V libijski puščavi. Ali je še to bila ona — tista Eliza Adams i* Bostona, tista, ki je njeno srečno, tiho življenje tako mirn* potekalo med njenim udobnim stanovanjem, med cerkvijo in med sprehodi —? Tule je krčevito sedela na gugajoči se kameli sredi divje, neizmerne puščave, njena roka je počivala na — samokresu in njene misli, — o, te misli so preračunavale — možnost umora —! O. življenje, ti opolzlo, nestalno življenje, polno prevar ia izdajstva, — kedo ti še more kedaj zaupati —? Kadar nam kažeš svoje trdo, odurno lice, takrat ti morebiti gledamo pogumno v obraz, — ampak kadar si najslajše, takrat se te je treba najbolj bati —! »Končno in če pride najhujše, gospodična Sadie,« je pravil Stephens in govoril proti lastnemu prepričanju, «je vsa zadeva le vprašanje časa in odkupnine. Razen tega smo še čisto blizu Egipta in še daleč proč od dežele dervišev. Gotovo je, da bodo angleške bojne čete vse storile, kar je v njihovi moči, in nas bodo osvobodile. — Ne izgubljajte poguma in upajte na najboljše —! «Saj ne obupujem, gospod Stephens!« je dejala Sadie in obrnila k njemu svojo prebledelo lice, ki je na laž stavilo njene besede. «Vsi smo v božjih rokah! Bog gotovo ne bo hotel biti krut in neizprosen z nami! — Labko je govoriti o zaupanju v Boga, če se nam dobro godi, — toda šele v nesreči se preizkusi močno srce, ki zares zaupa v svojega Stvarnika —!« Tiho so jezdili nekaj časa. Vsak se je pečal s svojimi mislimi, ki so jib mu vzbudile Sadijine besedc. Oblizani posvetnjak in diplomat Brown je skomignil z rameni, — njegovi življenski nazori niso bili taki, da bi bil mislil in zaupal na Boga, ki ga ni poznal, druge pa, celo Parižana Fardeta, je ganilo zaupanje, ki gaje imelo slabotno dekle v previdnost Božjo, in potolažene in pokrepčane so se čutili. Huje je žgalo in peklo afriško solnce z jasnega modrega neba na izmučene nesrečneže. Pesek pod njimi je žarel in vsa puščava je plamenela od vročine, — zdelo se jim je, da potujejo po razbeljenem železu. Najhuje je trpel Stuart, protestantovski pridigar. Njegove roke so bife zvezane na hrbtu in še posebej privezane k sedlu in njegovo debelo telo se je nevarno zibalo pri vsakem koraku kamele. Po ranjeni nogi mu je curljala kri, celi roji muh so mu sedali nanjo in plameneče solnce puščave je neusmiljeno žgalo na njegovo golo glavo. V «boju« z derviši je narnreč izgubil klobuk in solnčnik. Polkovnik mu je pvil svojo rdečo svileno ruto okrog glave, da bi ga vsaj nekoliko branila solnčaih žarkov. Njegova obilna, smrtnobleda lica so kazala rdeče lise in njegove velike rjave oči so se čudno bleščale — vročina se ga je lotevala. K telesni utrujenosti in k «morski boleznl«, ki jo je povzročala gugajoča se boja kamel, se je kmalu pridružila še žeja. Vsi so jo čutili. Njihove ustnice so bile razpokane in suhe in jezik jim je ležal v ustih, kakor bi bil iz svinca. Cudno hripavo in šepetaje so govorili in nobene besede niso mogli več prav izgovoriti. Gospodični Adams je padla glava na prsi in njen veliki klobuk ji jc zakril lice. «Teta bo omedlela, če kmalu ne dobi vode!« je tarnala Sadie. «0h, gospod Stephens, ali res ni nobene pomoči —?« Derviši, ki so jezdili v bližini, so bili sami BagaraArabci, izvzemši enega, ki je bil črnec, velik oglat človek s kozavim licem. Njegov obraz se je zdel precej dobrodušen, vsaj v primeri z njegovimi tovariši. Stephens se mu je približal, se dotaknil njegovega komolca in pokazal na meh z vodo, nato pa na onemoglo gospodično Adams. črnec je osorno odmajal z glavo, obenem pa pomenljivo pogledal k Arabcem, kot bi hotel reči: «Če bi tehle ne bilo, bi ti pomagal!« Položil je svoj črni kazalec na prsi in dejal: «Tippy Tilly!« «Kaj je to — ?« je yprašal Coclirane. «Tippy Tillv! Tippy Tilly!« je ponavljal črnec 1» priduševal glas, kot bi hotel, da ga čujejo samo ujetnikL «Moja arabščina ne prenese težkih preizkušeni, se bojim. Ne yem, kaj pravi.« (Dalje prihodnjič.)