297
Novičar iz domačih m ptujih dežel.
Iz Dunaja.   (Iz deržavnega zbora.)    V poslednjih »Novicah" je bilo povedano, da obe zbornici ste sklenile na
naznanilo gospod deržavnega ministra Schmerling-a o raz-pustku deželnega zbora oge rs k ega Njih Veličanstvu ad-reso (pismo) pokloniti. Gosposka zbornica se je totila tega dela 27. dan p. m. in ga že ta dan tudi končala, zbornica poslancov je 28. dan p. m. začela svoje dela, pa ga do danes (3. sept.) se ni dognala. Govori zlasti v zbornici poslancov so bili obširni in važni; šlo je, čeravno nekteri tega nočejo priznati, za to: ali naj se ministerstva za njegovo postopanje o oge rs k i pravdi izreče zaupanje ali ne. To pa je naravno naneslo, da se je v pretres vzelo sploh obnašanje sedanjega ministerstva. Zato ni bilo čuda, da ko so eni nameram ministerstva navdušeno hvalo peli, so drugi nezaupnost mu očitno razodevali in dokazati si prizadevali, da ta pot centralizma, ktero je ministerstvo nastopilo, ne pelje k zveličanju Avstrije. To pa je gosp. ministra Schmerling-a napotilo, da je proti koncu splošnih pomenkov sam besedo poprijel in z zgovorno besedo upravičiti si prizadeval ministersko ravnanje. O takih obširnih obravnavah posebno živo čutimo zadrego premajhnega prostora, da nismo v stanu svojim bravcorn vseh govorov od konca do kraja podati, ampak moramo vse bolj le na kratko deržati. Tužnega serca pa rečemo, da vsi govori poslednjih dni, ker se ne kaže, da bi prenapete brambovce centralizma in nem-škutovanja le za las volja bila odjenjati od svojih zahtev, niso k spravi in porazumljenju celo nič pripomogli, marveč so še le povekšali pregrajo, ki loči stranko od stranke, narode od narodov. Al podajmo se v deržavni zbor in čujmo, kaj se ondi godi.
27. dan p. m. je zbornica gosposka se posvetovala o a dresi za cesarja. Gosp. grof Auersperg Anton, ki je napravil načert tega pisma, je razložil vodila, kterih se je odbor o nji deržal. Zoper adreso sta govorila Palacky in grof Leon T nun (nekdanji minister). Palacky (iz Češkega) hvali sicer domoljubje Ogrov in njih blage namene; al tega, kar so storili, ne mote hvaliti. Vendar z načertom adrese ni nikakor zadovoljen, ker tega, kar je vlada Ogrom odgovorila, ne more poterditi. V nobenem vladnem pisma se tako očitno ne kaže njeni centralistični namen kakor v tem; ker pa v vseh neuemških deželah dobro vejo, da centralizacija je nemškutarija, tedaj je lahko zapopasti, kako neveljui bojo Ogri tako adreso sprejeli, in vendar nam more vsem na tem ležeče biti, da se Ogri z nami spravijo. Kakor je dandanašnji naš stan, ni upati, da bi poslanci vseh dežel avstrijanskih prišli na Dunaj; tedaj bo le nemška večina raz-sojevala o zadevah vseh narodov našega cesarstva, in čeravno spoštujem nemško večino, vendar — — — Pri teh besedah ga ustavi predsednik in mu veli, naj ostane pri reči, za ktero gre. Palacky odgovori, da je pri reči. Predsednik zaverne, da ni. Palacky omolkne. Predsednik vpraša: Ali ste končali? Palacky se vscde in — molči. Ravno taka se je zgodila grofu Thun-u. Grof Thun se je spustil v občni pretres adrese, je med drugim reket, da ta pot, ki jo je vlada nastopila za izpeljavo naše ustave, se njemu in mnogim njegovim prijatlom ne zdi prava in da s silo se zastopniki vseh dežel nikakor ne bojo dali