AŠKERČEVA PROŠNJA ZA MINISTRSKO PODPORO DR. RUDOLF MOLE Bivši ljubljanski župan Ivan Hribar piše v svojih »Spominih«, da je prišel mestni arhivar Anton Aškerc 1. 1909. k njemu in ga vprašal za svet, če bi mu ne kazalo prositi pri ministrstvu za umetniško pod poro, da bi napravil daljše potovanje. Hribar je sicer dvomil o uspehu, ker bo imelo pri stvari tudi predsed stvo deželne vlade kranjske svojo besedo, vendar mu je rekel, naj mu izroči svojo prošnjo, ker jo hoče sam oddati referentu, sekcijskemu svetniku pl. Millenko- vichu. Hribar si je priskrbel tudi vsa do takrat izdana Aškerčeva dela, ki so napravila po svojem številu na referenta ugoden vtis, da je zagotovil svoje priporo čilo pri ministru za uk in bogočastje. Vendar je pri pomnil, da bo morala stvar še v Ljubljano na deželno predsedstvo, da se o prošnji izjavi. Ker mu je referent povedal, da se v takih zadevah glede južnih Slovanov obrača osrednja vlada na dvor nega svetnika univ. prof. dr. Vatroslava Jagiča, je Hribar prosil Jagiča priporočila. Iz njegovega pisme nega odgovora dne 22. maja 1909. pa je na svoje začudenje (podčrtal jaz) izvedel, da je bil Jagič že pozvan, naj oceni Aškerčevo delo. Iz tega je sklepal, da ni bilo drugega vzroka kakor političen. Sicer pa ga je Jagičevo pismo pomirilo, ko mu je sporočal, da je Aškerca že pred enim letom ugodno ocenil, da je ministrstvu njegova ocena znana in da ne bi mogel I. 1909. nič drugega povedati nego je že povedal I. 1907. ali 1908. Hribarja prosi, naj v Aškerčevo korist go spodi, ki v ministrstvu o tej stvari odloča, pove, naj se čimprej Aškerčeva prošnja ugodno reši. Vendar Jagičeva strokovna ocena ni imela uspeha, merodajna je bila politična ocena deželnega predsed stva kranjskega. Čez nekaj mesecev je referent povabil Hribarja k sebi in mu pokazal poročilo deželnega predsedstva kranjskega. Vsebovalo je podatke o Aškerčevem živ ljenju, a o podelitvi umetniške podpore ni bilo nobe nega predloga. Nato je Hribar prosil referenta, naj stopi k ministru in prošnjo toplo priporoči. Minister pa je odločil, da se je stvar poslala v Ljubljano, da zavzame deželna vlada svoje stališče glede Aškerčeve prošnje. Predsedstvo pa je odgovorilo, da prošnje pri poročiti ne more, češ da je Aškerc enostranski in da bi ugodna rešitev njegove prošnje utegnila pri velikem delu slovenskega prebivalstva vzbuditi nevoljo.1 Po mojih ugotovitvah2 je bila stvar nekoliko dru gačna, kakor jo slika g. minister Ivan Hribar; pisal je pač po spominu in ni imel pri sebi dokumentov, da bi mogel potek natančno reproducirati. Aškerc je najbrže v maju ali juniju 1. 1908. prosil takratnega mestnega župana Ivana Hribarja, da pri poroči v ministrstvu za uk in bogočastje njegovo prošnjo za podelitev umetniške podpore, kar je gotovo kmalu storil. Ministrstvo se je nato obrnilo na Jagiča, 1 Ivan Hribar, »Moji spomini«. I. del. Od 1853. do 1910. leta. Ljubljana 1928. Str. 175—177. 2 V konvolutu št. 983 prezidialnih aktov bivše deželne vlade za Kranjsko so tudi akti o Aškercu, ki nam natančno osvetljujejo vso zadevo, katera je svoj čas vzbujala veliko pozornost. Vredno je, da se vse objektivno razjasni. da poda svojo strokovno oceno, ob istem času pa je s št. 19.283 dne 2. julija istega leta zahtevalo od de želnega predsedstva kranjskega, da kar najprej ko mogoče poroča o osebnih podatkih Antona Aškerca. Min. odlok je bil pri dež. predsedstvu prezentiran dne 9. julija 1908. pod št. 3284. Mestni magistrat je dobil na to od prezidija pod isto štev. z dat. 12. julija istega leta razpis z vabilom, da naj čimprej poroča o osebnih razmerah mestnega arhivarja