PLANINSKI VESTNIKHHMMBMMMV
dolini Kokre. Druga katastrofa je valjenje kamenja, velikanskih količin skalovja s Krvavca čez obronek v dolino Kokre, to pa — če nič drugega — uničuje floro In gozd. Zaradi brezbrižnosti ni pravega odnosa do narave, enostranski interes in nestrokovnost pa naposled vse opravičita. Nikjer niti v novih niti v starih načrtih nI trdnih študij o ekonomski upravičenosti in smotrnosti takih naložb in posegov. Na koncu koncev so vozovnice bistveno dražje kot v Avstriji, zidavo počitniških stanovanj bodo plačevale izgubaške delovne organizacije, to pa je sistem sodobnih podjetnikov oziroma legalna mafija. Planinski zvezi Slovenije se nI zdelo vredno kakoržekoli onemogočiti ali preprečiti nov poseg v Dolge njive in Kalški greben. Zato pa je PD Kranj urgiralo pri izvršnem svetu kranjske občinske skupščine. Inštitut za urbanizem SRS je opravil telefonsko an-
keto in zvedet, naj do leta 2000 tja gor ne bi posegali. Kranjski planinci pa so ob tem priporočili, naj bi iz ustreznega sklada podprli obnavljanje že od leta 1955 propadajoče planšarije na Dolgih njivah ter tod morebiti postavili skromno planinsko zavetišče, ne da bi seveda dovolili do tod dostopa s Krvavca z žičnico; tak poseg bi morali najstrože prepovedati. Žal v ljubljanski študiji ni omenjeno, kaj je doslej povzročil laični posek gozda na Krvavcu, kaj povzročajo tam ceste in druge naprave, za obratovanje katerih so potrebna tekoča goriva, kakšna je bila škoda na drevju, flori in favni In do kolikšne mere je že načet gozd na krvavških pobočjih. kjer se odlaga ogromno nesnage, ki prihaja iz kotlin Industrijskih središč. Kajpada za to ni kriv RTC Krvavec kot upravljalec Krvavca, ampak financerji.
Franc Ekar
PREDVOJNI LEPI SPOMINI
TAK JE MOJ KRVAVEC
DUŠAN KRAPEŠ
Ko je človek posekal prvo drevo, se je rodila civilizacija. In ko bo posekal poslednje, se bo končala,
August VJ. Eiohler
Vsak doživlja svojega. Resda se fizično spreminja počasneje. Duhovni delež je pa za vsakega svojstven in vedno drugačen. Ko sem prvič kot otrok slišal besedo Krvavec, me je čudno presunilo. Kdo krvavi? Kaj krvavi? So ob obronkih Krvavca naši predniki tolkli Turke in krvaveli? Je na jesen pokrajina krvavo rdeča od usihajo-čega listja na drevju? Šele legenda o Krvavcu naj bi pojasnila to skrivnost. V ver-zificirant obliki bi tekla nekako takole:
Psoglavci so očeta Ajda ubili. Zatekli sta se hčerki tja v gorš. Krvave solze za očetom sta točili, krvav studenec je privrel v dolš. Odtod Krvavec svoje ima ime.
2e kar narejen najstniški hribolazec sem imel že marsikaj za seboj, denimo Veliko Planino, Konja, Korošico, Ojstrico, Planjavo in še kaj. Očka nam je bil dober vzornik. Pa sem tiste čase zagleda! nekje na steni čudovito fotografijo: debela snežna odeja pokriva pobočje, težko obložene redke drevesne veje se globoko upogiba-jo, skoznje se svetlikajo Julljci v ozadju, kajpada s Triglavom v sredini. Čudovita umetniška fotografija v stifu Jake Čopa! Nepozabna! To je bila fotografija, posneta
nekje na južnem pobočju med Križko planino proti Krvavcu. Takrat me je zamikal Krvavec. Tiste čase se nam še sanjalo ni o žičnicah, vlečnicah, RTV stolpu, cesti. Civilizacija je še dremala v dolini. So pa Badjura, Kunaver in še kdo prerokovali Krvavcu »svetlo smučarsko bodočnost«. Tako se je civilizacija pritihotapljala in pritihotapila v letih tudi tja gor. Toda moj Krvavec, ki ga nosim v srcu, je tiste stare sorte.
