GRAZIA DELEDDA GOLOBJE IN JASTREBI GRAZIA DELEDDA GOLOBJE IN JASTREBI ROMAN 1936 JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA LJUBLJANA 4 s križem na strehi; ne daleč od nje teče med dvema vrstama divjih oleandrov potoček, v daljavi pa se vidi morje. Vaščani so že zakurili ogenj, da pripravijo kosilo. Kakor na semnju je bilo polno voz in v njihovi senci so sedele žene in deklice in medtem ko so se voli in konji pasli po travi, so se podili psi okoli 4» 51 vreč, ki so bile polne brašna, možje pa so klali jagnjeta za pojedino. Neka suha žena rumene polti, oblečena v črno — moja poznejša mačeha — me je potegnila s konja in peljala v cerkev. Zelena svilena zavesa je zastirala spominsko ploščo v steni ob oltarju, okrašenem s poljskim cvetjem. Sredi cerkve je na stari rumeni preprogi ležal velik črn križ in okoli tega zlatega četverokotnika so klečale ženske, vzdihujoč molile, se trkale na prsi in poljubljale tla. Moja bodoča mačeha se je ustavila med ženskami ob razpelu; vedno me je držala poleg sebe in tudi jaz sem pokleknil in molil. Cerkvica se je napolnila z ljudstvom. Škof je maševal in po evangeliju se je obrnil pred oltarjem, da bi govoril ljudstvu. Njegov glas je bil jasen in zvonek, njegove besede ljubezni, grožnje, graje, spodbujanja k spravi, k edinosti in k delu so odmevale po cerkvi, da so se ženske jokale, moški pa sklanjali glavo na prsi. Po končani maši je namestnik sam odkril ploščo: golob z oljkovo vejico je krasil napis: 15. MAJA 1895 SO V CERKVI MATERE DOBREGA SVETA PREBIVALCI VASI ORONOU IN TIBI SMELI IN MOČNI PO DOLGIH LETIH SOVRAŠTVA NESREČ IN ZASLEPLJENOSTI ODPRLI OČI LUCI LJUBEZNI SI PRISEGLI MIR IN ODPUŠČANJE ZAČENJAJOČ NOVO DOBO SKUPNEGA ŽIVLJENJA Po dva in dva so šli moški in ženske iz sovražnih taborov nato mimo križa in se v znamenje sprave poljubili. Še jih vidim: visoki in trdi stric Remundu Corbu se je mrk in jezen kakor prisiljeno nekoliko nagnil k majhnemu Dionizu Arrasu, bratu poglavarja, ki je bil proti spravi. Ko sta se poljubila, je med množico zašumelo. Stric Dioniz, rdeč in vesel možiček, se je obrnil in razširil roke, kakor bi hotel reči: ,Mojega brata ni, pa kaj bi, ali nisem jaz tu?‘ Sledili so drugi, sami divji, uporniški ljudje: visoki mladeniči brončenih lic, -s temnih obrazov starejših pa kakor bi viseli lišaji hrastov, pod katerimi so prebili dobršen kos svojega življenja. V vseh je bilo nekaj trdega in zagonetnega, ko da bi prešla vanje narava pečin, iz katerih je naše gorovje. Tudi ženske so se poljubljale: nekatere so jokale, druge pa smejale — in te so bile nemara najbolj ginjene. Ah, naposled so vendar minili žalostni dnevi bojazni in strahu, končno ne bo treba, da bi starke v viharnih nočeh vstajale s svojih ležišč kakor kače, preklinjajoč sovražnika in vsak trenutek čakajoč vesti o kakem groznem dogodku; končno se bodo dekleta lahko nasmihale sosedu in izbirale med tolikimi fanti najlepšega, ne da bi morale misliti: ,Ta je naš nasprotnik, ki ga moram sovražiti in ne ljubiti/ Nekaj parov, ki so se na skrivaj ljubili kakor v junaških časih Julijinih, je šlo smehljaje se mimo križa. Neki duhovnik je oklical več ženinov in nevest iz vrst sovražnikov, med njimi tudi mojega očeta z vdovo. Bil je pravi praznik miru. Tiha, skoraj bi rekel stroga pomlad na planoti in veličastna, z morjem obdana pokrajina sta bili vredno ozadje razgibanega prizora prelepih likov od škofa v ornatu, ki je sedel ko kak druidski svečenik pod hrastom, do starih pastirjev, ki niso niti pri jedi sneli kapuce z glave, od bledega, zbadljivega namestnika v lovski obleki do občinskega tajnika, ki si je bil kupil za to priliko salonsko obleko in trd klobuk. Ženske in mladi moški so pred cerkvico plesali. Bili so resni, skoraj mrki, kakor bi še vedno opravljali verski obred. Jaz sem se ves dan držal vdove za krilo. Sedela je na tleh v senci nekega drevesa, z majhnimi, svetlikajočimi se očmi opazovala različne skupine in mrmrajoč o vseh slabo govorila. Oče je prišel pome in me odpeljal k pojedini. Moj pogled je obtičal na kupih kruha, sira, pogač in 'suhega sadja, položenega na vreče in torbe, ki naj hi bile namesto prtov. Zdelo se mi je, da sanjam, da sem na pojedini, ki je kakor v pravljicah. Bilo je vsega in vino je teklo iz sodcev kakor voda iz studenca, mleko se je mešalo z medom, celi neresci, grmade prepelic in pladnji jegulj so krožili mimo škofa, ki je pil samo vodo in žvečil divji osat. Sledili so pogovori, petje in napitnice. Jaz, stari ded in bodoča mačeha smo se vrnili v vas pred večerom, praznovanje pa je trajalo tri dni. Potem so se nekateri skrivači vrnili v gozdove, drugi so se ustalili doma, nekaj pa so jih pustili začasno na svobodi. Tretji dan je prišel ponoči nekdo v cerkvico, razbil ploščo in pustil nekaj denarja za odškodnino. Vsi so pravili, da je bil to Arras. Krvavih pobojev ni bilo več, obhajale so se svatbe in sovražne stranke so se spet pozdravljale, se družile in sklepale kupčije, a vendarle je trajala med družinami in posamezniki prikrita mržnja še petnajst let po dnevu sprave. Stric Remundu Corbu je bil, ko se je vrnil, oproščen; drugi so bili obsojeni, nekateri so pomrli. Ostal je še stric Arras. Trideset let je že preganjan in kmalu bo imel pravico, da se svobodno vrne; oprosti ga edini nepodkupljivi sodnik, ki je čas. VI VI Moj oče se je poročil z vdovo nekaj dni po tisti spravi. Bil je krotak in molčeč mož, ki še muhi ne bi napravil kaj hudega, a gorje, če ga je kdo brez vzroka razžalil ali vzel kaj njegovega. Tedaj je za- hteval zadoščenje in če ga ni dobil, «i ga je sam poiskal. Spominjam se, imel sem devet let in živeli smo v tej bajti, oče, mačeha in jaz. Oče je bil skoraj vedno zdoma in ni maral, da bi hodil z njim v ovčjo stajo, ker je želel, da bi se učil in postal notar ali duhovnik. Kadar nisem šel v šolo, sem se klatil po vaških ulicah ali se pa prepiral z mačeho, ki je nemara gojila do mene še staro družinsko sovraštvo. Neki dan sem šel po vodo in ko sem se vračal, sem videl očeta in nekega kmeta iz Nuora, ki sta šla po stopnicah na trg. Vedel sem, da je oče dolžan kmetu najemnino za neki pašnik, pa me je zgrabila radovednost, stekel sem doli po stezi, odložil posodi z vodo in jo pobrisal z doma. Mačeba, ki se je pokazala ob okencu v zgornji izbi, me je klicala in vreščala ko kanja, želeč mi, da bi poginil od lakote ali da bi me preganjala kaka hudobna vešča. Jaz pa sem tekel kakor zajec in brž sem bil na trgu, kjer sem tudi sicer preživel dobršen del dneva in kakor začaran gledal pokrajino sivih in zelenih dolin, slapov v pečinah, daljne ravnine in gore, ki so zapirale obzorje. Veter je nepretrgoma žvižgal kakor na vrhu kake planine, drevje je šumelo in veliki srebrni oblaki so šli čez globokomodro nebo. Zagledal sem očeta in kmeta, ki sta sedela na neki klopi, in tiho tiho odšel, da bi se nedaleč od njiju naslonil na ograjo. Sicer sta govorila glasno in zdelo se je, da se prepirata; neki starec z dolgo rumeno brado, ki je sedel po turško na sosednji klopi, ju je skušal spraviti. — Človek božji, — je govoril kmet, — jaz potrebujem denarja in ne praznih marenj! Danes ne pojdem odtod brez denarja, ker jutri mi zapade neka menica in če mi ne plača, kdor mi je dolžan, bom primoran prodati svojega konja. Svojega konja! Tistega, s katerim sem lansko leto o vnebohodu zmagal pri tekmah in dobil nagrado dvanajst skudov in dve brokatni palmi. In letos naj zaradi vas izgubim teh dvanajst skudov, ki bi bili gotovi kakor dvanajst apostolov? Samo moj konj lahko zmaga na tekmi, da bi vam strigalice pregrizle ušesa! Moj oče pa je vpil: — Plačam! Ali je kdo kdaj že slišal, da bi bil Remundu Nieddu slab plačnik? Krave imam, imam koze in sina mislim poslati v šole, da postane notar! Kmet pa le ni odnehal, ponavljajoč zgodbo o svojem konju, da me je kar omamil. Ko sta se z očetom sporazumela, sta odšla skupaj v krčmo, jaz sem pa ostal na trgu in sanjaril. Zdelo se mi je, da vidim na veliki cesti v Nuoru tekmo dirkačev. Črni in beli konji, rjavordeča žrebeta in lisaste kobile so tekli v prahu, ki ga je sonce zlatilo. Tekli so tako hitro, da se je njihova barva komaj razločevala. Jezdeci, sami dečki ko jaz, pripogibajoč se živalim k vratu, bosi in gologlavi, so brez sedla trdno in varno jahali kakor majhni centavri. Občinstvo je gledalo s pečin in z vrtov in iz vse te množice se je dvigal v pričakovanju en sam vzklik. Tudi jaz sem čutil, kako mi bije srčece, ker se mi je zdelo, da sam tekmujem pri dirki. Prvi sem dosegel cilj in vzklikanje množice in dvanajst skudov — vse je bilo zame. Zdrznil sem se, ko je zvon Svetega Jurija zamolklo oznanil poldan. Tudi starci, ki so s prekrižanimi nogami sedeli na klopeh, so se s palico uprli ob tla, da bi vstali in odšli. Drug za drugim so počasi in slovesno odhajali po stopnicah z dolgimi očakov-skimi bradami, ki jih je mršil veter. Šel sem za njimi. Neka žena, ki se je vračala od vodnjaka, mi je rekla: — Oh, oh, tvoja mačeha je taka ko kača, ki ji stopiš na rep. Pojdi, pojdi, čaka te! — Kaj mi mar! Jaz bom tekmoval na konjski dirki pri Odrešenikovi svečanosti. — Mati božja, — je vzkliknila ženska, — zmešalo se ti je! Jaz pa sem brezskrbno tekel nizdol po stezah in pel. Ljudje so se porazgubljali v hiše, le tu pa tam je kaka starka še sedela v senčnem kotu in predla. Kljub grozeči napovedi one žene sem le hitel domov: duh po kozjem mesu, pečenem na ražnju, ki je prihajal iz mnogih hiš, mi je vzbujal tek. Komaj sem bil notri, sem zagledal kos mesa, ki je bil ravno na ražnju. Ker je mačeha odšla v gornjo izbo po kruh, sem se pripognil nad ognjišče kakor sestradana lisica in začel z zobki trgati pečenko . . . Bil sem paglavec, tega ne tajim, a nihče se ni zmenil zame, razen ko me je tepel. Zdi se mi, da se še vidim kot deček v tem brlogu, ki takrat ni bil tako pust kakor sedaj. Vedno sem stikal za čim, privzdigoval z glavo pokrov pri skrinji, se plazil na stole, da bi videl, kaj je v omari; še vidim med vrati mračno postavo mačehe, rumene in črne v obraz in tako tudi oblečene, z jerbasom kruha na glavi in z rokami, ki mi grozijo ... Pa se je nisem bal; gledal sem jo v obraz in se ji izzivalno smejal. — Zmeraj se vračaš, kadar je kuhano, kakor zajci v vinograd, — mi je rekla, — lenuh, potep, ničvrednež. Večna zgodba vseh otrok, prepuščenih samim sebi! Občutil sem žalost, ponižanje, kljubovalnost in samo mislil, kako bi kaj zaslužil, da bi se mogel umakniti krivičnosti svoje sovražnice. Komaj pa je zaslišala žvenket podkovanih čevljev mojega očeta, ki so odmevali po kamenju na dvorišču kakor konjske podkve, je spremenila obraz. Nič več ni bila stroga, ni več grozila, postala je prijazna in postrežljiva. Začela je deliti, postavila jerbas s kruhom k ognjišču in mi rekla: — Pridi, srce moje, in jej; lačen si. Oče je vstopil. Govoril je o najemnini za pašnik, o kmetu, ki je hotel denar, govoril o kozah, o kravah, o hlapcu, ki je varoval ovčjo stajo, o vsem, samo o meni ne. Jaz sem vse dni pohajal brez dela, nosil vodo in se mešal v ženske pogovore pri vodnjaku. Vse sem izpraševal, kdo bi imel kakega lepega dirkalnega konja, a vsi so mi odgovarjali, ali bi ga rad kupil, in se mi smejali v obraz. Končno mi je neki starec, ki je postajal že otročji, povedal za nekega bogatega, bolnega kmeta, ki bi prodal konja. Šel sem. Mož je ležal nepremičen in rumen na rogoznici in ženske so ga objokovale, kakor bi bil že umrl. Kljub temu sem vprašal po konju in neka starka mi je tiho odgovorila, da je na paši v gmajni; če ga hoče kdo kupiti, naj ga gre kar pogledat. Misel, da bi poiskal konja in ga odpeljal na tekmo, me poslej ni več zapustila. Bližali so se dnevi svečanosti in na našem dvorišču so vsi govorili o njih. Naše sosede so sklenile, da pojdejo peš v dolino, in so se tako ogrele za svoje načrte, da niso več poslušale niti zgodeb strica Remunda. Sedeč na visoki stopnici pri vratih na desni strani svoje hiše, s palico med nogami in nanjo opirajoč roke je pripovedoval svoje doživljaje, ženske in otroci pa so ga poslušali, kakor bi pripovedoval pravljice in bajke. Tudi ta značilna slika ni v mojem spominu nikdar obledela. Poleg starca je sklonjeno sedela njegova hči Liedda, ki je bila tudi vdova in se je zaradi neke srčne bolezni zgodaj postarala; kot ozadje njeni črni postavi z voščenim obrazom se je notranjost kuhinje rdečila ob svitu z ognjišča, kjer so kurili tudi poleti, in bakrene ponve so se bleščale po stenah kakor lune ob zatonu. V lini nekega okna v prvem nadstropju se je sklanjal rjavi in pozorni obrazek Co- lumhin, medtem ko je Banna — obe sta bili Lieddini hčeri — ki se je že v dvanajstem letu zaročila z nekim tridesetletnim pastirjem in je bila visoka in prezgodaj razvita, poslušala dedove zgodbe, oslonje-na na zid blizu vrat z rokami na hrbtu in nedoločnim nasmehom na ustnicah. Čebrav sta bili Columba in Banna dvojčki, si nista bili podobni; prva je bila z ovalnim, ko oliva rjavim obrazom in črnozelenkastimi očmi, zastrtimi s širokimi vijoličastimi trepalnicami, nežna in plaha, medtem ko se je zdelo, da je Banna, ki je bila močna in črna v obraz ko mulatinja in je imela debele ustnice, orlovski nos z drhtečimi nozdrvmi pa zelenkaste hudobne mačje oči, vpila vso življenjsko moč, ki je manjkala sestri. Ob nedeljskih in prazniških večerih se je pridružil skupini Bannin zaročenec, visok in debel preprostež, ki je čudeč se stal pred starcem in se ni zmenil za zaročenko. Starec je pripovedoval in očividno ga je veselilo, da je pretiraval v svojih zgodbah, da hi ostrašil ženske. — Nekoč sem bil ranjen, da, krogla me je zadela v pleča — tako naj jeza božja zadene dušo mojega sovražnika. Da, in kri mi je tekla odtod — z brado se je dotaknil ramena — kakor voda iz vrča: jaz pa niti besede. Vrgel sem se za neko skalo in ostal tam mirno in negibno tri dni. Slišal sem, kako hodijo mimo, a nisem klical. Če je kak moj sovražnik, naj ga Bog razprši kakor prah v vetru. Na vislice! Ne, rajši umreti, ko da bi odprl usta in prosil pomoči. Končno me je našel neki prijatelj; izgubil sem bil že zavest in komaj so me rešili. — Povejte, stric Remu, povejte, kako je bilo, ko vas je obiskala žena! — Ah, takrat sem odprl usta! Ah, moje male gaščarice, takrat pa. Torej žena me je prišla obiskat. Bil sem v gozdu »de S’Ena e Melas«, kjer smo nekoč imeli živino. Moja žena je vedela za pot. No, in ali ni bil v zasedi sovražnik, ki je streljal na žensko? Ah, da bi bil razčetverjen, hudič prekleti! Piti si hotel mojo kri, mojo kri, in še ubiti mojo ženo? Bleda je bila ko zid, a se ni tresla. Jaz sem začel vpiti in moje vpitje je odmevalo kakor rjovenje leva v puščavi. Sovražnik je zbežal in naju pustil pri miru, ker je mislil, da je z menoj še kakih dvajset mož, tako sem kričal. — Povejte še kaj, povejte še kaj, — so prosile ženske in starec je pripovedoval. Mesec je plul po nebu nad skalnato stezo in ljudje in pokrajina so bili beli in črni kakor v čisti vodi, ali črni in rdeči, če je bila noč brez mesečine in je prihajala iz hišic svetloba ognja. Tudi berač Dionisi Oro, ki je sedel na skali pred svojo bajto, se je zdelo, da posluša, čeprav je bil gluh. Vsako toliko je dvignil divji obraz proti Columbi in ji šegavo požugal, nato pa spet gledal strica Remunda, poljubljal svetinje, ki so mu visele čez prsi, in se križal, kakor bi se bal ob starčevih zgodbah. — Pripovedujte, pripovedujte, stric Remu! — Nekoč mi je Innassiu Arras, oni lenuh, ki živi izven vasi, ker se mu zdi to bolje ko delati, sporočil, naj se v osmih dneh spovem. Dobro, hotel je reči, da mi deveti dan posveti. Torej sem, golobice moje male, sporočil duhovniku Arrasu, ki je bil Innassijev bratranec, naj me pride spovedat, ker mi je tako naročil oni lenuh, njegov bratranec. Župnik Arras, Bog mu daj dobro zdaj, ko je mrtev, saj ste ga vse poznale, je bil človek, ki je ljubil življenje. Sporočil mi je, naj pridem v njegovo hišo, če se hočem spovedati, sicer naj se pa spovem svojih grehov kakemu probkovemu štoru. Tako, kaj torej napravim? Poslal sem mu pošto, da pridem ponoči preoblečen v žensko, a tla nočem, da bi me videl še kdo razen njega. Bil je zadovoljen. In kaj smo napravili jaz in moji prijatelji? Ko je prišla omenjena noč, pošljemo v hišo duhovnika Arrasa pravo žensko, ki ste jo vse poznale, a jo je zdaj odveč omenjati. Tudi ona je že mrtva; bila je vesela ženska, Bog ji daj dobro! Komaj je bila notri, je nekdo potrkal na župnikova vrata. Nihče ni odgovoril. Nekaj nas je šlo naprej in lop po vratih smo klicali, da se hoče nekdo, ki umira, spovedati. Ženska znotraj se je delala, kakor bi se bila prestrašila, in je skočila skozi okno. Zgrabili smo jo, se delali, kakor da jo hočemo razkrinkati, in vpili. Vsa vas je drugi dan vedela, da je bila ponoči pri župniku taka in taka .. . — In kaj vam je napravil Innassiu Arras? — Oh, ta lenuh? Kadar zavoha moje čevlje, beži kakor zajec pred psom. Ob večerih pred svečanostmi v Nuoru so se ženske kratkočasile s pogovori o svojem potovanju. Tudi jaz sem čutil mrzlično nestrpnost in nekega večera, ko sem bil prevrnil kvas, ki bi ga imela mačeha zliti v moko, sem jo pred njenimi grožnjami kar na lepem popihal iz vasi. Še se spominjam, bila je lepa mesečna noč. Vsak kamenček je imel svojo senco in daljne gore so bile kakor sinje zavese, razgrnjene po obzorju. Ko sem bil že visoko gori na cesti, kjer se začenja planota, sem se obrnil, da bi pogledal na vas, ki se je modrila v mesečini in bila kakor naslikana ob skalnatem vznožju hriba. Zdelo se mi je, da sanjam. Dišalo je po brinju in na obzorju sem videl na obeh straneh modrikastega stožca Monte di Galtelli dve progi morja, ki sta se mi zdeli ko dvoje skrivnostnih oči. In prostega sem se čutil v noči kakor zajec, ki je ušel iz zanke. Tedaj sem verjel v mrtve, da se spo-vračajo, v peklenske duhove, ki stražijo zaklade, v skrivače, ki blodijo po gozdovih, v bele žene, ki sedijo na skalah in predejo belo volno ter ugonobijo vsakega popotnika, če jih zmoti, da jim pade iz rok vreteno, ker so se raztresle. Da bi ušel tem strahovom in tudi zato, ker bi konj, ki bi ga zagledal ponoči, utegnil biti eden izmed onih skrivnostno zelenih konj, ki v nekih pripovedkah s tistim, ki si jih upa zajahati, zdirjajo v prepad, sem sklenil, da se ustavim in prebijem noč v gozdu. Legel sem za neko ogrado in sem sanjal, da me mačeha na konju zasleduje in mi grozi. Ko se je začelo daniti, sem bil znova na poti. Da ne bi zašel, sem se držal ceste, ki je šla po skalnati planoti skozi probkove in hrastove gozde. Vendar sem se semtertja ustavil, da hi se razgledal. Jerebice so s perutmi, ki so jih zlatili prvi žarki sonca, prhutale z drevesa na drevo. Sinji in rožnati hribi so se prikazovali skozi gozd na obzorju in Olienske gore so se čarobno belile, kakor bi bile marmornate. Nato sem vedno spet vzel pot pod noge, upajoč, da najdem konja na pašniku. Končno se mi je zazdelo, da vidim enega v senci pod nekim gričem, a ko sem se približal, sem videl, da je bila samo skala. Že sem začel obupavati, ko sem srečal nekega starega pastirja iz Nuora, ki je jezdil proti Serri. — Stric, — sem rekel, — ali bi mi pustili, da bi na praznik tekmoval s tem lepim konjem? Nagrado bi si delila. Namesto da bi se začudil, me je starec, debel in dobrodušen možak z rdečim obrazom, ki se je svetil, dobrohotno pogledal in mi prijazno pokimal z glavo. — Čigav pa si? — je zaklical. — Očetov! — Torej čuj, pridi v sredo k meni. Pišem se Giuseppe Maria Conzu. Dam ti konja, a mislim, da z njim ne boš zmagal! Ko sem prišel truden, a srečen v Nuoro, sem srečal neko sovaščanko, ki mi je dala kos štruklja. Do drugega dne je bila to moja edina hrana. Spal sem pod milim nebom v družbi branjevcev Baro-niesov, ki so -se ustavili s svojimi vozovi pred mitnico, in prvi dan slavnosti sem dolgo blodil med pisano množico. Godba je igrala veselo koračnico in vsi so hodili in se pomikali po njenem napevu. Tudi jaz sem hodil, a v ušesih sem čutil grozen trušč, noge so se mi tresle in vsako toliko se mi je zazdelo, da vidim med množico obraz svoje mačehe. Šel sem, da poiščem pastirja, a so mi povedali, da se vrne šele drugi dan. Tudi drugo noč -sem prespal med branjevci, hraneč se z olupki dinj, ki so mi jih metali. Drugi dan svečanosti sem šel spet iskat pastirja in držal je besedo. — Čepico in čevlje odložiš, — mi je rekel, ko je zvijal konju rep in mu vpletal rumen trak. — In glej, da gotovo dobiš prvo nagrado, a da mi ne pokončaš živali! Danes sem ga pustil, da je tešč. — Tako sem napravil tudi jaz! — sem rekel in zazehal. — Bolje je tako, boš laže dirkal. Po tekmi ti že dam jesti. Spremljal me je do mesta, kjer -so reditelji svečanosti zapisovali konje za tekmo, in jaz sem splezal na goli hrbet nemirne živali, se upogibal naprej in vznak pa sem in tja, da bi pokazal vso svojo gibčnost. Pastir me je spremljal še kos poti, potem sem sam šel dalje do izhodne točke na mostu med dolino in pogorjem. Drugi dečki -so se bosi iri gologlavi med seboj dražili in hvalili v-sak svojega konja. Na daleč po pečinah, na katere je pripekalo sonce, je bilo črno ljudi in tu in tam kakor madež krvi: rdečina vaških životcev. Od lakote in sončne vročine se mi je vrtelo. S tesnobo v srcu sem gledal konje, ki so bili lepši ko moj, a sem vendar upal, da dobim vsaj drugo, vsaj tretjo nagrado. Potrebno je bilo, zakaj domov bi moral prinesti vsaj pet lir. Končno nas je nekdo razvrstil in tlesknil v roke. Konji so se pognali kakor puščice med oblaki prahu in kaj kmalu sem opazil — od vsega početka sem bil med zadnjimi — da sem sam, sklonjen nad vlažno grivo zasoplega konja, — sam, zadnji, izpostavljen posmehu množice. Prevzela me je neznanska tesnoba in začel sem kričati, da bi razdražil konja, a drugi so drveli vedno dalje in imel sem vtis, kakor bi se preganjali in bežali drug za drugim v blaznem strahu in jezi. Najbolj besen pa je bil moj. Zleknjen skoraj po vsem njegovem žehtečem hrbtu sem se mu prepustil, da me je nosil, ne da hi ga vodil. Pri ovinku nad vodnjakom se je konj, ki je šel pred mojim, spotaknil in popustil v teku. V trenutku sem ga dohitel, ga prehitel in pogum se mi je povrnil. Vzravnal sem se in zakričal; konj je, kakor bi ga prevzelo veselje, zarezgetal in podvojil hitrost. In že sem prehitel drugega konja in še drugega .. . Zdelo se mi je, da sanjam. Preden smo prišli do napajališča, kjer je množica že gledala in vzklikala, sem dotekel in prehitel še druge konje. Srce mi je grozansko hilo, vsenaokoli sem videl velike rdeče pege in bilo mi je, kakor bi slišal brenčanje čebel. Od veselja se mi je vrtelo. Na nič več nisem mislil, ne na nagrado ne na mačeho, samo nenadoma sem zaslišal neki glas, ob katerem sem vztrepetal: — Sijajno, Oronou, sijajno! Ob gospodarjevem glasu je konj poskočil, se močno stresel, kakor bi se hotel znebiti moje teže, in strmoglavil sem kakor kamen, vržen iz višine . . . Prali se mi je zdel rdeč in podkve konja, ki je zdirjal preko mene, so mi prebile glavo kakor s kladivom .. . A bolj ko zaradi bolečine sem se onesvestil zaradi vzkrikov groze med množico. VII Tri mesece sem ostal v postelji in bolezen, ki je bila kakor dolg mrzličen sen, je moj značaj popolnoma spremenila. Postal sem občutljiv in razdražljiv, nič več se mi ni ljubilo postopati po vasi, nič več nisem klepetal z ženskami in nič več se nisem prepiral z mačeho. Vse mi je presedalo, a v notranjosti me je grizlo, ne da bi si mogel dati duška z besedami, kakor bi bil onemel. Da bi ubežal preganjanju mačehe, sem se zatekal med pečevje v okolici in se skrival med skalami in travo kakor martinček. Nekega dne pa je oče naročil mačehi, naj napolni torbo s kruhom, sirom in sočivjem, in oba sva odjahala proti Nuoru — oče v sedlu, jaz na hrbtu. Bilo je oktobra in vsa dolina, še rumena od stmišča in suhega grmičja, je bila tu in tam kakor pobarvana z nežnim zelenilom jesenske trave. Nebo, potreseno s sivimi, nepremičnimi oblački, se je belo svetlikalo kakor zrcalo, v katerem se odraža pokrajina s svojim skalovjem. Na obzorju so bile barve bolj žive in osvetljene z daljno lučjo, Monte di Gal-telli pa se je na zlatem ozadju morja dvigal kakor ogromna sinja kleč, zastrta z rožnato tenčico. Medtem ko mi je oče pripovedoval o raznih sovražnostih v naši vasi, je moja domišljija poleta-vala sem in tja kakor jerebice na oljkah in v vsaki skali sem videl kak spomin in v žuborenju vsakega studenca sem slišal kako zgodbo. Tako sva prispela v Nuoro in šla v hišo strica Giuseppa Marije Conzu. Tam sem ostal pet let na hrani in stanovanju; na hrani prav za prav ne, ker sem plačeval samo za pritlično sobico, brano pa sem si pripravljal sam iz zaloge, ki mi jo je pošiljal oče vsaka dva ali vsake tri tedne. Golobje in jastrebi 5 65 Leta preprostosti in veselja! Vstajal sem pred zoro in gostolel s ptiči; vse se mi je zdelo veliko, vse se mi je zdelo lepo; bilo mi je, kakor bi živel v šumnem mestu; ko sem bil pri maši, se mi je zdelo, da je škof Kristus; v šoli sem čislal profesorje kot imenitne in slavne može, in če sem napravil s sošolci kak izlet v okolico ali če smo se povzpeli celo na Olieno ali Mamojado, sem bil prepričan, da sem videl najlepše kraje na svetn in da sem odkril še neznane zemlje. Brali smo še pesmi Iginija Tar-chettija, romani in novele Gabriela D7Annunzia pa so nam odkrivali čaroben in vražji svet s sladkim in žarečim ozračjem, polnim strupenega cvetja in prepovedanih sadov. Počitnice sem preživljal tu v vasi in odnošaji med menoj in mačeho so postali skoraj prijateljski. Nisem bil več dečak ko prejšnja leta, temveč že študent, ki lahko kaj postane. Rekla mi je: — Zakaj ne gledaš za Columbo, našo sosedo? Bogata bo, stric Remnndu ima mnogo denarja. Pravijo, da je našel zaklad, ko je bil skrivač. Zanimaj se zanjo že zdaj, ko je še deklica, sicer se poroči s kom drugim. Tako lahko ustanovita, če postaneš notar ali občinski tajnik, bogato in ugledno družino. Jaz sem tedaj prebiral »Terra Vergine« in sanjal o velikih, svetlih rekah z otoki, poraslimi s trstjem in ločjem in s senčnatimi gozdovi vrb in topolov; vse topla, fantastična pokrajina, odeta v rožnato soparo, kjer žive lepe in strastne žene. Tudi te žene sem videl odete v valujoče tenčice z razpuščenimi lasmi in z vijoličastimi očmi kakor nebo ob sončnem zatonu. Resnični svet okoli mene pa je bil svetel in trd: svet skal in grmovja z vejami, zvitimi kakor udje, ki jih je večna borba z vetrom utrdila in upognila, a ne zlomila. Če se je privlekla megla nad mojo glavo, jo je veter kmalu odnesel: in ženske so bile oblečene v črno in rumeno, v raskavo platno in oguljen žamet, kakor bi predstavljale obenem dan in noč, a brez zarij, ljubezen in sovraštvo, a brez prebodov. Nad to hištrno sta dve sobici, že tedaj v kaj slabem stanju. Streha je puščala in veter je pihal skozi razpoke trhlih durnic. V eni sem spal jaz: okence gleda na dolgo vrsto hiš in majhnih dvorišč, med drugimi tudi na sosednje dvorišče strica Re-munda. V lopi, ki je pred hišo, in na dvorišču, ki je kakor kletka, so bili vedno voli in konji, psi in prašiči; večkrat sem videl, kako je gibčna olivasta Banna, drzna kakor krotilka bodila med nogami konj in žrebet in ob juncih, ki so grozeče opletali z repom, medtem ko je hodila Columba boječe in skoraj prestrašeno ob zidu, ko se je bližala vodnjaku, da zajame vodo. Včasih sta se sestri prepirali in Banna se je divje vzpela, pripravljena, da se vrže na Columbo, ki se je prestrašena umaknila. Columba se mi je smilila; bila je šibko bitje, potrebna zaščite, in misel, ki mi jo je mačeha vsiljevala, da bi se vanjo zaljubil, se mi je zazdela dobra in plemenita. Bil sem dve leti mlajši ko ona, a že velik in močan, medtem ko je bila Columba, tenka ko asfodel, še kakor otrok. Dih divje poezije in tajnostne pripovedke so obdajali hišo, v kateri je prebivala. Včasih sem videl srednjeveško glavo starčevo, ki se je prikazala na oknih, podobnih strelnim linam, in vsa junaška preteklost je vstajala pred menoj v globokem opoldanskem miru, ki