Junij 2014/št. 109
Vsaka domovina ima svoje nebo
Vsaka domovina ima svoje nebo in svojo reko in goro, vsaka domovina ima svojo besedo, ima svoje odprto srce.
V vsaki domovini nekdo je doma, dom mu je tajga in stepa, dom so ravnice, morja zelena, dom mu je skalni vrh. Vsako domovino nekdo pogreša, če jo za čas izgubi, v vsako domovino nekdo se vrača, popotnik z dolgib poti. Velike so vse domovine, brezbrežna morja, širna polja, velike so vse domovine, mala oaza na obli sveta. Vsaka domovina ima svoje nebo in svojo reko in goro, vsaka domovina ima svojo besedo, kdor jo razume, ve: tu sem doma.
Milena Batič
Ob Dnevu državnosti in občinskem prazniku vsem našim bralcem iskreno čestitamo.
Uredniški odbor VG
Naslovnica:
MATIJA PETKOVŠEK, po domače Matiče (1894-1978) iz Vipave kot vojak v 1. svetovni vojni. V družini je bil rojen prvi, za njim je prišlo na svet še 12 otrok, od katerih je 6 umrlo v otroški dobi. Matiče je bil bistrega uma in je govoril nemško, češko, rusko in poljsko. O njem smo že pisali v 108. številki Vipavskega glasa. Njegovo fotografijo smo našli kasneje po naključju.
Na ovratniku ima znak za pripadnike strojničnih oddelkov (mitraljescev). Na prsih pa sta mala bronasta in mala srebrna medalja za hrabrost Franca Jožefa I.
Po smrti Franca Jožefa I. se je spremenil lik, na katerem je bila nato podoba Karla L, s tem, da so zaradi pomanjkanja kovine začeli izdelovati namesto srebrne iz tako imenovane vojne kovine ali bele kovine (Kriegsmetal), zlitine cinka, aluminija in drugih kovin.
Razlago vojaških simbolov nam je posredoval gospod Mitja Močnik.
IZ NAŠE PRETEKLOSTI
Ob 100-letnici velike vojne
Nadaljujemo z zapisi naših krajanov o prvi svetovni vojni
Pavle Ambrožič s Slapa o očetu Francu
Ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil moj oče Franc star 11 let. Pravil mi je, da je stregel pri sveti maši, darovani za vojake, ki je bila na Slapu na prostem na travniku za ta malim mostom med cestama. Vojaki so prišli peš ponoči iz smeri Postojna skozi slapenske vinograde, tudi našega »Na hribu«. To je bilo na začetku oktobra, ravno v času trgatve, ki pa je mi tisto leto nismo imeli. So vojaki poskrbeli, da z njo nismo imeli dela. Oče mi je tudi pravil, daje bila pri nas med vojno v begunstvu ena družina iz Orehovelj pri Mirnu in da smo z njo še dolgo ohranjali prijateljske stike.
Sorodniki o Vipavcu Maksimilijanu Bratovšu
Maksimilijan Bratovš, roj. 6. 10. 1896, umrl 6. 2. 1988, je služil cesarju kot vojak 1. svetovne vojne, Bilje vezist na ladji v Sredozemskem morju. Ko seje odpravljal na vojsko, mu je mama stisnila v pest svetinjico Matere Božje, ki gaje spremljala vso vojno in ga pripeljala živega nazaj domov. Zgodilo seje, daje granata zadela dve ladji, tretja, na kateri je bil vojak Maksimilijan, pa je plula srečno naprej. Ko so se vojaki vračali peš domov, so v Bosni trpeli hudo žejo. Nekaj vojakov, med katerimi je bil tudi Maksimilijan, seje oglasilo v eni hiši in prosili so vodo. Prišel je gospodar te hiše in jim grozil s smrtjo, na kar so se vojaki razbežali. V drugem kraju pa je bilo ravno obratno. Gospodinja jih je lepo sprejela in pogostila. Opazili so, da ima hišo še kar urejeno in čisto. To soji tudi povedali. Ona pa je mirno povedala, da ji vso posodo poližejo psički.
Očetovo svetinjico še vedno hranijo pri hiši, spominja jih na njegov srečni prihod iz vojske.
Štefan Jež, Nanos, iz poslovilnega govora ob pogrebu IS. II. 1990
Jež Štefana, roj. 12 .12. 1894, je vojna vihra decembra leta 1914 pognala na srbsko fronto v Banat, kjer je bil priča množičnemu umiranju vojakov zaradi tifusa. Tam je tudi zbolel in se nato zdravil v Zagrebu. Leta 1916 je bil dodeljen 37. dalmatinskemu bataljonu, ki seje formiral v Mostu na Soči. Z njim je tudi odpotoval z vlakom v Innsbruch v Avstrijo. V avstrijskih Alpah je v enoti alpinistov prestajal hud mraz in lakoto. Tudi tu so bile žrtve zaradi mraza in plazov velike. Udeležen je bil v znani bitki v Grosso Chehe v italijanskih Alpah. Zaradi hrabrosti je bil leta 1917 imenovan za desetarja in prejel medaljo za hrabrost. Vojna vihra gaje peljala po vseh švicarskih Alpah, dokler ni s svojo četo leta 1918 odšel v Ukrajino v Rusijo. Tam je po dolgem stradanju užil dobroto ruskega »hleba«. V Ukrajini je opravljal šest mesecev delo stražarja na železniški postaji. Domov seje vrnil konec leta 1918 in v Postojni izvedel, da sta mu v vojni vihri padla dva brata, eden v Rusiji, drugi pa v italijanskih Alpah.
Marija Vidrih, Ljubljana, o tastu Rajku Vidrihu iz Vipave
č eprav je od začetka 1. svetovne vojne poteklo že sto let, se še spominjam zgodbe mojega tasta Rajka, ki je bil rojen 1991, umrl 1963, in počiva na vipavskem pokopališču. Med vojno je bil v ruskem ujetništvu. Tu je zbolel in bil nekaj časa v vojaški bolnici. Ne vem več kje. V bolnici je spoznal mlado medicinsko sestro z imenom Vera. Med njima seje spletla ljubezen, ki pa je bila prekinjena ob koncu vojne z njegovim odhodom nazaj domov v Vipavo. Da bi tam ostal, se ni mogel odločiti. Kasneje seje doma poročil z Emo Jurca iz vasi Gorenje pri Postojni. Ko se jima je rodila prva hčerka, ji je v spomin na to ljubezen dal ime Vera. Še prej pa seje o tem pogovoril s svojo ženo, ki je na to pristala.
O vojaku Evstahiju Maliku s Slapa, iz knjige Moj rod in moj dom
Moj oče Evstahij Malik je bil rojen 1883 in je bil ob mobilizaciji vojakov poslan v Galicijo. Tam je bil ranjen v nogo in dobil odlikovanje za hrabrost. Prvič seje poročil leta 1912 in vzel za ženo Karlino Malik s Slapa (v Malnu), ki mu je umrla za tuberkulozo, stara komaj 30. Že pred njo so umrli trije njeni otroci. Gospodar Evstahij seje drugič poročil 26. 11.1918 in pripeljal v hišo drugo nevesto Maričko Hrovatin iz Dupelj. Snubil mu jo je brat.
Evstahij Malik, foto 8. aprila 1915 - Na hrbtni strani je njegov zapis svaku vojak v L svetovni vojni	Ladislavu
Anton M is lej z Lozic o spominih na domačine
Doma hranim anekdoto o grofu Lanthieriju, ki so mi jo pripovedovali stari domačini z Lozic, ki so bili še avstrijski vojaki v 1. svetovni vojni. Takole gre:
»Grofje poizvedoval med ljudmi in spraševal, kaj ljudje o njem govorijo. In izvedel je, da ga ljudje preklinjajo. Potem pa je zbolel in seje tudi zanimal, kaj o njem sedaj govorijo, ko je bolan. In odgovor je bil, da ljudje sedaj zanj molijo.«
Anica Lavrenčič o očetu Matiji
Moj oče Matija Lavrenčič iz Vipave, roj. 1877, umrl 1950, je bil izučen kolar. Leta 1914 je bil vpoklican v
1. svetovno vojno in dodeljen kot kolarski mojster v vojaško tovarno na Dunaju, kjer so delali poklicni mojstri kolarji iz vse Evrope. O tem nam je otrokom večkrat pripovedoval. To je bila njegova prva izkušnja vojaščine. Prej redne vojske ni služil, ker jc kot mlad fant odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. V Chicagu je delal v klavnici prašičev.
Živel je pri stricu Filipu Andlovcu in bil tudi na hrani pri teti, ki je imela menzo in oddajala sobe fantom slovenskih izseljencev. V Ameriki je delal pet let, dobil državljanstvo in se udeležil enih predsedniških volitev. Pripovedoval nam je, kako so slovesno opravili zaprisego za državljanstvo.
V veliki dvorani jih je bilo več kot sto in z dvignjeno desno roko so ponavljali besedo za besedo, to, kar je govoril pooblaščenec države. Na koncu so še pred pričami podpisali zaprisego. Vrnil seje leta 1908, ker gaje oče stalno pismeno nadlegoval, da naj se vrne in prevzame njegovo delavnico.
V svojem življenju je pridobil tri državljanstva: avstrijsko, ameriško in italijansko. Žal slovenskega ni dočakal, tega bi se najbolj veselil.
Rada se spominjam očeta, ker nam je bil skrben, dober in pošten oče.
Oče Matija Lavrenčič	ZAra/a M.R.
Lojzka se spominja
Alojzija Belingar, ki sedaj stanuje v Domu starejših občanov v Ajdovščini, se takole spominja svojega otroštva.
»Rodila sem se v Ravnici leta 1925. Mati je bila Tončka, rojena Miljavec leta 1988, iz Grgarja, oče pa Alojz Širok, rojen 1985, iz Ravnice.
V Ravnici so leta 1917 divjali najhujši boji v prvi svetovni vojni. Bilo je več kot 1000 mrtvih. Vasje bila do kraja porušena, ljudi pa so izselili. Mojo družino, to je mater in pet otrok, so tako kot ostale odpeljali v Bukovje pri Postojni. Naselili sojih po hišah. Mati je dobila eno sobo, kjer so živeli. Spali so kar po tleh. Mati je bila v visoki nosečnosti. Januarja 1917 se je v Bukovju rodil šesti otrok, to je moja sestra Marija. Je redovnica v Gorici v Italiji in je poleg mene še edina živeča. Oče je bil v avstro-ogrski vojski in je za rojstvo dobil par dni dopusta. Prišel je k nam v Bukovje. Ko je šel nazaj na fronto, je bil ranjen v desno oko. Boril seje na Doberdobu, kjer je grob naših slovenskih fantov. Oko je izgubil in prišel domov. Potem ni šel več na fronto. Nikoli ni dobil vojaške invalidnine.
Po koncu vojne so se vse družine vrnile v porušeno vas Ravnico. Živeli so v štali in počasi popravljali hišo. Mama je rodila še pet otrok. Vseh otrok nas je bilo enajst. Jaz sem bila zadnja, roj. leta 1925. Oče je delal v gozdu, daje kaj zaslužil za lačna usta, daje bilo za polento in Špeh za zabelit. Za božič nam je kupil lesene cokle in te smo imeli celo zimo. Živeli smo siromašno. Ko smo bili stari osem do dvanajst let, smo šli otroci služit, da smo dobili za hrano. Dve sestri sta bili v Rimu, ena v Gorici in ena v Udinah. Jaz sem imela osem let in sem bila pri sosedovih, ki so bili bolj premožni. Pazila sem na 5 let starega sinčka. Starši so šli na njivo, midva pa sva cel dan nosila vodo iz studenca domov. Pomila sem tudi posodo in pometala hišo. Dali so mi hrano za plačilo. Ko so kmetje pobrali krompir ali pa repo, smo čakali, daje bil dež, kije spral zemljo, in so se zasvetili drobni krompirčki in repa. Hitro smo po njivah pobrali in prebskali, daje bila doma pojedina. Tudi kasneje, ko sem bila starejša, sem še služila pri isti družini. Nosila sem južno in kosila v grunt in pasla krave. Ko sem imela 10 let, 8. 4. 1935, je umrla mama, oče pa čez pet let, 19. I. 1940.
Leta 1942 so v Ravnici imeli Italijani vojaške vaje. Ostalo je več ročnih bomb po travi in grmovju. Ta otrok, ki sem ga pazila v otroštvu, se je s prijateljem igral z eno bombo. Bombo in oba fanta je razneslo. Tega ne bom pozabila. Nikoli več nisem stopila na tisto parcelo. Imela sem 17 let. Še slišim, kako je stari oče neizmerno jokal za svojim vnukom. Oba sta bila Gabrijela. Ime sta imela po svojih stricih, ki sta tudi bila Gabrijela in sta oba padla v prvi svetovni vojni na ofenzivi na Sveti gori.
V vasi smo bili vsi prijatelji. Pomagali smo drug drugemu. Ravnica je bila daleč naokoli ena najbolj pobožnih vasi. Dala je pet duhovnikov, osem redovnic in dva redovnika. To je za časa moje mladosti. Vsak mesec smo šli peš na Sv. goro. Mene je mati, ko smo v cerkvi počivali, vedno položila, ker sem bila najmlajša, prav pred kip Matere Božje. Ona je moja Svetogorska kraljica in vsak dan molim k njej. Vsaka dva meseca pa smo imeli skupno romanje obeh vasi, Grgar in Ravnice, na Sv. goro. Nihče ni ostal doma. Vse hiše so bile prazne in nič nismo zaklenili, saj nismo imeli ključev. Prepevali in molili smo celo pot. Tega se živo spominjam in še vedno poromam k Materi Božji na Sv. goro. Seveda z avtomobilom, če me kdo pelje.«
Prihodnje leto 10. junija bo praznovala 90 let.
Njeno življenje je bogastvo, polno lepih in žalostnih trenutkov. Nič ne jamra in nič ne stoče, saj ima sonce, vsak nov dan, ko posije, tudi topel žarek zanjo.
Lojzka, hvala Ti!
Urška Žgar
Moja družina v času 1. svetovne vojne
V 1. svetovni vojni sem izgubila starega očeta po mamini strani in štiri strice po očetovi strani.
Moj stari oče Franc Vidrih, ki seje 26. 9. 1883 rodil očetu Lovrencu in materi Marjeti Vidrih, rojeni Curk, na Slapu pri Vipavi, je bil kmečki sin. V družini je bilo pet otrok, Frančiška (Fani), Amalija, Janez, Justina in Franc. Brat Janez je bil zelo bister, zato se je izšolal za oficirja v avstro-ogrski vojski. Tudi on je enako kot moj stari oče Franc odšel na fronto v I. svetovni vojni. K sreči je vojno preživel. Sestra Justina je bila poročena z mornariškim častnikom Rikom Sopraničem, kar ji je omogočalo dobro življenje. Kljub udobju ni pozabila družine na Slapu, predvsem mlajšega brata Franca ne. Oskrbovala gaje z denarjem in oblačili, tako je mladi Franc že v tistih časih imel moderen plašč, kar je bilo za vaške fante, kot je bil Franc, nekaj izjemnega. Moj stari oče Franc je kot mlad fant rad zahajal na vaško kegljišče in starejšim fantom postavljal keglje pri njihovemu nedeljskemu razvedrilu. Krogla za podiranje kegljev gaje zadela v obraz in izgubil je večino stalnih zob. V nekdanji avstro-ogrski monarhiji je bil zaradi tega oproščen služenja rednega vojaškega roka.
Mladi Franc je bil naslednik Vidrščeve kmetije. V mladih letih je ostal brez staršev in se po priporočilu sestre Amalije seje 26. 9. 1905 poročil s štiri leta starejšo Marijo Furlan. Njegova mlada žena je bila izučena modna šivilja. Izobraževala seje tudi v Trstu. V zakonu se jima je rodilo 6 otrok. Dva sta umrla v zgodnji otroški dobi, sinček Franc pa je umrl za posledicami okužbe z ošpicami leta 1920. Tri hčerke, moja mama Katarina, teti Marija in Viktorija, pa so odrasle. Stari oče Franc je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko decembra 1914. leta. Hči Katarina Planinc (moja mama) seje pogosto spominjala odhoda očeta na vojsko: »Mama je pospremila očeta Franca na vas, kjer so se zbirali fantje, vpoklicani na vojno. Tik preden so se odpeljali s Slapa v Ajdovščino na vlak, gaje moja mama Marija prosila, če ji še enkrat pokaže, kako se zaklene njuna vinska klet.« To je bil zadnji spomin moje mame Katarine Planinc, rojene Vidrih, na očeta Franca Vidriha. Stari oče je bil najprej kot vojak nameščen v vojašnico Vorladelberg v bližini Gradca. Od tuje redno pisal domov ženi, otrokom in sestram.
Vsebina zapisa na zadnji strani fotografije, ki jo je ženi in otrokom poslal 8. aprila 1915, se glasi:
»Draga žena! Tukaj ti pošiljam sliko da boste imeli za spomin kakšen vojak sem bil danes sem poslal obleko jabolk na žalost nisem imel časa Slika mojega starega očeta Franca ukupit danes smo fasaii vse kar sliši za na vojno vse novo Vidriha. Na zadnji strani slike je njegov Te pozdravi Tvoj Frcmc (< rokopis, ki je, kljub temu da je imel končano le ljudsko šolo, izjemno ličen.
Istega dne je sestri Justini Sopranič, rojeni Vidrih, ki je takrat bivala v Trstu na Via Raffineria št. 1, pisal: »Draga sestra! Tukaj ti pošiljam sliko da boš videla kakšen vojak sem in se ti lepo zahvalim za vse kar si mi poslala v 8 dneh pravijo da gremo na prej jasi sem še dobro zdrav Te pozdravi brat Franc.«
Kmalu zatem, ko je domov poslal obe pošti, je z regimentom odšel na fronto v Krpate. Moj stari oče Franc
Vidrih je bil že v prvih dneh bojev na karpatski fronti hudo ranjen v trebuh. Po večdnevnem hudem trpljenju je 15. 5. 1915 ranam podlegel. Uradna novica o njegovi smrti je do družine prispela šele po letu dni, a žena Marija Vidrih je	slutila, da se mu je
na fronti zgodilo nekaj hudega, saj so njegova prej redna pisma družini prenehala prihajati. Ostala je sama, vdova s štirimi otroki v starosti od 9 mesecev do 8 let in kmetijo, ki jo je bilo potrebno obdelovati, da je družina lahko živela. Podrobnosti o tem, kam je bil stari oče Franc ranjen in kako težko je trpel, je naši
Na sliki je stric Franc Planinc (označen s +) kot redni vojak v avstro- družini povedal	sovaščan, ki je bil
ogrski vojski.	z njim vojak na	fronti, potem ko se
je po koncu 1. svetovne vojne vrnil domov. Žal nikoli nismo izvedeli, kje je grob mojega starega očeta Franca Vidriha.
Družina mojega očeta Jakoba Planinca je dala cesarski vojski kar 4 vojake, od katerih se ni nobeden živ vrnil s fronte. Očetu Jakobu Planincu in Materi Tereziji Planinc, rojeni Podgornik, seje v zakonu rodilo 15 otrok. Najmlajši med njimi je bil moj. oče Jakob, rojen 3. septembra 1908.
Devet otrok je odraslo, šest pa jih je ob rojstvu ali v zgodnjem otroštvu umrlo. Moj stari oče Jakob Planinc je bil za tedanje čase napredno misleč človek, sam je bil nekaj časa občinski sluga, saj je končal meščansko šolo in je dobro govoril nemško. Sinove ja dal v uk k mojstrom, pri katerih so se izučili poklica.
Prvi od sinov je bil moj stric Franc Planinc. Njegove točne letnice rojstva nimam. Vem pa, daje bil rojen kot drugi otrok v družini, torej za sestro Frančiško, rojeno 1886. O njem mi je poznanih le nekaj podatkov. Oče gaje dal izučiti za zidarja. Ohranjena je slika, ki jo je poslal, ko je kot redni vojak služil v avstro-ogrski vojski. Bil je vpoklican v 1. svetovno vojno. Padel je na ruski fronti. Natančen kraj in datum njegove smrti mi žal nista znana.
Tudi drugi sin v družini Planinc, Jožef, je enako kot brat Franc padel na ruski fronti. Žal tudi zanj nimam podatkov	o	datumih	rojstva in smrti.	Vem le,	daje bil rojen za bratom Francem in	pred sestro Terezijo, rojeno
1896. Bil	je	izučen	za	zidarja	in	pred	odhodom	na	vojno je imel zaročenko, s	katero sta se nameravala v
kratkem poročiti. Žal je njune načrte kruto prekrižal vpoklic mojega strica Jožefa v vojno. Ohranjena pa
sta njegova slika vojaka in njegov lastnoročni podpis na zadnji strani slike. Zanimiva podrobnost je, da se je podpisal s Planinec, čeprav je uradna oblika našega priimka bila in je Planinc.
Tudi za tretje rojenega brata v družini, strica Alojza (Lojzeta) Planinca, imam le malo podatkov. Rojen je bil pred letom 1896.	Bil je izučen za mizarja.
Enako kot njegov starejši	brat Jožef je ob odhodu na
vojno že imel zaročenko,	s katero sta se nameravala
poročiti. Padel je kot vojak na soški fronti. Pokopan je na vojaškem pokopališču v Grgarju. Danes njegov grob žal ni več ohranjen, vendar ko sta se leta 1926 moj oče Jakob Planinc in njegova najstarejša sestra, moja teta Frančiška Piščanec, rojena Planinc udeležila slovesnosti ob otvoritvi spomenika padlim vojakom v
I.	svetovni vojni, ki so pokopani v Grgarju, sta še našla njegov grob.
Po pripovedovanju mojega očeta Jakoba Planinca je bil stric Lojze izjemno visok, preko 200 cm, zato so mu morali vojaško uniformo in čevlje narediti po meri. Četrti brat, stric Matija Planinc, je bil rojen leta 1898. Oče gaje dal izučiti za krojača. Kot avstro-ogrski vojak je bil ranjen na soški fronti. Zaradi težkih ran je bil prepeljan v bolnišnico v Trstu. Med zdravljenjem seje okužil s tifusom in za posledicami tega obolenja umrl tik pred koncem L svetovne vojne leta 1918. Pokopan je v Trstu.
Davek, ki ga je od moje družine terjala 1. svetovna
Vojaško pokopališče v Grgarju danes.
(vir littnt/Avmv.moialbuin.com/ttruar/vrear/uruar-voiasko-pokooalisce/5 72011005 729116 dostopno 15. 5. 2014)
Stric Jože f Planinc (podpisan Planinec) stoji v zadnji vrsti, označen je s puščico.
vojna, je izjemno visok: pet človeških življenj in seveda neopisljiva stiska, žalost in pomanjkanje v obeh vejah moje družine. Eni, ki je ostala brez očeta in moža, in drugi, ki je ostala brez štirih sinov in bratov. Ko seje nekoč moja stara mati Terezija Planinc odpravila na enega od uradov, da bi uveljavila pravico do pokojnine po vseh štirih padlih sinovih, sprva je namreč prejemala le eno pokojnino, ji je uradnik, s katerim je to urejala, oporekal, češ da ji pripada le ena pokojnina. Ni odnehala in višji uradnik je svojega podrejenega okaral, da ne kaže dovolj spoštovanja do matere, kije v vojni izgubila štiri sinove. Njeni pritožbi je bilo ugodeno in do konca življenja je prejemala pokojnino po štirih sinovih padlih v prvi svetovni vojni.
Moja druga stara mama Marija Vidrih je pokojnino, ki jo je prejemala po pokojnem možu Francu Vidrihu skrbno hranila in za prihranke kupovala zemljo. »Naj imajo otroci vsaj zemljo, ki jih bo preživljala, če že očeta nimajo,« je vedno pripovedovala.
Sama osebno nisem poznala nikogar od teh mojih sorodnikov, ki so padli v prvi svetovni vojni, pa vendar so vsi neločljivi del moje družine, saj se pripovedi o njihovi žrtvi in grozotah Stric Matija Planinc kot vojak v 1. svetovni vojne spominjam že od zgodnjega otroštva. O takratnih vojni.	dogodkih nam je predvsem veliko pripovedovala stara mama,
Marija Vidrih, vdova po Francu Vidrihu.
Ob letošnji stoletnici prve svetovne vojne, te velike kalvarije preprostih ljudi, sem pričujoči članek napisala v spomin vsem padlim iz moje družine in z željo, da tako ohranjamo spomin na vse, ki so bili prisiljeni žrtvovali svoja življenja v največji moriji človeštva do sedaj. Naj bo živ spomin na njih opomin, da takšno nepopisno trpljenje in nesmiselne žrtve nikoli več ne doletijo posameznika in človeštva kot celote.
Zapisala vnukinja in nečakinja, Marija Artač, rojena Planinc s Slapa
Ob 150-letnici Vipavske čitalnice
Objavljamo članek o čitalniškem gibanju v Vipavi, ki gaje pripravila Vera Poniž in je bil že objavljen v 11. št. VG, leta 1988:
Po odpravi desetletnega Bachovega absolutizma (1849 — 1860) v nekdanji Avstriji, je po letu 1860 znova zavladalo ustavno življenje in zopet oživelo narodno politično delo pri Slovencih. Slovenski konservativci pod Bleivveisovim vodstvom so se omejili samo na zahteve po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade ter ustanavljanju kulturnih ustanov.
Dejavnost prvih let je bila osredotočena v »čitalnicah«, to je društvih, ki naj bi z različnimi kulturnimi in družbenimi prireditvami budila slovensko narodno zavest. Prva slovenska čitalnica je bila ustanovljena v Trstu leta 1861. Na Primorskem so bile ustanovljene leta 1862 čitalnice v Tolminu in Gorici. Leta 1864 imamo čitalnice v Ajdovščini, Ilirski Bistrici in v Vipavi, ki je bila šesta na Primorskem in trinajsta v Sloveniji. Vseh čitalnic na Slovenskem je bilo nad 60, med njimi tudi v Podragi in Šentvidu (Podnanosu). Največja pa je bila ljubljanska, ustanovljena oktobra 1861, iz nje je izšlo tudi društvo »Južni šokol« in »Dramatično društvo«. Čitalnice so ustanavljali v večjih mestih in trgih. V njih se je zbirala narodno zavedna inteligenca in počasi rastoče slovensko meščanstvo. Na Primorskem so nastajale čitalnice tudi v vaseh, kjer so zajele vse družbene sloje: kmete, delavce in meščane.
V čitalnicah so prirejati »besede«, prireditve z igrami, recitacijami, petjem, govori, predavanji in plesi — veselice. V okviru čitalnic so nastali pevski zbori, godbe, bralni prostori in knjižnice. Tako smo Slovenci pred več kot 120 leti stopili v vrsto prebujenih narodov in vlagali smo nenehni napor za ohranitev svoje nacionalnosti, svojega jezika ter narodnega ponosa. (4)
Leto 1862
4.	maja 1862 so se šli Vipavci poklonit ljubljanski čitalnici in nesli s seboj zaupnico, podpisano od 260 najuglednejših mož Vipavske doline, ki je v vznesenih besedah slavita preporod slovenskega jezika, ki ga uresničujejo čitalnice. Domoljubni Vipavci, ki so se prišli poklonit v velikem številu ljubljanski čitalnici, v
svojem trgu sicer še niso imeli čitalnice; imeli so še staro KAZINO, ki pa je že leta 1862 dobivala precej slovenski značaj, ker je god cesarja Franca Jožefa I. dne 18. avgusta 1862 praznovala s slovensko veselico, z igro in petjem, katere se je udeležilo tudi preprosto ljudstvo. Tako piše Ivan Prijatelj v knjigi Slovenska kulturnopolitična zgodovina II. del.
Dalje piše Ivan Prijatelj o Vipavcih:
»Narodno slavnost v velikem obsegu pa je doživela Vipava dne 8. septembra 1862. Vršila se je na prostoru Lanthierijevega gradiča na Zemonu in je bila prirejena na čast ljubljanskih gostov, ki so prišli vrnit Vipavcem njihov majski pozdrav. Ljubljančanom so se pridružili z vihrajočo zastavo Goričani sredi ogromne množice domačega ljudstva. Pa tudi tržaški Slovenci so bili prisotni. Med možaki v kmečki obleki so se gnetli možje v gosposkih suknjah in med kmečkimi ženami in dekleti pa gospe in gospodične v širokih krinolinah.«
Pod milim nebom se je vršila ob štirih popoldne tombola, nato pa »beseda« v notranjem prostoru dvorca Zemono. Slavnostni govornik dekan Grabrijan je toplo priporočal, da se Slovenci strnemo za skupno delo za dosego polne enakopravnosti in enakovrednosti. Udeležencem je predstavil dr. Bleiweisa in predsednika ljubljanske čitalnice Mihaela Ambroža, ki sta prisotnim govorita o pomenu boja Slovencev za »uveljavitev njihovega jezika v šoli, kancelii in življenju«. Vipavski pevci so nato zapeli različne budnice pod vodstvom učitelja A. Hribarja, ki je za to priliko uglasbi! pesem »Vipavska«. Glasi se takole:
Slavček poje po grmičih,	Saj po žilah se pretaka,
pa le malo časa;	kri mu vroča, zdrava;
taka je pri drugih tičkih,	ne potlač 'ga vsaka spaka,
kmal ne dajo glasa.	nič mu ni zmotnjava.
Pa Ipavca to ne moti:	Ne prepeče ga vročina,
sam si zna zapeti;	burja ne omaje;
za veljavo, kar se loti,	če pa terja domovina,
vžuga vse na sveti.	kri, življenje daje.
Na večerji je ostalo okoli devete ure kakih 150 gostov. Napivali so rodoljubom, pričujočim in nepričujočim, zdravica je sledila zdravici. Okoli polnoči pa so se gostje razšli. (2)
Tako se je 8. septembra 1862 v ognjišču Vipavske doline na tisoče Slovencev navduševalo za slovensko stvar, piše A. Gabršček v knjigi »Goriški Slovenci« na str. 69.
Vipavski pevci so prepevali tudi na »besedi« v Gorici, dne 12. julija 1883 za ta večer nalašč zloženo pesem »Pozdrav Gorici« in druge budnice. Dopisnik Novic je pohvalil neko vipavsko pevko: »Glas, kakoršnega ima Dolencova iz Ipave, to je pel čudeža«. (2)
Leto 1864
Napočil je 14. dan avgusta 1864, rojstni dan vipavske »čitalnice«. Tajnik »Južnega Sokola« iz Ljubljane je o tem dnevu pisal: »70 sokolcev se je dva cela dneva v krasni Ipavski dolini razveseljevalo. Mislili so, da so v raji. Povsod narodno slovensko veselje, povsod prijazno sprejetje, brezkončno gostoljubje, petje, ples.« Na trgu je igrala vojaška godba iz Gorice. Nastopile so Vipavke z gospo Majerjevo na čelu in ob 9. uri v velikanski dvorani v gradu visokorodnega gospoda grofa Tadeja Lanthierija izročile predsedniku čitalnice dekanu Grabrijahu lepo vezeno zastavo. Začeli so prihajali gostje iz vseh krajev slovenske dežele. Prihajali so Goričani - voz za vozom - in strel z gradiškega holma je naznanil prihod vozov z Ljubljančani. Ipavci in gostje so jim šli z vojaško godbo iz Trga naproti ter jih prisrčno sprejeli.
Ob dveh je bilo skupno kosilo. Grofje dovolil, »da se je smela na vrtu pred gradom v steklenem ohišju (glashaus) za ta namen gostivnica napraviti. Za dvesto ljudi je bilo v nji pogrnjeno ..., pri vsem tem pa je več tujcev po privatnih hišah pridržanih bito. V imenu mlade »čitavnice« je goste najprej podzravil njen predsednik, nato so sledile številne napitnice. Vipavska dolina ni še slišala toliko »živio in slava« klicev, kakor pri današnjem obedu«. (Novice, 24. 8. 1864)
Proti večeru je prišlo še obilo gostov iz Gorice, bližnje Ajdovščine in ipavskih vasi.
Ob osmi uri se je v veliki dvorani v gradu začela »beseda«. Zasedeni sta bili tudi dve veliki sobi tik dvorane. Predsednik čitalnice je pričel »besedo« z govorom, v katerem je podal razvoj slovenske narodne zavesti v zadnjih 40 letih, kakor ga je on doživljal. Sledi! je govor dr. Janeza Bleiweisa, v katerem se je spominjal obiska Vipavcev v ljubljanski čitalnici, ki jih je opogumil v njihovem delu, in govor dr. Costa o važnosti telovajstva. Vrstile so se pevske točke, vodja vipavske šole Hiti pa je govoril o starih in novih časih.
Po »besedi« se je dvorana spremenila v plesišče, nekateri pa so posedli v steklenem ohišju v grajskem parku. (2) V jutranjih urah so se gostje vračali proti domu.
Ob koncu še zanimivost, da so ljubljanski gostje potovali iz Ljubljane ob pol treh ponoči z »lukamatijo« do Postojne. »Na postojnski postaji so jih čakali vozovi, ki so jih prijazni Razdrčanji in Ipavci naproti poslali.«
(2) Po prijaznem sprejemu na Razdrtem so se peljati z vihrajočimi zastavami in petjem skozi Lozice in Šentvid, kjer jih je med strelom in pokom iz možnarja sprejela velika množica ljudi. Po kratkem postanku so se odpeljali na vipavski trg.
Iz delovanja vipavske čitalnice je ohranjen plakat iz leta 1887 z vabilom na »besedo« v korist spomeniku in ustanovi Erjavčevi. Predvajali so žaloigro »Mlinar in njegova hči« v petih dejanjih. Pevski zbor pa je zapel kantato Antona Foersterja, posvečeno spominu Frana Erjavca.
Čeprav je bilo pozneje veliko kritike glede kvalitete in politične usmerjenosti čitalniške dobe, so čitalnice opravile pomembno vlogo v prebujanju naše narodne zavesti.
Viri:
1. Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična zgodovina II., 1956.
2. Kmetijske in rokodelske novice 1862, 1864.
3. Andrej Gabršček: Goriški Slovenci I., 1932.
4. Branko Marušič: Čitalniško gibanje na Primorskem, 1968.
* * *
Iščemo knjige z žigom Vipavske čitalnice
Letos Lavričeva knjižnica Ajdovščina praznuje 150 let knjižničarstva v Ajdovščini in Vipavi. Leta 1864 so v Vipavi ustanovili in 14. avgusta slovesno odprli Vipavsko čitalnico, ob kateri je kasneje nastala tudi knjižnica. Ob tej obletnici vas prosimo, da pobrskate po starih knjižnih policah in škatlah po podstrešju, če se med njimi mogoče najde kakšna stara knjiga z žigom Vipavske čitalnice. V neprijaznih časih pod fašizmom so namreč knjige bile skrite po domovih zvestih članov in bralcev in tako na skrito še naprej opravljale svoje poslanstvo.
Veseli bomo, če se bo našla še kakšna ohranjena knjiga, ki bo tako dobila častno mesto v knjižnici v Vipavi.
za Lavričevo knjižnico Ajdovščina Zdenka Žigon
Obvestilo
Ob 150-letnici ustanovitve Vipavske čitalnice je v avli Dvorca Lanthieri na ogled razstava o razvoju javnega knjižničarstva na območju občine Vipava, ki so jo pripravili zaposleni v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici.
Nekaj novih dognanj o lociranju bitke pri Frigidu
Revija Annales, ki jo izdaja Zgodovinsko društvo za južno Primorsko iz Kopra, je lani v Series Historica et Sociologia št. 23 objavila članek z naslovom Poskus lociranja bitke pri Frigidu leta 394 na območju med Sanaborjem in Colom. Kot je verjetno večini bralcev znano, sta se v tej bitki spopadla cesar Teodozij 1.
Prednja stran bronastega novca (majorine), ki je bil kovan v Konstantinoplu, z upodobitvijo doprsja cesarju Teodozija z okrašeno bojno čelado na glavi in kopijetn v desnici. V legendi okrog doprsja je napis: DN THEDOSIVS PF AVG (slika iz dražbe Auktionhaus Felzmann št. 149, 24-25. junija 2014, lot št. 205).
Prednja stran zlatega novcu (solidusa), ki je bil kovan v Lugdunumu, z upodobitvijo doprsja uzurpatorja Evgenija z diademom na glavi. V legendi okrog doprsja je napis: DN E l GENIV S PF AVG (slika iz dražbe NACAuction št. 52, 7. oktobra 2009, lot 642).
Šancc
ohmmbnii irtji
Idealizirana upodobitev bitke med rimsko vojsko in Goti leta 378 pri Adrianoplu (Bertolini, 1902, 697).
in uzurpator Evgenij. Bitka naj bi se po dosedanjih dognanjih odvijala nekje med Vrhpoljem in Ajdovščino. V naslednjih vrsticah bo podan kratek povzetek tega članka z nekaterimi novimi dognanji.
V članku, ki je dostopen na spletnih straneh www.zdjp.si/ it/annalesUmanistaSociologica.htm, je podan kratek opis znamenite bitke, navedene pa so tudi vse raziskave, s katerimi so razni avtorji poskušali locirati bitko pri Frigidu. Članek obravnava predvsem do sedaj še ne preveč raziskana, strateška in vojaška vprašanja bitke. V prvi vrsti razpravlja o številčnosti večjih rimskih vojaških enot konec IV. stoletja. Prvi sodobni zgodovinarji, ki so se ukvarjali z bitko pri Frigidu pred več kot sto leti, so predpostavljali, da je bilo v bitko vpletena izredno številna vojska, ki naj bi štela preko 100.000 vojakov. V članku so navedeni podatki nekaterih novejših raziskav rimske vojske IV. stoletja. Te raziskave dokazujejo, da so bile rimske enote, ki so se bojevale v večjih bitkah konec IV. stoletja, bistveno manjše. Na podlagi teh novejših študij avtor članka meni, da bi lahko Evgenijeve čete štele od 10.000 do 15.000 vojakov, Teodozijeve pa od 15.000 do 20.000. To so bile za tiste čase številčne enote. Arbogast, ki je poveljeval Evgenijevim četam, je bil izkušen poveljnik in je gotovo izkoristil teren in pripravil dobro zasedo, v kateri je načrtoval popolno uničenje Teodozijevih čet in cesarja samega.
Drugi del članka je posvečen podrobnejši analizi območja, ki bi lahko bil najbolj primeren za vojaško zasedo. Tako območje naj bi se nahajalo na področju med Colom in Sanaborjem. Tu je gotovo šla mimo važna prometnica, ki je povezovala Oglej in dežele italijanskega polotoka z Balkanskim polotokom. Dolina Bele se tu precej zoži, v nekaterih točkah je težko prehodna, obdana z gorami in zelo primerna za zasedo. Na tem področju bi napadalec težko razporejal svoje čete in konjenica bi bila skoraj neuporabna. V članku sta podrobno predstavljeni dve možni lokaciji, na katerih naj bi poveljnik Arbogast postavil svojo obrambno črto. Prva možna lokacija je postavljena na območje, ki gre od zaselka Orešelj, ki se nahaja pred Colom v smeri proti Podkraju, in se strmo spušča proti hudourniku Beli oz.
Sanaborju. Nad Orešljem se nahaja skalnata vzpetina, na kateri je nekoč stala mogočna utrdba, imenovana Sance, od koder je odličen pogled na celotno dolino Bele. V samem zaselku Orešelj je tudi stalni vir pitne vode, kar ni zanemarljivo, če se tu mora dalj časa zadrževati večji kontingent vojske. Od Bele proti Nanoškemu pogorju je teren izredno strm in skalnat, tako da tu ne bi bilo potrebno postavljati večje obrambne črte, saj bi se napadalec izredno težko premikal po
Hrušica
Stari (irnd - Trilek »**, iti -
I. viiriiintM
Lvgtnl)rvi« obi tnubnn frt« 2. VMriunlu
(•rnilišiV pri Sanubnrju
Nanoška planota
Pogled s ptičje perspektive na področje, kjer naj bi se odvijala bitka pri Frigidu (narisal: Andrej Stekar).
tem pobočju. Obrambna črta od Šanc do Bele je dolga približno kilometer in v članku je podrobno razloženo, kako bi bilo mogoče postaviti solidno obrambno črto tudi s četami, ki bi štele od 4000 do 8000 mož. Temu številu bi bilo potrebno prišteti tudi nekaj rezervnih čet in zlasti večjo enoto, ki je bila pripravljena, da Teodozijevim četam udari za hrbet in jim zapre umik iz soteske. Prav ta enota pa je odpovedala in Evgenija izdala ter prestopila na Teodozijevo stran. Na tak način je Teodozija rešila popolnega uničenja in mu
omogočila, da okrepi svoje čete. Ponovni napad Teodozijevih čet je verjetno iznenadil Evgenija in Arbogasta. Med tem napadom naj bi se pojavila še močna burja in prestrašila Evgenijeve čete, proti katerim je pihala. Uzurpatorju Evgeniju so sodili vojaki, Arbogast pa je naredil samomor z dvema mečema' (Bratož, 1994, 8). V članku je navedena še ena možna postavitev obrambne črte, ki bi lahko potekala od obrambnega stolpa pri Starem Gradu (Trillek) do cerkve sv. Danijela pri Sanaborju oz. utrdbe, ki se nahaja na griču tik za cerkvijo. Tudi ta črta je dolga nekaj več kot en kilometer in tudi tu bi zadostovalo za močno obrambo približno 8.000 mož.
V članku je omenjeno, da je področje med Sanaborjem in Colom posejano s starejšimi in novejšimi utrdbami, ki dokazujejo važno strateško Hiposandala, najdena na Colu, ki jo hrani Narodni pozicijo tega območja. Večina ohranjenih utrdb je iz muzej Slovenije, inv. št. R 2483 (foto Toma:. Lauko). novejšega obdobja. Nekatere utrdbe je postavila med prvo svetovno vojno avstrijska vojska v primeru, da bi italijanske čete prebile soško fronto. Druge vojaške zgradbe so iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno in sojih gradili Italijani v strahu, da bi čete jugoslovanske kraljevine prešle Hrušico in poskusile prodor proti Gorici.
Zgoraj omenjenem članku bi bilo potrebno dodati še dejstvo, daje bilo med Sanaborjem in Colom najdenih nekaj posamičnih najdb, ki še dodatno nakazujejo, da so se tu v antiki odvijale določene vojaške operacije. Tak primer je najdba svinčenega izstrelka za pračo na Gradišču pri Sanaborju (Laharnar, 2011, 362). Uporaba izstrelkov za pračo je ponavadi povezana z zgodnejšim prodorom rimskih čet v notranjost Slovenije in verjetno ni v povezavi z bitko pri Frigidu. Nekoliko bolj zanimiva je najdba hiposandale na njivi pri Petričevi hiši - danes pri Korenu, Col 54 (Tratnik, 2006, 34).
Hiposandala je zaščitno konjsko obuvalo, ki popolnoma pokrije spodnji del konjskega kopita. Rimski konjeniki so hiposandale uporabljali v vojaških operacijah, da bi zaščitili konjska kopita pred nevarnimi tribulusi. Tribulusi so bili nekakšne »antične mine«. To so bili tri ali štiri koničasti žeblji zvezdnate oblike.
Vojaki so tribuluse potresali na tla tako, da je ena konica izmed osti štrlela navzgor. Osti so se zapičile v podplat vojakov in konjska kopita konjeniških enot. Zaradi bolečin in hudih vbodnih ran je bil napadalec zaustavljen ali onemogočen. Da bi konjem obvarovali kopito, so jim vojaki nanje nataknili hiposandale. Pogoste najdbe hiposandal skupaj z ostanki orožja ali izstrelkov niso slučajne. Oboji so povezani z vojaškimi operacijami (Russo, 2011, 103). Zanimivo je to, da je bila hiposandala najdena prav na področju Orešlja, kjer naj bi na podlagi zgoraj navedenega članka potekala Evgenijeva obrambna črta. Najdba seveda še ne dokazuje, daje ravno tu potekala znamenita bitka. Potrebna bi bila podrobna študija hiposandale, ki bi dokazala ali ovrgla domnevo, da kovinska zaščita resnično sodi v obdobje bitke pri Frigidu. V svoji knjigi Emona Alfonz Mtillner navaja poleg hiposandale, da so na Šancah nad Colom našli železne in bronaste predmete, kot so podkve, osti sulic in drugo (MOllner, 1879/1996, 148). Isti avtor navaja, da so v Orešlju nad pobočjem Belega grabna našli črepinje žar, ostanke kosti, oglje, sabljo, močan nož, kovance (to naj bi bili kovanci Dioklecijana in Maksimiljana, potrjen je kovanec Maksentija), torej dovolj znakov za potrditev naselbinskega grobišča (MUllner, 1879/1996, 148). Na tem območju so odkrili kar nekaj posamičnih najdb, ki nakazujejo neko z antično vojsko povezano dogajanje. Potrebna bi bila temeljita arheološka raziskava, ki bi dokončno potrdila ali ovrgla zgoraj omenjeno trditev, da je bitka pri Frigidu potekala na tem območju in ne na področju Vrhpolja ali Ajdovščine.
Primer rimskih trihulusov.
En cvet še ne naredi pomladi in torej nekaj posamičnih slučajnih najdb, ki so bile najdene pred več kot sto tridesetimi leti, še ne dokazuje, da je ravno med Sanaborjem in Colom potekala znamenita bitka med Teodozijem in Evgenijem. Kljub temu pa lahko tej trditvi osporavamo, češ, da na področju med Zemonom in Vrhpoljem, kamor so nekateri avtorji locirali znamenito bitko, niso doslej našli še ničesar, niti ni na tem območju nobenih posebnih vojaških utrdb, ki bi dokazovale njegovo strateško pozicijo. Na področju od Sanaborja do Cola pa imamo celo vrsto vojaških utrdb, bližino rimske ceste (mogoče celo dveh cest), dva miljnika in strateške razloge za pripravo odlične zasede. Navsezadnje pa so tu odkrili nekatere zanimive antične vojaške najdbe, ki bi jih bilo treba še bolj temeljito preučiti. Naj na tem mestu izrazimo poziv arheologom, naj na tem področju izvršijo sondažno izkopavanje. Področje je z arheološkega vidika gotovo izredno zanimivo, saj seje tu poleg limesa v Hrušici mogoče nahajala še druga obrambna črta ali zapora, ki je bila postavljena na izredno izpostavljenem in težko prehodnem območju.
' Ne vemo natančno, kako so potekali rimski vojaški samomori v V. stoletju. Uporaba dveh mečev pa bi lahko bila mogoča, če upoštevamo, da se tudi pri samomorih japonskih samurajev, imenovanih seppuku, obred izvrši z dvema mečema.
BIBLIOGRAFIJA
Bertolini, F. (1902); Storia di Roma. Dalle origini ilaliehe lino alla morte di Teodosio il Grande, Milano.
Bratož, R. (1994): Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev, Zbirka zgodovinskega časopisa 12.
Laharnar, B. (2011): Rimski svinčeni izstrelki za pračo (glandes plumbeae) iz Slovenije, v: Arheološki vestnik, št. 62, 339-374.
Miillner, A. (1879/1996): Emona. Ilustrirane arheološke študije s Slovenije in okolice ali kje je Emona dejansko bila? Ljubljana.
Russo, F. (2011): Cosi nacque la cavalleria, v: Archeo. Attualita del passato, n. 7, anno XXVII, 100-104.
Tratnik, V. (2006): Arheološka podoba Cola med Ajdovščino in Hrušico, diplomsko delo na Univerzi v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za arheologijo.
Andrej Ste kar
Slavno občinstvo
Tako sta leta 1896 Anton Hrovatin mlajši in Jože Žvokelj naslovila dopis, v katerem slavnemu občinstvu sporočata v imenu predsedništva vest, da se je v Vipavi ustanovilo Vipavsko pevsko društvo. V nadaljevanju obvestila pa je še opozorilo, da pravi udje so dolžni redno zahajati k pevskim vajam in nastopom, podporni udje plačujejo po 20 krajcarjev na mesec. Nadplačila se hvaležno sprejmejo.
r/fVe</ frr
*	<><■	,	rtV«	(f fc.-t**,;	r-r	/f*'	%	V.	^
.... . . ,.A
v*.
Listino je podpisalo še 35 takrat znanih osebnosti Vipave. Med njimi so Dekleva Franc, Erjavec Matija - dekan, Fajdiga Jakob, Grabrijan Flenrik, Gogala Matij, Hrib Štefan, dr. Kenda Josip, grof Lanthieri Karol, B. Mayer, Mesesnel Ivan, Može, Puschnik Markuš, Perhavec ml. Miro in Perhavec Avgust starejši, Anton Hrovatin starejši, Pegan Ernest, Rehar Franc, Schvvcikert Gustl, Silvester Franc, Tomažič Ivan, Wiler, Carl Mayer, graščak, Lulik Ludvik, Mosan Gogala Matija, Bratovš Franc, Pegan Ernest in drugi. Listina nosi datum 10. 11. 1896.
‘■Y
. • VTL.V.J,Zc
Cesarsko kraljevo okrajno glavarsvo v Postojni je z dopisom št. 1802 poslalo odgovor na ustanovi/ni odbor Vipavskega pevskega društva v roke gospodu Jožetu Žvoklju, v katerem sporoča, da Visoko cesarsko kraljevo predstavništvo ni prepovedalo, da se ustanovi Vipavsko pevsko društvo na podlagi pravil, predloženih s poročilom županstva v Vipavi z dne 7. maja št. 232. Listina ima žig ,/	C. kr. okrajno glavarstvo v Postojni dne 28. 4. 1897, podpis pa je
•	1	nečitljiv.
Obe omenjeni listini hrani v originalu Tomaž Hrovatin iz Vipave, vnuk takratnega župana Vipave Antona Hrovatina, ki nas je nanje tudi opozoril. Kakor kažejo dokumenti, je naša organizirana pevska tradicija v Vipavi zelo dolga in po številnih pevskih zborih, ki nam tudi danes prepevajo, še ne bo zamrla. Zanimivo je to, da sta pobudo za ustanovitev pevskega društva Vipava dala bivši župan občine Vipava Jože Žvokelj in sin župana Antona Hrovatina.
Magda Rodmun
cS»'
r . X'
Od kod smo prišli Mercinovi na Goče?
ijki jh*r rlcJ
	
	'% rttt
tt*	7»/ /tns,
	l-y /M 7
S	
	m /m
	'7/f /47S ?4 rt/Č
O**.;.. • ’']	
Pripovedovanje meje vedno pritegnilo. Že kot otrok sem bil vedno zelo radoveden, zato sem se rad pridružil družbi starejših, kjer seje to pripovedovanje odvijalo. In za to je bilo veliko priložnosti. Ljudje so se v časih, ko je bila v vasi samo en televizor, ko še ni bilo telefonov in interneta, veliko več družili in pogovarjali.
Bile so v vasi določene hiše, kjer so se odvijali ti družabni dogodki, pa naj si bo to ob skupnem delu ali pa tudi sicer.
Prihajali so ljudje, ki so radi pripovedovali, kot tudi tisti, ki so samo poslušali. V pozni jeseni in pozimi, ko so bile noči dolge, je bilo veliko priložnosti za take dogodke.
Sam sem kot otrok v drugi polovici šestdesetih in v začetku sedemdesetih let veliko časa preživel z očetom v gruntu. Kljub težkemu delu mu ni bilo odveč odgovarjati na moja vedoželjna vprašanja.
Ko danes po toliko letih razmišljam o tem, se čudim, koliko potrpljenja je imel s to mojo vedoželjnostjo. Moram
priznati, da svojim sinovom nisem posvetil niti delček tega časa. Pa še neko drugo lastnost je imel, ki jo znam ceniti šele sedaj — verodostojnost. Dogodkov in stvari, ki mi jih je pripovedoval, si ni umišljal. Ni mu bilo nerodno reči, da česa preprosto ne ve in mi zato ne more povedati. Vseskozi me je zanimalo, od kod so prišli naši predniki, še posebej zato, ker smo ostali edina veja Mercinovih na Gočah. Oče ni imel nobenih zapiskov glede tega. Prenesel
/t/j
Dokaz, da se je Janez Mercina preselil iz hišne številke 59.
mi je to, kar je slišal od svojega očeta, ki je bil tudi Bernard, in se zato pri nas po domače reče pri Bernardovih, še prej pa pri Lukovih. Moj praded je bil Luka in je hišo podedoval po svojih dveh tetah, Mariji in Doroteji, ki sta bili tako kot mati Jožefa doma od Mrjecnih.
Praded Luka je bil drugi moški potomec Ivana Mercina (Bolfovega) in je sedem let kot nižji avstrijski častnik služil cesarja v vojni v severni Italiji. Kot spomin nanj in njegovo vojaščino smo imeli doma njegovo oficirsko sabljo, ki pa jo je moj brat Janez konec šestdesetih let prodal nekemu tržaškemu starinarju. Praded Luka se baje nikoli ni sprijaznil z dejstvom, da je nekako izvisel pri dedovanju domače hiše. Brat Franc je baje postal gospodar v času, ko je Luka sedem let služil cesarju in so ga domači imeli za pogrešanega. V družinskem spominu seje ohranilo, da bi moral domačijo podedovati Luka, čeprav ni bil prvorojenec. Je pa res, da njegov brat Franc ni imel potomcev in je domačijo prepustil svojemu nečaku po sestrini strani, Ignaciju Dolencu, ki tudi ni imel potomcev. Taje domačijo kasneje izročil Karlu Krečiču, ki pa jo je tik pred drugo svetovno vojno prodal Miščetovim, katerih last je še sedaj.
Moj stari oče Bernard je v vasi slovel kot pripovedovalec z zelo dobrim spominom. Njegov oddaljeni sorodnik učitelj Franc Mercina gaje označil kot živo pratiko.
Vendar pa je (moj stari oče) po pripovedovanju mojega očeta večji delež tega družinskega spomina prenesel na strica Pavla, ki je bil z njim več v gruntu pri kmečkem delu, on pa je večji del časa preživel na paši z živino. Strica Pavla o tem nisem spraševal, saj sem imel malo prilik, da bi se družil z njim, pa tudi star sem bil komaj enaindvajset let, ko je umrl. Tudi njegova hči Marija, moja edina sestrična, se z njim o tem ni veliko pogovarjala, tako da iz tega vira skoraj ni podatkov.
Po pripovedovanju očeta so naši predniki prišli pred več kot dvesto leti nekje z Dolenjske, od kod točno pa ni vedel povedati. Zanimivo je, da to ni zabeleženo niti v matičnih knjigah. Bila naj bi dva brata, eden mizar,
drugi učitelj. Naša veja naj bi bila mizarjeva, iz one druge učiteljske pa naj bi izviral prvi slovenski zvonoslovec Ivan Mercina, ter vsi ostali učitelji iz te veje. Moj stari oče Bernard naj bi bil nekakšen drugi bratranec zvonoslovca Ivana in da sta se tako tudi ogovarjala ali naslavljala.
To ustno izročilo sem hotel tudi uradno preveriti v župnijskih matičnih knjigah, zato sem se leta 1991 odpravil v župnišče k pokojnemu župniku Robertu Zadniku. Seveda mi prvič ni mogel dati nobenih podatkov, obljubil pa mi je, da bo do naslednjič pregledal matične knjige in mi posredoval podatke. Res mi je pripravil izpiske iz družinske knjige, kar je sicer najbolj enostavno, ni pa najbolj točno, saj sega le do leta 1810, ko je nastala ta prva knjiga.
Iz podatkov, ki mi jih je dal, je naša veja izvirala iz hišne številke 59, kjer je kot prvi vpisan Ivan Mercina (1801-1887), učiteljska veja pa iz št. 42, kjer je prvi vpisan Janez Mercina, in sicer rojstvo 26. 7. 1776, ni pa vpisana letnica smrti. Iz teh podatkov ni bilo razvidno, kot mi je zatrdil sam župnik Robert Zadnik, da med obema rodovinama obstaja kakšna vez.
■
-
m:
"K-
Ml
I/
'i*i •'	-	i.	f.L- ...j
Fotokopija vpisa v rojstni knjigi na Gočah, iz katerega je lepo razvidno, da se je Janez Mercina rodil 26. julija 1776 očetu Lovrencu Mercini in materi Ani, rojeni Godinu.
Ruševine nekdanje hišne št. 59, iz katere izhaja Janez Mercina. V začetku 70. let je stavba še stala.
Kot sem kasneje dognal, ko sem sam pregledal prvo knjigo Status animarum, je pokojni župnik Robert Zadnik spregledal zelo pomemben podatek pri Janezu Mercini, kije bil stari oče zvonoslovca Ivana, in sicer to, daje prišel na št. 42 iz hišne št. 59.
Seveda se s temi podatki nisem mogel sprijazniti, ker sem verjel očetu in njegovi resnicoljubnosti, ali kot sem že prej napisal, da si stvari ni umišljal, zato sem rodovne korenine raziskoval naprej. Ker mi je župnik Robert Zadnik zatrdil, da so to edini podatki, kijih ima na voljo (kar seveda ni bilo res), sem iskal v drugih virih, eden izmed teh je bil Primorski slovenski biografski leksikon. V zapisu o Mercina Francu Ksav. beremo, da seje njegov oče Janez preselil na Goče s Planine, kjer je deloval kot organist in krojač. Pomemben podatek sem hotel preveriti na kraju samem, kot pravijo. Leta 1997 sem se odpravil k takratnemu župniku na Planino. Takoj mi je povedal, da so matične knjige na Planini iz srede 19. stoletja in takrat ni nobenih zapiskov o Janezu Mercini, starejši zapisi pa so v Vipavi, saj je Planina spadala pod župnijo Vipava.
Najavil sem se pri dekanu Francu Pivku, do katerega, moram priznati, imam posebno spoštovanje, saj je bil moj prvi uradni učitelj. On meje, ker je bil takrat župnik na Gočah, začel učiti verouk.
Takoj mi je povedal, da v matičnih knjigah nima nikakršnih zapisov o Janezu Mercini.
Kot se reče, sem ponovno ostal na suhem in stvar je mirovala do leta 2005, ko sva skupaj s sestrično Marijo organizirala na Gočah Mrcinovanje, nekakšno srečanje vseh poznanih, ki čutijo, da imajo Mercinove korenine z Goč. Prišlo jih je precej iz veje Janeza Mercina, kakih podatkov o družinskem izvoru pa tudi oni niso imeli. Do popolnega preobrata pa je prišlo leta 2007, ko je Verica Lasičeva za potrebe svoje diplomske naloge raziskovala matične knjige na Gočah. Takrat mi je posredovala pomemben podatek iz mrliške knjige, da je 5. januarja leta 1784 umrl na Gočah Lovrenc Mercina.
To je pomenilo, da obstajajo v mrliških in rojstnih knjigah podatki o naših prednikih, ki nam do takrat niso bili poznani.
In pričel sem raziskovati od
znanega k nepoznanemu.
Ker sem imel rojstne podatke
od pra pradeda Ivana, sem
šel to preverit v rojstno
knjigo. V njej je pisalo, da
je sin Franca, ki je bil sin
Lovrenca Mercine. Torej je
bil zapis v družinski knjigi le del podatkov do začetka Nekdanja hišna št. 42, v kateri se je rodiI tudi zvonoslovec Ivan Mercina.
19. stoletja, za ostale pa se bo
potrebno potruditi v ostalih matičnih knjigah.
Naslednji pomemben podatek, ki sem ga izbrskal, je bila povezava obeh družinskih vej. To je bil podatek, ki je potrdil ustne očetove trditve in so se zapisi v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu pokazali kot zmotni, Janez Mercina, oče Franca Ksav. Mercina in ded zvonoslovca Ivana, ni prišel s Planine, kot je tam zapisano, ampak je bil rojen na Gočah kot zakoniti sin Lovrenca Mercine.
(Obstaja pa velika verjetnost, daje tam nekaj časa služboval, saj mi je o tem pripovedoval tudi oče.) Lovrenc Mercina je bil torej oče obeh sinov, Franca kot Janeza, po katerih seje priimek in s tem rod nadaljeval. Zanimivo je, da se nekateri podatki iz matičnih knjig tako rekoč »sami razložijo« šele kasneje, ko jih kolikor toliko obvladaš. To bi moralo biti poznano že pokojnemu župniku Robertu, saj je v družinski knjigi ob Janezu Mercini, to je dedu zvonoslovca Ivana, pripis, daje prišel na št. 42 (to je današnja Mežnarjeva hiša, na kateri je pravilno postavljena spominska tabla zvonoslovcu Ivanu) iz št. 59 (nazadnje Lahove hiše, ki seje v sedemdesetih letih porušila), to pa je bila v začetku 19. stoletja hišna št. naše veje.
Raziskoval sem naprej, saj meje zanimalo, ali je bil Lovrenc tisti, ki je nekje z Dolenjske prišel na Goče, ali pa je bil tudi on rojen na Gočah. To mi je vzelo ogromno časa, saj nisem imel datuma njegovega rojstva, pa tudi hišne številke mi niso pomagale, ker jih takrat sploh ni bilo. S patentom iz leta 1770 jih je uzakonila cesarica Marija Terezija in šele od takrat šele so se pojavile v matičnih knjigah.
Po dolgem brskanju mi je le uspelo najti datum njegovega rojstva, to je 10. avgust 1735, kot njegova starša pa sta vpisana oče Bolfgang Mercina in mati Marina.
Prvi zapis o priimku Mercina, ki sem ga zasledil v rojstnih knjigah, je 17. april 1728, ko seje Bolfgangu Mercina in njegovi ženi Marini rodila hči Ana.
O Bolgangu Mercini nisem našel rojstnih podatkov, temveč samo datum njegove smrti, 20. maja 1775, ko naj bi umrl star 75 let, 4 mesece in 6 dni. Nista pa vpisana ne mati ne oče kot pri ostalih pokojnikih. Niti nisem našel nobenega zapisa, od kod je prišel na Goče.
Bolfgang je imel seveda več otrok, ne samo dva, ampak rod seje nadaljeval le po Lovrencu. Zanimivo je še to, da se je pri hiši po domače reklo pri Bolfovih, česar se seveda spomnijo le najstarejši Gočani, ni pa do sedaj nobeden znal pojasniti izvora tega poimenovanja.
Kolikor mi je do sedaj poznano, je najstarejša matična rojstna knjiga na Gočah iz leta 1656, kot prvi pa je 17. marca vpisan Josephus sin Mathhia Furlan.
Torej še vedno ne vem, od kot smo prišli Mercinovi na Goče. Čaka me še veliko dela.
Viri:
- župnijski arhiv Goče
- ustno izročilo očeta Bernarda Mercine
Marjan Mercina
SPOMINI
Pismi mojega brata Cveta Lavrenčiča iz leta 1942
Doma hranim številna pisma, ki jih je pisal domov v Vipavo moj brat Cveto Lavrenčič kot vojak 2. svetovne vojne, ki gaje italijanska država poslala v Rusijo, kjer je 26. 8. 1942 padel in bil pokopan v Bagmutkinu. Njegova zgodba je bila objavljena v 107. številki Vipavskega glasa.
Med potjo na rusko fronto seje vlak z vojaki ustavil za osem dni na Dunaju. Od tuje pisal domov zanimivo pismo, v katerem sporoča svoje navdušenje nad prekrasnim mestom Dunaj, ki je bilo prestolnica avstro-ogrske države in seje z njim prvič srečal. Prepis je v originalu. Pismo je označeno z žigom in številko 39. Takole piše:
Dragi starši!	Dunej	4. 2. 1942
V začetku te moje pisave, vas hočem prav lepo in srčno pozdravit.
Gotovo ste dobili dopisnico v kateri sem vam sporočil, da smo srečno prispeli do Dunaja, naznanjam vam da tukaj že stojimo štiri dni, in kot kaže bomo še, vožnjo smo imeli prav lušno, vagoni so dobro zakurjeni, za jest imam kolikor hočem, ker imamo za kuharja enega fanterista slovenca z Senaborja, in če kaj ostane prišpara zame.
Dragi starši! Še od daleč si nisem mislil da so tevi kraji tako lepi, posebno pa še Dunaj. Vozili smo se skozi Filah, Blumav, Samarinh, prav gotovo ste se tudi vi tata vozil po teh krajih kjer sem vas slišal večkrat imenovat, prav zanimivo je tudi da po vsej poti smo dobili slovence, posebno pa še tukaj na Duneju. Jast sem bil že dvakrat v mestu, tako veselega in lušnega mesta nisem še videl, in pa tako vljudnega ljudstva, že prvi dan smo šli pet pivo, skupaj z enimi Dunajčani, ki znajo dobro slovensko, pili smo iz takih kozarcu da sem mogel držati z obema rokama, kjer je tatu dobro znan Dunaj, moram povedat, da sem bil že pri tistem velikem kolesu, ko se vidi celi Dunaj, in pa tam kjer vozi tramvaj čez mesto, danes mislim, da bom še! še v mestu.
V Filah (Willach) sem dobit enega železničarja iz Goč, rekel mi je da je Kodretov, njegovega brata poznam tudi jast dobro gotovo tudi vi tata poznate tisto družino, ko jim je lani umrl oče in mati, prosil me je da dajte vi kaj pozvedet kako je kaj doma, kjer on ne dobi nič pošte od doma, potem pa pište meni, da mu bom jast pisal. Za sedaj končam to mojo revno pisavo z upanjem da vas dobi pri zdravju in veselje.
Še enkrat vas pozdravlja vaš sin in brat
Cveto
Oprostite slabi pisavi ker pišem na vlaku.
Ne treba skrbet zame.
Bog vas živi.
Ob robu prve strani pa sledi še zapis: Naslov imate na dopisnici
Naslednje pismo je napisal v Krakovu. Tudi tu še vedno opisuje svoje navdušenje nad Dunajem:
Dragi starši!	Krakovo 9. 2. 1942
V začetku te moje pisave vas hočem prav lepo, in srčno pozdravit, iz teh daljnih kraju.
Jas upam, da pismo katero sem vam pisal iz Dunaja, da ste ga dobili, pisal sem vam da na Duneju ostanemo dvajset dni, ampak bili smo samo osem dni. Sedaj vam pa hočem nekoliko opisat moje življenje na Dunaju, katero je prav zanimivo.
Šestega februarja zjutraj, sem obiskal Grad Shonbrun, (gotovo ste slišali večkrat o njem) grad v katerem je preživel svoje življenje Franc Jožef Cesar A vstrij, in veliko odličnih drugih oseb, kakor na primer Napoleon, Marija Teresija, itd.
V gradu je prava krasota, če se misli da v gradu je tisoč sob, in da samo ena je stala mi/ion zlatih fiorinu, to bi bilo sto milionu naših tir.
Zali Bog da mi ni bilo mogoče obiskati vse sobe, vsaj kakih štiristo nisem videl, to so bolj glavne in zanimive, videl sem sobo v kateri se je Franc Jožef rodil in umrl in sicer še posteljo, potem sobo, v kateri je Marija Teresija spala, njeno sprejemno sobo, omeniti moram tudi da Marija Terezija je imela 16 otrok, in sicer 13 punc, tri fante.
Potem soba v kateri je Hasburška družina zadno noč preživela pred izgnanstvom. Vide! sem še veliko druge umetnosti, pa mi ni mogoče popisati.
Ogledal sem se tudi strašne vrtove in plače okoli grada. Potem sem šel na drugi konec mesta, obiskati palačo v kateri je imel Franc Jožef tron, to je taka palača da človek dokler ne vidi ne verjame, obiskal sem občinsko hišo, v njej je 30.000ječ, 1500 uslužbencev, potem je ena soba, katera je 70 m dolga 20 široka in / 9 visoka, da je tako krasno izdelana da sploh ni mogoče opisati, v njej je 12.000 luči (žarne.)
Dragi starši! Tako videste sem že nekaj videl, edino to mi je teško da mi ni bilo mogoče obiskati cerkev
S.Štefana, ampak mimo sem šel. Še to vam moram povedati da vsaki večer smo se zbrali v eni gostilni vsi slovenci, kar nas je na vlaku, potem so prišle tri dekleta slovenke, pa enih šest fantov in mož, vsi slovenci, to smo prepevali da je bito nekaj lušnega, eden bogat Dunajčen je pa plačava/ za pivo, samo da smo prepevali.
Naznanjam vam da sedaj se dobim na Poljskem.
Ker mi prostor ne dopušča, končam to mojo pisavo.
Torej spremite naj lepše pozdrave od vašega sina in brata Cvetota.
Bog daj da bi se še videli.
Ob robu strani še zapiše: V kratkim vam pišem še kaj.
Ti dve pismi sem izbrala za objavo od mnogih bratovih pisem, kijih hranim doma in jih je pošiljal iz Rusije. Pisal je v slovenskem jeziku, čeprav ni imel niti ure pouka v slovenščini. V družini smo se slovenščine naučili doma, v šoli pa so nas učili samo italijansko.
Ana Lavrenčič, sestra
Spomin na 2. svetovno vojno
V mojem spominu je pred mano panorama Vipavske doline, obsijane s soncem. Bila je nedelja, nebo brez oblačka z velikim rumenim soncem in bila je tišina brez ptičjega petja in niti najmanjše sapice. Naše življenje pa prav na ta čudovit dan ni bilo lepo; bilo je polno nelagodja in strahu. Bili smo sredi vojne vihre.
To lepo nedeljsko dopoldne sva se s tatom napotila na obisk v Podnanos k sorodnikom. Staremu očetu sva nesla nov črn klobuk. Od doma sva šla zgodaj, ker sva nameravala iti k deseti maši. V Vipavi so bili Nemci. Na drugem koncu Vipave, danes Vojkova ulica, kjer se odcepi pot na Gradišče, je bila straža. Morali smo pokazati dokumente in povedati, kam gremo in zakaj.
Prišla sva na Vetrno polje. Sonce je sijalo, obdajala naju je tišina, nikjer človeka. Odmevali so samo najini koraki. Čez cesto so bili napisi z velikimi belimi črkami: SMRT FAŠIZMU - SVOBODO NARODU!
ŽIVELI PARTIZANI! In podobno. Kar naenkrat sva opazila, da za nami kolesari skupina Nemcev. Tata mi je dejal, naj greva enakomerno naprej in naj ne berem napisov in naj gledam naravnost naprej. Danes si mislim, kako se je počutil moj oče; še zdaj me kar stisne pri srcu. Nemci so prikolesarili do naju in mimo naju. Nenadoma so se ustavili in z daljnogledom gledali proti pobočju Nanosa. Tata mi je rekel, da naj upočasnim korak. Ko sva jih skoraj dohitela, so se odpeljali. Midva nisva šla v Podnanos; zavila sva v vas Poreče. Tam so ljudje vsi prestrašeni nekaj skrivali. V moji otroški domišljiji je bilo to zlato. Tata je imel že svoj načrt. Namesto v Podnanos sva odšla nazaj domov in to ne po cesti, ampak po pobočju Nanosa po kozjih stezah, ki jih je moj oče dobro poznal. Toda moral je zavarovati najino izginotje, če bi Nemci slučajno povpraševali po naju. Z nekim kmetom seje zmenil, da bo rekel, daje mene pripeljal v službo k njim in da se nismo sporazumeli glede plačila.
Pot domov je bila dolga, morala sva paziti, da naju ne bi kdo videl s ceste. Spominjam se, da sva prišla do cerkve sv. Ahaca in tako srečno prišla domov.
Nemci so v Podnanosu obkolili cerkev, izbrali moške, sposobne za delo ter jih odpeljali v Nemčijo kot delovno silo. Prav gotovo bi bil med njimi tudi moj oče, če bi bolj zgodaj odšla od doma. Božja previdnost in sreča sta nama stala ob strani.
Valentina Kogoj, Budanje
PREDSTAVLJAMO VAM
Edko Ferjančič
1898-1957
Ob 100 letnici 1. svetovne vojne smo se med drugimi spomnili tudi vojaka domačina Edkota Ferjančiča, duhovnika, velikega domoljuba in intelektualca, kije preživel 1. in 2. svetovno vojno in bil v svojem življenju
preizkušen kot duhovnik, zavedni Slovenec in Primorski intelektualec. Ker je bil preveč »slovenski«, so ga preganjale fašistične oblasti, ker je bil preveč »posveten«, pa se je zameril "■	J	cerkvenim,	kar	mu	po	mnogih letih še niso
i odpustili. Med vojno in po njej je sam izjavljal, da hoče biti kot duhovnik zvest svojemu škofu in katoliški Cerkvi, kot Slovenec pa svojemu ljudstvu - resničen ljudski duhovnik.
Gospod Ferjančič je bil rojen v Vipavi 14. 3. 1898 očetu Jožetu Ferjančiču iz Vipave in Mariji Kodelja iz Dupelj. Osnovno šolo je obiskoval v Vipavi, srednjo klasično gimnazijo pa v Št. Vidu Duhovnik Edko Ferjančič s prvoobhajanci v Šlovrencu nad Ljubljano. Kot sedmošolec je bil vpoklican letu 1940
S
4r
m
M
11 -a t
v 1. svetovno vojno v Admont, Rottenman, na soško fronto in opravil oficirsko šolo v Lipnici (Gradec). Po vojni je vstopil v Goriško bogoslovje in pel novo mašo v Vipavi 6. 8. 1922. Novomašni pridigar mu je bil sošolec duhovnik Franc Krapež z Otlice.
Gospod Radoslav Silvester pa mu je ob tej priliki napisal Sonet v veseli spomin nove svete maše. Gospod Edko je kot duhovnik služboval v Solkanu, Bukovem, Tolminu,
Štjaku, Šlovrencu v Brdih in prišel leta 1944 v Kojsko, kjer se je 19. 9. 1957 smrtno ponesrečil, ko je krasil cerkev ob pripravi na Edko v Šlovrencu v Brdih med briškimi duhovniki med II. sv. birmo.	svetovno vojno, stoji prvi levo.
Dijaki Škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano leta 1914, med njimi sedi Edko v prvi vrsti skrajno levo. Kurtolino je pisal “blagorodni gdč. M. Schlebnig, c.kr.uradnici, poštarki itd. Vipava 27.6.1914. ” Počitnice so pred vrati. Lipam, da pridem v soboto domov, uko Bog da. Tile bodo prestopili naslednje leto v višjo gimnazijo. Mislim, da mene ne ho težko dobiti. Srčne pozdrave, hvaležni E.
Pod fašistično oblastjo je bil preganjan kot vsi takrat zavedni duhovniki. Poleg dušnega pastirstva je vodil pevske zbore in čitalnice. V Štjaku so ga preganjali fašisti, ga pretepli in mu uradno spremenili priimek v Feriani.
Ob prihodu v Brda seje šel poklonit fašistu D'Ottoniju na Dobrovem in se udeležil manifestacije, ko je prišel Mussolini v Gorico. To so mu Brici zamerili. Toda svoje pravo prepričanje je pokazal v začetku leta 1943, ko je z ilegalnim imenom Taras začel prizadevno sodelovati z Osvobodilno fronto in bil jeseni izvoljen najprej za tajnika in nato za predsednika Okrajnega narodnoosvobodilnega odbora.
SONET
v VESELI SPOMIN NOVE SVETE MAŠE.
ČASTITEMU OOSPODU
EDKU FERJANČIČ U
VIPAVSKEMU ROJAKU
15. AUOUSTA 1922.
.-kdaj sem gledal v naši katedrali mladeniča, pri sveti maši sireči. Žarečih lit. v nedolžnosti cvetoči. Nad njim ho angeljčki »c radovali.
Mini več let. viharji mi divjali, Mladenčn vjeli, vedno mu p rete A on jih /.magal je. Boga ljubeči. 'Oslul je /vest Kraljici rajnki zali.
A danes on Dar sveti, v Dnri za Cerkev, milo Proočč: do Večni nju
Nckdojni strežnik, mašni k Ijubeznjivl, Mogočni Bog Te blagoslovi, Živil V pozdrav Tl kličemo prijalli zbrani.
Nova maša leta 1922. V prvi vrsti Mici Schlebnik, sestra Francka, oče Jože, dekan Lavrič, Radoslav Silvester z brado, Petrič Roza, Hribove, Franc Premrl, duhovnik iz Vrhpolja.
Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru predsedstva OF za Zapadno primorsko okrožje. Pri tem pa je postavil pogoje, da ostane kot župnik v Kojskeni.
Med vojno je gospod Ferjančič pogosto reševal svoje vernike in njihovo premoženje ob nemških vdorih, prav tako je zagovarjal sobrate in nadškofa Margottija pred vodstvom OF. Za nadškofa se je krepko postavil v letih 1945-1947, ko gaje časopisje hudo napadalo.
Takoj po vojni (1946) sta z gospodom Antonom Bajtom osnovala primorski pokrajinski Odbor duhovnikov OF, prvi v Sloveniji. Na duhovniških volitvah v odbor (1948) je bil izvoljen Anton Bajt za predsednika, Ferjančič pa za tajnika. Kmalu za tem so se osnovali po Sloveniji podobni pokrajinski odbori, povezani v Sekretariat pri 100F v Ljubljani in začeli izdajati Bilten. Iz Sekretariata se je septembra 1949 razvilo stanovsko Ciril-Metodijsko društvo
Strašno ga je takrat pretresla vest, da so Nemci 22. 5. 1944 v Šlovrencu in Gradnem pobili in vrgli v plamen zažganih hiš 21 oseb in požgali 45 hiš. Ko je nadškof Margotti 30. oktobra 1944 prepovedal, da bi duhovniki vršili službe političnega, civilnega in upravnega značaja, je odstopil s funkcije predsednika Okrajnega NOO. Po zasebnem pogovoru s škofom je smel neuradno sodelovati z OF »na verski in ne na politični ravni«. Kasneje je sprejel mesto verskega referenta pri
(CMD). Ferjančič je sprejel mesto tajnika CMD za Slovensko primorje. Ker pa je CMD nastalo brez privolitve cerkvene oblasti in je hotelo zastopati vso slovensko duhovščino brez višjega cerkvenega pooblastila, je zabredlo v težave z uradno Cerkvijo. Bilten je bil prepovedan, nekdanji društveni voditelji izobčeni.
Leta 1947 je nadškof izrekel Ferjančiču ukor, ker se ni držal predpisov glede tiska in ker je nastopal kot govornik na mitingih. Ne le v krvavi vojni, temveč tudi po njej, je Ferjančič trdo stal na strani svojega naroda. 28. 3. 1946 je v župnišču v Kojskem pogostil medzavezniško komisijo, kije zaradi razmejitve pregledovala Brda, in ji obrazložil zahteve briškega prebivalstva. Tudi z njegovo pomočjo so dosegli, da so se Brda pretežni meri dokončno priključila matični domovini.
Poleg svojega poslanstva je zapustil tudi nekaj spisov: Briški koloni (Soča, 1947), Tabor ob jezeru (Soča, 1947), Zgodovinski zapis o Sv. Križu nad Kojskim, Nekaj zgodovinskih podatkov župnij Kojsko (rokopis), Znanstveno razpravo Sv. Križ nad Kojskim (tipkopis) in še nekaj krajših zapisov.
Vsi, ki so župnika Edka Ferjančiča poznali, vedo povedati, daje bil izjemen človek: široko izobražen, vendar preprost. Ljudem na vasi je vedel svetovati v marsičem, tudi v zdravilstvu. Med nemško okupacijo je reševal človeška življenja in imetje ljudi, saj je odlično obvladal nemščino.
Po letu 1947 se je povsem umaknil v duhovno življenje.
Ob njegovi stoletnici rojstva je bilo organizirano veliko srečanje v Kojskem. Sklep o tem je bil sprejet na Odboru Briško-beneškega odreda in Operativnega štaba za zapadno Primorsko na seji dne 19. 5. 1998 v Novi Gorici. Poudarek srečanja naj bi bil na vlogi primorskih duhovnikov med NOB, še posebno tistih posameznikov, ki so imeli vidno vlogo v Osvobodilni fronti.
Po	predlogu	odbora	Skupnosti	Edkovpogreb leta 1957 v Kojskem,	ob govorniku stoji dekan Ignacij Bre-
aktivistov OF zapadno primorskega	itenberger.
okrožja je bil sprejet tudi sklep,
da se v Kojskem postavi spominska plošča duhovniku Edvardu Ferjančiču - Tarasu. Poleg tega bi izrekli posebno zahvalo vsem briškim rodoljubom, ki so med vojno sprejeli internirance iz Gonarsa ter druge povratnike in jim pomagali. Imenovanje bil pripravljalni odbor, kjer je bilo določeno, naj bi se spominska plošča duhovniku Edkotu Ferjančiču vzidala na pročelje župnišča v Kojskem, kjer je gospod Edko tudi
bival med letoma 1944 in 1957. Odbor je o tem obvestil koprsko škofijo in prosil za dovoljenje, ki pa je bilo odklonilno. Zato so ploščo namestili na pročelje	zdravstvenega doma v Kojskem in
jo slovesno	odprli 10. oktobra 1998. Ob odkritju
plošče tudi ni bil prisoten noben predstavnik Cerkve. Ljudje v Brdih pa so mu ob tej priliki izkazali veliko pozornost, saj je na spominsko slovesnost prišlo 3000 ljudi.
Vaščani Kojskega so povedali, da o Edkotu Ferjančiču ni slišati slabe besede. »Takih je bilo malo, zdaj pa jih ni več,« zato so tudi mnenja, da si zasluži obeležje na »faružu«, kjer se je Cerkev v Kojskem	družil	z njimi, kjer jih je tolažil, bodril, zdravil
Edko Ferjančič - vojak v /. svetovni vojni
• ŽUPNIK
EDVARD FERJANČIČ -TARAS
1898 - 1957
PREDSEDNIK OKROŽNEGA ODBORA OF IN NOO ZA BRDA
Z VERO V BOGA IN ČLOVEKA SE JE POSVETIL URESNIČITVI TEŽENJ LJUDI, BOJU ZA SVOBODO IN PRIKLJUČITEV PRIMORSKE K DOMOVINI SLOVENIJI KOJSKO 10.10.1996
BRICI. BORCI IN AKTIVISTI NOB
Spominska plošča na pročelju zdravstvenega doma v Ko jskem
Milena Beguš - govor oh odprtju spominske
in se veselil. Ne razumejo, zakaj ga uradna Cerkev odklanja, zakaj se ni nihče od duhovščine, niti tedanji kojščanski župnik, udeležil slovesnosti ob postavitvi plošče. Škoda, daje bila ta prilika sprave brata z bratom, zamujena. Podobno usodo je po vojni doživelo še nekaj primorskih čedrmacev.
On sam pa seje v svojem testamentu že spravil, kjer naj bi zapisal: »Odpuščam vsem tistim, ki so me kdaj hote ali nehote jezili oziroma užalili, obenem pa prosim tudi jaz odpuščanja vse tiste, ki sem jih mogoče kdaj užalil.«
»Njegova roka sprave očitno ni našla dlani sobrata, ki bi si upal blagosloviti spominsko obeležje srčno dobremu duhovniku in plemenitemu borcu za svobodo svojega naroda,« je zapisala Milena Beguš v drobni knjižici Zborovanje v Kojskem, 10. 10. 1998, Ob stoletnici rojstva župnika Ferjančiča.
Viri:
1. R. K., geslo Edko Ferjančič (Edvard), v Primorski slovenski biografski leksikon, 4. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Gorica, ponatis 1994, str. 356 in 357.
2. Zborovanje v Kojskem, 10. 10. 199, Ob stoletnici župnika Ferjančiča Ljubljana, 1999, zbrala in uredila Milena Beguš.
3. Družinski arhiv Ferjančičevih, Vipava.
Člani sveta so sklenili, da se opravijo naslednja dela:
Naselje VIPAVA
1. Prizadevamo si, da bi uredili osvetlitev pešpoti ob regionalni cesti R2-444, odsek 1473 Vipava-Ajdovščina, kar je v praksi odsek od Lekarne do mostu čez reko Vipavo. Po tej poti hodijo otroci v šolo, uporabljajo pa jo tudi krajani tega dela Vipave. Projektna dokumentacija je izdelana. Pridobili smo tudi soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, saj je lipov drevored spomeniško zaščiten. Na Produ smo financirali postavitev robnikov ob cesti v dolžini 120 metrov.
2. Ker je pot čez most pri Podfarovžu v slabem stanju in je neprimerna za dostop invalidov, smo sklenili, da se to sanira. Večina turistov obišče izvira reke Vipave Podskalo in Podfarovž prav po tej poti in nam sedanji zgled ni prav v ponos. Sanacijo bomo financirali v celoti z denarjem KS. Tudi tuje napravljena že projektna dokumentacija in so pridobljena vsa dovoljenja spomeniškega varstva.
Magda Rodman
IZ NAŠE KS
Iz dela KS Vipava
3. Skupaj z občino Vipava pa nameravamo urediti tržnico za občinsko stavbo v Vipavi. Pripravljen imamo tudi projekt za nadstrešek in obnovo tržnice z vsemi potrebnimi soglasji. Trenutno izbiramo še ponudnike izvajalcev del.
4. Za ureditev prehoda čez regionalno cesto Na Produ so potekala trda pogajanja z Direkcijo Republike Slovenije za ceste, ki so se uspešno zaključila tako, da se bo napravilo osvetljen prehod za pešce. Spomeniško varstvo pa je dalo pristanek za posek petih lip z utemeljitvijo, daje varnost ljudi važnejša od lip.
5. Še vedno delamo na projektu nove mrliške vežice v podaljšku pokopališča in urejamo dokumentacijo za stavbno in služnostno pravico.
6. Izvedena so bila še dela na Kosovelovi ulici, ker je del zemljišča plazil na cesto in je bilo treba postaviti robnike.
Naselje ZEMONO:
1. Na Zemonu smo postavili leseno oglasno desko in električni drog za javno razsvetljavo. Čez melioracijski jarek pred vasjo je bila obnovljena železna ograja, ki je bila zvita in potrebna obnove. Vsa zemeljska dela z izkopi so prostovoljno opravili krajani Zemona.
2. Zaradi razširitve ceste, ki pelje skozi vas, je bil zgrajen kamniti obcestni zid. S tem je prometna pretočnost boljša in lepše urejena. Za odlično opravljeno delo se vaščani Zemona zahvaljujemo gospodom cestnemu inšpektorju Jožetu Lemutu, Božu Lavrenčiču z oddelka za okolje in prostor ter seveda županu občine Vipava mag. Ivanu Princesu, ki je zagotovil finančna sredstva. Izvajalec del je bila firma Elite Nagode iz Žapuž, s katero smo bili zelo zadovoljni. V dogovoru z občino Vipava smo ob tej priliki položili cevi za optični kabel pod asfalt, da se ga kasneje ne bi več rušilo.
Milan Poljšak, predsednik KS Vipava
Poslovilna vežica Vipava
Obstoječe stanje
Pokopališče v Vipavi leži neposredno ob državni regionalni cesti Ajdovščina-Vipava. Glavni vhod na pokopališče je neposredno iz območja državne ceste na severni strani. Na notranji strani se na obzidje pokopališča, v skrajnem vzhodnem vogalu, pripenja obstoječa poslovilna vežica, kije dotrajana in premajhna za potrebe današnjega pokopališča.
Siceršnja zasnova pokopališča je vzdolžne trapezne oblike, z razmerjem stranic približno I : 3, orientacija JV-SZ. Pokopališče je izrazito osno zasnovano. Os v omenjeni smeri se začenja na SV, z glavnim vhodom, nadaljuje s kapelo na sredini, nato z vertikalnim spomenikom (znamenjem) in poteka do konca, kjer se slepo zaključi na JZ, pred obzidjem.
Neposredno ob daljši stranici na SZ se med cesto in pokopališčem nahaja spomeniško zaščiteno vojaško pokopališče. Zahodno se vzdolž dražavne ceste nahaja bencinska črpalka, vzhodno je ožje območje kmetijskih površin, kmetijske površine se nadaljujejo še južno in jugozahodno od pokopališča.
Obstoječe pokopališče ne razpolaga z lastnim parkiriščem. Dostop neposredno iz državne ceste je nevaren.
Cilji
Cilj tega idejnega osnutka je preveritev in izbor optimalne rešitve za novo poslovilno vežico, ureditev žarnega pokopališča in predvideti prostor za posip pepela. Zaželena je tudi ureditev parkirišča in primernega dostopa na pokopališče.
Variantne rešitve
Obdelane so bile opcije razširitve obstoječe poslovilne vežice, znotraj in zunaj obstoječega obzidja ter širitev pokopališča in izgradnja nove vežice na jugozahodu.
Opcija razširitve ali rekonstrukcije obstoječe poslovilne vežice ne rešuje problema parkiranja in nevarnega dostopa na pokopališče. Umestitev poleg regionalne ceste je manj primerna tudi zaradi hrupa. Eventualna ureditev parkirišča jugozahodno od pokopališča je manj ugodna zaradi uvoza neposredno iz regionalne ceste in neugodnega odziva s strani lastnikov teh zemljišč. Razširitev vežice znotraj obzidja je problematična zaradi neposredne bližine grobov.
Opcija razširitve pokopališča proti jugozahodu je razmeroma ugodna. Ta rešitev je izvedljiva z dostopom z vzhodne ali zahodne strani. V obeh primerih se uporabijo obstoječi priključki na regionalno cesto. Dostop iz zahodne strani je krajši in ponuja dobre pogoje za ureditev parkirišča in novega dostopa na pokopališče. V tem idejnem osnutku je obdelana slednja variantna rešitev, kije izbrana kot najboljša.
Prostorska umestitev
Zemljišče pare. št. 1960/18, ki se nahaja južno od obstoječe bencinske črpalke in zahodno od obstoječega pokopališča, je dostopno preko skupnega uvoza in izvoza z regionalne ceste na bencinsko črpalko. V ta namen ima tudi urejeno služnost. Osnutek predvideva odkup zemljišča severno od obstoječega objekta na tej parceli in ureditev parkirišča. S tega parkirišča se uredi nov glavni dostop na pokopališče. Pokopališče se razširi v smeri proti jugozahodu, in sicer za v razdalji do 20 m in po celotni širini obstoječega in vojaškega pokopališča skupaj. Na tem prostoru se uredi nova poslovilna vežica, prostor za posip pepela in žarno pokopališče.
''"■vvhh&l £ <	u	;n	giMpMtrrTirnr	—inr^if	1i 'Ti Ti ti
Arhitekturna zasnova
Dolenje
2001-201J
S
Glede na lokacijo, kjer se objekt gradi, ki je znana po svojem močnem vetru, je bilo veliko pozornosti posvečeno prav temu vremenskemu pojavu že v sami zasnovi prostorske umestitve. Na agenciji RS za okolje so bili pridobljeni podatki o smeri in moči vetra, ki so predstavljeni v spodnji vetrni roži.
Z ilustracije je razvidno, da veter piha najmočneje v smeri proti vzhodu ter nekoliko šibkeje v smeri proti zahodu oz. jugozahodu.	z
Zasnova objekta predvideva umestitev vežice na skrajnem zahodnem delu razširitve, in sicer na način, da sta steni proti jugozahodu in severozahodu povsem zaprti ter nudita zavetje odprtemu prostoru na vzhodu. V smeri proti severovzhodu, od koder	bre2velr|e	l27%
prihaja nekoliko šibkejši veter, je prostor zaščiten z gosto živo mejo in avtohtonimi cipresami, na
meji med obstoječim (vojaškim) pokopališčem in	□	m	n	es
razširjenim delom. Glede na izmerjeno moč vetra s te strani je takšna živa meja dovolj ustrezna zaščita.
OPOZORILO: Roža vetrov prikazuje stanje v kraju Dolenje pri Ajdovščini. Pred nadaljevanjem projektiranja je potrebno izdelati rožo vetrov na podlagi podatkov, ki jih DARS zbira na lokaciji Zemono, ki je za dano lokacijo bolj ustrezna. V kolikor se ugotovi drugačno stanje vetrov, je potrebno projekt temu ustrezno prilagoditi in zagotoviti ustrezno zavetje pred močnejšimi vetrovi.
Hitrost vetra v m/s □ 0-2	□	4-6	■	8-10
>10
Drugi zelo pomemben element predlaganega osnutka je povezava odprtega in zaprtega prostora ter razmeroma velik nadstrešek, ki nudi zaščito morebitnim obredom tudi v primeru neugodnega vremena. Razširijeni del pokopališča predvideva različne mikro ambiente za zadrževanje, razmislek ali srečanje. Pred samim vhodom
se tlakovana površina nekoliko razširi, kar predstavlja prvi mikro trg v tem prostoru. Takoj za vhodom se nam ponuja prostoren pokrit del pred poslovilnimi vežicami, ki se nadaljuje v pol tlakovano površino v travi, ki na subtilen način ločuje travnik za posip pepela od tlakovane površine. Razširitev pokopališča se na vzhodu zaključi s parkovno oblikovanim prostorom za žarnimi grobovi. Žarni grobovi so umeščeni v zelenje.
Celotna arhitekturna zasnova razširitve pokopališča sledi želji po demistificiranju smrti in iskanju preproste komunikacije s tisti, ki so, in tistimi, ki nekoč bomo za vedno odšli. Izbrani so preprosti, trajni in cenovno dostopni materiali, nevtralnih barv, prostorje obogaten z zelenjem in oblikovan tako, da obiskovalcu nudi zavetje tako pred vetrom kot tudi pred dežjem ali premočnim soncem.
Objekt poslovilne vežice vsebuje dva prostora za pokojnika, ob vsakem je lastna čajna kuhinja in notranji atrij, ki nudi vso intimnost pred drugimi obiskovalci pokopališča in odpira pogled daleč v naravo. Objekt vsebuje tudi dvoje sanitarij (M in Ž), primerne tudi za hendikepirane osebe.
Pripravila:
Rebeka Bučinei, u.d.i.a., ARB d.o.o. / www.arb.si VSE A VTORSKE PRA VICE PRIDRŽANE!
IZ NAŠE OBČINE
Ob vipavskem občinskem prazniku
Ob vipavskem občinskem prazniku je bila v Lanthierijevem dvorcu slavnostna seja Občinskega sveta Vipava. Slavnostni govornik je bil rektor Univerze v Novi Gorici, prof. dr. Danilo Zavrtanik. V kulturnem programu so sodelovali Klapa Planta iz Vipave in Aneta Gregorič z Glasbene šole Vinka Vodopivca iz Ajdovščine. Zbrane je nagovoril tudi vipavski župan Ivan Princes:
Cenjene gostje, spoštovani gostje, lepo pozdravljeni vsi navzoči, občanke, občani, gospa poslanka Eva Irgl, državni svetnik g. Tomaž Horvat, župani sosednjih občin, dragi vsi vabljeni, ki ste si vzeti čas, da skupaj svečano obeležimo praznik občine Vipava.
V današnjem času bi lahko skorajda verjeli trditvi: »Če te ni na internetu, te sploh ni!«
Ja, živimo v dobi hitrih informacij, vse mora biti nemudoma, vse se mora doseči takoj. Po drugi strani pa je spet res tudi to, kar je nekdo hudomušno zapisal na enem izmed socialnih omrežij, ko je dejal, da ima na Facebooku tisoč prijateljev, ko pa ima za pospraviti drva, pa ni nikogar blizu.
Kaj bo torej držalo? Kdo je prijatelj, kdo samo znanec, kdo pa ni nič od tega, ko ga potrebuješ ? To se lahko vprašamo, še posebej letos, ko je leto številnih volitev: evropskih, državnozborskih in lokalnih. Kaj torej obljubimo v času »predvolilnega golaža« in kaj lahko potem res udejanjimo? Ali besedo držimo ali jo pojemo?
V občini Vipava se držimo načela, da ne dajemo praznih obljub. Ljudem preprosto povemo: kolikor bo denarja, toliko bo muzike. Drži, da si tako nakopljemo zamero kakšne ulice, vasi, a smo vsaj resnicoljubni.
V iztekajočem mandatu sedanje sestave občinskega sveta oziroma vodstva občine imamo v odprtem teku dve ogromni investiciji - proračunsko zelo zahtevno drugo fazo obnove Dvorca Lanthieri ter izgradnjo kanalizacije in čistilne naprave, ki bo služila večjemu delu našega območja. Zaradi navedenega mora potrpeti in zdržati marsikateri dotrajani pločnik ali vaški podporni zid.
Vem, da je težko razumeti. Občani želijo lučke za novo leto, sprehajalne poti, dogodke in odmeve. Samo bodimo realni! Tako kot občani ravnate v svojem lastnem gospodinjstvu, tako mora »gospodinjiti« tudi občina. Zastaviti si moramo prednostne cilje in naloge v okviru razpoložljivih finančnih sredstev. Obenem moramo slediti zahtevam evropskih direktiv in domači zakonodaji, številnim pravilnikom in uredbam.
Mogoče v novoletnem času nismo razobesili svetlobnega kiča, smo pa zato s celovito obnovo javne razsvetljave med prvimi v državi zagotovili prihranke električne energije, obenem pa zadostili tudi ekološkim zahtevam po »temnem nebu«, z izgradnjo kanalizacije in čistilne naprave pa bomo imeli čisto okolje.
Esi radi pijemo čisto vodo, a iz »pipce« ne priteče kar samo od sebe. Potrebne so investicije. Posameznika večinoma zanima samo, ali se je na položnici kaj dvignila cena. Ne smemo gledali tako ozko. Življenjski standard namreč nekaj stane - stane nas tudi doma. Če ima npr. vsak otrok mobitel, da ga imamo na dosegu, smo pripravljeni plačati par evrov na mesec, ker je pač naš otrok in to mora imeti. Tako glejte tudi širše -blaginja, čisto okolje, odvoz smeti, vse, kar smo vajeni, nekaj stane. Tako je po Sloveniji in tako je po svetu.
Ne živimo v najbolj rožnatih časih, vendar razlogov za obup ni.
Če bomo med seboj prijatelji in ne samo znanci, si lahko med seboj pomagamo, ne samo obljubljamo.
Ko bo potrebno jeseni pospraviti drva, se bo res kdo znašel na našem dvorišču.
Mi v vipavski občini imamo čisto vest, v teku mandata ne mislimo na volilni izid, temveč na izpeljavo projektov v dobrobit ljudi.
Občinski praznik obeležujemo v spomin na dogodke ob osamosvojitvi Slovenije. Tedaj smo znali stopiti skupaj, ker smo imeli zunanjega sovražnika. Složno smo dosegli samostojnost in svobodo, ki smo ju želeli. Zakaj bi se sedaj spotikali med seboj?
Ljudje raje slišimo lepe besede kot resnične, ker resnica večkrat boli, je pa edina, ki zares osvobodi.
Na slavnostni seji so bila podeljena občinska priznanja za leto 2014.
Občinsko priznanje PLAKETA se podeli g. JOŽEFU BOVCONU, direktorju družbe ENOOP d.o.o. iz Vipave
Podjetje ENOOP d.o.o. je bilo ustanovljeno leta 1990. Obrtnik in lastnik podjetja, g. Jožef Bovcon, je pred tern delal v Kovinskem podjetju Ajdovščina, ki je prav v tistih letih šlo v stečaj. Tako kot mnogo njegovih sodelavcev seje odločil za samostojno pot.
Ker mu rutinsko delo in enostavni izdelki nikoli niso bili ravno pri srcu, seje usmeril v izdelavo zahtevnejše enološke opreme. Trenutno največ proizvaja za prehrambeno, farmacevtsko in kemično industrijo. Vsak izdelek je popolnoma prilagojen naročniku.
V podjetju je 22 zaposlenih, od tega večje število visoko izobraženega kadra. Poleg zaposlenih pa za podjetje izključno dela še okrog 20 podjetnikov.
V letu 2003 seje podjetje prijavilo na projekt Phare CBS, v okviru katerega je razvilo dotacijsko napravo za čiščenje voda, ki sojo vgradili v številna proizvodna podjetja po Evropi. Podjetje seje uspešno širilo in v letu 2014 dogradilo obstoječo halo v Vipavi.
Za uspešno vodenje podjetja, zagotavljanje dragocenih delovnih mest in svojevrstno promocijo Vipave in našega območja g. Jožefu Bovconu Občina Vipava podeljuje občinsko priznanje - plaketo.
PRIZNANJE OBČINE VIPAVA kot najvišje občinsko priznanje se ob 150. obletnici delovanja podeli LAVRIČEVI KNJIŽNICI AJDOVŠČINA
17. aprila 2014 je minilo natanko 150 let od prve »besede« v novoustanovljeni ajdovski Čitalnici (oziroma Čitavnici), ki šteje za predhodnico današnje Lavričeve knjižnice Ajdovščina. Ustanovitelj Čitalnice, enajste po vrsti na slovenskih tleh, je bil pravnik dr. Karel Lavrič, po katerem je knjižnica tudi poimenovana.
Šestdeseta leta 19. stoletja so bila v znamenju prebujenega narodnega duha Slovencev: v čas narodnega vrenja, umeščanja slovenskega jezika v javno rabo in taborov segajo tudi korenine naše knjižnice, tako v Ajdovščini kot v Vipavi. Tako seje društvo »Leseverein«, v katerem so dotlej uporabljali nemški jezik, na pobudo znanega narodnega buditelja dr. Karla Lavriča z znamenitim preobratom in s sklepom občnega zbora v decembru 1863 preimenovalo v Čitalnico. Potem ko je cesarsko-kraljevo namestništvo v Trstu potrdilo ustanovitev in pravila, so Čitalnico slovesno odprli 17. aprila 1864 s »prvo besedo« (družabna prireditev s poučnim ali zabavnim programom oziroma kulturno-zabavno srečanje). S kratkim zamikom so v februarju 1864 v Vipavi na podoben način preimenovali dotedanjo »Kazino« v »narodno čitavnico v Ipavi«, ki sojo odprli 15. avgusta 1864. Slovesnost je trajala kar dva dni.
Od leta 1959 je knjižnica delovala znotraj Vojkove delavske univerze, leta 1968, ko so bili zaposleni prvi strokovno usposobljeni delavci, je postala samostojna, 1977 je prešla pod okrilje Zavoda za kulturo, 1991 pa Zavoda za kulturo, izobraževanje in šport. Od I. julija 2002 je znova samostojen zavod in osrednja knjižnica za občini Ajdovščina in Vipava.
Lavričeva knjižnica Ajdovščina je danes splošna knjižnica, namenjena informiranju in potrebam prebivalstva po izobraževanju, raziskovanju, kulturi, razvedrilu in druženju ter bogatenju pismenosti.
V letošnjem letuje knjižnica začela uresničevati načrt prostovoljstva, še povečala usposabljanja za iskanje gradiva v Cobissu in za uporabo računalnika, izpeljala je srečanje potujočih knjižnic Slovenije ter izvajala ostale aktivnosti, ki bogatijo kulturni prostor našega območja.
Ob 150. obletnici uspešnega delovanja Občina Vipava Lavričevi knjižnici Ajdovščina podeljuje priznanje občine Vipava kot najvišje občinsko priznanje.
IZ USTANOV IN DRUŠTEV
IzŠGV
Iz dela na ŠGV Vipava
Življenje in delo na Škofijski gimnaziji Vipava že dober mesec ne potekata več po ustaljenem redu: četrti letniki so že 20. maja zaključili pouk in ravno v teh dneh opravljajo maturo, mlajši od njih pa se trudijo, da opravijo še zadnje obveznosti pred zaključkom šolskega leta. V okviru tega smo za pridobivanje ur obveznih in izbirnih vsebin (t. i. 01V) prisluhnili umetnikoma Poloni Kunaver Ličen in Ladu Jakši, ki sta v projektu Nevidnost gre v vidnost združila svojo izvirno glasbo in fotografijo s poezijo Srečka Kosovela. Drugi in tretji letniki so že užili svoj del Evrope in obiskali Rim in Dunaj, prve letnike pa ekskurzija po zamejski Sloveniji še čaka. Mimo so tudi že vsa tekmovanja in prav letošnje leto je bilo za ŠGV izjemno uspešno, saj so naši dijaki na različnih državnih tekmovanjih dosegli kar 34 zlatih priznanj.
Tekmovanja, ki preverjajo različna znanja in Dobitnikizlatihpriznanj spretnosti srednješolcev, so se v letošnjem šolskem letu začela že septembra in že prva bera je nakazovala izjemno leto. Pa ne samo izjemnega leta, ampak tudi izjemne posameznike: od 34 zlatili priznanj je dijakinja prvega letnika Tjaša Valič prejela kar pet zlatih priznanj, prvoletnici Martina Lokar in Katarina Pegan ter dijak tretjega letnika Matjaž Vovk po štiri priznanja, prvoletnika Aljaž Bratina in Blaž Kosmač ter drugoletnik Matic Fučka in dijakinja tretjega letnika Tanja Peric pa so bogatejši za dve zlati priznanji. Izjemni pa so bili letos tudi naši športniki, predvsem Ana Čufer, Miha Hajna in Larisa Fabjan. Za svoje uspehe bodo tako oni kot vsi ostali prejemniki tako zlatih kot tudi srebrnih priznanj posebej nagrajeni tudi na zaključni prireditvi ŠGV, 24. junija.
Po učnem načrtu vsak dijak ŠGV v štirih letih obišče tri evropske prestolnice, seznani pa se tudi s koreninami slovenstva v Italiji, na Koroškem in v Porabju. Z večdnevne ekskurzije so se že vrnili drugi in tretji letniki: dijakinje in dijaki
2.	c in 3. b so nam zaupali vsak po eno misel in nastal je kolaž vtisov o tem, kako so doživeli Rim oziroma Dunaj.	Drugi	letniki	v	Rimu.
... trenutni pa te nismo jskem na kvadrat!
»V Rimu sem bil prvič in ne zadnjič ... bil sem presenečen nad velikostjo mesta ... izjemno zanimivo je bilo občutiti energijo Rima in njegovih ljudi ... prvi dan je bilo zabavno ... ogledi so bili zelo zanimivi in poučni ... bilo je nepozabno in vroče ... fascinantno je bilo, če si se zavedal, da se dotikaš istih sten in stopaš po istih kamnih kot Rimljani, pred tolikim časom ... malo smo se pražili, a bilo je izjemno ... bila sem zelo očarana nad Fontano di Trevi in Kolosejem ... imeli smo prelep razgled s kupole ... vozili smo se z metrojem ... ujeli Wi-Fi ... pili smo dobro kavo ... jedli odlično hrano ... in v gneči iskali slovensko zastavico, da se nismo izgubili ... preizkusili smo se tudi v znanju italijanščine ... jedli smo preveč pašte in se ob
jezeru posladkali s sladoledom ... rek pravi: vse ceste vodijo v Rim ... bilo je zelo zabavno in naučili smo se veliko novega.«
Dunaj pa je 3. b pustil naslednje vtise:
»Na Dunaju sem jedel dunajski zrezek ... peljal sem se s podzemno železnico ... s prijatelji smo raziskovali betonsko džunglo ... sprehajal sem se po muzejih ... videl sem veliko zajcev (op. vabila na eno od dunajskih razstav) in občutek je bil sahrstičen (op. izpeljanka od torte sacher) ... občudoval sem izredno urejeno in prijazno mesto ... na nas je žgalo vroče sonce ... večkrat smo se peljali mimo galerije Albertina, zraven katere so prodajali nudle (op. cmoke) ... povsod so bile kočije za mestne oglede ... in javni wc za moške je bil zastonj, za razliko od ženskega ... naši aparati so polni selfijev (op.
Tret'i letniki na Duna'u	fotografije samega sebe)... hotel je bil lepo opremljen ...
imeli smo zakon šoferje in spremljevalce ... veliko sem se družila s prijatelji in ustvarila veliko lepih spominov ... povezali smo se v okviru razreda in tudi s paralelkama ... bilo je čudovito.«
Šolsko leto 2013/14 je tako rekoč za nami. Ne samo odrasli, tudi mladi vedno bolj tožijo, da čas teče izjemno hitro, veliko hitreje kot včasih, pa naj je ta trditev še tako v nasprotju s fizikalnimi zakoni. Tudi letošnje šolsko leto je mimo nas tako rekoč odbrzelo. Zaustavilo pa se je dovoljkrat, da smo si ustvarili spomine, ki so ga, kljub utečenemu šolskemu ritmu, naredili drugačnega,
posebnega in izjemnega. Izjemno pa je bilo tudi slovo Na zak,Jučni prireditvi je zapel tudi fantovski zbor.
šolskemu letu na zaključni prireditvi, na kateri smo se
veselili uspehov, pa tudi rojstnega dne naše (še vedno) mlade države.
Bojana Pižent Kompara
Iz OŠ
v
Zaključni dnevi dejavnosti v prvem razredu OS Draga Bajca Vipava
Tehniški dan v Narinu
Prvošolci iz Podnanosa, Vipave in Vrhpolja OŠ Draga Bajca Vipava smo se 9. 5. 2014 odpeljali v Narin. Tam smo na kmetiji Petrovi spoznavali kmečko življenje nekoč, orodja, kmečko črno kuhinjo in opravila. Podrobno smo spoznali, kaj vse je potrebno od zrnja pšenice do spečenega kruha. Pšenične klase smo omlatili, zrnje zmleli in iz moke je vsak zamesil in oblikoval svoj hlebček kruha, ki smo ga spekli v krušni peči. Ko smo se vračali domov, je na avtobusu dišalo po sveže pečenem kruhu. Ko smo prišli domov, smo poizkusili, kaj smo spekli. Vsi smo se strinjali, daje bil naš kruh boljši, kot tisti, ki ga kupimo v trgovini. Spoznali smo, koliko truda je potrebno za en hlebček kruha in sedaj ga še bolj cenimo.
Atletsko tekmovanje
Letos smo se prvošolci prvič udeležili šolskega atletskega tekmovanja, ki smo ga izvedli 23. 5. 2014 na stadionu v Vipavi. S svojimi vrstniki smo se pomerili v teku na 600 in 6o m ter v skoku v daljino z zaletom. Tekmovalci smo se zelo trudili za čim boljše rezultate, sošolci, ki so nas gledali, pa so nas spodbujali s športnim navijanjem. Ob zaključku tekmovanja so najboljši v posameznih disciplinah prejeli medalje, za kar smo jim čestitali. Seveda pa smo bili zmagovalci prav vsi, saj smo se vsi trudili po svojih najboljših močeh, nekateri v teku ali skoku, drugi pa v športnem navijanju.
Pohod do .s v. Miklava
Učenci 1. a in 1. b smo se 6. 6. 2014 odpravili na pohod do sv. Miklava. Med nami je bilo kar nekaj učencev, ki tam še niso bili, in vsi smo se veselili dneva, ki ga bomo preživeli v naravi. Tako smo se odpravili proti Gradišču in pri kampu Tura smo imeli že prvi postanek. Malce vode za žejo, zaščita pred klopi in že smo pot nadaljevali v senci dreves. Med potjo smo z zanimanjem opazovali naravo, živalske stopinje, veje, polže, zanimivo kamenje na melišču, ki so ga nekateri hoteli dati v nahrbtnik in odnesti domov. Žal učiteljice tega niso dovolile. Vzpenjali smo se vedno višje in spraševali, če bomo kmalu prispeli. Nenadoma je ob poti nekaj zašumelo in zagledali smo slepca, ki je nekatere malce prestrašil. Tudi on se nas je prestrašil in se izgubil v grmovju. Končno smo prispeli k cerkvici, kjer smo pomalicali in se vpisali v knjigo obiskovalcev. Posebno doživetje je bilo, ko je ga. Lučana pripravila palico in je vsak lahko pozvonil na cerkveni zvon. Med vračanjem
v dolino nam ni bilo dolgčas, saj je bilo okrog nas in na poti mnogo zanimivega. Videli smo tudi rože, ki jih okrog šole ni. V šolo smo se vrnili utrujeni in potni, a zadovoljni in z enim zanimivim doživetjem več.
Obisk živalskega vrta v Ljubljani
Prvošolci iz Podnanosa, Goč, Vipave in Vrhpolja smo se 10. 6. 2014 odpeljali v Ljubljano, kjer smo obiskali živalski vrt. Vodička nam je podrobno predstavila nekaj živali in nam povedala mnogo zanimivega o njih. Ali
vi veste, da noj v resnici ne da glave v pesek, ker bi se sicer zadušil in ni tako kot vidimo v risankah? Mi to in še marsikaj drugega sedaj vemo. Zelo prijetno je bilo pestovati malega kunca, posebno doživetje pa je bilo, ko je vodička prinesla pitona. Izvedeli smo, da ga hranijo le enkrat na teden, ob ponedeljkih, daje udomačen in navajen na ljudi in tudi to, da kače sploh ne pičijo. Z jezikom vohajo in tipajo, z zobmi pa ugriznejo. Tiste, ki imajo v zobeh strup, so strupene. Seveda smo pitona pobožali in sploh ni bil mrzel, pa tudi sluzast ne. Tisti, ki so to želeli, jim gaje vodička dala okrog vratu in to je bilo res nekaj posebnega. Čas z vodičko je hitro minil in ogled smo nadaljevali sami. Prav vse živali, ki smo jih videli, so bile zanimive in kar nismo se mogli posloviti od njih. Toda čakala so nas še zanimiva igrala, kakršnih nimamo v Vipavi ... Uživali smo na plezalih, v skakanju na ponjavah, med vrvmi, na toboganih ... in prehitro je prišel čas odhoda. V Vipavo smo prispeli utrujeni, a nasmejani in zadovoljni.
Nadja Kompara
V
Tudi na OS Draga Bajca Vipava so se poklonili Ježku
Ob 100-letnici rojstva Frana Milčinskega Ježka so se prireditvam po Sloveniji pridružili tudi učenci na vipavski osnovni šoli. Pod mentorstvom Zore Makovec so ob kulturnem prazniku petošolci na proslavi recitirali njegovo poezijo, učenci 4. razreda pa so ob koncu šolskega leta zaigrali njegovo najbolj znano igro
Zvezdica Zaspanka v priredbi Damjane Černigoj. Z njo smo razveselili tudi učence v CIRIUS-u v Vipavi, kjer smo se vključili v humanitarno akcijo Društva upokojencev Vipava. Zvezdica Zaspanka seje poboljšala, razbojniku Ceferinu je srce spet začelo biti in na nebu vse zvezde pridno svetijo in kažejo mornarjem pravo pot, pesnikom pa pomagajo najti prave rime v pesmih. Prav kmalu bomo našli tudi mi rimo na besedo LONEC. KONEC! VESELE POČITNICE!!!
mentorici Damjana Černigoj in Mateja Klemše
Nov državni naslov vipavskih košarkaric
telerr
V četrtek, 27. 3. 2014, je v Vipavi potekal finalni košarkarski turnir za starejše deklice (igralke, rojene leta 1999 in mlajše).
Lani se je tekmovanje preimenovalo iz Pionirskega festivala v Košarkarski superšolar. Pionirski festival je potekal kar 46 let zapored in je najstarejše državno šolsko tekmovanje. Letos torej poteka že 48. leto zapored. Praktično vsi najboljši slovenski košarkarji in košarkarice so v osnovnošolskih letih tekmovali v tem tekmovanju, zdaj pa širom sveta v svojih klubih izjemno promovirajo slovensko košarko, vsako poletje pa nas znova in znova povezujejo pri skupnem navijanju za našo reprezentanco. Mlade košarkarice, ki so
se predstavile na finalnem turnirju, še ne premorejo toliko košarkarskega znanja, vsekakor pa premorejo enako mero borbenosti, srčnosti in pripadnosti svoji ekipi.
Pred dvema letoma so naslov državnih prvakinj kot mlajše deklice osvojile ravno igralke OŠ Draga Bajca Vipava, ki so v pravem finalnem trilerju premagale favorizirano OŠ Grm iz Novega mesta.
Na letošnjem finalnem turnirju so poleg domačink iz Vipave nastopile še igralke ekipe OŠ Cvetka Golarja iz Škofje Loke in OŠ Tabor I iz Maribora. Na prvi tekmi sta se pomerili OŠ Draga Bajca in OŠ Cvetka Golarja. Že pri prvem sodniškem metu je bilo videti, da so domače igralke polne samozavesti, popolnoma osredotočene na igro in odločene ubraniti naslov izpred dveh let. In tako je bilo tudi na koncu. Prednost je rasla vso tekmo, končni rezultat je bil 50 : 25. Školjeločanke niso vodile niti enkrat in so morale priznati premoč vipavski ekipi.
Na drugi tekmi sta igrali ekipi OŠ Cvetka Golarja in OŠ Tabor I. Tekma je bila ves čas izenačena, na koncu pa so slavile Škofjeločanke z rezultatom 46 : 42.
Sledila je še tekma med OŠ Draga Bajca in OŠ Tabor I, ki bi lahko ob mariborski zmagi vplivala na končni vrstni red. Toda Vipavke so takoj prešle v vodstvo in rutinirano dobile vse tretjine ter na koncu slavile z visokih 63 : 48. OŠ Draga Bajca Vipava je tako več kot zasluženo osvojila nov naslov državnih šolskih prvakinj, prvega v kategoriji starejših deklic.
V prvo peterko turnirja so bile izbrane Nikolina Sofrič in Valentina Peulič (obe OŠ Cvetka Golarja), Satja Škobalj (OŠ Tabor 1), Nika Kodelja in Eva Premrn (obe OŠ Draga Bajca Vipava).
Najboljša strelka turnirja je bila s 36 točkami Satja Škobalj (OŠ Tabor 1), najbolj borbena igralka turnirja pa je bila Eva Premrn (OŠ Draga Bajca Vipava).
OŠ Draga Bajca Vipava so zastopale: Eva Premrn (kapetanka ekipe), Maja Ipavec, Nicol Gec, Nina Drinič, Nika Kodelja, Meta Kočevar, Nika Mislej, Ana Pervanja, Terezija Krečič, Zala Ferjančič, Špela Fajdiga, Tjaša Kuzmin, Nastja Fajdiga in Teja Humar. Ekipo sta z odliko vodila trener Peter Ferjančič in pomočnica trenerja Andreja Likar Ivanov.
Rezultati finalnega turnirja:
OŠ DRAGA BAJCA : OŠ CVETKA GOLARJA 50 : 25 OŠ CVETKA GOLARJA : OŠ TABOR I	46	:	42
OŠ DRAGA BAJCA : OŠ TABOR I	63	:	48
Vrstni red:	1.	OŠ	DRAGA	BAJCA VIPAVA - DRŽAVNE PRVAKINJE
2. OŠ CVETKA GOLARJA ŠKOFJA LOKA
3. OŠ TABOR I MARIBOR
Ivan Ivanov
Športniki - vojaki pri nas na obisku
V četrtek, 17. 4. 2014, nas je obiskala športna enota Slovenske vojske, v kateri so sami vrhunski športniki, nosilci mnogih kolajn z evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger. Svoje uspehe in športna doživetja so z nami delili Teja Gregorin, Andrej Jerman, Uroš Velepec, Rožle Prezelj, Maja Tvrdy, Rok Perko, Klemen Bečan, Andreja Mali, Bojan Tokič in Maja Vidmar.
Do besede smo jim pustili šele, ko so podpisali vse kartice, majice in ponujene roke.
A nismo ostali le pri besedah. Tudi sami smo se želeli preizkusiti v njihovih disciplinah.
S športnima plezalcema Majo Vidmar in Klemnom Bečanom smo se odpravili pod Turo in se preizkusili v plezanju in lokostrelstvu. Zanimivo se je bilo podati v boj z vrhunsko igralko badmintona Majo Tvrdy in najboljšim slovenskim igralcem namiznega tenisa Bojanom Tokičem. Kljub upoštevanju vseh pravil gostoljubnosti je bila naša ekipa blizu zmage. Navdušeni smo bili tudi vsi, ki smo lahko prvič streljali z biatlonsko puško. Teja Gregorin in Andreja Mali sta nas naučili natančnega streljanja iz ležečega položaja. Na srečo so vsa okna ostala cela.
Da smo lahko v živo spoznali vse te športnike, kijih po navadi spremljamo in spodbujamo le prek televizijskih ekranov, je bila res čudovita izkušnja in nepozabno doživetje. Domov smo odšli polni optimizma, ki so ga bili pripravljeni deliti z nami.
Maja Krapež in Marina Vitkovič
Sveže in naravno
Na osnovni šoli Draga Bajca Vipava smo se zelo razveselili, ko smo prejeli obvestilo, da so nas iz gospodarskega interesnega združenja Slovenska zelenjava izbrali izmed 100 šol v Sloveniji, da bi pri nas izvedli akcijo SVEŽE IN NARAVNO. Namen akcije, ki se izvaja v okviru evropskega projekta, je informiranje o lastnostih sveže zelenjave in posledično povečanje uživanja sveže zelenjave pri osnovnošolskih otrokih.
V sredo, 12. 3., sta prišli na šolo promotorki, ki sta za učence 2., 3. in 4. razreda pripravili zanimivo in slikovito predstavitev. Ob koncu predstavitve so imeli učenci tudi degustacijo zelenjave. Po svojem okusu so lahko izbirali med različno svežo zelenjavo, kot so korenček, paprika, solata, kumarice, zelje ..., ter iz nje izdelali različne zelenjavkote, ki sojih nato pojedli.
Učenci so bili z delavnico zelo zadovoljni, ves čas so sodelovali in povedali marsikatero svojo izkušnjo z uživanjem zelenjave in učitelji lahko z veseljem rečemo, da naši učenci zelo radi jedo različne vrste zelenjave in radi poskusijo tudi kaj novega.
Elizabeta Škapin
Izdelki učencev iz Podnanosa na razstavi
V dvorani kulturnega doma v Podnanosu so pridni domačini v organizaciji TIC Podnanos in TD Podnanos popestrili prvi vikend v maju s tretjo razstavo ročnih del IZPOD PRIDNIH ROK ŠEMB1DCEV. Na razstavi so sodelovali tudi tretješolci in petošolci OŠ Draga Bajca Vipava, podružnična šola Podnanos.
Tretješolci z mentorico Mirjam Goričan Štimec so postavili na ogled slike na temo Podnanos nekoč, danes in
v prihodnosti ter leseno maketo Podnanosa, za katero je lesene kocke podaril gospod Niko Vidrih.
Petošolci z mentorico Vido Trošt Vidic so pokazali svoje izvezene blazinice in z mozaiki okrašene cvetlične lonce, ki sojih izdelali v okviru likovnega pouka in tehniških dni. Pri vezenju je bilo seveda potrebno tudi veliko domačega dela in truda, za šivanje blazinic pa so se ponudile prijazne mame in sosede naših učencev.
Lepo je videti, da na takih razstavah s svojimi izdelki sodelujejo tudi mladi, saj z navduševanjem mladega rodu tradicija ročnih del gotovo ne bo izumrla.
Vida Trošt Vidic
Vipavska osnovnošolska ekipa srebrna na regijskem preverjanju znanja iz prve pomoči
27. marca je na OŠ Šturje potekalo lokalno preverjanje znanja iz prve pomoči. Sodelovale so štiri ekipe: iz Ajdovščine, Šturij in dve ekipi iz OŠ Vipava. Vipavski ekipi so pod mentorstvom Monike Fajdiga zastopali: Janko Ferjančič, Andrej Grohar, Patrik Mikuž, Blaž Fajdiga, Matej Kodre, Tadej Naglost, Lara Furlan, Maja Krapež, Jan Nabergoj, Metka Rodman, Lara Cervo in Nika Hrobat. Prvo mesto je osvojila ekipa iz vipavske osnovne šole in se tako uvrstila na regijsko preverjanje, ki je potekalo v petek, 11. aprila, na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini. Pomerilo se je osem osnovnošolskih ekip: iz Vipave, Ajdovščine,
Rakeka, Ilirske Bistrice, Tolmina in Izole. Ekipa iz Vipave je dosegla odlično drugo mesto z izjemnimi 429 točkami in le za devet točk zaostala za zmagovalci iz Ilirske Bistrice, ki so se uvrstili na državno preverjanje.
Preverjanje znanja iz prve pomoči je sestavljeno iz dveh delov. Najprej ekipe rešujejo test, ki preverja njihovo poznavanje teorije o prvi pomoči in o poslanstvu Rdečega križa (vseh možnih je 120 točk), nato pa sledi praktična oskrba poškodb na treh delovnih mestih, na katerih so uprizorjene nesreče z različnimi poškodovanci (vseh možnih točk je 350).
Vipavska ekipa je sodnike in opazovalce navdušila s samozavestnim pristopom, dobro usklajenostjo ter seveda - z znanjem. Lahko le upamo, da bodo tako zavzeti in znanja željni še naprej. Ekipo so na regijskem preverjanju sestavljali Lara Cervo, Maja Krapež, Janko Ferjančič, Patrik Mikuž, Tadej Naglost, Blaž Fajdiga, Matej Kodre in Andrej Grohar.
Monika Fajdiga
Iz CIRIUS-a
Triatlon klub Ajdovščina in CIRIUS Vipava »Z roko v roki«
Skoraj smo že zakorakali v poletne počitnice. Dobro je, da se vprašamo, kako uspešno je bilo to šolsko leto. Dejavnosti, ki smo jih načrtovali in izvajali za naše otroke in mladostnike, so bile v razcvetu. Sedaj lahko z zadovoljstvom sklenemo šolsko leto in smo ponosni na uspehe.
Ena izmed novosti, kije zaživela v CIRIUS Vipava in potekala od septembra 2013, je sodelovanje sTriatlon klubom Ajdovščina. Pobudo za sodelovanje je dal Triatlon klub Ajdovščina, ki ga vodita Uroš Medvedec in Igor Sever, športna inštruktorja.
V sodelovanje s Triatlon klubom Ajdovščina je bilo vključenih 15 mladostnikov, ki so člani Šolskega športnega društva CIRIUS Vipava. Nova mentorja sta z učenci navezala pristen medsebojni stik in našla pravi način za komunikacijo ter športno udejstvovanje.
Mladostnice in mladostniki iz CIRIUS-a Vipava takole doživljajo treninge in nova vaditelja:
»Dragi Uroš! Letošnje šolsko leto je bilo zelo zabavno. Radovedno smo čakali na srede in petke ter ugotavljali, kdo bo prišel skozi vrata. Lepo je bilo, ko smo skupaj telovadili, se igrali, plavali in se hecali.
Na koncu ure pa smo si zadovoljno dali z rokami petke. Zahvaljujemo se ti za trud, delo, vztrajnost, čas in potrpežljivost z nami. Hvala, radi te imamo.«
In še:
»Dragi Igor! Veselo, zanimivo, zabavno, hecno in malce resno šolsko leto je za nami. Vse to po vajini zaslugi. Imeli smo se lepo. Veseli smo, ker sta nam popestrila treninge. Tebi, Igor, smo včasih malo ponagajali, ker smo vedeli, da se ne boš jezil. Zahvaljujemo se ti za podarjeni trud, znanje, čas, delo, potrpežljivost ... ter prijateljstvo, ki je v tem času nastalo. Hvala, radi te imamo.«
Treningi so vključevali vse elemente. Začeli so se z ogrevanjem, sledile so glavne dejavnosti s ciljem razvijanja novih veščin in nato zaključek. Vadba je bil prilagojena osebam s posebnimi potrebami, veliko je bilo nazorne demonstracije, manj verbalnih navodil, uporabljali smo rekvizite in pripomočke.
Kondicijski treningi so potekali na igrišču, v telovadnici, na stadionu, treningi plavanja pa v bazenu CIRIUS Vipava. Z nastopom naših mladostnikov na Aquatlonu v Ajdovščini je uspel je tudi načrt vključevanja oseb s posebnimi potrebami v širše okolje in srečevanja z vrstniki iz drugih šol.
Mentorji šolskega športnega društva smo nad tovrstnim sodelovanjem navdušeni. Skupno delo z zunanjimi izvajalci športnih aktivnosti obojestransko bogati strokovno znanje na športnem področju in rojeva nove ideje in zagon za delo. Skupaj smo našli način, kako mlade s posebnimi potrebami spodbuditi k zdravemu načinu življenja, jih vključiti v širšo družbo in javnost opozoriti, da so tudi oni del nas. Želimo si še več tovrstnega sodelovanja.
Mateja Kete Černe
Priplavali smo do cilja
Učenci iz CIRIUS-a Vipava, ki so vključeni v šolsko športno društvo, trenirajo poleg drugih športnih disciplin tudi plavanje. Tako se vsak petek zberemo na našem bazenu v CIRlUS-u. Plavanje je učencem v veliko veselje. Omogoča jim brezskrbno gibanje, razvijanje motorike in sprostitev.
Plavanje pomembno vpliva na telesni, psihični, socialni in čustveni razvoj. S treningom učenci pridobivajo kondicijo, moč, izboljšajo tehniko in hitrost plavanja. Ponosni so, ko se po napornih treningih udeležijo raznih tekmovanj. Specialna olimpijada Slovenije organizira plavalni miting ter poletne državne igre, ki so odskočna deska za svetovne igre Specialne olimpijade.
Naši učenci na tekmovanjih dosegajo dobre rezultate. Največje zadovoljstvo je videti otroka zadovoljnega nad svojimi uspehi, uspehi sotekmovalcev. Otroci nesebično spodbujajo vrstnike in zaploskajo zmagovalcu. Skupaj z njimi se veselimo tudi mi.
Letošnje šolsko leto smo še posebej veliko naredili na področju izboljšave plavalne tehnike. Pri treningih sta sodelovala člana Triatlon kluba iz Ajdovščine, ki sta postala učencem vzornika in prijatelja. Pot do
uspeha je bila lažja, če sta bila v bazenu tudi Igor in Uroš. S svojim znanjem, čutom do otrok, razumevanjem njihovih potreb, upoštevanjem njihovih sposobnosti sta znala pritegniti otroke k zahtevnejšim vajam.
Učenci se v vodi radi igrajo. V sproščeni igri se nevsiljivo najdejo elementi plavalnih tehnik, ki jih kasneje uporabijo pri plavanju. Tako izboljšujejo hitrost, moč, koordinacijo gibanja, natančnost.
Igor in Uroš poskrbita, da so v igro vključeni vsi otroci. Za njiju se trudijo. Vsak izmed njih želi narediti vajo čim boljše, želi pokazati, kaj kljub oviri zmore. Otroci se v igri razživijo, glasno spodbujajo vrstnike in kričijo od navdušenja.
Redni treningi so pogoj za nastop na tekmovanju. Letos smo se udeležili plavalnega tekmovanja osnovnih šol v Kranju, prireditve Aquatlon v Ajdovščini in dosegli dobre rezultate. Skrbne priprave pa so zagotovo botrovale tudi našim uspehom na 17. državnih igrah Specialne olimpiade v Mariboru. Tri naše učenke so osvojile kar šest medalj, tri posamično in tri v štafeti.
Mogoče pa so k zmagam malce pripomogle tudi nove kopalke, ki jih je v ta namen vsem trem podarila tovarna Lisca iz Sevnice.
Katarina Trbanc, Tanja Princes, športni mentorici
Ansambel Modri val v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava
Konec maja se nam je približalo poletje. Ob zvokih klarineta, trobente, kitare, bobna, kontrabasa in seveda harmonike smo plesali in peli na modrih valovih. Ansambel Modri val nas je spomnil, da se bližajo brezskrbne počitnice in morje. S smehom na licih, veselo pesmijo na ustih in s poskočnimi nogami smo skupaj z njimi našo šolo spremenili v poskočno polko, prijateljski valček in iskreno veselje.
Prav vsi, otroci, mladostniki in zaposleni v našem centru, smo z Modrim valom preživeli enkratno popoldne. Spomin na njih pa nam bo še dolgo igral po hodnikih.
Najlepše se jim zahvaljujemo, da so se odzvali povabilu in nas obiskali. Verjamemo, da so tudi oni ob nas postali po srcu še mlajši in drugačni, prav tako kot smo mladi in drugačni mi.
Adrijana Lampe Mikuž
Iz društev
Tamburjaši v Parizu
Tamburjaši smo letošnje prvomajske praznike preživeli v Franciji, kjer nismo le tamburali, temveč tudi spoznavali življenje in delo slovenskih izseljencev v severovzhodni Franciji ter si ogledali najvažnejše znamenitosti francoske prestolnice. Družbo na potovanju so nam delala dekleta Vokalne skupine Radost iz Godoviča z zborovodkinjo Damjano Vončina, ki so naše koncerte vokalno bogatile z ubranimi glasovi.
Pot nas je preko Avstrije in Nemčije najprej vodila v severovzhodno Francijo. Dvourni postanek smo napravili v mestu Strasburg, kjer smo si ogledali Petit France, cerkev sv. Tomaža, katedralo Naše gospe
ter strasburško opero, obisk pa zaključili z ogledom stavbe evropskega parlamenta. Čez dobro uro vožnje z avtobusom smo prispeli v kraj Freyming Merlebach, kamor nas je v goste povabila slovenska katoliška misija z duhovnikom Jožetom Kaminom in predsednieo društva prijateljev slovenske katoliške misije Freyming-Merlebach, Jožico Curk. Slovenci so nas zelo
prijazno sprejeli in nas gostili dva dni. Med njimi smo spoznali tudi več rojakov iz Vipave, med katerimi se bomo še posebej spominjali Bernarda Reharja, ki se nam je velikodušno ponudil za vodiča, nam pripovedoval o zgodovini izseljencev	v	tem delu Francije ter o	svojem	življenju in delu. Popeljal nas je tudi na ameriško
vojaško pokopališče v	St.	Avold,	ki z	8000	belimi	križi nemo	priča o grozovitostih 2. svetovne vojne.
Po nočnem počitku in jutranjem okrepčilu smo se odpeljali v cerkev Eglise Sainte Marie v bližnji kraj Stiring-VVendel, kjer se vsako leto prvega maja zbirajo Slovenci, ki živijo v tem delu Francije. Pri mašnem bogoslužju, ki ga je vodil g. Kamin ob somaševanju slovenskega duhovnika v Meinheimu, g. Janeza Modica, francoskega župnika, dekana Alfreda Schvvartza in župnika domače župnije Habsterdick. Poleg sodelovanja pri maši smo Tamburjaši in pevski zbor Radost po maši pripravili tudi koncert, kjer smo poleg sakralnih skladb izvedli več slovenskih ljudskih pesmi in originalnih tamburaških skladb. Po slastnem kosilu, ki so ga pripravili domačini v prostorih slovenske katoliške misije, smo sodelovali še pri litanijah. Zanimanje za nas so pokazali tudi mediji. Za lokalno televizijo smo posneli nekaj skladb, krajši intervju z novinarjem pa je v francoskem jeziku opravil g. Jože Kamin, v nemškem pa naša dirigentka, Vlasta Lokar Lavrenčič.
Zvoke tamburic in slovensko pesem smo želeli predstavili tudi širšemu občinstvu, zato smo poseben koncert pripravili v glasbenem paviljonu na »Plače des Etoile« v Merlebachu.
Naslednji dan smo že navsezgodaj nadaljevali pot proti Parizu. Naša prva postaja je bil Luksemburški park, kjer smo v glasbenem paviljonu pripravili koncert, na katerem so se prepletale instrumentalne in vokalne skladbe, želeli pa smo predstaviti predvsem slovensko ljudsko in popularno glasbo. Koncert nam je omogočila slovenska ambasada v Parizu in v čast nam je bilo, daje našemu koncertu prisostvovala tudi slovenska veleposlanica, ga. Veronika Stabej.
S tem koncertom smo zaključili glasbeni del naše
turneje in nadaljevali s turističnimi ogledi mesta. Najprej smo se povzpeli na Eifflov stolp, ki je v nas zapustil zelo veličasten vtis. Od blizu smo si ga ogledali v dnevni svetlobi in v nočni osvetlitvi. V soboto smo se po mestu prevažali z metrojem. Najprej smo se zapeljali do poslovnega dela mesta La Defense s čudovitimi stolpnicami, nato do slavoloka zmage (Are de Triumf), trga
Plače de la Concorde ter pešačili preko Aleksandrovega mostu do hotela des Invalides. Nekateri med nami (predvsem fantovski del) se je tu odločil za ogled vojaškega muzeja, tiste, ki bolj zanima umetnostna zgodovina, pa so obiskali Rodenov muzej. Pariza seveda nismo mogli zapustiti brez ogleda katedrale Notre Dame, uspelo pa nam je vstopiti tudi v gotsko kapelo Sant Chapel z osupljivimi vitražnimi okni. Po ogledu centra Georges Pompidou smo se zapeljali še na Montmartre in se povzpeli do bazilike Sacre Coeur, kjer smo bili deležni čudovitega razgleda na mesto. Presunilo nas je, da v tej cerkvi molitev nikoli ne utihne, saj je tu podnevi in ponoči izpostavljeno Najsvetejše in tu vedno nekdo moli. Popolnoma nasproten vtis temu sakralnemu prostoru pa je izžareval Boulevard de Clichy, na katerem smo si od zunaj ogledali še znani Moulin Rouge, preden smo se utrujeni vrnili v hotel. Prepolni čudovitih vtisov smo se naslednje jutro napotili proti domu in po osemnajstih urah vožnje srečno prispeli v Vipavo. Vse, kar smo videli in doživeli, nas je obogatilo ter nam odprlo nova obzorja in prepričani smo, da nam bo to gostovanje v Franciji ostalo za vedno v spominu.
Valsta Lokar Lavrenčič
Tamburjaši navdušili več desettisočglavo množico
V petek, 27. junija, smo se 12-članska zasedba tamburaškega orkestra Tamburjaši odpravili v Srbijo, natančneje v Novi Sad na mednarodni »Tamburica Fest«, ki so se ga udeležile skupine s celega sveta (prisostvovala je tudi tamburaška skupina iz Avstralije!). Festival, ki seje odvijal na Petrovaradinski trdnjavi, je trajal 2 dni, mi pa smo nastopili kot tretja skupina na sobotnem večeru.
Nastop Tambarjašev na Tamburica Jesta v Novem Sada s solistko Tjašo Fajdiga
Sedmi svetskl Tamburica fest 2014.
Novi Sad
Specijalna nagrada za interpretaciju
Kot je običajno na tovrstnih festivalih, seje vsaka skupina predstavila s svojimi prepoznavnimi skladbami. Tamburjaši smo Slovenijo zastopali s tremi skladbami, in sicer: kot prvo smo zaigrali Avsenikovo »Na Golici«, s katero smo takoj opozorili od kod prihajamo. Sledila je večno lepa slovenska popevka »Med iskrenimi ljudmi«, ki jo je izvrstno interpretirala naša pevka Tjaša Fajdiga in s svojim glasom in izvedbo očarala tako publiko kot komisijo. Nastop smo zaključili z energično skladbo »Spomini, na cirkus Rene«, pri kateri je ksilofon solo s takšno virtuoznostjo, da se je »kar kadilo«, igrala Anja Lavrenčič. Pri zadnjem accelerandu smo dosegli tako hitrost, da so poslušalci začeli glasno aplavdirati in vzklikati, še preden smo odigrali zadnjo noto. Hvala vama, Tjaša in Anja, za vajino sodelovanje!
Festival pa je bil tudi tekmovalnega značaja in po nastopu je sledila razglasitev in podelitev nagrad. Tamburjaši smo si prislužili specialno nagrado za interpretacijo, ki smo seje zelo razveselili, saj je potrdila našo muzikalnost.
Na odru smo zares uživali. Nastopili smo samozavestno,	seveda	ne	brez	adrenalina,	in	nasmejanih	obrazov.
Zapomnili si bomo tudi nekaj desettisočglavo publiko, ki	jo je	privabil	tudi	nastop največje srbske	estradne
pevke Svetlane Cece Ražnatovič, kije sledil po uradnem delu programa.
Ta nastop je bila izkušnja, ki nam je dala novega zagona in zapustila trajen spomin. Predvsem smo dokazali, da ima tudi Slovenija odlične tamburaše in ponosni smo sami nase, da smo, kljub svoji mladosti, pred takšno množico tako dostojno zastopali svojo domovino.
Tamburjaši smo s tem nastopom zaključili letošnjo bogato sezono in privoščili si bomo zaslužene počitnice, veselimo pa se že novih izzivov in projektov, ki nas čakajo v jeseni.
Mojca Lavrenčič
Zlata dirigentska palica je prinesla zlato
Za orkestrom Vipavski tamburaši so pestri meseci, polni vaj, koncertov, gostovanj in tekmovanj. Še posebno zanimiv je bil april, ki za mlade tamburaše ni bil muhast in nepredvidljiv, kot april običajno je, ampak je bil sončen in zmagoslaven. Dirigentka orkestra Neža Žgur se je odločila, da se letos z orkestrom udeleži dveh tekmovanj - državnega in mednarodnega - zato je zaukazala veliko vaj in intenzivni vikend. Sploh ta je bil zelo uspešen, saj so tamburaši z glasbo ovili študentski dom Jadro v Kopru, ki jim je odstopil prostor za vaje, in pridobili trdo kožo na prstih. Med odmori so klepetali, se sončili in utrjevali prijateljske
vezi. Vikend pa je bil poseben tudi zato, ker je orkester pridobil najmlajšo poslušalko, ki je pridno spremljala neskončno ponavljanje dveh taktov dvaintridesetink in svoje nestrinjanje kdaj pa kdaj pospremila z jokom. Hja, tamburice so pomembne, vzgoja zanje pa se začne že v trebuhu. Tista marčeva nedelja ni prinesla samo sonca, ampak tudi veselje nad pripravljenostjo za tekmovanje in teden mirnega spanca.
Prišla je sobota, 5. 4. 2014, ki je prinesla 34. srečanje tamburašev in mandolinistov Slovenije v Bohinjski Bistrici. Kljub izkušenosti Vipavskih tamburašev, ki že veliko let v Vipavo prinašajo zlata priznanja, je med njimi zavela trema in nestrpnost. Kazalci na uri so se od tonske vaje do nastopa premikali zelo počasi, a vendar prišli do ure, ko so Vipavski tamburaši stopili na oder in se razgledali po zatemnjeni dvorani. Prišla je Neža, posedla tamburaše, umaknila stojalo in pripravila svojo dirigentsko paličico. Glasba je zavela iz tamburic in ponesla melodijo po dvorani, vse tja do strokovne žirije in poslušalcev in jih uročila v dvajsetminutnem
programu. Zaigrali so Kozaško uspavanko v priredbi Tomaža Habeta, Praznično rapsodijo Zdravka Šljivaca in Ples za dva Neže Žgur. Melos	Kozaške uspavanje	se je	prepletal	z	mogočnostjo	Praznične	rapsodije	in
eleganco Plesa za dva. Glasbeniki	so	bili	zadovoljni z	nastopom, prav tako kot	komisija,	ki	jim	je	namenila
95,33 točk in s tem zlato priznanje s pohvalo ter drugo mesto med nastopajočimi.
Zanos zlatega priznanja jih je ponesel na 37. mednarodno tekmovanje hrvaške tamburaške glasbe v Osijeku. V soboto, 26. aprila 2014, je slovenska tamburaška glasba odzvanjala v dvorani mladinskega gledališča v Osijeku. Zopet so zaigrali Praznično rapsodijo Zdravka Šljivaca, ki je bila obvezna skladba na tekmovanju, in Ples za dva Neže Žgur, z vokalno skupino Dotik pa odpeli slavonsko Panonska noč Radoslava Graiča.
Čeprav so bili utrujeni od dolge vožnje, so jim prsti tekli kot po maslu in odigrali vse pasaže, četrtinke in polovinke.
Za smeh je poskrbel
njihov odhod iz odra, saj niso vedeli, skozi katera vrata naj grejo, izbrali so zaklenjena, ki pa sojih zadržala na odru. Ker je naslednji orkester že prihajal na oder, jim ni preostalo nič drugega, kot da se za platnom na odru odplazijo ven. Prigoda jim je narisala nasmeh na obrazu in razbila tremo, ki je vela med nastopom. Komisija je bila z njihovo izvedbo skladb zelo zadovoljna. Vipavski tamburaši so prejeli Zlato plaketo Paja Kolariča za doseženih 96,50 točk, njihova dirigentka Neža Žgur pa nagrado Zlata dirigentka palica, za kar ji seveda čestitamo.
Tako je april minil in prinesel mirnejši maj, ki pa je bil miren samo za orkester Vipavski tamburaši. Starejša in mlajša skupina sta pridno vadili, hodili po nastopih in si nabirali tamburaško kilometrino. Mlajša skupina je pod vodstvom Mete Praček imela nastope po Krasu v sodelovanju s pevskimi zbori, pripravljajo pa se na zaključni koncert in na koncert s pevskim zborom podružnice na Gočah. V zvezi s starejšo skupino naj omenim samo to, da postajajo vedno boljši in bolj zaželeni, kar se kaže v njihovem povečanem številu nastopov. Izpostaviti pa je potrebno njihov prvi celovečerni koncert na Gradišču v mesecu maju.
Veseli nas, daje zgodba KD Vipavski tamburaši medgeneracijska in daje glasba tista, ki govori. Ob tem pa vas vabimo, da se nam 27. junija ob 20.00 pridružite na Trgu Pavla Rušta v Vipavi, ko bo orkester Vipavski tamburaši imel koncert v okviru prireditev Imago Sloveniae - Izvir voda in glas srca. Posebna gostja koncerta bo Tanja Žagar, ki vas bo zagotovo očarala s svojo simpatičnostjo in sproščenostjo.
Lepo vabljeni!
Metu Žgur
Dolgo vroče poletje za Komorni zbor Ipavska
Z Zborjenjem 19. junija 2014 v Novi Gorici, kjer seje Komorni zbor Ipavska odzval prijaznemu vabilu na koncert z Goriškim komornim zborom, so Ipavci zaokrožili pevsko sezono, ki pa še zdaleč ne diši po počitnicah. Dolgo vroče poletje ne bo ležerno, pač pa zelo delovno. Pripravljajo se na tekmovanje v Arezzu, ki bo konec avgusta, in tudi koncerti čez poletje so usmerjeni v petje tekmovalnega programa. Na tekmovanju se bodo predstavili tako z ljudsko pesmijo kot s sakralnim programom. V kategoriji B - polifonija bo Ipavska zapela v kategoriji Voci miste z obvezno skladbo G. P. da Palestrine Sagittae potentis acutae, Čopijevo Salve Regina in Inclina Domine J. Verhulsta. Izbrali so tudi kategorijo glasba 20. stoletja in ljudska pesem, kjer bo zagotovo svojevrstna poslastica ljudska Rozijanska citira.
Sicer pa so v začetku junija, med 6. in 8., ipavci gostovali v Jihlavi na Češkem, na 57. Festivalu zborovske umetnosti (FSU). Z veseljem so se odzvali povabilu organizatorjev FSU, Agenciji NIPOS Artama iz Prage pod pokroviteljstvom češkega Ministrstva za kulturo in kot gostujoči zbor predstavili Slovenijo s svojim raznolikim programom sakralnih in narodnih pesmi. Festival z dolgoletno tradicijo združuje tekmovalni del, kjer se predstavljajo najboljši češki zbori, ter drugi del, kjer se izvaja tudi glasba novejših del čeških skladateljev.
Komorni sbor I Pavšku Vlpiava
(Stovtnfc.o)
Hoto: MCS 2014
Na zaključnem večeru se vsako leto predstavijo tudi gostje iz tujine, letos je to bila Ipavska in zbor iz Romunije. Češka je Ipavcem tudi sicer blizu, decembra 2012 so sodelovali na tekmovanju v Pragi, kjer so prejeli zlato priznanje za izvedbo skladbe češkega skladatelja Petra Ebna Salve Regina.
Lansko poletje pa so gostili v Vipavski dolini ženski pevski zbor iz Litomeric.
Od takrat se je ipavski glas Zbor Ipavska na Češkem razširil do pravih ušes in
raziskovanje Češke ter širjenje glasbene kulture sta se na pobudo čeških organizatorjev spletla v venček zanimivih gostovanj in novih prijateljevanj.
Družba pevcev in pripadnost skupini so nekaj lepega in nujnega, da zbor deluje kot celota, da se v interpretaciji pesmi zlije v eno in da sledi toku ter glasbenim občutjem dirigenta, kar je nekaj enkratnega in neponovljivega. Doživite glasbo Ipavske tudi vi na prihajajočih poletnih koncertih: 2. julija v cerkvi svetega Danijela v Dornberku, 16. 8. na samostojnem koncertu v Vipavi (prireditve Imago Sloveniae) in 22. 8. na Opčinah.
Za Ipavsko Polona Puc
Ekipa Občine Vipava zmagala na regijskem preverjanju znanja iz prve pomoči
V Kopru je 7. junija potekalo regijsko preverjanje znanja iz prve pomoči. Udeležilo se gaje 7 ekip iz dveh regij, Goriške in Obalne regije. Absolutna zmagovalka je bila ekipa iz Vipave, ki seje z zmago uvrstila na državno preverjanje, ki se bo odvijalo 27. septembra, prav tako v Kopru. Ekipo so zastopali: Špela Ambrožič (vodja ekipe), Monika Fajdiga, Petra Fučka,	Martina Petan, Ivo Prelc in
Andraž Šorc. Na državno preverjanje se je s tretjim mestom uvrstila tudi ekipa iz Kopra, saj so bili v svoji regiji zmagovalci. Vipavci so z uvrstitvijo na državno preverjane ponovili lanski uspeh,	ko so prav tako zastopali
Goriško regijo na državnem preverjanju v Velenju.
Prva pomoč je neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno zboleli na kraju dogodka in čim prej po njem ter je opravljena s preprostimi pripomočki in improvizacijo. Pri prvi pomoči je treba ukrepati	naglo, pravilno	in v	pravem zaporedju.	Laična prva	pomoč traja toliko	časa, dokler ne pride strokovna
pomoč.	Pripadniki	enot	za prvo	pomoč	se	izobražujejo	na	sedemdeseturnih tečajih prve pomoči, znanje pa
obnavljajo in dopolnjujejo na krajših obnovitvenih tečajih. K temu pripomorejo tudi vsakoletna preverjanja znanja iz prve pomoči.
Monika Fajdigu
IZ NAŠE ŽUPNIJE
V spomin
Na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, 19. junija 2014, nas je za vedno zapustil dolgoletni župnik in dekan msgr. Franc Pivk. Maša zadušnica je bila 21. junija v loški cerkvi Matere tolažnice, kjer se je od pokojnika z izbranimi besedami poslovil njegov dolgoletni pomočnik - sobrat msgr. Janez Zupet:
Blagopokojni duhovnik Franc Pivk je skoraj pol stoletja vodil vipavsko župnijo in nekaj let manj tudi vipavsko dekanijo. S svojim vestnim in požrtvovalnim delom je obema vtisnil neizbrisen pečat. Bil je globoko pobožen, osebno skromen in goreč dušni pastir. Pri svojem oznanjevanju je posebno poudarjal tri temeljne vrednote: nedeljsko mašo, družino in molitev. Na nedeljsko mašo in z njo povezano pridigo se je skrbno pripravljal, jo še in še popravljal in pilil, dokler ni dobila dokončne podobe. Vse to iz velike ljubezni in zavesti odgovornosti do svojih župljanov. Mašna daritev - evharistija je bila srce njegovega življenja in delovanja, zato ni nobeno naključje, da ga je Bog poklical k sebi prav na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi.
Vrednoto družine kot temeljne celice Cerkve in družbe je pogosto poudarjal in neutrudno spodbujal k odprtosti staršev do novega življenja in k veselju do življenja. Če kdo, se mora življenja veseliti kristjan!
Silno je nag/ašal pomen in potrebnost molitve, tako osebnega pogovora z Bogom kakor družinske molitve. Zavedal se je, da vera brez molitve prej ali slej usahne, zato ga je bolelo, da molitev v mnogih vipavskih družinah zamira.
Bil je človek, ki ga je življenje trdo preizkušalo vse od njegove mladosti. Samo on ve, kaj vse je moral prestati. To ga je doživljenjsko zaznamovalo in pustilo v njem kanček zagrenjenosti. Vendar je po svojih močeh to bolečino možato nosil in premagoval.
Pokojni dekan Franc je bit velik Marijin častilec. Naravnost zaljubljen je bil v to mogočno loško cerkev in njeno zavetnico Božjo Mater, Tolažnico žalostnih. Nešteto ur je prebil v tej cerkvi, ko je skrbel za njeno vzdrževanje in v njej molil k Mariji za svoje župljane.
Hvaležen sem Bogu, da mi je bilo dano, da sem 40 let z njim sodeloval kot njegov duhovni pomočnik. V pastorali sva vedno složno sodelovala. Nikoli v vsem tem času se nisva sprla. Drug do drugega sva gojila iskreno spoštovanje.
Bratje in sestre! Prosimo pri tej sveti maši, naj Bog svojega zvestega služabnika čim prej sprejme v svoje naročje in bogato nagradi njegovo dolgoletno in požrtvovalno služenje vipavski župniji in dekaniji!
Pogrebno mašo, 22. junija, je ob velikem številu duhovnikov vodil koprski škof Jurij Bizjak. V poslovilnem nagovoru je na kratko opisal glavne pokojnikove življenjske postaje in njegovo delo:
Dragi bratje mašniki iz naše škofije in sosednjih škofij, bratje redovniki in sestre redovnice, bogoslovci, dragi domačini iz Vipave in rojaki iz Črnega Vrha, verniki iz vipavske dekanije in iz župnij, kjer je gospod Pivk opravljal svojo službo, milost vam in mir od vstalega Gospoda, ki je rekel: Jaz sem vstajenje in življenje, kdor veruje v me, bo živel, tudi če umrje!
Vsem sorodnikom pokojnega gospoda Franca, bratu Jakobu in nečaku Silviju ter vsem drugim nečakom izrekam ob njegovem slovesu s tega sveta s škofom Metodom iskreno in globoko sožalje. Gospod naj vam obilno poplača vse dobro, kar ste mu storili, in naj vam njegovo izgubo nadomesti s svojo milostjo in svojo naklonjenostjo.
Glavne postaje življenjske poti gospoda Franca so sledeče: Rojen je bi! 23. septembra 1930 v Idrijski Beli v Črnem Vrhu. Gimnazijo je obiskoval dve leti v Malem semenišču v Gorici in šest let državno gimnazijo v Ljubljani. Bogoslovne študije je opravit v Ljubljani in bil tam 29. junija 1957 ordiniran. Bil je vikar v Vipavi (1958-59), župnijski upravitelj na Marijinem Celju (1959-66), župnik na Gočah (1966-71), župnik v Vipavi (1971-2012). Leta 2012 se je upokojil in do zadnjega dneva pomagal svojemu nasledniku v župniji. Leta 1999je bil imenovan za papeškega kaplana. Več desetletij je opravljal še različne druge službe, ki so nam vsem znane, o katerih pa je zapisal v oporoki, naj se ne omenjajo. Gospod naj mu obilno poplača vse dobro, kar je naredi/ za naše župnije in našo škofijo, za našo cerkveno pokrajino in za vesoljno Cerkev.
»Naj se spočije od svojega truda in naj gredo z njim njegova dela.« (Raz 14,13)
Kot človek je bil zvest in zanesljiv, globok in pronicljiv, resnoben in urejen. Kot duhovnik je bil zavzet in predan, skromen in ponižen, vesten in natančen, ljubil je Cerkev in njene ustanove. Poleg župnije je bila njegova posebna ljubezen cerkev Žalostne Matere Božje v Logu. Med drugim se je veliko ukvarja! z zgodovino in bilje velik bojevnik za poravnavo krivic, kijih je povzročila druga svetovna vojna in z njo povezana revolucija. Bridke izkušnje, ki jih je utrpela njihova družina, so ga zelo zaznamovale in jih je nosil s seboj vse življenje.
Njegova življenjska pot se je iztekla na slovesni dan SRTK. Vse življenje se je hranil s svetim zakramentom in svoje vernike vabi! na Jagnjetovo gostijo in Gospod ga je v večno življenje poklical na dan, kije posvečen Kristusovi navzočnosti med nami pod podobo kruha in vina, po Kristusovi besedi v evangeliju: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel, iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dalje moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,51) In po besedi v knjigi Razodetja: »Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo.« (Raz 19,9)
In k večnemu počitku ga polagamo na Gospodov dan, na dan vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in ob slovesu od njega smo prebrali današnje odlomke Božje besede, ki zelo lepo označujejo njegovo življenje, njegov življenjski boj in njegovo trdno vero. Kolikokrat se je čutil osamljenega in ogroženega kakor prerok Jeremija in kolikokrat je Gospodu prepeval v bridkosti! Kako živo je v sebi in v svetu okrog sebe čutil posledice in težo izvirnega greha iz pisma Rimljanom in kako se je veselil obilnih milosti drugega Adama, Kristusa! In kako pogumno in brez strahu je oznanjal evangelij v zavesti, da smo v Božjih rokah in so nam tudi lasje na glavi vsi prešteti!
Sklenimo naše razmišljanje z besedami iz pokojnikove oporoke: »Župljane prosim, naj molijo zame, saj sem tudi jaz veliko zanje molil. Vsakdo lahko kaj pogreši, kot pravi pisatelj Finžgar: Ljudje ostajamo ljudje do konca sveta - toda zaupam v Kristusa, Dobrega Pastirja, in v priprošnjo Matere Božje v Logu ... Prosim Boga in ljudi odpuščanja za vse, kar sem koga užalil, ali imel premalo posluha do svojih faranov. Zaupam v Božje usmiljenje!« Amen. Gospod, daj mu večni pokoj ...
Ob koncu maše seje od pokojnega župnika v imenu župljanov poslovila še ga. Ida Makovec: Spoštovani gospod Pivk!
V teh svetih in slovesnih trenutkih, ko Vaše zemeljske ostanke spremljamo na Gospodovo njivo, se mi zdijo primerne svetopisemske besede: »Gospod si je poiskal moža po svojem srcu.«
In ga poslal med nas. Več kot štiri desetletja živeti ob taki duhovni opori! To more biti le izraz Božje zaveze z ljudstvom. Imeti duhovnika, tako gorečega oznanjevalca Resnice in Božje ljubezni do človeka, je dar nebes. Nismo se vedno zavedali te milosti. Tudi godrnjali smo, a ko nas je življenje oblikovalo in so nas darovi Svetega Duha prenavljali, smo pred Vašo besedo osramočeno umolknili in se ji priklonili. Brez ugovorov. Preprosto smo spoznali, da sta nas Vaša modrost in predanost Resnici neizmerno prekašali.
Samo Bog ve, koliko novih življenj je vstopilo v naše družine zaradi Vašega oznanjevanja, že takrat, ko ni bito nobenih statistik in še nismo čutili, da slovenski narod umira. V naši župniji se ne moremo izgovarjati, da nismo vedeli, kaj je svetost življenja. Poslušali smo Vaše pridige.
Našemu Sodniku ob koncu ne bomo mogli tarnati, da smo živeli v zmedenih časih, ko je mrgolelo lažnih prerokov in ko so mediji sprevračali to, kar je v Sveti Knjigi zapisano, da na koncu človek ne ve, kaj je laž, kaj je resnica, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je greh in pekel. Poslušali smo Vaše pridige.
Gospodarju življenja tudi ne bomo mogli očitati, da se nam je zdelo, da nas je sam Bog zapustil, saj je položaj kristjanov v naši družbi nezavidljiv in skoraj brezizhoden. Poslušali smo Vaše pridige o odlomkih iz Stare zaveze, kako je Bog ljudstva preizkušal, a jih zaradi molitve in kesanja tudi reševal in posegal v zgodovino. Čeprav močno preizkušan od blaznih slovenskih časov smo občudovali Vašo pokončnost, skladnost besed z dejanji, skromnost, a še najbolj Vašo svetost ob oltarni mizi.
Spoštovani gospod dekan,
veliko ste molili za nas in za našo domovino. Tudi v večnosti prosite za našo župnijo, za svete duhovnike, za sveto Cerkev, za družine, za našo mladino, da ne bi zašla, in za tiste, ki so zašli, da bi se vrnili. Molite, Vas prosim, za preizkušeno slovensko zemljo.
Sedaj ste pri tako pogrešanem očetu in tako spoštovani mami. /n pri Vaših profesorjih: Trstenjaku, škofu Volk, Strletu, Janžekoviču, o katerih ste radi živo in spoštljivo govorili. In pri svetem Frančišku, ki ste ga posnemati v svetosti in preprostosti. Počivajte v miru.
Mi pa se Gospodu zahvaljujemo za mnoge, mnoge milosti, ki smo jih prejemali po Vaših svetih rokah in Vas v molitvi izročamo loški Materi Božji in Božjemu usmiljenju. Amen.
Zahvala
Sorodniki in vsi, ki so bili g. Francu Pivku blizu se iskreno zahvaljujejo vsem, ki ste gospodu stali ob strani v njegovem življenju, njegovi bolezni še zlasti pa ob zadnji uri. Posebna zahvala velja vsemu zdravstvenemu osebju za njihov trud in prizadevnost. Hvala tudi vsem organizatorjem pogreba in še posebej hvala vsem pevskim zborom.
Lojze Furlan, župnik
Srečanje družin vipavske župnije na Erzelju
Vsak dan se srečujemo - na cesti, v trgovini, v šoli, na delovnem mestu, ob isti oltarni mizi ... Znani obrazi, morda imena, za kaj več si pogosto ne vzamemo časa. Živimo drug z drugim, drug ob drugem, a pogosto tudi drug mimo drugega. V želji, da bi se bolj povezali med seboj, si vzeli čas za pogovor in druženje ter tako drug drugega bolje spoznali in obogatili, je vipavska župnija na binkoštno nedeljo pripravila srečanje družin.
Že pri nedeljski maši v župnijski cerkvi se je čutilo, da je to praznik družin. Bogoslužje so s prošnjami in prinašanjem darov obogatili člani zakonske skupine, prepevali pa so otroci pod vodstvom Katje Poljšak. Vse zbrane je nagovoril gost letošnjega srečanja družin, pater Silvo Šinkovec. Mag. Silvo Šinkovec je študiral defektologijo in filozofijo v Ljubljani in na Irskem ter teologijo in psihologijo v Rimu. Bil je šolski svetovalni delavec, vrsto let sodeluje z Društvom katoliških pedagogov Slovenije, je urednik revije Vzgoja in že skoraj dvajset let vodi Šolo za starše v Sloveniji.
Po maši smo se odpeljali na Erzelj, kjer smo nadaljevali nedeljsko druženje. Kot simbolično dobrodošlico je vsakdo odlomil košček blagoslovljenega kruha, ki nas je spomnil na to, da smo deležni istega kruha in zato bratje in sestre med seboj, vsa župnija pa ena sama velika družina. Gospodinje so poskrbele, da smo se okrepčali tudi s kavo, sokovi, domačim pecivom in sadjem. Starejši otroci in najstniki so potem prevzeli skrb za mlajše, se z njimi igrali ali jih pestovali, da so se starši lahko udeležili predavanja. Da zna gospod župnik speči dovolj palačink za vse otroke, letos ni bila več taka skrivnost, vseeno pa glavna atrakcija, zato so se hitro nagnetli okrog njega in mu pridno pomagali.
Starši smo medtem prisluhnili predavanju gospoda Šinkovca na temo Kako otroku stati ob strani pri njegovih življenjskih izbirah. V uvodu nas je g. Šinkovec vpeljal v razumevanje večplastnosti pomena vzgoje v teoriji in praksi. Izpostavil je, da smo kot kristjani in starši poklicani, da se zavedamo pomena predvsem štirih stebrov vzgoje in izobraževanja: učiti se, da bi vedeli, da bi znali delati, da bi znali živeti v skupnosti in da bi znali biti človek. Kakovostno znanje je pomembno in truditi seje treba, da talente razvijemo in jih ne zakopljemo. Toda to ni dovolj. Potrebno seje pripraviti na življenje, na to, da bi znali delati, da bi znali živeti drug z drugim in drug ob drugem. Starši smo izzvani, da skušamo z zgledom in oporo pomagati otrokom in mladostnikom, da ne bi bili razdvojeni med imeti in darovati, da bi znali prejemati in dajati. Mlad človek naj ne bi bil notranje razbit, temveč enovit, urejen. Skratka starši moramo v otroku razviti občutek samospoštovanja, ki se razvije že v otroštvu. Otrok mora vedeti, daje nekaj enkratnega, neponovljivega, da je čudovito ustvarjen. Človekova osebna vrednost je nekaj danega, samospoštovanje kot občutek te vrednosti pa se razvija od otroštva dalje.
G. Šinkovec je povabil starše tudi v šolo za starše, v kateri poudarja, daje za samozavest otroka zelo pomembna urejenost družinskih odnosov. Otrok naj ve, naj čuti in sliši, daje staršem mar, kje je, kam gre, s kom gre, kdaj pride. Stvari moramo doživeti, ni dovolj se učiti. Če sami sebe ne doživljamo, je vsa učenost prazna. Za vsakim obrazom je sveta zgodba, nekaj čudovitega, vrednega spoštovanja in ljubljenosti. Vsak človek je vreden ljubezni. Vrednost je v nas, ne moremo je dodajati, lahko jo le odkrijemo. Kaj storiti, da bo človek spoštovan in ne le uporabljen ali celo zlorabljen? Brezpogojna ljubezen je tisto, kar da občutek lastne vrednosti. Toda starši smo omejeni in ne zmoremo v vseh (predvsem neprijetnih) situacijah pokazati otroku, da ga imamo res radi. Brezpogojna ljubezen je Božja. Otrok naj ve, da ga ima Bog rad brezpogojno in vnaprej. Otrok naj ve,
Predavatelj pater Silvo Šinkovec
da je ljubljen. Neprenehoma moramo iskati v sebi pozitivno dobro, Božje.
Ko je oče oz mati naravnan na resnično dobro, lahko to prenese na otroka. Ni moči, ki bi staršem preprečila, da ne bi molili za otroke in jim želeli dobro.
V predavanju, ki mu je prisluhnilo skoraj petdeset staršev, seje p. Šinkovec podrobneje ustavil pri obdobju pubertete. Na kratko je predstavil glavne značilnosti obdobja in ponudil staršem nekaj vzgojnih smernic. Nasmejal nas je z mislijo Marka Tvvaina: »Ko sem bil star štirinajst let, se mi je oče zdel tako neumen, da sem ga komaj prenašal. Ko Otroci in g.župnik Lojze pečejo palačinke sem bil star enaindvajset let, pa sem bil
presenečen, koliko seje ta stari mož v sedmih letih naučil.« Spodbudil nas je, naj bomo aktivno udeleženi pri vzgoji svojih otrok, kajti »v svetu se bije bitka, kam plovemo, kam gredo naši otroci in mladostniki, v kakšno osebnost se razvijajo. Ulica dobro ve, kaj bi rada od naših otrok. Država in mediji natančno vedo, kaj bi radi od otrok in mladih, da bi postali odvisni od ponudb, ki se zgrinjajo iz milijonskega števila kanalov potrošnji zvestega sveta.«
Čas, namenjen predavanju in razgovoru s predavateljem, je kar prehitro minil, saj vprašanj s področja vzgoje nikoli ne zmanjka. Starši smo pogovor neformalno nadaljevali ob skupnem kosilu. Gospa Magda Fučko je za vse skuhala vipavsko joto, pridne gospodinje so spekle domač kruh, gospod župnik s pomočniki pa palačinke. Po kosilu smo še malo posedeli in se pogovarjali, nato pa smo se odpravili do lepe cerkve sv. Mihaela nad Erzeljem. Druženje smo sklenili s petimi litanijami Matere Božje in blagoslovom. Prijazni domačini so nam za ogled odprli tudi cerkvico sv. Lovrenca. Najbolj zagnani romarji so se nato peš odpravili v Vipavo.
Velika udeležba in pozitivni odmevi na srečanje potrjujejo, da takšna srečanja potrebujemo in da se jih veselimo. Posebno smo se razveselili družin, ki so se nam letos prvič pridružile. Upamo, daje bilo srečanje vsem prijetno in da se naslednje leto vidimo v še večjem številu. Že zdaj prisrčno povabljeni.
Tatjana Batagelj
Prvi koncert dekliške vokalne skupine Segno župnije Sv.
v
Stefana Vipava
Pred slabim letom so se v Vipavi na pobudo župnika g. Lojzeta Furlana zbrali mladi, da bi skupaj zapeli. Vabilu so se odzvala predvsem dekleta in dve mamici, ki so kmalu začele prepevati pri različnih bogoslužjih in prireditvah. Vokalna skupina si je nadela ime Segno, kar pomeni znamenje.
In tako smo v soboto, 14. junija 2014 v cerkvi sv. Štefana v Vipavi doživeli poseben večer. Vokalna skupina je pripravila prijetno pevsko presenečenje.
V okviru prireditev Imago Sloveniae so odprle sezono 2014. Prvi del koncerta je bil že med sveto mašo, kjer so med drugim izvedle zahtevno Missa brevis za dva soprana, alt in tolkala, Grdadolnikov Laudate Dominum ter Mozartovo Alelujo. Po maši je sledil drugi del koncerta, s katerim so se zahvalile Bogu in Materi Mariji za dar petja in uspešen konec šolskega leta. Ob spremljavi
klavirja, kitar in tolkal je doživeto triglasje ubrano zvenelo med vsemi desetimi skladbami. Program, ki so si ga spomladi zastavile, se je za marsikoga zdel nedosegljiv, skupina pa je z veseljem, zagnanostjo in vztrajnostjo dosegla svoj cilj, kije bil poplačan z lepim obiskom in navdušenimi poslušalci.
Za dekleta pevskih počitnic še ne bo. V bližnji prihodnosti so že povabljena k sodelovanju pri poročnih mašah in različnih slavjih. V septembru pa bodo začela z vajami novega programa za naslednjo sezono. Ob tej priliki vabijo v svojo sredino vse, kijih veseli petje in druženje ob njem.
Dekleta in fantje, kar pogumno, vesele bodo vsakega novega člana.
Aleš Praček
Prejem prvih zakramentov
V četrtek, 5. 6. 2014, smo imeti v vipavski župniji, v cerkvi sv. Štefana posebno slovesnost. Učenci s posebnimi potrebami, ki so nastanjeni v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Vipavi, so pripravili sodelovanje pri zaključni veroučni maši in prejeli zakramente.
Starši si želijo tudi za otroke s posebnimi potrebami duhovnega vodenja in pouka v veri. Pod vodstvom katehistinje, mag. Lejle Irgl, v omenjeni izobraževalni ustanovi že vrsto let poteka tudi tem otrokom prilagojen verouk, saj rednega v svojih župnijah ne zmorejo. Lažje delujejo med sebi enakimi, prihajajo iz oddaljenih župnij, nekateri gredo le enkrat tedensko domov, otroci imajo zaradi okrnjenih sposobnosti težave pri razumevanju.
Letošnji zaključek je obogatila slovesnost prejema svetih zakramentov.
Zakrament svete birme je prejelo deset otrok. Med birmanci je bil tudi Robert, ki se je pripravljal v okviru gibanja Vera in luč, v domači župniji. Dve deklici sta prejeli prvo sveto obhajilo, ena pa še sveti krst.
Otroci so pri maši sodelovali s pesmicami ter prošnjami in zahvalami, prav tako njihovi starši in botri. Na končuje v zahvalo in na čast otrokom s posebnimi potrebami zazvenela še Ave Maria, ki jo je zapela njihova katehistinja. Sveto mašo je ob somaševanju vipavskega župnika Lojzeta Furlana, vipavskega upokojenega župnika msg. Franca Pivka, duhovnega pomočnika prof. Janeza Zupeta in Metod Pirih.
Po slovesni maši so starši otrok v župnijskem domu pripravili pogostitev za vse. Bilo je veselo, otroško preprosto in srčno, tako kot zmorejo le otroci s posebnimi potrebami.
Vsem nam seje dan zabeležil v trajen spomin, pa tudi v srce, s spoznanjem, da nas preproste stvari najbolj obogatijo.
Lej la Irgl
ZA DOM IN DRUŽINO
Sto let življenja Regine Ferjančič
Regina Ferjančič seje rodila 2. 4. 1914 v številni družini v Mančah pri Vipavi. Še danes pri sto letih je bistra, zgovorna in nasmejana. Takole pripoveduje:
»Doma nas je bilo deset otrok. Trije fantje, ostalo dekleta. Najmlajšo je mama rodila pri 42 letih in je umrla stara 3 leta. Jaz sem se rodila četrta po vrsti. Mama me je rodila v sedmem mesecu nosečnosti. Moja mama Katarina, klicali smo jo Tina, je bila Semeničeva iz Manč, oče pa je bil Janez. Bil je zelo napreden in gospodarski. Imeli smo 4 ha zemlje, v glavnem njive. Na mokri zemlji je sejal pšenico in je vedno dobro obrodila, na drugih njivah pa koruzo in krompir. Pšenico smo vozili v mlin v Vrtovin in mama je pekla bel kruh iz domače moke. Imeli smo tudi krave in dobro mleko s smetano. Mama je delata maslo in ga prodajala.
črnovrškega župnika vodil upokojeni koprski škof msg.
Oče je zgodaj spomladi krave spustil na pašo, da so popasle prvo, fino travo, potem šele, ko je druga zrasla, smo kosili za seno. Tako je bil iznajdljiv.
Ko sem imela tri mesece, je šel v vojsko. Bit je ujetnik v Rusiji, namesto domov so ga poslali na italijansko fronto. Mama si je izborita posebno potrdilo in me je peljala pokazat očetu na italijansko fronto. Domov se je vrni! leta 1918. Gladko je govoril nemško in rusko. Med vojno je mama prvo hčerko, to je mojo najstarejšo sestro Katarino, poslala k teti na Bertoke. Tam je ostala, saj teta ni imela otrok. Poslala jo je v šole in sestra je doštudirala farmacijo. Delala je v lekarni. Mi smo mislili, kako dobro živi, a sama nam je rekla, da ima praznik, ko pride domov in ji mama odreže kos potice.
Regina Ferjanči-stoletnica, foto Lojze Adamič	Med	drugQ svetovno vojno smo vsi drža/i za
domovino. Bili smo med seboj zelo povezani. Fantje so šli v partizane, očeta in mater so zaprli, mamo ravno na Marijin praznik, 25. 3. 1942. Domov sta prišla jeseni 1943.
Psi otroci smo hodili v šolo. Najprej v Lože, potem v Vipavo.
Samo sestra Stanislava je šla že v prvi razred v' Vipavo. Se je štelo, da je v Vipavi več predmetov. V Ložah smo imeli štiri leta in vsi razredi skupaj, seveda italijansko šolo. K maši smo hoditi na Goče. Župnik je bi! sedaj pokojn i gospod Kralj.
Že mlada sem šla v Trst. Kuhala sem pri družini. Gospa mi je kupila celo kuharsko knjigo. Bila sem izredno natančna in precizna pri kuhi in peki. Če je pisalo v knjigi 5 dag, nisem nikoli dala 6 ali 4, vedno točno 5 dag. Do danes mi je ostalo veselje do dobre kuhinje in natančnosti. Iz naše vasi sem nosila jajca in maslo v Trst, iz Trsta domov pa riž in pašto. Domov sem prišla leta 1948, ker je mama obnemogla. Kuhala sem na novih mašah in ohcetih, za birme in druge prilike. Nikoli nisem bila brez dela. Rada sem potovala: osemkrat sem bila v Avstraliji, bila pa sem tudi v Rusiji, Medžugorju in Lurdu.
Vrsto let sem kasneje gospodinjila v Vipavi pri gospe Magdi.
Moj topel dom je moja hišica in vrtiček v Mančah. Že dobra tri leta pa sem v Domu za starejše občane v Ajdovščini. Ni mi dolgčas. Imam veliko družbe. Moja sestra živi v Avstraliji in ima 101 leto. Živi sva še midve - obe stoletnici. Bogu hvala za vsa leta, za življenje.«	Pri sv. maši cerkvi na Gočah, foto Lojze
Adamič
Ime Regina pomeni kraljica. Resje naša Regina kraljica, kraljica
življenja. V Domu starejših občanov v Ajdovščini soji pripravili pravo doživetje. Slovesno je bilo tudi praznovanje v domači fari na Gočah, dne 5.
4.	2014. V zahvalo za sto let življenja je gospod župnik Ivan Furlan daroval sveto mašo. Pri nagovoru je poudaril: Kaj je življenje? Je veselje novega jutra, je odgovornost zrelega dne, je solza bolečine in utrujenost večera? Je navsezadnje ena sama daritev Življenju, je dar od Boga in za Boga. To Regina najbolje ve.
Mogočna pesem naših cerkvenih pevcev je zarosila oči vseh nas. Na koncu sv. maše so slavljenki zapeli še najmlajši iz Manč: Jan, Anika, Jana in Benjamina so ob spremljavi tamburic Katje in Rebeke zapeli Marijino pesem Cerkveni pevski zbor, poje pred župniščem na Gočah, foto Mali cvet. Najmlajši sorodnik Klemen je Regini Lojze Adamič	podal	šopek rož, soseda Angelca pa ji je izrekla
čestitke, besede pohvale in zahvale. Čestitki seje pridružila tudi gospa Vera Kodrič, kot predstavnica RK, in podžupan občine Vipava, gospod Godnič.
Veselo druženje ob harmoniki in petju naših pevcev seje nadaljevalo pred župniščem na Gočah. Ob kozarčku zlate kapljice in dobrotah, ki sojih pripravile vaške gospodinje, smo ji vsi in vsak posebej nazdravili!
Draga naša Regina! Naj Vas Bog še v naprej varuje in vodi po poti zdravja in dobrote!
Čestitamo!
Zabeležila Urška Žgur
***
Poletne prireditve v občini Vipava - Imago 2014
Izvajalec	Naslov	Kraj	Datum	Ura
Vokalna skupina Segno	Pozdrav poletju	Vipava, cerkev sv. Štefana	14.6.2014	19.30
Vipavski tamburaši s Tanjo Žagar	Koncert	Vipava, Trg Pavla Rušta	28.6.2014	20.30
Neca Falk	Maček Muri	Vipava, Trg Pavla Rušta	6.7.2014	19.30
Stefan Milenkovič in Marko Hatlak z gosti	Tango compas	Vipava, Trg Pavla Rušta	12.7.2014	20.30
Harmonikaška skupina Šempeter pri Gorici	Koncert	Nanos, pred cerkvijo sv. Hieronima	20.7.2014	13.00
Gledališka skupina KD Brce	Češpe na figi	Slap	26.7.2014	20.30
Gledališko društvo Kontrada Kanal	Rodil seje očka	Podnanos	2.8.2014	21.00
Komorni zbor Ipavska	Koncert	Vipava, cerkev sv. Štefana	16.8.2014	20.00
Godalni kvartet Podokničarji	Koncert	Lozice	24.8.2014	18.30
Trije tenorji	Od višine se zvrti	Vipava, Trg Pavla Rušta	30.8.2014	20.00
Rezultati projekta Radi delamo dobro
V mesedu aprilu je Mercator v svojih stotih izbranih trgovinah po celi Sloveniji izvajal donacijski projekt Radi delamo dobro. Mercatorjevi kupci so v mesecu dni oddali več kot 1,1 milijona glasov, s katerimi so odločili, kdo so prejemniki Mercatorjeve donacije v skupni vrednosti 100.000 EUR. Ob zaključku glasovanja je društvo, kije na posamezni lokaciji prejelo največ glasov kupcev, prejelo Mercatorjevo donacijo v vrednosti 1.000 EUR, sredstva pa bo namenilo za izvedbo konkretnega projekta, s katerim so se potegovali za donacijo.
V Marketu Vipava so bili rezultati tekmovanja Radi delamo dobro sledeči:
Otroški vrtec Vipava je prejel 4835 glasov, Pihalni orkester Vrhpolje 1644, Kolesarski klub Izvir Vipava pa 1213.
Boža Bizjak
ZA RAZVEDRILO
V SPOMIN POKOJNEGA ...
DELO. KI GA JI POKOJNI OPRAVLJAL NA SREDNJI
verski Soli
PROIZVAJALEC LESENIH IIIS I/ RIBNICI
VARNOSTNO RA/ STRELIVO
RAVEN.
KONIČAST
MEČ
Sl S l AVIL
UTRDITEV.
OKREPITEV
PRITRDI l NICA
l I NI
AN/EL
REČNO
KAMENJ!
UM EINOSI
(LATINSKO)
KEM. /NAK ZA ERBIJ
SNOV
TVARINA
PRIPADNIK \ll MIŠKI GA INDIJANSKI GA PLEMENA
I S AMINI
MESTO V Bill
SUKANI C
OTROŠKA
IGRAČA
IMII.I
ZOLA
MARIJA
I K/ A K
DIJAN KI RJANČIČ
KEM. ZNAK ZA ALUMINIJ
ITALIJANSKI
KIPAR
SISTEM AVI /AVOR
/\< \( M NAPAD
MEJNO GOROVJE Ml D E VROPO IN A/IJO
HRUŠKASTA STEKLENIČKA ZA ZDRAVILA
TAJNO
DRUŠTVO
NI/JI SVIT
l/.RAE I SKI KRALJ. KI JI UVEDEL BAALOV KULT
Ml I) HRIBI
OSLOV GLAS
ERVIN
KORADIN
ČASTNI NAZIV. KI GA II PRI II I POKOJNI
DOLENJSKA
METROPOLA
BORUT
NAGLOST
NEVESTINO
PREMOŽENJI
MOJZESOV
BRAT
SRBSKO MOŠKO IMI
POLIVINIL
KLORID
ROMAN
GRIL
VRSIA
LEKTRONKI
UTIKOČIN JEN NAETNI PLIN
BONBONI OBLITI S ČOKOLADO
LOVSKO
OBMOČJI
ZAPISANO/
RIMSKIMI
SVEI) SMUČ
ŠTEVILKAMI
SREDIŠČI
SLIKARSKA TEHNIKA Z VODENIMI BARVAMI
VRSTA IGRI NA SREČO
PLAVALNI
Sl.Ol
USTANOVI! SLOVENSKI KMEČKI ZVEZE. IVAN
IME PEVCA LESKOVARJA
\JBIS
KEM. ZNAK /A GERMANIJ
OBLIKA IMENA ELIJA
DELEŽ. PARI I LA
VZDEVEK
ONASSISA
l.< »JZ.I SLAK
IMI KOSTUM VOGELNIK
DVOJICA
LETALIŠKA
STEZA
IVAN
RIHAR
ANGLEŠKO
SVETLO
PIVO
ALOJZ
REBULA
BARBARA
KORIN
NAZIV S KATERIM SO VIPAVCI NA SLAVIJALI POKOJNEGA
KOČAR.
KAJŽAR
POTOMCI ŠPANCEV V JUŽNI AMERIKI
IRAVNAT SVETNA KONCU NJIVI (MNOŽINA)
Rešitev iz 108. številke VG
Vodoravno: sto let začetka, parcialni odvod, RNK, osa, drvica, VK, TNT, kabala, Etna, Sm, ar, spektakel, Dum, ventilator, sel, eta, valižanka, Te, Danaja, AO, orant, Anhovka, vsek, Pi, oknar, NB, razsodnica, Euler, vid, icek, Vreg, KO, ducat, ože, Korčula, jar, AC, IŠ, sla, nn, Ari, gnostik, ekscentričnost, Ava, ataka, Pt.
Navpično: prve svetovne vojne, sanktpetersburžanka, trk, Nena, AE, Leer, SV, oc, takt, DNK, EG, Aca, Lion, Tivat, rr, kare, east, Alan, Pa, kocina, tla, skala, izvor, TT, Zn, kmetija, Si, čigra, Aida, ložan, oddušnik, čorba, Ra, hod, ul, oča, Edvard, naoknica, Sn, tvil, Uskovnica, Stop, koca, Rea, kacet, list, Ada, NL, arak, akt.
PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 1.4.2014 DO 30.6.2014
Artač Marija	Slap	30 e
Benko Lidija	Ajdovščina	20 €
Brajovič Cvetka	Ljubljana	50 €
Clemenz Majda	Ljubljana	15 €
Ferjančič Anka	Budanje	ioe
Florjančič Ana	Škofja Loka	20 e
Hrovatin Albert	Koper	20 €
Klančnik Anja	Kociančičeva 23	20 €
Kobal Ivan	Škofja Loka	30 €
Makovec Dorica	Nova Gorica	20 €
Mikuž Ema	Budanje	20 €
Nikolič Anica	Srbija	ioe
Posavec Alda	Ljubljana	10 €
Premrn Cilka	Vipava	20 €
Štekar Marija	Slap	10 €
Vidmar Francka	Vinarska c. 2	156
Skupaj		320 e
Vsem se najlepše zahvaljujemo!
Svoje prispevke lahko nakažete tudi na TRR KS Vipava 01336-6450860755 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS.
VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA
JUNIJ 2014 750 izvodov
Uredniški odbor:
Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vladimir Anžel, Milan Poljšak in Polona Puc - lektorica
Naslednja številka bo izšla predvidoma septembra 2014. Vljudno prosimo vse, ki bi radi kaj zapisali za naše glasilo, da svoje prispevke pošljete najkasneje do 10. septembra 2014 na elektronski naslov: vipavski.glas@gmail.com.
Za vse informacije lahko pokličete na tel. št. (05) 366 50 68 (Gizela) ali (05) 366 50 98 (Magda).
Tisk: Papirna galanterija Sedmak Ajdovščina
VSEBINA
Iz naše preteklosti
Ob 100-letnici velike vojne............................................................................... stran	1
Ob 150-letnici Vipavske čitalnice......................................................................... stran	6
Nekaj novih dognanj o lociranju bitke pri Frigidu......................................................... stran	8
Slavno občinstvo	 stran	II
Od kod smo prišli Mercinovi na Goče	 stran	12
Spomini
Pismi mojega brata Cveta Lavrenčiča	 stran	15
Spomin na 2. svetovno vojno	 stran	16
Predstavljamo vam
Edko Ferjančič 	 stran	17
Iz naše KS
Iz dela KS Vipava 	 stran	20
Poslovilna vežica Vipava	 stran	21
Iz naše Občine
Pb vipavskem občinskem prazniku	 stran	25
Iz ustanov in društev IzŠGV
Iz dela na ŠGV Vipava	 stran	27
Iz OŠ
Nekaj utrinkov iz dela na OŠ Vipava	 stran	28
Iz CIRIUS-a
Triatlon klub Ajdovščina in CIRIUS Vipava z roko v roki	 stran	32
Priplavali smo do cilja 	 stran	33
Ansambel Modri val v CIRIUS-u Vipava	 stran	34
Iz društev
Tamburjaši v Parizu 	 stran	34
Tamburjaši navdušili več desettisočglavo množico 	 stran	36
Zlata dirigentska palica je prinesla zlato	 stran	37
Dolgo vroče poletje za Komorni zbor Ipavska 	 stran	38
Ekipa Občine Vipava zmagala na regijskem preverjanju znanja iz prve pomoči	 stran	39
Iz naše župnije
V spomin 	 stran	40
Srečanje družin vipavske župnije na Erzelju	 stran	42
Prvi koncert dekliške vokalne skupine Segno	 stran	43
Prejem prvih zakramentov	 stran	44
Za dom in družino
100 let življenja Regine Ferjančič	 stran	44
Imago 2014	 stran	46
Rezultati projekta Radi delamo dobro 	 stran	46
Za razvedrilo
Križanka	 stran	47
Ajdovščina
sp-dom 908(497.4)
VIPAVSKI
2014
352 9(497.4 Vipava)
0159303,109
COBISS
Tako so se fotografirali Vipavci pod Starim gradom. Na zadnji strani fotografije je Florjan Petkovšek zapisal "Pred odhodom k vojakom 21. 1. 1918" in se tudi podpisal. Na fotografiji stoji tretji v prvi vrsti z desne. Spoznani so še Bruno Robba v vojaški uniformi, Rehar Avgust, Jože Lekan in Franc Božič. Florjan Petkovšek je brat Matičeta Petkovška, ki ga vidimo na naslovnici. Fotografija je last Majde Kranjc.