VPRAŠANJE UNIVERZALNOSTI ETIČNIH ZAKONOV Marjan Čadež Ljubljana, T994 -1997 i2 sla^T' VPRAŠANJE UNIVERZALNOSTI ETIČNIH ZAKONOV Marjan Čadež Ljubljana. 1994 - 1997 tl c? 05? L{ II 505444 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 53 17 ČADEŽ, Marjan Vprašanje univerzalnosti etičnih zakonov / Marjan Čadež. Ljubljana : samozal., 1999 98837504 1 5 -0 't 1999 9550S Vsebina 1 Uvod 2 2 O teži in zračnem tlaku 4 3 Potencialna energija zraka v atmosferi 5 4 Kinetična in notranja energija zraka v atmosferi 6 5 Delo pdV in odnosi med zračnim delcem in obdajajočo atmosfero 7 6 Delo pdV in zakoni termodinamike zraka 9 7 Potencialna energija polja tlaka in zunanja energija 12 8 Zunanja energija kot zaloga energije 16 9 Primerjava pojmov potencialna energija polja tlaka in polja teže 17 10 Polje potenciala in stabilnost atmosfere 17 11 Analogije med pojavi v zemeljski atmosferi in človeštvu 19 12 Sklepne misli 23 Seznam avtorjevih razprav, na katerih temelji delo 24 1 1 Uvod Svetovni dogodki v zvezi z nedavno vojno in nečloveškimi grozotami v Bosni in Hercegovini, z nemiri na Kosovu, z neurejenimi razmerami na Hrvaškem in s številnimi strahotami vsepovsod po svetu nas navdajajo s strahom, kaj vse nas še čaka v prihodnosti, vendar kljub vsemu z upanjem, da človeštvo ni tu zato, da bi samo sebe uničilo. Pri takem usodnem razvoju dogodkov ugotavljamo, da vsak človek ureja svoje življenje po svoji pameti, opirajoč se na svoja čustva, a zavedajoč se, da si ne sme dovoliti vsega, karkoli bi želel, če hoče biti srečen in obenem koristen član človeštva, ki mu pripada. Ne. ne sme si dovoliti! Na nas delujejo različne sile, ki izražajo zakone teže, vztrajnosti, elektromagne- tizma, kemije... Ne smem se npr. odločiti za nepremišljeno usodno dejanje in s tem z enim samim korakom zapraviti sreče, saj lahko pri tem umrem ali pa ostanem pohab¬ ljen do konca svojih živih dni. Omenjene in razne nam še neznane zakonitosti moramo upoštevati, če želimo biti srečni in opraviti poslanstvo, ki nam ga je narava namenila. Kaj se torej v tem pogledu zahteva od nas, je vprašanje, ki nas tu zanima, Vsakdo od nas se sprašuje, kako naj živi, kaj je prav in kaj ne. Tako mi je pri takem razmišljanju mnogo pomagala stroka. Od najmlajših dni svojega življenja me je privlačilo opazovanje vremena, kakšno je in kako se razvija, kako nastane ta, kako oni pojav v neskončni raznovrstnosti. V zvezi s tem in s stroko sem prihajal do raznih spoznav, ki so temeljile na poznavanju hidrodinamike zraka in dinamike in termodinamike zemeljske atmosfere. V bibliografiji na koncu študije so navedena ustrezna dela. Ko sem prvič (1952) opisoval zakone pretvarjanja energije iz ene vrste v drugo pri poljubnem delcu zraka, ki se giblje v zemeljski atmosferi, sem naletel na probleme v zvezi z odnosi med delcem in obdajajočo atmosfero. Te odnose sem začel hote ali nehote primerjati z vplivi človeka na sočloveka. Sledilo je vprašanje za vprašanjem in odgovor za odgovorom (1970, 1977). Leta 1977 sem objavil v Beogradu v časopisu Tehnika razpravo o analogijah med pojavi v zemeljski atmosferi in v naši družbi. Takoj na začetku sem navedel naslednje misli: ”Že v najmlajših letih človek občuti, kaj je dobro, kaj je zlo, in se sprašuje, kje živi in kako naj živi. Tudi pozneje, izhajajoč iz spoznanj, ki jih dobimo v stikih z ljudmi, posredno in neposredno, kakor tudi s spoznanji v stroki, s katero smo povezani, stalno iščemo odgovore na ta in podobna vprašanja. Tako sem opazil pojave v mrtvi naravi, ki so analogni pojavom v naši družbi in ki se nam prikazujejo, kot da so odsev etičnih načel. Atmosfera je svet zase. Podobno kot človeštvo, ki predstavlja množico ljudi, le-ta predstavlja množico molekul in atomov. Tam gibanja potekajo v skladu s fizikalnimi zakoni, kot v naši družbi gibanja tečejo v skladu z družbenimi in splošnimi naravnimi zakoni. Kakor ene tako lahko tudi druge zakone tolmačimo kot odsev določenih načel, ki jih želimo primerjati med seboj.” 2 To nam govori razum. Toda kje je srce, kje so čustva? Ali je zato smiselno s takimi analogijami poskušati dokazovati nekaj, kar je morda popolnoma neodvisno od teh komponent naše duše? Vsekakor je smiselno, saj so te analogije odsev številnih naravnih zakonov, znanih in neznanih, ki jim je vse, kar obstaja, podvrženo, na katerih mora torej temeljiti etični kodeks kot univerzalni zakon za vse nas. Etika je znanost o morali, zasnovani na običajih ljudi, družb, narodov. Kar je moralno za ta narod, je morda po svoje nemoralno za drugega - običaji pač niso povsod enaki, saj tudi fizikalno-geografske razmere niso povsod enake. Moralni zakoni temeljijo na izkušnjah, do katerih so prihajali in prihajajo ljudje v skupnem življenju v želji, da si ustvarijo čimboljše medsebojno življenje. Tako govorimo o