Toži meni se . . .
Skozi okno jasni mesec
Sije mi v samotno sobo,
Z mesecem smehljajo zvezde
Se z razkošno mi svetlobo.
A jaz vzdiliam. . . vzdiliam bridko,
»O nebeške zlate luči,
Zrle najino ste srečo —,
Veste-li, kaj zdaj me muči?
Mirovati da ne morem
Ne po dnevi, ne po noči? —
Toži meni po njegovi
Se ljubezni bajni — vroči.     ,
Ve, opazovalke tibe,
>fe razumete te boli —,
Na človeško žal in radost
Mirno se smehljate doli«.
Kristina.