MIRKO VAUDA: K novemu projektu novega šolskega zakona. (Poglavfe o prezrtih kmetijskih, obrtnih in trgovskih nadaljevalnih šotah.) V svojih dosedanjih izvajanjih sem se že parkrat dotaknil nadaljevalne šole, ki jo smatramo za sestavni del osnovne šole. Da pa je osnutek tega zakona kratkomalo pre= zrl nadaljevalno šolo, to je pa neodpustljiv, vsa novodobna stremljenja na polju šolstva naravnost ignorirajoči pogrešek. Naj iz* pregovorim o nadaljevalni šoli s posebnim ozirom na podeželsko šolo nekoliko več, upoštevajoč pri tem zlasti tudi tozadevnc ureditve v sosednih državah. V mestih in večjih krajih imamo tu in tam že take šole kot obrtnos (trgovsko) nadaljevalne šole s šolsko obveznostjo ondi bivajočih obrt= nih vajencev oziroma zaposlencev. Ravno na kmetih, pri podeželskem ljudstvu, kjer je potreba takih šol še večja. kjer bi tako krvavo rabili kmetijskosnadaljevalne šole, tam takih šol ni in jih po novem šolskem zakonu tudi ne bo. Neprecenljiv bi bil vzgojni pomen teh šol, kajti boleti nas mora, kako šoliodrasla mladina v svoji najnevarnejši — pošolski mladostni dobi brez vodstva, brez vajeti, brez prave orientacije tava po življenskem »labirintu«, dokler je mnoge bridko preizs kušene »iluzije« mladostne dobe ne izuče — če ne prepozno! Velekoristen bi bil na= dalje življenskospraktičen pomen teh šol, ki bi mladino s posebnim upoštevanjem domačih krajevnih razmer pripravljale na bodoči poklic in to v naši agrarni državi v prvi vrsti k spoštovanju, ljubezni in spos sobnosti za kmetijski stan. Res so se tu in tam na nekaterih pos deželskih šolah žc pojavile prostovoljne tas ke naprave, ki pa se morajo večinoma bo* riti s težkimi krajcvnimi in gmotnimi razs mcrami. Država za te nadaljevalne šole ka= že prav malo zanimanja in še to največ le v pač »lepih«, a sicer »skopih« besedah. Sodobne razmere nas vendar že silijo, nam naravnost narekujejo, da kmetski stan podpremo in vzdržimo najsigurneje z vzgo= jo pravega, iskrenega, za svoj sian na vse pripravljenega kmetijskega naraščaja. »Mla= dino moramo privesti do spoznanja, da noben stan na svetu ne nudi toliko notra= nje, prave sreče, toliko stobode in neods visnosti, ioliko zdravja in odpornosti ter ne daje očetnjavi tako močnih borcev kot ravno kmetski stan!« V tch besedah pa je tudi že izražen pomen in program kmetijskosnadaljevalnih šol. Naš (UJU) projekt novega šolskega zakona iz leta 1920. je imel že predvidene nadaljevalne šole, a sedanji projekt — po 6 letih — jih noče poznati. Povedati mo= ramo, da je ukrenila upeljavo nadaljeval« nih šol že večina sosednih držav. Nekaj primerov: V Švici: Imenujem to državo na pr= vem mestu, kajti uvedeno ima nadaljevals no šolo (n. pr. v kantonu Bern itd.) že s šolskim zakonom iz leta 1894.; isto ondi po tem zakonu ustanavljajo občine, država pa jih vzdržujc glcde šolskih potrebščin in učiteljskih plač polovično. V Nemčiji: Tu že ustava s čl. 148. za= hteva 8«letni obvezni obisk osnovne in na« to do 18. leta starosti obvezni obisk nada= ljevalne šole. V Saksonski: Vsaka dežela v Nemčiji, tako tudi Saksonska, ima v svojem pods ročju lastno šolsko zakonodajo. Saksonska poseduje tačas lo prehodni zakon za na* rodno šolstvo z dne 22. julija 1919, ki na= vaja tri vrste šol: splošno osnovno, pomožs no in nadaljevalno šolo. Naloga zadnje je, delovati pri nadaljnji državljanski, poklic« ni in hišnogospodarski izobrazbi mladine. V Franciji: Vlogo nadaljevalne šole prevzemajo tu osnovni šoli pričlenjene in pod istim vodstvom upravljane višje na« rodne šole ali dopolnilni tečaji. V Angliji: Tu zahteva šolski zakon z dne 8. avgusta 1918 nadaljevalno šolo za vso mladino do 18. leta starosti s 320 učnis mi urami v letu; učne ure smejo biti le v dnevnefh času od 8. ure zjutraj do 7. ure zvečer. V Švediji: Ministrska komisija je leta 1922. po triletnem proučevanju sestavila načrt za 6»lctno osnovno šolo, po kateri ima slediti 4srazredna nadaljevalna ali stroj kovna šola. (Skupno torej 10=letna šolska obveznost). V Rusiji: Šolska obveznost se tu pri= čenja z 8. letom ter konča s 17. letom sta= rosti. Ima torej 9*letno obveznost obisko* vanja že v mojih prejšnjih izvajanjih nas vedene enotne — delovne šole, ki se deli ,v dve stopnji: I. stopnja za deco od 8. do 12. leta; II. stopnja za deco od 12. do 17. leta starostL V drugi stopnji je tako že tiis di zastopana nadaljevalna šola. V Avstriji: Tu eksistirajo izza povoj« ne dobe žc v vsaki posamezni deželi posa= mezni posebni zakoni o nadaljevalni šoli. V Italiji: Od leta 1894. do leta 1923. so tu imeli nižjo in višjo osnovno šolo, pa povrh tudi nadaljevalno šolo, in sicer sleds njo kot nedeljsko ali vcčerno šolo. Z no= vimi učnimi načrti z dnc 23. novembra 1923 pa je bil ustvarjen še modernejši ustroj osnovne in nadaljevalne šole. Iz teh par primerov vidimo, da država za državo priznava, ali ima že upeljane, ali vsaj resno pripravlja prepotrebne nadalje= valne šole, a mi Jugoslovcni — mar čakamo na nje s šolsko zakonodajo prihodnjega stoletja!? Predlagam: Tudi v naš narodno=šolski zakon naj se sprejme osnovanje in obvez« nost nadaljevalnih šol kot sestavnega dela osnovnih šol; izrečno pa še zahtevajmo podeželskosnadaljevalno šolo. (Razprave o namenu in ustroju pode« želske nadaljevalne šole naj postanejo aktu> alne v vseh naših društvih, zlasti še v na* ših glasilih in pedagoških odsekih!) Prehajamo h koncu. Lotil sem se po= glavja o smotru, vrstah narodne šolc ter učni obveznosti (čl. 1.—23.) z nekoliko po* drobnejšimi izvajanji, ker vidim v tem po= glavju, kakor pač pravilno in upravičeno zavzema čelno mesto v osnutku šolskega zakona, zares najpoglavitnejši oddelek šolske zakonodaje. Vabim in pričakujem, da se k nadalje« vanju razprav k ostalim poglavjem šolske« ga zakona priglase drugi tovariši in tova« rišice. Sleherni goji vsekakor bolj zanima* nje za eno ali drugo poglavje, ima tu ali tam več izkušenj ali več upogleda v toza= devne ureditve v drugih državah. Poslušaj: mo, pa tudi dajmo se slišati, in sicer mnogi in če bi bilo mogoče: vsi.