moralno-etičnih normah skupin, organizacij in narodov, ki se med seboj bolj ali manj razlikujejo. Etika se sprašuje po zakonih, ki naj jih upoštevamo, če hočemo živeti v skladu z naravnimi zakoni, v sožitju z ljudmi in naravo. Zdi se, da do danes na vprašanje, kakšno naj bo tako življenje, znanost še ni našla ustreznega odgovora. Tako danes ne vemo, ali je čustvo dobrote nekaj čisto subjektivnega, ali je to odsev določenih univerzalnih zakonitosti (sil), ki povzročajo, da čutimo, kaj je dobro, kaj zlo. Morda narava od nas "zahteva in pričakuje”, da upoštevamo ta "opozorila” in da se po teh čustvih ravnamo v težnji, da bi izpolnili eno od osnovnih nalog, ki jih morda moramo izpolniti, če hočemo biti srečni. S tem bi izpolnili eno od osnovnih nalog našega poslanstva kot člani človeštva - veličastnega in skrivnostnega stvarstva narave. Znanost odkriva nova in nova spoznanja. Tako želim tu opozoriti v zvezi s postav¬ ljeno nalogo na določene zakone iz posebnega zornega kota, ki nas nedvomno opozarjajo (in morda nič več), kakšno življenje je lahko v skladu z naravnimi zakoni in s tem z našimi čustvi o tem, kaj je pravično in kaj ne, kaj je dobro in zlo, pametno in nespametno. Ta čustva so neodvisna od razuma (najprej čutimo, potem razmišljamo), od našega pozna¬ vanja brezštevilnih naravnih zakonitosti. Spoznanja, ki bodo predmet razmišljanja v tem delu, temelje na določenih pojmih, kot so sila, tlak, delo in energija (notranja, zunanja, potencialna), tj. na pojmih iz fizike, ki so istočasno v uporabi tudi v vsakdanjem življenju. Zato je naša prva naloga kratko opisati te pojme in potem zakone in načela, v skladu s katerimi se giblje zrak v atmosferi. Na podlagi teh spoznanj potem ne bo težko govoriti o omenjenih analogijah, kar nas bo opozarjalo na zakonitosti, ki naj bi bile odsev univerzalnega etičnega kodeksa, ki naj velja za vsakega od nas, za vsakega človeka, neodvisno od tega, kje in kdaj živi. Pri opisovanju bom v glavnem sledil izvajanjem v delu iz leta 1977, omenjenem na začetku, ki ga je uredništvo, žal, na nekaterih mestih po svoje priredilo - pač v duhu tedan¬ jega časa. Delo temelji na zakonih hidrodinamike zraka in zemeljske atmosfere. Zaradi razumevanja so ti zakoni v delu prikazani v zaokroženi obliki. Prikazani so na način, ki ni standarden, saj so upoštevana razna spoznanja, deloma prikazana v bibliografiji na koncu tega dela. Delo temelji na novih pogledih na termodinamiko atmosfere. Upravičeno se ga lahko ovrže samo pod pogojem, če se dokaže, da je tu prikazani opis hidrodinamike atmosfere zmoten. 3 2 O teži in zračnem tlaku Zemeljsko atmosfero sestavlja zrak, ki predstavlja zunanjo oblogo našega planeta. Na vsak zračni delec deluje sila teže in zato pravimo, da atmosfera obstaja v polju teže. Atmosfera pritiska na zemeljska tla zaradi svoje teže približno s silo ene atmosfere, ki pomeni silo 10 ton na kvadratni meter. Zrak v atmosferi se giblje pod vplivom toplotne energije, ki jo neprestano prejema od Sonca in istočasno približno v enakih količinah v obliki toplotnih žarkov oddaja v vesolje. Zamislimo si neki, katerikoli zračni delec (zaradi boljše predstave si zamislimo, da je zaprt s popolnoma elastično membrano v prostoru enega kubičnega metra) v mirni atmosferi in se vprašajmo, kako je mogoče, da ne pade, saj nanj vertikalno navzdol deluje sila teže. Odgovor nam je seveda znan: vertikalno navzgor deluje enako velika sila, ki je posledica razporeditve zračnega tlaka (pritiska) v atmosferi, ki se z višino zmanjšuje, tako da atmosfera s spodnje strani pritiska na delec z večjo silo kot z zgornje. Ta razlika v silah tlaka se imenuje gradientna sila. V atmosferi lahko v vsaki točki izmerimo zračni tlak. Zato pravimo, da je atmosfera v polju zračnega tlaka. Če se oddaljujemo od poljubno izbrane točke v atmosferi, se pri tem v splošnem zračni tlak spreminja: če se gibljemo navzgor, se zmanjšuje, če navzdol, se veča. Kadar zrak miruje, se zračni tlak v vodoravni smeri ne spreminja. V splošnem ni tako. Vendar so te spremembe v primerjavi z onimi v vertikalni smeri navadno neznatne: največ nekoliko desettisočkrat manjše. In kljub temu so te spremembe za atmosfersko dinamiko in s tem za razvoj vremena bistvenega pomena. Do odkritja barometra ni bil znan pojem zračnega tlaka. Torriceli, italijanski raziskovalec, je v zgodovini človeštva prvi pokazal (1643), da narava ni povsod izpolnjena z materijo in da v njej obstaja tudi prazen prostor ( Torricelijeva praznina v živosrebrovem barometru ). Načelo ”strah pred praznino” je bilo ovrženo. Torricelijev učenec Viviani je prišel do spoznanja (tudi veliki filozof Pascal tega na začetku ni mogel verjeti), da v atmosferi povsod obstaja neki zračni tlak (pritisk) in da atmosfera pritiska na tla s silo 10 ton na kvadratni meter! To so ogromne sile, na katere se celo v znanosti tako često pozablja. Človek je pač neobčutljiv na take velike sile pritiska zraka. Sila teže je sorazmerna masi m telesa in vedno deluje vertikalno navzdol. Neod¬ visna je od temperature in od tega, ali je telo v plinastem, tekočem ali trdnem stanju. Kot je znano, je F t = -mg (1) kjer je g pospešek prostega pada (težni pospešek ). Znak minus smo postavili zato, ker predpostavljamo vertikalno smer navzgor kot pozitivno smer. 4 V nasprotju s silo teže je gradientna sila F p sorazmerna volumnu V zračnega delca in je usmerjena v smeri gradienta zračnega tlaka, t.j. v smeri najhitrejšega zmanjševanja zračnega tlaka. Sorazmerna je tudi jakosti tega gradienta (zmanjšanju tlaka p v tej smeri na enoto razdalje). Enostavno bi se lahko prepričali, da je F p = -V dp ds ( 2 ) kjer je dp sprememba tlaka p v smeri gradienta na poti ds. Ce zrak v atmosferi miruje, je v skladu z zakonom o enakosti učinka in protiučinka rezultanta sile teže in gradientne sile, ki deluje na delec zraka, enaka nič. Tedaj je gradient tlaka usmerjen navzgor (s = z), tako da je \/ dp n - mg -V— = 0 dz Od tod sledi osnovna enačba statike atmosfere: dp dz = ~9P (3) (4) kjer je p = m/V (5) Ta važna in karakteristična količina predstavlja gostoto zraka, maso zraka p v enoti volumna (V = 1). Omeniti moramo, da je z enačbo (1) definirana težnostna masa in da je le-ta enaka vztrajnostni masi, ki je definirana z Newtonovo enačbo dinamike : F = raa (6) Tu je F sila (= rezultanta vseh sil), ki od zunaj deluje na telo mase m, in a pospešek, tj. sprememba hitrosti telesa mase m v enoti časa v smeri delovanja sile F. 3 Potencialna energija zraka v atmosferi Vsak delec zraka v atmosferi ima potencial - položaj v polju teže in v odnosu na druge zračne delce v atmosferi. Vsak zračni delec ima zato potencialno energijo (j), ki 5 je enaka vsoti dveh delov: potencialne energije polja teže 4> t in potencialne energije polja pritiska (tlaka) p . Tako je = t + 4> P (7) pri čemer sta 4> t in

t po umiritvi povečana natanko toliko, kolikor je delec sprejel toplote. 13 V času, ko je delec kjerkovi v zemeljski atmosferi pri konstantnem pritisku sprejel toploto, je delec oddal obdajajočemu zraku v skladu z enačbami (19’), (30) in (20) dU 0 1 = RdQ/c p = mRdT = 0, 2 9dQ ( dp = 0) (34) energije. Kot med dovajanjem toplote tako se tudi pri dviganju volumen segretega delca zraka veča. Ker se dviga adiabatno, odda pri tem v skladu z enačbami (19'), (4), (33), (5) in (20) obdajajoči atmosferi energijo dU Q 2 = c v dQ/c p — mc v dT — 0,71 dQ Skupaj bi torej od začetka do umiritve delec oddal obdajajoči atmosferi (35) dU 0 1 + dU a 2 — dQ (36) energije, torej točno toliko, kolikor je toplote sprejel. Navedeni primer nas nedvomno opozarja, da lahko z vso gotovostjo pričakujemo, da vsaj v zemeljski atmosferi obstaja zakon, da samo delo omogoča prehod z nižjega na višji potencial To je delo posebne vrste, lahko ga imenujemo ” termodinamično delo”, ki ga opravlja delec zaradi večanja volumna pod pritiskom tlačnih sil obdajajočega zraka. Ko se je opazovani delec umiril, je imel enako temperaturo in s tem enako notranjo energijo kot na začetku. V nasprotju s tem je zaradi povečane višine bila njegova poten¬ cialna energija polja teže povečana, in sicer, kot smo videli (enačba 33), točno za toliko, kolikor je prejel toplote, kar je v skladu z zakonom o ohranitvi energije. Do tega rezultata so nas privedli zakoni termodinamike in nismo nikjer govorili o gradientni sili kot zunanji sili, ki je premagovala silo teže, ko je dvigala opazovani delec zraka. Ta sila je na poti dz opravila delo (enačbe (4), (33),(7)) d A = dz = dcjt — dQ (37) Dobili smo enačbo kot zvezo med zakoni termodinamike in dinamike in prav v tej zvezi se skriva pomembna zakonitost, ki nas bo privedla do spoznanja, da vsakemu delcu zraka v atmosferi pripada poleg notranje energije še neka zunanja energija, ki je zunaj njega v obdajajoči atmosferi. V času adiabatnega dviganja do umiritve je delec oddal obdajajoči atmosferi zaradi večanja volumna pod vplivom tlačnih sil dU 0 2 — 0, 71 dQ energije. Ta ista atmosfera je zaradi delovanja gradientne sile omogočila ta dvig in s tem opravila delo dA, ki je enako dovedeni toploti dQ. Dala je več od sebe, kot je dobila, in sicer za dQ — 0, 71 dQ = 0, 29 dQ. Zakaj ta razlika, zakaj več da, kot dobi? - Odgovor je enostaven. Če upoštevamo enačbo 14 (34), vidimo, da je ta razlika enaka tisti količini energije dU Q i, ki jo je delec oddal prej, t.j. v času dovoda toplote. Za dviganje je torej atmosfera v celoti prav toliko izgubila, kolikor je od delca prej pridobila. Analogna zakonitost velja tudi za odvod toplote. Prikazan odnos med zračnim delcem in obdajajočo atmosfero je zakonitost posebne vrste: obstaja kvantitativen odnos med preteklostjo in prihodnostjo delca. Delec daje sedaj, ko se dviga, obdajajoči atmosferi toliko manj, kot je ona prejela malo prej od njega. Prejela je energijo dU 0 \ = mRdT, in to v času dovoda toplote. Ta energija je samo začasno v obdajajoči atmosferi in jo lahko imamo za obogatitev njegove zunanje energije Z: dZ = 0,29 dQ = mRdT (38) Za premagovanje sile teže na poti dz je v našem primeru gradientna sila — opravila delo —V^dz. Zaradi tega dela se je prav za toliko zmanjšala njegova potencialna energija polja tlaka f p . S tem je na tej poti prišlo do spremembe te vrste energije za dv d(t) p = V^-dz (39) oz Ker se je prenos zgodil adiabatno v polju, kjer se zračni tlak s časom ni spreminljal, lahko v skladu z enačbo (19) in (17) pišemo d p — U + Z (43) Vidimo, da je potencialna energija polja tlaka poljubnega zračnega delca v atmosferi enos¬ tavno enaka vsoti njegove notranje in zunanje energije. 15 Upoštevajoč enačbi (18) in (19), vidimo, da je dobljena enačba identična enačbi plinskega stanja (11), vendar sta po tolmačenju popolnoma različni. Ali se za tem skrivata dva neodvisna zakona ali sta odsev enega samega zakona, je vprašanje, na katero tu ne moremo odgovoriti. Opozoriti želimo samo na nekatere zakonitosti in vprašanja v zvezi s tem, kar je naloga naslednjih poglavij. 8 Zunanja energija kot zaloga energije Potencialna energija polja tlaka poljubnega delca zraka obstaja v obdajajoči at¬ mosferi, t.j. v skupnosti enakih in podobnih delcev v polju tlaka. Če gledamo sedaj atmosfero kot celoto, potem te vrste energije, kakor tudi zunanje energije, v njej ne bomo našli! Od tu navedenih vrst energije obstajajo tam samo naslednje: potencialna energija polja teže, zaradi katere je zrak težak, notranja energija, zaradi katere je zrak bolj ali manj segret, in kinetična energija vetrov. Vprašanje je, zakaj zunanje energije kakor tudi potencialne energije polja tlaka tu ne moremo najti. To je enostavno zato, ker je zunanja energija kateregakoli delca zraka v atmosferi zunaj delca in pomeni le del notranje in kinetične energije obdajajoče atmosfere. Če se npr. delec dviga v atmosferi, se dviga na račun zunanje energije in s tem jemlje iz obdajajoče atmosfere del energije, ki ji jo je delec dodelil deloma prej, deloma pa v času, ko se med dviganjem širi. Ta energija ne prihaja v delec od nekega določenega telesa - delca zraka, temveč od vsepovsod prek površine, ki loči delec od obdajajoče atmosfere. Videli smo, da delec zraka med adiabatnim dviganjem prejema od obdajajoče atmosfere več, kot ji daje, daje ji samo 71 odstotkov od tega, kar dobiva. To je zanimiva zakonitost, ki je ne bi mogli dojeti, če ne bi vedeli, da je atmosfera preostali del energije (29 odstotkov) črpala iz zaloge (sklada), ki vsakemu delcu zraka v atmosferi pripada v obliki zunanje energije. Ta pri vsakem dovodu toplote dQ dobiva od delca 0, 29 dQ energije. Ta vrsta energije je odsev dejavnosti delca zraka v času njegovega obstoja v atmosferi. V času adiabatnega dviganja poljubnega delca zraka v atmosferi dobiva delec na račun zunanje energije več energije, kot ji daje, in če bi delec končno dospel do vrha atmosfere, bi vso to energijo porabil in s tem bi od obdajajoče atmosfere toliko dobil, kolikor ji je prej v času njegovega obstoja v njej predal. Tu torej obstaja zakon, da ima delec zraka v atmosferi na razpolago natanko toliko energije, kot bi je potreboval, če bi jo iz kateregakoli razloga zapustil. V zvezi s primerjavo dogajanj v atmosferi in naši družbi zasluži ta zakonitost našo prav posebno pozornost. 16 9 Primerjava pojmov potencialna energija polja tla¬ ka in polja teže Potencialna energija polja tlaka je odvisna samo od temperature in ni nam treba vedeti, koliko dela bi morala opraviti gradientna sila za prenos do določene referentne točke. V tem pogledu je ta vrsta energije širše definirana kot potencialna energija polja teže, saj le-to lahko določimo samo na ta način, da izračunamo, koliko dela opravi sila teže, če se delec spusti na nižji nivo. Ali res ne moremo pričakovati, da je lahko tudi ta vrsta energije, ki je višjega reda, saj gravitacija ne obstaja samo v atmosferi, temveč povsod v vesolju, definirana s fizikalno količino, kot je količina stanja zraka entalpija, in nam zato ni treba vedeti, kje v prostoru telo obstaja? Ze leta 1945 sem opozoril, da v naravi obstaja univerzalni hipotetični fluid, eter, ki že stoletja vznemirja znanstveno javnost. To se mi je tudi kasneje (1. 