Ilustrirani slovenec Leto II. Tedenska priloga »Slovenca" z dne 10. oktobra 1926, štev. 232. Stev. 41. Narod naš dokaze hrani... Znameniti gosposvetski prestol, na katerem so si'koroški Slovenci ustoličevali v srednjem veku svje slovenske vojvoUe. Prestol sto, Se dandanes na Gosposvetskem polju bliiu Vetrinje vasi, približno 10 kni severno od Celovca, a so ga nestrpni koroiki Nemci obda' z visoko leseno ograjo, da ne bi mogel mimoidočih spom injati, da je zemlja, na kateri stoji le stoletja slovenska. 342! Koroški Nemci odkrivajo na bivšem bivališču »Heimatsdiensta« (poslopje celovške gospodarske šole) spominsko ploščo z napisom: »In diesem Hause arbeitete im Sommer und im Herbst 1920 der »Kärntner Heimatsdienst«. — Sein Werk wurde durch die glückliche Volksabstimmung am 10. Oktober 1920 gekrönt.« Na levo od plošče je videti avstrijskega zveznega predsednika dr Hainischa, na desno celovškega župana Wolseggerja. Stfibrny, bivši železniški minister in vopravico, da se priklopi slovanski državi, ker je ohranil neoskrunjene svoje narodne težnje, kljub temu, da je ječal pod pritiskom tujerodnih uradnikov, breznarodnih šol itd.' Mirovna konferenca je namreč vedela, da so pied vojno bili Slovenci častna predstraža Jugoslovanov, v temni uri svetovne vojne sc pa dvignili pred vsem svetom glas za neodvisnost in svobodo vseh Jugoslovanov. Kljub temu je doletela slovenski narod na konferenci katastrofalna usoda. Vsled sklepa mirovne konference je postal ta narod pohabljen torzo: Slovenci se namreč vrinejo kot pravokotni četverokot med Nemce (na severu) in Italijane (na zapadu) in te dve stranici naše narodne stavbe se nam nekako vdrle ali vtisnile na konferenci. Zgubili smo tretjino svoje dragocene zemlje in še bolj dragocenega naroda; vsled tega hiramo in šepamo, ker rabimo za razmah svoje samobitne kulture sleherno dušo. Kako naj se Slovenija otidahne, če stojijo v zračni razdalji deset do trideset kilometrov od Ljubljane, na severu nemški topovi, na jugu pa italijanski! Kako naj se veselimo svojega življenja, če se mora danes najnežnejša slovenska deca od Trsta do Višarij zbirati v italijanskih otroških vrtcih in v vbalilla in če mora peti »giovine^za itd.:? Kako naj mi mimo zahajamo v svoje šole, ko vidimo, da mora polagoma vse učiteljstvo iz Primorja, z Goriškega in dai pobirajo katekizme slovenski deci? Kaj naj šele pravimo o Koroški? V kateri šoli se izgovori sploh še slovenska beseda? Kateri uradnik zna slovenski? Kam so pognali slovensko inteligenco? Kako se je moglo to zgoditi na oni mirovni konferenci, ki je imela nalogo, kakor je to označil sam Clémenceau, da da narodom svobodo, da naj ustvari nov svet, d& naj popravi krivice tlačiteljev, ki je postavila v zmislu Wilsoncvih načel nov državotvorni princip »narodnost« in ki je po največji možnosti skušala odtegniti narode nadvladi močnejših narodov. Kako se je moglo zgoditi, da so se ravno Slovenci raztrgali na tri države, da je 30 odstotkov Slovencev prišlo pod vlado tujcev? Glavna vzroka sta dva: L Izredna geogralična lega Slovenije. Ko bi bili mi Slovenci na otoku Islandskem, bi se nas nikdo ne dotaknil. A m i živim« v osrčju Evrope. a) Mi smo etnografsko središče Evrope, kjer se stikajo vse tri velike arijske skupine Evrope; Romani od zahoda, Germani od severa, Slovani od jugovzhoda: Nikjer drugod v Evropi se te tri skupine ne srečajo na isti točki; v stiku smo pa celo z Mažari, edinim nearijskim plemenom srednje Evrope. b) V