u ijoL J. ¿iiJusj O V A 28i I Izhaja I. in ta. dan vsakega mesca, in velja za celo leto v tiskarniei in po pošti 2 gld. 30 kr., za pol leta I gl. ;j() kr. nov. dn. Tečaj II. V Ljubljani 15. januarja 1862. List 2. Nekoliko od priprave učiteljeve. Poprašuj se: 1. Kaj bom danes svoje učence učil? 2. Kako jim bom s tem naukom koristil? 3. Kako bom ta ali uni besedni pomen razjasnoval in s pripravnimi pripodobami dokazoval? 4. Kako bom govoril, da me bodo vsi učenci pazno poslušali, si to tudi v serca vtisnili in v posnemo poštenega vedenja obračali ? 5. Kako bom na koncu poduka v kratkem celi govor povzel, da ga bodo učenci kakor v ogledalu vidili? Potrebno je tedaj, da učitelj premišljeno zaznamnjuje vse posebne opoinene, kterih bi znabiti učenci ne umeli; opustiti pa mora vendar vse, česar bi ga pri razlaganju preveč mudilo. Učitelj naj si tedaj prizadeva, da vselej za to rabi prave pripomočke s primerami, prigodbami i. t. d. Saj dečkom že na licu bereš, da kaj takega radi poslušajo; zapazil pa boš tudi, da te poskušajo pripravno posnemati. Zagotovim te, ljubi učitelj, da vsaka taka priprava ti bo delo pospešila in odvračevala dosti prejšnjih spotik in ovir. A. Sket, učitelj. Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih sol. Pri branji je treba, cia se glasovi za čerke v besedah urno skupaj izrekujejo, da se besede v stavku tako skupaj jemljejo, kakor pravilno skupaj gredo, in da se prav izrazujejo. Potreba pa je tudi duševne urnosti, da se misli, ktere so zapisane, spoznajo, razumejo in v spominu obderže. Zavoljo tega moramo pri branji neprenehoma skerbeti, da se 1. glasovi v vsaki besedi prav razločno in na tanko izrekujejo, 2. da se besede v stavku prav razdeljujejo in naglasujejo, 3. da se vse dobro razume, kar se bere, 4. da se pridobuje veliko berilne tvarine. V nižjem razredu je mehanična urnost poglavitna reč; v srednjem in višjem pa je treba, da se to, kar se bere, dobro razume in da se nabira beritna tvarina. Vendar bi bilo pa namenu nasproti, ako bi učitelj v nižjem razredu berilni zapopadek popolnoma v nemar puščal; ravno tako bi tudi ne bilo prav, ako bi se v višjih razredih mehanične vaje popolnoma opuščale. Ne moremo si misliti, da bi se mehanična delavnost mogla brez škode ločiti od duševne. Vidi se namreč, da ena ročnost pospešuje drugo. Tedaj bomo vsakega zgoraj omenjenih člankov posebej pretresovali, kazali pomote in pregledovali, kako bi se odvrače-vale ali popravljale. t ®ajgl@6a@st. Pri branji razločujemo samoglasnice in soglasnice. Oboje se lahko napak izgovarjajo. Samoglasnice se ne izrekujejo prav 1. če jih učenec ne izrekuje s pravim glasom, postavim, če se o izreče kakor u, u pa kakor ik (kakor je v nekterih krajih po Dolenskem navada), ali če se visoko zategnjeni ^ izgovarja kakor globoki ali pa celo kakor aj, n. pr. majsto, svajti. t. d.; 2. če se polglasniki a, o, u ali i izrekujejo kakor polni glasniki; 3. če se ne pazi, da bi se samoglasnice potegovale in skra-čevale, t. j. če se naglas (Accent) krivo obrača. Dokler pa ne bomo imeli terdnih splošnih pravil zastran naglasa, bo učitelj težko besede drugače naglašal, kakor je ravno navada tam, kjer podučuje. Naše marljive „Novice" so nam v 46. listu pret. leta o tem svetovale nekaj, po kterem bi bilo prav, da bi se ravnali, če hočemo, da se bomo v književnem jeziku bolj združevali. Soglasnice se ne izrekujejo prav 1. če se napčno rabijo, postavim š namest li, — šiša, nam. hiša, — ali ž nam. k, kakor se izgovarjajo v nekterih krajih po Gorenskem; 2. če se soglasnice dovolj ne razločujejo, in se postavim g glasi kakor li = liora, hrem, hori, nam. gora, grem, gori; 3. če se primerno ne izgovarjajo, postavim lij kakor ju ali sami n = kojn, kon, Ij kakor sami 1 = češpla, lubezen, nam. češplja, ljubezen i. t. d. Omenil sem samo nekoliko jezikovih napčnost, kakoršne nahajajo se po različnih krajih med ljudstvom, da bi slovenski učitelji v šoli skerbeli, da bi se otroci navadili besede pravilno izrekovati in lepo književno brati, govoriti in pisati. Zastran čerke I, ktera se po Gorenskem sploh kakor v glasi, bi bilo prav, da bi se vselej tako izgovarjala kakor se piše; saj je to že zavoljo pravopisja veliko boljši, in tudi beseda je bolj gladka. (Dalje prih.) Tečno učilo. Kazavni poduk. Prebivališče. S nova. Vas, terg, mesto, ulice, vodnjak, drevored; po-svetovavnica, šola, cerkev, grad, bolnišnica, gostivnica, vojašnica, hiša, hlev, skedenj. Učba. Ljudje radi skupaj prebivajo; zakaj? Več hiš, ki so blizo skupaj, imenujemo vas. Vsaka vas ima ime. Kdo mi ve povedati nekaj vasi po imenu? V kteri vasi prebivaš ti? v kteri ti? V vasi so večidel kmečki ljudje, ki se pečajo s poljem in z živinorejo. Skoro v vsaki večji vasi je cerkev in šola. — V nekterih krajih se večkrat shajajo ljudje na sejem, kjer prodajavci in kupci prodajajo in kupujejo živino, žito, drugo blago i. t. d. Tak kraj se imenuje terg. Povejte mi 2» nektere imena od tergov? Postavim: Teržič, Kropa, Železnike, Ribnica, Postojna, Verhnika, Vipava i. t. d. so tergi na Kranjskem. — Kraj, kjer je veliko veliko hiš, ktere se ena druge derže, je mesto. V mestu so večje in lepše hiše, kakor v vasi. Ceste in ulice so vložene s kamnom ali z drugim tlakom. V mestu sta-nuje gospoda, vradniki, učeniki, zdravniki, kupci, umetniki, ki imajo vsak po svojem stanu drugačne opravke. Imenujejo se mestnjani. V mestu je večidel več cerkev in drugih lepih poslopij, kakor je, postavim, posvetovavnica, kamor se mestni očetje shajajo in posvetujejo, kaj bi bilo prav in dobro za vse družine. Vsako mesto ima ime. Na Kranjskem so mesta: Ljubljana, Kranj, Kamnik, Loka, Radoljca, Novo mesto, Višnja §ora, Idrija, Hočevje i. t. d. Na Koroškem: Celovec , Beljak, Sent-Vid, Velkovec i. t. d. Na Štajarskeni : Gradec, Radgona, Bruk, Ljubno, Judenburg, Maribor, Celje, Ptuj, Brežice, Slovenji Gradec i. t. d. Na Primorskem: Terst, Gorica, Koper, Rovinj, Piran, Pareč i. t. d. — Grad je veliko poslopje, ktero je večidel na kakem višjem kraji. — V bolnišnici so bolniki, ki so bolj revni, ali ki imajo take bolezni, da ne morejo med drugimi ljudmi živeti. — V gostivnici se dobi za denar jesti in piti in streha. Popotniki gredo v gostivnico; zakaj? — V vojašnici so vojaki; kaj delajo? V mestu ali zunaj mesta je drevored, to je, veliko dreves, ktere so lepo po versti nasajene. Po drevoredu se ljudje sprehajajo; kdaj? zakaj? Vodnjak je v tla skopan in obzidan; zunaj je z lesom ali s kamnom zadelan. V vodnjaku je voda, ktero po cevih gonimo, ali jo z golido zajemamo. — V hišah ljudje prebivajo. Kteri so hišni deli? Kakšne hiše so v vasi? kakšne v mestu? Kteri rokodelci delajo hišo? — Kakšen je hlev? Čemu je hlev? Kje je skedenj ? Čemu je skedenj ? Prebivavci enega kraja so skupaj občina, srenja ali soseska. Pri vsaki srenji je kak mož, župan, kteri skerbi, da se vse prav in po redu godi. Vsak dober srenjčan želi, da bi bila vsa srenja srečna. Vsak pomaga eden drugemu. Pri srenjčanih mora biti duh edinstva, ker Edinost vse vterja in veže; Nesloga pa dela vsem teže. Iz zgodovine kersčanske ljudske šole. Ako je že samo po sebi silno važno, če pregledujemo častitljive dneve starodavnih časov, mora brez dvombe še posebno kristjana mikati, da po minulih stoletjih zasleduje, kako so se sveti zavodi začenjali in razširjali. Čuditi se mora človek, ako vidi, kako da se povsod mala nježna zel bolj in bolj razrašča, ter postaja prijazno drevesce, časoma pa velikansko drevo, pod čigar hladno senco se kaj sladko počiva. Tako vidimo, da se je poleg učene šole tudi ljudska šola začenjala živili in se razvijati na veselje in blagor brezštevilnih zarodov. Iz tega, kakor se je ljudska šola začela in razcvetala, spoznamo tudi njeno sveto žlahtnost in opravilo. Ona je hči svete cerkve, nje izvoljeno lastno dete; njeno opravilo pa je, da otroke izreja za časnost in večnost. Poskusili bomo osnovati kratek zgodovinsk obris tega častitljivega zavoda, in pokazati hočemo pot, po kteri je ker-ščanska ljudska šola napredovala in se razširjala; zato pa sker-čimo zgodovino drugih višjih učilnic. Ozrimo se tedaj naj pred v starodavne čase, kjer je zaznamovana I. Romanska doba. Ta doba obsega čas od rojstva našega Izveličarja do velikega preselovanja narodov. Rimljan ima čast, da se ta doba po njem imenuje, ker je po naj večjem delu sveta gospodoval in povsod širil svoje posebne naredbe. Njemu je tudi sveta cerkev, ker je bila rojena med njegovimi mejami, naj pred in pred vsem darovala blagoslov svojega svetega truda. Naj pred si pa moramo misliti, v kakšnem stanu je sveta cerkev dobila ljudsko šolo, kadar se je pervikrat očitno pokazala. Začnimo tedaj [tri Rimljanih. V stoletjih pred Kristusom in dosihdob, ko je bila Grecija podjarmljena, je poglavitno domača hiša skerbela za otroško izrejo. Oče je učil svoje otroke brati, pisati in številiti, — jim je pripovedoval zgodbe