pripeljati v nas deržavni zbor, za kterega nagnjenje čedalje bolj pojemlje kakor naraša. V čem so Ogri največ grešili? V tem, da so poleg samo unanjih oblik pozabili bistveno in potrebno stvar. Tako je tudi pri nas. Grof Thun je hotel obširneje pretresati po njegovem mnenji napačno obliko cele adrese. Al predsednik mu tega ne dovoli, ter vpraša zbornico, ali grofu dovoli o tem govoriti? Ker ona po večini glasov reče, da ne, se vsede in — molči. Govorili so potem še mnogi zborniki nasvetovaje tu in tam popravke v adresi, ktera je nazadnje tako-le obveljala: „Vaše c. k. apost. Veličanstvo I Gosposka zbornica deržavnega zbora, žalostna zavoljo prigodo, ki so Vaše Veličanstvo prisilile, proti ogerskemu deželnemu zboru ostro ravnati, je z dolžnim spoštovanjem zaslišala , kar je ministerstvo po ukazu Vašega Veličanstva zbornici povedalo.   Na dve strani smo v tem terdno voljo
298
vladarjevo hvaležna spoznali, ki varajo svoje dedne pravice^ pa tudi hoče ostati na ustavni poti in varovati pravice svojih oe ogcrskih narodov. Mi čislamo miroljubje, ktero vkljub terdovratnernu upora še zmiraj pot prihodnji spravi odperto dem. Ponavljaje slovesno obljubo, vsako razža-ljenje cesarske časti in vsak napad na edinstvo in na obstoj cesarstva krepko zaverniti, upamo, da ta obljuba kot resno svarilo ne bo v ogerskih okrajnah prazen glas. Da bi pač unstran Litave bratinstvo se spet izbudilo, ktero nas navdaja, in ktero nam je vez, ki jo spoznanje vzajemnega blagostanja in slavne dela nasprotne pomoči in varnosti že sto in sto let vežejo okoli vseh rodov Avstrije."
Zbornica je po tem še sklenila, naj to pismo predsednik z dvema zbornikoma cesarju pokloni, kar se je zgodilo 29. dan t. m. Presv. cesar je sprejel pismo z velikim veseljem.
28. dan p. m. je zbornica poslancov vzela svojo adreso do cesarja v pretres. Zbornica je bila ta dan polna poslušavcov; vse je bilo radovedno, kaj se bo tu govorilo, ker vedilo se je, da tako ob kratkem kakor zbornica gosposka ne bo zbornica poslancov rešila svoje naloge. Ze pervi dan so se oglasili Smolka, Wenčik, Stanek, Dobrzanskv, Petrino, grof Potočki, grof Clam-Martinic, Brauner, L. Rieger, Klaudi, Szemelovski (večidel vsi Poljaki in Cehi), da bojo govorili zoper adreso, — Pillersdorf, vViesner, Waser, Hasner, Litvinovič (večidel Nemci) za adreso.
Dr. Iskra, ki je v odboru izdelal načert adrese, stopi sedaj na oder in zagovarja poslancom že pred dvema dnevoma izročeni načert, kterega poglavitne točke so: Zbor obžaluje, da je deželni zbor razpušen vPeštu, — poterjuje pa, da razpustek spada v pravico cesarjevo in da je bilo to neobhodno potrebno, — deržavni zbor ne more pripustiti, da zatega voljo, ker deželni zbor ogerski ni poslal poslancov na Dunaj, bi deržavni zbor zaderžan bil v svojih ustavnih pravicah, — zbornica poslancov hoče celokupnost der-žave po ustavni postavi od 20. okt. 1. 1. in 26. febr. t. 1.; le na tesno zvezo vseh posamnih delov se opira ravnoprav-nost in autonomija, duševni in materialni napredek, — zbornica se raduje, da je terdna volja cesarjeva deržati se ustave, zato je prav, da so se odbile ogerske postave od leta 1848; — zbornica željno pričakuje poslancov, ki jih zdaj še ni v deržavni zbor; če jih pa ne bo, hoče ona sama delati kar je prav in treba."
To so poglavitne točke adrese, ki jih je izdelal za to postavljeni odbor, v kterega nemški centralisti niso nobenega izvolili, ki ni njih stranke.
Potem so začeli poslanci govoriti po redu, kakor so se dali zapisati. Povedati moramo, da znani predsednikov zvonec je tabart počival in da se nobenemu govorniku ni beseda pregriznila.
Začel je pervi dr. S molka in govoril je blizo takole:
„Cez nekaj dni bo 13 let, da se je imelo, kakor danes, v avstrijanskem deržavnem zboru o ogerskih zadevah govoriti. Prišli so takrat poslanci od ogerskega deželnega zbora, da bi ee porazumeli zastopniki avstrijanskih narodov o tadanjem neskladu (navzkrižnih rečeh), ter so prosili za vstop. Opravilni red je bil nasprot in oni so bili odpravljeni. Sledila je na to domača vojska , strašno prelivanje kervi in vsa reva, ktero bodo še naši otroci čutili. Povest-nica je razsodbo izrekla o glasu (votum) 19. septembra 1848 ter djala: Ako bi bil tisti glas drugačen, bi se bili z Ogri pomirili", in djal bi, da je pomiritev bila mogoča. Kri bi se morebiti ne bila prelivala; mlada svoboda bi se bila ojačila. Tega ne spominjam, kakor bi hotel komu očitati, da je kriv onega glasa; ampak ker smo danes spet v ravno takošuih okoliščinah.
Ze tudi takrat so mnogi spoznavali, nekteri iz prave previdnosti, drugi po naravnem svojem nagonu, da je bila ta stvar neizrečeno važna. Neki minister je rekel tedaj iz govornice: »Zadeve ogerske so pravo življenjsko vprašanje
za Avstrijo; one odločujejo o avstrijanski sreči in nesreči.8 Al tisti minister je že tedaj poleg neke sporočene sisteme, ktero je doslednje izpeljeva), iznajšel edino pomočni recept, ki Avstrijo rešiti more. Glasi se: „Vso avstrijanske dežele, tedaj tudi Ogersko, morajo se stopiti v eno deržavo; morajo se usredotočiti (centralizirati).a
Začelo se je tedaj ravnati po dragem receptu, stalo (koštalo) je to ravnanje 2000 milijonov; al kako se je blagostanje Avstrije pospešilo, lahko vidite, kamor se koli ozrete.
V enakih okolišinah se nahajamo tudi danes. Mini-stersko poročilo nam je predloženo. Stvar je na vid čisto lahka. Najprosteja navada spodobnosti tirja od nas, da na poročilo odgovorimo ; al vendar ima stvar v sebi preveliko, načelno važnost. Tehten bo Vaš glas v tej stvari na vagi prihodnje avstrijanske osode, ako se bo sploh glas narodnih zastopnikov kaj spoštoval, in ako ima vladi kako merilo biti za dalnje njeno ravnanje; tehten bo, čeravno nič ve-zavnega za Ogre ne sklenete, kar tudi ne morete.
Saj tukaj ne gre za golo obliko, tudi ne, da se javi samo udanost do Nj. Veličanstva; temveč gre zato, ali hočete ministerstvu zavolj njegove proti Ogrom rabljene politike izreči zaupanje ali nezaupanje. Hočete H ministerstvu reči, da naj se derži še zanaprej pota, kterega je nastopilo; ali mu zaklicati, da naj odstopi od tega pota, ker vodi v pogubo. To je moje živo prepričanje, in zato tudi moja sveta dolžnost, da povem: ta pot vodi v pogubo! Po tem potu se ogersko vprašanje ne reši, vsaj na zadovoljnost ogerskega naroda ne; pa dokler se to ne zgodi, bomo zastonj upali, moja gospoda, da se naša ustavnost razvije, deržavno denarstvo uredi , nakladi zmanjšajo in blagostanje razcvete. Kakor pred 13 leti, stoji tudi zdaj naša prihodnost pred vratmi te zbornice.