PRVOBITEN KMEČKI TURIZEM
Popoldanski vlak nas je pripeljal v Kamnik. Ponavadi se je že mračilo. No, potem pa po želji, toda vsekakor v Stranje, čez planino Osredek na Križko planino ali pa iz Kamnika čez Tunjice, Sidraž, Sv. Ambroža in Jezerca na Križko planino. Po prvi je bilo hoje pet, po drugi pa šest ur. Huda strmina čez Osredek je bila priporočljiva le, če je bilo pobočje kopno. Torej na pomlad. Šele čez leta je postala varianta na Cerklje »moderna«. Največkrat so torej tiste čase »pele« Tunjice, Sidraž in Sv. Ambrož (1034 m) sredi krvavškega pobočja. Do tod smo se kar dobro ogreli in nahodili, posebno če smo naleteli na celec. Nekoč, se spominjam, je segal kar do pasu. Pokojni Nace ali tudi »Ambružar« je bil mežnar pri cerkvici poleg. Tu smo se vedno ustavili. Za majhen denar si dobil čaj, včasih pa tudi »kačjo slino«, se pravi domače žganje.
V sila skromni obliki je Nace gojil nekakšen kmečki turizem. Celo prenočevali 79
PLANINSKI VESTNI K
smo pri njem: Če si imel pasjo srečo, na zapečku (to je bita »grofovska« postelja), drugače pa na kliopeh ali pod mizo — ali pa kjerkoli na tleh, Ambružar je bil že prileten, vendar prijazen in gostoljuben. Obogatel pa s tujskim turizmom ni. Nekoč smo pri Ambružarju doživeli nekak »seksi« pogovor med preprostimi očanoi, toda brez p ros ta š ki h kvant. Nekako iafcoie se je slišalo:
»Martenčik, kolk cajt menš, de mošk vohka«?
»Tolk cajt, de skuto pregrizne.« »Kolk cajt pa menš, de ženska vohka?« »Tolk cajt, de še vohka na hrbet leže.« Naj mi oprostž narečjeslovoi, če ni vse tako, kot bi moralo biti, toda meni še vedno po ušesih nekako tako zveni. Prisotni smo se imenitno zabavali. Ambružar-ji, Martenakl, Škrjanoi in kaj vem kdo še vse so že takrat komajda pregriznili skuto, dandanes je pa prav gotovo nihče več. Nekoč sva se s sestro kako uro ali kaj premetavala po trdem ležišču pod mizo afi kje pri Nacetu. Okrog polnoči pa sva vstala, oprtala nahrbtnika, zataknila smučke v križ za nahrbtnik in oba vzela palice v roke, jaz pa še leščerbo.
SMUČANJE NA KRVAVCU
Steza vodi — ali je vsaj vodila — takoj od sv. Ambroža strmo v breg in skozi hosto. Nekje je odbila polnoč: ura stra-
hov. Leščerba je metala skrivnostne sence na pot in bližnjo okolico. Nekje je zasko-vikalo. Suha vejica je počila pod gojzarji. Zalajalo je nekje. Bogsigavedi, ali pes ali celo volk! Stisnilo me je pri srcu. Kaj pa, če prihlača še kaka debela in kosmata stvar? Saj je še zima, vendar pa že gre h koncu. Pa vendar,,. Tako se je oglasil moj drugi rjaz. Ampak ravno sedaj je zavelo kar pomladansko! Saj copatar gotovo še spi! Pa sem se malo potolažil. Da bi bilo že te strmine konec! Spet je toplo zavelo. S sestro sva nataknila smuči, toda drselo je in spodrsavalo. Meni ni šlo in ni šlo. Sestra s »psi« na smučeh je korajžno obdelovala strmine, mene brez psov pa je zdelovalo. Sne! sem si smuči. Toda sneg je bil premehak. Udiralo se ml je. Od vraga! Kaj naj storim? Prečkati? Da, toda to gre prepočasi. Pa sem spet ponovil vse od kraja. Preklinjal sem in jokal.
