93
Politične stvari.
Govor poslanca dr. Poklukarja
v državnozborski seji dne 1. marca t. l.
(Dalje).
Menim, da je velika krivičnoat, ako se naravnost reče: Davek se ne more odpisati, ker se mora tirjati dokaz neiztirljivosti in ker je ta jako težaven. Po mojem prepričanji se da nekak formalen, ne strogo postaven dokaz neiztirljivosti skoraj v vseh takih slučajih dognati in pravica zahteva, da v teh slučajih odpadejo predpisi hišno-najemninskega davka ravno tako, kakor se že danes godi pri praznih stanovanjih hiš, ki se oddajejo v najem.
Kar pa se tiče večje preosnove zakonodajstva glede hišnega davka, izvršiti se po mojem mnenji v tem trenotku še ne da, preverjen pa sem, da se more s tem pričeti že v teku tega leta, in sicer načelno pričeti.
Po mojem mnenji bi se moralo pri zakonodajstvu glede hišnega davka delati na to, da se doseže splošno znižanje. Gospod finančni minister bo pač takoj odgovoril : Sedaj, ko imam dva milijona proračunskega pre-ostatka, hočejo na eni strani, naj znižam neposrednje pristojbine, na drugi strani se tirja to glede drugih pristojbin, tretja stranka zahteva zopet velike investicije, opustitev loterije, cenejšo sol itd. Kam pa bom prišel s svojim preostatkom dveh milijonov?
Ugovor ni utemeljen, in tudi se ne more dvojiti, da se bodo še povišale tirjatve za našo vojno potrebščino, akoravno smem izraziti upanje, da pri današnjih utrjenih nadah glede miru, vojna uprava ne bo več zahtevala iz-vanredne potrebščine
Vprašanje o hišnem davku bi se moralo povprek, kakor jaz menim, reševati s stališča, da se prvič odstranijo dandanašnje krivičnosti in trdosrčnosti, potem pa se izvede splošno in kolikor moč enakomerno znižanje davka od poslopij.
Saj se z mnogih strani čujejo opravičene pritožbe, da je razloček mej 262/3 odstotnim hišnim davkom v glavnih mestih in v krajih seznamka A itak neutemeljeno velik nasproti 20 odstotnemu hišno-najemniskem davku pri ostalih krajih.
Priznavam to.                               *
Priprosti račun že kaže, da hišni posestnik v Otakringu — Otakring, kolikor vem, ni v seznamsku A, pač pa  Hernals — plačuje le 14 odstotkov  svojega ko-
smatega   dohodka,   hišni  posestnik  vis-a-vi   pa mnoga višji hišni davek.
Ravno tako je na primer v pražkih predmestjih. Tukaj plačuje hišni posestnik 22'6 do 22'8 odstotkov. To je gotovo razloček, kise mora vsaj deloma poravnati.
Treba je seveda pri tem paziti tudi na neko drugo stališče. Čujejo se deloma tudi tam, kjer so taka naprotja, pritožbe od onih, ki plačujejo višji davek, zakaj se vendar tudi sosedje in pod enakimi razmerami živeči, hišni posestniki  ue   prisilijo k plačevanju višjega davka.
No, k plačevanju višjega davka prisiljen biti =* osobito pri hišnem davku — je vedno kočljiva stvar.
Skusili smo to pri Tirolskem ter vidimo pri Trstu in drugih krajih, katerim so se ualožili višji davki. Toda po mnenji bi se moralo v prihodnjosti pri reformi hišnega davka vsprejeti kot načelo, da se hišno-najemninski davek, ki se bo moral samo ob sebi umevno znižati od 262/3 odstotka, razširi na vse kraje z določenim številom prebivalcev ali hiš (Prav res! ua desnici); ob enem pa bi se morala seveda, kakor pri vzvišanju drugih davkov skleniti posebno še pri hišnem davku prehodna doba tudi za vse manjše kraje dolga prehodna doba, recimo od 15 do 20 let, mej katero bi se polagoma uvedli v te kategorije.
Formalnega postopanja z vprašanjem o hišnem davku pa bi se bilo treba po moji sodbi poprijeti z veliko pozornostjo.