predde-dov, razlagal postave in verske šege, in je zraven sine vadil in uril za orožje in kmetijo. Tudi mati, pri starih Rimljanih inočno spoštovana, se je vdeleževala tega poduka, posebno pri ženski mladosti. Dasiravno ta čas ni bilo preveč učenih v Rimu, je bila vendar ta doba zastran izrejanja pri Rimljanih zlata doba. — Toda ta lep! čas je minul, ko se je dežela Grekov uklonila rimski sili. — Ta dežela, ktera je po svojih naselbah se dalje razširjala, ni imela le veliko močnih rok, temuč tudi dosti učenih glav, ktere so jo že več stoletij kinčale. Akorav-no se je atonsko dekle večidel doma podučevalo, se je moral naj ubožnejši atenski deček v očitnih šolah saj brati naučiti. Bolj bogati sini, ktere je sužnji vodil (detovod = pedagog), so si mogli za primerno plačilo tudi še mnogo druzega, za življenje koristnega, pridobivati; pred vsem pa so se vadili pisati in peti. Po vodilu, daje v zdravem telesu tudi zdrava duša, so se posebno ozirali na telesne vaje pri mladosti; posebno se je moral vsaki, tudi naj bolj ubožni, vaditi in uriti plavati. Take hvalne šege so po Atenah povsod posnemali; še celo Sparta, ki seje ponašala s svojim orožjem, se je poslednjič umaknila očitno naznanjenim potrebam. Tu pa tam so se od navadnega prizadevanja, to je, da so le vesele in v deržavnih rečeh izurjene Greke izrejali, povzdignili do visokega Pitago-rejevega sveta, naj se namreč otroci tako izrejajo, da se bodo bogov bali in čednost ljubili. Kakšna lepa ljudska šola v tako davnih časih! — Ko so bili Perzijani odpodeni, je prišlo mehkužno življenje v srečno grekovsko deželo. Bogatejši starši so izročevali svoje otroke posebnim učenikom, ktere so pri začetku še precej dobro plačevali, ter so tako časoma ljudsko šolo kratili. Kar se je s tem začelo so pa doveršile še nasledujoče dolge domače vojske. Ko so se dolgo zapuščene šole zopet odperle, niso bile dalje javne in narodske naprave, ampak posamezni so na svojo roko napravljali šole, in so le za to skerbeli, da so si otrok pridobili; tu pa tam je še kaka soseska šolo vstanovila, pa le zato, ker je ravno učenika potrebovala. Namesto tega si je pa greška šega in ž njo tudi vrav-nava gerške šole na zunanjem naj slavnejše zmage pridobivala. Po močni roki Aleksandra velikega si je podjarmila vse ljudstva, ktere so stanovale ob bregovih Nila do bregov In da, in je več sto let gospodovala, kar so ji stare narodovnosti le malo-kje kratile. Kar je zmagovavni meč vshodu prinesel, to so zanesle verige podjarmljenih v zahod. Grecija se je uklonila silovitemu Rimu; Rim pa in njegov prostorni svet se je podver-gel gerški šegi. Obogateni po poropanih narodih so se imenitni Rimljani s čim drugim pečali, kakor s tem, da bi bili skerbeli za svoje otroke. Pri bogati mizi pirovati, razberzdani pohotnosti streči in po novili zakladih svoje roke stegovati, je bilo njih vsakdanje opravilo. Izgledi, ktere so ravno kar vidili, kakor tudi gerški učeniki so jim bili zelo po godu. Sužnjemu, kterega so tudi imenovali detovoda, so izročevali za izrejo dediče celo slavnega imena, in če so še kaj več hotli storiti, so udinjali malim za malo denarja na mesec Greka, ki je bil brez službe, za učenika, kterega pa so malo malo čislali. Ubožnejši pa so mogli zadovoljni biti, da so svoje otroke pošiljali v kako šolsko izbo. Poslednjič so se vendar bogati za nekaj korakov prestopili. Pošiljali in vodili so svoje otroke tudi v šole, toda z veliko postrežbo. Kakoš-nega sadu pa se je pričakovalo od takih šol, ktere so se sicer po zunanjem vidile pripravne, pa so jih vendar otroci obiskovali, kolikor so sami hotli, ali kolikor se je njim staršem poljubilo ! Družinsko življenje je hiralo, in tudi naj boljša šola se ni mogla kaj nanj zanašati. (D«ije Prih.j Kratek obris godbiiie [lovestnice. (Dalje.) Muze so gojile znanosti in umetnije, ter so jih častili kakor boginje znanstev. Posebej se bere od godbinih muz: Euterpe (razveselovavne) in Po lihim ni je (pesem bogate). Pan, bog gojzdov in pastirstva, je iznajdel pastirsko piščal s sedmerimi cevi (Sirinx). Odkar je Mocartov Papageno na njo piskal, jo imenujejo Papagenovo piščal. Orfej, slavni prerok in pevec (1400 pr. Kr.) je neki iznajdel liro s sedmerimi strunami. S svojim čarobnim petjem je neki drevje in skalovje plesat spravil, in di vje zveri tako ukrotil, da so radostne poslušale njegov glas. A ni fi j on, verstnik Orfejev, slavni pevec in brenkovec na liro, je iznajdel