Oto Luthar KONSTITUIRANJE TRETJEGA STANU NA PODLAGI REKRUTIRANJA IN SAMOZAVEDANJA DELAVCEV V OSREDNJIH SLOVENSKIH DEŽELAH V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA UVOD I Zal nas še tako obširen naslov ne more vpeljati v razčlenjen in kontra- diktoren proces, ki bi ga radi predstavili. Uvodoma bi radi opozorili na nekaj drugega, namreč na vedno navzočo in zapeljivo historiografsko metodo zameje- vanja predmetov historične raziskave v neki časoven ali s trukturen okvir. S tem bi radi opozorili na neko historiografsko nedotakljivost — in se ji hkrati ognili — ki si lasti pravico do interpretacije preteklosti in ki ni značilna le za nacionalno zgodovinopisje, temveč za zgodovinsko vedo nasploh. V zvezi s tem bi radi še posebej poudarili prepletenost dogodkov in procesov, ki določajo pred- met naše raziskave. V prvi vrsti bomo skušali prodreti pod površino običajnih splošnih opisov pojava, katerega opisni termin tukaj pogojno povzemamo po Jožetu Šornu*; za- četki industrializacije oziroma modernizacija industrije na Slovenskem. Pri tem se ne bomo podrobneje ukvarjali neposredno z ekonomsko zgodovino. Natančne- je, menimo, da prav proučevanje »stranskih učinkov« — kot jih imenuje dr. Šorn — procesa industrializacije v slovenskem prostoru1 določa njegovo pravo mesto in pomen. Še več, v »stranske učinke« bi morali v okviru tako zastavlje- nega načrta obravnavati kot samostojne procese. S tem bi radi dosegli dvoje: prvič, predstavitev in natančnejšo umestitev zgolj nekaterih posameznih občih procesov socialnega, gospodarskega in političnega razvoja v prvi polovici 19. stoletja in drugič, predstavitev posebnih dogajanj, obarvanih z deželnimi zna- čilnostmi, ki so determinirani z občimi, hkrati pa le-te pr irejajo konkretnim razmeram in pogojem konkretnih okolij. Še predno se lahko lotimo tovrstnih predstavitev, moramo rešiti problem terminologije in metodologije. Določitev terminologije ne sodi zgolj ali samo v komentar o ustreznosti ali neustreznosti določenih pojmov za predstavitev določenega procesa, dogodkov ali njihovega poteka, temveč zahteva določeno historično opredelitev vsebine, ki na j bi jo ti izrazi predstavljali. Naš prvi in hkrati osnoven pojem, »izraz«, ki je pravzaprav skupek mno- žice soodvisnih pojmov, je pojem industrijska revolucija. Lotimo se ga lahko s 1 Jože Sorn, Začetki industrije na Slovenskem, Zbirka Documenta et Studia Historiae Recent- nioris, Obzorja, Maribor 1984. 12 Vestnik IMS 178 Vestnih: IMS, 1988/2 stališča dveh kvalitativno različnih historiografskih principov oz. diskurzov; kronološkega in interpretacijskega narativnega diskurza. Na ravni kronološkega podajanja nam ga izvrstno predstavi dr. Sorn v kratki in izčrpni recenziji dela »Industrielle Revolution. Wirtschaftliche Aspek- te«.2 Gre za določujočo osnovo, ki je ni mogoče zaobiti, kolikor se ukvarjamo z omenjenim obdobjem nacionalne zgodovine. Šorn pravzaprav povzema sklepe večine avtorjev iz recenziranega zbornika razprav; ti avtorji namreč ugotav- ljajo, da je pojem »industrijska revolucija« nastal zunaj znanosti, ki naj bi ga prevzela šele pozneje. Na kratko bi lahko proces te pojmovne adaptacije takole opredelili: v vsak- danji govor so ga vpeljali Francozi, prek navezave na socialno politične dogodke v francoski revoluciji, da bi z n j im karakterizirali tako tehniške izume kot so- cialnoekonomske spremembe, ki so jih povzročale vse novosti na področju orga- nizacije obratov po tehniški plati. Marx, Engels, John Stuart Mili in večina socialnih filozofov in političnih ekonomistov 19. stoletja so pojem prevzeli, »ga povezali z angleškimi razmerami in ga dvignili na raven znanstvenega termina. V zadnji četrtini 19. stoletja je postal standardna formula predvsem po zaslugi vpliva Arnoida Toynbeeja in je imel zdaj ožji zdaj širši obseg. Ožjega, kadar so govorili o inovacijah, nanašajočih se na organizacijo obratov po tehnični strani, širšega pa, kadar so sodobni opazovalci spoznali, da je sedaj življenje podvrženo močnejšim spremembam prav po zaslugi preloma v organizaciji obratov po tehniški strani.3 S tem, ko so angleški vzorec prevzeli tudi v Severni Ameriki in Zahodni Evropi, je pojem izgubil svojo enkratno časovno in geografsko do- ločenost, njegovo historično posploševanje pa je vključevalo že primerjalno komponento. Zdaj ni šlo več samo za politično revolucijo iz let na prehodu iz 18. v 19. stoletje, ki je bila usmerjena ekonomsko-socialno, ampak sploh za raz- lične oblike zgodovinskega dogajanja. 