Saj je poleg tega konkurenca za olajšave pri vseh davčnih vrstah in investicijah jako velika, ter mislim, da bi bila izvršitev le tako mogoča, ako se nova postava ali novela k postavi o hišnem davku sklene že tekom tega leta ter se znižanje hišnega davka tudi razdeli ua večje število let. Znižanje bi moralo biti enakomerno razdeljeno iz ozirov na finančni erar, kakor so se tudi na korist davkoplačevalcem sklenile prehodne dobe. To so le v splošnem moji nazori o sedaj perečem vprašanji hišnega davka.
Omenjati moram tukaj slučaja, ki prav za prav ne spada v pristojnost državnega zbora, pač pa v ono mi-nisterstva notranjih zadev, v koli&or se tiče pridobitve Najvišjega potrjenja za neki deželno-zborski sklep. Preskrbel sem si akte o preložitvi neke cestne zgradbe, ki se je razpravljala že 1. 1854. (Čujte! Čujte! na desnici). Tu imam noto do deželne vlade v Ljubljani z dne 16. avgusta 1869, št. 2329, v kateri se navaja da je to cesto že leta 1853. stavbeno ravnateljstvo načrtalo kot državno cesto, da je ta sklep pozneje leta 1858. dobil tudi Najvišje potrjenje, a ni se izvršil, ker se je potem   leta   1861. izročila ta zadeva   deželnemu  zboru.
Tukaj se gre za preložitev najvažnejše zveze cele Dolenjske z železnico, to je bogenšperška cesta To je morska kača, ki se je mnogokrat razpravljala v kranjskem deželnem zboru. Večkrat so se napravljali načrti. Bil se je boj mej dvema načrtoma, konečno je prišlo lansko  leto do tega,   da je deželni zbor dovolil deželno
94
podporo   20.000 gld.,   ostanek pa se  je razdelil na prispevajoče okraje.
(Dalje   nasl.)
List 13.
Gospodarske stvari.
Državni melijoracijski zaklad.
(Dalje.)
Pa vse polno je še drugih dolin, katere silno trpe po povodnjih, tako račenska i. d. Res .se nekaj tu pričenja, a vse premalo je sredstev, da bi res kaj stalno dobrega zvrsili. Koliko je drugih dolin, skozi katere se vozimo, ki vse kažejo, kako silno je potreba odpeljati vode iz njih zemljišč, katera so prav zarad zastajajoče vode mrzla, manj rodovitna in daje le kislo krmo, ki nič kaj ne ugaja goveji živini.
Ako se peljemo po državni cesti od Črnuč proti Trzinu, vidimo ob njej le mokre senožeti, po katerih raste kaj slabo seno. Kako lehko in primeroma z malimi stroški bi tu pridobili na stotine orali prav dobrih, nekaj tudi prav izvrstnih travnikov z umno drenažo, sploh z odpeljavo zastajajoče vode ! Če se peljemo dalje po tej poti, vidimo krog Doba po levi ter tudi po desni strani proti Krnmperku polno prevlažnih, mokrotnih travnikov, in kadar dospemo do Lukovice, pričenjajo se zopet močvirni travniki, ki se sploh po krašenski ozki dolini nahajajo. Res priraste po takih travnikih precej sena a kislega, katero nima prave tečnosti. Saj je znano, koliko zaleže stot sladkega hribskega sena. Prav tako nam kažejo pokrajine z izvrstnimi travniki krasno živino, in mesarji in tudi živinorejci pozDajo kaj dobro take pokrajine, po katerih nahajajo res dobro rejeno, izvrstno živino. Goved pa, ki ima za krmo le kislo, smrdljivo seno, ne bo nikdar dobro uspevala, saj ne more, ker nima tečne hrane. Pa tudi brez števila je njiv, ki so premokre. Mokra zemlja je mrzla, osuši se pozno, torej jo moremo le pozno obdelati; po njej se širi grozno posebno plevel, kaj rada pozebuje ozimna žitna setev, krompir gnije v njej posebno ob mokrih letinah naglo.
Z osuševanjem, posebno pa, če se odpeljuje voda po ceveh, to je po sistemu drenaže, odpravijo se vse te škodljive razmere, in sploh se zemlja zb^ljšava. Po ceveh pa prihaja tudi zrak v spodnje plasti zemlje, po katerih torej nahajajo daleč segajoče korenine oplojene redilne tvarine, in dejanski spričujejo povsod, koder so osušili močvirne njive z drenažnimi cevami, da so izredno rodovitne, po katerih uspevajo tudi rastline, ki jih pred drenažo ni bilo mogoče sejati na nje.
