ODMEVI NA DOGODKE Carmen Unterholzer O »CUKRČKIH« Tema spolne zlorabe v nemški mladinski književnosti* Dovolite, da naprej spregovorim o nekaterih premislekih, ki so me spremljali pri pisanju tega članka. Ob temi »spolna zloraba v otroški in mladinski književnosti« se neposredno postavlja vprašanje o funkciji otroške in mladinske književnosti. Knjige imajo v idealnem primeru zelo različne funkcije; lahko kratkočasijo, lahko pa nudijo precej več: preprečujejo, senzibilizirajo, pojasnjujejo, pomagajo preboleti, anticipirajo možna ravnanja, odpravljajo tabuje, spodbujajo k razmišljanju. Funkcije književnosti pa ne povedo še ničesar o dejanskem učinku le-te. O tem še vedno vemo zelo malo. Na voljo nam je le malo empiričnih raziskav. Še vedno so odrasli tisti, ki določajo, katera knjiga je za otroke primerna in katera manj primerna. Dejanskim recipientom te književnosti, otrokom samim, je bilo doslej posvečene malo pozornosti. S tega stališča je problematično govoriti o učinkovanju otroške in mladinske književnosti. Knjige na temo spolne zlorabe bi naj imele terapevtsko funcijo, in bi morale nuditi pomoč v stiski. Ali to izpolnjujejo ali ne, od tega je med drugim odvisna njihova kvaliteta. Kljub temu, da je na voljo malo empiričnih dejstev, menim, da knjiga ob pravem trenutku ne more delati čudežev, vendar lahko vsaj pomaga in nudi zaslombo. Lastne bralne izkušnje mi to potrjujejo. Še nekaj moram povedati: Doslej je bilo opravljenih komaj kaj raziskav o spolni zlorabi v otroški in mladinski književnosti. Vse kar je najti na nemškem govornem področju, so trije članki, tri kratke recenzije otroških knjig na to temo. Torej ne morem poseči po nobenem predhodnem delu. Moj namen je predstaviti nekaj knjig in pokazati, kako je spolno nasilje literarno obdelano/predstavljeno. Pri tem ne gre za vrednotenje te književnosti v smislu »priporočljiva« oz. »ni priporočljiva«. To je naloga drugih. Otroške knjige bi naj izostrile otrokov pogled na svet in to je lahko začetek književnosti o spolni zlorabi. »Spoznanje, da obstajajo posilstva, v zakon prodira počasi. O tem, da v družini prihaja tudi do spolnega nasilja nad hčerami, se ne govori. (...) V dekliški zavesti spolno nasilje v družini ne obstaja. Očetje niso storilci, ampak zaščitniki. To pri deklicah ne povečuje le zaupanja in sproščenosti, ampak tudi šok, občutke krivde in popolno nemoč, če se potem dejansko kaj zgodi.«1 * Referat je bil v okviru dnevov mladinske književnosti (mednarodnega srečanja mladinskih pisateljev, ki ga organizira avstrijska mladinska revija Perplex) maja 1992 predstavljen na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Z izrazom »nemški« tukaj označujemo književnost vseh nemško govorečih dežel. 1 Kavemann, Barbara/Lohstöter, Ingrid: Väter als Täter. Sexuelle Gewalt gegen Mädchen Reinbek/Hamburg 1984, str.7 67 Tovrstna književnost mora torej predvsem preprečevati, senzibilizirati in pojasnjevati. Nenazadnje še vedno obstajajo deklice, ki mislijo, da to, kar se dogaja njim, sploh ne obstaja, da so edine na .svetu, ki jim je storjena sila, in zato krivdo iščejo pri sebi.2 Da bi se izgonila nesporazumom, bom definirala pojem, »spolna zloraba«. »Kaj razumemo pod spolno zlorabo ? Vse tisto, kar daje deklici občutek, da ni zanimiva in pomembna kot človek, ampak, da smejo moški z njo prosto razpolagati ; da postane pomembna šele kot spolni objekt; da sta njena telesna privlačnost in telo samo namenjena vzbujanju moške 'sle'. K temu spada vsak samovoljni poseg, ne glede na to, če so to skrivni, previdni dotiki, ki jih deklica mora prenašati ali celo sama 'izvajati', izsiljeno oralno občevanje ali pravo posilstvo.