Dnevi skrbi in molitve Neke nedelje je zahrumelo po vasi. Ljudje so sc zbirali pred žu- l panovo hišo in strmeli odprtih ust na velik plakat, ki ga je pribil občinski sluga Zcvnik na zid. Ccla truma je stala tam: Nekateri so brali, drugi zopet z nemirnim srcem čakali razlage. VJ dobrih dvajsetih minutah je bila zbrana pred županovo hiso dorriala vsafl vas, Možje so stali tcsno drug ob drugem in se tiščali v ospredje. Zal njimi so pošepetavale gospodinje in ženice in ugibale, kako bo. Še celol vaška mladež ni kazala tiste razposajenosti in tistc živahnosti kot siccr. I Starčki so pa hodili tiho mimo in razmišljali davne dni. I »Kaj je pisano ?« je pretrgala neka žeoska raučno tišino. I »Vojska bo!« se je oglasil Zevnik. I Zastrmelo je ljudstvo za hip, potem je pa šla od ust do ust beseda:] »Vojska bo, vojska!« I »V štiriindvajsetih urah se morajo zglasiti vsi vojaski službi pod-1 vrženi moški pri svojih polkih,« je nadaljeval po kratkem odmoru 1 občinski sluga Zevnik. I Množica je odprla usta in spet zastrmela. 1 Kaj tudi ne bi! Včasih so govorili po cele zimske večere o grozni 1 vojski, ki bo izbruhnila na naših mcjah, a ko jc prišla pomlad in delo, ni bilo ne duha ne sluha o vojski, tako, da so se vašcanje že norčcvali, čcš: »Pozimi je vojska, ko nam preostaja časa za delo in pameten'1 pogovor.« 1 A z.daj je prišla sredi najhujšcga dela, ko jc ni nihče slutil ia nihče se je nadejal. »Vojska, vojska!«, je šlo kakor blisk od ust do ust, in že so se začele zgibali ženskam ustnice v krčevitem joku. Kakor na povelje so tiho zaihtele nekatere tuintam, moskim pa je zatrepetalo srce — — — Kdo bi jokal v takem trenutku, ko ne pomaga nič? — Na lo so po-mislili fantje in možje in dvignili glave bolj kot ponavadi. »Kdo se bo vojskoval z našim?«, je vprašal edcn izmed mož, ki so še vedno stali v gruči in se razgovarjali. »Srba borao udarili, Srba,« se je oglasil župan. »Jaz sem pa mislil na Laha. Zakaj Srba ?« Vse je pričakovalo Županovega odgovora, ki je razumcl take stvari. »Zakaj Srba? Mari niste slišali pred mesecem o strašnem umoru v Sarajevcm? Mari niso tam umorili našega vrlega prestolonaslednika z njegovo blago soprogo ničvrednt ljudje po naročilu srbske vladc ? Mari ne iztezajo tt nevoščljivci leto za lctom z večjo poblepnostjo svojih grabežljivih rok po naših jugoslovanskih deželah? Zato bo udaril naš sivolasi vladar Srba, in mi maščujemo prestolonaslednikovo smrth »MaŠčujemo jo, prav gotoVo jo masčujemo!«, zahrume možje in fantje ter dvigajo koščene pesti. »Zdrobimo Srba in mu pokažemo, kdo je gospodar na naših ileh!. 160 »Ne poznajo nas!« »Samo Kranjci jih zdrobimo, izlahka jih zdrobimo!« »Brez pušk in bajonetov,« je pristavil nekdo drugi. »Sarao kole nam v roke!« so trdili fantje, zavedajoč se svoje moči, »Zdrobimo ga, gotovo ga zdrobimo in kruto maščujemo smrt pre-stolonaslednikovo,« so še enkrat zaorili in zapcli: Kranjski fantje saj smo mi, pa po naših žilah teče kri, - . oj, za naio domovino, oj, za našo domovino! Tako so korakali fantje po vasi, prepeli pesem dvakrat, trikrat in se razšli. Začudcno je gledala vaška dcca nenavadni prizor. Po Mšah pa je zavladal neki tesen, zagaten mir. Zevnikov Francelj se je oprijel mamice za predpasnik in jo zaupno vprašal: »Zakaj pa jokate, mama?« »Očc bodo morali v vojsko.« »Saj gredo tudi drugi!« »Kaj druge ne jokajo ?« »Tudi! Pa zakaj?« »Pobili jih bodo znabiti v vojski in nikdar jih ne bo vcč nazaj.« »Pa naj ostanejo doraa,« je rekel Francelj v svoji otroški pre-prostosti. »Ne razumeš, tnalček,« je rckla mama, ga objela in poljubila, Prisegli so cesarju zvestobo in zdaj morajo iti.