Ob Mirni, ob Temenici, Krki in drugih vodah po raznih dolinah in pod gorami nahaja se obilno zemljišč, katerih rodovitnost bi se z odpeljavo zastajajoče vode silno mogla zboljšati. Preobširno bi bilo, ko bi vsa posamezna premokra zemljišča imenoval. Saj je že Konfiguracija naše dežele taka, da imamo po dolinah večinoma premokra zemljišča.
Ta zemljišča osušiti in oprostiti zastajajoče škodljive vode, mora biti umnih kmetovalcev skrb. V tem oziru so Angleži pravi mojstri. V 25 letih je državna vlada posodila kmetovalcem 165 milijonov za osuševanje močvirnih zemljišč, in to posojilo poplačujejo dotični kmetovalci po anuitetah ali letnih odplačkih, kateri znašajo poleg 4% obresti 1% za povračilo, torej le l°/0 več od navadnih, sicer jako nizkih obresti, in v 41 letih poplačan bo ves znesek državi. Kmetovalci pa radi in tudi lehko povračajo državi izposojeni melijoracijski kapital, saj imajo od zboljšanega  zemljišča podvojene dohodke.
Žalosten je položaj kmetovalcev, ker preobilni so davki, silno dragi posli, grozno nizke pa cene pridelkom. V tem skoro obupnem stanji pa tudi ni mogoče pričakovati boljših časov, ker davki se ne bodo znižali, in konkurenca nas bo posebno še dolgo let trla. Kar nam preostaje, to je, da skušamo od zemlje dobiti kar naj-vež mogoče. Delo ostaja skoro isto na močvirnem trav-niKu, ki nam prinaša pustega kislega sena, pravzfako na močvirni njivi, kakor na dobri osušeni, na kateri pa uspeva bolje  sleharni   pridelek.   Ako nakosimo na orali
98
travnika 30 stotov kislega sena, zaleže nam malo, ker živina je ob taki krmi le revna, in če ga prodamo, skupimo za nje n. pr. za stot komaj 80 kr., žlahtnega sladkega sena stot prodamo pa lahko tudi po ll/2 gld. Na močvirni njivi nam silno krompirja zgnije, na dobri, suhi ne, na močvirni mnogokrat ozimina pozebe, na suhimi ne; in tako bi navedel lahko jasnih dokazov, koliko več ob enakih stroških za obdelovanje lahko pridelujemo iz ene orali dobre zemlje nego iz slabe močvirne. Iu prav v tem imamo dandanes iskati rešitve, da pridelujemo od zemlje, kolikor je sploh mogoče, da nam poleg stroškov za obdelovanje vsaj nekaj dohodkov preostaje. To pa nam je le mogoče na dobrih ali urejenih zemljiščih. Zato vidimo v istini, da ondod, koder imajo rodovitno polje, še shajajo. Obupen pa je položaj gospodarju, ki se trudi na slabem, neplodnem svetu, katerega mora obdelovati prav tako, kakor njegov sosed svojo dobro zemljo, a proti njemu prideluje le malo, celo nad polovico manje. On mora propasti, ker stroški za pridelovanje so veči od pridelkov. Da pa je mnogo, prav mnogo zemljišč prav zaradi močvirnosti maloplodnih, to je istina. Zato jih moramo zboljšati, ker le tako se moramo obdržati v naših današnjih kritičnih časih.
Fran Povše.
100
Politične stvari.
Govor poslanca dr. Poklukarja
v državnozborski seji dne 1. marca t. 1.
(Dalje).
Ker   so se tukaj   storili   sklepi,   s katerimi   so  se naložili   prispevajočim    okrajem   konkurenčni   doneski, treba  je bilo za ta deželnozborski sklep Najvišjega po-trjenja.  Zaradi tega so se spisi poslali ministerstvu notranjih   zadev.   Tu   pa   je   menda   zadevo   rešil   kako v mlajši uradnik, vidi se vsaj, da se ni oziral na dosedanjo rabo in besede ca«tne postave, ki je veljavna za Kranjsko. Zahteval   je namreč,   da se z nova prično konkurenčne obravnave s prispevajočimi okraji,  dalje, naj se prašajo vojaške  obiastnije o primernosti   preložitve.   To vse po besedah postave ni utemeljeno.  (Prav res!   na desuici.) Cesta je jako važna, obravnave se vrše od leta 1854, in ko   smo   po velikih   težavah   prišli   do   tega,   da bi bili mogli že prihodnjo   spomlad   pričeti z zgradbo,   naleteli smo na te birokratične,   v ničemur  opravičene težave v ministerstvu   notranjih  zadev,  kjer  imajo   vendar   tudi ravnoisto korist,  ako pospešujejo preložitev za življenje nevarne  cestne  proge,   namestu  da bi  jo ovirali s popolnoma neutemeljenimi zaprekami.
Dovoljujem si tedaj prositi ministerskega predsednika, kot načelnika ministerstvu notranjih zadev, naj vendar gleda na to, da se ne bodo delale prav nepotrebne težave pri podjetjih, ki so gotovo sposobne pospeševati deželno blagostanje.
Ker sem že pri cestoih stavbih, v zahvalo priznavam, da vlada nekako dobrohotno ravna glede cest z enim'delom naše dežele, ki je tuli najbolj zanemarjen.
Za državno cesto mej Ljubljano in Karlovcem ter Ljubljano in Zagrebom so se predlagale in sklenile poprave, ki se izvršujejo blizu dve leti sem ter so pro-računjene še na daljšo vrsto let. V tem oziru bi prosil gospoda ministerskega predsednika, kot vodjo minister-stva notranjih zadev, naj vendar ne določuje tako majhnih obrokov za izvršitev takih poprav, ki se s tem le podražijo. Sedaj imamo podjetnika, kateremu so na razpolaganje vrli delavci. Istrijanec je, preskrbljen z izvan-redno dobrimi istrskimi zidarji, ki izborno izvršujejo svoje delo. Ti ljudje so si napravili barake, v katerih imajo orodje, svojo kuhinjo; delavci so vsi zbrani. Del proge je gotov, vreme ugodno, delali bi se lahko še mnogo. Čujem, da bi bili gotovi podjetniki zodovoljni, ako bi se jim izročilo  delo, tudi tedaj, če se jim da
plačilo dve leti pozneje. Priporočam tedaj, da se pospeši ta zadeva ter spomladi pravočasuo razpišejo dela, da se tedaj, ko nastopi lepo vreme, more takoj pričeti delo ter tudi nepretrgano dovrši. (Prav res! na desnici).
Omeniti hočem tukaj predmet, ki se je lansko leto precej temeljito razpravljal. Državna cesta iz Ljubljane v Novo Mesto do Metlike proti karlovski cesti je ena najčudnejših mogoče v celi državi. Poiskala se je naravnost vsaka gora, vsak hrib ter čez nje napravila cesta. Znano mi ni, zaUaj; mogoče, da se je po načelu onih časov tako naklonil ljudem zaslužek za predprego. Del teh poprav se je sicer pričel to priznavam. Osobito na Gorjancih in na zagrebški cesti iz Novega Mesta proti Kostanjevici so trije strmi klaujci, kjer je moral človek stopiti iz poštnega voza ter peš iti, da je prišel na vrh. Enake razmere pa so sedaj še skoraj na celi progi od Ljubljane do Novega Mesta. Tu je najprvo Kapiteljski klanec, potem pa cela vrsta do Medvedjeka v zatiškem okraji, ki se je predložil.
Od Ljubljane doli se je pustil tudi še jako strm klanec pri Višnji Gori. Z eno besedo, to progo priporočam vladi, naj se temeljito na-njo ozira ter preloži vse klance. (Dobro ! na desnici.)
(Dalje prihodnjič.)
110
Politične stvari.
Govor poslanca dr. Poklukarja
v državnozborski seji dne 1. marca t. 1.
(Dalje).
Preko cestnih preidem k vodnim stavbam. Tu moram z zahvalo priznavati, da proračunski odsek visoki zbornici priporoča resolucijo, katero sem vložil lansko leto ; priporočam jo tudi jaz visoki zbornici, da jo sprejme, in vladi, da se na-njo ozira. Letos moram svojim lanskim razpravam dustaviti tudi še to, da je mej tem postala nevarnost po povodnji za vasi Stožice in Tomačevo jako velika, ter sta bili deželna vlada in uprava primorani takoj dovoliti sredstva, da so se mogle pričeti varstvene stavbe.
