ipisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovanja Zj
no seznanjali z dejstvi (predvsem seveda prirodnimi, etnografsko-kulturnimi, deloma tudi socialnimi, razvojnimi in političnimi) iz okolij, ki so naši vednosti odmaknjena, kar vse pa vendarle ni moglo prekriti propagandno-naročenih obeležij teti filmov — v nasprotju z našimi druž-beno-kritičnimi in družbeno-angažiranimi pričakovanji. Ni sicer znano, kolikšen je v posameznih neuvrščenih državah nasploh delež dokumentarnega filma oziroma tistih njegovih zvrsti, ki bi kritično obravnavale položaj človeka v razredno strukturiranem družbenem dogajanju, z gotovostjo pa smemo domnevati, da je teh in takih poskusov v različnih neuvrščenih nacionalnih kinematografijah vendarle več, kot nam jih je prezentirala kranjska revija. (Njena izrazita pomanjkljivost je bila, da ni postregla s temeljitim študioznim prikazom oziroma opisom filmskih dogajanj v neuvrščenem svetu.)
Človeka, njegovega dela, njegovega življenja in njegovega družbenega statusa je bilo v celotnem sporedu šestih filmskih večerov (v katerih se je zvrstilo 25 filmov iz 19 različnih držav) razmeroma malo. Med filme s takšnim obeležjem lahko z večjo ali manjšo gotovostjo vpišemo: kuvajtsko "Tkanje pri beduinih", clprsko"Cipr-sko svatbo", šrilanško "Petdesetletnico volilne pravice", indijsko "Čarobno vez", iransko "Slamarsko obrt", kubansko "Granado — majhno deželo, veliko revolucijo", tanzanijsko "Pravico otrok" ter jugoslovanske "Kasabe", čeprav, seveda, tudi vseh teh ni mogoče nizati pod kakršenkoli skupni imenovalec, zlasti ne pod naslov "poglavja" o družbenokritičnem načinu obravnavanja življenjskih razmer v posameznih državah ali socialnih okoljih. Dobršen del naštetih filmov je namreč razčlenjeval zgolj posamezna opravila ali običaje (tkanje, slamarsko obrt, potek svatbe in pod.), ne da bi bili njihovi avtorji do vsega tega zavzemali kakršnokoli angažirano stališče ali odnos, Dejanskega anga-žmaja je bilo v celotnem prikazanem gradivu izredno malo, vsaj ne tistega s poudarjenimi intelektualno-kritični-mi izhodišči. Kolikor se je vendarle izkazoval, je bil na izrazito preprosti, naivni (čeprav v svojem kontekstu simpatični) ravni, kar smo še posebej podoživeli ob tan-zanijskem prispevku, neke vrste igranem dokumentarcu z naslovom "Pravica otrok", v katerem so skušali njegovi
avtorji ponazoriti zlo tradicionalistične očetovske avtoritarnosti, izhajajoče iz domala sužnjeposestniškega odnosa do otrok in žene-mate-re, obremenjene pa vrhu vsega še s kroničnim alkoholizmom; to in takšno mentali-teto je skušal film neposredno razkrinkati in jo — dobesedno: prek odločitev sodnika, ki je povzročitelja okrnjenih pravic svojih otrok poklical predse — tudi nedvoumno obsoditi.
A to je bil v tem oziru tudi skrajni domet!
Do prave, poglobljene in zares zavzete družbene analize socialnih dogajanj v sporedu, kot ga je razgrnila kranjska filmska revija, ni prišlo. Težiščno os sporeda smo — vsaj deloma — odkrivali v drugi smeri: na razpotjih in prelomnicah med tradicijo in programom, med starim in novim, med preteklostjo in sedanjostjo, ki razkriva že tudi elemente predvidene prihodnosti. Najbolj določno je ta krč presnove razkril jugoslovanski film "Kasabe" s svojim duhovito zastavljenim kontrapunktiranjem starega in novega v tipično bosanskem okolju. (Ta film pa je, med drugim, dokazal tudi pomembnost aktivnega izbiranja filmov s strani organizatorjev takšne revije: jugoslovansko udeležbo so zagotovo določili sami, upoštevaje temeljne namene celotne manifestacije; glede drugih so bili odvisni od njihove ponudbe, ki pa je v mnogočem tako vsebinsko kot kakovostno zatajila.)