in pisatelja Antona Aškerca, ki je pri imenovanem ministrstvu vložil prošnjo, da se mu podeli umetniška štipendija. Nadalje je deželno predsedstvo povabilo dne 17. av gusta pod št. 3623 prof. Antona Fantka, da se izjavi o umetniškem delovanju oz. umetniškem pomenu Aškerčevih del. Končno je 20. avgusta naprosilo c. kr. štajersko namestništvo v Gradcu, da poizveduje o nravnem in političnem vedenju Antona Aškerca med njegovim službovanjem v lavantinski škofiji; zlasti bi bile važne informacije, pod katerimi okoliščinami je imenovani opustil dušnopastirsko službo. 1. Funtek je predložil dne 19. avgusta 1908. tole poročilo, ki ga podajem zaradi izrazite objektivnosti v dobesednem prevodu: »Prve Aškerčeve pesnitve, zlasti njegove Balade in romance, so vzbudile v slovenskih literarnih krogih upravičeno pozornost tem bolj, ker na tem polju, iz- vzemši nekatere epske pesmi Prešernove, ni bilo nič pomembnega in ker je Aškerc svoje epske predmete znal izoblikovati z veliko plastičnostjo. Tudi dva na slednja zvezka njegovih poezij se odlikujeta po bogati izbiri raznovrstnih motivov in po pesniški sili, ki naletimo nanjo — seveda zdaj že posamič — tudi v njegovih novejših stvaritvah. Mnogim delom se lahko s pravico očita, da se Aškerc prav cesto izgublja v prozaičnost, da njegova dikcija ni brez prigovora in da mu manjkajo motivi, da se torej lahko konstatira popuščanje pesniške sile. Vsekako lahko velja Aškerc za najznamenitejšega (der bedeutendste) slovenskega epskega pesnika. Ako se mu podeli umetniška štipen dija, utegne na študijskih potovanjih nabrati novih snovi in pobud, ki bi jih lahko primerno izkoristil.* 2. Prezidij mestnega magistrata je Aškerca pozval, da je za odgovor podal potrebne podatke. Aškerc je predložil: »»Promeinoria o mojih potovanjih. Potoval sem zato, da si razširim duševno obzorje. Na potovanjih pa sem tudi dobival motivov za pesni štvo. L. 1885 v Prago (1 pesem). L.1886 v Bosno (10 pesnitev). L. 1887 v Benetke (3 pesmi). L. 1889 v Krakov in na Slovaško (2 pesmi). L. 1893 na Balkan, Carigrad, Mala Azija, Bolgarija (10 pesnitev). — V »Lirskih in epskih poezijah«, 1896. L. 1899 v Italijo do Caprija in Pompejev (9 pesni tev) v »Novih poezijah« 1900. L. 1901 v Videm, Cividale, Aquilejo (3 pesmi). L. 1901 v severno Rusijo, Varšavo, Peterburg, Mo skvo, Kijev (9 pesnitev). 178 L. 1902 v južno Rusijo v Odeso, Krim, Kavkaz (11 pesnitev). — V »Četrtem zborniku poezij« 1904. L. 1906 v Egipet (13 pesnitev) objavljenih v »Slo vanu« in v »Ljubljanskem Zvonu«. L. 1906 in 1907 študiral slovenske morske ribiče pri Trstu. Sad: »Jadranski biseri«. Knjiga 53 balad ter etnografska študija »Med jadranskimi slov. ribiči«. L. 1908 izlet v Atene in na Grško sploh. Sad: Ci klus pesnitev v manuskriptu, ki izidejo do letošnjega božiča kot knjiga. Summa summarum: Iz popotnega dnevnika 74 (šti- riinsedemdeset) pesnitev, potem posebna knjiga: »Ja dranski biseri«. Vrhu tega dva potopisa v prozi: »Iz let v Carigrad« in »Dva izleta na Rusko«, oboje raz prodano. V Ljubljani, 20. julija 1908. Aškerc m. p.«« Ta »promemoria« je uporabil takratni prezidialni tajnik Janko Bleivveiss (sedaj upokojeni mestni višji svetnik) za koncept odgovora na gorenj o zahtevo de želnega prezidija za Kranjsko. Odlok deželnega prezidija je bil prezentiran pri mestnem magistratu pc-d Nr. 210/Pr. 3 dne 14. ju lija 1908. Bleiweissov odgovor glasi: Zaupno! (Zapisano s svinčnikom.) C. kr. deželnemu predsedstvu za Kranjsko v Ljubljani. Z ozirom na razpis z dne 12. t. m., št. 3284/Pr., po roča podpisani mestni magistrat, da je Anton Aškerc od leta 1898. nameščen kot arhivar pri mestnem ma gistratu v Ljubljani in da je bil z 31. decembrom 1899. imenovan definitivnim v tem svojstvu. S to službo so zvezani prejemki IX. činovnega razreda, to je letna plača K 2800-— in dejalnostna doklada K 500-—. Anton Aškerc, rojen leta 1856. v Rimskih Toplicah, dovršil je gimnazijo v Celju, bogoslovje v Mariboru ter je potem od 1. 