glas mladih 127 The relationship between loads and injuries during the volleyball season Abstract The purpose of our research was to analyze the jumps in terms of volleyball positions during training sessions and matches, and to determine the relationship between the number of jumps and injuries. Seventeen Japanese players from the JT Thunders team were included in the survey. Each player wore a MyVert device, which obtained data about the number, frequency and intensity of jumps. We used the OSTRC Overuse Injury Questionnaire to determine the connection between the jumps and injuries. The most of jumps on matches and training sessions were performed on playing position setter. The lowest number of jumps were performed on playing position receiver and opposite. Statistically significant differences in the number of jumps and injuries are detected in matches, while on training sessions we do not detect statistically significant differences. Key words: volleyball season, jumps, loads, injuries Izvleček Namen naše raziskave je bil analizirati glavno obremenitev v odbojkarski igri. Analizirali smo skoke glede na treninge in tekme ter ugotavljali povezanost šte- vila skokov s poškodbami. V raziskavo smo vključili sedemnajst igralcev japon- ske ekipe JT Thunders. Vsi igralci so nosili napravo MyVert, s katero smo pridobili podatke o številu, pogostosti in intenziv- nosti skokov. Za določitev povezav med skoki in poškodbami smo uporabili vpra- šalnik o težavah s poškodbami OSTRC. Na tekmah so podobno kot na treningih največ skokov v povprečju naredili igralci na igralnem mestu podajalec, najmanj pa na igralnem mestu sprejemalec in korektor. Statistično značilne razlike v številu skokov in poškodb zaznamo le na tekmah in na treningih. Ključne besede: odbojkarska sezona, skoki, obremenitve, poškodbe Ana Florjančič, Tine Sattler Povezanost med obremenitvami in pojavno- stjo poškodb v času odbojkarske sezone 128 „ Uvod Odbojka velja za eno izmed najbolj razširje- nih in množičnih športnih panog na svetu (Sattler, 2000). Igra se na različnih kakovo- stnih ravneh, na različnih podlagah (les, mivka, trava, asfalt, sneg …), igra se lahko skoraj vsepovsod. Je ena redkih športnih panog, kjer na rekreativni ravni igrajo moški in ženske skupaj. V mlajših kategorijah se ponavadi omogo- ča univerzalni razvoj, da vsak igralec lahko razvija tehnično raven v vseh odbojkarskih elementih. V starejših kategorijah prihaja do specializacije igralnih mest. Ne glede na igralno mesto glavno obremenitev predstavljajo skoki. Redka izjema je libero, čeprav tudi igralec na tem igralnem mestu občasno podaja v skoku. V splošnem skoke sestavljajo tri faze: faza odriva, faza leta in faza pristanka (Bolković, Čuk, Kokole, Kovač in Novak, 2002). Pri od- bojki je večina skokov izvedena po predho- dnem gibanju. Ker stremimo k čim manj- šemu številu poškodb, moramo biti vselej pozorni na tehniko igralcev in morebitne kompenzacije gibov že med treningom ter stalno popravljati te napake. Dervišević (2005) omenja, da je strokovnost zdravljenja in rehabilitacije po poškodbi kot kakršnokoli preprečevanje poškodb vsaj tako pomembno kot trenažni proces, saj so treningi in tekmovanja tesno povezani s tveganjem za nastanek poškodb. Poškod- ba ovira in športniku začasno onemogoči brezskrbno udejstvovanje na treningu in tekmi. V izjemnih primerih mu lahko tudi za vedno onemogoči ukvarjanje s tekmo- valnim športom ali celo športom nasploh. Pri odbojkarski igri je način gibanja specifi- čen. Poleg kratkih in silovitih pospeševanj so pogoste tudi hitre spremembe načina in intenzivnosti gibanja. Prevladujejo raz- lični ponavljajoči se skoki in doskoki, ki jih športniki izvedejo ogromno na treningih in