Dolga vrsta neuvrščenih držav svojih filmov za tokratno prikazovanje v Kranju ni niti prijavila, mnoge pa so, kot že rečeno, prijavljale svoje filme, oprte na napačne podmene. Kar smo videli, torej nI ustreglo pričakovanjem in napovedim, vsaj ne v zadostni meri in seveda ne v celoti: veliko preskromen je bil delež avtentičnih prikazov življenjske stvarnosti v deželah, ki so slejkoprej v ospredju občega (in posebej tudi jugoslovanskega) zgodovinskega interesa na prelomnicah, kakršne uveljavlja post-kolonialistično obdobje druge polovice našega stoletja, prek njih pa se s krčevitimi napori stomilijonskih množic oblikuje nova podoba zemel-skega občestva. Filmsko beleženje teh dogajanj ima slejkoprej pomembno sporočilno in s tem tudi razvojno funkcijo.
Prva revija dokumentarnih filmov iz neuvrščenih držav temu dejstvu s svojim izborom in s svojimi učinki žal ni bila kos.
r—:-^
dogodki
Sergio Amadei — 55 let
v italijanskem filmu
V_J
Gorica, srednje veliko mesto ob italljansko-jugoslovanski meji, je znano daleč naokrog po svojem trgovskem duhu. Staro mestno jedro z opečnatimi strehami je strnjeno ob vznožju gradu, mogočne utrdbe, ki s starinsko arhitekturo zakriva dejstvo, da so jo obnovili oziroma na novo zgradili pred pol stoletja. Grad kot grad ima svojo zgodovino, povezano s krvavim zatrtjem tolminskih pun-tarjev in streljanjem talcev, pa tudi zgodbe o prikazni grajske dame s tropom pobesnelih psov. V prvi polovici letošnjega avgusta pa je grad zaživel v kulturnem utripu, ki so mu ga dajali filmi največjega Italijanskega scenarista, Sergia Amideia.
Filmski scenaristi so pogosto najbolj zapostavljeni med vsemi filmskimi ustvarjalci. Dokaz več za to ugotovitev je samo dejstvo, da v Italiji vse do filmskih večerov, posvečenih 55-letni prisotnosti Sergia Amideia v nacionalni kinematografiji, ni bilo organizacijsko resno zastavljene prireditve, ki bi posebej izpostavljala scenaristov delež v filmskem ustvarjalnem procesu. Prav-
zaprav so tudi prvotne zamisli goriške občinske uprave o poletni filmski manifestaciji potekale v drugačnih smereh. Tako je ena izmed delovnih hipotez sporeda predvidevala soočenja med starim in novim, recimo med Sedmimi samuraji Akira Ku-rosave in Sedmimi veličastnimi Johna Sturgesa. Šele ob koncu letošnje zime se je začelo resneje razmišljati o možnosti, da bi dali Gorici izvirno filmsko prireditev in kmalu po odločitvi za vrednotenje scenaristovega prispevka v filmu je postalo jasno, da je treba začeti z Amideiem. Končno: Amidei ima goriške korenine, rojen je bil 1904. leta v Trstu, mati pa je bila z obrobja Gorice, iz Solkana, ki je sedaj v novogortški občini. Amidei sam se je rad spominjal krajev ob Soči — to je bila tudi osrednja tema pogovora z enim izmed sedanjih pobudnikov filmske manifestacije, slovenskim Goričanom Darkom Bratino, ko sta se povsem slučajno srečala v hotelu Metropol, na FESTu 1978. leta. Ta veliki scenarist je ob ponovnem srečanju marca letos obljubil, da se bo zagotovo udeležil goriških filmskih večerov, posvečenih njegovim filmom. Na žalost ga je smrt prehitela. Umrl je v aprilu, čakajoč na inhala-cije, s katerimi si je blažil astmatične napade.