Premislimo tedaj, moja gospoda, mirno, hladnokervno, pa tudi vestno in odkritoserčno, kaj imamo storiti, da bo tudi tisti, kteremu bi prihodnost kazala, da resnobne, važne sedanjosti ni razumel, reči mogel: ,,Odpusti Gospod, mislil sem, da bo prav!"
Predloženo nam je tedaj ministersko poročilo, in zbornica je  sklenila,   odgovoriti   z  adreso   do   Nj. Veličanstva.
V  tem oziru imam pregovoriti, da mislim, da to ni ne poročilo ne ogovor od Nj. Veličanstva. Skladam se popolnoma z izvestnikom, ki je rekel, da ono po obliki ni cesarsko poročilo, al ne skladam se ž njim, ko pravi, da je po za-popadku. Ne motijo me v tem besede: Po ukazu Nj. Veličanstva itd., ker v ustavni deržavi ministerstvo, kar koli stori, stori le po oblasti, ki mu je po vladarju podeljena, tedaj po ukazu Nj. Veličanstva. Cesarsko poročilo že zato ne more biti, ker se v njem dosedanja, proti Ogrom rabljena politika opravičuje. Mi si vsaj ne bomo domišljevali, da se bo Nj. Veličanstvo pred nami opravičevalo; al opravičuje se in more se opravičevati ministerstvo pred narodnimi zastopniki. To ministersko poročilo tedaj ni nič dru-zega, ko ministersko opravičevanje zavolj politike proti Ogrom rabljene, še več, ono je ministerski program (odkritje načel) in iz tega obzira sme vsaki, mi smo pa celo dolžni, o njem odkritoserčno svoje mišljenje povedati. Sploh pa obžalujem, da ministerstvo vsaki čas, kadar obglasi kako proti Ogrom storjeno naredbo, pritakne ime Nj. Veličanstva.
V  ustavnih deželah je načelo: Vladar ne more krivo storiti — pravna domišljija, ki je neogibno potrebna za vzder-žanje vladarjeve časti. Ker to ministersko poročilo ne za-popada druzega, ko opravičevanje in ministerski program, zdi se mi, da je vladarjevi časti celo nevarno; zakaj ministersko programe, in celo za nedotakljive izrečene načela smo vidili zadnjih 13 let, da so se spremenjevali, kakor luna; zato naj se sklicovanje na vladarja v takih rečeh za zdaj in za vselej opusti. Ker v ustavni deržavi kar koli Nj. Veličanstvo vladaje stori, stori vse po predloga in nasvetu svojih ministrov, ki so tudi sami odgovorni.
299
Večkrat sem že svojo misel izrekel, in ministersko poročilo me je v nji poterdilo, da mi nismo ne ožje deržavno svetovavstvo; ono pravi, da Erdelj ne spada pod ogersko krono; pa vendar tudi v naš zbor ni poklicano; ministerstvo samo nas je spoznalo le za ožje deržavno svetovavstvo, tedaj so ogerske zadeve vsakakor takošne, da jih samo ogerski zastopniki, porazumevši se z ogerskim vladarjem, obravnovati in vrediti morejo.
Ako se tedaj vkljub vsema temu spustim v pretreso-vanje ministerskega poročila, tega ne mislite, moja gospoda, da se s tem Ogrom za zagovornika silim. Slabo bi bilo za Ogre, če bi se ne znali sami bolj braniti, kakor jih jaz za-morem. V pretresovanje se spušam samo zato, ker bi se, kakor sem že opomnil, ministerstvo v svoji ogerski politiki rado opiralo na pohvalo tega zbora. Prevelika važnost teh djanj je nagnilo, zdi se mi, ministerstvo, obzuaniti jih narodnim zastopnikom neposredno, misleč, da menda ni dosti, da jih izvemo še le iz časnikov, kakor se nam je ravno pri pervi in drugi ogerski adresi godilo.