« aPa naj gredo! Saj jih bo Bog varoval!« »Da, Francelj! Samo božja pomoč more obvarovati očeta.« Zaihtela je mati. "Moliva!« Pokleknila sta z otrokom in moUla. Takrat pa je vstopil oče. Postal pri vratih za trenutck, potem pa pokleknil in tudi molil. Pre-tresel ga jc prizor in v pretrganih besedah je odgovarjal. Tako so molili, in vsem je nekako odleglo v srcu. »Ne žaluj,« je rekel Zevnik po končani molitvi. »Vojskovati se za svojega cesarja, je častno! Z veseljem in zaupanjcm grem v boj. Bog nas pa tudi ne bo zapustil, ko grerao vendar za pravično reč. Ma-sčujemo kruto smrt našega prestolonaslednika.« »A če padeš?«, povzame žena in zajoka iznova. »V božjih rokah je vse,« de mož s trepetajočim glasom. »Čc padem, padem za domovino, in to jc dovolj, da nimam slrahu pred smrtjo. Kri in življenje za cesarja! Jok ne pomaga tu nič ; le pogum, molitev in zaupanje v Boga. Molita tudi vidva doma za srečno vrnitev. Če pa padem, padem rad, saj gre za domovino in za vero! Junak, ki pade v boju in se je pripravil za večnost, je zveličan; kaj naj potrebujc in poželi še več ! Rcs, marsikdo bo ostal na bojnem polju, dokler ga gospodar vojskinih trum ob sodnem dnevu ne pokliče k vstajenju — a 161 kaj za to ? NaŠe življenje je itak kratko in le priprava za oni svet. Glavni naraen našega življenja je ta, da dosežemo večno zveličanje tam v svetih nebcsih. Zavedaj se tega, Ijuba žena, tcr ne plakaj in ne žaluj. Le molitev, pobožna, srcna, vztrajna molitcv nam more tu pomoči.« Tako je govoril oče Zevnik in potolažil svojo ženo in se začel pripravljati na odhod. Naročil je še to in ono, pripravil najpotrebnejše za pot, pregledal vsak domači kotiček in je bil kmalu pripravljen za odhod. Zablestel je jasen večer, zadnji večer bivanja pod domačo streho. Razen dece ni nihče zatisnil ocesa. Toliko in toliko so si imeli povedati še vsi, pa niso mogli z besedami na dan.. čimbolj se je bližalo jutro, tem tesneje so se oklepale src moreče skrbi. Bogve, kje bodo čcz teden, čez štirinajst dni ? Mogoče daleč v sovragovi deželi, tam za srbskimi griči — — — Gromelo bo in pokalo, padal bo borcc za borcem, jek ranjencev bo odmeval od brega do brega, vmes pa se bo čulo škrtanje ieleza ob žeiezo, v curkih bo tekla kri, hrup in trušč bo prevladal ozračjc — kakor sodnji dan bo — doma pa bodo čakali miru in vrnitve- Tako so premisljevali stari in mladi. Pod jutro so šli k sveti maši, k spovedi in k svctemu obhajilu. Potolaženj so se vrnili in si podali roke v slovo, — Otroci so zaplakali, ko jih je objel oče ia ko so videli, da dero obile solze po licih mater. Da, težka je ločitev od doma! Marsi-kakcmu možaku se je porosilo oko ob zavesti, da prepusti vso težo gospodarstva in kraetije slabim rokam, sam pa da grc kdovekam. Vsi možje in fantje so posedli na en voz, zamahali so z robci, zavriskali, zapeli, in voznik je pognal. Za kolcsa so držale ienske in vleklc nazaj, a zastonj. Voz je drdral, fantje in možje so peli in vriskali, pa dvigall pesti in kričali: »Osvetimo smrt prestoloaaslcdnikovo!