Na Jezercih sem se šele oddahnil. Sneg je bil dovolj trden In luna je svetila, tako da sem leščerbo lahko ugasnil. Strahovi so se tudi razblinili v nič. Kako pestra je bila ta noč! Kako se je potem prileglo leči na postlan pograd. Okrog Velike noči sva s prijateljem prebila čudovite dni na smučkah. Večja družba mladih (oziroma zelo mladih) ljudi je poživila Dom na Krvavcu. Čez dan je bilo vse živo na smučišču, na večer pa pri-
80
Sledi pozabljenja_
Korak za korakom se dvigam. Sem v prav dobri kondiciji in zato grem hitro. Ozrem se nazaj in pri tem skoraj padem, kajti smuči, ki jih imam privezane na nahrbtnik, ml nerodno opletajo. Matjaž me bo ujel, kot ponavadi je hitrejši od mene. Od njegovih očal se odbija sonce.
Sama sva sredi neskončne bele pro-stranosti in če za nama ne bi kot sveže zasekana rana tekle stopinje, bi plaz počival vse do spomladanskega sonca mirno, tiho.
Kot življenje so te v trd sneg vsekane Stopinjo; kot sled, ki ostaja za nami in s prvim spomladanskim soncem izgine. Vsaka stopinja — en dan, vsak nov hropeč vzdih — nov teden, vsak počitek — leto.
Toda kaj je potem vrh? Je to konec? Je to tisto, ko ni ničesar več? Ne more biti, saj vendar potem sledi še spust v dolino, najlepši deli Vem le: če bo prišel čez leto zopet nekdo sem, ne bo več rane na snegu; le sonce, ki bo mogoče tako sijalo kot danes, bo pomnilo vse tiste, ki so se počasi dvigali, korak za korakom sekali stopinje in puščali sledove pozabljenja.
A to sedaj ni pomembno. Sedaj sem še tukaj in z vsakim korakom sem višje, z vsakim korakom imam lepši razgled na okoliške vršace, zadimlje-na in meglena dolina ostaja daleč za mano. Matjaž se jezi zaradi mojih stopinj, ki ne gredo povsem naravnost in niso enakomerne. Veter nosi sneg prek grebena In ušiva rja belo zastavo, ki divje vihra nad nama. Tukaj v gorah so ve/rov/ močnejši in postanejo pravi viharji, ki med divjo nevihto tulijo okoli sten, A tu, visoko nad dolino, postaneš star, žilav viharnik, globoko zasidran sredi skale in ne porajajoči bliski strel, ne votlo bobnenje gora ti niso mar. Zakaj sem sploh prišel sem gor? Vem! Prišel sem zato, da bi našel življenje, ki sem ga zgubil v dolini, zato da bi tukaj zopet našel vero in moč za življenje, da bi našel mir, tovarištvo, vse ideale, ki so mi jih surovo in brezobzirno vzeli. Stojim in jih gledam, svoje največje prijateljice, ki so tukaj okoli mene, kot da me hočejo zaščititi. Matjaž me je ujel in sedaj zopet stopim naprej, stopinjo za stopinjo. A znotraj sem mirnejši, saj vem, da sem preživel prečudovit dan. Stopinjo za Stopinjo ... Jura Markič
BUKVE V HRIBU
Krvavec bi bil lahko tudi tak
jetno kramljanje, vid, petje, kar in kakor pač lahko pride samo iz mladih src. Na južnem pobočju pod Domom so že kukale skale iz snega — in mlada, prijetna smučarka je nesrečno priletela v skalo ter se močno poškodovala; v bolnišnici so pozneje odkrili kar osem zlomov. Prenesli smo jo na kocu v Dom, prerezali hlačnico in fiksirali poškodovano nogo. To je šlo po naključju meni dobro od rok, tako da so vsi mislili, da sem zdravnik. Pa nisem I
Mračilo se je, nekdo bo moral v dolino po reševalce. Toda kdo? Ker od mladih ni nihče kazal volje iti v mraku v dolino, sva se odločila midva s prijateljem. Bova pač za dan ali dva skrajšala najin dopust!