2e med uvajanjem termina »industrijska revolucija« v splošno zgodovino so socialni in gospodarski zgodovinarji podvo- mili o njegovi »čvrstosti« in ustreznosti. Uvideli so namreč nevarnost, kot na- dal juje Sorn, da ustreza zgolj »mehanicistični modelni predstavi«, ker ne upo- števa specifičnega razvoja v različnih okoljih. Zato so vse bolj nadomeščali »industrijsko revolucijo« z man j dramatično »industrializacijo«, ki na j bi pome- nila »permanentni evolucijski proces«. Tudi njih je namreč begalo vprašanje, ali se je res v tako kratkem času »dovršil« premik iz pretežno agrarne družbe v industrijsko, kot to implicira ali vsaj napeljuje revolucijsko pojmovanje. Ven- dar so, kot pove avtor recenzije, priložnostno ohranili termin »industrijska re- volucija«, in sicer takrat, kadar so hoteli naznačiti vrhunce te revolucije. Tako je simbol industrijske revolucije postal (in ostal) parni stroj. Po njihovem mne- nju, ki pa se je hkrati bolj ali man j uveljavilo v širšem krogu zgodovinskega raziskovanja tega prelomnega obdobja, je pri znanstvenem terminu »industrij- ska revolucija« sporno dvoje: definicija in njen obseg ter tako imenovana no- silna sposobnost termina (teorija in praksa). Avtorji opisane redakcije so se v skladu s takratno ravnijo (začetek 70. let) razprave odločili za srednjo pot. Industrijske revolucije niso obravnavali v ožjem tehnološko-ekonomskem smi- slu kot revolucijo v proizvajalnem procesu ali kot premik težišča iz enega eko- nomskega sektorja v drugega, temveč kot obči kompleks spreminjanja, kjer je tehnično gospodarski razvoj zasidran v družbenokulturnih spremembah. ' Jože Sorn, ZC, leto 1973, letnik 33, str. 393—394. 1 Prav tam, str. 393. Oto Luthar: Konstituiranje tretjega stanu na podlagi rekrutiranja in samozavedanja 179 Raziskovalec, ki ga tako kot nas, vznemirja omenjeno definiranje zgornjega pojma, lahko v podtekstu Šornovega dojemanja dela »Industrielle Revolution. Wirtschaftliche . . .«, bere pravzaprav njegovo lastno stališče. In — kar je še bolj pomembno — z njegovim pogledom na problem je moč z lahkoto razbrati takratni domet jugoslovanske historiografije na tem področju. Tudi Sorn sam na koncu zapisa pojasnjuje, da so jugoslovanski gospodarski zgodovinarji konec leta 1972 na svoji prvi okrogli mizi v Zagrebu, z delovnim naslovom »Industrij- ska revolucija v jugoslovanskih pokrajinah«, končali svoj sestanek približno tam, kjer so ga začeli. Tako je od debate ostalo samo eno (sicer temeljno) vpra- šanje: ali lahko kar tako »po dolgem in počez« govorimo o industrijski revolu- ciji, takoj, ko se v jugoslovanskih pokrajinah pojavijo prvi parni stroji. Na koncu pa se (Šorn) veseli dejstva, da se razprava o industrijski revoluciji na- daljuje in že v tem vidi napredek. Vse to, predvsem pa Šornov izjemen prispevek k razpravi o »moderniza- ciji industrije«, je razlog, zakaj smo ta kronološki del predstavili iz njegove percepcije problematike. Zato v tem primeru izraz »kronološko« nizanje nima običajnega pozitivističnega prizvoka, saj je omenjeni avtor, ob tem, ko se je prebil skozi domala neobdelano področje nacionalne zgodovine, hkrat i tudi prvi razmišljal o ustreznosti terminologije. In prav prvi del opravila, namreč pred- stavitev procesa industrializacije na Slovenskem, mu je preprečil širšo, tako hi- storično kot pojmovno interpretacijo. Zato tudi menimo — čeprav se ne stri- njamo s stališčem, da je svoj termin »modernizacija industrije« oz. »industriali- zacija« zgolj enoznačno prevajal in prirejal terminologiji evropskega zgodovino- pisja — da je treba za osrednje slovenske dežele ta izraz dopolniti tako, da po- udarimo povzemanje industrializacije, zadržani pa smo do izraza »moderniza- cija« oz. »mašinizacija« industrije. Ze iz faktografskega in kronističnega podajanja rabe tega pojma je razvi- den dvom o tem, da je do »revolucionarnih« sprememb v piodukciji prišlo tako hitro in na isti način v različnih okoljih, toda ne glede na to je treba sam termin tudi vsebinsko določiti. To pa je princip, ki ga ni v ideološko zastavljenem na- cionalnem zgodovinopisju, predvsem kadar je predmet obravnave novejše zgo- dovinsko