D r - Janez Mencinger, Izbrani spisi /* .,/ - - W/u / 4£fs & - DE: )RNEZ MEhCINGER: :: IZBRANI SPISI. I. IZDAJE „MATICA SLOVEhSKA". :: LJUBLJAMA 1911. :: - , . . . . . - S DE JANEZ MENCINGER: IZBRANI SPISI. IZDALA „MATICA SLOVENSKA". UREDIL DR. JOS. TOMINŠEK. POVESTI IN NOVELE. I. ZVEZEK. LJUBLJANA 1911. NATISNILA »UČITELJSKA TISKARNA“ V LJUBLJANI. 42141 Predgovor . V spomin na sedemdesetletnico staroste naših pisateljev, Dr. Janeza Mencingerja, odvetnika v Krškem, je sklenila „Slovenska Matica“ nanovo iz¬ dati njegova dela, spisana v dolgi dobi zadnjih pet¬ deset let, ter je poverila uredništvo podpisancu. Rodil se je Dr. Janez Mencinger dne 26. marca l. 1838. na Brodu št. 20 v Bohinju kot prvorojenec; krščen je bil na Bislrici. — Jubilejna izdaja njegovih del je torej zakasnela, a v zadoščenje nam mora biti, da so se pogajanja glede izdaje mogla ž njim, še vedno čilim, vršiti neposredno. Ako rabimo izraz „pogajanje“, je treba pripomniti, da se tiče pravzaprav le „Matice" in urednika; kajti Dr. Mencinger sam je kar od kraja prepustil vse lastninske pravice „Matici a glede ureditve je v dopisu z dne 5. oktobra 1910 izrečno in doslovno želel le, da naj urednik „pri zbi¬ ranju tudi izbira“ in da naj ne dopusti, da bi „ ka¬ terakoli" njegovih pesmi (v oklepajih jih z neumrlo svojo šepavostjo imenuje „pesniške nestvore"!) „še kdaj zagledala beli dan.“ — „Vesel bom, če doživim, da čitam popravljeno, kar sem v naglici pisal pred 50 leti", tako zaključuje svoje preskromne želje. 3 l* Zato nosi pričujoča knjiga naslov „Iz brani spisi“, zato tudi urednik n i spisov dal enostavno v pona¬ tis, ampak jih je previdno in s potrebno pieteto, varu¬ joč povsod značilni Mencingerjev slog, v jezikovnem ter sploh v zunanjem oziru prestavil v stanje dvaj¬ setega stoletja. Vsakemu spisu je dodejana letnica njegovega prvega natisa, da se more glede vsebine in v ustroju presojati s svojedobnega stališča. Životopis pisateljev, opombe in literarna presoja njegovih del se uvrsti v zadnji zvezek. Dr. Jos. Tominšek. 4 Jerica. (1859) I. (1) »Le ne vem, kako bi začel!" je dejal že marsikdo, ki se k ničemur ni znal pripraviti. Danes pa to premišljuje učitelj Jernej, ki se pelje v Krokarijo, na kraj svojega omikovalnega po¬ klica. Vzrok tega (2) premišljevanja pa je bila zala mladenka, ki ga je na cesti dotekla s svojim vo- zičem. Bila je bolj po mestno oblečena; tudi ni se¬ dela na vozu tako skrčena, kakor bi se bila danes prvi¬ krat odpeljala od doma. Ko se je učitelj včasi ozrl nazaj, je videl njene črne lase, visoko čelo, žive oči, okrogli obrazek, mala usta in beli vitki vrat, kar ga ni zakrivala pisana svilnata ruta. Mikalo ga je izvedeti, ali je tudi njena govorica tako lepa in prijetna, kakor je njena podoba; pa odkod naj to izve? Z voza stopiti in njenega spremljati, bi bilo nespodobno zanj, ki bo kmalu glava omike v celi soseski: v vseh ljudeh mora zbujati spoštovanje do sebe, ne samo v otrocih! Od voza do voza govoriti pa ni mogoče, ker kmečki vozovi močno ropočejo in kmečki vozniki nad konji vedno vpijejo. ’ „.J e r i c a. Spisal Janez Mencinger. Glasnik Slo¬ venski." III. zvezek 1859. — Povest se začenja s 1. številko tega letnika. — Strani izvirnika so v pričujoči izdaji v oklepajih označene. U r e d n i k. 5 Pa „kdor vaga, temu sreča pomaga“. Pomagale so njemu znamenite prednosti Krokarijske ceste; kajti ta ni samo tako ozka, da se vozovi ne morejo srečavati, kjer si bodi, ampak se tudi kakor modras vije čez griče in grape, da klancev ni konca ne kraja. Ko se pripeljeta do prvega klanca, stopi učitelj z voza in nagovori dekle z navadnimi domačimi be¬ sedami ; kmalu izve, da je ona Jurčkova Jera z Zglavnika nad Krokarijo in da od" tete pelje nekaj prediva in dva češka kolovrata; on pa pošteno pove, da je novi učitelj v Krokariji. Kmalu napelje učitelj pogovor tudi na petje; veliko je bilo njegovo ve¬ selje, ko izprevidi, da pomenja dekletu petje vsaj več kakor žabi boben. Poln sladkega upa spremlja njen voz po vsakem klancu; k sreči je bilo klancev dokaj, torej tudi go¬ vorjenja. Beseda da besedo, od petja se hitro pride na občutje pri petju, od čutov do src in o teh je toliko govoriti, da se ne more dalje. Vedno lepše je govoril in še lepše mu je odgovarjala ona. Vozača pa med vozema stopata in, počasi krevsaje, sprožita marsikatero o davkih in pridelkih, o draginji in za¬ služkih, in kar še vse pride kmetom na misel. Tako besedujejo dve uri; seveda jaz vsega za¬ pisati ne morem; tudi ne vem, ali bi postavil po- preje ta ali oni pogovor. Kmeta sta včasi klela in se pridušala, kar se ne sme pisati; pogovorna vozu bi pa morebiti tudi vsakemu ne ugajal. Zato rajši molčim. Ko se zelena gora nazaj pomakne in se od daleč zablišči kositar Krokarijske^a zvonika, se poslovi učitelj od Zglavničanke in se vsede na svoj voz. Grič se poniža in vsa Krokarijska dolina se razgrne pred učiteljevimi očmi. „Tu,“ si misli, „je morebiti