371
Obrtnija.
Preiskovanje pristnosti barve za pleskarje.
Ultramarin je modro vijoletno ali zelena barva, ki ima v sebi kremenčevo kislino, ilovico, natron in žveplo. Natančneja sestava še ni znana. Naravni ultramarin je lazurni kamen. Ultramarin je tudi znan pod imenom ažurnega ali lazurnega modrila.
Solna kislina razruši lazarinovo modro barvo in se
pri tem nar ej a žvepleni vodik. Pri tej preiskavi se dene malo barve v poskuševalno steklenico, in pridene solne kisline, ako je pa barva že napleskana, se pa kapne solne kisline in začno zginjati modre barve.
Raztopljina živega natrona, s katero se delajo ravno taki poskusi, kakor s solno kislino, ultramarina nič ne premeni.
Ako nad špiritno svetilnico na platinasti ploči raz-belimo ultramarin, se barva le toliko premeni, da ni več tako živa. Vijoličast ultramarin pa postane moder.
Vroča golunova (alaun) raztopljina ne premeni vijolet-nega ultramarina, kateri malo na rudeče udarja. Vijoletni ultramarin, kakeršni pa poslednji čas prihaja v trgovino, pa premeni taka raztopljina, ravno tako tudi modri in zeleni ultramarin.
Strupen pa ultramarin ni.
Pariško modrilo je spojina železnega klorita in železnega cijanida. Včasih ima v sebi nekaj kalija. Strupeno to modrilo ni.
Berolinsko modrilo je ravno isto, samo da je zredčeno z belimi zrncami.
Solna kislina pariško in berolinsko modrilo premeni v zeleno in naposled rumeno, če se ogreje. V vodi pa potem zopet dobi modro barvo.
Raztopljina živega natrona razruši to barvo. Raztopi se barva v tej raztopljini ne popolnoma, temveč ostane na dnu rujava odsedlina. Če pa hudo to barvo razbelimo, postane rudeča.
V  solni kislini se raztopi v modro tinto, ki se rabi tudi za pranje perila.
Če pariško modrilo prelomiš, kaže lom bakreni lesk, ki mine, ako ga drgnemo.
V trgovini ima to modrilo tudi druga imena, kakor hortenzijsko, Lujizino, novo, oljnato, prusko, saksonsko, perilno ali vodno modrilo.
Seveda se ta različna imenovana modrila semtertja potem nekoliko ločijo mej seboj, da so bolj ali manj čista.
Thenardovo modrilo, ki se tudi imenuje kobal-tovo modrilo, ali pa kobaltov ultramarin, je semtertja strupeno, ker ima večkrat arzen v sebi. Sicer je pa ta barva jako stanovitna. Ne premeni je niti solna kislina, ne raztopljina živega natrona, pa tudi ne huda vročina.
(Dalje sledi.)
381
Obrtnija.
Preiskovanje pristnosti barve za pleskarje.
(Dalje.)
v
Smalta je s kobaltom jako živo modro pobarvano steklo, ki se zmelje in pride kot modra barva v trgovino. Ta barva imenuje se tudi saksonsko, kraljevo ali cesarsko modrilo. S >lna kislina jo spremeni v zelenorumeno. Živi natron pa nanjo nič ne vpliva. Tudi se ne premeni, ako jo hudo razbelimo. Ako šmalto drgnemo ob steklo razpraskava. Ta barva je navadno strupena, ker ima arzen v sebi.
Kromovo rumenilo je dobiti v kaj različnih spre-menah. Nekatero je bilo rujavkasto, drugo pa bolj belo-rumeno. To je odvisno od tega, koliko je primešanih belih tvarin. Te barve imajo različna imena, kakor eitro-nino, gotsko, hamburško, cesarsko, kolonjsko, lipsijsko, pariško in cvikovsko rumenilo.
V  solni kislini se raztopi. Raztopljina ima zeleno barvo in na dnu pa ostane nekaj bele odsedline, katera ne zgine, ako raztopljino razgrejemo in močno razredčimo. V natronovej raztopljino se to barvilo razstopi. Razstopljina ima rumeno barvo. Na dnu pa ostane nekaj bele odsedline.
Če je razbelimo se raztopi in dobi rudečerumeno barvo. Na oglji s sodo se pa narede svinčena zrnca.
V  vodi se ta barvila le ne popolnoma raztope, ker je jim primešano več težko raztopljivih stvarij kakor ilovice.
Kaselsko rumenilo dobimo, ako raztopimo 10 delov syinjcenegaokisa in 1 del salmijaka. To rumenilo krista-
lizuje v velikih listih. Imenuje se tudi kemično, rudninsko, monpelliuersko, pariško, ali veronsko rumenilo.
Ako je denemo v solno kislino, dobi pomerančasto barvo, če pa jo le malo poškropimo s to kislino, se pa nič ne premeni. V natranovej raztopljini (lugu) dobi svetlejšo barvo in se deloma raztopi v živorumeno tekočino.
Ce je razbelimo, da beli dim, in izločijo se svinčena zrnica. Ta barva je strupena.
Neapoljsko rumenilo dobimo, ako razbelimo na zraku antimonov okis s svinčeno gladino. V trgovini se imenuje ta barva tudi neapoljska prst. Solna kislina jej da sprva pomerančasto barvo, potem je pa pobeli. Če je razbelimo, daje bel dim in zapusti hrhke zrnica antimono-vega svinca. To barvilo je tudi strupeno.
Auripigment ali operment je trojni žvepleni arzen. To barvilo je znano tudi pod imeni kitajsko, kraljevo, perzijsko ali španjsko modrilo Solna kislina na to barvo nič ne vpliva.
. V natronovem lugu se raztopi. Raztopljina ima rumeno barvo. Če prilijemo kisline, se izloči rumena od-sedlina.
če to barvil) močno razgrejemo, se shlapi. Beli dim diši po žveplu in hrenu. V salmijakovem cvetu se ta barva raztopi in raztopljina nima skoro nobene barve. Tudi ta barva je strupena.
Massikot je tudi rumena barva in je po kemični sestavini svinčeni okis. Solna kislina to barvo pobeli. Natronov lug jo pri kuhanji razstopi. Če jo pa raztopimo, pa da svinčena zrnica. Ta barva je strupena.
(Dalje sledi.)
391
Obrtnija.
Preiskovanje pristnosti barv za  pleskarje.
(Dalje.)
Zelen ultramarin je podobne sestave kakor modri. Solna kislina ga razruši in pri tem nastaja smrdljivi žvepleni vodik. Živi natron pa na to barvo nima nobenega vpliva. Vroča galunova raztopljina ga razstopi. Če ga razbelimo v hudi vročini, dobi zeleni ultramarin po vrhu rudečerujavo barvo. Sicer se pa dosti pri vročini ne spremeni. Ta barva ni strupena.
Znane so zelene bakrene barve: a) bremersko zelenilo v  rahlih,   modrorumenih   kosih,   često   pomešano  z
mavcem; b) brunšviško zelenilo, ki je podobno prejšnjemu, samo da je živejše in pomešano s težkimi stvarmi; c) zeleni volk ali ocetnokisli bakreni okis. Te barve se raz-stope v solni kislini v rumenkastozeleno raztopljino. Prva in druga pri tem pustita neki beli ostanek, ki se ne raz • stopi. Raztopljina živega natrona te barve pocrni, ako jih v nji kuhamo. Če jih razbelimo v plamenu, dajo plamenu ob robu zeleno barvo in pocrne, če pridenemo sode in jih razbelimo na oglji dajo bakreni lesk. Če solnokisli raztopljini teh barv pridenemo salmijakovega c/eta postane močno modra. Če zeleni volk ogrejemo v solni kislini, daje od sebe ocetno paro. Vse te barve so strupene.
Arzenikove zelene barve so pa vse jako strupene. Najbolj znani sta švedsko zelenilo in švajnfurško zelenilo, ki imata v trgovini še celo vrsto druzih imen. Solna kislina ju razstopi. Raztopljina je rumenozelena. Živi natron temu zelenilu da modrikasto barvo; v vročini je pa porumeni ali pa porudeči.
V vročini se ti dve barvi počrnita in se topita, ako nista pomešani z drugimi neraztopljivimi stvarmi. V vročini dajo arzenikove barve bel po češnju dišeč dim. Rob plamena dobi od njih zelenkasto barvo.
Zelena prst je kremenčevokisli železni okisec pomešan s kalijem ali magnezijo. Ta barva je znana tudi kot češko, veronsko, cipriško, francosko in kamneno zelenilo. V solni kislini se rujavkastorumeno razstopi, ako se raz-greje, v raztopljini živega natrona pa nekoliko temneje. Če je razbelimo postane ta barva rujavorudeča. Strupena pa ni.
Zeleni cinober je zmes berolinskega modrila in krom-skega rumenila. Imenuje se tudi kromovo, neapeljsko, listno, ali oljno zelenilo. Solna kislina zelenemu cinobru da modrozeleno barvo. Če se rabi močno solna kislina, se iz razstopljine izločijo beli kristali. Raztopljina živega natrona pa to barvo porumeni. Če jo razbelimo z ogljem in ostane rujav ali pa rujavo rumen ostanek. Če se raz-greje s sodo na lesnem oglji daje mehka svinčena zrnca. Zeleni cinober je malo strupen.
Guignetovo zelenilo, ki se tudi smaragdovo zelenilo imenuje, se v solni kislini raztopi v zeleno raztopljino, živ natron, pa tudi vročina na to barvo ne vplivata. Strupena pa ni.
Rimannovo zelenilo se naredi, ako razbelimo ko-baltcv okisec s solitarnokislim cinkovim okisom. Rimannovo zelenilo se v trgovini imenuje kobaltovo, saksonsko ali cinkovo zelenilo. Na to barvo ne vplivajo solne kisline, živi natron in vročina. To barvilo je le malo strupeno, ako nima arzena v sebi.
Borovokisli bakreni okis je zelena barva, katero se razstopi v solni kislini. Raztopljina ima rumeno zeleno barvo. V raztopljini živega natrona se raztopi. Raztopljina je jako čista. Ostane pa neki črn ostanek. Če to barvo razbelimo, se topi, ali zelena ostane. Strupena je kakor druge bakrene zelene barve.            (Dalje sledi.)