dogajanje, in sicer zato, ker za to ne zadošča običajna narativna obli- ka, ki nastopa hkrati tudi kot vsebina historičnega diskurza . . . S tem pa trčimo ob metodologijo zgodovinopisja oziroma ob problem zgo- dovinske pripovedi, ki zahteva samostojno obravnavo. Na tem mestu in na tem konkretnem primeru bi radi samo nakazali nezadostnost »klasične« kronološke predstavitve v primeri z interpretacijsko, ki uporablja tudi spoznanja drugih družboslovnih ved, se razširja in nenazadnje vključuje domišljijsko, fikcijsko raven literature. V ta namen se opiramo na nekatera izhodišča vsebinske predstavitve obrav- navanega termina, ki jo je v uvodu v tretjo knjigo »The Fontana Economic History of Europe«, s klasičnim naslovom »The Industrial Revolution« zastavil Carlo M. Cipolla. (Cipolla je hkrati urednik na prvi pogled in mestoma tudi dejansko mehanicistične zbirke in zato tudi soodgovoren za takšno njeno struk- turo, toda s svojim uvodnim prispevkom, — morda celo nenamenoma — pre- stopa njene okvire.) Industrijsko revolucijo pojmuje kot dogodek v širši časovni perspektivi in hkrati kot dogodek, ki je brez primere v človeški zgodovini. In res, po začetkih procesa, ki med 1. 1780 in 1880 zajema manj kot tri generacije, svet ni več ostal isti. Zgodovinarji so uporabljali in zlorabljali pojem »revolucija«, da bi z n j im 12* 180 Vestnih: IMS, 1988/2 poudarili radikalne spremembe, v resnici pa ni procesa, ki bi bil tako drama- tično prelomen, z izjemo morda tistega v neolitiku, ki je (seveda v veliko dalj- šem časovnem obdobju) pripeljal človeško vrsto s stopnje divjih hord na raven bolj ali manj organiziranih ter soodvisnih agrarnih združb. Kljub temu, da omenjeni avtor ne razmišlja veliko o ustreznosti termino- logije, ga pred mehanicizmom »obvaruje« prav oblika diskurza, v katerem pri- kaže časovno dimenzijo, oblika, ki ne upošteva kronološkega zaporedja, tem- več takoj po neolitiku govori o svetu neslutenih virov energije, ki ga je odstrla »industrijska revolucija«. Skratka, pahne nas v kreativno percepcijo časa! Industrializacijo je sicer mogoče definirati kot proces, s pomočjo katerega je človek začel obvladovati različne vire energije, toda takšna definicija zane- mari kulturne, socialne ter politične aspekte, in to prav pri takšni diskontinuiteti v razvoju človeške vrste, ki nastopi v enem samem stoletju. »Agronomi« 15. in 16. stoletja so še vedno lahko s pridom uporabljali staro- rimske zapise o poljedelstvu. Ideje Hipokrata in Galena so bile podlaga za me- dicino še globoko v 18. stoletje, celo dve stoletji po Paracelzu. Nič čudnega ni, da se je Machiavelli, ko je iskal vojaški ustroj, skliceval na organizacijo rimskih legij, in da so graditelji spomenika Petru Velikemu v času Katarine II. trans- portirali ogromen temeljni kamen iz Finske na enak način kot graditelji pira- mid v Egiptu. Toda sredi 19. stoletja bi zgodovina lahko pozabila na kakega evropskega generala, ki bi zagovarjal starorimski vojaški princip, zdravnika, ki bi prakticiral zgolj na dosežkih Hipokrata, in agronoma, ki bi bral Columello; kontinuiteta je bila namreč dokončno prekinjena in preteklost ni bila več zgolj preteklost, bila je mrtva. Pri vsem tem pa korenine obravnavanega procesa vendarle segajo daleč v pretekla stoletja. Hkrat i s tem, ko se zavedamo opisane diskontinuitete, mo- ramo upoštevati spremembe v socialnih in idejnih strukturah, do katerih je prišlo v urbanih komunah severne Italije, severne F r a n c i j e . . . v obdobju med 11. in 13. stoletjem. Razumeti moramo osnovne kazalce rasti urbanih središč in njihovo nasprotovanje prevladi agrarno-fevdalne ureditve. V tem času je treba iskati začetke konca družbe, katere moč in bogastvo je temeljilo izključno na lastništvu zemlje v rokah skupine, katere ideali so bili lov, bojevanje in moli- tev. Na njihovo mesto so hotele priti skupnosti, ki so se ukvarjale s trgovino, manufakturo in obrtjo, ki sta jih vodila koristnost in v dobršni meri tudi razum. Vojaškega voditelja in meniha je zamenjal trgovec in profesionalec. Prav tako obstaja določena kontinuiteta na inovativnem področju; denimo med projekti Leonarda da Vincija in Honnecourtovimi skicami. In že konec 17. stoletja je zanimanje za kvalitativne meritve in mehanske eksperimente pre- seglo vse stanovske meje. Vedno številnejši so bili učenjaki in posamezniki, vključeni v različne obrti, ki so se popolnoma predali eksperimentiranju z raz- ličnimi »mašinami«. Tudi ta proces je v nadaljnjih 150. letih prerasel meje kon- tinuitete. Predvsem raznovrstna uporaba premoga (ogrevanje, topljenje železa itd.) zlasti v Angliji, in sicer vse od 16. stoletja, je v marsičem olajšala razno- vrstne tehnološke izboljšave. Wattov parni stroj, še bolj pa njegova uporaba v železniškem transportu pa je rabo premoga razširila na najrazličnejša področja produkcije. Seveda Wattovo odkri t je ni bilo naključje, temveč posledica cele vrste iz- boljšav, pravzaprav je človek »izumil metodo za izumljanje«.4 Prav tako tudi Carlo M. Cipolla, The Fontana Economic History of Europe, The Industrial revolution, Wil- liam Collins Sons & Co., Glasgow 1973, str. 11. Oto Luthar: Konstituiranje tretjega stanu na podlagi rekrut i ranja in samozavedanja . 181 premog sam ni spodbujal novih izumov. Proces industrializacije je sicer potekal hitreje na področjih, bogatih s premogom, in tam, kjer so ga izkoriščali že pred začetkom »mašinizacije«, saj je bila vsa struktura potrebna za tovrstno pro- dukcijo veliko bolj razvejana (gozdarska dela, prevoz . . .) , vendar ne glede na vse omenjeno, gre v prvi vrsti za socialno-kulturni proces. Torej ni naključje, da je začetek tega procesa povezan z deželami, ki so bile kar najbolj podobne Angli- ji. Vendar to še ne pomeni, da lahko govorimo o procesu oziroma prenosu »indu- strijske revolucije« kot o »nizu biserov na verižici«.5 S historiografskega sta- lišča je takšno sklepanje nenatančno, saj bi to pomenilo, da je potekal proces industrializacije v vseh deželah enako, ne glede na posebnosti časa in prostora. Nasprotno, prav te posebnosti morajo biti osrednji predmet raziskave in prav to je namen raziskovalne naloge, katere uvod je pričujoča razprava. Pr i tem pa je seveda treba upoštevati proces spreminjanja celotne človeške skupnosti, ki je v tej točki podobna »zgodbi o čarovnikovem vajencu« in ki »bi lahko bila smešna, če ne bi bila tragična«.6 K tovrstni analizi posameznih pojmov, ki so, kot smo že povedali, sestavni del termina »prenos industrializacije«, se bomo vedno znova vračali, ko bomo obravnavali njihovo posamično vpetost v vsebinski kontekst. To pa je že me- todološki princip. Metodologija historičnega raziskovanja je v zadnjem času predmet vse več- jega zanimanja in razpravljanja, ne toliko v okviru nacionalnega zgodovino- pisja kot znotraj zgodovinske vede sploh (predvsem v Združenih državah, Franciji, I ta l i j i . . . ) . Povedali smo že, da se kaže naš metodološki princip v tem določenem primeru predvsem v izbiri predmetov raziskave iz širšega procesa (industrializacije). Tako bi za sedaj lahko govorili le o metodi predstavljanja in interpretacije posameznih procesov, okoliščin in dogodkov, ki lahko nasto- pajo samostojno, hkrati pa kot del neke sinteze, katere namen pa ni postavlja- nje samo določenih historičnih trditev. Pri svojem delu tako torej sledimo nači- nom in pojavom, ki so kot stranski učinki, izpuščeni iz historičnih prikazov ve- likih sprememb. Preden se lotimo njihove predstavitve, poglejmo vsaj nekatere aspekte občezgodovinskih procesov, ki so spremljali ali pogojevali začetek in razvoj industrializacije v Evropi ter habsburški monarhiji, katere del so bile osrednje slovenske pokrajine. Pri tem bomo pozorni predvsem na okoliščine in aspekte, ki so bili v dosedanjih podobnih prispevkih izpuščeni ali manj poudarjeni. UVOD II Nastanek sodobne evropske tridelne družbe Goethe Zelterju, 6. junij 1825 ... ampak prav vse, moj najdražji, je sedaj ultra — tako v mišljenju kot v dejanjih — transcendirano in nezaustavljivo; nihče več ne pozna in ne razume lastne okolice, nihče več ne pozna predmeta svojega dela (. ..) Mladi ljudje se vse prehitro vznemirijo, zato jih vrtinec časa prepro- sto posrka', bogastvo in hitrost sta predmet občudovanja in cilj, ki ga hoče Prav tam, str. 13. Prav tam, str. 21. 182 Vestnih: IMS, 1988/2 vsakdo doseči; železnica, hitrost poštne dostave, parniki in vse mogoče raz- ličice komunikacij so pritegnile izobraženi svet, ki se želi prevzgojiti, pre- seči samega sebe ter izginiti v povprečju. Pravzaprav je to stoletje sposobnih glav, preprostih praktičnih ljudi, ki se z določenimi spretnostmi povzdigujejo nad svojo sredino. Zato se poskušajva, kolikor se le da, držati kulture, iz katere izha- java .. ? Če razumemo ta citat kot predstavitev evropskega meščanstva oziroma ča- sovno in stvarno ozavedanje njegovega intelektualnega dela, potem se mo- ramo vprašati, kateri del tridelne družbene strukture predstavlja in nadaljuje tradicijo tret jega reda — laboratores? Pri odgovoru na to vprašanje nam kronologija tehničnih izumov ne po- maga veliko. Odgovor je treba iskati v naglem povečanju prebivalstva, migra- cijah, osvobajanju agrarnega prebivals tva . . . , torej v demografskem, socialno- ekonomskem, psihološkem in političnem okviru. Rast prebivalstva in migracije V Angliji in Wallesu, torej v deželah z največjo stopnjo akumulacije, je živelo okoli leta 1750 približno 6 milijonov ljudi, sto let pozneje, leta 1850 pa že 18 milijonov, prebivalstvo nemškega cesarstva je štelo leta 1816 25 milijonov, leta 1864 pa kar 40 milijonov. In osrednje slovenske dežele: od prvega voja- škega štetja leta 1771 do prvega modernega štetja leta 1857 je prebivalstvo na- raslo s 700 000 na 1 000 000. Skratka, prebivalstvo Evrope (brez Rusije) je v času od 1750 do srede 19. stoletja naraslo za približno sto odstotkov (s 120 na 210 milijonov). Če v ugodnih agrarnih razmerah na vzhodu in v podonavskem bazenu nagla rast prebivalstva še ni bila problem, je isti proces na zahodu sprožil pavperizacijo kmečkega dela in krizo obrti. Demografska eksplozija — pred- vsem zaradi tridesetletnega sorazmernega miru po Napoleonovih vojnah — pa ni toliko posledica naraščanja števila rojstev, kot upadanja stopnje umrljivosti. Pri tem je bila vloga prehrane razmeroma majhna, veliko večjo zaslugo za na- stajajoče stanje ima razvoj medicine, ki je začela poudarjati higieno in prav ta je zviševala starostno mejo in zniževala umrljivost novorojencev. Ukinjanje osebne odvisnosti, še bolj pa odvisnosti od zemlje je spodbujala poroke in tudi te so nenazadnje zviševale število rojs tev . . . Pravzaprav gre za dva paralelna in soodvisna procesa — industrializacijo in rast prebivalstva, pri čemer je bila na prelomu stoletij, predvsem pa sredi 19. stoletja, stopnja rasti socialnega produkta večja od stopnje rasti prebivalstva. Skratka, skozi vse sto- let je je rastlo število delovnih mest hitreje kot število tistih, ki so jih zapolnje- vali. Predvsem revnejših slojev, ki so bili pravi »blagoslov kapitalu«,8 toda le v primeru, če so bili v zadostnem številu ob pravem času in na pravem kraju. Zato se procesu industrializacije in rasti prebivalstva pridruži še migracijski faktor. Toda fevdalna tradicija ni poznala večjih ekonomskih selitev, zemljiški gospodje so pač preseljevali osebno odvisne tlačane zgolj v lastnem interesu in ' Peter Brückner, Psychologie und Geschichte, Wagenbach, Berlin 1982, str. 155. ' Peter Brückner po Max Horkheimer: Autoritärer Staat, str. 42; »Es konnte nicht genug Arme geben, ihre Zahl war ein Segen fü r das Kapital«. Oto Luthar: Konstituiranje tretjega stanu na podlagi rekrut i ranja in samozavedanja . 183 v manjšem obsegu, zato poklicne svobode pravzaprav ni bilo, dokler ni prerasla v osebno svobodo.9 V nekaterih deželah Evrope (npr. v Franciji) je zemljiška in nato obrtna svoboda prehitela začetke industrializacije, drugod — tudi v osred- njih slovenskih deželah — so ti procesi koincidirali. Vendar tudi v tem primeru segajo začetki ekonomske migracije že v prvo polovico 19. stoletja. Kmete, kajžarje in reveže z družinami je revščina »pre- maknila« bližje razvijajočim se središčem, toda to še niso klasični delavci in tudi pozneje ne moremo govoriti samo o proletariatu, temveč o množičnem na- seljevanju industrijskih centrov. A odločilni proces ekonomije, proizvodnje za širši trg z željo po čim večjem profitu — z željo, ki je pogojena z vedno večjim zatiranjem občutkov in ra- zuma — se je vendarle začel. Pravzaprav segajo začetki v 18. stoletje, in sicer »so najbolje uspevale tiste manufakture, katerih delavci so pri svojem delu uporabljali predvsem roke in ne glave (...)«, manufakture, ki so nastopale kot »stroj (engine), katerih deli so bili ljudje«.10 Pozneje je isto stališče prevzel kon- kurenčni kapitalizem, predvsem v svoji anarhični prafazi svobodne konkurence. Podjetniki so v svoje »množične obrate« vpeljevali princip vojaško-birokratske organizacije, ki jim ga je posredno dala novoorganizirana država. Takšen prin- cip je temeljil na neposredni avtoriteti mojstra, preddelavca ali »inženirja«. Takšno prakso pa ponazarja tudi pesem francoskih delavcev: »Jaz sem vojak, vojak industrije, in tako kot vi (vojaki) imam tudi jaz svojo zastavo.«11 Vendar to ni bila rdeča zastava 1. maja, temveč poskus nacionalizacije delav- čeve morale. Na tej stopnji se sicer kaže nezrelost podjetnikov, da bi svoje »industrijske« obrate razširili preko nacionalnih meja, toda že takrat se je obli- kovala poznejša imperialistična želja po militarizaciji fabrike in urada v obliki domače kolonialne posesti. Sodobnik, britanski avtor Andrew Ure, je (1835) označil »fabriko« kot »ogromen avtomat«,12 kot ključni arhitekturni element družbe. Avtomat, sestav- ljen iz različnih mehanskih in organskih delov, ki jih enači neka samousmerja- joča sila. Za Ureja je to »strategija, ki ne upošteva sposobnih posameznikov in pozablja na samozavedanje in upornost zaposlenih«.13 Toda kmalu se je tudi ta perspektiva spremenila. Z naglim tehnološkim razvojem so podjetniki z isto naglico spregledali novi položaj (najpogosteje je to ozavedanje spremljalo oza- vedanje razvoja) in začeli predočati produkcijo kot naravni zakon, ki ga druž- bena praksa ne more spremeniti. Posledica je bil znan paradoks: večina delavcev, zaposlenih v fabrikah, je novi položaj res sprejemala kot razumljiv in naraven, še posebno v trenutku, ko njihov položaj ni bil več pretirano slab. Nasprotno, iracionalni so se jim zdeli kritični pomisleki. »Sčasoma, ko je stvarnost postala še bolj nepregledna, pa » »Der Gewerbetreibende, dessen Tätigkeit an den Ort gebunden ist, gleicht dem Vogel im Käfig; wie dieser die Flügel, so kann jener seine Arme und seinen Kopf nicht gebrauchen; ihm sind die Grenzen des Heimatorts die eisernen Stäbe, die er nicht durchbrechen kann«, P. Bruckner Psyhologie und . . ., str. 155—6. " Peter Brückner Psyhologie und.. ., str. 157. 11 Prav tam, str. 160. 12 Prav tam, str. 160. " Prav tam, str. 160. 184 Vestnih: IMS, 1988/2 sveta okoli sebe niso razumeli več.«14 Posledica je bilo izrazito poslabšanje de- lavskih razmer (nekako v obdobju med 1. 1820 in 1845/50); delavnik se je raz- tegnil na 16, 17 ur. Delo je zapolnilo celoten čas zaposlenih, ki so bili praviloma slabo plačani, zaposlovali pa so tudi ženske in otroke. Pravilo, ki ga je po- sredno, na podlagi sistema akcij vzpostavljala tudi soudeležba kapitala držav- nega aparata.15 S tem je produkcija temeljito spremenila tako materialno, še bolj pa psiho- loško podobo človeštva. Posameznik je v svojem ozko usmerjenem življenju imel vedno manj vpliva na političnoekonomski položaj in na prvi pogled je res videti, da so se sistemska pravila družbe vzpostavila neodvisno od njega. »Čeprav so vedno konkretni posamezniki, l judje tisti, ki vzpostavljajo pra- vila sistemov«16 ter pogoje za njihovo delovanje, se je v procesu sproti razvija- joče se delitve dela, skozi funkcionalno idiotizacijo opravil, zaposlenim izmuznil produkt lastnega dela; s strojem so začeli delati nekaj, kar jim je bilo dano od zunaj. Potiskani vse bolj v podrejeni položaj pa so vendarle bili hkrati tudi conditio sine qua non načina družbene soodvisnosti, ki je imela le malo opraviti z njihovim konkretnim življenjem. To, za kar sociologi v interpretaciji družbenih procesov 19. stoletja uporab- l jajo termin »pomanjkanje abstrakcijskih zmožnosti« zaposlenih, je utelešeno stališče »brez mene« oz. »mimo mene«;17 torej, kar neposredno ne vpliva na moje življenje, me ne zanima, vznemirja, aktivira. . . Toda tako stališče »brez mene« fabriške delavce hkrati postavlja v položaj državljana »brez jaza«, torej »brez lastne volje«.18 Kaj se je pravzaprav spremenilo? »Ne samo to, kar se zgodi v zgodovini, vključno z nezgodovinskimi elementi vsakdanjega življenja ter intimnostjo posameznika;«19 z začetki nove družbene formacije se je spremenila percepcija časa in dogajanja. Zgodovina je postala svetovna zgodovina. Z nastankom sodobne tridelne družbe, v kateri ekonom- ska sfera uravnava odnose v temeljni strukturi določenega, prav kmalu zelo kompleksnega, razlikuj očega se, nadnacionalnega sistema, sploh lahko začnemo govoriti o družbi. Tudi izraz »sistem« dobi pravi pomen šele v procesu indu- strializacije. In monarhija? Politično je bila habsburška monarhija (Avstrijsko cesarstvo) še vedno ena izmed pomembnih sil v Evropi. Demografski podatki kažejo, da je okrog leta 1800 združevala skoraj sedmino populacije starega kontinenta. Glede na to je bil delež monarhije v svetovni trgovini, predvsem v trgovini z industrijskimi produkti, sorazmerno majhen, kar nenazadnje pojasnjuje samo produkcijsko stopnjo. 