tekmah (Charlton, Kenneally-Dabrowski, Sheppard in Spratford, 2016). Zaradi številnih skokov in doskokov so naj- bolj obremenjene spodnje okončine. Ver- hagen, Van der Beek, Bouter, Bahr in Van Mechelen (2004) so v svoji raziskavi ugo- tovili, da je kar 83 % vseh akutnih športnih poškodb pri odbojki na spodnjih okonči- nah. To ne preseneča, saj je najpogostejša akutna poškodba pri odbojki zvin gležnja, pomeni več kot 50 % vseh akutnih po- škodb in 40 % vseh poškodb. Na drugem mestu po pogostosti športnih poškodb pri odbojkarjih so poškodbe kolena, pri katerih med akutnimi poškodbami prevladujejo poškodbe meniskusov (37,7 %), sledijo jim poškodbe stranskih vezi (33,6 %), sprednje križne vezi (26,3 %) in zadnje križne vezi (2,3 %) (Agel, Palmieri-Smith, Dick, Wojtys in Marshall, 2007). Medtem ko je pri kroničnih poškodbah najpogostejša patelarna tendi- nopatija ali »koleno skakalca«, ki je tudi na splošno najpogostejša kronična športna poškodba v odbojki. S patelarno tendino- patijo se sreča od 40 do 50 % vrhunskih odbojkarjev (Reeser in Bahr, 2003). Namen naše raziskave je analizirati obre- menitve v odbojkarski igri z vidika števila skokov. Skoke smo analizirali, ločeno na treningih in tekmah, ter ugotavljali poveza- nost števila skokov s poškodbami. „ Metode preizkušanci V raziskavo so bili vključeni igralci članske ekipe JT Thunders, ki igrajo v japonskem državnem prvenstvu. Raziskava je bila iz- vedena v sezoni 2018/2019, ko so postali državni podprvaki in pokalni prvaki. V raz- iskavi smo spremljali skakalne sposobnosti sedemnajstih igralcev. Pripomočki Za meritve o analizi skokov smo uporabi- li napravo MyVert, s katero spremljamo in analiziramo skoke športnikov tako, da si jo igralec pripne na oblačilo. Naprava meri skoke z merjenjem gravitacijskih pospe- škov. Beleži povprečno višino navpičnega skoka, največjo višino navpičnega skoka in število skokov. Borges in sodelavci (2017) navajajo, da je naprava zelo zanesljiva in uporabna in omogoča analize skokov. Podatki o analizi poškodb spodnjega uda so zbrani z OSTRC Questionnaire – Knee Scores (Vprašalnik za ocenjevanje poškod- be kolena), in sicer smo jih zbirali vsak po- nedeljek čez celotno sezono (37 tednov) za vsakega igralca posebej. Postopek Meritve smo opravljali na vsakem treningu in tekmi. V sezoni 2018/2019 je imela ekipa JT Thunders skupno 1 16 treningov in 51 te- kem. Ves čas je imelo sedemnajst igralcev med aktivnostjo pritrjeno napravo MyVert, s katero smo analizirali skoke za vsakega posameznika. Pridobljene podatke smo prenesli v Microsoft Excel, jih tam obdela- li in nato opravili še statistične izračune v programu IBM SPSS (Statistical Package for Social Sciences) verzija 20.0, okolje Win- dows (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Pri obravnavi in prikazovanju podatkov smo uporabili statistične metode opisne ali deskriptivne statistike. Upoštevali smo le veljavne meritve skokov, pri katerih je bilo opravljenih 15 ali več skokov na trening ozi- roma tekmo. Za primerjavo povprečij med tremi ali več neodvisnimi vzorci smo upo- rabili test analize varianc ANOVA. Za ugota- vljanje razlik v povprečnem številu skokov na tekmo med igralci, ki so bili poškodova- ni, in igralci, ki niso bili poškodovani, smo uporabili t-test za dva neodvisna vzorca. Kot predpostavko za uporabo analize vari- ance (ANOVA) ali t-testa smo uporabili ho- mogenost varianc med skupinami, ki smo jih preverjali z uporabo Levenovega testa. „ Rezultati in razprava analiza skupnega števila skokov na treningih in tekmah glede na igralno mesto Z Levenovim testom homogenosti varianc smo ugotovili, da variance skokov med skupinami niso homogene (L = 57,776; p Tabela 1 Povprečno število skokov na