«3 Tako definirata spolno nasilje Barbara Kavemann in Ingrid Lohstöter. Prva je sociologinja, druga pravnica - skupaj sta izdali eno izmed prvih poljudnoznanstvenih del o spolni zlorabi na nemškem govornem področju. Torej: skrivni, previdni dotiki, izsiljeno oralno občevanje in pravo posilstvo - so dejstva spolne zlorabe. Sama bi k temu dodala še dve dejstvi, žaljive puhlice in žaljive poglede. Odločilna kriterija za določitev spolne zlorabe sta dekletovo doživljanje in spolne norme, ki veljajo v družini.4 Spolna zloraba ima stoletja dolgo tradicijo, vendar se je do začetka osemdesetih let o tem komajda govorilo. Šele v zadnjih letih pričenjajo predvsem ženske odpravljati ta tabu. Prva dela o »spolnem nasilju« so nastala v Ameriki: delo Susan Miller Proti naši volji. Posilstvo in moška nadvlada« (Gegen unseren Willen. Vergewaltigung und Männerherrschaft)' je v nemškem jeziku izšlo leta 1980, delo Florence Rush Najbolje varovana skrivnost (Das best gehütete Geheimnis)'', v katerem pisateljica raziskuje zgodovinski kontekst zlorabe in njeno tradicijo, pa je bilo v nemščino prevedeno leta 1984. Delo Alice Miller Pozabiti moraš (Du sollst nicht merkeny je bilo eno prvih na nemškem govornem področju, ki se je ukvarjalo s temo spolne zlorabe. Za razliko od ostalih avtoric pa Millerjeva ne razločuje spola storilcev in žrtev in tako zamegli jasna razmerja moči. Kavemannova in Lohstötterjeva sta leta 1984 napisali delo Očetje kot storilci (Väter als Täter), iz katerega je bilo že citirano, in ki medtem že sodi med standardna dela tega področja. Leta 1990 je Ursula Enders izdala knjigo Nežna sem bila, bridko je bilo (Zart war ich, bitter war's), ki je pomembna podlaga za razpravo o spolni zlorabi. Endersova je strnila pomembne rezultate različnih raziskav in daje praktične pobude staršem, pedagoginjam/pedagogom in zdravnicam/zdravnikom, kako lahko otroke obvarujejo pred spolno zlorabo in že zlorabljenim pomagajo. Večina avtoric omenjenih poljudnoznanstvenih knjig dela pri različnih skupinah za samopomoč, za klic v sili, v delovnih skupinah, posvetovalnicah za deklice in pri drugih ženskih projektih. To so torej ženske, ki izhajajo iz kroga avtonomnih ženskih gibanj. Vsako tretjo minuto žrtev, vsaka četrta ženska je prizadeta Danes nam je že na voljo nekaj verodostojnih podatkov o spolni zlorabi. O teh bi rada na kratko spregovorila, ker jih na tak ali drugačen način ponovno najdemo tudi v delih za otroke in mladino. Navedla 2 Kavemann/Lohstöter, str. 8 3 Kavemann/Lohstöter, str. 19 4 Prim. tudi: Enders, Ursula (izd.) Zart war ich, bitter war's. Sexueller Mißbrauch an Mädchen und Jungen. Erkennen - Schützen - Beraten. Köln 1990, str. 22 5 Brownmiller. Susan: Gegen unseren