
bolj izdatno pihnil svoj dim sosedu pod nos.

V tem hipu pa se Drejče zmuzne raz kembelj ter
pade skozi line svojemu očetu za tilnik s tako močjo,
da se oba zgrudita na tla. Oče si je zlomil vrat; sin
Drejče se je razpočil.

Otroci so se veselili zopetne nepričakovane
sreče, da bodo vnovič zvonili in da tisto jutro, ko
bodo šli Drejčetu za pogrebom, celo šole ne bo.

Možakarji so nesli oba mrliča v mrtvaščnico in
sosed je rekel sosedu: »Škoda! Dober gospodar je bil
Bosopetnik; premožen in vendar pošten! Kozoglav,
ako te vdova vzame, terno boš zadel.«

Toda Kozoglav in vdova se nista mogla vzeti;
pač pa so naši že tolikrat in zdaj vendar zadnjič
imenovani otroci čez štirinajst dni imeli zopet ne¬
pričakovano veselje.

Pokloftanova Ošpeta je umrla. Očesna rana se
je prisadila, prisad je udaril na možgane in nobeno
mazilo ni pomagalo.

Bosopetnikovi vdovi se je v žalosti po izgub¬
ljenem možu in edinem sinu pamet zmešala. Kruh je
vmesila in peč zakurila. Stopila je pred mesteje, da
bi umešene hlebe vsadila. Zdajci pa položi svojo
edino, štiri tedne staro hčerko na lopar in — jo vsa¬
di v razbeljeno peč. Potlej še sama zleze v peč in
pokrov za seboj zavezne. Čez tri ure so našli moža¬
karji mater spečeno, dete pa sežgano.

Kozoglav ni dolgo žaloval po vdovi, ki jo je zares
mislil vzeti v zakon. Kakor pred tristo leti črna lu-
terš-duša, kamniški Goriček pred Strmoljskim gra¬
dom, tako je neki večer tudi Kozoglav ležal na tre¬
buhu v rosni travi za rožnatim grmom in je sapo nase

— 101

vlekel ter utepal posluške — vse tako kakor tisti
Goriček, Hotel je namreč vedeti, kdo govori pred
okni Bosopetnikove vdove, in kaj? V hladni majni-
kovi noči v rosi na trebuhu ležati je pa v devet¬
najstem stoletju škodljivo mladim in starim. Kozoglav
je torej zbolel in se je preselil tudi za onimi v krtovo
deželo.

Soseskin konjederec, edini človek, ki je izmed
delujočih oseb te povesti ostal pri življenju in zdravil
Kozoglava, mi je skrivaj povedal, da je moža pod
zemljo spravila Hydrophobia omphali proparoxytona„


I

102

Vodnikov „Vršac“, potlej pa še
nekaj.

Slavnostni govor magistra Sulfurija Udrihoviča pri
Vodnikovi besedi dne 17. februarja 1885.

Predraga mi gospoda! Hvalim vas, da ste po
zgledu starejših čitalnic priredili slavnost v spomin
našega nepozabljivega pesnika Vodnika.

Spored nocojšnje veselice je očiten dokaz, da ste
druga narodna društva celo prekosili; kajti uvažuje
svojo ukapotrebnost, niste prišli samo pet, plesat in
igrat, kakor se drugod godf; temveč na prvem mestu
želite slišati o pesniku Vodniku nekaj dozdaj neza¬
slišanega. Zato sem prav radostno ustregel vaši za¬
upanja polni prošnji, da govorim slavnostni govor.

Razlogi mi sicer niso znani, zakaj ste me baš da¬
nes želeli poslušati, vendar jih odobravam; kajti moja
ocena Valentina Vodnika se sme govoriti v Vodnikov
rojstni dan prav tako, kakor nocoj na pustni večer.

Kritično vas bodem seznanil s pesmijo »Vršac«, j

Izmed biserov slavljenega pesnika je »Vršac«
morebiti najlepši in gotovo najbolj poznan. Skoraj
vsakdo, ki je posedal po gimnazijskih klopeh, zna
to pesem na pamet, in spominja se še v poznih letih,
s kakim uspehom ali posmehom je vršil svoj prvi
deklamatorični poskus, grmeč ali žuboreč:

»Tje pogledaj na višave,
kjer Triglav kipi v nebo.«

103

Tudi jaz se radostno spominjam, kako nam je
dobri profesor slovenščine, ki pa ni vedel, na kateri
strani Triglava stoji Vršac, z očividnim ali, pravše, s
pretiranim narodnim ponosom zatrjeval, da se je na
planetu, »zemlja« imenovanem, ustvarilo malo pesmi,
ki bi glede kreposti sloga, krasote in raznoterosti
obrazov in glede divne vzvišenosti dosezale to veli-
čansko pesem skromnega slovenskega poeta.

Kaj ne, gospod je bil v hvaljenju jako radodaren?

Tako hvalijo mnogi — in jaz? Moj nalog je —
(soditi! To pa je, verjemite mi, tako težavno opravilo,
da bi se jaz ne lotil tega posla, ako bi zanj ne imel
posebnega poklica. Kajti boriti se je treba zoper
dvojne predsodke: pesnikov samih in njihovih obču-
dovateljev.

Pesniki trde, da sme samo tisti soditi pesniška
dela, ki ima sam tudi poetično žilo. Že rimski Ho¬
racij je pel, da imajo obrazniki in poetje svoje po¬
sebno oblastvo, ki jim gleda skozi prste (»aequa po-
testas«). Oni hočejo soditi in sojeni biti sami med
seboj.  Soditi tukaj pomeni hvaliti, prav po Hora-
cijevem: »hanc v e n i a m petimusque damusque vi-
cissim«. Jaz, kakor veste, nimam prav nič poetičnega
na sebi. Ko bi tedaj jaz in drugi nepesniki ne smeli
po resnici in pravici soditi poetov, potem bi sedanja
in bodoča poetična zadruga ne bila nič drugega nego
vzajemno zavarovalno društvo proti pravični graji in
oceni. Pesniška dela bi brez prave kritike bila tudi
brez prave vrednosti, a toliko večja neprenosna o-
šabnost pesnikov! Nam pa bi ne ostalo drugega, nego
iurare in verba magistri, t. j. poetae.

Za to vzajemno zavarovalnico zoper objektivno
oceno pesniki dalje nimajo nikakih temeljitih razlo¬
gov. Oni pravijo: kdor pesnika presoja in ni sam

poet, ta pesnika mrcvari v Prokrustovi postelji. Kaj?
Ali mi tvezamo ali tlačimo pesnikovo osebo? Mi jem¬
ljemo le njegov izdelek v roke: izdelek, ki se nam v
knjigarni javno ponuja!

Pesniki so tudi gotovo prav slabi kritiki. Večina
jih namreč dospe do svetovne slave, preden so kako
estetično ali filozofično knjigo pogledali od znotraj. —

— 104

Oni so dalje preošabni. Tisli: »eritis sicut deus scien-
tes bonum et malum« — besede, s katerimi
je kača zapeljala Evo, jim vedno brenče po vroči
glavi. Poetje vedo, da so stvarniki  in da imajo
nekakov poseben dar božji v svoji duši. Na primer:
Homer je iz 24 črk grškega alfabeta ustvaril Iliado, ki
nad dvetisoč let očaruje tisočero tisoč omikancev;
delo, o katerem je svoj krub prislužilo tisočero pro¬
fesorjev, knjigopiscev, knjigotiskarjev in knjigotrž-
cev; delo, ki je imenitnejše nego vse zmage kralja
Aleksandra Velikega! To vsi poetje dobro vedo; vsak
meni, da je kos Boga-stvaritelja; in ce.lo kakov
stvarnik-skaza, ki slučajno skrpa in zrima par
vrstic, že kriči: »Exegi monumentum aere perennius«.
Taki ošabneži niso objektivni! Sicer so pa ti pesniki
sploh čudni čudaki; le sreča, da niso vsi čudaki tudi
poetje.

Jaz pravim: »Vsak sme poeta soditi, in poet ne
sme prezreti nobene opomnje.« Brali ste nemara po¬
učni Prešernov sonet: »Apel podobo na ogled posta¬
vi.« Apel podobo razpostavi in zadaj skrit posluša
sodbo mimoidočih. Pride mož kopitni in opomni, da
ima podoba premalo jermenov. Kaj je storil slavni
Apelles? Popravil  je po opomnji ubogega smo¬
larja svojo podobo! Vidite, ta čevljarček, ta najsta¬
rejši historični kritik, tedaj očak vseh kritikov, je pri¬
pomogel bistveno  k Apellovi vekoviti slavi . . .

Ali ste tedaj prepričani, da sme pesniški umotvor
soditi vsak, kakor je tudi vsakemu na ogled postav¬
ljen? Gotovo ste!

Soditi tedaj sme vsak. Ali pa tudi vsak prav
sodi? Stotina častilcev, ki kakegakoli pesnika ob¬
čuduje in v zvezde kuje, je obenem stotina sodnikov;
med temi sto častilci-sodniki je pa komaj eden,  ki
pesnika ume. Vse druge očara, omami, oslepi oblika
in sploh vnanje lepotičje, s čimer vsak spretni poet
okrasi svoj umotvor.

Pravi kritik mora biti — kakor jaz — estetik in
modroslovec. Pravi kritik zre v pesniku delavnico;
on hladno opazuje, kako pesnik iz drobne ideje gnete
in mesi svoj umotvor in kako ga v potu svojega obra-

105

za lepša in lišpa z lepimi "bblikami in besedami. Tak
kritik se ne da omamiti, preslepiti; in naše geslo je:
»nil admirari«.

Poet je človek kakor mi. Nepopolno pa je vse
j človeško delo, tedaj tudi' vsaka poezija. Te nepopol-
J nosti zalezovati, ali v pesmih iskati človečanskega
momenta, razkrivati napake in slabosti: edino to je
pravi nalog in poklic učenega kritika moje vrste. In
resnično vam povem: vsaka poezija, ki nas je sprva
očarala in nemara dolgo mamila s svojo navidezno
lepoto, je stoprav takrat temeljito presojena, ko smo
v nji prišli na sled človeški — nepopolnosti, to je, do
tiste slabosti, brez katere si človeškega dela misliti
ne moremo in ne smemo; ali, da povem po domače:
takrat šele pesem popolnoma razu¬
memo in presodimo, kadar nam
ona nič več ne ugaja!  Takrat namreč še¬
le neha naše občudovanje, ki nepristransko oceno
le — moti.

Vi hvalitelji in občudovalci zavzemate nizko
stališče, na katerem se giblje profanum vulgus: vi

gledate poeta od spodaj gori; a moje mesto je na sta¬
lišču estetično-filozofsko učenega kritika: jaz gledam
poeta od zgoraj doli. In to je bistven, velikanski raz¬
loček! —

Ta uvod je skoraj predolg, pa zdelo se mi je po¬
trebno (da se pozneje bolje razumemo), da predvsem
osvetlim svoje stališče.

Dovolite, da zdaj prestopim k svojemu predmetu:
k Vodnikovemu »Vršacu«, — Treba je takoj v začet¬
ku reč — »acu tangere« in naravnost povedati, da
tudi v »Vršacu«, v tej toliko hvalisam pesmi, tiči
skrita strupena kača nenravnosti in modernega pan¬
teizma: »Latet anguis in herba«. To vam čem doka¬
zati s knjigo v roki. (Izdaja »Slovenske Matice« iz
leta 1869.)

Morebiti vam je znano in, če ne veste, vam jaz
povem, da ima vsaka poezija (tedaj tudi Vodnikov
»Vršac«) svojo bolj ali manj zagrnjeno vodilno misel
ali tendencijo. Na vrh »Vršaca« nas Vodnik vabi ali
tropično: sploh na visoke gore. On opeva in pove-

106

ličuje zdaj med omikanci in žalibog tudi že med mla¬
dino jako razširjeno strast hribolazcev, ki jo Nemci
prav priličn.o imenujejo »Bergfexentum«, Ta hribo-
plezavska strast je že sama na sebi dokaj smešna;
razen tega je jako škodljiva: trga se obuvalo, za¬
pravlja čas in denar, odteguje se mladina potrebnemu
uku in marsikateri hribolazec si je na planinskih gre¬
benih zlomil ne samo noge in rebra, temveč tudi vrat.
Gotovo mi pritrjujete, da se taka strast mladini ne
sme vcepljati v vsespočetno dušo in da mora »Vr¬
šac« že samo zaradi te tendencije izginiti iz vseh
šolskih knjig.

Nahajamo pa še hujših napak, ako z očmi, trez¬
nimi presodkov, dalje raziskujemo resnico. Takoj pr¬
va kitica ima dva nedopustljiva pregreška. Naj berem:
»Na Vršac stopivši sedi,
neznan  svet se ti odpre;
gledaj! sivih pleš ve sredi
zarod žlahtnih  zel cvete.«

Kdo je pesniku dovolil očitno lagati?  »Neznan
svet!« Samo znan svet se vidi raz Vršac. Kdor pesem
bere dalje, se prepriča, da je Vodnik videl samo zna¬
ne pokrajine, ki jih vse pozna in imenuje. Mi pa tudi
nimamo drugačnih oči ali manj geografičnega znanja
nego stari Vodnik,

»Zarod žlahtnih zel.« Kje neki? Na naših rav¬
ninskih vrtovih — da, ne pa tam gori »v sredi sivih
pleš«. A zamolčal je pesnik, da raste na planinah
mnogo strupenih zelišč; pesnikova kakor vsakega po¬
štenjaka dolžnost je, svariti nevedne ljudi, naj takih
zelišč ne bero.

Berimo dalje:

Sklad na skladu se zdviguje
golih vrhov kamen zid;
večni mojster ukazuje:
prid’, zidar, se les učit,«

Zidar, ki bi zidal po načinu Vršačeve zgradbe,
bi moral od lakote umreti. Kdo bi dopustil tako ve¬
likansko potrato gradiva in čemu bi se rabilo na tak
način grajeno poslopje? Vendar se pesnik, ki je bil,
kakor veste, duhovnik, ne obotavlja slovesno peti:

107

»Večni mojster«, to je Bog, ukazuje zidarjem, da se
ob Vršacu učijo nepraktičnega, bedastega zidanja!

Naš pesnik tedaj Bogu, odreka
bistveno svojstvo neskončne modro¬
sti.  S tem odrekavanjem pa sploh taji osebnega
Boga — on — Vodnik, katoliški duhovnik! In vendar
sem čul profesorje, katerim je prav ta kitica posebno
ugajala. O preslepljena omika!

Zapustimo ta bridki prizor in berimo dalje:
»Planšar z Mino po domače —
lovec išče v snegu sled.«

Tu je povedano, da planšar z Mino po domače
sled išče, lovec pa v snegu. Mina  je omožena
ženska, sicer bi se imenovala M i n c a. Kdaj pa išče
planšar po domače sled? Kadar se mu krava ali ovca
na paši zgubi. Kajne, to delo prav lahko opravi sam
in brez žene; žena naj doma pere, kuha in pestuje.
Tukaj opazujemo tisto nepotrebno vrivanje ž e n-
s t v a v pesem; napako, ki jo moramo pri Vodniku
žalibog večkrat grajati, kakor na primer v 36. vrsti
Vršaca: «ziljska, trolska planšar'ca« ali v pesmi

»Moj spominek« v 23. vrsti: »za pevke  slovenske
živim in gorim«.

Ta Vodnik, duhovnik, se je celo tako spozabil,
da je slovenil Anakreonta, zaljubljenega grškega starca!

Kar je graje vredno, se mora brez vse maloduš¬
nosti grajati. Vodnik, duhovnik tudi kakor pesnik, ni
smel pozabiti dolžnosti svojega stanu. Preden se je
svojemu stanu posvetil, je imel v štirih letih dosti
časa se pripravljati in premišljevati, kaj pomeni:
»caelebs manebis«. Ako je mislil živeti in noreti za
pevke slovenske in s poštenih Bohinjskih planin za¬
sledovati Ziljanke in Tirolke, naj bi bil rajši, dokler
je še mogel in smel, slovo dal stanu, do katerega iz-
vestno ni imel poklica.

Zadnje kitice ne smem zamolčati, dasi komaj pre¬
morem obtoževati pesnika, počivajočega v tihem
grobu. Poganski panteizem, kakor se ga je Vodnik
nasrkal iz grških in rimskih klasikov (oh, še vedno
klasikov!), omotično veje iz kratkih, na videz tako ne¬
dolžnih vrstic:

108

»Pod velikim tukaj Bogom
breztelesen bit’ želim;
čiste sape sred' mej krogom,
menim, da že v neb' živim.«

»Pod velikim Bogom« . . . Opozarjam, da ima
pesem trohajsko mero. Izgovarjaj tedaj »pod velikim
Bogom«, to je nemški »unter einem grossen Gotte«.
Tako daleč je tedaj pesnik zabredel v malikovanje,
da se ne obotavlja trditi, da je v e č Bogov, malih in
velikih, in da na Vršacu vlada neki Bog izmed ve¬
likih. Ali ni to gola blasfemija?

Dalje: »breztelesen bit’ želim« . . . Tisti pro-

kleti »Bergfexentum« ga je tolikanj omotil, da želi
znebiti se telesa, dasi ni sam svojega življenja gospo¬
dar. Stari pogani so obsojali samoumor; Vodnik, ka¬
toliški duhovnik, ga proslavlja! — In kako si domiš-
ljuje nebo? Popolnoma materijalistično. Nebo mu je
že na zemlji, da le more na Vršacu sedeti in sredi
med krogom čiste sape zreti in koprneti za ziljskimi in
tirolskimi planšaricami! Prav tako govori, kakor bi
bil »Epicuri de grege porcus«.

Kajne, tudi vam je to predebelo!

Takšen pesnik je bil tedaj Vodnik, in koliko
brezskrbnih mladeničev je morebiti — ne morebiti
— gotovo že okužil tolikrat deklamovani »Vršac«!

Zdi se vam nemara moja sodba pretirana in za¬
vrne me morebiti kdo, da je preblagi knezoškof A n-
ton Martin Slomšek  jako lepo častilko po¬
ložil na grob pokojnemu Vodniku. (Glej Slomšekove
pesmi, zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek,  Ce¬
lovec 1876'.) Bere se na 109. strani te zbirke kitica:
»Si zvezda svitla, Vodnik moj.

Pred menoj daleč hodil,
pa bil sem zvest učenec tvoj,
si me prijazno vodil.

Prav po domače si nam pel
in tudi moje srce vnel . . .«

Res je, knezoškof Anton Martin Slomšek, mož,
ki je bil vsem zgled čiste pobožnosti, nesebične bla-
godušnosti in delavnega rodoljubja; mož, ki ima za naš
narod 1  neizmerne, nepozabljive zasluge: tudi ta vzvi-

109

šeni, vzorni mož se je pridružil Vodnikovim častite-
ljem! Kaj pa je s tem dokazano? Res sta tudi v no¬
vejši dobi dva zelo imenitna škofa odlikovala slo¬
venskega pesnika duhovskega stanu ; ali pa smejo
taki slučaji motiti estetičnega kritika in vplivati na
njegovo sodbo, osnovano po strogih filozofskih nače¬
lih in po pravilih, ki se ne klanjajo nobenemu dosto¬
janstveniku? Nikakor ne! Nikakor ne!

In baš zaradi tega vam moram razjasniti še tisto
nekaj, kar sem namignil v govorovem naslovu. Knezo-
škof Slomšek je bil, kakor vam je morebiti znano, tudi
pesnik, da, Prešernov vrstnik. Osebo pesnika
Slomška pa moramo popolnoma in načelno ločiti od
škofa  Slomška, To, prosim, si zapomnite. Pesnik
Slomšek, ponavljam, pesnik Slomšek, ki mu pa po¬
božnost ni branila leta 1837., ko je bil še spiritual v
celovškem semenišču, seznaniti se v ljubljanskem
gledališču z zaljubljenim doktorjem Prešernom (glej
imenovane knjige 233. stran), tudi ta pesnik ni brez
madežev in slabosti.

Vi strmite! Poslušajte in verjeli boste, da tudi
pesnik Slomšek ni prost budhaistično-schopenhauer-
skega pesimizma in tistega mehkega Lord Byronskega
svetožalja, ki novoslovenskim mladim pisateljem
prizadeva toliko domišljene boli. Slomšek je zlasti
nemško slovstvo dobro poznal; saj je poslovenil celo
Miroslava Schillerja, tihotapskega zapeljivca mladi¬
ne, pesem o zvonu. Morebiti je tudi poznal Italijana
Jakoba Leopardija, najskrajnejšega pesniškega pesi¬
mista. — Pa poiščimo dokazov moji trditvi.

Slomšek je zložil mično, a svetožalja polno pe¬
sem »Veselja dom«, v kateri toži, da na vsem vo¬
ljnem svetu ne najde veselja. Pesnika znači posebno
kitica na 61. strani rečene zbirke:

»Oh, blažena leta nedolžnih otrok!

Ve 'mate veselje brez težkih nadlog.

Oh, kako vas srčno nazaj si želim!

Al’ ve ste minula, zastonj se solzim.«

Slomšek, dušni pastir, si želi v svoji moški dobi
nazaj svojo otroško dobo in se solzi, da je za seboj

110

pustil leta svoje nerazvitosti in nepopolnosti . . .
Ali ni tukaj zašel v tisti pregrešek kakor mlajši Gre¬
gorčič v pesmih »Pastir« in »Nazaj v planinski raji«?
Ali ni morebiti Gregorčiča probudil, da je v teh dveh
pesmih bolj lepo, tedaj bolj zapeljivo ubral enake
ideje? Čudno! Slomšek, duhovnik in mož, želi zopet
biti otrok, Gregorčič, tudi duhovnik in mož, bi pa
mesto duš rajši pasel krave! To ni šala, temveč
opazka, ki je vredna resnega premišljevanja.

Berimo na 75. strani pesem: »Sedanji svet«; in
sicer vso:

»Nas poštenost zapustila
in odkritosrčnost spi;
je pobožnost v kot se skrila,
za pravico pota ni.

Zdaj ljubezen omaguje,
dobrotljivost v ječi je;
prava vera zlo vgašuje,
čednost pa za kruhom gre.

Zdaj resnica pokopana
in zaupanje nori;
sramežljivost je zaspana
in na steni vest visi.«

Najprej se čudimo, da je ta leta 1833, prvikrat
tiskana pesem ušla tedanji ostri cenzuri; nadalje pa
v ti tako črni, črni obsodbi človeške družbe celo brez
pripomočka logične umetnosti kar na prvi pogled vi¬
dimo pravi nagi schopenhauerski pesimizem. Ako bi
pesnika vprašali, ali je ostala na tem svetu še katera
božja čednost in kdo je ustvaril tako razuzdan in hu¬
doben svet, kakor je popisan v teh vrsticah: izvestno
bi prišel pesnik Slomšek z duhovnikom Slomškom v
oster spor. Zopet čudno: mlajši Gregorčič ima v pesmi
»Moj črni plašč« prav enako idejo, manj pesimistično,
pa bolj slikovito in mikavno upodobljeno!

Prav moderno-sentimentalno-fatalistično sveto-
žalje nahajamo v pesmi »Gorski zvon« na 76. strani
navedene zbirke.

111

Berimo prvo kitico:

»Visoko tam na gori
nam cerkvica stoji;
in iz visoke line
se lepo zvon glasi.«

in tretjo:

»Ljudi prijazno vabi,
ki radi vbogajo;
globoko iz doline
gor v cerkev hodijo.«

in peto, šesto, sedmo, ali zadnje tri kitice:
»Sovražniki so prišli,
podrli cerkvico,
so zvon iz stolpa vrgli,
da klical več ne bo.

Nobeden ga ni branil,
nič slišat' zvona ni;
veselja ne oznani,
ne poje žalosti.

Po zvonu kraj žaluje:
ni pridnih več ljudi;
nobeden ne tožuje,
ker pri njih sreče ni.«

Ko so sovražniki zvon vrgli s stolpa, je sreča za¬
pustila prijazno dolino in prebivalci si ne morejo več
opomoči, »ker pri njih sreče ni«. Zakaj je ni? Zakaj
se ne vrne? Gregorčič bi bil morebiti pristavil, da
tudi lastovke tam več ne gnezdijo. Jako verjetno je,
da je Slomškov »Gorski zvon« Gregorčiča napotil na
pesem »Svetišče«. Začetek »Svetišča« se ujema z
»Gorskim zvonom«. Idejo, ki tiči v »Gorskem zvo¬
nu«, je pa Gregorčič potlej zasukal po svoje. Kako je
to storil in do česa je prišel, vam nocoj ne morem
razlagati, ker za to nimate še zadosti estetično-
filozofične izobraženosti.

Ne smem vam zamolčati, da sem prišel do pre¬
pričanja, da je pesnik Slomšek, ali Slomšek kot pes¬
nik zakrivil, da je Gregorčič zložil tisto pohujšljivo
pesimistično pesem »0 nevihti«. Na 119. strani ime-

112

novane zbirke se začenja »Huda ura«. Opisal je Slom¬
šek nevihto še bolj grozno nego Gregorčič, ker v
Slomškovi pesmi gromska strela vname cerkveni
stolp in zapali mirno selo, česar Gregorčičeva ne¬
vihta ni storila. V Slomškovi pesmi blagoslovljeni les
žgo in molijo, pa i tam, kakor v Gregorčiču, molitev
»vremena ne izpreobrne«: tudi tam »grozno dela

hudo vreme, vse veselje kmetu vzeme«, »ljudstvo
ostrmi« in »umolkne pamet naša« . . .

Vi morebiti porečete: »Slomškova pesem ima dru¬
gačno snov in ves drugačen namen, in ne smejo se
posamezni stavki iz pesmi trgati.« Tako govorite vi,
— in jaz? Nihče ni branil Gregorčiču privoščiti si iz
Slomškove »Hude ure« posameznih stavkov, obrazov
in idej ter iz nabranih cvetlic poviti nov venec: svojo
pesem »O nevihti«. Kar je potreboval za svojo »Ne¬
vihto«, je našel v obilici v Slomškovi jako raztegnjeni
pesmi in posnemati je smel kakor vsak drug pesnik,
ker s tem ne jemlje vrednosti izvirniku. Gregorčič je
mlajši, reči smemo, Slomškov učenec. Po dovršenosti
njegovih pesmi v besedi, slogu in obliki sodeč, mo¬
ramo priznati, da se je Gregorčič veliko učil. In kje
se je učil? Pri svojih sprednjikih: pri zgledih. Opazo¬
vali smo pri gori navedenih citatih iz Slomška in opa¬
zovali bomo še pri citatih, ki jih povem pozneje, pre¬
senetljive podobnosti in enakosti idej Slomškovih in
Gregorčičevih, enakosti, ki niso posledice slučaja —
kajti preveč jih je za slučaj — temveč pridobitev iz
premišljenega delovanja. Iz tega sklepamo, da je bil
Slomšek vzoren, vpliven učenik mlajšemu Gregorčiču.

Dalje je pomisliti, da je Gregorčič pesnik kakor
Slomšek. Gotovo ste čitali v preslavnih dodatkih k
epohalnim »Dvanajsterim večerom«, da je poetično
nadahnjeni doktor Ivan Tavčar v svojih »Mrtvih
srcih« najbolje tolmačil Gregorčičevo pesem »Člo-/
veka nikar«. Prav tako moramo soditi, da je tudi Gre¬
gorčič v svoji »Nevihti« Slomškovo »Hudo uro« naj-
globokeje in najnatančneje razumel in pretolmačil.
Saj sploh pesnike najbolje umejo pesniki. Tedaj ima¬
mo v Gregorčičevi »Nevihti« dušo in telo Slomškove
»Hude ure«!

113

K

Čemu to dolgočasno dokazovanje? Mari, da vas
prepričam, da je Slomšek mlajšega Gregorčiča v
»Nevihto« zapeljal? Zato bi pač ne trebalo tolikega
napora! Zasledili bomo vse drugo, nepričakovano
resnico: Slomškova »Huda ura« je zgled, vzor, Gre¬
gorčičeva »Nevihta« pa izdelek po vzoru. Vzorec in
izdelek si morata biti podobna, sicer nista vzorec in
izdelek. Gregorčičeva »Nevihta«, izdelek, se po pra¬
vici prišteva najbolj nekrščanskim, najbolj budha-
ističnim, najbolj pesimističnim, naši mladini najbolj
pohujšljivim slovenskim pesmim. Kakšen je tedaj
vzorec »Huda ura«? Enak svojemu posnetku! Pono¬
vimo tedaj sodbo o »Nevihti« in sojena je tudi —
»Huda ura«!

Kaj ne, strmeč se čudite, kako je po pravilih lo¬
gičnega umovanja očitno razjasnjena podobnost med
pesnikom Slomškom in pesnikom Gregorčičem. Pa
to še ni vse. Slomšek in Gregorčič sta lirska pesni¬
ka ali, kakor estetiki pravijo, subjektivna pesnika.
Čuti, ki jih izlivata v besede, so njiju osebni čuti in iz
njiju pesmi se jima spozna glava in srce, kakor lepo
pravi Gregorčič v »Uvodu« k svojim poezijam.

Preiščimo torej pesniku Slomšku glavo in srce.
Povzemite, kar ste ravnokar čuli o svetožalju in pe¬
simizmu v Slomškovih pesmih «Veselja dom«, »Se¬
danji svet«, »Gorski zvon« in o zavzetni podobnosti,
ki smo jo dokazali na podlagi teh pesmi in Slomškove
»Hude ure«, dokazali med tem pesnikom in Simonom
Gregorčičem, in potlej berite na strani 198. imeno¬
vane zbirke:

»V trpljenju porodili
me moja mati so;
in v joku skor zakrila
me črna zemlja bo.

Moje celo življenje
je vedno le trpljenje.« . . .

in na 206. strani:

»Človek, on od žene rojen,
kratko časa le živi;

114

nja trpljenje je veliko,
malo pa veselih dni.

Le težavna je nja hoja,
on ne najde tu pokoja,
v joku se na svet rodi,
svet zdihvaje zapusti.«

Ako se na teh kiticah ne spotikamo, ako ne gra¬
jamo svetožalja in pesimizma tega pesnika, potem
moramo dosledno tudi Gregorčiču odpustiti vse opi¬
sovanje in pretiravanje človeške bede in vere, ki jo
tako strastno in slastno izbira za predmet svojim,
boljših namenov vrednim poezijam; potem moramo
Gregorčiču prizanesti tisti »prokleti« (»Slovenec«,
št. 298. iz leta 1884) »Človeka nikar«. Storite to svo¬
bodno vi, a jaz tega ne morem nikdar, jaz magister
Sulfurius Udrihovič ... In povejte mi, ali je cel ko¬
rak od Slomškovega svetožalja in pesimizma do Gre¬
gorčičevega »Človeka nikar«? Še pol koraka ga ni!

Le sreča, da so Slomškove pesmi manj razširjene
in da Slomšek ni znal tako očarati z obliko in snovjo
kakor Gregorčič. Vendar moramo iskreno obžalovati,
da se je pri urejevanju Slomškovih pesmi izbiralo
tako površno. Sploh se nam pa Slomšek vidi v dru¬
gačni luči, odkar ga nam je razkril in osvetil njegov
mlajši, njegov učenec Gregorčič. Kakor je dopuščeno,
po značaju učenca soditi značaj učenika, in kakor
je dopuščeno, tam kjer nahajamo mnogo neslučajnih
podobnosti, sklepati, da obstoje tudi druge podob¬
nosti: tako moramo izreči, da sta si pesnika Slomšek
in Gregorčič duševno ali sploh značajno še bolj po¬
dobna, nego smo enakosti označili v navedenih citatih . . .

Iz Gregorčičevih pesmi odseva tudi Slomškov
pesniški značaj in vse, kar smemo soditi o Gregorči¬
čevih poezijah, n. pr. o njegovem pesimizmu, sveto-
žalju, o nezadovoljnosti s svojim stanom in o njego¬
vem obžalovanju, da je človek — in tak človek, kakr¬
šen je postal: vsa ta sodba velja tudi njegovemu

učeniku Slomšku!

Kakor berem na vaših obrazih, dokaj vas je o-
supnil izid moje preiskave. Res, do take sod¬
be ne pride vsakdanji človek. Kdor pa zavzema

115

8 *

moje stališče, kdor je, kakor jaz, vajen pravil logike
in znanstveno-tehničnih sredstev filozofičnega umo¬
vanja, zaključevanja, tak učenjak bo potrdil, da je
moja sodba pravilno in stanovitno utemeljena. Tolma¬
čiti vam teh pravil nocoj ne morem, ker bi prvič pre^-
koračil prostor, ki mi ga je zanj odmeril g. urednik.,
kateremu sem obljubil govor, in ker bi drugič tako
razlaganje za vaše obzorje bilo previsoko.

Da pa vsaj nekoliko izpregledate, naj vam po¬
vem, da, kakor v navadnem življenju rabimo opore,
vzvode in podloge, ako česa s svojimi močmi ne mo¬
remo premakniti, tako tudi v filozofičnem umovanju
in zaključevanju ne moremo prebiti brez posebnih,
bolj ali manj zapletenih strojev ali pripomočkov. Tako
sredstvo je sporočil med drugimi veleum Goethe
vsem izobraženim kritikom. In ker me je ta zlata
vredni nauk velikana Goetheja vodil v današnjem
presojevanju, zatorej dovolite, da svoj govor, kakor
ga lepše ne morem, končam baš z vodilnimi Goethe¬
jevimi besedami:

»Im Auslegen seid frisch und munter,

Legt ihrs  nicht ausi, so legt was unter.«

Jaz sem izgovoril! — In vi? — Vos plaudite.’)

‘) Gospod urednik! Ta govor nadomestuj zahtevani ko,-
mentar h kanibalskemu romanu »Cmokavzar in Ušperna«.

Ill!llllllll!ll!lll!lll!llll!lll

116

Kmet in narodnost.

Najimenitnejša prizadeva našega veka je n a-
;p r e d o v a n j e.

To napredovanje obstoja posebno v tem, da se
ne samo v posameznih ljudeh, temveč tudi v celih na¬
rodih zatirajo in odpravljajo slaba, škodljiva nagnje¬
nja in navade, a da se dobre izobraževalne moči bu¬
dijo, vadijo in uporabljajo za občni blagor. Med do¬
brimi močmi posameznikov in narodov jih je pa ne¬
kaj, ki jih dolgo časa niso čislali ali jih nezadostno,
celo napačno gojili; tudi so se posamezni narodovi
stanovi in deli proti drugim zanemarjali. Še le zdaj je
nastopil čas, da se glasno terja izobraževanje vseh
dobrih in koristnih človeških sil in da naj omika ob¬
sega sorazmerno vsak stan, vsak del naroda.

Terja se tedaj občna narodna omika.

Omika pa mora biti narodna ne samo po obsegu,
temveč tudi po d u h u; postaviti se mora na dušni na¬
rodni temelj, ako hoče biti primerna, izdatna in sta¬
novitna. Narod in vsak stan se mora izobraževati z
vednim ozirom na svoj  značaj, na svoje  posebne
lastnosti in možnosti. Podedovane posebnosti pa, ki
razločujejo narod od naroda, stan od stanu, so i sta¬
novitne moči, ki se na nje da omika opirati; komur je
mar za občni napredek, bo moral pri narodnem izo¬
braževanju gledati na prirojeno  narodno poseb¬
nost, na tisto staro in blago moč, ki jo imenujemo n a-
rodnost.

117

Ne tuja dojnica: lastna mati  naj redi slo¬
vensko omiko!

Narod se pa ne sme v duhu narodnosti samo izo¬
braževati, ampak mora tudi želeti in vedeti,
da se narodno izobražuje. Le otrok in suženj dela
brez zavesti in volje. Naš narod je pa že odložil suž¬
nji jarem in je dorastel tako krepak, da mu je otroška
zibel premajhna.

O tej narodni zavesti  sem se namenil ne¬
kaj pisati, in sicer pretresati vprašanje, kako bode
sprejel novo idejo narodnosti poglavitni stan našega
naroda: kmetje, poljedelci, sploh tisti prebivalci naše
domovine, ki so odslej uživali najmanj prostosti in o-
mike.

Prevažno je to vprašanje.

Ne nameravam in ne morem ga rešiti, premalo
sem imel časa in priložnosti, da bi o tem predmetu
zadostno premišljeval. Zato pišem le za poskušnjo in
z namenom, da spodbudim veljavne pisatelje, ki bo¬
lje poznajo kmeta in narodnost in tudi znajo bolj iz¬
urjeno in temeljito razpravljati.

I.

Največji del našega naroda odštejejo kmetje.
Nad 800.000 imamo poljedelcev. Pa ne samo po šte¬
vilu, tudi po narodni kreposti so kmetje največji del
naroda. Kmet je narodu zdravo deblo, ki poganja ve¬
dno nove mladike, korenina, ki skupni narod trajno
navdaja z mladim krepčalnim sokom. Kmet je narodu
pomladivna moč; vendar je vedno star. Svoje šege,
kmečko nošo, celo zavijanje besedi je prinesel iz sta¬
rodavnih časov. Stari običaji so mu podedovani po
davnih očakih, a so mu vendar tako lepi in mladi, da
jih zapusti tudi svojim potomcem. Kmet nam je edina
shramba naše stare zgodovine. Rešil nam je stare
v pravljice in lepe pripovedke, starinska imena in be¬
sede; rešil nam je nepokvarjeni slovenski značaj in
obraz — vse slovenstvo nam je rešil le on.

Velik del meščanstva, skoraj vse plemstvo se je
izvrglo, to je, ponemčilo ali poitalijančilo; kmet pa je
ostal Slovenec stare korenine, kakor ga je Bog ustva-

118

ril, akoravno so se naše meje na vseh straneh ožile,
kakor otoki iz glinjaka sredi burnega morja. Kmet je
ostal slovenski z dušo in telesom, z besedo in de¬
janjem, z vsemi šegami in navadami — samo n a v-
dušena narodna zavest  se še ni zbudila v
njem. On vidi vsak dan solnce vzhajati in zahajati, pa
za Newtonove in Kopernikove nauke mu je malo mar;
vsakdan vidi, da je Slovenec — ne kaj drugega—;
vidi to in čuti, dalje ne premišljuje rad. Za vprašanji:
zakaj? in čemu?  ne išče rad odgovora, posebno
ne v visokem premišljevanju in tuhtanju. Sploh si ne
beli rad glave; v svojem mišljenju in delovanju se dr¬
ži šege in navade svojega kraja in stanu.

Se bo li kmet kmalu zavedel  svoje narod¬
nosti?

Kmet, ki nam je rešil slovenstvo in toliko dobre¬
ga blaga, se tudi trmasto drži marsičesa, kar je sta¬
rinsko in tuintam prestaro. Kako trdno se drži sta¬
rih prislovic, starih običajev pri ženitvah, osminah,
v obleki, celo v obdelovanju svojega polja! Posebne
navade so v posameznih okrajih in selih. Tu imajo
svoje posebne kmečke svetnike in pomočnike, ter
posebne priimke. Otrokom dajejo svoja posebna kmeč¬
ka imena; kdor da otroku pri krstu ime, nenavadno
v soseski (gosposko ime), je zasmehovan, in zdražbo
bi delal, kdor bi vrival gosposka imena. Kmet hoče
ostati stari  kmet; kakor se trdno drži svojega zem¬
ljišča, da le v največji sili kaj proč proda, kakor z
ostro pazljivostjo varuje svoje mejnike, tako se tudi
trdno drži svojega podedovanega stanu.

Marsikateri gospod hrepeni po častnih svetinjah,
marsikateri meščan si prizadeva doseči imenitnost in
plemenitaštvo. Kmetu pa ni mar za lišp brez cvenka
in ne za ime brez dobička; kmet  hoče ostati. Več¬
krat so se kmetje uprli proti graščakom in gospo-
skam; nikoli pa niso terjali, da bi sami bili graščaki in
gospodje. Terjali so: »staro pravdo«, »dajte nam naše
pravice in ne zatirajte nas, da moremo kmetje
ostati«.

»V potu svojega obraza boš kruh jedel,« je kme¬
tu usojeno, Žuljave roke so od nekdaj njegova ded-

— 119  —

ščina. Pa kmet se tudi ponaša z žuljavimi rokami. Ka¬
dar s pestjo ob mizo udari, takrat si misli več kakor
gospod takrat, ko pritisne svoj pečat pod pismo. Ko¬
likokrat se sliši: kmečki stan je prvi stan; kmet vse
redi; ako bi kmet pšenice ne sejal, bi gospod ne jedel
belega kruha. — Bolj častno mu je delati z drevesom
nego s peresom; zdi se mu tudi težje. Kadar vidi urad¬
nika, ki je šest ali sedem ur lepega dne sedel med
prašnimi listinami in se zvečer izprehaja po polju, da
užije nekaj krepkega zraka pod milim nebom, tedaj
ga po strani ogleduje kot lenega postopača, ki čas
trati in živi ob kmečkih žuljih.

Tako ima kmet svoje moštvo in neko trmo, da
se odteguje od drugih  stanov in se nerad sprijazni
z nazori, ki niso prišli iz kmečkih možganov.

Kdor se je trudil za blagor kmečkega stanu, ve
povedati, kako nerad pusti kmet stari red ali prav¬
zaprav nered poljskega ali hišnega gospodarjenja;
kako nerad se loči od nezdrave obleke ali nezdravega
prebivališča, in kako težko je pri njem vpeljati vsa¬
kršno poboljšavo, za katero je treba drugačnega dela
ali daljnega čakanja na gotov dobiček. Kmet si ne
beli rad glave z rečmi, ki ne segajo v njegovo vsak¬
danje življenje. Prigodi se ti celo, da bo z glavo majal,
ako mu kaj nenavadnega iz knjig razlagaš ali učeno
dokazuješ; baš ko boš menil, da si ga trdno prepri¬
čal, ti bo rekel, da ni vse res, kar je v knjigah zapisano!
Kmet tudi nima tistega spoštovanja napram učenemu
ali zelo omikanemu človeku, kakor ga ima manj omi¬
kani gospod proti bolj omikanemu. Njemu je omikan
gospod ravno gospod, ki zna to, kar mora znati za¬
voljo svojega poklica, kakor tudi kmet mora delati
po svojem stanu. Idealni svit omike in učenosti mu je
neznan; učenjaka s pičlim premoženjem in z malimi
potrebami utegne celo pomilovati: toliko se je trudil,
toliko noči prečul in še — kmet ni postal!

Kogar ne častiš, od tega se ne učiš rad kaj ne¬
znanega. Tisočletna zgodovina našega naroda, ki je
kmeta napravila takega, kakor ga vidimo, je tudi u-
činila, da kmet gospodu malo zaupa; a to skoraj dru¬
gače ni moglo biti.

120

Naši kmetje so bili nekdaj prosti. Njihovo ob¬
činsko življenje se je vršilo — dokler je sploh še bilo
slovansko — po načelih najbolj proste družinske svo¬
bode,

Ta popolna svoboda družin, občin in pokrajin
je celo povzročila, da narod ni bil toliko združen,
da bi se bil mogel braniti tujih narodov. Nesloga je za¬
krivila, da so si naši predniki zgodaj naprtili suženjski
jarem. Prosti kmet je tako postal podložni tlačan;
veliko stoletij je delal tlako in — kar je bilo najhuje
— delal jo je tujim gospodom.

Bili so sicer kmetje podložni tudi pri drugih naro¬
dih. Toda kmečka podložnost je bila pri Slovencih
huja kakor pri mnogih drugih narodih, iz dveh v z r o-
k o v.

Prvič  so Slovenci bili nekdaj bolj svobodni
nego drugi, recimo nemški kmetje. Razločka med
sužnimi, prostimi in plemenitimi ljudmi stari Slovenci
niso poznali; zato so potem težje čutili jarem. Spomin
na nekdanjo svobodo in prosto kretanje se dolgo ni
dal zatreti. Še v šestnajstem stoletju so nastali kmečki
upori, ko so se kmetje bili za stare pravice — za
»staro pravdo«.

Drugič:  naselili so se novi gospodje

iz tujega naroda, ki je bil po svojem duhu in
značaju, po svojih družabnih in osebnih pravilih vse
drugače osnovan kakor naš. Ti naselniki, ki so si med
našimi kmeti sezidali trdne gradove, nadalje
niso razumeli duha, jezika niti navad našega naroda;
opiraje se na lastno moč, niso bili posebno ljubezni¬
vi. Pregovor, ki se večkrat sliši: »Kmetu se ne sme
nikdar dobro goditi, sicer je prevzeten«, se je na Slo¬
venskem temeljito izvajal. Tujih, silnih gospo¬
darjev kmet ni mogel ljubiti in spoštovati, ker je v
njih videl samo svoje tlačilce ter roparje starih pra¬
vic,

Ali ta nameravana in nepravična odvisnost ni
morala pustiti v kmečkem značaju slabega sledu?

Ti podložni časi so predolgo trajali in njih spomin
je še preživ med kmeti.

121

Za časi starodavnega nasilnega gospodarstva pa
je prišla doba, ko se je gospoda jela nekaj bolj s kme¬
tom pečati in mu je marsikaj zapovedovala, kar je
menila, da mu bode koristno. To je bila doba uradne
in graščinske birokracije, tisto pisarniško gospodo¬
vanje, ki se je vtikalo v vsako mrvico. Vsemogočno
pisarstvo je nadlegovalo vse stanove, prav posebno
pa kmeta. Kmet je bil ohranil iz starih časov vsaj ne¬
koliko občinske samostojnosti in samouprave; ravno
to pa mu je birokracija močno ostrigla. Gospodje, ki
so kmeta malo študirali in ki so v kmečkem stanu
videli le veliko narodno drhal brez lastnega značaja
in volje, so na kmetih srenjske in družinske zadeve
upravljali tako, da kmetom ni bilo nikdar po volji,
ker ni bilo primerno kmečkemu čustvu in značaju,.
Birokracija se je vtikala celo v posestne in osebne
zadeve, govoriti je imela pri hišah in pri hlevih, pri
polju in gozdu, pri kozah in konjih, pri kotlih in dim¬
nikih. Enkrat je bila tako učena, da je kmet ni raz¬
umel, enkrat tako malenkostna, da se je kmet smejal,
ako se ni jezil — vse to pa samo zavoljo tega, ker sc
menili, da kmet n e m o r e obstati brez njih, ker nima
dosti uma in pameti, da bi previdel, kaj mu koristi.
Očitnega haska tega ravnanja kmetje niso videli, a
plačevali so od leta do leta večje davščine; zato tudi
niso mogli verjeti, da so jim ti gospodje v resnici tako
naklonjeni.