je dišal po mastiki, ali ob brezkončnih večerih, ko sem bil truden od puste vsakdanjosti in se vdajal mladostnim sanjarijam. Tedaj se mi je zdelo v hiši mojih sosedov vse polno poezije, preprosti vodnjak, ki je bil po svoji zgradbi kakor kak stolp, konji, ki so žvečili seno, grabeč ga iz trstikovih pletenic, starec, ki jih je božal in govoril z njimi ko s prijatelji, rimski mlinski kamen, ki ga je vrtel osel, stara dekla, ki je sedela pod ostrešjem in sejala moko, leseni hodniki in zlasti nekakšna veranda, ki je štrlela na dvorišče nad pritličnim stebriščem. Ta mostovž, ki ga je pokrivala streha s korci, je bil sirov posnetek staro-veškega »calcidija«, z njega so se odpirala vrata sob v prvem nadstropju. Večkrat je tu sedela na pručici Columba poleg bazilike1, ki je zelenela v vazi iz probkovine. Šivala je ali vezla in črno jagnje je ležalo zleknjeno ob njenih nogah. Pod svetlim avgustovim nebom so letali nad patriarhalnim dvoriščem sokoli, za katerimi se je ozrla, kadar je njihovo ljubezensko in divje vreščanje vzbudilo njeno pozornost. Njen nežni, žareči obraz, njene velike oči z rjavimi trepalnicami in ves ta preprosti starodavni prizor mi je priklical na ustne vrstice iz Visoke pesmi. Bannina navzočnost me je često priklicala spet v vsakdanjost. Prihajala je v predvežje in obešala kako vrečo ali sedlo na dolge kline, zabite v zid, se znašala nad staro deklo, ki ji je predrzno odgovarjala, stopala preko dvorišča, se mi nasmihala in me pozdravljala ter se sklanjala nad vodnjak. Njeni pogostni pozdravi, njeni zagonetni smehljaji, ki so se mi zdeli včasih, kakor bi se norčevala, drugič spet polni nežnosti, so mi vzbujali nekako bolestno razpoloženje. Večkrat mi je poslala v dar sadja, mesa in oblizkov. Bosa stara dekla, ki je imela kratek egipčanski obraz, togo obleko in dolgo čepico, je tiho prihajala s krožnikom pod predpasnikom. Počasi, skoraj skrivnostno je odkrivala dar. —• Za lepega Jorgedda! Banna pošilja, moja gospodinja. Bila je prijazna in porogljiva. Mačeha je vzela krožnik, ga izpraznila in se vljudno zahvalila. — Kdaj se pa poroči tvoja gospodinja? — Kmalu, duša moja, sicer se pa še ne mudi. 1 Cvetlica. — He, ali morda čakajo, da zrastejo ženinu novi zobje? — Zakaj pa ne? Bogatini imajo zmerom sedem let, tudi če jih imajo sedemdeset. — Čuj, tolažba moja, — mi je rekla mačeha, ko je odšla starka s krožnikom pod predpasnikom, — če bi ne bila Banna že zaročena, bi ti svetovala, da bi se zanjo zanimal; nemara bi se z njo bolje razumel ko z ono mrtvo Columbo . . . In mi je ponudila eno izmed zelenih hrušk, ki jih je prinesla dekla na krožniku, a sem jo nejevoljen odklonil. Bannino poroko so praznovali o veliki noči. Tedaj sem se vrnil za nekaj dni domov in sem bil povabljen. Tri dni so bile mize pogrnjene in medtem ko je stric Remundu sedel na častnem mestu med dvema bokaloma vina, je hodil ženin gori in doli po hiši in pomagal klati drobnico in kozliče, namenjene za pojedino. Na dvorišču so plesali po napevu neke zborne pesmi. Ženske in moški so s prepletenimi prsti resno in skoraj mrko poskakovali okoli skupine pevcev, ki so si stali nasproti in držali roke na licih, kakor bi si pravili kako skrivnost. Pod lopo, kjer so klali kozliče in devali iz kože drobnico, je imel ves prizor na sebi nekaj obrednega, podobnega nekakemu žrtvovanju, ki ga v čast poročencema spremljata petje in ples. Tudi jaz sem plesal. Columba mi je dala svojo nežno roko in čutil sem, kako se je polagoma ogrela in nekako otekla v moji kakor premrla ptičica, ko se ogreje in oživi. Tretji dan zvečer so se zmeraj plesali. Jaz sem ostal pri večerji; namizni prti so bili politi z vinom, s krvjo in z medom, vsa hiša je dišala po praženju in pijači in bila polna slaščic in žita, ki so ga poklonili nevesti, šopkov cvetlic, še ne spredene volne in svežega mesa. Nepopisen nered je bil po vseh sobah in ljudje so hodili po njih kakor po kakem javnem prostoru; na dvorišču so pevci nadaljevali s svojo lepoglasno popevko in plesalci so rajali in glasno vzklikali. Bilo je kakor kaka orgija, kakor slavje vinskega boga Baccha, vse čarobno razsvetljeno od mistikovih bakel, !ki so plapolale po dvorišču, in od lune, ki je rdečkasta plavala preko pomladnega neba. In starec je sedel na častnem mestu med dvema bokaloma vina in pripovedoval svoje doživljaje, medtem ko se je ženin nekoliko bled smejal in pil ter odgovarjal na zbadanje in namigovanje svatov, češ, da bi mogel še na pašnik krotit žrebeta. Ženske so bile z nevesto vred, katere oči so se zdele še bolj zelene v njihovem vijoličastem kolobarju, trudne in blede; le Columba je bila nenavadno razigrana zaradi petja in plesa ali poklonov povabljencev: oči so se ji svetile in imela je rožnato lice. Še sva plesala na dvorišču ob svitu bakel in lune. Noč je bila hladna, a z užitkom smo vdihavali zrak, ki je bil prepojen z vonjem vlažnih skal in cvetoče mastike. Mesečina je lila na verando, kjer se je nenadoma prikazala Banna in kmalu za njo še ženin. Ko so ju zagledali, je ta in oni plesalec razposajeno zavriskal, Columba pa se je kakor prestrašena zdrznila in mi stisnila roko, da me je kar mrazčalica spreletela. Pogledal sem jo in njen pogled mi je odgovoril. Ko sem dalje plesal, sem čutil, kako se njen bok dotika mojega, a enolično, bučno petje zbora, ki je spremljalo ples, me je spominjalo vetra v gozdu. Zdelo se mi je, kakor bi bil na gori, ki jo obseva luna, med pošastnimi skalami in okamene-limi štori in da smo vsi, ki se vrtimo na plesišču, praljudje, zbrani pri obrednem plesu, po katerem vsakdo svojo tovarišico lahko odvede s seboj, da ponori z njo v pokrajini, polni mesečine, skrivajoč se po votlinah in poljubljajoč se v senci hrastov. Gnan od tega privida sem šel za Columbo, ko se je ločila od družbe, da bi šla v hišo. Vzpela se je po stopnicah, šla skozi sobo, kjer je bila gostija, in stopila na hodnik, ki je vodil v neko drugo sobo: šel sem za njo. Luna je bila že zašla in samo belkast obsev je še črtal obrise gora. Svetloba in petje, ki sta prodirala z dvorišča, sta pojemala, kakor bi zaton lune pomenil konec svatovanja. Objel sem Coluinbo in jo poljubljal z vsem svojini ognjem in s svojo mladeniško vero: ta trenutek mi je bila tajna noči, pomlad, pesem ljubezni; njene ustnice so mi bile kakor rob čaše, polne napoja samega življenja. VIII Drugi dan sem ob zori odpotoval, ne da bi jo še videl, in tedne in mesece sem preživel v nekaki omamljenosti, v sladki, globoki zamaknjenosti prav kakor v snu. Na poletje sem se vrnil in zopet sva se na skrivaj ljubila. Banna je stanovala po svoji poroki v desnem krilu hiše, ki je bil popolnoma ločen od srednjega in levega, in dekla je pogosto hodila k njej delat. Če starega ni bilo doma in je bila Columba sama v hiši, se me ni pomišljala sprejeti. Tako sva prebila po cele dni skupaj, kadar je bil ded v ovčji staji in je dekla pekla pri Banni kruh. Hiša je tudi v svoji notranjščini tajinstvena; s svojimi hodniki, z ozkimi prebodi, vežami in shrambami je kakor kaka srednjeveška zgradba. Neke noči mi je Columba pokazala neko skrito sobico. — Tu se je nekoč moj ded sedem dni skrival, medtem ko je bila hiša polna vojakov, ki so ga iskali in čakali, misleč, da bi se moral vrniti iz gozda. Ko so videli, da se ne vrne, so odšli. Ves čas, ko je bil pregnan, bi mogel tukaj prav lepo živeti, a je ljubil prostost v naravi. Tudi zdaj pravi, če ostane kak dan doma v hiši, da mu je, kakor bi ga dušilo. Rad sem hodil s Columbo po nizkih, praznih sobah in se ustavljal z njo v veži, kjer sem jo prvič poljubil. Če je kdo potrkal na vrata, sva se oba zdrznila in se stisnila drug k drugemu, kakor bi nama grozila neznanska nevarnost. Najina ljubezen je spominjala na pravljico. Nekega večera pa je bilo žalibog trkanje na vrata besno in nepočakano. Columba je odprla okno in slišal sem Bannin glas. Zahtevala je, naj odpre. Ravno sem skušal skočiti z dvoriščnega zidu, ko sem zagledal Ranninega moža, ki je držal v rokah puško, kakor bi prežal na roparja. Vrnil sem se in sva odprla. Banna je planila noter in hotela zgrabiti sestro za lase. Jaz sem Columbo, ki se je preplašena umikala, branil, Banna pa je naju, da ne bi vzbudila pozornosti sosedov, s pritajenim glasom grdo psovala. Columba je molčala. Zaprta in šibka narava ne ljubi borbe, a ima nenavadno moč, da premaga svojo jezo in da se nikdar ne izda, kaj misli. Na Bannina vprašanja in natolcevanja sem sam odgovarjal. Prizor je bil smešen in resen, zakaj prišel je tudi Bannin mož s puško in me semtertja po strani pogledal, pripravljen, da se maščuje za čast rodbine, potem pa se spet nasmehnil in šegavo grozil ubogi Columbi. Naposled je predlagal, da bi se pobotali. — Ženka, ali ne slišiš, da jo je pripravljen vzeti? Kaj besniš kakor neresec? Ko postane doktor, se poročita in imeli bomo notarja za svaka. Banna se je zaničljivo zasmejala in prezirljivo kazala na sestro: — Ona je ustvarjena za to, da postane žena kakega pastirja. In ded ne more videti sestradanih škricev — ne bo te maral, Jorgj Nieddu! Vzemi kako smrdljivo mestno. Pojdi odtod in zahvali Boga, da nisva povedala dedu, ker če bi vaju on zalotil, bi vama raztreščil glavo ob glavi. Zdaj se pa poberi! Po tem dogodku sem sklenil, da bom prosil starega za Columbino roko, in ker je mnogo dal na vaške običaje, je šel nekega nedeljskega jutra moj oče v sosedovo hišo, sedel za ognjišče in vprašal: — Remundu Corbu, izgubil sem jagnje, ki je bilo najlepše v moji čredi; bilo je belo, s kodrasto volno, mehko ko prvi sneg. Morebiti si ga ti, ki hodiš okoli po polju, slučajno kje videl? Morda se je pomešalo med tvojo čredo? — Remundu Nieddu, v moji čredi je toliko jagnet, eno lepše od drugega: morebiti je tudi tvoje tam, treba bi bilo iti pogledat. In tako dalje, dokler ni vstopila Columba. Tedaj je moj oče skočil na noge in tlesknil z rokami: — To je tisto jagnje, ki sem ga iskal! Toda stari si je izgovoril sedem dni časa, da se odloči in odgovori. Ves ta teden so Columbo imeli pod ključem in le včasih sem jo videl skozi železno omrežje nekega okna kakor ujetnico. Moja mačeha je prisluškovala pred sosedovimi vrati in mi pravila, da se Banna in stari neprestano pričkata: ona hoče, da bi ženitno ponudbo s prezirom zavrnili, starec pa me hvali, a se pri tem norčuje, nazivajoč me že »notarja« ali »škrica« v opankah. Stara dekla se je pogovarjala z mojo mačeho. — Jorgedda bodo uslišali, — je marnjala s svojim negotovim glasom. — Le verjemi, uslišan bo, za drugo pa že Bog poskrbi. In res so me Corbujevi sprejeli v svojo hišo kot Columbinega zaročenca. In spet sem dobival darove, a zdaj je prihajala starka v dedovem imenu; vsakokrat sem ji dal kak srebrn novec, za kar se mi je zahvaljevala in me neznansko hvalila, vendar pa nisem dosegel, da bi mi postala prava prijateljica. Vedno je pazila na naju in ni se mi več posrečilo, da bi se s Columbo sešel na samem. Vsak večer sem jo obiskoval, a sem bil vedno z dedom, čigar navzočnost mi je vzbujala občutek pokorščine in hladnosti. Med nama je vstajalo nekaj usodnega, nekaj, kar je preprečevalo, da bi se medsebojno razumela in se imela rada. Bil je razumen mož in se ni pred nikomer zmedel; že izza otroških let sem občudoval njegovo postavo, način njegovega govorjenja, moč in lokavost, ki so ju izražali njegovi pogledi in kretnje, njegovo neomajno voljo, da živi po svoje, voljo, ki je ni prikrival. Zdaj je moje občudovanje pojemalo od dne do dne in se umikalo nedoločenemu občutku odvisnosti in inržnje. Spočetka sem mislil, da gre za večno borbo med dvema rodovoma: on je bil star in je imel za seboj divje življenje, jaz pa sem bil še skoraj otrok in sem porabil vsako priliko, da sem nastopil proti staro-verskim navadam v vasi in oznanjal ljubezen do bližnjega, pravičnost in mir med ljudmi. Starec se je norčeval iz mene; zdelo se mi je, da me ima za nebogljenega pokvarjenega dečaka. Zabaval se je, ko se mi je včasih vpričo Columbe posmehoval. Večkrat mi je rekel: — Dokler se ne odvadiš nositi nogavic, ne boš mož. Ali sta jih mar tvoj ded in oče tudi nosila? Če je Columba posredovala, se je ponorčeval tudi iz nje. Sedeč pred hišo, se je naslanjal na svojo palico iz divje oljke, ki je bila debela in svetla ko kak stebriček, pripovedoval svoje zgodbe ter porabil vsako priliko, da je oplazil mene ali Columbo s kako zbadljivko. — Ti, onogavičeni ptiček, ne bi napravil kaj takega, ti bi laže prekobalil svojo posteljo kakor kak hudournik, ki je prestopil bregove. —• Ženske se takrat niso bale, niso bile kakor naša ovčica, 'ki omedli, če priteče miš skozi vežo. Ženske so se smejale, zlasti pa moja mačeha, ki mi je prigovarjala, naj vzamem Columbo. Zdaj, ko sem uspel, pa kakor bi ji ne bilo prav; ona in Banna in še druge ženske v soseščini so venomer slikale glave in naju zaročenca vlačile po zobeh. Oktobra sem odpotoval, a že čez nekaj dni sem se moral vrniti, ker mi je grozna bolezen, črm, pobrala očeta. Namesto da bi takoj poklicala zdravnika, se je mačeha zatekla k teti Martini Appedu. Ko sem prišel, je bil oče že mrtev. Ležal je na tleh na rogoznicah in vrečah z osinjelim obrazom, obrnjenim proti vratom. Mačeba je stala z razpuščenimi, s pepelom posutimi lasmi sredi črne gruče žensk, med katerimi so bile Banna, Columba in druge sosede, vse blede in mrtvaške kakor čarovnice. Tulila je ob mrliču, tolkla z glavo ob stene, se metala na tla in tulila ko obsedena. Tega žalostnega prizora nikdar ne pozabim. Ure in ure sem stal kakor okamenel v kotu in gledal umrlega očeta in jadikujoče ženske. Napodil bi jih bil, a si nisem upal iz spoštovanja do mrliča, ki je ležal pred mano z onim posinjelim obrazom in se nekako bolestno in porogljivo smehljal. Potem pa so se mi ti neurejeni žalni kriki blazne žalosti spet zazdeli kriki mojega lastnega srca. Molčal sem, a v meni je vse kričalo. Ko so mrliča odnesli, sem se prebudil iz žalosti. Nekatere žene so še jadikovale, najete žalovalke pa so že dobivale plačilo: mero žita in libro sira. Vdova je tolkla z glavo ob oder, s katerega so bili odnesli rajnika. Tedaj sem vstal in rekel: — Zdaj je pa dovolj: vse je končano. Toda prizor se je moral nadaljevati prav do večera: mačeha se je semtertja dvignila, se obrnila k vratom in rekla, da sliši korake iz ovčje staje se vračajočega moža, nakar je zatulila in ga klicala. Bila je kakor blazna in tudi mene se je lotevala norost. Drugič sem vstal in zavpil: — Ženske, zdaj je dovolj. Pojdite, sicer vas šiloma naženem! Prva je umolknila Columba, polagoma pa so umolknile tudi druge. Nekatere so se dvignile in črni venec se je pretrgal. Samo mačeba je še tulila, a v njenem vpitju ni bilo več žalosti za umrlim, temveč sovraštvo do živega. Stric Remundu me je dal poklicati. Sedel je za ognjiščem sredi oblaka dima s svojo kakor steber svetlo palico, a ni bil več ne miren ne zbadljiv. Bil je kakor kak razjarjen bog: njegove zelenkaste oči so divje žarele. Banna je sedela na kamnu kraj ognjišča sključena in nepomirljiva kakor angel, ki obtožuje človeške grehe pred božjo sodbo. — Zakaj si neki to napravil, Jorgj Nieddu? — Kaj sem napravil, stric Remu? — Še vprašaš? Napodil si iz hiše ženske, ki so jokale za tvojim očetom. Samo ti moreš živeti kakor neresec v goščavi, da tako spodiš ljudi. Skušal sem se opravičiti in mu razložiti svoj odpor do nekaterih barbarskih navad; bilo je, kakor bi z roko tolkel po skali in upal, da jo zdrobim. Spet je postal zbadljiv. — Ah, seve, vsem bi rad obul nogavice? Pusti, pusti, naj teče voda po svoji strugi, in ako nočeš živeti med nami, pojdi v mesto: tam najdeš ljudi, kakršen si sam. — Stric Remu! Ženske, ki sem jih spodil, so bile vendar najete, za vsak svoj vek so dobile svoje plačilo. — Kaj pa ti, ali ne boš zahteval plačila za sleherno svoie kričanje, ko boš odvetnik? In ali te bodo zato spodili s sodnije in iz sodnih dvoran? Prevzelo me je slepo razburjenje. Vprašal sem ga, ali se norčuje iz mene, on pa je vstal in dvignil palico. Skočil sem predenj in zakričal: — Kar udarite me, a skušajte vsaj razumeti, kar govorite in delate! Columba, ki je do tega trenutka stala v kotu in naju gledala s prestrašenimi očmi, je jokajoč planila med naju. Stari je povesil palico in naju prezirljivo pogledal. — Nikdar nisem spregovoril besede, ne da bi jo bil sedemkrat premislil, — je vzrojil in spet sedel. — Da bi tudi vi tako, prismode! Da se ne bi nadaljeval prepir, sem takoj odpotoval in prepustil mačehi, naj razpolaga z očetovo zapuščino. Preselila se je v svojo kočo, v tej hiši pa obdržala zase zgornje nadstropje. Ko sem se vrnil, je bila hiša zapuščena in prazna: jaz sem jo oživljal s svojo mladostjo in s svojimi sanjami. Še sem bil Columbin zaročenec, a odnošaji s starim so bili vedno napeti. Bila sva dva svetova, ki sta drug drugega sovražila; on je bil preteklost, jaz sem mislil, da sem prihodnost, Columba pa se je gibala med obema kakor planet med dvema zvezdama, katerih moč in privlačnost je bila enako velika in grozna. Sčasoma sem pa spoznal, da dedov odpor do mene ni bila mržnja preteklosti zoper sedanjost: bilo je še »sovraštvo«, rodbinska mržnja. Za starega sem bil še vedno sorodnik Arrasov in dovolj je bilo, če sem samo imenoval strica Innassija, — ki ga sicer izza slovitega dne sprave nisem več videl —, da je postal ded jedek in hud. Columbo sem pa le še ljubil iz sočutja. Iztrgati sem jo hotel iz sveta, v katerem je živela. Mislil sem, da bi začel reševati vso sosesko, če bi rešil njo praznoverja in malenkostnih razmer. Da bi mogel nadaljevati študije, sem medtem prodal svoje bore stvari, kar me je v očeh sovaščanov ponižalo, češ, denar zapravlja, da se zabava. Vsakikrat, ko sem se vrnil v vas, so me radovedneje in nezaupljiveje gledali. Columba mi je namignila, da je bila med njo in Banno neprestana borba glede nameravane poroke. — Ko si v mestu, mi sestra vsak večer pravi: »Tačas bo z onimi vražjimi ženskami na takih krajih, kjer se zapravlja denar«, ali: »Požre ti vse do zadnjega, te pusti na cedilu in se pojde zabavat z drugimi ženskami«. Jaz tedaj stopim na prag, gledam večernico, kakor jo gledajo jetniki, in jočem in jočem. — Ti torej verjameš sestrinemu natolcevanju? — Ne, ne, srček moj, le to mislim, da boš ti odvetnik, gospod, jaz pa zmeraj kmetica. Sramoval se me boš. Zaman sem jo skušal rešiti zlobnega sestrinega in dedovega vpliva; bila je vedno žalostna in ne-zaupna. Trpel sem in kadar sem šel v njihovo hišo, mi je bilo tesno, kakor bi se v shrambah in v temnih kotih skrival kak sovražnik, pripravljen, da me napade. Ko pa sem bil v mestu, se mi je tožilo po divji in vetrovni pokrajini in z veseljem sem se vračal v svoj dom. Lani sem se vrnil o veliki noči: v Nuoru sem si najel konja in spet premeril pot, ki sem jo prvič prehodil z očetom. Bilo je aprilskega popoldne. Po dolini, ki je bila že pokrita s travo in cvetjem, je spremljala vijoličasta proga cvetoče mete srebrn trak potoka, po skalah je poganjal nov mali in zdelo se je, kakor bi se iz vsakega grma in kamna dvigal prijetno dišeč vonj. Petje ptičkov se mi je zdelo ko pritajen klic veselja v tišini pokrajine in čutil sem se tako srečnega, da mi je bilo, kakor bi bil eno z naravo. Tudi moje srce je cvetelo in moje čelo je bilo jasno kakor nebo. Na pol poti se nisem mogel premagati, razjahal sem in se zleknil v travo. Tudi konjiček, ki sem mu snel brzdo, da bi se napasel malo trave, se je ves stresel, pogledal zahajajoče sonce in zarezgetal, kot bi hotel povedati žrebetom, ki so se pasla nekoliko vstran, da je tudi on vsaj za trenutek prost. Prost! Tudi jaz isem bil vsaj za trenutek prost! Sezul sem čevlje in legel v travo. Sonce je že brez žarkov tonilo na srebrnem nebu, z zapada je pihal veter, sprva lahno, potem pa vedno močneje, srebrna trava je valovila, kakor bi hotela prestrašena zbezati, grmi pa so se rahlo šušteč pripogibali, kakor bi ječali od slasti. Gledal sem sonce, se obrnil, gledal daljno morje in bil srečen. — Glej, — sem si mislil, — zdaj se začnejo večernice v cerkvi, Columba se preoblači, da bi šla, in tudi ded vzame svojo palico in se odpravi. In že se mi je zdelo, da vidim polmračno cerkev, da čutim vonj kadila in slišim župnikov glas. Sonce je bilo zašlo, že se je zgrinjala noč. Kako sem prišel v vas? Stresel sem se — bil sem še vedno v travi, kjer sem sanjaril in zaspal. Nekoliko otrpel sem planil na noge in iskal z očmi konja, a ga nisem spazil. Vse naokoli je bilo tiho, samo daljni šum potoka se je slišal in večernica se je že lesketala na obzorju kakor iskra, ki jo je pozabilo sonce. Tekal sem sem in tja, šel po neki stezici in se vzpel na pečino. Zmračilo se je. Končno sem opazil konja na neki majhni goljavi, ki so jo obdajale skale in je bila podobna razrušeni trdnjavi. Medtem ko sein šel skozi ta škalnati labirint, sem zagledal nekega ptarca, sedečega ob ognju, ki si ga je bil zakuril na nekakem ognjišču, izdolbenem v skalo. Slika je bila lepa in ustavil sem se, da bi jo občudoval. Zdelo se je, kakor bi rdeči, plapolajoči plamen hotel odleteti, a ker ni mogel, je odpošiljal samo koščke, ki so se izgubljali v ozračju kakor zlata peresa. In starec, črno oblečen, s kapuco na glavi, z dolgo, sivo brado v dva cepa in rožnim vencem v rokah je bil kakor kak puščavnik. Zdelo se mi je, da sem ga prepoznal, in sem ga pozdravil. — Stric Innaasiu Arras, ali ste vi? Nezaupno me je pogledal in me vprašal, če nisem kdo s policije. Ko je zaslišal moje ime, je nejevoljno zmajal z glavo. — Ah, ti si Jorgj, sin Remunda Niedduja? Sorodnika sva, čeprav te je sram to priznati. — Zakaj naj bi me bilo sram? — Ker rad poslušaš Remunda Corbuja, kadar pravi, da sem lenuh. Ah, in z njegovo vnukinjo se oženiš? Prav, prav, saj ima zvrhan lonec cvenka, hudič naj vzame njega in njegov denar! Sicer pa pazi, dečko, tega človeka ne poznaš še dobro! Skoraj bi bil zaklical: »0, poznam ga, poznam!« a sem pomislil, da je pametneje, če molčim. Ko mi je nato starec rekel: »No, ali se ne ustaviš? Saj se nisva šele včeraj videla,« — sem sedel na skalo blizu njega in ga, čeprav je bila ura že pozna, prosil, naj mi pove kaj iz svojega življenja. — No, kaj naj ti pa povem? Potok šumi, dokler je poln; ko nima več vode, molči. Ko sem le silil, mi je začel pripovedovati neki doživljaj, ki je bil razvnel mržnjo med njim in stricem Remundom. — Nikdar nisem napravil kakega zločina; tisti, ki so ga, živijo lepo mirno doma; jaz sem živel kakor divjačina, samo ker sem zahteval pravico. Mene so preganjali, a čemu naj bi se bil dal zapreti v kletko, ko sem bil nedolžen ko sonce? In bilo je nekega dne, ko je škof zajahal živinče in jezdil v vas kakor Kristus v Jeruzalem. Tri, štiri njegove besede so zadostovale, da so vsi jokali kakor ženske in kakor ženske sklenili mir. Vsi, ki so se klatili po okolici, so se vdali, šli v ječo in se lagali, da bi se prosti vrnili. Podleži so bili, dragi sin, zakaj mož, če je res mož, rajši umre, ko da bi popačil resnico. Remundu Corbu je bil med tistimi, ki so poljubili škofu roko, in se je vrnil domov. Nekega dne sem ga tu v tej okolici srečal in mu očital njegovo strahopetnost. Krivica izziva krivico, sinko dragi, kakor kamen, ki se kotali po bregu in sproži drugega, ki je niže. Udaril sem Remunda in mu pljunil v obraz. Zagrozil je, da me ubije, a veš, ta človek je strahopeten, boji se krvi in okovov in me ni ubil. Pa čuj, kaj je napravil! Delal se je, kakor bi bil pozabil, leta so minila in meni še na mar ni prišlo, da bi mu napravil kaj hudega. Pa mi je sporočil: »Javi se, jaz bom pričal zate in oprostijo te: vsi smo prisegli, da bomo živeli v miru.« Toda jaz sem se zaklel, da umrem rajši v gozdu, kakor da bi okusil okove. No, čez nekaj mesecev bo trideset let, odkar se klatim po gozdovih, in bom prost. Tedaj bom imel pravico vrniti se v vas. Srce je pa srce in zato sem večkrat mislil na svoje hčere; zleknjen kakor podlasica, ki se plazi med skalami, sem se včasih vrnil v vas. Orožniki me niso poznali in nihče izmed vaščanov me ni mogel izdati. No, in nekoč me je prišel Remundu Corbu iskat v gmajno in me pregovoril, da sem šel z njim. Iti sem moral, koder je on hotel, in ko sva prišla na neki vrh, mi je stisnil roko in me zapustil. Izdal me je kakor Judež: dva orožnika, ki me še nista poznala, sta planila iz grmovja in zdirjala za mano. Moje noge pa so bile urne, dragi sinko, in tekel sem kakor pes; ko sem prišel na mesto, kjer me ni mogel nihče več videti, sem vzel z ramena torbo in videl, da se je moj kruh spet spremenil v moko. Tako sem tekel, dragi sinko! . . . Tedaj sem sklenil, da Remunda ubijem, (la ga ubijem na trgu ali v cerkvi, skratka kjerkoli Golobje in jastrebi 6 81 na kakem javnem prostoru, da bi mu bilo v sramoto. Tedaj je bil veliki petek. Proti večeru sem se vrnil v vas in šel v cerkev, prepričan, da najdem v njej svojega sovražnika. Predstavljali so svete prizore trpljenja in smrti našega Gospoda in bila je taka gneča, da sem moral stati nekaj časa ob vbodu med ljudmi, ki so se prerivali, da bi prišli v cerkev. Nekateri možje so me spoznali, se posmejali in se zgrnili okoli mene, kakor bi me hoteli skriti in braniti, tako so me spoštovali, dragi sinko. Slišal sem Jezusov glas, ki je rekel: »Cuddu chi mi traichet est chin mecus« — tisti, ki me bo izdal, je z menoj, —■ in Judežev glas, ki je odgovoril: »Cheries narrar pro me, amadu Deus?« — ali hočeš reči, da jaz, ljubi Bog? — Potem sem slišal Jezusa, ki je rekel: »Moj Bog, vzemi od mene ta grenki kelih, sicer pa se zgodi tvoja volja«, in stisnjen med gnečo sem začutil tudi jaz, da me obliva po hrbtu mrzel pot. Z očmi sem iskal svojega sovražnika, a nisem videl drugega ko črne in bele glave, obsvetljene s sojem sveč, in stiskal sem v žepu svoj nož. Mahoma se je gneča zredčila: Jezusa so vojaki odgnali in med tem in naslednjim prizorom misterija je stopil župnik na lečo in pridigal. Tedaj sem mogel naprej in sem pokleknil v kotu za neko kloipjo med dvema starima ženicama. Župnik je objemal črnega in krvavega Kristusa, ki je stal na prižnici, in je jokal in klical: »Moj Bog in moj Gospod, odpusti tistim, ki ne vedo, kaj delajo. Tu pred tvojimi očmi, medtem ko teče tvoja kri za odrešenje grešnikov, tu, tu je nekdo, ki misli na umor, ki drži svoj nož v pesti, da umori svojega brata . . .