Willen. Vergewaltigung und Männerherrschaft. Frankfurt/ M. 1980 6 Rush, Florence: Das bestgehütete Geheimnis: Sexueller Mißbrauch, Berlin 1984 7 Miller, Alice: Du sollst nicht merken. Frankfurt/M. 1983 68 bom le nekaj najpomenljivejših podatkov - kdor bi rad natančnejše informacije, mu svetujem delo Uršule Enders Nežna sem bila, bridko je bilo. V Avstriji vsako leto prijavijo ca. 500 primerov spolne zlorabe otrok, vendar domnevajo, da je dejansko število spolno zlorabljenih otrok 10.000 do 25.000.8 Raziskave v Nemčiji govorijo o 150.000 do 300.000 žrtvah letno, kar pomeni približno vsake tri minute ena. Rezultati ameriških raziskav so potrdili, da je vsaka četrta ženska bila kot otrok izpostavljena spolnemu nasilju. Žrtve spolne zlorabe so večinoma dekleta, le majhen odstotek je fantov. So različnih starosti, spolno zlorabo pa so ugotovili celo pri trimesečni deklici, 75% zlorabljenih deklic je starih manj kot 20 let. V večini primerov traja zloraba nekaj let; čim tesnejša je socialna in čustvena vez med storilcem in žrtvijo, toliko intenzivneje, nasilneje in dlje traja spolno izkoriščanje. Izguba zaupanja, molk, občutki krivde in sramu, strah, dvom v lastno zaznavanje, zaprtost vase so osnovni občutki zlorabljenih deklet. V neki nizozemski raziskavi9 iz leta 1988 o poskusih samomora pri ženskah se je pokazalo, da jih je od 100 imelo 75 izkušnje s spolnim nasiljem. Le redko lahko žrtve o zlorabi govorijo, pogosto najdejo drug način izražanja. Tako na primer otroške risbe in otroške igre pogosto navajajo k sklepu, da je bil otrok spolno zlorabljen. Dekleta iz družin s togo spolno moralo so znatno pogosteje žrtve spolne zlorabe, kot dekleta iz družin z emancipirano spolno vzgojo; isto velja za dekleta iz avtoritarno strukturiranih družin. Tudi te so tako v družini, kakor tudi izven nje v še posebej veliki nevarnosti, da bodo spolno zlorabljene. Dolgoročne posledice spolne zlo- rabe so odločilno odvisne od tega, kako okolje reagira na spolno zlorabo in kako ščiti prizadete. Rezultati ameriških raziskav iz leta 198510 dokumentirajo, da prizadeto dekle, ki odkrito govori o svojih izkušnjah spolne zlorabe, v povprečju najprej šest oseb zaman prosi za pomoč, preden ji sedma verjame. Storilci so iz vseh socialnih slojev in le čisto majhen del je žensk. Michael Baurmann, ki je po nalogu Zveznega urada za kriminaliteto v Wiesbadnu napisal študijo na temo »Spolnost, nasilje in psihične posledice«11, navaja, da je storilk 0.4%. Po navadi so storilci moški, ki jih dekleta dobro poznajo, pogosto so celo člani lastne družine, često tudi iz kroga znancev. Če spolno zlorabo omejimo samo na problem družine, nam to popači dejstva, da prihaja do spolnih zlorab tudi v javnih ustanovah (v domovih, bolnišnicah, šolah, na delovnih mestih). Spolna zloraba je zloraba moči, ki jo zlorabljajo predvsem moški pri dekletih, torej pri šibkejših. Zaradi socializacije, ki je pogojena s spolom, so moški dojemljivi za spolno nasilje. Že od rojstva se učijo, da so privilegiji njihova pravica, agresivnost pa njihova narava. O moški spolnosti se zato govori kot o neobvladljivi sili.12 Spolna zloraba kot tema v leposlovju Istočasno ko spolno nasilje postaja tema strokovne in poljudnoznanstvene literature, postaja tudi motiv v leposlovju. Predvsem ženske pišejo o svojih izkušnjah s spolnim nasiljem. Pri tem gre zelo pogosto za avtobiografski roman. Leta 1975 je francoska avtorica Marie Cardinal v delu Senčna usta (Schattcnmund)" poleg pro- 8 Sexueller Mißbrauch von Kindern in Österreich. Studie des Bundesministeriums für Umwelt, Jugend und Familie, Wien 1991, str. 22. 9 Rothen, Judith: Alles noch einmal durchleben. In: Verein zur Weiterbildung für Frauen 1988 10 CAPP (Child Assault Prevention Project): Strategies for freee Children. Columbus, Ohio 1985 11 Baurmann, Michael: Sexualität. Gewalt und psychische Folgen. Eine Längsschnittuntersuchung bei Opfern sexueller Gewalt und sexueller Normalverletzung anhand von angezeigten Sexualkontakten. BKA-Forschungsreihe, Bundeskriminalamt Wiesbaden, Band 15, 1983 12 Prim. Enders, Ursula: str. 35/36 !3 Cardinal, Marie: Schattenwund. Roman einer Analyse. Reinbek/Hamburg 1977 69 blematičnega odnosa med materjo in hčerjo tematizirala tudi spolno zlorabo. Kot »avtentični roman« je bilo opredeljeno delo Liane Dirks Preljubi strah (Die libe Angst)u, ki je izšlo leta 1986. Citiram s knjižnega zavihka: »To delo primarno ne smemo razumeti kot študijo o nekem primeru ali kot gorečo obtožnico. Knjiga želi prikazati travmatično dogajanje in njegove duševne posledice iz perspektive otroške žrtve.« Zgodba spolno zlorabljene hčerke z naslovom Za strahom pride sramota (Zu der Angst kommt die Schamm)15 avtorice Jacqueline Spring je v Ameriki izšla leta 1987, v Nemčiji pa leto pozneje. Skupna točka omenjenih literarnih obravnav je perspektiva: vedno pripoveduje žrtev. Drugače je v romanu Elfride Czurda, Enkrat ni nobenkrat, ki je izšel leta 1987 : čka prosimnedelajtegaprosimpus tim -eočkaneočkane! (...) Edith. Enajst let. Enkrat je Kaj novo znamenje (Einmal ist Kain Mal). Oko gospoda Kernerja je ujelo plen. Ta drža od strahu. Mota svojo litanijo. Poskuša se osvoboditi s prošnjo. Ekstatično moleduje za milost. Je ne najde. Oko gospoda Kernerja je že storilo silo. Kmalu mu bo sledil tudi gospod Kerner. oočkaprosim-„„ 16 ne.« Edith je Kernerjeva hči, Kerner pa glavna oseba v istoimenskem romanu Elfride Czurda. Ker je pisana strogo iz perspektive storilca - žrtev ne govori, pri čemer Czurdova sledi resničnosti - se ta roman jasno razlikuje od vseh ostalih literarizacij. Stiliziran jezik, nenavadne metafore, trpek humor in predvsem izbrani zorni kot preprečujejo - za razliko od vseh ostalih prej omenjenih romanov - identifikacijo. Vendar pa vse literarne obdelave travme »spolna zloraba« odsevajo resničnost. Potrjujejo ali zrcalijo že omenjena dejstva: Storilci izhajajo iz vseh družbenih slojev, iz družinskega kroga, zloraba traja več let, okolje je do tega ravnodušno, pogost poskus rešitve je tudi v literaturi samomor. Spolno nasilje v otroški in mladinski književnosti Približno sočasno - le leto ali dve pozneje - kot se tema spolne zlorabe pojavi v književnosti za odrasle, postane tudi predmet mladinske književnosti. Velik del teh otroških in mladinskih knjig prihaja iz Amerike, Nemčije in iz Nordijskih dežel, kot sta Norveška in Švedska. Precejšen del otroške književnosti, ki je bila napisana na to temo, predstavljajo slikanice. Slikanice se pričnejo tam, kjer storilci vidijo svoje možnosti. Večina spolno zlorabljenih deklet, se nikoli ni naučila reči »ne«. Ta nezmožnost reči »ne« pri njih vzbuja občutek, da privolju-jejo v dejanje, s čimer je povezan tudi občutek krivde. Zaradi tega si literatura prizadeva dekletom posredovati nasvete, kako lahko postanejo močne, samozavestne, kako se lahko uveljavijo, in dejstvo, da same odločajo o svojem telesu. Na ta način naj bi dekleta bolje obvladovala svoja čustva in jih jemala resno. Funkcijo te literature torej lahko označimo kot preventivno. Že leta 1944 je v Berlinu izšla slikanica Šveda grofa Björna von Rosna z naslovom Pravljica o neposlušni Ade-li'Sofi in njenih groznih srečanjih s povodnim možem (Das Märchen von der ungehorsamen Adeli-Sofi und ihrer furchtbaren Begegnung mit dem Wassermann)17. Adeli-Sofi se mora osvoboditi iz krempljev 14 Dirks, Liane: Die liebe Angst, Roman. Reinbek/Hamburg 1986 15 Spring, Jacqueline: Zu der Angst kommt die Scham. Die Geschichte einer sexuell mißbrauchten Tochter. München 1987 16 Czurda, Elfriede: Kemer. Ein Abenteuerroman. Reinbek bei Hamburg 1987, str. 23 17 Björn Graf von Rosen: Das Märchen von der ungehorsamen Adeli-Sofi und ihrer furchtbaren Begegnung mit dem Wassermann. Zürich 1987 70 povodnega moža. To poskuša doseči s kričanjem. Björn von Rosen na koncu knjige iz zgodbe izlušči moralo: »Če le dovolj kričiš, lahko marsikaj dosežeš - tudi pri povodnem možu.« Zgodbi na rob: Takoj po izidu je »Reichschrifftumskammer« (najvišji organ, ki je dajal dovoljenje za tisk) celotno naklado zaplenil in jo označil kot »popačeno umetnost (»entartete Kunst«). Rešili so le nekaj izvodov, in šele leta 1987 so knjigo ponovno izdali. Knjiga Mercer Meyer Pod mojo posteljo je krokodil (Da liegt ein Krokodil unterm meinem Bett)1* opisuje strah majhnega dečka pred nočno pošastjo, ki leži pod njegovo posteljo in je nevidna za vse, razen zanj. To nočno pošast deček na zelo domiseln način sam prežene. Nočne pošasti so zelo pogosta podoba pri otrocih, ki so bili spolno zlorabljeni. Besedilo Meyerjeve zato opogumlja k samopomoči. Leta 1984 Aliki v ZDA napiše delo Čustva so kot barve (Gefühle sind wie Farben)19, tri leta za tem pa delo izide tudi v nemščini. Aliki v kratkih zaporednih slikah in z malo besedami opisuje različna čustva. Otroke spodbuja k zaznavi prijetnih in neprijetnih čustev, jih uči, kako jih obvladati in se o njih pogovarjati. Marion Mebes, ustanoviteljica Donne Vite2U in soustanoviteljica posvetovalnice za dekleta in žene »Divja voda« (»Wildwasser«) v Berlinu, se kot socialna delavka že vrsto let ukvarja s temo spolnega nasilja. Zdaj se je predstavila tudi kot avtorica dveh slikanic. Obe deli Nobenega poljuba na ukaz (Kein Kusschen aufKom-mandof1 in Nobenega dotika na ukaz (Kein Anfassen auf Kommandof12 sta izšli pri založbi Donna Vita. V delu Nobenega dotika na ukaz Marion Mebes takole opisuje, kaj ljudi motivira, da pišejo tovrstne knjige: »Lepi dotiki so čudoviti, toda od smešnih in odvratnih te pogosto boli želodec. Včasih niti ne opaziš takoj, kako ti je ob določenem dotiku, ali pa preprosto ne veš, kaj lahko storiš, če te preplavijo smešni občutki. O tem smo pripravili slike in pesmi, zagotovo boš velik del tega prepoznal. Morda pa poznaš tudi povsem drugačne dotike. Zdi se nam, da morate imeti možnost, da smete sami odločati, kdaj, kako in kdo se vas bo dotaknil. Zato delamo take knjige.