Te stavbe so pogoltnile glavnico 40.000 gld., kar bi se bilo lahko preprečilo, ko bi se bila hitreje pričela vrejevati Sava in morda poprijelo delo pri drugem koncu. Priporočam tedaj vode vrejevalna dela visoki zbornici v smislu moje lansko leto predlagane in letos v potrdilo priporočane resolucije.
Došel sem k zgradbi železnic. Lansko leto sem s stvarnimi razlogi priporočal, naj se postavi skupen most čez Savo za železnico mej Ljubljano in Kamnikom in za promet na državni cesti.
Kolikor mi je znano, priporočil je toplo zgradbo tega skupnega mostu stavbeni oddelek ljubljanske deželne vlade. Saj so vendar jasni vzroki, ki za to govore. Saj bo morala vendar železnična uprava prevzeti v upravo in vzdrževanje ta most, kakor hitro bo izgo-tovijen. Saj je vendar cestni erar, oziroma trgovinsko nrinisterstvo, ki bi moralo ta most prevzeti v last ter bo na eni strani moralo z vednimi popravami in vzdrževanjem starega mostu plačevati velike troške, na drugi strani pa poravnati primanjkljej s tamošnjo mostno mitnico. Kazumel v resnici nisem, kako so mogli tu v dunajskem ministerstvu odkloniti ta po zdravi človeški pameti trezni predlog — jaz nisem tehnik — in kolikor čujem, poklicali so se na pcmoč celo strategični oziii, da se je stvari dalo bolj verojetno  lice.
Prepričan sem, da so mej mojimi ožjimi somišljeniki še nekateri, ki bodo temeljiteje razpravljali železnična vprašanja. Govoriti morem tedaj kratko, vendar pa ne opustiti, da ne bi z nekaterimi besedami omenil, kako se ravna s koncesijovanjem železnice mej Ljubljano in Kamnikom — tedaj s pravo malenkostjo. Postava ki dovoljuje državno podporo, je iz leta 1885. (Čujte, čujte !)
Železnice, katere je v istem četrtu ure dovolila visoka zbornica, so že davno zgotovljene, zoper to železnico pa, ki vodi k erarni smodničarni, proizvajajo se neprestano nove zapreke, tako da se ne more zgraditi ta za državo in deželo jako važna železnica.
Priznavam sicer, da je gospod trgovinski minister v zadnjem času pokazal svojo dobrohotnost v tem vprašanji; bil je ves čas naklonjen stvari, toda le akade-mično, kajti do danes ne vidimo uspeha. Zaradi tega, priporočam pristojnima ministroma, naj ne razpravljata, tega vprašanja več dilatorično.
Povoda bi imel dosti, da bi še kaj izpregovoril o deželnih zdravstvenih razmerah, ker osepnice razsajajo taKo po deželi, kakor še redko kedaj. Upam pa, da bo imela vlada odprte oči ter vsaj sedaj, ko se ni zabra-nilo razširjenje bolezni, ukrenila vsa sredstva, da zopet popravi, kar je zamudila. Tudi sem prepričan, da br> eden ali drugi poznejših govornikov razpravljal to zadevo.
Prišel sem sedaj k predmeta, ki mi je bil prav za prav povod, da sem se oglasil k besedi in to je pre~ važno, v področje poljedeljskega ministerstva spadajoče gospodarsko vprašanje. Da ne pozabim manjšega predmeta, pričeti hočem takoj s tem. Tiče se koojereje v naši deželi. Izrekam v tem oziru Nj. ekscelenciji gospodu poljedelskemu ministru zahvalo za dosedanjo izdatno podporo, ob enem pa ga prosim, naj dovoli za postaje Cirknica, Vrhnika in Kočevje po jednega žrebca več in podporo za potovalna predavanja o konjereji in za dirke kobil v kranjskih okrajih lahkega plemena^ Priporočam te tri prošnje in ravno tako one predmete,, katere sem lansko leto navedel gospodu poljedelskemu ministru, da bi se povzdignila reja govedi.
(Dalje nasl.)
116
Politične stvari.
Govor poslanca dr. Poklukarja
v državnozborski seji dne 1. marca t. 1.
(Dalje).
Preidem k onemu, kar sein posebno hotel omeniti pri poljedelskemu ministerstvu. to je k vprašanju o sušenju ljubljanskega močvirja, oziroma ostalih deželnih melijoracijskih del. Tudi tu moram hvaležno priznavati, da se je letos osobito pričelo z zgornjim delom Save, Korenske Save, in da sedaj vlada skupno z deželo izvršuje dotične postave, katere je sklenil deželni zbor; ravno tako moram z zahvalo omenjati predlogo načrtov za vrejenje hudournikov v vipavski dolini. Ti načrti so se mej minolim deželno-zborskim zasedanjem poslali kranjskemu deželnemu odboru, toda ker pri teh listnicah ni bilo stavbenega načrta in mej zasedanjem čas ni dopuščal potrebnih preiskav na licu mesta, deželnemu zboru ni bilo mogoče izvršiti zakonodajnega čina, ki ga je menda želela vlada, da bi se bilo moglo že tekom tega leta pričeti z vrejevanjem hudournikov v naši sicer rajski vipavski dolini.
Dalje zahvalno priznavam, da se pri teh vreje-valuih delih morejo po moji sodbi imenovati načrtani troški zmerni in da so v pravem razmerji k učinkom, katere obetajo vrejenja hudournikov. S hvaležnostjo omenjam tudi osuševalnih del, katera je minulo leto izvršilo poljedelsko ministerstvo v notranjskih kotlastih dolinah pri Planini, Cirknici in Ložu, oziroma tudi v postojinskih dolinah. Pri teh osuševalnih delih v zvezi z osušenjem ljubljanskega barja se je pač vnel boj med tehniki,   ki je nekoliko omajal to vprašanje.
Tekom minolega leta so bile na ljubljanskem barji izredno velike povodnji, ki so provzročile mnogo škode; ker so se ob istem času razširili sesalniki v notranjskih dolinah, navstala je po mojem mnenji nikakor opravičena sumnja, da so ta osuševalna dela še pospešila naporni -nane povodnji.
O tem so tehniki, ki se pečajo s tem vprašanjem, mnogo pisali; jaz za svojo osebo morem izreči sodbo, seveda nikakor ne kot strokovnjak, da povodnji niso v nikakoršni zvezi z osuševalnimi deli v notranjskih dolinah.
Bojazen je pa vendar tu, in na drugi strani potreba, da se kolikor mogoče hitro reši vprašanje o osušenji ljubljanskega barja. Zavlačuje se ta zadeva sedem do osem let, da, odkar je navstalo barje. Napravili so se načrti in vsled naloga poljedelskega  ministerstva alter-
nativen načrt. O teh dveh načrtih se je minolo jesen že sklicala enketa, ki naj bi bila razsodila, kateri izmed obeh načrtov naj bo podlaga delom. Enketa pa je imela nesrečen izid. Poprava sejnega zapisnika je bila povod, da se je še enkrat sklicala enketa. Prva enketa se je odločno izrekla za izvršitev alternativnega načrta, da se zgloboči struga skozi Ljubljano in ne v Grubarjevem prekopu. Troški so bili proračunjeni na 700.000 gld. Druga enketa je zopet drugače sklenila, da se namreč množina vode v eni sekundi zmanjša od 470 na 400 kubičnih metrov. Varnostno razštevno število, katero so priporočali vsi strokovnjaki, se je tukaj prezrlo, menda zaradi tega, da bi se zmanjšali troški.
Jaz nisem zadovoljen s tako preložitvijo vprašanja. To je po mojem mnenji nesreča za dotične posestnike. Škoda, ki se je napravila minulo leto, znaša stotisoče goldinarjev; zaradi tega želim, naj se poljedeljsko ministerstvo sporazumno s kranjsko deželno vlado in deželnim odborom hitro poprime te zadeve ter jo brže bolje reši, tako, da se bo moglo vsaj z enim delom dela pričeti že v bližnjem času. So dela, ki se morejo popolnoma neodvisno s troški 200.000 gld. izvršiti; preverjen sem, da je ljubljansko barje predmet, za kateri se izplačajo tolike žrtve, da se reši poljedelstvo. (Prav dobro! na desnici)
(Dalje nasl.)
125
Govor poslanca dr. Poklukarja
v državnozborski seji dne 1. marca t. 1.
(Dalje).
Naglašalo se je tudi že z druge strani, da takih žrtev, kakoršue zahtevajo take melijoracije, nikdar ne premorejo dežela ali vdeleženci sami, in da je treba v takov namen izredne državne podpore, in sicer potom postave, kakor se je to n. pr. zgodilo pri vrejevanju Adiže in Neretve. Moja prošnja je tedaj, da postopa poljedelsko ministerstvo s tem vprašanjem kot z nujnim, ker se more tako rešiti najlepši del kranjskih kmetijskih zemljišč.
Izmed drugih za deželo važnih vprašanj omenil bodem  le še jedno,  to je pogozdovanje Krasa. Večina
126
gospodov je videla ta del naše dežele. Ako ste se z železnico peljali po Krasu, videli ste štrleti gole skale in revščino inej tamošojim prebivalstvom. V novejšem času se mora navajati še posebna nezgoda za progo mej Št. Petrom in Reko, provzročena vsled golega Krasa, in to so zameti, ki premnogokrat ovirajo promet na železnici. Predzadnjo zimo večkrat ni bilo zveze mej Trstom in inozemstvom ter se je moral celo brzojavni promet vršiti čez Grško. Treba bi bilo tedaj odločneje poprijeti se vprašanja o pogozdovanju Krasa, moralo bi se hitreje delati ter več denarja v roke vzeti. To zahtevajo vsestranski ozirj, kmetijski in gozdarski, kakor tudi prometni. Priporočam tedaj najtopleje to zadevo poljedelskemu ministerstvu.
Preidem k prihodnjemu in zadnjemu predmetu svoje razprave, k naučnemu ministerstvu. Segal bi morebiti v nadrobno razpravo, ako bi se lotil raznih posameznostij dvoje splošnjih načel pa vendar ne morem prezreti, kako se namreč postopa z ljudsko šolo v deželah zunaj Kranjske nasproti Slovencem, in drugič posebno vprašanje kranjske dežele.
Ljudsko-šolsko vprašanje se je tukaj večkrat in temeljito razpravljalo. Tudi prvi današnji govornik je storil to, kar se tiče Koroške. Večina je imela v trenotku, ko se je tukaj otvorila seja, opraviti z vpisovanjem, za nadrobno razpravo v predsedniški pisarni, tedaj je bila odsotna, in znano ni bilo, da se je že pričela seja ; nanašati se tedaj ne morem na ono, kar je povedal prvi govornik, oe dvojim pa, da ga bodejo temeljito in odločno zavrnili govorniki v nadrobni razpravi. Doni mi po ušesih le jedca njegova beseda, in to je „tuje vmešavanje" itd.
Gospoda moja! Ako tako govorite v državnem zboru o tujem vmešavanji, potem se raje razkropimo v deželne zbore, in vprašanje je rešeno, kajti ako se v državnem zboru poslanci ne smejo brigati za zadeve drugih dežel, potem ne preostaja drugo, nego federalizem. Potem naj Korošci sami sklepajo o svojih zadevah, mi jih pri tem gotovo ne bodemo motili.
Tedaj o šolsuem vprašanji. Ne dvojim, da je gospod naučni minister resno preiskal tu izražene pritožbe ali pa, da bo to storil. Saj je vendar on odgovoren za ljudsko omiko in za to, kar se v tem oziru stori v posameznih deželah, ter ima pravico in dolžnost, da načelnike deželnih šolskih svetov opomni na njihovo dolžnost. Grem v tem še dalje: čislajmo vendar ustavo in glejmo na to, da se izvršuje. Premnogokrat se je poudarjala narodna enakopravnost. Toda tukaj naglašam samo dolžnost uradnikov, naj ne pozabijo svoje prisege na ustavo in odgovornosti, ki jo imajo nasproti ministerstvu in slednje nasproti zbornici.
(Dalje prihodnjič.)
134
Govor poslanca dr. Poklukarja
v državnozborski seji dne 1. marca t. 1. (Dalje).
Šolsko vprašanje na Koroškem se mej drugim izraža tudi z raznimi prošnjami. Peticijska pravica je zajamčena po državnem temeljnem zakonu z dne 21. decembra, št. 142. Kaj se to pravi? Državne oblastnije jo morajo spoštovati, reševati morajo pravilno prošnje, in v postavi istega dne št. 145 najdemo člena XII. in XIII. iia katera danes opozarjam in ki se ne navajata premno-gokrat. Člen XII. slove (čita): nVsi državni služabniki so v okvira svojega uradnega delokroga odgovorni za izvrševanje državnih temeljnih zakonov in državnim kakor deželnim postavam primerno poslovanje. Da dobi ta odgovornost svojo veljavo, skrbeti morajo oni organi eksekutivne oblasti, katerih disciplinarni oblasti so podredjem dotični državni služabniki". Potem pride odlomek zadevajoč njihovo civilno-pravno odgovornost. Člen XIII. se glasi (čita): „Vsi organi državne uprave morajo v svoji službeni prisegi tudi priseči, da se bodo strogo ravnali po državnih temeljnih postavah". Postave govore vendar jasno in premnogokrat se je razpravljalo kaj  se godi s prošnjami, o katerih se obravnava pri
koroških upravnih oblastnijah. Letos se bo morda še kaj dostavilo. Gospoda ministerskega predsednika, kot vodjo ministerstva notranjih zadev, prosim, naj gleda na to, da bodo deželni predstojniki izpolnjevali svojo dolžnost kot državni uradniki, gospoda naučnega ministra pa, naj opomni predsednike deželnih šolskih svetov, da so prisegli na državne temeljne zakone. (Dobro) ! Upam, da se bo gospod naučni minister resno poprijel tega šolskega vprašanja na Koroškem, ki je večkrat že pokazalo neverjetne stvari. Včeraj je neki častiti somišljenik razpravljal tudi ljudsko šolsko vprašanje za slovenski del Štajarske. Tudi tam je izdal deželni šolski svet ukaze, ki so glede teh državnih temeljnih zakonov protipostavni. Gospod naučni minister ima gotovo pravico, oziroma dolžnost, da jim očita ne-postavnost takih ukazov in odpravi tako ravnanje, kakor je to storil v posameznih slučajih. Prosim, da se tudi tukaj tako postopa.
Dojdem k Istri, ki je bila včeraj povod razburjenemu prizoru. Spuščal se ne bom v bistveno vprašanje, marveč hočem le svoje in svojih somišljenikov stališče tako označiti, cta imamo trdno voljo prijateljski živeti z Istrijani italijanske narodnosti, mej katerimi poznamo in čislamo najodličntjše domoljube. (Prav res na desnici.) Privoščimo jim njihove popolne narodne pravice, toda tudi mi stojimo za svoj naro i na ravno istem stališči. (Kes je! na desnici.) Segati v naše narodne pravice v Istri nikakor ne dovoljujemo. S tega stališča moram deloma ono, kar je včeraj povedal neki zastopnik slovenskega naroda, popraviti, da se ne bo napačno tolmačilo.
In ker sem že ravto pri Trstu, prosim konečno še nekaj gospoda ministerskega predsednika.
Praznovali smo lansko leto najlepšo slavnost, katero je sploh kedaj mogla praznovati država v Evropi.
Praznovali smo štiridesetletni jubilej Nj. veličanstva cesarja. Gotovo je 2. dan decembra, ki je prav za prav zaključil celo leto trajajočo slavnost, vsak narod in vsak posameznik široke države z veliko radostjo pozdravil ter ga je, ker so bile po cesarjevi želji zunanje slavnosti prepovedane, gotovo prisrčno praznoval v svojem notranjem, kakor to zasluži očetovska skrb Nj. veličanstva. Izjema, ki je bolestno žalila celo Avstrijo, bilo je v tem oziru postopanje neke druhali v Trstu.
Listi so poročali, in o tem se po mojem mnenji ne more dvojiti, da so se ta dan našli celo ilustro-vani plakati veleizdajske vsebine. Politična uprava, oziroma redarstvena oblast, ki se tam izvršuje, je odgovorna, da se je, po seveda še nesrečnejšem letu 1882. tako okrasilo leto 1888. na tak slavnosten dan.
Navajal, slavna zbornica, ne bodem iz tega zaključkov; za vsakega avstrijskega domoljuba so sami ob sebi umevni; prosim pa gospoda ministerskega predsednika, da kolikor moč temeljito obrača svojo pozornost temu predmetu. (Odobravanje na desnici.)