lidiški glasored (Tonart), in je liri 3 strune pridjal. Tudi od njega se bere, da so pri njegovem petji kamni plesali. Ko so okrog mesta Tebna terdno ozidje zidali, je neki Amfijon zabrenkal, in kamni so se jeli sami v zid vkladati. II o m e r , neumerljivi pevec „llijade" in „Odiseje" (1100 pr. Kr.), sporočuje od godbinih preskušinj Grekov, in popisuje citre s sedmerimi strunami, ktere so bile iz živalskih las narejene in na želvin rog napete. Terpander (650 pr. Kr.) je mojstersko brenkal na liro in piskal na flavto, ter jepervi, kije svoje napeve notiral ali z nekakimi glaskami (notami) zaznamnjeval. Pozvali so ga v Sparto, da bi s svojim brenkanjem in petjem puntarje utolažil, kar mu je neki prav po sreči se izšlo. Sedmerostrunino liro je pri ti priložnosti v Sparti vpeljal, pa „efori" so ga zato obdolžili, da stare narodske šege pači, in so ga pred sodbo postavili. Ar i on, naj imenitniši brenkač na citre in pesnik njega dni (020 pr. Kr.), je živel na dvoru kralja Periandra. Ko se je iz Sicilije v Korint prepeljal, so ga liotli barkovci obropati in umoriti. Ker se ni mogel drugače obraniti, je skočil v morje. Velika riba, delfin, ktera je za barko plavajoča nad njegovimi glasovi se razveselovala, ga je potopa rešila in na suho speljala. (To pripovedko kaj mično prepeva A. W. Schlegel v svoji baladi: Arion.) S a k o d a je bil ta čas pervi piskač na flavto. Ii a s o s je pervi pisal godbino teorijo. Pitagora, veliki modrijan (540 — 500 pr. Kr.) ima velike zasluge za godbino umetnost. On je vredil glasove po zunanji obliki v aritmetične primere, je obogatil teorijo, zboljšal mnogo muzikalnih orodij, ter je iznajdel „monochord". Svoje življenje je zgubil pri grozovitem požaru pitagorejske shodnice. Timotej M i 1 e z i š k i, visoko obrajtan pesnik in godec, naj veljavniši brenkač na citre njega dni (446 — 357 pr. Kr.), je zboljšal liro, iznajdel je kromatični glasored, t. j. lestvico z 12 stopinjami ali pologlasi, mnogo godbinih lepotij, tres-Ijeje (Triller) i. t. d. Take prenaredbe pa so mu zelo v greh šteli, in ker jih ni hotel opustiti, so ga poslednjič celo sožgali. Pesniške izdelke njegove so visoko cenili in spodobno plačevali. Efežani so mu za eno samo pesniško delo plačali 1000 zlatov. Plato in Aristotel (429 — 322 pr. Kr.) v svojih spisih pripovedujeta mnogo znamenitnega od godbe starih. I) a m o n, godec in skladatelj napevov, je imel posebno sposobnost o izrazu različnih čutil in strast. Bil je učenik P e-r i k 1 o v in S o k r a t o v v muziki. Agat on, naj slavniši gerških pevcov, znatni pesnik, je živel 398 — 338 pr. Kr. Krasni njegov glas in prelepi njegov govor sta bila tako občno priznana, da ga je o veliki pesniško — muzikalični preskušnji 30.000 poslušavcov zmagovavca oklicalo. A r i s t o k s e n si je prizadeval, Pitagorove znajdbe o-vreči (350 pr. Kr.). £ u k 1 i d, veliki niatematikar (277 pr. Kr.) si je mnogo zaslug nabral s svojimi nenavadno lahko razumljivimi spisi o god-bini matematiki. Pr on o ni, dolgobradati in krasoljubni piskač na llavto iz Tebna (200 pr. Kr.), je iznajdel novo flavto, na ktero je zamogel v treh glasoredih, v doriškem, lidiškem in frigiškem piskati. Pri svojih verstnikih je bil v toliki časti, da so mu še pri življenju visok steber postavili v slavni spominek. P 1 u t a r h , modrijan in postavodajavee iz Beocije (50 — 130 po Kr.) je pisal komentar o godbi, edini historični izdelek, ki so nam ga gerški pisatelji o svoji godbi zapustili. O bistvu in kakošnosti gerške godbe nam nič gotovega ni znanega. Verjetno je, da je bila vsa godba le nekako po glasovih vredjena deklaniacija, podobna našim recitativom. Redo-glasja (Melodie) in mnogoglasja (Harmonik) — po naših sedanjih zaumkih — niso poznali. Sploh je velika slava ger-škili pevcov le v zelo malem oziru njih muzikalni umetnosti, marveč le njih deklamaciji in poeziji veljala. Tudi dandanašnji je veliko tacih, ki se jim priimek „besedolomec" prav dobro prileze, ker jih naj krasnejša godba ne gine; mnogokrat pa nasproti naj revnišim napevom ploskajo, ako le semtertje od popevanega teksta kako verstico v posebno prosti besedi s svojim zamašenim uhom vjamejo. Ali niso taki stotino let za starimi Greki o zaumevi godbine umetnosti zaostali? — Glasoredov je gerška godba imela mnogo. Petero poglavitnih glasoredov so imenovali po gerških provincijah, bili so : doriški, joniški, frigiški, eoliški in lidiški. Gerško glasopisje