1992) na drug način potrdilo. Ali ni verjetno, da je ta potencialna energija definirana tudi s količino, ki je povezana s pojmom etra? Če bi nam to uspelo dokazati, bi videli, da notranja energija idealnega plina obstaja tudi še na vrhu atmosfere in da ima vsako telo notranjo energijo, kjerkoli že je v prostoru. V zvezi s tem vidimo mnogo odprtih vprašanj, na katera bo morala znanost prej ali slej odgovoriti. Kljub temu nam za nalogo, ki smo si jo postavili v tem delu, zaenkrat zadostuje naše poznavanje stvari. Končno bodi opozorjeno, da tu govorimo o potencialni energiji polja teže in ne o potencialni energiji polja gravitacije, ki pomeni univerzalno lastnost teles, da se medsebo¬ jno privlačijo. Sila teže je samo na polih enaka, sicer pa približno enaka, sili gravitacije. Nekoliko je manjša zaradi vpliva rotacije Zemlje na vsa telesa, ki se z Zemljo vred vrte. Tako je potencialna energija polja gravitacije univerzalnega pomena in je popolnoma neodvisna od tega, ali telo skupaj z Zemljo rotira ali ne. 10 Polje potenciala in stabilnost atmosfere V vsaki točki atmosfere obstaja neki potencial p. Govorimo o polju potenciala atmosfere. Vsak delec zraka v atmosferi ima potencialno energijo polja teže t in potenciala polja tlaka (f> p : p = p t + p p (44) kjer je t in t , ki je enaka vsoti potencialnih energij, ki imajo svoj izvor v telesih vesoljstva. Vsak človek ima določen ugled v družbi, ki je odvisen od njegovih kvalitet. Neka¬ tere od teh so na določen način neodvisne od družbe, v kateri živimo, saj smo jih prinesli s seboj na svet. To so npr. vrline, kot so inteligenca, čast in poštenje (družba nam lahko vse odvzame, samo časti in poštenja ne). 3. Atmosfera je sedež polja zračnega tlaka in vsak delec zraka ima zato potencialno energijo polja tlaka

p . Videli smo, da je atmosfera stabilna samo tedaj, kadar se z višino (z večanjem geopotenciala) celotni potencial kateregakoli delca zraka veča. 19 Naš ugled (j) je odsev ugledov t in j) p in prav v tem se skriva tista osnovna lastnost človeka, da ne želi menjati z nikomer. Vsakdo od nas ima v sebi nekaj nezamenljivega, in če nekega ugleda in/ali položaja nimamo, imamo druge psihično-fizične kvalitete, zaradi katerih smo popolnoma zadovoljni sami s seboj. Naša družba je lahko v stabilnem, in¬ diferentnem in labilnem stanju. Stabilna je samo tedaj, kadar so ljudje na tem višjem položaju, čim večje so njihove kvalitete. Labilna družba se često z revolucijami in vojnami ruši in vsaj začasno pretvarja v stabilno. 5. Vsakemu zračnemu delcu v atmosferi pripada zunanja energija Z (enačba (42)), ki je enostavno enaka razliki med potencialno energijo polja tlaka in notranjo energijo (enačba (43)) in je tem večja, čim večja je notranja energija in s tem tudi potencialna energija polja tlaka. Zunanja energija obstaja v obdajajoči atmosferi in zračni delec jo v popolnosti izkoristi, kadar iz kateregakoli razloga zapusti atmosfero in pri tem dobi iz obdajajoče atmosfere natanko toliko, kolikor ji je v času obstoja v njej dajal. Vsak človek je osebnost s svojimi specifičnimi lastnostmi U. Smo bolj ali manj pametni, dobri, močni, vztrajni ... in vsakemu od nas pripada določena lastnina - sklad Z, ki je zunaj nas v družbi, v kateri živimo. Naš ugled j), ki ga uživamo, je po pravilu tem večji, čim bolj smo ustvarjalni in čim večje je naše zasluženo bogastvo Z. Vprašanje je, kako naj si ga pridobimo? - V atmosferi se zunanja energija Z spreminja izključno samo na ta način, da delec ali obdajajoči zrak opravlja delo. V prvem primeru se ta vrsta energije veča, v drugem zmanjšuje. Seveda kaj tako eksaktnega v naši družbi ne obstaja. V zvezi s tem moramo opozoriti, da človek v svojem življenju stalno jemlje iz družbe vse, kar potrebuje, toda žal često tudi mnogo več, na drugi strani pa daje družbi določeno protivrednost. Videli smo, da v atmosferi vsak delec zraka svojo zunanjo energijo v popolnosti izkoristi, kadar iz kateregakoli razloga zapusti atmosfero in pri tem dobi iz obdajajoče atmosfere natanko toliko, kot ji je v času obstoja v njej dajal. V zvezi s tem lahko zavzamemo stališče o tem, ali je dobrota samo nekaj subjektivnega, ali je to odsev univerzalne zakonitosti, zaradi katere čutimo, kaj je dobro, kaj zlo. Na osnovi vsega navedenega lahko ugotovimo, da je to odsev univerzalnega zakona odnosa do okolja, v katerem živimo. Tako lahko govorimo, da je človek dober, kadar družbi, v kateri živi, daje v svojem življenju več, kot dobiva od nje. To je v skladu z naravnimi zakoni in to je zato vrlina človeka in ne morda kompleks, posledica strahu pred božjo kaznijo. Otrok, mladenič in mladenka danes npr. često malo, zelo malo dajejo svojim naj- bližnjim, dragim in potrebnim, niti dolžnega spoštovanja in to v primerjavi s tem, kar so dobili in dobivajo od prednikov, od staršev in drugih. In to v glavnem ne po svoji krivdi, temveč pod vplivom vseh mogočih dobrot oz. dobrin, ki nas obdajajo v času pospešenega razvoja tehnike in civilizacije. Samo zahtevati in nič dajati, je nenaravno, nepravilno in nepošteno. To nas ne osrečuje. Srečo moramo iskati samo v delu, v rezultatih dela, v lepotah, ki jih lahko odkrivamo samo z delom. Zato menimo, da je ena od osnovnih pravic človeka pravica do dela. Na drugi stani pa danes tako često dovoljujemo in celo opravičujemo, da človek ubija sočloveka, veličastno delo narave, sina ljubeče matere, in da ga pred tem celo nečloveško trpinči. Za takega človeka ni sreče, morda jo bo našel, ko bo spregledal. 