Če je zgodovina narodna šola, so bili kmetje več
stoletij v ostri šoli. Česa pa so se naučili v tej čudni
šoli? Tolikoletna podložnost in toliko žalostnih iz¬
kušenj je moralo zapustiti sled v kmečkem značaju,
Ta sled gotovo ne more biti dober in kazi druge pri¬
rojene kmečke lastnosti. Kmet je bil velikokrat za¬
ničevan, vedno na najnižji stopnji človeške družbe;
v stiski in krivici je bil dostikrat zapuščen, večkrat ni
vedel pravega pota k pomočniku, večkrat se mu ni
moglo pomagati proti mogočnemu gospodu; kadar pa
stisk ni mogel več pretrpeti ter si je v obupnem srdu
sam pomagal po krivem potu, je dosegel — kazen,
To je kmetu sčasoma vzelo ponosno moštvo in živo
svobodoljubnost, navdalo pa ga z živim strahom pred

122

gospodo in z nekako potuhnjeno neodkritosrčnostjo.
Ce pri nekaterih zapazimo neprijeten hlapčevski zna¬
čaj in priliznjenost, izvira to ravno iz tega vzroka,
Nezaupnost in strah sta rodila sovraštvo. Sovražimo
pa njega, kogar se bojimo, in ne obotavljamo se ve¬
liko, da enkrat malo nagajamo temu, ki nam je enkrat
zelo kljubal. Mnogo kmetov nič ne zaupa ljudem, ki
nosijo gosposko suknjo in nemški govore: posluša jih,
ne verjame jim drugega nego to, kar bi sam lahko
mislil. Večkrat obljubi, obljube pa ne izpolni, posebno
če je treba seči v žep; če more gospoda brez kazni
okaniti ali zvoditi, je to marsikateremu veselo ma¬
ščevanje za vse, kar so pretrpeli njegovi predniki ali
kar je morebiti on sam trpel od gospode.

Tako so žalostne dogodbe preteklih deset sto¬
letij kmetu vzele dokaj čednosti in so mu zmedle do¬
bro mišljenje; močno so pokvarile osebno nravnost
in skoraj popolnoma uničile politično zavednost. Ka¬
ko bo svobodoljuben,  kdor svobode nikdar ni
okusil? ;Kje se naj goji rodoljubje,  ko kmetu ni
bilo ne naroda ne domovine? Kaj mu je bila dežela
in država? Tista oblast, ki davke naklada in mu jem¬
lje najzaljše sinove v vojsko. Kmet ne ve, čemu je
država in da ta mora pobirati davke in vojake. Večini
kmetov je soseska ali županija dosti velik svet; nad občin¬
skimi potroški mnogi ne poznajo višjih javnih potrebščin.

Tisočletna podložnost je naše kmete res močno
pokvarila, toda zdravemu deblu in koreninam ni mo¬
gla škodovati. Tudi ti slabi nasledki ne bodo več dol¬
go trpeli. Podložnost je nehala, birokracija že tudi po¬
jema in morebiti jo kmalu k pogrebu neso. Kar je
kmeta tako dolgo kazilo, je nehalo, in nastopilo je
marsikaj, kar kmeta prav podučuje in blaži ter ga
vodi na pravo, zdravo mišljenje. Kar je slabega v
kmečki značaj zatrosil stari čas, je izgubilo podlago
in bode nehalo, akoravno bo po znanem kmečkem
značaju — počasnosti — trpelo še nekaj časa.

Dvoje pa je kmetu vendar še ohranilo dokaj do¬
brih strani v njegovem značaju.

Značaj (karakter) se namreč ravna po prirojenih
lastnostih in po vsakdanjem človekovem opravilu. Po-

123

glavitna prirojena lastnost našega kmeta je pa sl o-
v e n s t v o, in njegovo poglavitno opravilo polje¬
delstvo.  Baš slovenstvo in poljedelstvo je našim
kmetom ohranilo dobro, zdravo korenino,

Ker 'bom o slovenstvu  pozneje nekaj več
govoril, naj zdaj omenim samo poljedelstvo.
Poljedelstvo veže kmeta na nekaj stanovitnega — na
zemljišče in hišo — sploh na domačijo. Njegovo pre¬
moženje je malo gibljivo, počasi se izpreminja, rasti
more samo v mirnih časih; v prekucijah in vojskah
mora veliko trpeti, ker se ne da tako poskriti, dru¬
gam prenesti ali v gotov denar izpremeniti, kakor
obrtniško in kupčijsko premoženje. Zato je kmet
konservativen, rad se drži starega in se boji vsake
prekucije ali nagle izpremembe že zavoljo samega
premoženja, — Kmet živi in dela v vedni odvisnosti
od zemlje in nebeške moči. Vsaka njegova letina je
v božjih rokah: »Ta božja zemlja je moja«. V vremenu,
v letnih časih, v mnogih gospodarskih srečah in ne¬
srečah čuti neposredno bližje kakor obrtnik vsega-
mogočnost božjo. Zato je tudi bolj pobožen nego so
drugi stanovi. — Kmečka opravila so leto za letom
vedno ista: kakor je mladenič oral in sejal, tako več-
jidel ravna tudi starček; tudi hišno, rodbinsko in ob¬
činsko življenje, kolikor je v kmetovi oblasti, se malo
izpreminja.

Tako je kmečko življenje za večje dobe in po¬
krajine sploh enoterno, nepremakljivo. To daje kmeč¬
kemu značaju stanovitnost in trajnost ki je važna,
ako se rabi v dobre svrhe.

Kmečka opravila so od leta do leta sicer ista,
ali vsako leto ima veliko različnih del, treba mu je
torej toliko paznosti in toliko izurjenosti, da kmet biti
ni lahka reč; kmet mora imeti dokaj prebrisano glavo
in le tisti je dober kmet, kdor kmetuje od mladih nog.
Zemljiščni posestnik ima dalje veliko opraviti v prav¬
nih zadevah: s pogodbami, ženitnimi pismi, razpisi,
s kupčijo živine in blaga, z zemljiščno odvezo, s paš¬
niki. Nauči se veliko stvarnih in osebnih, lastninskih
in posestnih pravic. Vse to je za kmečki duh šola, iz
katere kmetje, seveda ne vsi, dobe tisto lahkoto do-

124

vzetnosti za vse, kar se jih tiče, prebrisanost v svojih
zadevah in premišljeno doslednost v besedi in deja¬
nju. — Imamo še eno dobro kmečko lastnost: kmeč¬
ko moštvo  ali ponositost, ki je tako daleč od
žaljivega napuha kakor od surove neotesanosti. To
moštvo pa se vobče nahaja samo tam, kjer so kmetje
toliko premožni, da morejo redno prodajati žito in ži¬
vino; ne najdeš ga pri vinogradnikih in ne pri slabih
kmetih — iz nravnih razlogov.

Pošteni pa ošabni kmečki ponos je za rodoljuba
najbolja kmetova lastnost, ker je utemeljena v zavesti
osebne človekove vrednosti in v spoštovanju lastnega
kmečkega vseredilnega stanu. Škoda, da imamo tako
malo premožnih kmetov! Velika večina naših polje¬
delcev si mora vsakdanji kruh pridelavati v vednih
skrbeh za sedanjost in prihodnost. Ubornost (siro¬
maštvo) pa nikjer ni šola moških čednosti in trdnega
značaja. Kdo bo tudi v sebi čutil blagih dušnih po¬
treb, ko komaj utolažuje vsakdanje telesne potrebe. 1

Povedal sem stem tudi nekaj dobrih lastnosti
naših kmetov, ohranjenih v slabih časih. Upati mo¬
ramo, da se bodo vse dobre lastnosti v sedanjem in
prihodnjem, bolj svobodnem času toliko bolj množile,
kolikor bolj se bodo zgubljale slabe lastnosti, ki se
jih je kmet nalezel iz tlačanske in podložne dobe. —
Te dobre lastnosti kmečkega značaja morajo biti
podlaga, na katero se bode stavila prihodnja kmečka
omika v narodnem duhu.

II.

Pričakovati smemo, da bosta kmečki in omikani
Slovenec enkrat narodna kljub vsemu očitnemu ali
skritemu nasprotju; vendar bo zavoljo utrjene kmeč¬
ke počasnosti še veliko Save poteklo, preden bo naš
kmet postal Slovenec ne samo s telesom in jezikom,
temveč tudi z dušo in srcem. Ideja je mlada, kmetu
popolnova nova, čeprav je nova le oblika, jedro pa
staro kakor narodi. »Narodnost« je neznana beseda,
njen pomen kmetu nejasen. Tu se ne da nič prijeti,
nič upodobiti; tu se da le misliti, čutiti in hoteti. Tudi
uk in izobraževanje, najsi bo narodno ali nenarodno,

125

nima za velik del kmetov dosti vabilnega. Veliko je
kmetov, ki jim je Prešernov »Učenec« izrazil vse nji¬
hove potrebe, rekoč:

»Bom pel, gosence kaj na repo varje,
kak prideluje se krompir najbolji,
kako odpravljajo se ovcam garje,
preganjajo ušivim glavam gnide;
loviti miš’ učil bom gospodarje.«

So pa dvojni  vzroki, iz katerih dokaj kmetov
za uk, šolo in omiko ne mara veliko. Revni se boje
stroškov, ki jih prizadeva naprava šole, plačilo uč-
nine, knjig in šolskega orodja. Oni, ki v revščini žive,
prebijejo z majhnimi potrebami; sla jih ne žene do omi¬
ke. Bolj premoženi, zlasti nekateri, ki stoje nad kmeti
in imajo velik vpliv do njih, pa pravijo: »Kmet je itak
dosti prebrisan! Izšolan človek pa se dostikrat iz¬
neveri svojemu stanu, se izpridi in ne prime več tako
rad za plug, ko se je naučil na šolskih klopeh lenobo
pasti; vedno bo kaj želel in počenjal, kar ga bode od¬
vajalo od njegovega trdnoredilnega kmetovanja.«
Taki, ki niso nikoli v šolo hodili, imajo tudi čuden
predsodek ter menijo, da gre učenje hitreje izpod
rok, kakor je v resnici, in da se človek nauči brati,
pisati, računati, pravilno govoriti in misliti tako
naglo — kakof' hruške peči. Tukaj se rada šopiri
tudi kmečka neotesanost: »Moj oče in jaz sva dobro
gospodarila; več premoreva kakor pisar v gradu in
bolj sva čaščena kakor on — pa nisva hodila v šolo.
Najina šola je bila na polju in v hlevu; tako sva se na¬
učila najboljših naukov, tistih, s katerimi se kaj pri¬
gospodari.«

Potem je »narodnost« (slovenstvo) tudi taka
ideja, katere sad se je do zdaj še malo pokazal. To
kmeta ovira. On ne mara za modroslovske dokaze,
temveč za stvarne, dejanske. On mora kaj gotovega
videti, potem ga prepričaš. Kar enkrat bo, ako je
božja volja, to ga ne briga veliko; tega se prime, kar
je in česar je že navajen. Zato ravno protinarodni
govornik tolikrat kmeta lahko oslepari in prevari;
opira se na to, kar je bilo in je še zdaj, dočim narod-

126

lijak nima drugega pokazati kakor nedobro seda¬
njost in morebiti srečno prihodnost.

Vendar ima proti vsemu temu ideja narodnosti
nekaj v sebi, kar jo mora kmetom priljubiti; samo da
se prav razloži in se od netelesne ideje stopi v de¬
jansko življenje in v kmečko zgodovino.

Narodnost ima veliko moč do nas, ako nismo
slepi in gluhi na duši. Zavedajo se omikani, neomi¬
kani pa čutijo, da so Slovenci. V naših nepokvarje¬
nih kmetih pa tiči veliko čutnih moči. Nadalje je ves
narod, posebno pa kmet, prišel do tega, da je malo
zadovoljen s tem, kar je zadnja leta doživel; trdno
je prepričan, da mora zdaj nekaj biti drugače. Tudi
kmet trdno želi, si poboljšati svoj stan, zlajšati svoja
bremena. Kako?  tega pa sam ne ve; le čuti, želi
in upa. Časne okoliščine zadnjih let so ga nekoliko
pretresle in zbegale v starem, pokojnem redu. Kvi¬
šku se mora ozreti nad krog svojega navadnega de¬
janja in mišljenja; tu pa vidi marsikaj prej neznanega
in na ušesa mu bijejo ideje, ki so ves svet previhrale:
prostost, enakost, narodnost.

Prostost!  V splošnem pomenu ta beseda kmetu
ni všeč. Kmet je miren, počasen, po vsem značaju
konservativen in nikakor demokratičen ali željan,
da bi se mahoma vse prenaredilo. V svoji stanovski
zavesti on prostost obrača tudi samo na kmečki stan.
Bolj ljubi — predpravice kakor občno prostost in je
v tem podoben plemenitašu. Kmetu najbolja prostost
je: trdno varovana posest z malimi bremeni in maj¬
hnimi davki in priložnost, da po svoje gospodari, brez
ovir od koderkoli. Prostost mu je: rešitev prevelikih
potov v pisarne in mnogih dopisov iz njih; svobodno
srenjsko življenje, kjer se bolj govori, kakor piše, in
ravna po domačih soseskinih navadah bolj kakor po
obče veljavnih pisanih postavah. Prostost mu je sploh
kmečka svoboda. Ker on želi uprav kmečko prostost,
je prostost, kakor si jo on misli, večkrat nasprotna
načelom modroslovne prostosti. Slovenski kmet, po¬
stavimo, je zvest katolik. Drugoverca ne bo rad gle¬
dal v svojem selu. Naselitve iz druge soseske v svojo
bo zaviral. Tujcu da le takrat domovinsko pravico,

127

ako prinese v srenjo dokaj premoženja. Da bi se smel
ženiti vsakdo, naj ima zemljišče ali ne, kmetu tudi
ne gre v glavo; ženitev »na roke« vedno po strani
ogleduje. Tatvino, posebno poljskih pridelkov, bi
huje kaznoval; smrtne kazni bi ne dal odpraviti. —
Še več zgledov bi se dalo povedati. Leto 1848., »fraj-
hajt«, se mu zdi čudno zmešano leto, ko se je kmet
bal za svojo vero, rodbino in zemljo.

Enakost!  Da bi vsi ljudje enaki  bili, tega
kmet kar misliti ne more. »Pred Bogom smo vsi ena¬
ki« — drugje pa ne! Celo med kmeti je ostal razlo¬
ček vsaj ondi, kjer je premoženje manj enako: kmet,
polkmeta, kajžar, polkajžarja, osebnik, laniščar, te¬
žak — so stopnje veljave in časti. Mnogim ni prav,
da ima po srenjskih postavah vsak odbornik enak
glas: kmet bi moral imeti dva glasa, ako ima pol-kmet
en glas, kajžar bi že komaj smel glasovati.

Kmet in kajžar sta mi razkladala neko srenjsko
zadevo. Kajžar je bil zgovoren in nikakor ni prenehal
v besedi. Kmet dolgo nevoljno posluša, nazadnje
zavpije: »Tiho bodi ti, ki si le kajžar!«

Kmet nekoliko spoštuje plemenitaša »gnadljiv-
ca«; celo kakega barona »nemaniča« bolj pomiluje,
kakor zaničuje, da nima nič. V plemenitaštvu čuti
poseben stan.

Ravno tako vidi v duhovščini poseben stan in
časti duhovna ne samo zavoljo njegovega poklica.
Kdor nosi suknjo, spada v drug stan, ki ž njim kmet
nima rad veliko opraviti. Z meščanom, ki nosi suknjo,
se ne bo nikoli tako pobratil kakor z drugim kmetom,
naj bo tudi od daljnih krajev. Beseda »gospoda«, ki
se v drugem jeziku ne da posneti, je kmečka beseda,
ki od kmeta dobro loči vse, kar ni kmet in je nad
kmetom. Kmet in gospoda sta dva različna, rekel bi,
nasprotna stanova; kmet bi želel, da imata tudi raz¬
lične postave in posebna zastopništva pri vladah.
Kmet se gospode boji; zato želi zase posebnega po¬
stavnega varstva proti njej, ker pripoznava gospodi
višjo duševno moč in gibčnost. Vendar da gospodi
prednost, češ, da »gospoda mora biti«. Samega sebe
postavi na drugo, nižje mesto; pod kmetom pa je

128

tretji stan. Ta stan so kmetu: nižji uradniki, pi¬
sarji, mali obrtniki in barantači, sploh tisti, ki nosijo
suknjiče in imajo svoj bolj uboren zaslužek ob gospo¬
di in kmetu. Ta stan nima posebnega imena. Kmet ga
malo časti in če vidi koga, ki se šopiri bolj po gospo¬
sko, je precej pripravljena beseda »škric«, Te besede
pa od kmeta »prava gospoda« ne sliši. Na Gorenjskem
sem vprašal kmeta, kako imenuje take male gospode?
Rekel mi je: »To so »žličniki«, ker nimajo drugega
nego žlico.«

Tako si kmet razdeljuje človeško družbo. Prepo-
nižen je, da bi skupaj z gospodo črešnje zobal, a taki¬
sto preošaben, da bi pazil na besede »žličnikove«.
Enakost vseh ljudi, ali pa Lutrova vera, — to mu je
vseeno.

Tretja sedanjilf idej, in začasno najvažnejša, je
narodnost.

Kaj je narodnost?  Na to odgovarja dr. J. Ro¬
gač v knjigi »Narodnost in slovenstvo«: »Narodnost
je v objektivnem pomenu obsežek zločivno ali speci¬
fično narodovskih lastnij, v subjektivnem pa njihova
zavednost, to je, jasna navdanost posameznih narod¬
nih udov (rojakov) od misli in čuta, da so deli ena-
košne skupne celote s krvjo in življenjem, s pridi in
dolžnostmi.«

Za nas, rojake, je tedaj narodnost zavest in čut
narodove osebe: Slovenije —- matere Slave. Vsak
rojak je ud te narodne osebe. Kot živo ž njo zvezan
ud čuti v sebi novo moč, ki je poprej v njem spala, a
dolžnost mu je, da v prid obrne tudi to moč — del
svojega bitja. Da je človek v dejanski ljubezni ud na¬
rodove osebe, da rabi svoje moči za narod, v tem ob¬
stoja rodoljubje, to je vernost, s katero rojak spoštuje
spomin svojih očakov ter jezik, ki ga je podedoval po
njih, nadalje hrepenenje po narodni sreči in slavi; to
nam ne da počivati, dokler nismo za narod pridobili
tiste svobode in pravice, ki se v njej morejo utelesiti
vse dobre moči.

Po svojih notranjih lastnostih in po svojem po¬
klicu je ideja narodnosti najbolj imenitna za sedanji
čas.

129

9

Ker je ideja tako važna in razširjena, ima tudi
veliko nasprotnikov. Enakopravnost terja za vse na¬
rode, terja tedaj za nekatere narode več pravice, ka¬
kor so je imeli dozdaj; protivijo se ji vsi, ki hočejo,
da vladajo večji narodi nad manjšimi. Ideja je nova
in želi predrugačiti nekaj zastarelih naprav, tedaj se
je boje in jo sovražijo vsi, ki se sploh protivijo no¬
vemu, naj je dobro ali slabo; dalje vsi tisti, ki po njej
svojih osebnih in sebičnih namenov ne morejo tako
zasledovati, kakor bi želeli; naposled vsi, ki po svo¬
jih mislih in predsodkih, po svoji vedi ali omiki za njo
niso pripravljeni.

Nepravičnost in hudoba, nevednost in neumnost
so bile in bodo vselej najhuje sovražnice vsake velike
ideje. Vsaka ideja se je morala dolgo bojevati za zma¬
go. Boj za narodnost traja na duševnem polju že dolgo
in ne hode kmalu nehal, ker je orožje na obeh stra¬
neh različno. Resnice in pravice nasprotniki večkrat
nočejo ali ne morejo videti. Oni, ki se niso ničesa
naučili, od starih predsodkov ničesa pozabili, se ne
dajo prepričati in novega naučiti. Prepričanja, ki ga
sami nimajo, tudi narodnjakom ne prisojajo; na njih
vidijo le navdušenje, ki ga imenujejo strast ali žalje¬
nje in motenje občnega miru. S e b i č n i so, zato me¬
nijo tudi v narodnjakih videti samo sebičnost ter slavo-
hlepnost pri množici zapeljanega ljudstva. Res: pri nas
j e strast, toda blaga, dobra strast; o čemur smo pre¬
pričani, da je dobro, potrebno in pravično, za to smo
in moramo biti vneti. Pri nas j e sebičnost in slavo-
hlepnost; toda za svoje osebe ne iščemo ne slave ne
blaga, a za narod želimo pravice in slave, pa nič manj
in nič več, kakor mu je gre po večni pravici.

Koliko strasti pa je pri nasprotnikih?  Oni
rodijo, da gre za kožo njihovim zastarelim idejam;
srdijo se, da govore zdaj narodi in ljudje, ki jim prej
niso dali govoriti (na misel mi pridejo Pfeffelnovi
Bedientenvolker«, »Karyatidenhaupter«); ošabnost
in želja po samoohranitvi jih silita, da se družijo s
komurkoli in rabijo vsakršne pripomočke, da bi le
zatrli ali ustavili idejo narodnosti. Ukoreninjeno sta¬
ro ima proti kalečemu novemu dolgo časa premoč.

130  —

Prva doba vsaka nove ideje je čas prepira in prega¬
njanja; vendar ni je moči na vesoljnem svetu, ki bi
nove dobre ideje mogla ustaviti v naravnem napredo¬
vanju. To vedo narodnjaki; zato njihova strast ni na¬
silna in sovražna, — saj tega ni treba. — Narodna
ideja ne zida v zrak, ampak ne temelje, ki so dani v
narodu; tudi to vedo narodnjaki; zato ne podirajo,
ampak popravljajo in zidajo na to, kar že stoji. No¬
bena ideja ne premaga naenkrat; vsaka ima svojo na¬
ravno rast in odločeno dobo v zgodovini narodov.
Vsled tega narodnjaki nikogar ne silijo; lahko čakajo,
ker je njih geslo: »tempus et nostrum jus«.

Kdor je naroden, ima v sebi prepričanje duha in
ljubezen srca (gorečnost) za narodno reč. Prepričanje
ali gorečnost je pri tem ali onem večja ali manja. Po¬
sebno trdno prepričanje ni tako splošno; potrebno je
narodnjakom na višji stopnji omike, narodnim vodni¬
kom, sploh tistim, ki morejo tudi druge učiti v narod¬
nem duhu. Pri večini naroda pa je prepričanje, ki iz¬
haja iz omike, bolj redko; večina se nikdar rada ne
povzdigne nad gorečnost in vdano vero v splošno
idejo.

Ali se da kmet vneti za katero idejo?

Gotovo. Ravno kmet je v svojem čutju nepokvar¬
jeni del naroda. Njegove čutnice preneso mogočno in
stanovitno navdušenje, tako navdušenje, da postane
zanj značilno in se združi z njegovimi starimi šegami.
Da! Kmeta si brez tega navdušenja ne moremo mi¬
sliti. Tako se je, postavimo, z značajem slovenskega
kmeta združila gorečnost in pobožnost, ne samo za
notranjo, temveč tudi za vnanjo božjo čast. Ta goreč¬
nost je pri Slovencih večja kakor pri drugih sosed¬
njih narodih.

Ako bi bili v zadnjih stoletjih na Slovenskem
imeli kak okraj samih premožnih kmetov, ako bi jih
imeli vsaj malo pred letom 1848, bi bili tudi videli,
kako se kmet da navzeti duha svoje kmečke svobode
in kako je pripravljen celo v krvavi boj iti za njo.

Ideja, za katero se kmet vname, se mora prile¬
gati kmečkemu srcu, posebnostim njegovega značaja;
ne sme ga pahniti iz njegovega stanu, ampak ga le

131

9 *

utrditi v njem; jasna mora biti, razumljiva in izved¬
ljiva; prijeti mora kmeta za njegovo dobro stran: za
čast in nravnost; in naposled: vliti mu jo morajo v
srce resnobni ljudje, ki jih časti in ki jim zaupa.

Taka ideja je ravno narodnost ali za nas
slovenstvo.  Navaden razloček med gospodo in
kmetom je, da gospod govori nemški, kmet pa slo¬
venski. Slovenski jezik je bil dolgo časa resnični
kmečki jezik. Ideja narodnosti terja naravne pravice
baš slovenskemu-kmečkemu jeziku: prime torej,

kmeta za najstarejšo, za najbolj utrjeno stran njego¬
vega značaja. Slovenski jezik je bil nižji jezik in kmet
ve, da je bil ta njegov jezik velikokrat zaničevan in
zametovan, kot neolikan hlapčevski jezik. Kmet, ki
čuti v sebi prirojeni ponos svoje človeške vrednosti
in osobito svojega starega stanu, je težko trpel zani¬
čevanje svojega jezika, kar se še dandanes vidi v dveh
podobah. Nekateri kmetje ravno zavoljo tega zaniče¬
vanja svoj jezik bolj čislajo in, čeprav znajo nemški,
nalašč slovenski  govore z gospodom, ki sloven¬
sko slabo govori, ako vedo, da je gospodu močno mar,
jih poslušati ali pa jih gospod poslušati mora.

Nekateri kmetje pa so se trudili, da so se nem¬
ški naučili, in govore nemški brez potrebe tudi pred
slovenskim gospodom, češ, da izbrišejo s sebe madež:
kmetavstva in da gospoda ne žalijo z zaničevanim
jezikom. Gospoda večkrat ušesa bole, ko posluša tak
kmečko-slovensko-nemški jezik, in smejal bi se, ko
bi ne miloval kmeta, ki se je tako izneveril jeziku in
moštvu in svojemu stanu. Pripetilo se je, da je ravno
tisti kmet, vešč nemščine in slovenščine, z odvetni¬
kom (advokatom) govoril slovenski, kadar je koga na
tožbo dajal; ko pa je enkrat prišel sam v tožbo in pro¬
sit odloga, je govoril kolikor mogoče nemški! — Več¬
krat sem videl kranjske Gorenjcfe, vinske tovornike,
ki dobro nemški govore in pišejo, dohajati v vinske
kraje in v neko mesto, kjer se meščani sramujejo
slovenski govoriti, češ da »bindiš iss garštig«. Go¬
renjci niso niti zinili nemške besede, a so imeli tako
moč nad prodajalci vina, da so ti govorili samo slo¬
venski, dasi jim je bilo zoperno. Sploh sem zapazil,,

132

'da se nad Ljubljano kmetom smešno zdi, urezati jo
po nemško, dokler v s i slovenski znajo in so trez¬
ni; tam so pač naši kmetje ravno premožnejši ali
»trdni«, kakor jim pravijo. V drugih krajih, kjer so
manj premožni in so imeli nekdaj večjo tlako, sem pa
videl, da se pred gospodo skoraj silijo z nemščino.
Večja sužnost in ubožnost je tudi zastran jezika bolj
podkopala kmečki značaj.

Te nasprotni prikazni imata e n vir v čutu, da
je slovenski jezik kmečki jezik in da pri gospodi ni v
časti, S tem, da slovenski govori  z go¬
spodom, časti kmet stare korenine svoj stan in kaže
gospodu, da se ga nič ne boji in da ljubi svoj jezik,
čeprav gospodu ni všeč. Drugi izprideni kmet pa je
pohleven in gospodeboječ; svoj slovenski jezik skriva
bolj kakor morebiti, strgane rokave.

Tisoč let zametovanemu kmečkemu jeziku hoče
nova ideja pridobiti vredno in potrebno čast. Ali ne
bode kmeta budilo, da bolj čisla svoj mili, po ne-
prostih očakih podedovani jezik, ko je zdaj postal
vsem drugim enakopraven? Ali ga ne bode veselilo,
da je sužnost nehala tudi njegovemu jeziku, kakor je
pred nekaj leti nehala njegovi osebi in zemlji? Šele
zdaj bo čutil, da je popolnoma prost na premoženju
kakor tudi na duhu. Gori omenjenih dveh kmetov bo
prvi mislil: »Gospoda se je vendar enkrat spameto¬
vala«; drugi: »Gospoda se nas je vendar tudi v jezi¬
ku usmilila.« Oba pa bosta postala bolj moška. Ako se
gospoda sama poganja za kmečki jezik in kmet vidi,
da ga z ljubeznijo rabi ter piše posebno v uradih, se mu
bode zdelo, da se gospoda kmetu približuje; ker je go¬
spoda višja kakor kmet, bo djal, da se k njemu poni¬
žuje. Višava med gospodom in kmetom bo manja,
kmet bližje gospodu, povikšan in se bo bolj čislal.

Ni se bati, da bode kmet prevzeten. Saj se kmet
nikoli ne povzdiguje nad svoj stan; on noče gospodo¬
vati nad gospodo, njej pušča vedno prvo mesto. Zdaj
mu ni prav, da se gospoda preveč vtika v njegove
kmečke posle in ne časti šeg in navad njegovega
stanu in jezika, kakor se spodobi. Kadar bode videl,
da ima v družinskih in občinskih zadevah povoljno

133

svobodo, da se sme prosteje gibati, da gospoda pusti
kmetu v njegovih zadevah govoriti pametno besedo
in da časti njegov značaj in jezik: takrat bo tudi on
gospodo bolj spoštoval in čutil, da je njemu bolj pra¬
vična, kakor je bila nekdaj,

III.

Narodnost, ki povzdiguje kmetu častiti stari je¬
zik, ga utrjuje v njegovem poštenem stanu in mu bla¬
ži čut časti in nravnosti, mu tudi na vse strani veliko
koristi. Šele po narodnosti stopi kmet iz svojega tes¬
nega stanu, zdaj se šele zaveda, da je gospodu rojak
in ž njim enakopravno zvezan v narodu in državi,
Pogledavši iz tesnega kmečkega okrožja, si upa seči
po knjigah, ki so pisane v njemu razumljivem doma¬
čem jeziku; ako so nadalje šole take, da se v njih
kmečki otroci uče potrebnih ved in ne tratijo časa z
ukom tujih jezikov, ki se jih nikoli naučiti ne morejo, se
pojavi v kmečkih rodbinah potreba omike in dušne
hrane. Ta potreba je gotovo ena najboljših. Človek,
ki se je ves teden trudil in delal za samo telo, vsaj
v nedeljah nekoliko utegne, da poskrbi za svoj boljši
del — za svojo dušo. Namesto da v vinu ali žganju
utaplja svoje skrbi, si jih lajša z dobrimi knjigami, v
katerih najde veliko lepega in koristnega, kar mu je
bilo neznano, dokler ni zavladal duh narodnosti in ni
bilo knjig ali domače dušne hrane za ves narod. Do¬
mače berilo ga uči umno kmetovati in gospodariti,
varovati zdravje, množiti premoženje z novimi iz¬
najdbami, z obrtnijo in trgovino; bistri ga z mnogimi
znanostmi, razlaga mu državljanske zadeve, pravice
in dolžnosti; pove mu, kaj se daleč godi in mu da¬
je lepo, narodno, pošteno dušno zabavo zji dolge zim¬
ske večere in počitne praznike. To vse kmeta blaži
in uri; tako ne pozabi, česar se je učil na šolskih klo¬
peh; porodi se v njem nagon, da i naprej skrbi za ko¬
risten pouk; poveča se mu razsodnost, premišljenost
in vsestranka voljnost.

Koliko omike pa dajo kmetu sploh takešole,  v
katerih se uči nemški jezik nad vse,  češ, da do¬
mačega že znamo? Odgovor je: nič!  Ne smemo

134

pozabiti, da šole niso le za to, da se deca v njih ne¬
kaj ur trudi, temveč da se u č i, kar bi ji koristilo
vse žive  dni  in da iz šol odnese željo, tudi v pri¬
hodnje se še dokaj učiti, česar se ni mogla v preve¬
liki mladosti. Otrok se mora učiti samo to, česar se
lahko in trdno nauči. Zavoljo prekratkega šolskega
časa in premajhne vaje v govorjenju (posebno doma)
se kmečki otrok ne more nemški naučiti, Ali bi mo¬
gel po sami kmečki šoli, kadar bode enkrat odrastel,
seči po nemških knjigah, iz njih se dalje učiti kaj ko¬
ristnega in v nemškem slovstvu blažiti in lepšati svojo
dušo? Našel sem v več kmečkih hišah Vodnikove,
Prešernove in druge pesmi ter povestnih, gospo¬
darskih in drugih knjig; od Schillerja in Goetheja do
»Thierfabel aus Krain« pa nisem našel nobenih nem¬
ških pesem, nobenih poučnih in povestnih knjig, celo
pri tistih kmetih ne, ki nemški znajo in se celo po¬
ganjajo za nemštvo v šolah. Nemški jezik ni tako la¬
hek, kakor si ga marsikateri mislijo, Nemški knji¬
ževni jezik je nemške gospode jezik — tudi nemški
kmet s'e ga mora učiti in on ne bere veliko knjig, ker
so tudi njemu težko umljive. Da mi to bolj verjamete,
nekoliko posnamem, kar piše imenitni angleški pi¬
satelj B u c k 1 e v knjigi »Zgodovina omike na An¬
gleškem«, ki je tudi v nemščino prevedena. On piše
o nemškem slovstvu: »Ni naroda v Evropi, pri kate¬
rem nahajamo tak razloček med učenimi in neuče-
nimi, kakor na Nemškem, Nemški modrijani imajo
tako učenost in tako obširne misli, da so po teh po¬
stavljeni na čelo izobraženega sveta. Nemško ljud¬
stvo je pa pri vsem tem bolj babjeverno, bolj praznih
misli, bolj nevedno in nesposobno za vodstvo samega
sebe, nego Francozi ali Angleži, — Imenitni nemški
pisatelji se s svojo učenostjo ne obračajo na svoj na¬
rod, temveč le pisatelj na pisatelja. Njihov jezik je
sicer prav krepak, a tako težak, tako umeten, tako
poln zamotanih stavkov, da ga nižje ljudstvo prav nič
ne razume, To pa dela seveda še večjo oviro, da so
si učenjaki in prosti narod kakor tuji in da je za prosti
narod vsa učenost in vse znanstvo, kakor bi ga
ne bilo.«

135

Potemtakem bi kmečko dete ne pridobilo toliko
nemščine, da bi mu koristila; slovenskega, domačega
jezika, ki bi se ga edino moglo naučiti, bi se pa ne sme¬
lo učiti. Vse naše slovstvo, naši časniki, domače po¬
učne knjige bi bile zaprte slovenskemu kmetu, zanj
zastonj tiskane. Svoje ime bi tak kmet znal nemški
zapisati, drugega pa nič. Ne umel bi niti nemških niti
slovenskih knjig, ostal bi neveden in ločen od redil¬
nega narodnega debla, kakor je bil v veliko svojo
škodo 1000 let. Ti šolski nemškovalci in narodni za¬
peljivci me spominjajo čara Nikolaja, ki je nekdaj re¬
kel pred se poklicanemu učeniku višjih šol: »Tako
uči svoje dijake, da ne bodo preučeni!« — Tako je
tudi pri nas. Ako se otroci uče v tujem, neznanem
jeziku, česar bi se najlažje in bolje naučili v materi¬
nem jeziku, se s tem naravno podpira nevednost in
neveselje do uka in ravno v šolah se zapira pot teht¬
ni in pristni kmečki izobraženosti.

Pravijo sicer nemškovalci, da brez nemščine ne
morem priti do visoke omike. Koliko pa jih je, ki s
kmetov gredo v najvišje šole? Je-li prav, da'se za¬
voljo dveh ali treh dijakov mora mučiti in v napredku
zadrževati drugih dvesto ali tristo? — Ti ljudje tudi
za bistveno postavljajo to, kar je le slučajno. Da
ravno z nemščino pridem do visoke omike, je slu¬
čajno; saj imamo tudi italijanski, francoski, angleški
in kake tri popolno omikane slovanske jezike. Vsak
duhoven, pravdnik, sodnik, zdravnik mora znati la¬
tinski; zakaj ne silijo tudi latinskega jezika v kmečke
šole? Jezik ne da omike, ampak ukaželjnost in uka-
zmožnost; bistvena je tvoja bistra glava, ki je slo¬
venska.

Poglejmo nekoliko tudi na vsakdanje kmečko
življenje.

Kmet ima v sodnih, političnih in pravdosredniš-
kih pisarnah vedno kaj opraviti. Tam se je dolgo
časa pisarilo samo nemško, slovenski celo govorilo
malo. Koliko zmotnjav, nepotrebnih potov in stroš¬
kov je nastalo dokajkrat iz tega, da uradnik, sodnik,
pravdnik ni popolnoma razumel človeka, ki je imel ž
njim posla, ali pa, če stranka ni popolnoma razumela

136

uradnikovih besedi ali dopisa, ki ga je od njega pre¬
jela. Večkrat se je pravdni rok zamudil iz neznanja
jezika, z obrokom pa večkrat tudi pravica [pravda).
»Kako dobro je za Nemce,« mi je dejal kmet, »ko do¬
bivajo iz sodnije vse v svojem jeziku.« Odgovoril sem
mu, da tudi Slovenci, ki plačujejo prav take davke
kakor Nemci, naj terjajo, da dobivajo pisma v doma¬
čem jeziku; saj imamo celo postave, ki velevajo, da
se nam piše kolikor mogoče slovenski. Kmet me je
neverjetno pogledal in dejal: »Ravno zato sem dal
sina v šolo v bližnje mesto, da bo enkrat vsaj toliko
nemški znal, da bo prebral, kar pride iz
graščine.«  Moral sem mu odgovoriti, da je se¬
danji uradni jezik, naj bo za kmeta ali gospodo, tako
trd in zamotan in ima toliko tujih besedi, da je lažje
razumeti stavke najglobokejega nemškega modrijana,
nego marsikatero plitvo uradno listino; deček bo vsaj
šestnajst let moral drgniti šolske klopi, preden bo po¬
polnoma razumel uradni jezik.

Žalosten narod smo. Narodnih imamo le nekaj
kmečkih šol. Srednje šole so nemške, državni uradi
nemški; taki so tudi deželni in večjidel občinski. V
javnem življenju rabimo slovenstvo samo za nižje
predmete, povsod drugod si moramo od Nemcev in
Lahov jezik izposojevati. Podobni smo tistim slabim
kmetom, ki orjejo s tujimi voliči in hlapci, svojo ži¬
vino pa so prodali in krepke sinove v planino poslali
kcze past.

Tudi glede državne koristi moramo terjati, da se
Slovencem slovenski uraduje. Prvič je dozdaj ura¬
dovanje v domačem jeziku prednost in dobrota le ne¬
katerih avstrijskih narodov. S temi narodi pa mi Slo¬
venci nosimo enaka bremena; ravnopravni smo jim
pri davkih in na bojiščih, tedaj smemo terjati, da smo
jim enaki tudi v državnih dobrotah. Drugič menim,
da je vsaka omikana država predvsem pravična in
povsod varuhinja pravice; mora pa tudi na to gledati,
da vsak državljan zaupa njeni pravičnosti, da jo spo¬
štuje kot vsem potrebno in dobro čuvajko splošne
pravice. Bo pa li državi zaupal, kdor od njene sodnije
dobi razsodbo, ki jo nepopolnoma razume, ali ki mu

137

jo je napačno razložil kak zakotni pisar? Da tožnik
ali toženec v pravdi spozna, ali se sodi po pravici ali
ne, mora posebno vedeti, kaj se je govorilo pri obrav¬
navi in kaj je zapisano v razsodbenih razlogih. Pri
obravnavi pa se zapisnik piše nemški, sodnik ali pred¬
sednik ga pisarju narekuje, kmeta pravdarja pa zra¬
ven sedita in poslušata nerazumljive besede: zdi se
jima, kaj se piše, dostikrat pa se jima le sanja. Tako
nastane večkrat pikanje; kmet pravi, da ni tako re¬
kel, zapisnik pa kaže drugače in tako se zgodi mar¬
sikatera sitnost, da se sliši zabavljica, ki bi je ne bilo
treba, da »tintarji so vintarji«.

Slišal sem enkrat naslednjo pomenljivo pravljico:
»Pravdala sta sč dva kmeta; vsak je imel svojega doh¬
tarja. Kmeta sta sedela na klopi; dohtarja sta nare¬
kovala naglemu pisarju in se prav živo in zgovorno
prepirala, a po razpravi si segla pod rame in prav pri¬
jazno odšla iz pisarne. Kmeta to vidita, se sprijaz¬
nita kljub stari pravdi in Peter je rekel Pavlu: »Doh¬
tarji so škarje, eden proti drugemu režeta, razrežeta
pa le ubogega kmeta, ki je v sredi.« — Taki so na¬
sledki nemških razprav.

Kaj nam hasne, da so zakoni, mrtve črke, v slo¬
venščino prevedeni — njih živa raba je pa nemška.
Kmet se nikoli ni vnemal za hladne mrtve besede,
temveč za življenje, za to, kar vidi z lastnimi očmi in
sliši na lastna ušesa, za to, kar se dejansko snuje in
giblje. Kako pa bo postala raba pravice vidno živa in
čut pravice splošen, ako je ravno tisti del pravnega
poslovanja nemški, ki bi moral biti najprej slovenski,
tisti del, ki je edina pravna šola za kmeta in za vse
tiste, ki nimajo dovolj časa in omike, da bi se iz knjig
prava učili? Zanašamo se, da bodo javne obravnave
in uradovanje med Slovenci v domačem jeziku. Takrat
se bode čut pravice in zaupanje do neodvisne
sodni jske pravičnosti mogočno razširilo: na
korist državi, ki bo potem vredno spoštovana,
in na korist kmetu, ki bo potem postal razum¬
nejši v pravdnih rečeh in se bo tudi manj pravdal.
Velik dobiček za kmeta je že, če se le manj pravda.
Koliko časa in denarja se potroši in koliko trdovrat-

138

nega sovraštva se nakoplje po nesrečni kmečki stra¬
sti večnega pravdanja!

Nekoliko sem v stran zabredel, ko sem omenjeval
narodnostne koristi, pa vendar še nisem vseh pove-

Rekel sem poprej, da morajo kmetu idejo n a-
rodnosti  pridomačati resnobni in taki ljudje, ki
jim zaupa. Naj h koncu še o tem nekaj omenim.

O učenosti, temeljitih dokazih in lepo razvršče¬
nih govorih ima kmet svoje misli. Kmet vsega tega
ne uvažuje toliko kakor o s e b o, ki je govorila, in pa
obliko govorjenih besedi. Kdor ga uči ali svari, kdor
mu kaj svetuje ali priporoča, mora biti veljaven člo¬
vek in spoštovan v svojem stanu; kmet mora vedeti,
da je govornik častit možak in da njegova beseda tu¬
di kaj premore, kadar je izgovorjena. Gosposki člo¬
vek, ki je neznan ali ima količkaj sumljivosti ali vrto¬
glavosti na sebi, pri kmetu ne bo ničesar opravil,
naj še tako dobro in umno govori. Ako pa ima po
svojem premoženju, poklicu ali kakem drugem očit¬
nem vplivu veljavo pri kmetih, vse opravi, da le
očitne neumnosti ne trosi.

V besedah mora biti neki domač duh, s katerim
se kmetu prikupiš, zmožnost, vsako reč tako razlo¬
žiti, da jo kmečka pamet lahko razume, in spretnost,
da suho resnico tako zabeliš, da jo kmet z veseljem
prevzame v svoje mišljenje. Za to je dosti dokazov v
vsakdanjem življenju. Pogosto si kmetje raje izvolijo
neučenega, pa premožnega moža za župana in ga bolj
časte, čeravno brati ne zna, kakor zadolženega va¬
ščana, ki zna dobro pisariti in z gospodo v čaker ho¬
diti. Premoženje daje večje zaupanje nego vednost.
— V več krajih se zgodi, da se kmet, ki je v sodniji za
svet vprašal gospoda predstojnika ali sodnika, potem
z isto zadevo še obrne do pisarja ali biriča. Gospod
sodnik, omikan, v šolah izurjen človek, po svojem štu¬
diju morebiti ni dosti rttegnil se s kmetom pečati, in
ni govoril, kakor bi bilo kmetu prepričevalno; bitič
ali pisar, sam iz kmečkega stanu, vedno s kmeti v do-

139

tiki, pa je iz naravnega nagiba poznal kmečki značaj
in je zadel pravo, jasno besedo, Pri kmetu pravb za¬
deti, prav se vesti, o pravem času šalo in resnobo
rabiti, je posebna, težka vednost, ki se ne uči v no¬
benih visokih šolah, temveč v nizkih kmečkih kočah,
v življenju med kmeti. Učiti se kmečke šege in na¬
rave je pa potrebno vsakemu, ki hoče med kmeti ko¬
ristiti narodu in državi. Ravno ta vednost se je moč¬
no in dolgo zanemarjala; zato imamo o kmetu toliko
krivih misli zasajenih med gospodo. Ni čuda: velik
del gospode kmeta ni razumel, drugi del pa je bil pre-
ošaben, da bi se oziral na kmečke težnje.

Vendar imamo neki del slovenske gospode, ki se
je vedno dosti pečala s kmetom in se je po svojem
poklicu, pa tudi po prirojeni ljubezni pazljivo ozirala
na kmeta in njegove potrebe, ki je v mnogih važnih
zadevah kmetu bila celo edina podpornica, To so
naši narodni duhovniki.

Ni ne sama pobožnost, ki je med slovenskimi
■ kmeti vpeljala navado, da sinovi, ki se dajo v šolo,
grejo v duhovski stan. Kmet ne stori rad kaj zastonj.
On želi, da se sin izšola za tisti stan, v katerem se od
* kmečkega stanu najmanj odtegne in v njem ne po-
! žabi, da je kmečki sin. Rodbina si šteje v čast,  da
j ima duhovnika med sabo; in ta čast ni prazna, ako
! le premislimo zgodovino slovenske omike. Čuti pa vsa
rodbina tudi potrebo  imeti nekoga med sabo, ki je
1  višji nego ona, a kmete popolnoma ume, jih odkrito¬
srčno uči in napeljuje do bolj nravnega mišljenja in
delovanja, moža, ki se nanj smejo v nenavadnih za¬
dregah zaupljivo zanašati, ker je njih krvi.

Mašnik je s cerkvijo poročen. Cerkev je pa celo
za tiste, ki nimajo dosti vere, vsaj potrebna naprava,
da so kmetje pošteni, da manj kradejo, se ne prete¬
pajo in krivo prisegajo. Celo najhujši cerkveni so¬
vražnik bi ne želel cerkve na kmetih odpraviti, brez
strahu za svoje blago in telo. Nepremakljivi sveti po¬
klic vere in cerkve na kmetih pa seza še mnogo dalje.
Cerkev kmeta ne vodi samo k nebesom ter mu kroti
slabe misli in nagnjenja; ona uči, spodbuja in k do¬
bremu vodi kmečkega človeka po vsej njegovi oseb-

140

nosti, cerkev ni samo božja veža, temuč tudi človeš¬
ka šola za mlade in stare, za uboge in premožne.

Kmečko življenje je dokaj enostavno, njegove
navadne potrebe so večjidel povsod enake. Obzorje
njegovega znanja in mišljenja ostane od roda do roda,
od sela do sela skoraj neizpremenljivo. Višjih spod-
budeb, tistih dušnih potreb, ki človeka opominjajo,
da ne obstoji iz samega telesa, teh kmet v svoji vasi
in vsakdanjosti ne najde drugje nego v cerkvi. Samo
cerkev ga spodbuja, da dviga svoje misli, in mu od¬
kriva dušne potrebe. Ne povzdiguje ga samo k nebe¬
som, pove mu tudi, da človek živi i za ta svet in ima
zanj nekaj dolžnosti in potreb, ki sicer niso večne in
neminljive, a so vendar v prilog večnemu dušnemu
poklicu, ki ga celo podpirajo. Kmet malokdaj utegne
knjige prebirati; blaga umetnost, čut lepote in snage
se pri njem malo budi. V cerkvi pa se uči spodobnosti,
tam izve po pridigah v prilikah in zgledih mnogo ne¬
pozabljivih naukov, cerkev mu je naposled edina hiša
lepote in umetnosti. »Lepo« — pravi — »kakor v cer¬
kvi«. Lepo petje, postavimo, veliko pripomore k ob¬
čni pobožnosti med duhovnim opravilom; velik, bla¬
žilen vpliv ima tudi zunaj cerkve na kmečko vedenje:
kjer je ubrano, lepo cerkveno petje, slišiš tudi po po¬
lju in v hišah peti lepe, čiste pesmi. Lepih pesmi se
Slovenci radi uče, zato jih iščejo po knjigah; tako je
petje povzročilo, da vidiš v cerkvi več molitvenih, do¬
ma pa drugih koristnih knjig. — Ali ni tudi mnog
umetni zidar ali podobar ravno v lepi domači cerkvi
bil prebujen za svojo umetnost?

Kmet ljubi lepo cerkev v svoji fari in je vesel le-,
pega zvonjenja, ki se močno in daleč razlega. (Spo¬
minjam se vrstic narodne pesmi od »zagorskih zvo¬
nov«). Farani se s tem radi ponašajo. Tak nedolžen
ponos je nekaj vreden; del je kmečkega samočastja i'
in varuje kmeta mnogih napak. Sploh smeš misliti, da j
kjer najdeš lepo cerkev zraven čednih hiš, tam so pre¬
bivalci snažni tudi na duhu in se spodobno obnašajo.
— Slovenskemu narodu pobožnost še ni pokvarjena.
Fara našemu ljudstvu — bodisi kjerkoli — ni samo
duhovna postaja, temuč duhovna družina; dušni pa-

141

stir je duhovni oče svoje fare tudi v tem pomenu, da
je on oseba, ki ima korenino v kmetijstvu, po svoji
vednosti in častitosti pa kmete presega. Duhovnik na
kmetih torej ni samo cerkveni vodnik, ampak po¬
močnik in svetovalec v vseh nadtelesnih zadevah; saj
je tisti mož v fari, ki uživa občno zaupanje in ljube¬
zen, ako se namreč dtži svojega stanu in poklica.

Po vsem tem je duhovnik najbolj pravi razlagalec
ideje narodnosti  med kmeti; če mu je mar napre¬
dek naroda svojih faranov, če mu je mar, da svojim
faranom vrača njihovo ljubezen in zaupanje, tudi ne
bo našel boljega dela, kakor kmetom kazati, kaj so
»slovenski kmetje«, ter jih učiti, kako naj bodo v svo¬
jem stanu dobri kmetje, v svojem narodu pa dobri udje
cerkve in države. — Ta nauk ne gre v cerkev, ker
je posveten, tudi ni duhovnikom zapovedan (prej mo¬
rebiti komu prepovedan), samo dobrovoljen nauk je,
ki izhaja iz ljubezni do zaupajočega, dolgo zanemar¬
jenega naroda . . . Dober duhovnik, ki ga veseli, poka¬
zati ljubezen do svojih ovčic tudi pri posvetnih re¬
čeh, ima zunaj cerkve veliko priložnosti za poučeva¬
nje; njegove besede ne bodo lahko padale na skalo,
ker pozna lastnosti in sposobnosti skoraj vsakega iz
svoje srenje.

Tako bo duhovnik narodu koristil na vse strani;
zraven bo nekatere obvaroval zmotnjav in zapeljeva¬
nja, ki jim preti cd nemškovalcev, druge pa rešil sle¬
pe strasti, ki jo podžiga prenapeta gorečnost.

Ne bom razlagal, kako se naj narod poučuje,
ker ni potrebno in tudi ne želim očitka, da duhovnom
razlagam ravno to, česar sem se od njih učil.

Cerkev, duhovnik in narod so trdno in naravno
združeni v medsebojno podporo. Vsaka moč, ki si je
hotela ali cerkev ali duhovne ali narod podjarmiti, je
skušala razdeljati to naravno zvezo. Za cesarja Jo¬
žefa II. se je močno nemčevalo. Kakor se poroča, je
bilo takrat in mnogo pozneje celo v kmečkih šolah
prepovedano slovenski govoriti. Nemškovanje je kme¬
te zadevalo. Nemškutarija in birokracija sta si pa
pravi sestri, le da se je birokracija lotila duhovnikov
s tistim jožefinizmom. Birokracija je imela tanke

142

oči in tanka ušesa takrat, kadar je želela kaj razdvo¬
jiti. Zapazila je trdno zaupanje in zvezo med duhovni¬
mi in kmeti. Prizadevala si je torej, da loči duhovnika
od kmetov in ga uvrstiti v birokratski kolobar. Pii
starih farah je duhovnik imel dohodke od zemljišč
med farani in je kmetoval, kolikor bolj umno, toliko
bolj s pridom. Novih far se je dokaj napravilo. Njih
vzdržnina pa teče iz državnih zalogov. Duhovnik je
tako manj sam svoj gospod in ima še to neprijetnost, da
njegov dohodek ne raste z žitno ceno. Dajalo se je
duhovnom nekaj opravil, ki niso v zvezi z duhovnim
poklicem, in birokracija se je mešala v več zadev, ki
so pravzaprav duhovniška notranja zadeva. Tako je
birokracija razcepovala dva stanova — državi ne na
korist — samo zato, da je množila svojo nepotrebno
moč: in ta dva stanova sta popolnoma konservativna!

Našli so se tu in tam duhovniki, ki so delali po
vodilih birokracije, stopili v njen kolobar in na kme¬
tih pridno pomagali nemškutariti. Komu so s tem kori¬
stili? Svojim lastnim nasprotnikom! Resje, da duhov¬
niki imajo podporo v veri in verkvi — a oni so tudi poli¬
tičen stan; da si ohranijo tega stanu veljavo, se mo¬
rajo opirati na drugi konservativni stan — na kmeta
ali plemstvo; na Slovenskem tedaj posebno na kmeta!

Kakšne pa bi bile posledice za kmeta, ako bi bi¬
la nemškutarija obveljala? Nikakor dobre. Kmet osta¬
ne trden dokler ostane pri svoji navadi, pri »v starih
šegah vtrjenih postavah«; kadar se mu vzame priro¬
jeni značaj, ako se sili v kaj novega, nenavadnega,
izgubi svojo historično podlago, in peša ne samo na
premoženju, temveč tudi na poštenju. 1 ) Baš sloven¬
stvo pa je najstarejši in najočitnejši značaj našega
kmeta. Birokracija je rekala, da želi nas vse osreči¬
ti — zato je imela toliko teoretičnih potov. Ako je

*) Ko sem se enkrat s kmeti razgovarjal o šolah, kako ko¬
ristne so kmetu, so me zavrnili z dejanskimi dokazi, rekoč: »Ne
bo dal! Ta in ta in še mnogo drugih so hodili v šolo, in to v
ljubljanske šole; naučili so se sicer nekoliko nemških besed, ali
kmetujejo veliko slabejše od nas, ki šole nismo videli od znotraj;
pa to ni čuda, ker se sramujejo kmetovanja in nas neumnih
kmetov.« (Ured. »Novic«.)

143

vsaka njenih naprav imela dober namen, naj pove:
kaj našemu kmetu v obče, kaj posebno k povzdigi
njegovega moštva in premoženja pomaga, da se je si¬
lil tuj jezik v šole in urade? Odgovora bomo menda
čakali do sodnega dne.

Naš kmet je v nekdanjih časih veliko trpel; ven¬
dar je ostal vedno zvest in konservativen, tak kakr¬
šen je bil in je s svojim starim, dolgo zaničevanim
slovenstvom. Ohranimo, izobrazimo mu torej ta
dobri značaj; z duhom mu navdajmo to korenito na¬
rodno moč. Ako je ta moč do zdaj, ko je nihče ni go¬
jil, bila tako dobra, koliko bo koristila, ako jo po
pravi poti izurimo in z domačo hrano okrepčamo!

Sedanji časi našemu narodu še niso tako ugodni,
da bi mahoma vse zadobili, česar želimo. Na na¬
rodnem obnebju še mnogo megla in oblakov zavira
solnce, da ne more jasno sijati. Vendar »vremena bo¬
do se zjasnila«. Po postavnem potu, od katerega se ni¬
koli ne bomo odvrnili, bomo dosegli s časom vse, kar
nam je potrebno in koristno. Dosti je slabih politikar-
jev, ki si žele strehe pred zidovjem, vse naglo in pre¬
več pričakujejo in se nadejajo čudežev. Državno živ¬
ljenje in narodni napredek, ako če biti stanoviten, se
počasi giblje do popolnosti. Tak je zakon narave, —
Večkrat se pravi: »Narodi so neumrjoči, ministri in
načelniki pridejo pa odidejo — narod ostane.« — Res,
ministri pridejo in odidejo; a tudi narodi preidejo,
ako prav ne žive. Da so narodi neumrjoči, morajo v
sebi imeti moč rasti in pomlajevanja. Samo takrat in
tako dolgo ne propadejo, dokler v sebi  hra¬
nijo krepost vere in poštenja in dokler se ne u-
stavljajo splošnemu napredovanju in vladajočim ide¬
jam. 0 narodskem življenju nam je človeška zgodo¬
vina kaj resnobna učenica; ta nam poveda, koliko
narodov in držav je že poginilo, ker so zapustili pot
občne čednosti in časnega napredka.

Kaj si bomo mi Slovenci  iz tega posneli?
Ne plaši nas naj, da smo majhen narod. Večna je pra¬
vica, ki vlada v zgodovini časov z neustavljivo moč¬
jo. Prišel bode zraven enakopravnosti  tudi
čas enakočastja,  Narodi bodo enaki v pravi-

144

cah; vsak pa bo tudi dosegel zasluženo čast, naj je
majhen ali velik. Vrednost enega ali drugega se ne
bode merila po številu ali zunanji moči posameznih
rojakov, temuč po njihovi dušni čednosti in omiki
ter po načinu, kako se je ves narod udeležil splošne¬
ga napredovanja. Pripravljajmo se za ta časi Skr¬
bimo tedaj, da se nam narod ohrani v sedanji celoti
in da bode njegova dobra večina -— kmetje — pošte¬
ni v mislih in dejanju, trdni v značaju in premoženju,
da bodo v narodnem izobraževanju, kakor je njiho¬
vemu stanu primerno, stopali s časom naprej: potlej
prideta sami ob sebi politična enakopravnost
in čas t.

!!i!l!llllll!illlll!ll!lllHI!ll

145

10















Opombe.

I. „Zgubljeni, pa spet najdeni sin.“

(K strani 5, 16, 29—36).

Ta »domača povest iz  starih časov« je izšla, s podpisom
»J. Mencinger«, kot prvi spis l.  zvezka »Slovenskih ve¬
černic«  leta 1860, na straneh 1-—11. — Prava redkost našega
knjištva je ta I. zvezek; v Sloveniji ga sploh nisem mogel izsle¬
diti, šele študijska knjižnica v Celovcu mi je ž njim postregla. Po¬
polni naslov knjižice (v mali 8°) se glasi; »Slovenske večernice,
za poduk in kratek čas. Izdala družba sv. Mohora Pervi zvezek.
V Celovcu 1860. Natisnil Janez Leon.« —- Zvezek se je hitro
razpečal; zato ga je »Družba sv, Mohora« prihodnje leto (1861)
izdala v drugem natisu in sicer skupno z drugim natisom 2, zvez¬
ka, oba zvezka pa s skupnim ovojem in z naslovom »Slovenske
večernice . .. Pervi in drugi zvezek«, nato pa še vsak zvezek s
posebnim naslovnim listom, in vsak je na tem listu označen kot
»Drugi natis«. — ;  Drugi natis*) je dosloven ponatis prvega in
se sklada ž njim v straneh in v tiskovnem oziru; popravki so
docela neznatni; »marsikateri« (namesto »marsikter«) v prvem
natisu, glej našo izdajo str. 30, »praznik Gospodov« (nam. »gos¬
podov«, str. 32), Na »Pozabljenem« (nam. »Na pozabljenem«,
str, 34), »spremijevavci« (nam. »spremljavci«, str. 35), »teržaški
gospod« (nam. Teržaški gospod«, str. 35); popravljeni sta dve
tiskovni pomoti in liz tipografskih ozirov se je na štirih mestih
nezvočen zlog premestil s konca vrste na začetek prihodnje.

Z Mencingerjevo povestjo na čelu so torej »Večernice«
stopile prvikrat pred slovenske bralce. Povest se točno sklada
z vodilnimi načeli, ki jim je bila po njih programu, izraženem
v »Predgovoru«  k I. zvezku, posvečena izdaja »Sloven¬
skih Večernic«;  »S starim keršanskim pozdravljenjem
«Bog Vas sprimi!» primejo slovenske večernice dans pervokrat

*) Na razpolago mi ga dal č, g, župnik Ivan Vrhovnik.

za romarsko palico za na pot po slovenskih krajeh. Naj bi
jih v vsaki hiši, bodi si nizkega ali visokega slemena, prijazno
sprejeli in z veseljem prebirali v svojo časno in večno srečo!
Pripovedovale bodo vesele in žalostne dogodbe iz življenja
človeškega, kako Bog vse dobro plačuje, vse hudo pa kaznuje;
razkladale bodo prečudno modrost in previdnost Božjo, ki je v
svoji pezapovedljivi skerbi za blagor človeštva razgernila po
vsem svetu brez mere koristne lepote in v življenje poklicala
brez števila manjih in večih stvari, da bi služile človeku v ko¬
rist in v razveselovanje; kazale bodo Slovencem pot, po kteri
naj hodijo, da bodo srečni časno in večno, in kako naj obračajo
božje dari, da bodo po njegovi sveti volji vedno napredovali. . .«

To načelo, pravzaprav nauk, je Mencinger utelesili v svoji
povesti; »razkladal« je »prečudno modrost in previdnost Božjo«,
ter pokazal, »kako Bog vse dobro plačuje, vse hudo pa kaz¬
nuje«, a za konkretno snov si je izbral udejstvovanje nauka, ki
ž njim svojo povest zaključuje; »naj človek ne hrepeni po ne¬
zasluženem bogastvu«. — Dejanje se ne razvija iz notranjih sil
človeškega značaja, ampak pod pritiskom zunanjih dogodkov, ki
se pojavljajo po prečudnlih naključjih, ali kakor vernik pravi;
po Božji previdnosti.

Omlednosti prisiljene moralne povesti se je Mencinger z
dobrim uspehom ubranil z okvirom, ki ji ga je dal: s svežo
bohinjsko realnostjo;  pokrajina je pristno bohinjska,
krajevni podatki so vsi resnični, ljudje so pravi Bohinjci, njih
življenje je risano prirodno. Tako dobi povest vtis resničnega
dogodka, slučaji se zde preprostemu bralcu verjetni in ga zato
tem bolj mikajo; ljudstvo je bralo to povest brez dvoma z veli¬
kim užitkom. Prav Mencingerjeva poteza je, da si je deček
Anton, ki ga je Sava odnesla v daljne kraje, v spominu živo
ohranil svojo domačo hišico, in jo kot slikar upodablja, ne da bi
vedel, kje je, Bohinjec ne pozabi doma! Ni pa v povesti običnega
Mencingerjevega, često zbadljivega modrovanja o aktualnih
ali splošnih vprašanjih in težnjah; »Večernice« niso bile pri¬
praven prostor za to in ta Mencingerjeva posebnost se še ni
pričela razvijati do zavednosti.

Po naslovu in vsebini stoji povest še v krogu naslednic
Ciglerjeve »Sreča v nesreči«. Možnost verjetnosti pa je Mencin¬
ger povečal povesti, pomaknivši dejanje v »stare čase«, »davno
pred Francozom«; tako postane povest zgodovinska pripoved¬
ka, vrhu tega s preganjanim kraljičem in — zelo priljubljen Men¬
cingerjev motiv! — z zakopanim zakladom.

Pozorišče povesti, Bohinjska dolina od Šteng do onstran
Bohinjske Bistrice, je risano popolnoma po resničnem položaju*)
kajpada iz časa, ko po Bohinju še ni tekla železnica. Dandanes
pa je najprikladneje, da sledimo železniški progi.' Onstran po-

*) V splošnem najdemo podatke, poleg zemljevidov, v Maksa Klodiča
knjižici »Nova železnica««, str. 16 sl.; podrobnosti pa, kolikor jih nisem pre¬
poznal na licu mesta, mi je vešče in točno oskrbel domačin, gospod hotelir
Alfonz Mencinger  v Bohinjski Bistrici, ki mu izrekam posebno za¬
hvalo. Dr. I. T,

148  —

staje Bohinjska Bela se začenja ozka in v visoke planote glo¬
boko zajedena dolina Bohinjske Save; s 1295 m dolgim predo¬
rom vstopi železnica v njo. Zdi pa se tako ozka, da je navidezno
nemogoče tu prodreti naprej skozi sotesko; zato so 'se 1. 1673.
baje tukaj Turki »obrnili« in se zato sellišče, ki tukaj leži, ime¬
nuje O b r n j e. (Mencinger piše: Obernje str. 33). Moderna teh¬
nična sredstva pa so omogočila najprej zgradbo ceste in zdaj že¬
leznice v ožini, ki so se je prej potniki morali izogniti vlisoko
v stran, kjer je vodila »steza na sotesko strmo goro in zopet doli
na drugo stran, tako da se je stopalo kakor po stopnicah; odtod
ime Š t e n g e» (str. 33; Klodič str. 16). Tu je železniška postaja
Soteska. Po ozki tihi dolini, ob bistri Savi, nas pelje železnica
do postaje Nomenj,  kjer se svet precej odpre in se prikažejo
blesteči vrhovi bohinjskih obrobnih gora. V vasi Nomenj  (str.
29) je še danes mala kmetija,  z majhnim mlinom, ki se ji
po domače  pravi »Pri  Š e v 1 j u« (str. 29). — Od Nomnja
(Mencinger piše: Nomenja) gre železnica v pravi črti proti vasi
Lepence (str. 32), cesta jo spremlja na desni strani. Vrh strmega
cestnega ovinka pri Lepencah je stalo do zgradbe železnice
zidano znamenje »Na Premu«  (str. 31, 32), kakor ga
imenuje pisatelj; gospod Alfonz Mencinger pa mi poroča, da se
je v resnici imenovalo  »Na  K r e m u«. Tega zna¬
menja danes ni več,  ker je baš na tem mestu vsekana
železniški progi pot globoko v skalo. Sava teče tod na levi stra¬
ni proge in ceste. Nedaleč, ob selišču »Na Lozih« (t. j. Logih), je
prehod  čez reko (str. 32); zdaj pelje preko lesen most, v prej¬
šnjih časih pa je bil tam privezan čoln, s katerim so se prepe-
ljavali. Je pa še dandanašnji tako ladjišče nekoliko višje, tik
pod Ajdovskim Gradcem (t. j. gričem na desnem bregu Save, na¬
sproti Bitnjam, kjer na železnem mostu prekorači železnica re¬
ko); ondi je globoka, mirna voda, tako da se lahko s čolnom
prevozi; ljudje se tu še zdaj prevažajo, kadar gredo v Bitnje k
maši. Mencinger pa ima v povesti v mislih prehod ob »Na
Lozih«.

Tolmune, ki jih tvori Sava, kjer ji voda zastaja, imenujejo
zdaj sicer navadno »tonf«, a dobro je še tudi znana beseda (str.
32) ir*) (izgovarjajo jo kot »jir«, pri čemer se i oslabša v polu-
glasnik); v Bukovski dolini, t. j. v Savski dolini med Brodom in
jezerom se to ime nahaja tudi kot lastno ime za okolico velikega
Savskega tolmuna pri vasi Polje 'in se glasi »Pri Iru« (v bohinj¬
ski izreki »P r Jrj'«).

»Stara fara Na Ravnjah«  (str. 31, 32) je fara v Sred¬
nji vasi. Grič, na katerem stoji farna cerkev sv. Martina v Sred¬
nji vasi, se namreč imenuje Na Ravnjah osobito starejši ljudje še
danes rabijo izraz: »Grem Na Ravnje k maši«. Okoli cerkve se
nahaja pokopališče; zato reko: »Na Ravnjah je pokopan«, »Na
Ravnje ga bomo nesli«. Fara v Srednji vasi je starejša nego bis¬
triška; pri Srednji vasi so se tudi odkrili staroslovenski grobovi.

*) Rabi se v Bohinju tudi glagol »i r i t i s e«; »voda se iri«, voda se pre¬
taka v vrtincu; »zemlja se iri« t. j. zemlja se podsiplje, ujeda (pod vplivom vr¬
tinčaste vode), in preneseno: »iri se mu«, t. j. meša se mu.

149

Zato odgovarja popolnoma resničnemu položaju, da so v povesti
ljudje z Nomnja, Lepenec itd, na praznik sv, Rešnjega Telesa šli
Na Ravnje,

»P o z a b 1 j e n o« (»Na Pozabljenem« str, 34) se imenuje
mala ravnica ob potoku Bistrici; pot do izvira Bistrice pelje baš
čez Pozabljeno, ki je od v a s i Bohinjske Bistrice — proti jugoza¬
hodu — oddaljeno kakih deset minut. Sedaj stoji Na Pozablje¬
nem samo ena hiša; do 1, 1892 pa je bilo tam manjše selišče z
delom nekdanjih Zoisovih plavžev, ki so bili nazadnje last kranj¬
ske industrijske družbe, •— Na tej ravnici je v starodavnih ča¬
sih baje stala mala cerkvica, posvečena sv, Alojziju; opustili so
jo, kakor se pravi, zato, ker je v njej tamošnji cerkovnik ubil
svojo ženo. Cerkvica je nato popolnoma razpadla. (Podatki g.
Alfonza Mencingerja). — S plavži in fužinami je propadlo tudi
selišče, ž njim pa cerkvica; ime »Pozabljeno« otožno priča o
zgodovini tega kraja. — Pripovedko o ustanovitvi cerkvice je
vložil dr. Mencinger v svojo povest.

ZGoriškoinzLaškimjebil  Bohinj vedno v živahnem
prometu, posebno čez Baško sedlo (med Črno Prstjo in med Mo¬
žicem); prej so prišli tja in do večjih mest nego po dolgi, samotni
Savski dolini proti vzhodu, zlasti dokler pri Soteski (»Štenge«)
ni bilo dobre ceste. Laški živelj tudi še ni bil prodrl tako daleč,
kakor dandanašnji; v Vidmu se je, kakor zatrjuje Mencinger
(»Moja hoja na Triglav«, 105) v sredi 19. stoletja govorilo nič
manj slovensko nego v Ljubljani; isto velja za Oglej; za Gorico
se razume samo ob sebi. — Zato odgovarja dejanskim razme¬
ram, kar piše Mencinger o zvezi z Oglejem, o beračici, ki priha¬
ja z Goriškega i. dr. Edino naši domišljiji pa je prepuščeno, da
ugibljemo, do katerega velikega mesta je Sava zanesla dečka
Antona Ševlja; najšibkeja stran vse povesti je baš ta neverjetna
in čisto nemogoča vožnja malega fantiča.

V izrazoslovju ima dr. Mencinger nekatere, med njimi bo¬
hinjske, posebnosti. Izrazitejše se tu omenijo.

Namesto »dr varstvo«  (str. 29) pravi Mencinger »d re¬
va r i j a«. Te besede v Pleteršnikovem slovarju ni, Murko ima
v tem pomenu »drvarijo« in glagol »drvariti«. »Drevo« in »drvo«
se v slovenščini po pomenu ločita, manj točna je ločitev med
»drevarjem« in »d(e)rvarjem«; dosledno se tudi razlikuje »drva-
rliti«, t. j, drva sekati in pripravljati, od »drevariti«, t. j. pri
oranju »drevo« (plug) držati.

»Na ševS« (str, 29; Mencinger piše »na ševu«) je istega
korena ko »poševno«; ševa  pomeni poševnost, poševno po¬
bočje. (Prim, Pleteršnik pod to besedo, Miklošič, Et. W. str. 339).

»p o 1 o v n i k« (str. 30) je pol mernika.

»pri levi«  (»na levi«,  str. 30), t. j. pri peči in treskini
luči. — Leva  je pripeček, kjer gorijo treske, da se soba raz¬
svetli.

Beseda »leva« je, kakor mi poroča Alfonz Mencinger,
»v Bohinju še splošno znana, dasi sta njeno uporabo že skoraj

150

popolnoma izpodrinili petrolejka in žarnica. Pri pečeh, k!i še
imajo 1 e v e, se ta prostor uporablja dandanes za shrambo praz¬
nih steklenic in podobnega.«

»sodrg  a« (str. 30; navadno; sodra)  je drobna toča, po¬
mešana s snegom in dežjem.

puškanakresalo  (str. 30; Mencinger piše v obeh na¬
tisih: »na kresalu«, kar je očitno tiskovna pomota) je puška, ki
se sproži s kresalnim kamnom.

Mezlan  (str. 30, Mencinger piše »mezelan«); beseda je
vzeta iz italijanskega »mezzalana«, t. j. polvolna, in pomeni tka¬
nino (sukno) iz volne in lanene preje; Alberti pravi v II. zvezku
svojega slovarja (»Nuovo dizionario italiano-francese«, Bassano
1796) »mezzalana, sorta di panno fatto di lana e di lino« (»neka
vrsta sukna, narejenega iz volne in lanu«.)

raševina  (str. 30; tudi r a š; r a š a s t) je rahla volnena
tkanina, do nedavno posebno v rabi v naših planinskih krajih,
kjer 'imajo dovolj volne. Beseda je vzeta iz nemščine: der Rasch,
ta pa iz srednje latinskega arracium (arracina pannus). Ime je do¬
bila tkanina po mestu Arras (prvotno nizozemsko, zdaj franco¬
sko), kjer se je to blago poglavitno izdelovalo in razpečavalo.
Izza 14. stoletja se je blago in ime razširilo; kmalu se je izdelava
posnemala drugod. (Glej Grimm, »Deutsches Worterbuch«, pod
to besedo).

ravnati  (mezlan, raševino: str. 35) pomeni: zlagati, pri¬
pravljati.

v s 1 i (str. 30); »sla« je slastno hrepenenje,
delopust  (str. 32; Mencinger piše: delapust), je predve¬
čer pred praznikom, v našem slučaju pred sv, Rešnjim Telesom.

na strmem ovinku  (str. 32); Mencinger rabi manj navad¬
no besedo v i n e k (na vinku).

iskaje zlatega boga  (str. 33); s tem reklom se kaže
na postanek besede bog-astvo.

k o p u 1 j a (str. 33) je ozka motika. — predprt  (str. 33)
predpasnik (po nemškem Fiirtuch, Vortuch). — j e r i č, — a
(str. 33) == iver, odcepek.

»jedla je kruh . . . med solzami«  (str. 34); očiten
spominljaj na Goetheja (»Wilhelm Meisters Lehrjahre«, II, pogl.
13.):

»Wer nie sein Brot mit Triinen ass,

wer nie die kummervollen Nachte

auf seinem Bette vveinend sass,

der kennt euch nicht, ihr himmlischen Machte.«

»bruna goniti«  (str. 34), t. j. po vodi plaviti.

II. Mešana gospoda.

(K strani 5, 6, 17, 37—78).

Dr. Mencinger imenuje to povest »Obraz iz vsakdanjega
življenja«. Izšla je v Ljubljanskem Zvonu I. 1881, na straneh 405
do 413, 486—494, 555—562, 618—625, 687—692.

151

Značaj povesti.

Povest nas po vsebini in osredju spominja na Kersnikovo
»Jaro gospodo«. Dr. Detelovo »Malo življenje«,, sploh na slikanje
odnošajev in ljudi v naših trgih in malih mestih, ki jim je bila —
celo tedanja! — Ljubljana že veliko mesto; življenje je v njih
hotelo biti kar velikaško, a je nezavestno tičalo še globoko, če
ne v kmetstvu, pa vsaj v naivni primitivnosti. Središče te struje
tvori deveto desetletje prejšnjega stoletja, a sega nazaj v sedmo
desetletje in je morala prestati v desetem hude boje z moder¬
nizmom; popolnoma poniknila ni do danes in morda sploh ne
bo, ker se — upajmo? — vedno iznova porajajo naivni in pri¬
mitivni bralci, ki si ne želijo spisov z globokimi, pretresujočimi
konflikti.

Dr. Mencinger sicer ni enostaven pripovednik. Dela se
res, kakor b'i nam hotel nuditi preprost »obraz iz vsakdanjega
življenja« in nič drugega, naglasa celo, da je njegova povest
»jako resnična«, in jo mimogrede imenuje naravnost »zgodo¬
vinsko«. A že iz prvega stavka njegove povesti se nam namuzne
. škratelj in na smeh mu ostanejo našobljene ustne do zadnje-
vrste: povest je humoreska! Mencinger je ni hotel tako nazvati;
tem bolj humoristično učinkuje njegova prikazivana resnost.
Istinita pa je Mencingerjeva resnost v namenu njegovega hu¬
morja in zasmeha; njegova življenska izkušenost in temeljita
preudarnost ne prepušča samolastnega smeha in zasmeha, am¬
pak se ravna po načelu Horacijevih satir; ridentem dicere ve-
rum; »smejoč se povedati resnico.« Resnica mu je jedro, smeš-
nost lupina.

Pisatelj je iz lastnega življenja, delovanja, opazovanja
dobro poznal tisto malo življenje med mešano, malomestno go¬
spodo, pa bodi v Kranju, Krškem ali v Novem Mestu .Brežicah
in kjerkoli. V pisarni je videl dovolj bankerotnega nemškuta-
rjenja, na primer z grotesknimi imeni. — Klobasarja si (str. 38)
prekrsti v »Kiihlvvasserja«, Dr. Vogljanina v Vinovarju pa (str.
74) v »Dr. Wogleiner in Weinwurm« —mogel  je opazovati,
da so si z ovadbami neznatne osebe, kakor krčmarica Neža pri
»Kruljavi Žabi«, pridobile alti vsaj namišljale vpliv pri .višjih
oblastih (str. 39); razumništvo mu je v takih malih krajih iskalo
razvedrila v krčmah, z izleti — zopet v krčmo, z lovom, ki se
je naposled završil takisto v krčmi, ženstvo pa s sklepanjem
zakonov. Domačini? Ti posnemajo na zunaj kretnje gospode, a
jo uvažujejo le, kolikor jo potrebujejo, njih bistvo: preračunjeno
koristolovstvo, se ne izpremeni. V obeh slojih se še kaže praz-
noverstvo. — V to osredje je postavil Mencinger še starega upo¬
kojenega profesorja Justina, tudi kmetskega rodu, dobrosrčnega
pedanta (str. 40); ob njem se pisatelj šaljivo spominja svojih
lastnih študij, gimnazijskih in filoloških. Najizrazitejša oseba
v povesti pa je (str. 45) mazačka, premožna konjederčeva .vdo-
. va Justina. — S takim osobjem je Mencinger zasnoval svoj
»obraz«; vse osebe pa mu služijo za sredstvo, da v zabavni obli¬
ki prikaživa svoje nazore, poslužujoč se šaljive oblike. Resen,

152

naravnost zadirljiv in brezobziren postane le tam, kjer žigosa re-
snično pokvarjenost in brezznačajnost, zlasti napram grdo po¬
hlepni mazački Justini in precej tudi napram zahrbtni gostil¬
ničarki Neži. — Vse glavne osebe so tipične in imajo, po navadi
tedanjih pisateljev, tudi značilna 'imena: pisar Klobasar —
Kiihlwasser, sluga Medved, zdravnik Dr. Zeligoj, propadli trgo¬
vec Smolar, mazačka Justina Ocvirkova; imena deklic so zelo
poetična: Filomena, Angelika, Sidonija.

Tehnična osnova  povesti je usmerjena po posebno- ;
stih humoreske in je s tega vidika razložljiva in opravičljiva. Pi¬
satelj se po domače pogovarja z bralcem in ga sam šaljivo-resno
opozarja na svojo zasnovo povesti; tako potolaži bralca, da bo
še pred sklepom povesti izvedel, kaj je Filomena obljubila An¬
geliki (str. 64) ali (str. 40): »V srcu in žolču naše krčmarice se je
tedaj jelo kuhati črno maščevanje. Preden se skuha, si oglejmo
še druge osebe«; podoben prehod je na koncu 5. pogl. (str. 57):
»Dokler se (profesor v svojih študijah) izpregleda, stopimo v
Vogijaninovo pisarno.« Podobno drugod. — Ta način pripove¬
dovanja je bil tedaj res običen, a more v resnih spisih nepri¬
jetno drniti v razpoloženje; v humoreski pa služi njenemu na¬
menu.

Dejanje,  sklopitev dveh ljubimskih parov, se razvija
skoraj zgolj po zunanjih slučajih, pravzaprav naključjih. Slučaj
je, da se snideta v Vinovaru mladi notar in 'stari profesor s
hčerko; slučaj, da pride v Vinovar Dr. Zeligoj k nekdanji svoji
ljubici Angeliki. Pravo pravcato naključje povzroči edini večji
konflikt — zapletljaj v povesti: sluga Medved je nesel (str. 50,
55) zajca Justini, namesto Justinu. In zato bi se bila nameravana
zaroka malodane razdrla! Globljih, srčnih pretresljajev ni in
jih v humoreski ne iščemo. Izmislil pa si je pisatelj nalašč smeš-'
nih zapletljajev, ki naj podpirajo — napetost pričakovanja: sem,
spada usoda Medvedovega mačka, ki ostane do konca — in še
preko konca — povesti misteriozna; saj ta maček, kakor v grš¬
kih tragedijah deus ex machina, živ zamijavka baš v kritičnem
trenutku (str. 76), ko smo trdno prepričani, da so ga gostje pri
»Kruljavi Žabi« že zaužili kot — zajca! — Manj se je Mencin¬
gerju posrečila intrigantna prevara pohlepne vedeževalke in
mazačke Justine; burka, ki jo ž njo v VIII. poglavju uprizorita
njena lastna hčerka :n njen zaročenec Dr. Zeligoj, je vseskozi
neverjetna; lahko bi jo imenovali tudi neukusno, ko bi se ne
zavedali, da je pisatelj hotel pokazati upravičenost vsakega
sredstva nasproti takim ljudskim škodljivkam in pijavkam, ka¬
kor je bila stara brezvestna grešnica. Brezdvomno pa je ta del
povesti najmanj zadovoljiv. — V bistvu humoreske tudi najdemo
razloge, da se Dr. Mencinger le zvrhoma dotakne edinega res
tragičnega motiva v povesti: da je stara Justina brezsrčno pro¬
dala svojo starejšo hčer nevrednemu ženinu, trgovcu Smolarju,
(str. 61),

Ker se humoreska izogne vsem resnim konfliktom in se
bralec kar od kraja zaveda, da se bo vse na najlepši način kon¬
čalo, zato nihče ne vzame za resno solzne sentimentalnosti

— 153

zaljubljene Filoracnc, ki si je s svojo muhasto občutljivostjo sama
nakopala — itak le navidezno •— nesrečo; najmanj bi jo smel
vzeti za resno njen oče, črkobrskavi profesor Justin, ki se mu
silno slabo podajo govorniške fraze: »Saj sem jaz tukaj, branil
te bom, kakor svoje oko. Brez skrbi bodi, dokler si v mojem za¬
vetju. ti si moje edino dete, edino veselje in dokler sem živ, ne
boš najmanjše škode trpela« (str. 56) . . . Na tem mesu se je
pisatelj spozabil — tako govorjenje ni prikladno niti za profe¬
sorja niti za položaj niti za značaj povesti, naposled niti za
vzgojo razvajenke Filomene, če je Mencinger hotel — in na dru¬
gih mestih je hotel — opozoriti na napačnost njene vzgoje. — —

V celoti pa je humoreska, resničen »obraz« tedanjega
malega življenja, i za današnjega bralca prav zabavna in je
spričo pisateljevih poučnih migljajev ohranila še dokaj aktual¬
nosti. Izmed tipov sta najboljša pisar Kiihhvasser in njegov paj¬
daš, sluga Medved; po uspelosti in vlogi sta slična Jurčičevim
malharjcm in originalom.

Jezik in slog v povesti je obični, že uglajeni jezik te¬
danje dobe, recimo Ljubljanskega Zvona; Mencingerjeve bohinj-
ščine celo ne zapazimo. Le tuintam naletimo na kako jezikovno
posebnost in skoraj obžalujemo, da jih ni več: »matere sega
niso ozirale«  (milejši 'izraz za »prezirati« str. 37), »oblast¬
na  ženska«, t. j. vplivna, mogočna; »z a p 1 e t k a« (str. 42. do¬
ber izraz za »intrigo«); »laskanje je bilo bolj prvotno,  a tudi
bolj izvirno«  (str. 42,) (razlika med »originalno« in »origi-
nclno«); »kako se pride tatov li na sled«;  Mencinger je pi¬
sal (str. 46) staro dajalnikovo obliko namesto zdaj navadnega
»tatu«; »dokler se i z p r e g 1 e d a« (str. 57), t. j. se ogleda, se po¬
uči; »žganci so ž g a t a 1 i nos« (str. 60): žgatati je isto kakor žge-
tati, ščegetati; »s t e n j o« (str. 61); tenja je senčna podoba;
»zatajivšli nepreučljivost  svojega (ženskega) spola (str,
62); »nepreučljivost« (besede ni v Pleteršnikovem slovarju) po¬
meni, da se ne da preučiti, izpreobrniti, prepričati (nemški Recht
haberei); »postarišne  naočnike« (str. 65); Pleteršnik pozna
le prislov »postariš« in »postarš« (altmodisch), Mencinger rabi
pridevnik.

Mencingerjevo spretnost v sklapanju besed izpričujeta iz¬
raza: Klobasar je napredoval (str. 38) »od radolasanega
prodajalca do radolačnega  pastirja«, ali (str. 39) »vdova,
za možitev bolj pripravljena nego pripravna«.
Spomina vredna je tudi »dolenjska  kapljica iz Zagreba in Va¬
raždina«, ki jo toči krčmarica Neža (str. 39). — Dovtip o ukra¬
denem in vrnjenem poljubu (str. 72) menda že 1. 1881 ni bil več
nov; ker pa se med vsakokratnimi zaljubljenci najbrž ponavlja,
ga tudi pri mladem notarju Ttilnu Vogljaninu in njegovi Filomeni
vzamemo brez kritike na znanje.

Iz dveh dejstev je poteklo vse dejanje povesti. Prvo je god
glavnega junaka Tilna Vogljanina na dan s v. Til n a, ki je, ka-

154

kor se v povesti pravilno pove, 1. septembra. Drugo je kršitev
§ 1, točka 7 starega lovskega zakona  za Kranjsko (od20.
dec. 1874, št. 6, dež. zakonika ex 1875), ki pravi, da je prepove¬
dan lovski čas za »zajce od 16. januarja do 1. sept.« Ta zakon
je bil 1881 v veljavi. A baš 31. avgusta sta Tilen in Kiihhvasser
streljala zajca! Ta dan bi brezdvomno spadal še v prepovedani
čas, tudi po poznejšem zakonu z dne 22. avgusta 1889, št. 20
deželnega zakonika, ki prepovedani čas sicer omejuje od 16.
januarja do 31. avgusta, a si je besedilo seveda razlagati do
»vštetega« 31. avgusta; to besedo ima tudi res najnovejši zakon
o prepovedanem lovskem času v območju pokrajinske uprave
za Slovenijo, v Uradnem listu 8. novembra 1922, br. 115, št. 378,
§ 1, 1. 5.: prepovedan lovski čas je: »za poljske in planinske
zajce od dne 16. januarja do vštetega dne 31. avgusta.« (Str.
64, 75).

Proti koncu 5. poglavja se pravi, da si je profesor Justin
kot jutranji posel (str. 57), namenil ji »premodrovati novo teme¬
ljito knjigo o starogrški črki d i g a m m a«. — Črka digamma, po
svoji obliki (F) imenovana »dvojni g« (»gamma« se v grščini ime¬
nuje g), sc izgovarja kakor naš v, ki zanj knjižna starogrščina
nima ne glasu in zato tudi ne znaka, ki pa se v predknjižnih gr¬
ških tekstih še nahaja. Veliki vpliv tega glasu, osobito na stiho-
slovne zakone Homerjevih šestomerov, je odkril dunajski učeni
filolog V. Hartel, ki je svoja odkritja objavil posebno v III. zvezku
znamenitih razprav »Homerische Studien«, Dunaj 1874. — Sicer
imamo o tej črki obsežno slovstvo. Dr. Mencinger se je kot bivši
filolog zanimal tudi za taka vprašanja.

Oskrbnik grada Skalomela je (str. 74) pri zahtevi odškod¬
nine za ustreljenega psa ostal, kakor se Mencinger zbadljivo
izrazi, »trd, kakor našega Koseskega Slovenec, katerega zve¬
stoba ne gane,« Ta mnogorabljeni citat se nahaja kot 5. verz
26. kitice Koseskega pesmi »Slovenija čaru Ferdinandu«; ce¬
lotni verz (šestomer) se glasi: »Hrast se omaja in hrib — zve¬
stoba Slovencu ne gane«.  (Glej Koseski, »Razna dela«,
1870, str. 9.)

»Gosposka pravica« — ius dominus  se šaljivo spači
v kazen: »kazenus« (str. 75).

Puška »iz slovenskih Bo rovi  j a n«, t. j. iz Borovelj na
Koroškem; izza prevrata so se tamošnji slovenski puškarji pre¬
selili v Kranj. Na glasu so bile in so še puškarne v Inomostu,
(Str. 43).

III. Cmokavzar in Ušperna.

(K strani 6, 17, 19, 79—102).

Ta »izviren roman«, poslovenjen »iz kanibalščine«, je iz¬
šel v »Ljubljanskem Zvonu« III. 1883, in sicer poglavja I.-—IV.
v 7. številki dne 1. julija 1883, poglavje V.—VII. v 8. štev.,

155

dne 1. avgusta 1883, str. 519—528. — Iz Prešernove »Nove
pisarije« je pisatelj vzel geslo. — Za psevdonim si je Dr. Men¬
cinger izbral ime S l v o r, to je sivolasec; Mencinger je namreč
zgodaj osivel. Kot »sivor« je v borb'i proti koseskizmu nastopil,
dasi ne sam, ampak kot pomočnik Dr, Tavčarju, kli pravi v
»Slov, Narodu« 1880, št. 101, da je (Mencinger) »častitljiv »si¬
vor« ter vživa v svojem krogu mnogo pietete.« (Gl. Ivan Pri¬
jatelj, Janka Kersnika zbrani spisi. VI. 2.-3., str. 298).

Da je Mencinger s svojo kanibalsko povestjo hotel do tal
potolči rovtarsko beletristiko tedanjega plodnega povestničarja
Antona Kodra, je videl na dlani vsakdo, kdor je čital tedanja
časopisna tekmeca, »Ljubljanski Zvon« in celovški »Kres«. An¬
ton Koder je svoje povesti pošiljal sicer tudi »Zvonu«, k'i je v
svojem 1. letniku (1881) res prinesel njegove »Drobne povesti«
in povest »Stari Grivar«. Neznansko puhle »Drobne povesti«,
izmed katerih je ena le potvorba Levstikovega »Martina Krpa¬
na«, druga pa uprav nemogoča bajka o ustanovitvi Ljubljane,
ter prav živinska slika kmeta Grivarja, taki prispevki niso pri¬
jali ne boljšemu občinstvu in celo ne uredniku Levcu, ki si je
s Kodrom pomagal le v skrajnli sili. V 11. (novembrski) šte¬
vilki je izšel.»Stari Grivar«; 14. novembra (1881) pa piše Levec
prijatelju Kersniku (gl. Ivan Prijatelj, n. n. m. str. 423); »Z 12.
številko sem prav v zadregi . . . Tako si bodem moral -spet s
Kodrom pomagali, ki piše povesti brez slasti. Jaz njegovih stvari
ne morem trpeti.« Pomagal pa si je vendar brez Kodra; v 12.
številki ga je nadomestil s Tavčarjevim »Grogov Matijče.« — Da
bi se Zvon tudi v prihodnjem letu (1882) otresel Kodra, poživlja
Kersnik Levca kar po Novem letu, pišoč mu 6. januarja 1882 (Iv.
Prijatelj, n. n. m. str. 427); »Lepo te prosim, varuj in ogiblji se
Kodra. Zvon je zdaj tako lep in čvrst, da se Kodra še
bolj bojim.« In res vse leto ne najdemo več Kodra v Zvonu,
I  prispeval pa je za »Kres« mesec za mescem, takisto v prihod¬
njem letu 1883; Koder je postal oficielni Kresov romanopisec.
Kresov urednik, profesor Dr. Šket, sicer ni bil povsem zado¬
voljen s Kodrom in se je včasih nanj jezil, kakor poroča Kersnik
Levcu (pismo 8. septembra 1883, Iv. Prijatelj, n. n. m. 434), a
drugega povestničarja ni imel in ker mu je samemu menda ne-
dostojalo finejšega umetniškega ukusa, ga pač tudi ni prisojal
bralcem. Ti pa so, primerjajoč Zvon s Kresom, izvajali po¬
sledice.

Tihim odpornikom proti Kodrovemu načinu povestničar-
stva se je kpt duhovit in pogumen vodja postavil na čelo Dr.
Mencinger tedaj, ko je mera postala res že prepolna, kar v sredi
leta 1883. Iz topa največjega kalibra je sprožil debelo in stru¬
peno bombo; »Cinokavzarja in Ušperno«! Strel je bil potreben.
Še dandanašnji čutimo, kako je občinstvu odleglo, ko je ta
strel, pravzaprav strela, očistil ozračje. Oddahnil si je tudi Zvo¬
nov urednik Levec, dvakrat vesel; dobil je za svoj časopis sen¬
zacionalen prispevek in — Levec ni bil brez škodoželjnosti —
(privoščil je udarec tekmecu »Kresu«. Dne 23. maja 1883 poroča
ves v veselju Kersniku; »Gotovo te bo interesiralo, da mi je

— 156

danes poslal dr. Mencinger spis; Cmokavzar in Ušperna . . .
Mislil sem, da bom počil, ko sem čital ta roman. To je satira,
parodija in travestija na Kodra. Neusmiljeno ga je zmahal, In
dasi nikjer ne imenuje njegovega imena, vendar bodo s prstom
nanj kazali. Cmokavzar je še hujši nego Hauffov: Der Mann im
Monde. Cmokavzarja na vsak način natisnem.«

Dr. Anton Mahnič, pa »Cmokavzar in Ušperna.«

Mesec dni pozneje, 1, julija, je prinesel Zvon prvo polovico
»Cmokavzarja«. Ne moremo si misliti, da bi občinstvo ne bilo
prav umelo Mencingerjeve satire; iz številnih namigavanj na naj¬
novejše Kodrove spise so vsi kolikor toliko vešči bralci tudi res
mogli s prstom kazati prav na Kodra, kakor pravi Levec, Zato so
literarni krogi ostrmeli, ko je Dr. Anton Mahnič  nekako pol¬
drugo leto po »Cmokavzarju«; pišoč v »Slovencu« (počenši s
št. 291, dne 18. decembra 1884) »Dvanajsterim večerom doda¬
tek«, naenkrat nastopil tako, kakor da vzame »Cmokavzarja«
za resno, V 3. sestavku tega »dodatka« (»Slovenec«, št. 293, 20.
decembra 1884) piše namreč: »Tudi onega strašnega dinamita,
s katerim žugajo komunisti šilom razstreliti bogatinom hiše in
pesestva, bi se naši prošTomavtarski Mladoslovenci morda ne
ustrašili, ko bi že imelo priti tako daleč. Saj povesti njihove že
diše po njem, Ako ne verjameš- mojim besedam, preberi ono
nagnusno, trivialno kanibalsko povest »Cmokavzar in Ušperna«
(Ljubljanski Zvon 1883), kjer se pisatelj pobaha, »da je prvi v ro¬
man vpeljal izvrstno moč dinamita«; tudi se bo »marsikateri
vrstnik in zanamec od strupene zavisti in nevolje življenje pri-
kratil, da ni prvi naletel na velikansko idejo, tudi v romanu po¬
rabiti silovito moč dinamita za pošiljanje ljudi tja, kjer muh ni.«
No že razumemo, saj pa tudi mu je geslo: plurima mortis imago,
kakor predobro kaže črna povest, če se ne bo reklo, da jaz Srno
vidim, kar je belo. Da, da , , . dosti črnega vidim v tem pante-
ističnem, nihilističnem mladem slovenskem slovstvu, In kaj naj
pomenijo enake povesti? Kaj ne, pisatelji, da se v pest smejete,
ko vam Slovenci- kljub temu ploskajo ter vas hvalijo in po
časnikih priporočajo proti lastnemu prepričanju in v lastno po¬
gubo. Vi pa pravite: mundus vult decipi, ergo decipiatur.«

Tako Dr. Mahnič. Citate je posnel iz 6. poglavja »Cmo¬
kavzarja«; tudi izraz, »prostomavtarski Mladoslovenci« je Men¬
cingerjeva šaljiva potvorba »prostozidarjev« in se nahaja v po-
četku 6. poglavja (str. 94), ostalo na koncu (str. 99), in sicer baš
tam, kjer Mencinger prekine svoje pripovedovanje in se pogo¬
varja z bralcem. Že s tem je Mencinger odklonil odgovornost
za vsebino in za obliko svojega romana, češ, da je tak le v iz¬
virniku, v kanibalščini; s to — recimo — taktično potezo Men¬
cinger tako vsebino in obliko najodločnejše — obsoja! In Mahnič
naj bi, spričo svoje nedvomne, izredne inteligence tega ne umel?
Ali da bi si citate v naglici in površno prepisal, pri porabi pa
pozabil na nj‘ih pomen v sodržaju celega spisa? Take toposti in
take površnosti mu ne moremo prisojati. — Držeč se posebno
opazke glede dinamita, pravi Dr. J. Prijatelj (n. n. m. str, 328,

157

prim, tudi str. 326), da je Mahnič »v Mencingerjevi znani persi-
flaži videl resen poizkus, uvesti v slovensko slovstvo ■— dina¬
mit.« O stvari so ugibali še prihodnje leto (1885), ko se je vnel
ljuti boj z Mahničem. Aškerc piše (8. januarja 1885) Levcu (Pri¬
jatelj, n. n. m. str. 334) med drugim; »Kaka jezvitarska argumen¬
tacija, da se izvleče z vsem naporom iz besede pesnikove to,
kar se hoče! Ti znajo! Ti tartuffi! O Cmokavzarju in U. še zdaj
ne vedo, da je — satira! O sancta simplicitas! ., .« — Stvarno
je sodil F. Detela v pismu Levcu ž dne 2. februarja 1885 (Prija¬
telj, n. n. m, str. 335), češ, »mož« (Mahnič) se nekako nepošteno
bori; kajti da bi bil tako top, da ne bi v Cmokavzarju satire vi¬
del, ne verjamem. Ampak neče je videti, sam podtakne izmiš¬
ljen namen spisu in po tem udriha. To je vendar poštenega člo¬
veka nevredno.«

Tudi mi ne verjamemo. Prava podoba položaja pa se je
zabrisala zato, ker so Mahničevi presojevalci zašli v isto na¬
pako, ki so jo njemu — in po vsej pravici — očitali; da skle¬
pajo iz posameznih stavkov, potegnjenih iz zveze, na celoto, in
da sklepajo o Mahničevih nazorih po lastnih svojih in ne Mahni¬
čevih premisah; uvaževali tudi niso, da je Mahnič i pri estetični
presoji le dosleden logik, in ne psiholog. O »Cmokavzarju in
Ušperni« se glasi Mahničeva objektivna sodba, da je »nagnusna
in trivialna povest«; je li ona prvoten spis ali drugotna satira
na obstoječe prvotne spise, to je zanj indiferentno, brez pomena,
ker zadostuje, da je spis »nagnusen 'in trivialen«. Nasprotnike,
ki so mu očitali, da ne prepozna satire, bi Mahnič lahko vpra¬
šal, ali mari prisojajo satiram privilegij, da smejo ali celo 1  mo¬
rajo biti »surove«, »nagnusne«? In ali ni dopustno in mogoče,
da je satira kakega surovega spisa fina, zelo fina? — Kaj bi
gospodje Mahniču odgovorili? Niso se zavedali, da so kot apri¬
orno predpostavljali vzornost in nedotakljivo duhovitost Men¬
cingerjeve satire, njeno grobost pa so zaračunali na Kodrove
stroške, Mahnič pa je določil le absolutno ceno »kanibalskega
romana«; ceno mu je nastavil po svoji literarni valuti zelo
nizko. Pravico do take sodbe, do tega stališča’, moramo, če smo
objektivni, Mahniču priznati; ni pa na tem, da priznamo pravil¬
nost Mahničevega stališča in njegove sodbe, moremo biti celo
— in smo — preverjeni, da je njegova sodba napačna, a ne sme¬
mo mu očitati nekake duševne omejenosti, če prihaja s svojega
čisto drugačnega vidika do drugačnih sklepov nego mi s svo¬
jega. Na hlapavi, nedosledni breznačelnosti so bolehali malo¬
dane vsi Mahničevi nasprotniki (zabavljali so, in to najrajši v
medsebojnih pismih); zato jih je trpko obsodil Prijatelj (n. n. m.
str. 328); »Zajborbn. z_Mabn'ičem bi bilo treba nečesa, kar je v
visoki meri dičilo Mahniča, namreč — odkritosrčne_ izpovedi
svojega svetovnega nazora«; v tak boj na planem pa se nasprot¬
niki niso podali, »skrili so se v senco društev, zabavnih večerov
in sofistarij.«

Načelnost je bila Mahniču vse, njej je podredil vsak
pojav in vsako misel, kjer jo je zasledil; brez pomi¬
sleka je zbiral dokaze, da so le formelno ustrezali. Pri taki pri-

158

-jr*'

liki postane strasten, krivičen, neizbirčen. Le ta nagon je bil
povod, da se je v svojih kritičnih razmotrivanjih v »dodatku«
sploh dotaknil Cmokavzarja. Poslužil se ga je kot dokazilnega
sredstva v svoji ostri kritiki Tavčarjevih spisov, posebno ro¬
mana »Mrtv«_duše« (Lj. Zvon 1884). Baš v prejšnji številki 292.
»Slovenca« (19. decembra 1884) graja mrtvilni fatalizem in raz¬
dirajočo tendenco sodobne slovenske beletristike. Jurčiču, še
priznava »dosti zdravih nazorov« in da se v svojih sjfisih »ni za¬
rotil proti krščanstvu in večnim zakonom nravstvenim«, dasi mu
zameri, da v »Rokovnjačih« strast tako grozno divja in junak
tako žalostno poginja, »niti en žarek ne zasveti, ki bi vsaj na
koncu razjasnil grozno življenje, maščevanju posvečeno, k'i bi
čitatelju dal vsaj nekaj upanja, da je zločinec sprevidel svoje
hudodelstvo in se poboljšal . . , Vse je mogoče, vse lahko res¬
nično, vendar pa črno, grozno, usodno.« — Pri Tavčarju, kojega
odlične sposobnosti se mu zde posebno nevarne, ker so čuda
mikavne, pa ne ublažuje svoje obsodbe z ničimer; pogubni fa¬
talizem in nihilizem vidi pri njem utelešen vsepovsod, posebno
v »Mrtvih srcih«, tedanjem najnovejšem romanu. Mahnič trdi
naravnost; »V Mrtvih srcih razvija Tavčar kar očitno načela,
katera morajo, ako se uresničijo, rušiti podlago, na kateri sloni
naša družina in država . .. Smeši se pravica zasebnega imetja.«
Junak povesti je »barbaričen komunist, kakor se sam imenuje —
in vendar mož ... ni bil morda našemu povesthičarju kak ne¬
umen sanjač, ampak duhovit mož visokih misli.« -— V toku teh
misli o komunizmu se je spomnil Mahnič nasilnih sredstev ko¬
munistov, med njimi dinamita, in je pri tej priliki osumil Mlado¬
slovence, da bi kot komunisti tudi posegli po dinamitu; v doka¬
zilo je porabil citat o dinamitu iz »Cmokavzarja«, takoj v za¬
četku nadaljevanja svojega »Dodatka« (»Slovenec« št. 293, 20.
decembra 1884). Citat mu je dobro došel, pa naj izvira od spisa
kakršnekoli vrste; sicer se je Mahnič zavedal, da citat nima
objektivne dokazilne moči, lin je pripustil možnost, da vidi
črno, kar je belo; nato pa nadaljuje s splošnim razmotrivanjem
o panteizmu, nihilizmu.

Najpraviln.e,je je Mahničevo izrabljanje »Cmokavzarja«
označil; kot »zaletelost«, Dr. Ivan Pregelj (»Čas« 1921, str. 182).
S tem izrazom, se nam zdi, je vse povedano.

Ker Mahničeva kritika ni literarna, celo ne leposlovna,
ampak mu je le na krščanskih načelih in pomembnih tipih živ¬
ljenja, zato se Kodra, zanj brezpomembnega, niti ne dotakne.
(Prim. Dr. Pregelj »Čas« 1921, str. 178).

Boj proti surovosti.

Boj proti surovosti  v besedi in (slovstvenem) deja¬
nju je namen in trajna vrednost Mencingerjevega »Cmokavzarja«,
Anton Koder pa je zanj neposredna, najbližja tarča.
Grobost, kmetavstvo se, žal pojavlja že v prvlih proizvo¬
dih posvetnega našega slovstva. V 2. zvezku »Pisanic« n. pr.

sc v De vovi opereti »Belin«  kregajo Nimfe na Burjo, a ta jih
zavrne:

»lumpe! Tapel Macafure!

Šeme, buče brez možgan!

Feile! Cujne! Cape! Gure!

Je vam Burja toku znan?«

(Glej Dr. Šlebinger, Izvestje II. drž. gimnazije v Ljubljani,
1506, str. 29). Proti rovtarskemu in kmetavzarskemu jeziku jc
naperil tudi Prešeren v svojem zabavljivem napisu »Novičarjem«
verz: »Marska po hlevi diši tvoja beseda, kmetavs«; njegove
zabavljive verze v rovtarščini je porabil Mencinger za geslo v
»Cmokavzarju«. — Vse svoje življenje se je boril Stritar za do¬
stojno uglajenost jezika in za brzdanje strasti; »Jaz sovražim
strastnost in surovost, kjer jo vidim,« pravli v »Gospodu Miro-
doiskem« (Zvon 1876, str. 229). Tudi v polemiki se je Stritar
trudil biti mirno gentlemanski, dočim je bil n. pr. Mahnič vedno
mnenja, da ]e dovoljeno, po nasprotniku udariti z grobim orož¬
jem. (Prim. o tem Dr. Jos. Srebrnič, »Metoda Mahničevega jav¬
nega nastopa«, »Čas« 1921, str. 217 i. sl.).

Odpor proti kmetavščini pa je bil brezuspešen, ker ji je
dal Jurčič  v svojih povestih nekako klasično obliko. K rea¬
listični sliki našega kmeta je spadal po mnenju pisatelja tudi
njegov jezik, tak, kakor ga res govori. Zato je Jurčič nabiral
med narodom njegove izreke in primere, po večini robate.
(Prim, Iv. Prijatelj v uvodu k III. zvezku njegove Jurčičeve iz¬
daje, str. 41.). Že prli »Desetem bratu« pa je Levstik Jurčiča gra¬
jal, da si pri kmetih za svoje junake zbira vse preveč le kmečki
»proletarijat« (Prijatelj, n. n. m. str. 32) in »Drastične originale
(str, 39), namesto da bi nam predočil »trdno kmetsko hišo, v
kterej moder mož in delavna žena vladata sebi in svojcem
na blagost« (str. 32). Všeč tudi niso Levstiku robata lastna ime¬
na, dasi so žalila v prvi vrsto njegovo filološko uho, (Prijatelj, n.
n. m. 31); o lastnih imenih je govoril tudi Stritar večkrat: v
Zvonu 1876, str. 231 i. sl. priporoča slovanska krstna imea, tak¬
isto na strani 275. s šaljivo pripombo, kak vtis b'i dobili, če bi
se Romeo in Julija imenovala Boštjan in Urša! ■— Lastna imena
v slovenskih leposlovnih spisih — to bi bilo posebno poglavje
slovenske slovstvene in kulturne zgodovine! Naši pisatelji So se
kar bolestno trudili, da bi osebe že s svojim imenom povedale,
kaj in kake so: čevljar je Krivec, krčmar Peharček, hudi graščak
Sova, šepavi žagar je Šepec. Humorističnim .svrham sicer taka
imena dobro služijo, a niti v tem pogledu se ne sme iti preda¬
leč; ni potrebno, da se učitelj v »Desetem bratu« imenuje baš
Zmuzne, pri zdravniku pa ie Jurčič sam čutil, da mu ne sme
pustiti prvotno nameravanega imena Stikavt (zdaj Vencelj; gl.
Prijateljevo izdajo str. 18). — Dr. Mencinger sam se je pri imenih
vdal tedanji navadi, vendar oprezno in v humoristične svrhe,
kakor smo videli pri »Mešani gospodi«; dobro je tudi osmešil
gonjo mladih pisateljev za visokodonečimi psevdonimi: v po¬
vesti »Skušnjave in izkušnje« se sentimentalno jokavi pesnik
Vekoslav Davorinovič Krstenikovski na svojem potnem, listu

160  —

imenuje pravilno — Alojzij Lesnikar iz Zaplote, — Kako bru¬
talno je okrcal Mencinger neukusen način označevalnega imeno¬
vanja oseb pri tedanjih pisateljih v »Cmokavzarju«, pove že
naslov sam.

Robati ton je postal kar moderen v začetku osemdesetih
let prejšnjega stoletja; v najnavadnejšem pomenku so se brez
vsakega povoda rabili surovi izrazi, kletve, hudičanje, capinaste
primere, A 1 e š o v e c »je polnil 1. 1880 podlistke »Slovenca«
s svojimi povestmi, pisanimi v primojduševščirfi«, (Prijatelj, Kers-
snik str. 300). Tudi Kersniku  je včasih katera taka ušla:
»Hodi, hodi, norec neumni, če ne, ti dam po tvojih škrbinah,
dlaka ti prismojena.« (»Luterski ljudje«, Zvon 1882). Pravo skla¬
dišče robatosti pa so postali Jurčič-Kersnikovi »Rokov¬
njači«  (Zvon 1881). Če je Jurčič že n. pr. v »Kloštrskem Žol¬
nirju« brez povoda namesto »trdo si spal« rabil opis
»smrčal si v svoji postelji, tistem boljšem koritu« (na¬
vadni ljudje v tedanjih spisih skoraj več ne spijo, ampak le smr¬
čijo!), se ni čuditi, da rokovnjači govore tudi rokovnjaški jezik;
zdi se, kako da bi, bili pisatelji doslovno umeli bridki sarkazem
Prešernove utrditve: »Gorjačarji, tatovi in cigani ■—• po svojem
govore« (»Nova pisarija«) 'in: »Tat, rokomavh govori jezik dru¬
gim neumeten« (»Novičarjem«), Nekatere zmerjavke iz »Rokov¬
njačev« so postale kar tipične, n. pr. »jara gospoda« (»Ti bi
menda rad kazal, da si se jedenkrat ob jarej gospodi počehal«,
Zvon 1881, 394), »griža« (»Pojdi, pojdi, griža ti piškava«, str.
596).

Da rokovnjač govori po svoje in da se pri zmerjanju (če
je res potrebno) rabijo zmerjavke, ali da (1. 1877) v >Cvetu in
sadu« prismojena Rožmarinka zmerja držema: »ti suša, tli ječ¬
men, ti lišaj itd., s tem bi se še sprijaznili; manj nam je všeč, če
realistična slika našega kmeta, posebno nekaterih pokrajin,
točno posname i njegovo izrazoslovje, da n. pr. Dr. Tavčar
pusti, kako si njegovi kmetje med seboj laskajo z »žival«, češ,
»beseda »žival« ali pa še celo »živalica« je v našem (t. j. Loš¬
kem) pogorju najnežnejši izraz ljubezni ! in sočutja,« s čimer pa
je prišel Tavčar navskriž s Stritarjem in česar mu Erjavec ni
mogel odpustiti. (Glej Iv, Prijateljevo izdajo »Cvetja v jeseni«,
str. <5, 86 in 403). — Res: tudi robatost je dopustna v spisih,
ali vedno se ji mora poznati, da je neobična, nastala v posebnih
okolščinah; zmerjanje se prikazuj kot nedostojno, ako se mu
že res ni mogoče, (navadno je mogoče!) izogniti. V dobi  »Ro¬
kovnjačev«  pa se je udomačil v našem slovstvu tak ton. da
se nad njim po Mencingerjevi žgoči satiri v 4. poglavju »Cmo-
kavzarja« (str. 89) zgraža — kaznjenec, ki se je v ječi — naučil
lepega govorjenja, češ, v tedanjih bukvah »ljudje tako zverinsko
rohne in sirovo govore, tako se rote in psujejo, da kaj takega
še nisem slišal, akoravno sem . . . med družbo razbojnikov . . .
moral poslušati govorjenje najbolj zavrženih in gnusnih ljudi,
V začetku so taki, kakor gorenjski rekrutje ... V ustih jim je
vedno kletev, psovanje, žuganje, pridušanje. Vse priimke ti pri¬
voščijo, od pomladanske koprive do jesenskega podleska

161

11

na dan privleko vse goveje in konjske bolezni, od lišaja do
konjske smrti, še navadnega hišnega orodja ti ne puste pri miru.
Vse ti reko, samo človek ne.« (Str. 90).

To je verna slika cmokavzarskega pisarjenja. Slika po¬
stane tem odurnejša, če je te grde oblike deležna takisto
grda notranja zasnova in vsebina:  surovost na je¬
ziku je odmev surovosti v srcu, v čustvih, dejanje pa brez no¬
tranjosti razvoja, brez vzročne zveze, nagromadeno po surovih
instinktih trenotnosti ali pa puhli samovoljnosti ali naposled po
drastični slučajnosti. Pravih konfliktov ni, ali če so, se rešujejo
z enostavnim pobijanjem in ubijanjem. (III. pogl., str. 88).

Anton Koder. V obeh ozirih, glede oblike in vsebine,
je dosegel višek, mogli bi reči: nižek, v svojih povestih Anton
Koder.  Da se prepozna njegov način povestničarjenja, je naj¬
bolje, da pokažemo v izvirniku enega izmed njegovih spisov;
izberimo si tistega, ki ga Dr. Mencinger v »Cmokavzarju« na¬
ravnost omenja, t. j.

»O r e h a r j e v Blaž«  (iz »Kresa«, 1882, str. 601—606).
Ta »povest, spisal Anton Koder«, se glasi v # doslovnem pona¬
tisu, edino s popravo tiskovnih in slovniških napak, tako:

i.

Na pragu je stal stari Orehar in roki je imel nad prsiini prekrižani. Tja
v podstrešje svoje bele, v dve nadstropji zidane hiše je pogledoval izpod
gostih hudih obrvij, in iz brez zobih, skremženih ust mu je silila kletev .

V velikem Orehar je vem konjskem hlevu pa se je zbirala valka mladina;
bosopeti fantiči so ^zijali tja, in vaški gospodarji drli skupaj in mrmrali med
potem: »Res škoda ga Je, oh škoda Oreharjevega žrebca, pet sto goldinarjev
je bil vreden; zdaj se bode pa konjederec mastil z njim.«

In v resnici, v hlevu je ležal lepo rejen, kakor sod okrogel in šimljast,
kot da bi ga bil sneg opadel, Oreharjev žrebec in milo je pogledoval svoje
obiskovalce. Vaški možakarji pa so se prepirali in hoteli po petakih in
desetakih staviti, eni, da bocle šimlja, drugi, da ima pljučnico, da se je pregrel,
tretji, da ga napenja, da bode treba streljati vanj, zadnji pa, da ima ubiti ali
zlomljeni zadnji nogi.

Le konjski hlapec Blaž, ki je z obvezano glavo okoli možakarjev hodil,
kajti pred enim tednom mu je baš ta hudobni žrebec desno uho odgriznil, ni
rekel ničesar, le še bolj bled je bil ko sicer.

Zdajci pridrdra sem od fare voz, in na njem se pripelje rdečelični, dobro
rejeni konjederec.

»Ali mu bova vrat zavila ali kali, Orehar?« pozdravi še vedno na pragu
slonečega gospodarja, ko raz voz skoči in tovarišu tobakov mehur pomoli.

»Hudiči, njemu bi ga zavil,« rogovili stari, »že veš komu! Jaz pravim,
ubil mu je nogi on, nihče drug, ker ga je po desni strani zaznamoval,« odgo¬
vori jezno gospodar, gobo krešoč, da pritrkujejo njegovi sivi, dolgi lasje po
nagubanem čelu in neobritih licih.

»Kdo bi mu zameril, če ravno zdaj pogreša ušesa, ko se ženi. Njegova
JJlŠa. ima tudi važno besedo pri tem, kakor trdijo,« pristavi smeje se konje¬
derec in s tovarišem v hlev odide.

»Dolgo te ni bilo, skoro je šimelj pustil dušo med tem,« pozdravijo mo¬
žakarji prišleca in jima delajo prostor.

»Nič ne de, konjska se že še ulovi, saj v nebesih je ne marajo, v peklu
pa za take več prostora ni,« norčuje se konjederec in zgrabi konja za rep
ter ga na vse pretege kvišku vleče.

»Tega ne, da bi mu rep ruval, potem bi se še Blaž k poroki ne hotel
peljati z njim, jeli Blaž?« norčujejo se zopet možakarji.

A šimelj je mirno trpel tako surovo preiskovanje. Zadnjih nog niti
dvignil ni ter kaznoval brezsrčnega zdravnika, s sprednjima pa je bil samega
sebe po prsih.

»Zadji kolovrat ni več za rabo. poglejmo, kaj je s prednjim!« meni
konjederec, prijemši žrebca za čeljusti in puščajoč mu na ušesih.

162

Rdeča lepa kri se ulije iz rane.

»Zdrav je kakor riba na krvi in v glavi«, čuje se zdajci več glasov na
«n pot, in nihče ne more umeti, kako in kaj.

»Šleve brezumne,« oglasi se pri lej priči Orehar, »saj sem dejal, da ima
ubiti zadnji nogi.«

Izgovorivši, zgrabi bič raz stene in jame udrihati po žrebcu, kar počez,
in počez, koder prileti, nekoliko tudi po preradovednih bosih fantičih, da kri¬
če odskočijo.

Pusti ga, ne ubijaj ga, saj tako ne bode dolgo,« kriče zdajci sosedje
in hočejo izviti gospodarju bič iz rok. Tudi to preumetno zdravilo ne pomore
konju na noge. Na sprednji skoči sem ter tja in kleči na njih, zadnji pa mu
ne služita, kakor da bi bili leseni.

»Zdaj vidite, da je ubit,« vzklikne zopet Orehar, strašno zakolne, bič
možakarjem pod noge vrže in odide po vasi.

II.

Nekaj trenutkov pozneje je bil zopet prazen hlev. Konjederec in kmetje
so  se razšli razžaljeni, meneč: »Kakor ogenj je Orehar, v steno bi ril z glavo
togotno. Če ni, pa ni. Kaj mi moremo zato?«

In ko je bilo zopet vse tiho in mirno, prislonil je konjski hlapec Blaže
duri, za glavo se prijel, zajokal na glas in na konja — omahnil.

»Šimelj, je-li šimelj, da nisi ubit?« vzdihoval je in popraševal konja,
gladil mu grivo in vrat ter zrl v njegovo žalostno oko.

Ko se ni ganila žival in je vedno bolj težko dihala, kajti ležala je že
drugi dan tu brez jedi in pijače, planil je hlapec kvišku, dirjal kakor blazen
po hlevu in kričal: »0 proklete vile, o nesrečne vile, zakaj sem jih povzdignil,
zakaj udaril z njimi po kolenih? Zakaj? Zato! Prav sem imel, ker je dejala
Urša, da ne gre z menoj le z enim ušesom pred oltar.«

Izgovorivši, omahnil je na posteljo za durmi in je glasno ihtel.

Med tem se lahno duri odslonijo, in petdesetletna kravja dekla Urša
stopi v hlev in zakliče: »Blaž!«

Ker pa ne dobi odgovora, zaječi: »0 Ježeš, kje pa je, še ob um bode
zaradi tega konja in tistega ušesa.«

Dolgo časa sta slonela potem molče stara zaljubljenca, ko vpraša hla¬
pec: »Kaj pravijo ljudje o meni in konju?«

»Nič, samo Orehar kolne in pripoveduje vsakemu v zobe, da tistih dvesto
goldinarjev, katere imaš pri njem shranjene, več iz roke ne da, in da si sam
žrebca izplača.«

»Tako je, Urška, tako, in prav ima gospodar, da veš,« zakliče zdajci
hlapec in na obraz po postelji pade.

Prav torej«, meni ženska, »ali je pa meni povšeči, ne vprašaš!«

Po teh besedah hoče molče oditi, a ženin jo zgrabi za obleko in kriči:
»Ostani, poslušaj! Jezen sem bil in žalosten, draga moja, in zapuščen od vse¬
ga sveta, saj si mi poročila, da ne greš z menoj pred oltar z enim ušesom.
In tega je kriva la prekleta konjska rogovila, pravim potem in zagrabim vile.
one težke gnojne vile in se maščujem nad svojim gorjem, nad to konjsko
dlako, da se zgrudi, kakor menijo možje, z ubitima nogama na tla.«

Dolgo ni mogel hlapec pripovedovati, obraz si je zakril z rokama in
polglasno pritrjeval: »Petsto je vreden žrebec; prav ima Orehar, če si pridrži
shranjene novce; saj sem jih v loteriji dobil, zaradi tega nimajo blagoslova
božjega.«

»Tako!« pravi ženska. »Dvajset let si hodil za menoj in mi ženitev obe¬
tal, dvajset let je naju vsa fara po zobeh nosila in obirala, zdaj je pa prav,
•če se vse razdere, ko bi bil denar, lep denar pripravljen.«

Izgovorivši, razkorači se majhna, brezzoba in bosa ženska pred hlap¬
cem in ga pahne od sebe, meneč:

»Uho naj bode, kjer hoče, tepec, ko bi le denar bil; a brez obojega se
za grmom ali v kurnjeku ženi, če hočeš, pri meni pa ne, to si zapomni.«

III.

Tretji dan je bilo potem. Pol vasi, moški in ženske in tudi mi bosi fan¬
tiči, stali smo v gručah na Oreharjevem vrtu in smo gledali, kako so na ko-
njederčev voz nakladali mrtvega žrebca.

Težek je bil in lep, da ga je komaj osem mož zmagovalo, valeč ga po

lestvi v višavo, in smilil se je celo nam otrokom in škoda se nam ga je zdelo.

Stari Orehar pa ni pomagal sosedom pri nakladanju. Na vežnem pragu

je stal bled kakor zid in niti odgovarjal ni, če so ga možje nagovarjali.

163

11 *

Med tem priteče sem izza vogla ženska s kuštravimi lasi, z rokama
sega po zraku, po bledem licu ji dero solze in pred Oreharja se ustavi ter
vpraša:

»Oh ljubi Bog, Orehar, ali res že ni tretji dan Blaža na ogled?«

Gospodar se nasmeje, po tleh pred svojo nekdanjo deklo Uršo pljune
in zakriči: »Kaj meni mar? Poglej, tamkaj ga nakladajo! Ljubše bi mi pa bilo,
da bi naložili vajine stare grešne kosti. Ne boj se, dvajset let sta slepe miši
lovila, ne uteko ti hlače prokiete.«

Ženska ne odgovori, le z roko zamahne po možaku in zbeži glasno jo¬
kajoč proti hlevu.

Med tem se razide ljudstvo z Oreharjevega dvorišča in mi fantiči za

njim.

Popoldne se vlije ploha, in dva dni in dve noči dežuje neprenehoma,
kakor da bi jz vedric vlival.

Tretji dan tečemo vaški fantiči z abecedniki v platnenih torbicah po
stranskem potu ob vodi v farno šolo. Sem ter tja se ustavimo ob bregu in
pregledujemo, koliko je povodenj pokončala naših žimnatih- »locnov«, katere
smo bili ondi rumeno-kljunastim kosom nastavili, Nenadoma zakriči deček,
ki je najbolje tekel ter bil najboljši nastavljavec: »Bežimo, bežimo, Oreharjev
Blaž — moli roko iz jelševja!«

Stekli smo, kar so nas mogle pete nesti, a ne v šolo k fari, temveč v vas
domu, in ondi smo kričali na vse pretege, kaj smo našli.

Kmalu se odpravi nekaj mož ob vodi, in pol ure pozneje prineso na.
smrekovih vejah mrtvega, utopljenega Blaža,

Ko ga hočejo položiti v Oreharjevo vežo, pokaže gospodar s čevljem,
proti pokopališču, kjer stoji mrtvaščnica. Ondi je ležal potem mrlič brez luči
in bele rjuhe čez obraz in brez kropilcev. Le vaški otroci smo ga hodili
gledat in strašili smo z njim manjše svoje tovariše.

IV.

Drugi dan je sicer počival Orehov Blaže v mrtvaščnici in zvonilo je
medtem »večno luč« in svetemu Florijanu in sedem zjutraj in poldne, a mrliču
z vsemi tremi skupaj pa ne.

Mi fantiči smo se veselili mrličev; kajti tedaj smo smeli zvoniti in se
obešati po zvonovih vrveh po cele pol ure.

Že naprej smo imeli vse izračunjeno, kdo zvoni z velikim, pet in dvajset
stotov težkim zvonom, kdo s srednjim počenim in kdo z najmanjšim, tako
zvanim »cingljetom«. In kadar je kdo huje obolel, hodili smo poslušat pod
okna in vežo, kako mu je, in se prepirali potem, ali bomo kmalu zvonili.

Baš pri Blažetu smo imeli smolo. Cerkovnik je namreč vrvi v tako de¬
bele vozle zavezal, da jih ni mogel nobeden doseči. Ker smo pa upanje imeli,
da se on naposled vendarle omeči, hodili smo marljivo gledat pod zvonik, kako
in kaj.

Drugi večer smo bili zopet v polnem številu ondi zbrani, ko Oreharjeva
nekdanja Urša sem čez polje priteče in kriči: »Otroci, zvonite, moj Blaže je
umrl in brez zvonjenja v nebesa ne more!«

Opogumil nas je ta govor in zbali smo se tudi ženske, ki je bila tako
čudno bleda, razoglava, bosa s kuštravimi lasmi. Poskušali smo torej zopet in
plezali drug po drugem, da bi ujeli vrvi. Največjemu se posreči v resnici
obesiti se na vozel, da udari žalostno na eno plat zvona in zopet počasi na
drugo. A moči ga zapuste, da pade na tla. Pri tej priči steče dekla proti
vasi in kriči: »Zvonite, zvonite, Blaž je umrl!« in zdaj uderemo tudi mi fan-
.tiči z velikim hrupom za njo.

Naš vrišč in bitje na plat zvona zvabi kmalu skoro vso vas kvišku, ki
dirja z nami naravnost k Oreharju.

Gospodar je na dvorišču pri velikem brusu stal in težko sekiro brusil,
ko prihiti Urša tja in kriči: »Hudobec črni, kje so Blaževi denarji, da zvo¬
njenje in pogreb plačam krščanski, kakršen se spodobi?«

Orehar se najprej zasmeje, v babnico izpod čela poškili, potem se pa v
ustno ugrizne in hitreje s kvedrastim čevljem brus goni, da se iskre iz njega
krešejo.

To še žensko bolj razhudi.

»Peklenšček si ti iz pekla, pa ne človek; denarje daj, ki jih je Blaže
pri tebi hranil, cela terna je bila!«

»Ko bi bil tebe dobil, bil bi pa dve terni zadel,« odgovori hudobno mož.
in pristavi: »Zdaj ko na ■ dilah leži, ne potrebuje več novcev, če jih pa hočeš
ti imeti, pa teci h konjedercu, on ima Blažev denar in morda tudi kakovo'
hlapčevsko rogovilo za tvoje grešne kosti!«

164

Otrpnela je ženska pri teh besedah, nato zbledela in se stresla po
vsem životu. Le z levo je počasi pod predpasnik segla, skočila potem kakor
blazna k možu, in svetel nož se je zabliskal v zraku in — obtičal v Orehar-
jevih prsih.

»Tudi tebi ne sme zvoniti, tudi tebi ne, hudobec,< kričala je ženska
potem in si delala pot med osuplo množico.

Strašen šum in dir je nastal nato po vasi.

Ko so odnesli možakarji Oreharja mrtvega in vsega krvavega v hišo,
stekli smo zopet mi pod zvonik in našli odvezane zvonove.

Zvonili smo potem celo uro rajnkemu Oreharju in se veselili take ne-
piičakovane sreče! Ko smo se pa naveličali in utrudili vsi, zavezal je zopet
cerkovnik zvonove. In vendar je zbudilo vaščane v noči zopetno zvonjenj?.
Pravih sc drugo jutro, da je zvonila zblaznela Urša o polnoči svojemu utop¬
ljenemu Blažu.

Pogreb je bil drugi dan na vaškem pokopališču, da še nismo nikdar
takega otroci videli. Niti blizu se nismo upali. Izza pokopališčnega zidu smo
gledali, ko so prinesli sosedje iz mrtvaščnice Oreharjevega Blaža in ga spustili
v novo jamo prav tam v kotu pri zidu. Duhovnika ni bilo in zvonovi tudi niso
zvonili. Ko je bila jama zopet s prstjo napolnjena, molila je stara ženica ne¬
kaj očenašev in možakarji so odgovarjali. Potem pa so nasadili pokrivala,
vzeli pipice iz žepov in kresali gobe ter govorili o Blažu, potem pa o vre¬
menu in se razšli. Mi fantiči smo se na pri tem žalostnem pogrebu tolažili s
tem, da bodemo še danes in še jutri Oreharju obilo zvonili, nato pa še stari
Urši, če jo morda s smrtjo kaznijo, ker je umorila gospodarja.«

Očitno je, da je Mencinger pri svoji »kanibalski« povesti
vzel zlasti »Oreharjevega Blaža« na piko; odtod je posnel
ogrodje za svojo parodijo: zaljubljeni par, Blaža in Uršo, je pre¬
krstil v Cmokavzarja in Ušperno, kmeta Oreharja v Preklezna,
značaj pa je vsem pustil, samo da jim ga je še porobatjil, in tudi
v dejanju je pustil dokaj sličnosti; prevzel je nezaslišano suro¬
vost otrok, ki se vesele vsakega mrliča, ker mu bodo zvonili in
v šoli ne bo pouka. Vsa surovost je v Kodrovem izvirniku tem
odvratnejša, ker se je pisatelj, pripovedujoč v prvi osebi, sam j
udeleži. Do konca povesti poginejo vse delujoče osebe, z žreb-;
tem vred. Manjših sličnosti nam ni treba navajati, i 1

V to ogrodje je vdelal Mencinger doslovne ali pa gorostasno i
pietirane snimke še iz drugih Kodrovih spisov* največ iz histo¬
ričnega romana »Luteranc  i«, ki je izhajal v »Kresu« 1. 1883.,
od 1.— 11. številke, torej v istem letu ko »Cmokavzar«, in 1. ju- 1
lija ter 1. avgusta ž njim vzporedno. Aktualnost »Cmokavzarja«
je bila zato kar izzivajoča. Padla je’tem bolj v oči, ker je Men¬
cinger pisal svojega »Cmokavzarja« sproti; Levec je imel, kakor
poroča v zgoraj navedenem pismu, rokopis koncem maja 1883
v rokah in je prvo polovico »Cmokavzarja« objavil v julijevi
številki »Zvona«; a v junijevi številki »Kresa« je izšlo šele tisto
nadaljevanje »Luterancev«, iz katerega je Mencinger posnel
direktne navedbe v 2. polovici »Cmokavzarja« (da je kamniški
Goriček pred Strmoljskim gradom na trebuhu ležal, str. 101, da
je grof Koronini padel na nezavestno hčerko (str, 98) in da so
ubili luterš-župnika Švaba (str. 98). Levec je torej mogel kon¬
cem maja imeti le prvo polovico »Cmokavzarja«, a drugo polo¬
vico je spisal in mu poslal Mencinger na podlagi junijske »Kre¬
sove., številke tekom junija ali v prvi polovici julija. Da vzdržuje
umetniško fikcijo enotnosti časa, pa Mencinger v svojem »ro¬
manu« izrecno ugotovi, da se je dejanje »Cmokavzarja« vršilo
točno v soboto 5. maja (str. 79) in v nedeljo 6. maja 1883; drugi
datum se nahaja v drugi polovici (str. 92). Ko je v Zvonovi 5te-

165

vilki 1. avgusta bil »Cmokavzar« dovršen, Koder seveda ni mo¬
gel »Luterancev« namah končati; roman je izhajal še v treh šte¬
vilkah, a učinek Mencingerjeve satire se jasno pokaže: dočim jc
še v avgustovi številki »Kresa«, ki je izšla istočasno s koncem
»Cmokavzarja«, nabito polno surovščine, postanejo s prihodnjo
številko »Luteranci« naravnost suhoparno stvarni, le tuintam je
še ostala kaka, skoraj stereotipna, robata fraza,

V nastopnem zberemo nekaj Kodrove  »kani-
balščine«,  ki jo je v »Cmokavzarju« Mencinger »poslovenil«.
Omejimo se na »Kres«,

Luteranci.  (»Kres« 1883). (Snovno se obravnava v tej
zgodovinski povesti delovanje mestnega kaplana v Kranju, Jer¬
neja Knaflja, protestantskega predikanta, ki ga podpirata gra¬
ščak na Brdu, zlasti pa baronica Lavra Koronini na Strmolju, ki
se vanjo Knafelj zaljubi; drugi važni luteranci so: kovač Gogala,
Goriček, cerkljanski župnik Krištof Švab, prejšnja Knafljeva
ljubica, vdova Stobejka, čevljar Kriškar). Govorica je vsem ose¬
bam prav gorjačarska, plemenitim in neplemenitim. Celo lju¬
bemu Bogu se prisoja, da se razjezi nad luteranci z besedami:
»Da b'i vas dihur pokadil!«  (»Kres« 1883, str. 232). — Kna¬
felj opozori baronico Lavro v pozni noči pod njenim oknom:
»Čuvaj smrči kakor polh  v gabrovem duplu.« (Str. 281).
In ljubko se je smejala baronica temule Knafljevemu dovtipu
(str. 68); »Moji konji imajo spredaj 300 griv in ene pol,  baš
zdaj sem jih preštel. Tiste pol so izgubili včeraj, ko so luterš-
Knaflja iz Kranja nosili, ki se je s škofom Urbanom sprl in je
jezik za nekaj vatlov predolg imel.« — Na strani 282 je grdi pri¬
zor, kako se konča Knafljev poskus, da ponoči odvede baronico
Lavro., Izdajalski G o r i č e k »je ležal v obližju za rož¬
natim grmom na trebuhu  'in je sapo nase vlekel ter
utepal posluške«. Pri pretepu, ki je nato nastal, razbije kovač
Gogala Goričku glavo, »da mora biti mehka, kakor medenica«;
baronica Lavra pa (str. 283) pade iz strahu v nezavest, njen oče
graščak Koronini se ob hrupu zbudi in »ko je hitel na razsvet¬
ljeno dvorišče, spodtaknil se je na pragu in padel na hčer,
ondi v nezavesti ležečo.  Ta padec mu je razvozlal
strašno uganko, da je v zvezi s prokletim luterancem njegov edi¬
ni otrok.« — Pri pogrebu ovaduha Gorička nastane v Cerkljah
strahovit pretep; župnika Švaba »je zadel skrivaje zalučen ka¬
men na glavo, da so nezavestnega odnesli z bojišča« (str. 286).
Kmetje so zgrabili mrtvaško trugo in so jo vrgli čez zid na
grobljo kamenja (str. 287). Na travniku pod Strmoljskim gradom
se je vršila sodba luterancev; ko je pri tej priliki župnik Švab
tajil vsako zvezo z njimi, je »med hrupom in šumom storila zlo¬
činska roka nenadoma konec sodbe župniku Švabu.  Izmed
množice je priletel težek kamen, ki je zadel nesreč¬
nega moža tako na čelo,  da je čez nekaj trenutkov dušo
izdahnil.«

Zabeležimo iz »Luterancev« še nekaj posameznih kani¬
balskih izrekov kot izvirnikov za »Cmokavzarja«. Stran 2:
Kmetje so vrgli luteranskega duhovnika raz lečo »'in mu pre-

166  -

rahljali hudiču z a'p isane kosti ,« Skoraj isti
izraz; Stran  4:  »ubili so ga in mu pretipali
kosti«, fer str, 487: »Kriškarju so neusmiljeno
prerahljali kosti ter mu zaznamovali hrbtišč e«.
Str, 3: Kovač  »se  zareži«;  istotam: razprostre dlani »pred
zi ja v imi us tS«; ... »Za vraga, kam še hlača  nocoj tista
č m e r i k a, grbasti Jelen«? — Str. 122; »nobeden ne more s
peto kruha jesti ... Ne drži se tako kislo, kakor sedem lačnih
let«; — »Vedel sem, Goriček, da ti nisi jare gospode
cvet,«  (Izraz »jara gospoda«, t. j. neplodna, puhla, je postal
prav običen šele po Kersnikovem romanu; rabi pa se tudi sicer,
n, pr. Rado Murnik, »Jari junaki.« — V tem smislu piše Levec
Kersniku 23. 7, 1890: »Sicer pa slovenski narod, t. j. slovenska
jara gospoda in inteliigencija ni vredna, da bi se človek žrtvoval
za njo.«) — Stran 123: »ti bledost študirana«  (str. 230 in
234: »ti suša študirana«, str. 391: »suša učena«). — Str. 123:
» . . . svoj suhi obraz je tako skremžil in široki nosnici

tako raztegnil, kakor p s liček, če mu namesto
pričakovane klobase glavico česna podnos po¬
moli  š.« Str, 124: »Stobejki ... se po Knaflju zdeha kakor
lačni z. a j k 1 i po rdeči detelji.«  — Str. 130: »Jaz

pravega luteranca dve uri daleč dišim, kakor pes k 1 o-
baso  v štiridesetdanskem postu.« — Str. 170: »molči, smrt  ti
k o n j s k a«. Str. 179: »čakaj me, ti smrt oslovsk  a«. — Str.
171: »Coprnice naj me odneso  v oblake in krokarji naj
me okljujejo, če sem se zlagal.« •— 173: »Čakaj, ti pasjedla-
k e c, jaz ti bom dal vetra, da ti bo po črevih piskalo«.  —
Str. 176: »Po črevih nam bode piskalo, kakor po mehu«. —
173: »T. i g r i v a z a 1 j u b 1 j e n a,«; (228: »ta griva tatinska, po¬
vrh še luterš«; 229: »Dihur te vzemi,  griva lisičja«, . . .
»griva lakomna«; 285: »taka griva brezverska«; 387: »griva Men-
giška; 437: Čakaj, griva, jaz ti bodem rokavice umeril«.) -—■ 137:
kovač je »zagrabil suhega Gorička za hlačni rob in ga j e d v ig-
n i 1 od tal kakor mačko,  da je molel vse štiri od sebe in
brcal in suval na vse svetovne strani«. — 231: Sajasti kovač,
ki je v svoji kolibi na rženem otepu smrčal, se jezi na čevljarja:
»Ti kopito, ti šilo ti kamniško, kaj so ti podgane snedle vse
možgane in se mrčes notri ugnezdil, da me dramiš. Pa "baš zdaj
te sova prinese«. Čevljarček je videl, »da je danes Gogala
zopet hudomušen in siten kakor kravji bren¬
celj, ki najrajši tja seda, kamor se mu najmanj
spodobi«.  — 388: Gogala »v koči smrči kakor polh v
bukovem.duplu  in dolge pete po klopi od sebe moli«.
536: »Ali spiš, Peter, kakor polh v duplu? Svoje lene kosti
raztegni«. — 175: »Čakaj me, kocina ti plesniva«;  (179:
»ščetina H lutersk  a«), 175: »O ti konjski lišaj,  o ti
preljubi Goriček«. — 176: »robida ti oglojena luterska«. — 229:
»raztegnil j e s v o j a zijava usta,  da se je nekaj
umazanih zob pokazalo«, — 230: »nimaš drugega okro¬

glega v svojem premoženju kakor grlo žejno«. — 388: »Dani se
še ne, ti pa že z jezikom, kakor s tremi zvonovi ob sobotah

167

popoldne pritrkavaš«. — 38.9: »Vidva sta gotovo  pri jesihu bra¬
tovščino pila; da . . . ga . . . tako prijetno gladiš, kakor da bi ga s
koprivami pod nosom umival«. — 387: Tovariša se pozdravita
tako; »Kod kolovratiš tako dolgo, gos ti suha, grešna?« Oni
mu odgovori: »Ti zajcu na rep stopatli misliš in ga
hočeš za roge (!) ujeti, ti miš cerkvena!«  »Po' teh ne
baš prijaznih pozdravih podasta s ! i tovariša roki«. — 391: »R o k
si nista podala za slovo,  to vem dobro, pač pa nogi
v kvedrastih rokavicah v zadnjo stran,  ali kamor je že
priletelo.« —• 234: Knaflju je »grajska punica možgane sesvedra-
la«; 180: Čevljar Kriškar odreže Goričku »za spomin« uho. (Ro¬
man »Jernej Knaflej in drugovi« piše zdaj Dr. Ivan Pregelj; gl.
»Dom in Svet« 1922, str. 251).

Drugi Kodrovi spisi (iz let 1881 in 1882) so služlili Mencin¬
gerju bolj za kanibalnost v načrtu in vsebinskem razvoju dejanja
njegovega »Cmokavzarja«. -— Dogodki se kopičijo, so nalašč in
prisiljeno zamotani in se končavajo al ! i s čudnimi nezgodami
ali s še bolj čudno sentimentalnostjo.

Prva Kodrova povest, ki je izšla v »Kresu« (1, 1881); »O b-
ljubljena«,  je še brez jezikovnih robatosti; nagromadena pa
je z debelo snovnostjo in treba je mnogo nesrečnih (ponarejanje
denarja, zapaljenje Hiše, zapor, blaznost) in srečnih slučajev, do¬
kler se združita v srečen par dekle in mladenič, ki sta si bila
kot otroka obljubljena.

Druga povest v »Kresu« (1. 1881): »V i ž e n č a r« pa je po
vsebini, značajih in jeziku prav cmokavzarska. Povest je zgodba
kmetskega fanta, ki bi naj šel v vojake, kamor ga oče sam, kmet
Viženčar v Kamniškem predgorju, tira, ker mu je sin na poti
pri snubljenju rejenke Cilje, zapuščenega ciganskega otroka.
Sin Janže se kot begunec skriva okrog Grintavca in Krvavca;
cesarski princ, ki je prišel tja na lov, mu izposluje oprostitev
vojaščine. — Dejanje pa se vrši, kakor bli metal skale na kup,
njega višek so pretepi. In oblika! Takole pozdravi birič (str.
546) kmeta: »Prokleti Viženčar, kam so te krokarji v to gnezdo
zanesli?« —- »Viženčar je potrkal s kvedrastim čevljem na duri«
(578). — »Rajši vidim, da me koze v najvišji prepad
na repu odnes  o(!), ko da bi vojakom služil«. Tako je grozil
Janže in »lepe duhovite (!) oči so mu žarele kakor za
kažipot«,  tako pravi Koder (553); prim., kako se Prekleznu
bliskajo, »Cmokavzar«, str. 81.

Leta  1882 so poleg »Oreharjevega Blaža«, ki smo ga zgo¬
raj ponatisnili, v »Kresu« izšle še trli Kodrove povesti:

»Zvezdana«  je dolga in dolgočasna, neprijetno zamo¬
tana povest, kako se domači učitelj zaljubi v grajsko deklico; po
spletkah nekega dozdevnega prijatelja se jima uživanje sreče
prepreči, a naposled zasije ta sreča njiju hčerki Zvezdan!!, potem
ko so slučaji prevračali pravcate kozolce. Celo v balkansko
vojsko nas pisatelj popelje, menda zato, da more roman končati
z vzklikom: »Živelo rodoljubje, živela domovina!« — Sentimen¬
talnost vsebine in patetičnost dikdije pa včasih le prodre pristna
gorjanščina. Ko (str. 2) mešetar Pipec hoče govoriti, opisuje

168

njegov nastop pisatelj tako: »Mešetar Pipec stopi na skladnico
•grčavih borovcev . . . razkorači se mogočno pred možakarji,
razcveteni slamnik bolj na desno uho pomakne, z levim zakrpa¬
nim čevljem zakrije raztrganega desnega, z žuljavima rokama
tleskne, po tleh pljune in pravi: Možakarji, vi ste neumni in
brez glave!« — Ljuba otročad pa je (str. 65) tako popisana:
»Kopica bosopetih, kuštravih, razoglavih vaških fantičev v za¬
mazanih hodnikovih srajcah in prtenih hlačah, roke v zijavih
ustih ali za hlačnim robom, je oblegala poslopje«.

Povest »Rokovnjaška ljubica«  spomlinja nepo¬
sredno na Jurčič-Kersnikove »Rokovnjače«; rokovnjač Šim en
Basaj, sin premožnega kmeta v Palovčah pri Kamniku, se ne
more združiti s svojo ljubico. Njeno mater, ki jo sumijo rokov-
njaštva in čarovništva, Olšpeto Srakarjev  o, prime kmet
Jesenovec »za zmršene lase« in jo »kakor mačko« vrže živo v
ogenj; pisatelj dostavi (str. 460); »Nepopisljiv smeh in ploskanje
okoli stoječih sledi temu dejanju«.

»Na Slemenih«  je povest, pisana v dostojnem jeziku,
a težko užitna zaradi kopičenja raznih dogodivščin, celo s po¬
skusom romantičnosti, ki pa popolnoma utone v brezsrčni suro¬
vosti očeta proti sinu. Povest se tiče poljskega emigranta, ki ga
je župan iz lakomnosti umoril, a sum zvalil na posestnika na Sle¬
menih, kjer je Poljak prenočeval. Emigrantov otrok, Milena,
ostane na Slemenih, se ljubi z domačim sinom Petrom, postopa
za njo tudi župan, oče pa, k'i je bil po krivem obsojen in zaprt,
spodi po vrnitvi iz ječe sina od hiše, Milena jo sama zapusti.
Mlada dva se naposled vendar dobita, ko stara dva izgineta s
sveta: eden se je zadušil v apnenici, drugega se polasti go¬
sposka! Kake notranje utemeljitve dejanja pa pogrešamo popol¬
noma.

Posebne opazke,

V vsaki vrsti »Cmokavzarja 'in Ušperne« srečavamo Men¬
cingerjevo satirično porabo Kodra in Kodrovcev pisatelj¬
skih m plščevih sredstev, kakor smo jih v prejšnjih odstavkih
v malem posneli. Najizvirnejše kodrovščine je prevzel doslovno,
druge je v drastičnosti še podkrepil, a še več je nabral in skoval
lastnih, s pomočjo obširnega svojega znanja ljudske govorice
ter prirojenega mu humorja.

Lastna imena  si je Mencinger izbral prikladna kani¬
balskemu značaju romana: razen naslovnih dveh: Preklezna,
Breznosa, Bosopetnika, Kozogiava, Rokomavsarja, Macafizelj-
na, Pokloftanovo Ošpeto (prim. Srakarjevo Olšpeto v »Rokov¬
njaški ljubici«). Migomrdo (o tej sicer pravi na strani 95, da je
bila, »kakor že ime pripoveduje, prezgovorna babnica«; kakor
bi nas hotel prevariti, da je ta babnica migala z ustnicami, a ne
kakor kura, s tistim delom svojega telesa, ki ga točno imenufe
druga polovica njenega imena!)

V spisu je nakopičil Mencinger cel besednjak psovk»in
z m er javk:  Z drastično komiko jih na enem mestu (stri $ 2 ;

169

našteva skozi vso abecedo od a do ž; tam namreč zmerja
Preklezen najprej Ušperno od črke a (avša) do k (kučmevljaji
z ženskimi psovkami; ko mu je sapa pošla lin zopet do nje pride,
nadaljuje proti Cmokavzarju z moškimi psovkami, od m (mo-
havt) do ž (žvirca); da pa se ženska polovica ne konča kar v
sredi, je črki k (kučmevlja) še dodal — harmoničen zaključek
s črko v (vlačuga), ne da bi Cmokavzarja prikrajšal za ta v:
prihranil mu je vampeža! Bolje bi Mencinger ne mogel označiti
zmerjavosti, kakor s takim abecednikom! — Za črko e ni vedel
ali ni hotel vedeti nobene psovke, zato se Preklezen dela, kakor
bi tam jecljal in se pomišljal. -— Take vrste psovk nahajamo
še pri Jurčiču; n. pr. »Cvet in sad« 1877, kjer žagar zmerja žu¬
pana; »Prekleta mevža, baba, kavsa, ropotulja ste«.

V obilni meri je vpletel v svoj spis nekatere Kodru po¬
sebno priljubljene izraze; »lišaj«,  oziroma »lišajast« se nahaja
kar sedemkrat: dvakrat Kodrov »konjski lišaj«, potem »lišaj
oderuški«, »lišajev obraz«, »smolika lišajasta«, »psovka liša¬
jasta«, »lišajasta hrbtišča«. — »griva«  stoji enajstkrat: dva¬
krat »griva zaljubljena«, štirikrat »griva lisičja«, nadalje: »griva
lakomna«, »sajasta«, »tatinska«, »grivasta psovka«, »tristo hudi¬
čev in griv«, Število baš tristo  griv (in ene pol), ki jih je v »Lu¬
terancih« naštel Knafelj (gi, zgoraj!), je povzročilo v Cmokav¬
zarju še več takih tristotic: »300 konjskih kocin«, »tristo jezer
(»czer«, madžarski — 1000) hudičev«, »300 krempljev hudiče¬
vih«, »300 jezer zelenih (t. j. hudičev) in ena coprnica po vrhu,«

— »hudiču zapisan«  je »trebuh« (str, 84), »glavina«, so-
»udje«, »kosti«, »usta«. — Učeni ljudje so po Kodru suhi in
bledi; zato čitanio v Cmokavzarju dvakrat »suša študira¬
na«,  pa ludi »bledost študirana« in celo »kropiva študirana«.

— »Jare gospode cvet«  nahajamo štirikrat; dvakrat:
»kosti se bodo porahljale«,  oziroma zrahljale.

Koder je »smrt  o s 1 o v s k o« in »smrt konjsko« klical
ločeno, Mencinger je obe združil (str. 81); našel je Mencinger
(sir. 84) mastno označbo sitnega brenclja  v svojem izvir¬
niku (»Kres« 1883, str. 231), a iz lastnega (zgoraj str. 81) je ozna¬
čil Ušperno kot »krotko kakor  k r a v j e k, ki vsaksebi
gre, če nanj stopiš«, pa tudi kot hudo, ker »je zagrmela(l), kakor
bi se bila boba v otročji postelji preobjedla« itd. Vsakemu pred¬
metu se seveda prisodi najgrša lastnost:  lasje (»ušiva
kodelja«) so kuštravi, garjeva glava —- »bučasta črepinja«, nos
hripav in potlačen, obraz zabuhel, usta zijava, brezzoba, skrem-
žcna, škrbinasta, obrvi »ščetinaste«, njiva (če je plodovitna, mora
biti) »neluteranska« (str. 81); lešniki in možgani piškavi, srček
je (str. 81) »iz krompirja«, »gnide so smrkave«(!) (str, 100); blisk
iz oči je nevaren slamnati strehi (str, 81), ljudje »se režijo« in
»hahljajo« (str. 91) — (ne; smejijo), »se izkidajo ali pokidajo«
|ne: odidejo), sraka je »pasjediakasta«, bedra so. »rogovile«,
dihur je »lisičji«, ženske »hlačajo« in »prihlačajo« (namesto:
hodijo, pridejo); Preklezen pravi o samem sebi, da bo »gavznlil«
(str. 83); konjederec je (str. 87) »mrzli mesar«; pretepači so (str.
83) »pohlevno ali pognojno smrdeli«; ljudje se ne vležejo k po-

170  --

čitku, ampak »se stegnejo na polhovo smrčanje« [str. 91); »mleko
možganov se zagrize« (str. 100); pregovor »tema kakor v rogu« se
pove bolj nazorno in logično; »tema, kakor v našega bika rogu,
dokler se ni zmuznil« (str. 92); fraza: »ljubim ga kakor punčico
v svojem očesu« se glasi v rovtarščini: »ljubim ga kakor punčico;'
v svojem kurjem očesu« (str. 95); izvirne psovke so še: »krem¬
pelj medvedji«, »volčja lakota«, »kljun jastrebov«, »konjska
kuga«, »suša grižava«, »pasjedlakec oguljeni«, oziroma »ostri¬
ženi«, »kljukasta šavramavra«; bridkopoetično se oriše Ušper-
nino razpoloženje (str. 84); »v očeh solzna, v srcu jezna, v tre¬
buhu lačna«. Navadnejših , grobosti ne omenjamo. — Zvrhamo
je Mencinger nakopičil skladišče kanibalskih grehov!

Nekaterim  izrazom pridamo malo pojasnila.

V abecednem sporedu psovk (str. 82): b r 1 j a v k a = žen¬
ska, ki brljavo, t. j. bedasto gleda; cafuta  (moški »caf«, iz
italijanščine zaffo, t. j. birič) = vlačuga; č o m p a = krompir
(na Gorenjskem, v Trenti itd.); »d r p a j s a« (drpati, drapati =
praskati; drpajsati ali drpavsati = praskati in gnjaviti) = pra-
skavka, prepirljivka; »f r t a m u ž a« (sestavljeno iz frtati, frtav-
ka, vrtavka, in muza — muzati, t. j. obraz kremžlti) = Grimassen-
schneiderin; »g a r e m p r e t« (= Karrenbrett), »pregarempret-
niti« (str. 82), t. j. prekopicniti, kot neroda, štorklja; »h a m 1 j a«
(tudi šamlja, iz nemškega hamisch) = beba; »i b 1 a j t a r i c a«
(smešna ženska tvorba od »iblajtar«, »leblajtar«, kar je iz nem¬
škega Ueberreiter) = birička; »j u n t e r f a t« (iz narečja alp¬
skih Nemcev, »Unterfat« z različno izreko = žensko spodnje
krilo); »k u č m e v 1 j a« (menda iz »kučiti«, t. j. počepati, in mev-
ljati t. j, mencati, n. pr. proso; ker se pri »kučiti« domneva na
žensko sram »kuca«, bi bila »kučmevlja« nekako isto ko »migo-
rnrda«, samo še debelejše nespodobnosti); »m o h a v t« (v Savinj.
dolini »mohovt«) je mehak, s soljo in kumino pomešan sir, kot
psovka = neroden, malo prismuknjen človek; »n a v ž a r« =
slab godec, škripavec; »o c e p e k« = batina, krepelce; »p o m-
pež«,  tudi »pumpež« = butelj, bučar (pumpež je igra, pri kateri
eden igralec po mizi z roko gladi, drugi skuša po njej udariti;
zato se igra imenuje tudi »gladež«, pod t o besedo je v Pleterš-
nikovem slovarju opisana); »robavs«  — robatež; »š 1 e v a«
(iz nemškega schiew — schlaff) = strahopetni slabotnež; »z g a-
g a« (—: gorčica v ustih) kot psovka; pustež; »ž v i r c a« (in
»zverca«, nem. Schwarze) = tobačni ostanek v pipini eevli, tudi
kolomaz, kot psovka; umazanec, ki se ga ni iznebiti, siten ne¬
bodigatreba,

»medved iz M e ž a k 1 j e« (str. 83); Mežaklja (tudi Mu-
žaklja, Možaklja) je gozdnato gorovje, ki se razteza vzporedno
s Savo med dolinama Save in Radovline, od Mojstrane do Vint¬
garja; v njenih temnih samotnih gozdih je bilo in je še nnogo
divjačine; tudi lovske koče so tam.

»nirvanska  mirnodušnost (str. 83, 88); »nirvana« je po
verskih naukih budhizma ugasnitev vseh grešnih stremljenj duha

— 171

in srca, torej brezgrešno, mirno umstveno stanje, to je: stanje
svetnika, (Prim. Rhys Davids, »Budhizem«, Pfungstov prevod i t
angleščine, Leipzig, Reclam, str. 118 1. sl., 127 isl.) Navadno se
razume pod to besedo == popolna odpoved posvetnim brigam.

»Kamnogoriške žrebice«  (str. 83): v Kamnigorici
in v Kropi je cvetela stara obrt žebljarjev.

»S 1 a v i j a« (str. 84) je zelo razširjena (češka) zavaroval¬
nica proti ognju, za življenje itd. — »Oskoruš«  (sorbus do-
mestica). je priljubljeno domače drevo (str. 84). — »v čaker' (t.
j. zu Acker) hoditi« = prijazno občevati. — »š a v r a m a v r a«
(str. 87); šavra je črna krava, mavra pa marogasta krava. —
»s m o 1 i k a« (str. 88) = neka konjska bolezen.

»krulilo mu je po trebuhu« (str. 88), »pajčevine so se
mu delale po želodcu«; zdi se, da je bil Mencingerju znan po-
spačeni heksameter iz slovenskih besed z grškimi končnicami,
v raznih oblikah, n. pr. »kruletai moi en trebuho in pajčevnai
not' se deluntai«.

»Od vsega, karlezeinogrede,  kar po vodi in po zra¬
ku plava« (str. 90), izraz je posnetek iz narodne pesmi »M 1 a d a
Breda«  169; Kar po svetu leze ino grede o lepoti tvoji pravit'
vede«, in 189: »Kar po zemlji leze ino grede, o hudobi vaši pravit
vede« in Vilharjeve pesmi »C ena«  (namreč plugu), koje prva
in zadnja kitica se glaslita (Vilhar, »Pesmi«, 1860, str. 132):

»Vse, kar plava in kar leze,
vse, kar hodi, kar leti.«

Obenem spominja na Schillerjev »Lied des Jagers«; »Was
da kreucht und fleugt«,

»n a Piš en obraz«, (str. 92), t. j. namazan, pobarvan (lisa,
lisast); »b e r s o, (str. 93) = po plesni pokvarjeno vino (latinsko
birsa), tropine; pomeni tudi zanikarneža.

»time  is  m o n e y«, »čas je denar« (str. 93); izvor tega
znanega angleškega pregovora še ni dognan; Biichmann »Ge-
fliigelte Worte« ga izvaja iz grščine, in sicer iz Theophrasta
(372—287) po Diogenu Laertios: »dragocena poraba je čas«
(»polyteles analoma einai ton chronon«, navaja pa tudi podoben
angleški izraz Baconov iz 1. 1620).

»the rest is silence«  (str. 93); »ostanek je molk«, se
nahaja v Shakespeare-jevem »Hamletu«, 5. dejanje, 2. prizor. —
Pisatelj je nalašč zamenjal oba izreka, zasmehujoč tedanjo na¬
vado, da so pisatelji nabirali tujejezične citate.

»Č i n k e 1 n o v a kava«  (str. 95); tovarnar T s c h i n k el
v Ljubljani (med južnim 'in državnim kolodvorom).

»Claudite iam rivos,  pueri; sat prata biberunt« (str.
98) je iz Vergilija, Eclogae III. 108: »Zaprite že dotoke, mlade¬
niči; dovolj so pile poljane.«

»De gustibus  non  (est) d i s p u t a n d u m«, (str. 98)
»o okusih se ne sme prepirati«. Klasična latinščina ne pozna iz¬
reka v tej obliki, pač pa po smislu. Horacij, epist 2, 2, 58:
»Non omnes eadem mirantur amantque«, »ne občudujejo in ne
ljubijo vsi istega«. Ali Seneca, epist. 108. Že Homer (Odiseja 14,
228) je izrekel isto pravilo (»allos gar t' alloisin aner epiterpetai

172

ergois«, »enemu možu ugaja to, drugemu drugo početje«), V mo¬
dernih jezikih nahajamo to pravilo v razni obliki; Francoz pravi:
»Chacun a son gout«, »vsak po svojem okusu«, Nemec isto; »Je¬
der nach seinem Geschmack (Gusto)«, v alpskem narečju: »Ge-
schmacke und Ohrfeigen sind verschieden«; v francoščini tudi
v širši obliki: »Des gouts et des couleurs on ne doit pas dispu-
ter«, »o okusih in barvah se ne sme prepirati«.

Plurima mortis S m a g o (str. 99), doslovno: »naj-
množnejša podoba smrti.« Besede so vzete iz Vergilijeve Enelide
(Aeneis) II, 368—369. Ondi riše Vergilij, kako so Grki ponoči
vdrli v oblegano mesto Trojo, kjer je nastalo strašno klanje med
prebivalci in sovražniki. Ves stavek v navedenih 2 verzih se
glasi: »Crudelis ubique luctus ubique pavor et plurima mortis
imago«, »Povsod kruti jad, povsod strah in smrt v vsakršnr
obliki.«

»M en'ih, ki je smodnik iznašel«,  (str. 99), je Ber¬
told Schwarz, nemški frančiškan, rojen v začetku 14. stoletja,
najbrž v Freiburg im Bresgau, kjer so mu leta 1883 postavili
spomenik, pečal se je s kemijo, s »črno« vedo (odtod njegov pri¬
imek »Schwarz«), je moral zato v ječo, a je nadaljeval svoje
študije in je okoli 1. 1330 »iznašel smodnik«; sestavine pa so
drugod (pri Grkih in v orijentu) že prej poznali,

»Šest jih pade, kjer porine«  (str. 99) pravi Koseski
v pesmi »Kdo je mar?« v 2. kitici, kjer opeva slovenskega ora-
tarja-junaka: . . . »Vragu peta se zabliska, En junak za njim pri¬
tiska: Udri, udri mah na mah! Kjer zadene, iskra šline, Šest jih
pade, kjer porine«. (Pesem ki je najprej izšla v »Novicah«, 1846,
str. 121, je bila silno znana, prava narodna budnica. Zložil pa je
že 1. 1870 na njo parodijo V, Kurnik, »Novice« 1870, str. 240;
torej istega leta, ko je Matica izdala »Razne dela . . . Jovana
Vesela Koseskega«; tu je pesem natisnjena na strani 75.).

»Krojač... devet na enmah«  (str. 99). V znani prav¬
ljici o »hrabrem krojačku« (Das tapfere Schneiderlein) v zbirki
bratov Grimm (»Kinder- u. Hausmarchen«, št. 20) se govori o
krojaču, M je ubil sedem  muh na en mah in si je napravil pas
z napisom: »sedem na en mah« (»siebene auf einen Streich«); po
zvijači je postal kralj, Mencinger je število ubitih muh povečal
na d e v e t Sn je napis dal napraviti na meč,  ne na pas.

»Kratkocevne cedre«  (str, 100). Med narodno blago,
ki je tipično za Gorenjsko, spadajo tudi gorjuške pipe in čedre.
Še danes so priljubljene med kmetskim ljudstvom, posebno med
starejšimi kmeti. Njih izdelovanje je nekdaj bila cvetoča domača
obrt, osredotočena na Gorjušah v Bohinju (Zgornje in Spodnje
Gorjuše, severno od Nomnja, vzhodno od Koprivnika). Prej se
je ž njo pečala skoraj vsaka hiša te vasi, danes je ta obrt zelo
ponehala, a »Zveza za tujski promet« jo je (o tem poroča
»Slovenski Narod« 1922, z dne 12. decembra) zopet oživilc»»Gor-
jušani razločujejo 3 vrste pip: 1. čedre ali pastirske pipe, s čud¬
no zaokroženimi rezbarijami (te so Trentarjem posebno prilju¬
bljene); 2. jurčke, kratke pipe brez rezbarij in 3. fajfure, pipe

173

malo daljše oblike. Vse te pipe so z roko izdelane iz trdega
hruševega lesa in umetno vložene z bisernicami.

Proti koncu VI. poglavja (str. 98) si Preklezen  na od¬
lično kanibalski način sam s sekiro odseka  g 1 a v o. Kdo
bi pričakoval, da se je tak, pravzaprav še strašnejši slučaj L 1922
na Francoskem blizu Nantesa res pripetil, kakor so poročali listi.
Mi poročamo po »Riječi«, z dne 3. decembra 1922, štev. 276: V
navedenem kraju se je neki Josip N'icolon na vsak način hotel
iznebiti življenja. Najprej je skočil v neki tolmun, a je izlezel iz
njega, ker je bila voda preplitva. Ko se je posušil, se je zaprl,
se slekel in se je začel s sekiro sekati, kamor je mogel zadeti;
ker pa se ni mogel hitro umoriti, je sekiro pritrdil v zid in se je
vanjo tolikokrat zaletaval, da si je razbil — trdo glavo. Imel
je na glavi trideset ran, ko so ga našli , . . Mari ni svet napre¬
doval v cmokavzarstvu? Če svet ne, vsekako pa žurnalistlka in
ukus!

Hydrophobia omphali proparoxytona«  (str.
102) je smešno skovano latinsko ime še smešnejše bolezni: hy-
drophobia je pravilno znanstveno ime za (pasjo) steklino in po¬
meni doslovno »vodoplašnost«, ker se stekel pes boji vode; grška
beseda »omphalos« pomeni (trebušni) popek; »proparoxytonon«
se imenujejo v grščini besede, ki imajo na predpredzadnjem zlo¬
gu oster naglas (akut), odtod je tvoril Mencinger pridevnik. Ker
je Kozoglav v hladni noči v rosi na trebuhu ležal, je to nakopalo
njegovemu — popku nevarno bolezen gorenjega imena, ki bi se
v slovenščini glasila nekako: »akutna steklina popka«.

Dodatno še moramo pojasniti, zakaj je Levec v zgoraj (157)
navedenem pismu Kersniku »Cmokavzarja« primerjal s H a u f-
lovim roma n o m »D er Mann  im  M o n d«. (Junak ro¬
mana, neki tajinstveni poljski grof, stanuje v gostilni »Zum_gol-
denen Mond«, odtod naslov.) Ta roman je izšel leta 1825. v
Stuttgartu s polnim naslovom »Der Mann im Mond, oder: Der
Zug d es Herzens ist des Schicksals Stimme. Von H. Clauren«. —
Kot pisatelj je torej naveden na knjigi sami ne Viljem Hauff, am¬
pak H. Clauren. Ta H. Clauren pa ni morda izmišljena oseba,
ampak je bil tedaj zelo priljubljen, moderen pisatelj, lahkotnega,
jokavo-sladkega sloga, zraven pa frivolne namigavosti; kakor so
njegove spise požirali plitvi bralci in bralke, tako so jih mrzeli
resni bralci in pisatelji. Ko izide s Claurenovim imenom »Der
Mann im Mond«, je literarna kritika to delo hitro pozdravila kot
najboljše, res dobro — Claurenovo delo: kar izide v »Abendzei-
tung« št. 258 (28. okt. 1825) od Claurena samega izjava, da to d e I o-
n i njegovo,  ampak je mistifikacija! Strmečemu občinstvu se je
kmalu pojasnilo, da je resnični pisatelj tega romana Viljem Hauff,
ki pa je Claurenov način pisateljevanja tako izborno posnel in
ponaredil, da ga n'i bilo ločiti od izvirne predloge! (Gl. W. Hauffs
Werke, Leipzig und Wien, Bibliographisches Institut, III. Band,
\Vendheimov uvod).

174

Haufl je torej napram Claurenu šel eno stopnjo dalje nego
Dr. Mencinger napram Kodru: splisal je roman kot Claurenov in
ga izdal celo z njegovim imenom (zato ga je sodišče obsodilo!).
Mencinger pa je Kodrovo pisateljsko metodo tiral do skrajnih
mej, a spisu dal zadirljivo očiten znak satire in persiflaže; Clau-
rcna popolnoma enostavno posnemati seveda ni hotel, a ni
dvoma, da bi ga bil mogel in znal: učinek bi bil potem še večji,
a posledica bi mu bila najbrž — škandal! Dr. Mencinger je bil
premoder, da bi se spuščal tako daleč. Hotel pa je, kakor njegov
prednik Hauff, strup zdraviti s strupom.

»H. Clauren« pa sploh ni pravo ime, ampak je anagram
.(prestavljene črke) njegovega resničnega imena Carl Heun
(živci 1771—1854); bil je naposled visok poštni uradnik (dvorni
svetnik pri generalni pošti) v Berlinu. Tudi Koder je višji poštni
uradnik!

Kakor si je Carl Heun iz črk svojega imena sestavil psev¬
donim »H. Clauren«, tako je Janez Mencinger v poznejših spisih
s premestitvijo črk postal »Nejaz Nemcigren«.

IV. „Vodnikov ,Vršac 4 , potlej pa še nekaj . 44

(Stran 21, 103—116).

Značaj spisa.

Spis je izšel v »Ljubljanskem Zvonu« 1885, str. 165—175
Jv 3. številki, dne 1. marca 1885). — Pisatelj je dal spisu obliko
slavnostnega govora, kakršni so bili za posebne prilike obični
v čitalnicah, in se ponaša, kakor da je svoj govor imel na pustni
torek, 17 februarja 1885. Že ta datum označuje zbadljivi namen
govora-spisa, vsebina pa postane tembolj groteskna in so jo
tedanji bralci neposredno dojmili, ker je navedenega  dne
v letu 1885 res bil pustni torek  in je spis izšel takoj v
prihodnji »Zvonovi« številki (1. marca). Piščev psevdonim, »m a- j
■gister Sulfurij Udrihovič«,  je vrhutega s pestjo ka¬
zal, na koga meri zabavljica, na Mahniča — »Udriho-
v i č a«, ki je v svojih spisih Sulfurij — »švefljač« — plevar (sul-
fur, latinski: žveplo). Dr. Mahnič je mimogrede mahnil — udrih-
nil tudi po Mencingerju, s svojo enostransko prisiljeno presojo
»Cmokavzarja in Ušperne«, ki jo je kakor smo zgoraj na svo¬
jem mestu (157) omenili, izrekel malo prej, dne 20. dec. 1884,
v št. 293 »Slovenca«. Res: za take  enostranske presojevalce
bi bilo treba spisati »komentar«, razlago k »Cmokavzarju« . .
kot nadomestilo pa je Dr. Mencinger sestavil naš govor »Vod¬
nikov Vršac«, kakor zabeležuje v opombi na koncu (glej zgo¬
raj stran 116). Edino s to kretnjo je Mencinger zavrnil last¬
nega  nasprotnika; vse sile pa je zastavil za obrambo tedanje- j
ga negovanca med pesniki, Simona Gregorčiča.

Način njegove obrambe je sličen napadu s »Cmokavzar-
jem«; kakor se je v njem Mencinger postavil na Kodrovo sta¬
lišče, da ga ugonobi v lastni zarobljenosti, tako pobija v »Vr-

175

šacu« Dr. Mahniča z njegovim lastnim orožjem, z razlago pesni¬
ških proizvodov edino z vidika načel, ki si jih je razlagalec sam
ugotovil kot nepremakljive, stoječe izven vsake — zlasti du-
! šeslovnc diskusije; kakor je nadalje Dr. Mahnič samozavestno
poudarjal znanstveno, osobito modroslovno temeljitost svo¬
jega razpravljanja in dokazovanja, tako se je tudi Dr. Mencinger
v svoji satiri obdal z zunanjim nimbusom stroge znanstvenosti
Sn deluje učenjaški z mnogimi citati ter dalekosežnimi sklepi
iz njih, a pri tem — po Mahničevo {sploh priznajmo — po na¬
činu raziskovalcev, ki iščejo dokazov za to, kar že zanaprej,
smatrajo za dokazano!) •— kadar mu kaže, razsojajoč posamezne
izreke izven in brez ozira na celoto. Dobrodošla je Mencinger¬
jeva filološka metoda 'interpretacije, kakor jo je spoznal kot
[klasičen filolog.

Kakor »Cmokavzar . . .« je torej tudi »Vršac« par o^d i j a.
Pa baš prevelika strokovna oprema in preobsežna~poral5a te
opreme je vzrok, da se »Vršac« Mencingerju ni tako posrečil
kakor »Cmokavzar« . . .; svojega »Vršaca« je vifel Mencinger
vse preresno in se je prveč izgubil v komentatorsko drobnjav,
zlasti pa je svoje razpravljanje raztegnil predaleč in celo na
snov, ki ni bila v prilog njegovemu dokazovanju; mislimo pri
tem posebno na izrabljanje Slomškovih spisov, ki bi se moglo
imenovati nekako literarno ovaduštvo; kajti s skrajnostjo Mah¬
ničevega kriticizma se more zares  in po pravici tu in tam
tudi Slomšku isto očitati kakor Gregorčiču; ako pa je to z a-
r e s, potem si parodija sama izpodbije tla. A tudi tam, kjer n i
res, čutimo, da je dokazovanje s pomočjo Slomška prizadevalo
pisatelju težave; očitno se muči in premalo je bil pisatelj, pre¬
več znanstvenik, k!i je naposled, kakor da bi to bilo najvažnejše,.
J z vso silo dokazoval odvisnost Gregorčiča od Slomška ter s
j  tem po ovinkih hotel tudi tega  pahniti pod Mahničevo ob¬
sodbo. Mi bi nasprotno pričakovali, da bi Dr. Mencinger, ako
se že odloči za parodijo, oziroma travestijo, iz kakega res-
»brezverskega« spisa izluščil dokaze za — verstvo, ali pa, da
bi iz istih  pesmi in spisov, ki jih je obravnaval Mahnič, do¬
kazoval kake povsem drugačne  resnice nego Mahnič, a se¬
veda tudi drugačne, nego jih je mislil pisatelj — avtor.

Pri vsem tem pa je Mencingerjev spis duhovit In nudi še
dandanašnji prijeten užitek, posebno veščaku; nedostaja mu pa
neposredne, eksplozivne učinkovitosti nedosežnega »Cmokav-
zarja«. Tako so že tedaj sodili merodajni možje. Govoreč, o te¬
danji literarni vojski z Mahničem, piše Levec kot »Zvonov«
urednik dne 21, februarja 1885 Kersniku (gl. Ivan Prijatelj,
»Janko Kersnik«, str. 446): »Dr,'Mencinger mi je poslal svojega
Udrihoviča, a kaj malo mi ugaja. Pogrešam v njem prave soli.
Dr. Mencinger mi piše, da je bolan. In to se pozna spisu. Ven-

I dar ga natisnem . . . Ideja je dobra. Dokazuje, da sta Vodnik
in Slomšek budaista, bogotajnika in panteista ter da ne verujeta
v osebnega Boga«.

Zato tudi »Vršac« ni imel pravega učinka. S svojim »Cmo-
kavzarjerii« je Mencinger v resnici ozdravil »literarno bolezen.,

proti kateri je bila namenjena«, ugotavlja Levec v »Zvonu«
1885, str. 154, v opombi k Stritarjevi pohvali na istem mestu:
»Brali smo predlanskim neko povest z naslovom »Cmokavzar
in Ušperna«. Naslov že je vreden »sto kron« . . . Taka satira je
prava šiba, ki novo mašo poje. Komur ne ozdravi to mazilo do-
tlčne bolezni, njemu ni pomoči. Samo malo predolga je! To
klasično satiro imenuje učeni gospod doktor Junij (t. j. Dr. Mah¬
nič) v svoji sveti jezi, nagnusno, trivijalno, kanibalsko povest!
Od zdaj zanaprej naj bi slovenski pisatelj, kateri kaj takega da
med ljudi, . . . vselej izrecno pristavil: to je ironija, satira . . .«
— Res, da se je Mencinger boril s »Cmokavzarjem« le proti
slučajni literarni struji, z »Vršacem« pa je posegel v mogočni
boj duhov, ki je pretresel slovenstvo/v vseh njegovih sestavi¬
nah od dna do vrha; slovstvo je blilo le eno in niti ne najvaž¬
nejše, dasi izprva najočitnejše bojišče. V tem boju, ki sicer leta
1885 še ni pokazal vse svoje resnobe, ni moglo odločati sa¬
lonsko orožje; nasproti »kladivarju« Dr. Mahniču (tako ga ime¬
nuje Dr. Prijatelj) bi bilo treba še težjega kladiva, nego je bilo
njegovo, ali pa trde jeklene ostrine. Dr. Mencinger je rabil v
»Cmokavzarju« res kladivo, v »Vršacu« pa salonski rapir. Da
in kako se bo Mahnič-Udrihovič otresel takih salonskih napa¬
dov, tega slovensko občinstvo tedaj, marca 1885, še pač ni slu¬
tilo. Na enak salonski način, s podzavestno dobrohotnostjo na-
pram dozdevno mlademu, malce razposajenemu Dr. Mahniču,
se brani Stritar v svojem »I. Pogovoru« ki je izšel v baš isti Zvo¬
novi številki kakor »Vršac« (1885, str. 150 i. sl.), proti direkt¬
nim in hudim Mahničevim napadom. Stritarjev spis je bil Levcu
všeč: »Stritar je poslal odgovor Dr. Juniju. Prav osoljen je,
dobro se bere, a ne spušča se globoko v razgovor«, piše 25.
januarja Kersniku. (Gl. Prijatelj n. n. m. str, 445/6).

Dandanes, ko je preteklo že štirideset let izza prvega,
tedaj še neopaženega javnega nastopa Mahničevega (1. 1881.
v goriškem »Folium periodieum«; jako zaslužno »Kronologijo
Mahničevega življenja in dela« je sestavil Dr. Jos. Srebrnič v
»Času« 1921, str. 268 i. sl.), in moremo, sami vajeni vse drugač¬
nih borb in prevratov, mirno lin neprizadeto presojati tedanje
težnje, ne moremo prav razumeti razburjenosti, ki je prekipe¬
vala ob Mahničevem nastopu na obeh straneh; zdi se nam, da
je Mahnič kruto motil le nekako v se zatopljeno domačo idilo,
ki je vladala v tedanjih časih. Le pomislimo: dne 27. januarja
1885 poživlja — »Slovenec« člane »Sokola«, naj mislijo na pri¬
merne skupine za Sokolovo maškerado na pustni torek (17. fe¬
bruarja 1885), za to veselico, ki je že mnogo let dika in ponos
Sokola in bo tudi ta predpust »najsijajnejša zabava celi Ljub¬
ljani«. In na pepelnično sredo (18. II. 1885) poroča »Slove¬
nec« res o sijajnem uspehu te maškerade; 516 sveč je razsvet¬
ljevalo dvorano (na strelišču), »šegavi dečko Amor« je imel
mnogo posla. — Pohvalil pa je isti »Slovenec« (dne 18. 2. 1885)
selidno »Slavčevo« maškerado na pustni torek v Čitalnici; po¬
sebno naglasa: »Kar je najlepše spričevalo celi veselici, je od¬
borov ukrep, da se je odmor priredil od ednajstih pa do polnoči,

177

12

in to zaradi lega, da bo še vsakdo lahko mesna jedila večerjal,
če bo hotel, To je prav! Tako pametnega in res v takih slu¬
čajih umestnega in potrebnega ukrepa še ni bilo in zato čast
»Slavcem«, ki so prvikrat pokazali, da tudi v plesni veselici
ni treba nasprotovati katoliškim obredom«, — To so bili časi!

Tedanji »Slovenec« je pač še skušal vzdržati vseobčo
slcgo, po načelih starejšega duhovništva, dasi mu pač ni bilo
lahko, odkar je 9. novembra 1884 bil Dr, Jakob Missia preko-
niziran za ljubljanskega škofa in je dva dni poprej (7, nov, 1884,
št, 257) Dr. Mahnič v »Slovencu« začel objavljati svoje kritične
»Dvanajst večerov«  — »kakor v pozdrav novemu ško¬
fu« (tako označuje to sodobnost Prijatelj, str. 323), Zavela je in
vela sicer v listu odslej drugačna sapa, bolj in bolj Mahničeva;
ker pa silnemu razmahu Dr. Mahniča in včasih eksplozivnemu
njegovemu temperamentu političen dnevnik, ki je vendar mo¬
ral imeti raznih ozirov, ni zadostoval, zato je tri leta pozneje
ustanovil svoj lastni list »Rimski Katolik« (od julija 1888 do
1896, ko je bil 22, novembra 1896 po cesarju imenovan in 3. dec.
1896 v RSmu potrjen za biskupa Kreke škofije; umrl 14, dec. 1920
v Zagrebu).

Dr. Anton Mahnič in Simon Gregorčič,

a) O epohalnem pomenu Dr, Mahničevega delovanja,
ki ga v prvem desetletju niso prav doumeli niti njegovi pri¬
staši, še manj protivniki, je zgodovina že izrekla svojo sodbo. Z
vso izrazitostjo pač šele ob in po njegovi smrti, V bistri pre¬
glednosti in z Ostro začrtanimi vsemi potezami, je materijal
zbran v odlični, Antonu Mahniču posvečeni številki 3/4 »Časa«
XV. 1921; temelj pa je položil že prej Ivan Prijatelj v svojem
»Kersniku« na mnogih mestih. Slovenska kulturna, politična
in slovstvena zgodovina pa težko pričakuje obširne in izčrpne
monografije o njem; predpogoj za njo bodi izdaja njegovih
zbranih, ali bolje; izbranih, spisov; kajti čudovita obsežnost in
vsestranost ter živa aktualnost delovanja Mahniču ni pripu¬
ščala, da bi v mirnem študiju spčsoval knjige;  pisal je le
razprave in članke, teh pa ogromno število.

Mi se na kratko moremo dotakniti Mahniča v toliko, ko¬
likor zahteva razlaga Mencingerjevega »Vršaca«. — Razpolo¬
ženje med razumništvom v Mahničevi dobi je o priliki Masary-
kove šestdesetletnice, torej že leta 1910 (»Naši Zapiski«, 1910,
str. 249) Dr. Dermota enostavno in najboljše označil; »Mah¬
nič je bil tačas najizobraženejši Slovenec v domovini. On je pre¬
senetil vso javnost z ostrostjo in vehemenco svojega nastopa,
z železno neupogljivostjo in strogo katoliško doslednostjo.
Posvetna inteligenca mu pri nas ni mogla do živega. Tudi tega
ni mnogo poskušala«. Zglede za klavrni nastop te inteligence
je zbral in trpko presodil 1. 1914 Dr. Prijatelj (»Kersnik« str.
328 i. sl.). Temeljne ideje, s katerimi je Dr. Mahnič šel v boj,
njlih zmagovito doslednost, je doslej najbolje opredelil Dr.
Aleš Ušeničnik v razpravi »Dr. Anton Mahnič kot filozof«
(»Čas«, 1921, str. 147 i. sl.), češ, »Mahnič je bil globoko pre-

178

pričan, da je mogoče tudi estetlične probleme o lepoti in umet¬
nosti le filozofično rešiti«, in sicer z metafiziko (str. 157). »Ka¬
kor je dobro neločljivo od pravega, tako je lepo neločljivo od
dobrote in pravega. Lepo namreč ni drugega kakor odsvit
božje ideje. Namen umetnosti je, lepoto čutno upodabljati.
Lepota se torej nahaja tudi brez umetnosti, a prave
umetnosti ni brez lepote ... Če je lepota odsvit resnice, brez
resnice ni lepote ... A resničnost ni še resnica. Resnica ima
svoj izraz v božji misli; resnično, realno življenje, kakor se de¬
jansko vrši, pa ni takšno, kakor bi moralo bitli, to je, se v
marsičem ne sklada z božjo mislijo, ni pravo in, ker ni pravo,
ni lepo. Še manj more biti lepo, kar ni dobro (»Kar je grdo,
ostane vedno grdo, tudi ako mu daš umetniško obliko«). Grdo
more služiti v umetnosti le kot senca, kot nasprotje . . . Tudi
pomen umetnosti je Mahnič filozofično utrdil: Kakor ima um
svoj predmet: resnico, in volja svoj predmet: dobro, tako ima
čustvo svoj predmet: lepo« (str. 158). Metafizika mu dokazuje,
da umetnost ni in ne more biti sama sebi namen; češ, pri tem’
vprašanju je vse odvisno od najvišjega metafizičnega problema,
ki se glasi: biva li Bog ali ne? Ako biva, tedaj je on početnik
in končni smoter kakor vseh bitij, tako človekov in njegovih
dejanj pa tvorb; zato 'ima vse svoj namen ne v sebi, ampak le
v Bogu; tako tudi umetnost. »Ako pa Boga tajimo, je nezmisel-
no govoriti o višjih . . . zakonih, ki naj bi se jim pokoril umet¬
nik«. (Str. 159).

S temi načeli je šel Mahnič do skrajnosti, s tem svojim
. . . »aut — aut« je storil konec slovenskemu polovičarstvu,
neznačajnemu slepomišenju in elastičnemu kolebanju navzgor
in navzdol, na desno in levo«. (»Slovenski Narod«, 18. decembra
1920, št. 289; Čas, n. n. m. str. 161). — Razkriva pa Dr. Ušeničnik
i senčno stran Mahničeve načelnosti, ki smo jo zgoraj pri »Cmo-
kavzarju« poudarili: »Dr. Mahnič je bil izrazit intelektualist..
Zato je vedno ponavljal, da nam je treba filozofije in filozofije.
Ta zahteva je kajpada upravičena, a sama filozofija vendarle
tudi ni vse. Kot filozof je Mahnič prezrl meje filozofije . . . Bil
je tako zelo logik, da je logik včasih v njem zatopil psihologa.
V prvi dobi se je skoraj zdelo, da mu je kakor Sokratu spoz¬
nanje že krepostnost. Naglašal je tako zelo načela, kakor da je
spoznanje načel že vse, V poznejši dobi so ga skušnje uvedle,
da ni tako . . . Enostranski intelektualizem je zastiral Mahniču
nekoliko pogled v realno življenje. V realnem življenju ni vse lo¬
gika in nikogar ni, ki bi v vsem svojem bitju uveljavil čisto logič¬
nost. Če bi jo teoretično in praktično, bi seveda imeli na eni strani
sam satanizem; sedaj je pa na svetu le malo takega idealizma,
a tudi takega satanizma ni«. (Str. 162). Ko je Mahnič to abso¬
lutnost prenesel tudi na presojo lepe umetnosti, je s tem po¬
vzročil nepotrebne boje. Dr. Ušeničnik smatra Mahničeva načela
o lepoti sicer za prava, »ne moremo pa reči, da bi bila uporaba
teh načel vedno tako srečna«. Naglašajoč le visoke ideje, je
Mahnič cesto skoraj prezrl obliko; Dr. Ušeničnik pa vpraša po
vsej pravici: »Ali ni dosti slabih pesmi z velikimi idejami?«

179

12 *

(Str. 164). Kritiku, ki se »ne ozira na obliko in nima obenem na
umu, da je umetnina nekaj celotnega in enotnega iz ideje in obli¬
ke, se tudi lahko primeri, da niti ideje prav ne doume in umetni¬
ku krivico dela«. Tako je tudi Mahnič šel marsikje predaleč s
svojo logiko v presoji slovenskih pesnikov, posebno Gregorčiča.
(Str. 165, 166).

Napram brezobzirni načelnosti Mahniča in njegovih so¬
mišljenikov pa nasprotniki in napadenci niso takisto brez ovin¬
kov priznali svojih  načel, ampak so se zvijali ali se kazali
le ogorčene in užaljene ali so nasprotnika le zasmehovali ali
pa se branili z nedostatnimi sredstvi. Z vsem tem pa so Mah¬
niču nudili prehvaležno snov za nadaljevanje boja; bolje bi
bilo, ko bi kar molčali, morda celo najbolje. Moško je vsaj de¬
loma priznal Stritar, da je res, kar mu očita Mahnič: to je sve¬
tobolje, svetožalje (Zvon, 1885, str. 157), kajpada ne kot grešno.
Najtežja pa je bila borba in onemogočena zmaga Mahničevim
nasprotnikom zato, ker trdnih načel  sploh n'is o imeli  in
'so celo, iz osebnih ozirov kakemu napadancu privoščili,
da ga Mahnič okrca. Najslabše se je godilo mehkemu in ob¬
čutljivemu SimonuGregorčiču,  ki je postal po nedolžnem
odbijač med obema strankama: za. eno stranko je bil tarča, za
drugo pa ščit; najslabše zanj pa je bilo, da je ves razpor hitro
dobil politično-strankarsko lice: liberalna stranka je Gregor¬
čiča — kot Zvonovca — reklamirala zase, odkar je izšla (v »Slo¬
vencu« 1882, št. 53, 64) anonimna kritika I, zvezka njegovih »Po¬
ezij« z očitkom nekatoličanstva (to anonimno kritiko je Mah¬
nič kvečjemu inspiriral, spisal pa jo je prenežno čutni katehet
Kr Žič;  gl. Dr. Pregelj, Čas 1921, 183, in Dr. Ušeničnik, isto-
tam str. 166) in se je Gregorčič v »Zvonu« 1882, str. 420, 494 s
Jjj pesmimi (»V obrambo«, tudi v ponatisu) proti njej — pri¬
znajmo: šibko! — branil, a obenem dobil mučeniški sijaj. (Prim.
Prijatelj, Kersnik, str. 331; Ušeničnik, Čas, 1921, 166). Zvon
je veljal za strogo liberalen list in urednik Levec za pravega
liberalca, kar mu je Gregorčič v novembru leta 1884 tudi očital
(Prijatelj, str. 442j in mu odpovedal sotrudništvo pri »Zvonu«.
Levec mu je to tem bolj zameril, ker je vedel, da Gregorčič
prestopa k porajajočemu se »Zvonovemu« tekmecu, »Slovanu«.
Z Gregorčičevo občutljivostjo je imel Levec sicer že križe;
»štulo je napel« pesnik, ko mu je Levec pisal, »da je konec
njegovim pesmim premalo krepak«. (Omenjeno v poznejšem pi¬
smu z dne 24, februarja 1885; Prijatelj, str. 447). V tem času
Levec Imenuje Simona Gregorčiča v zaupnih pismih Kersniku:
»Simon Napuh«. Javno je Levec o Gregorčiču sicer še vzdržal
svojo laskavo sodbo, je 2. pomnoženo izdajo I. zvezka Gregor¬
čičevih poezij (pri Bambergu) v »Zvonu« 1885, str. 51, še prav
pohvalno, sicer nakratko, ocenil, dasi ne več tako, kakor 1.
izdajo, ki je po njegovi označbi dobila naziv »Zlata knjiga«, a
zasebno je zavzel napram Gregorčiču povsem nasprotno sta¬
lišče. O priliki navedene druge izdaje »Poezij« piše Kersniku
(18. I. 1885; Prijatelj str. 445), da »Gregorčič, peša,  vsaj v
obliki«, in navaja za zgled »Nevesto«, dočim je istočasno (v

180

»Zvonu« 1885, str. 51) baš to pesem pohvalil, da »se odlikuje'
po svoji izvirnosti, nežnosti in prisrčnosti«.

Baš v času tega tihega razpora pa je — po naključju
usode — Dr. Mahnič stopil na plan s prvimi svojimi udrihi.
V podlistkih »Slovenca« 1884, št. 257 do 286, od 7. novembra do
12. decembra, je v obliki »pogovorov doktorja Junija
z mladim prijatelje  m« (Mirkom) pisal Dr. Anton Mahnič
(brez podpisa) pod naslovom, »Dvanajst večerov«  dva¬
najst člankov o umetnosti, o lepem in o leposlovju.*) Počenši z
drugim večerom razpravlja Mahnič (št. 260, ponatis str. 20)
o bistvu lepote, graja Schillerjeve nazore o lepoti (»Die Kiinst-
ler«, št. 267, str. 69 in zopet št. 274, str. 122), strastno pobija
Stritarjev uvod v Prešernove poezije, njegov »idealizem« in
njegovo »poveličavanje« Prešerna in njegove »idealne ljubezni,
(št, 277; str. 139), kara zaljubljene pesmi, neprikladnost Pre¬
šerna za mladino (št. 282, str. 176), odklanja svetožalje in pesi¬
mizem Ilartmannov, Stritarjev, Prešernov (285; 186), kojega po¬
sledica je neplodna želja, da bi človek vedno ostal otrok ali
v stanju pristnosti (286, 189). Gregorčiča pa omenja
Mahnič v svojih »Večerih« le pohvalno;  z vzkliki:
»Tako umeje umetnik svojo umetnost«, »To je res krasno, to
je pesniško« navaja kot vzor poezije Gregorčičevi »Oljki« in
»Soči« (270; 96). Daši je Dr. Mahnič imel pred seboj vse dote¬
danje Gregorčičeve pesmi, se niti z besedico ne dotakne nobene
tislih, ki jih je pozneje sam ali že leta 1882 anonimnik v »Slo¬
vencu« obsodil. Sploh vidimo, da je Mahničev nastop in način
boja v »Večerih« umerjen, spravljiv, dasi v bistvu zelo odlo¬
čen: fortiter in re, suaviter in modo. Zdi se, kakor bi Mahnič
hotel z »Večeri« nasprotnike preizkusiti, ali in kako se bodo
odzvali, a preizkusiti tudi svojo lastno moč..

Ko je hitro spoznal, kaj si zna in sme upati, je po pre¬
teku jedva enega mesca stopil na plan kot brezobzirni udri-
hovič, ki ne samo ni prizanesel Gregorčiču, ampak je uprav
njega najhujše napadel. Spisal je 10 podlistkov v »Slovencu«
z naslovom »Dvanajsterim večerom dodatek«;  izšli
so v zadnjih številkah »Slovenca« 1884 (št, 281—299) in v prvi
štev. leta 1885, dne 18., 19., 20., 22., 23., 24., 27., 29., 30. de¬
cembra in 2. januarja, na koncu s polnim Mahničevim podpisom!
Glavne »Zvonovce« je javno pozval na boj; kako Šibko so se,
oziroma se sploh niso odzvali, je podrobno opisal Ivan Prija¬
telj na večkrat navedenem mestu svojega »Kersnika« (str. 444
i. sl.). V najtežavnejši položaj je spravil Mahnič Gregorčiča,
na katerega so padali baš najhujši udarci »dodatka«; ni se znal
braniti, je bil občutljivejši nego drugi in posredno se mu je oči¬
tala kar oskrumba njegovega duhovniškega poklica, a prav tedaj
je bil — usodno zanj — v sporu z Levcem, mu je bil zaradi
njegovega liberalstva odpovedal sotrudništvo pri »Zvonu«,
(Levec je sumil, da je to storil zato, ker se je uslužboval pri

*) Leta 1887. je Dr. Ant. Mahnič izdal v ponatisu kot knjigo teh »Dvanajst
večerov«, zdaj s svojim imenom in pred vsakim »večerom« s kratko navedbo
njegove vsebine.

181

rodečem se »Slovanu«) — kdo naj Gregorčiča brani? Levec
je prav dobro presodil pesnikov položaj, a je smatral bridkost
za zasluženo in je, ne brez škodoželjnosti, pri prvi priliki, takoj
ko je izšel konec »dodatka«, dne 3. januarja 1885, pisal Kers¬
niku: »Prevzetnemu Gregorčiču pa to Mahničevo lekcijo prav
privoščim. Kdo ga bo zdaj branil? »Slovan«? Oder was!l« Inštir-
najst dni pozneje (18. januarja) piše Levec v zadevi iznova Kers¬
niku: . . . »Kaj naredimo s .Slovencem'? Mislim, da mu ne od¬
govarjamo. Ako hoče Stritar zase kaj odgovoriti, transeat! Ali
v polemiko se ne spustimo! Čemu? Da bi Gregorčiču kadilo
žgali? Kaj pa še! Saj vidiš, da se je začel že cel kult  o tem
možu! In kako razume to stvar! Bamberg bode moral Mahniču
plačati nagrado za reklamo. Izvrstno kupčijo dela«. (Prijatelj,
Kersnik, str. 445). Levec ima pri tej kupčiji v mislih Bambergovo
2. izdajo prvega zvezka Gregorčičevih »Poezij«. — V svojih
privatnih pismih, za javnost seveda nenamenjenih, Levec iz¬
razov ni izbiral, ne prej ne slej; leto pozneje (24. marca 1886; gl.
Prijatelj str. 451) imenuje Gregorčiča »tisti prevzetni far z na¬
peto štulo«; dobršen kos neodkritosrčnostl, ki ga pri vsem tem
ne moremo zanikati, pa se sigurno ne sme staviti edino na ro¬
vaš Levcu, ampak je brezdvomno obremenjeval še druge člane
literarnega kroga. Tudi s tem se osvetljuje, zakaj so odlični
pristaši liberalne struje kazali malo vneme za obrambo Gregor¬
čiča. Stritar se je hitro branil sam (»Pogovori«, Zvon 1885, str.
150), za Gregorčiča pa se je zavzel nepristran¬
sko pravični, plemeniti ! in neustrašeno od¬
kritosrčni Dr. Mencinger.

Naperjeno neposredno na »Dvanajsterim večerom doda¬
tek«, je spisal Mencinger  svojega »Vršaca« in »Zvon«
je potemtakem vendarle branil Gregorčiča (1. marca 1885).

Prav 'istočasno, v podlistkih »Slovenca« 1885, st. 46 do
52, od 26. februarja do 5. marca, z naslovom »Človeka nikar«,
pa se je, z več dobre volje in vneme nego spretnosti, za svojega
stanovskega tovariša in rojaka Gregorčiča zavzel Hilarij Zorn.

Ker preko Mencingerjevega spisa ne zasledujemo Mahni¬
čevega boja, omenimo le zaradi celotnosti, da je Mahnič že
11. aprila 1885, v št. 81 »Slovenca«, pričel objavljati svoj »D v a-
najsterim večerom drugi dodatek«,  ki ga je končal
4. maja 1885, s št. 100., in kjer zavrača zlasti Zorna; uredništvo
mu je dodalo pomirjevalen dostavek. A počenši z 18, junijem
1885 je Mahnič izdal v »Slovencu« (št, 136 do 140) še »Dva¬
najsterim večerom  zadnji d o d a te k.« — V tej dobi je
v »Slovencu« vedno več člankov in dopisov, iz katerih veje
Mahničev duh. — —

b) Nekoliko pomišljal se je Mahnič vendar, preden je
zgrabil Gregorčiča, in se nekako opravičuje, preden sproži svoj
strel (»Slovenec«, 1884, št, 294, dne 22. dec.). Prvi pa, ki je
odkrito  vrgel na Gregorčiča očitke o nedoslednosti v
krščanskih nazorih, o buddhlzmu, pesimizmu, je bil že dve leti
prej prof. Dr. Janko Pajk  v svoji obširni oceni I. zvezka
Gregorčičevih »Poezij«, v »Kresu« 1882 (št. 7, 1. julija), str.

182

379—391 z naslovom »Kritika Gregorčičevih poesij«. Mahnič
se na pravkar navedenem mestu sicer neprijazno obregne ob
Pajkovo kritikovanje oblike Gregorčičevih poezij, po vsebini
pa se Pajkova kritika na glavnih mestih čita, ka¬
kor bi bila Mahničeva; ne moremo se odteg¬
niti domnevi, da je Pajk, če ne drugače, vsaj sugestivno
vplival na Mahniča, ki je bil sam tudi »Kresov« sotrudnik; na
skladnost svojih in Pajkovih nazorov pa se Mahnič sklicuje
šele po glavni bitki (»Slovenec« št. 91, 23. aprila 1885), — Gre¬
gorčič je leta 1882 objavil v »Kresu« tri pesmi, a vse tri še
pred Pajkovo kritiko; nato nobene več. V svoji res precej pe-
dantičnl, prav »profesorski«, pa dostojni kritiki izreka Pajk
Gregorčiču glavno grajo, da vse »blage misli pesnikove nimajo
pravega središča, pravega izvira ....  da nimajo prave harmo¬
nije med seboj«, (Str. 382). Kajti: Gregorčič sicer izhaja  od
najvišjega vzora, »ideala«, od Boga, »iz katerega edinega morejo
vsi drugi izhajati (ljubezen, resnica, sreča itd.)«, ni pa dosledno
izvršil tega načela. »Vidi se mi celo, da odstopa pesnik na ne-
kojih mestih nekoliko od tega vzora. ... V pesmi »0 n e-.
vihti«  . . prosi kmet v največjih strahovih (Boga) ... a nebo.
mu prošnje te ne čuje! Tu se vidi, kakor da Bog ni več lju¬
beznivi oče, ampak neki škodoželjnež in krivičnik, ker uni¬
čuje žulje »pridnih rok«. Po mojem mnenju se je tu pesnik ne¬
doslednosti krivega storil«, (Str. 383). Isto nedoslednost vidi
Pajk v pesmih »Po bitvi«, »Črni plašč«  in drugih ter za¬
ključuje (str. 384): »Če bi pesnik bil dosleden, bi se ne smel bati
za nepremakljivo v Bogu počivajoče, po njem v svet prehaja¬
joče vzore. Ta strah je vzorom bolj na škodo, nego na korist.
V tem oziru pogrešam krepostno in vzvišeno obrambo idealov,
kakor tudi doslednost«, — V nastopnem graja Pajk preveliko
»mehkobnost čustvovanja« Gregorčiča, ki kar nima »krepkih«
pesmi, ki ne uči, kako naj se svetno »gorje« prenaša, ampak se
ves udaja turobnemu pesimizmu. (Str. 385). V dokaz si je Pajk
izbral pesem »Človeka nikar«  in se vpraša: »Odkod . . .
ta skoraj neizjemno elegični ton naše umetne poezije (prej že
pri Prešernu, Stritarju)?« Odgovor: »Iz našega današnjega, re¬
cimo moderno slovanskega . . ., v resnici buddhaističnega na-
gledovanja sveta . . . Ista mehkobnost, isto koprnenje, isto
hrepenenje po »nirvani«, isto izogibanje nadlog, ista obupnost.
Ali ni naš pesnik sličnih nazorov, kadar poje: »Kedor bi pa ko
jaz na sveti — imel čutiti in trpeti— mej dvomi, zmotami vi¬
seti: človeka vstvariti nikar!? Buddhaistom je namreč največja
naloga: ne misliti, ne čutiti ... Za nje največje dobro je . . .
vstop duše v »nirvano«, t. j. v ugasnjenje . . . kakor ugasnjenje
svetilnice, katere gorivo je pri kraju«. — Sem. šteje Pajk tudi
pesmi »Veseli pastir«, Pastir«, »Nazaj v planin¬
ski raj«  (Str. 386), se — nekoliko šapasto — ponorčuje iz
buddhaistične živaloljubnosti, iz domnevane slovenske meh-
kobnosti in iz Gregorčičevega neslovenskega svetožalia ter
zaključuje svoja izvajanja (str. 387) s splošno sodbo: »Iz te ga
pre vladanja buddhaističnega naziranja

183

'veta razumeje sc ves duševni obzor... Gre¬
gorčičevih poes'ij; iz tega načela se dajo vse navskriž-
i nosti... z njegovim vrhovnim vzorom prav jasno raztolmačiti; v
tem načelu najdete tudi ključ k razumevanju vse naše novejše,
z malimi izjemami buddhaistične poesije. Ali se pa naši pesniki
tega načela vede al pa nevede drže, v preiskovanje tega se ne
spuščam, ker je to malo važno«. — Nato razpravlja Pajk o ne-
dostatkih v obliki (nejasnosti, nečista in podvojena rima) in
končuje (str. 391) kritiko tako: »Ako na koncu izrečem sodbo,
da tem poesijam — vendarle pesnikovim »prvencem« — še
manjka mnogo tega do klasičnosti, ne jemljem jim s tem zaslu¬
žene cene. Saj skromni pesnik sam ni prevzeten . . . Prepričan
sem, da še učaka s pesnikovim novim trudom in s pomočjo ob¬
činstva naša literatura od Gregorčičeve Muze marsikaterega
zrelega sadu«.

c) Tako  P a j k. Kar je on 1. 1882. povedal v strokovni,
občutno zakrknjeni formi, to je Mahnič ob koncu leta. 1884. s
širokim razmahom duhovitega vsestransko izobraženega, spret¬
nega in nebrzdano temperamentnega reformatorja do zadnjih
posledic razprostrl in zatrobil v svet,

V začetku »Dvanajsterim večerom dodatka«
(»Slovenec« 1884, št. 291, 18. dec.) zavrača »svetožalje« in pe¬
simizem. »Živo so se mi predočili vsi pesimisti, svetožalci in
usodečastilci in kar jih je v tem duhu sorodnih; čemu toliko
javkanja in stokanja, o človek? . . . Kdo te naredi srečnega,
ako ne lastna volja? In ti se jočeš nad rananli, katere si sam
prostovoljno sekaš, in rotiš se nad usodo in črtiš Boga in Pre¬
vidnost Božjo!« Zemlja je res dolina solz, ali pa si kaj skusil
to gorje olajšati? Da ob pogledu na to gorje kak pogan obupa
nad previdnostjo in se uda pogubnemu pesimizmu, to razume¬
mo. »Da pa se zamore med krščanskim narodom ugnezditi te¬
men, poguben fatalizem, temu se ne morem dovolj načuditi«.
Tudi med Slovence je že prišel tak fatalizem. Krivda zadene
»usodepolni« Dunajski Zvon, v katerem je Stritar, »skrito sicer
in zapeljivo, a vedoma in svojemu zrelo premišljenemu smotru
vedno zvest vztrajno skušal v svojih spisih vpodabljati nazore,
pozitivno krščanstvo izpodkopujoče, panteističen naturalizem
razširjajoče«. Posebno žalostno pa je, pravi Mahnič, »da je glas
Stritarjevega »Zvona« zvabil na svojo stran malodane vso slo¬
vensko inteligenco, zmedel nam pojme o najsvetejših resnicah in
sploh zavdal v,semu našemu mišljenju s strupom pogubnega
panteističnega idealizma«. — V prihodnji številki (292, dne 19.
dec. 1884) se zgraža mimogrede nad fatalizmom v »Rokovnja¬
čih«, a z obširnim utemeljevanjem pobija »goli panteizem« in
razdirajoče tendence spisov Emila Leona (Dr. TavčarjaT: »Va¬
lovi življenja«, »Potrgane strune«, »In vendar . . .«, »Otok in
Struga«, »Grogov Matijče«, »Mrtva srca«,  in vzklikne v
nastopni številki (293, 20. decembra), kjer se je obregnil tudi
ob »Cmokavzarja in Ušperno« (gl. zgoraj, str. 157) z gnevnim ogor¬
čenjem; »Zarotilli, zakleli so se, da hote zatreti, kar je še krščan¬
skega v narodu slovenskem«. V pomoč pri svojem uničevanju so

184

se zatekli tudi k tujcem, s spisi Turgenjeva uvajajo k nam He-
gelovo filozofijo, ki ne pozna objektivne resnice, ne večnih
nespremenljivih zakonov, ne proste volje; »njegov idealizem je
filozofija absolutne apatije in miru, recimo smrti, pravi nihili¬
zem, apatija«.

S temi splošnimi izvajanji si je Mahnič pri¬
pravil tla za glavno bitko,  na nepripravljenega a naj¬
nevarnejšega protivnika, na Simona Gregorčiča;  v pri¬
hodnjem podlistku (št. 294, 22. dec. 1884) ga je Mahnič zgrabil
z vso brezobzirnostjo, je ves ta članek spisal nanj in je v njem
z vso strastjo, brez kompromisa, kakor kak maščevalec, do uni¬
čenja obsodil najglobljo Gregorčičevo srčno izpoved, njegov
confiteor, pesem »Človeka nikar!«  Očitno je, da je Mah¬
nič tu najbolj razvil svoje sile, t. j. silo svoje logike; očitno, da
tvori to poglavje višek njegovega »dodatka«, očitno pa tudi,
-da tu — in še bolj odslej -— z nekakim samozadovoljstvom raz¬
vija svoje peruti: bolj in bolj se veseli svoje moči — kar odleglo
mu je! V samozavestnem razkošju moči pa — kajpada — po¬
staja krivičen, ker, zroč le v svoj cilj, tepta po vsem, kar mu
je na poti. — Ta, za ves potek Mahničevih bojev velepo¬
membni članek  (št. 294) se glasi:

(»Slovenec« št. 294., Ljubljana, pcndeljek, 22. decembra 1884.):

»Spominjam se še, kolikokrat si lani, rekel bi. da nekako sitno pov¬
praševal in poizvedoval, kaj sodim o nekem najnovejših pesnikov, kateremu
se mora priznati velika pesniška nadarjenost, da, kateri se celo Prešernu do¬
stojno da primerjati. Kar te je najbolj v sodbi o tem pesniku motilo, pravil
si mi, je ona tako čudna različnost, s katero so se njegove pesmi od raznih
strani ocenjale. In da to vprašanje še ožje omejim in določim, zdi se mi, da
nisi toliko dvomil o jeziku in obliki pesnikovi, o tem, da se ne da veliko
prepirati, ker gluh in top bi moral biti, komur tako klasičen in lepoglasen
jezik ne ugaja; tudi vem, da si me s posebnim dopadanjem opozoril, kako
nesrečno si je nekdo prizadeval grajati neke jezikovne in leposlovne oblike
v onih pesnih; ne, ampak nekaj druzega je, kar te je posebno razburilo: zakaj
so namreč hoteli nekateri v omenjenih pesnih najti vpodobljene nazore, ki so
bojda v nasprotju z verskimi resnicami in sicer, nekako sorodni budaističnim,
ali da govorim bolj moderno, pesimističnim načelom novejšega panteizma, ali
vsaj tako nekako veje iz njih nekaj onega rvovnaip^njslifiLŽa-Avetožalja, katero
prizadeva mladim pisateljem toliko bridkih domišljenih in nedomišljenih ne¬
sreč; tako sodijo eni o našem pesniku, a drugi, da niso ničesa mogli najti v
teh pesnih, kar bi morali pesniku očitati, ti da mu brezpogojno ča-
stitajo in o vsaki priložnosti brezmejno občudovanje javljajo. In celo v
neki knjigi, katero je dala tiskati katoliška družba, katera lahko rečemo,
vlada na Slovenskem vso nižjo inteligencijo, bero se tele besede o poezijah
našega pesnika: »Spodtakljive pesni ne nahajaš v knjigi nobene, dati jih
smeš najbolj nedolžnemu dekletu v roke«. Tako tedaj praviš — in jaz?

Moraš si domišljevati, predragi Mirko, da mi je težko o tej reči spre¬
govoriti odločno besedo, ki bi bila tudi za tvoje  mnenje o tem pesniku
odločilna. Bojim se namreč nemilo soditi in preveč reči ter tako žaliti onega
ki ga spoštujem in visoko cenim. Vendar pa menim, da ta boječnost bi bila
uže malodušnost, ako bi mi vzela oni pogum, katerega mora vsakdo imeti,
ki se upa v javnost borit se za večno resnične nazore, kateri so podlaga
znanosti in umetnosti, kakor tudi nravstvenemu in družbinskemu redu. Sicer
nam gre tu za pesni,  kakršne nahajamo tiskane v znani knjigi, ne pa za
pesnika subjektivno mnenje;  kako je on mislil in še misli o
teh ali onih resnicah, o tem nam ni nič mar; to so skrivnosti njegovega srca;
tudi sc človek večkrat v besedi ali pismu nevede drugače izrazi, kakor v
srcu misli ali čuti; to je ona nedoslednost, katero zakrivi človeška nepopol¬
nost in slabost in katera se več ali manj razodeva v vsakem, tudi najzna-
čajnejšem možu. Potem pa še nekaj. Vsak pisatelj ali pesnik, kakor hitro s
svojimi proizvodi stopi v javnost, mora že pripravljen biti ne le na pohvalo,

185

ki ga zna doleteti, ampak ludi na pravično grajo; potrebno mu je vsaj toliko
poguma in neobčutljivosti imeti, da zamore mirno vsprejeti pšice vsake opravi¬
čene kritike.

Zdaj pa? Najbolj kaže reč koj od začetka »acu tangere«. In tudi tebi
vem, kaj ti je na jeziku:

oveka — vslvariti nikar«.  Tu je vse ali nič. Kdorkoli ima.
kaj proti našemu pesniku, se bo gotovo najprej tu »spodtikal«, a iz tega si bo
hotel še marsikaj druzega razlagati, kar bi bilo morda brez teh precej jasnih,
besed nejasno.

»Človeka — vstvariti nikar«: v teh besedah je izražena prošnja do*
Stvarnika, kakor sam pesnik jasno pravi.

»A eno te prositi  smem«.

I kaj je to eno? Poslušajmo. Potem ko je rekel, da bodo tudi njega po
smrti izročili prsti in da tudi njegov prah Bog porabi tedaj za novo stvar, —
pesnik sam ne ve, za katero, ker v tem je le Bog gospodar — prosi Boga le¬
to eno:

»Iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko-ptico,
katerokoli vstvari stvar.

Kedor bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
mej dvomi, zmotami viseti —
človeka — vstvariti nikar!«

V zadnji vrsti je gotovo jedro prošnje: človeka ne vstvariti, ki bi.
enako pesniku imel biti nesrečen! Toda poglejmo natančnejše, kaj pesnik,
imenuje »prošnjo«, morda vendar njegove bes>de izrazijo še nekaj druzega.
V prvem delu le »prošnja« peva:

»Iz praha vzgoji ti cvetico,
podan logu pevko-ptico
katerokoli vstvari stvar . . .«

Ti stavki, v velevnikovi obliki, imajo dovolitven ali dopusten pomen,,,
kakor bi rekel: »moreš« (ali pravzaprav; »smeš«, ker tu pesnik ne govori o-
vsemogočnosti božji kot taki, ali o tem, kar Bog zmore, kar je v stanu storiti,,
ampak o vsemogočnosti njegovi, v kolikor se ima to, kar vstvari, zlagati z nje¬
govo svetostjo), torej: ali moreš ali smeš, ako te je volja, iz mojega prahu,
vzgojiti cvetico itd.; ako to storiš, bo prav in ničesar ti ne bom imel ugovarjati.
Kdor pa tako k Bogu govori, postavlja ali ponuja se mu za svetovalca, da.
celo za postavodajalca; zatorej pa ono »prošnjo« bolje imenujemo svet ali
nauk,  ki ga pesnik Bogu stvarniku daje.

A prav zaradi tega tudi ono, kar za omenjenimi tremi stavki sledi v
drugem delu, se ne more imenovati prošnja ali molitev, ampak le svet ali.
nauk Bogu stvarniku. Poslušajmo:

»Kedcr bi pa ko jaz na sveti

imel čutiti in trpeti

mej dvomi, zmotami viseti

človeka — vstvariti nikar«. ...

V teh besedah je izražen drugi del »prošnje«. Kakor vidimo, je ta del
v prejšnjem vezan po vezniku »pa«. Ta partikula ima pa adverzativno moc.
Tako torej pesnik to, kar izraža v drugem delu,, nasproti postavlja onemu,
kar je zapopadeno v prvem delu. V temle je pa našteval, kar Stvarnik po
njegovem svetu zamore ali sme iz njegovega prahu vstvariti, zatorej pa v
drugem delu, katerega veže s prvim po partikuli »pa«, že samo ob sebi dru¬
zega ne moremo pričakovati, kakor da bo pesnik taistemu Stvarniku svetoval,
Česa nima ali ne sme ustvariti. Ta pomen zahteva neovrgljiv stik, v katerem
stojita periodi med seboj. In kar pesnik Stvarniku svetuje, je, ne ustvariti,
človeka, ki bi imel, kakor on (pesnik) nesrečen biti. Razloček med prvim in
drugim delom te »prošnje« vidi se le v tem, da tam pesnik pozitivno govori,
tu pa negativno; tam Stvarniku, kaj sme storiti, svetuje, tu na odsvetuje,
česar ne sme. Samo da je v drugem delu odsvetovanje jasnejše in odločnejše
izraženo, kakor svetovanje v prvem. Kaj torej, ko bi Stvarnik ustvaril Še člo¬
veka nesrečnega, kakor je pesnik? Potem se Stvarnik ne bo ravnal po svetu,
po nauku pesnikovem, in ta, kakor mu je zgoraj dovolil, iz njegovega prahu
ustvarili cvetico in pevko-ptico itd., tako ga bo zdolej obsodil, da je ustva¬
ril tudi človeka, katerega ustvariti mu je odsvetoval. Vsekako Bog torej ne
uide pesnikovi sodbi; in ta se bo, — ker se ni ravnal po njegovem nauku, —
glasila, da Bog stvareč človeka nesrečnega, kakor pesnika, ni prav storil...

186

Kaj torej, ako v resnici najdemo "človeka, od Boga ustvarjenega, ki je ne¬
srečen, kakor pesnik? In takega že imamo. Kdo je? Pesnik sam, ki je gotovo
stvar jen od Boga, ker ravno sebe stavi Bogu v svarilen izgled, naj ne ustvari
več enakega človeka. Ako torej Bog enakega nesrečneža ustvarivši ne bo
prav ravnal, je gotovo že prej grešil, ko je nesrečnega pesnika ustvaril. In
tako je torej Bog, obračajmo besedo, kakor hočemo, od pesnika obsojen.
Boga obsoditi pa pomeni toliko, kakor Boga tajiii in načelno priznati kot
resničen usoden panteizem.

In res, dovolj jasno je, da v teh verzih pesnik svojo nesrečo pripisuje
Bogu stvarniku  in prav zaradi tega »prosi« ne več ustvariti človeka.
Potemtakem toraj zlo in trpljenje, v katerem človeštvo stoče, izhaja od Boga,
a ne od človeka samega, ki je svojo prostost zlorabil ter si sam nakopal
nesrečo. Ako je pa Bog začetnik slabega, potem ni več večna dobrota, t. j,
ni več pravi, osebni, neskončni Bog, marveč Bog panteistov, katerim je ves
mir istovit z božanstvom in kot tak v sebi združi dobro in slabo, ki se iz
njega po zakonu slepega slučaja razvija in rodi. Dalje: ako je od Stvarnika
odvisna človekova nesreča, tudi ta ni več prost, ker ako mu je Stvarnik
usodil nesrečo, se bo zastonj upiral, druga prostost mu ne ostane kakor vdati
se, čemur uiti ne more.

Potemtakem je pesnik s svojim »Človeka nikar« zabredel na polje p a n-
teističnega fatalizma,  po katerega nauku slepa usoda vlada svet
in človeštvo; in sicer najdemo pri našem pesniku oni panteizem v njegovi naj-
prodernejši obliki takozvanega pesimizma, ki se je posebno na Nemškem po
Schopenhauerju udomačil, kjer ga zdaj Hartmann v ponarejeni izdaji raz-
svitljenim Nemcem za golo resnico prodaja.

Zatorej se pa moramo resnično čuditi, kako je mogel pesnik tako be¬
sedovanje krstiti z imenom »prošnje« ali molitve; gotovo je to storil le zato,
ker si ni bil v svesti o pravem pomenu svoje poezije. Ker drugače bi bil
moral vedeti, da moliti ima le tedaj pametno smisel, ako je Bog, h kateremu
molimo, oseben, najsvetejši in dobrotnejši, kateremu je absolutno nemogoče
kaj storiti, kar ni prav; že sam pojem o takem Bogu, ki je edini pravi Bog,
izključi iz njegovih činov, karkoli ni prav, kar je nesveto.

In kdor k takemu  Bogu moli, ali recimo, kdor resnično  moli.
(ker molitev k drugačnemu  Bogu je nesmisel), je o vsem tem že pre¬
pričan; zatorej mu še na misel ne more priti, karkoli dopustivno ali sve¬
tovalno z Bogom govoriti: »To smeš storiti, tega ne smeš,« ker ve, da Bog,
karkoli stori, prav in sveto stori; kdor tako  z Bogom govori, ^že prizna
možnost,  da bi znal Bog tudi neprav storiti, kar je pa toliko, kakor tajiti
pravega Boga, brez katerega je vsaka molitev največja nesmisel. Zatorej res
ne urnem, kako more pesnik, ki ima o Bogu take  pojmove, še o »prošnji«
ali molitvi govoriti.

Ne; molitev k pravemu Bogu je izraz žive vere in je kot taka sprem¬
ljana od slepe, ponižne vdanosti v Božjo voljo, ki je vedno najsvetejša. Pes¬
nikova »molitev« pa vse te lastnosti pogreša; v njej se marveč javlja ohola
smelost, kar razvidimo najbolje iz onih besed, s katerimi nas uvede k svoji
molitvi. Pravi:

Za novo stvar moj prah porabiš,

za kako? Jaz ne vem,

Ti sam si gospodar.

A eno te prositi smem...

To nikako niso besede ponižno prosečega, v neskončno dobroto Božjo
zaupajočega, ampak Boga, ki je »sam gospodar«, boječega se, kakor da bi
zamogel svoje samooblastno gospodarstvo zlorabiti, in prav zato, ker »gospo¬
darju« malo zaupa in se boji, da bi njegovega prahu prav ne uporabil, ga
»prosi«. Tako »moleč« torej ne le taji pravega Boga, ampak obenem tudj
spoveda vero v nesveto vsemogočno Vbsodo.«

Tudi ostali članki »dodatka« so v bistvu vsi namenjeni Gre¬
gorčiču. V št. 295 (23, dec. 1884) Mahnič kar najostreje kriti¬
ku je Tavčarjev roman »Mrtva srca«,  kot panteističen, črno
pesimističen in brezbožen, a ost svojih očitkov obrača pri tem
baš na Gregorčiča, zato, ker je Tavčar za geslo (motto) šestemu
poglavju svojega romana izbral citat iz »Človeka nikar« (ko¬
nec pesmi, počenši s »Ti sam si gospodar«), in se zato roman

187

»Mrtva srca« more smatrati le kot udejstvovanje Gregorčičevih
idej ter kot komentar pesmi »Človeka nikar«! »Moje razlaganje
»Človeka nikar« se za las ne loči od Tavčarjevega«.*)

Ko je potem Mahnič Gregorčičevo pesem »0 nevihti« prav
tako kakor Pajk ožigosal kot brezbožno, zgrabi — zdaj brez
oklevanja -—- za najojstrejše, sicer vsikdar odvratno, orožje,
za razgaljenje osebnih  slabosti pesnikovih. Naslanjajoč se
na Gregorčičev »Uvod« v »Poezije«,  kjer pesnik pravi,
da se mu iz pesmi spozna glava in srce, ter na dejstvo, da Gre¬
gorčič kot lirik zliva v pesmi svoje lastno duševno življenje,
sklepa Mahnič in trdi izrecno, da je v pesmi »U j e t e g a
ptiča petje«  ta ujeti ptič pesnik sam, ki toži, »da so mu
ostrigli peruti . . .«, da so mu vzeli zlato prostost, da bo sa¬
motno v kletki popeval, dokler mu ne poči srce; da ima za seboj
»ure solnčne sreče«, pred seboj pa »grozo temnih dni«, »nikdar
ne bodem gnezda pletel, gojil mladičev nikedar!« »A znano je«,
vzklikne Mahnič, »da naš pesnik je katoliški duhovnik«; ta
»ječa« je torej ona, v katero ga oklepa njegov katoliški stan,
ki res človeka v več ozirih loči od sveta . , od ljubeče žene
in od veselja domačega ognjišča«. Res! Toda (tako nadaljuje
Mahnič s suho stvarnostjo v št. 296, 24. dec.): . . . »Ker se po
sedanji cerkveni napravi ne da ločiti od duhovskega stanu, za¬
radi tega pesnik žaluje in svoj stan imenuje ječo«. Sicer bi mu
Mahnič to oprostil, ko bi pesnik ne trdil, da so ga drugi pahnili
v to ječo (»Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, Ko zlato vzeli ste
prostost«), Napram tej trditvi pa Mahnič pesniku grobo za¬
brusi: »A prav tu laže pesnik . . . Ali je bogoslovje njega
prosilo, ali je on v bogoslovje prosil? Kdo ga je zaprl? Sam!
Kdaj? Ne kot nerazsodnega dečka 7 let, ampak ko jih je imel
najmanj dvaindvajset«. — Iste osebne očitke proti Gregorčiču
izvaja Mahnič iz pesmi »V celici« (»Zapustil svet sem mlado-
let, se v celico zaprl; umrl je zame celi svet, jaz nisem zanj
umrl. Zabiti ga mi moči ni, vživati ga ne smem . . .«); zavito
celo sklepa, da pesnik taji prosto voljo človekovo. Na podlagi
tega sklepanja zakliče Mahnič v prihodnji številki (297, 27. dec.)
Gregorčiču v obraz: »Tajiti pa prosto hotenje človeške volje,
je nauk, zavržen od cerkve.« S to tajitvijo se Gregorčič bliža
panteističnim doktrinam in če »izrečemo sodbo v najmilejši
obliki: navedene pesmi diše, močno diše po panteističnem du¬
hu«. Vendar Mahnič pripušča, da je Gregorčič vanj zabredel,
»nevede in nehote; ker zdi se mi kar nemogoče, da bi katoliški
duhovnik vede in hote vpodabljal . . . nazore, ki v bistvu
uničijo krščansko vero; značajen človek, priznavajoč jih za res-

*) Tavčarjev roman »Mrtva srca« tudi Levcu ni ugajal.
Dne 11. decembra 1883 piše Kersniku o »Zvonovem« programu za 1. 1881 in
pravi o Tavčarjevem romanu, ki mu ga je pisatelj izročil za to leto: » . . .
tako nam bode letos (1881) dr. Ivan (Tavčar) . . . škodoval s svojim preti¬
ranim in afektiranim, t. j. neslanim romanom  . . . Hudič
je . . . to, da Tavčarjev roman letos ni za nič«. (Gl. Prijatelj, »Kersniks.
str. 437). — In v pismu z dne 5. februarja 1884 toži Levec Kersniku: »Poprej
si mi obetal, da hočeš nagoto »M r t v i h src«  pokriti z lepoto svojih
novel, a zdaj mi odrekaš vsako pomoč«. (Prijatplj, str. 440).

188

nične, ne bi mogel še en dan ostati kristjan, tem manj duhoven
krščanske vere«.

To je bila trda beseda, najtrša, kar jih je mogel kdo Gre¬
gorčiču reči! Med vrstami člitamo, da Mahniču ni šla lahko iz
peresa, a prav tako spoznamo že iz prejšnjih njegovih izvajanj,
da jo je hotel  izreči.— Ko pa je bila izrečena, je takoj skušal
njen učinek omiliti, kažoč, da v pesnika upa in ga visoko
ceni: »Pričakujem, da bode naš pesnik, ko omisli drugo izdajo
svojih prekrasnih poezij, omenjene pesmi 'in če je še kaj drugih
takih, izpustil ali jih toliko predelal, da se ne bo veren Slo¬
venec spodtikal nad njimli«. To pričakovanje je izrazil Mahnič,
dasi je vedel in v opombi ugotovil, da ta druga izdaja v krat¬
kem izide — z vsemi grajanimi pesmlimi. Uresničilo pa se je
upanje, ki ga je Mahnič takisto 1  tukaj izrekel: »da nam (pesnik)
ne bo več kalil veselja s takim!i nazori . . ., ako dočakamo . . ..
drugi zvezek  njegovih poezij«.*) V nasprotju z dejstvi je
bila poznejša, prepozna Mahničeva izjava, da se ne bori proti
osebam  (»Slovenec« št, 95, 28. aprila 1885).

č) Zdaj, ko je bil Mahnič brezobzirno povedal svoje mne¬
nje, se je mogel braniti proti očitku, morda tudi tajni zavesti,
da je bil protii pesniku »prestrog«,  češ, da »pesnikom ne
velja mera kakor drugim pisateljem . . .«, da pesnik, v trenutku
navdahnjen, ne more, kakor drugi »trezni« pisatelji, »biti od¬
govoren za to, kar mu iz srca kipi«. Nato odgovarja Mahnlič s
suho logiko: »Kaj  j e p a p e snlik? Ni li človek kakor vsak¬
do drug? Bodimo trezni in ne dajmo se omamiti od praznih
idealističnih sanj, katere nahajamo večkrat pri Nemcih, po¬
sebno pri Schillerju, ki o umetnosti in umetnikih govori tako
napeto, kakor da bi bila umetnost res nekaj absolutno božjega,
umetniki pa višja bitja, prestvaritelji človeštva in njega odre¬
šeniki. Umetnost ni abso lutna,  ne sama sebi namen,
ona je nekaj čisto človeškega, umetniki pa v ničemer
višji od drugih ljudi kot takih, akoprav znajo biti blažjega srca
in bolj rahločutni od drugih. . . . Ker je umetnost čisto člo¬
veška, ... je tudi strogo podvržena zakonom resnice in nrav¬
nosti. . . . Vsaka ideja pa, ali se zlaga z resnico, ki je ena in
večna, ali se ne zlaga, kaj tretjega je nemogoče. Zatorej je
prav, kar zahtevamo od pesnika, da se ideja, katero v pesmi
upodobi, zlaga z resnico.«

Pesniškemu navdušenju, entuziazmu, ne pripušča Mahnič
nobenih predpravic. »Tudi ne sme biti pesnik kakor pijanec, ki

*) Ko je namreč ta (II.) zvezek 1. 1888, izšel, ga je Mahnič v Rim¬
skem Katoliku I., 1888, str. 78—89, zelo simpatično pozdravil. Gregorčiča
imenuje »pesnika po milosti Božji, ne po lastni domišljivosti niti po milosti
ljudi« in na str. 81 izrecno ugotavlja: »Vsakdo bo moral sicer priznati, da v
II. zvezku Gregorčič ne kaže več tolike živosti in originalne duhovitosti kakor
v prvem. In vendar je duševno obzorje vobče jasnejše, višje, ker resničnejše,
to pa edino zato, ker je bolj krščansko nego v prvem zvezku. In res, tistega
duhomornega pesimizma, ki se je po pravici očital nekaterim pesmim prvega
zvezka, ne nahajamo v drugem malo ali nič«. V prav mili obliki le nasvetuje
pesniku, »naj se kar mogoče izogiblje ljubezni« (str. 83) in naj bo zmeren
v domoljubnih in politično nabojenih pesmih« (str. 85).

To je konec Mahničevega boja proti Gregorčiču.