Menim tedaj, da ministerstvo s tem poročilom ni imelo druzega namena, kakor da mu ta visoki zbor njegovo ogersko politiko poterdi. Jaz se s to politiko no skladam. Ali parlamentarna spodobnost mi dozdaj ni dopuščala, da bi bil v dosedanje pohvaijevanje mešal svojo glasno nezadovoljnost; zato poprijeiuijem z veseljem današnjo priliko, da izrečem tudi mnenje tistih členov tega zbora, ki ministerske politike na Ogerskem ne poterdujejo, ker jo derže za pogubno. Spuščajo se tedaj v presodbo ministerskega poročila in nagibov: zakaj je ministerstvo proti Ogrom tako ali tako ravualo, moram še pred povedati, da kakor izvestnik ne dvomim tudi ne jaz, da vlada ima pravico razpustiti ogerski zbor. To je pravica, ki je nikdo ne more pobijati. Toda vpraša se: ali ni ravno ministerska politika kriva, da se je zbor razpustiti moral; iz tega ozira hočem ministerske nagibe pretresti, tem več, ker se s temi nagibi iz mnogoterih ozirov ne skladam.
Kar ministerstvo toži, da na Ogerskem kupčija in obert-nija zastaja, — da unanji tergovci ogerskim ne upajo, — da je vera v pravosodje omajana, — da je v občinski, žu-panijski in deželni upravi vsled zle rabe samopravlja raz-ujzdanost nastopila: to — pravi govornik — da ni vse popolnoma res; da kupčija ni manj živa, kot je bila preteklih 12 let; pa če sem ter tje zastaja, ni ogerska ustava temu kriva, ampak ravno to, da se vlada z Ogri še zmirom ni umirila, zakaj največa neprijateijica kupčii in obertnosti — pravi — je ravno negotovost deržavnega stanja. Vzrok neredu, ki je nastopil v upravi, tudi ni toliko ogerska ustava, kolikor bolj to, da ustava ni popolnoma nazaj dana, ampak so ostale v zemlji še zmirom oblasti stare sisteme; tako je nastal med temi in onimi veden prepir, čigavo je to ali ono opravilo, ter se je bilo v taki zmešnjavi neredov težko obraniti.
Vlada je res — pravi govornik dalje — ogersko ustavo povernila, al z nekim prideržkom, namreč da ogerski deželni zbor ne bo več davkov in vojakov sam dovoljeval ; al to je — pravi — ravno poglavitna stvar, ta pravica je ravno bitje cele ogerske ustave. S čim pa opravičuje vlada ta prideržek ? Ona pravi, da je ogerska dežela svoje pravice zgubila, ker se je leta 1848 in 1849 spuntala. Pretresimo — pravi govornik — to stvar na tanje. Der-žavopravne razmere ogerske dežele proti Avstrii so ustanovljene na pogodbi, ktero je nekdaj ogerski narod prostovoljno s previšnjo našo dinastijo dogovoril. V tej pogodbi ni izgovorjeno, kaj naj se zgodi, ako ena ali druga stran ne bi hotla svoje dolžnosti izpolniti. Ima se tedaj taki pri-merljej soditi po splošnih pravnih pravilih. Tu je mogoče samo dvoje. Ali pogodba za obe strani prestane, ali pa se tisti, ki jo prelomljuje, prisili, da jo izpolni. Vzemimo tedaj, moja gospoda, tako, da so Ogri hoteli pogodbo enostransko prelomiti, pa da jih je vlada premagala in zdaj