treningih glede na igralno mesto Igralna pozicija n Min Max PV SO L F Podajalec 337 17 347 176 64 57,776 (p < 0,001) 227,087 (p < 0,001) Korektor 143 32 193 98 33 Napadalec-sprejemalec 755 15 327 99 39 Bloker 379 15 247 123 46 Skupno 1614 15 347 121 55 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na trening več kot 15 skokov); Min = minimalna vrednost; Max = maksimalna vrednost; PV = povprečno število skokov na trening; SO = standardni odklon, L = Levenov test homogenosti varianc; F = Brown-Forsythov test. glas mladih 129 < 0,001). Z Brown-Forsythovim testom pa lahko ugotovimo, da na treningih in tek- mah obstajajo statistično značilne razlike v povprečnem številu skokov glede na igral- no mesto. Na treningih so največ skokov v povpre- čju naredili igralci na igralnem mestu po- dajalec (PV = 176; SO = 64), najmanj pa na igralnem mestu korektor (PV = 98; SO = 33) oziroma sprejemalec (PV = 99; SO = 39). Na mestu bloker so v povprečju igralci opravili PV = 123; SO = 46 skokov na trening. Vemo, da je podajalec tisti, ki v vsakem or- ganiziranem napadu pride v stik z žogo. On je tisti, ki je v ekipi organizator in poskuša v vsaki situaciji podati tako, da bo večja verje- tnost za osvojitev točke. V moderni odbojki vsi igralci na igralnem mestu podajalec po- dajajo v skoku, zato ni nič nenavadnega, da največ skokov naredijo prav podajalci. Na tekmah so podobno kot na treningih največ skokov v povprečju izvedli igralci na igralnem mestu podajalec (PV = 110; SO = 56), najmanj pa na igralnem mestu spreje- malec (PV = 51; SO = 29) in korektor (PV = 70; SO = 25). Na igralnem mestu bloker so v povprečju igralci opravili PV = 80; SO = 45 skokov na tekmo. Na tekmi so vrednosti števila skokov nižje. Temu v prid gre razlaga, da na treningih trener oziroma kateri od asistentov (po- močnikov trenerja) žoge hitreje meče na podajalca za uigravanje z napadalcem kot na tekmah, ko kar nekaj časa poteče, da se podajalec spet dotakne žoge in da isti napadalec udari žogo. Podajalec ima na tekmi veliko možnosti, komu podati žogo. Podati ne more le liberu in lahko tudi sam napada čez mrežo. Prav tako se na tekmah igralci menjajo, hkrati jih lahko igra le šest, medtem ko so na treningih vsi igralci vpe- ti v trening in sodelujejo vsi od prvega do zadnjega. Analiza poškodb spodnjega uda V nadaljevanju smo ugotavljali razlike v povprečnem številu skokov na tekmo med igralci, ki so bili poškodovani (poškodba = DA), in igralci, ki niso bili poškodovani (po- škodba = NE). Ker Levenov test homoge- nosti varianc ni bil prestan (L = 41,296; p = 0,001 < 0,05), smo uporabili različico t-testa, ki ne predpostavlja homogenih varianc. Statistično značilne razlike v številu skokov in poškodb zaznamo pri stopnji tveganja 5 % (t = –2,760; p = 0,006 < 0,05), in sicer so igralci, ki so se poškodovali, imeli višje pov- prečno število skokov na tekmo (PV = 85 skokov na tekmo; 58 skokov na tekmo) kot igralci, ki se niso poškodovali (PV = 70 sko- kov na tekmo; SO = 40 skokov na tekmo). Podobno kot za tekmo smo tudi za trening poskušali ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike v povprečnem številu sko- kov na trening med igralci, ki so bili poško- dovani (poškodba = DA), in igralci, ki niso bili poškodovani (poškodba = NE). Statistično značilne razlike v povprečju šte- vila skokov na trening glede na poškodbe ne zaznamo pri stopnji tveganja 5 % (t = –0,303; p = 0,762). Povprečno število skokov na trening je za obe skupini preveč podob- no. „ Zaključek Rezultati raziskave se sicer res nanašajo samo na eno odbojkarsko ekipo, vendar menimo, da se lahko posplošijo na vse ekipe, ki nastopajo na podobni tekmovalni ravni in v podobnem tekmovalnem ritmu. Čedalje več ekip, ki