20 Čaka ga, pa naj verjame ali ne, zaslužena kazen. Narava je lahko nepopisno lepa samo za človeka, ki daje, ki se žrtvuje, in grda , nepopisno grda za človeka, ki samo jemlje in celo ubija. Če bomo živeli v skladu z naravnimi zakoni, bomo doživeli morda največje lepote, ki jih niti ne slutimo, sicer nas lahko čakajo neznosni trenutki - izbirajmo in odločajmo! Vsak pozitiven član naše družbe daje v svojem življenju tej skupnosti več, kot jemlje od nje. Tak član ustvarja in množi dobrine človeštva. 6. Notranja energija delca se lahko spreminja na dva načina: z dovajanjem in odvajanjem toplote in s termodinamičnim delom, ki je potrebno za spreminjanje njegovega volumna (enačba (18)) in ki edino omogoča zraku, da se dvigne na višji nivo. To delo je enako spremembi zunanje energije, ki se s hitrostjo zvoka v celoti oddaljuje od mesta nastanka. Na ta način se je s tem spremenila količina zunanje energije delca. Človek se razvija na dva bistveno različna načina, s spoznanji, ki so vedno povezana z delom, prizadevanji in žrtvami, in s prispevki družbe za njegove zasluge. Na drugi strani pa vsakdo od nas tudi daje družbi, v kateri živi. V tem pogledu obstajajo razne možnosti, in rezultati našega dela niso vidni samo v naši neposredni okolici, temveč tudi bolj ali manj daleč stran. 7. Količina energije, ki jo delec pri dovodu toplote odda obdajajoči atmosferi, je določena z enačbo (19’). Videli smo, da delec takoj po tem, ko je prejel toploto, odda atmosferi energijo, ki je enaka 29 odstotkom prejete toplote. Podobno v času, ko delec zraka odda toploto, atmosfera opravi delo in s tem delcu odda energijo, ki je enaka 29 odstotkom oddane toplote. Tako obdajajoča atmosfera na adekvaten način nadomesti izgubo, ki jo je delec imel zaradi oddane toplote. Človeku je treba omogočiti, da lahko deluje in ustvarja na tistem nivoju, ki ustreza njegovim intelektualno-fizičnim sposobnostim. V tem primeru bo lahko v največji možni meri koristil sebi in družbi, v kateri živi. Zakon mora to upoštevati in spoštovati. Največja nesreča za človeka je, če ni zaposlen, saj ne more izpolnjevati svojih obvez do družbe na ustrezen način in uživati v rezultatih svojega dela. Razumno je treba določiti razmerje med našo lastnino oz. "skladom” in našimi sposobnostmi (v atmosferi je to 29:71). 8. Vsak delec zraka v atmosferi zdaj sprejema, zdaj oddaja toploto, zdaj je delec toplejši, zdaj hladnejši od okolice in zato zaradi vzgona menja višino. Pri tem se adiabatno ohlaja oz. segreva. Zaustavlja se na tisti višini, kjer ima enake lastnosti (temperatura, po¬ tencial) kot obdajajoči zrak. To je v skladu z načelom združevanja podobnega s podobnim (Demokrit). V zvezi s tem moramo opozoriti na izredno karakteristično lastnost atmosfere, da ni homogena, temveč razdeljena na posamezne zračne mase večjih in manjših razsežnosti. Tu obstaja hladen polarni, tam vroči tropski zrak, v kotlinah se zbira v jasnih nočeh hladen zrak v obliki pravih jezer hladnega zraka... In vsaka taka zračna masa prek več ali manj ostro izraženih mejnih površin meji s sosednjo. Vremenske razmere v posameznih zračnih masah se bolj ali manj močno razlikujejo med seboj. Tako se v hladnih jezerih često zadržuje megla, mirno je in pri nizkih temperaturah veje in druge izpostavljene 21 predmete pokriva nežno kristalno ivje. Ko se takega dne odpravimo v hribe, nas pot kmalu popelje do meje med hladnim jezerom in zgornjim neohlajenim zrakom. Pokaže se sonce, postane toplo, ivja ni več, pihajo bolj ali manj topli vetrovi in vse je drugače kot prej. Ozračje je čisto, visoke planine se bleščijo v soncu, pod nami pa leži belo megleno morje. Vsaka zračna masa ima svoje specifične karakteristike, vsem pa je med drugim skupno načelo , da vsak pojav vsebuje v sebi pojave, ki delujejo proti njegovemu uničenju. Tako lahko hladno jezero več dni in več deset dni mirno leži v kotlini, čeprav nad njim obstaja sorazmerno zelo topla zračna masa. Če npr. po udaru vetra,kakšen topel delec zraka zaide v hladno jezero, ga to odvrže, saj se zaradi vzgona vrača nazaj v zgornjo toplo maso. Potreba oz. težnja združevanja enakega z enakim je zakon, ki ga moramo vedno upoštevati. To je v današnjih časih posebno pomembno, v časih, ko se posamezni narodi s tako odločnostjo in žal tudi brezobzirnostjo borijo za svojo samostojnost. Tako kot v atmosferi, kjer obstajajo posamezne zračne mase, ki se med seboj