kraj, kjer si bom glavo posivil, od tega zvonika mi bodo zaklenkali zadnjo popotnico." Te otožne pa se pri¬ jema veseleljša misel: „Tu bom morebiti zadobil srečo in veselje; tu se bom oženil. Jerica je zala in brhka, kakor šteje, tudi bogata; morebiti se je že danes kaj zame vnela, ako pa ne, saj časa moč vse 6 premore, in kdo si bo na kmetih upal mene preko¬ siti!" — Poravna se na vozu, popravi si klobuk, suknjo pogleda, ako se je drži kaka slamica, terza- pali pogrošno srnodko, ki mu ni le zato prav dobro di¬ šala, ker je bila draga, ampak tudi zato, (3) ker je bil tako poln veselja in upanja. Počasi vozeč se po vasi, je puhal sivi dim pod jabolčne veje. Ko smo tudi mi v Krokarijo prišli, bi bralcem morebiti ne bilo nevšečno, zaslišati popis Krokarije; saj so se že navadili krajepisov. Odkod ime „Krokarija“, naj preiščejo starino- slovci. Iz krepkega prvega zloga se da posneti, da je silno staro. Da je pa vas med prvimi po splošnem potopu zidana, dokazuje njena lega in zidava; na¬ slonjena je namreč poševno na podolgasti hrib, vrh katerega je cerkev in šola, pod njima pa precej ši¬ roka plan. Da je vas tako v hrib zarita, ima vzrok morebiti odtod, ker se voda še ni popolnoma"odtekla, odkar so očaki Krokarijanov v te kraje prišli; Kroka- rijani sami pa trdijo, da so poslopja zato v hrib po¬ stavljali, ker so bolji svet hranili za polje; češ, v — tisoč letih se nabere že velik dobiček! Res je pa tudi, da se lažje vozi z brega nego navkreber; naš kmet pa, kakor je znano, več na njivo zvozi, kakor raz njivo. Plan pred vasjo je pregrajena: desna stran, ki se polagoma vzdiguje k senožetim in košati gori, je polje; leva stran ob plotu in dereči reki je pa srenjski pašnik. Lepa ravnina je, in sme se reči — pašniki so poezija Kranjske zemlje. Tam vidiš, kako se otroci, up srenje in staršev, hoditi uče, kako ta in ta naredi stopinjice tri, pa cmokne na trebuh ali na hrbet; a ne jenja in si ne oddahne, dokler lastne teže ne zmaga. Ali ti to ne pokaže tistih otroških let, ki jih ne doseže spomin, ali: če bolj visoko misliš, prizadevanj današnjih dni, ki tudi marsika¬ terega pahnejo na nos ? . . . Tam pa žogo in svinjko bijejo in večji mladeniči imajo kegljišče. Drugo stran pašnika pa smeš Maloruskim stepam priliko- vati; na konjske črede, ki se ondi preletavajo in valjajo, postavi junaške Kozake — vzemi jih kar iz domače vasi — in navdihnil se boš mile sapice Ukrajinskih narodnih pesem. Kakor se mi vidi, raz¬ loček med pašnikom in stepo ni velik, komaj tak, kakor med žabo in — pa skoraj bi se mi za¬ reklo . . . Ne tako prevzetna in čila, pa bolj glasna je go¬ veja čeda z mnogoglasno neubranimi zvončki; ni¬ komur se ne umakne, stoje ali leže maha po muhah in prežvekuje ter mirnega očesa premišljuje, se li trava ali seno bolj prilega njenemu visokemu po¬ klicu : črednik pa za njo stoji, na gorjačo naslonjen in pruštof črez pleča, ter z očmi široko ravan meri, utopljen v sanje nekdanjih, ali v nade in naključbe prihodnjih dni; ali morebiti v — skledo politih žgancev. Kadar pa zažvižga in zakolne, se vzdigne goveji trop in sluša brez upora; on stopa za njim kakor voj¬ skovodja. Po sredi pašnika pelje cesta v vas. Sredi vasi na hiši z nadstropjem je pa tabla z napisom „Biirgermeister der Gemeinde Rabensbiihel". To če reči, da imajo tu notri župana. Nedavno je bil župan sicer v (4) drugi hiši. Bil je lep, rejen, siv mož; počasi je govoril, pa vendar veliko povedal o nekdanjih pravicah in o dobrih letinah. Spoštovali so ga vsi. Škoda, da ni brati znal, sicer bi bil do smrti županih Sedanji župan pa zna pisati in pra¬ vijo mu tudi „pisani župan". On je še precej mlad, pa začel se je sušiti in krčiti, morebiti od toliko pi¬ sarij, ker vse v vasi natanko zapisuje; celo srenjski bik je popisan v dveh knjigah, da se kaka zmešnjava ne vrine. Zato pa ima župan tudi od srenje neki še črez petdeset goldinarjev za črnilo in papir. Toda ne gre misliti, da bi vse hiše bile tako lepe, kakor je onegavega župana; nista si dve podobni tudi ne enako obrnjeni, ampak vse so postavljene, kakor je svet nanesel. Iz tega se vidi, kako polni duha svobode so bili naši očaki, ko ni sosed sosedu uka¬ zoval, ampak je vsak po svoji trmi zidal in gradil, kakor je hotel. Ali pa je vas morebiti starodavna na¬ selitev samih nemških vitezov? Še zdaj so hiše od zadaj ograjene, spredaj pa dela gnojnica mokro trd- 8 njavo; še zdaj zapirajo duri na cesto in skozi vrtne hodijo noter in ven; celo okna na cesto so z drvi zabuhane, kakor bi se vsak bal uroka ali napada od soseda. Sadja imajo precej, pa je po stari šegi drobno in pozno zrelo; ko sem jaz šel skozi vas, so se veje nad cesto šibile, a na tleh ni ležala niti peška; „sam vrag vedi“, sem si mislil; „ali sadje po¬ birajo, ali ga zato ni nič videti, ker so ravnokar gnali svinjarji prešice skozi vas.