14 Prav tam, str. 161. u Prav tam, str. 164. m p r a v tam, str. 163. 17 Prav tam, str. 163, »ohne mich« des Burgers. 18 »Bürger ohne ich« (P. Bruckner : Psyhologie . . . , str. 163), sledi: »•,Selbstauslieferung' an die wechselnden Umstände des sozialen Lebens, als ,Selbstauslöschung' als .Flucht in die Un- auffälligkeit (Totstellreflex)«, isto, str. 158. 18 Prav tam, str. 156,157. Oto Luthar: Konstituiranje tretjega stanu na podlagi rekrutiranja in samozavedanja . 185 (Še leta 1910 se je 53°/o ekonomsko aktivnega prebivalstva avstrijske polo- vice monarhije ukvarjalo s kmetijstvom, v madžarski pa kar dve tretjini.) Podjetniki in nekateri razsvetljenci20 so se dobro zavedali sorazmerne za- ostalosti in počasne rasti industrializacije. Frustrirajoči občutek, izrazit pred- vsem v drugi polovici 19. stoletja, je bil tako močen (morda celo pretiran) pred- vsem zaradi pogostih primerjav s podobnim stanjem v nemških pokrajinah. (Nacionalni dohodek avstrijskega dela, se pravi, razvitejše polovice, je bil vse do prve svetovne vojne zgolj 60°/o nemškega in manj kot 75 °/o francoskega).21 Zato je primerjava med dosežki industrializacije v Angliji in Franciji ter dokaj zložno mašinizacijo industrije in prometa v Avstriji pri takšnem stanju komaj mogoča.22 Vzroki za to segajo globoko v 18. stoletje, med njimi pa je najpomembnejše dejstvo, da je bil ekonomski razvoj monarhije — bolj kot v drugih delih Evrope — povezan s političnimi dogodki pri tem, da je bilo cesarstvo s svojo »nad- nacionalno« strukturo že tako anahronizem evropske zgodovine 19. stoletja. Političnoekonomska soodvisnost je bila pravzaprav tradicionalna. Politiko spodbujanja industrijskega razvoja, ki jo je začel Karel VI., je okrepila Ma- rija Terezija še posebej po izgubi Šlezije. Principe in usmeritve je mogoče pri- merjati predvsem z nemškim kameralizmom in nekoliko manj s francoskim kolbertizmom. Aristokratom in srednjemu razredu je vladna uprava pomagala s posojili, olajšavami pri dajatvah in podobno (celo z oproščanjem vojaške služ- be in svobodo vere). Predvsem češki, nizozemski in švicarski plemiči so izrab- ljali nove priložnosti, država pa je v primeru neuspeha prevzemala propadla podjetja. Toda ta praksa je pojenjala v času merkantilizma. Z naraščajočo po- nudbo industrijskih poslov, ki so zahtevali večjo izkušenost in tehnično izobraz- bo, je vlada poskušala pridobiti delavce in mojstre z zahoda (predvsem iz Angli- je, delno pa tudi iz Italije in Šlezije). Ponujala jim ni samo večjih plačil, temveč tudi svobodno naselitev, oprostitev vojaške službe in podobne ugodnosti.28 Ome- njeni privilegiji na začetku niso bili usklajeni in so le počasi pokrili vse vrste proizvodnje ter organizacijo obratov, kjer je ta proizvodnja potekala. Na za- četku 19. stoletja je samo legalen status odločal ali bo neki obrat fabrika ali zgolj trgovski obrat. Pravzaprav je bila to splošna kontinentalna praksa; od tod tudi zmeda statistik in odredb v zvezi z razločevanjem manufaktur , zgodnjih tovarn (mehaniziranih obratov) ter založniških obratov. Preprosto bi bilo torej obtožiti politične in socialne razmere za očitno slabo ekonomsko stanje. Politični zgodovinarji bi nas lahko prepričevali, da je treba vzrok za napačne odločitve in neurejenost pripisati nizki stopnji ekonomskega razvoja. Ne glede na to so bili glavni gospodarski sektorji cesarstva v primer- »Avstrijska oblika liberalizma — če smemo opisanemu pojavu tako reči — se ni uveljavljala na kdo ve kako radikalen način. Najprej je šlo za vprašanja organizacijskega značaja, torej za način debirokratizacije, potem za obliko nekakšne samopomoči, nato za zahtevo po ure- ditvi modernega carinskega sistema, skratka: bolj, ko se je zakoreninjal industri jski kapita- lizem, bolj se je uveljavljala zahteva po tem, naj Industrijci sami kroji jo industri jsko politiko — laissez faire. Ker pa je bil stan industrijcev še primerno šibek in maloštevilen, je bila tudi zahteva po politiki laissez faire temu primerno bleda.