1881. do 1. 1898. služboval kot ka plan v raznih krajih na štajerskem, leta 1898. pa vstopil kot arhivar v službo mestne občine ljubljanske. Ves čas svojega službovanja bil je izredno literarno delaven ter je kot priznano izmed prvih, ako ne prvi živeči slovenski pesnik obogatil slovensko literaturo z mnogimi neminljivimi pesniškimi proizvodi. Da si razširi duševno obzorje ter dobi za svoje pe snitve novih motivov, napravil je Aškerc navzlic svo jim skromnim dohodkom razna večja potovanja, ka terih plod so bili vselej razni večji ali manjši pesni ški proizvodi. Leta 1885 potoval je v Prago in po češkem, „ 1886 v Bosno, „ 1887 v Benetke, „ 1889 v Krakov in po Slovaškem, „ 1893 na Balkan, v Carigrad, Malo Azijo in po Bolgariji. Plod teh potovanj bile so mnogovrstne pesnitve v zbirki »Lirske in epske poezije«, ki je izšla 1.1896. in pa potopis v prozi »Izlet v Carigrad«. Leta 1899 potoval je po Italiji do Caprija in Pom- peja ter obelodanil o tem več pesnitev v zbirki »Nove poezije«, izišli 1. 1900. Leta 1901 potoval je po slovenski Benečiji in Fur- laniji, in pa po severni Rusiji, preko Varšave v Peter- burg, Moskvo in Kijev; leta 1902 pa po južni Rusiji preko Odese na Krim in Kavkaz. Plod teh potovanj so pesnitve v »četrtem zborniku poezij«, ki je izšel 1. 1904 in pa potopis v prozi »Dva izleta na Rusko«. Leta 1906 potoval je v Egipt in objavil o tem mnogo pesmi v slovenskih beletrističnih listih. Leta 1906 in 1907 prepotoval je severne obali Ja dranskega morja ter obelodanil v tem 53 balad v pesniški zbirki »Jadranski biseri« ter etnografsko študijo »Med jadranskimi slov. ribiči«. Leta 1908 potoval je v Atene in po Grškem ter se nahaja plod tega potovanja še v manuskriptu, ki izide kot posebna knjiga še letos. Ker je pričakovati od Antona Aškerca še marsika tero dragoceno pesniško delo, ako se mu materielno omogoči, da na umetniškem potovanju najde še novih snovi, ker mu je ob skromni uradniški (arhivarjevi) plači in še skromnejšim dohodkom iz njegovega lite rarnega delovanja le težko mogoče, bilo bi želeti in toplo priporočati, da se mu kaka umetniška ustanova v to svrho podeli. V Ljubljani, 24. julija 1908. Hrb m. p. žm)an: Vloga je bila pri deželnem prezidiju prezcntirana dne 27. julija 1908.; od magistrata je bila ekspedirana istega dne. 3. Prezidij štajerskega namestništva je s št. Prs. Z. 1412/3 1908 dne 23. septembra 1908. odgovoril, da se ne ve nič neugodnega o Aškerčevem političnem in nravnem vedenju za časa njegovega službovanja v lavantinski škofiji in da je bil na podlagi predlože nega uradnega zdravniškega spričevala od c. kr. šta jerskega namestništva dne 2. aprila 1898., št. 8879, trajno upokojen. Po teh treh izjavah je prezidialist baron Lazzarini, okrajni glavar, koncipiral vlogo na ministrstvo. V glavnem se drži Bleivveissovega koncepta. Poda kra tek življenjepis in nadaljuje, da je bil Aškerc od 1. 1881. do 1. 1898. kaplan na različnih krajih v lavan tinski škofiji in da ga je 1. 