je imelo 1020 znaminj ali not, ki so jih že mnogokrat skušali uganiti, pa jih naj učenejši naših časov uganili še niso, in jih menda tudi ne bodo. S propadom gerškega kraljestva je propadla tudi godba in ž njo vse druge umetnosti bolj in bolj. R 1 m 1 J a n i so sprejeli godbo od Grekov. Silno bojaljubni je od začetka niso veliko cenili. O času ljudovlade so smeli le sužnji ž njo se pečati. Pozneje pa si je nebeška umetnost, kakor povsod, tako tudi pri Rimljanih, priznanje zadobila, in ko je kralj N u m a P o ni p i 1 i (710 — 670 pr. Kr.) ljudstvo v rede (Ziinfte) razdelil, je godcoin dal predstvo, ker so v tem-peljnih pri mališki službi godli. V postavah deseterih tabel (450 pr. Kr.) je blo število llavtistov pri pogrebih na deset nepresegljivo omejeno, ter je bilo zapovedano, da se hvala slavnih mož pred ljudstvom prepeva in petje s tlavto spremlja. Pri slovesnostih v tempeljnu je godba prevladala, in godce so pri takih priložnostih mastno gostili. Ko so jim predstvo, v tempeljnu z duhovni vred jesti, v letu 309 pr. Kr. odtegnili, so zapustili vsi Rim in se podali v Tibur. Slovesno poslanstvo, ktero bi jih bilo imelo k veruitvi pregovoriti, so poslali z odni-kavnim odgovorom v Rim nazaj. Rimci se v tej zadregi po-služijo zvijače. Poznavši vsikdar žejne gerla godcov so jim dali vina toliko, kolikor so mogli piti, ter jih vinjene, deloma s silo, v Rim nazaj pritirali, kjer se jim je vnovič dovolilo, da so v tempeljnu obedovali. Po zmagi čez gerško kraljestvo je rimska godba jela lepo cveteti. Od tega časa pa je bila tudi bolj gerška kot rimska. Clo umetniški izrazi so bili vsi gerški. Vitruvi, pervi muzikalni pisatelj Rimljanov, se posluži v svojih spisih o muziki zgolj gerških izrazov. Muzikalne orodja so bile pri Rimljanih silno drago okinčane. Izcimile so se tudi časoma potovajoče bande. Pa njih nerodno življenje je storilo, da je Emili Skavr (114 pr. Kr.) vsakoršno očitno godbo ojstro prepovedal. Ta prepoved pa ni na dolgo obveljala. Pod vladarstvom cesarjev se je glasba zopet povzdignila , in veliko so pripomogli cesarji za nje razširjanje med ljudstvom. Za svoje bojne čete so ukazali bojne pesmi sostavljati, ter so najemali umetnike, kteri so vojake peti učili. Cesar N e r o (57 — 100 po Kr.) je bil sam znamenit godec; znal je peti in mojstersko na harpo in na liro brenkati. Hotel je, da bi ga svet velikega umetnika o godbi spoznal in cenil. Potem, ko je v napolitanskem gledišču z brenkanjem na harpo slavno darilo si zaslužil, je prehodil v družbi z mnogimi umetniki Gerško, ter je kot harfenist in pevec v glediših v Atenu, Tebnu, Lacedemonu in Korintu vse umetnike slavno zmagal. Po vseh večih gerških mestih so mu zavoljo tolike muzikalne umetnosti slavivne stebre stavili, on pa je zato deželi veliko davkov odpustil in nje umetnike bogato obdaril. Njegovo zanikerno vladanje, grozno zapravljanje za godbo in razveselovanje pa je ljudstvo tako razkačilo, da je precej po njegovi smerti popred silno drago plačevanih 5000 godcov iz mesta spodilo , bogate zaloge silno dragoceno okinčanega mu-zikalnega orodja razdrobilo, in vse po njem vstanovljene glas-bine učilišča zaperlo. Mezomed, slavni umetnik iz Gerškega, je bil pervi, ki je Rimljanom pravila spisal za brenkanje na liro, ter jih je po njih brenkati učil leta i40 po Kr. Čudno je, da se pri Rimljanih tako malo skladateljev nahaja. Naj znamenitiši med njimi je F 1 a k, kteri je v Terencu komedije skladal. A r b u s k u 1 a in N e e r a ste bile slavite pevki, in T igel i, pajdaš Fabija G a 1 a, je bil neki izverst-ni pevec. L i vi Androniški je pervi skušal napraviti gledoigre s petjem in plesom. On je toraj začetnik spevoigre. (D»ije p«h.) Obraz iz šole. Učitelj starega kopita: Otroci! vzemite prateltof v roko! Pokazal vam bom pervi puhštob; pa mi ga morate dobro zamirkati. Vidite ta puhštob ima en štrah in en punkt gori! Ta puhštob je I. Vpite vsi: i, i, i! Tako je prav ! Le llisek zamirkujte! Kmali bote pohštabirali in prali v prateltofu. Kdor pa se ne bo llisek učil, bo štaberle za rnalco dobil! Vpite le še: i, i, i! Učitelj sedanjega časa: Poslušajte, ljubi moji, vam bom nekaj povedal! Tinček je sedel pri ognjišču, ko so mati kuhali, in jim reče: Vidite, mati, kako iskra hitro šine v dimnik? Recite še vi tako, kakor je Tinček rekel! Kaj je šinilo v dimnik? Kteri glas se pri besedi iskra naj pervi sliši ? Ali se še pri kteri drugi besedi sliši ta glas ? Kako poje petelin? — Poglejte, tukaj na desko vam bom naredil znamnje, ktero pomeni glas i. Naj pred naredim navzgor tanko čerto, potem potegnem zraven nje navzdol debelo, ktero na dnu na desni strani nekoliko gori zakrivim. Naredite tudi vi tako! i. t. d. Šolska roba. a. Igra s čerkami. Kadar že pervinci dobro čerke poznajo, naj jih učitelj uri brati mnogo-verstne kratke besede. Take vaje pa naj učitelj tako vravna, da so prav mične in kratkočasne. Za tega voljo naj včasi učencom na tablo piše kake znane besede, in naj jih tako sostavlja, da sprednje in zadnje soglasnice in samoglasnice, pa tudi zloge različno spreminja in obrača, ter nove besedne pomene razklada. Postavim : in, sin, cin, čin, nič; um, sum, šum; il, mil, lim; mi, miš, mig, mik, mir, rim; vi, vir, vid; si, sin, sini, siv, sir, ris, sip, pis; bi, bič, bik; ti, tir, tip, tih, tik; tek, tak, tok, otok; je, jem, jed; ve, več, vel, vez, vek, vem, veš, ves, oves; ki, kis, kes, kos; up, kup, skup; uk, čuk; ju, jud, jug; en, len; me, meč, med, meh, mclj; če, češ, čez, čep, peč; se, sek, kes,, les; že, žep, rep, otep, potek, potop; le, lev, vel, vol, volk, val; de, dež, del, led, jed, med, red, ped; on, don, gon; os, nos, ponos, bos, gos, kos; ol, col, sol, pol, dol; od, rod, vod, sod, pod, god, kod, zarod, izvod; noč, nož; bob, boben; po, pol, popoldan; miza, zima; koš, konj, kokoš; čas, las, pas, kras; za, zal; par, pav, panj; da, dan, dar; ta, tam, tat, vrat, brat i. t. d. b. Kaj naj učitelj stori, da se otroci ne bodo mehanično, ampak pomljivo brati učili. Kdor hoče kako močno zidanje sozidati, tudi skerbi za močno podlago; in da bodo učenci pomljivo brali, naj učitelj a) skerbi, da bo otročji um in razsodbo pred že in tudi o poznavanju čerk s primernimi vprašanji budil in vedril. Postavim: Poznaš grablje ? čemu so? i. t. d. b) Kakor hitro pa učenci posamezne besede, enojne in sostavljene stavke brati začno, naj učitelj pazi, da pomen posameznih besed in stavkov dobro razumejo, in ga, kolikor mogoče, z lastnimi besedami pripovedujejo. Zato je c) potreba, da se otrokom nepoznani besedni pomen na tanko razloži. d) Ker pa človek važne reči veliko rajše posluša ali bere, naj se tudi otroci na važnost in korist za brati odločenega oddelka previdno opomnijo. e) Otroci ne smejo hitro, ampak počasi brati; morajo na prepone paziti in vedno prenehavati. f) Pri otrocih višjega reda naj učitelj ne bo le samo zadovoljeu , da mu nekoliko od tega, kar so ravno kar brali, povedati vedo, temuč, ako hoče, da bo otročji um vedril, zahteva naj, da mu večkrat tudi kaj spišejo iz tega, kar so brali. Tako si bodo koristili in nabirali dobička za vsakdanje življenje. /s Servole. c. Koristne naloge iz številstva. 1) Slovencov je na Kranjskem 432.890, na Štajarskem 380.200, na Koroškem 110.700, na Primorskem 23t>.100, na Ogcrskem 49.350, na Beneškem 30.450. Koliko je vseh Slovencov skupaj? 2) V Ljubljani je 20.747 ljudi, v Celjovcu pa 13.478; koliko jih je v Ljubljani več, kakor v Celjovcu? 3) Triglav je visok 9037 čevljev, Grintovec nad Kamnikom pa 8086 čevljev nad morjem; koliko čevljev je Grintovec nižji od Triglava? 4) Slavni pevec Valentin Vodnik je bil rojen leta 1758, in je umeri leta 1819; koliko je bil star, ko je umeri? Koliko let je, kar je bil rojen? koliko, kar je umeri? 5) Leta 1408 so Turki pervikrat udarili na Kranjsko; koliko let je že od tistega časa? 6) Neki kmet ima dva para volov, kteri težijo po 8 centov. Če tedaj vsaki vol potrebuje na vsak cent svoje žive teže vsaki dan 1 funta dobrega seni, koliko seni bodo ti voli potrebovali v 4 mescih? Uganka in zastavica. Uganka zastavice v prejšnjem listu je: Tonče drugi dan veselo Nežici naznani, da je 36 ovac pasla. — Pa tudi on si izmisli drugo zastavico, in jo tako le Nežici zastavi: „Sel sem unikrat v Srednjo vas, kamor so me oče po opravilih poslali. Grede pridem k svojima součencoma, k Jurju in Tinetu, ki sta ravno tudi ovce pasla. In ko ju po-prašam, kakor tebe zadnjič, koliko ovac paseta, mi zviti Jurče odgovori: Ako bi Tine meni eno dal, bi jih jaz še enkrat toliko imel, kakor on; ako bi pa jaz njemu eno dal, bi jih oba enako število imela. Zdaj pa ti, Nežica, izrajtaj, koliko jih je pasel Jurče, in koliko jih je pasel Tine ? J- K- stopiški. Družba v pomor učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem. 1. novembra 1860 se je v ljubljanski škofu začela lepa družba, ktera si je naložila preblago dolžnost, da bo podpirala zapuščene vdove in sirote ljudskih učiteljev na Kranjskem. Prečastito ljubljansko škofijstvo je že večkrat prav lepo pripo-ročevalo to lepo napravo in vabilo učitelje in druge dobrotnike, da bi se obilno vdeleževali tega blagega dela. Tudi „Uč. To-varš" je vlani že v svojem pervem listu učitelje in druge domoljube lepo nagovarjal, da bi radi pristopovali k tej koristni družbi in jo krepko podpirali. Veliko udov in milih dobrotnikov se je oglasilo in pristopilo k tej novi družbi; toda precej je še učiteljev, ktere še, žalibog, ni pregrela prava ljubezen do te lepe naprave. Tukaj podamo število udov in dobrotnikov iz posameznih šolskih okrajev, kakor so do zdaj zapisani v družbenem zapisniku. V Ljubljani in v okolici je pristopilo k družbi 9 udovjn 2 dobrotnika, V loškem okraji » 55 n » 5 55 v 1 dobrotnik, 55 kranjskem okraji i sta pristopila „ » 2 uda v 6 dobrotnikov, v radoljškem v je pristopilo „ » 10 udov » 2 dobrotnika, v kamniškem v n » r> » 6 ,5 .55 55 » šmarijskem v sta pristopila „ v 2 uda » 3 dobrotniki, v litijskem n so pristopili „ 55 4 udje D 55 55 trebanskem v je pristopilo „ 7) 6 udov » 1 dobrotnik, » kerškein v 55 55 55 » 11 55 v 1 » novomeškem » 55 n 55 » 8 55 D 2 dobrotnika, » metliškem » 55 55 55 » 8 5, v 5» 55 hočevskem » so pristopili „ D 4 udje » 1 dobrotnik, » ribniškem » je pristopilo „ V 12 udov 55 1 dobrotnik, » idrijskem D „ pristopil „ r> 1 ud v 4 dobrotniki, n cirkniškem » so pristopili „ n 4 udje n o dobrotnikov, » postojnskem » je pristopilo „ v 7 udov v 3 dobrotniki, 7) bistriškem » „ pristopil „ v 1 ud v 55 55 ipavskem » so pristopili „ » 3 udje y> 55 Skupaj 103 udje in 32 dobrotnikov. To kaže, da se je ta mlada družba že lepo razcvetela. Vendar, če hočemo, da bi nam ta lepa naprava kaj tečnega sadu rodila, moramo skerbeti, da se bo še veliko bolj razširila in si pomoči dobila. Nadjamo se, da bomo o tej zadevi kmali kaj bolj veselega naznanili. _ Imenozlaga (etymologie) farnih vasi na Kranjskem. (Dalj e.) B e u k e. Lega te vasi mi je neznana. Vunder če proti poldanskemu soncu leži in od juga nič sence nima, bi skoro ne dvomil, da se ime Bevke izhaja od belo; zakaj kakor so naši očetje take kraje, kteri imajo proti jugu gore ali hribe, ali z eno besedo, sen- co, ž u ž Ii e, ali murne, ali temne ali t o m a č n e imenovali: (p. Šiška [Žužka], Moravč e, T o m i š e 1, T o m a č e v o) tako so tudi nasprotnim s viti im ali belini krajem ali vodam, od te lastnosti izpeljane imena dajali (p. Blak, Belak) — Bevke ? Vun-der bi se znalo Bevke tudi od belega mesta, kakega hriba ali gore za vasijo izhajati (p. Belšica). Billichberg — Polšnjek; Billichgraz — Polhov Gradec; Birkendorf r= P o d b r e z j e ; Bresniz ~ B r e z n i c a ; Bresoviz = Brezovica; Bründel zz S t u d e 11 i c. Pri vsih zvirk imena sam od se očiten. Brusniz n Brusnice. Lega in okolica te vasi meni neznana. Morebiti ima kak potok, ki se od ojstre, bruseče vode Brusnica, in od tod tudi vas tako imenuje. Znabiti tudi od brusnih kamnov, ki se morebiti tam lomijo, ali pa tudi od bersniti (berdo, berdnik — beznike, heraus od. aufwärts werfen); če je morebiti svet tam nekoliko povzdignjen (aufgeworfen) b e r s 11 j e n iz B e r s 11 i c a? — Budajne: lega te vasi meni neznana. —Morebiti od podobe polja; če namreč kakor šilo ali budalo med hribe ali gore sega, ali b 6 d e. Bukovšica = Bukovše (Buchenwald), Bukovšica: vas v bukovšu. Bučka —od podobe sveta, ktera je bučki enaka, kakor videz kaže. S. Cantiani — S. Catharina — Coinmenda — S. Crucis etc. samo očitno. D o b o v c. Lega vasi meni neznana. Ime izvira ali od d o 1 b (vid. sup. Aich), ali pa, ker ima pritiklej: vic, tudi lahko od dob, dobje, t. j. vas v d o b j u. Dobrava pomeni v illyrskem gojzd, tedaj vas v gojzdu. — Ravno to velja od Dobrova in Döbernik — D o b e r n č e. Dorn = Ter nje, ali od ternja, ali pa, če leži v takem kraju, kteri je s čim (p. s hribom ali gričem) sklenjen ali »trenj en. Dorneg — Ternovo: izvirk prednim enak. 1 © 1 I © @e V šolskem letu 1860 je bilo na Kranjskem v 31 šolskih okrajih in v 288 duhovnijah 238 kat. ljudskih šol, med temi 13 pogl., 155 vstanovljenih in 70 nevstanovljenih početnih šol. Glede učnega jezika jc bilo 18 nemških, 96 slovenskih in 12-1 slovensko- nemških (!) šol. S temi šolami je bilo združenih tudi 6 obertnijskih za žensko mladost in 210 navadnih nedeljskih šol. Za vsakdanje šole ugodnih otrok je bilo 52.554, od