Toda mraku se je pridružila še megla — in še snežni metež. Vsak je natakni! po eno krpljo — in tako sva čudno krevsala navzdol: noga s krpljo je držala, druga se je vdirala čez kolena. Čeprav sva pot dobro poznala, sva se izgubila. No, pa sva se kmalu spet ujela. Od sv. Ambroža dalje pa je lilo kot iz škafa. Okrog enih ponoči sva utrujena prispela v Kamnik in sporočila zdravniku kako in kaj. čez nekaj dni, morda celo čez teden ali še več, sva bolnico obiskala v bolnišnici. Zvedela sva, da se je na postelji utrgala vrv, ki je nogo držala kvišku v določeni legi — in zlomi so se ponovili. Kakšen človek ima pač smolo v življenju! Noga je bila potem za nekaj centimetrov krajša.
Vsaj še en prijeten spomin me veže na Krvavec.
Tik pred drugo svetovno vojno nam je lastnik hcste prodal v smeri proti Korenu deset bukev za drva. Imele so v premeru kakih 30 do 40 centimetrov in so bile ravne kot sveče in visoke. Z drvarsko žago, ki smo jo imenovali »cug-žaga«, sva se s sestro lotila teh bukev. Prvo sem spodsekal in upal, da bo padla tja, kamor sem predvidel. Ker v svoje praktično znanje fizike nisem povsem zaupal, sem s strahom nadaljeval — oziroma sva nadaljevala. Ko pa je začelo »ssš — trz — trz — rrrrr-esk«, me je sprva stisnilo pri srcu. Ko je bukev padla in je prenehalo šelestenje. sem se šele oddahnil. Če je šlo pri prvi vse dobro in prav, bo šlo tudi pri ostalih! In res je šlo! Le žulje sva potem prešteva'a. Oklestila sva veje — in bukve so čakale In dočakale uojno ter morda grele kakšnega partizana ali koga drugega. Tam, za kamor so bile kupljene, pa jim ni bilo usojeno zgoreti. Tak je moj Krvavec. Grenke spomine pa mečem čez ramo.
Perestrojka v zraku
Elmar Müller, vodja zaliodnonemške Sole za letenje z zmaji, je pred časom postavil rekord, ko |a z Jadralnim padalom poletel z najvišje gore Amerike Aconcague. Tako Je postal svetovno znan — In tako so ga Sov-jetl prosili, naj bi prišel k njim In Jih nekaj časa učil leteli z zmaji in jadralnimi padali. Sovjetsko ministrstvo za kulturo je 47-lelnega Elmarja uradno povabilo na štirinajstdnevno terensko delo v Ukrajino In ta Je ponudbo sprejel. Duajset letalcev, deklet in fantov, je bilo njegovih poslušnih varovancev. Toda kako naf bi sovjetski Jadralni padalci jadrali, ko bi se Elmar vrnil domov In odnesel s seboj svoje premičnine? Poslovnost na obeh straneh jo v hipu priila do Izraza: dogovorili so se, da bo neka tovarna iz Kijeva izdelovala jadralna padala po zahodni licenc), potreben material pa bo v Sovjetsko zvezo pošiljala neka zahodnonemška Ivrdka. In tako se bo nemara zgodilo, da bomo lahko nekega lepega dne kupllt sovjetska Jadralna padala v Zahodni Nemčiji ali pa pri nas v Jugoslaviji.
Da o takšnem športnem In poslovnem zbil' ževanju med Zahodom In Vzhodom sploh ne govorimo.
Rusi v Himalaji
Moskovska revija Turist poroča, da se nameravajo sovjetski alpinisti po velikanskem uspehu, ki so ga dosegli s prečenjem Kang-čendzenge, letos In prihodnje leto spel spoprijeti s himalajskimi gorami. 2e letos nameravajo alpinisti Iz Odese plezati na sedem-tisočake v Indiji, prihodnje leto pa bo šla kazahstanska odprava na Daulagiri. Letos načrtujejo posebno zanimiv podvig — sovjetsko-amariSko-kitajski »vzpon prijateljstva« na najvišjo goro sveta Mounl Everest. Se posebno zanimivo bo to, da bodo tudi naveze mednarodne.