1898. sprejel mestni ma gistrat ljubljanski za arhivarja; dne 31. decembra 1899. je bil v tej lastnosti definitivno potrjen. Z nje govo službo so zvezani dohodki IX. čin. razr., t. j. plača letnih 2800 kron in 500 kron akt. doklade. O njegovem političnem in nravnem vedenju se ne ve nič neugodnega (ne med njegovim službovanjem v lavantinski škofiji in ne v Ljubljani — je dodal prvi pregledovalec koncepta, vladni svetnik in poznejši prvi direktor ljubljanske državne policije, grof A'ii- nigl). Med vsem časom svojega službovanja je bil Aškerc literarno delaven. Da si razširi duševno ob zorje in da dobi nove motive za svoje pesnitve, je kljub svojim pičlim dohodkom napravil več potovanj; uspehi so bila večja in manjša pesniška dela. Po vlogi mestnega magistrata našteva potem natančno po letih njegova dotedanja potovanja. Za konec mu služi do besedno podano mnenje Antona Funtka. Grof Kiinigl doda, da je Aškerc opustil svoj duhov niški poklic in da je stopil zaradi bolezni v pokoj. 179 Natančno naštevanje o Aškerčevih potovanjih prečrta in napiše samo, da je potoval po Avstriji, Italiji, Ru siji, Grčiji in Egiptu. Značilen je pa po naštevanju njegovega literarnega delovanja ta vrinek: »Po svo jem mišljenju in svetovnem naziranju je Aškerc iz razit svobodomislec in se je kot tak udeležil zadnjega kongresa Svobodne misli v Pragi. V tej okolnosti je končno tudi vzrok za njegov izstop iz njegovega po klica in tudi dejstvo, da je odložil duhovniško obleko in da se nosi po meščansko. — To svetovno naziranje najde tudi v Aškerčevih poezijah povsod svoj izraz, da vzbujajo nekatere med njimi v konservativnih krogih hudo pohujšanje (argen AnstoB) itd.« Kiiniglu pa tudi Funtkova objektivna izjava o Aškerčevih delih ni bila všeč. Izraz »upravičeno po zornost« (berechtigtes Aufsehen) je spremenil v »iz- vestno pozornost« (gevvisses Aufsehen), prečrtal ne katere stavke in upravičeno Funtkovo karakteristiko »Vsekakor velja Aškerc za najznamenitejšega (der bedeutendste) slovenskega epskega pesnika« itd. po nižal v »znamenitega« (ein bedeutender Dichter). Aprobator koncepta dvorni svetnik in namestnik deželnega predsednika grof Chorinsku sprejme Kii- niglov vrinek z majhnimi spremembami, kjer se še bolj poudarja Aškerčevo svobodomiselno mišljenje in bivši duhovniški poklic. Po »v Pragi« stoji: »Njegovo svobodomiselno mišljenje je bilo neki tudi vzrok za njegov izstop iz njegovega poklica« in potem kakor gori. Drugi del Kuniglovega vrinka se končno s spre membami grofa Chorinskega glasi takole: »To sve tovno naziranje najde tudi v Aškerčevih poezijah iz razit (beredten) poudarek in se torej ni čuditi, da vzbu jajo njegova dela v konservativnih krogih, in sicer tudi pri zmernih, pohujšanje in ogorčenje (AnstoB und Entriistung).« Koncept je bil vidiran in popravljen 2. oktobra, isti dan je dal svojo šifro tudi deželni predsednik Schwarz. Dne 3. oktobra je bila vloga odposlana ministrstvu. Deželno predsedstvo ni predlagalo nič konkretnega. Vendar se iz vloge jasno vidi, da se je sicer izogibalo konkretnemu predlogu, a s poudarjanjem nekdanjega duhovniškega poklica Antona Aškerca z njegovim svobodomiselstvom in s poudarjanjem nezadovoljstva z njegovimi poezijami v konservativnih krogih je vendar več kakor samo namignilo, kako si želi, da bi ministrstvo rešilo Aškerčevo prošnjo. Zato je razumljivo, da minister ni hotel ugoditi Millenkovichevemu predlogu, marveč je vlogo vrnil kranjskemu deželnemu predsedstvu z vabilom, da stavi konkreten predlog, če misli, da je prosilec vre den podpore. To se je zgodilo z odlokom dne 27. ja nuarja 1909. s št. 41.722 ex 1909, ki je bil prezen- tiran v Ljubljani pri dež. predsedstvu pod št. 678 dne 31. januarja 1909. Kakor vse dosedanje vloge, je tudi to zadnjo vlogo v tej stvari prvi koncipiral Lazzarini. Po Lazzarinijevem konceptu (8. februarja) je Aškerc vreden, da se mu podeli