nastopajo v višjem ran- gu tekmovanja, uporablja naprave, kot je MyVert. Takšni pripomočki trenerjem olaj- šajo delo pri oblikovanju treningov. Tako natančneje poznajo obremenitve svojih igralcev, ki nastajajo na treningih in tekmah, kar je izhodišče za načrtovanje trenažnega procesa. Poleg tega si trenerji in njihovi pomočniki s tem lahko pomagajo tudi pri načrtovanju preventivne vadbe pred na- stankom poškodb. Najpomembnejše pa je, da je s tem ukvarjanje z odbojko lahko še varneje in dolgoročnejše. Trenerji bi lah- ko z analizo podatkov obremenjenosti pri skokih imeli več zdravih, nepoškodovanih igralcev, kar je odločilno pri doseganju vr- hunskih rezultatov. „ Literatura 1. Agel, J., Palmieri-Smith, R. M., Dick, R., Woj- tys, E. M. in Marshall, S. W. (2007). Descriptive epidemiology of collegiate women‘s vol- leyball injuries: National Collegiate Athle- tic Association Injury Surveillance System, Tabela 5 T-test za dva neodvisna vzorca – število skokov na tekmo glede na poškodbo Poškodba n PV SO L t Število skokov na tekmo Ne 342 70 40 41,296 (p = 0,001 < 0,05) –2,760 (p = 0,006) Da 143 85 58 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na tekmo več kot 15 skokov); PV = povprečno število skokov; SO = standardni odklon; L = Levenov test homogenosti varianc; t = t-test za nehomogene variance. Tabela 6 T-test za dva neodvisna vzorca – število skokov na trening glede na poškodbo Poškodba N PV SO L t Število skokov na trening Ne 1156 120 56 2,795 (p = 0,095) –0,303 (p = 0,762) Da 458 121 51 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na trening več kot 15 skokov); PV = povprečno število skokov; SO = standardni odklon; L = Levenov test homogenosti varianc; t = t-test. Tabela 2 Povprečno število skokov na tekmah glede na igralno pozicijo Igralna pozicija n Min Max PV SO L F Podajalec 108 30 261 110 56 41,917 (p < 0,001) 50,549 ( p < 0,001) Korektor 40 19 132 70 25 Napadalec-sprejemalec 201 15 123 51 29 Bloker 136 15 169 80 45 Skupno 485 15 261 74 47 Legenda: n = število enot merjenja (1 veljavna enota merjenja = igralec naredi na tekmo več kot 15 skokov); Min = minimalna vrednost; Max = maksimalna vrednost; PV = povprečno število skokov na tekmo; SO = standardni odklon, L = Levenov test homogenosti varianc; F = Brown-Forsythov test. 130 1988–1989 through 2003-2004. J Athl Train, 42(2), 295–302. 2. Bolković, T., Čuk, I., Kokole, J., Kovač, M. in Novak, D. (2002). Izrazoslovje v gimnastiki. Del 1, osnovni položaji in gibanja. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport, Inštitut za kineziologijo. 3. Charlton, P. C., Keneally-Dabrowski, C., She- ppard, J. in Spratford, W. (2017). A simple me- thod for quantifying jump loads in volleyball athletes. J Sci Med Sport. 20(3): 241–245. 4. Dervišević, E. (2005). Poškodbe v Sloveniji. Šport, 53 (2), 2–9. 5. Fritz, M. in Peikenkamp, K. (2010). Simulation of the complex countermovement jumping by means of a simple four-degrees-of-free- dom model. Medical and Biological Enginee- ring and Computing, 48 (4), 361–370. 6. Reeser, C. J. in Bahr, R. (ur). (2003). Handbook of Sports Medicine and Science, Volleyball. Wis- consin: Blackwell Science. 7. Sattler, T. (2000). Analiza nekaterih dejavnikov uspešnosti odbojkarskih moških reprezentanc na olimpijskih igrah v Sydneyju 2000. Diplom- sko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. 8. Sattler, T. (2020). Analiza skokov v času odboj- karske sezone med igralnimi mesti. Šport ¾, 155–158. 9. Verhagen, E. A., Van der Beek, A. J., Bouter, L. M., Bahr, R. M. in Van Mechelen, W. (2004). A one season prospective cohort study of vol- leyball injuries. Br J Sports Med, 38: 477–481. Ana Florjančič, mag. prof. šp. vzg. ana.florjancic2@gmail.com