« Knjige na to temo je težko razvrstiti po starostnih stopnjah, vendar sem - po svojih raziskavah in branju - dobila občutek, da jih za otroke med osmim in dvanajstim letom skorajda ni. Delo ameriške pisateljice Oralee Watcher Skrivaj se počutim ogroženo (Heimlich ist mir unhei-mlichf3, ki je leta 1985 izšlo v ZRN, je verjetno eno izmed redkih, ki je namenjeno otrokom v tej starosti. Knjiga Skrivaj se počutim ogroženo vsebuje štiri zgodbe, v katerih odrasli poskušajo poseči v otrokovo intimnost, vendar se jim le-ta uspešno postavi po robu. V predgovoru piše: »Če se te kdo dotakne na tebi neprijeten način, te to verjetno vznemiri. Mogoče se ti zdi, da so te premagali ali k 18 Meyer, Mercer: Da liegt ein Krokodil unter meinem Bett. Hamburg 1991 (prva nemška naklada 1988) 19 Aliki: Gefühle sind wie Farben. Weinheim und Basel 1987 2Ü Donna Vita je specializirana prodajalna in založba za materiale proti spolni zlorabi. Pri tej založbi je izšel tudi katalog, ki ga je sestavila Marion Mebes, kjer je navedena vsa sekundarna in primarna literatura o temi »spolna zloraba«. Naslov: Donna Vita, c/o Marion Mebes, Postfach 610 117, Willibald-Alexis-Str. 1, 1000 Berlin 61 21 Mebes, Marion/Sandrock, Lydia: Kein Küsschen auf Kommando, Berlin 1988 22 Mebes, Marion/Sandrock, Lydia: Kein Anfassen auf Kommando. Berlin 1991 23 Wächter, Oralee: Heimlich ist mir unheimlich. Zürich, Köln 1985 71 temu prisilili. Mogoče si obljubil, da o tem nikomur ne boš pripovedoval in da bo dotik ostal tvoja »skrivnost«. Te zgodbe ti kažejo, kako lahko paziš nase, če se tebi ali kateremu izmed tvojih prijateljev kdo preveč približa. Besedila, ki jih bom sedaj predstavila, spadajo že k mladinski književnosti. Lee Hadley in Ann Irwin sta leta 1985 napisali enega izmed prvih mladinskih romanov na temo spolnega nasilja nad deklicami. Najdražja Abby (Liebste Abby) -tak je naslov romana - je napisan iz perspektive dečka Chipsa, ki se je zaljubil v deklico Abby. Dogajanje je postavljeno v višji sloj, Abbyn oče - storilec - je priznan zobozdravnik v majhnem mestu. Navzven je z družino vse v redu. O spolni zlorabi Abby zvejo bralke/bralci šele proti koncu knjige. In če se Abby včasih ne bi iudno obnašala, ne bi nihče ničesar opazil. Čudna so tudi vprašanja, ki jih Abby aostavlja sebi in drugim: »(...) Se ti je že idaj zdelo, da si na dveh mestih istočasno, 'cot da bi sploh dvakrat obstajal?«25 Kakor potrjujejo raziskave o spolni zlorabi, tudi Abby molči o zlorabi - a jo kljub temu vedno znova nakazuje. Po tem, ko je fantu zaupala »najbolje varovano skrivnost«, se le-ta spomni situacij, ki bi ga nanjo lahko opozorile: »Spomnil sem se (deček C.U.), kako sem Abby pripovedoval o znaku za prodajo novih in rabljenih avtomobilov: Nov, rabljen, zlorabljen. Meni se je zdelo neznansko smešno. Zdaj sem se zdrznil. Nič čudnega, da se Abby ni smejala; zanjo je bila to življenjska mora.