da jih sili, da izpolnijo pogodbo. Ali Ogri nič druzega ne tirjajo, kakor to in ravno to; ker, moja gospoda, ako bi ne bilo tako, morate pripoznati, da je mogoče, da narod celo brezpraven postane, — da se osvoji (prevlada), pa da se ž njim ravna in gospodari po goli samovolji. Da, moja gospoda , take deržavopravne načela se nahajajo morebiti v srednji Afriki; al v izobraženi Evropi jih gotovo nobeden človek več ne spoznava. Ce se napomenijo sklepi debre-činskega zbora, ne tajim, da so hudo grešili zoper cesarstvo , da so zaslužili ojstro kazen; al prašam Vas, moja gospoda, če pooblaščeni svojo oblast prestopi, jeli razdene s tim tudi pooblastnikove pravice? Jeli pač mogoče, da je s tem, da so nekteri poslanci svojo oblast zlo rabili, pravica celega naroda poginila? In kaj ne vemo, da se niso vsi pod ogersko krono živeči prebivavci puntali. Vlada sama je večkrat izrekla, da je to bila samo neka mala stranka. Ta naj se kaznuje, kar se je tudi dovolj zgodilo, ne pa celi narod, najmanje pa tisti, ki so se puntu celo upirali, kakorv Hervatje, Serbi, Rumuni, Slovaki.
Ce se že kdo na tako omahljive nagibe naslanja, bolje bi in pošteneje bilo, da bi rekel: „Tako hočem, tako zapovedani; moja volja je postava". Al tak naj se potlej ne zanaša na udanost, ljubezen , radodarnost narodov, kar je vir in edina podpora vse moči in veličine. Jaz vem kaj drugega. Naj bi se bilo reklo: Res je, vaše postave so enkrat tukaj ; al neprimerne so ; ne skladajo se s potrebami časa; z premenjenimi okolišinami Avstrije; morajo se premeniti. To bi bil nagib, ki se da poterditi. Al se ve, da bi bilo v tem primerljeju treba pripoznati najpred veljavnost ogerskih postav. Ta pot, misli govornik, edin bi bil pravi, ki bi pomiril Ogre.
Lepo je — pravi govornik dalje — in vse pohvale vredno, da ministerstvo tako krepko zagovarja samopravje in ravnopravnost nemagjarskih narodov na Ogerskem; al moja gospoda, tako so govorili tudi ministri leta 1848 in 1849; morebiti še z lepšimi besedami. Pa kaj so bili nasledki? Skozi 12 let so delali, kar so sami hoteli. Al storili niso nič; še to, kar so bili dali in dovolili ob času sile, so vzeli pozneje nazaj. Zato se bojim, da se bodo vsi ministerski obeti nemagjarskim narodom zdeli samo prijetno vabilo (sirenska pesem).
Prašam dalje, po čem sklepa ministerstvo tako za terdno, da Magjari proti tem narodom ne bodo pravični ? Kaj ni ravno njihov deželni zbor ravnopravnost vseh narodov slovesno izrekel, ter jo urediti dal po osnovi, da bi mi presrečni bili, ako bi kaj tacega imeli. In niste li, moja gospoda, slišali glasove najimenitnejših mož ogerskega zbora, da ne mislijo sile rabiti proti nikomur; da imajo za Hervate list pripravljen v ustavni knjigi, na kterega naj si ti sami zapišejo, kar jih je volja? Narodi, moja gospoda, lahko se med seboj porazumejo, samo naj preneha tisto delovanje, ki hujska enega na drugega, da s tim svoje centralistične namene dosega. Toda mislim, da čas ni deleč, kjer take sredstva ne bodo več vspeha imele. Kedar človek večni, nepremakljivi temelj pravice in pravičnosti zapusti, ter se poda na polje tako rečenih prikladnih sredstev, tedaj mora prestati vsako zaupanje. Pa kako bi moglo tudi drugače biti, če pomislimo, kaj se je od leta 1848 vse zgodilo. Hočem li Vam razkladati, kaj se je obetalo, pa ne dalo ; kaj