bolj ali manj razliku¬ jejo, obstajajo različni narodi s svojo človeško pravico do obstoja, s svojimi specifičnimi lastnostmi. Ti si na razne načine urejajo svoje medsebojne odnose, izhajajoč iz pogle¬ dov, ki se navadno med seboj razlikujejo. Veliki radi govore o pravici močnejšega, kar imamo za nesmisel, saj se vedno najde še močnejši. Vsekakor moramo pri urejanju razmer najti pravilno rešitev: mir in normalno trajno sožitje. Našli jo bomo, če bomo spoštovali in upoštevali take splošne veljavne mednarodno sprejete predpise, ki bi temeljili na uni¬ verzalnih etičnih načelih, enako veljavnih za vse. Zakon, ki govori o potrebi združevanja (”v slogi je moč”), je tudi sicer nujno potrebno upoštevati (organizacija držav, strokovnih združenj in političnih strank, življenje v družini...). Tako so kolektivne odločitve heterogenega članstva poljubnega kolektiva često v nasprotju z etičnimi zakoni in celo izredno škodljive. Ena od slabosti samoupravnega sis¬ tema je brez dvoma bila ta, da je dajal prednost kolektivnim odločitvam pred odločitvami posameznikov. Čim močnejši je človek in čim bolj bi lahko kot tak koristil, tem bolj je često osamljen in omejevan v svojem delovanju. V nasprotju s to miselnostjo cenimo in spoštujemo starejše - v najširšem smislu besede, spoštujemo očeta in mater. Zavedati se moramo in si priznati, da tudi na njihovih delih in žrtvah za nas ustvarjamo svojo srečo. 9. Zaradi vztrajnosti in odpora okolja se ravnotežje ne doseže takoj, temveč šele tedaj, ko sila vzgona ne obstaja več. Naše upravičene težnje po uveljavljanju in doseganju zasluženih pravic so vedno povezane z večjim ali manjšim odporom družbe. Ne smemo zahtevati, da takoj dosežemo to, kar nam pripada. To je podobno kot odpor atmosfere pri gibanju segretega ali ohla¬ jenega delca zraka, zaradi česar le-ta ne doseže takoj ravnotežnega stanja. 10. Med dovajanjem in odvajanjem toplote nastaja okoli delca zraka val v obliki zgoščine oz. razredčine. Val se giblje v polju teže, tlaka, vetra in temperature ter povzroča ustrezne motnje v okolju, in sicer tako tam, kjer trenutno obstaja, kakor tudi za seboj v 22 sledi. Vsak človek pušča za seboj v teku življenja večjo ali manjšo sled. Vsak človek želi, naj prizna ali ne, da se mu priznajo "zasluge za narod”. Te so plod dobrote, našega truda, da damo od sebe vse, kar je v naši moči in s tem obogatimo občestvo, v katerem živimo. Plod našega nesebičnega dela je del naše sreče, ki jo doživljamo, če živimo v skladu z vestjo, ki je odsev obstoja univerzalnih naravnih zakonov. 12 Sklepne misli Na podlagi stalnega sistematičnega opazovanja razvoja vremena in v zvezi s tem preučevanja zakonov dinamike in termodinamike atmosfere je avtor tega dela opazil številne zanimive in pomembne analogije med pojavi v zemeljski atmosferi in človeški družbi. Po kratkem opisu teh zakonov so v prejšnjem poglavju posebej opisane opažene analogije. Menimo in verjetno je, da vse te analogije niso čista naključja, temveč odsev uni¬ verzalnih zakonov, veljavnih za neživo in živo naravo. Vse to je usklajeno z daljnosežnimi načeli, ki nas s svojo logiko, enoznačnostjo, enostavnostjo in lepoto vedno znova prevze¬ majo, navdušujejo in spodbujajo k nadaljnjemu razmišljanju. Živimo v naravi, ki nam vedno znova odkriva svoje skrivnosti in vedno znova se nam vsiljuje misel, da vse, kar vidimo in doživljamo, ni naključje, temveč odsev nekega zavedajočega se duha - Boga, in sicer samo enega, saj drugače univerzalni zakoni ne bi bili enoznačni. Pričujoče delo pomeni skromen vpogled v del narave, majhen po velikosti, vendar veličasten in vsebinsko neskončen. To je zemeljska atmosfera kot svet zase, nosilka analogij med pojavi v njej in v naši družbi. Prav te analogije se nam prikazujejo kot zapovedi, po katerih naj živimo, če želimo v življenju doseči srečo, po kateri hrepenimo od svojih najmlajših let. Dosegli in zaslužili jo bomo, če bomo hodili po taki poti soglasja. S tem bomo izpolnili poslanstvo, ki se od nas kot neuničljivega dela narave pričakuje. Na podlagi opaženih analogij lahko sklepamo: - da je ena od osnovnih pravic človeka pravica do dela, saj nas edino delo (vključujoč žrtve) lahko pripelje do sreče, do pravičnega napredovanja v družbi, - da vsakemu človeku poleg osebne pripada tudi zasebna lastnina (sklad), ki naj bi bila usklajena s kvalitetami človeka, - da naj si človek prizadeva, da bi v svojem življenju družbi več dal, kot od nje jemal, - da čustvo dobrote temelji na univerzalnosti naravnih zakonov, da zato dobrota ni samo subjektivno čustvo, temveč je vrlina, prav tako kot poštenje, modrost, volja..., - da je narava (in s tem življenje) za človeka tem lepša, čim bolj živi v skladu z naravnimi 23 zakoni, ki jih vsak od nas bolj ali manj občuti, - da se zahteva od nas, naj pospešujemo življenje in naj ne oviramo sočloveka pri njegovem ustvarjalnem delu, - da je naravno spoštovati Demokritovo načelo združevanja podobnega s podobnim (spo¬ štovanje patriotskih čustev, negovanje strokovnih društev...), - da ima vsak človek dušo, ki je neuničljiva, kot je neuničljiva energija, - da s smrtjo ostajamo še naprej (ko se kristal vode posuši, se njegova masa ne uniči in ostane nespremenjena v obliki vodne pare), - da je zločin ubiti človeka (prav tako sebe), saj se s tem ne zada samo sočloveku neizbrisne bolečine, temveč se tudi ne spoštuje neizprosnih naravnih zakonov. Navedli smo nekaj misli, kakšen naj bo po našem mnenju kodeks našega vedenja, da bi v življenju zaradi svojih zaslug in žrtev čim večkrat doživljali srečne trenutke, po katerih hrepenimo. Opisane analogije v zvezi z našimi čustvi nam zato kažejo, kakšno življenje je v skladu z univerzalnimi zakoni in kakšne elemente naj zato vsebuje etični kodeks, ki naj bo vodilo v našem življenju. Priznanje Delo je plod dolgoletnih opazovanj, razmišljanj in razgovorov z člani moje ožje družine, s soprogo Gizi in sinovoma Vladimirjem in Iztokom. Brez tehnične pomoči sinov, brez njunih koristnih pripomb bi bilo delo močno pomanjkljivo in danes niti ne bi bilo priprav¬ ljeno za objavo. Za tako izdatno pomoč se imenovanim od srca zahvaljujem. Zahvalo zasluži tudi gospa bohemistka Nives Vidrih, ki je lektorirala tekst. Seznam avtorjevih razprav, na katerih temelji delo 1. Impulzna teorija gibanja - Pojavi v ozračju kot slika pojavov v vesoljstvu (začasno poročilo). Samozaložba. Tisk Makso Hrovatin, Ljubljana, 1945, 1-37. 2. Consequences immediates de 1’absorption et de 1’Emission de 1’Energie calorique dans 1’atmosphere. Archives des Sciences physiques et naturelles, 152 (1947), 112 -118. 3. O talasnoj energiji. Astronomska i meteorološka saopštenja, Beograd, 1948, 1-2. 4. Potencialna energija raspodele vazdušnog pritiska i Bernoulli - Bjerknesova jednačina. Hidromet. glasnik 1 (1948), 98-104. 5. O pretvaranju energije u atmosferi. Publikacije Savezne uprave hidrometeorološke 24 službe FNR Jugoslavije, 2 (1949), 1-30. 6. O toploti isparavanja. Hidromet. glasnik, 3 (1950), 19-25. 7. Sur 1’Energie potentielle du champ barique. Archiv fiir Meteorologie, Geophysik und Bioklimatologie A, 5 (1952), 5-16. 8. Uber die Stromung der inneren und kinetischen Energie in der Atmosphare. Gerl. Beitr. zur Geoph. 63 (1953), 130-144. 9. Uber lokale Luftruckanderungen in der Atmosphare. Arch. fiir Met., Geoph. und Biokl., A, 6 (1953), 201-210. 10. Internal and External Influences on Weather Development. Idojaras, 62 (1958), 129-133. 11. Uvod u dinamičku meteorologiju - 1. deo, Osnovi dinamičke meteorogije. Savez studenata Prirodno-mat. fakulteta u Beogradu (univerzitetni učbenik), 1959, 1-288. 12. General Solution of the Wave Equation. International Geophysical Year, 1957/58, Annals, 11 (1961), 28-30. 13. Air Flow in a Variable Pressure Field. Idojaras, 66 (1962), 320-336. 14. Uber die Tendenzgleichungen eines System - predavanje na posebnem kolokviju Uni¬ verze Karl Marx v Leipzigu ob 50-letnici obstoja 1. 1964 (posebna publ. 359-362). 15. Transport de 1’Energie dans 1’atmosphere et premier principe de la thermodynamique. Geofisica e Meteorologia, XVII (1968), 39-42. 16. A Discussion of the Validity of Hydrodynamical Equation of Motions. Pure and Applied Geophysics, 79 (1970), 92-97. 17. Su alcune analogie fra i principi delhetica e quelli delle leggi fisiche. Predavanje na zasedanju 18. skupščine Italijanskega geohzičnega in meteorološkega društva (Genova, 2. - 3. April 1970). 18. Way of Flying Based on Compressibility of Fluids. Pura and Applied Geophysics, 93 (1972), 187-190. 19. O nekim analogijama izmedju pojava u atmosferi i vasioni. Zbornik radova Nacionalne konferencije jugoslovenskih astronoma - 1973, Beograd. Savez društava mat., fiz., i astr. Jugoslavije, Beograd, 1975, 123-128. 20. Analogije izmedju pojava u atmosferi i našem društvu. Tehnika - opšti deo, 22 (1977), 815-820. 21. Impulzna teorija gibanja. Neobjavljeno, 1982, 1-146. 25 22. Coriolis-Kraft und Arbeit. Zeitschrift fiir Meteorologie, 29 (1979), 40-44. 23. Homogeneous Medium and Law r 2 p = const. Collana Studi dell’Accademia Ligure di Scienze e Lettere, VI (1985), 29-32. 24. Brechung und Reflexion von Longitudinalwellen. Gerlands Beitr. Geophvsik - Leipzig 97 (1989), 213-216. 25. Transport der inneren und kinetischen Energie durch die Grenzflachen von Luft- massen. Z. Meteorol. 39 (1989), 213-216. 26. Kinematic and Dynamic Characteristics of Longitudinal Spherical Waves. Neobjav¬ ljeno, 1992, 1-9. 27. Critical Remarks on the Basic Postulates of the Kinetic Theory of Gases. Neobjav¬ ljeno, 1992, 1-7. 26 C0B1SS •N NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA