LEGENDH.
Bili so čudočudni sni in sanjal sem o roži, o sladki, ko mater oči, o bridki, ko brušeni noži . .  .
*
Videl sem tujko, nad tuje je dete
prsi zgrnila, in kot da rastlo pod njenim je srcem,
ga je dojila.
Videl sem v dušo možu, udarjeno, od žene izdano;
SLIKA.
Sredi zemlje nerazorane vode mlakuža leži.
V  vetru jedva, da se gane, v solncu jedva zablešči.
V  noči temo, v dan sopare in otrov hlapi.
IMPRESIONIZEM.
Iz polnoči šiloma v molk, sunkoma v mrak, kakor ob tlak korak, bron šumi
čudno nemirno se v noč gubi, vriska in poje, prosi in zdvaja in se v daljavi v nič raztaja v megli . . .
Iz koče bolnega dojenca jok, očetov glas, pol kletev, pol stok, in matere drsajoč korak in stenske ure tiktak, tiktak, in lojenke svit čez gaz na vas . . .
Ali je šele zaspala, ali se noč budi?
trikrat prevarjena je odpustila, težko, a vdano.
Videl sem v bitki ju: smrt sta si dala
in izdahnila, prej pa sta v spravo se poljubila,
si odpustila .  .  ,
*
O, čudočudni sni
in čudo bogastvo rož,
tak sladkih, ko mater oči,
tak bridkih, ko brušen nož .  .  .
V  kalnem srečal sem zrcali dvoje žaljenih oči.
Njihov srd mi v dušo pali,
pije v kri, v mozeg piše in kosti:
»Preteklost!«
V TISTI MINUTI...
V  tisti minuti,
ko se mi duša iz zvezd je utrnila v bitje, in v bivanje v drobnem telescu se v stvar prelila čista ko voda-planinka materi zemlji privreje iz krila —
V  tisti minuti, ko si v življenje moč kljubovati je osvojila, v pesek in kamen dolbla in rila in je močna, močnejša bila in je rastla in ni počila —
ah, da ni tedaj minila, se ko v pesku vir stopila in se v zvezde preselila čista ko vir in zvezde . . .
Ivan Pregelj.