« * a Tisti dan je bilo kakor izrarlo v vasi pod Klancem. Nobenemu človeku ni dišalo delo. Vsakdo se je tiščal doroa in — molčal. Kakor po pogrebu je bilo širora vasi. Ni je bilo skoro hišc, iz katere ne bi bil odšel vsaj eden, če ne dva. Kakor blisk je bilo prišlo, in pred pre-tekom Štiriindvajsetih ur je ostalo doma le nekaj starih mož, otroci in žene. Zdelo se je, da se ne bo ganil nihče od hiše in da bo zastalo delo na polju, dokler se ne vrnejo gospodarji in fantje domov. Toda: Sila lomi kola. Dela čcz g!avo, dclavcev pa premalo. Ojunačili so sc vaščanje in prijeli za delo. Kdor ni zmogel za tri ali štiri, je dclal vsaj za dva. In starec, ki je bil dal svetu že slovo in se stisnil za pec ter zibal že desetletje svoje vnuke in vnukinje, je spet začutil v ukrivljcnem hrbtu neko moč, pa je prijel za plug in jo še tolkel počasi po brazdah. Otroci, ki so prej skakali brczskrbno in brezdelno po pisanih livadah tcr rajali, so zgrabili za delo, ko so vidcli, da komaj zmaguje napore 162 in težave mati. In tako je šlo delo od rok, in vsaj polje ni občutilo odsotnosti svojih gospodarjev. Le na obrazih žena in starcev se jc bralo o sledeh napora in skrbi prečutih noči. Kdo bi mislil med pe-hanjem in vrvenjem na vojsko in njene posledice ali se pogovarjal o tem. Le ko pride večer, se zbero kje in si pravijo novic. Potcm pa pokleknejo pred Novakovo kapclico vsi, staro in mlado, pa molijo za srečen izid vojske in za vrnitev svojcev. Lep je pogled na to klečečo množico, ki zaupno obrača oči na soho Matere božje in moli tako zaupno, tako iz dna srca. Sto usten prosi nebeškega očcta z otroško ljubeznijo, z za-upanjem . . . Kdo bt se ne potolažil in ne razjokal veselja nad pobož-nostjo slovenskega ljudstva? Tako teko dnevi in vse je že upalo, da se bliža konec. Kar nekoč udari v vas novica: »Rus je udaril!« »Nemec gre našim na pomoč!« »Črnogorec, Srb, Rus, Anglež, Francoz in Belgijec so vsi proti našemu in Prusu! Kaj bo ?« »Takc vojske Še ni bilo! Ves svct je v ognju.« In zaplakala je vsa vas v bolesti. A tudi to se je kmalu nekoliko pozabilo, in ljudstvo je trdno upalo na srečen izid vojskc. Saj pozna hrabrost in srčnost naših vojakov. Zavedalo se je, da bo z nami božja pomoč, ker gre za pravično, za sveto reč. Čas je tekel in tekel. Pričela so prihajati prva poročila o hudih, strahovitih bojih in o ranjencih. Tedaj se je zajedla v srce vasčanov zopet moreča skrb za svojce. In začele so krožiti hude laži, ki so si jih izmišljevali zlobni, brezvestni ljudje. Prišla je novica, da je padel ta ali oni, in dan na dan si videl žene, ki so objokanih oči molile in hodilc okrog hiš. Dnevi so tekli in vlaki so začeli voziti ranjence z ruskega bojišča. Tako je odpočival v ncki gostilni ranjenec iz sosednje župnije. Bil je le lahko ranjen in je dobil dopust za domov. Sedel je v gostilni pri Škantelu in pripovedoval grozne reci. »Ravno pri iisti stotniji sem bil kot Zevnik. In dobro sem videl, kako se je zgrudil, zadet od krogle, mrtev na tla.« »Si pač videl dobro?« »Dobro! Saj slisite, poleg mene se je zgrudil. Klincu iz Zdcnske vasi je pa odtrgalo roko.« »Bog se jih usmilil«, so zaječale žcae in bruhnile v jok. »Redek bo, ki bo prišel domov,« je trdil nekdo. Ženske so se zgražale in kmalu je preplavila novica o Zevnikovi smrti vso dolino. Tudi Zevnikovi ženi ni ostala prikrita. »Kako jc pravil?«, je vprašala jokaje svojo sosedo, ki je nesla naročej drv v kuhinjo. »Padel je, revež! Dobro je vidcl, ravno poleg njega sc je zgrudil; Klincu je pa odtrgalo roko.« 163 »Ali naj verjamera, ko je ravno tc dni toliko in toliko jezikov, ki samo lažejo in vznemirjajo Ijudi?« »Res Iažejo, da je grdo! Toda ta vojak, ki je ranjen, je bil pri isti stotniji kot tvoj; ta mora že vedeti in jc tudi videl, ko je padel.« Zevnikova je zaihtela: »Torej je vendarle res?« »Jaz verjamem,« je nadaljevala soseda. Razšli sta se. Zcvnikova jc poklcknila dorna ob posteljo in bridko jokala. »Zakaj pa jokate, mama?«, \o je vprašal Francelj, ki je ravnokar prišel s polja. Ni mu odgovorila mati; le objela ga je in negovala: »O revček, ubožček!