umetniška štipendija. Sklicujoč se na prejšnje poročilo poudarja, da velja Aškerc za znamenitega, izredno produktivnega pesni ka. Ako se mu omogoči ponovno potovanje, bo dobil gotovo nove snovi in pobude in bo tako lahko na polju poezije ustvaril mnogo znamenitega. Ako se Ašker čevi prošnji ugodi, predlaga za primerno vsoto 600 kron. Kiinigl (v reviziji Lazzarinijevega koncepta 10. feb ruarja) je mnenja, da Aškerc z ozirom na svoje do sedanje literarno delovanje in na svoje neoporečno nravno vedenje »ni nevreden«, da doseže umetniško štipendijo. Na potovanju bi dobil novih pobud za svoje pesmi. Sicer pa se ne sme prezreti, da dosezajo dohodki Antona Aškerca, ki je samski in precej skro men mož, tako višino, da bo lahko tudi brez štipendije odšel na nameravano potovanje. S tega vidika se zdi njegova prošnja manj upoštevanja vredna, zato se tudi opušča konkretni predlog za podelitev umetniške štipendije. Chorinskv pa ovrže 11. februarja oba koncepta in pravi v začetku po formalnem Lazzarinijevem uvodu, kjer se sklicuje na ministrski odlok, takole: »Pri vsem uvaževanju prosilčeve pesniške nadarjenosti ne more glede na prononsirani način, s katerim izraža — tudi v novejšem času — svoje svobodomiselne, ateistične nazore, v njegovo korist staviti konkretnega pred loga. Podelitev štipendije bi povzročila pri pretežni večini prebivalstva, pri katerem Aškerčeva dela že tako vzbujajo pohujšanje, neprijetno iznenadenje in zlo voljo (unbeliebsame Uberraschung und Verstim- mung). Zdi se mi pa tudi subvencioniranje imenova nega še toliko manj potrebno, ker so njegovi do hodki . ..« (potem tako, kakor Kiinigl, brez zadnjega odstavka). Vloga je bila odposlana na ministrstvo za uk in bogočastje dne 18. februarja 1909. Ministrstvo je z odlokom dne 26. marca 1909. obvestilo deželni pre- zidij s št. 6956, da prošnji Antona Aškerca ni ugodilo, z vabilom, da imenovanega obvesti in mu vrne pri loge (7 knjig). Podpisan je bil sam minister Stiirgkh. Deželni prezidij je dne 6. aprila 1909. s št. 1256 ob vestil mestni magistrat, da ministrstvo ni ugodilo prošnji mestnega arhivarja in pisatelja Antona Ašker ca za podelitev umetniške štipendije in vabi, da se o tem prosilec obvesti in da se mu vrnejo priloge. Aškerc je na aktu, ki je bil prezentiran 8. aprila 1909. pod št. 207, dne 9. aprila 1909. lastnoročno potrdil, da je priloge prejel. Ako pregledamo ves potek, vidimo, da je Lazzarini razumel Aškerčevo zadevo in je videl v njem samo umetnika, ne oziraje se pri tem na njegovo svetovno naziranje. če bi bil obveljal njegov koncept, bi bil Aškerc dobil štipendijo. Najbolj »diplomatično« se hoče v zadnjem konceptu izmuzniti Kiinigl, ki sicer pravi, da prosilec »ni nevreden«, vendar so njegovi dohodki tako veliki, da bo že pretrpel in bo lahko kljub temu potoval, saj je pač skromen mož. Ali ni gospod grof razumel, da bi se s podelitvijo primerne štipendije podalo Aškercu skromno moralno priznanje, da ni bila pri vsej zadevi samo denarna stran? Chorinskv je odkrito povedal, da Aškerca ne more priporočiti zaradi svobodomiselnega nazora in zaradi tega, da bi se ne zameril pri političnih faktorjih. Njegovo odkrito priznanje pa vendar neverjetno zmanjša dejstvo, da je v končni koncept sprejel tudi Kiiniglov klavrni konec o »velikih« Aškerčevih dohodkih. Taka je bila zgodovina Aškerčeve prošnje za poto valno štipendijo. V bistvu se strinjajo Hribarjevi spo mini v tej zadevi z mojimi ugotovitvami. Jagicevo pismo z dne 22. maja 1909. si razlagam ta kole: Jagič v svojem obilnem poslu ni takoj odgovoril Hribarju. Ko pa je odgovoril, je bilo že post festum. 180