Za poduk in kratek čas. Škofija in nadduhovnija Ptujska. (Daljo.) 3. Zopetao pokrist j aaj eaj e Ptuja. a) Prvi poakuai. Ko 80 ae bili razui aarodi iz svojih bivaliač vzdigaili ter so šli po avetu iakat boljše domoviae, začeli ao tudi slovaaaki Barodi zapuščati staro svojo domaoijo aa Ruskem ter se pomikati proti zahodu ia jugu. Po smrti strahovitega Atile (453.) so se pomakaili dalje, po odhodu LoBgobardov v Italijo (568.) pa so se razširili ia naaelili po aedaajem Štajar_:em, Koroškem, Kraajskem, Primorakem ia celo po Tirolakem. Brezdvomao je dobil takrat tudi Ptuj sloveaske prebivalce. V avoji Bovi domoviai imeli ao Sloveaci zelo zlobae sosede. Najhujai so bili Obri ali Avari. Te je bil Loagobardski kralj Albia zoper Gepide aa pomoč poklical, a ko ao bili Gepidi premagaai, aaselili ao ae Obri po Ogerskem, od koder so hodili aa vae kraje ropat, požigat ia morit. Blizo trideaet let so aadlegovali aaše kraje ia ai mogoče popiaati, kar so morali Sloveaci od teh divjih npeajaaov" trpeti. Pa 1. 623. je Ijudomili Samo aabral pri razaih sloveaskih plemeaih toliko vojačakov, da je zamogel divje Obre ukrotiti. Hvaležao Ijudatvo ga je na to (627) izvolilo za kralja, ki je aovo avoje kraljeatvo čemdalje bolj razširjeval ter tako utemeljil prvo veliko aloveasko državo. Pa Sloveaci ao bili brezizjemao vsi trdovratai malikovavci ter so kračaastvo hudo sovražili. Nje pokristjauiti poskuaali so apostol- aki možje: sv. Kolumban, av. Amaud ia več drugih, toda večjidel brezuapešao; — le sv. Rapertu ae jc posrečilo med Sloveace, po aaaib krajih živeče, zaaejati prva semeua krščaaatva. Kraljeve rodoviae Merovingake je apoatolski škof Rupert, iztiraa od hudobaih krivovercev iz svoje škofije v Vormaciji, priael leta 580. aa Bavarsko, kjer je vojvodo Teoda ia ajegovega aiaa v krščaaaki veri podučil ia veliko Bavarcev kratil. Po tej arečai žetvi Gospodovi poda ae av. Rupert po Doaavi doli v spoduje pauoaake kraje ter pride početkom sedaiega veka tudi v Ptuj. Polu apostolskega duha ozaanjuje oadi Bauk Izveličarja, poteai pa ae poda v Celje, kjer je v čaat sv. Makaimilijaau posvetil cerkvico, ajegovo sv. truplo pa v Lavreak preaeael, kajti ovi mueeuec je bil oadi škof. Ia tako je sv. Rupert aejal seme božje besede tudi aied Slovenci, ki so toraj celo prav imeli, da so ujemu v čast poatavili več cerkev poznejšim rodom v opomia, aaj tolikega dobrotaika svojega aikar ae pozabijo. Sv. Rupert je zaspal v Goapodu aa velikoaočao aedeljo (27. marca) 1. 623. v Solaogradu, kjer v veliki cerkvi sv. Petra, katero je bil oa pozidal — od avojega truda počiva, pola zaalug, tudi za Sloveace velike čaati ia livale vredea, ker je s škofijo vred utemeljil semeaišče, iz katerega ao pozaeje neiteJji kračaaatva k Sloveacem pribajali. *) Tudi o sv. Vitalu, kateri je sv. Rupertu kot akof v- Solaogradu sledil, pripoveduje se, da je prišel v aaše kraje ter je pagaaskiai Sloveucem ia Obrom pridigoval krščaasko vero. Ali to so bili le prvi pbskusi pokristjaajeaja Sloveacev, pravo spreobrajeaje začelo ae je s pomočjo bavarakih vojvod za škofa sv. Virgilija aredi aedmega veka ter 8e je dogaalo za ajegovih aaaledaikov. (Dalje prih. Smešnica 18. ,,Glej", toži mladažeaa, nKrsaica mi je rekla, da sem stara klepetulja, ia jaz ji doalej še veadar aisem bila žal-besede rekla". ,,Saj res", tolaži jo mož, natara klepetulja pač aisi, aaj še leta dai ai, kar sva ae vzela". *) Drobtinice, 1852, XI.