« (Jože Sorn: Začetki industrije..., str. 187.) " Carlo M. Clpola T he Fontana Economic History of Europe, Vol. 4/1, The Emergence of In- dustrial Sociétés; prispevek N. T. Gross-a: The Habsburg Monarchy 1750—1914 (228—278), str. 249. »Medtem ko je imela Anglija 1. 1839 že čez 3000 parnih strojev, ma jhna Belgija čez 1000 in je v Franciji v letih od 1830—1848 število istih poskočilo z dobrih 500 na 5000, je Avstrija kupila prvi parni stroj šele 1816. (Jože Sorn, Začetki industrije ..., str. 182.) Dober opis nekaterih primerov iz 17. in 18. stoletja predstavlja prispevek Hansa Jürgena Teuteberga: »Österreich und das ,Engellandische Commercium' im Zeitalter des Merkanti- lismus« v: »Festschrift, Othmar Pickl zum 70. Geburstag«, Leykam, Graz-Wien 1987, str. 649—676. 186 Vestnih: IMS, 1988/2 javi z občo stopnjo ekonomske razvitosti s stališča zahodnoevropskih standardov izrazito zaostali; nenazadnje tudi zato, ker je komerčni kapitalizem zaostajal tudi v bolj razvitih pokra j inah. Organizacijsko in politično je bil višji srednji sloj prepričan, da ohranitev cesarstva res služi razvoju ekonomije, zato tudi ni mogel postati nosilec priza- devanj in sprememb v organizaciji dela. Tako je meščanstvo monarhije sča- soma postalo par tner nadnacionalnih sil, ki so podaljševale življenje cesarstva, katerega interese je industrializacija resno ogrožala. Rezultat takšnega stanja je bilo podal jšanje tradicionalne politike kompromisov, tako značilne za notranjo politiko cesarstva. Zato je bil vpliv na usmeritve v ekonomiji pravzaprav večji v 18. kot v prvi polovici 19. stoletja. K temu je veliko prispeval Metternichov konzervativni režim, ki je kot reakci ja na smelejše jožefinske reforme nastopil takoj po Jožefovi smrti, po Napoleonovih vojnah (1815) pa je razvoj na tem področju docela zavrl. Franc I. tako ni upočasnil samo procesa industrializacije in z nj im rasti števila delavstva, ta bojazen je bila močna predvsem na Dunaju, temveč se je zavzemal za pre- prečevanje nove francoske revolucije kjerkoli v Evropi. V takšnem ozračju je vladala močno razvejana vladna birokracija, ki je vsako spremembo znala izrabiti sebi v prid. Zato je bilo dejansko le malo raz- svetljencev, pr i kater ih lahko srečamo teorijo ekonomskega liberalizma v raz- lagi jožefinizma. Dosežek marčne revolucije pa je bil omejen zgolj na »razvezo podložniškega razmer ja kmeta«.24 In kako se je vse to odražalo v procesu industrializacije? Po Puršu n a j bi prišlo do »industrijske revolucije« v čeških deželah — torej v ekonomsko na jbol j razvitih deželah monarhi je — v obdobju 1850—73, Marz pa celo trdi, da je t reba s topnjo industrializacije v monarhij i v zadnji t re t j in i stoletja obravnavati kot lažne začetke — »false start's« in postavlja začetke, »the take-off« v zadnjo dekado pred začetkom I. svetovne vojne. Po njegovem mnenju je mogoče pr imer ja t i samo stopnjo ekonomske rasti v ob- dobju 1867—73 z ekonomsko ras t jo v razvitejših deželah. Za nas pa so, kot smo že poudarili, zanimivi prav ti, do sedaj še ne toliko obdelani »lažni začetki« in različni posamezni procesi, ki so pogojevali in usmerja l i obči proces v osrednjih slovenskih deželah. LITERATURA Brückner, Peter, Psyhologie und Geschichte, Wagenbach, Berlin 1982. Cipolla, M. Carlo, The Fontana Economic History of Europe, Vol. 3, 4/1, William Col- lins Sons & Co. Ltd, Glasgow 1973. Grafenauer, Bogo, »Slovenski kmet v letu 1948«, Zgodovinski Časopis, letnik II—III, leto 1948/49, str. 7—68. Rossi, Pietro, Theorie der modernen Geschichtsschreibung, Suhrkamp, Frankfurt a/M 1987. Sora, Jože, Začetki industrije na Slovenskem, Zbirka: Documenta et Studia Historiae Recentiorum, Založba Obzorja, Maribor 1984. Teuteberg H. Jürgen: Österreich und das »Engellandische Commercium« im Zeitalter des Merkantilismus, v: »Festschrift, Otmar Pickl zum 60. Geburtstag«, Leykam, Graz-Wien, 1987, str. 649—676. " Bogo Grafenauer, »Slovenski kmet v letu 1848«, ZC, letnik II—III, leto 1948/49, str. 23. i5 Purš Jaroslav, The Industrial Revolution in the Czech lands, Histórica II, Praga 1969, str. 183—272. " Marz Edward, »Zur Genesis der Schumpeterschen Theorie der wirtschaftlichen Entwicklung«, v On political Economy and Econometrics, Varšava, 1965, str. 370—371.