127
Za poduk in kratek čas.
Resnična beseda, kako nespametno je, ako bolan človek iše pomoči pri mojstrih skazih.
Neki učen mož je spisal nedavnej sledeči pomina vredni nauk: „Mojster-skaza je vsakdo,  ki  se peča z opravilom, ki se ga nikdar ni učil, tedaj tudi priučil in izučil ni. Ako človeku* kteremu se je njegova ura, njegov klavir ali kaka druga njegova masina popačila, bi kdo rekel: tie imaš mazilo, tle imaš štupo, pomaži kolesica popačene ure ali po-štupa j jih s to štupo, gotovo bo pomagalo", — aH bo ubogal pameten človek taki svet?   Mislim,  da ne, — marveč bo take ponudo za  prederznost  prismojenca  imel.    Ali  bo morebiti posestnik ure, klavirja ali kake  druge drage mašine, jih, če so se kaj popačile,   šivarju, klobučarju, pastirju, konjedercu ali kakemu druzemu človeku, ki ničesar od ure, klavirja ali mašine ne razume, popravljati dal? Menda tudi ne.    Ampak dal jih bo človeku,   ki tako  popravljanje razume. Če se pa na njegovem truplu alina truplu njegov« družine kaj popači, to je, če on sam zboli ali kdo njegovih,  mu  pa je  vsak  svet  dober in vsak lek všeč, naj mu ga svetujePeter ali Paul, čeravno nobenega zapopadka nima od tiste mašine, ki se živo truplo imenuje, in ktera masina je veliko veliko  bolj umetno  napravljena in  v kteri je staknjeno veliko več prečudnih in skritih koleščikov,  kakor v uri ali klavirji ali kaki drugi mašini! Verh tega je truplo za človeka, čigar je, še veliko več vredno kakor vse te mašine, zakaj kdo si zamore novo teI6 kupiti, ako je mojster-skaza popačil staro?"