“ Krokarijani imajo precej polja in dobro obdela¬ nega; rodovitno baš ni, ker je voskali; preživljajo se pa že z njim, čeravno težko. Sembrano varčno žive, delajo pa kot črna živina. Kaj se če, dan za dnevom morajo gledati, kako še bo ob pravem času plačalo, kar je treba, in se še za silo kaj prihranilo. Da imajo pa tako uborne hiše in se tako trdno starih nerodnosti drže, to tiči tudi v njih revščini; kako bo kdo utegnil misliti, kaj tu in tam priporočujejo in vpeljujejo, ko ga od zore do mraka skrb podi po poljih in po hribih, da jedva jesti utegne; kdor pa denarja nima, njega se tudi želja ne prime, da bi kaj popravil in olepšal. Saj zdaj sploh le v denarju tiči moštvo in pogumnost. II. (21) Kaj premorejo pridne roke in glava z malo več možgani, nam kaže Jurčkovo posestvo, ki je na Zglavniku, malo nad Krokarijo. Rajnki Jurček je bil mož, da malo takih. Ko je malo prikupčeval pri go¬ spodarstvu, je svojo leseno kočo prezidal v hišo z nadstropjem, napravil je krčmo in se je lotil kup¬ čije z mnogimi rečmi. Sam je hodil po vino na Hr¬ vaško in Štajersko, sam je vozil v Trst, bral je dobre knjige in poslušal dobre svete. Kar je pre- videl, da je dobro, to je poskusil in vedno zbolj- ševal. Ko si je ravno dobro opomogel, nanagloma umrje v najboljših letih in vse premoženje in ves trud zapusti v rokah Jerice. (22) Skrbni ljudje so ugibali: „Ta si bo kmalu morala moža izbrati iz kroga snubačev, ki se ji dan na dan ponujajo; mati 9 je sicer še precej trdna, ali Jerin stric in varuh vedno sili na možitev. Mati sama tudi ni dosti umna za tako hišo; prišla je bila iz revne hiše k boga¬ stvu in se tukaj hoče le spočiti in bolj po gosposko živeti. Jerica se pa njenega napuha ni prav nič na¬ vzela, ampak prav očina je: kakor on priljudna in, kakor pravijo, tudi tako modra, da bo ona hlače nosila, če ne bo mož posebno prebrisan. Svojeglavna in zapo- vedljiva pa vendar ni; a ker je očeta že v otroških letih izgubila, se je morala sama od sebe po lastni izkušnji učiti in se je nekako le bolj sama nase za¬ našala." — Kot trmasto in prekanjeno so jo le tisti obrekovali, ki jim je jasno pokazala, da ima pamet in možgane. — Taka je bila sodba o njej. Ker je bila v krčmi, se je lahko naučila ljudi spoznavati. Zahajali so namreč radi na Zglavnik, posebno mlado ljudstvo, ker vino in kruh je hilo dobro. Jerica je pa znala tudi streči in šaljivo od¬ govarjati kakor nobena in ni je bilo moč ujeti na nobeni besedi. Jurčkovka pa je posebno dobro pri¬ govarjati znala, da ga je vsak merico več izpil, kakor se je bil namenil. Vsak dan je bil gori Krokarijski zdravnik; kdor ga je potreboval, ga je najprej pri Jurčku iskal, potem šele na domu. Bil je pri tridesetih, zdrave podobe, prijetnega obraza s cesarsko črno brado, trupla bolj čokatega; vedno je lepo napravljen hodil, drobno je stopal in v vsem gibanju života in rok je imel nekaj okroglo-gosposkega. Ravno po vojaško se je držal, ponosen je bil proti kmetu, pa ves prijazen in meden pri Jurčkovih; pretehtano umno je go¬ voril in ker je bil prehodil ves svet od Nemškega Gradca do Dolenjskega in od tod do Krokarije, je vedel mnogo povedati, imel je pa tudi zavidljiv dar božji, da je celo o rečeh, ki jih videl ni, vedno kaj zanimivega in mikavnega uganil. Ker stare Jurčkovke vednost o svetu in omiki ni bila baš velika, ga je črez vse rada poslušala in je občudovala vse, kar je na njem videla in kar je izustil; obudil ji je željo po tujih mestih in njih šegah, posebno po Nemškem Gradcu in njegovi ča- 10 robni okolici. Iz občudovanja je v nji zrastla taka ljubezen do njega, da ji je bil kot sin in prvi sve¬ tovalec v vseh okoliščinah. On se je pa trudil, da bi povečal njeno zaljubljenost vanj; razkladal je o krajih, ki jih nikdar videl ni, tako lepo, da je mati vsa v povest zamaknjena, v zdravnika strme, skoraj sopsti pozabljala, med tem ko se je Jerica grizla v ustnice, da bi matere z glasnim smehom ne predramila iz sladkih domišljij. Pa povsod ni sreče. Med kmeti se zdravnik ni znal obnesti; ker se je on možko (23) držal, so se tudi oni. Verjeli mu pa celo nič niso; ker je v drugih rečeh baharil, so mu tudi v zdravilstvu malo zaupali in ga večjidel šele takrat klicali, ko je kdo umrl, da je — mrliča ogledal. Tudi Jerica se je z njim rada malo ponorčevala, on pa ji je vse s smehom in šalo plačeval; ako ji je kaj prisuknjenega odgovoril, se je stara Jurčkovka dokajkratov za lakotnice pri¬ jemala; potresli so se ji podbradki in zažvenkljali zlati uhani. Ce je Jerica osramočena oči pobesila, je šel zdravnik skoraj vsaksebi od veselja, zraven je pa ošabno mislil: „Ti neumno dekle, zdaj se ti nor¬ čuješ, ko mi prideš v pest, se bom pa jaz! In ta bo drugače." Tega ni samo mislil, temveč tudi upal; zakaj izpodrivalca se ni bal od juga do severa; toliko se je zanašal nase in na mater, ki bi mu bila velika pomočnica, ako bi je bilo potreba; tako gotov je bil svoje dobitve, da se mu zato še kaj truda potrebno ni zdelo. Bil je že napol Jurček, pokušal je vina in se trgal za ceno; staro kobilo je zastonj kašlja od¬ vadil, in že je zase kupoval voziček, češ, da mu ne bo treba več peš hoditi okoli bolnikov in mr¬ ličev. m. (41) Kadar je človek brez opravil, se ga prime marsikatera misel tako trdovratno, da mu dokaj dela prizadene, preden jo odpravi; če se je pa več izne¬ biti ne more, je že pravi križ. Tako so se učitelju Jerneju cele tri dni in noči sukale vse misli okoli 11 Jerice. Srce mu je le zanjo tolklo, oči so se topile in nekaka nezmožnost udov in trudnost ga je vedno tirala v kak kot; tu je na komolec naslonjen pre¬ mišljeval, odkod je vendar Jerici taka moč nad njim dana. Vendar ni mogel drugega iztuhtati, kakor to, da so le beli obraz, bistre črne oči in nje sladka govorica tako močno podkurile v njegovem srcu. Vpraševal se. je dalje: ali sme misliti, da bo tudi on kdaj obudil kaj enakih čuvstev v Jerici. Lep sicer ni, pa je vsaj čeden, kakor kaže zrcalo; v naj¬ boljših letih je, zamore mirno in brez truda ženico in še kaj več preživeti; pohleven pa je tako, da bo ona malo občutila peze zakonskega jarma. Jerica je pa tako mila in krotka, da jo upleni morebiti že s prvim naskokom. Če v Jerici vsaj pol tolikoJjubezni obudi, kakor je ima on, je zmaga gotova. Čas hiti! Dokler je kaj upanja, »jadrajmo za njim“, da nas kdo drugi ne prehiti. Pa kako bi ji ljubezen razodel, kako bi začel svoje snovanje? Časa je dosti imel, da se je naučil pripravnega govora; na vsak njen odgovor si je izmislil tri nova vprašanja, presodil je vse ovinke in napeljavanja, da bi ji le natanko in dokazljivo svoje misli v srce potisnil. Le priložnosti ne izleže, akoprav sedi cele ure pri glasoviru s podprto glavo; po vsi rodovitni zemlji zre in po vsem nerodovitnem nebu, pa nikamor ne vidi . . . V takem trenutku, ko učitelj ravno nepremak¬ ljivo meri oblake sinjega neba, stopi nekdo v sobo in mu potrka na ramo. Učitelj plane kvišku, zdi se mu, da pol Jerice stoji pred njim; pa domišljevanje izgine kakor megla pred solncem! Bil je Kresov Ja nez, ki jo je (42) bil ravno primahal iz bele Ljub¬ ljane na velike postopalne praznike, ki se jim pravi počitnice. Janez mu stisne roko in smeje se mu pravi: „Jernej! Ali me več ne poznaš?" Jernej malo bolj oči odpre in odgovori: „Prav zdi se mi; pa ne vem, če je res, da sva v eni klopi sedela. Ali ni bilo tako?" „Seveda! Ali se še veš spomniti, kako si Ti ajdov kruh, jaz pa ovčji sir nosil v šolo in kaj se nama je enkrat zavoljo tega zgodilo?" 12 „Kakor bi bilo včeraj. Toda malo časa sva bila skupaj; jaz sem kmalu doma ostal; vendar imam že službo in svojo streho, kamor pridem. Kaj si pa Ti v šolah pridobil?" „Toliko, da ne vem, kam bi se zdaj po maturi obrnil; to Ti pa rečem, da je bolje drva sekati, kakor osmo študirati. Bi že kam šel, pa . . .“ „Bo že Bog dal. Ali si mar tukaj doma?“ „Kako pa. Ali Ti ne ugaja ta kraj?" „Presneto malo." „Morebiti Ti bo kdaj še prav zelo." „Kako? Saj mi že zdaj vse tako čudno gre." „Kaj pa Ti je, si mar — pazi, pazi jaz Te že ' poznam. “ „E, kaj to; iz mene ne bo nikoli nič; pet let sem že učitelj, kmalu bom plešast, pa me vedno sem- tertja gonijo." „Moral se boš česa bolj stanovitnega poprijeti." „ Stanovitnega bi že kaj bilo, pa kako se popri¬ jeti, to je vrag." „Saj sem dejal, da te poznam! Le urno povej, kje „jo“ imaš?" „To je težko praviti; pa naj bo. Jaz sem eno na muho djal, in ta je neka Jerica z Zglavnika." „Lej ga no, mojo sestrično! Ni da bi dejal, lepo dekle; če to ustreliš, kar abecedo na kol! Saj mi je davi pravila, da sta se nekaj časa skupaj vozila; prav z veseljem je pravila, kar sta se pogovarjala, in se je čudila, zakaj Te nič ni na Zglavnik." „Ali res, Janez? Ni mogoče! Reci, da ni res." „Kako morem? Le to Ti rečem, zanjo se že smeš pognati in če si zraven tudi vrat zlomiš! “ „Pa veš kaj, Janez, strašno jo imam rad; nikoli bi ne verjel, da more človek toliko gorečnosti imeti. Prosim, povej ji pri prvi priliki tako nekoliko od strani, kako in kaj, kakor veš in znaš. Izprašaj jo nekoliko; šembrano sem radoveden, kaj bo rekla." „Jaz bom že iz nje izvlekel, kar bo moč. Le to Ti moram še povedati, da naš zdravnik za njo po¬ stopa; tega boš moral izpodriniti." 13 Ko pa učitelj besedo „zdravnik" zasliši, ga speče, kakor bi vrelo maslo požrl; veselje in pogum mu upade. Kako bi mogel misliti, da imajo v Krokariji, v takem kotu, tudi .zdravnika! Morebiti se je tudi nekaj grenkega iz svojih prejšnjih dni spomnil. Janez je izpremembo na učiteljevem obrazu do¬ bro zapazil; vendar ga opomni, naj gresta koj zdaj k zdravniku, da se z njim seznani in da bodo popoldne vsi trije na Zglavnik romali. Tedaj vzameta klobuke in gresta po stezi doli v vas in v nadstropje župa¬ nove hiše, kjer je zdravnik stanoval. Na durih ima na tablici zapisano svoje ime; ko učitelj (48) ime čita, kar obledi, sape mu zmanjka, udere jo po stop¬ nicah doli in po stezi gori na svoj dom, kakor bi ga volkovi gnali. Osupel gleda Janez za njim, pa gre k