NANDE VIGELE:
i
Dete čeblja.
ll^ViU/J^ amica, rad bi bil labod, ki plava dan na dan po ribniku!
imr   «!r/\(4\          Tako tiho in veličastno kroži od brega k bregu,
mlf fpj \§l da se ponosnemu vsi umikajo, kakor bi bil njih kralj. Wl\ \/fi\\m ^° *ztešne SVOJ yitki vrat, da se pogleda na dnu |ff V (( Jj)||J   vode, se mu namrši perje, družice pa se mu prepla*
11      X.        l!<    ^ene um^ajo.
11      ^^V^if           Mamica,  hotel bi biti  labod tam  v  ribniku  in
tXk     <^Vj    prisluškovati srebrnim valčkom ter potapljati glavo na dno ribnika, iskati dragocenih biserov in obisko^ vati povodnega moža v njegovih kristalnih gradovih.
In ko bi bil lačen, mamica, bi priplaval k bregu in ti bi me nakr^ mila. Jemal bi samo iz tvojih rok kakor oni kraljevič, ki je bil začaran v laboda in ga je krmila najkrasnejša kraljična na zemlji.
Hotel bi biti oni začarani kraljevič, mamica, in samo k tebi bi prihajal, da bi me krmila. Položil bi glavo v tvoje naročje, a ti bi me gladila, mamica, samo ti, in pravila bi mi o svojem sinku. Ne bi pa vedela, da sem jaz tvoje dete.
In če bi se igral moj bratec z žogo ob ribniku tako, da bi mu padla v vodo in bi on začel plakati, bi jo jaz zopet zrinil k bregu, da bi jo mogel doseči moj bratec. On me ne bi poznal in bi rekel: »Kako dober je labod!« In nič bi ne vedel, da sem njegov bratec.
Ko pa bi se zmračilo, da bi si tudi vitki topoli ob ribniku že začeli ogrinjati črno haljino, bi priplaval na breg. Ti bi prišla, mamica, me vzela v naročje in postal bi zopet tvoj otrok. Odnesla bi me v posteljo in skupaj bi molila večerno molitev...
191