« Odkrito ti povem, dragi sinko, da sem se zgrozil; mislil sem, da me župnik vidi. Zdajci je prišel nekdo in sedel v klop pred menoj: bil je on, moj sovražnik. Samo roko bi naj potegnil iz žepa in maščeval bi se, a bilo mi je, kakor da mi je roka postala železna in ne more več iz žepa. Ni me sram povedati, dragi sinko, videl sem tam gori na križu Kristusa in slišal sem jokati ženske, ko da bi bil jaz mrtev. In ko je rekel župnik: »Kristusa bodo položili v grob, a bo vstal. Tako položite tudi vi, grešniki, v grob svoje prepire, ako hočete, da vaša duša vstane«, tedaj, dragi sinko, sem začel tudi jaz jokati z ženskami. Remundu Corbu se je obrnil in me spoznal. Bal se me je in je bil osupel, potem pa je vstal in hitro odšel. Zdaj veš, zakaj pravi, da sem lenuh, da nisem za nič: ker ga takrat nisem ubil, ker ga ne sovražim in mu ne napravim nič hudega. Medtem ko je pripovedoval, je starec premikal jagode na rožnem vencu in neprenehoma obračal glavo zdaj sem zdaj tja, ker mu je prišlo v nagonsko navado, da je prisluškoval najmanjšemu šumu v okolici. Postal sem žalosten: podoba strica Remunda se mi je zazdela temna in dvoumna. Skušal sem ga zagovarjati, a stari skrivač ni več govoril. Kadar je menil, da je povedal kako resnico, ni o tem več razpravljal. Samo preden sva se ločila, mi je še rekel: — Če mi ne verjameš, bolje ali slabše zate. Kristus je umrl in je vstal in vendar ne verujejo vsi. Zajahal sem in nadaljeval pot v svitu lune, ki je vzhajala iznad morja. Polagoma sta se vrnila v moje srce mir in veselje. Starčeve zgodbe se bom spominjal, dokler bom gledal, kako zemlja po sivi zimi spet ozeleni, in vsakokrat, ko bom videl koga, ki stremi za svojim resničnim vstajenjem, ki je zmaga dobrega nad zlim, ljubezni nad sovraštvom. Toda sestanek s starim Arrasom mi je prinesel nesrečo. Columba je bila bolj ko navadno otožna in tiha; na veliko noč ni hotela iti niti k maši. Ko sem jo vprašal, zakaj je tako slabe volje, mi je rekla, da je prezaposlena, ker je dekla bolna. Pri kosilu smo 6* 83 tisti dan sedeli jaz, stari, Bannin mož in neki gost iz Tibija. Bil je bogat pastir pri štiridesetih letih, lepega, rdečega obraza s črno svetlo brado in s sladkimi kostanjevimi očmi, imel pa je kratke noge 'in debel život. Če je sedel pri mizi, je napravil mogočen vtis, ko je pa vstal, je bil smešen. Pri kosilu ni bilo veselo. Columba je stregla in gost, ki je bil nekaj mesecev vdovec, je govoril o rajnki ženi in zdelo se je, da je potrt tudi zbog tega, ker je zdaj brez gospodinje. — Zdaj je moja hiša kakor kaka lopa, odprta vsem vetrovom; vsak piš kaj odnese. — Pa se spet oženi, Zuampredu Cannas! — je rekel stari. — Bogat .si in brez otrok. Vsaka ženska, ki bi jo vprašal, bi se obliznila od veselja. Gost je pogledal starega in se nasmehnil, a ni odgovoril. Popoldne je prišel k meni Bannin mož in me povabil, da bi šel z njim malo po vasi. Napil se je in je bil vesel bolj ko po navadi; imel je polne žepe suhih hrušk in mandeljnov; ustavljal je otroke, jih jim dajal in se smejal z njimi, a semtertja se je zresnil, kakor bi se zatopil v globoko misel, dajal znamenja in migal, govoreč sam pri sebi z visokim glasom. —• Poslušaj, dragi brat ... — je začel dvakrat ali trikrat, a ni nadaljeval. Ko sva končno prišla na trg, mi je rekel: — On nima otrok, kakor tudi jaz ne. A jaz lahko še upam, da jih bom imel, ker je moja žena lepa in živa kakor žrebica, medtem ko on nima žene. O kom govorim, vprašaš? O Zuampredu Can-nasu govorim. Bogat je, da bi ga strela, tak probkov gozd ima, da mu nese kakor kaka župnija. Bogat je, da, a brez otrok. Čemu naj mu bo vse? Posestvo brez dedičev je kakor panj brez čebel! In tako je nadaljeval precej časa, čeprav sem ga le brezbrižno poslušal. — Je že odšel. Ali si videl, kakega konja ima? To je konj! Kaj, nisi ga videl? Ustavila sva se oh ograji. Beli oblaki so se podili čez sinje nebo, veter je pihal: spomnil sem se konja strica Conza in svojega groznega otroškega doživljaja. — Ali si videl, kako je gledal Columbo, da bi ga krogla v oči! Tedaj sem se obrnil, da bi ga pogledal, a se je nagnil čez ograjo, da bi se umaknil mojemu pogledu. Pa sem že slutil, kaj misli in kaj se je pletlo zoper mene. Vendar nisem nič rekel. Tuhtal sem Columbo in upal, da mi sama kaj pove, a je molčala, in če sem kdaj kaj namignil, se je delala, da ne razume, in res ni razumela. Nekega dne, preden sem odpotoval, sem ji rekel: — Poslušaj, Columba, mislim, da bi bili tvoji sorodniki veseli, če bi me pozabila. Ogledali so se za drugim, ki jim je gotovo ljubši ko jaz. Saj moraš kaj vedeti, povej mi resnico. Ne zahtevam drugega, ko da si odkritosrčna, in če hočeš, te odvežem dane besede. Pogledala me je užaljeno in začudeno. — Nihče ne more z menoj razpolagati zoper niojo voljo. Sorodniki mi niso o nikomer govorili >n nihče ni gledal za mano. Če pa hočeš ti snesti svojo besedo, jo le snej, a bodi odkrit! Zadovoljen sem bil z njenim ponosom in sem pomirjen odpotoval. Ko sem se pa julija vrnil in komaj prišel v vas, sem zagledal Columbo in Banno, pred vrati in medtem ko je bila Banna z menoj nenavadno prijazna, se mi je zdelo, da je moja zaročenka hladna, kakor ni bila še nikoli. Brž ko sem odprl vrata svoje izbe, sem zapazil neko pismo, ki je bilo vrženo skozi špranjo in ki me je kakor čakalo na pragu. Ležati je moralo tu že nekaj časa, zakaj bilo je porumenelo in zapra- seno. Pobral sem ga in odprl, čeprav se mi je upiralo. Bilo je brez podpisa s ponarejeno pisavo. »Vsi vedo, da se daleč odtod zabavaš s slabimi tovariši in se norčuješ iz vere in Boga. Kadar se vrneš, narediš kakor lev, ki se je odel z ovčjo kožo, a Bog te bo kaznoval. Columba je naredila prav, da te je pustila in si izbrala drugega. Edino, kar ti preostane, je, da izgineš iz vasi.« Da bi skril in obvladal svoje ogorčenje, sem se zaprl v izbo. Kdo je pisal pismo? Pomislil sem na Banno: mogel sem jo sumiti ko koga drugega. Samo proti večeru sem šel iz hiše. Mladi mesec je zahajal za vijoličasto črto planote in iz doline se je oglašalo zvončkljanje čred in cvrčanje murnov. Človeški glasovi so potihnili, vse je bilo spokojno in sladko. Rimska cesta je bila kakor svetla reka na neizmerni cvetoči ravnini in jaz sem sloneč ob ograji na trgu poslušal glasove večera in mislil na zgodbo strica Arrasa in na sanje o miru in ljubezni, ki so tedaj spremljale mojo pot. Čemu bi se jezil? Če me Columba ljubi, je gotovo premagala spletke svojih sorodnikov, če me ne ljubi, bi se zaman boril. Vrnil sem se proti hiši in šel, da jo obiščem. Povabili so me k večerji, potem pa je sedel stari na stopnice pred vrati, žene in otroci pa so se zbrali okoli njega. Columba je bila zamišljena, a mi je rekla, da je preobložena z delom, ker je stara dekla še vedno bolna; čez nekaj dni je res umrla in Columba ni hotela druge. Ko je šel stari na polje, je ostala sama v veliki, tihi hiši, a če sem prišel k nji, je brž prišla tudi Banna. Pa tudi sicer, če bi bila sama, sem čutil, da bi se med menoj in Columbo nikdar več ne ponovili oni idilični prizori lepih preteklih dni. Okoli naju je bila neka senca. Iz ponosa ji anonimnega pisma nisem omenil, a zdaj je ona namigovala na stvari, ki jih nisem razumel. Nekega dne me je neki vaščan začel izpraševati, kako sem se imel v mestu, in ženice so me nezaupljivo gledale. Vedno sem mislil na anonimno pismo. Nekdo me je moral obrekovati in spraševal sem se, kaj sem zagrešil, da bi zaslužil svoj slab glas. Moje življenje ubogega študenta je bilo brezbarvno in enolično: živel sem v sanjah in nisem se spominjal, da bi bil napravil kdaj kaj slabega. Tovariši so se norčevali iz mene zaradi mojih sanjarij, čistega življenja in samotarjenja, a vendar me je neka soseda vprašala, če je res, da sem pretepel nekega duhovnika, in neka druga mi je dajala dobre nauke: — Prodal si zemljo, glej, da ne prodaš tudi hiše, ker denar vedno zavaja v pregrehe! Spočetka sem se togotil nad temi preprostimi ljudmi, potem sem se jezil nad samim seboj zaradi brezplodnega srda in sem kakor v deških letih, ko sem padel s konja, hodil po okolici vse do gorske planote ali v dolino, ker sem čutil neizmerno potrebo po samoti. Odhajal sem zgodaj zjutraj in če sem srečal zdravnika, ki je šel na lov, sva šla kos poti skupaj, potem pa je krenil eden na desno, drugi na levo, oba želeč, da bi bila sama. Čeprav v poletju, je bilo vreme včasih hladno; pihal je veter, nebo je bilo kakor morje, po njem so bili raztreseni negibni oblaki, podobni otokom •n srebrnim čerem. Prehodil sem najbolj strme steze med gostim grmovjem in žoltovino in ob vetru, ki mi je pihal v obraz in prsi, sem imel občutek, kakor da je toka, ki me hoče za šalo potisniti nazaj. Prišel je lahen piš, se umaknil, se nenadoma spet povrnil, kakor bi čakal v zasedi na ovinku steze, da bi me kar naenkrat napadel, upajoč, da me vrže med skale in me potem tako premaganega laže kam zavali. Včasih se mi je zazdelo, da je veter živ in da bi se rad z menoj spoprijel in se zabaval, kakor delajo otroci, in tudi mene je prijelo, da bi skakal, se boril z elementi in se strnil z naravo, ki me je obdajala. Ko sem bil v takem duševnem stanju, sem pozabljal sebe in vse: Columbo, njene sorodnike, celo vas in se svoje študije. Ko sem sedel na pečinah in položil glavo v travo, sem se počutil kakor otrok v naročju, ki ga mati zaziba in je varen. Veter mi je 'bil brat, oblaki sanje, ki me niso mogle izdati, odmev edini glas, ki me ni mogel varati. Nekega dne sem se napotil prav do pečin, podobnih gradu, in iskal strica Innassija Arrasa. Na skali, ki je imela obliko ognjišča, je bilo nekoliko pepela in ugaslih ogorkov, starca pa ni bilo. Hodil sem sem in tja, kar sem zaslišal, da me kliče zvočen glas, kateremu je brž sledil konjski rezget, otožno riganje in petelinje petje, ki se je čudno glasilo v spokojni ubranosti pokrajine. Bila sta dva dijaka, moja stara tovariša iz Nuora. Šla sta na izlet k neki ovčji staji tam v bližini in me povabila s seboj. Šel sem in pojoč in smejoč se smo tam gori prebili noč. Tisti, ki je oponašal glasove živali in petje ptic, je imel flavto in je začel igrati nanjo. Nenadoma smo zaslišali v tišini spokojnega večera žalostno, zateglo skovikanje sove, zdaj blizu zdaj daleč, kakor bi se oglašal duh, ki blodi v noči. Dijak je igral na flavto, sova pa je odgovarjala s svojo tožbo; zdelo se je, kakor bi bila nočna pokrajina vsa živa duhov, vil, žalikžen, škratov in jelenov, ki se podijo po gozdu, in zajcev, ki plešejo v mesečini. Bolest in laž sta izginila z zemlje in samo nekaka prijetna tiha žalost je zastirala sladkost te sanjave pokrajine. Jaz sem ostal med skalami tudi potem, ko sta tovariša zaspala na svojih torbah, in sanjaril. Spominjal sem se večera, ko sem plesal s Columbo, in bil tako v svetu svojih sanj; a nje, nje ni bilo, niti nisem več želel, da bi bila. Občutil sem opojnost samote in poslušal govorico stvarstva: nebo pred menoj nad morjem se mi je zdelo kakor severno obzorje, slišal sem drobnico, ki je smukala seno, in razločeval šum, ko je drobila stebelca, pečine v mesečini so se mi zdele kakor stolpi; vse je bilo lepo in sanjarsko. Ko sem zagledal, da se bliža po stezi neka čudna postava z veliko grbo na plečih, z rogom na glavi in še z iskro poleg roga, se nisem čudil. Menil sem, da je favn. Pa se je ustavil, me dobro pogledal in me pozdravil. — Kaj delaš v teh krajih? — Stric Innassiu! In jaz sem vas danes iskal! Sedel je poleg mene. Grba je bila njegova torba, rog je bila oglavnica in iskra — puška. Ponudil sem mu cigaro, a ni kadil in ne pil. — Ljudje, ki bi radi tekli ko jaz, ne smejo imeti napak. Vino človeku izpodnaša noge, tobak pa ima duh. — In ženske, stric Arras? — Skrivač sme imeti samo mater, vse druge ženske so njegove sovražnice. — Povejte mi kako zgodbo! — Kaj naj ti povem? Zgodbe se pripovedujejo za ognjiščem ali sede na pragu domače hiše; tedaj, ko je človek zadovoljen, si lahko izmišlja in dela kakor pasar, ki veze cvetlice na smrdljivo usnje. Namignil je na deda. —• Vi ljubite resnico, stric Innassiu, in morebiti si zato ne znate izmišljati! —• Norčuješ se iz mene, a nič ne de! Lahko opravim brez tebe! Vedi samo, če hočeš vedeti, da je svet resnice daleč od nas; našli ga bomo le, če bomo tudi na tem svetu iskali resnico! — A kaj je resnica? — Ah, — je dejal nejevoljno, — pusti me v miru. Resnica je resnica. In spat pojdi, najbolje bo. — Kdaj se vrnete v vas? — Če Bog da, čez devet mesecev: na dan sve- tega Frančiška sem pobegnil v gore, na dan svetega Frančiška se vrnem v ovčji stan. V teh tridesetih letih me je zmeraj spremljal, bil je moj prijatelj in moj brat in mi je zmeraj pomagal, ker, no, da se razumeva, zmeraj sem ga prosil samo, kar se sme. Vsak mesec grem v njegovo cerkev tam gori, jo li vidiš sredi hriba kakor belo ovčico, pa pokleknem pred ograjo in ga prosim, kar bi rad. Pa, no, da veš, ne prosim ga, da bi pobrala kuga mojega sovražnika, ne nosim mu ukradenega denarja, kakor delajo drugi. Veš, ni, da bi se z njim šalil. Nekoč je neki ključavničar, ki se je tod klatil, ukradel puško, katero je bil odložil neki romar s svojo torbo poleg cerkve k zidu. No, zajček moj, in veš, kaj se je zgodilo? Zgodilo se je, da se je puška sprožila in tat je hudo ranjen obležal! Hudobija se pač zmeraj kaznuje. Pa misli kdo, da lahko naredi, kar hoče, in gre in gre svojo pot kakor žrebe, a glej, kar na lepem ga zaustavi nevidna roka in neki glas zakliče: »To si napravil, ono si napravil!« Kdo tako kliče? Svetnik ali zlodej? Pojdi in ga išči. Tako je. To noč je bil stric Innassiu dobre volje. Dolgo sva kramljala, a če sem ga vprašal kaj o dedu, ni maral govoriti. V vasi so kmalu izvedeli o mojem izletu in da je prebil Arras noč z nami; vsi so mi o tem govorili razen deda in Columbe, ki je bila vedno tiha. Še sem jo videval, ko je sedela na verandi kraj vaze z baziliko in šivala, a zdelo se mi je, da naju zdaj vsak dan bolj nekaj loči, in stara hiša je bila kakor nezavzetna trdnjava, polna zased. Dušila sta me vročina in neko tesnobno pričakovanje. Nekaj bi se moralo zgoditi, nemogoče je bilo, da bi šlo tako dalje. Skoraj vse dni sem prebil ležeč na postelji ter bral in spal. Hlapčič Pretu mi je nosil vodo, živež in vaške marnje, pripovedujoč mi, kako me vsi opravljajo. In kakor vzbudi brnenje školjke misel na bučanje morja, mi je preprosto dečkovo brbljanje nudilo nedoločen pojem o valovih mržnje in sumničenja, ki so me obdajali. V začetku avgusta sem imel nekaj dni revmatično mrzlico. Upal sem, da me Columba obišče, a mi je pošiljala le sadja in hrane in izpraševala hlapčiča, kako mi je. Grizel sem se od žalosti, a nisem poslal ponjo. »Če me ljubi, bo že prišla,« sem si mislil in jo čakal, a vsaka ura, ki je minila, je naju ločila, kot bi bila leta in leta narazen. Kako sem bil žalosten in sam! Medtem ko sem se čutil v pravi samoti zadovoljnega in srečnega, mi je bilo sredi ljudi, kakor bi bil obsojenec, ves v okovih: sleherni gib, da bi se osvobodil, me je le še bolj zvezal. Brž ko sem se počutil nekoliko bolje, sem odšel v Nuoro, kjer so bile tekme, da bi vsaj v spominu preživel spet sončne dni svoje mladosti. Zaman! Tegoba in nemir sta prišla za mano. Da bi bila moja žalost še večja, sem opazil med množico dobrodušni obraz Zuampreda Cannasa. Hodil je sredi skupine svojih sovaščanov in živahno govoril. Zakaj je obmolknil, kadar me je videl, in se delal, ko da me ne pozna? Ali sem se varal? Zdelo se mi je, da je postal tudi on zamišljen, kakor bi ga vznemirjala moja navzočnost ko njegova mene. Dva dni sem ga v množici oprezoval. Za njim me je gnal neki čuden nagib, skoraj sočutje. Približal bi se mu bil rad in mu rekel: »Ti in jaz, oba sva žrtvi onih, oba naju varajo: eden izmed naju bo nesrečnejši od drugega: kdo?« Nato sem se sam sebi nasmehnil, čeprav sem vedel, da sem prava žrtev jaz. Tretji dan je tekmec izginil. Sedel sem Pred neko kavarno in začel piti.. . Zdaj pa zdaj sem se vprašal, kaj naj napravim, in bilo mi je, ko da moram rešiti veliko vprašanje. žene in dekleta so hodile mimo mene pod fantastičnimi svodi rumenih in zelenih plamenčkov, ki so razsvetljevali ulice: kmetiške so bile rdeče in črne ko mak, mestne v svojih belih oblekah ozke ko nožnica, skrivajoč si lice v košaricah rož . . . Kaj naj napravim? Naj spijem še četrto, peto čašico janeževca in gledam nežno bradico, v odsvitu lune belo ko alahaster, dvoje velikih oči, temnih in svetlikajočih se ko morje ponoči, čelo, obrobljeno z lesketajočo se senco tenčice . . . Medtem ko se je val množice prelival gori in doli, kakor hi se gibal po ritmu godbe, sem se jaz zibal na stolici in čakal, da pride mimo mene deklica s tenčico, in čutil, da mi je tesno ko otroku. Prišla je mimo. Bila je v srebrnobeli svili, majhna in gibčna, in mehka obleka, v životu za spoznanje ohlapna, je odražala njene dovršene oblike. Njeni čeveljčki so se lesketali, imela je svilene nogavice mesnate barve, da se je zdelo, kakor bi bili gležnji goli. Ko je šla mimo mene, sem razločil med šumom množice in godbe kakor šelest listja v vetru; spet sem videl dolino v mesečini in morje, ki se je lesketalo v dalji. Vse sanje in romantični spomini moje mladosti so mi vstajali v globini duše. »Zakaj ne pride in ne sede semkaj?« sem se vprašal — tedaj je sedla predme, in gospa, ki jo je spremljala, je sedla tako, da je bil lepi, zastrti obraz njene mlade tovarišice v polni svetlobi. Kadar se je nasmehnila, se je vsa njena tančica lesketala, a njen smehljaj je bil kratek, kakor bi se vsako toliko spomnila kaj žalostnega in bi se ji obraz stemnil. Ko je opazila, da jo gledam, me je grozeče pogledala. Nisem si je upal več gledati, a ostala mi je v spominu. Mislil sem si: To bi bila ženska, ki bi me nemara bolj ljubila ko Columba! Vendar sem se prepričal, da sem mislil nanjo iz istega vzroka, kot sem pil žganje: da bi se omamil. Ko sem se vrnil, nisem ugledal Coluanbe na vratih, ni me čakala. In do večera je nisem obiskal. Tega se bom vedno spominjal. Bila je v kuhinji, sklonjena nad ognjiščem s hrbtom proti vratom. Ko je zaslišala moje korake, se je zdrznila. Ne da bi vstala, se je obrnila in me pogledala s svojimi velikimi, na široko razprtimi očmi. — Jorgj, dušica moja, kako si me prestrašil! — je rekla, si oslinila kazalec in si omočila grlo, da bi pregnala strah. — Moj Bog, zakaj? Včasih nisi bila tako bojazljiva! S svojim podsmehljivim poudarkom sem jo užalil, da je vstala. — Ali veš, da so pred včeranjim bili pri nas tatovi? — je rekla pritajeno. — In so dedu ukradli denar, tisto skrinjico, se spominjaš, v omari v zgornji sobi. . . Pokazala sem ti jo ... nekoč ... se spominjaš? — Pa ste prepričani? — sem presenečen vprašal. — Poslušaj. Ded je bil zdoma, šel je k ovčji staji. Jaz sem bila doma in sem mislila: Morebiti se Jorgeddu danes vrne — in sem te čakala, a sem bila slabe volje. Bilo je že pozno, ko mi je Banna rekla: »Pojdiva k botri Ma-rgheriti Sanni, da pogledava njenega novorojenčka!« Rekla sem ji: »Ne grem, srce mi je težko in se mi ne ljubi.« Sestra ®e je začela smejati in je rekla: »Pa zakaj? Kar pojdi, tvoj Jorgeddu se ta čas zabava, ti pa naj bi se tu cmerila? Pojdiva!« Zaprla sem vsa vrata, vsaj zdi se mi . . . ne . . . prepričana sem, da sem jih zaprla. Da, prepričana sem: mirne duše bi presegla; da, vse sem zaprla. Ko sem se vrnila, je bilo že temno. Odprla sem in videla, da so vratca na malo dvorišče priprta . . . Karkoli je že 'bilo, nisem se menila za to: prav imaš, nisem bila bojazljiva. Znova sem vse zaprla, skuhala večerjo in šla spat, a bila sem nemirna; vso noč nisem zaspala. Drugi dan, včeraj zjutraj, se je ded, ki je bil šel v stajo, da proda nekemu prekupčevalcu dve junici, vrnil in prinesel s seboj denar. Šel je gori, da ga spravi, in nenadoma sem zaslišala, da me kliče, kakor bi mu bilo slabo. Prestrašena sem tekla gori in ga našla vsega rdečega v obraz zbog pritiska krvi in s penami na ustih ... ko je bil vendar vedno tako miren! Nič nisem vedela, kaj naj bi bilo. Vprašal me je, če sem se jaz kaj dotikala denarja. Duša moja, mislila sem, da umrem! Preiskala sva vso hišo, a nič, nič, duša moja, denar je bil izginil. In vendar ni bilo nič v neredu, samo jaz sem se spominjala, da sem našla vrata odprta ... In zdaj ... Obmolknila je in drhtela, medtem ko si je brisala oči z rokavom srajce. Bila je, kakor bi se postarala po dolgi bolezni. Jaz nisem vedel kaj reči, vrtelo se mi je, kakor bi me bil kdo udaril v tilnik. Grozna misel se mi je vrtinčila po omotični glavi. — In zdaj? — sem kriknil. Ona je jokala. — Kje je zdaj ded? — Zunaj po vasi bodi. — Ali je naznanil tatvino? — Ne. — Zakaj ne? — Ker pravi, da se hoče prej dodobra prepričati . . . — Čemu ... če je denar res izginil? — Ne vem ... ne vem ... — je ihtela in si oporekala. — Morebiti je kje ... in ga ne moremo najti. . . morebiti, da ga še najdemo ... 0, da bi ga le, duša moja, kako bi se oddahnila! Grozna misel mi je kar naprej razbijala po glavi, da sem videl vse rdeče in bi kar tulil. — Danes . . . popoldne je prišel brigadir. Hotel je vse videti, vse je pregledal, tudi dvorišče, tudi vodnjak .. . Tudi vodo je zajemal. Nič! — Brigadir? A če tatvine niste naznanili? — Vseeno vedo . .. vsi vedo! — Toda . .. kaj ste pa rekli brigadirju? — Zanikali smo, rekli smo, da ni res, a je vendar hotel vse pregledati in z dedom sta se pričkala . . . Mene je na dolgo izpraševal, kakor bi hotel reči, da sem jaz ukradla .. . — Isto misli tudi ded! Znova me je preplašeno in nezaupno pogledala. — Kako veš, da tako misli? —• Sama si mi povedala! — Ne, ne! Prepovedal mi je, da ne smem o tem z nikomer govoriti, zagrozil mi je, da me spodi od hiše, če bi govorila! —• In vendar govoriš, z mano govoriš. Zakaj? — S tabo ... s tabo ... ker je potrebno ... Naj me le spodi, a s teboj moram govoriti... — In zakaj z mano, Columba, zakaj? Kaj naj jaz pomagam? Prijel sem jo za roke in ji gledal v oči. Kar Pomodrela je v obraz, ki je kakor otekel in potem sPet krčevito upadel. Nazadnje je začela divje in obupno jokati, stokajoč in zvijajoč se kakor iz krčevite potrebe, da se oprosti težke more. Nisem se je dotaknil in sesedla se je na ognjišče. Snela je ruto, si razvezala kite, se praskala in bila s pestmi, veno-oier stokajoč s stisnjenimi zobmi, kakor bi se borila 2 željo, da bi kričala, da bi odkrila neko tajnost. Gledal sem jo in se mi je zdelo, kakor bi •gfala, hkrati pa sem tudi jaz občutil, kakor bi me 2ajel val obupa. Ko se je nekoliko pomirila, sem ji rekel: -— Čuj, le čemu to delaš? Končajva že vendar. Povej mi vso resnico: ali je res, da ni denarja? — Res. —• Povej mi vse, Columba, ne boj se. Povej mb da ded mene sumi. Ali ne? Ne začenjaj znova, vekanje nič ne pomaga! Columba, če si upa tvoj ded tako podlost, ga ubijem! Vrgla se mi je okoli vratu in mi položila roko na usta. — Columba, — sem rekel in jo odrinil, — zdaj grem in moja noga ne stopi več v to hišo. Čakal pa te bom v svoji hiši, čakal te bom en dan, deset, tisoč dni. Če me res ljubiš, moraš to hišo zapustiti. Čakal te bom, si razumela? Če ne prideš, je znamenje, da me ne ljubiš. Obrnil sem se, da bi šel, a ker Columba ni šla za mano, sem se vrnil in stopil tik do nje. Tisti trenutek sem moral biti grozen, zakaj gledala me je vsa prestrašena. — Povej mi vso resnico! Ukazujem ti, Columba! Tedaj mi je povedala, da je ded odkrito izjavil, da je ona ukradla denar, da bi zbežala z mano. — A čemu? Čemu naj bi bežala z mano? Sklonila je glavo. — Ker hočejo, da bi te pustila in se poročila z drugim. — Z Zuampredom Cannasom? Pa dobro, vzemi ga, a mene pustite v miru! Jaz sem revež, nisem zate! Ti se moraš ukvarjati s sirom in volno. Vzemi ga. Jaz in tvoj ded se tako sovraživa . . . vsaj on me sovraži, ker mu je sovraštvo v krvi. Če bi me gledal v svoji hiši, bi ga bila sama jeza in bi postal še hujši, kakor je. Le povej mu, kar povej mu, da ni treba hliniti zločin, če me hoče nagnati: sam grem! ... Tudi jaz sem ga sit, razumeš, sit sem njega, sit tebe, ki ne znaš ne ljubiti ne sovražiti niti se odločiti. Zdaj je napočil trenutek: odloči se, zanje ali zame! Zbogom! Razumela je, da to pot zares odidem, in začela se je tresti, a ni me poklicala nazaj, ni šla za mano. In tako sem se spet umaknil v svoj brlog kakor ranjena zver. Kakšni dnevi so to bili, kakšne grozne noči! Zavidal sem berača, ki je vsako toliko pomolil skozi odprtino v mojih vratih svoj divji obraz in si ni upal naprej, ko je videl, da ležim; zavidal sem hlapčiča, ki se je še ob moji nesreči smejal in obnavljal dogodek, ne da bi se čudil: — Skrivši ste se vrnili, šli z dvorišča v hišo in — hop! Vedeli ste, kje je bil denar. Ah, to ste prebrisani! Vsi so vedeli o tem dogodku; nikomur ga niso pripovedovali ne starec ne njegovi hčeri, a vendar so vsi vedeli zanj. Mnogi so bili prepričani, da sem jaz vzel denar v sporazumu s Columbo, da bi potem z njo zbežal, češ, ded je še pravočasno prekrižal najin načrt in preprečil beg, a denarja le ni dobil. Čakal sem Columbo, a ni prišla. Namesto nje je prišel Bannin mož in mi rekel, da je bilo vse le prazna marnja; da me je moja mačeha obrekovala, da pretiravam in iščem katerokoli sredstvo, da hi se odkrižal Columbe. Rekel sem mu: — Naj pride sama sem in sporazumeli se bomo. Pa ni prišla. Medtem sem nekaj opazil. Prve dni so me prihajali vsi obiskovat, da so prerešetavali dogodek in mi svetovali, naj starega tožim ali pa naj se z njim pobotam. Potem so postali obiski bolj redki, nihče ®e me ni več spomnil. Nekega dne sem pa šel iz hiše. Ko sem šel mimo vodnjaka, sem videl, kako 8o me ženske začudeno gledale in šepetale, na trgu Pa se mi je zdelo, kakor bi me lenuhi in potepuhi Prijateljsko pozdravljali kot novega tovariša . .. Gotovo se mi je vse to le zdelo, in trudil sem 8e, da bi si vse tako razlagal, a moja domišljija je hila strahovito razgreta in bolečina me je grizla. Najžalostneje je bilo, ker se mi je zdelo, da sem vse to že vnaprej videl, a se nisem znal izogniti. Nekega večera pa sem se odločil, da odpotujem m začnem novo življenje. Preden sem odšel, sem Pozdravil edino zvesto prijateljico, ki mi je ostala naravo. Videl sem, kako je legal mrak nad do- lino. Bila je temna noč, a vendar sem razločeval črne obrise pokrajine, videl tu in tam kako daljno luč in duhal vonj, ki je vel iz grmičja, vonj, ki je bil tako močen, da me je skoraj omamljal. Dolgo sem se pomudil in sedeč kraj peščene steze sem se tako privadil teme, da sem razločil lističe v vrhovih grmov. Tako se mi je zdelo, da jasno vidim tudi v temo svojega življenja, in neusmiljeno sem se obsojal, a zdel sem si velik prav zato, ker sem videl svoje pogreške in zmote. Napak sem delal, sem si mislil. Skoraj sem žalil naravo, ko sem ljubil žensko, ki mi ni podobna, ko sem se spoprijel s človekom, čigar moč je različna od moje. In zdaj se narava maščuje in mi daje vedeti, da je nevarno boriti se zoper njene zakone in njene zasede. Polagoma se mi je zdelo, kakor bi mi te moje misli prišepetaval lahen šelest iz grmičja okoli mene. Narava je govorila s svojim vonjem in s svojim šepetom; divja pokrajina mi je odkrito kot mati svetovala in me opominjala. — Pojdi, sicer gorje ti! Bolj divji od njih bi postal, postal bi spet človek tvoje vasi, ki si sam poišče pravico. Pomirjen sem se vrnil domov in po toliko neprespanih nočeh trdno zaspal. Nisem pa hotel, da bi bil moj odhod kakor beg. Ko sem drugi dan napravil nekaj poslovilnih obiskov, sem poslal hlapčiča h Columbi z obvestilom, da odhajam. — Odgovorila je »Srečno pot!« in si z robcem otrla oči, — mi je sporočil hlapčič. Pripravil sem si torej prtljago in hotel iti, ko je nekdo rahlo potrkal na dvoriščna vrata. »Co-Iurnha je, — sem pomislil, — bilo bi nemogoče, da ne bi bila prišla.« Odprl sem in bilo mi je, ko da me duši. Bil je brigadir, ki je prišel, da preišče mojo izbo. Vstopil je debel in miren ter z zaspanimi očmi blodil naokoli, kakor bi iskal kak izgubljen predmet. Potem me je prosil, naj odprem prtljago. Strah me je prevzel, da sem mu ugodil. In spretno je preiskoval, ne da bi govoril, ne da bi delal kak šum, toliko da se je dotikal predmetov s svojimi debelimi, kocinastimi rokami. Rdeči obraz z brazdama dolgih rumenih brk je izražal nejevoljo. Vsako toliko je napihnil lica in je puhal, kot bi se jezil na tistega, ki ga je prisilil k tako ponižujočemu in brezplodnemu opravku. Ko je pregledal prtljago, me je prosil, naj odprem skrinjo. Tedaj se je moje bojazljivo začudenje spremenilo v ogorčenje. Začel sem se tresti, a da bi se premagal, sem odšel na dvorišče. Ženske so bile že opazile obisk in so oprezovale na cesti; vrata pri Columbi so bila zaprta, a na nekem oknu se je prikazal mačji obraz Bannin. Tedaj sem prišel k sebi. Ne, moral bi se braniti, pobegniti pred zalezovanjem. Vrnil sem se in brigadir, ki je pripognjen brskal po skrinji, se mi je zazdel smešen in usmiljenja vreden. Iskal je nekaj, česar ni bilo, o čemer je vedel, da pri meni ni. Tako se vsi v življenju trudimo in iščemo nekaj, čeprav smo se že sprijaznili * mislijo, da ne najdemo. Po preiskavi sem pogledal brigadirja v oči in ®u rekel: — Če me morate še kaj vprašati, opravite hitro, ker moram oditi. Zapuhal je, si potisnil kapo s potnega čela in gi ga obrisal. — He, — je rekel dobrodušno, — pa mi kaj povejte! Sedel je na stolico in oslonil laket na posteljo. Potil ge je in bil očividno utrujen. Jaz sem začel spet spravljati prtljago in pripovedovati o onem prizoru s Columbo ter kako sumim, da je tatvina 7« 99 skrinjice le izmišljena. Brigadir ni odgovarjal, ni me spraševal, a njegovo dihanje je postajalo vedno počasnejše in močnejše in se je kmalu spremenilo v glasno smrčanje ... Spal je ... Niti tedaj se ni zbudil, ko je pritekel Pretu in mi povedal, da že upregajo konje v voz. Dal sem mu prtljago in mu namignil, naj molči, nakar sva oba smeje se tiho odšla. Med vožnjo sem pripovedoval ta doživljaj in tovariši so se smejali; ta in oni se je celo malo preveč šalil in predlagal, naj bi spet odprli mojo prtljago ali pa me preiskali. Bil sem bolj žalosten ko razdražen. Zdelo se mi je, da so se moji sopotniki nasmihali in se pomenljivo spogledovali. Ta vtis mi je ostal dolgo časa. Zdelo se mi je, da me tudi neznanci sumljivo gledajo. Dneve in dneve sem preživel v vedno tesnob-nejšem pričakovanju; pričakoval sem, da me pokličejo domov, pričakoval Columbino pismo, a nič ni prišlo. Namesto da bi se čutil ob tej pozabi olajšanega, je moj nemir še rasteh Burile so me mučne sanje. Septembrska jugovina je povzročila v mestu dušeče ozračje: počutil sem se slabega, onemoglega. Neprestano se mi je vrtelo v glavi, vse se mi je gnusilo in če sem se kam namenil, se mi je zdelo, da mi noge samo drsajo, ne da bi se mogle dvigniti s tal. Nekega večera sem se onesveščen zgrudil na klop v nekem drevoredu in odtlej nisem več vstal. V bolnišnici se mi je začelo tožiti po domu in zgrabilo me je, da bi se vrnil in tamkaj umrl. In zdaj sem tu. V turobni tišini moje grobnice, kjer živim, se mi včasih zdi, da slišim utripanje nekega srca, ki ga muči in grize vest. Katerega? Srca starčevega ali Columbinega? Oba vesta, da sta me obrekovala, in zdaj, ko se jima mene ni treba nič več bati, se bosta pomirila. Columba se poroči in starec, ki je dosegel svoj cilj, ne bo več lagal. Resnica! Jaz sem bolan, ker je resnica izginila iz mojega življenja, a prepričanje, da jo spet najdem, me še drži pokonci. Včasih, zimske dni, ko nas ovija megla kakor mrtvaški prt, imamo vtis, da je vse končano: sonce je umrlo, luč je ugasnila in •ni hodimo po svetu kakor po pokopališču. Nenadoma pa sonce predre oblake in vse se spet smeje in mi vstanemo kakor Lazar iz groba. Tako lahko za trenutek, za dolga leta in celo vekove koprena laži zastre resnico, a nenadoma spet zablesti svetla in večna in en sam njen žarek zadostuje, da prežene temo in vrne mrtvim življenje.« DRUGI DEL I Columbina poroka je bila določena za binkošti, a do konca meseca marca je bilo že vse pripravljeno. Mnogi so grajali to ženitev, predvsem iz zavisti, ker je bil ženin pošten in premožen, potem pa tudi zaradi tega, ker je bilo nekaj oporečnih okolnosti: ženin je bil vdovec, ni bil domačin, bil je majhne postave in dvajset let. starejši od Columbe, ki je morala, preden se poroči, pustiti ubogega Jorgedda, da umre . . . Banna je ves ljubi božji dan sedela na soncu pred svojimi vrati in medtem ko je šivala iz debelega sukna hlače za moža, ni govorila drugega ko o možitvi svoje sestre, o hiši, o živini, o poslih, o Pašnikih, o vrtu in ogradah ženinovih. Če je kaka zlobna ženica omenila Giorgia Niedduja, je zavzdihnila, šla z robom rute preko obraza in ni odgovorila. Tudi Columba je šivala, sedeč blizu vrat na dvorišču ali na prazni verandi, a je imela sklonjeno glavo in se ni ganila, kot bi speča delala. Nekega dne pod večer je slišala, da nekdo trka na vrata s ceste, in stopila je k oknu, da bi videla, kdo je. Visoka, bleda žena z orlovskim obrazom in velikimi črnimi očmi, nad katerimi so se bočile obrvi tako goste in gibljive kakor brki, je gledala kvišku, držeč z rokami na glavi »corbulo« — košaro iz asfodela. — Ali ste vi, teta Martina Appeddu? — je vprašala Columba z okna. — Takoj pridem. Šla je doli in odprla vrata, ki jih je po onem dogodku vedno s ključem zapirala, in ženska, padarica in šivilja, se je pripognila in vstopila s svojo košaro, ko je kila napravila znamenje križa, da ne bi padla na pragu in da bi tako preprečila slabo znamenje za nevesto. — Columba, duša moja, ali sestre ni tu? Rada bi, da bi bila tudi ona zraven, ko ti oddam šivanje. Columba je trdo odgovorila: — Obleka je moja in ni potreba, da bi jo prišel ves svet sprejemat. Pojdite gori v mojo sobo! Odšla je v gornje nadstropje in žena za njo. Soba je gledala na verando in je bila prostorna, nizka. V njej je bila velika, visoka in trda postelja, okoli katere je ležala na tleli preproga z belimi in rdečimi četverokotniki. Dvanajst staroverskih stolic iz orehovine in slame, očrnelih od časa, se je somerno vrstilo ob pobeljenih stenah, tri z ene in tri z druge strani visoke temne skrinje, tri z ene in tri z druge strani dolge črne blagajne z vrezanimi okraski. Nekako čemeren red je vladal v tej prostorni sobi, ki je bila prej Columbine matere, a ni zdaj v njej, kot se je zdelo, nihče več stanoval. Teta Martina je odložila košaro na blagajno in odgrnila prt, ki jo je pokrival: prikazal se je kup črnega, zelenega in rumenega blaga . .. — Poglej; da bi jo vesela nosila sto let, — je ginjeno rekla in držala v suhih rokah poročno krilo Columbino iz črnega sukna, obrobljenega z zelenim blagom, za krilom je vzela kamižolo iz rumenega blaga in pihala vanjo, da bi odstranila kako dlako ali nit, potem pa še modro iz zelenega žameta in zlatega hrokata. — Nihče, golobica moja bela, nihče bi ti jih ne mogel tako napraviti. Poglej jih, ali niso, kakor bi jih bile sešile vile? Poglej te srajce! Ali niso kakor oblakci? Vidiš šive pri kamižoli? In zgornje ubode? Takih nisi še videla! Če bi mi rekla, da si že videla take, si zamašim usta s čepom in jih ne odprem več. Toda kaj ti je, golobica moja? Bleda si in bela, ali se ne počutiš dobro? Ali si mar nezadovoljna s šivanjem? Columba je ogledovala modrc in ga obračala »pet in spet proti luči, nalahno pihala po nežnem puhu blaga in ni bila videti zadovoljna. Semtertja se je med njenimi črnimi obrvmi zarezala brazda in ko je žena omenila njeno bledičnost, je nekoliko pridvignila nekam kalne oči, a jih brž spet povesila •n nejevoljno rekla: — Že četrtič mi pravite, da sem slaba, teta Marti! Ali bi me radi ozdravili kakih urokov? — Nekatere dni si res kakor uročna. A saj nikdar nisi hotela, da bi ti prišla pomerit. Veš, če so se ti roke skrajšale, je to jasno znamenje, da je letela čarovnica čez tvojo glavo in ti hiraš pod njenim škodljivim vplivom ... — Pustiva to, jaz nisem uročna, teta Marti! Opravljajte pri drugih svoje zagovore. — Glej, da lepega dne ne boš še potrebovala teh zagovorov! Takrat boš videla, kaj so. Tvoja rajnka mati ni tako mislila! — Da, spominjam se, ona je hodila k vam. In kaj ste ji pomagali? Nič! — Ker je šla k zdravniku! Zdravniki ubijajo ljudi s svojimi strupi. Da, da, na ves glas povem, — ]e tiho pristavila, — v vseh zdravilih je strup, vsako ima zunaj mrtvaško glavo. V starih časih so se ljudje zdravili z zelišči, s kajenjem, z vodo in molitvijo. — In vendar so mrli, teta Marti! — Mrli so od starosti! Koliko let je imel Noe? In Jakob in Elija? Povej, če veš. Dočakali so celih devet sto let. In takrat ni bilo zdravnikov. In nekaterih bolezni, ki so si jih ti izmislili, niso poznali ali pa so jih poznali z njihovim pravim imenom in so se zdravili; na primer bolezen tistega tam doli.. . kdo jo je poznal? Z glavo je pomigala preko verande proti Jor- gjevi hiši in Columba, ki je še pregledovala obleke, je znova dvignila žalostne oči, a ni nič odgovorila. — Torej, golobica moja, ali nisi zadovoljna z obleko? Kaj bi si jo še pomerjala! Saj že veš, da ti stoji ko ulita, taka boš ko naslikana. Povej mi zdaj kaj o Zuamipredu Cannasu. Ali se ne bojiš iti stanovat v tujo vas? — Kako v tujo, če je tam moja hiša? — In kakšna hiša! Slišala sem praviti, da bi se bilo treba, ko vstopiš, pokrižati, tako je lepa. A glej, srajca ti je padla, golobica moja zlata; pazi, da ti nič ne pade: to je slabo znamenje. In kje je Remundu Corbu? Težko mu bo, ko odideš; a on je pravi orel in ne bo vriščal, ko mu vzamejo perut, ti pa, Columba moja, boš jokala . . . Kaj praviš? Namesto da bi odgovorila, je Columba vprašala: — Koliko sem vam dolžna? — in je odprla skrinjo, da bi vzela denar. — Ali že odhajaš, da bi mi kar precej morala plačati? Saj je še čas! — je vzkliknila teta Martina, vzela svojo košaro in prt in se delala, kakor bi hotela oditi. Tedaj jo je dekle prijelo za roko in jo odpeljalo v kuhinjo. — Ne, prej vam postrežem s kavo. Sedite in počakajte! Medtem ko je Columba pripravljala kavo, je sedela žena na tleh ob svoji košari. Noge je prekrižala po turško in položila roke v naročje pod črno zgornjo obleko, ki jo je imela namesto plašča, ter začela spet klepetati. Kakor skoraj vse vaščanke je govorila z dramatičnim naglasom, pretiravajoč svoje izraze začudenja, srda in sočutja, medtem ko so nad njenim resnobnim obrazom živahne črne obrvi izražale zdaj mrko nejevoljo zdaj ponižno in globoko nežnost. Spočetka je hvalila ženina, njegovo bogastvo in dobroto, potem je ostro zavračala razne nepovoljne govorice nevoščljivcev, končno pa je hvalila strica Remunda, pretkanega in močnega »starega orla«, ter Banno in njenega moža. — Malo žensk je, ki bi bile podobne tvoji sestri Banni. Dobra žena je, dobra sestra, nihče ji ni kos v urnosti rok in jezika. To je res prava ženska! — In kaj sem jaz, teta Marti? Moški? — je Podsmeliljivo vprašala Columba in se nagnila k ženi s skodelico v roki. Ni še vsega izgovorila, že je teta Martina s privzdignjenimi obrvmi izražala navdušeno občudovanje. — Ti, Columba moja? Tebi še ust ni treba odpirati. Ko te je mati rodila hkrati s tvojo sestro, je rekla: Banni jezik, Columbi oči. Tvoje oči govorijo in dovolj, da te človek pogleda, pa ve, kdo si. — In vendar me vsi ne razumejo! — je rekla 'n povesila veke, boječ se, da le ne bi ženska res kaj brala v njenih očeh. Teta Martina jo je gledala, počasi srebajoč kavo. — Povedati ti hočem nekaj, ker sva sami, ker si slabe volje in te bo zabavalo. Poslušaj! Moja hči Simona . .. — Kako je Simoni? — jo je prekinila Columba in odložila pladenj na ognjišče. Ob spominu na hčer, ki je imela neozdravljivo očesno bolezen, je žena povesila veke z izrazom vdane žalosti. — Skoraj nič več ne vidi; naj se zgodi božja volja! Torej, včeraj je bila Simona sama doma, ko B pride, ugani, kdo? Ne, ne boš uganila, golobica moja, ker se ne meniš za dogodke v vasi in niti ne veš, kdo gre in kdo pride. Vedeti bi torej morala, da je pretekle dni prišla komisarjeva sestra, da bi videla našo vas in se zabavala. Majhno, a lepo dekle je, ki pri hoji poskakuje kakor kozica. Obleko ima ozko ko vreča in klobuk velik kakor košara. Ne rečem, za poletno sonce je dober, a ne za zdaj, ko je skoraj še mraz. Seve, v mestu se nosijo tako, a tu pri nas so otroci slabo vzgojeni, kaj bi tajila, in ko jo vidijo, kričijo: »Ho, ho, košaro je dela na glavo! .. .« — Videla sem jo, — je rekla Columba, da bi jo prekinila, željno pričakujoč obljubljene zgodbe, ki se je gotovo tikala Jorgja, — šla je tod mimo z župnikom in bratom. — A, si jo videla? Morebiti so šli tja doli . . . k bolniku? Columba je odkimala. — Torej poslušaj! Saj veš, da komisar in njegova sestra stanujeta pri Giuseppi Fiore. Ta je že povedala dekletu, Mariana se kliče, vse vaške dogodke in ji je rekla, da jaz in Simona šivava tvojo poročno obleko. Zdaj se zdi, da bi si dalo dekle rado narediti kostum za pust, ker ima denarja kot črepinj ... saj njen brat, ki mu je tudi Mariano ime in je plemenitega rodu, dobiva, sem hotela reči, od naše občine lepih denarcev... Pa kaj sem že hotela reči? Tista, ki je včeraj bila pri moji hčeri, je ravno ta Mariana. Hotela je videti kostum, vprašala je, koliko hi stal, kako je vezen, kako je s šivanjem in kakšni so ubodi. Potem je vprašala Simono, kaj ji je, in je začela: »Take bolezni so zdaj ozdravljive, samo v Rim je treba iti!« V Rim, golobica moja! Kakor bi imeli toliko denarja ko ona. Pa kaj bi govorili o tem! Potem sta začeli govoriti o boleznih, saj veš, bolniki govorijo zmerom o drugih bolnikih, pa je Simona, ki je živa svetnica, rekla: »Jaz sem nesrečna, a drugi so še bolj.« In tako je beseda dala besedo in začeli sta govoriti o Jorgju Niedduju. Tedaj je to tuje dekle reklo: »Tudi ta bolezen je ozdravljiva, samo v Rim je treba iti!« Pojdi, pojdi, ti in tvoj Rim! bi ji dejala jaz. Moja hči Simona pa je nato rekla: »Nemogoče, nemogoče!« In tuje dekle je potem reklo: »Bolezen onega reveža je živčna bolezen in nič drugega. Poznam vso nje- govo zgodbo in vem, da ga je neka ženska, ki jo je ljubil, očrnila in da je zato od žalosti zbolel.« Columba si je grizla ustnice, da ne bi govorila, a v obrazu, ki ji je posinjel, so se lesketale oči in odkrivale njeno bol. — Če bi bila jaz doma, bi jih povedala komisarjevi sestri, — je povzela teta Martina in odložila skodelico na tla. — Rekla bi ji: »Vi ste gospodična Mariana, kaj ne? In ste prišli v našo vas, gospodična Mariana, da bi se zabavali, kaj ne? Zabavajte se torej, a ne poslušajte čenč Giuseppe Fiore, in Preden govorite o Columbi Corbu, pojdite in ji Poglejte v obraz, kakor pogledate nebo, da bi videli, kakšno bo vreme.« Pa nisem bila doma, ti dem, golobica moja, in Simona je dobra duša, a ne zna govoriti. Rekla je samo: »Vse to šivanje je ravno za čolumbo Corbu, njena poročna obleka je.« Tedaj je tuje dekle vzkliknilo: »Ali je mogoče, da se poroči tako veselega srca, ko je ubila človeka, ki jo je ljubil?« Columba je skočila na noge in zavpila: — Prekleta! . .. Zakaj se ne vtika v svoje zadeve? Jaz... jaz ... Nenadoma je utihnila, zakaj visoka in uporna Postava njene sestre se je prikazala na vratih. Banna Je bila praznično oblečena, ker se je vračala z nekega obiska. Roke je držala v gitbah z žametom obrobljenega krila, čigar sprednji del je tvoril nekak tnajben predpasnik. — Vi ste tu, Bog daj dobro! — je reklai teti Martini. V njenem temnem obrazu so se lesketali tuočni beli zobje in zelenkaste oči. — Ali ste prinesli šivanje? '—• Da, prinesla sem. Columba je opazila, da jo Banna, čeprav se srnehlja, vendarle nemirno gleda, ker je morebiti uganila, da ji je teta Martina pripovedovala vaške — Teta Martina mi je pripovedovala, da je Giuseppa Fiore grajala mojo obleko, češ, da ni primerna za dekle, ki se poroči z vdovcem, — je rekla in se sklonila, da bi pobrala skodelico s tal. Ob imenu Giuseppe Fiore se je Banna stresla kakor žrebica, ko jo oplaziš z bičem; srebrni gumbi z verižicami, ki so viseli na njenem modrcu, so zacingljali kakor zvončki. — Oho, Giuseppa Fiore! Bolje bi storila, če bi mislila na svoje težave. Čakaj, ko jo bom videla, jih ji že povem .. . — Duša moja, — je tedaj vzkliknila prestrašena žena, — saj ji nič ne poveš! Ne boš me vendar upropastila, če nočeš, da bi se kesala, ker sem prišla sem kakor v cerkev in govorila z vama kakor s Kristusom. Giuseppa Fiore je maščevalna. — Avša avšasta, kaj nam pa more? Samo to tuhta, da bi nam napravila kaj hudega, a nam ne more napraviti niti tega! — je rekla Banna in pljunila v pepel. — Vi ste premožni, da, a jaz? V hiši ima komisarja in je vsega zmožna zoper reveže. Meni napravi lahko kaj hudega, ne vam. Duša moja, ne ubijaj me! — In vi jo urecite, da ji odpovedo jezik in noge! Žena se je dvignila, zadela prazno košaro na glavo in se ovila v ogrinjalko. — Banna, duša moja, če bi znala čarati, ne bi imela prstov od igle tako opikanih in luknjičastih. — Pojdimo in poglejmo obleke! Vem, da jih je celo komisarjeva sestra hotela videti, tako lepo so napravljene, — je rekla Banna in se okrenila s svojim odločnim korakom. Žena je pomirjena šla za njo. Columba je ostala v kuhinji in bila videti mirna, brezbrižna, tako brezbrižna, da je niti poročna obleka ni več zanimala. Medtem ko je spravila pla- denj, je naenkrat obstala blizu vrat na dvorišče, kakor bi prisluškovala oddaljenemu glasu, in polagoma se ji je obraz sklonil prav do prsi in se podaljšal, da je bila kakor starka šestdesetih let. V nekakem prividu, ki jo je že nekaj časa mučil, je zagledala Jorgja, kot so ji ga opisovale sosede, nepremično iztegnjenega na postelji in shujšanega, da je bil ko okostnjak. Srce ji je neznansko bilo, oči so se ji zameglile. Samo trenutek je to trajalo, nakar je dvignila glavo in začela spet pospravljati. Toda stalna misel, ki jo je mesece in mesece grizla, je ni zapustila. »Ali je res on ukradel ali pa se je delal užaljenega, ker me ni več maral in je iskal izgovora, da me zapusti. Ded in Banna sta imela prav, — je mislila. — Ni me imel rad, ne, ne; če bi me bil imel *ad, bi se drugače vedel. .. medtem ko sem ga Jaz . . . jaz tako ljubila, da bi mu bila odpustila, tudi če bi bil res ukradel ... A on me ni maral . . . Čakala sem ga, da bi se vrnil, odkar sva se zadnjič videla tu pred tem ognjiščem. Pa se ni. Celo druga vrata je odprl doma, da ne bi niti hodil več mimo naše hiše. Naj torej živi v svoji revščini in nesreči 8 svojo prevzetnostjo in zlobo! Nič več ne bom mislila nanj, zame je ko mrtev. Prav mu je, prav mu je! Sam je tako hotel. Ali sem jaz mislila na Zuampreda Cannasa? On je bil prvi, ki mi je rekel, 'la misli Zuampredu Cannas name, in on mi je prigovarjal, naj ga vzamem . .. Da, nalašč ga vzamem, a ti umri od ihte, saj si sam to hotel! Zaradi tebe nisem imela drugega ko neprijetnosti in poniževanja. Od vsega početka, ko si prihajal ponoči, sem se od strahu tresla, ti pa si v tem užival! ... Potem mi je vedno nagajal, ugovarjal je dedu in opravljal Banno, češ, da je bila vanj zaljubljena in da ga preganja, ker se je ljubezen spremenila v sovraštvo... Potem . .. potem pa še vse drugo . . . Da, da, nikdar mi ni pisal, kakor bi ne znala brati, in mojim pismom se je ismejal. Posmehoval se mi je in se obnašal, kakor bi bila njegova sovražnica. Hotel je, da bi mu bila sovražnica in za sovražnico me ima ... Če je bolan, je to njegova krivda, ne moja. Le kaj pripoveduje ona postopaška tujka? Ali ni imela doma nobenega dela, da je prišla v naše skalovje iskat tiste, ki je ne iščejo? Če mi pride pod nohte, ji izpraskam oči. Nikomur ne dovolim, da bi me obsojal. Nikomur, razumeš Columba Corbu? Niti ti se ne smeš obsojati, zakaj vse, kar si napravila, je dobro . . .« Vrnitev obeli žensk v kuhinjo je pretrgala nit njenih misli. Banna je še vedno držala roke v gubali suknje in se smehljala z resnimi, skoraj zamišljenimi očmi. — Lahko si zadovoljna, sestra, obleka je kakor naslikana . . . Spravila sem jo v skrinjo, ker tako blago ni, da bi ga pustila razmetano kakor cunje. — Jaz je nisem razmetala; sicer napravim lahko drugo, ko to strgam. Zuampredu Cannas mi da denarja, kolikor hočem. Naglas njenih besed je bil žalosten in ujedljiv. Banna ji je hotela z enakim glasom odgovoriti, a radi navzočnosti tete Martine in drugih vzrokov se je premagala. Samo vzdihnila je in rekla: — Da, bogat je, blagor ti, in tudi dober. — In tudi dober, — je razdraženo ponovila Columba. Banna je dobro razumela, kaj pomeni njen naglas, in slutnja se je spremenila v prepričanje, da je šivilja s kako novico ali sumnjo zmedla sestrine misli. Prav zato je bila z ženo dobra. Odpeljala jo je s seboj v svoje stanovanje, češ, da ji pokaže neki modrc, v resnici pa je hotela preprečiti, da ne bi še ostala pri Columbi. Ko je Columba ostala spet sama, je začela šivati blizu vrat. Vedno bolj je bila nemirna in z nemirom je rastlo začudenje, zakaj ni teti Martini ugovarjala. Nemara ji je povedala tujkino sodbo, da bi ji nagajala. Morebiti pa je šivilja še tam pri Banni in nadaljuje s svojimi hinavskimi in zlobnimi čenčami. Columbo je premagala ihta, vrgla je na tla svile-nino, ki jo je vezla, prevrgla košarico s šivanjem in planila proti vratom. Naprstniki in vretenice so se zakotalili po tleh, kakor bi prestrašeni bežali pred njenim pogledom. Zavzdihnila je in jezne besede so ji privrele iz stisnjenih ust. — Nebodigatreba, tujka postopaška . . . kaj se neki meni zame? . . . Kaj vemo mi o njej? Morebiti je ona koga ubila ... In šivilja ... in Banna ... ta kleščarica . . . Zdaj, zdaj vama jih povem . . . Odprla je vrata, a ni izstopila. Zdravnikova služkinja Margherita se ji je urno bližala in ko se je mahoma ustavila, je nalahno zasopla pogledala, če kdo posluša, potem pa tiho vprašala: — Ali je tu teta Martina? Bekli so, da vam je prinesla obleko. Če je tu, jo brž pokličite. Brž! ... In če je pri Banni, pojdiva tja. Pojdiva! ... Columba jo je pogledala in se kljub svoji vznemirjenosti nasmehnila. — Kaj ji hočeš? Ali je tvojemu gospodarju slabo? — Tiho, da te kdo ne sliši! — Tu ni žive duše, vse ženske so odšle nabirat užitna zelišča. Živeti je treba, — je odvrnila Columba, ki ni kaj cenila svoje sosede. Ta trenutek je prilezel berač iz svojega brloga in sedel blizu nizkih vratc, obdanih s kamenjem. Njegov ščetinasti obraz, lasje, cunje, ki so ga pokrivale in kazale tu in tam njegove črne ude, so bili vsi ene barve, kakor bi se bil pogreznil v blatno kopel. Z vrvico privezana vreča mu je visela čez pleča in vrh njegove dolge čepice je bil napihnjen, Poln raznih stvari. Vsako toliko se je pokrižal s katero izmed črnih svetinj, ki so mu visele na prsi, in zdelo se je, da ga dekleti prav nič ne zanimata. Kljub temu ni služkinja nič več govorila in je samo z miganjem glave še prosila Columbo, naj jo spremlja v Bannino hišo. Columba je s ključem zaprla vrata in šla pred njo po Banninih stopnicah, mokrih od vode, ki je kapljala iz čebriča, položenega na klopici v presledku stopnic. Služkinja je zgrabila korec iz probkovine z dolgim lesenim ročajem, s katerim so zajemali vodo, in ga željno izpraznila. Ko je izpila, si je opomogla. — Moja teta Martina, — je rekla, ko je vstopila v kuhinjo, ki je bila tam zraven in sta v njej obe ženski skrivnostno šušljali, — brž morate z mano, da napravite nekomu »vodo zoper strah« . . . — Tvojemu gospodarju? — sta smeje se vprašali ženi. Potem je šivilja, da bi pokazala svojo važnost pred sestrama Corbu, vstala in prijela Margherito za roke: — Ti si se prestrašila, na obrazu se ti vidi. Kaj se je zgodilo? Dekle je ugovarjala in si brisala s predpasnikom mokra usta. — Ne, pri svoji duši vam prisežem, nisem se jaz. Poslali so me... neka moja prijateljica. Brž, pojdiva . . . — Pa si le ti. Treseš se. Sedi, vodo lahko tu pripravim. Čim prej jo spiješ, tem bolje . .. Dajte mi kristalen kozarec in malo vode iz studenca . . . Jaz poiščem sedem ogljev ... Medtem ko je Columba napolnila kozarec, se je šivilja nagnila nad ognjišče in stikajoč s prsti po pepelu poiskala sedem majhnih ugaslih ogorkov. Ta čas se je Banna približala Margheriti in ji sladko rekla: — Kaj pa so ti naredili, srčece? Ali je bil tisti tvoj neumni gospodar? Tedaj je služkinja še naslonjena na podboj pri vratih skrila obraz v roke in zajokala. Columba se je ustavila s kozarcem v roki, jo gledala in pozabila na svoje težave ob bridkosti, ki je bila hujša od njene. — Kaj ti je napravil, povej mi, duša, — je silila vanjo Banna, — saj si ko pri treh sestrah . . . Povej, povej . .. Toda Martina se je dvignila s sedmimi majhnimi ugaslimi gorki na dlani. — Zaprl te je v svojo sobo. — Ne, ne .. . kaj govorite? On je pošten človek! — je zaklicala tedaj Margherita in privzdignila objokani obraz. — Tako me gleda kakor kako sedemletno hčerko . . . — Kaj ti je torej bilo? Povedali mi moraš, da lahko zagovorim, sicer kar pojdi in se obesi . . . Medtem je teta Martina metala ugasle ogorke drugega za drugim v kozarec in ga gledala proti luči: voda se je sivo skalila in ogelčki so prišli na površje — strah je torej moral biti hud. — Pa naj bo torej, — je zavzdihnila Margherita, '— naredil je, da sem videla nekega duha . .. Columba se je nasmehnila, Banna se je zasmejala, šivilja se je podsmehljivo pokrižala, vse tri pa je kljub navidezni nejevernosti spreletela mrazčalica. Služkinja je povzela: — Ve ne verjamete, a vendar je res, kakor je fes, da smo tu. Bil je v temi v svoji sobi, kjer dela, danes . . . ravno prej . . . Pokliče me in nenadoma vstopim, sestre moje drage, in ga vidim vsega črnega Pred neko rdečo svetilko, v ozadju sobe pa neko belo Prikazen. . . Drugega ne vem, sestre moje, kričeč ®em letela iz sobe, brez krvi v žilah ... in sem priletela k vam, moja teta Martina . . . — A zakaj ti je to napravil? — Ne vem ... ne vem . .. Morebiti zato, ker n°če, da bi verjela v duhove, ne v Boga, ne v Kri- stusa. Včeraj je rekel, da duhov ni in da napravi, če hoče, da boni verjela, da sem videla duha, čeprav bi ne bilo res . .. — Potem pa ho že tako, neumnica! — je rekla teta Martina in še vedno gledala v kozarec, v katerem se je pepel gibal kakor oblaček. — Čemu si se prestrašila? -— Ne, ne, prisežem, da -sem videla duha. Bil je dolg, bel in se je pregibal. Duše moje, kaj naj bi pa bilo? Še se je tresla. Ni bilo druge pomoči, ko da izpije vodo. Teta Martina je postavila kozarec na tla in šla sedemkrat okoli njega, mrmrajoč zagovor: Unu — unu est Deus, Duos — duos su chelu e sa terra, Tres — sa Trinitade, Battor — sos battor Vangelos,1 in tako dalje do dvanajst, do dvanajsterih apostolov, v imenu katerih je ukazala hudobi, naj izgine in ne straši več mlade služkinje. Nato je položila kozarec na dlan in ga tako ponudila Margheriti. Dekle je pila in pihala v mešanico, da bi šlo oglje na dno, kašljala, zakaj pepel jo je po grlu praskal, pljuvala ter se nekoliko pomirila — In zdaj me poslušaj, — je rekla teta Martina, ki je spet vzela svojo košaro, — napravila sem ti vodo, ki naj ti dobro de, a to ni tvoja slabost, Margherita. Tvoja slabost je tu, v glavi. Od gospodarja si se nalezla nekoliko njegove norosti. S teboj bo napravil kakor jastreb z golobico: požre te. Poslušaj me, pojdi iz te hiše! Zbogom, Banna, zjbogom, Columba, imejta se dobro! Zadovoljna je odšla, a medtem ko je Margherita 1 Eden — eden je Bog, Dva -—- dva nebo in zemlja, Tri — tri sv. Trojica, Štiri — štirje so evangeliji itd. Prim. našo narodno obredno božično v Štreklju! začela znova jokati in jo je Banna tolažila, je Co-lumba odbrzela po stopnicah in dohitela šiviljo. — Teta Martina, če vidite kje tujko, ji recite v mojem imenu, naj se več ne meša v moje zadeve! Teta Martina je pa mislila na nekaj drugega. Za trenutek se je ustavila ob vratih, namrščila obrvi in rekla: — Vedve, sestri Corbu, sta priči, da me je prišla Margherita sama iskat; vedve sta priči! Vrgla je beraču sold in odšla; in medtem ko je v tišino ulice odmeval enakomerni glas moža, ki se je zahvaljeval svetemu Eliji in sveti Ani za miloščino, se je vrnila Columba v hišo in zaklenila vrata. Dogodek, ki se je pripetil zdravnikovi služkinji, jo je le malo zanimal. Imela je dovolj svojih skrbi m le tedaj, kadar se je lahko umaknila iz sleherne družbe in se vsa potopila v svoje misli, je občutila tegobno pomirjenje ko človek, ki nič več ne upa. Ta dan pa še tega ni bilo. Begala je po veliki tihi hiši, se vrnila v svojo sobo in odprla pokrov na skrinji, v katero je bila Banna spravila obleko. Zahajajoče sonce, ki je prodiralo skozi odprta vrata na verando, je obsvetljevalo skrinjo. Med črnim suknom so bili škrlatni robovi kakor madeži krvi in rumeno blago se je lesketalo kakor zlato, vijoličasta rožica na zelenem žametu pa se je odražala kakor v travi na polju. In zaročenko je spet prevzela neke vrste bolestna omama: zdelo se ji je, da vidi bolnika, in se je spomnila, da ji je nekoč govoril: — Dokler ostaneva v vasi, boš nosila narodno nošo, da ne bi žalila deda, a ko pojdeva, kakor upam, in bova živela v mestu, se oblečeš kakor gospa 8 klobukom in tančico ... In boš, črnkasta in nežna kot si, tako prikupna . . . črnkasta in vitka kakor nevesta v »Visoki pesmi« ... Oh, na te stvari je dosti dal. Vedno je pravil: — Tančica napravi ženske lepe. In sanjala je o oblekah in tančicah, ki so mu ugajale. Ko je pred malo urami videla tujko z njeno ozko obleko in vihrajočo tančico, se je čutila v spominu na te sanje ponižano in osramočeno. Da, tudi osramočeno. »Prav ti je, neumnica, — si je rekla, — sanjala si, da opustiš svojo nošo, da se izneveriš svojemu pokolenju, da razžališ deda, in vse to zaradi človeka, ki te je preziral. Prav ti je, prav ti je! In zdaj trpi in se noč in dan spominjaj ponižanja, ki ti ga je napravil, ko te je zapustil. . .