geografsko-prometnem o z i r u smo naravnost križišče svetovnih cest. ČJehi se vozijo v kopališče v Gradež preko Beljaka—Trbiža, Poljaki pošiljajo sedaj neštete vagone premoga v Italijo po isti progi, Avstrijci izvažajo svoj les ravno po isti poti. Rusi in Nemci se vozijo v solnč-rio Nico in v Italijo preko naše zemlje! Mažari hodijo v Reko preko Sv. Petra, Francozi dirigirajo svoj Orient'Express in svoje mednarodne spalne vozove v Carigrad preko Ljubljane, Angleži in Italijani ih Amerikanci itd. se vozijo na Balkan preko Trsta — Zidanega mosta! Bolgari, Grki in Srbi pa se vozijo v zahodne države po isti progi ! Maribor — Celovec — Beljak — Trbiž — Jesenice — Trst — Reka —"Sv. Peter — Ljubljana — Zidani most so silno važne točke evropskega prometnega sistema: a te točke ležijo na slovenski zemlji in ji daje svoje mednarodno, evropsko obiležje! Odločilni možje mirovne konference: Wilson, Clémenceau, Lloyd George, Orlando so se opetovano čudili in se vznevoljili, daje bilo ravno slovensko vprašanje venomer na dnevnem redu ! V pogajanjih z Italijo, Mažarsko, Avstrijo: povsod je prišlo slovensko vprašanje na p>o-vršje. Razumljivo je, da so se sosedi, Italija, Avstrija, Mažarska, pulili za našo slovensko zemljo kot psi za kos mesa. Glede slovenskega ozemlja niso odločevala narodnostna načela, ampak geografska, gospodarska, politična! Tako je zastopala Italija z naivno drznostjo načelo: Nemcem naj se da kot odškodnina za tirolsko ozemlje, ki so ga vzeli Italijani, s 1 o v e n -s k i Korotan ! 2. Drugi, še važnejši vzrok. Na mirovni konferenci ni bilo nobene slovanske velesile. Čeprav tvorijo Slovani skoro polovico evropskega prebivalstva in čeprav so bili vsi na strani an-tante, niso imeli nobenega odločilnega glasu! Posebna tragika Slovanov je v tem, da so prelil i največ krvi in da niso imeli nikake besede pri konferenci! Japonci so žrtvovali 10.000 mož, a japonski generali in komisarji so potegovali meje ob naših mejah; Amerika je zgubila 58.000 mož, zraven pa vlivala tisoče topov za svetovno vojno, v Parizu pa je odločeval Wilson kot polbog; Rusija pa je žrtvovala več milijonov svojih sinov, a v odločilnem trenutku je ni bilo tam, kjer so se vrgle kocke za ureditev Evrope! Ko bi bil nastopil r u - s k i delegat v Parizu in bi samo namignil, bi ne bilo plebiscita na; Koroškem, v Idriji, Postojni, v Gorici in v Tolminu bi pa ne bilo fcarabinjerjev. Šepamo, kruljavi smo, ohromeli smo, solzimo se, hiramo, ker nam manjkajo pljuča v Trstu, in ne moremo raztegniti svojih udov na sever. Toda nič za to! Drugače bo! Boljše bo! Pred sto leti nikdo ni vedel za nas! Pasli smo ovce in koze! — Pred 50 leti smo se že tepli na Dunaju z ministri in hofrati! Zvedeli so, da biva na tej grudi poseben narod. — Po svetovni vojni pa smo že nastopili kot Slovenci pred svetovnim razsodiščem mirovne konference! Naše ime se zdaj blesti v naslovu samostojne države: Država Srbov, Hrvatov in Slovencev! Zdaj že sovladamo kot ministri v naši državi! Enkrat nismo imeli ljudskih šol! Imeli smo samo čitalnice! Potem smo dobili ljudske šole in nekaj razredov gimnazije. Zdaj imamo popolno slovensko šolstvo z univerzo na čelu! Gremo naprej, in spet naprej! Ne vemo kako in ne vemo, kdaj, vemo pa gotovo: da bomo enkrat vsi Slovenci združeni v srečni Sloveniji, gospodarji na lastnih tleh: ne Nemci, ne Mažari in ne Italijani ne bodo tega zabranili! V to pomozi Bog ! Bakrotisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani,