Novo veselje.
Spisal Ivo Trošt
ramarjev Jožek in Poljščakov lvan sta sedela na vozu v velikem košu. Poljščakov lvan je namreč moral  z vozom in voliči za nMom in sestro v gozd, kamor sta šla grabit listja. Cesta se ju  clvigala   pomalem    navkreber,   voliča   sta   stopala počasi, kakor da tudi ona opazujeta na novo zbujeno  prirodo okolo sebe. Toda cesta se je vlekla kakor slaba letina, in volička sta imela za to I premalo razuma. Jožek je pripregel svoj samotežni voziček, da naloži v gozdu
-X    116   i*.
drv. Kako bo voril nazaj, ga ni skrbelo; saj je vedel, da mu je Ivan zares prijatelj, ki mu bo gotovo dovolil, da pripreže tudi naloženi voziček. Volička itak ne porečeta ničesar. Zmenila sta se dečka tudi že vse važnejše stvari. Ptičke sta poznala vse, kar jih je prepevalo ob cesti, in Ijubo solnčece se je tako ljubeznivo oziralo na mlada potnika, da zares nista vedela, kaj početi.
BVeš, Jožek," začne Poljščakov, ^zapojva katero!"
Jožek je bil seveda zadovoljen, le domisliti se ni mogel, katero pesem J zares zna. No, Ivan, ki je bil starejši in je še letos hodil v ponavljalnico, J mu je pomagal.
^Poizkusiva: Hej rojaki!" Tudi s tem je bil Jožek zadovoljen.
Pri Poljščaku so namreč imeli do lani hlapca Andreja z Angelske gore. Ta je znal vleči harmoniko in se hvalil, da zna nanjo »narediti" sto starih in sto novih napevov ali pa še več, če je treba. Ivan je imel hlapca rad, a še rajši njegovo ^muziko." Muzike se sicer ni navadil pri njem, navadil pa se je več lepih pesemc. Celo žvižgati ga je naučil v ,,dva cepa." Prepevala sta, koder sta hodila. Lani je pa Ivan dorastel, da so lahko dali hlapca nazaj na Angelsko goro. Hlapca ni bilo več,  ali pesemce so ostale Ivanu ljub in drag spomin.
Z Joškom začneta: nHej rojaki!" Toda Ivan je že med petjeni ne-voljno stresal z glavo, češ: Jožek, ne poješ prav! Tako in tako bi moral peti. Pa mu je zapel in naposled še zažvižgal napev za drugi glas — de- I belo. Jožek je namreč zahajal iz enega glasa v drugi glas — zdaj z Ivanom, zdaj zopet nižje, časih pa kar počrez. Tudi mu ni bilajpovsem znana pesem. Začneta drugo. Nič. Tretjo — nič.
Jožek, ti ne znaš nič! Škoda, pa glas bi bil, glas."
Jožek ni še umeval, kaj je zagrešil, zato je gledal debelo.
^Čakaj," mu reče Ivan, Jaz te naučim. Začni za menoj:
Polžek nese v malin na ta beli kamen."
In »Polžek" je toliko časa nosil v malin, da je znal Jožek oba glasa, tanko in debelo. To se mu je zdelo neizrečeno lepo.
DNo, pazi, zdaj pa naprej:
Polžek ncse 'z malina s tega bel'ga kamena.u
^Seveda!" se zasmeje Jožek, nče je nesel na beli kamen, nese z be-lega kamena"
nTo se ve! Toda poj!" Pela sta, da so se obema smejale oči in da sta se iz radovednosti celo ustavila volička, ki ju je bilo treba pognati. Jožek bi bil poslej kar najrajši sam znal peti dvoglasno, pa ga je Polj-ščakov poučil, da to ni mogoče. Kramarjev pa le ni odnehal, da sta zdelala
pesem do konca:
Mati moko seie,
polžek se ji smeje.
Mat' pogačo peče,
polžek 'z hiše teče.
Maf pogačo je,                                             •              J
-5-      117     <-
Poizkusila sta potem še več pesemc, in vse so lepo dvoglasno od-nevale v pomladno prirodo. Jošku se je zdelo to nebeško lepo.   Pesemca |o ^Poliku" ni bila namreč težka, da se je kmalu privadil ostajati z glasom lniže nego Ivan. S tem je pa tudi premagal vse težave. Z Ivanotn sta potetn ela, dokler nista našla v gozdu Polščakovega očeta, pela sta tudi potem, Ifco so grabilii n nakladali listje, pela tudi domov grede na vozu. Jošku se je Ifcdelo, da je našel nov zaklad, novo veselje.
Doma je kmalu naučil brata in sestro, in peli so pri Kramarjevih otem podnevi in ponoči, kakor da je življenje samo praznik in ta praznik amo pete litanije. Zraven so bili vedno dobre volje.
Oče Kramarjev pa je rekel: »Škoda, škoda! Naš Jožek poje tako llepo! Škoda, da ne more biti kaj več. Prav rad bi ga dat v mesto, toda 1— pod palcem ni nič."
A vsa vas  je vedela, kako lepo poje Kramarjev Jožek in kako mu Iveselo igrajo oči, ko prepeva lepo pesemco. — Vsa vas je vedela, pravim, lj»a bi tega ne vedela njegov učitelj  in njegov katehet? Domenila sta se s Kramarjevim očetom, in sklep je bil: Jožek  pojde  jeseni  v  mesto.   Jožek oje lepo.
Šel je. In ker je lepo pel,  si je s tem služil za stanovanje in hrano. La drugo so skrbeli dobrotni Ijudje. Danes je Jožek gospod, ki vam lahko Isam napiše napev o nPoIžku", kako je nosil v malin. S petjem je imel že tnarsikako veselo urico, imeli so jo poleg njega pa tudi drugi.