« Tedajci je pustila odjprto skrinjo, krenila na verando, se krepko oprla z laktmi na leseno ograjo in zarila prste v lase pod ruto, pomaknjeno na čelo. —• To je žebelj ... žebelj ... — je mrmrala. Da, zdelo se ji je, kakor bi imela v sredo glave zabit žebelj; ta misel . . . vedno ta misel . . . Sonce je še osvetljevalo strehe hiš, a z rdečkastim, umirajočim bleskom; izza cerkve so se dvigali majhni oblački, rumeni in rdeči ko cvetovi, in bilo je, kakor bi prihajali iz doline in prinašali prav do vasi vonj narcis in šipka. »On je ljubil pomlad. Kako je bil preteklo leto ta čas vesel, ko se je vrnil domov za veliko noč! In zdaj? Zdaj je tam kakor živ zakopan in se ne more ganiti: vsa njegova prevzetnost je upadla kakor hrapav in bodeč list indijske smokve, ko začne v jeseni veneti. Še huje je zanj, še huje! Ljudje pravijo, da ga je razbrzdano življenje uničilo,« — misli Columba in potegne ruto še bolj na oči, ko da ne bi hotela videti dvorišča, hodnika in oblakov ob zatonu. Razbrzdanost? — Ne, ona ve, da to ni res. Jorgj je bil pošten fant; tisočkrat bi jo bil lahko zlorabil, a ni tega storil. Bil je skoraj mrzel, kadar sta bila sama; govoril ji je o stvareh, katere je le nejasno umevala, kakor dekletce, kateremu razlagajo stvari, ki so za velike. Pripovedoval ji je zaljubljene zgodbe, ji deklamiral pesmi — in nekateri stihi so odmevali v njeni duši kakor glasovi zvonov in krik jastreba, drugi pa so se ji zdeli kakor sladko, a nejasno žuborenje potoka. Da, bil je skoraj mrzel, skoraj boječ kakor oni drugi, vdovec, ki se je ni še upal poljubiti ... A vdovec je bil boječ, ker se je je bal, da ga ne ljubi. Jorgj pa . . . Jorgja je blazno ljubila in moški ni pri ženski, ki ga ljubi, nikdar boječ. — Pa on me ni ljubil, zato je bil mrzel. . . Ob! Vzravnala se je, se stresla, zaprla oknice, zaprla skrinjo; ustnice so se ji spet stisnile v ono jezno in kruto potezo, ki je vzbujala zaročenemu vdovcu strah. Žebelj jo je kar naprej mučil, bil je ko žarišče, okrog katerega so se vrtele vse njene misli. In znova je začela begati po tihotnih sobah. Tenka plast prahu je pokrivala skrinje in staro opravo, očrnelo od časa in dima, ki je prihajal iz kuhinje in prodiral v vse sobe. Ona, v kateri je spal ded, je bila natrpana s puškami, z »leppasi«1, vrečami ter je zaudarjala po ovcah; izpod stropa so visele češulje rumenega grozdja in rdečkastih, uvelih hrušk. Columba se je približala steni v ozadju, pritisnila in odprla so se vratca, ki so nalahno zaškripala kakor struna pri goslih, in pokazal se je temen hodnik, ki je bil skoraj povsem zadelan z dvema črnima skrinjama. Iz ene od teh je bila izginila skrinjica z denarjem. Columba jo je odprla in tipajoč šarila po njej, ko da bi še iskala zaklad. Nič. Odprla ]e drugo. Nič. Dvigne se, da bi pogledala na polico v zidu, končno pa se povzpne po lestvici v dnu hodnika, pride v nekako majhno kaščo, iz katere je hil skozi žlemprge dohod v najnižje podstrešje v hiši. Dvignila je žlemprge in nekoliko rumenkaste Inči je posvetilo v skrivnostni prostor. V enem kotu Je bila štorja iz ločja, kjer je morebiti spal kak skrivač in nemirno sanjal; bilo je tam zarjavelo železje, vrč, stara puška, v neki vdolbini pa črn kip svetega Frančiška in ugasla leščerba. 1 Veliki noži. Coluinba je privzdignila štorjo, pogledala po kupih obrabljenih predmetov, ki so polnili prostor, potem je povlekla za seboj lestev, jo oslonila na žlemprge in prišla v podstrešje. Tako so morali v nevarnosti in ob iznenadenju bežati in se skrivati njeni očetje, ki jih je trla mržnja in žeja po maščevanju v časih divjega, a tudi junaškega in velikega sovraštva. Zdaj so sc časi spremenili, ljudje se še sovražijo, a zvito: jezik je njihovo orožje in opravljanje njihov strup. Columba, ki je nekoč odkrila svojemu ljubljencu vse skrivnosti hiše, je zdaj begala po sobah, po shrambah in podstrešju in iskala nekaj, česar ni mogla najti. Vsakikrat, ko ni bilo deda doma, je iskala, iskala ikakor sestradana miš, in upala, da najde kje zaklad, ki je bil izginil. Vedela je, da ga ne najde, a vendar ga je vztrajno iskala; priganjala jo je misel, ki si jo je ko blazna vtepla v glavo. S svojih iskanj se je vračala polna prahu, pajčevine in spominov. Ti sipomiui pa so se ji zdeli daljni, kot da se nanašajo na njena otroška leta; zdaj se je čutila staro, zelo staro. Medtem je sonce zašlo; rumenkasta proga je brazdila zelenkasto nebo, ki je bilo nad planoto že skoraj črno, in mlada luna, ki jo je spremljala bleščeča se zvezda, je bila kakor srebrn prstan, ki mu je izpadel biser. Po cesti je bilo slišati kramljanje ženic, ki so se vračale s polja z rjuhami, polnimi komorača in morske redkve. Ta in ona je že zakurila ogenj in dim se je dvigal izpod sajastih streh; nekatere so prinesle Banni v dar nekoliko svoje bere in dobile za to olje, da lahko zabelijo. H Columbi si niso upale, ker jih ni lepo sprejemala. Tudi Columba je zakurila ogenj in šla po kruh v shrambo v pritličju. V veliko, črno klet je prihajala svetloba skozi zamreženo okno. Polnile so jo vreče pšenice in ječmena, košare fižola in krom- Pirja, posode z oljem in na stotine črnikastih hlebov sira. Izpod stropa so viseli bledorumeni sirčki in mehurji masti, beli ko snežene kepe. V čebru za slanico je v vodi, ki je bila kakor pokrita z luskinami, plavalo nekaj kosov svežega sira, drugi, beli in trdi kakor marmor, so bili stisnjeni na neki mizi med dva hloda. Kljub svojim skrbem je Columba opravljala vse delo pri siru, poglavitnem hišnem pridelku. Komaj je stopila v shrambo, je pogledala v čeber, poravnala enega izmed hlodov in skočila tudi v sosednje prostore, da bi se prepričala, če je vse v redu. V odprtini okenca je luč zamirala in v polmračnem spredolgem prostoru, ki je bil kakor podbrodje kake ladje, so dobivali predmeti pošastne oblike; bakreni kotli so rdeli med črnimi lonci olja, vreča ječmenove moke se je sredi vse te črnine belo odražala kakor kaka trebušasta prikazen. Columba, ki je iz strahu, da se ne bi kaj vnelo, hodila zvečer brez luči po vsej hiši in našla tipaje vsako stvar, je vzela iz košare hleb boljšega kruha in se nenadoma spomnila Margheritine zgodbe. Ni verjela v duhove in se ni bala ne mrtvih ne živih, vendar jo je ta večer obšel nekak nemir. Rdeči kotli, bela vreča, črni lonci in kovinasti blesk slanice — vse se ji je zdelo nekam nenavadno. In srce ji je zdaj pa zdaj brez pravega vzroka močno udarilo. Urno je odšla iz shrambe in ko se je vrnila v kuhinjo, je slišala, da so ženice na cesti klepetale in vreščale bolj ko navadno. •— Naj oslepim, če ni res, kar vam pravim. Na lastne oči sem ga videla: vrnil se je. — A če poteče trideset let na dan svetega Frančiška? Vrnil se bo v vas ravno na ta dan in sorodniki in prijatelji mu pojdejo naproti kakor v Procesiji. — Če vam pa pravim, da se je že vrnil. To se Pravi, če še ni minilo točno trideset let, ga sodnija zaradi kakega tedna ne bo nadlegovala. Columba je razumela, da govorijo o stricu In-nassiju Arrasu, in stopila je k vratom, da bi bolje slišala. Ta trenutek je priskakal Jorgjev hlapčič z dvorišča in se vmešal v pogovor žensk. — Tudi jaz sem ga videl, da! Sedel jc pri ognju s kapuco na glavi in s torbo na brbtu. — Znamenje, da bo spet odšel. Torej, Maria-zoseppa Conzu, kaj hočeš, da staviva, da se do svetega Frančiška ne vrne za stalno v svojo hišo? — Tudi jaz tako mislim, — je rekel hlapčič, se približal Columbi ter jo tiho vprašal:— Kaj hočete? — Kdo te je klical? Izgini! — je rekla z jeznim glasom. On pa jo je kar gledal. Dvignil je glavo proti njej in njegove velike oči so se lesketale v polmraku večera kakor dva žareča oglja med pepelom. — Zdelo se mi je, da ste me klicali. Ali se je ded vrnil? — Kaj to tebi mar? — Grem, da kupim svečo za gospodarja, — je nemoteno nadaljeval, ker je iz izkušnje vedel, da ga bo končno Columba le poslušala. — Nimamo jih več. Skrinja je prazna, ničesar več ni, a v nekaj dneh bova imela morebiti dosti denarja . . . Columba ni nič rekla. Gledala je po ulici, da bi videla, če prihaja ded, in se je delala, kakor bi poslušala ženske, ki so se še pomenkovale. — Da, hišo bova morala prodati. . . — Komu? — je vprašala skoraj nehote. — Zdravniku, teta! Hoče jo kupiti, ker ga veseli, da bi se potem prepiral z Rozalijo Nieddu, mačeho mojega gospodarja, ki zgoraj venomer poje kakor sova, a če stric Jorgeddu umre, mislim, da ne bo več pela. Kaj pa vi mislite? — Mislim, da ne umre. — Kaj, ne umre? Potem bi bila bogata, tetka! Pa umre in še kmalu. Kaj bi rekli, če bi umrl isti dan, ko se vi poročite? — Molči, glupec! — Mislim, da bi bilo to zanimivo. Ali, da, bel je kakor mrlič; zdaj malo je in skoraj nič več ne spi. Prej je vsaj jedel, zdaj nič. Podnevi malo zadremlje, ponoči pa bere. Koliko sveč porabi, tetka! Da, zmeraj mu pravim: Vi ste zapravljivec. In potem ga vprašam: In kaj bova delala, ko ne bo več denarja? ... Pa bere v svoji knjigi in pravi, da Bog pomaga tudi pticam, a ga le skrbi, vam rečem. Da, ptice imajo peruti, a on nima niti nog. In noče ničesar od nikogar, rajši pogine. Pravi samo, da bo jutri dobil od doktorja denar za liišo. — In ko poide tudi ta? — vpraša Columba, ne da bi ga pogledala. — Pravi, da bo že Bog napravil svoje, da ozdravi ali umre. Jaz mislim, da umre ... — In župnik, ali ni več prišel? — Nihče več ne pride. Samo ... no, vam pa zaupam, oni dan je prišel stric Arras. Vstopil je z one strani in moj gospodar je bil tega obiska vesel. Kaj sta govorila, ne vem, ker sta me poslala ven. Pa tudi če bi vedel, ne bi pravil, ker nisem ovaduh. 0 vsem, kar vidim, molčim in ne morem videti |judi, ki vse izblebetajo. In tudi potuhnjencev, kakor je tistile tam, poglejte, ne morem videti. — Namignil je na berača, ki je sedel na kamenju pred svojimi vratci in vsako toliko poljubljal svoje svetinje. — Tudi ta prihaja z one strani in se postavi pred vrata, da bi ga stric Jorgj videl in poklical. Dela se, da ne sliši, potem se pa le počasi, počasi približa, vstopi, sede in vzdihne. »Zakaj vzdihujete?« mu pravim jaz. »Da bi vam krogla predrla bisago! Pojdite, saj ste bogatejši ko midva.« Stric Jorgj noče, da bi mu tako govoril, in ga gleda kakor kak redek predmet. Dep predmet! Ko odide, pometem, kjer je sedel. Dobro, a veste, kaj se je primerilo? Oni dan je Dtonisi Oro zdihoval; moj gospodar ga je izpraševal ln končno mu je povedal, da mu spravi birič njegov brlog na boben, ker ni plačal davka: devetdeset centezimov ali s stroški liro in devet realov, da, ravno toliko. In ta je lepa, ali mi ni ukazal gospodar, ta neumnež, naj odprem skrinjo in mu dam? »Ah, da,« sem tedaj zavipil, »ali se tako razisipa denar? Kdo bo pa nama potem pomagal? Vran?« Gospodar mi je pa rekel: »Za svoje stvari se brigaj, Pretu!« Toda jaz sem Dionisija zapodil, tekel za njim in vpil: »Gorje ti, če sprejmeš denar, tat!« Prestrašen je zbežal. Columba pa ga ni več poslušala, gledala je nizdol po ulici. — Stric Remundu prihaja, — je dejal Pretu in jo urno popihal s svojim soldom, ki ga je tiščal v pesti. Medtem ko je njegova gibčna postava izginjala v gornjem koncu ulice v svetlo ozadje obzorja, se je dvigala iz pepelnatega dna po kolovozu črna postava strica Remunda. Ril je na konju, sedeč med dvema velikima, polnima torbama. Koder je šel, se je širil vonj po travi in sesirjenem mleku. II II Columba je pohitela, da mu odpre vrata, in ded je ročno razjahal. — Ded, ženske pravijo, da se je InnaSsiu Arras že vrnil, — je povedala in mu pomagala odložiti torbi, katerih ena je bila polna svežega sena. Starec ni nič odgovoril. Medtem ko je peljal konja na dvorišče in mu napolnil jasli s travo, je Vzela Columba iz druge torbe kos svežega sira, iz katerega se je cedila še sirotka, in skuto, stlačeno v leseno dežo, pokrito s asfodeloviini listi. Tudi Ranna je pritekla, da pozdravi deda in mu pove, kaj govorijo ženske o vrnitvi strica Arrasa; on pa je dvakrat od spodaj navzgor zamahnil s kuštravo glavo, ko je slekel suknjo in jo obesil na kljuko v veži ter sedel za ognjišče z vasbočenimi prsmi, katerih oblike so se črtale pod črnim žametnim telovnikom, zapetim po eni strani, kakor pri še mladem možu. — Ta lenuh se je vrnil? Pravi dobiček, en po-bajač več v vasi! Columba je pripravljala košarico s kruhom, skuto in krožnikom solate; rada bi povedala dedu vse, kar je vedela, a vpričo Banne ni marala govoriti, ker je bila prepričana, da bi nastalo neprijetno prerekanje. Molčala je tudi, ko je »estra pripovedovala starcu vaške novice in da je doktor prestrašil služkinjo in da je Giuseppa Fiore grajala Columbino obleko, češ, da je malo primerna za vdovčevo nevesto. Starec je s svojimi zdravimi zobmi žvečil trdi kruh in je z jedkim prezirom človeka, vzvišenega nad vso revščino svojih bližnjih, odgovoril: — Giuseppa Fiore je kakor polž, ki leze in Pušča sline, koder gre. Doktor? Zdaj zdaj ga povežemo z jermeni in ga denemo v spone, tega starega konja norega! Samo ko so govorili o Zuampredu Cannasu, se je njegov ostri obraz raznežil in glas mu je postal resen. —• Dober je, vnuka moja; da, prav imajo, da ga hvalijo. Nič ne de, če je vdovec. Spoštoval te bo še bolj, ker bo mislil: »Če bom slabo ravnal z njo, Poreče, da je prva žena dobro napravila, ker je umrla!...« — In tudi otrok nima, — je dodala Banna in Vstala, da odide, — kakor bi bil še neoženjen. In kar govorijo, je iz same nevoščljivosti! Ko »ta ostala sama, sta bila starec in dekle nekaj časa tiho. Z dvorišča je bilo slišati, kako žveči konj svežo mrvo in semtertja udari z nogo ob tlak; samo ta hrup je motil večerno tišino. Veter je molčal, a noči so bile še premrzle, da bi se ljudje zbirali na cesti. Starec se je sklonil, vzel hitro z dvema prstoma majhen ogorek in ga stlačil v svojo črno pipo, nakar je stisnil ustnik z zobmi, gledal, če se je tobak vnel, in rekel: — Da, doktor je bil vedno prismojen; če pa bi drugi njemu napravili kaj takega, bi šel na kak grič in začel zavijati ko pes . . . A Columba je bila raztresena. Počenila je pred starcem, podnetila ogenj in ne da bi privzdignila oči, mrmrala: — Ded, nekaj vam moram povedati. . . Komisarjeva sestra je rekla Martini, da je Jorgeddu obolel zaradi prevelike žalosti . . . ker sem ga obrekovala . . . Zdelo se je, kakor bi se po starčevem obrazu razlila rdeča svetloba prižgane pipe; njegova desnica, črna in preprežena z žilami, ki so bile kakor korenine, se je oklenila kolena in se na njem skrčila kakor orlov krempelj, ko se oprime pečine. — In zbog tega si slabe volje, Columba? — Da, zbog tega, ded Corbu! — Pa kaj se meniš za to, kaj ljudje govorijo? — Da, mar mi je. Mrtvim ni nič mar, kaj govorijo živi! — Komisarjeva sestra stanuje v hiši Giuseppe Fiore, to moraš pomisliti. — Mislila sem. Kačam je treba jezik oštuliti. — In kaj hočeš, da napravim? Če bi bil mlad, bi rekel: ,Pojdem in odrežem jezik konju Giuseppe Fiore, da kaznujem njeno obrekovanje/ A sem star, draga hči, star sem in marsikaj govorijo na moj račun! — Res je, ded, res je! Vsi nas opravljajo, vsi bi nas radi poteptali, ker smo sami... Vi ste stari, medve sva ženski.. . Ignassiu, Bannin mož, kakor bi ga ne bilo: na nič drugega ne misli ko na svoje koze in krave. Sklonila je glavo in skoraj stokajoč povzela: — Nihče nas ne spoštuje.. . vsi nas opravljajo ... vsi bi nas radi videli mrtve ... Da, da, in tudi jaz umrem kmalu, to čutim tu v srcu. . . čutim ... — Columba! Kaj tako govoriš? — Ker umiram od srda, ded! Ne vzdržim več. Vam povem to, drugim ne. Trudna sem. In se je zgrudila na tla, žalostna in res izmučena, tako izmučena, da se ni mogla več zdržati na uogah. Male zelenkaste starčeve oči so potemnele. — Columba! Mar nevesta tako govori? Dekle, ki ima doma že poročno obleko? In zakaj vse to? Zaradi babjih čenč. No, povej mi, kaj bi hotela, da bi bila zadovoljna? — Hotela bi... Bilo ji je, da bi zakričala: »da bi se ne bilo 2godilo, kar se je zgodilo«, a si ni upala. — Hotela bi, da bi bila že poročena, da bi bila če daleč odtod; tako bi bili vsi bolj mirni. — A zakaj nisi mirna? Kaj ti za božjo voljo uianjka, hči? — Nič mi ne manjka, ded, a vsi nam želijo 8labo; še Banna mi želi slabo. Vem, nisva si ko pestri, ne, ko sosedi sva si, ki si imata nekaj deliti tu sta pripravljeni, da si skočita v lase. Celo stric Oionisi Oro, ta umazani berač, ki bi brez nas umrl °d lakote in žeje, celo ta govori slabo o nas. In jaz uiislim, da je prav on ukradel denar. . . Starec je močno udaril s palico ob tla. ■— Tisočkrat si mi že to rekla, vnuka! On ali kdo drugi, kaj mi mar! Brigadir je preiskoval v Dionisijevi bajti kakor v drugih hišah... in ni Uašel nič in stvar je bila opravljena. Tudi jaz se ravnam po njem: nič več ne mislim na to. Čuj, kuščarica moja, tako napraviva: nič več ne govoriva o tein. In če ljudje mrmrajo, naj mrmrajo! Zavist jih grize. Opazuj, kadar piha veter: nesnago dviga in razpihuje, skale pa ostanejo trdno. Tako je z ljudmi: najslabša sodrga se preriva in mrmra. In če misliš, da spreobrneš svet, boš prej osivela. Opravljaj svoje delo in poslušaj samo svojo vest. In če ti vest nič ne očita, pojdi svojo pot in misli: če me ljudje opravljajo, je znamenje, da mislijo, kako sem srečna! Pljunil je v pepel, prekrižal noge in roke in držeč se slovesno in ponosno, je bil ko kak star junak iz davnine, ki je v svojem življenju opravljal samo velikodušna dela in preziral ljudsko mnenje. Kljub temu pa mu je desna roka kar naprej drhtela. Columba je zamrmrala: — A moja vest ni mirna, ded! Zmeraj se bojim, da se nismo motili . . . Tudi danes sem iskala ... In če bi bil denar v hiši? Če bi ga našli, ded? Kako bi bila zadovoljna! Tako ne bi več govoril, da smo ga mi obdolžili in bili krivi njegove bolezni . . . Starec ni odgovoril, a ona je dvignila bledi obraz in trenutek sta se gledala kakor sovražnika, ki sta pripravljena, da se spoprimeta. — Columba, — je rekel in stisnil zobe, — saj noriš. Spregovoriva odkrito enkrat za vselej. Jaz nisem nikogar dolžil in če še kdaj izrečeš to besedo, te s palico pobijem. Ne maram se prerekati, poslušaj me! Prvi trenutek po tistem dogodku, v prvem navalu jeze sem morebiti imenoval onega nesrečneža, a potem ... za božjo voljo, kdo ga je potem še iskal? Ali sem ga morebiti naznanil? Ali sem morebiti o tem s kom govoril? Če so ga ljudje tako slabo cenili in mislili, da je zmožen kaj takega, ali sem jaz kriv? — Vi, ded, ste se mu smejali, Banna, moja sestra, ki ima jezik ko kača, pa ga je pri sosedih opravljala in tako sta ga sleherni dan malo po malo spravila ob dobro ime. Starec je dvignil palico. — Kar udarite me, razbijte mi glavo! — je rekla z rastočo jezo. — Prej pa moram govoriti. On je nedolžen in mi smo ga obrekovali... mi, da, mi, zakaj tudi jaz sem govorila zoper njega ... in ljudje to vedo in začenjajo dajati njemu prav. Prišel bo dan, ko 'bodo kričali vsi zoper nas in govorili: »Oni so ga ubili, izvabili so ga v hišo kakor v zasedo in ga zahrbtno napadli, ker so ga sovražili . . .« Ded se je pomiril. — Ti si ga privabila, ne jaz! Ti si mu odprla ponoči vrata in ga peljala v svojo sobo kakor propadla žensika. Zakaj si to napravila? Takrat bi ti bil moral razbiti glavo, ne zdaj; pa sem te pustil, bojazljivec, da si delala, kar si hotela, ker si bila sirota in te mi je mati, ko je umirala, priporočila, naj ravnam lepo s tabo. O, ne, ženska, ki podnevi molči in ponoči odpira vrata svojemu ljubemu, ne, taka ženska ne zasluži, da bi lepo ravnal z njo! K vragu, kdor ji veruje! Propast hiše je — in ti, ti si postala propast mojega doma! S palico se ji je dvakrat dotaknil glave in začela se je tako tresti, da ni mogla več govoriti. — Zdaj molčiš? O, jaz sem ga privlekel v hišo! Zini mi še kdaj to neumno besedo! Če te je zapustil spomin, slabo zate, jaz pa se še nisem pootročil. On, berač iz nogavicami, nas je sovražil in se nam posmehoval. Mar te ni on zapustil? Če bi ga ne bila sprejemala v hišo in se ne bi bila poniževala, kakor bi bila ženska, ki ni za nobeno rabo, bi te bil cenil. Zenska mora biti ženska, zlasti če nosi tako ime kakor ti. A ti si, kakor se zdi, na to pozabila; nisi se več spominjala, da si vnukinja Remunda Corbuja m hči Battiste Corbu. Ti nisi posnemala svoje matere, ki se je poročila s svojim bratrancem, sinom mojega brata, da se ne bi družina razpršila. Ne, ti si gledala za sinom navadnega kožarja, za študentom brez hiše in glave, pokvarjenim fantom, ki ni bil ne tvojega rodu ne tvojega stanu. In prav ti je, kar se ti je primerilo! Zdaj se nikar ne cmeri in si odgrizni jezik! 0, mi naj bi ga bili umorili? — je nadaljeval, ne da bi poslušal Columbo, ki je nekaj golčala. — Sam se je ubil s svojo razbrzdanostjo in pokvarjenostjo! Sicer pa, ne boj se, vnukinja, ne bo umrl. Dela se tako, a kdo ve, kdo ve, če nima spet kaj za bregom! Zaprt je v svojem brlogu kakor zla misel v glavi kakega hudobneža: lepega dne se prikaže in bo kakor bič. Dovolj, ne govoriva več o njem! To je zadnji pot, da sem o njem govoril. Samo še nekaj ti moram povedati: ali bi se rada poročila z njim? Napravi, kar sama hočeš! Ali sem ti kdaj branil? Moja krivda je, da sem bil jaz, jaz, Remundu Corbu, vedno premehek s tabo! Sploh nisem bil človek, bil sem kakor prača v dečkovih rokah: nategne jo sem, nategne jo tja, končno pa se utrga. Prav mi je! In radi Zuampreda Cannasa, ali sem ti kdaj kaj rekel? Ko je prvič vprašal, si ga zavrnila, v drugo si rekla da. Ali se zdaj kesaš? Se zmerom lahko napraviš, kakor hočeš; ni ti treba poslušati, kaj drugi svetujejo. Nekoč, vnuka moja, — je nadaljeval in se raznežil ob vdano trpeči Columbi, ki se je dvignila in naslonila glavo na ogel ognjišča, — v tistih časih, ko sem imel še noge kakor jelen, sem bil v gozdu nad Dorgotori pa zagledam nekega človeka, ki nabira metličje. Šel sem kar mimo, a me je poklical: »Pozdravljen, prijatelj, pozdravljen!« In ali ti nisem prepoznal v njem prijatelja iz otroških let, sina Sadurra Cbessa iz Tibija? Sadurr Chessa je bil bogat, vnuka moja; imel je tri sto krav s teleti. Njegov sin je takrat študiral, da bi poštah doktor, a poslušal je nasvete zdaj tega zdaj onega, opustil študije, začel s trgovino, poskušal z vsemi poklici, pognal po grlu vso dediščino, obubožal in postal nazadnje pometač! Tako ti pravim, golobica moja mala, napravi, kakor hočeš, samo drugih ne poslušaj! Columba ni odgovorila, spet je postala molčeča ko po navadi, a dedove besede so jo očividno le pomirile; njen obraz in njene oči so dobili običajni izraz. — Pojdi, pojdi spat, — je nadaljeval in se sklonil, da bi vzel spet živ ogorek, ker mu je bila pipa ugasnila, — pa spi sedem ur in videla boš, da nehajo muhe brenčati. Na cvetno nedeljo pride Zuampredu zaradi oklicev, potem pride dan poroke >n pojdeta. V njegovo stajo pojdeš, preštevala boš njegove krave in imela na razpolago denar, da boš plačevala hlapce. Skrbi ti ne bo manjkalo; tedaj te bodo muhe lahko pikale, a ne boš niti zmajala z glavo, da bi jih pregnala. Columba je vstala, ubogala kakor dekletce, prižgala svojo okroglo leščerbo, ki je bila iz medi in je nihala kakor pomaranča na veji; zaprla je vrata na cesto in jih zapahnila z železnim drogom. — Columba, — jo je vprašal starec, medtem ko se je pripravljala, da bi odšla spat, — ali si plačala Martini Appendu? — Ni hotela. — Potem pa ji jutri pošlji, kar ji gre, in je ne išči več. — Ogenj naj jo išče! — ji je priželela Columba, ki se ji je znova pomračil obraz, in je odšla. Ko je ostal sam, se je tudi ded zamislil in se 8 skrčeno roko oklenil kolena. — Remundu Co, — si je jezno rekel, — star ®i> a si še neumen! Tega dekleta ne smeš puščati 8amega; preveč si jo prepustil sami sebi! Vsak pih vetra se ji zdi, da je glas, in trese se kakor list. Taka je, kakor bi bila pod vplivom kake čarovnice! Ni verjel v čarovnije, a že nekaj časa je vsaki-krat, kadar je bil doma, občutil nekako moro, kakor ki bil kdo skril pod ognjiščem kak čar, katerega onih kipcev iz probkovine, pokritih z bucikami, kakršne je delala tudi Martina Appedu, ki polagoma ugonobijo nesrečnika, pod čigar nogami so skrite, dokler ne umre. Columba je bila vedno slabe volje in tudi Banna je bila večkrat kakor zaskrbljena. Starec se je spomnil žalostnih časov, ko je bila njegova hči bolna in so kateri dan upali, da jo rešijo, drugi dan pa so se bali, da umre. Pa ne, niti v tistih časih ni občutil takega nemira, kakršnega mu je zdaj povzročala Columba. Bilo je, kakor bi dekle obdajal kak nalezljiv čar: koder je šla, je pustila za seboj občutek žalosti. Ded si tega ni znal tolmačiti, a spomnil se je, da je Giuseppa Fiore, ki je vedela za ljubezen med Columbo in študentom, rekla starcem na trgu: »Remundu Corbu mora še zadostiti za grehe!« — Grehi, grehi! — je rekel z visokim glasom in se ves stresel kakor konj, ki bi se rad iznebil uzd in sedla. — Ne, jaz nimam grehov, da hi se moral pokoriti zanje. Kar sem napravil, vem, zakaj sem napravil! Kaj pa so meni napravili? Mar naj bi se dal zaklati? Bog me je ustvaril, da živim, dal mi je noge, da hodim, in roke, da dvignem leso na prelazu. Pipa mu je medtem spet ugasnila, pa je le še vlekel, a je čutil grenko slino. Jezno je pljunil, nato vstal in šel pogledat konja, ki je dremal in s slabimi zobmi grizel seno. Bil je staro kljuse, poln brazgotin in okrnjenih ušes, ker so ga starčevi sovražniki več ko enkrat z nožem zabodli in porezali. Zaradi tega ga je imel rad. Ko mu je spet napolnil jasli s senom in čutil na licih topli dih, prihajajoč iz konjskih nozdrvi, se je raznežil. — Stara sva, — je rekel in ga potrepljal z roko po hrbtu, — a najina koža je trda ... In če bi bilo treba, bi še dirjala . . . Vrnil se je, zaprl vrata in legel na rogoznico. Kadar je bil vznemirjen, se ni nikdar slekel in je imel rajši rogoznico ko postelj; tako je obdržal navado, da je bil za vsak slučaj pripravljen. Zdaj mu sicer ni nič grozilo, vsi njegovi so bili zdravi, vse mu je šlo po sreči, Columba je bila na tem, da se poroči z bogatim možem, vendar ga je še vedno nekaj vznemirjalo, kakor bi se bližala kakšna nevarnost. Zaspal je z mislijo na Innassija Arrasa in še v dremavici se je silil, da bi se prezirljivo smehljal in mrmral besedo »lenuh«, vendar mu je tudi spomin na starega, zdaj neškodljivega sovražnika vzbujal ta večer neko čudno neugodje. Kakor skoraj vsi stari ljudje je spal malo in slabo in se je čez nekaj ur nemirnega spanja zbudil. Ogenj je bil ugasnil, sever je pihal in se zaganjal v vrata na dvorišču. Mrazilo ga je in iztegnil je roko, da bi povlekel nase volneno vrečo, ki jo je imel za odejo, a ta gib je zadostoval, da se je popolnoma predramil. Tedaj je spet občutil ono moro, ki je bil pod njeno težo zaspal. — Columba ... Da, Columba je bila njegova stalna misel, za vse drugo mu je bilo zdaj malo mar. Preteklost je bila preteklost, prihodnosti zanj ni bilo. Ko se Columba poroči in odide, mu ne preostane drugega, ko da bo tudi stoje dremal in premleval svoje misli, kakor je konj drobil seno . . . Toda ali pride dan Columbine poroke in njenega odhoda? Prav ta misel vznemirja starca. Columba je še pod vplivom svojega žalostnega doživljaja s študentom, in ta urok tlači vso družino . . . Kakor hud spuščaj je, ki je spočetka, kakor bi se človek zbodel z rožnim trnom, a se polagoma prisadi In se ne pozdravi, čeprav ga zdraviš s peklenskim kamnom . . . Ded se je obračal na rogoznici in začel spet sam s seboj govoriti. — Stari, veš, kaj ti dem? Rano bi moral takoj zdraviti z žarečim železom. Ko ti je Banna povedala, tla je Columba ponoči sprejemala kozarjevega sina, bi moral oba nažgati z jermenom. Pa si ju pustil v miru. Študent ti je kratil spoštovanje in ljudje so se smejali in govorili: »Prav je, da vzameš v hišo veselega fanta, odpiha ti denar kakor veter listje z drevesa!« In Giuseppa Fiore je rekla: »Remundu Corbu mora zadostiti še za grehe . . .« Nenadoma je vrgel vrečo z glave in odprl oči. Vse je bilo temno, a tam pred ognjiščem je še vedno videl bledi in podsmehljivi obraz Jorgja Niedduja in njegove lesketajoče se oči; še vedno je občutil ono nejevoljo, ki so mu jo nekoč vzbujale študentove besede in njegova navzočnost . . . Ah, on je tu, še je tu, sredi med njimi je, vedno bolj je močan in jih končno požene iz hiše. »Ded, — je rekla z žalostnim glasom Columba, — rada bi bila že daleč odtod . . . tako bi bili vsi bolj mirni . . .