zdravniku. Zdravnik se je razveselil, da prijatelja čez deset mesecev zopet zdravega in čvrstega vidi; Janez mar¬ sikaj pove iz Ljubljane, kakor tudi zdravnik marsikaj iz Krokarije. „Meni se tako nekaj zdi,“ pravi Janez za drugimi rečmi, „da ste močno v ženitovanju. Ali ste morebiti samo še mene čakali?" „Ne vem ravno, če sem," odgovori zdravnik, „govore nekaj takega. Dobro bi bilo, precej bi pri¬ ženil in še tako modro pridno gospodinjo; pa ne vem, ali bo kaj ali ne. Jurčkovka je sicer že vsa moja, pa z Jerico še nisva tako daleč prišla; tudi ne vem, kaj bo Vaš oče rekel, ki ima v tej reči važno besedo." „Naš oče nimajo in ne morejo nič zoper Vas go¬ voriti; da pa Vi dvomite, če Vas ima rada, ne morem verjeti. “ „Pa je vendar proti meni še vedno tako mrzla kakor prvikrat!" „Morebiti ste tudi Vi premrzli?" „Nikakor. Kamen bi se bil omečil mojim be¬ sedam, nje pa lepa beseda ne gane." „Ali pa volja materina pri hčeri nič ne za¬ leže?" „Pri Jerici ne, preje narobe." 14 „0, kaj bi se bali! Ne more Vam izpodleteti. Čez leto in dan ste že Jurček." „Pavi Jurček bi bil, ako bi se na to zanašal! Če mi izpodleti, se utegne še katera druga dobiti; samo boljše je ni, kakor bi Jerica bila, to je res. Zavoljo nje bi hotel še kmet postati." „In ona zavoljo Vas gospa! Ali je ne mika go¬ sposki klobuk?" „Ne veliko. Ona je šentano v hribovsko kmeto¬ vanje zaburjena. Seveda, med hribovci je izrejena. Pa jaz bi jo vendar omikal in olikah Tri zemlje, štiri konje, nova prostorna poslopja, to nekaj znese; s tem se že lahko v mestu živi in nekaj bi tudi moja umetnost nesla. Ko bi si ona le kaj dopovedati dala!“ Zdravnik umolkne in čelo s prstom podpre. Janez pa reče: „Novega učitelja smo dobili; ravno sem ga hotel k Vam pripeljati, pa mi jo je izpred Vaših duri potegnil naravnost domov; poznate li Jerneja Kavtarja ?“ Zdravniku glava malo kvišku šine in beseda, bi jo je na jeziku imel, se mu podere, vendar vpraša: »Jernej Kavtar? Saj je bil z mano na Dolenj¬ skem. Se njega nam je treba!" »Pa ste mu morali kaj narediti, da se Vas tako ogiblje?" „Ne jaz. Le jezen je, ker meni, da sem mu jaz nevesto skujal. Tam doli sta bili namreč pri pre¬ možni hiši dve dekleti, katerih mlajša (44) in lepša je njega v srce zbodla. Veliko popoldanskih ur je tam presedel, je ž njima prepeval, včasi celo kako pesmico zložil od ljubične lepote in svoje ljubezni. To je teklo kaka dva meseca; potem pridem jaz po opravkih v hišo, ko so ravno prepevali, in govorim kaj vmes. Odslej je vedno redkeje prihajal; čez nekaj tednov ga ni bilo več. — Odtod izvira njegova jeza, dasi se jaz v njegove osebne zadeve nisem prav nič vtikal. Bog varuj tega! On je pa tudi čuden človek. Ta naj mu stori karkoli hoče, rad ga bo imel; ta naj ga pa le postrani pogleda, že bo obraz izpremenil in 15 kar zinil ne bo več. Ta, misli, se hoče norčevati, ta se mu za hrbtom smeji in ta mu je še celo nevoščljiv. Ce se na njega ne ozrete, bo že zamera in kadar ima do Vas kako nevoljo in Vi še tako umno in lepo kaj prigovarjate ali odrekate, on že misli, da imate kaj za ušesi, in nič ne opravite, le še shudili ga boste." — Med tem se je pa učitelj po stolu zvijal, z ro¬ kami ob čelo in stegna butal, silile so mu solze v oči in kri v obraz; nad sabo in nad vsem, kar je doživel, se je togotil, češ, da ima zopet vraga zraven sebe, ki mu novo jamo koplje. „0 ti gadovi," se za¬ klinja, „ pokazati ti čem, da sem mož in videl boš, kako se zna ubog učitelj maščevati." Vse žile mu je togota napela in mu je dala pogum, da bi se še pred medvedom ne bil stresel; črez malo trenutkov pa mu trdna volja zopet od- jenja, upehan pobesi glavo. Nezmožnost proti zdrav¬ niku in negotovost o Jerini ljubezni ga vržeta iznova v otožnost. Upadejo mu udje in na glasoviru slone premišlja cele ure svojo „nesrečno usodo". Popoldne pride Janez ponj; a duri so zaprte, ker se učitelj zdaj ne upa med ljudi; poskuša na glasoviru, pa ne da mu prijetnega glasu; poskuša brati, pa glava ne sledi besedam, ki jih oči ubirajo. Zgodaj, o mraku, se vleže in spanje potolaži oma¬ gano dušo. Zdravnik in Janez se pa pri Jurčku veselita do trde noči. Drugo jutro je Janez Jerico dal na izpraševanje; opravil pa le nič ni. „Pusti, pusti to, da se ne opečeš," mu je dejala nazadnje. „Učen si, Janez, učen, pa Te vendar bore kmetica v kozji rog spravi. Danes nič ne izveš, zato ker hočeš v takih rečeh mešeto- vati; enkrat Ti bom že povedala, kar se Ti še ne sanja ne; danes pa le pojdi v božjem imenu." Ni mu bilo všeč, da ga je tako odslovila, pa kaj se hoče! On gre k učitelju in mu več dobrega pove, nego je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno srce. Ko srna plane kvišku, po sobi gori in doli koraka in veselja si 16 mane roke. Še danes se nameni na Zglavnik, naj pride, kar hoče. V nadi in domišljiji se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je v duhu prenesel klavir v zgornjo sobo 'pri Jurčku, kjer bo pokojno igral, kadar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo kolen oklepali in strmeli v tako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skrbi (45) je konec in mir in veselje se mu smeje na stare dni. Kako radost mu bo prizadelo, kadar bo na okno naslo¬ njen zrl po širokem polju, puhaje iz turške lule turški dim! . . . Zdravnik pa bo mimo hitel v prahu in potu in mu voščil „dobro jutro“ . . . Premajhna je soba, da bi njegovo veselje ob- segla, zato prižge smodko in gre na izprehod po Krokarijskem polju. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k oblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za klobuk in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turščicami. Tako pride na Jurčkovo polje. „Vse to lepo polje,“ si misli, „bo moje; pa bolj, trikrat bolj ko vse to, ljubim Tebe, moja mila Jerica; in bolj si cvetoča in dušeča kakor Tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turščica Tvojega polja!“ IV. Enajst je odbilo. Luna gleda iznad orjaških oblakov na tiho zemljo in vidi učitelja korakati tr dih stopinj proti Zglavniku. Na glavi ima naš junak ne¬ navadno nizek klobuk in suknjo podvihano, prav kakor gorjanski kmet; v srcu pa nosi gosposko otož¬ nost in očiščeno ljubezen, ki po njej plava samo ne¬ koliko sovraštva, kakor ocvirki po juhi. Akoprav mu je srce bilo tako prenapolnjeno, se je vendar še strah vanj vrival. Zrak je težak in soparen, šumenje reke se čuje zdaj iz bližine, zdaj iz daljave, kakor južna sapica poteguje. Krevsov pes na dvora laja, da se od cerkve in griča razlega. Kar zasliši učitelj od polja grozen, žalosten krik, da mu lasje stopijo po 17 2 koncu in da čuti kakor pajčevino po obrazu; pa vendar ne steče, temveč vleče na ušesa in veselo pravi: „To je dobro znamenje! Lisica je zajca ujela; tako bom jaz učitelj — lisica, zajca —^zdravnika pobožal, ako bo prišel na moje polje!“ Čuj, puška poči, da grmi od daljnih gora, in lisice in zajca je konec . . . Učitelju blisk in strel skoraj kolena po¬ lomi, vendar še srčno in vedno trše stopa naprej in pride pred Jurčkovo hišo. S ceste se zmuzne tiho na vrt in tam v lunini senci posluša, ali se v hiši še kaj giblje in glasi; pa nič ne čuti in ne sliši, le srce (56) mu tako tolče, da ga je skoraj samega sebe strah. Prešteje okna in najde Jerino spalnico. Pa do okna komaj doseže; kako bo šele govoril! Tam pod hlevom mu luna pokaže brusni stol; hrabrih rok ga učitelj pod okno postavi, stopi nanj in pogleda skozi okno. Res, ako bi bila tisti večer luna svoj tek izpremenila in od polnočne strani posijala, bi bil morebiti v spalnico kaj videl, ali pa še ne. Jerica je bila ravno legla in ne bilo bi je treba bu¬ diti ; tudi je precej zagledala pri oknu in spoznala učitelja. Ker pa je po dnevi lahko govorila, s komur je hotela, ni marala še po noči jezika obračati. Učitelj globoko vzdihne; kar je s tem vzdih¬ ljajem izustil, ni moči popisati, tako pomenljivo je! Zdaj potrka rahlo na šipo. Vse je tiho. Potrka bolj glasno, pa Jerica ne zakašlja. „Do tretjega gre rado,“ si misli, in še bolj pritisne, pa ona se niti ne zgane. Malo počaka, srce mu upade in obupno četrtikrat udari, da vse štiri šipe zabrenčijo. r Kar ga zagrabi nekaj za vrat in — na tleh sta učitelj in nesrečni stol. Črno se mu naredi pred očmi in možgani se mu prerahljajo. Pa neznane moči ga vzdignejo in zbrihtajo ter iz treh grl naenkrat čuje: „V korito, ali — za vino!“ „Kar hočete, samo da me izpustite," vzdihne omamljenec. Pa ne izpuste ga, ampak dva ga pod pazduho drže peljeta pred duri; tretji potrka in Jerica pride s prižgano svečo. Glasno se zasmeji in nazaj od- 18 skoči, ko zagleda učitelja tako našemljenega in ukle- njenega; on bi pa bil od gole sramote kar poginil, ako bi bil mogel. Ko fantje spoznajo, da so učitelja zgrabili, se lepo izgovarjajo in odpuščanja prosijo; da se mu za hrbtom smejejo, je strašno grdo. On pa molče suknjo odviše in stopi v sobo, kakor tat v ječo. Prinese se vino, fantje se vsedejo za mizo in Jerica tudi. Akoprav se je Jerneju pamet pretresla in ga je sramota omamila, se mu kmalu jezik otaji. Pa kaj pomaga vsa Jeričina ljubeznivost! Saj učitelj pred toliko pričami vendar ne more razodeti, kar v globočini srca tako gori, da se celo na licih in v očeh plamena svit pozna! Marsikaj malo po strani pove in nateguje na to, kar bi ji rad povedal; pa dasi je Je¬ rica vse razumela, ji vražji fantje vendar besede raz¬ lagajo po svoje in pristavljajo opazke. Jerica pa predpasnikov trak na palec navija in vozla; včasi pogleduje soseda izpod čela, se nasmeha in zopet v tla ozira, kakor bi jo bilo sram. Učitelju ne kaže drugega, kakor nekaj črtic, resničnih in izmišljenih, iz svojega življenja postaviti na prt. Ko ravno prav živo opisuje, kako sta se z zdravnikom skupaj ženila, stopi — zdravnik v sobo, ves vznojen od nekega bolnika prisopši. Učitelj je, kakor bi ga krop poparil; ker mu pa zdravnik s prijaznim pozdravom roko poda, si vendar povesta, kako sta neizrečeno vesela, da se na tuji zemlji zopet vidita, in kolika sreča ju je doletela, da si bosta mogla zopet kot stara prijatelja v družbi krajšati zimske in poletne večere. Zdaj še stara Jurčkovka pricaplja, ker stari ljudje sploh ne morejo spati, ako ni vse tiho pri (57) hiši, posebno pa skrbne matere. Ponižno jo zdravnik pozdravi in pokaže prihodnjega učitelja, ki ji pa ni mogel vidnega dopadenja obuditi; kdo pač more ob tako klavrni uri vso prijaznost na enkrat obleči in kdo bi bil učitelju povedal, da so mati tako časti- lakomni! Mati izprašuje učitelja, kar ji pride na misel, česar ni bilo malo, učitelj pa odgovarja in ne pozabi posebno omeniti veselih dni v zdravnikovi 2* 19 družbi. Pove tudi, da ima zdravnik lepo nevesto na Dolenjskem.^Toda zdravnik mu kar prereže besedo in se srdi, da priprosto ljudstvo raznaša in trosi in povečuje, o čemer le količkaj misli, da bi uteg¬ nilo res biti; tudi se čudi, kako je mogla govorica celo učitelja preslepiti, ko vendar vsak pametni človek lahko previdi, da olikan zdravnik nikdar ne bo snubil dekleta, ki komaj brati zna. „Pa ste šli že pismo ravnat," se vtakne učitelj v besedo. „Pa ne ženUvanjskega,“ ga zavrne zdravnik; „le travnik sem od onega moža kupoval, zato sva šla pogodbo delat, pa se je razdrla." „Da je taka, nisem vedel," pristavi učitelj; „pa ste ji vendar o Veliki Noči pisali, da kmalu pri¬ dete doli." Nato zdravnik: „To je pa nekaj; pisal sem ji, da; in bom šel enkrat doli, toda ne po njo. Imam tam še nekaj knjig in neki kmet piav po ceni po¬ nuja konjiča, ki bi bil ravno za mojo rabo. Deklico pa Vi, gospod učitelj, vzemite; saj je čedna in lepo poje. Tudi vsakdo v soseski ve, da je bolj Vas Uga¬ nila kakor mene; idite ponjo zdaj, ko imate počit¬ nice. Kaj bi se ne ženili ? Saj imate službo in vse, česar je treba za ženitev. Če se med tem še jaz oženim, se bomo radovali v dolgočasni Krokariji, da bo veselje." Tako je dejal in smeje se učitelja v obraz po¬ gledal, da potrapljen oči pobesi in se več ne upa jezika zmajati. Ko bi ne bil taka mevža, bi bil lahko zdravniku na konec prišel; kajti pri Dolenjki zdravnik ni bil samo učitelja izpodrinil, ampak ji tudi precej trdno obljubil, da jo bo vzel; oče je že doto na¬ pravljal, mati pa za poroko predla in šivala! Le na doti se zavoljo kakih petdeset goldinarjev niso mogli pogoditi, preden je zdravnik svoja kopita v Kroka- rijo odnesel. Mati in Jerica sta zvesto poslušali ta imenitni, tako naglo končani pogovor, na katerega se je učitelj toliko zanašal. Jerica meni, da za tem vendarle nekaj tiči; Jurčkovki se pa zdi, da tako 20 umen in prijeten gospodič mora marsikateri dopasti; vsaka bi ga rada vzela: pa on je moder in iz¬ birčen, jih izkuša in izbira, dokler prave ne iz¬ takne. Ko odbije polnoči, se gospoda vrneta domov. Zdravnik veselo zadremlje; učitelj se pa nemirno po postelji valja, ker mu pamet dokazuje, kako lepa priložnost je bila, kramljati o srčnih zadevah in o zdravniku resnico odgrniti, on pa je oboje tako za¬ nikamo opravil. Drugo jutro je bila obletna maša po rajnkem Jurčku. Po maši gre Jurčkovka po osemletni navadi k gospodu župniku. Najprej pove sinočno učiteljevo ponočevanje, potem pa prosi dobrega sveta o (57) Jerini možitvi, kakor sploh matere rade za svet vpra¬ šajo in ga tudi izpolnjujejo, ako jim je po volji. O možitvi sicer ni bila enakih misli z gospodom žup¬ nikom, vendar se vrne brez zamere domu. Kmalu potem pa župnikova kuharica prinese nekaj časnikov in drugih spisov k učitelju in ga povabi — na kosilo. Učitelj pregleduje časnike, a misli ga ne morejo nesti do Pariza in Londona, temveč ga koj na Zglavnik polože; pa še tam ga malo časa puste. Kakor vihar ga ženejo pred gospoda župnika. *Kaj vraga mora neki to biti,“ sam pri sebi pravi, «da so me baš danes na kosilo povabili? Danes je petek, torej ravno na ribe?“ Kmalu pa ugane, da so gospod župnik utegnili izvedeti, kaj se je sinoči zgodilo. Kot šiba se trese učitelj in so boji hudega posvarila. Meni, da se mu strašna krivica godi. Nikdar še ni ponočeval, kakor samo sinoči, nikdar še ni prestopil najmanjše uči¬ teljske zapovedi, nikdar še ni slišal žal besede iz ust katerega si bodi predstojnika: vendar koj prvi¬ krat, ko se je le malo pregrešil, ga že čaka ne¬ vihta, kakršne še nikoli ni izkusil. Kaj drugega je vsemu temu krivo, kakor njegova neumna ljubezen do tiste ošabne Jerice, ki noče .čutiti, kaj je prava ljubezen? Gotovo se zdaj z Janezom, tem visokim gospodom, smeje in raduje, da sta neumnega učitelja tako hitro na limanice pripela. 21 Obup o ljubezni in vedno večji strah pred go¬ spodom župnikom sta mu tako srce stisnila, da sklene v postelj leči in gospodu sporočiti, da je bolan; rajši bo jutri k njemu šel, ko se bo gospodu jeza polegla in trda beseda omečila. Mož beseda. Sleče suknjo, sezuje črevlje in tudi hlače; kar mu pride na misel stari pregovor: „Po hudi tovarišiji rada glava boli“, in da bi utegnili gospod župnik misliti: „Učitelj je zato obležal, ker se je preveč napojil/ 1 In kam se če dejati, ako bi ga gospod župnik še celo obiskali, izvedevši, da je obolel! Koliko huje bi ga še posvarili. Torej nič ne pomaga se skrivati, nikakor ne more ubežati žugajoči šibi. Ker ga je kuharica zdravega videla, bi se, ako se vleže, po vsi vasi raz¬ glasilo, da je učitelj samega strahu zbolel, in smejali bi se mu še bolj, kakor sinočnemu ponočevanju. Tedaj se učitelj vda v to, kar mora priti. Pa pustimo ga malo časa, da se zopet obuje in obleče, in poglejmo k zdravniku. Tudi zdravnika je glava nekoliko bolela. Težko mu je dejalo, kar je sinoči učitelj sprožil; bal se je, da bi učitelj ne vtegnil še hujih burk uganjati; zato se danes še pred poldnem napoti na Zglavnih, da bi svojo reč bolj na gotovo spravil. V. Medtem so pri Jurčku imeli čuden zbor: .Jurč- kovka, Jera in Janezov oče, Krevs po domače, Jerin stric in varuh, pameten mož in najbolj veljaven v vsi soseski. On govori o možitvi ter pravi, da bo hiša pod zlo prišla, ako se bo še dalje vse s tujimi ljudmi opravljalo, ako bodo hlapci na cesto hodili in po svojem in zase barantali; ako ne bo gospodarja, da bi sam kupoval in blago na trg spravljal. (59) Veliko manj se je prikupčevalo, kar rajnkega ni več. In poglejte Pikovega Jaka, ki je zdaj skoraj vso njih kupčijo nase potegnil, kako od dne do dne bo¬ gati in še Jurčkovki vino prodaja; rajnki pa je sam hodil ponje. 22 Tu stopi zdravnik v sobo. Krevsu to ni bilo všeč in reče mu s prijazno besedo: „Prosim, gospod zdravnik, počakajte nekoliko zunaj, da se pogovo¬ rimo, ker imamo nekaj posebnega." Ali Jurčkovka ga nevoljno zavrne: „Kar se pri naši hiši govori, vse smejo gospod zdravnik poslu¬ šati. Le vsedite se, gospod." ,,Tudi prav," mirno Krevs pristavi, „bodo go¬ spod zdravnik vsaj priča tega, kar govorim." Zdravnik se vsede, čeprav so se mu Krevsove besede močno zamrzele; kajti ne bilo bi zdravo z Jerinim varhom navskriž priti. Krevs pa nadaljuje: „Tedaj, Jerica, ne gre dalje z možitvijo odlašati; vzemi moža, ki bo sam delal, kakor je rajnki. Takšen pa ni vsak kdorsibodi. Marsikateri misli in se baha, da vse ve, pa se k najmanjšemu delu ne zna pri¬ praviti. Boljši je domač nego tujec, ker svet in zemlja ni povsod enaka; boljši je človek v kratkih hlačah, kakor gospod: oni za zoro vstaja, sam orje in seje, pozna lastnosti zemlje in vremena in ve vred¬ nost pridelkov in ceno truda. Gosposkega pa solnce v postelji obsija in. okoli njiv le postopa; na papirju računa, koliko mernikov bo po vsejanih zrnih pri¬ delal; če se mu pa o svetem Martinu pridelek in račun ne ujemata, če vidi, da so ga ogoljufali de¬ lavci, na katere se je zanašal, da kupčija gre rakovo pot, dasi je ceno vsakega polovnjaka in voznino za vsako miljo naprej preračunil: si ne ve pomagati, ampak pero za uho in križem roke dene ter pravi: ,Svoje denarce sem skupaj spravil, da meni ne bo težko živeti; kako bo pa ženka in otročija živela, naj sami skrbe!‘ — To vama pravim, da ni še čas prišel, vse po gosposko napravljati in samo gledati, kako se dela: gosposko življenje je snedno. Naredite pa, kakor hočete; le pazite, da se za vse žive dni ne za- telebate." Jurčkovko je to malo ujezilo, ne reče pa ne be¬ sede. Ali Jerica pravi: „Ljubi stric, do zdaj ste me bili vedno veseli in jaz sem vse po Vašem svetu ravnala; videli boste, da bom tudi moža dobila, ki bo po Vaši volji." „Bog daj,“ odgovori Krevs, se zdravniku pripo¬ roči in gre. Komaj Krevs duri zapre, plane zdravnik togoten kvišku in za možem vpije: „Ti kmetavs ti! Ti boš meni ukazoval pred durmi čakati! Ti zabiti hribovec pač veš, kakšni so gosposki ljudje, ti, ki nisi bil dalje, kakor na meji svoje njive! In še vpričo mene si upa take povedati; mu bom že pokadil, da bo pomnil name. Kaj sem mu storil, da mi take očituje? 0 modri Krevs, naj imaš toliko možganov v glavi kakor gnoja v hlevu, vendar me ne spraviš od te hiše." (69) „Lepo vas prosim, ne jezite se!“ ga tolaži Jurčkovka; „saj ni nič hudega mislil; on sploh tako trdo govori; ne zamerite kmetu zarobljene besede." „Saj se ne jezim, ni vreden, da bi se. Pa se mi vendar za malo zdi, take pod nos dobivati." „Krevsu se mora malo prizanesti," odgovori Jurčkovka; „on se je že navadil pri nas gospodariti; pa saj bo tega v kratkem konec." „In jaz bi njegovemu gospodarjenju konec storil, ako Vi dovolite; Jerica je pa gotovo že prepričana o moji ljubezni." „Prav natanko," odgovori Jerica šaljivo. „Tedaj mi tudi hočeš roko v zakon podati? Saj to tudi mati žele; naj bo tedaj šale enkrat konec." „Danes pa vendar še ne, gospod zdravnik." „Jaz nočem več biti ,gospod zdravnik 1 ; ampak reci mi: ,Ljubi Jože, ali me hočeš vzeti?‘“ „Kaj bi Vas vpraševala? Saj ste sami rekli, da bi me radi. Vikala Vas bom pa vedno; kako bi mogla tako učenemu gospodu ,ti‘ rekati?" „To vse ljubezen s sabo prinese, draga