BRANKO KOROŠEC
KOSITRNI VRČ LOŠKEGA KOVAŠKEGA CEHA IZ 1708
V sobi cehov Loškega muzeja je razstavljenih nekaj ohranjenih reprezentativnih
predmetov nekdanjih loških obrtnih združenj cehov: en kositrni in
dvoje medeninastih obrednih vrčev ter tri lesene cehovske skrinjice. Pozornost
obiskovalca pritegne mogočni, medlo leskeči se kositrni vrč loškega kovaškega
ceha. Njegova neobičajna, izredna velikost ter oblika in skromno, vendar lično
stilno okrasje ga ločujejo od obeh medeninastih vrstnikov, stilno in kakovostno
dokaj skromnejših vrčev lončarskega in čevljarskega ceha.
Podobnih kositrnih reprezentančnih vrčev je v naših muzejskih zbirkah
komajda še kaj in med njimi so cehovski vrči zanimiva redkost. Proti koncu
19. stoletja je del nekdanjega cehovskega obrednega in reprezentativnega inventarja
prešel v last ali hrambo posameznih uglednejših obrtnih mojstrov ali
delavnic, od tod pa — največkrat le izjemoma — v naše javne zbirke. V le-teh
se je ohranila sicer razmeroma skromna vrsta predvsem kositrnih cehovskih
vrčev različne zlitinske in stilne kakovosti, ki z nekaterimi ohranjenimi dokumenti
in predmeti cehovskega stanovskega predstavništva — eden vzornih
primerov tega je prav škofjeloška zbirka — prezentirajo delec obrtniške društvene
in proizvodne preteklosti.
V primerjavi z nekaterimi drugimi kositrnimi cehovskimi vrči naših muzejev
je loški kovaški vrč na videz razmeroma skromen. Trobljasto valjasti
plašč vrča, ki se proti ustju nekoliko zožuje, stoji na treh opasanih sploščenih
kroglah. Pokrov vrča je plitev, pritrjen na rob ustja s šarnirjem — palčnim
vzvodom, prehajajočim v ploski ročaj, ki sega do srednje vrčeve opasice in
se zaključuje v cepljen zavihek. Na pokrovu se z gumba vzpenja figurica leva,
ki se s prednjima šapama opira na močno vleknjen ščitek, ta sega s spodnjim
zavihkom prek roba pokrova in obrobja vrčevega ustja. Odtočna pipica, vdelana
v dno vrča, je iz medenine ter predstavlja tujek, ki je bil vrču dodan
kasneje in zdaj malici stilno enovitost in vrednost vrča. Odebeljeni spoj obeh
delov vrčevega plašča, izoblikovan v plosko poloblo opasico, je hkrati z zavihi
ob ustju in dnu vrča edini primarni krasilni element posode, ki se ponovi
na ploskih nosilnih kroglah in na pokrovčku. Stilno »čisti«, preprosti vrč —
njegova estetska vrednost in lepotni mik je prav v tem — sprva preseneča
s svojimi razsežnostmi. Visok je skoraj pol metra, širok pa ob ustju 16, pri
dnu pa 22 cm. Te razsežnosti ga uvrščajo v velikostno skupino vrčev, predpisano
in uveljavljeno za stanovske svečanosti številčno — in produkcijsko —
skromnejših, podrejenih podeželskih (provincialnih) obrtniških cehov. Po nepisanem
pravilu, a živo gojenem izročilu, namreč nikakor ni bilo dopustno, da
bi skromni podeželski ceh v razkošju svojega obrednega posodja tekmoval z
«• 51
Kositrni vrč loškega kovaškega ceha: sprednja stran z napisom in pogled od strani
razkošjem največkrat privilegiranega stanovskega kolege deželnih cehovskih
središč ali ga celo presegal.
Vrč loškega kovaškega ceha sodi torej med skromnejše primerke tovrstnega
stanovskega obrednega posodja. Vlit in površinsko obdelan — brušen —
je bil o delavnici dunajskega kositrarja Johanna Danzla v prvih letih 18. stoletja.