« Kaj naj napravi, da bi se pomirila? Nazadnje, staremu ni za njegovo vznemirjenost; preživel je tako burno življenje! A neprestane Columbine žalosti ne more prenašati. Kaj naj napravi? Naj še išče tatu? Naj znova preišče vse koče v soseščini? Čemu? Da si nakoplje spet po nepotrebnem novih sovražnikov? Denar je izginil, naj ga je vzel Giorgio, naj ga je vzel berač ali kdorkoli izmed sosedov. Tudi če bi ga našel, ne bi nič koristilo. Zlo ni v tem, mnogo globlje ima korenine, dalje, mnogo dalje sega in se ne da ozdraviti. Tudi če bi šel ded v cerkev in bi pokleknil sredi ljudi in zaklical: »Jorgj Nieddu je nedolžen! Obdolžil sem ga, ne da bi bil prepričan o njegovi krivdi!« — kaj bi koristilo? Da bi se ljudje smejali. Mržnja med starcem in mladeničem bi kljub temu ostala, saj bi ta netil kakor prejšnje čase zdražbo v družini in Columba bi dalje trpela. Bolje pustiti, naj gre vse svojo pot. Čas ozdravi vse. Columba odide s svojim bogatim ženinom in zanjo se začne novo življenje. Ded jo pojde večkrat obiskat, da njenim otrokom palico, da jo bodo jezdili, posadi jih na svojega konja, naroči svojim hlapcem, naj napravijo iz svežega sira ovčke, ptičke, pletenice in amulete, da jih podari vnučkom. Žalostni časi so minili. Skušal je spet zaspati, a ni mogel zapreti oči. Trepalnice so se mu tresle in nekaka utrujenost mu je trla hrbet. Zdajci je zapel petelin in starec je prešel iz vznemirjenja, ki mu ga je povzročala sedanjost, in se predal spominom na preteklost. Tedaj ga je prevzel občutek oddiha in pozabe. Bil je kakor človek, ki odrine od brega reke in plove in plove v lahkem čolnu po tihi vodi proti pristanu. Vsakikrat, ko je slišal peti petelina, se je spomnil vzkrikov, ki so odmevali v tišino gozda, ko so napadli njegovo ženo... Njegova žena! Ko je ponoči spal v postelji in se zbudil, se mu je često zdelo, da je še poleg njega, suha in topla, trda in krepka. To je bila ženska! Nikdar solz, nikdar prošenj ne jadikovanja. V žalostnih časih je bila ko jeklena palica, ki se ne upogne, a ko so prišli mirni dnevi, jo je nenadoma zlomilo. Za ženico, ki je hodila kakor Banna, udarjajoč z nogami po tleh, in skrivala roke v gubali ogrinjalke, se je vrstila dolga procesija . . . Prijatelji in sovražniki, sodniki in žrtve: prikazalo se je ozadje nekega gozda, zaslišal se je topot konja, strel, vzkrik. . . Potem se je pozorišče spremenilo v mračen prizor: neka ženska z razpletenimi lasmi je klicala po maščevanju . . . Teta Giuseppa Fiore se je tiščala za ognjiščem in vsako toliko jezno zavreščala kakor sova v gozdu . . . Innassiu Arras se je poganjal s torbo na hrbtu od pečine do pečine . .. Nato se je Prikazala podružnica; oltar je bil pokrit z rdečim cvetjem in Kristus je bil položen na rumeni preprogi kakor na sončnem četverokotu. Škof iz Nuora, lep kakor sveti Janez, je blagoslavljal z dvema prstoma in moški in ženske so 8e vrstili mimo Kristusa, poklekali in prisegali, da odložijo sleherno mržnjo, sleherno misel na maščevanje, poljubljali so okrvavljene noge Gospodove, potem pa šli na zeleno trato, plesali in jedli in ne-zaupno gledali tega in onega, s katerim so prisegli skleniti mir. Tok spominov je nosil starca in kakor voda v reki ob večerni zarji, tako so tudi njegovi spomini odsevali modro in rdeče, v mlečnem blesku in v črnih sencah . . . Bil je prepričan, da ni storil nikomur nič hudega. Samo hranil se je, kakor se pač vsak pravi človek. Zdajci se je nasmehnil pod vrečo, medtem ko se je tudi konj na dvorišču zbudil po kratkem spanju in znova začel gristi seno ter je semtertja kaj završalo v vetru, ki je pojemal. Spomin je moral biti prijeten. Starec je videl še neko cerkev, a ne tiste »mirovne«. Črn Kristus je gledal s prižnice in bilo je, kakor bi govoril. »Tu, tu, v tej cerkvi je nekdo, ki misli kakor Judež izdati svojega brata . . .« In Innassiu Arras je jokal. To je bil najsmešnejši spomin, kar jih je mogel stric Remundu priklicati . . . — Vendar, kakor resnično je Kristus, posihmal mu nisem več slabega želel. Bilo bi, kakor bi želel slabo beraču Dionisiju Oru! . . . In vendar! . . . Spomin na berača mu je pregnal dremavico, v katero se je bil spet pogreznil. Nekaj neprijetnega kakor nenaden sunek ga je streslo. Čoln je prispel na drugi breg, treba je bilo skočiti na tla, vrniti se v sedanjost, v resničnost. Columbin glas je še žalostno in mrzlo odmeval: »Mislim, ded, da bi bil lahko. . . tudi Dionisi Oro . . . Zakaj ne daste še preiskovati? . . .« Starec je sedel in se popraskal po licih. — Prekleti vsi sedmeri glavni grehi! Ako vidim Martino Appedu, ji izbijem zobe in ji porečem: »Lahko bi bila molčala in ne vznemirjala dekleta! Pojdi k vragu, stara klepetulja!« Petelin je spet zapel in starec je vstal, odprl vrata in šel gledat konja na tihem dvorišču pod zelenkastimi zvezdami, ki so bile, kakor bi jih zibal veter. III Ker se mu ni posrečilo dobiti svireli, se je Pretu zadovoljil z nekakimi manjšimi piščalkami, ki si jih je sam napravil iz debele ovsene slame. Sedeč ob meji, 'kamor so se odpirale male Jorgjeve duri, je igral napev sardinskega plesa ali »gosos«1 svetega Frančiška in brlizganje njegove »leonedde«’ se je mešalo z brenčanjem muli. Bil je poldan. Veliki, beli oblaki so šli preko sonca in vsa pokrajina zelenih in sivih dolin, zaprta z vijoličasto črto visoke planote, je kakor dremala. Semtertja pa je sonce spet posvetilo in tedaj sta se trava in grmovje lesketala in vsa pokrajina se je zamajala v vetru, kakor bi se nenadoma zbudila. Tudi Jorgj je dremal, a vsako toliko se je zganil in se ob brlizganju piščalk spomnil raznih stihov iz svoje knjižice. »Prazno upanje in laži so za neumneža in sanje dvigajo nespametnike.« »Kakor oni, ki objema senco in teče za vetrom, je tisti, ki da na slepilne privide . . .« Pa vendar je venomer upal in šibkost, v katero se je vsak dan bolj pogrezal kakor v mehek in topel vrtinec, mu je često vzbujala bolestne privide. Ob takih prilikah je bil celo zadovoljen s svojo ne-gibnostjo. — Kako naporno je vstajati in hoditi! Le čemu? Življenje je v gibanju vesoljstva, skale in rastline pa tudi živijo, ne da bi se gibale. Hvalnice. Piščalka. Menil je, da njegovo omotičnost in utripanje njegove uboge krvi povzroča vrtenje zemlje, in zdelo se mu je, da ga večno gibanje vseli stvari vleče preko prostora in da ure in dnevi tečejo za njim. — Dan je minil prav tako zame kakor 'za srečnike zemlje, — je mislil, ko se je zgrinjal večer, — le da jaz nikomur nisem nič hudega napravil . . . Toda ko je bil ponoči sam in se je v temi zbudil, ga je zgrabila groza živih pokopanih, da se je v obupu ves tresel in mu je mrzel pot močil lase. Včasih ni do zore več zaspal in tedaj je bila njegova edina tolažba upanje, da kmalu umre. Hlapčičev razdraženi glas ga je vzdramil. —• Prizanesite,1 sem vam rekel! Zdaj ko ste našli pot, jo hočete šiloma izrabiti s prihajanjem in z odhajanjem . . . Upadli beračev glas je pa le odmeval v tišino ob meji; bilo je, kakor bi njegove počasne, presekane besede padale v travo, medtem ko se je zvonki Pretujev glasek dvigal in gubil v jasnem zraku. — »In nomen de su Babbu, de su Izu, de s’Ispi-ridu Santu, faghide sa caridade a custu poberu ezzu istorpiadu .. .«a — Če ne greste, vas zakotalim po bregu kakor brinovo jagodo! — Sveta Ana in sveti Elija ti pomagajta, kje je gospodar? — Kje naj neki bo? Na konju na svojem pašniku. Tja pojdite, da vas natakne na raženj! Mož pa je s svojimi okroglimi očmi, svetlimi ko dva še ne prav čadova lešnika, buljil v Jorgjeve duri in se bližal, kriveč se pod svojo polno torbo. — Kar vstopi, Dionisi, — je rekel z visokim glasom bolnik. In berač je vstopil, za njim pa Pretu, 1 2 1 Prizanesite (Perdona) rečejo beraču, ko mu ne marajo dati miloščine. 2 V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha, dajte miloščino temu revnemu, nadložnemu starcu. ki se je dvignil na prste, da bi pogledal v vrečo. — Daj mu kaj, Pretu! — Kaj naj mu dam? Kar nama ostaja? Ali ne vidite, da ima vrečo polno kruha, skute in kislega sira? Dajte ga meni, stric Dioni, — je pristavil in se namrdnil, — napravimo velikonočno pogačo. Bogatejši ste ko midva, pa prihajate nadlegovat . . . — Nehaj, Pretu! — je zaklical Jorgj jezno, ne da hi za trenutek obrnil oči od berača, ki je gledal okoli sebe in vzdihoval. — Vsak dan je tukaj, — je golčal Pretu, ko je privzdignil pokrov pri skrinji in vzel polovico pogače, ki je bila okrogla in rumena kakor luna. In vsak dan je imel bolnik isti vtis: da prihaja Dionisi Oro sam od sebe ali po naročilu — čigavem? Columbinem ali starčevem? — vohunit v njegovo hišo. Spočetka mu je vzbujal radovednost in odpor, a je čakal, da mu pove kaj nenavadnega. Mož pa je govoril malo in neskladno. — No, Dionisi, kaj je novega po svetu? Ali si poslušal pridige? — In kako, srčece moje! ... V tistih časih, ko ljudje še niso bili pokvarjeni, so puščavniki jedli P8e . .. — Zdaj pa, ko so pokvarjeni, jedo teleta in bnajo prav! — je zaklical Pretu in mu nejevoljen dal pogačo. — Kaj pa, ali si bil pri spovedi? Zdaj smo v Postu! — je zavpil Jorgj. — Ali ste bili pri spovedi? — mu je Pretu zakričal na uho. Mož se je zdrznil in razjezil. — Eh, saj nisem tako gluh! Da, bil sem v cerkvi. Lepe pridige, da! Kakor bi bil sveti Frančišek. In je poljubil svoje svetinje in se pokrižal. — Kdo? — Kdo? — je zakričal Pretu. — Daj no, pusti mi ušesa v miru! Župnik De-fraja, pravim, da bi mu prestrelilo žep! — Res je, — je potrdil Pretu. — Tako pridiga kakor kak svetnik. Glasu nima močnega, govori pa tako, da se ljudje jočejo. Mati mi je povedala. — Torej je čas misliti na grehe in se poboljšati. Zakriči mu, Pretu! — Torej je čas, da se spoveste svojih grehov, — je po svoje zakričal hlapčič Dionisiju Oru na uho. — Vsi smo v smrtnem grehu, — je odgovoril berač. Potem pa kljub žaljivkam, ki mu jih je deček kričal, ni več govoril, pač pa se je oziral okoli, se večkrat okrenil, ogledujoč si okrušeni strop, in se končno odpravil. — Če nič ne želite, grem tudi jaz, — je rekel Pretu. — Mati pojde v cerkev, pa bom varoval malega. — Kar pojdi in glej, da kupiš svečo! — Stric Jo, — je pripomnil deček kljubovalno, — denar je pošel, to veste ... Pa dajete kruh temu postopaču . . . Jorgj je nejevoljno vzdihnil in pogledal skozi duri. Vreme je bilo lepo in odsev obronkov, pokritih z bleščečo se travo, je segal do sten v hištrni. — Dve ho, Pretu. Oh štirih pride doktor in spomnim ga, da hi bilo treba napraviti pogodbo glede prodaje hiše. Pretu je dvignil in spet z ropotom spustil pokrov skrinje. Isti trenutek je nekdo potrkal na glavna vrata in bolnik se je zdrznil, ne vedoč zaradi katerega hrupa. — Kdo neki je? — je vprašal in s široko odprtimi očmi strmel v široko odprte Pretujeve oči. — Doktor gotovo ni. In Pretu ne hi bil odprl, če ne hi bil hripav glas zaklical: — Pošta. Val svežega zraku se je razlil v hištrno in pismonoša, ali bolje eden izmed kočijažev, ki so vozili pošto med Nuorom in Oronouom, je vstopil z zavitkom in spremnico v roki. Bil je visok, mršav mož, oblečen v staro uniformo cestnega čuvaja, ki so ji rdeči našivi že kakor zarjaveli. Tudi koža njegovega koščenega obraza je bila rjastordeča, osušena od vetra in sonca, a pod rdečkastimi obrvmi, ki so sršale kakor suho grmičje na robu pečin, so se smehljale kovinskosinje oči. Bilo je, kakor bi prinesel v hišo dih širnih pokrajin, ki jih je vsak dan premeril. — Zavitek! Iz Nuora! Podpis! — je zaklical s svojim hripavim glasom. — Kako pa gre, Jorgj? Spustil je zavitek — zabojček, povezan z vrvico in rdečimi pečati, ki so se že odluščili od deščic — in Jorgjeva mizica se je zazibala pod nenavadno težo. Bolnik je molčal ter gledal moža in pošiljko skoraj z jeznimi očmi; samo spomin, da mu je žena strica Conza vsako leto za veliko noč poslala iz Nuora nekako testeno pogačo in svež sir, ga je zadržal, da ni zavrnil zavitka. — Kako ti je torej? Le glej, da kmalu vstaneš, lenuh! — Če bi mogel, — je zamrmral Jorgj in iztegnil roko, da bi poiskal pero. — Če hočeš, moreš, z božjo pomočjo! Veš, tudi meni je preteklega januarja po svetem Antonu ena noga otrpnila. Vsi so pravili: »Mrtvoud je, ker vedno 8ediš.« Nekega dne sem tam v čuvajnici pri Svetem Janezu, kjer stanuje moj brat, rekel: Ali se mi noga pozdravi ali pa si jo dam odrezati, saj mi ni tako potrebna, vajeti ne držim z nogami. In veš, kaj ti Povem? Ta tukaj — udaril je z roko po nogi, o kateri je govoril — se je zbala in se začela gibati, ta lenuhinja. Včasih se spet poleni, da jo moram vleči, a ji pravim: Hodi z božjo pomočjo! Tako, vidiš, tu podpiši! Bele roke imaš, lenoba! Vstani, vstani in bolje bo! — Ali ste kaj videli strica Conza? — je vprašal Jorgj in odložil pero. — V nedeljo sem ga videl. Sicer pa ne smem pozabiti pogledati k njegovi ženi, ker mi ima dati nekaj zate. — Torej ni njen ta zavitek? — Morebiti je njen. Kakor pravim, že od nedelje me čaka. Nemara pa je poslala po pošti. Zbogom, pa le kmalu se pozdravi in spet se odpeljemo! In kakor bi vedel za bolnikovo misel, je mož hitro odšel in pridržal za seboj vrata, ki jih je Pretu brž zaprl. V hištrno je spet sijala sinja luč skozi duri, kjer se je sladko in prijazno pomikalo sonce čez prag kakor zvest prijatelj, ki pride vsak dan v goste. — Pretu, prereži vrvico! Dokler je bil pismonoša v hiši, deček ni odprl ust, ker se je bal, da se Jorgj ne bi razjezil in zavrnil zavitka, a srce mu je močno bilo. Koliko časa že ni bilo v hiši takega dogodka! Izvlekel je svoj nožič, ki se je zapiral, svoj črni, srebrnkasti nožič, svoj ponos in zaklad, — prinesel mu ga je v lepših časih Jorgj iz mesta — in začel rezati. Precej debela močna vrvica se je vsa tresla, kakor bi se upirala. — Stric Jo, po pravici vam povem, da mi srce bije. Kaj je notri? Zdaj je treba izdreti še žeblje, a jih bom kar jaz, sem močan. Položil jc zabojček na stolico in zataknil ost nožiča med deščice, a rezilo se je upogibalo; bila je nevarnost, da se brezuspešno zlomi. —1 Ne, ne, ne tako, Pretu! Vzemi nož . . . — Moj Bog, kako je težko! Kaj mislite, da je notri? Če bi bil poln denarja? Soldov in lir? Koliko bi bilo? O, z nožem gre dobro! Krepko, Pretu, krepko in lepo! Na, en žebelj je že ven, av, prst! Glejte ga, že drugi! Prekleti Judje, tako so pribili Jezusa. Oh, srce mi bije kakor prašičku v vreči! Oh, oh! Sopihal je, se potil in smejal. Tudi Jorgj je čutil, kako mu bije srce. Končno je pokrov iz deščic zaškripal, bilo je, kakor bi se sam od sebe dvignil, a je pridvignjen obstal, ker ga je na eni strani držal še en žebelj. Z začudenjem je bolnik opazil plast skoraj črnili vijolic in je mislil, da je zavitek poln samega cvetja. — Spim in sanjam, — je pomislil in prepričan, da se zdaj zdaj zbudi, ni bil več ne radoveden ne začuden. Kdo naj bi mu bil poslal te cvetlice? Kdo se ga je neki na ta način in v tem času spomnil kakor dragega pokojnika, ki mu polagajo na grob marčne vijolice? Hlapčič pa je že dvignil rožnati papir, na katerem so bile stresene vijolice, in jemal iz zabojčka druge predmete, dotikajoč se jih in jih nezaupno ogledujoč, kakor bi tudi on dvomil v resničnost. Najprej sta 'bili dve mehki, kakor sneg beli rjuhi, potem tri brisače iz damasta, svetlosive kakor oblački, ki so pluli na ozadju onstran duri, potem nekaj vezenih prtičev, ob katerih se je spomnil Pretu prta na velikem oltarju pri Svetem Juriju, potem šest ažuriranih robcev, povezanih z modrim trakom, potem nekaj sprebelib rutic z uvezeno glogovo vejico. Na dnu je bila poslikana škatla iz pločevine: dve rumeni, otovorjeni kameli, ki sta jih vodila dva bela in črna beduina, sta tekli preko rdeče puščave; nebo je bilo vijoličasto in na obzorju so se videle zelene palme v oazi. Hlapčič je vzel škatlo s tresočimi se rokami in 8e obotavljal, preden jo je odprl. Njegove oči so se srečale z gospodarjevimi. Tedaj se je začel Jorgj smejati. Bil je živčen smeh kakor iz odpora in nejevolje nad samim seboj in svojim začudenjem. Škatla je bila polna majhnih, suhih piškotov, ki so bili tenki ko oblati. Pretu je bil kakor raz-očaran. — Hm! Ali bodo dobri? Poslala bi lahko onili svežih! — Ti so fini, luksuzni, — je rekel Jorgj s težkim glasom. — Pokusi enega! — Jejte jih vi. . . To so piškoti za bolnike! A v zabojčku je bilo še blaga: trije ali štirje zavitki, povezani z navadno sivo vrvico. In jih je izvlekel, obračal in gledal in hlapec in gospodar sta se zavedela vsakdanje stvarnosti. V enem zavitku je bil kakao, v drueem sladkor, v tretjem so bile tri škatle sardin, v zadnjem pa salama. Ko je Pretu tehtal, se veselil in računal z visokim glasom, koliko časa utegnejo trajati te zaloge, je zapadel Jorgj spet v svojo navadno razdraženost. — Miloščina je to, ti rečem! Kdo, kdo jo je poslal? — Kdo naj ve, če vi ne veste? — Jaz nič ne vem. Vse bom vrnil . . . — Komu? Če vrnete, poje vse pismonoša. Čujte, stric Jo, bolje je, če pojeste vi. Najbrž je tista gospa iz Rima, tista . . . veste, o kateri ste mi oni dan pravili! Deček je govoril zdaj resno zdaj šegavo, medtem ko so se Jorgjeve oči spet uprle v vijolice in ga je znova prevzelo ginjenje prvega trenutka. Kdo mu je poslal dar? Brez dvoma ženska. Spomini, megleni kakor oblački, ki so hiteli preko ozadja onstran vrat, so se mu spovračali. Zdelo se mu je, kakor bi bil še v Nuoru, in sicer nekega sanjavega večera med barvastimi lučmi in hrumom ljudske veselice. Skupine žensk so stopale v ritmičnem koraku, kakor bi hodile po taktu koračnice, ki jo je igrala godba. Ena izmed teh, morda neznanka z lesketajočo se kopreno, je zvedela za njegovo nesrečo in se ga spomnila ... Njegovo usehlo srce, a ne še mrtvo kakor te skrivnostne vijolice, je sunkoma bilo: tako se srce pomiloščenca počasi, počasi budi in vrača v življenje. A to zmedeno veselje se je znova sprevrglo in spremenilo v tesnobo. Jorgj se je skoraj bal gledati darove; zlasti so mu veneče cvetlice vzbujale grozo. — Vse odnesi, vse zapri v skrinjo, Pretu; ničesar ne maram videti . . . Hitro, hitro, sicer boš moral vreči vse stran . . . Pojdi! Obrnil je obraz v strop in zaprl oči. Pretu, ki je bil vajen takih posebnosti, se je podvizal in spravil vse v zavitek. Položil je nazaj rožnati papir in nanj vijolice. Pokrova pa ni zaprl in je položil zabojček na stolico. Nato je odšel, ker se mu je mudilo, da bi pripovedoval komu o dogodku. Ure so potekale. Vedno enako toplo in sladko aprilsko sonce, vedno enako kakor zvesto srce, se je nagibalo na nebu, kjer so drug za drugim izginjali oblački kakor madeži na steklu, ko ga umivaš. Sončni pravokotnik se je približal prav do nog postelje, kakor bi hotel skočiti nanjo, da poboža bolnika. Zabojček z rožnatim papirjem in vijolicami je dajal pusti izbi nenavaden značaj. Tudi Jorgj je čutil, da ga mineva jeza. Ko je izginila rumena obla sonca in je ostala za njo na obzorju velika vijoličasta koprena, se mu je zdelo, kakor bi se razširila po izbi barva venečih vijolic, nad njegovim srcem pa tančica miru. Ne, kdor mu je poslal ta dar, ne more biti kdo izmed običajnih, navadnih dobrotnikov. V spomin si je klical vse osebe, ki jih je poznal v Nuoru, in mislil na male vrtove, ograjene s kamenjem, pokrite z velikimi, trdimi in bledimi cvetovi cvetač in z zelenimi lasmi žafrana. Tu in tam se je pokazalo sinje oko hijacinte in se je zlatorjavo lesketala mačeha, a oseba, ki je nabirala vijolice, se je morala pripogibati ob stezi, ki jo je zlatilo sonce in so jo senčili gradni v tišini gore Orthobene. Kdo je bila? In če je bil moški? In če je bila kaka revna služkinja? Ali kaka bosa deklica, ki je vlekla za seboj butaro drv? Kdorkoli je bil, Jorgj se je čutil navezanega na neznanega dobrotnika. Navezanega, navezanega za vse uboge dni, kar mu jih je še ostalo. Nekdo mu je, ne da bi se pokazal, vrgel od daleč zanko kakor pastirček, ki se ob pomladnih večerih skrije v grmičje in meče zanko na speče žrebe. Ob hlapčičevem povratku se je zdrznil. — Stric Jo, ali spite? Zdaj prižgem luč. Kakšne oči imate! Najbrž imate mrzlico. Ali naj zabojček prestavim? — Ne, pusti ga tu. — In kam bo sedel doktor, če pride? In kaj poreče? Ali naj mu vse pokažemo? Ah, — je pristavil, pripognivši se nad zabojček, — kako lepo diši! A zdaj je štiridesetdanski post in si moramo pritrgovati. Župnik je danes tako lepo pridigal, je povedala mati, da so ga vsi z odprtimi usti poslušali. Celo te zlodejeve ženske, ki stanujejo tod okoli, hodijo k pridigam. Samo Columba ne hodi, ne vem, zakaj ne. Jutri pride ženin radi oklicev in ji prinese darove. Tam na cesti so pravili, da ga bosta spremljala dva orožnika, toliko vrednosti prinese . . . Jorgjeve oči so se napolnile s solzami. — Pa dobro, naj se vse konča, — je mislil in obrnil obraz v strop, — naj se poroči in naj gre. Potem mi morda vrnejo dobro ime ... A kaj mi to mar! Še je nekdo na svetu, ki me ceni, ko mi pošilja cvetlice ... In ob tej misli, ne ob novici, da pride ženin, je zajokal. Njegov jok je bil jok ljubezni ne žalosti in je osvežil njegove veke kakor razžarjene obali. Doktorja ta večer dolgo ni bilo. Končno so se oglasili v tišino na dvorišču počasni, težki koraki in obenem pesem, ki naj bi bila žalostna in slovesna, 3 je bila smešna kakor jok krepkega moža. »Tam po polju, tam po travnikih .. .« Hlapčič je odprl in možakar je s svojo palico, s svojimi težkimi nogami, s svojo čepico in krznenim ovratnikom treščil noter. Morda je bil zaradi tega, ker je bila noč topla, bolj zaripel ko navadno. Pot mu je kakor svetla tančica pokrival obraz, in oči so se mu lesketale. Medtem ko je Pretu mirno stal ob stolici in bil pripravljen, da prenese zabojček, je doktor poslušal Jorgjevo žilo. —- Dobro je! Kako pa preganjamo čas? — Dobro. Prestavi ono škatlo, Pretu! Bolnikov glas je bil sladek, šibek. Deček je vzel zabojček v naročje in se je nalašč ustavil pred doktorjem, ki je pa sedel, iztegnil nogo in tolkel s Palico po tleh, ne da bi bil opazil novost in nenavadno veselje, ki ga je izžareval Jorgjev obraz. Tudi °n, doktor, je bil vesel; smejal se je ob tem, kar je pripovedoval — neki doživljaj z lova, neke vrste spopad z gozdnimi čuvaji, ki so ga zalotili, ko je v gozdu streljal jerebico. — Zdaj je vendar čas valjenja, doktor; zakaj bodite zdaj na lov? — Ha, ha, čas valjenja? Da, pomlad je, prav imaš, toda ali lovec spomladi ni človek? Človek je kakor vsi drugi in gre v naravo. In če ne lovi, kaj naj dela? Naj sede pod drevo in sanja o kaki ženski? Lovec ni pesnik. Te lepe dni ga žene v naravo, da zapusti vas, to odprto galejo, in da diha zrak, ki ne pozna nesnage. In ko je tam zunaj, pozabi, kdo Je in zakaj je šel iz vasi. Med njim in nebom ni drugega ko jerebica in ta trenutek je edini cilj njegovega življenja, da zadene jerebico. Če se to ne Posreči, trpi in meni, da ni več živ človek, da ni več Litje, ki bi moglo razložiti smoter svojega bedastega življenja. — Vi ste prirodnjak . . . Tolstoj . . . — Pojdita k vragu, ti in tvoj Tolstoj! Jaz ljubim, kar se mi zdi in kar mi ugaja: lov, tobak in vino, če je potreba ... Ti in Tolstoj me ne nadlegujta . . . Nikomur ne napravim nič hudega: živali ne trpijo. Velik sem in rejen in bom dolgo živel, medtem ko si ti s svojo ljubeznijo do bližnjega ohromel in napravil kakor redovnice, ki se same zapro v ječo. Jaz hočem biti prost, prost —- je kričal in vsa hištrna se je tresla pod udarci njegove palice — in požvižgam se na vse neotesance in polizance! Jaz grem, kamor se mi zdi in mi ugaja, in veper in sokol sta edina sovražnika, ki se mi ju zdi vredno preganjati. Na vas, ljudje, se požvižgam. In če napravim jutri kako neumnost, ki vam ne škoduje, kaj vam mar? Jaz napravim to, kar se mi zdi in mi ugaja! ... Bilo bi nesmiselno kaj ugovarjati. Doktor je često menjal svoje mnenje in je kričal, kadar je bil zadovoljen. Ta večer je moral biti zelo srečen. Zakaj? Jorgjeve ustnice so se nabrale v hudomušen smehljaj. — In ali se je duh še prikazal Margheriti? Možakar se ni samo pomiril, temveč se je spet začel smejati in peti: »Margherita, saj nisi več ti . . .« — Zdaj vam povem, kaj je napravila ta šema . . . Pretu se je tiho približal in se ustavil za doktorjevim hrbtom. Senca dveh glav, ene ogromne in poskakujoče kakor orjaški pajek, druge podolgovate in negibne kakor črna risba, je pokrila vso steno v ozadju sobe. — Ta šema je torej tekla k vaši padarici, ki ji je dala ko po navadi piti svoje mešanice. Zdi se, da so jo zmešale. Vse te dni sem videl, da je potrta in bolj šemasta ko kdaj prej. Danes, ko sem se vrnil z lova, sem jo našel zleknjeno na tleh; bila je rume- na in zmedena. No, dragi moj prijatelj, in veš, kaj mi je rekla? Da ima kačo v želodcu. Crkni, sem ji rekel. In je jokala, mi objela kolena in me prosila, naj ji dam protistrup! Dal sem ga ji. .. Dve unči ricinovega olja in jo pustil, naj še dalje joče. Sicer pa ni slaba, predragi Jorgeddu, — njegove oči so se uprle v dijakove z zvitim, ljubeznivim pogledom. — Ni slaba, saj razumeš ... ali vsaj zdi se, da ji ni mar .. . — Vi ste krasen človek, doktor! Krasni človek se je spet zasmejal, kakor bi se zabaval ob kaki svoji skriti misli, a v njegovem glasnem smehu je bila tudi ničemurnost, zadoščenje in še veselje človeka, ki misli, da je ljubljen. — Mar misliš, da je zmožna, vdati se iz ljubezni? — je vprašal po francosko, obrnivši se k Jorgju kakor do človeka, ki pozna svet in so mu nemara bolj ko njemu znane skrivnosti ženskega 8rca. — Grobo sem ji povedal, da je ne vzamem. Pomisli, če se nisem poročil z meščanko, naj si nadenem jarem s kmečko! Pa pravi, da je bolj zadovoljna tako, suženjska duša ... praznoverna, barbarska, bolj zamotana kot še tako moderna duša. Zgodbico o duhu si je sama izmislila, dragi! Nisem je klical oni dan, prišla je v mojo delovno sobo in yekla, da pojde, ker sem jo neko jutro trikrat ozmerjal. Nagnal sem jo in ji rekel, da mi napravi neznansko veselje, če pojde. To je bil strah, prijatelj moj dragi, ker sem jo zapodil. Oprezno, oprezno ®e je vrnila in ne dolgo tega ... se je zgodilo, kar se Je moralo zgoditi. Poljubljala mi je roke, njene ustnice so gorele. Povedala je, da me ljubi že izza dvanajstega leta; menda je bila tedaj bolna in sem J° skrbno negoval . . . Dovolj, dovolj. — Obdržim te, zadovoljen sem s teboj, a poročim se ne, še v sanjah mi ne pride na misel ... In tudi na mojo oporoko ne uPaj, sem ji rekel. Ne, draga, jaz ne verujem v žensko ljubezen in tudi v moško ne, v nobeno ljubezen. Drugega ni ko nagon, račun in navada . .. — Torej boste lepega dne, ko boste trudni, svojo služkinjo pognali . . . — Ne, nikdar! — In če jo obdržite, pomeni, da jo imate radi! .. . Ako jo obdržite tudi tedaj, ko si je ne boste več želeli, pomeni, da ljubezen obstoji. . . Da, da, obstoji! Dajemo ji različna imena: dolžnost, usmiljenje, navdušenje, sočutje, tudi navada. Na vse zadnje je vse ljubezen . . . Obstoji, obstoji! Mislil je na vijolice, na neznanega dobrotnika in čeprav se je doktor smejal in ga podsmehljivo gledal, mu je končno razkril vzrok svojega navdušenja. — Poslušajte, doktor, nekdo mi je poslal cvetlice . . . Meni, razumete, prav meni. . . To pomeni, da se nekomu smilim, zares smilim, iz resnične ljubezni . . . Tako sem vesel, da se mi zdi, zdaj zdaj bom ozdravel . . . Pretu, pokaži doktorju! . . . Deček je brž prinesel zabojček in ga položil pred posteljo, a ga je kmalu spet odstranil, ker je hotel doktor 8 palico brskati po njem. — Vi se smejete, a je vendar tako, — je povzel Jorgj, medtem ko je Pretu postavil zavitek na skrinjo in znova dvignil rožnati papir, da bi doktorju, ki je zmajeval z glavo in se smejal, od daleč kazal predmete, — jaz sem zadovoljen. Zdi se, kakor bi kdo premostil prepad med menoj in svetom ... Če bi mogel vstati, doktor! . . . Mož je vstal, udaril s palico krepko ob tla in uprl svetle oči v bolnikove, kakor bi hotel nanj vplivati. — Če hočeš, moreš! Vstani! Jorgj se je žalostno nasmehnil. — Vi niste Kristus! In da je doktor navaden smrtnik, je pokazal s tem, da se je približal Pretuju, mu vzel predmete iz rok, jih po svoje radovedno ogledoval in razlagal njihov izvor. IV Zuampredu Cannas se je ustavil na pol poti med svojo in nevestino vasjo, razjahal in snel kobili brzdo. Medtem ko se je žival v potoku napajala, je ogledoval okolico in mislil, da bi se nemara tu odpočil z nevesto in s spremstvom sorodnikov, ko bi po poroki peljal Columbo v Tibi. Kraj je bil pripraven za počitek. Ne daleč se je dvigala cerkvica, kjer so pred toliko leti praznovali spravo, in tu in tam je v veličastni samoti visoke planote kak hrast, obdan s hrastiči kakor košata niati z že odraslimi in močnimi sinovi, metal senco na sveže seno in grmičje žoltovine, ki je bila posuta z zlatimi zrnci. Tudi oleandri, ki so obrobljali rečico, so se začeli odevati z rdečimi šopki; vse je bilo sladko in čisto v tem kraju miru. »Če bi hitro odšli, bi napravili lahko tudi tu majhno pojedino, — misli debeli zaročenec, obračajoč sem in tja lepe kostanjeve oči, medtem ko se kobila otresa in pršijo z njene brzde lesketajoče se kaplje. — Tu je les, tu je voda, lahko bi kuhali tudi makarone.« In zdi se mu, da vidi k hrastom privezane konje, Columbo, ki sedi na travi, ogenj, zakurjen med tremi skalami, in raženj, ki se vrti nad žerjavico. Zadovoljen se zavihti spet v sedlo in kmalu se njegova postava, ki je bila na konju mogočna in imela nekaj barbarsko patriarhalnega, spremeni v črn madež, ki se sam premika v neizmerni samoti pokrajine na ozadju sinjih in rdečih meglic na obzorju. Tudi grmi in skale se zlivajo v en sam črn obris na tem vedno bolj rdečem ozadju. Somrak je, ura igre s senčnimi podobami, a zaročenec dobro pozna pot in gre kar naravnost; roke ima na glaviču sedla, oči pa so mu polne spokojnosvetlega gledanja notranjega sveta. Njegov notranji svet je prostranost njegovih pašnikov, poraslih s travo in asfodelom za pašo, s hrasti, ki dajejo probkovino, in so polne krav, telet, junčkov, hlapcev, konj in psov; v ozadju se dviga črna vas z njegovo hišo, s skednjem, s kuhinjami, z dvoriščem in vrtom. Tudi Columbina postava oživlja ta svet, nekoliko nedoločno sicer, kakor zastrto. A čim bolj se bliža vasi, kjer vidi že luči in sliši že kak oddaljen glas, postaja njena podoba razločnejša, veča se in se giblje. »Ali bo zadovoljna z darovi? — se vpraša skoraj nežno. — Ni posebno vesela, Columbedda, a bolje tako. Tudi prejšnja, rajnica, Bog ji daj dobro, je bila resna ženska, le zmerom je bila bolna, uboga revica. Columba pa je zdrava, živa. Imela bo mnogo otrok. Prvega bomo krstili Zuanne Zoseppe, po mojem očetu, drugega Remundeddu. Če bova imela šest sinov, dobi vsak polovico pašnikov in dvajset krav s teleti in še kaj drugega. In premoženje se tudi pomnoži, ker je Columbedda resna in pridna in ji ne bo treba prepuščati vsega deklam, kakor dela toliko drugih. Sicer pa se z božjo pomočjo fantje lahko dobro oženijo.« Že je videl, kako ga obkrožajo živahni in kakor levčki močni otroci. To je vedno sanjal. Edino to nezadovoljstvo je kalilo njegov prvi zakon. Res je, da tudi Banna nima otrok, da, ali njen mož se ne da primerjati z njim, Zuampredom Cannasom, ki je korenjak in močan — čeprav ne okreten — kakor lev. In slovesno miren kakor lev, ki gre iskat svojo levinjo, je razjahal pred Columbino hišo. Bil je že večer. Iz tihih hiš je prodiral kak pramen luči in je razsvetljeval cesto. Neki deček — Pretu — je tekel po stezi od vodnjaka in ko je zagledal novega prišleca, se je ustavil, da bi pasel radovednost. Columba je prišla z lučjo v roki na glavna vrata, Banna pa k oknu. — Bog daj, Zuampredu Cannas, dobro došel! — Kako se imata, ženičici? — je vprašal neotesano in boječe obenem. Tako, zdaj jo je dobro videl, popolnoma razločno, svojo Columbeddo. Nekoliko bleda in resna je bila, a tudi mirna in gotova kakor levinja. Ne da bi ga bila pogledala, kakor bi bil navaden gost, mu je pomagala sneti torbe, brzdo in sedlo s konja. Ni pozabila celo vprašati: — Ali je pil? Ali naj ga napojimo? — Je pil, je, pri potoku, ni žejen. In stric Re-mundu? — Takoj pride. Vstopi in sedi! Z torbami v roki je stopil v kuhinjo in začel kramljati z Banno, ki se je vrtila okrog njega z rokami v gubali krila in ni skoparila s pogledi, z besedami in vzkliki. Vdovcu pa je mnogo bolj ugajalo molčeče vedenje Columbino. To je ženska, ki ne bo izgubljala časa s svojimi sosedami. Ko je vstopil stari, se Zuampredu ni več zmenil za ženski. Ko mu je krepko stisnil roko, ga je stric Remundu zadovoljno in občudujoče gledal iz svojega kota. — Sedi, Zuampredu Cannas! Govori s srcem v roki, ker si v hiši, kjer znajo ceniti tvojo veljavo. Ali je kobila dobro spravljena? Ali si ji dala kaj jesti, Colu? Hotel se je prepričati na lastne oči in je odšel na dvorišče ter potrepljal kobilo po bokih. — V redu je, — je dejal, ko se je vrnil. — Debela je zdaj; kakor da je breja. — Da, je, — je odgovoril Zuampredu zamišljeno. — Zato sem počasi jezdil; ne bi hotel, da bi povrgla kakor lansko leto. — Nekoč sem imel kobilo, ki je hotela vedno hoditi, ko je bila breja, — je odvrnil stari. In medtem ko je Columba pripravljala mizo, pri čemer ji je pomagala Banna, sta moža govorila o konjih in kravah, kakor bi ne bilo nič drugega na svetu. Columba ni po sprejemnem pozdravu nič več ogovorila zaročenca in Banna, ki je popoldne videla Prctuja, kako se je ustavil in govoril s sestro, je le težko premagovala svojo jezo. »Vsakokrat, ko se oni mali zvodnik ustavi pred našimi vrati, je tako, kakor bi Columba videla kakega ptiča, ki nosi nesrečo, — je pomislila. — Molči, oči ima zamišljene in zdi se, kakor bi jo tlačila mora.« Tudi njo je mučil isti vtis, ki je včasili žalostil deda; zdelo se ji je, da grozi nevarnost. Da bi prikrila svojo bojazen, se je delala hudomušno veselo, da ji je dobil obraz zagoneten izraz hudobne sfinge. Columba pa je poznala to krinko in je čakala ene same besede, da bi izbruhnila, da bi se uprla, pripravljena na spopad kakor zver, ki jo samo kroti-teljev pogled na videz obvlada. Ko je bila miza pripravljena, je Banna odšla, zakaj čakala je moževe vrnitve iz staje; moža, ki jima je Columba stregla, sta pa začela jesti. — Da, povem ti, Zuainpredu Cannas, nekoč mi je prišlo na misel, da bi prekupčeval s konji. Vsi so mi gonili svojo živino na ogled in vsi so me skušali prevarati. Ali ti ni nekdo pobarval svojega sivega konja, kakor delajo nekatere ženske s svojimi lasmi, kot sein slišal pripovedovati! ... Še zdaj se smejem, če se tega spomnim. Ne, sin moj, vsak naj ostane pri svojem poslu, vsak naj obuva čevlje, ki so za njegovo nogo . . . Vdovec je pritrjeval in semtertja pogledal na svoje torbe; zdelo se mu je, da je Columba slabe volje, ker odlaša in ne izvleče darov. Prihod Banninega moža je družbo očividno nekoliko poživil. — Dobro došel, tujec! — je zaklical in iztegnil proti vdovcu svojo raskavo roko z razkrečenimi prsti. — Kje pa so darovi, o katerih govori moja žena dan in noč z odprtimi usti? Banna, ki je prišla za njim, ga je sunila v hrbet, a Zuampredu je srečen in boječe vstal, vzel malo torbo, ki je bila kakor iz vezene svile, jo položil na stolico in izvlekel pleteničico iz asfodela, ki je bila zavita v rdečo ruto. Medtem ko je razreševal trde vozle in si pomagal z zobmi, je Banna mislila: — To bodo dragotine njegove prve žene! Njen mož, ki se je hotel kot običajno šaliti, je pa rekel: — V kuhinji si bil pustil to torbo? Ali se tako puščajo take stvari? — Na varnem je bilo! — je dejal zaročenec resno. Starec se je bahavo oddahnil in pred Columbi-nimi očmi se je kakor zameglilo; niti blesk draguljev, ki jih je zaročenec počasi, počasi in previdno, skoraj obotavljajoče jemal iz košarice in jih polagal pred njo na prt, ni mogel razpršiti te megle. Najprej je izvlekel dva gumba iz zlate pletenine, podobna dvema rumenima jagodama, zvezanima z zelenim trakcem; potem druge gumbe iz srebra za rokave pri kamižoli, bucike, rožni venec iz biserne matice z bizantinsko svetinjo, pritrjeno na zlat križec; ogrlico iz koralov, ki se je zdela, kakor da je iz kapelj krvi, nazadnje pa uhane in prstane z bledo-rdečimi »predaš de ogu«,1 slonokoščeno nadahnjenimi kakor še ne razprti cvetni listi rože, ali z rumenimi in zelenimi kamni, ki so bili prozorni in so se lesketali kakor rosne in medene kaplje. Vsi dragulji so bili starinski, težki in skoraj grobi, kakor bi bili izdelani nalašč zato, da se jih dotikajo tako raskavi prsti, kot jih je imel Zuampredu Cannas. Banna je ob vsakem dragulju, ki je prišel iz košarice, občudujoče vzklikala, oči so ji žarele, kakor bi v njih odseval blesk zlatnine in draguljev, medtem ko je Columba bleda in očarana nepremično gledala, a je bogati darovi niso genili. Tudi starec je gledal. Ni se razumel na take 1 Pietre di fuoco — ognjeni kamni; korali. stvari in je zaničeval potrato, a je vedel, da se Co-lumba zaveže, da vzame Cannasa, ko sprejme darove. Zato je nekako slovesno predsedoval pri navidezno tako preprostem obredu, ki je pa imel globok pomen. Columba je pa le preveč molčala in znova se je pokazala na vseh obrazih lahna zadrega. Banna se je dotaknila prstanov in rekla: — Pomeri si jih, sestra, pomeri! Ali ne vidiš, da so kakor prstani Čudodelne Gospe? In si jih je sama pomerjala, medtem ko je njen mož vzel pest gumbov, jih potežkal na dlani in rekel: — Stavim, da so toliko vredni ko čeda ovac! In ded je začel pripovedovati neko zgodbo: — Takrat, ko sem imel še hitre noge in sem kolovratil, sem srečal nekega pastirja iz Dorgali, ki mi je pripovedoval svoje doživljaje. Malo prej se je bil zaročil in da bi »obdaril« zaročenko, je prodal čedo. Da, sto ovac je imel in vseh sto je prodal. In je kupil take igrače in ni imel več čede, dva dni po poroki pa mu je rekla nevesta: »Dragi moj, zakaj ne greš v stajo, da bi pogledal svojo čedo?« Pa ji je odgovoril: »Draga moja, najina čeda je v tvoji skrinji!« A nevesta ni bila neumna: prodala sta igrače in spet kupila čedo! — Zuampre, — je zaklical svak, — ti gotovo nisi tako napravil! —■ Mož moj, zakaj govoriš take neumnosti! Še v šali bi jih ne smel govoriti! Sestra moja! Columbe, pomeri . . . Columba kakor da se je pogreznila v sen. Počasi je iztegnila rjavi roki in se je dotaknila dragotin, a skrivaj kakor tat, ki poskuša vzeti kak dragocen predmet, a se boji. Nenadoma pa se je odločila in razkrečila prste, da si pomeri prstane, a vsi so ji bili preširoki, nekateri pa so bili ko prstani ajdinje, tako so bili debeli in težki. Zasmejala se je. Začela se je smejati, stresla roko 8 povešenimi Prsti in prstani so zdrknili na prt med gumbe, ki so bili premešani kakor zlati in srebrni grozdi. Vdovec je bedasto rekel: — Eh, nisem vedel, da imaš tako suhe prste! Columha je pridvignila oči in se nehala smejati. — Vidi se, da me ne gledaš, Zuampredu Ca! No, nič ne de; dam jih zožiti. Svak pa je pomežiknil s hudomušnimi očmi in rekel: —■ Čakaj, saj odebeliš, tako odebeliš, da ti bodo preozki! Zaročenec je zardel od veselja, Columba pa je povesila oči in začela spet pomerjati prstane, iščoč najožje, medtem ko je Banna preštevala gumbe. Ko so po večerji možje še pili in govorili o živini, je Columba pobrala dragocenosti v košarico in jih odnesla v svojo sobo. Še enkrat je preštela gumbe in prstane, potežkala z roko zlati križ, potem pa vse zaprla v skrinjo, kjer je bila njena poročna obleka, in ključ spravila. Ko je bila v svoji visoki, trdi postelji, je spet razmišljala o stvareh, katere ji je bil nekaj ur pred zaročenčevim prihodom povedal Pretu. Tudi Jorgj Je bil dobil dragocen dar, tako lepe stvari, da jih ni mogoče niti opisati. Od koga? Gotovo od kake ženske . . . Morda od kake prejšnje ljubice ali od kake ženske, s katero je imel skrivno razmerje . . . Nenavadna ljubosumnost ji je grizla srce in odganjala spanje. Negibno je na svojem ležišču iz volne, trde kakor žima, z razprtimi očmi gledala sivkasto svetlobo malega okna in skušala prepoditi nadležno misel, a ni mogla, ni mogla ... Skrivnostni dar, ki ga je dobil Jorgj, jo je bolj zanimal ko darovi, katere ji je Prinesel zaročenec. Drugo jutro so stopali ded in oba zaročenca v občinski urad zaradi oklicev. Moža sta šla naprej; starčevi koraki so krepko odmevali po strmi poti. Columba je šla za njima; nosila je pokonci glavo in hodila odločno, skoraj izzivalno, kakor je navadno nastopala pred ljudmi. Banna je gledala s svojega okenca, sosede so pa z vrat radovedno zijale za trojico, ki je mirno stopala, kakor bi bili njihovi koraki ko druge dni . . . Bilo je svetlo jutro brez vetra, brez oblakov. Ptičje gostolenje je drhtelo v čistem zraku in v daljavi je bilo slišati korake konj, meketanje koz in lajanje psov. Vse je bilo vedro in spokojno in tudi Columba je bila skoraj srečna. Ne, to pot koraki niso bili taki kakor druge dni! Zdelo se ji je, da se oddaljuje od preteklosti in da gre lepšim dnevom naproti. Samo to, da je morala mimo oken tete Giuseppe Fiore, ji ni bilo všeč. Toda okna in vrata tete Giuseppe so bila zaprta in je šla mimo, odzdravljajoč s pripogibom glave starcem, ki so sedeli na klopeh in jo pozdravljali. Pred občinskim uradom je bilo zbranih več vaščanov, ki so skušali razbrati razglas, nabit na vrata. Neki pastir, ki je nekoč gledal za Columbo, je pobral nekaj kamenčkov in jih metal v zrak, kakor delajo navadno z žitnim zrnjem, ko gre mimo nevesta, da ji voščijo obilje. Moški so se nasmejali, Columba se je pa zdrznila in fanta jezno pogledala, ker se ji je zdelo, da se vaščani norčujejo iz nje in zaročenca vdovca in da oni kamenčki pomenijo nesrečo. Ded in Zuampredu sta bila vedno spredaj in nista nič opazila. Ko ju je pa Columba v čakalnici v prvem nadstropju dohitela, je zaročenec opazil, da je ko po navadi zopet zamišljena. Nekaj žensk je čakalo, da jih komisar sprejme in da ga zaprosijo, naj prekliče odredbo, s katero je prepovedal, da ne smejo kar tako kakor prej puščati po vaških poteh prašičev, koz, oslov in jarcev. Ena izmed njih, neka košata vdova krepkega mo- škega obraza z obvezo okoli glave in z zvitkom papirja v roki kakor na slikah velike Eleonore tl’ Ar-borea, je spregovorila s podsmebljivo resnobnostjo: — Če bo gospod komisar vztrajal pri odredbi, da se ne bi smela živina prosto gibati, ne bo na cesti nikogar več videti. Stric Remundu se ji je tedaj približal. — Kaj, tudi ti se iteješ med živino, Maria Antonia Pirastru? — Govorila sem samo za moške, Remundu Corbu! Vsi, tudi vratar, so se zasmejali in se začeli raz-govarjati. Columba, ki so jo ženske kljub brbljanju radovedno gledale, je izrabila ta trenutek splošne razmišljenosti in odšla na hodnik, ki je vodil iz čakalnice v uradne sobe. Tudi tu je sedelo na umazanih klopeh nekaj strank, ki so čakale, da pridejo na vrsto. Bili so v črnili suknenih plaščih z ozkimi rokavi. Zdelo se je, kakor bi spoštovanje do uradnih prostorov vplivalo nanje, a ko so zagledali Columbo, so jo preprosto pozdravili z glavo, pokimavši od spodaj navzgor, in neki starec jo je vprašal: — Kaj pa ti tu, Columba? Tedaj je šla do konca hodnika in stopila na balkon, ki je šel vzporedno z balkonom sosednje hiše tete Giuseppe Fiore. Odondod se je videl zapadni del vasi, črnosiva cerkev med skalami in ozadje Pokrajine, ki jo je zapirala črta visoke planote. Jutranja luč je vse stvari sinje barvala, sonce je zlatilo stekla na oknih. Na enem izmed teh je v črni okrušeni hišici slonela lepa deklica v modrcu iz rumene tkanine. Bila je kakor cvetoča zlatica na zidu kake razvaline. Vsa Columbina pozornost pa se je zaustavila na sosednjem balkonu, čigar vrata so bila odprta. Na stopnici je bil bel čeveljček — gledala ga je ko nekak nenavaden predmet in čutila, kako ji bije srce. Naenkrat sta se poleg njega pojavila še dva črna čeveljčka s pozlačeno zaponko. Columba se je kakor preplašena umaknila v skrajni kot balkona, a se je takoj zavedela svojega občutka in obstala. Čemu naj bi se bala onega malega tujega dekleta, ki se drzne mešati v tuje zadeve? Pa glej jo, ko nalašč! Priskakljala je po stopnicah in se ustavila na balkonu, tri metre daleč od Columbe. S svojo belo, kratko obleko, s črnimi, lesketajočimi se lasmi, povezanimi z dvema trakovoma nad ušesi, z bledim, polnim obrazom, ki se je dvigal iznad zelenkastega ovratnika v dva konca kakor rožni popek, ko se razpre cvetna čaša, je bila kakor deklica. Njene velike črnozlate oči so imele na dnu zenice nekaj kakor biser in so hitro preletele najprej polkrog obzorja, se zaustavile ob cerkvi, potem ob dekletu z zelenim modrcem in končno ob Columbi. Columba je začutila ob tem pogledu, kakor bi jo kdo zabodel z nožem, ter žalost in jezo. Zdelo se ji je, da ponavlja tujka z visokim glasom besede, ki jih je rekla šivilji, da jo more slišati vsa vas: »Kako, da se to dekle ne sramuje poročiti, medtem ko neki človek zaradi njene krivde umira?« Užaljena in jezna bi rada odgovorila in tudi pred njo zavrnila vsa podtikanja, katera je dan za dnem premlevala, ko je mislila na tujko. Pa ni mogla. Negibno se je oklepala balkona, kakor bi jo urekel lesketajoči se pogled njene sovražnice. Bila je tako razburjena, da ni opazila niti Zuain-preda, ki jo je iskal in klical. — Columba, kaj delaš tu? Pojdiva, so nas že klicali! —• Gledala sem, — je rekla s pridušenim glasom, kakor bi se vzbujala iz sanj. Šla je za njim, a po hodniku, v čakalnici in v sprejemnici sta bili vedno pred njo v zraku dve iskri kakor svetle točke, ki jih vidimo, ko smo gledali v sonce. Zuampredu Cannas in ded sta mirno stala pred zeleno mizo, za katero je na drugi strani sedel tajnik in semtertja dvignil iznad registra svoj rjavi obraz z brado, ki je bil v nasprotju z belo plešo, ter to in ono vprašal. Columba, ki je tudi sedela blizu mize, je poslušala dedove, Zuainpredove in tajnikove besede in je odgovarjala, kadar jo je ta kaj vprašal, a njene misli so bile odsotne. Ded se ji je nalahno dotaknil rame, kakor bi bila zaspala in bi jo dramil. Stresla se je in mu pogledala v oči, kakor bi ga hotela potolažiti. »Ne vznemirjajte se, če me vidite tako; zdaj je vse sklenjeno, vse je končano,« se je zdelo, da mu hoče reči. Tajnik je naslonil komolec na mizo, zataknil pero za uho in iztegnil svojo debelo kmečko roko ter čestital Zuampredu Cannasu. Da, vse je bilo sklenjeno, čeprav še ne končano. In vsi trije so odšli mirni in na videz srečni, moža naprej, zaročenka za njima, medtem ko je vratar na glas kričal: — Ohe, »feminas«, naprej . . . — in ženske so potiskale proti sprejemnici košato vdovo z zvitkom v roki. V veži so se vaščani glasno pogovarjali, mnogo ljudi je šlo in prišlo po stopnicah smeje in pomen-kovaje se kakor na javnem prostoru. Columba je ostala zamišljena in jo je bilo nekako strah v teh prostorih, ki jih je ljudstvo smatralo kot svojo hišo ali vsaj kot pribežališče, kjer je lahko uveljavljalo svoj prav, medtem ko so se zdeli njej usoden kraj, kamor je prišla svobodna, a odhaja za vse življenje navezana na moža, ki ga ne ljubi. Na cesti v klancu jo je dotekla doktorjeva služkinja, ki se je vračala od vodnjaka, in jo v eni sapi vprašala: — Urejeno? — Urejeno. — Kdaj se poročite? — O hinkoštih. Margherita je gledala kratko in nerodno Zuam-predovo postavo, ki je bila podobna senci strica Re-munda. Njene žareče oči so se hudomušno lesketale in Columbi, ki ni nikomur zaupala, se je zdelo, da se ji ta pogled roga. — Tudi ti, pravijo, se kmalu poročiš, — ji je rekla, da bi se maščevala. — Tvoj gospodar sicer ni kdo ve kako lep, a doktor je in bogat. Margherita se je najprej zasmejala, potem pa se ji je obraz pomračil. — Hudobni jeziki marsikaj govorijo, Colu! Pravijo celo, da se poročiš iz kljubovalnosti, ker ima Jorgeddu neko bogato damo, ki mu pomaga in ga ima rada . . . Columlia ni odgovorila, ker se je bala, da bi ona povzdignila glas in bi jo slišal Zuampredu, pač pa jo je sunila in jo prežimo pogledala. Služkinja se je tedaj znova zasmejala, da se ji je zlila voda iz prob-kovinastib posod, ki jih je nesla po eno v vsaki roki, in ji zmočila zeleni rob krila. Tako je vse dražilo Columbo in medtem ko se je pripravljala za poroko, urejajoč navidezno mirna in hladna še zadnje stvari pri bali ali troč mandeljne za potice, je zadoščala beseda, večkrat tudi samo šum s ceste ali z dvorišča, da se je vznemirila. Na veliko noč ji je hlapec Zuampreda Cannasa prinesel v njegovem imenu živo jagnje, košaro pomaranč in druge darove. Hlapec, visok in močan mož z mogočno glavo, je poznal vse gospodarjeve zadeve in je o njem navdušeno govoril. Sedeč med svojimi torbami še z ostrogami na nogah, je gledal okoli sebe in opazil, kako je v kuhinji teh bogatih ljudi vse v redu, pa je pljunil na tla in rekel Columbi in stricu Remundu: —• Moj gospodar je orel, zapomnite si dobro. Tudi ko se zdi, da je raztresen, je kakor orel, ki ima strnjene peruti, ko da spi, a le misli, kako bi od- letel. Vedeti morate tudi, da je raven kakor vaša palica, stric Remundu. Raven! Ne upogne se ne na eno ne na drugo stran. Dober je, kadar pa ve, da je kaka stvar krivična, ne odpusti, če bi mu tudi oči izdrli... Vedeti morate ... — Vse vemo! — je rekla Columba skoraj z jeznim glasom, a blapec ji ni zameril, nasprotno, s spoštovanjem jo je gledal, ker je govorila, kakor bi l>ila že poročena žena Zuampreda Cannasa. Kmalu nato je začel naštevati, kaj vse premore njegov gospodar, koliko panjev, koliko glav živine, koliko žita ima doma, vse njegovo bogastvo in njegovo spretnost. Raima, ki je nepričakovano prišla, Je negibna poslušala in se delala, da jo izredno zanima, ter je kdaj pa kdaj občudujoče vzkliknila, kar je Columbo dražilo. Ohrabren je začel hlapec pretiravati. — Vedeti morate, da je on, moj gospodar, najbrž, — ne, gotovo — najboljši strelec v vsaj Sardiniji. Vidi vepra, ki beži, pa pravi: Zadenem ga pod ušesom! Pa sproži in krogla zadene vepra pod ušesom, četudi je skrit za kakim grmom. Povem vam, nekoč ... Starec, ki ga je to zadelo na občutljivem mestu, se je porogljivo nasmehnil. — Jaz ti povem, — ga je prekinil in oslonil foke na svojo svetlo palico. — V tistih lepih časih, ko so bila moja kolena še gibčna kakor z oljem na-niazana kolesa, je bil nekdo zatožen, da je meril na svojega sovražnika, ne da bi ga zadel. In veš, kaj je odgovoril v svojo obrambo, ko je prišel na sodišče: »Čujte, ljudje, ki razumete, kaj je prav: če bi bil vzel tega človeka na muho, — tožitelj je bil pri zasliševanju navzočen — bi sedaj ne bil tu!« In je bil oproščen. — Ta nekdo ste bili vi, saj vemo! Bili ste najboljši strelec, — je dejal mož ginjeno kljub svojemu občudovanju Zuampreda Cannasa. Starec se je pohlevno nasmehnil in bil zadovoljen, da je pobil hlapčevo hvalisanje. Pozneje je Ban-na odšla na cesto in začela, oponašajoč hlapca, klepetati s sosedami. —• Vedeti morate, da bo moja sestra, moja Co-lumha, bogatejša ko gospa Iuanicca Fiore . . . Vedeti morate, da se v hiši Zuamprcda Cannasa kopiči blago kakor v zakristiji, kamor so znosili bero . . . — Komu veliko, drugemu nič, tako je na svetu! — je zavzdihnila neka starka, a berač, ki je sedel na svojem kamenu z rožnim vencem v roki, je s sumljivim pogledom ostro motril skupino žensk. Stric Remundu je stopil iz hiše, da pogleda svojega konja, ki je bil ta dan radi soseščine hlapčevega konja zelo nemiren. — Najbrž pojdem nocoj z doma, noč je svetla in topla, — je rekel Columhi. — Pripravi živež za pastirja! Hlapec je bil odšel. Columba se je ravno hotela vrniti v hišo, ko je zagledala Pretujevo postavico, ki je priskakal z dvorišča, se pridružil skupini žensk in se posmehoval, poslušajoč Banno, ki je opisovala darove, katere je poslal Zuampredu. — Dve pomaranči in jagnje, kaj pa je to! — je zakričal. — Moj gospodar je dobil danes vse kaj drugega, zaboj sadja, ki se zdi, da je sveže, a je vse iz medu, in še druge stvari... In prišle so od daleč ... daleč in so zato še boljše ... — Poberi se, lažnivec, — je zavpila Banna, — poberi se, smrkavec! Starka, ki je malo prej potožila, je znova zajavkala. — Res je, videla sem kočijaža. Meni pa ni poslal nihče niti kozje krače ... —■ Ko se poroči moja sestra, vam damo mesa, kolikor ga boste hoteli. Tri krave zakoljemo in deset koz, meso pa razdelimo med dobre prijatelje in dobre sosede, — je rekla Banna, ki je hotela odvrniti Columbino pozornost od Pretujevih marenj. Ženske Pa so bolj ko njene obljube zanimali skrivnostni darovi, ki jih je prejel bolnik, in vse so se obrnile k dečku in ga spraševale. — Da, moj gospodar ima prijatelje na vseh koncih sveta. Danes je dobil tudi pismo, ki je bilo tako lepo, da se je smejal in jokal, ko ga je bral. Čeprav je ded že sedlal konja, se Columba ni genila z vrat. — Poberi se, smrkavec! To bo kaka miloščina, hi so mu jo poslali . . . — Kaka miloščina? Če bi jo moj gospodar hotel sprejemati, bi bila njegova hiša polna kakor krušna Peč. Pa je noče. Kar mu pošiljajo, so pravi darovi. Neka visoka gospa iz Rima ... In tudi tu . . . in tudi tu ■ . . — je dodal s posebnim poudarkom, — boste videle, kaj se zgodi tu . .. Starka, ki je zaman pričakovala, da ji da Corbu za veliko noč kak dar, je rekla: — Slišala sem praviti, da komisar sam obišče ubogega Jorgedda. Da, duša moja, še so usmiljeni ljudje na svetu. Jaz sem revna, a če bi bolnik hotel, hi mu tudi jaz dala kako malenkost . . . — Oh, vsi, vsi bi mu dali, če bi hotel, še Dionisi! — Jaz mislim, da komisarjeva sestra pošilja Jorgeddu darove, — je povzela starka. — Da, zelo Je radodarna. Hčeri Caterine Farre daje po dve liri, *la stoji nekaj časa mirno pred njo, da jo slika . . . — Ah, to ni nič. Margheriti je ponujala deset lir, a jo je hotela nago slikati! Banna se je zavzela, divje zakričala in zgražajoč 8e odšla. Tedaj se je Pretu približal Columbi, ki je ostala kakor okamenela na pragu, in ji rekel: — Dajte mi no eno pomarančo! Saj mi ne daste celega sveta. — Pridi pozneje, — je zamrmrala. Pozneje se je Pretu vrnil. Ded je bil že odšel, ženske so se porazgubile domov, iz daljave se je slišalo petje in kričanje pijanih ljudi, ki so praznovali veliko noč ter pili ko mehovi. Gruče prijateljev — ta dan so bili vsi prijatelji in botri — so še prihajali po poti, podpirali drug drugega, se ogovarjali »frate meu«1 in si popravljali na glavi kapo, ki ni hotela trdno stati. Vsi so imeli polne žepe pomaranč, ki so jih nesli otrokom in ženam. Kakor dih veselja in ljubezni je velo preko vasi, ki se je otresla zadnjih spominov sovraštva. Celo v petju pijancev je bilo nekaj divje nežnosti. — Ali mi daste torej pomarančo? — je zašepetal Pretu skozi špranjo v vratih. In prvič izza Jorgjeve bolezni je Columba povabila dečka, naj vstopi. Srce ji je bilo kakor v tistih časih, ki je sprejemala študenta, ne da bi njeni vedeli. V tesnobo se ji je pomešalo nekaj nežnega, sladkega, kakor v pesem pijancev na cesti. Deček se je nemirno ogledoval okoli, a le trenutek. Kmalu se je pomiril in ne da bi ga vprašala, je začel kramljati in ji je pripovedoval vse, kar bi Columba rada vedela. — To je že tretji dar, ki sva ga dobila, — je začel in prekladal težko rumeno pomarančo, ki mu jo je dala Columba, iz roke v roko. — Če pojde tako dalje, obogativa in ne bo treba prodati hiše. Ravno v četrtek je prišel drugi dar: sladkor, kava, sveče, maslo, dateljni. Najprej se je smejal in rekel: »To pa mora biti hči kakega trgovca!« Potem sem pa videl, da je postal bled, bolj kakor že je, razumete. V neki škatli je bil listek, in on ga je bral in se tresel. Potem je pa pisal, pisal do noči in mi dal pismo, naj ga nesem kočijažu. Potem mi je rekel, naj pustim vrata na dvorišču odprta. Očividno je koga pričakoval. Danes je prišel drugi dar in drugo 1 Brat moj. pismo. Ko ga je bral, se je smejal in jokal. Vesel je kakor ptič, preden odleti. Zdi se, da bo še hodil in ozdravel, je že rdeč v obraz. Columba je sedela na mestu, kjer je zaročencev hlapec na dolgo našteval lepe lastnosti svojega gospodarja, in pozorno poslušala. Njene oči so žarele od radovednosti in ljubosumnosti. — Ti, Pretu, kaj misliš, kdo bi mogel to biti? — Kdo? — O kom pa govoriš, bebček? Tisti, ki pošilja darove, mislim. — Ne vem, teta! — je rekel, vrgel pomarančo v zrak in jo ujel v prgišče. — Nehaj se igrati s pomarančo in me poslušaj! Ali misliš, da on ve? — Kdo, stric Jorgj? Eh, gotovo, on bo že vedel! — A kaj je bilo napisano na pismu, ki si ga nesel kočijažu? — Nič ni bilo napisano. Ta zlomek mora vse vedeti. — Misliš, da je komisarjeva sestra? Ali govori ha j o njej? — Da, zmerom me sprašuje, kakšno je to dekle. Tudi danes sem jo videl na trgu, kjer se je sprehajala z župnikom in s tajnikom. Da, lepa je. Tudi posmejala se mi je. — Ali misliš, da je ona? — Ne vem, teta! Morebiti, — je odvrnil Pretu •n ugriznil v kožo pomaranče. — Darove pošilja ženska, sam stric Jorgj tako pravi. Slišal sem, ko je rekel doktorju: »Če bi prišla, se mi zdi, da bi mogel vstati!« In ta nori doktor je odgovoril: »Gotovo, gotovo!« To bi bilo nekaj nenavadnega! Columba, ki je imela komolce na kolenih in prekrižane roke, si je grizla členke na prstih. Trenutek 8e je obotavljala, nato pa vprašala: — In ali še govori o nas? — Kdo, stric Jorgj? Nikoli. — Povej mi odkrito, prismoda, če ne, gorje ti... — Prisežem, da ne govori! Večkrat mu pravim: Golumba, s katero bi se morali vi poročiti, tolče mandeljne za poročne potice, a on — molči. Prej je včasih govoril o vas, zdaj ne ... — No, kaj mi mar! — je zdajci vzkriknila Co-lumba, skočila na noge in bila bleda od jeze nad samo seboj, ker ni krotila svoje neumne radovednosti. — No, — je pristavila in odprla vrata, — zdaj pa pojdi, klepetec! Čemu si prišel noter? Pojdi in ne govori, sicer ti spraskam z nohti kožo z glave . . . Kljub tej grožnji se je Pretu obotavljal vstati. Snel je dolgo čepico in vrgel vanjo pomarančo, nato pa dvignil v Columbo svoje lepe, hudomušne oči. — No, dajte mi še eno! Ponesem jo bratcu Bo-reju, ki jo bo cuzal kakor prsi . . . Coluinba ga je podila: — Pojdi, pojdi, — in vstal je slabe volje in odšel. Zaprla je vrata in spet sedla na prejšnje mesto. Srce jo je bolelo in težko je dihala. Bilo ji je, kakor bi bila sama sredi sveta in bi kdo okoli nje izpraznil vse stvari, kakor je hlapec izpraznil torbe. Pašniki, krave, panji, hiše, vse je bilo brez vrednosti, vse se ji je zdelo nekoristno, ker je nesrečni Jorgj jokal in se smejal, beroč pismo neke druge ženske. In strast, ki jo je mučila, se ji je zdelo, da je še vedno kljubovanje, inržnja do človeka, ki jo je žalil in zapustil. A že je v dnu njene zavesti odmeval tajen glas, divji in nežen kakor glas pijancev, ki so peli ta večer o ljubezni, in zavedela se je, da je živela do tega trenutka kakor človek, ki je zgrešil pot in gre kljub temu naprej, ne da bi koga vprašal za smer, in čim dalje gre, tem huje zaide. v Ko se je Pretu vrnil, je gospodar še prebiral tajna pisemca, a da ne bi blapčič opazil, jih je dal med liste v knjigi in začel brati psalme. Nekaj nenavadnega je delalo hištrno manj žalostno. Vonj po slaščicah, ki je prihajal iz skrinje, in pomladni dih, ki je prodiral skozi duri, sta pregnala zatohlost vlage in revščine. Bolnik, čigar nežna glava je imela na bleščeče beli posteljnini, ki mu jo Je poklonila skrivnostna darovalka, angelski izraz, Je začel na glas brati vrstice iz svoje knjižice. »Ne prepuščaj svoje duše v plen žalosti in ne muči samega sebe s svojimi mislimi.« »Iz ljubezni do Boga se usmili svoje duše in Prepodi žalost daleč od sebe, zakaj mnogo jih je že umorila in ni k ničemur dobra, veselje pa podaljša človeku dneve.« Pretu je medtem s pomarančo v čepici, ki mu je lezla z glave, pripravljal večerjo in klepetal. — Velika noč je minila, hvala Bogu. Moji materi so podarili kozje stegno, ki ga je hotela dati meni, da bi ga prinesel sem, a sem rekel: Midva ne marava od nikogar nič! Da, tega Giuseppa Fiore je 2aklala kravo, da bi razdelila meso med reveže, a ribo in boljše dele je obdržala zase, da bi jo strela! Moji materi pa je dal oče pet pomaranč, a je bil tako Pijan, tako pijan, kakor ga nisem še nikdar videl. Nalokal se je dobrega vina: smeje se in spi, spi in se smeje. Glejte tu pomarančo, polovico je dam vam, dva krhlja ponesem pa bratcu Boretu. Da bi videli, kako sesa pomarančo! Kakor čebela na cvetu. Vzel je pomarančo in jo začel lupiti. Olupek je spravil, da bi ga nesel materi. — Pomarančevec napravi, vam ga že malo prihranim. Ali bi zdaj pokusili. Boječe mu je dal polovico pomaranče in čakal, bo li Jorgj uganil, odkod je, a bolnik, čigar misel se je mudila v neskončnem prostoru sanj, je vzel samo košček in ga sesal, ne da bi odložil knjigo. Šele potem, ko je srebal mleko z rižem, ki mu ga je pripravil deček, je gledal okoli po hiši in rekel: — Da, stene so umazane, treba jih bo pobeliti. Potem pa dobro pobriši mizo in skrinjo in vrata . . . Sprva hlapčič ni odgovoril, nenadoma pa se je hudomušno nasmehnil in rekel v eni sapi: — Vem, koga pričakujete. Komisarja in njegovo sestro. Meni nič ne poveste, a jaz to vem in vsi to vedo, in teta Grazia je rekla, tam zunaj, da vam pošilja darove to dekle. Jorgj je drhtel, a vendar rekel: — O kom govoriš, budalo? — No, saj veste! O tistem dekletu! Ime ji je gospodična Mariana. Lepa je, a videti je kakor bela goba, ker je nizka in ima klobuk velik kakor košara. Tudi čevlje ima bele. Videl sem jo, ko se je sprehajala z župnikom in tajnikom in se mi je posmejala. Oči ima velike kakor dva sveža mandeljna. In bogata mora biti, da bi kuga pobrala zlomke! Rečem vam, da stane njena obleka dvajset lir. In čevlji? Najmanj sedem lir. Ko jo je tajnik gledal, je imel oči tako velike ko dva kolesca pri vretenu. Pa ga ona gotovo ne mara. Tudi teta Giuseppa Fiore je rekla: »Za tole bo moral biti doktor.« A če vi, stric Jo, ozdravite, postanete doktor . .. Bolnik se je ob nepričakovanem zaključku nasmehnil, nato pa je hlapčiča ozmerjal in mu naročil, naj nrižge luč in gre. — Ali naj pustim vrata na dvorišču odprta? — Le pusti jih! Časi so se spremenili. Gospodar ni bil več odljuden in nedostopen kakor prejšnje dni, znova je nekoga pričakoval, a razen zdravnika, berača in strica Arrasa ga ni hodil nihče več obiskovat. Ko je Jorgj ostal sam, je dolgo gledal v svečo; zdelo se mu je, da mu dela plamenček družbo in da mu kaže, ko se v vetrcu pripogiba, na knjigo, ki jo je bil odložil na mizo in sta bili med njenimi stranmi dve pisemci. Počasi počasi je torej iztegnil roko, vzel kniigo in ju spet začel brati. Sicer ju je znal že na pamet. Obe sta bili pisani na rumenkast, po vijolicah dišeč papir s podolgovatimi in oglatimi črkami. »Prisrčno se Vam zahvaljujem, da niste odklonili mojega skromnega darila. Vem, da ste ponosni. Nima smisla, da bi se še delala, kakor bi bila daleč. Blizu Vas sem, čeprav samo za nekaj časa, in poznam vso Vašo zgodbo in Vaše dolgo trpljenje. Vem, da so Vaša vrata zaprta za take, ki Vam ni do njih, in za radovedneže. Jaz pa nisem kakor drugi, zato si Vas upam prositi, da mi dovolite priti na obisk. Če hočete, da pridem, pišite mi po prijatelju kočijažu.« Drugo se je glasilo: »Ne zahvaljujte se mi! Jaz se Vam moram zahvaliti, ker ste mi dovolili, da Vam morem vsaj malo pomagati. Pridem. Da bi Vam mogla pomoči do pravice in reči kakor Kristus Lazarju: Vstani in hodi!« — Vstani in hodi, vstani in hodi! — je ponovil desetkrat, stokrat, zagledavši se znova v plamenček, Potlej pa poiskal v knjigi zgodbo o Lazarju. V mlačen večer so drhtele iz daljave pesmi zaljubljenih mladih pastirjev. Še je čakal, a nemir in upanje, s katerima je tedne in mesece pričakoval Columbo, nista bila nič v primeri s sedanjim pričakovanjem. Ženska, ki naj bi s svojo navzočnostjo razžarila hišo, je predstavljala zanj daljno omiko, pravico, dobroto, vse največje stvari življenja. Že iz hlapčičevega klepetanja, ko je pravil o pogovorili žensk na cesti, je spoznal, da je začel njegov ugled '®Pet rasti, in misli starega skrivača so se mu vračale v spomin. »Čas je edini sodnik. Potrpežljivost in pogum sta edini nepodkupljivi priči.« In besede nove prijateljice so mu še vedno drhtele v krvi. »Vstani in hodi, vstani in hodi!« Prevzelo ga je blazno upanje in poskusil se je dvigniti, a omotica ga je zmagala in spet je omahnil. Skozi nekako paro, ki je krožila okoli njega kakor tančica, ki jo goni veter, se mu je ta trenutek zazdelo, da se vrata odpirajo in da se je v odprtini pokazal rumeni rob Columbinega krila. Potem je vse izginilo in je mislil, da je bil privid. In kakor vedno po omotici je tudi to pot trdno zaspal. Drugo jutro je ukazal hišo in dvorišče lepo po-snažiti. Čeprav je Pretu, sedeč v senci pred vrati, igral na svoje »leoneddas« iz ovsa in so ob tem sladkem brnenju, enakomernem kakor šumot majhnega slapa, zaspale tudi muhe, ni mogel Jorgj popoldne zatisniti oči. Nekaj dni sem ga je zapustila ona zaspanost, v katero se je prej neprestano pogrezal. Želja po življenju ga je zgrabila in ker se ni mogel pregibati, je razmišljal. Prečudne in zmedene misli, zdaj mračne zdaj svetle, so se mu porajale kakor oblaki na pomladanskem nebu. Predvsem je mislil in razmišljal o skrivnostni tatvini, katere žrtev naj bi bil ded. V resnici je postal žrtev on, a se je spraševal, ni li ravnal tedaj krivično, ko je obdolžil starca, da si je zločin sam izmislil. In če se je tatvina res izvršila? Kdo je ukradel? Starec gotovo ve, a radi mržnje molči. Morda bo pa po Columbini poroki spregovoril. »Kdo je ukradel, kdo?« se je Jorgj spraševal. Beračevo čudno vedenje, njegovi pogostni obiski so mu vzbudili misel, da nemara goni v njegovo hišo tega človeka ona tajna sila, ki tira zločinca na kraj, kjer je izvršil zločin. Jorgj se je čudil, da ni že prej poskusil odkriti pravega krivca. Po darovih in pismih njegove nove prijateljice mu je iz dneva v dan želja po vrnitvi dobrega slovesa prehajala v trdno in zavestno voljo. Kakor da bi ga prignal vpliv te volje, se je zdaj- ci prikazal v vratih berač in širil po hištrni smrad po svojih cunjah. — Pridi bliže! Kaj je novega po svetu? — je zaklical Jorgj. Dionisi se je približal in bolščal s svojimi okroglimi in zelenkastimi očmi v ozadje sinjega neba, ki je bilo prepreženo z belkastimi oblaki. — Eh, zdi se, da bo dež. Potreben je, potreben je! Žito je suho, preden je pognalo, — je rekel zamišljeno; in dolgo je nepremično stal s privzdignjenimi očmi, kakor bi ga začaral zaspani mir veličastnega neba, ki je bilo s svojimi oblaki, podobnimi marmornatim stopnicam, okrnjenim stebrom in razpadlim spomenikom, kakor pokopališče. Prav tedaj se je zaslišal zbor dečkov, ki so hodili po vasi, noseč kakor zastavo na trstiko privezan robec, in prosili dežja. Dazenos abba, Sennore; Pro custa necessidade; Sos anzones pedin abba E nois pedimus pane . . . — Vidiš, — je rekel Jorgj in pokazal s prstom Proti oddaljenim glasovom. — Da, Gospod nas tepe, ker so veliki naši grehi. Ko oni ni odgovoril niti se ni ganil, mu je pomignil, naj pride k postelji, in glasno ponovil: — Bog nas tepe zaradi naših velikih grehov. Ali si bil pri spovedi? Dioni, ali si res opravil veliko-n°čno dolžnost? — Da, opravil sem jo. Vsak kristjan jo opravi. Jorgj pa ga je gledal s stisnjenimi ustnicami in zmajeval z glavo na blazini. To kretnjo je mož bolje razumel ko glasno izgovorjene besede. 1 1 Daj nam vode, Gospod, v tej potrebi; jagnjeta prosijo v°de in mi prosimo kruha ... — Kaj, da je nisem opravil? Pa pojdi in vprašaj, pojdi k župniku Defraju ... — Če bi se mogel gibati, bi marsikaj vedel. Ti bi gotovo ne bil tukaj! — Kje pa? Pri Svetem Frančišku? — Saj res, — je rekel Jorgj in položil eno roko pod lice, — čez mesec dni bo njegov praznik. Ali pojdeš tja? V odgovor je začel možakar goreče poljubovati svetinjo svetega Frančiška, mrmrajoč nežne besede. — Pojdi, le pojdi na proščenjc, Dioni! A ne razžali svetega Frančiška, ker je svetnik, ki se maščuje. Ne hodi v cerkev z namenom, da ga prevaraš, zakaj on ve, če si kaj ukradel, ve, če si razžalil Boga. Grozen je ta mali mož; baje celo napravi, da grešniki, ki pridejo v njegovo cerkev, neprevideno umro. Dionisi pa je po svoje majal z glavo in stiskal ustnice, ko pa je dobro premislil, je končno rekel: — Motiš se, srček moj. Ali ne hodijo tja najhujši rokovnjači? Koliko bi jih torej moralo že umreti v tej cerkvi? Jorgj ga je nepremično gledal. Hotel je napraviti nekak poizkus. — Dionisi", — mu je nenadoma rekel, — ali je res, da veruješ v pekel? — Ni drugače, srček! Pekel tu, pekel tam! — Poslušaj, kaj se mi je sinoči sanjalo; pridi bliže, da mi ne bo treba tako kričati. Poslušaj torej! Zdelo se mi je, da sem že umrl, in sem hodil, da bi prišel v nebesa. Pot se je vzpenjala ob neki reki, recimo, kakor na Monte Albo. In sem šel in šel in nikamor prišel. Pa glej, nenadoma sem zagledal nekega fratra, ki je stopal nizdol in mi prihajal nasproti. Bil je sveti Frančišek. »Kam greš?« me je vprašal. Povem mu in on se začne smejati. »Pojdi z mano,« pravi, »ti nekaj pokažem.« In me primora na drugo pot in me pripelje na neki prelep prostor pod latnik, poln črnih grozdov. »Sedi,« mi reče, »in jej to grozdje, pa boš videl, zakaj sem se smejal.« Sedem in utrgam nekoliko jagod z nekega grozda in glej, nenadoma se razprostre pred menoj ob vznožju hriba svet, in vidim v notranjščino hiš, vidim ljudi in vse, kar imajo v žepih. Med drugim vidim tudi samega sebe na tej postelji in pred njo tebe z vrečo, v kateri ]e skrinjica z denarjem, ukradenim Remundu Cor-buju .. . Tedaj mi sveti Frančišek reče: »Vidiš, zakaj ne moreš do nebeških vrat? Ker si dovolil, da je bodil v tvojo hišo tak grešnik . . .« Čim dalje je Jorgj govoril, tem bolj je berač širil oči in sršil divje obrvi; njegov obraz je izražal začudenje, a nekoliko tudi porog in nejevoljo. — Sveta Ana ti pomagaj, — je rekel in se oddaljil, ko da hoče iti, — kdo ti je vtepel to misel v glavo? Obstal je sredi izbe, obrnil obraz, ko da posluša, kaj bolnik govori, a Jorgj ni govoril, le gledal ga je še vedno nepremično in kimal, kot bi mu hotel reči, da vse ve. Nenadoma se je berač očividno premislil in se spet približal postelji. V obraz je postal prsten, ve-bke črne roke so se mu krčile kakor kremplji. Jorgj se je prestrašil. — Dioni. . . Dioni. . . kaj delaš? — je zaklical *n si pokril obraz z rjuho. Ta trenutek je narahlo potrkalo na priprta vrata z dvorišča in mož se je zgrudil ob postelji na kolena, da ga ne bi zalotili v njegovi grozeči kretnji. VI Vstopila je Mariana in se približala s poskakujočimi koraki. Oblečena je bila v belo in imela velik, n še, kadar je sijalo sonce na dolino, so se Monte Bardia in Monte Albo, Monte Acuto in Monte Go-nare z enega konca obzorja do drugega gledali skozi Megleni zastor kakor štirje starci, ki sedijo sredi dima okoli kamenitega ognjišča. Veter je pihal in ugašal sonce in tedaj je bilo zares vse žalostno. Dež Je lil kakor iz škafa in poti po vasi so se spremenile v potoke. Potem je znova sijalo sonce, nebo je bilo podobno modrosivemu mozaiku in v daljavi proti Siniskolski ravnini je pramen sončnih žarkov ob-svetljeval zeleno progo, ki se je zdela kakor voda, a je bila njiva že visokega ječmena. Vsi grmi po dolini so bili že v cvetju, a sklonjeni, osmukani in razdrapani, skoraj uničeni od neprestanega bičanja ve- tra. Kako žalostna pomlad! Kakor bi bili zemlja in elementi v nesoglasju: ona bi se rada smejala in cvetela, veter jo je pa bil ko pobesnel ljubimec. Tudi Columba je bila vsa potrta; križ jo je bolel od neprcspanib noči, misli so ji bile vse meglene in nič drugega ji ni bilo mar ko njena tesnoba. Niti čenče njcnib sosed o najvažnejših dogodkih tistih dni — o končni vrnitvi starega Arrasa v vas, o prosčenju pri Sv. Frančišku in da je berač Dionisi Oro izginil — ji niso pregnale misli, ki so jo mučile. Dionisi je bil odšel ravno na oni ljudski praznik in se ni več vrnil. Ženske so vsako toliko vdrle v njegovo kočo, ki je bila črna in smrdljiva kakor brlog divjega prašiča, in ko so prihajale iz nje, so držale krilo privzdignjeno in so majale z glavo. — Najbrž je umrl. — Pridružiti se je moral kakemu drugemu beraču in je šel z njim na slovesnost v Fonni. . . — Videli so ga tu, videli so ga tam . . . Nemara so ga ubili. . . Morda je bil pri kakem poboju, pa so ga spravili s poti, da ne bi pričal . . . Vrnitev strica Innassija Arrasa je prinesla nekaj spremembe za žensko radovednost. Starčevi sorodniki in prijatelji so napravili zanj nekako bero in so dobili skoraj od vseh vaških pastirjev tu kako kozo, tam kako drugo žival; tako so mu spravili skupaj čredo in začel je spet staro življenje. Samo ob nedeljah so ga videli v cerkvi. Bil je s svojo dolgo brado granitne barve resen in slovesen in miren ko patriarh, ki je že spokojno preživel življenje med svojimi otroki in vnuki. Ko je odšel iz cerkve, je krenil na trg, kjer je posedel z drugimi starci na klopi, ali pa je stopil k Jorgju Niedduju. Nekega dne je šel mimo hiše Corbujevih. Na pragu je videl deda, ki se je pripravljal, da odreže kos trstike in napravi iz nje škatlo za vžigalice. Pokimala sta si v pozdrav, a na obrazu obeh se je pojavil nasmeh prezira. Medtem ko so zelenkaste dc- dove oči gledale nedolžen prot rogovilaste palice, h kateri se je nekdanji rokovnjač povrnil po toliko letih divjega upora, so drobne oči strica Innassija gledale sovražnikov nožič in škatlico iz trstike in kilo je, kakor bi si s pogledom govorila: »Glej, kam si prišel!« Columba je zanetila ogenj in pripravila kavo. I)ed je bil zdoma in njegova rogoznica je bila zvita in postavljena v kot za ognjiščem, in zdelo se je, da tudi ona čuje v mrzli noči in pričakuje starčeve vrnitve. Na dvorišču je žvižgal veter. Ko je Columba odprla vrata, da bi šla po drva v lopo, je pljusknil vanjo vonj po travi in mokri zemlji ter jo spomnil na vonj iz Jorgjeve hištrne. Z zobmi je držala ruto, ki ji jo je hotel odnesti veter, vzela drva, se vrnila in zaprla. Vonj pa je šel z njo in o n je bil tu pred njo, majhen in voščen v obraz kakor mrtev otrok, negiben na svoji čisto beli postelji v dnu črne hištrne. Da, to je bila storila: dvakrat je šla k njemu; prvikrat na velikonočno noč Ponoči, ne da bi se upala približati vratom, potem neko jutro ob zori, preden so sosede vstale. Spal je 'n imel glavo zavito v belo ruto. Njegov obraz je bil še bolj bel ko ruta in od daleč so se videli njegovi erni, nad čelom razdeljeni lasje, vijoličasti krog trepalnic in senca nad zgornjo ustnico. Bil je kakor otrok, mrtev otrok. Postal je tako niajhen in moral je biti lahek ko ptiček. Zato ga je Bfetu lahko dvigal in ga vardeval ko mlajšega bratca. In je zbežala, ne da bi ga zbudila, se doma zaprla in začela spet begati po sobah in shrambah, ko da hi iskala svojega Jorgja iz prejšnjih časov, tistega, ki jo je poljubljal in zmerjal, žalil in zapustil. A ni 8e ji posrečilo, da bi ga našla. Uporni študent, sovražnik deda Corbuja, je izginil za vedno. Umrl je. Zadušila ga je nemara njegova jeza in njegova ošabnost. Drugi Jorgj je bil, ki je zdaj noč in dan živel v njenih mislili, majhen, nebogljen, Jorgj, umirajoč otrok .. . Včasih je zaželela, da bi šla spet k njemu, ga vzela v naročje in ga zazibala na svojih prsih. Njena želja je bila kakor materina želja po otroku, ki je daleč, in tudi njena ljubosumnost ob misli, da je tam in prav pri njem neka druga ženska, ki ga neguje in poljubuje, ki ga ji dan za dnem vsega krade, je bila grozna materinska ljubosumnost do druge ženske, ki jo njen otrok bolj ljubi ko njo. Pred to materinsko strastjo so izginili vsi očitki vesti, sočutje, ljubezen, pa tudi ljubosumnost zaljub-ljenke. Misel, da bi Jorgj umrl, ne da bi ji odpustil, da bi odnesel s seboj na oni svet spomin na ono drugo, jo je mučila noč in dan. Vse to pa je ni oviralo, da ne bi oskrbela še zadnjih priprav za poroko. Tudi to noč. ko je pripravila kavo, spila eno skodelico in potem še eno, je postavila luč na stolico blizu ognjišča in začela šivati. Semtertja je zalajal pes, drugi psi -so odgovarjali in veter v dolini je bil kakor odmev teh nemirnih tožb. Columba je pridvignila glavo in se spominjala grozotnih noči svojega detinstva, ko je mama prestrašena poslušala veter, ki oznanja nesrečo. Nato je mislila na svoje sestanke z Jorgjem in na bojazen, da ju ne bi zalotili, in zdelo se ji je, da še sliši po cesti njegove korake, tako tihe, da se ji je zdelo še utripanje njenega srca glasnejše. Toda ali jo srce vara? Glej, znova utriplje kakor tedaj, tako močno, da so koraki, ki se ji zdi, da jih sliši, ki jih resnično sliši zunaj pred vrati, šibkejši. Za trenutek se ji zgrne kakor megla pred očmi in jo loči od sedanjosti. O n je tu ... on je tu ... in trka z nohti na vrata. Ozdravel je ali morebiti umrl. Na vsak način je vstal in je tu kakor včasih in bi rad k njej . . . V skoku je bila pri vratih in odprla, ne da bi vprašala, kdo je. — Teta Colu, jaz sem. Videl sem luč in sem rekel: Morebiti peče kruli. Dajte mi malo ognja, zakaj gospodar se slabo počuti. Moje oglje je tako vlažno, da se ne vname. To grdo vreme! Ali ste se ustrašili? Pretu je vstopil s strešnim korcem v roki in šel naravnost k ognjišču. — Ali si tam tudi ponoči? Kaj mu je? — je vprašala Columba s hripavim glasom. — Ne, ponoči nisem skoraj nikdar, a že od včeraj se je počutil slabo in zato je hotela gospodična Ma-riana, naj spim tam . . . Podarila nama je tudi samo-var na špirit, a se ga bojim prižgati, lahko se razpoči in potem bi bilo, kakor če bi zlodej prišel v hišo. Ali se tudi vi slabo počutite? — Vstala sem, ker imam delo. Vzemi, kar vzemi, ■— je rekla in potiskala z lopatico žerjavico v korec. ■— Kaj mu je? — Kaj vem, kaj mu je! Zdaj se mu je poslabšalo. Skuham mu malo kave. Ali ste jo vi že skuhali? —1 Čuj, Pretu, ali je ne bi vzel malo v skodelico? . .. Seveda, porečeš mu, da si jo imel že pripravljeno . . . — Da, ko bi bil človek, ki se da tako varati! Vse vidi. .. — Pojdi, pojdi, duša, — je rekla, ko je videla, da se deček obotavlja. Pa se vrni potem, ko zaspi . . . Z vrat je videla njegovo postavico, ki je šla po cesti tik ob zidu. Veter je odnašal s korca iskre in psi so zavijali v temi .kakor pogubljene duše. »Grem . . .« — je rekla Columba sama pri sebi, krenila na stopnice in hotela zapreti za seboj vrata, a veter jih je izmaknil iz njene roke in jih odrinil, kakor bi ji hotel reči, da bi slabo ravnala, če bi se oddaljila od svoje hiše. Vrnila se je po stopnicah, zaprla in čakala dečka. »Jorgj umre, zato pa žvižga veter in psi zavijajo. O Marija Tolažnica, obolel je po moji krivdi, a zanj skrbi tujka •.. tujka, ki ga ni poznala, ki ga ni videla kot dečka, ki ni plesala z njim! .. .« Znova je sedla poleg ognjišča in si zakrila obraz z rokami. Glej, spet je ves majhen, voščen in suh pred njo . .. Otrok je še: mačeha ga tepe, on pa beži po stezi. Na vrhu se obrne in se hkrati smeje in joče, medtem ko ga ona, Columba, sloneč na oknu spremlja z neusmiljeno porogljivim pogledom ... »V otroških letih sem bila hudobna, — pomisli v trenutku svetle zavesti. — Zakaj mi je bilo všeč, če ga je mačeha tepla? In zdaj? Ravno tako je. Tudi Banna je hudobna z mano in ded je še slabši... Mi smo ga tepli, siroto ubogo, mi smo ga spravili v ono posteljo, da je tako majhen, tako rumen... In tujka . . .« Ob spominu na tujko se je živčno zdrznila: Vsa kljubovalnost in mržnja, ki jo je gojila do Jorgja, se je obrnila zdaj proti Mariani. »A jaz grem in ji ga prevzamem. Grem in ko me zagleda, pozabi ono drugo. Ona ga ne more imeti rada. Pravijo, da si umije roke, če se ga dotakne, in ne ostane, da bi ponoči čula pri njem. Jaz lahko ostanem tam sto noči, tisoč noči, ne da bi se utrudila, dokler ne ozdravi. In potem? In moj zaročenec? Kaj mi mar, naj gre, kamor hoče . . .« Zdaj se ji zazdi, da sovraži tudi svojega zaročenca. Znova vstane, odrine z nogo jerbašček za šivanje in se vrne k vratom. Veter in psi zavijajo vedno bolj žalostno. Morebiti Jorgj umira . . . Columba zapre vrata, se bori nekoliko z vetrom, ki ji dviga obleko, in krene po poti tik ob zidu, kakor je videla iti Pre-tuja . .. Njena ruta plahuta kakor velik črn ptič proti zidu, a ko pride do vogla hiše, kjer se ta obrne proti Jorgjevemu dvorišču, buti veter z besnejšim sunkom vanjo. Veter je spremenil svoje mnenje, zdaj jo žene nizdol proti črnim, zlato obrobljenim durim, nizdol proti njeni usodi . . . II Ko jo je zagledal na vratih, je Pretu, ki je čepel ob priročni pečici in čakal, da zavre kava, presenečen vzkriknil. Jorgj pa je mirno gledal, ne da bi se premaknil, in zdelo se mu je, da še sanja. Ena izmed tolikih podob, ki so se pojavljale v vročici okoli njega, se je bližala v izbi, ki jo je razsvetljeval košček sveče, postavljene blizu Pretuja, medtem ko je ogromna hlap-čičeva senca zastirala ves strop in se prelomljena pomikala po stenah kakor pošasten pajek. Bližala se je . .. bližala . . . Bila je Columba ... In Columba si je potegnila ruto na oči in grizla njene konce, hoteč se nagonsko skriti ali pa premagati in prikriti svoje razburjenje. Ko pa je prišla do postelje, se je zgrudila na kolena, kakor nekega dne berač, zarila obraz v odejo in začela jokati. Bil je krčevit jok, poln tarnanja, podobnega cviljenju. In tako se je tresla in krčevito mečkala z rokami odejo, da sta Jorgj in Pretu oba prestrašena isto mislila: ni-li morebiti zblaznela. — Teta Colu ... teta Colu ... — je rekel deček z drhtečim glasom, ne da bi mogel izgovoriti še kaj drugega. Jorgj je gledal in končno dejal z zastrtim glasom, kakršnega imajo vročični: — Pretu, prižgi svečo in pojdi za trenutek ven ... Tedaj je Columba dvignila obraz in skočila na noge. — Čemu ga pošiljaš proč? Nič ne de, če me vidi... ni mi mar, če me vidi on ali me vidijo drugi . . . — Dobro, pa se pomiri! Kaj hočeš? — Rada bi vedela, kako ti je . . . — Ali ne vidiš? Zdaj si se na to spomnila . . . °b tej uri? . . . Kako mrzla, rezka bridkost je bila v njegovem glasu! Ah, vedno je bil tak njen Giorgio, visok in prevzeten, in še vedno jo je poniževal. Toda čeprav je bil on na bolniški postelji, razgreti od vročice, vedno isti, je ona postala majhna in šibka; njena izmučena duša je klonila in se dala poniževati kakor veja, ki jo lomi nevihta. Pretu je položil svečo na mizico in pokazal se je bledi Jorgjev obraz, poln nejevolje; oči so mu bile ko zastrte z lesketajočo se tančico. Columba si je z rokavom srajce brisala solze in se z drhtečimi koleni naslanjala na posteljo, sklonjena nekoliko nad bolnika, s čigar razgaljenih prsi je žehtela žgoča vročina in vonj po mrzlici. Tudi njegove roke, ki so se oprijemale rjuhe, so se tresle. — Ob tej uri, da .. . — je zaječala. — Ob tej uri. .. Noč je, vem, a zame je vseeno . . . Noč je hujša ko dan . . . — Kaj hočeš? -— je ponovil manj trdo. — Da mi odpustiš. — Stokrat sem ti odpustil, kdaj že! Pojdi, vrni se domov . . . — Ni res, nisi mi odpustil, Jorgj, duša moja! Ne podil bi me zdaj . . . Jorgj ni odgovoril. — Da se morava tako spet videti, Jorgj! Ah, šel si in se nisi nikdar več vrnil! — Ti bi bila morala priti, Columba! — Bala sem se, da me zapodiš. In vidiš, zdaj me hočeš! . .. Zakaj? Obotavljal se je z odgovorom. Kaj naj ji reče? Da mu ni več mar zanjo? — Prej bi bila morala priti. . . mnogo prej; vedela si. Zdaj! ... — je rekel in zamahnil z roko, kakor bi hotel pokazati nekaj, kar izginja v zraku. — Zdaj . . . lahko ozdraviš; če boš miren, lahko .. . je rekel doktor. Jaz bom skrbela zate . . . boš videl. Da, da, doktor pravi, da lahko ozdraviš, če doživiš veliko veselje ... Zdaj veš, zakaj sem prišla ... Vidiš, ali vidiš? Tu sem .. . Columba .. . tvoja Columba! Ali me še poznaš, Jorge, povej mi, ali me še poznaš? Jorgj jo je sočutno gledal. Ah, saj je zblaznela! — Jaz nikdar ne ozdravim, Columba, a nič ne Je . . . to naj te ne skrbi. Pojdi, bodi mirna in ne misli name... Zakaj ti je zdaj prišlo na um, da misliš name? — Vedno sem mislila nate ... Ti me nisi ljubil ... kakor sem si želela! Vedno si me poniževal, bila sem zate neuka ženska! Da, da, res sem bila, le oponašaj mi to, a ne goni me proč! Jorgeddu moj, odpusti mi: