Ponavljalna šola. (Peter Pogačnik.)»Polje, vinograd, Gora, morje, Ruda, kupčija, Tebe rede." Tako pel je naš ljubljeni pesnik še za časa, ko mi Slovenci še nismo imeli narodnih Ijudskih šol. Te besede mi pridejo večkrat na um, vselej pa gotovo pri sklepu šolskega leta ponavljalne šole. Ti, ki so skovali učni načrt za to šolo, niso se kaj ozirali na zgoraj navedene besede. Poglejmo tedaj bolj natanko, kakšna je sedanja ponavljalna šola! Z mnogimi tovariši učitelji sem govoril o njej, in vsakdo je vedel kaj potožiti, tako da sem slednjič prišel do prepričanja, da je ponavljalna šola taka kot je sedaj pravo — peto kolo pri vozu narodne ljudske šole. Jaz pravim taka kot je sedaj, zato tudi tu nekoliko pojasnujem njeno sedanjo obliko. Dolžnost v šolo hoditi začenja se z izpolnjenim 6., oziroma 7. letoin in traja do izpolnjenega 12., oziroma 14. leta; na deželi torej do izpolnjenega 12. leta. Od 12. do 14. leta raorajo otroci hoditi v ponavljalno šolo in sicer dečki dvakrat na teden po dve uri, deklice enkrat tudi po dve uri. Učitelj je vsled tega prisiljen poučevati ponavljalne učence v treh oddelkih, kajti več otrok z izpolnjenim 12. letom dovrši komaj 2. oddelek enorazredne Ijudske šole. Morebiti bi utegnil kedo reči: BZakaj pa izpuščaš učence uže v drugem oddelku, vsaj državna postava veleva, da morajo otroci, ki se niso naučili najpotrebnejših vednosti, črez šolsko dobo k vsakdanjemu šolskemu pouku hoditi". Temu odgovarjara kratko: „Učitelj obrača, a slavni c. kr. okrajni šolski svet pa obrne." Ali pa more potem učitelj pri najboljši volji v ponavljalni šoli pri takih razmerah kaj prida vrednega doseči? Nikakor ne! V petih mesecih po štiri ure na teden naj učitelj učence tega naučf, kar se prej v vsakdanji Ijudski šoli naučili niso, bodisi po svoji lastni krivdi, ali po krivdi svojih starišev. Ogovarjati bi pa zopet kdo znal: nVsaj vse ponavljalne šole niso take." Ead tudi to priznavara. Različno ravnanje z izpustnico provzročuje različnost ponavljalnih šol. Po mojem mnenji naj se ne izpusti otrok iz vsakdanje šole, ako ni uspešno dovršil IV. oddelka vsakdanje šole. Meni se zdi nemogoče, jemati ali imeti učence v ponavljalni šoli, ki so dovršili le drugi oddelek e»orazredne ljudske šole. Trije oddelki so v ponavljalni šoli nemogoči, ker potem pride na en oddelek na teden %, na pol leta 16 ur. No! v 16 urah naj učitelj učence česa nauči. Na en predmet pridejo potem povprečno ravno dve uri, reci: dve uri neposrednega pouka. Sancta simplicitas! Ali se ne pravi to, čas tratiti in učitelja mučiti? Zato pa je skrajni čas, da se nekatere deželne postave in učni smoter ponavljalne šole izpremeni. Ali bi ne bilo bolje, ko bi se dotični §§. deželne šolske postave nekako takole glasili: BDolžnost v šolo hoditi začenja se z izpolnjenim 6. oziroma 7. letom in traja, ako je otrok s povoljnim uspehora naučil se najpotrebniših predmetov, ki so predpisani za IV. oddelek (razred) ljudske šole, do izpolnjenega 12. leta. Otroci pa, ki so vsled lastne malomarnosti, ali vsled slabega šolskega obiskovanja zaostali, morajo v vsakdanjo ljudsko šolo hoditi toliko časa, da dovrše IV. oddelek (razred) vsakdanje ljudske šole". Prepričan sem, da bi potem otroci redno v šolo hodili in se tudi doma kaj učili. Stariši bi jih sami k učenju priganjali, ako ne drugokrat, vsaj v zimskem času. Po raojem mnenji bi bilo potem težko dobiti učenca, ki bi z izpolnjenim 12. letom še ne dovršil zadnjega oddelka vsakdanje ljudske šole. Toda ne samo ta dober nasledek bi imela taka postava, marveč njen dober sad pokazal bi se v ponavljalni šoli. Učenci bi imeli zadosti vednosti in zmožnosti, da bi se kaj koristnega naučiti zamogli. Ako se pa hoče, da se v ponavljalni šoli učenci kaj koristnega za življenje naučd, treba je, da se učni smoter ponavljalne šole popolnoma izpremeni. Proč s ponavljalno šolo, — rodi naj se nova, na deželi: kmetijsko nadaljevalna, izobraževalna šola. S posebnim ozirom na krajevne razmere pazilo bi se naj na potrebe našega kmeta. Za te šole vpeljala naj bi se posebna berila, nekako nKmetijsko berilo", v kojim bi bilo obravnavano: poljedeljstvo, sadjarstvo, vinoreja, gozdarstvo, bučelarstvo, živinoreja in kmetijstvu škodljive živali; avstrijsko cesarstvo splošno, naša domovina v vsakera oziru na tanko. Druga knjiga naj bi bila ,,Slovenska slovnica" se spisjem in knjigovodstvom. Računica bi zopet morala biti v zvezi z oblikoslovjem in njegovih preiačunih. Deklice naj bi se poučevale o uinnem gospodinjstvu in v ženskih ročnih delih. Res, da uima vsaka Ijudska šola učiteljice, vender je večina učiteljev oženjenih, zato bi ta pouk lehko prevzele njihove soproge, ali sploh kaka druga sposobna osoba. Povsod se toži, da kmetski stan propada; želi se mu pomagati; pomagalo se mu bode vsaj nekoliko s tako šolo. Kaj pomaga gospodarju, ako ve, kedaj je bil Rirn sezidan, kako se je bojeval Leonida, kakšni so bili vitezi, pa ne pozna nikake živinske bolezni, ampak vsaka bolna žival mu je nžabčna". Gospodinja zopet ve, koliko metrov prehodi zvok v eni sekundi, a predpasnika si vrezati ne zna, stopalo nogovic pa, ko se raztrga, odreže. Sedanja ponavljalna šola uči veliko, a doseže malo; učila naj bi malo, a tako, da v tem doseže obilo. Ponavljalna ali po mojem kmetijsko nadaljevalna izobraževalna šola trajala naj bi za dečke 4 leta, za deklice pa 2, in sicer za dečke po 6 ur, za deklice pa tri ure na 11* teden. Predmeti naj bi se razdelili po letih. Sadjereja in kmetijstvu škodljive živali prvo leto — zadnje pa živinoreja in bolezni domačih živali. Koliko mazačev bi prišlo ob kruh! Spisje in računica nadaljevalno po oddelkih. Razvidno je, da bi tudi nastalapotreba, da bi se taka šola pri dečkih morala razdeliti v dve skupini. Prepričan sem za se, da bi taka šola tudi našemu kmetu ugajala; unemal se bode za njo, ko bo sprevidel, da se vse le njemu na korist poučuje. Rada bo dala vsaka občina lep kos zemlje za šolski vrt, ko se bode prepričala, da se vse poizkušnje vršijo lez namenom, njemu trpinu izboljšati njegov stan. Da naš kmet do sedanje ljudske šole ne kaže posebne ljubezni, temu so oni krivi, ki pri kovanji postav niso gledali toliko na njegove potrebe, ampak so uradniškega, meščanskega in njegovega otroka vtaknili v eno in isto učno sukujo. V mestih in trgih vpeljale bi se, kolikor se še niso, obrtno nadaljevalne šole. Lehko bi še mnogo govoril o vplivu, kojega bi imela taka šola na nravno živenje mladenifcev. To je tudi uže nek tovariš tnimo grede omenjal, zato svojo razpravo sklepam v prepričanji, da bode še kateri učiteljev svoje misli o tej stvari v cenjenem listu izraziti blagovolil.