Delavniška oznaka kakovosti kositrne zlatine iz leta 1701, ob zadnjem
oblastvenem overovljanju predpisom ustrezajočega opravljanja obrti, vtisnjena
na vrhu vrčevega ročaja, ga uvršča med izdelke iz pclžlahtnega kositra v zlitinskem
razmerju 10 : 1 za trebuh, pokrov in ščitek na njem ter 6 : 1 za ročaj,
noge in leva na pokrovu, ^o vrčih te kositrne kakovosti, ki so jo oblastveni
in stanovski nadzorniki kositrarskih cehovskih središč še dovoljevali za vlivanje
pivskega posodja, so tiste čase rada posegala predvsem manjša polprovincialna
obrtna združenja. Enega od vzrokov zato smo že omenili, drugi je v
visoki ceni zlitinsko kakovostnejšega posodja. Pretežni del v javnih zbirkah
in muzejih hranjenih kositrnih vrčev obrtniških cehov na Slovenskem je te
kakovosti in — kar poznavalca ne preseneča več — največkrat izdelek iste
kositrarske delavnice. Manjšo kakovostno — ne pa tudi slogovno — vrednost
teh kositrnih vrčev dopolnjuje njihova dokumentarna vrednost. Kot del ohranjenega
cehovskega reprezentančnega inventarja pomenijo, ob bogato oblikovanih,
rezljanih in okovanih skrinjicah ter slikovito izvedenih bandercih, dokaj
zgovoren stvarni dokument nekdanje stanovske moči in pomembnosti posameznega
obrtnega ceha ali združenja.
52
Med stanovskimi združenji kasnega 17. in 18. stoletja je bilo namreč običajno,
da so nekatere pomembnejše dogodke iz stanovskega življenja beležili
ne samo v svojih uradnih listinah in kronikah, temveč tudi na reprezentančnem
inventarju svoje stanovske organizacije. Banderca, skrinjice, izveski ter
posodje in vrči z letnico oblastvene potrditve ali ustanovitve posamezne obrtne
skupnosti, ceha, so značilen stvarni dokument proizvodnega utripa te dobe.
Tako dokumentarno vrednost je loškemu kovaškemu cehovskemu vrču dodalo
dvoje, oblikovno sicer skromnih vrezav na ščitku in gornjem delu vrčevega
plašča. Prva — na ščitku — predstavlja obrtno strokovnost ceha: nad prekrižanima
vejicama je upodobljen svetnik zaščitnik kovaške obrti, sv. Alojz v
škofovskem ornatu z mitro in palico, za njim je v profilu upodobljena konjska
glava. Svetnik kaže z desnico na nakovalo, na katerem ležijo kovaške klešče.
Ob podstavku nakovala so vrezani kladivo, sekira, mesarica, podkev in ključ.
Za nakovalom je vigenjc z ognjem, na polici nad polkrožno odprtino vigenjca
je obešeno razno kovaško orodje. Pod svetnikom je nad prekrižanimi vejicami
vrezan napis »SELO«. Likovno je vrez dokaj enostaven ter v podrobnostih
celo okoren in nepravilen (roki svetnika), kar pa v dokumentarnem smislu
ne zmanjšuje vrednosti vreza. Enako vrednost dokumenta predstavlja napis
sredi grobo vrezanega listnatega venca s štirimi rožami na čelni strani gornjega
dela vrčevega plašča »CANDEL EINENERS SHMIDEN PRVDESHAFT
ZV LAKH 1.7.0.8« z vitico na vrhu.
Poznavalca loške obrtne zgodovine, posebej še loške kovaške obrti, razmeroma
kasna letnica iz njenega obrtnega življenja, vrezana na tem vrču,
ne more presenetiti. Loški kovaški ceh, ki je združeval podkovne in orodne
kovače, žebljarje, sekirarje in ključavničarje, je bil prvič potrjen po freisinškem
škofu Sikstu, loškem fevdnem gospodu, že leta 1475. Škof Filip je svoboščine
loškega kovaškega ceha znova potrdil leta 1499. Za njim so loškim
kovačem potrjevali nihove stanovske pravice še cesarji Leopold L, Karel VI.
in cesarica Marija Terezija. Letnica 1708 na vrču izpričuje običajno splošno
potrditev cehovskih pravilnikov in svoboščin v prvih letih vladanja cesarja
Karla VI. Takrat so namreč obrtniške organizacije na ukaz dvora deloma
spreminjale svoje stanovske pravilnike v smislu nastopajočega prosvetljenstva
ter do določene meje sprostile togi, okosteneli in zaprti stanovski način življenja
in dela.
Napis iz leta 1708 na vrču kovaškega ceha v
Skofji Loki
53
In čemu je pravzaprav vrč služil? Imenujemo ga obredni vrč, ker sodi
med običajno pivsko posodje stanovskih praznovanj, povezanih z ustreznim
obredjem. Najprej, v rani dobi cehovstva, se je iz njega pilo, kasneje samo še
točilo pijačo za nazdravljanje. Člani stanovskih združenj, cehov, so namreč
redno praznovali ne samo dan, ki je bil praznik njihovega svetnika zaščitnika
in patrona, temveč tudi nekatere verske in stanovske praznike kot Božič, Vnebovzetje,
Telovo ter jubilejni dan ustanovitve ceha, godovanje cehovskega mojs
t r a ali »očeta« ter jubileje vladarjev. Ob takih prilikah ter ob sprejemanju
in potrjevanju novih mojstrov in pomočnikov se je po formalnem delu obreda
obilo nazdravljalo in pilo. Cehovski oče je počastil novega mojstra ali pomočnika
iz tega vrča, novinec je z enako mero iz istega vrča počastil svoje bodoče
kolege. V obredni vrč vrezana imena novincev ali jubilantov tudi pri nas niso
redkost; zgovoren primer je vrč deželnega (kranjskega) usnjarskega ceha iz
1725 v zbirki kamniškega gradu Zaprice. Loški kovači svojih osebnih in pivskih
jubilejev niso vrezovali na svoj vrč, kar pa nikakor ne pomeni, da gp
ob takih prilikah niso uporabljali. Dokaz temu je tudi medeninasta pipica,
vdelana v vrč precej kasneje in ob umiritvi sicer živahnih stanovskih praznovanj.
L i t e r a t u r a
E. Hintze, Deutsche Zinngiesser und ihre Marken, IV. Band, Wien-Leipzig
1921—1931. — B. Korošec, Kositrarji in kositrarska obrt na Slovenskem, II. Popis
javnih zbirk kositrnine (dipl. naloga 1962, razmnoženo); Kositrarska obrt na Slovenskem
Štajerskem, Kronika XIV/1966, str. 155—164.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DER ZINNKRUG DER SCHMIEDEZUNFT IN SKOFJA LOKA
AUS DEM JAHRE 1708
Der grofic, anscheinend bescheidene, doch der Form nach reine und barockmaBig
ruhig wirkende festliche Zinnkrug der Schmiedezunft in Skofja Loka, der
daselbst im Saal der Ziinfte des Museums ausgestellt ist, ist nebst der sauber
beschlagenen und geschmuckten Zunfttruhe ein iiberzeugendes materielles Beweisstiick
der einstigen gesellschaftlichen Bedeutung und des gewerblichen Erfolges
dieser altesten Zunft in Skofja Loka. Die Schmiede der Stadt lieBen auf ihren
reprasentativen Krug, der in der Werkstatt des Wiener Zinngiefiers Johann Danzel
gegossen wurde, auBer ihnen Standesinsignien auch eine Inschrift mit der Jahreszahl
1708 eingravieren, welche den Beginn einer neuen Ara der Gewerbetatigkeit
und der weiteren Entwicklung unter der Herrschaft Karls VI. verzeichnet.
Den einfach gravierten Krug aus halbedlem ZinnguB verwendeten die Schmiede
von Skofja Loka an ihren Standesfeiertagen und bei ihren Festlichkeiten. Es ist
dies einer der seltenen reprasentativen Kriige dieser Art, die sich bei uns bis auf
den heutigen Tag erhalten haben.
54