se je dalo, pa spet nazaj vzelo; kako so ministri z govornice slovesno obljubovali, da se svobodnim težnjam na čelo postavijo , pa kam so nas pripeljali ? kako ministerstva in ministri zapovedi dajejo, podstavljeni manjši uredniki pa delajo, kar hočejo, al vse, kakor gnani po nekem fatalismu (osodi) dosledno v en mer, v mer centralistični, da bi se le tista tolikokrat zagotovljena reč, namreč ravnopravnost, nikoli ne uresničila. Žalostno je, da moram tako govoriti; al naša dolžnost je, povedati, kakor vidimo, da je; zato moram reči, da je zaupanje ljudstev omajano do dna.    Pa to tudi ne more drugače biti.    Ce je
300
človek že toliko zaupal in verjel; pa se je vselej drugače zgodilo, potlej je prisiljen oberniti stvar in reči: odslej ne verjamem nič, dokler ne bom v rokah imel, česar se mi obeta; in ne zaupam nikomur, dokler mi ne bo z vsemi poroštvi, ki jih je iznajšla človeška skerb, zavarovano. Pa tako je prav, tako hoče božja uredba tega sveta, ki je dala človeku nezaupnost ko orožje za obrambo, za vzderžanje samega sebe«
Ali se mar misli — pravi govornik dalje — da je Avstrija že premagala vse težave, ki so ji nastale iz napčne sisteme preteklih 12 let? Ali se mar misli, da so že minule nevarnosti, ki od zunaj žugajo, da se ni več treba opirati na zadovoljnost, ljubezen in radodamost narodov?
Ako sem danas — pravi naposled govornik — besedo poprijel, nisem tega storil samo iz sočutja za magjarski narod, boreči se za svojo pravico, temveč iz obzira na druge avstrijanske narode, kterim ni vse eno, ali imamo žalostno ali veselo prihodnost; storil sem iz obzira na vladarja in na razžaljeno pravico. Ako bi mi mogli pristati, moja gospoda, da se na ogerskem od ustave odstopi, potlej se spomnimo besed sv. pisma, ter ne delajmo Ogrom, česar sebi ne želimo. Prepričan sem, moja gospoda, da vse eno bote adreso sklenili, da bote ministerstvu zaupnico dali ter mu rekli, da naj se še naprej derži pota, ki ga je proti Ogrom nastopilo. Toda poglejte na to naše malo kerdelce, ki se poteguje za jasno pravico zatiranega naroda; poglejte na prazne klopi te zbornice, in, mislim, da posili se bote prepričali, da večina avstrijanskih narodov ministerstvu ne daje zaupnice, ampak mu glasno izrekuje nezaupanje."
Ker dr. Srnolka-ta vse stranke in celo tudi tiste, ki so ž njim navskriž misli, zavoljo poštenega njegovega serca in bistrega uma visoko spoštujejo, se samo po sebi razume, da je bil ta njegov govor s posebno pozornostjo poslušan in od desne (slovanske) strani mnogokrat s glasno pohvalo časten. Da je pa ž njim posebno Ogrom vstregel, se vidi iz tega, ker mu že iz Ogerskega dohajajo navdušene zali valniee.
Za njim je govorilo, kakor smo že gori rekli, še več poslancov. Bili so govori sila važni; bil je živ boj krepkih zastopnikov federalizma s plamtečimi zagovorniki centralizma. Ker nam prostor ne pripušča, jih že danes omeniti, jih bomo omenili drugo pot, ter danes le povemo, da v saboto je bilo konec splošnih pomenkov, in da danes (v torek) so se začele debate o posamnih stavkih adrese, ktere osoda bo ta teden sklenjena.
—    C. kr. ministerstvo dnarstva je oklicalo ukaz, po kterem se morajo ravnati vse c. k. davkovske deželne gosposke razun Zadra, Benetk, Svibna in Ogerskega, in imajo dae za vžitek vina in mesa tudi za prihodnje leto tako poberati, kakor velevajo sedanje postave. Mini-sterstvo pravi v tem oklicu, da po željah mnogih dežel vlada že pripravlja novo postavo, po kteri naj bi se pre-naredila stara; al težko, da bo ta postava že do prihodnjega leta v deržavnem zboru gotova; ako se pa pozneje cena mesa ali vina kaj zniža, se bo po tem tudi omenjeni davek znižal. Krajnska dežela, Istrija, Hervaška in Slavonska pa ostanejo vsled postave 12. maja 1859 tudi še zanaprej in tako dolgo tega davka proste, dokler ee ta postava ne prekliče.
—    Zdravje presv. cesarice se nek v Karlu tako boljša, da pride prihodnjo spomlad popolnoma zdrava na Dunaj nazaj ; čez zimo bo tedaj še v Karfu ostala. Srednja toplota na tem otoku je 15 stopinj; pomlad se začne že o svečnici.
Ilcrvaško. Iz Zagreba. Deželni zbor pridno dela ter se posvetuje o uredbi županij in občin itd. Podmaršal grof Jur.  Jelačič je  po  visem  ukazu zavoljo undanjega
govora v deželnem zboru v pokoj djan in Celovec mu je za njegovo stanovališče določen. „Pozora piše, da ta za-ukaz Hervate grozno žali.
Ogersko. Iz Peš ta. Zupanija peštanska, ker je protestirala zoper razpustek deželnega zbora, je mogla svoje seje ustaviti. Časnik „Hirnok" hvali postopanje dvornega kancelarja grofa Forgača, pa pravi, da ima zlo težavni stan, zaprek od zgorej in spodej dovelj.
Laško. Predsednik ministerstva Ri ca soli popisuje v okrožnem pismu zadeve neapolitanske, v kterem pravi, da vse, kar se govori o puntih zoper sardinsko vlado, ni druzega nič kakor roparstvo; roparji se vlačijo brez političnega značaja okoli; zato italijanska vlada Neapolitancom še ni ustave preklicala.
Srbsko« Iz Kragujevaca 1. sept. Skupščina je v celo malo dneh veliko veliko važnih reči dognala. Med drugim je sklenila novo rekrutno postavo, po kteri ima narodna straža šteti 50.000 mož, stanovitna armada pa 6000; novo postavo za davke je vredila; zvažvanje kamnitne soli iz Francozkega je določila, ker je ta sol bolji kup; ministri niso le knezu odgovorni, temuč tudi starašinstvu; skupščina ima pravico, vsaki čas po svojih komisarjih deržavno kašo pregledati itd. — Danes je knez s slovesnim govorom sklenil skupščino in med drugim rekel: ,,Ko sem pervikrat k Vam prišel, sem že čutil, da bom, ko vdrugič pridem , mogel radosten reči: „Iz serca sem govoril, pa v sercu ste me razumeli; eejal sem, in seme je padlo na plodno zemljo.4* ftepopisljivo je bilo navdušenje, s kterim je skupščina knezov govor sprejela.
Turško* Iz Carigrada ee je pisalo ogerskemu časniku ,,Magyarorszag", da je nedavnej turška vlada ondi skrinjico zasačila, ktera je prišla iz Turi na z naznauilom, da je konjak (rum) v nji. Ker se je pa eolnii tružica za žgano vino prelahko zdela, jo odpre in preiskovaje jo najde dva dna, in pod pervim za 20 milijonov Košu to vi h bankovcov. Colnija jih je zapečatila in vladi (turški) poslala. Kaj se je dalje zgodilo ž njimi, se še ne ve.
Iz južne Avstralije. Mesto Men d o za je potres 8. rožnika popolnoma pokončal; ne ene hiše ni več cele; izmed 20.000 prebivavcov jih je le kakih 400 živih ostalo, pa še ti so zlo poškodovani.