189

izgubi zdravo pamet,« pravi grobo v začetku štev. 298
(29. dec.). Dovoljeno je le »trezno navdušenje«,
k'i ne izgreši čistih, višjih resnic. Da! Pesnik mora glede točne
resničnosti biti še bolj vesten ko vsak drug pisatelj, bolj ko
znanstvenik; kajti znanstvenik govori naravnost razumu, obli¬
ka mu je skoraj popolnoma postranska stvar, le razlogi veljajo;
pesnik-umetnik pa se skuša priljubiti,  njego¬
va oblika mora biti mikavna in vabljiva, »ž njo se najprej skriv¬
no vkrade v srce in potem, ko je to očaral, potegne za seboj
tudi razum ... in ni več lahko razuma oprostiti od oblasti
srca, ker vsakdo ve, kako mogočno je v človeku srce. . . .
Pesnik je vlovil tudi razum, pridobivši si srce. . . . Prav zaradi
tega . . . mora paziti, da v pesmih izraža čiste in zdrave, z
resnico se zlagajoče ideje, ako neče srca ostrupiti. ... Čim
-večji je pesnik in čim popolnejša pesmi nje¬
gove oblika, tem nevarnejši je za nevednega
mladeniča.« — In tak pesnik je Gregorčič,  »ne
v vseh, ampak le v nekaterih pesmih. Ker da sta mu bese¬
da in oblika čarobni in omamljivi,  o tem še dvo¬
miti ni, in kdor bi hotel drugače trditi, bi ga jaz še ne poslušal
ne. A ravno zato so nekatere njegove pesmi ne¬
izkušenim nevarne, in sicer tem bolj, ker
niso nikjer oni krivi, pesimistični nazori
tako jasno  i z r a ž e n i, da bi jih človek koj na prvi po¬
gled upoznal. Sam si videl, koliko sem moral preis¬
kovati i n d o;k a z o v a t i, preden sem dokazal, da
so res omenjeni 'krivi nauki v njih iz razen  i. Ne¬
varnost teh pesmi poveča pri nas še to, da je pesnik tako ne¬
izmerno slavljen, lin sicer nele od strani onih, ki so že dovolj
pokazali, da so omenjeni krivi nazori njim lastni, ampak tudi
od onih, ki pri nas zagovarjajo krščanske principe. Da, kar
sem rekel, v polni svestli ponavljam; veri naši, resnici
in nravi nevarnejših pesmi pri Slovencih
težko najdeš,  kakor so nekatere  pri našem pesniku.
Naj se le enkrat v mlado, občutljivo srce
globoko zasadi  oni prokleti »Človeka nikar«, imel boš
gotovo prej a IS pozneje najhujšega pesi¬
mista.  Tako je v stanu pesnik mladeniča okužiti — in kdo ve,
ali ni še nobenega okužil? Kdo ve?«

Z malce naivnim priznanjem, kako težko je Gregorčiču
dokazal njegove »krive nauke«, je Mahnič posredno tudi pri¬
znal možnost, da stoje njegovi dokazi na ne trdnih nogah. Za¬
to si je Mencinger osvojil baš to metodo, da privede Mahniča
ad absurdum. — Nekaka krilatica za označbo Mahničeve »za-
letelosti« (da rabimo Dr. Pregljev 'izraz; prim. zgoraj pri »Cmo-
kavzarju«, str. 159), pa je postal njegov izbrušni »oni prokleti
»Človeka  n i k a r«, ki bi ga pri duhovniku res ne pričako¬
vali. Očitno je, da je Mahnič na to pesem hotel obrniti tako
pažnjo in izreči tako svarilo, da bi ga nihče ne prezrl. To je
dosegel, dasi najbrž s polno zavestjo, da takih izbruhov niti
njegovi pristaši ne bodo odobravali. (Gl. Dr. Srebrnič, »Metoda

190

Mahničevega javnega nastopa«, »Čas 1921«, str. 217, 219, 221
i. t. d.). Ta »prokleti »Človeka nikar« je že januarja 1885. po¬
grabil Aškerc v pismu Levcu, češ, »to je tehtna beseda, kaj
ne?« (Prijatelj, str. 334) in takisto Stritar mimogrede (Zvon,
1885, str. 158), izrecno Mencinger v svoji satiri (gl. zgoraj
str. 115 in obširno Hilarij Zorn v že navedenih podlistkih v
»Slovencu« 1885, št. 46 — 52).

V zadnjih dveh številkah »Dodatka« (št. 299, 30. dec. 1884
št. 1, 2. jan. 1885) završuje Mahnič svojo razpravo; v št. 299.
našteva lastnosti, ki jih najprej imej pravi pesnik: na zemlji mo¬
ra začeti, počasi se povzdigovati v višave vzorov, »neobhodno
je potrebno, da veruje v ošebnega Boga«, »priznati mora pa
tudi Božjo previdnost« in . , , »človeku prosto voljo«, ne sme
človeka »ponižati v igračo krute usode ali v žrtev slepe strasti«
in uvaževati mora, da je »narod slovenski čisto katoliški na¬
rod« i. t. d. A v zadnji številki (2. jan, 1885) se po taki kvalifi¬
kaciji pravega pesnika postavi pred nasprotnike s kategorič¬
nim pozivom: »Razodenite že enkrat, vi brez¬

verci, jasno svoje protikrščanske namene,  ka¬
tere znate tako previdno zakrivati; da, vrzite že z obličja
krinko, . . . pokažite očitno, kaj mislite in nameravate . . .

d) Taka je' bila obtožnica Gregorčiču in ž njim vsem
pristašem in somišljenikom. Kako neugoden je bil položaj za
njegovo obrambo, smo že prej videli: Levčeva tajna mržnja na-
pram njemu izza Gregorčičevega nagibanja k »Slovanu« 1 ), ne¬
spretna Zornova obramba »Človeka nikar« (s slovniško inter¬
pretacijo se skuša pesem razlagati kot strogo katoliška, kot
nekak očenaš), poglavitno pa oklevanje svobodomiselcev o-
krog Gregorčiča in neodločnost pesnika samega, ki mu je Stritar
(Zvon 1885, str. 159) sicer izkazal poklon: » . . . gospod S.
Gregorčič ne potrebuje moje obrambe in pomoči«: res, iz t a-
kega okrožja ni mogel Mahniču vzrasti na¬
sprotnik,  ki bi ž njim križal enako orožje. S sarkastično sa¬
mozavestjo je dr. Mahnič tri leta pozneje (Rim. Katol. I, 1888,
str. 665J očrtal ta položaj v letu 1885: »Pero so liberalci na-
špičili proti nam, toda le zato, da bi nas zbadali in ščipali.
Njih pošteni polemiki smo odkazali časten prostor na — zad¬
nji strani naših platnic. Drugi so se zarotili proti nam z —
molčanjem. Sem spada posebno Ljubljanski Zvon . . . Tudi
Stritar.«

In vendar: česa bi edino bilo treba,  da bi Mah¬
niču izbili orožje? Odločne izpovedi svojih načel
in svojega prepričanja, kakor je Mahnič odločno zastopal
svoje! Možato b'i tudi bilo treba priznati,
če je in kar je Mahnič prav zadel — saj ni da bi mo¬
ralo biti vse res krivično, kar je Mahnič — obsodil! Gregor¬
čič bi naj bil mirno priznal,  kar  je  bil  res  in
do česar ima — da se tako izrazimo: pravico: da je res

K zgoraj navedenim izbruhom Levčeve jeze še dostavimo: ooleg

>oho).ega farja« očitek »neodkritosrčnosti«, pismo z 9. januarja 1882, Prija¬
telj str. 429.

191

pesnik pesimizma, svetožalja, tudi fatalizma, da je v njego¬
vem »Človeka nikar« res panteizem, pa ne morda verski,
filozofski, ampak občečloveški, izvirajoč iz zavesti, da je člo¬
vek šibko bitje; priznal bi tudi še, da se v gotovih, »šibkih«
trenutkih res čuti kakor »ujet ptič« v kletki, da ga v takih
trenutkih mika svet! Saj je vendar grešen človek,  ki pa
zato, ker je grešen, še ne taji Boga in božjih resnic in ni ne¬
vreden služabnik božji. Pesniško priznanje člove¬
ških slabosti in hudih notranjih bojev zbu¬
ja sočutje, učinkuje globlje in vpliva na člo¬
veka, ki bije v sebi podobne boje — in kdo jih
ne bije! — mogočneje in zgledneje nego njih
prikrivanje ali pa agresivno udrihanje po ti¬
stih,  ki priznavajo svojo šibkost, a 1 i c e 1 o — kar že naravnost
odbija — samozavestno ponašanje z lastno po¬
polnostjo,  ki ji baš tisti, ki najbolj potrebujejo poboljša-
nja, verjamejo najmanj. K a j, k o b i bil Gregorčič ost obrnil
in sam Mahniča,  zlasti tedaj, ko je postal oseben, vpra¬
šalna dušo: ali ni tudi  njega kdaj,  čeprav za hipec,
ob lepem pomladnem jutru, v mehki poletni noči, v trdi zi¬
mi in burji, ki vzneti ugašeni ogenj v mozgu moža — ali ga
res ni nikoli, prav nikoli zamikal svet...?
Ali ni v takih hipih, kot lahna sapica, dihnil — vzdihnil? —
mimo njegove duše tihi pesimizem, svetožalje, panteizem, ali
kakor ga že imenujemo, in se je naposled zlival v odpovedni
— fatalizem, dosler se ni — in moglo se je to zgoditi v sekun¬
di — v možu pojavila krepka volja, ki je zmagala ali sama ali
je iskala in našla pomoč v molitvi, pri Bogu . , .? Kaj bi
na to odgovoril Mahnič? Ako bi Gregorčič priznal; »Tak sem
jaz!«? N e t a j i 1 bi Mahnič, kolikor ga poznamo!  Dodejal
bi morda nauk, da se taki srčni boji ne smejo razkrivati svetu;
a Gregorčiču bi bil odgovor lahek; »Pesnik jih mora raz¬
krivati in j a z sem pesnik!«  In dodejal bi še; »Le eden je
bil brez greha! Pregrešno ošaben pa je, kdor se
izmed nas zemljanov dela, kakor bi bil le čist,
in si zato prisvaja pravico, soditi in obso¬
diti druge, ki po njegovi sodbi niso kakor  o n!«
Pri tej priliki bi tudi Mahniča opozoril, da je pesnik njegove
kvalifikacije (Dodatek št. 299) morda dober kristjan in kato¬
ličan, dasi tudi sama vera v Boga, v prosto voljo itd. še ne
zadostuje, — as tem še ni pesnik! — To bi bil Mahniču lahko
povedal kdorkoli, tudi Gregorčič, dasi ne s tako globoko um¬
nostjo, kakor je to zdaj storil dr. Ušeničnik v zgoraj navedeni
razpravi. Tudi bi bil lahko kdo Mahniča opozoril na tole: ka¬
kor je hudi posvetnjak Prešeren zložil v duhu, ki bi — Mah¬
ničevim nazorom docela ugajal, pesem »Nuna in kanarček«
(te nune ne mika svet), tako je zložil Gregorčič z nasprotno
tendenco pesem »Ujetega ptiča tožba«, »V celici« i. dr. Oba sta
pač — pesnika!

Izmed teh potrebnih priznanj pa ni bilo
nobenega,  dasi jih je Mahnič sigurno pričakoval in bi bil

192

spričo svoje odkritosti spor, ki mu baš pri Gregorčiču očitno
ni bil ljub, dasi ga je po svojem prepričanju moral izzvati, na
miren način poravnal. Ker pa le ni bilo od nikoder pravega od¬
ziva, je Mahnič sam posredno prevzel — obrambo Gregorčiča, v
svojem drugem dodatku  »Dvanajsterim večerom«, kjer
Gregorčičevih »zmot« seveda (kako tudi!) ne popravlja, a pes¬
nika osebno še enkrat, kakor mimogrede že v prvem  »do¬
datku« (št. 297) razbremenjuje odgovornosti, češ, da je pesnik
»zabredel  na polje panteističnega fatalizma« in da se je
nevede in nehote  navzel pesimističnega duha«, seveda
vsled družbe, v katero je hodil (št. 83, 14. aprila 1885). To
»družbo« pa Mahnič zaničljivo odpravi z označbo, da so »rev¬
ni polovičarji, ki niso ne beli ne črni, ne krop ne voda, ki
danes hodijo z Bogom, jutri s hudičem« (št. 82, 13. aprila 1885.).

Podrobno premotrivanje drugega  (takisto t r e t j e ga )
dodatka »Dvan. večerom« pa pelje preko okvira naše knjige.
— Končno le ugotovimo, da se dandanašnji mirno pri¬
znava Gregorčičev pesimizem in svetožalje.
Njegovo »Človeka nikar« je Prijatelj (n, n. m. str. 330; po Mah¬
niču, v Slovencu 27. 4. 1885, št. 94) označil kot »visoko pesem
slovenskega, seveda čisto nekatoliškega pesimizma in svetoža-
lja«. Deloma (»bis zu einem gewissen Grade«) je Gregorčičev pe¬
simizem pripoznal že 1. 1885, kmalu na Mahničeve očitke, od¬
ločen Mahničev nasprotnik Fran Selak,  urednik »Agramer
Tagblatta«, v praški »Politiki«. (Citat pri Mahniču, drugi do¬
datek, št. 94, 27. aprila 1885.). — Dr. Dominik Stribrny
pravi v svoji knjigi »Simon Gregorčič« (Ljubljana, Tiskovna za¬
druga 1922) na str. 24: (Gregorčič) »je odločen pesimist, živ¬
ljenje mu je isto, kar gorje, Ta misel se ponavlja pri njem od
začetka do konca.« In str. 26: »S pesimizmom je prožeto vse
njegovo delo, na dnu vsake pesmi je vsaj kapljica grenkobe,
kajti življenje je prevara, izgubljena igra, breme,« Za zgled
navaja Stribrny »Oj z Bogom, ti planinski svet«, »Pastirju«,
»V celici«, »Človeka nikar« (o tej pesmi govori tudi na
str. 19—20).

Slovstvena zgodovina zdaj torej pravi: prav je trdil
Mahnič, da je Gregorčič pesimist, svetoža¬
lje c, fatalist, a način njegovega dokazovanja
je večkrat prisiljen, napačni so njegovi skle¬
pi glede splošne estetike in krivični glede
pesnikove osebe,

»Borimo se, pobijamo se, pa ljubimo  s e,« je proglasil
Mahnič (drugi »dodatek«, »Slovenec«, št. 95, 28. aprila 1885)
kot svoje geslo. Epohalni pojav njegove osebnosti bi se bil vr¬
šil in završil lepše in uspešneje, ko bi'bilo »ljubimo se« na pr¬
vem, a »pobijajmo se« na zadnjem ali sploh ne nobenem
mestu, izvršil bi se bil tudi bolj krščansko. —

Na vse glavne očitke Gregorčiču lin so¬
mišljenikom se nanaša Mencinger v svoji sa¬
tiri;  kolikor odnosi niso razvidni iz gornjih splošnih izva-

193

13

4

janj in v kolikor se tičejo drugih oseb in dejstev, se bodo omenili
v nastopnem.

Posebne opombe.

1) Vršac. Svojo pesem »Vršac« je Valentin Vodnik obja¬
vil 1. 1?06 v zbirki svojih pesmi: »Pesme za pokušino«, str. 24.
v doslovnem ponatisu, pa v današnjem črkopisu, v gajici, na¬
mesto bohoričice in, iz tipografskih ozirov, brez naglasnih zna¬
menj se vsa pesem glasi tako:

»V e r š a c. Narviši snežnik za Triglavam.

1. Na Veršacu doli sedi,

Neznan svet se teb’ odpre;
Glej med sivih pleš v sredi
Zarod žlahtnih rož cvete,

2. Sklad na skladu se zdviguje
Golih verhov kamni zid,

Večni mojster vkazuje:

Prid zidar se les učit.

3. Divja koza prosto skače,

Od muh daleč je goved,
Planšar z Mino po domače,
Po sneg" lovic iše sled.

4. Ak vihar drevi valove,

Beži v' skale plašni trop,
Stresa votli glas bregove,
Grom maje nebeški strop.

5. Kmalo sonce čisto seje,

Iz jezer stokrat bleši;

Star mecesen redi veje,
Vetru, zimi v bran stoji.

6. Tukaj bistra Sava zvira
Mati pevske umnosti.

Jezer dvanajst kup nabira
Šola zdrave treznosti.

7. 1 je pogledaj na višave,

Kir Triglav kupi v’ nebo;.
Štej snežnikov goličave,

Kar derži nardalj oko.

8. Tamki ravno Furlanio
Benečansko tu morje
Dol globoko Hravatio
Švajca bele gor glave.

9. Bliz je polje Goratana,

Orat vidim Štajerca,

Bližni sosed mu Lublana
Zilska, Trolska Majerca.

10. Pod velikim tuki Bogam
Breztelesni bit želim,

Čiste sape sred mej krogam
Menim de na neb živim«.

Takisto v gajici so »Pesme za pokušino« ponatisnjene
1. 1840 v Smoletovi izdaji (str. 12 — 14.), izdajatelj sicer pravi,
da se v izdaji ni nič prenaredilo, nič popravilo: to je res, a vri¬
nilo se je četvero črkopisnih pomot (»Vrčac, »nebežki«, »simi«
namesto pravilnega: zimi. »Silska« namesto Ziljska, ter 2 dia-
lektni predrugačbii: »Horvatio« namesto Hravatio in v 10. ki-
citi tukaj nam. tuki). Mencingerju pa ni služila nobena izmed
teh — redkih • — knjig, ampak Levstikova izdaja: »Vodnikove
pesmi«, iz 1. 1869, str. 17 — 18, kakor Mencinger sam pravi (zgo¬
raj str. 106), Levstik je v Vodnikovi pesmi marsikaj po svoje
popravil, med drugim tudi začetna verza 7. kitice, ki se v
njegovi izdaji glasita: »Tje pogledaj na višave, kjer
Triglav kipi v nebo«,  kjer imata obe prejšnji izdaji »kupi
v nebo«, kar b'i pomenilo isto kakor v 2. kitici »sklad na
skladu«, kup na kupu »se zdviguje«. Seveda bi pričakovali »se
kupi«, in to je pač Levstika napotilo, da je z lahnim poprav¬
kom zapisal »kipi«; ta zdaj navadni »kipeti« pa je, vsaj na tem
mestu, vsekako manj nazoren nego »kupiti (se)«. Pripustil pa je
Levstik v »Zadov, Kranjcu«: »baham«, nam. »baham se«. Men¬
cingerjev spis ima v izvirniku tudi napačen citat »na višavo«,
nam. »višave. (Zvon 1885, str, 166).

»Planšar z Mino po domače — Lovec išče
v snegu sled«  (Str. 108). Ta citat iz 3. klitice razlaga Men¬
cinger šaljivo tako, kakor b'i planšar in Mina skupaj »iskala
sled«; Vodnik pa je, kakor na mnogih mestih v svojih pesmih,
pri stavku »planšar z Mino po domače« — 'izpustil glagol, a je

194

imel v mislih: planšar z Mino po domače ... občuje, se druži,

se šali; prav po Vodnikovo se s tem zamolčanjem malce na¬
migne na to, kar Nemec izraža s svojim »Auf der Alm gibt's ka
Siind'«. »Sled išče« torej le lovec, in ta je nasproti onima dve¬
ma tretja oseba, — »Mina« — »Minca«: res so obično dekleta
Mince, omoženke pa Mine; že v »Zadov, Krajncu« (verz 29, 30)
pravi Vodnik: »Nožiče pa Minca za mano drobi«; res je tudi,
da nam Vodnik v 9. kitici »Vršaca« Ziljske in Tirolske gore
predstavi in oživlja z ondotno »majerco« — »planšarco«; pred¬
zadnja kitica pesmi »Moj spominek« se glasi: »Latinske,

helenske, tevtonske učim; Za pevke slovenske živim in go¬
dim«. Vodnik uči kajpada latinske, grške in nemške pesmi,
zato so »pevke«, lahko bi rekli »popevke«, takisto pravzaprav
le pesmi, a šegavi Vodnik je nalašč rabil izraz »pevke«, ki na
mah postavi vso kitico v živo življenje, s spretno pesnikovo
potezo. Kar se torej, filistrsko, očita Vodniku, je — res, a je
tudi dobro, upravičeno, pravo.

»Pod velikim tukaj  Bo  go m« (str, 109). Mencinger
opozarja pravilno, da se mora naglašati, ako se držimo trohaj-
ske mere (t. j. — cj — cj  — ^ <— u , pri čemer pomeni črta —
naglasen, pa nenaglašen zlog), »velikim«, s čimer izražamo
po pravilih naše slovnice nedoločnost, z »veliki« pa določnost;
prim. veliki (izgovarjamo »vel'ki«) kupec (Koseskega »Kdo je
mar?«), t j. veletržec, Grosshandler, »velika cesta« — die
Reichsstrasse, pa »velika cesta« = eine grosse Strasse. Vendar
je ta razlika ohranjena le še v posameznih besedah; navadno
se v narečju ne razlikuje več med »velikim« in »velikim«, med
velika in »velika«, ampak se rabi ali le eden ali le drugi naglas; v
pesmi »Vse mine« se poje n. pr. »vel'ka, veTka suša b'la«, kar
pomeni »eine  grosse Diirre«, ne pa »d i e . . .«. S t v a r n o pa
Mencingerjevi razlagi ni oporekati, in to je znak dobre satire.
— V tej zvezi še omenimo »neznan  svet« (str, 107); ako či-
tamo verz točno po trohajski meri, moramo naglasiti »neznan«,
kar bi se bližalo pomenu »neznanski«, »silen« in bi tako beseda
poleg običnega »neznan« zadobila še širši obseg, v prid označ¬
be mogočnega vtisa, ki prime potnika, stopivšega na vrh gore.

»Na kateri strani Triglava stoji Vršac?«
(Str. 104). Kar neverjetno in vendar resnično je, da do prav
najnovejšega časa niti šlirši planinski krogi, kaj šele slovstveni
in učni krogi niso vedeli, kje je — če je sploh kje — Vršac, ki
ga Vodnik v opombi k naslovu svoje pesmi imenuje »narviši
snežnJik za Triglavom« in s tem jasno pove, da ime ni kak iz¬
mišljen visok vrh — »vršac«. Ta Vodnikova označba z »nar¬
viši«, neznanje dejstvenega položaja in imenoslovja v južnoza-
padnem Triglavskem pogorju ter nepoučenost v obstoječih
poročilih — to je bilo vzrok, da je poklicani veščak, planinec
in geograf prof. Fr. Orožen še leta 1899 (v Planinskem Vestniku
str. 24) enostavno trdil: »Sedanjega rodu nihče več ne ve za
Vršac. Povpraševali so zanj že razni slovenski turisti in slovst-
veniki pri starih in mladih gorskih vodnikih in drugih domači¬
nih v Triglavskem pogorju, a nikjer niso dobili povoljnega od-

195

13 *

govora.« Tu je Orožen iz Vodnikovega izraza »narviši« sklepal,
da mora Vršac biti Mali Triglav, dočim je 4 leta prej (Plan.
Vestnik 1895, str. 101) domneval, da je Mišelj vrh nad Velim
Poljem; to, drugo mnenje se je smatralo za verjetneje. Ugibanje
je bilo tem težje, ker gore »Vršac« ne zabeležuje prav nobe¬
den izmed običnih zemljevidov. Vodnik je svojim »Pesmam za
pokušino« sicer pridejal majhen obris Triglavskega pogorja
nad Velim Poljem, z začrtanimi konturami vrhov, a Vršaca ni
bilo mogoče spraviti v sklad z resnično lego gora. Isto velja za
podoben majhen obris, ki ga je nedavno našel Ivan Kogovšek
na prvem praznem listu krstne matice župnije Bohinjska:
Srednja vas; matica sega od 2. maja 1784 do konca febr. 1804,
obsega torej dobo (1793—1796), ko je služboval Vodnik na
Koprivniku; na tej sliki se dviga nad Mišelj vrhom gora s pri-
piskom »Veršac« — to pa ne more biti noben Veršac, ampak
kvečjemu Kanjavec, ki bi bil res najvišji (2566 m; Mišelj vrh
2346 m). Gl. Plan. Vestnik 1923, str. 95.

Še 1. 1860 pase je bilo lahko poučiti, da je Vodnikov Vršac
res prava gora in kje leži. V »Slovenskem Glasniku«, V. zv.
1860 opisuje namreč I, Tušek  svoje »Potovanje krog
Triglava«; v št. 3. na str. 65—66 govori o odhodu z Velega Po¬
lja, ker so »se  bili namenili čez Hribarce med Knjav-
som in Vršacem,  mimo zadnjega Sedmerih jezerc v Tren¬
to«. Ako pripomnimo, da se v starejših spisih piše po narečju
»Knjavs« za današnji Kanjavec, imamo v Tušdkovem opisu na¬
vedeno pot, ki je še zdaj navadna do Triglavskih (Sedmerih)
jezer v Zajezerski dolini, in tudi spoznamo,  da  je  Vr¬
ša  c, v bližini Kanjavca, bil čisto navadno ime za
znan  vrh. Pot je privedla Tušeka v položaj: »Na levo nam je
bil Mišelov (zdaj Mišelj) konec, pred nami Vršac; na desno pa
se je dvigal visoki Knjavs (t. j, Kanjavec).« Pri tej priliki do¬
stavi, očitno proti Vodniku, Tušek: »Vršac ni najvišji hrib za
Triglavom, ampak je eden najnižjih špikov, kar jih je tod o-
krog, ki blede obraze v zrak mole. Je pa Vršac kaj pripraven
kraj, da popotnik tu pregleduje veličansko neznani svet, kako
,Sklad na skladu se zdviguje’« ....  itd.

Dokaj natančno je lego Vršaca označil in opisal
M u 11 n e r, kustos ljubljanskega muzeja, v svojem časopisu
»Argo«, in sicer v dodatku in popravku k članku Petra Ra-
dicsa o Vodnikovih Pesmah (Argo, 1893, str. 23 i. sl.). Radics
je. namreč na tem mestu izrazil mnenje, ki si ga je potem Oro¬
žen osvojil, da je Vršac pravzaprav Mali Triglav, a Mullner
zavrača to domnevo kot neutemeljeno, češ, da je on
sam bil leta 1858 na Vršacu, kamor je dospel z Velega Polja, a
Vršac je v kranjsko-goriškem mejnem gorovju, k'i se razteza
od Triglava proti jugozahodu, in sicer med Kanjavcem (Knjav-
som) in Lipovim vrhom.

Tušdkov potopis se je prezrl ali pozabil, tudi ni nudil iz¬
recne označbe lege Vršaca; Mullnerjev spis, skrit v malo zna¬
nem časopisu, tudi ni zbudil pozornosti in Orožen, ki ga je po¬
znal, mu ni verjel (Planinski Vestnik, 1899, str. 26); tako je bilo

196

treba naravnost novega odkritja tega vrha. Došlo je od našega
najboljšega planinskega pisatelja in strokovnjaka, dr. Hen¬
rika Tume. Dr, Tuma  je vprašanje — postalo je že res vpra¬
šanje — vrha Vršaca nedvomno'in končno rešil (v Plan. Vestniku
1921, str. 32 i sl.). On je, s trentske strani, obhodil Vršac fin ga
določa od vseh krajev. Visok je Vršac 2194 m, zapira sedlo Do¬
lič in odpada na goriško stran kakor odrezan; ni pa »samosto¬
jen vrh, marveč naslonjen na panogo, ki se odcepi od Kan-
javca proti zapadu ... Ves Vršac stoji na (bivšem) Gori¬
škem in po njegovem pobočju je paša iz Trebiščine do temena.«
Iz kotline Zadnjice se vidi Vršac kot impozanten samostojen
vrh, neznaten pa iz doline Zajezerom (Sedmerih jezer). Dr.
Tuma tudi ugotavlja (stran 37), da bohinjski pastirji poznajo
Vršac in da pasejo po njem že stoletja Trentarji. Pod njim le¬
ži, r.izko v kotlini, zadnje Triglavsko jezero (»Jezero pod Vr¬
šacem« ali »Jezero v Podstenju«).

Dr, Tuma je tudi prvi točno razložil (str. 33) prvo omem¬
bo Vršaca v Hacquetovi »Oryctographia carniolica« I. 17 1 ), iz
katere je vsaj približno že mogoče sklepati na pravo lego Vr¬
šaca, ki ga je Hacquet seveda poznal. Osobito pa je 'iz opazo¬
vanj na licu mesta, prehodivši vse ono gorovje, dr. Tuma po¬
stavil (str, 34—38) v pravo luč in dognal kot strogo zanesljivo
Franca grofa Ho'henwarta  živahno poročilo (Beitrage zur
Naturgeschichte, Landvvirtschaft und Topographie des Herzog-
thums Krain, Laibach 1838) o planinski turi, ki jo je z Valen¬
tinom Vodnikom 1. 1795 napravil iz Fužin v dolino Zajezerom
(»Sedmera jezera«) do planinske ute barona Karla Cojza, kjer
je družba prenočila in odtod šla po celi dolini navzgor na Vršac
(kojega stik s Kanjavcem se pravilno opisuje: »gora Knavs se

naslanja kakor orjaški turn na Vršac«), a odtod, pustivši Vršac in
Kanjavec na levo, čez Hribarco na Velo Polje: »opis poti je
jako prozoren in točen za tistega, kdor je sam napravil isto
turo« pravi Dr. Tuma (str. 35). Orožen, ki pozna to poročilo,
ne pa krajev, opisa ni razumel. (Pl. V. 1899, 25.) — Na

tej turi je bila tudi spočeta Vodnikova pesem
Vršac.  Ko so se namreč (17. avgusta 1795) ustavili v Cojzovi
uti. kjer jim je baron Karel bogato postregel, se je dogodilo,
kakor poroča grof Hohenwart, sledeče (Tuma str. 36); »Sedeli
smo pred uto in se naslajali nad krasno igro barv, ki jo je za¬
hajajoče solnce proizvajalo po špicah gora . . . Gospod župnik
Vodnik je spesnil, navdušen od tega pogleda, tri kitice kranj¬
ske pesmi, katere so nas vse očarale. Vsebovale so hvalo stvar¬
nikovo 'in so na nas napravile vtis, kakor ga napravijo na vsa¬
kega čutečega človeka spevi Klopstockove Mesijade«. — Ni¬
mamo povoda niti pravice, dvomiti o resničnosti tega izrec¬
nega podatka pri resnem poročevalcu Hohenwartu. Še preden
je stopil na Vršac, je torej zapel Vodnik prve tri kitice »Vr-

t) Oryctographia carniolica oder phvsikalische Erdbeschreibung des
Herzogtums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten I.ander« itd, 4.
vol, Leipzig 1778—1789,

197

šaca«, ki kažejo dojem neposrednega vtiska; ostale je zložil
pozneje.

Da si je Vodnik izbral baš Vršac, je iz položaja
umljivo: pastirji in vodniki so veseli družbi pripo¬
vedovali, da dospejo jutri na Vršac, važen vrh ob Zajezerski
dolini, od koder je krasen razgled, in pastirji so govorili — in
še govorijo — rajši o lahko pristopnih vrhovih nego o strmih
špikih. Dodenemo tudi še lahko, da je bil Vršac sploh edini vrh,,
na katerega so se drugi dan nameravali povzpeti, za svojo pri¬
ložnostno pesem si Vodnik ni mogel izbrati vrha, na katerega
ni bil namenjen; morda mu je tudi posebno ugajalo lepo ime
Vršac. — Označbe »najvišji snežnik za Triglavom« ni treba
umeti doslovno; v njej je nekaj pesniške fikcije — saj je pe¬
sem zložil globoko v dolini — nekaj morda naslombe na be¬
sedo vršac, naposled možnost, da »snežnik« ne pomeni samo
enega vrha, ampak skupino. Da »Vršac« kot tak ni najvišji
vrh, to je Vodnik sam videl drugi dan, ko je stal na njem; grof
Hohenwart sam v svojem poročilu celo izraža razočaranje, ker
se mu zdi Vršac neznaten. Dr. Tuma razlaga, da je Hohenwart
govoril kot izkušen planinec, ki je bil že preplezal razne vi¬
soke vrhove. Vodnik-turist pa ni hotel popravljati sebe —
pesnika.

Vršac je torej dognan;  specialna karta bivšega
dunajskega vojaškega geografičnega zavoda ga ima, zapadno
od Kanjavca, z višino 2194 m zaznamovanega; tej številki še
pripišimo »Vršac«.

V slovenski turistiki je ostal Vršac zato tako dolgo ne¬
znan (naris Julijskih Alp, ki ga je izdalo Slov. Planinsko Društ¬
vo, Vršaca nima zabeleženega), ker se je glavni planinski pro¬
met v zadnjih 30 letih pri Triglavskem pogorju obrnil proti
Mojstrani in nekaj proti Srednji vasi, oziroma Stari Fužini, do-
čim so se do najnovejšega časa dolge poti po dolini Zajeze-
rom planinci ogibali 'in so jo, če so jo sploh ubrali, kar najhitre¬
je prekoračili. Tudi se današnji planinci — žal — vobče kaj
malo brigajo za krajevne podrobnosti in se ozirajo le na naj¬
višje vrhove. S kranjske strani neznatni Vršac je zato ostal
neopažen. — Omenjeni dve kartici (v Vodnikovih »Pesmah«
in v krstni matici v Srednji vasi) sta obe orientirani sem od
Srednje vasi in Velega Polja, od koder se Vršac seveda ne
vidi; zato ga na eni kartici rii, na drugi pa so njegove konture
naivno potegnjene zadaj za Mišelj vrhom, "kjer je res, kajpada
združen s Kanjavcem,

2) »aequa potestas«, »hanc veniam petimus-
que damusque vicissim«  (str. 104). — Oba citata sta
vzeta iz Horacijeve poslanice »ars poetica« verz 9—11. Do-
tični odstavek se v celoti glasi: »— . . . pictoribus atque po-
etis quidlibet audendi semper fuit a e q u a potestas.« »Sci-
mus, et hanc veniam pet'imusque damusque  vi¬
ci  s s i m.« »Slikarjem in pesnikom se je vedno priznala ena-

198

ka pravica, početi karkoli,« »Vem, da; in to svoboščino zahte¬
vam (zase) ter vzajemno priznavam (drugim).«

3. »iurare inverba magistri«;  »prisegati na učite¬
ljeve besede«, t j. slepo slediti učitelju. Ta mnogo rabljeni citat
se nahaja v Horaciju, epistolae I. 1; 14, v zvezi (verzi 13, 14, 15);
»ac ne forte roges, quo me duce, quo Lare tuter: nullius ad-
ductus (čita se tudi; addictus) iurare in verba magi¬
stri,  quo me cunque rapit tempestas, deferor hospes«; To se
pravi v prozi: »in da morda ne vprašaš, kateri vodnik, kateri
bog me varuje: nenavajen sem prisegati na kakega
učitelja besede,  kamor me koli drvi vihar, me zanese
kot gosta.« — Horacij hoče s tem reči, da ni enostranski pri¬
staš nobene filozofske struje, ampak se prilagodi zdaj tej, zdaj oni.

4. »P r o k r u s t o v a postelj,«  (Str, 104.) — P r o-
krustes  (grška beseda od glagola »prokruein« naprej suni¬
ti, razgnjaviti, razmikastiti, šiloma raztegniti), priimek bajnega
orjaka Damasta (Damastes), ki je, živeč blizu mesta Eleusis, do-
šlece polagal v postelj, njihovi velikosti neprikladno, in jih šilo¬
ma uravnal po njeni velikosti; velikemu je odsekal ude,, kolikor
ji je molelo preko postelje, a malemu jih je s tolčenjem in gnav-
ijenjem raztegnil do posteljine velikosti. Atenski junak The-
seus ga je, vračajoč se v svojo domovino, premagal in v nje¬
govi lastni postelji na isti način kaznoval.

Dovtip se Mencingerju ni posrečil.

5. »E rit is sicut deus scientes bonum  et  m a-
1 u m,« (Str. 105); »Bosta kakor Bog, vedoča dobro in hudo.«
Iz Sv. Pisma, stari zakon, Mojzes I. 3, 5.

6. (Str, 105.) Aleksander Veliki  (356—323 pr. K.);
njegove 3 velike zmage: pri Grariiku 1. 334, pri Issu (Issos)
1. 333, pri Gavgameli 1. 331.

7. (Str. 105.) »Exegi monumentum aere peren-

ni  us«: »Postavil sem si spomenik trajnejši ko bron«, 1. verz

Horacijeve 30. ode v III. knjigi, kjer pesnik s ponosom govo¬
ri o trajni vrednosti svojih poezij. — Prim. Vodnikovo »Moj
spominik«, ki pa je odeta tudi v humor.

8. (Str. 105.) »Apel podobo na ogled postavi.«
— Vsebino tega Prešernovega satiričnega soneta na njegovega
nasprotnika, učenjaka Kopitarja (»mož kopitni« pravi Preše¬
ren sam v sonetu), navaja Mencinger sam. — O virih Prešerno¬
vega soneta prim. Jos. Puntar, »Sonitus de formulario«,
»Čas«, 1919, str. 170 i sl.). — A p e 11 e s, najslavnejši slikar
starega veka, doma iz Kolophona, je v 2. polovici 4. stoletja
pr. Kr. deloval po raznih krajih Grecije; najbolj znan je kot ne¬
kak »dvorni slikar« Aleksandra Velikega, Razširjenih je bilo o
njem mnogo anekdot, med njimi ta o kritičnem čevljarju. —
Najslavnejša njegova slika je bila »Aphrodite anadyomene«
boginja Afrodita, vzplavajoča iz morske gladine.

9. (Str. 106.) »N il admirari«,  doslovno: »ničemur se
čuditi«. Horacij (epist. I. 6. 1) pa hoče s tem izrazom reči: »ne
zavzemaj se nad ničimer, ne razburjaj se, bodi ravnodušen,
ohrani duševno ravnotežje«; to je bilo življensko pravilo po-

199

sebno stoikov. — Izrek je po vsebini zelo star, pripisuje se po
Plutarhovem poročilu modrijanu Pythagoru (meden thaumad-
zein). Celotni stavek pri Horaciju se glasi:

»Nil  a d m i r a r i prope res est una, Numici, solaque,
quae possit facere et servare beatum:« »Ne se razburjati -— sko¬
raj edino je sredstvo, Numicij, samo, ki učiniti te in ohraniti
srečnega more.« — Numicij je neznana oseba.

10. (Str. 106.) »p r o f a n u m v u 1 g u s«, doslovno: ne

sveto (t. j. navadno, poulično) ljudstvo, plebejci. Horacij, ki je
občeval le z najboljšimi, tudi najvišjimi krogi, ne mara nizkot¬
nih plebejcev in njih nerazsodne druhali, kar izzraža z ver¬
zom (carm. III. 1, 1): »odi profanum vulgus  et arceo«
(»mrzim nizkotno ljudstvo in ga bežim«),

11. (Str. 106.) »a c u t ang er e«; »z iglo se dotakniti«.
Plautus, Rudens (V. 2. 17) rabi to frazo v pretekli obliki: »acu
tetigisti« v pomenu: »dobro (v črno) s'i zadel.« — Mencinger
je izraz najbrž nalašč posnel iz Mahniča, ki v »dodatku«
št. 294. piše v istem pomenu »acu tangere«, (Gl. zgoraj str. 186.)

12. (Str. 106.) »1 a t e t an guis in herba«:  »skrita je

kača v zeli (travi)«, pravi Vergllij (ecl. 3, 93), kjer pastir svari
pred kačami dečke, ki nabirajo cvetlice in jagode.

13. (Str. 108.) »Vodnik je slovenil Anakre-
ont a, zaljubljenega grškega starca.«

Anakreon  iz jonskega, maloazijskega mesta Teos
(zdaj v razvalinah), liričen pesnik in pevec, je živel okoli 550.
pr. Kr. Perzijcem se je umaknil v Abdero v Trakiji, naselbino iz
Teosa. Potem je bil dvorni pesnik pri Polykratu na Samosu, nato
pri Hipparhu v Atenah in naposled pri Ehekratu v Tessaliji.
Opeval je še kot siv starček vino in Ijubav. Kot tak je postal
za pozna stoletja tipičen. — Po vzorcu njegovih pivskih in lju-
bavnih pesmi so se i pozneje zlagale 'in pele take pesmi in se
po njem imenovale splošno »anakreontsk  e«. Zbor takih
pesmi nam je še ohranjen v starih grških cvetnikih (anthologia).
Fragmente pristnih Anakreontovih pesmi je 'izdal Bergk v tret¬
jem zvezku svojega zbornika Poetae lyrici graeci. Upodabljali
so Anakreonta kot veselega starca. Najpriročneji izbor pristnih
in nepristnih anakreontskih pesmi je v Hillerjevi Anthologia
lyrica (Lipsko, Teubner).

Naš V odn'ik  si je izbral za prevajanje le nepristne ana-
kreontske pesmi (pri Hillerju str. 344 i. sl.). Prevedel jih je prav
spretno 14; vse so vesele in opevajo žensko lepoto, ljubezen,
vino. Uvodoma pravi Vodnik (Levstikova izdaja, str. 77) sam o
njih: »Pesmi njegove so vse posvetne in pa poskočne«. — Za
primer prevoda navedimo pes.em »Ženska moč« (Hiller, str. 351,
št. 24), kjer se našteva, kaj je priroda (»natvora«) dala za
obrambo volu, konju, zajcu, levu, možu (»modro glavo«!), a
»Kaj nek bi dala ženski?

Kaj nek? — L e/p o t o da ji! —

Lej, ta je vsa nje bramba . . .

Železo, jeklo voginj
premaga ženska lepa«.

200

1 udi svoje lastne  pesmi je Vodnik zasukal na veselo
stran, kakor pravi že 1. 1795 v »Pratiki« v svojem lastnem ži-
votopisu: »Ce bom živel, očem še kat'iro noro med ludi dati;
naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravljati inu bru¬
siti«, In v svoji pesmi »Star pevic ne boj se peti«, se v zadnji
kitici sklicuje na Anakreonta:

»Anakreon s'ivčik
na gosli poje,
mej lase rumene
zapleta svoje«.

Pomembno pa je, da svojih anakreontskih prevodov n i
izdal Vodnik sam;  izdal jih je v celoti šele Smole 1. 1840.
Pesnik jih baje pozneje sam ni odobraval. (Gl. Grafenauer,
»Zgodov. novejš. slov. slov. I. 27, 61).

14. (Str. 108.) »caelebs maneb  is«, »samec boš ostal«,
je zaobljuba celibata. — Vodnik pa je veselo opeval tudi samski
stan v pesmi »Mladenič samec«, koje vsaka kitica se konča z
refrenom »Oj samski stan — veseli dan!«

15. (Str, 109.) »Epicuri de grege porcus«;  iz Epi-
kurove črede prešiček«. Horacij poživlja Albija (Tibulla, zna¬
nega pesnika), ki ga je bog z vsem obdaril, naj le uživa življenje
(epist, 1, 4) ter konča (verza 15, 16), kažoč na samega sebe
kot pristnega pristaša Epikurejcev:

»me pinguem et nitidum bene curata čute vises,

cum ridere voles, Epicuri de grege pore um«:

»Tolsto rejenega, s kožo me prav negovano boš gledal,

ko se ti zljubi smejati, z Epikur o v e črede pre¬
ši  č k a«.

E p i k u r o s (živel 341—271 pr. Kr.), eden izmed največjih
'filozofov starega veka — ustanovil je v Atenah posebno šolo
— pa v svojih naukih ‘in v svojem življenju nikakor ni bil učitelj
tistega »epikurejstva«, t. j, slastnega uživanja dobrot tega sveta,
'ki se združuje dandanes in se je združevalo že v rimski dobi
z njegovim imenom. Najvišji življenski smoter mu je res slast,
a ne slast surovega uživanja, ampak slast, ki nastane z oslobo-
ditvijo vseh boli, telesnih 'in posebno duševnih, a to osloboditev
doseže krepost uma, ki premaga vse ovire. Do duševne umir¬
jenosti mora človek dospeti. — Horacij se šaljivo predstavlja
kot učenec Epikurove šole — »črede«, v vlogi — prešička.

16. (Str. 109.) S 1 o m š e k-L endovšek.  — Mencinger
je imel v rokah knjigo: »Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi. Perva
knjiga: Slomšekove pesmi. Zbral, uredil in izdal Mih. Lendov-
šek. Družba sv. Mohora, 1876«. Na strani 109 je pesem »Vodni¬
ku«, zložena 1. 1859; pesem ima 5 kitic po 8 verzov. Prvih 6
verzov 1. kitice navaja Mencinger; v 2. kitici pravi Slomšek:
»Poslušal te in sem te bral, Poželel, naj bi tudi znal, Tak' po
domače peti, Slovence oživeti«. V zadnji kitici pa sklene: »Za¬
upam pa, da bodeva V nebesih večno združena, Slovenca prav
vesela S Slovenci slavo pela«.

Kako visoko je Mencinger Slomška cenil, vidimo iz »Aba¬
dona«, str. 470. (Gl. zgoraj str. 22).

— 201

17. (Sir. 110.) »Dva zelo im e n i t n a škofa sta od¬
likovala slovenskega pesnika duhovskega
stanu«. Namreč Gregorčiča; škofa sta; ljubljanski Ivan Zla-
toust Pogačar (Prim. A. Burgar, Simon Gregorčič, Ljubljana
1907, str. 37) in djakovski Josip Juraj Strossmajer (Dr. Striber-
ny, Simon Gregorčič, str, 7).

18. (Str. 110.) »S 1 o m š e k-P r e š e r n o v vrstnik«.
Slomšek je študiral modroslovni del gimnazije v Ljubljani in
je bil prvo poluletje 1819/20 Prešernov sošolec (Grafenauer,
Zgod. nov. slov. slovstva I. 63) in piše pozneje v pismu 5. jan.
1833 tja: »Kaj pa kaj Vi možje Krajnske modrice? Ich wiinsche
bald wieder ein Lied unseres genialen Prešeren zu horen!
Prosim ga lepo pozdraviti«. Leta 1832 je Prešeren v Celovcu pri
Slomšku videl Murkovo slovnico (Žigon, Prešernova čitanka
II. str. 6).

Ko je pozneje kot špiritual v počitnicah 1837, Slomšek
prepotoval Koroško, Kranjsko, Hrvaško, Medmurje in Spodnje
Štajersko, je obiskal tudi Ljubljano. Iz obširnega potopisa, ki
ga je Slomšek spisal o tem potovanju, je Franc Kosar v svoji
knjigi »Anton Martin Slomšek, Fiirstbischof von Lavant, dar-
gestellt in seinem Leben und Wirken«, Maribor 1863, posnel
nekaj odstavkov, med njimi na str, 28, tudi o posetu Ljubljane,,
o katerem piše Slomšek doslovno: (najprej omenja ljubljansko
bogoslovje, nato nadaljuje:) »Am Abend ging ich ins Theater,
obgleich es in Laibach etwas Unerhortes ist einen Geistlichen
im Theater zu sehen. Das Merkwiirdigste, was ich im ganzen
Theater bemerkte, ist, dass nur 2 Priester darin waren, und
noch diese waren Lavanter. Auch 'ich wurde bald bemerkt.
Der bekannte krainerische Dichter Dr. Prešeren schlich sich
herbei, griisste mich recht herzlich mit dem Beisatze, »er wer-
de es nachstens dem Domherrn P ... k (to je znani cenzor
Pavšek) erzahlen, den Klagenfurter Špiritual im Theater ge-
sehen zu haben. Victoria«. — Er begleitete mich auf mein
Gasthaus zum Nachtmahl und beehrte mich zum Abschied mit
einer beissenden Satyre als den Verfasser des, wie es scheint,
ihm nicht angenehmen »Devištvo« mit folgeriden Spottversen:
»Ker stara para zlomek
»Devištva« preveč vzel,

Je mlajši njega Zlomšek
Prodajat ga začel«.

Lepa Slomškova poteza je, da nam je sam ohranil to za¬
bavljico. Knjiga »Keršansko devištvo«. (»Potrebni nauki, iz-
gledi in molitve za žensko mladost. Spisali mladi duhovniki v
celovški duhovšnicl«) je izšla v Celovcu 1834.

Drugi dan pa je bil Slomšek pri — Pavšaku! Svoje poro¬
čilo namreč nadaljuje: »Am anderen Tage wurde ich vom Dom¬
herrn P(avšek) auf Mittag geladen, der fiir Laibach ein zweiter
Vinzenz de Paul ist. Ich speiste in Gesellschaft des Herrn M.
(to je Metelko), Professors der slovenischen Sprache, und wur-
de doppelt tractiert: al 1 o p a t i s c h mit einer vortrefflich be-
setzten Tafel, homoopatisch  mit einem Strom von Anprei-

202

sungen dieser herrlichen Heilmethode. Ware ich nicht bei mei-
ner Gesundheit gegen alle Heilarten so kalt und gleichgiiltig,
so hatten mich richtig die beiden Herrn homoopatisch geredet«.

Izvleček iz Kosarja ima Lendovšek v opombah omenjene
knjige na str, 233. (Kar se tiče epigrama o »Devištvu«, gl. tudi
Žigon, Prešernova čitanka II. 38). V svojem poročilu se Slom¬
šek priznava za avtorja »Devištva«.

19. (Str. 110.) »b u d h a i s t i č n o-s c h o p e n h a u e r-

ski pesimize  m.« O »buddhizmu«, nauku Buddhe, gl. zgoraj,
str. 171, — Artur Schopenhauer,  rojen 1788 v Gdan¬
skem, umrl 1860 v Frankfurtu ob Mainu, znamenit nemški filo¬
zof, ki je živel le svojim študijam. V svoji etiki zastopa pesi¬
mistične nazore, kakor jih ima tudi buddhizem. Temeljno nje¬
govo delo je »Die Welt als Wille und Vorstellung«. 1. izdaja
1. 1819; manjši, posebno poljudni spisi so v zborniku »Parerga
und Paralipomena«, 1. izdaja 1850. V drugi polovici 19. stoletja
je zlasti mladina njegova dela mnogo čitala in se vdajala nje¬
govim idejam. — Dr. Mahnič  očita in dokazuje neprestano
Stritarju  schopenhauerstvo, čisto sistematično, z vzpored¬
nimi citati iz Stritarja in Schopenhauerja, v Rimskem Katoliku I.
str. 362—379 s članki: »Stritar pa Schopenhauer«, »Pesi¬

mizem Schopenhauerjev pa Stritarjev«. »Prešeren Stritarjev iz
Schopenhauerja«, »Svetožalje, usmiljenje, ljubezen«, »Gospod
Mirodolski«.

20. (Str. 110.) Lord Byron  (1788—1824), eden izmed
največjih angleških pesnikov; zaradi njegovega burnega zaseb¬
nega življenja se je visoka angleška družba, ki ji je po rodu pri¬
padal, odvrnila od njega; 1 . 1816 je zapustil domovino in se
ni več povrnil. Navdušen prijatelj Grkov (»helenofil«), je za svo¬
bodo Grecije zastavil svojo osebo in svoje imetje. Umrl je na
Grškem. Svoja življenska razočaranja je v pretresljivi obliki
polagal v svoje poezije, ki so imele s svojim svetoboljem pol
stoletja velikanski vpliv na svetovno poezijo. — Prešeren je
prevedel odlomek Byronove »Parisine«, Stritar pa je s prevo¬
dom odlomka iz povesti »Mazeppa« končal slavo Koseskega
kot prelagatelja.

21. (Str. 110.) Giacomo Leopardi.  Giacomo Leo¬
pardi,  znamenit italijanski pesnik, rojen 1789, umrl 1837 v
Napolju. Temeljito izobražen, v staroklasičnem slovstvu na¬
ravnost učenjak, je bil v življenju, ker telesno pohabljen in
vedno bolehen, nesrečen in je doživel mnogo razočaranj. Sam
nesrečen, je globoko čutil vso nesrečo in bedo človeštva. Ni
pa obupoval in ni raznašal v svet svojih lastnih bolečin, ampak
je dajal iskrenega izraza svojemu sočustvovanju in usmiljenju
s svetovno bedo; tako je postal glasnik svetobolja in tužnega,
ne zadirljivega pesimizma. Temu razpoloženju je dal duška v
svojih pesmih (Versi) in v prozaičnih spisih (Pensieri, t. j. misli,
in Operette morali). Njegova dela so tudi v prevodih zelo
razširjena.

22. (Str. 110.) »Miroslava Schillerja  . . . pesem
o zvonu«. Slomškov  prevod Schillerjeve »Das Lied von der

203

Glocke« je izšel v »Drobtincah« za 1. 1847 z naslovom »Zvo¬
nov pesem«; leto prej, v »Novicah« 1846, št. 10—12, pa Kose¬
skega  prevod »Pesem o zvonu«. K svojemu prevodu pripo¬
minja Slomšek sam, ozirajoč se na Koseskega: »Poslovenil nani
je to lepo pesem, da ni lepše, naš slavni pevec I. Koseski, in
s serčnim veseljem smo jo lansko leto v naSih ljubljenih No¬
vicah brali . . . Tudi jaz sem to imenitno pesem pred dvaj¬
setimi leti posloveniti poskušal, ko sem še duhovski pastir po
Štajerskih goricah vesele pesmi po domače pel. Priložnosti ni
bilo, poslovenjene pesmi v natis podati; prepisana pa je po¬
gosto bila in še pogosteje čitana. Prijatelji so me pregovorili,
da jo drobtinco drobtincam dam; in tukaj naj se bere, ne kakor
da bi pesem, ki nam jo je g. Koseski poslovenil, manjšo ceno do¬
bila, temuč da se bo zraven slabše više cenila; ker dobro bla¬
go zraven slabega pravo ceno dobi.« To Slomško¬
vo skromnost so »Novice« (1847, str. 184, dr. Bleiweis v po¬
ročilu o Drobtinicah za 1. 1847) takoj porabile v potrdilo, da se
s Koseskega prevodom Slomškov ne da primerjati. (Prim.
Grafenauer, Zgodovina novej. slov. slov. II. 44). V tem slučaju
imajo »Novice« v toliko prav, da je Slomškov prevod res slabši;
mi lahko dostavimo, da na raznih mestih ni prevod,
ampak samovoljna pretvorba, kar omenja, brez graje, tudi
Bleivveis na navedenem mestu.

Primerjamo le, kaj je napravil Slomšek iz krasne slike prve ljubezni,
.Schiller pravi: »V om M a d c h e n reisst sich s t o 1 z der Knabe,
Er stiirmt ins Leben wild hinaus, Durchmisst die
W e 1 t am Wanderstabe, Fremd kehrt er heim ins V a-
terhaus. Und herrliph in derJugend P r a n g e n, W i e
e in Gebild aus Himmels H o h' n, Mit ziichtigen, v e r-
schamten W a n g e n, Sieht er die Jungfrau v or sich
s t e h' n ... O, dass sie ewig griinen bliebe, Die schone Zeit  der jun g en
L i e b e!«

a Slomšek: »Veselo fantič dom zapušča,
se serčen križem svet poda;
popotnik, mlad pa že poskuša,
da na tem svetu ni doma.

Podoba zlate mladeniče
mladenča rada oslepi;
rudeče je dekliško lice
in lehko pamet fant zgubi.

Oj, da b' ljubezen čista bila,
da b‘ vedno ljubim zelenila.«

Misli v podčrtanih rekih je Slomšek sam v pesem vrinil, prave pa iz¬
pustil.

Koseski: »Od punce serne fant bahaje,
puhti v življenje zdetja vnet,
preblodi svet popotovaje,
v domovje tuj se vrne spet.

In krasno v blesku zore mlade,
nebeški kip nedolžnosti,
sramljivih lic, prijazne vade,
devica zdaj pred njim stoji.

O, de bi vedno v cvitju bila,
ljubezni mlade doba mila!«

Če izvzamemo prva dva verza, ki sta prav po Koseskijevo zaripljena,
moramo priznati, da je to dokaj težko mesto za tisto dobo (1. 1846!) dobro
zadeto. Funt  ek  je za svoj prevod (Ljublj. Zvon 1905, str. 18—29) dobil
pri Koseskem nekaj opore, v Slomšku ne.

204

Lendovšekova izdaja ima Slomškovo »Zvonov pesem« na
str. 117—138, opomba iz »Drobtine* je ponatisnjena na str. 222,

23, (Str. 110—111.) »Veselja  dom«, »Pastir«, »N a-
zai v planinski raj«.  Hrepenenje po izgubljeni mladosti
je izraženo: a) V Slomškovi pesmi »Veselja dom« (iz leta 1838,
Lendovšek str. 60—62, »Preljubo veselje, o kde si doma? . . ,«),
v 5. kitici, ki jo Mencinger vso navaja, b) V Gregorčičevi »Pa¬
stir« (»Poezije« I., iz leta 1882, str. 106—108; »T 'am gori, tam gori
za tretjo goro« . . .), v 4. kitici: »Solzeč se oziram na mesta
nazaj, Kjer sanjal sem sanje detinske«; v 6. kitici: »Da bi bil pač
vedno tam gori ostal In cede očetove pasel!« in konec zadnje
(9.) kitice: »Zakaj sem zapustil te, rojstvena vas, Zakaj sem vas
pustil, planine!« — c) V celotni Gregorčičevi »Nazaj v planin¬
ski raj« (»Poezije« I, str. 109—HO), posebno v zadnji (5) kitici:
»O, zlatih dni spomin Me vleče na planine, Po njih srce mi gine,
Saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, Nazaj v planinski raj!«

24, (Str. 111.) »Sedanji svet«.  — Lendovšek ima to
pesem res na str. 75; pripisana letnica 1833 res označuje prvi
natis (takozvane Ahacljeve zbirke).

Gregorčičeva »Moj črni plašč«  (Poezije I. 92—94)
ima sorodne misli v 5. kitici: »Pravico v grob so devali . . .«,
v 6. kitici: »Zrl bratoljubja sem pokop . . .«, v 7. kitici: »Uzore
pokopali so . . .« in zaključno v zadnji (9.) kitici: »Tedaj oble¬
kel sem še mlad obleko žalno to; Na grobe vzorov, sanj in nad
Solze mi zdaj teko.«

25. (Str. 111—112.) — »G orski zvon« — »Svetišče«
— Izpuščeni kitici »Gorskega zvona« se glasita: druga:  »Ve¬
selo oznanjuje Gospoda praznike, Pa milo tud' tožuje,
Ker sila huda je«; četrta:  »Ljudje bogaboječi, Pa tudi srečni
so; Po braterno živijo In radi delajo.« V 6. kitici ima izvirnik
»v e č slišat' zvona ni.« — Začetek Gregorčičevega »Sve¬
tišča« se res ujema z »Gorskim zvonom«: »Z višave zelene
je cerkvica bela Prijazno v dolinski odsevala cvet; Gor romar¬
jev četa je mnoga hitela Po mir, po tolažbo, ki nema ju svet. A
cerkvice ni več! Zidovi posuti, Brezbožniki, oh, so razdrli jih
kruti; Zvonika ni zreti, ni čuti zvonov. Ne petja, ne verne mo¬
litve glasov«. Po tej sličnosti pa je Gregorčič »idejo , . . zasu¬
kal po svoje«. Razdrto svetišče na gori ga tožno spominja na
drugo najlepše svetišče: »Svetišče najlepše je tvoje srce, Pro¬
stora ni ondu za zlate malike, Sezidale so ga najvišje roke, Na¬
slikale notri nadzemeljske slike . . . Nesvetega nič še ni prišlo
v ta hram, Duhovi le blagi kraljujejo tam In božji krilatec sve¬
tišču od praga Odganja sovraga!« Ali pa bo vedno tako? V
temni slutnji konča pesnik: »In vendar: Kaj sili mi vedno v
spomin Posuto svetišče na vrhu višin? Kaj tožnost srce mi po¬
kriva, kaj solza oko mi zaliva?«

26. (Str. 112-—113.) Gregorčič »O nevihti«,  Slomšek
»H uda ur a«. — Slomškova res »jako raztegnjena pesem«
(obsega 274 verzov in obstoji iz 9 delov!) ima naslov »Hudo
vreme« (ne: »ura«!), je zložena 1. 1829 Slomškovemu prijatelju
Jak. Strašiku v spomin (Lendovšek str. 222); po obliki in vse-

205

b'ini ji je očitno bila vzorec. Schillerjeve »pesem o zvonu«, zlasti
odstavek o požaru; posneta je tudi Schillerjeva tehnika, da se
na resnične prirodne pojave nasloni premotrivanje o človeku.
Schillerjevo pesem je bil Slomšek prevedel 2 leti prej. Začetek
n. pr. (1. del) se glasi, z znanimi uvodnimi verz'i;

»Vroče je, vroče,
čelo kipi,
solnce pekoče,
zemlja reži.

Za plugom orač omaguje,
na cesti popotnik zdihuje. —

Le niže se solnce nagiba
V zaglavje visokega hriba.

Tako strašno serce peče
vsaka huda grešna strast;
od spekline človek steče,
ako pride grehu v last.

Vest ga žge,
strašno je,

dokler mile rose ni,
ki mu serce ohladi«.

Nato nastane nevihta, ki jo Slomšek — z vzporednimi
nauki — obširno riše; res molitev »vremena ne izpreobrne«
(v. 107), »vse veselje kmetu vzame« (v. 109), »ljudstvo ostermi«
(v. 213) in »umolkne pamet naša« (v. 214). Konča pa se Slom¬
škova pesem povsem tolažljivo; »ker burja potihne, Vreme ne¬
ha«, zato

»ne obupaj, ljuba duša,
ako tebe Večni skuša;
terpi in tolaži se;
kratko zemeljsko terpljenje
večno ti sladi življenje«.

Končno zopet zasije solnce

»ino veselo zahaja
v jutro prihodnjega kraja«.

To je konec pesmi, kajpada ves drugačen nego v Gregor¬
čičevi »O nevihti«,  kjer kmetič tudi prosi »Zanesi nam, za¬
nesi Bog, Otmi nas rev, otmi nadlog«; prosi zastonj! Nebo
mu prošnje te ne čuje«, in po nesreči mu pesnik ne kaže nikake
nade;

»Ozre se kmet na strte nade,
ozre na sinke, hčere mlade,
in divja bol, skrbi strašne
očetu v srcu zabesne. —

Gorje ti, vbogi kmet, gorje!«

Gregorčičeva pesem izzveni v popolen obup! Drugače
Schiller,  ki je tudi na Gregorčiča pri tej pesmi idejno in
oblikovno vplival s svojo sliko požara: vse imetje je požar
človeku uničil, a on sam ne podleže kruti prirodni sili, — en¬
krat se še ozre na pogorišče svojega imetja (»einen Blick nach
dem Grabe seiner Habe sendet noch der Mensch zuriick«), nato
y »pogumno les popotni vzame«, kajti ostala mu je ena sladka to-
" lažba: rešeni so vsi, k'i jih ljubi (»er zahlt die Haupter seiner
Lieben, und sieh! ihm fehlt kein teures Haupt«), — Kolika raz¬
lika! Pri Slomšku človek v nezgodi zaupa v božjo pomoč, pri
Gregorčiču se vda obupu, pri Schillerju se opre na ljubljenega
sočloveka in prične od kraja z delom — trije svetovni nazori,

— 206

vsi trije vredni, da si jih osvoji pesnik, a le e d e n pretresa, bla¬
ži in vzpodbuja!

Idejno vzporejanje Slomškove in Gregorčičeve pesmi je
kajpada le možno, ako »se posamezni stavki iz pesmi trgajo«; to
je hotel Mencinger na tem mestu dokazati, in to se mu je se¬
veda posrečilo.

27. (Str. 113.) »Dodatki k dvanajsterim veče¬
rom«,  Dr. Ivan Tavčar »Mrtva srca«,  Gregorčič »Člove¬
ka nikar«;  o njih se govori zgoraj (posebno str. 181, 184, —
188).

28. (Str. 114.) »U v o d« k Gregorčičevim poezijam se glasi;

»Poet le malokomu znan,
leži po svetu razmetan;
da kip njegov bi vam podal,
raztresene sem ude zbral —
ne vseh! ... A kdor pregleda te,
spozna mu glavo  in  src  e«.

Zadnji verz citira Mencinger. — Gregorčič torej poudarja,
da izvirajo njegove pesmi iz živega prepričanja. »Malokomu
znan« je zato, ker je svoje pesmi dotlej podpisoval večinoma z
X.; izhajale so po časopisih. — »Raztresene ude«; po latinskem
disiecta membra« (po Horaciju, sat. 1, 4, 62). — Kako je Dr.
Mahnič ta »Uvod« zase izrabil, smo zgoraj (str. 188) omenili.

29. (Str. 114 — 115.) »V trpljenju  p o r o d'i 1 i« . ..  »Člo-
v e k, on od žene rojen«...  — Tu dokazuje Mencinger na
dveh kričečih primerih, kaj se da dokazati, ako se izreki raz¬
lagajo izločeno iz njih zveze. Slomškovo — svetožalje 'in nje¬
gov —■ pesimizem se razvidujeta iz dveh izrezkov iz pesmi
povsem nasprotnega značaja, namreč iz izrecno in dosledno po¬
božnih; uvrščeni sta v Lendovšjkovi izdaji v oddelku; »Po¬
božne pesmi«! Prva  je (na str. 197 — 200) »Krščanskega
mladenča želje«;  obstoji iz deset kitic po devet verzov,
iz 4. kitice (»V trpljenju porodili« . . .) citira Mencinger prvih
6 verzov, ki se glase pesimistično; nalašč pa je izpustil Mencin¬
ger ostale 3 verze te kitice (»Al’ kdor vse voljno potrpi, Nebesa
zadobi. To tudi jaz želim!«), ki vso tendenco takoj preokrenejo
na drugo stran. Take pobožne želje izraža »krščanski mladenč«
tudi v ostalih kiticah. — Druga pesem je »P o s 1 e d n j a po¬
potnica«  (str, 206—208), ki je tudi med »Pobožne pesmi« uvr¬
ščena. Obstoji iz dvanajst osmerovrstnih kitic, ki opevajo, kako
je vsa človekova pot obrnjena proti nebesom, počenši s pri¬
hodom človeka v ta bedni svet (to je prva  kitica »Človek, on
od žene rojen«, kakor jo Mencinger citira), do zadnje sodbe, s
katero se pesem konča; »Dokler Tvoj mogočni glas Bo k vsta¬
jenju zbudil nas«.

30. (Str. 115.) »»P rokleti »Človeka  ni  k a r««. O tem
se je celotno razpravljalo zgoraj (pos. str. 190),

31. (Str. 116.) »Im Auslegen seid Irisch  und
m u n t e r« . . . Tako pravi Goethe »Zahme Xenien«, 2. —

32. (Str. 116.) Vos pl audi  te!« = »Vi ploskajte«. —
Vsaka starorimska »komedija« (veseloigra) se je končala s po-

— 207

zivom na občinstvo, naj ploska (»vos plaudite«, tudi: »vos va¬
lete et plaudite«: »zdravstvujte in ploskajte«) in podobno. Ta
zaključek predstave (ki ga je navadno izrekel spremljujoči »can-
tor«; pevec-godec; glej Horacij, epist. 2, 3, 155) je postal napo¬
sled čisto stereotipen in ni pomenil skoraj nič drugega kakor:
»Predstave je konec«. (Prim. Dziatzko-Hauler, Phormio, k verzu
1055). -— V tem starem slogu konča tudi Mencinger svojo »ko¬
medijo«.

V. „Kmet in narodnost."

(K str. 117—145.)

I Članek je izšel z Dr. Mencingerjevim imenom v »Novi-
Jcah« XXIV. leta 1866, str. 2—3, 10—11, 18—19, 28, 36,44,55—56,
78—79, 86-—87. — V stvarno ali celo podrobno presojo članka
se z ozirom na literarne svrhe te 'izdaje ne moremo spuščati; če
uvažujemo leto 1866, se razume, da je v marsičem zastarel, bil
pa je v tedanji dobi v celoti in je po glavni tendenci še dan¬
današnji aktualen. Pisal ga je Mencinger temperamentno, mar¬
sikje retorično 'in pregostobesedno in se ni držal strogega na¬
črta; glede III. odstavka (o slovenskem učnem in uradnem je¬
ziku sam priznava, da je »nekoliko v stran zabredel*). Gladko se
čita in toplota čustva je očitna povsod, kjer se opira pisatelj
le na lastna, zares ostra opazovanja; nekaj prisiljen pa postane,
če se spušča v splošna modrovanja, oprta na teoretične Vire.
j  Njegova sodba o kmetu pa je, dasi visoko ceni njega odločilni
j  pomen za obstoj in napredek našega naroda, vendar trezna,
brez sanjave romantike; kajti ako je zapisal velepomembni sta¬
vek: »vseslovenstvo nam je rešil le on (kmet)«, je s tem povedal
zgodovinsko resnico. Kongenialni mu Dr. Ivan Tavčar pa je
bil in je ostal do zadnjega poet-romantik, ki nas je končno pre¬
tresel z apoteozo slovenske kmetice: »Slovenska kmetica, še
vedno te premalo spoštujemo! . . . Pridna si pri delu, vedno si
v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož ne znosil
preveč v pivnice, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od živ¬
ljenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tla¬
čena in raztrgana slovenska domovina ostala skupaj! Te do¬
movine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na
slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku osta¬
ne«. (»Cvetje v jeseni«, Zbrani spisi VI., str, 54). Tako toplo-
srčno-individuelno govori poet;  stvarni motrilec bi obračal po¬
zornost na temno socialno ozadje te individualne slike, na
ozadje, ki glasno kliče po odpravi nedostatkov, na vzroke mu-
čeništva naše kmetice, kjer je in kolikor ga je . . .

Pri svoji razpravi se je Dr. Mencinger opiral, to se ra¬
zume, tudi na literarne pripomočke.  Izmed teh navaja
(str. 129, 135) poleg neposredno mu služeče knjižice (55 strani)
Dr. I. Rogača »Narodnost i Slovenstvo«, ki je leta 1860 izšla
(pri Blazniku v Ljubljani), tudi znanstveno delo svetovnega gla-

— 208

su, kulturno zgodovino »History of civilization in England«, ki
jo je spisal znameniti učenjak Henry Thomas Buckle (živel
1823—1862) 'in ki je prvikrat izšla 1. 1857 v Londonu in jo je
v nemščino prevedel Ruge.-

Boj za enakopravnost našega jezika  se je
baš tedaj (1866) bližal odločitvi. Skoraj tik za koncem Mencin¬
gerjevega članka so prinesle »Novice« 1866, na str. 87 novico:
»Drobtinica narodne ravnopravnosti v cesarskih kancelijah«,
kjer se poroča: Štajerski deželni glavar baron Mecsery je izdal
20. 2. 1866 na vsa okrajna glavarstva Slovenskega Štajerja ukaz:
»Pravilo cesarske vlade je vseskozi to, da vsi narodi avstrijski
vživajo enako varstvo. Po tem pravilu je že c. kr. minsterstvo
pravosodja 15. 3. 1862, št. 865, dalo sodniškim  uradnijam
ukaz, da se slovenskemu jeziku pravica godi, in nanašaje se na
omenjeno vladino pravilo zapovedujem tudi c. kr. političnim
gosposkam, da tam, kjer razmere jezika to zahtevajo ali ljudje
tega želijo, se protokoli (zapisniki) in obravnave pišejo v slo¬
venskem jeziku in v slovenskem jeziku tudi pisma iz kancelij
jim pošiljajo«. — Urednika »Novic«, Bleiweisa, ta naredba ni
zadovoljila. »Drobtinica«, pravi, »ravnopravnosti je res, pa tudi
ne več ko drobtinica«. Zlasti zavrača omejitev »kjer razmere. ..
to zahtevajo . . .«, češ, da je samovoljna in zelo prožna; glasiti
se mora absolutno: vsak urad mora v slovenskih krajih s slo¬
venskim ljudstvom le slovenski občevati, v besedi in v pismu.
Sklene pa Bleiweis z besedami: »Skušnje bodo učile, kako bo¬
de; Bog daj, da bi ta drobtinica narasla za celi kos kruha! Naj¬
več je zdaj na tem ležeče, da se zdramijo ljudje in zahtevajo
zapisnike in pisma v svojem jeziku«.

Da se uvede slovenščina kot učni jezik v
ljudske in srednje šole,  je stavil nekaj prej, 12. febr.
1866, (»Novice«, str. 59) dr. Bleiweis z drugovi predlog v seji
deželnega zbora kranjskega. Po živahni debati je predlog pro¬
padel z 18 glasovi proti 13 (zanj  so glasovali: Bleiweis, Costa,
Kapele, Klemenčič, Koren, Lokar, Rozman, baron Schloissnigg,
Svetec, dr. Toman, dekan Toman, Zagorec, baron Zois).—Poro¬
čilo o seji konča Bleiweis z besedami: »Domača pravica s tem pa-
dom ni pokopana; kajti izpolnile se bodo besede odborovega po¬
ročila: ravnopravnost je goreče vprašanje . . . ; ako jo tudi
danes izbrišete z dnevnega reda, zagotavljamo vas, da pride
zopet na vrsto in dohaja tako dolgo, da bode
rešeno po pravici.  Ako Bog da in sreča junaška, dose¬
žemo  takrat popolno ravnopravnost,  ki je zdaj še
ni bilo v predlogu — pa niti to se ni dovolilo.«

Prihodnje leto, s »temeljnim državnim zako¬
nom«  z dne 21. decembra 1867 je bila, vsaj v teoriji, izrečena
popolna enakopravnost, v § 2, ki pravi: »Pred zakonom so vsi
državljani enaki,« in v glasovitem § 19: »Vsa narodna plemena
so v državi enakopravna in vsako pleme ima nedotakljivo
pravico do ohranitve in gojitve svoje narodnosti in svojega
jezika. Enakopravnost vseh v deželi navadnih jezikov v š o 1 i, v

209  —

14

uradu  ter v javnem življenju se od države priznava.« — Da
se in kako se ta zakon enakopravnosti zares izvede,  o tem
je nastal v državi hud boj, ki je trajal 50 let, do prevrata. —

»Bedientenvolker«  (»suženjski — hlapčevski na¬
rodi«); »Karyatidenhaupter«  (trde, nesamostojne gla¬
ve) na str, 130: v izvirniku, v »Novicah« 1866, str. 28, je na¬
pačno pisano »Kariatydenhaupter«. Karyatide so se prvotno
imenovale deklice iz mesta Karyai (pri Sparti), ki so v umer¬
jenih kretnjah izvajale posebne, ondi obične rajalne vaje v
čast boginji Artemidi. — Grška arhitektura je že v 4 . stoletju
pred Kr. porabljala dekliške postave v opravi in drži teh
rajalk kot podpore pod raznim slemenjem, ki ga drže z glava¬
mi; te »karytide« vidimo tudi v modernih stavbah. Z izrazom
»karyatidske glave« je Pfeffel dobro označil ljudi nesamostoj¬
nega mišljenja, sposobne edino, da trdno pribite, mirno pre¬
našajo težko breme, ki so fim ga drugi naložili. — Gottlieb
Konrad Pfeffel  (1736—1809), ob koncu 18. in v prvi polo¬
vici 19. stoletja zelo priljubljen pesnik (živel je v Colmaru in je
pisal nemški in francoski, oslepel že z 22. letom), ljubi take
originalne tvorbe besed; preoblastnega vaškega župnika n. pr.
imenuje »Dorfpapst« (v pesmi »Der Kanzelschreier«, zbadljivo
namesto »Kanzelredner«); priložnostni pesnik mu je »Der Tisch-
poet« (v pesmi »Der Freund in der Not«), sramežljivost imenuje
»Der Tugend Jungemagd« (v pesmi »Der Facher«). Njegovi
spisi, ki imajo vsi poučen namen, se odlikujejo po lahkotnem
tonu, včasih z zmerno pikantnimi namigavanji; energično pa se
bori za prosvetljenost in za svobodo. Z ostro satiro biča, po¬
sebno v svojih basnih, vsako zakrknjenost (pesnikov, učenja¬
kov, politikov, svečenikov, vladarjev). Svoje ideje uprizarja
rad v orientalski obliki (tu je prednik Aškerčev), še bolj v
staroklasični. Znan je postal s svojo zbirko pesmi »Poetische
Versuche« 1. 1789 i. sl. (prim. Vodnikove »Pesme za pokušino«).
Pri nas so ga posebno poznali iz njegovih izbranih »Fabeln
und poetische Erzahlungen«, ki jih je uredil H. Kauff in izdal
Cotta 1. 1840. V nemških čitankah se je nahajala do najnovej¬
šega časa njegova pesem »Die Tabakpfeife« (»Gott griiC' Euch,
Alter, schmeckt das Pfeifchen?« . . .); sicer je pisatelj zdaj
pozabljen. —•

»Thierfabel aus Krain«,  (Str. 135.). — Men¬
cinger ima v mislih 14 strani obsegajočo brošurico: »Eine

Thierfabel aus Krain.  Erbauliche Historia fiir
maniglich zu Nutz und Fromm. In zierliche Knittelreimlein ge-
bracht durch Jocosum Hilarium den Jiingeren.« Izšla je na
Dunaju 1861. (Na razpolago mi jo je dal g. Dr. I. Šlebinger.) V
obliki živalske pripovedke se zasmehujejo v nemških verzih
(pa z geslom: »Slavšiine ti južnih so janičarji dežel«) tedanji
vodilni narodno-slovenski možje, zbrani osobito pri »Novicah«;
Dr. Bleiweis je v vlogi kralja stari lev, čili konjič Dr. Toman je
minlister za zunanje zadeve, mladi petelin Dr. Costa je dvorni
tajnik, lisjak župan Ambrož je državni zakladnik, piščanci so
narodna mladina itd.

210

V Mencingerjevem besednem zakladu  nahajamo tu-
intam kak izraz, ki nam danes zveni tuje, a je dober; n, pr.
»dojenica« (str. 118) = dojilja; »glinjak« (str. 119) = glin, gli¬
na; »prostost« rabi, dasi ne dosledno, napram »svobodi« v
širšem pomenu: »prostost mu (t. j. kmetu) je sploh kmečka

svoboda« (str. 127).

VI. Dodatek.

Dr. Mencinger je vse pokrete našega prosvetnega in
slovstvenega gibanja vedno zasledoval z živim zanimanjem in
je po svojem satirično-poučnem razpoloženju o njih izrekel
svojo sodbo v pogovoru, v pismih, v spisih — krajših in daljših.
K zgoraj v celoti ponatisnjenima (»Cmokavzar«, »Vršac«)
omenjamo — ker izdajamo le izbrane spise — na tem
mestu še sledeča dva:

1. Mencingerjeva satira na koseščino.

(»N eiztrohnjeno  src  e«).

V Predgovoru (str. 21) smo omenili, da je Dr. Mencinger
(»Moja hoja . . .« 103) zameril Dr. Tomanu, ker je višje cenil Ko¬
seskega nego Prešerna. Posebno neznosen se je zdel prirodno
pristnemu Mencingerju Koseskega bombast, njegova zamotana
dikcija in nasilne jezikovne tvorbe. Iz te mržnje je nastala
Dr. Mencingerjeva travestija  (»preobleka«) Prešern  o-
v e pesmi »N eiztrohnjeno srce«  v umetno koseščino. To
persiflažo »koseščine leta 1880« je izročil 1. 1912 notar Ale¬
ksander Hudovernik »Ljubljanskemu Zvonu« in ta jo je tega leta
(1912, str. 279—280) natisnil. -— Glasi se tako:

Pesnika serce.

1. Se groblja kapa, nov de mrtvac spusti se not;
kar mlad život medlevši, razgerne se naprot.

Kopunam sapo davi, jih čudbe pana mraz,
kim brusi gled neplašba*), zazrejo pak obraz.

2. Je sonda sploh, de krasna Čepina bla bi viš,
če preč bi parno tenjo odnesel bistri piš;
scer čedni vtis je šobe, rah mika lica blesk,

. če prej bi ga ostavil ožalbe mute tresk.

3. Drobivši grud se hipno gledavcam brani Vid,
samo serce se kuja, kot ni mu zgrudba prid;
še žarno clo utripa, puhti navpik gorkost,
kot da napiha zdrava še hlapa ga krepost.

4. Je vopros skupni: — Sledni kdo tuki je ložčn?

Sigurfio bil je svetec, ker ni ves gnilbe plen.

Izderka se nagrobnik, poprej nikomu mar,
treznivši ga mahobe, napis berejo kar:

*) V »Ljubljanskem Zvonu«, n. n, m. stoji »neplažba«, pač po tiskovni
pomoti; kajti misliti je na »ne plašiti se«.

211

5. Tu Boljeslav poet je zagreben nekda bil,
ki milbe žal in vugo je v pesmih čutil sil

in viške slave peval le divi milki v čast —
gospini puhli, včula ki ni njegovo hlast.

6. Ko pa za fanta drujga se nje pohod je vžgal,
nobene več ni pesmi poet od sebe dal:

Ni molil ne preklinjal, je pustil smeh in jok,
imetek ves potrošil za žgani slivov mok,

7. Se anal brig je vsakih in živil tje v en dan,

na hip je vmrl in valda ne brumni kot kristjan.

Vsi tulijo: To svetca sigurno ni serce,
ki živši clo brez cnosti že davno v peklu žge.

8. »Glej pevca serce v preši!« zakruli tam sivor,

»če blo bi svetca, najdlo bi blo že scer odmor.

Tiše ga veke pesmi branivši mu razplah,
kim persi mnogo godin ostale so zapah.

9. Serce to razgernimo pod mili neba bok,

de gane dan, oberne se nočnih zvezd obtok;
ko sonca dera drugič pokuka za goro,
krač urnih primahajmo, dokler še rosa bo.

10. Kar pevic z lune, sonca je pevskih vtiskov snel,
jih krogli lok bo neba do jutra natrag vzel,

ko hlap serce prepuha. prežehta rose tik,
ne zgine še — do zadnjih zagrebemo ga pik«,

11, Serce lopate vdrihba na plasti cepi dve;
drobljanca razodeta do drujga tam sta dne. —

Druj dan z lopato, krampom dospeši puk na plan,

Sercč je preč — ginivši kot puhtne kafre gran.

Podrobno razlago, ki bi morala biti zelo obsežna, nado
mestuje popolnoma in najbolje primerjanje s Prešernovim iz
virnikom, ki ga v to svrho ponatisnemo:

Neiztrohnjeno srce.

(Fr. Prešeren).

1. Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanjga d'jani
Obraz bled’ga mladenča prikaže se na dan.

Kopači ostrmijo, da 'z ust njih sape ni,

Manj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči.

2. Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak,

Ak bil nekakovi zapustil ga oblak:

Bile lepe bi usta, lep bil obraz bi bled.

Ak bil bi nekakovi proč nejevolje sled.

3. Dalj' čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi;

Srce samo zavzetim ostane pred očmi. ^

Še bije, še čutiti je ravno tak gorko,

Ko da bilo bi v prsih še zdravo in živo

4. Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo d'jan je bil,

Gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.

Stal tam je kamen. kter'ga nihče pred čital ni,

Hite mu mah otrebit, napis tak govori.

— 212

5. Da Dobroslav je pevec bil tjekaj pokopan,

Ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,

Pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,

Prevzetne gospodične, nemile ljubice.

6. Al, ko si je 'zvolila mladenča druzega,

Iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.

Pri Bogu ni tolažbe iskal, ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh,

7. V nemir naprej je živel, manj svet ko razuzdan,

Umrl je nespovedan in ne v svet' olje d'jan.

Vsi pravijo, da njemu svetost ne brani gnit',

Vsi pravijo, njegovo srce ne more bit'.

8. »To pevčevo srce je« star mož tam govori,

»Ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;

Svetost ne, pesmi večne  mu branijo trohnet’,

Ki jih zaprte v prsih je nosil dokaj let.

9. Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži,

Da dan današnji prejde, da prva noč mini,

Da vstane drugo solnce, pripelje beli dan;

Spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

10. Hladijo naj ga sap'ce, naj rosa pada nanj,

Naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
Pred vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega;

Ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga.«

11. Razplatili srce so, ležalo noč in dan

Je tam pod jasnim nebom; ko mine zor hladan,

Ko vstane drugo solnce, srce tako skopni,

Ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.

2. »O pesniku Prešernu kakor pravniku.

Za počitnice skvasil Nejaz Nemcigre n.«

Med manjše humoristično-satirične spise spada tudi ta
članek, ki ga je dr. Mencinger objavil o »Slovenskem Pravni¬
ku®, XII. 1896, št. 7, str, 196—205. — Članek pa nestrokovna raz¬
prava, kakor bi sodila v časopis »Slovenski Pravnik« in kar bi
mogli sklepati po naslovu. .Prešernoslovci bi bili Mencingerju
hvaležni, ko bi kaj povedal o Dr. Prešernu kot juristu; na to
ter na pravi namen članka se nanašajo uvodne Mencingerjeve
besede, ki se glase:

»Estetično izobražen ocenjevalec Prešernov me je vprašal,
ali sem našel onda, ko sem bival v Kranju, kaj pesniških stva¬
ri v tamošnjih pravdnih spisih odvetnika Prešerna. Odgovoril
sem mu, da nič, ker mi taki pravni spisi niso prišli v roke;
in pripomnil sem, da je Prešeren pesništvo gotovo tako visoko
cenil, da ni »vpregal Pegaza v galejo« starega sodnega reda.
Ob tisti priliki sem omenil, da poiščem pravnih stvari v njego¬
vih poezijah. Obljuba je lahka, izvršitev težka. To pričajo na¬
stopni listi.

Zanimljivih pravnih položajev in bistre njih rešitve, raz¬
lage zakonov in modrih pravnih rekov, ne smemo pričakovati
kdove koliko od moža, ki je pel:

»Pet' ljubeznivost tvojo in lepoto,

Je moj poklic in samo opravilo,

Dokler me v groba poneso temoto«,

vender se nam tudi v poezijah razodeva resnica, da pravnik
ne zataji svojega pravništva, čeprav mu je srce »postalo vrt
in njiva, kjer seje ljubezen elegije«.«

213

Nato zbira Mencinger z resnim obrazom jurista iz Prešer¬
novih poezij primere za pravoslovna dejstva, a v naprej po¬
udarja:

»Subjektivnost pesnikova je neugodno vplivala na objek¬
tivnost pravnikovo; zato opažamo, da je bil trd in malone
krivičen proti ženstvu in celo proti vam cvetečelične ljubljanske
ljubeznive gospodične. Tako zadošča v »Izgubljeni veri« jeden
sam pogled, da mu je deklica, ki mu je bila poprej »bogstvo«,
zdaj samo »lepa stvar«. Tako pusti, da Urško, najlepšo Ljub-
ljanko, utopi povodni mož, in zakaj? Zato, ker ni hotela s
Prešernom plesati, saj pesem pravi: »Prešerna se brani in ples
odlašuje«.

Izmed primerov naj zadostujejo sledeči: »S kakšno slast¬
jo nam obrazuje tragedijo nezakonske matere! Nejuristi štejejo
to pesem med najlepše, kar so jih ustvarili Adamovi otroci.
Jurist se pa mora srditi, da pravnik-odvetnik Prešeren za ne¬
poročeno mater nima druge tolažbe, nego:

»On, ki tiče pod nebom živi,

Naj ti da srečne, vesele dni».

Jaz bi bil nesrečnici rekel: »Pribavi mi ubožni in krstni
list, napravila bodeva očestno tožbo, in če je »on« šel po svetu
»sam Bog ve kam«, postavil se mu bo skrbnik . . .
Tudi Prešeren je to vedel, pa maščevati se je hotel nad
ženstvom, in zato je volil slaven čin pesnikov pred blagim či¬
nom pravnikovim . . .«

»Ojstrovrhar, z Rozamundo obljubljen, se poroči z uple¬
njeno turško deklico kar brez oklicev, tako da Rozamunda niti
oporekati ni mogla. In pesem nič ne pove, ali je Turjačan upo¬
rabljal pravico, ki mu jo daje § 46 obč. d. z. . . .«

»Koliko lepša bi bila itak že krasna balada »Neiztrohnje-
no srce«, da so strmeči kopači čudo neiztrohnjenega srca ta¬
koj naznanili pristojnemu sodišču ali vsaj slavnemu županstvu.
Prišla bi bila dostojna komisija na lice mesta. Ne vem, ali bi
se bila tako razborno vedla, kakor so se kopači s starim mo¬
žem na čelu; toda Prešeren bi bil izborno obrazlil čudenje go¬
spoda komisarja in okorno pisanje peropraskovo, in živo bi
nam bil pred oči postavil, kako je komisija tiisto srce, zvedevši,
da »pesmi večne mu branijo trohnet'«, dejala pod ključ in pe¬
čat; ker stroga cenzura tistih dni gotovo ne bi dopustila, da
pesmi, zaprte v srcu, svobodno pridejo na dan . . .«

»Dr. Mahnič, duhovit mož, če prav ni jurist, je nekoč iz¬
taknil prešestvo v pesmi »Sila spominja«. Mi pravniki temu
mnenju ne moremo pritrditi, najsi včasi dlako cepimo. Poezije
dokažejo, da je bil Prešeren navzet tiste znakovite kranjske
pobožnosti, in spoštoval je »vero pravo, sveta pisma prosta
zmote vsake« in »menihe modre može«. Obiskal je o Velikem
tednu ljubljanske cerkve in celo malo cerkev v trnovskem
predmestju, poznal je legendo o žlahtniču »trde glave« ter o
svetem Senanu. Nad vse zaslužen je pa njegov »Krst pri Savi¬
ci«, Kako bi se bili Vi odločili, gospod dr. Mahnič, ako bi bilo
Vam na voljo dano, ali krstiti tako trdovratnega pogana, ka-

214

kršen je bil Črtomir, ali zložiti tako visoko in pobožno pesem,
kakor je Prešernova? Jaz mislim, da bi se Vam ne posrečil ne
krst Črtomira niti krst Prešernov . . .« —

»Iz privatnega prava  nahajamo v »Poezijah« pi¬
sano pogodbo,  ki nosi pečat tedanje dobe, to je »Nova pi¬
sarija«. Prešeren se je sicer tej pogodbi izneveril liki »mornar¬
jeva« ljubica svoji prisegi, in to ni bilo lepo. Vendar smemo
njegov verolom odobravati iz političnih ozirov, katere moramo
vpoštevati, če so nam koristni. Pristno poravnavo  v smislu
§ 1380 obč. drž. zak. nam podaja sonet »Sanjalo se mi je«. Naj¬
starejša slovenska pogodba na korist tretje osebe
je ohranjena v 50. osmoredici »Krsta pri Savici«:

»Kar Staroslav zlata že hrani zame,

Daj ga sirotam«.

Le škoda, da sicer blebetavi Valvazor nič ne pove, koliko
od tistega daru so dobili Bohinjci in koliko Blejci.« — »R e-
verz  vidimo v pesmi »Ukazi«. — »Resno odpoved  čitamo
v sonetu »Kupido, ti«. Prišla je pa nekamo prepozno« . . .

»Važnih podatkov za pravo in družabno življenje starih
Slovencev nam hrani »Krst pri Savici«; Stari Slovani so bili
svobodni: »si prosti vol'jo vero in postave«. Razlike med gra¬
ščakom in kmetom (med gospodom in hlapcem) ni bilo: »Le

malo Vam jedila, bratje, hranim,« in v 18. osmoredici: »In brž
veslata v konec ta jezera«. Pisanih zakonov, in torej tudi ko¬
mentarjev, niso poznali, vender so zakone bolj spoštovali, ka¬
kor jih zdaj mi:

»Na tleh leže Slovenstva stebri stari,

V domačih šegah  vtrjene postave«.

Pisati so znali, in pisma (»list pride«) so že takrat hodila
iz Kranja v Bohinj, o čemer nas poduči 13. osmoredica. Denar
so poznali, in bili so srečnejši od nas, ker imeli so resnično
zlato vrednost in zlata na tovore, dočim imamo mi zlato vred¬
noto samo na papirju in zlato samo v nemškem pregovoru:
»Morgenstund' hat Gold im Mund«.

Bilo je pa marsikaj že onda tako kakor zdaj. Imeli so
mejsobne prepire kakor dandanes: »Slovenec že mori Slovenca
brata«, in tem prepirom je bil nasledek kakor danes: »Le tuj¬
cem sreče svit se v Krajni žari«.

»Še nekaj m'i je na srcu. Nekaterniki sedaj toliko kriče
nad Mladoslovenci in njihovimi liberalci, kakor nad izrodki
najnovejše dobe. Ti kričači ne poznajo ne sedanjih ljudi, ne
zgodovine. Že onda, ko sta Valjhun in Druid preobračala stare
Slovence, so med njimi bili hujši brezverci in liberalci, nego
tisti, s katerimi nas zdaj strašijo«. Tak liberalec je bil Črto¬
mir! —

Toliko zadostuj. Članek izpričuje, kako temeljito je Dr.
Mencinger študiral Prešerna; Izbrana snov pa je nehvaležna in
se pisatelju ni posebno posrečila. Objava na manj očitnem
mestu je’ tudi bila povod, da je ta spis ostal precej neopažen.

Dr. I. T.

— 215

VSEBINA.

Predgovor (urednikov).3— 28

Odkritje spominske plošče.. . 7— 9

Osnutek Mencingerjevega življenja in slovstvenega

delovanja . .9— 28

Spisi dr. Mencingerja ..29—145

Zgubljeni, pa spet najdeni sin ....  29— 36

v Mešana gospoda .37— 78

Cmokavzar in Ušperna .• . . —102

V' Vodnikov „Vršac“, potlej pa še nekaj . . . 103— 116^

Kmet in narodnost.117—145

Opombe (urednikove) .147—215

Zgubljeni, pa spet najdeni sin .147—151

Mešana gospoda . 151—155

V/ Cmokavzar in Ušperna ~.155—175

(Dr. Mahnič pa „Cmokavzar in Ušperna" , 157—159, 175

Boj proti surovosti, Anton Koder.159—169

„Oreharjev BIaž“. .162—165

_ Hauff, Der Mann im Mond)..174—175

Vodnikov „Vršac, potlej pa še nekaj . 175—208;

(Dr. Mahnič [in Simon Gregorčič] .176 — 184

ter Dvanajsterim večerom dodatek . . 184—191

Vršac, gora in pesem. ... 194—198

Slomšek in Prešeren . 202- 203

Pesem o zvonu) . ... 203—205

Kmet in narodnost. 208 — 211

Dodatek.

Mencingerjeva satira na koseščino (Neiztrohnjeno srce) 211 —213
O pesniku Prešernu kakor pravniku .213—215

llllllilllllllllllllllllllllllll

216

NARODNA IN UNIUERZITETHA
KNJIŽNICA

00000224912