« Čudno se je to zdelo Franceljčku. Pogledal je vprašujočo mater in rekel: »Mama, ali ste čudni danes! Šc nikoli mi niste rekli revček. Ali sem res revček ?« »Res, velik revček si, Francelj, velik!« »Zakaj, mama?« »Glej, dancs smo izvedeli, da je utnrl na bojišču naš ata. Nikoli vcč ga ne bomo videli.« Bridko je zajokala žena ob teh besedah. In tudi Francelju je bilo hudo, ko je pomislil, da ne bo nikoli več videl svojega očeta. Imel ga je tako rad, ko ga je učil tako lepo m se ga veselil, kadar je bil priden, Tudi otroku so prišle solze v oči. Stisnil se je tesno k raateri in zajokal. Nc bi bil jokal, gotovo ne bi bil. A zdaj je videl v silnem joku plakati mamo in zaplakal je še on. Saj sta se včasih oba skupaj smejala, čemu bi pa zdaj jokala ne ? Tako sta prebila tisti dan Zevnikova in Francelj. Ljudje so pa strcsali novice iz rokavov, Tako se je nekdo nalagal neki ženi, ki je vsako rada vcrjela, da so odsekali Zevniku glavo in da jc potem brez glave potolkel še Iri Ruse. »Koliko?« »Tri Ruse je potolkel že potem, ko so mu odsekali glavo!« »Jojmeni! joj! 0 revček, nikoli več ne bo živ, nikoli več. Toda hud je pa bil, hud! Koliko Rusov je šc potolkel, praviš?« »Tri!« »Revček, revcek!« In ta novica je šla kot plamen. V sosednji vasi so še pristavili, da je potolkcl Zcvnik deset Rusov. Zevnikova je pa jadikovala do večera, in bilo ji je kakor da nima ta svet nobene vrednosti vcč zanjo. Umaknila bi se, da ni imela Francelja, ki je bil še tako mlad in potrebcn skrbne matere. Zvečer sta pokleknila pred podobo Matere božje in pobožno molila. Klečala sta celo uro in še vedno je kipela iz njunih src vroča raolitev za očcta proti nebu. Vzdržno je klečal Francelj ob svoji mamici in molil za očeta. Kar naeokrat se pa vzdrami iz molitve in rcče: 164 »Mama, oče pa žive! Vprašal sem v mislih Marijo, pa mi je od-kimala na sliki, da niso mrtvi. Mama, oce niso mrtvi!« »Moli, Francelj, moli! Tebi se je sanjalo. Med molitvijo si bil malo zadremal,« »Ne, mama! Videl scm, dobro sem videlk »Zmotil si se, Francelj, moli rajsi!« ^M »Ne, nisem se !« ^H Zevnikova mati je postala nemirna. Kaj, ko bi bilo res? Že dosh-krat se je slišalo, da je prošnja in molitev nedolžnih otrok bila uslišana stoinstokrat. AH ni mogoče tudi tu tako? »Pa si videl prav, Francelj?« »Mama, še nikoli sc nisem zlagai. Samo takrat, ko sem bil potem tako tepen.« »Torej pa še trenutek pomoliva za srečno vrnitev očetovo.« In molila sta pomirjena in utolažena. Drugega dnc pa je dobila Zevnikova sledeče pismo: ^_ Draga žena! ^O V boju sem bil lahko ranjen; peljem se zdaj v Ljubljano, odtam pa pridem domov. Upam, da se doma popoinoma pozdravim in potem znabiti zopet odidem nad sovraga. Pozdravljam tcbc in Francelja Tvoj mož. Kdo naj popiše veselje, ki je zavladalo ob tej vesti v Zevnikovi hiši ? Trikrat je prebrala Zevnikova mati pismo in Še m verjela očem. »Marija jc res pomagala,« je rekcl Francelj. »Da, Marija in tvoja nedolžna molitev.« Čez nekaj dni se je potem res pripeljal Zevnik domov, Prestreljena mu je bila v rami leva roka. Hitro sc je zdravil. Objel je žcno mož in oče otroka in se razjokal vcselja. »Ali je bilo hudo?«t so ga izpraševali vaščanje. »NiČ hudega! Krogle in šrapneli res padajo kakor toča; a Rus se boji naših bajonetov in beži, kar ga neso noge.« Tako in podobno je pripovedoval na vprašanja in se dobro zdravil. Pred kapelico so molili potcm otroci posebe. Saj molitev ne-dolžnih otrok je uslišana najpogosteje. Z zaupanjem zro zdaj vaščanje v bodočnost, lažem ne vcrjamejo vcc in hite pospravljati poljskc pridelke, da s pridnosjo nadomestijo bojujoče se moške. Vid Vidov