kterih jih je 30.063 v šolo hodilo; 12.046 otrok se šteje iz krajev, kjer do zdaj še nimajo šol in tudi k drugim šolam niso prišteti. Učiteljev je bilo 180, podučiteljev 26, učenic 31, podučenic 17, obertnijske učenice so bile 4. Šolskih pripravnikov je bilo 37; lastnih šolskih poslopij: 14:{. — V desetih letih se je število šolskih otrok od 19^ za šolo ugodnih povzdignilo do 57^. Iz Logaca. Ljubi „Tovarš!" kako je že z našo družbo za vdove in sirote? *) — Tudi po deželi, tu pa tam, je še kak učitelj, kteri še zelo ljubi svetlobo nekdanjih zakajenih leščerb, akoravno nam že eno leto plinova luč „Uč. Tovarša" lepo razsvetljuje naše pota in namene. Zavoljo lega se nam ni treba bati, da bi nas, ki nam je domača reč pri sercu, ugonobila kaka nevihta naših protivnikov, kteri vse svoje copernice pošiljajo v oblake, da bi kovale za nas strele in točo na nas v.sipale. Naše veslo je: „Naprej!-' G. J a n u a r Santner, poterj. pripravnik, je postal poinočni učitelj pri ljubljanski normalni šoli. Pri devici Marii v Polji (v ljubljanskem okraji) je po ukazu si. c. k. deželne vlade 19. dec. pret. 1. s štev. 12039 učiteljska, orglav-cova in cerkvenikova služba vstanovljena in potem s konz. razpisom 28. dec. pod št. 2111/390 z 316 gold. 21'/, kr. n. dn. letnih dohodkov razpisana. Prošnje za njo se ravnajo do mil. ljubljanskega škofa, in se oddajajo pri preč. konzistoriju do 10. februarja t. I. Z razpisom preč. ljubljanskega konzistorija pod št. 2118/396 se tudi naznanja, da se bo milodarua vstanova z 26 gold. 40 kr. n. dn. letnih obresti, ki jo je izsluženi šolski vodja normalne šole, c. k. šolski svetovavec in častni korar, preč. gosp. Jan. Nep. Schlaker napravil za učiteljske vdove, — od 1. avg. 1861 do avg. 1862. leta drugi vdovi podelila. Ako je tedaj kje kaka vdova, ki ne vživa nikake druge vslanove, in hoče za to prositi, naj z verjetnimi spričali dokaže, da je res revna, da lepo živi, in da je nje mož naj manj deset let kot učitelj malih šol na Kranjskem pošteno služil. Tudi te prošnje naj se oddajajo pri preč. konzistoriju do 10. februarja t. I. Iz današnjega lista se razvidi, pri čem da smo. Vredn. Opoinineli. Današnjemu listu veseli priložimo nekaj že toliko zaželenih NAPEVOV, ktere je izverstni orglavee in naš pridni sodelavec gosp. Fr. Ser. Adamič, učitelj v Smartnem pri Litii, postavil. Ako bo naš „Tovarš" pri svojih tovarših vedno toliko podpore dobival, kakor se zdaj veselo kaže, bo lahko še kterikrat kako mično muzikalno prilogo prinesel. Naj tedaj podviza, kdor si ga misli še naročiti! Pridjan je tudi vraden razpis. Odgovorni vrednik: Andrej Fraprotnik. Natiskur in založnik: Jož. Rudolf Milic. ©fUag» ju Kv. 9 tu „Vi. Tov»ri". iS09 ÄurrcniJc Des für|lt>if(t)ijfl. Äonliftoriums ftaikd) 31. Drjcmbcr 1861 X 2U6/394 an fämmtlidje Scf)ufbi(trifttsauflicf)teii uiib an öie ft. ft. 3iormttifcf)uf'X)tre&(}ton in CaiGacf). $)a3 beftanbene sS?inifterium für ifultuö unb Unterricht hat bereite am 18. Dftober 1859 fotgenbe @runbfä$e für bie 93erbefferung beS Unterrichtet im Schreiben an ben SBolföfchulen juc Ausführung feftgefefct: 1. folicn in ber 1. unb 2. ©c^ulfiaffe Schreibhefte (Sd)reibthefen) mit »orgebrucften ÜRufterjeile.i in ©ebrauch fonuuen. 3n ber 3. unb 4. fflaffe foil baö Scf>ön* unb Jertigfchreiben theilS buret) iOiufterblätter (93orf§)eft ju 2 5?fjr. in äBien im Berlage »on M. Greiner, f. f. ^offaligraphcn, Stabt 9ir. 735, erfchienen fütb, welche bie f. f. nieberöfterreichifche Statthalterei, »on ber Ermächtigung beö obigen @runbfa£eö 9ir. 7 ©ebrauch ntachenb, für bie SSolföfchulen »on Siieberöfterreicl) unter Seigabe einer 3nftrufjion genehmiget ^at, fo t;at baS f)oi>e f. f. StaatSminifterium mittelft Erlaf* feö »om 16. ». 3>?tS. 3. 110aV815 tf. SR. bie obangeführten @runbfä&e $ur 2iuöfühtung an ben ^tcriänbigen Solföfchulen empfohlen. ®iefe3 hat bie f)t>^e SanbeSregierung mit Erlaffe »om 18. b. 9RtS. 3- 11349 behufs weiterer Sefanntgabe mit Seifügung ber Erwartung anher eröffnet, eS werbe nach erfolgter Einführung »on Schreibheften mit Siufterjeilen in bie ^ierlättbigen SSolfSfchulen ein SBetteifer unter ben bejüglichen Snbuftrielien entftehen, um bie Schulen ifrainö mit ben beften unb billigten Schreibheften, wie fte für bie »orfommenben Unter* richtSfpradhen nöthig ftnb, in Salbe ju verfemen, was im geeigneten SEBege auch bem bortbejirfigen iehrperfonale mitgeteilt werben wolle. 5>r«cf »du 3. 9)ufr. ÜRtUie.