Sergio Amidei je dal svetovni kinematografiji nepozabno galerijo likov. Njegovo ime je tesno prepleteno z neorealizmom in italijansko komedijo, kot pravi obrtniški mojster pa se je rad preskušal v različnih žanrih in raznovrstnih situacijah. K filmu je prišel naključno. Začel je kot statist, kmalu nato je postal masker, klnooperater in sploh je počel vse, kar je povezano z zakulisjem. Filmski scenaristiki se je dokončno zapisal sredi tridesetih let. Po podatkih, ki jih je zbral in uredil tržaški filmski kritik Lorenzo Codelli, je Amidei sodeloval pri 95 filmih. Številni med njimi so zasloveli po imenih režiserjev: Rosselinija, De Sice, Emmerja, Zampe, zadnja dva scenarija pa je napisal za Ettoreja Scolo (Beg v Vare-nnes) in Marca Ferrerija (Zgodbe običajne norosti, po Charlesu Bukovvskem).
Goriški poletni filmski večeri pa so omogočili drugačno gledanje filmov, iskanje enotnosti v dramaturgiji, v toplini dialogov, v prepoznavlji-vosti likov.
Organizatorjem goriških srečanj s Sergiom Amideiem je
¿apisovania zapisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovanja zapisovani;
uspelo dobili triindvajset filmov: večino je prispevala državna kinoteka, nekaj pa tudi polprivatne inštitucije in zasebni filmski zbiralci. Za film Nedelja v avgustu (režiserja Luciano Emmer) pa je kopijo plačala kar goriška občina. Težko bi trdili, da je bilo v devetih dneh prikazano vse najpomembnejše iz obsežnega Amideijevega opusa, vsekakor pa je treba priznati, da se je v teh festivalskih dneh razkril dobršen del zgodovine italijanske kinematografije. Naj naštejemo samo nekatere izmed predvajanih filmov: Rim, odprto mesto, Paisa, Čistilci čevljev. Tatovi koles, Stroj, ki ubija hudobne, Bila je noč v Rimu, Povsem mali maiomeščan,... skratka, brez Izjeme prvorazredna ki-notečna selekcija, ki so jo dodatno bogatili filmi, nastali v medvojnem času. Mogoče še najbolj preseneča, da se je projekcij udeleževalo do sedemsto ljudi, zadnji dan pa ni bilo na gradu niti enega samega samcatega prostega stola, gledalci pa so zavzeli tudi obzidje utrdbe. Ob sami kulturni vrednosti prireditve je torej največji uspeh filmskih dnevov Ser-gia Amideia prav množična udeležba ljubiteljev filma, pretežno Goričanov, mnogih pa tudi iz bližnjih krajev in sosednje Nove Gorice. Vsekakor bodo morali organizatorji še posebej proučiti fenomen obiska, ki je presegel vsa, še tako optimistična pričakovanja. Redkokdaj in redkokje si je kinotečne filme ogledalo toliko ljudi. Goriški župan Scarano ni za-
man v zaključnem govoru laskal gledalcem: "Vi ste krasna publika!" Po ocenah je bilo na grajskih filmskih projekcijah približno 7.000 gledalcev, Res je, da puljska arena pospravi to število v enem večeru, toda novi filmi so vse kaj drugačna vaba od starih, zaprašenih filmskih kolutov. Tega so se zavedli tudi organizatorji, goriška občinska uprava, ki so se odločili za prost vstop in brezplačno publikacijo festivalskega kataloga. Prireditev sama ni bila pretirano draga: ureditev prostora s petsto sedeži, najemnine filmov, tiskanje plakatov, kataloga in drugih materialov ter stroški posveta o liku in delu Sergia Amideia, vse skupaj ni preseglo dvaindvajset milijonov lir. Vendar je bil denar dobro investiran in po prvih skromnih napovedih, da bo letošnja retrospektiva samo prva iz serije, se sedaj že uradno govori o institu-cionalizaciji nagrade mesta Gorice za scenarista debi-tanta ter za uveljavljenega scenarista v italijanski kinematografiji in o nagradi za tujega scenarista. Nagrada bi nosila ime Sergia Amideia in bi jo podeljevali ob vsakoletni poletni filmski prireditvi.
Prav tako vsakoleten naj bi bil tudi posvet o scenaristi-ki. Letos so se na delovnem srečanju zbrali predvsem prijatelji in sodelavci Sergia Amideia in osnovni ton pogovora je bil nujno prežet z živimi spomini na tega velikega scenarista. Alberto Sordi, Nanni Loy, Carlo Li-
zzani in drugi so z anekdotami orisali lik Amideia kot zahtevnega tovariša, vedno su-periornega s svojim srednjeevropskim poreklom, prepričanega, da so vsi ljudje na njegovem inteligenčnem nivoju in nato besnega, razočaranega nad pomanjkljivo izobrazbo drugih. Amidei ni prenesel povprečnosti. Od sebe in drugih je zahteval popoln angažma, vse sile je vpregel v potešitev svoje neizmerne radovednosti, opazoval, se pogovarjal, iskal nova spoznanja, ki jih je znal potem mojstrsko oblikovati v filmske scenarije, polne izkušenj resničnega življenja. Sicer pa je prav Sergio Amidei vnesel v Italijanski film novo politično komponento, antifašizem. Režiser Nanni Loy je celo prepričan, da so Italijani postali antifašisti šele s pomočjo filma in to tistega filma, ki ga je zasnoval in stalno nadgrajeval Amidei. S filmi kot Rim, odprto mesto, Bila je noč v Rimu, Paisä ali General Deila Rovere je slikal drugačno podobo medvojne Italije. Znal je oblikovati filmska sporočila, ki so utrjevala razmajano tovarištvo, dvigala ponos človeka z ulice, krepila vero v lepši jutri in v srečo, ki lahko pride samo z delom,
Končno, Amidei je bil tudi dober učitelj. Ob njem so se kalili Age Incrocl, Furio Sca-rpelli, Carlo Lizzani in drugi znani italijanski scenaristi. Njihova imena bomo po vsej verjetnosti zasledili na naslednjih poletnih filmskih srečanjih na goriškem gradu. Prireditelji pa ne skrivajo želje, da bi se tudi mednarodno odprli in občasno gostili filme vzhodnoevropskih kinematografij oziroma scenaristov. S tem pa bi se le še bolj utrdil pomen mesta Gorice v procesu spoznavanja in zbliževanja kultur različnih izvorov in vsebin, torej kot mesta, ki se zaveda svojih odgovornosti in prednosti, izhajajočih iz statusa mesta ob meji in jih zna tudi koristno uveljavljati.
% Toni Gomišček
filmska dejavnost ZKOS
Poročilo o seminarju/ laboratoriju
Koncept
Delo in načrt seminarja/laboratorija sta bila zasnovana prav v omenjeni dvojnosti seminarja in laboratorija, teorije in prakse znotraj filmskega medija, analize posameznih elementov strukture (filma) in konstruktivne (kreativne) sinteze.
Slo je za izstop iz priučenih matric razumevanje in tolmačenja filma, strukturira-nosti filmskega jezika, ki ga ponuja in določa mass media z vsem svojim (vplivnim) aparatom. Izstop In sestop sta bila možna šele skozi (samo)premislek vseh elementov komunikacijskega kanala avtor/film/svet, kar pomeni preverjanje "razmerja" do sebe, medija in sveta.
Vloga seminariuma (lat. drevesnica, sadilnica, vzgajali-šče) je bila zasnovana tedaj izključno na študijski (avto) refleksiji posameznih elementov in razsežnosti (današnjega) bivanja, elementov in strukturiranosti filmskega medija, nadalje Ideologiji-(am), ki zakriva(jo) podobo sveta. Interdisciplinarna obravnava je šele lahko razprta sicer zastrt in programiran (konzumno) odnos do sebe, medija in sveta, premislek posameznih elementov je šele lahko pokazal njihovo razsežnost in pomen filma, kot medija in kreativne možnosti. Pokazalo se je (kot nujno), da je višja vkloplje-nost v filmsko kulturo, nujno pomenita tudi rigidnejše in ožje razumevanje in uporabo samega medija (in kajpada tudi sebe skozi medij Šele redukcija k temelju in arhe-pomenu je omogočala ustrezno in nemaniputirano (neprogramirano) uporabo in čutenje (sveta) skozi film, kar pomeni, da je bil izvršen sestop k popolni odprtosti in nekodlficiranosti (filmskega) artikuliranja. Odprtost v polju (filmske) artikulacije je pomenila tudi odprtost in svobodo v razmerje "sebe" do (bivajočega) sveta. Ali rečeno drugače: šele odpiranje in Izstopanje iz (nekritično) naučenega in povzete-